! Za poduk in kratek čas. Iz Maribora v Solčavo in savinjsko dolino. II. Iz Prevali naprej je prva železniška štacija pri Blibergu; mestice leži z ličuim gradom malo uro hoda na desnej strani. Okolica je zala, zemlja rodovitoa. Proti jugu kipijo razčesane gore v modro nebo. Sivo pečevje je golo in rastline ne najdejo na njem živeža, le sivo mahovje 8e ga klaverno ovija. Med gorami štrli gora sv. Uižule v nebo kakor skalnat greben, črez vse pa gleda velikanska Peča. Večji del krasne Koroške se vidi iz njene površine. Iz Bliberga smo potem pridrdi-ali v Kiihusdoif, ki se slovenski nazivlja: Sinčjaves. Do sem smo se vozili po gladki železni cesti, sedaj pa se je reklo železnico zapustiti. Proti Kapli, kamor smo bili najprvlje namenjeni, »e mora ali pešice iti, ali voz najeti, če ga je dobiti. Na našo srečo je na kolodroru v Sinčjivesi res čakal voz, ki je bil ravno iz Kaple pripeljal neko družbo. Sicei- sem moral z glavo skimavati, ko sem ga ogledoval in sem se precej bal njeinu svoje ude naložiti, vendar sem mislil, boljše nekaj, kakor pa nič in setn najel voz za sebe iu za svoja tovaiiša. Bil pa je voz ree cel6 posebnega stroja — stavim sto goldinarjev proti jeduemu, da uiu ni bilo jedoakega najti niti na velikauski dunajski razstavi. Poldne je že miaolo, iu trebubi to se nam začeli kregati, da tako dolgo z dolžno jim postrežbo odlagamo. Zavruetno torej iz steze na stran v bližnjo krčmo ter prašaino, ako še na komenu gori iu če še kaj zraven ognja istoji? Mlada natakarica, z prijaznim koroškim licem? brž v kukujo pobiti in vrnivša se bizo reče, govedine nimajo več, torcj tndi jube ne, ako pa bočemo, naoi je prijazuo djala, zamoremo dobiti ovčetiue ali pečena piščeta, ki so biž ko no še po dvorišču skakljala. Jaz si izvolim ovčetino, tovariša pa si naročita vsaki jedno pečeno pišče. Meni se je brž postreglo, tovariša pa 8ta morala nekoliko časa počakati. Toda dobila sta ves prav koroška piščeta; pri nas so komaj kokoši tolike. Še polovicc nista spt avila pod streho, čeravno sta se skoro zraven potiti začela. Sedaj plačamo, kar »mo bili dolžni, ter stopimo na cesto, kder nas je vozač z svojim čudnim voiom že čakal. Radoveden sem bil, kako se bo prišlo na voz, ki je bil precej visok in okoli in okoli z železno ograjo omrežeu; le od zaja nad repico je poprečkem ležal železea hlod, kar rai je na misel dalo, da se menda le od zaja na voz vzhaja. Ia tako je res bilo. Vozač je železni blod vzdiguol iu potuiki smo drug za drugitn zmuzali se na voz. Tukaj je bila na vsakej strani podolgein jedna lesena klop. Na njo smo se posadili in si morali drug dnigemu v oči gledati, če si tndi nebi bili dobri. Opazno zapre sedaj vozač železni zapor za nami, kakor da bi ! ga bojazen spieletavala, da nas kde iz voza ue j pozgabi ali da mu kateri ne uide. Bili smo res naloženi na pravi telečnjak. Ko je bilo vse uredjeno, se posadi vozač na svoje mesto, poči z bičem po konjih in sedaj je šlo urno napiej z neizmernitn ropotanjem. Bilo je slišati, kakor da bi same klopotece vozil. V pol uri bili smo v Dobrlivesi; nemški se njej pravi Ebersdorf. Na levo stran na majhni višiui stoji obširno poslopje očetov benediktinov in zraven prostorna cerkva. Poslednja bo menda že več, kakor 700 let stara; prvi stanovniki pri njej bili 80 očetje avgustinci. Pobožni grof Kacelin bil je ob koncu 11. stoletja gospod cele okolice in njo je akvilejskemu patrij&rbu Ulrihu podaril z namenom, da bi njeni dokodki služili v zdrževanje redovnikov, ki bi po ajegovi smrti opravljali zadušnice pri grobu njegovem. Blagi grof je naglo umrl v Gottling-u ua ŠtajerBkcin, njegovo telo pa so poznej odpeljali v Dobrloves, kder je akvilejski patrijarb, raujkega dedie, postaviti dal prekrasuo cerkvo. Ob enem je pozval tje menihe avgustince, kojim začetnik je bil sv. Argustin, ker je ta spisal pravila, po katerib imajo živeti. L. 1154. dne 20. oktobra je patrijarb Peregrin temeljni kamen položil samostanu, kateii je bil avgustincem uamenjen in ga je poznej res njiru izročil. Med avgustiuskiini prošti je znamenit prošt Lavrencij, ki je zavolj tnrških napadov dal samostau in okolico utvrditi z obzidjem, rovi in nasipi; neki plemenitaš Loscbenpfeffer mu je pomagal z ustavniuo, ki je dala na leto 100 ogerskib zlatov. Dalje prošt Lenart iz rodbine plemenitib Hodišancev. Ta je poznej postal nadškof solnograški in je slovel kot stavitelj gradov in cerkva. Gradovi Brezje, Tagganbruu, Gmiind, ia Tunzenbeig in lepa cerkva bl. Marije v Svečab so še sedaj sledovi njegovega delovanja. Leta 1603 je umrl 41. in slednji proŠt avgustincev v Dobrlivesi. Cesarski komisar je zabiauil volitev novega prošta in samostan iu vhc iinetje izročil jezuitoin. Ti so potem tukaj irucli svoj veliki novicijat za fso znotranjo Avstrijo ter so postavili sedanje saruostausko poslopje. Toda 1. 1772. bili so jezuiti izgnani in sauiostan je postal dižavua graščina, katero je 1. 1810. cesar Fianc izročil oo. benediktioom v. št. Paviu, ki jo še sedaj poaedajo. Bliiu Dobilivesi bil je slavnoznani zgodovinar (Germania sacia) iu jezuit Marko Hanžič rojeu in v sauiostanu pri jezuitib izgojen. (Dalje prih.) Smcšničar 49. Prašauje: katera fara ali župnija v lavantinski škofiji je uajbolj zdraTa? Odgovor: brez dvombe mabrenbeiška; kajti tatn še noben fajuuošter, noben kaplan ni umil — vsak prej odide.