Poštnina plačana v gotovini.
Posamezna številka 1 Dim
in poštenih urad
zarje,
GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE
Izhaja vsak četrtek. — Uredništvo in upravništvo: Karl Marksa (preje Turjaški) trg št. 2, pritličje. — Naročnina za mesec 4, četrletno 12 Din. — Dopisi se ne vračajo. Štev. 16.	LJUBLJANA,	petek,	3.	avgusta 1923.	Leto 1.
Lačni delavci štrajkajo.
Za mornarji — rudarji, sedaj še železničarji in državni uradniki v štrajku.
šesti teden že poteka, odkar stavka nad 2000 mornarjev in trikrat toliko njihovih rodbinskih članov. Nikdar siti, profitaželjni lastniki ladij so prisilili mornarje na ta korak. A državne oblasti, ki bi se morale zavzeti tudi za delavce, pomagajo lastnikom ladij, da zlomijo stavko mornarjev in jih pahnejo tako še v večjo bedo in pomanjkanje. Ker lastniki ladij niso mogli dobiti stavko-iomcev, jim je državna oblast dala na razpolago vojake, da vršijo štrajkbre-hersko službo. Mornarji so lahko ponosni, da se med njimi ni našel ni eden izdajalec, četudi je že od »osvobojenja SHS« nad 4000 mornarjev brez posla in brez zaslužka. Disciplina in solidarnost bojujočih se mornarjev je vzorna. Komisiji, katera je prišla po nalogu vlade, so slavkujoči mornarji izjavili, da so pripravljeni povrniti se na delo, če prevzame država pomorski promet v svoje roke, ker se bo tako vlada najbolje prepričala, da so imeli lastniki ladij tako ogromne profile, da tahko ugodijo vsem upravičenim zahtevam mornarjev. Vlada, eksponent kapitalistov, se seve
ne upa nastopiti proti podjetnikom, in pusti raje še naprej mornarje v stavki, računajoč, da jim po 7 tedenski stavki ne bo mogoče več vstrajati v borbi in da bodo morali pokleknili pred lastnike in jih prositi za delo. To se ne sme zgoditi. Stavkujočim mora pomagati celokupen delavski razred.
Za mornarji je prisilila inozemska trboveljska družba 10.000 rudarjev, da so morali stopiti v boj za obrambo svojega in svoje družine obstanka. Trboveljska družba, ki je za preteklo 1922 leto izkazala nad 220 milijonov čistega dobička, ki si je poleg tega uredila nov rudnik v Rajhenburgu in Hudi jami, hoče svoje črne sužnje še bolj izžeti in izpre-šati iz njih še ogromnejše profite. Svoje delavce, ki so ji nagromadili neizmerna bogastva, plačuje družba z 25.— do 36,— dinarjev na dan, kar ne zadostuje niti za prehrano. Na zahteve rudarjev ponuja družba miloščino 3,— dinarje na dan, kar rudarji z ogorčenjem odklanjajo. Po 14 dneh stavke, je poslala vlada svojo komisijo, ki apelira na rudarje, da vpoštevajo tudi interese narodnega gospodarstva, to se pravi, da še naprej gladujejo, da bo trboveljska
družba svoj ogromni profit lahko potom svojih akcijonarjev izvažala v inozemstvo. Rudarji upoštevajo interese narodnega gospodarstva in so pripravljeni takoj započeli z delom, ko bo družba upoštevala tudi življenske interese delavstva in jih za njihovo delo plačala tako, da bodo lažje izhajali. Gladni in goli pa niso pripravljeni garati za to, da bi drugo leto profiti trboveljske družbe znašali mesto 220 — 500 milijonov dinarjev. Vlada je zopet dovolila povišanje cen premogu trbov. družbi, četudi dobro ve,' da so že sedanje cene premoga pretirane.
Dva tedna so rudarji v štrajku, dva tedna že gladujejo, a gladovali bodo, če bo treba, še dva meseca, ker se zavedajo važnosti tega mezdnega boja. Trboveljska družba in vlada računajo, da se bodo morali udati, da bodo morali zaprositi družbo za sprejem na delo pod starimi pogoji. To se ne sme zgoditi. Rudarji morajo vstrajati in vstrajati in še vstrajati do zmage. Pomagati jim mora ostalo delavstvo.
Ni se čuditi če lastniki ladij in trboveljska družba lako cinično postopajo s svojim delavstvom, ko pa država prednjači in daje drugim podjetnikom vzgled kak podjetnik in delodajalec — ne srne biti.
Časopisi skoro dnevno poročajo o boju železničarjev in javnih nameščencev za poboljšanje njihovega mizerne-ga gmotnega stanja. Imamo uradnike (državne), ki imajo celih 600 dinarjev na mesec, železničarji dobivajo 800 — 1200 dinarjev na mesec. Da se s takimi prejemki ne da živeti, je jasno. Že od 1920 leta naprej se železničarji borijo za svoje zahteve. Mesto zboljšanja jiti je delodajalec pritiskal vedno v večjo bedo.
Vse pravice, ki so jih železničarji uživali pred 1920, so ukinjene ali tako okrnjene, da od njih ni ostalo ničesar. Od 1920 teta se plače železničarjev niso še povišale, medtem ko so se življenjske potrebščine zvišale za več kot 300%.
Železničarska organizacija »Savez saobračajnih i transportnih radnika i službenika« je bila razpuščena, funkci-jonarji pregnani.
Kljub vsemu temu preganjanju in izjemnemu brezpravnemu stanju, v katero je pahnil celokupen delavski razred zloglasni zakon o zaščiti države, se izgladneli delojemalci države dvigujejo k protestu in pripravljajo na borbo. Železničarjem so se pridružili ostali državni uradniki od najvišjega do najnižjega in se združili v akcijskem odboru.
Protestna stavka železničarjev. — Krumirstvo državnih železničarjev in poštarjev v
Ljubljani. — Južna železnica kompaktno stavka.
Peto leto že vleče vlada za nos svoje uslužbence. Draginja raste — plače pa ostajajo iste. Ogromne milijarde se trošijo za oboroževanje, oficirjem, ministrom in drugim takim privilegiranim državnim nastavljencem se dajejo ogromni tisoči in stotisoči. Dočim stotisočglava množica uradnikov, nameščencev in železničarjev, ki z delom svojih rok in možgan vzdržuje cel državni organizem, strada in je izpostavljena največji bedi — lahko člani raznih vojaških komisij na Dunaju mečejo milijone — za prostitutke in izgubljajo hčerke ministrov po stotisoče v eni noči v igralnicah. — Le ogromni moralni zavesti in čutu socijalnosti večine državnih nameščencev in železničarjev, se je zahvaliti, da se ni korupcija, ki vlada v gotovih delih države, posebno pri centrali — razširila še v večji meri. In za to nadčloveško delo, jim daje država — figo. Novi uradniški zakon je za zasmeh stolisočem trpinom in sužnjem po uradih, po železnicah in državnih delavnicah.
S tem zakonom so na škodo
nikov, odprta vrata najhujšemu protekcijonizmu. Ne značajnežem, koruptnim, kup Ijivim dušam bo to šlo v prid, dočim bodo uradniki, ki hočejo res služiti ljudskim interesom, ki pa niso istovetni z interesi vladajoče cincarske, bankirske klike — izpostavljeni preganjanju in samovolji oblastnežev.
Mera je polna. Tako ne gre več naprej. Lačni se zavedajo svojih pravic, svojih organiziranih moči. Naj vedo oblastneži, da se za slabo plačo dobi
slabo delo. Wenig Geld — wenig Musik! Državni nameščenci, ogoljufani od vseh teh klerikalno-radikalnih, radikalno-demokratskih i radikalnih vlad, vedo, da leži edina pomoč v njih samih — v njihovi močni organizaciji. Vendar pa v sramoto državnim železničarjem in poštarjem konštatiramo, da premnogi — kljub omedlevanju — še niso dovolj lačni in upajo, da bodo z najnizkotnejšo figarijo in hlapčevstvom zboljšali svoj položaj. Med tem, ko južni železničarji
izvršujejo svoj 24 urni protest kompakino (razen seve visokih uradnikov, katerim tega ni treba, saj je že tistih raznih premij, ki po vsi pravici pripadajo uslužbencem, a so si jih sami med seboj bratovsko razdelili, kar bomo obelodanili prihodnjič), drž. železničarji pridno službujejo. Padli so za hrbet svojim tovarišem na južni železnici.
Konštatirati pa moramo tudi dejstvo, da večina organizacij, ki so bile zastopane v akcijskem odboru, ne pozna nobene discipline, še manj pa razredne zavesti.
Posebno se je odlikovalo s svojimi člani društvo strojevodij, izmed katerih je pač treba omeniti razne Krein-Breskvarje, Klembase itd.
Seveda, da niso stavkali tisti razni verižniki in šver-carji, ki imajo dovolj stranskih zaslužkov in pa »napitnin«.
Pokazalo se pa je jasno, kaj je razredna organizacija, ki ve kaj je bojevna disciplina — kaj pa da so bratovščine. Zavedni proletarci, glejte, da vsi figarji dobe zasluženo plačilo.
Ko počiva orjak (delo).
l<i ie od meseca marca sem prirejal proiestne shode, pošiljal resolucije in deputacije, na katere merodajna gospoda seveda ni odgovorjala. Kod odgovor pa je vlada sprejela madžarski zakon, ki lemlje uradnišlvu še tisto malo pravic, ki so jih imeli dosedaj.
Ker niso pomagale prošnje, nili protesti, so železničarji in javni nameščenci stopili v četrtek ob polnoči v 24 urno protestno stavko, ki ie zadnji opomin vladi.
Mornarji, rudarji, železničarji in javni nameščenci (drž. uradniki) stojijo pred dilemo;	\
Ali smrt od gladu in pomanjkanja ali težko in obupno borbo za večji kos kruha? V tej dilemi so se vsi odločili za borbo!
Gladni mornarji zahtevajo kruha, lastniki ladij odgovarjajo: Država naj nam da 60 milijonov subvencije, pa dobite del tega.
Gladni rudarji zahtevajo kruha, trboveljska družba pa pravi: Vlada naj nam poviša cene premogu za 200 Din pri toni, pa bodete vi rudarji dobili kakšno drobtinico,
Gladni železničarji in državni uradniki zahtevajo kruha, a minister Trif-kovič odgovarja: Imamo dovolj vojaštva in žandarmerije, da vaše organizacije razzenemo in da vas naženemo na delo.
Če razbojnik v gozdu napade človeka, zakriči: »Denar ali življenje!« Jugoslovanska buržuazija pa je krutejša, ker ona vpije gladnim mornarjem, rudarjem, železničarjem in uradnikom: 1 denar i življenje nam dajte!«
Odgovor rudarjev, mornarjev in železničarjev pa mora biti: »Niti denarja, niti življenja ne damo, hočemo pa kruha!«
Vsem narodom in vladam sveta.
(Proglas centralnega izvršilnega odbora zveze socijalističnih sovjetskih republik.)
V času pooslrenega nacijonalnega vprašanja v Jugoslaviji nam kaže ta zgodovinski manifest ogromno razliko, ki vlada med dverna svetovoma: kapitalizmom in socijalizmorn. Medtem, ko vlada pri nas riacijonalno sovraštvo, zaiiranje, šovinizem, oviranje svobodnega razvoja vsakega naroda, medlem ko jc buržuazija vsak dan manj sposobna rešiti narodnostno vprašanje, je v zvezi socijalističnih sovjetskih republik (SSSR) končano vsako nacijonalno sovraštvo in vlada medsebojno zaupanje in mir, skupno življenje in bratsko skupno delo. Zato prinašamo proglas SSSR, ki se glasi sledeče:
Odkar obstojajo sovjetske republike, so bite med seboj tesno zvezane s tesnim medsebojnim delom iu medsebojno pomočjo, kar se je pozneje spremenilo v zvezno pogodbo. Oblast delavcev in kmetov jih je spojila v eno celino radi potrebe skupnega boja proti kapitalističnim državam in proti notranjim napadom kontrarevolucije. Solidarnost delavnega ljudstva jih je združila v skupni nalogi ustvaritve bratskega skupnega dela med osvobojenimi narodi. One so izšle iz zmagovite proletarske revolucije, ki je zrušila oblast
veleposestnikov in kapitalistov. — Pod zgodovinskimi izkušnjami intervencije in blokade so one skupno trpele in zmagovito prenesle vse izkušnje. Po nečuvenem trpljenju so skupno prešle ria ogromno delo obnovitve narodnega gospodarstva na podlagi novega gospodarskega reda.
Čeprav so si svoje moči in svoja sredstva medsebojno v bratski pomoči stavljale na razpolago, so bile vendar — čeprav zvezane po zveznih pogodbah — posebne države.
Nadaljni razvoj medsebojnih odno-šajev in zahteve inlernacijonalnega položaja so jih dovedle do združitve v eno zvezno državo.
Nasproti ojačenju svetovne reakcije, agresivnim nameram imperijalističnih vlad in s tem spojeni nevarnosti novih napadov, je postala nenzogibna združitev obrambnih sil vseh sovjetskih republik v eno zvezno središče.
Brez le združitve bi bila neizvedljiva naloga — gospodarsko obnoviti sovjetske republike, ki so opustošene po vojni, intervencijah in blokadi. To je mogoče uspešno izvršiti le tedaj, ako se vodi vse delo iz enega enotnega gospodarskega središča cele zveze.
Radi stopnjevitega razvoja in okrep-ljenia novega reda v sovjetskih republikah jih vedno bolj vodi samo bistvo
delavske in kmetske oblasti na pot združitve in koncentracije vseh naporov, ki imajo en in isti cilj.
Narodi sovjetskih republik so erio-dušno zaključili na svojih, nedavno se vršečih sovjetskih kongresih, da se ustanovi Zveza (sojuz) Socijalističnih Sovjetskih Republik kot ena enotna država. Ta združitev enakopravnih narodov ostane prostovoljna združitev, ki izključuje vsako nacijonalno sovraštvo in vsako nasilno ostajanje enega naroda v mejah te države, ker vsaka republika ima pravico svobodnega izstopa iz zveze, a istočasno je po tej združitvi tudi odprla možnost prostovoljnega pristopa k vsem, pa tudi onim socijalističnim sovjetskim republikam, ki se bodo ustanovile v bodoče.«
Dalje našteva proglas, da je vsem tem republikam skupen narodni komi-sarijat za vojsko in mornarico, zunanje posle, splošno trgovino in promet. Proglas nadaljuje:
Neposredna uprava narodnega gospodarstva in državnih financ, organizacija prehrane, državna zaščita prava in interesov mezdnega dela, kakor tudi izvrševanje delavske in kmetske kontrole nad vsem državnim aparatom se bo nahajalo v rokah zveznega središča — v kolikor je potrebno vodstvo iz enega enotnega centra — in v rokah posebnih centrov v vsaki zvezni republiki, v kolikor jc to potrebno.
Oni komisarijati, ki imajo posebne
| nacijonalne naloge, ki stoje v zvezi z j nacijonalnirni običaji in lastnostmi, kot j n. pr. narodna prosveta, poljedelstvo, notranji posli, pravo in podobno, se
] stvorijo v zveznih republikah pod avto-j nomnim vodstvom.
Volja delovnega ljudstva v celi zvezi pride do izraza v njenem vrhovnem organu, zveznem kongresu sovjetov; a obenem je vsaka narodnost zastopana v sovjetu narodnosti, ki na podlagi enakopravnosti dela skupno z zveznim sovjetom, ki ga voli zvezni kongres.
Na la način, na podlagi bratske delovne skupnosti narodov sovjetskih republik sivorjena Zveza Socijalističnih Sovjetskih Republik si stavlja za cilj: Ohranitev miru z vsemi narodi. Enakopravne narodnosti naj v tesni medsebojni pomoči in skupnem delu ramo ob rami razvijajo svojo kulturo in svoje blagosianje ter izvršujejo naloge delavske oblasti.
Kot naravna zaveznica tlačenih narodov stremi SSSR po mirnih in prijateljskih odnošajih ter skupnem gospodarskem delovanju z vsemi narodi. — SSSR si stavlja za cilj pospeševanje interesov delovnega ljudstva vsega sveta. Na ogromni površini — od Črnega, Vzhodnega in Belega morja do Tihega oceana — ustvarja ona bratstvo narodov in vladavino dela, da pospeši prijateljsko delovanje narodov vsega sveta.
K notranjem položaju.
Kdor je poznaval gospodarsko stanje posameznih pokrajin sedanje Jugoslavije in zakone razvoja kapitalizma, ta je moral že pred ujedinjenjem vedeti, da bomo imeli v Jugoslaviji velik ravs in kavs med mlado kapitalistično bur-žuazijo. Mi imamo v svojih vrstah so-druge, ki so že leta 1916/17 o tem govorili in pisali ter se že tedaj energično zavzemali za federalizem v Jugoslaviji, misleč, da bi se dalo na ta način omejiti notranja trenja. Z naše strani so bile to lepe iluzije, ker taka trenja med bur-žuazijami posameznih, gospodarsko različno razvitih provinc, bi imeli tudi v federalizmu — če tudi manj daleko-sežno — in ruska revolucija nas je poučila o boljšem. S strani buržuazije pa ni nič bolj naravnega, kakor da je šla
mimo naših tedanjih razmotrivanj in ustvarila državo po svoji potrebi. Stvar izgleda danes nekoliko smešna, ko vidimo dr. Trumbiča med federalisti in republikanci, onega Trumbiča, ki se je med vojno bal federalistov kot hudič križa, toda stvar je z dialektičnega stališča čisto naravna. Gospod Trumbič med vojno ni še znal ceniti potreb hr-vatskega kapitala. Ogrska gospoda se je borila od početka devetnajstega stoletja pa do leta 44. za carinsko unijo z Avstrijo. Temu gibanju je stal na čelu tudi Ludvik Koschuth in vendar je isti Ludvik Koschuth dvignil leta 1848. revolucijo za samostojno Ogrsko proti Avstriji. Odkod to? Ali so taki pojavi goli slučaji?
Zbirajte	asa.tiskovni sklad „Glasa svobode”!
LISTEK-
Avgust Cesarec :
Moskva z ulite.
(Nadaljevanje.)
Za tem slede trgovine v lokalih — na ulici. Na vsaki živahni ulici stoje stojnice. V njih ie nakopičeno vse od pomaranč do do cigaret. Ogromni so posebno trgi Sutia-revka in Smoljenski zinok (trg). To so cela mesta stojnic, postavljenih v vrsti, celi mali permanentni -fiižnjcnovgorodski velesejem. Na stotine je tu kramarjev, tudi Kitajcev in okrog njih tisoče kupcev in nekupccv. Glasovih so postali ti trgi za časa revolucije, ko je na njih strmoglavljena buržuazija prodajala svoje dragocenosti in obleke, pohištvo in knjige, samo, da sc prehrani. Pa tudi še danes, četudi redkeje, se vidi med tolpo ljudstva tuintarn nekoč lepo negovano lice: stara dama gre^ počasi in nosi baržunasii plašč in krzneni ovratnik čez roko. Pet let je že revolucija, a še vedno se nuide kaj na prodaj. In že samo na potu k tem sejmom se tihotapijo zopet drugi tipi, skrivnostno prihajajo k vam, šepetaje vas .vprašajo, če imate kaj za prodali; ako nimate, oni imajo gotovo. Ni redko, da so to kriminalni tipi; ukinena je čeka, njihovo največje strašilo in vzdignili so glave posebno na takih obljudenih mestih, kjer ie kontrola otežkočena. Radi tega so to zimo tudi nekateri trgi zaprti, kakor n. pr. Zemljani val.
Trgovina v lokalih, pa trgovina na teli velikih sejmih — sta trgovsko oživeli Moskvo. Ali to še ni vse.
— Francuskie buločki! Siernenčki, garja-čiie sjeinenčki! Kamu rtado papiros, spički, papiros! Buločki svježije!
Od vseh shani slišiš te klike. Ob zidu stoje ženske z jerbasi, polnimi buločk — žemelj, za rubelj, seve, večje od naših. Druge ženske zopet z ierbason sjemeneki — io je praženo seme posolnemo, ki ga Rusi tako liubiio, da ga gredoč po uhc-i Itiščio spretno z zobmi, kakor papiga. Nasuje si merico semen v žep in jih lušči Naidotgočasnejši posel, a on se ravno s tem kratkočasi. To je cigareta. A cigaret ie
tu, da bi človek pomislil, da Rusi kadijo, kakor Turki.
Otroci so poplavili ulice. Na trebuhu jim je velika deska, podobno, kot pri naših Dalmatincih. Na njiti so nagromadene škatlje cigaret, tistih ruskih papirosov z dvakrat daljšo cevko, nego je cigareta.
— Pažalujsta (izvolite), — mi je rekel v Petrogradu, ko že nisem imel ruskega denarja, neki deček m mi iz škatlje ponudil cigareto prav po žentlemenski. V Moskvi tega neizkanega žcntlemenstva med dečki-prodajalci nisem videl. To so trgovci, v toliko večji, kolikor je bila tudi Moskva vedno večje trgovsko mesto od Petrograda. V resnici so to nesrečni otroci in žalosten je ta njihov zaslužek kruha. Vi nem se še na to, ko bom govoril o nekem drugem še. žulostncjšem pojavu.
Mimogrede se ustavim še na enem, na prvi pogled malo čudnem pojavu v sovjetski Rusiji. In to so borze, ulične borze. Pojdite po lljinki, po starem trgu, takoj od Ki etnija; tolpa ljudi ie tam, po večini izborno oblečenih, vsi v črnem, z dobrimi kožuhi (šubami). Kriče nekaj. Po dva in trije se ločijo od množice, ogledujejo sc, kakor da se nečesa boje in vidi se, da nekaj menjujejo. Pojdite takisto v velike pasaže Guna na Krasnoj ploščadi; navadno je tam vojaški koncert in promenada. Ali iz zvokov godbe in razgovorov se takisto sliši sličen šum in zvenk in vidi se takisto tolpa ljudi, kakor na lljinki. Stopite bližje in jih poglejte s koridora v prvem nadstropni. šumi jim nekaj v rokah, zvenkeče na dlani.
- Dolarji, zlato! Zlato, dolarji!
lavno se vodi tukaj trgovina z denarjem in dasi je navzoč sovjetski kontrolor, špekulacija vseeno ni izključena. Zakaj to? — Potožit sein se nekaterim ruskim sodrugom, a oni so mi smeje raztolmačili: 60% kupcev so agenti Gosbanda (državna banka) in vse to je dovoljeno zato, ker jc to edino ugodno sredstvo, da sc spozna špekulante in da se zlato iu dobra valuta izvleče iz privatnika za sovjetsko oblast in njene ekonomske institucije. (Ce se ne motim, je sedaj to ukinjeno.)
Enak manever sc napram privatnikom in nepačem, nabasanih z dobro valuto in z zlatom, vrši na nekem drugem mestu, ki se
pa več ne vidi z ulice. No, ker sem že pri enem manevru, naj povem tudi o drugem in to zato, ker beli tisk (meščanski) tioče iz tega kovati kapital proti sovjetski oblasti. To so hazardne kvartalnice in igralnice. Hazard v sovjetski Rusiji, kaj to pomeni? Da, so odlične kvartalnice (v sami Moskvi jih je pet), kot v Monte Carlo in v njih se igra noč in dan na milijarde. V Moskvi se nahaja celo organizacija: Sojur igralcev (Zveza hazardašev), ki šteje 300 članov. Povem vam, tu padajo milijarde. AIi_ poleg njih stoji GPU (Gosudarskoe Političeskoe Upravljanje — Državna politična uprava) — policija — in odgovorni strankin delegat. In ko pada na mizo dobra valuta in zlato, on vse to zapleni in vrača v papirnatih sovrubljih (sovjetskili rubljih). Poleg tega je igra strašno obdavčena, tako da na en sam dan država dobi do 40 milijard. Ves ta dobiček jc posvečen za netske domove in za oskrbo otrok. (Ko sem bil še jaz v Moskvi, sc je vkljub temu vodila v »Pravdi« borba proti kvartalnicam, da se jih zapre).
Zc sam ta fakt, da se oblast delavca^ in kmeta, da izboljša svoj ekonomski položaj, mora posluževati tudi takšnih sredstev, ki so v resnici materijalno koristna, ali kvar-ljiva za vzgojo, dokazujejo, da je še v sovjetski Rusiji, a posebno v velikem mestu, kot jc Moskva, mnogo bede. Nikdar in nikoli zavedni boljševiki niso trdili, da bo sovjetska republika raj (kakor še to danes g. S. Radič imenuje kmetsku republiku — v epilogu Hercegove zadnje brošure, str. 49). Nasprotno, oni so se, znajoč za vse težave, posluževali razuma. Glavno je, da se prebije pot, ki vodi do uničenja bede in samoobsebi razumljivo, so na tem potu naleteti brez svoje krivde še na večje težave, nego so si jih predstavljali. Blokada, intervencije in meščanska vojna; nazadnje še suša in glad mas! In dasi ie danes^ glad v glavnem likvidiran, ostale so še težke posledice gladu. Mnogi so v gladilih krajih ostali brez živine, brez strehe, brez rodbine, otroci brez roditeljev, razbežalo se je vse, zbežalo v mesta in težko ie vse naenkrat odpraviti nazaj. Poleg mnogih otroških domov in obednic je nemogoče prehraniti in preskrbeti vse otroke. Posledica tega je strašno beračenje po moskovskih ulicah. In vse to je podobno invaziji kobilic, ki so same žrtve. In starci
in otroci in žene in slepci in hromi, raztrgani in napol goli, pogosto tudi bosi v največji zimi, pohajajo po ulicah, se oklepajo človeka na vsakem koraku, klečijo in bijejo s čelom ob zemljo. Videl sem enega v prometni lljinki, nedaleč od črne borze, ležal je na ledu polugoli, z razgaljenimi prsi. In otrok, ena sama kepa, se je prislonil na zid, bos je in se trese od joka in mraza. In starca nekega, pred Novim teatrom; upognjen je in svira na klarinet, da poka človeku srce. Da ne nadaljujem: cele legije beračev, navadnih in nenavadnih. Od te strani so moskovske ulice ena velika in bolestna melodrama z glavnim refrenom:
»Bratci milie, na hljeb, na hljebiško, pomagajte, goroždani!«
Nek nemški socijalpatrijol je radi tega napa! prejšnje pomladi boljševike, trdeč, da jc v Moskvi do 13.000 otrok, ki so prodajalci ali berači. Odgovorili so mu boljševiki, iskreno in ne skrivajoči, da jih je do 20.000. Oni vodijo borbo proti temu zlu. Obstoja posebna komisija za pomoč otrokom (čc-ka se imenuje skrajšano. Naj pa nikdo ne zameni to če-ka s tisto bivšo čezvičajko, ali če-ka, ki jc znana iz borbe proti kontrarevoluciji!). Ali še vedno je vse to kaplja v morje, ker samo gospodarska obnova lahko uniči to bedo.
Bratci milie! Ali še vedno iščete vzrok te bede? Našli ga boste edino v Evropi in to ravno pri tistih, ki so najglasnejši in nai-bolj delavni zoper boljševike in njih delo je glad ruskih otrok.
Povrnem sc še kedaj na to stian moskovskih ulic. A sedai preidem na one lepše strani in jasnejše.
Govoril sem o trgovini in pozabil sem nekaj, kar je vredno, da_ se opiše v posebnem članku Jaz se hočem tukaj dotakniti samo toliko, kolikor je že vidno z ulice. To je kulturno delo boljsevikov. Ustavite se samo pred onimi neštetimi plakati na ulicah in prečitaite, kaj vse se uprizori tisti dan. Gledališča in koncerti, predavanja in diskuzije na vse strani; začenši o temi o komunistični kulturi in gospodarstvu, do one, ali je bog in one o zakonu — vse te teme so vržene pred javnost.
(Dalje prih.)
O ne! Oni se vršijo po trdih gospodarskih zakonih.
Avstrija je bila v začetku devetnajstega stoletja že razvita rokodelska de-žda in si je začela ustvarjati počasi že svojo industrijo. Ogrska pa je bila tedaj še popolnoma primitivna agrarna dežela. Avstrija je bila Ogrski v industriji za pol veka naprej in tako je bil tedaj življenjski interes Ogrske carinska unija. Avstrija naj bi bila nemoteno tržišče za ogrske agrarne produkte. Proti sredini minulega stoletja pa si je začela Ogrska razvijati svojo obrt in svojo lastno industrijo in profit ogrskih magnatov je prišel v nevarnost. Ta nevarnost je torej vzbudila ogrski separatizem in boj na nož z avstrijskim kapitalizmom vse do svetovne vojne.
Analogijo tega vidimo danes v Jugoslaviji. Slovenija in Hrvatska sta za 50 tet pred Balkanom. Ujedinjenje je obetalo hrvatski in slovenski buržuaziji velike dobičke in zato je bilo navdušenje za ujedinjenje ogromno. Ujedinjenje: kakršnokoli, za vsako ceno, samo, da se izvijeta iz območja konkurence avstrijske in ogrske kapitalistične buržuazije. Na Balkanu se bo dalo krasno -zaslužiti«.
Toda Srbija ima svojo mlado bur-žnazijo, ki je imela do leta 1914. monopol izkoriščanja bogastev in dela v Srbiji in Makedoniji. Mlada buržuazija, kateri je potreba samo likvidnih sredstev in politične moči, da razvije svoje mnogoobetajoče obrate. Deliti sedaj s hrvaško in slovensko gospodo gospodarska sredstva in politično moč ter •dati iztrgati si iz rok monopol za izkoriščanje — ne, tega kapitalist ne more nikoli napraviti! On mora onemogočiti konkurenco v svoji deželi in raztegniti svoi monopol, ali vsaj svoj odločilni vpliv na druge dežele. Slovenska in hrvaška obrt in industrija ni samo ka-/pitatno močnejša, nego tudi tehnično sposobnejša in torej nevaren konkurent, zato se jo da zadržavati in izpodbijati samo s političnimi sredstvi. Zato je poli eben centralizem: vse vajeti v rokah Beograda.
In slovenski in hrvaški kapitalistični •gospodi je potreben federalizem, to je politična moč vsaj v svojih lastnih deželah, ker samo tako si lahko ustvarita monopol izkoriščanja doma in vzdržita tempo razvoja svojega kapitalizma.
Sledi: dokler se ne izravnajo ekonomske sile in tehnične (konkurenčne) sposobnosti v jugoslovanskih provincah, ne more biti govora o prosti konkurenci in torej ne o sporazumu in miru med balkansko in prečansko buržua-zijo.
Stvari torej ne sloje tako, kakor da 'bi bila srbska hegemonija nekaka kapi ica, nekaka slučajna megalomanija srbske buržuazije, ki si jo je slučajno ali iz omejenosti ubila v glavo, ali samo hudobija Pašičeva ali kakega prenapetega Pribičeviča. ali samovolja krone in objestnost oficirske klike, kakor je postala moda v razlagi teh pojavov celo v našem bratskem »Radniku«, temveč: srbska buržuazija mora biti v tej ekonomski fazi Jugoslavije hege-monistična, mora biti centralistična in to ravno tako, kakor morajo biti hrval-sba, slovenska in bosanska vsled svojih materialnih interesov federalistične. Mešanje dvora in oficirske klike v po-
l.
V četrtek dne 26. julija je tukajšnje orožnišivo in civilna policija aretirala 7 mladih sodrugov in obenem izvršila hišno preiskavo. Žrtve le aietacije so 'bili naslednji sodrugi: Regitnik Fianc, Ažman Lovro, \ttergeli Anton, Wcigelj Berti, \Vister Valentin, Trebušak Jože m 'Mulej Janko. Po izvršeni ^aretaciji in hišni preiskavi se jih je posamezno odpeljalo r.a železniško policijo, kjer se jih je d rial o cela dva dni, a nato odpeljalo v Kranjsko goro v soboto zvečer, ter na to v torek zjutraj v Ljubljano. Kaj je dalo povod policiji za to aretacijo, nam ni znano. Pač pa lahko sklepamo z ozirom na čudno ravnanje s temi so-drngi, da se gre tukaj za eno navadno denuncijacijo. Kajti ako je držala policija te sodruge cela dva dni v rokah in se celo posluževala sredstev jih pretepati in goniti uklenjene po Jesenicah,
litiko ni primaren, ampak sekundaren pojav. Dvor in vojaštvo se bo takoj depolitizirajo, čim bo to interes vladujoče buržuazije. Oficirji so samo del vladujoče buržuazije in hotenje dvora je odvisno od hotenja vladajoče gospodarske kaste. Na te stvari torej ne smemo gledati idealistično, temveč dialektično marksistično.
Proletarec se torej mora zavedati, da mu je buržuazni federalizem ravnotako nevaren, kakor buržuazni centralizem. Oba imata isti cilj: monopolizacijo izkoriščanja, monopolizaciio profita po dotični kapitalistični buržuaziji in zato mora tako-le rezonirati:
Politični boj jugoslovanske buržuazije izvira iz njenih gospodarskih potreb in ciljev. Njena gesla: »narodna enotnost«, »federalizem«, »autonomija«, »narod«, »pleme«, »republika«, »odcepitev« so enako reakcionarna, ker zakriva z njimi samo svoje drugo hotenje: monopolizacijo profila.
Mi pa tudi vemo, da so posamezne province gospodarsko in kulturno zelo zelo različno razvite, da so diference med njimi zelo velike, tudi v proletari-jatu samem, da imamo za seboj različen zgodovinski razvoj, ki sega v tisočletja nazaj in zato zahtevamo kategorično — federalizem.
Toda svoje zahteve ne identificiramo z ono buržuazije. Dočim zahteva ona ločitev na gospodarskem polju, tako da bi lahko sama izkoriščala naravna bogastva in delovno silo svoje province, zahtevamo mi gospodarsko centralizacijo, t. j. vodstvo vseh velikih podjetij, v produkciji in obratu, iz ene same »državne centrale« in po enotno izdelanem načrtu. In dočim je nji malo gospodarstvo (kmetsko), socijalno skrb-slvo in kultura deveta briga, zahtevamo mi, da bodi ravno to domena »nacijo-nalnih (deželnih) republik«. Ako iorej zahteva Radič »republiko« in Korošec »avtonomijo, pravimo mi :	dobro,	to
hočemo tudi mi! Mi hočemo republike: Slovenijo, Hrvatsko, Vojvodino, Srbijo, Makedonijo, Bosno, Črno goro itd., toda razumemo to tako, kakor smo to že zgoraj povedali. »Narodno edinstvo« je za nas kulturno edinstvo. Tega mi danes še nimamo, ali nastaja in bo v zgodovini nastalo. Takšnega edinstva naša zahteva niti najmanj ne ovira. Ali nočemo razumeti narodnega edinstvo v tem smislu, da imaj srbska kapitalistična buržuazija izključno pravico za eksploatacijo nas vseh, t. j.: Slovencev, Hrvatov, Srbov, Nemcev, Madjarov, Bolgarov, Rumunov (delavecv in kmetov).
Za take narodne republike in narodne avtonomije s centralizirano veleindustrijo in centraliziranimi veleobrati za vso zvezo držav, se bomo mi delavci in kmetje borili z vso določnostjo in ne bomo nikakor dovolili, da nam srbska kapitalistična buržuazija. z umorom kakega jugoslovanskega Stambolijskega, še boli pritisne svoj diktatorski jarem, temveč bomo odločno zahtevali izpolnitev obljub in vseh namigavani »avtonomistične« in »republikanske« gospode.
Jugoslovanski kmet in delavec zahtevata nacijonalne republike'
Naprej Radič, Korošec in Spaho!
najbrž zato, da bi jih prisilila izpovedati se nekaj, kar ni resnično. Cela dva dni so jiti držali noč in dan na peronu postaje, brez hrane in v mrzli noči. Ker niso mogli govoriti neresnice, so jih pretepali, da bi jih prisilili, da priznajo, kar policija želi. Potem javnost lahko sodi. da sc gre pri vsem tein za navadno osumljenost. Balkanske metode pretepanja so se zanesle oziroma razširile že tudi na Slovenijo. Jeseniško delavstvo proti temu postopanju najodločneje protestira ter zahteva takojšnjo odstranitev teh balkanskih metod in izjemnih zakonov proti delavstvu. Naj živi vstraj-nosl preganjanih!
11.
Boj jeseniških kovinarjev s centralno upravo »Osrednjega društva kovinarjev« se je razvil v pravcato bitko, gre se predvsem za težko prislužene groše.
Ker so tukajšnji kovinarji sklenili, da ne bodo več pošiljali denarja za bremza-nje v mezdnih gibanjih, ter zahtevajo sklicanje izvanrednega kongresa in uje-dinjenja celokupnega kovinarskega delavstva v enotno razredno strokovno organizacijo, na podlagi nepomirljivega razrednega boja, so naleteli na hud odpor pri strokovnih birokratih in njihovih kontrabantih. Omeniti moramo, da ako bi bil ta boj s strani socijal-patrijo-tov načelni boj, katerega mi želimo, bi o boju sploh ne pisali, ali ker ti ljudje ni majo načel in se poslužujejo proti nam nesramnih osebnih napadov, smo prisiljeni, da pišemo na tem mestu in seznanimo ostali proletarijat v Sloveniji o tem boju.
Najbolj izmed vseh socijal-patrijotov se odlikuje znani Brnotovc Jeram, kateri se poslužuje nesramnega izivanja proti našim sodrugom s tem, da hoče spraviti gotove sodruge pod ključ po nedolžnem, ker se misli najbrž na ta način otresti oziroma obraniti propada njegove in njegovih kompanjonov poli-iike, katera je takorekoč, kakor se je pokazalo na zadnjih sestankih, socijal-poticajska. Toda razredno zavedni proletarijat na Jesenicah bo v najkrajšem času obračunal s temi policaj-socijalisti.
III.
Oster je boj socijal - izdajalcev, pa ne proti buržuaziji, namreč proti ženam proletarkam in proti razredno zavednim sodrugom. Ko bi vodili razredne boje proti izkoriščevalcem delavstva razni Jerami in v mezdnem boju pobegli predsedniki, bi človek mislil to so res pravi proletarski borci. Ali ravno nasprotno. Socijal-patrijotje hočejo imeti žene proletarke za poslušne dekle, oni se poslužujejo vseh sredstev, da blatijo razredno zavedne proletarke na eni strani, na drugi pa upijejo izobražujte se, ker ste še neumne. Ti junaki se postavljajo čisto enostavno na stališče, da naj se
Aretacija
Iz Zagorja nem poročajo, da sta bila aretirana sodruga Primožič in Bizjak, ker sta baje »pozivala rudarje na štrajk«. To je nasilstvo, proti kateremu najodločneje protestiramo.
Rudarje poziva v štrajk glad, beda in pomanjkanje, rudarje silijo v štrajk nikdar siti akcijonarji trb. premogokop-ne družbe, ki hočejo izžeti iz rudarjev še ogromnejše profite kot so jih lansko teto, rudarje sili v štrajk Skubic in Šuklje, ki izjavljata, da rudar ne rabi mila, niti
Volitve na Holandskem.
27. julija so se vršite na Holandskem parlamentarne volitve po proporcionalnem sistemu. Rezultat volitev: Katoliki 16 (prej 21), ortodoksni 8 (prej 14), kršč. zgodovinska stranka 7 (prej 7), socijali-sti 11 (prej 3), stranka svobode 5 (prej 1), svobodomiselni demokrati 3 (prej 4). Rezulat volitev pomenja odločen sunek na levo.
Belgijski komunisti oproščeni.
26. julija je bila sodna razprava proti 15 komunistom, ki so bili obtoženi zločina proti varnosti države. Vsi obtoženci so bili izpuščeni. — S tem je odnesla komunistična stranka Belgije moralno zmago nad imperijalistično belgijsko vlado. Delavske množice so z ozirom na izpustitev komunistov priredile
Mladinski vestnik.
Od 26. avgusta do 2. septembra se vrši internacijonalni mladinski teden. 2. septembra je internacijonalni bojevni dan revolucijonarne delavsko-kmelske mladine. Dolžnost odraslih sodrugov je, da v tem tednu podpirajo delo mladine v poedinih krajih, da pomagajo pri propagandi in širjenju lista »Proletarska mladina«! Kot pomaga nam mladina pri proslavi 1. inajnika, tako podpirajmo mi mladinski dan, ki je 1. majnik revolucijonarne mladine proletarske generacije.
Pozivamo vse odrastle sodruge o po-
nam prepove hoditi na sestanke, češ to ni za ženske, žena naj bo doma pri ognjišču, kakor psiček na verigi. Tako je stališče jeseniških socijal-patrijotov. Tako stališče zastopa tudi najbolj re-akcijonarni del buržuazije.
Ne gospodje socijal-patrijotje, tega si me prolefarske žene ne pustimo dopasti. Da pa nismo vse tako izobražene, kakor žena Jerama, ko je šla na neki shod v Celje stenografirat govor svojega moža, pa tudi ne moremo pomagat. Samo obžalujemo, da v Celju, glavni trdnjavi socijal-patrijotov, ni delavstvo toliko izobraženo, da bi moglo vodili zapisnik na enem shodu ter je morala iti z Jesenic žena Jeramova.
Ni stvarno napadati se osebno, oziroma o osebnostih pisati, ali ker ti ljudje ne dajo miru, smo to prisiljeni. Tiste ženske pa, katere še danes slepo drvijo za temi soc. patrijoti, vprašamo, kaj so vam že vse ti ljudje priborili? Ali mogoče v tovarni pri enakih delih z moškimi enake plače z istimi? Ker zmeraj upijejo pri vsaki priložnosti, da so vse oni naredili in samo oni. Ali resnica je, da nam ti hrabri junaki ženskam povsod nasprotujejo, samo za ono pa bi nas izrabili in sicer za metanje pijancev iz gostiln.
Proletarske žene, otresite se teh ljudi in stopite v vrste »Nezavisne delavske stranke Jugoslavije«, v katerih se borijo vaši možje. Borimo se skupaj roka v roki za naš življenski obstanek in za osvoboditev iz pod kapitalističnega jarma.
Ne ustrašimo se preganjanj s strani kapitalistične diktature in njenih pomagačev socijal-patrijotov. Kajti tudi naša velika učiteljica Roza Lukxenburg je bila žrtev socijal-izdajalcev, toda njen duh je med nami. Proč od socijal - pa-frijotov! V vrste Nezavisne delavske stranke Jugoslavije! živele že^fc proletarke! Živel razredni boj!
Jeseniški proletarci in proletarke
rudarjev.
mleka, niti jajc. Rudarje silijo v štrajk oni, ki jim govore o interesih »narodnega« gospodarstva, ki bazira na gla-dovanju delavnega ljudsta.
Zahtevamo takojšnjo izpustitev aretiranih, če hoče sodišče kaznovati povzročitelje štrajka, naj jih išče pri trboveljski družbi, pri akcijonarjih, ki po letoviščih in igralnicah razsipljejo »narodno« premoženje. Lačne rudarje pa nai pusti pri miru, da si priborijo večji kos kruha.
enotno fronto proletarijata. — Reformistom povsod poje mrtvaški zvon.
Velik proces proti bolgarskim komunistom.
Te dni se je pričel v Plevni proces proli bolgarskim komunistom, ki so organizirali odpor delavcev in kmetov proti sedanji fašistovski vladi, v kateri sedi tudi en predstavnik socijalistične 2. internacijonale.
Ta proces je višek škandaloznosti meščanske »demokracije«. Obtožene komuniste se ne sodi kot politične krivce, ampak kot navadne zločince. Njihovim zagovornikom se je zapretilo z ječo, ako bodo zagovarjali obtožene komuniste pred sodiščem. Dosedaj je bilo zaslišanih 900 prič.
Tako se skušajo rešiti bolgarski fašisti s pomočjo socijal-patrijotov pred gotovim poginom.
edinih krajih, da v tem tednu in na dan
2.	septembra ne prirejajo kakih svojih veselic m podobnin prireditev, ampak da pomagajo mladini pri njenih prireditvah in se jih udeležijo.
Danes velja bolj kot kedaj Liebknech-tov izrek: Mladina je naše življensko vprašanje! Kajti, če se hoče delavski razred uspešno boriti proti »Orjuni«, mora imeti ob svoji strani predvsem množice proletarske mladine, katero hoče »Orjuna« dobiti v svoje vrste, ker ve, kaj pomenja za njo, če ima navdušeno delavsko mladino.
Zato organizirajmo mladino v strokov-
Z Jesenic.
Internacionalni pregled.
velike manifestacije, s čimer so dokazale svojo voljo za revolucijonarno
ne organizacije in mladince nad 18. letom tudi v NDSJ \
crtaiie in širile »Porletarsko Mladino«, ki ima mnogo podučne snovi tudi za odrasle sodruge!
živela naša mladina!
živel inlernacijonalni mladinski dan!
7 omladincev na Jesenicah zaprlih.
Prošii petek je jeseniška policija zaprla 7 mladih sodmgov iz Jesenic. Vrgel Ant., Vergelj Albin, Regiinik, Vister, Ažman, Mulej in Trebušek. Česa so obtoženi, še ne vemo. Brezdvomno se gre za io, da se uduši oživljajoče se proletarsko mladinsko gibanje v celi Sloveniji. Ali prepričani smo, da bo poiici)a, oziroma žandarmerija dosegla ravno nasprotno. Pod »zakonom o zaščiti države« je imela prestati naša proletarska mladina mnogo preganjanj, stalno so se vrstili zaprti sodrugi po ljubljanskih in celiskih zaporih. Ali to je mladino le še podžgalo za še vnetejše delovanje za proletarsko stvar. In tako bo tudi sedaj z jeseniško mladino, ki bo zadobila s iemi progoni revolucijonarno tradicijo.
Pri tem moramo ožigosati razširjenje balkanskih metod tudi na Slovenijo. Sodruge so držali dva dni na peronu jeseniškega kolodvora, jih tepli in vklenjene po dva in dva skupaj pripeljali v ponedeljek v. ljubljanske zapore. Mi najodločnejše protestiramo proti brezdvomno neutemeljenemu preganjanju in zapiranju mladih sodrugov ter takemu postopanju z njimi.
Sodrugi, zbirajte za fond za žrtve reakcije!
Proč z zakonom o zaščiti kapitalistične države*
Živela politična svoboda proletarijata in njegove mladine!
.......
Strokovni pregled.
Za funkcijonarje in zaupnike.
V zadnjih treh številkah smo prinesli par smernic, katerih se morajo držati strokovne organizacije, ki nočejo biti in ostati podporna društva, ampak borbeni organi delavskega razreda v boju s kapitalizmom in s kapitalističnim družabnim redom. Če bodo člani strokovnih organizacij imeli pred očmi te smernice, bodo mgrale strokovne organizacije delati y tem smislu in izpolj-nevati tiste naloge, za katere so tudi poklicane.
Pod gornjim naslovom bomo prinašali v vsaki številki kratka razmotrivanja, ki so namenjena predvsem zavednim revolucijo-narjem, da se bodo mogli orijentirati v vseh fazah današnjega razrednega boja.
Vzroki ofenzive kapitala.
1. Kapitalizem je prišel v zgodovinsko krizo, v katero je z zgodovnisko nujnostjo moral priti. Po svetovni vojni ni našel več baze za nadaljni svoj razvoj. — Današnje krize v vseh deželah niso več lake, kot so bile krize pred vojno — vsled konjunkture. Kapitalizem je dospel do one točke svojega razvoja, ko postaja nesposoben, da bi ostal še nadalje faktor v razvoju produkcije. Mesto, da bi pospeševal razvoj produkcije, kapitalizem danes ovira produkcijo in ne more niti delavstva, tega najvažnejšega faktorja v produkciji — več vzdrževati in preživljati. Gospodarska kriza se poostruje in to je pričetek razpadanja kapitalizma.
2. Z vsemi sredstvi hočejo kapitalisti rešiti svoj krhajoči se gospodarski sistem. Ker se jim rte more posrečiti, da bi zagotovili obrestovanje svojega kapitala z razširjenjem svojega trga, iščejo drugi način za vzdrževanje svojega profita: v poostrenem izkoriščanju delavstva. Buržuaziiu je pričela z ofenzivo na pridobitve delavskega razreda.
3. Po končani svetovni vojni je morala buržuazija pristati na to, da je dala proletariatu precej koncesij, posebno zato, ker ie delavstvo tedaj bilo dobro oboroženo in je predstavljalo tako moč, da bi vsak odpor kapitalistov bil odveč. K temu so se pridružile še težkoče pri preureditvi voinega gospodarstva v mirno gospodarstvo. Pomanjkanje naročil je olajšalo delavstvu, da si je lažje priborilo 8 urni delavnik in kmalu nato nastala domnevna konjuntura je omogočila kapitalistom, da so mogli plačati večje mezde. Vzroki gospodarske krize se pa poostrujejo in postavljajo gospodarski obnovitvi kapitalizma nepremostljive zapreke nasproti. In ofenziva kapitala je postala neizbežna.
(V prihodnji številki sledi nadaljevanje o pričetku kapitalistične ofenzive in njenih metodah)
Mednarodno delavsko gibanje pokazuje prvič po bojih 1918 in 1919 leta večjo revolucijonarno aktivnost v svrho zboljšanja gmotnega in socijalnega stanja. Velike in obsežne akcije mas, upori v lqtu 1918 in 1919 so končali s porazom za delavski razred. Tedaj je prevladovala v širokih masah proletarijata še reformistična ideologija in če je podjetnik apeliral na »interes države in narodnega gospodarstva« so se reformisti umaknili. Tudi nacionalizem in demokracija se še nistu rm-jkrinkala. Množice proletarcev so bile po
dolgotrajni voini utrujene. Pet let »versaiil-skega miru* je biio treba, da so se dela\-cem odprle oči. Beda delavcev je postajala večja, izkoriščanje je postalo brezob-zirnejše. Takozvana »zadnja vojna« je poslala izhodišče za bodoče vojne nevarnosti. Mednarodne zveze »nacijonalnih« kapitalistov so postale jasne, večina že pozna ■.zroke imperijaiizma. Pojem »naroda« je dobil nov smisel. V delavske vrste prihaja polagoma jasnost in z jasnostjo se pomno-žuje tudi borbenost proletarijata. Zasedba Poruhrja je ena etapa v tem pogledu. — Francoski in nemški, da svetovni proletari-jat je uvidel, da si z reformistično taktiko ne more pomagati iz bednega položaja in zato se približuje revolucionarjem, komunistom.
Obnavljanje delavskega gibanja v Nemčiji ni več pod vplivom amsterdamskih reformistov. Priprave fašistov v Nemčiji in v drugih krajih silijo delavski razred povsodi, da se pripravlja. Po zlomu sovjetske Ogrske, so siaie včeraj mase madjarskega proletarijata prvič zopet v akciji mas. Važni mezdni boji se vrše povsodi in vkljub pasivnosti ali celo izdaji amsterdamcev se ueiavcem posreči, da že tu in tam zmagajo.
Bojno polje proletarijata se širi. Revolu-cijonarne mase korakajo naprej in se pripravljajo na boj.
Iz Francije :
Od 4. do 6. juiija se je vršil v Parizu kongres siavbinske federacije, ki je bil posebno važen zato, ker je mel tudi cidločati o tem, ali naj ostane še naprej pri CGTU (levoluc. širok, org ), ali naj se odcepi in se priključi anarho-sindikalistom. Reformisti so celo upali, da se jim bo posrečilo razbiti stavbinsko federacijo in si ustanoviti svojo organizacijo. Kongresa se je udeležilo 162 delegatov. Predsednik (anarho-sindikalist) je komunistično opozicijo cel čas netaktno izzival, seveda brezuspešno. Končno je bila z 150 proti 132 glasovi sprejeta resolucija, ki zehteva, da se izključi vse komuniste, ki se ne izjavijo proti sklepom svoje stranke o delu v sirokovnih organizacijah. Tako razumejo anarlio - sindikalisti demokracijo, o kateri tudi naši Uratnikovci in Svetkovci veliko govorijo.
Grupe revolucijonarnih sindikalistov
so ustanovili v Franciji, ki se konfuzno izjavljajo za RSI, a proti KPF, češ da jim hoče KPF kratiti njihovo avtonomijo. (KPI~ je kom. partija Francije.)
V Italiji,
kjer so se fašisti po zmagi Musolinija polastili strokovnih organizacij, se revoiucijo-narno delavsko gibanje vkljub velikemu terorju zopet obnavlja. Fašisti so zgubili vpliv med masami, ki so spoznale, da fašisti veliko obljubljajo, a svojih obljub ne drže. Vsled tega postajajo fašisti vedno bolj divji in dogaja se, da fašisti z revolverjem v rokah silijo delavce v svoje organizacije.
Na Irskem
se vrše mezdna gibanja transportnih delavcev in poljedelskih delavcev, ki že osmi teden štrajkajo. Podjetniki ustanavljajo fašistične bande.
V Nemčiji
so pri volitvah v kovinarski organizaciji dobili komunisti v vseh važnejših krajih veliko večino. Tako n. pr. v Berlinu, Jeni, Gelsenkirchen, v Kolnu itd.
Stavka mornarjev na Jadranu
traja že šesti teden, brez da bi vlada prisilila lastnike ladij, da ugodijo upravičenim zahtevam mornarjev. ITF je proglasila vsled tega bojkot jugslovanskih ladij po celem svetu in vse ladje, ki plovejo po svetu pod jugoslovansko zastavo, bodo občutile posledice delavske solidarnosti. Po vseh državah pobirajo za naše stavkujoče mornarje' prostovoljne prispevke.
>,♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦  ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦
Mimogrede.
Na čem obstoja Jeramov soeijalizem na
Jesenicah?
Na progresivnem davku, pa ne za bur-žuje, marveč za delavce.
V boju proti ženskam.
V boju proti razredno - zavednim so-drugom.
V nesramnih medklicih in zavijanjih na članskih sestankih strokovne organizacije.
Na ljudskih vseučiliščih, na katerih je predaval gospod Bernot, kako je sv. Peter zatajil Kristusa.
Na načelih javnosti. (?)
Na razsodiščih, na katere pa se sam ne odzove, ako je na iste pozvan.
»ja, pr moj duš, tko me pa ne boste, vsakemu i n jen se ploska, meni pa ne«.
V pasjih dneh in v dobi kislih kumare je izšla posebna izdaja »Orjune«, ki z debelimi črkami naznanja o zasedbi Triglava z italijansko vojsko. Kot predslražo so poslali »naše zasužnjene brate«, ker se (baje) sami niso upjili naprej. Zato jih pozivlje »Orjuna«, kakor Martinek Spak, deseti brat, Marjana s Podleska, naj še enkrat poskusijo to reč in sicer 12. avgusta. In zdi se nam, da se »Orjuna« igra »Mlade vojake«, kjer, »če teče kri , iz. nosa teče«, itd. Pa vzemimo resno. Če bi zares prišlo do pretepa — ali ne bodo mesto Italijanov tepeni »naši zasužnjeni brati«, ker si Italijani (po besedah »Orjune«) ne bodo upali naprej. In če bo »Orjuna« postavila za svojo pred-stražo še »brate-begunce iz zasedenega ozemlja«, ki zato ne gredo budil in branit svoj stari zavičaj slovenskega življa, ker nočejo, da bi se jiti napajalo z ricinovim oljem in ker čakajo »čet belega orla«, da ■jih osvobodi, pa se bodo faktično med seboj stepli — Slovenci.
fdeaj »Orjmicev«	'
je brez dvojbe — vlada. Pa ne sedanja, nego tista, kjer bo ona vladala in delala zakone po svo-ji volji, kakor fašisi Mussolini. To že sedaj oznanjajo, ko govore dr. Le-mtžu, da se dvomi, ali bodo takrat državni zakoni pripoznali Lemeža ali ne. Mi smo prepričani, da ne bi ne samo Lemeža, nego nikogar iz trpečih in gladujočih. Dobro je le io, da tisti, ki jim indirektno v osebi Lemeža preti »Oriuna«. in ki danes zavživajo svoje borno kosilce v prahu, z lončkom med koleni in žuljavo desnico, ne bodo tega dovolili in da se pri takem poskusu razpiše vsi »zeleni in rdeči zmaji«. (O nezmajih "Tiiti ne govorimo. Ti so še danes le za parado). Hudič pa lahko nastane, če zavladajo lačni in z žuljavo desnico. Njih zakoni pa prav gotovo »Orjune« ne bodo poznali.
Dopisi.
I TRBOVLJE. Ze 10 dni stavkamo in Širajkali bomo še 10 in še 10 dni, da si priborimo zahtevane mezde. Razpoloženje med stavkajočimi je dobro, vsi smo dobro pripravljeni Tn odločili smo se da vsirajamo do konca, do zmage. Stavkolomcev naš dični Pauer ne bo mogel dobiti, pa če bi mu ludi sam Bi-dovčev Franci pomagal. Orožništvo je pojačeno, sveda brez potrebe, ker se zavedamo sami, da je v našem lastnem interesu, da ne pride do incidentov. Zadržijo se ti orožniki doslej precej mirno, sicer jim pa ludi svetujemo, da ne poslušajo tiste gospode, ki jih skuša hujskati na nas. Veliko rudarjev je šlo na kmete na »počitnice« (tudi pri nas je velika vročina) in še vedno se odpravljajo. Ker zgleda, da bo stavka dolgotrajna se rudarji odpravljajo v gozdove in na druga dela. Doma smo ostali samo mi, ki nimamo sorodnikov in znancev na kmetih, zato pa si iščemo vsak po svoje zaslužka. Eden ima več, drugi manj sreče ali vsi smo se nekako preskrbeli. Za tiste reveže, ki pa so bolni, bomo že preskrbeli, da jim ne bo treba postati stavkolomec. Pretečeni teden so nam aretirali sodružico Tončko Čečevo in jo odpeljali v celjske zapore. Zakaj? Našli so iz leta 1919 in 1920, ko je komunistična stranka bila še legalna, neke spise. Kaj pravzaprav, nihče ne ve. Bo že spet kaka denuncijacija. Povedati vam morem, da so naši zaupniki prosili oblasti, da bi za čas stavke zaprli gostilne in vinotoče, pa mislite, da so gospodje lej zahtevi ugodili? Kaj še, oni bi pač radi, da bi rudarji svoj pri-stradan denar čim prej zapili, da bi jih tako hitreje lahko prisilili na delo. Ali pa računajo na to, da se bodo rudarji upijanili in da se jim bo pijane posrečilo izzvali in inscenirati kake nemire, da bi potem lahko govorili o boljševi-ških nemirih. Čudim se, da nam sedaj, ko smo tako mirni, ne očitajo, da »bolj-ševiško mirujemo«, ker pri nas je vse kar napravimo, »boljševiško«.
Sicer nam pa stavka prija. Dokler sem delal, se nisem nikoli mogel pripravili, da bi vam kaj napisal, še naše časopise sem tako na hitro prečital. Sedaj pa se čudim tako svežega in spočitega (tudi duševno), da v časopisju naenkrat marsikaj razumem, kar preje nisem. Naše rudarsko delo nas tudi duševno ubija. Zahtevati bomo morali ob priliki skrajšanje delovnega časa, za rudarje v rovih je 8 urni delavnik absolutno preveč.
Če bomo še kaj časa stavkali vam bom pričel opisavaJi našo gospodo od madjarskega ravnatelja Pauerja, čez Slovenca Bidovca do Wrang!ovca Roi-merja. Smo čisto internacijonalni, tudi čistokrvne Pruse imamo, ne manjka niti »bratov« Čehov, Angleži in Francozje pa tako nikjer ne delajo v svojih kolonijah in mi v SHS smo vendar kolonija. Ali niste zadnjič tako pisali?
Nasvidenje!
Stavkujoči boljševik.
fsjjsusijsiisiisirasitafsraisirara
Tiskovni sklad.
Mestni uslužbenci, Ljubljana 11.50 Din, Vesela družba v Medvodah 30 Din, Mlinar Franc, Verd-Vrhnika 5 Din, Kotnik Ivan, Ljubljana 1.50 Din, Repanšek Jakob, Ljubljana 2 Din, Lorbek Franc, Ljubljana VIL
1 Din, Rožnik Janez, Ljubljana 1 Din, Kavčič Avgust, Ljubljana 1 Din, jež Ivan, Ljubljana
2 Din, Janez Cirar, Senjski rudnik 15 Din, neimenovan, Senjski rudnik 10 Din, neimenovan, Senjski rudnik 10 Din, Ivan Bončina, Senjski rudnik 5 Din, Martin Hudorin, Seni-ski rudnik 5 Din, Vincenc Koritnik, Senjski rudnik 5 Din, Anton Kostanšek, Senjski rudnik 5 Din, Anton Leskovar, Senjski rudnik 14 Din, Ivan Klenšek, Senjski rudnik 6 dinarjev, trene Kocjančič, Senjski rudnik
5 Din, Ignac Gerčar, Senjski rudnik 5 Din, Jožef Kočnik, Senjski rudnik 11.50 Din, Plevnik Marija, Vevče 5 Din, Kajne Ivan, Vevče 1 Din, Kališek Anton, Fužine 30 Din, Kri-slfclj Mira, Fužine 5 Din, Erbežnik Ivan, Ljubljana 3 Din, Simon Goljot, Fužine 3 Din, Stanko Kokalj, Lužine 2 Din, Arčun Franc Fužine 1 Din, Jančič Štefan, Fužine 2 Din, neimenovan, Kašelj 2 Din, neimenovan. Kašelj 3 Din, Avsin Tomaž, Ljubljana 10 Din, Marija Novak, Kamnik 7 Din, Slabe Anton,. Dobova 8 Din, Izobraževalno društvo »Svoboda«, podružnica Bled 50 Din, vesela družba pri »Trnovskem zvonu« 22.50 Din,. Skupaj 306 Din. Izkaz v zadnji številki 5.0CS.50 Din. Vsega skupaj 5.314.50 Din:.
ISlISlIhSifSlISlISKSISJfSlfSirSSCSJfSSES1
V nedeljo 5. avgusta
se vrši v »Delavskem domu« v Ljubljani.. Karl Marxa trg 2, važna konferenca kovinarjev, ki se hočejo ujediniti.
i21121i2]123t2lt2it2Jt2ji2!l2Jl2iL21Syi2i
Darovi za »Delavski dom“v Ljubljani.
Uslužbenci mestnega dohodarinskega urada so darovali za »Delavski dom« v Ljubljani 400 Din. Uslužbenci mestne klavnice 40 Din. Uslužbenci mestne pristave 299.25 dinarjev. Pisarniški sluge mestnega magistrala 150 Din. Ignac Banko, gostilničar, Martinova cesta 100 Din. Skupaj 989.25 Din, za kar izreka vodstvo zadruge tem potom najtoplejšo zahvalo vsem darovalcem.
.taBBBBaaBflBBBBBBBBBBBBHBBBBaa
i 12. avgusta 1.1. se vrši v tiotelu g --»Tivoli«
i VELIKA VESELICA l m	KOVINARJEV :
■
z izbranim vzporedom, na ka- j J tero opozarjamo že danes J 5 vse sodruge in sodružice od J blizu in daleč. — Spored bo g pravočasno objavljen.
Sodrugi in sodružice! Pomagajmo stavkujočim!
Poleg mornarjev, ki siavkajo že šest tednov, so bili prisiljeni tudi rudarji, da stopijo v boj za svoj obstanek. Sinoči so stopili v protestno siavko tudi železničarji, poštarji in državni uradniki. Deset in deset tisoči so brez sredstev. Ze jih preganjajo in zapirajo in preganjanje se bo še poostrilo. Bojujočim moramo priskočiti na pomoč.
Zbirajte prostovoljne prispevke za stavkujoče, da jim olajšajo njihov boj.
Nabrane prispevke za rudarje je pošiijati Zvezi rudarskih delavcev, Pravdič, Trbovlje i. Za preganjane železničarje in za mornarje pa sprejema prispevke tudi uprava »G!asa Svobode«. Kdor še ni dobil nabiralnih pol, naj jih potom svoje orga-zacije začasno sam napravi in takoj zahteva od nas nabiralne pole.
BBBBBBBBBGBBBBBBBBBBBnBBBBBa
Sestanek ljubljanskih zaupnikov N. D. S. J. je vsako sredo ob pol 8. uri zvečer v »Delavskem domu.«
!51(5JI51l5l[StSll51!5J[5![Sl{5!E5i!5![S: .
V VEDNOST!
Zgodilo se je, da iz nekalerih krajev Jugoslavije baje pošta ni holela sprejeti denarne pošiljatve na naše položnice, češ, da niso veljavne za vso Jugoslavijo in so doiični naročniki bili primorani poslati denar po nakaznici.
Opozarjamo, da so položnice pošt-no-hranilnega urada v Ljubljani veljavne za vse kraje Jugoslavije in se morajo sprejemati denarne pošiljke po položnicah »Glasa Svobode«.
!121l2!!2ii2]15Bi2JlSll2J!S!!2U2ii2ligIi2l KOLPORTERJEM!
Ker nekateri naši kolporterji in razprodajalci pošiljajo obračune neredno in se na naše pismene pozive mnogokrat ne odzovejo, poživljamo tem potom, da se mora poslati obračun REDNO in točno k vsakemu PRVEMU mesecu. Mi moramo tisk in ekspedicijo redno plačati, zato smo upravičeni zahtevali, da tudi razprodajalci in kolporterji izpolnijo svojo dolžnost.
Upravništvo in uredništvo »Glas Svobode«. ■■■■■■IBKBBBBBIIIIIIB
Lastnik in izdajatelj Konzorcij. Odgovorni urednik Anton Šušteršič.
Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani. saBBaaiBCBIBiaBBBaiBBBHiaBt