L iuhortio 1972 ztmienie xxxix *kA vida espiritual Los qiie llcgan El-Ghazali (el mäs grande de los teologos drabes), cuenta esta tradiciön de la vida de Issa, ihn Myriani (es decir: Jesus, hijo de Maria). Issa vio un dia a gente sentada, en la postraclon, junto a un muro a la orilla del camino. Pregunto: “^Por que estais afligidos?” Kilos dijeron: “Nos hemos vuelto asi a fuerza de temer al infier.no”. Issa prosiguio su camino y vio grau mimero de gente reunida, en la desolacion ,en diversas posturas a la orilla del camino. El dijb: “^Por que estais afligidos?” Y ellos respondieron: “Por desear el Paraiso eb por lo que estamos asi”. Issa prosiguio su camino y encontrö por ultimo a un tercer grupo. Tenian el aspecto de gente que lia sufridb- mucho, pero resplandecia la alegria en sus rostros. El lep pregunto: “Que los ha puesto asi?” Ellos respondieron: “El Espiritu de Verdad. Vi-mos la Kcalidad, y ella nos hizo olvidar todo Io demas”. Issa dijo: “Estos son los que Uegan. El Dia de la Itetribucidn, elBois estaran en la Presencia de Dios”. DAN UPANJA Nad dnem, ki ga praznujemo na velikonočno nedeljo, stoji be-Sfida, kakršna ne more v enako polnem pomenu stati nad prav no-'”‘nim drugim dnevom: „To je dan, ki ga je naredil Gospod, raduj-?no in veselimo se ga.“ In kaj je pravzaprav tisto, zaradi česar se ta dan dviga visoko r'ad vse druge dneve? Če odgovorimo: „Kristusovo vstajenje!“ je to samo po sebi še Premalo. Vsaj premalo za nekoga, ki se ne zaveda, kako globoko je Kristus povezan z vsem človeškim rodom in z vso zgodovino člo-Veštva. Res je, nekaj zelo velikega bi se bilo zgodilo na velikonočni (lan že v primeru, če bi morali ugotoviti: Nekdo je bil mrtev in je nato spet oživel, se pokazal ljudem in jim rekel: „Tukaj sem!“ Silno Vel'ko bi se zgodilo; kajti človeku bi stopilo v zavest: najstarejši od Vseh krvnikov, smrt, ni nekaj nepremagljivega — načelno jo je mo-K°če premagati. Toda v resnici pri Kristusovem vstajenju ni šlo le zato, da bi eno samo življenje še enkrat doseglo zmago nad smrtjo. Šlo je za Pakaj neprimerno bolj temeljnega, za nekaj vsesplošnega. S Kristu-s°vim vstajenjem od mrtvih so bili v počelu, v korenini, premagani tr,.ie najhujši človekovi mučitelji. Tisti, ki nas vedno znova napa-dai°, notranje mučijo in davijo: smrt, krivda greha in onemoglost. .,To zmago je Kristus pridobil s svojim vstajenjem k življenju, 0 je s svojo smrtjo človeka osvobodil smrti. S trdnimi razlogi predana vera torej vsakem razmišljajočemu človeku daje odgovor v njegovi tesnobnosti glede prihodnje usode; obenem pa omogoča, da Sn,o v Kristusu povezani v občestvu z ljubljenimi brati, ki so že ^rli, ko nam daje upanje, da so dosegli — mi pa da bomo dose-— pravo življenje pri Bogu.“ A. S. Zmaga nad smrtjo Za bralce DŽ objavljamo odlomek iz knjige „Jezus v svojem času“, ki je morda najboljše delo francoskega pisatelja Daniela Kopsa (1901— 1965) in je prevedeni» v vse kulturne jezike. Avtor je bil profesor, zgodovinar in slovit pisatelj. Objavil je zbirk» | e-8mi, več zbirk črtic in romanov, življenjepise velikih mož, literarne kritike in eseje, sedem knjig Cerkvene zgodovine, delo Svetopisemsko ljudstvo in veliko drobnih člankov. Za svoje kvalitetno pisanje je prejel najvišjo francosko priznanje — članstvo Francoske akademije. Človek bi hotel imeti jezik pesnikov, da bi znal opisati poročilo o naj lepšem in najnenavadnejšem dogodku: „O osrednjem dogodku vse zgodovine,“ kakor pravi Bo-ssuet. Tu vstaja v nas svet spominov iz daljne preteklosti. Velika noč naših otroških let. velika noč naših vasi, ko postane vsakemu, ki ga je zbudilo mogočno zvonjenje, nenadoma pri srcu lahko, ker ga je napolnilo nezavestno, a jasno veselje. Praznik, ki ga tudi neverni še vedno praznujejo in mu je tudi v najbolj posvetnem srcu dodan dodaten dan počitka. Ta praznik večne obljube spada k bi- stvu zahodne civilizacije in po njem so ljudje, tudi če ne poznajo več njegovega smisla, deležni največje skrivnosti, skrivnosti, ki nam po besedah sv. Pavla „daje s Kristusom domovinsko pravico v nebesih.“ Sobota se je končala s sobotnim večerom, ko je zašlo sonce. V nedeljo zjutraj je bilo torej že mogoče brez kršitve postave iti, kamor je kdo hotel, in če je bilo Še mogoče, poskrbeti za truplo, ki ga je bilo prejšnji večer treba tako naglo pustiti samo v grobu. Kaj so storili Jezusovi učenci po nesreči, ki jih je zadela s tem. da so Judje Jezusa zgrabili? Razen Janeza, ki si je upal iti na Kalvarijo, so vsi popustili v strahu in se poskrili. Kaj je bilo tudi storiti? Vsako človeško upanje se je zdelo prazno. Nekateri so se odpravljali na odhod v Galilejo-„Vsi se boste pohujšali,“ je prerokoval Učenik. „Zakaj pisano je: ‘Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile.’ “ Vsak bd štirih evangelistov je po svoje poročal, kako so našle svete žene prazen grob. Vsi se ujemajo v tem, da so bili skrivnostni dogodki najprej razodeti ženam. Bile so pogumnejše in so bolj poslušale svojo ljubezen kakor pa previdnost, in ker so morda P° svoji naravi tudi sposobnejše prodreti v dejstva, ki jih razum težko razčlenja, so jih doumele neza-vestno, z nenavadno silo in goto-vostjo. Njihovo zaupanje in njihova sila sta jih vsekakor dobro Vodili. Stopile so torej do groba. Še vedno so pod vtisom dogodkov Prejšnjega večera, vse prestraše-ne in žalostne. Svoj strah sicer Premagujejo, vendar potrebujejo zato ves svoj pogum. Ko gredo tako ob zori na pot, pa se zemlja Ponovno strese: slišati je gromu Podobno bobnenje, ki pa se zdi, da Prihaja prav iz bližine, iz mesta samega, iz okolice Jeruzalema. Kdo so pogumne vernice? Vsa Pričevanja omenjajo na prvem mestu Marijo Magdaleno, dekle iz ^tagdale, iz katere je izgnal Jezus sodem hudih duhov in ki mu je odtlej posvetila svoje življenje, ^tala, goreča skupina je šla zadaj — še druga Marija, mati Jakobova, Saloma in Ivana, vsega skupaj pet ali šest žena. Govorile so med seboj: „Kdo nam bo odvalil kamen od groba?“ Ko pa so prišle do groba, so ga našle odprtega, znotraj pa truplo ni več ležalo v vdolbini. Kaj se je zgodilo? Sv. Matej pravi: „Angel Gospodov je prišel iz nebes in odvalil kamen.“ Angel je bil podoben blisku, njegova oblačila so bila bela in so se svetila kakor sneg. Ob pogledu nanj so stražniki od strahu strepetali in bili kakor mrtvi. Evangelij poroča o tem čudežu samo to. Čudoviti prizor, ko vstaja Jezus iz groba iznad vojakov, ki mu leže pri nogah, kakor ga je med tolikimi drugimi naslikal Murillo na svojem velikem Vstajenju v Pradu, evangelij nenavadno trezno omenja komaj v dveh vrsticah. Ker je truplo izginilo in ni bilo "Kristusova luč“ hotno peli na Vehko soboto več stražnikov, so bile svete žene zmedene in vse prestrašene. Magdalena, ki je bila nedvomno naj-živahnejša, je odhitela z novico k učencem. Trenutek tesnobe, nato pa sta nenadoma pristopila k njim dva moža v bleščečem oblačilu. Rekla sta jim: „Cernu iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal. Spomnite se, kako vam je povedal, ko je bil še v Galileji: ‘Sin človekov mora biti izdan v roke grešnikov, biti križan in tretji dan vstati’.“ Sv. Matej in sv. Marko govorita samo o enem angelu, vendar je smisel prikazni prav isti. Jezus je vstal. Medtem pa je Magdalena poiskala apostole in jim povedala, kaj se je zgodilo. Sv. Marko in sv. Luka brez ovinkov omenjata, da je bil prvi odgovor učencev dvom: ženskim zgodbam niso zaupali. Vendar je hotel Peter vse to videti. Odhitel je h grobu. Spremljal ga je še drug učenec, nedvomno Janez, ki pa se iz ponižnosti ne omenja. Ker pa je drugi tekel hitreje, je prvi prišel do groba. Vse, kar so pripovedovale žene, je bilo resnično: mrliški prti so ležali po tleh in kamen je bil odmaknjen. Ko je prišel Peter, je ugotovil isto. V kotu groba je ležal zvit robec za znoj. ki je pokrival Jezusov obraz. Tedaj so pretreseni nenadoma začutili v sebi vero. Ne razumejo še, da- se je izpolnilo pismo, da je Učenik držal besedo o napovedanem vstajenju, tako silna je njihova zmeda. Pa vendar je v njih skrivnostna tolažba. Grob je ostal sam. Ne, Magdalena je bila še vedno tu. Nadčloveška ljubezen, ki jo je pripeljala prvo, ji tudi brani, da bi se umaknila. Ali ve, da je Jezus resnično vstal? Morda ne, saj ne misli na nič, ampak samo joka. Tedaj tudi ona zagleda prikazen. V podzemeljski sobici zagleda dvoje belo oblečenih angelov: eden sedi na mestu, kjer je ležalo truplo, drugi tam, kjer je bila glava. In angela jo vprašata: „Žena, kaj jokaš?“ Odovori jima: „Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kann so ga položili“. Ko je to izgovorila, se je obrnila: zadaj za njo stoji nekdo. Ni vedela, kdo je, on pa jo vpraša: „Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?“ Mislila je, da je kdo od vrtnarjev s pokopališča, in je rekla: „Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi> kam si ga položil, ga bom jaz vzela.“ Tedaj je neznanec spregovoril eno samo besedo: „Marija!“ Presunjena je strmela vanj, nato pa stekla proti njemu in zašepetala: „Rabboni, Učenik!“ Resnica jo je vso nrevzela. Jezus je vstal! Pretresljiv prizor, resnično silen in nenavaden. Italijanska šola, ki je tolikokrat upodabljala, nam va je vtisnila globoko v spomin: Je' zus stoji pokonci v bujnem zelenju in blagoslavlja Magdaleno, k' kleči desno od njega. Samo ta beseda je zadostovala, je Marijo prepričala, da je zbudila v njej gotovost vere. S tem se odpira novo obdobje Jezusovega življenja. Ko je kakor strašno ožino prekoračil smrt, je Jezus stopil na velikonočno jutro v Polno svetlobo. Znova bo še štirideset dni na zemlji, živel bo med svojimi zvestimi, jih učil, jim pojasnjeval kakor nekoč. Iz tega dejstva je naredilo krščanstvo eno svojih osnov ter ga je slovesno sprejela apostolska in nicejska veroizpoved, čeprav očitno bije v obraz racionalizmu in vsemu, kar ima ta za možno in verjetno. Kdor odreka nadnaravnemu mesto v redu stvari, zanj je verska resnica o vstajenju samo pohujšanje, samo bajka. Tistemu pa, ki ve, da poslednja razlaga ne pripada „čemu“ in „kako“, zanj je vstajenje znamenje znamenj, ki povzema in opravičuje skrivnosti, iz katerih živimo. O veliki noči je v Sloveniji že zelena pomlad (Ivan Bukovec) Nov pogled na škofovsko službo Kardinal Vincencij Enrique y Tarancon, novi madridski nadškof, je 10. januarja uradno prevzel nadškofijo. Ob tej priložnosti je svoje vernike pozdravil in sprejel nadškofovsko službo z besedami: „Po božji volji bom odslej škof in pastir te nadškofije (Madrida, glavnega mesta Španije). Prihajam k vam kakor Jezus Kristus ne zato, da bi mi vi stregli, ampak zato, da bi jaz vam stregel. Moja dolžnost je, da postanem vam vse, da bi vse pripeljal h Kristusu. Vendar se razume samo po sebi, da bom posebno služil tistim, ki najbolj potrebujejo moje pomoči — revnim, tistim, ki pogrešajo vsega, česar potrebujejo za dostojno življenje; tistim, ki so na robu družbenega življenja; tistim, ki mislijo, da so brez glasu, da bi mogli braniti svoje upravičene težnje; tistim, ki pogrešajo izobrazbe in se ne zavedajo morda svojega osebnega dostojanstva. Zakaj pričati moram, da -se uresničuje Kristusovo pri- čevanje: „Ubogim se evangelij oznanja.“ Nihče se ne sme čuditi, če dajem prednost ubogim; če bom glas tistih, katerih glasovi se ne slišijo; če bom branil pravico tistih, ki imajo samo dolžnosti; če bom budil upanje tistim, ki žive v stiski ; če bom opora in prijatelj tistih, ki nimajo prijateljev. Vse to bo najboljši dokaz pristnosti mojega škofovskega poslanstva. Ker sem zastopnik Jezusa Kristusa, sem glasnik blagovesti: Bog nas ljubi. Ker je Bog ljubil svet, mu je dal svojega edinorojenega Sina. Dal mu je odrešenika, ne da bi človeka sodil, ampak da bi ga odrešil. In ker je ljubil vse ljudi, je ustanovil Cerkev, ki je zakrament sveta. Ker vedno ljubi človeka, je stalno pri njem in ga zvesto spremlja na njegovem potovanju proti večni domovini. Bog ljubi človeka takšnega, kakršen je: z njegovo veličino in nepopolnostmi, z njegovimi plemenitimi željami in povprečnimi deli. z njegovimi duhovnimi stremlje- nj> in njegovimi tvarnimi potrebami. Ker Bog ljubi človeka takšnega, kakršen je, mu skazuje usmil-da je njegov sin in dele-^en njegove slave. Spoštuje nje-Kovo svobodo in priznava njegove Ipavice in hoče, da mu jih tudi brugi priznajo. Hoče njegovo tvar-1)0 blaginjo in njegovo duhovno dopolnjevanje. Pomaga mu pre-na§ati izgnanstvo in mu obljublja Večno domovino. Prihajam k vam v imenu Go-sPoda Jezusa. Ne predstavljam no-bene človeške oblasti in tudi no-bone socialne ali gospodarske ustanove. Nisem samo dolžnik boga-tim ali revnim, učenim in neved-n'm- Imam samo Kristusovo ob-dt. Moja moč je glas evange-^a- Nimam oblasti zato, da bi se f‘ «jo ponašal. Imam jo samo za-°’ da bi bolje služil. Ne iščite v ^nni človeške modrosti in tudi ne ‘^talnega in političnega vpliva. e morem vam posredovati dru-^eka ko odrešilno blagovest: Bog Vas ljubi. .Jaz sem tukaj zaradi vas. Pra-lc° imate zahtevati od mene vse: ^as, moje zdravje, moj mir, °jo neodvisnost in mojo svobo-°- Pravico imate zahtevati ene vse, ne da bi mi za to dali j an° odškodnino. Mir Gospoda ezusa naj bo vedno z vami vse-0n naj mi podeli, da bom no med vami orodje njegovega miru!" Kardinal Vincencij Enrique y Tarancön je ob svoji enaindvajsetletnici svojega posvečenja v škofa, 24. marca 1967, napisal knjigo „Cerkev po koncilu“. Tedaj je bil še nadškof v Oviedu v Španiji. V njej opisuje glavne značilnosti cerkvene obnove in govori o novem obličju Cerkve. Ta njegov govor dokazuje, da te knjige ni pisal samo za druge, ampak tudi za sebe. Kar drugim priporoča, to tudi sam vestno izvršuje. Zaveda se pregovora: Besede mičejo, zgledi vlečejo. Srce Jezusovo vir duhovništva in škofovstva ter vzor pastirske službe včeraj in danes Naša krstna vera Post je bil v Cerkvi od prvih časov dalje čas priprave na slovesni krst, ki so ga katehumeni prejeli na velikonočno vigilijo. V tem času so se zbirali k posebnim shodom, kjer so jim duhovniki razlagali apostolsko vero in oče-naš. Naročali so jim, naj se obeh molitev naučijo in jih pridno ponavljajo, da si jih za vedno vtisnejo v spomin in srce. V času te duhovne priprave so duhovniki nad njimi molili eksorcizme, s ka terimi so zarotovali hudobnega duha, so jim polagali roke na glavo, botri pa so jih pokrižavali na čelu. Ko je prišel slovesni trenutek krsta, so katehumeni izpovedali krstno obljubo, s katero so se odpovedali hudobnemu duhu, vsem njegovim delom in vsemu njegovemu napuhu. Nato pa so glasno molili vero in očenaš. Sledil je obred krsta z novoblagoslov-Ijeno krstno vodo, s potapljanjem ali oblivanjem, maziljenje s sveto krizmo na temenu, izročitev belega oblačila, znamenje krstne nedolžnosti in čistosti, pa tudi veselja. Goreča sveča, s katero so se v slovesni procesiji vračali k oltarju, jim je bila simbol življenja po veri. Vsijjti obredi so ohranjeni v skrajšani in, zgpščenj obliki tudi v novem krstnem obredniku, dodane pa so mnoge pomenljive molitve, blagoslovi in sveta berila. V uvodu pa je dodan kratek nauk o krstu, njegovi važnosti in potrebi in njegovem nadnaravnem dostojanstvu. NAUK O KRSTU „Krst je vir življenja in kraljestva, je prvi zakrament nove postave, ki jo je Kristus predložil vsem za dosego zveličanja in ga je nato skupaj z evangelijem zaupal Cerkvi, ko je zapovedal apostolom: ‘Pojdite po vsem svetu in učite vse narode in krščujte iih v imenu Očeta in Sina in Sretega Duha’ (Mt 28, 19). Zato je krst na prvem mestu zakrament vere, s katero ljudje, razsvetljeni po milosti Svetega Duha, sledijo Kristusovemu evangeliju. Iz tega razloga je Cerkev že od svojih po-četkov dalje imela za nad vse važno, da vsi, tako katehumeni kot starši in botri krščanskih otrok v krstnem obredu poživijo to pravo in dejavno vero, po kateri se pridružijo Kristusu in se utrdijo v pogodbi nove zaveze. Krst je tudi tisti zakrament, po-katerem se ljudje včlenijo, v Cer- kev kot kamni v stavbo, da postanejo bivališče troedinega Boga, kraljevo duhovstvo in svet narod. Je tudi vez edinosti, obstoječa •ned vsemi tistimi, ki so po njem prerojeni in zaznamovani. Zaradi tega nespremenljivega učinka je krstni obred v velikem spoštovanju pri vseh kristjanih in nihče ga ne sme ponoviti, ako je že bil veljavno izvršen, tudi po ločenih bratih. Kopel vode z besedo življenja, kar je sveti krst, stori ljudi deležne božje narave in otroke posi-novljenja. Krst je tedaj, kot to •zražajo molitve v blagoslovu vode, kopel prerojenja božjih otrok •n njihovega rojstva od zgoraj. Klicanje svete Trojice nad krščenimi stori, da so ji vsi tisti, ki so bili zaznamovani v njenem imenu, Posvečeni in vstopijo v družbo z Očetom in Sinom in Svetim Duhom. Vse te čudovite učinke izvrši sveti krst v moči skrivnosti Gospodovega trpljenja in vstajenja. Krst ni nič drugega kot velikonočna skrivnost, spominjana in udejstvovana, po kateri prehajajo ljudje iz smrti greha v življenje milosti, kakor trdi apostol: „Vsi, kateri smo bili krščeni v Kristusu Jezusu, smo bili krščeni v njegovo smrt. Pokopani smo bili z njim po krstu v smrt, da bi tako, kakor je Kristus vstal od mrtvih s slavo Očetovo, tudi mi zaživeli novo življenje’ (Rim 6, 3-4). Zato se spodobi, da pri krščevanju, kadar se obhaja na velikonočno vi-gilijo ali v nedeljo, odseva veselje vstajenja." (Novi krstni obrednih). Podeljuje se krst vedno v imenu troedinega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha, in izpoved vere, ki jo Cerkev od krščencev zahteva in jo vsi obnavljamo na velikonočno vigilijo, je prav ta: izpoved vere v Boga Očeta in Sina in Svetega Duha, z vsem, kar iz tega izvira. VERUJEM V BOGA, OČETA VSEMOGOČNEGA To je prva in temeljna resnica naše vere, trdna skala, na kateri je zgrajeno naše krščansko prepričanje in življenje. Vse, kar je zgolj človeškega, je minljivo in prehodno, Bog pa ostane vedno isti, neminljiv, nespremenljiv na veke: „Ti, Gospod, si v začetk” zemljo utrdil in deio tvojih rok je nebo. Ona bosta prešla, ti pa ostaneš; oba se bosta postarala, kakor se obleka; kakor plašč ju boš zvil in bosta spremenjena; ti pa si vedno isti in tvoja leta ne minejo“ (Hebr 1, 10-12). Bog je stvarnik vesoljnega sveta, vidnega in nevidnega. Vse je v svoji vsemogočnosti naredil 'z nič. Po volji Boga stvarnika živimo tudi mi. Ce smo telo prejeli po starših, je Bog sam v vsakem človeku stvarnik neumrjoče duše. V ponižni in hvaležni veri poje psalmist: „Vedite, Gospod je Bog: on nas je naredil in smo njegovi, njegovo ljudstvo in ovce njegove paše“ (ps 99). To vsemogočni, skrivnostni Bo" vse stvari ohranja in vzdržuje ;r> vlada nad vsem stvarstvom s svojo neskončno močjo, modrostjo in ljubeznijo. O njegovi ljubezni in dobroti nas. u ver j a njegovo ime: Oče. Odkriva nam najglobljo božjo skrivnost: presveto Trojico. Bog je v prvi božji osebi Oče, začetek brez začetka, ki od vekomaj spoznavajoč samega sebe rodi Sina, večno božjo Besedo, ki je druga božja oseba. Iz medsebojne ljubezni Očeta in Sina pa izhaja Sveti Duh, tretja božja oseba, tudi od vekomaj. Narava ali bistvo božje je samoeno — Bog je en sam —, osebe božje pa so tri, enake med seboj po isti božji naravi, različne po svojih osebnih odnosih. Vse to po Jezusovem razodetju ponižno verujemo in spoznavamo in se hvaležno veselimo, da smo prav po svetem krstu prišli s sveto Trojico v skrivnostno, nadnaravno, nedoumljivo prisrčno razmerje: „Poglejte, kakšno ljubezen nam je skazal Oče, da se imenujemo in smo otroci božji“ (1 Jan 3, 1). V polni resnici je Bog naš Oče tako kot naš stvarnik in še posebno kot naš posinovitelj. Po'o hvaležnosti piše sveti Pavel: „Hvaljen Bog in Oče Gospoda našera Jezusa Kristusa, ki nas je v Kristusu blagoslovil z vsakim duhovnim blagoslovom iz nebes, kako’-nas je pred stvarjenjem sveta v njem izvolil, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim; v ljubezni nas je naprej odločil, da naj bomo po sklepu njegove volje zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu in naj slavimo veličastvo njegove milosti“ (Ef 1, 3-5). VERUJEM V JEZUSA KRISTUSA Verujemo in izpovedujemo z vsem srcem, da je Jezus Kristus resnični in edini božji Sin, rojen °d Očeta od vekomaj in iste na-rave z Očetom, Bog od Boga, luč °d luči, pravi Bog od pravega Boka. Vse je bilo ustvarjno po njem iu vse v njem obstoja. Ko so se dopolnili časi, od vekomaj določe-ni po Očetu, je božji Sin prišel na svet, da nas odreši. Božja Be-Seda je meso postala in je med Nami prebivala. Spočet od Svete-ka Duha se je rodil iz Marije Device. Pravi Bog in pravi člo-Vek v eni sami drugi božji osebi prebival med nami poln milo-sti in resnice. Oznanil in ustano-v'l je božje kraljestvo na zemlji 'n nam je dal v njem spoznati Dčeta. Dal nam je novo zapoved, da se ljubimo med seboj kakor nas je on ljubil. Po evangeljskih bagrih nam je pokazal pot: duhovno uboštvo, krotkost, potrpežljivost v trpljenju, lakoto in že-j° po pravici, usmiljenje, čistost ’n preprostost srca, voljo za mir, Poganjanje zaradi pravice. Tr-J)01 je pod Poncijem Pilatom kot )0žje Jagnje, ki nosi na sebi grede sveta in je umrl za nas na kri-u ter nas je odrešil s svojo odrešilno krvjo. Bil je v grob pologu in je z lastno močjo tretji dan vatal ter nas po svojem vstaje-^ dvignil ob udeležbi božjega z'vljenja, ki je življenje milosti. Šel je v nebesa in bo spet prišel s slavo sodit žive in mrtve, vsakogar po njegovih delih; kateri so spoznali božjo ljubezen in usmiljenje, pojdejo v večno življenje; kateri so ga do konca zavračali, v neugasljivi ogenj. Njego-govemu kraljestvu ne bo konca. (Pavel VI.) VERUJEM V SVETEGA DUHA Izpovedujemo vero v Svetega Duha, tretjo božjo osebo, ki je Gospod in daje življenje, ki izhaja iz Očeta in Sina in ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo. On nam je govoril po prerokih in nam je bil poslan po Kristusu po njegovem vstajenju in vnebohodu k Očetu. On razsvetljuje, oživlja, varuje in vodi Cerkev in očiščuje njene ude, ako se ne odmikajo milosti. Njegovo delovanje, ki prodira v najgloblje globine duše, ima moč usposobiti človeka, da se odzove Jezusovemu pozivu: „Bodite popolni, kakor je popoln Vaš nebeški Oče“ (Mt 5. 48). (Pavel VI) Ko izpovedujemo vero v Svetega Duha, pa izpovedujemo obenem vero v njegovo delo: verujemo v sveto Cerkev, ki ji je on duša; v občestvo svetnikov, to je vernikov na zemlji, svetnikov v nebesih in duš v vicah, občestvo, ki ga on ostvarja in ohranjuje. Verujemo v odpuščanje grehov, kjer nas on spravlja z Bogom, nas očiščuje in posvečuje. Veru- jemo v vstajenje naših teles, ki jih bo on s svojo stvariteljsko močjo obudil. Verujemo v večno življenje in ga s trdnim upanjem pričakujemo, ker bomo dokončno vključeni v božjo družino. Tam bomo Boga, enega v naravi in trojnega v osebah, gledali, njemu podobni, takega, kakršen je (1 Jan 3, 2). Naša krstna vera je torej vera v troedinega Boga. Je temelj našega verovanja in življenja. Je tudi srce našega apostolata. Bog je ljubezen, piše sv. Janez (I, 4, 9). Ljubezen sam v sebi in ljubezen v razmerju do nas. Ta ljubezen božja nas mora gnati v apostolsko delo za širjenje božjega kraljestva, za zveličanje duš. ,,Vera namreč deluje po ljubezni“ — piše sv. Pavel (Gal 5, 6). Verni kristian. ki prisostvuje v velikonočni vigiliji blagoslovu ognja, se zaveda, da bi ta ogenj, ta Kristusova luč morala razsvetliti ves svet. K uresničenju te odrešilne božje zamisli smo poklicani vsi, duhovniki in laiki. O teh posebej govori zadnji koncil: „Zbrani v božjem ljudstvu in v enem telesu postavljeni pod eno glavo, so laiki vsi brez izjeme poklicani, da kot živi udje z vsemi močmi, katere so prejeli po Stvarnikovi dobroti in po Odrešenikovi milosti, prispevajo k rasti Cerkve in njenemu neprestanemu posvečevanju.“ C 33). Alojzij Košmerlj V Lurdu je našel pot „Življenje ni samo v pridobivanju znanja, ampak v ljubezni, v podpiranju drugih, v delu. Moj Bog, daj, da ne bo prepozno!“ Te besede je zapisal ob svojem spreobrnjenju Aleš Carrel, eden izmed največjih učenjakov današnjih časov. Že v njegovi mladosti so ljudje govorili o njem, da ima oči tudi na hrbtu. Sam pa je, ko je bil star 40 let, o sebi izjavil: „Hodil sem skozi življenje, kakor bi bil slep.“ Življenjski podatki znanstvenika Aleša Carrela so zelo zanimivi-Rodil se je leta 1873 v Londonu. Bil je zdravnik. Leta 1912 je dobil Nobelovo nagrado za raziskovanje trajanja življenja v tkivu, ločenem od organizma. Skupaj z Lindsberghom je naredil umetn'1 človeško srce, na katerem je mogel preučevati delovanje žlez v laboratoriju. Leta 1931 je za svoja raziskovanja o raku dobil nagrado Nordhoff-Young. Bil je tudi predsednik ustanove Rockeffe- Iler v Združenih državah Severne Amerike. Napisal je tudi veliko knjig o tehniki, o vodstvu življenja, o tajnosti človeškega življenja, o molitvi. Njegovo življenje je bilo napeta igra, ki je dosegla svoj višek v njegovi prošnji: „Moj Bog, daj, da ne bo prepozno!“ Znanstvenik Carrel se je rodil ia vzgajal v globoko verni družini. Hodil je v srednjo šolo, ki so io vodili jezuiti, očetje Družbe Jezusove. Na vseučilišču pa je za-radi materializma, nazora, ki pri-znava in brani vero samo v tvar-ai svet, izgubil vero. Na podlagi aiaterialističnih nazorov, ki so v zadnjih letih 19. stoletja zavladali tudi v znanosti, je mladi doktor 9arrel zavrgel vero in začel tajiti Boga, dušo, čudeže in nravni zakon Vse to je imel za prazen nič. Petdeset let potem, že proti kon-Cu svojega življenja, pa se je vrnil k Bogu in ga z bridkostjo v srcu prosil, naj mu podaljša življenje, da bi mogel ponižno slutiti njemu in ljudem, ki trpe. Velika ljubezen do trpečih ljudi mu j® pripravila pot do spreobrnjenja. Leta 1903 je bil učeni Aleš Ca-Irel določen za zdravnika skupine kolnikov, ki so šli v Lurd. Z ve-)ko nevoljo je to službo sprejel. re'n ohranjamo tudi vse tisto, kar napolnjuje na^o notranjost. Naš jezik je naš ponos, naša čast, našo etična dobrina, naš zaklad — najvišji dar, ki nam ga je Boe dal. Prinedamo nekemu narodu — ,T1 vsakdo je na to svojo pripadnosf Ponosen. Le ozrite se na sosede okrog: tisti, ki še kaj veljajo in jih snovno življenje ni zagrabilo v svoj vrtinec, so na svojo narod-Post silno ponosni. Kajti iz nje imajo vse, kar je vredno in bistveno zanje: jezik, običaje, pesem, način mišljenja, ravnanje in življenje, način verske aktivnosti itd. Narodnost v resnici daje ljudem nek pečat, neko skupno oznako, nekaj, kar jih tesno druži med seboj in loči že na zunaj od drugih, in tisto, kar kot najvrednejše izhaja iz narodnosti in nas najbolj druži, je prav jezik naroda. Jezik je most, ki vodi v preteklost — v tradicijo, do mrtvih rodov, pa ven- dar prav preko njih ti živijo v nas; jezik je luč sedanjosti, ki razgrne vse naše kulturno bogastvo pred nami, bogastvo trdega dela stoletij; jezik je ključ do jutrišnjega dne, do bodočnosti: z njim odpiramo vrata napredku, dvigu, usmerjamo naše poti in se merimo v kulturi s tistimi, ki stopajo ob nas. Ce se trkamo na prša, da smo Slovenci, in to hočemo in tudi moramo biti, ker drugače biti ne more, ker se ne moremo preleviti narodnostno v člane drugega naroda, kakor v resnici to smo, potem je edino pravilno, da smo kar najboljši in najpopolnejši Ha •nV'Aäki cerkveni pevski zbor (dirigent Gabriel Čamernik Foto L. Erjavec) Slovenci. To bi se reklo, ne le povečajoč število, temveč taki, ki so s slovenstvom prežeti — torej, da nosimo v sebi poleg drugega tudi živo slovensko kulturo. V njo pa nas vodi dobro poznanje slovenskega jezika. Treba je stremeti po popolnosti: tudi do čim popolnejšega znanja jezika. Šele tako se moremo poglobiti v vse lepote in finese, ki jih je poln tudi naš jezik. Jezik nas povezuje Jezik nas veže na naše starše, posebej na mater, ki nam je prva govorila svoje besede v zibelko. Zato je v ljubezni do staršev, ki nam jo narekuje četrta božja zapoved, vsebovana tudi ljubezen do materinega jezika. Kdor ne ljubi svojih staršev, ta zavrača po večini tudi njihov jezik kot preljubo in drago dediščino, ki so mu jo ti dali. Ta pozablja tudi na to, da je jezik božja dobrina, ki nam jo je Bog vsadil v srce ter smo poklicani, da jo čuvamo, ohranjamo, negujemo in tudi z ljubeznijo uporabljamo. Kakor vsak jezik, ki se ga morebiti s trudom priučimo in pomeni za nas novo pridobljeno bogastvo, tako je naš domači jezik po vrednosti za nas na prvem in vzvišenem mestu. Iz njega izvira naš ponos, ker je pognal v naše bistvo najgloblje korenine. Naš jezik ni le jezik nas posameznikov, ampak je jezik vsega slovenskega naroda, to se pravi vseh ljudi, ki čutijo in govore slovensko, pa naj so kjerkoli po širokem svetu raztreseni. Prav ta je tista vez, ki nas povezuje med seboj, čeprav so široka morja in visoke gore med nami. Preko njega nas veže med seboj tudi ljubezen, ki je najdražja vrednota ljudi pod soncem. Saj je prav ljubezen tista, ki vse premaguje in do vsakogar najde pot ter vsakogar more dvigniti iz plitvin, po-zabljenosti, skrušenosti in temin v beli dan in na sonce, ki vse oživlja, popravlja in prepaja. Kjer je slišati naš jezik, tam je košček naše domovine, tam bije slovensko srce, ki morebiti čuti in misli vsaj deloma enako kot jaz. Tam vmes najdem morebiti tudi prijatelja ... Slovenščina v naših družinskih in skupnih domovih Taki majhni koščki domovine s"1 tudi naši skupni domovi, ki smo iih zgradili, da bi se v njih počutili domače — kot doma in da bi nemoteno v njih donela naša govorica in odmevala naša pesem. Jezik nas veže med seboj bolj kot karkoli drugega, je naša najtesnejša povezava in stik na Slovenijo in nit med vsemi drobnim' kapljami naše krvi, raztreseni po vseh celinah zemlje. Po jeziku se šele smemo imenovati Velika Slovenija v svetu, ki je ime za vse one, ki ohranjajo v srcu še vsaj nekaj žive ljubezni in resničnega, zdravega ponosa do slovenstva in slovenskih vrednot. Naša zvesta ljubezen do slovenskega jezika bo imela poln odmev tudi v naših otrocih. Če bomo mi govorili le neko spačeno slovensko govorico, ki ne bo niti malo podobna lepi in čisti knjižni sloven-ščini, take se bodo tudi naši otroci naučili. Zato bi bilo primerno, da se skušali priučiti lepe sloven-š ko pa vidi, da je brezdelje Prijetneje. Naši otroci morajo imeti zavedne in klene očete in ma-tare: ne le take, ki bi jim kupo-vali lepe obleke in nove čevlje, ampak tudi take, ki jim bodo vdihnili in bistrili pravega globo-knga duha... in jih očuvali pred zgrešenimi ideologijami in pozneje bolečimi in sovražnimi stranpotji. Ni res, da bi po naših družinah ne mogli govoriti dobro slo-Venskega jezika; da bi se ne mo-Kl' tudi bratci in sestrice med seboj pogovarjati po domače. Tudi povsod neka minimalna mož-npst, da se ustvari vsaj mala dru-**nska knjižnica in da mladi na-rašfaj pozna naše knjige. Lepo je videti v hiši knjižne police in na njih lepo uvrščene knjige. Človek se srečnega počuti ob njih, ker ve, da navzočnost duha naših pisateljev in pesnikov prijetno polni prostor. Saj je lepo, če pri hišah stoje avtomobilska vozila, še lepše pa je, če se srečaš v njih tudi z naj-novejšimi našimi knjigami. V njih je pot, ki vodi od starih do mladih in ki edina more zožiti pogoste prepade med očeti in sinovi in jih zbližati v srečno družino. Kaj naj pa nas neki sploh povezuje med seboj, če ne kultura in toplota doma, če ne ista govorica in ista ljubezen! Če mi, starši, na viden in oprijemljiv način ne spoštujemo, kar je najbolj našega, kako naj potem to pričakujemo od naših otrok in s čim naj preprečimo, da nas ne bodo zapustili in šli no svoje. Dom niso samo štiri stene in streha, prijetno pobarvane in koristno izoblikovane: manjka najvažnejše, to je ljubezen, ki nni ta dom ovreva, to je medsebojno sno-štovanie in razumevanje, to ie sodelovanje in žrtvovanje vseh za enega in enega za vse. Lepo je dajati Še nekaj: razumem in vidim, da starši veliko žrtvujejo za svoje otroke. A to je naša dolžnost, da se zanje žrtvujemo, da zanje naša ljubezen izgoreva. Za vse to so nam oni dolžni spoštovanje, ljubezen itd., itd. — vendar nikdar ne zahtevajmo, niti posredno, za vse to, kar smo zanje storili, od njih povračila. To ni kakor v trgovini: dam denar, da mi izročijo zanj blago. Naša ljubezen in trud sta sejana za otroke, da oni potem žanjejo ob času zrelosti žetev. Naj vam ne bo žal za to: pomislite, da je lepo dajati, dvakrat lepo dajati otroku, da mu je v srečo. — Pisatelj Mauser je napisal stavek: „V življenju je vedno tako, da človek od dobrega človeka nekaj vzame. Prijetna kraja, ljubka kraja, ki oba obogati.“ Jaz bi dodal: srečen tisti, ki ima kaj dajati drugim in ni vedno le v trepetajočem pričakovanju, da bo le sprejemal ! Sklepne misli ' Ce bi na koncu strnil svoje misli, bi mogel reči tole: 1. Naš jezik in z njim našo kulturo smo dolžni spoštovati, ohranjati in prenašati na mlade, ker nam je bila od Boga dana in je iz naših prednikov izvirajoča. Čast Bogu in spoštovanje narodu! 2. Nadaljevanje teh vrednot v naših mladih pomeni ohranitev naše krvi v svetu. 3. Jezik je edino sredstvo, ki ustvarja in ohranja našo kulturo in poživlja njeno rast. 4. Emigracija mora izpolniti svoje poslanstvo: če ga že politično ne dovolj, ker ga pač mnogi faktorji onemogočajo, pa bi ga lahko kulturno, kjer ima poti odprte na vse strani. Žive zavesti, vztrajnosti in vo- lje do življenja nam ne srhe manjkati: če bi Se to zgodilo, bomo ostali nekega dne kot luč, ki ji je zmanjkalo olja: utripajoči; padajoči v mrak, dokler ne bomo končali v temi in pozabi. In vprašam: in naš veseli in mladi živžav, ki se je rodil iz nas, ali ga bomo pustili, da se bo sam nekega dne spraševal, kdo da je, odkod da je, in kdo so njegovi starši. Poskrbimo, da bo govoril jezik svojih mater, pel pesmi svojih očetov in zavestno čutil v sebi tok slovenske krvi! Da bo ponosen, ker izhaja iz slovenskega naroda, ki ima svojo tradicijo in svojo zgodovino, svojo kulturo, v borbah porojeno in prečiščeno ter ži-lavost in vztrajnost, ki je tudi veliko močnejši sovražniki niso mogli uničiti... Če smo danes Slovenci razklani in razkropljeni po svetu, ali ni morda to tudi za rast in pomladitev naroda koristno? Bog nam je odmeril prostor in čas pod soncem, jezik in kulturo — in predvsem čut za obrambo in ohranitev svobode — ali nam nekega dne zaradi vseh tisočev žrtev, ki jih je narod prestal, ne bo naklonil tud' res tiste prave zarje svobode, ki bo pomladila in razbrstela naš narod? Bodimo modri in vztrajni: zdravo in kleno seme — posejano, ne umre! Včasih mu je odmerjen le daljši čas, da vzklije in obrodi! Dr. Jože Krivec Kardinal Leger, apostol gobavcev Prej je bil nadškof v Montrea-lu (Kanada). Toda iz ljubezni do ubogih in posebne pomoči potreb-nih se je svoji nadškofiji odpovedal in postal v Afriki misijonar ^ed mladino in gobavci. V zadnjem času je v Gaoundč (Kame-rur0 ustanovil zavod za mrtvoud-ohromele dečke. Slovesnega začetka delovanja zavoda za prevzgojo teh mladcev s° se udeležili: državni poglavar ^hmadu Ahidjo; msgr. Gatin, taj-aik Svete kongregacije za oznanjevanje evangelija, ki je zastokal tudi Sveti sedež v Rimu in yečja skupina Kanadčanov, ki so j‘h spremljali zastopniki vlade v Ottawi. Iz Kanade predvsem prihajajo darovi, s katerimi kardinal vzdržuje svoje podporne ustanove. Zavod, ki ga je kardinal Lčger bstanovil, ima 13 oddelkov. V njih je šola, zdravniška oskrbo-valnica, prostori za prevzgojo, iz-delovalnica za proteze, plavalni azen, kapela in stanovanje za bolne dečke in za osebe, ki vodijo ejnišnico. Kardinal, ki je v bolnišnici kaplan in tolažnik, živi v Pnemakljivem, priklopnem stano-vanju. V zavodu je zdaj 25 notra- njih dečkov in okoli 60 zunanjih. More pa sprejeti 80 notranjih in postreči še 120 zunanjim. Kardinal Pavel Emil Leger je star 67 let in je že od leta 1967 v Kamerunu. Tam je ustanovil že veliko podpornih domov, zlasti za oskrbovanje gobavcev. Letos je bil v nedeljo, 30. januarja, svetovni dan gobavcev, ki ga je posebno pospeševal Rudolf Tollereau, veliki zagovornik in prijatelj teh nesrečnih bolnikov. Na svetu je danes še vedno 15 milijonov gobavcev. To so morda najbolj ponižani, brezpravni in zapuščeni ljudje na zemlji. Mogli bi ozdraveti, če bi bil na razpolago denar. Potrebujejo zdravil in primerne zdravniške oskrbe. Potrebujejo predvsem duhovne vzgoje, ki bi vzbudila v njih zavest, da imajo pravico do življenja in do časti, ki gre človeku. Vzgoje potrebuje tudi današnja družba, da bi te svoje člane spet pridobila in rešila. Družba se mora resno prizadevati, da bo dobila nazaj pravo evangeljsko ljubezen in iskreno sočutje do gobavcev, ki jim je Gospod posvečal izredno pozornost in jih je tudi čudežno ozdravljal. + F" » i L h < 1. april: Velika sobota — Velika sobota je posvečena spominu na grobno tišino, ki je obdajala mrtvega Zveličarja. Je to dan brez maše in brez obhajila. Na večer ali ponoči se pa vrši bogoslužje velikonočne vigilije, ki nas povede v slavje Gospodovega vstajenja. 2. april: Velika noč — dan Gospodovega vstajenja Prvo fcerilo: Ko je vstal od mrtvih, smo z njim jedli in pili. Drugo berilo: Iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus. Evangelij: Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih. Sv. Frančišek Paolski, puščavnik: neobvezni god 3. april: Velikonočni ponedeljek — dan po veliki noči 4. april: Sv. Izidor, škof in cerkveni učitelj, neobvezni god Umrl 4. aprila 636 v Španiji. Njegov god je v rimskem koledarju od leta 1722. 5 april: Sv. Vincencij Ferrer, duhovnik: neobvezni god Dominikanec iz Španije. Pridigal po Španiji, Italiji in Franciji, kjer je umrl leta 1519. 7. april: Sv. Janez Krstnik de la Salle, duhovnik Sv. Janez de la Salle iz Reimsa v Franciji se je odpovedal ka-noniški časti in se posvetil delu med mladino, za katero je ustanovil družbo „Šolskih bratov“. Umrl je leta 1719. 9. april: Druga velikonočna ali bela nedelja Prvo berilo: Dejavna ljubezen nad prvimi kristjani (Apd 2, 42-47). Drugo berilo: Nebeški Oče nas je prerodil za živo upanje (1 Pet 1, 3-9). Evangelij: čez osem dni je prišel Jezus (Jan 20, 19-31). 11. april: Sv. Stanislav, škof in mučenec — neobvezni god Škof v Krakovem na Poljskem, kjer ga je dal 1. 1079 kralj Bo-leslav II. umoriti v cerkvi. april: Sv. Martin L, papež in mučenec — neobvezni god Vladal sv. Cerkev od 1. 649 do 653. Umrl pregnan na polotoku Krimu. ^6- april: Tretja velikonočna nedelja Prvo berilo: Smrt nima oblasti nad Jezusom (Apd 2, 14.22-28). Drugo berilo: S Kristusovo krvjo smo odrešeni (1 Pet 1, 17-21). Evangelij: Učenca spoznata Jezusa po lomljenju kruha (Lk 14, 13-35). april: Sv. Anzelm, škof in cerkveni učitelj, neobvezni god Iz Aoste v Piemontu, benediktinec, umrl kot škof v Canter-bury 21. aprila 1109. ^3. april: četrta velikonočna nedelja Prvo berilo: Jezus je Bog in Odrešenik (Apd 2, 14. 36-41). Drugo berilo: Obrnili smo se k pravemu pastirju (1 Pet 2, 20-25). Evangelij: Jezus je pastir in vrata k ovcam (Jan 10, 1-10). Sv. Jurij, mučenec: neobvezni god ^4. april: Sv. Fidelis iz Sigmaringena, duhovnik in mučenec — neobvezni god Odvetnik, ki je postal kapucin, da bi se laže žrtvoval za uboge, umorjen od kalvincev v Švici 24. aprila 1622. 2 fr april: Sv. (Marko, evangelist: praznik Spremljevalec sv. apostola Petra. Napisal je evangelij, kot ga je ta oznanjal. Rimska Cerkev ga slavi od 11. stoletja. 27 april: BI. Hozana Kotorska, devica — neobvezni god Odlikovala se je po spokornem življenju, umrla leta 1565. 28 • april: Sv. Peter Chanel, duhovnik in mučenec — neobvezni god Prvi mučenec Oceanije. K svetnikom je bil prištet leta 1957. 29 • april: Sv. Katarina Sienska. devica — obvezni god Z molitvijo, spokornostjo in s spisi je imela velik vpliv na svoje sodobnike. Umrla je 1. 1380 v Rimu. Je zavetnica Italije. april; Peta velikonočna nedelja Prvo berilo: Prvi diakoni polni Duha in modrosti (Apd 6, 7-7). Drugo berilo: Kristjani so duhovniki v Kristusu (1 Petr 2, 4-9). Evangelij: Kristus je pot, resnica in življenje (Jan 14, 7-12). Slovenski duhovnik med cilenskimi Indijanci Na obisku pri župniku Francetu Okornu, ki pastiruje na podeželski fari Selva Oscura, škofija Temuco, Čile, smo našemu rojaku zastavili nekaj vprašanj o njegovi župniji. Okoren je Dolenjec. Rojen je bil 24. marca 1927 v škocijanski fari pri Turjaku in je študiral na škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani, maturiral na begunski gimnaziji v Italiji in 1. 1948 po maturi vstopil v slovensko begunsko semenišče, ki je bilo tedaj V Briksnu na južnem Tirolskem. Z njim se je preseli! v Argentino, najprej v San Luis, nato v Adrogue. V duhovnika je bil plosvečen 29. novembra 1953 v La Plati. Inkardiniran je v ljubljan3k: nadškofiji. Takoj po posvečenju je odšel v čile v Curacautin k Janezu Moharju in Jožetu Kunčiču. Kot kaplan je bil katehet na farni šol; in na 4 državnih ljudskih šolah. Od 1962 je župnik v novoustanovljeni fari Selva Oscura, ki je 650 km južno od Santiaga. Povej za bralce DŽ čisto na kratko nekaj o svoji župniji. Župnija Selva Oscura šteje ok. 4.500 duš. Dolga je približno 60 km, široka pa 29. Razdelil sem jo na 12 verskih središč, kjer imam dvakrat na mesec biblični sestanek in sv. mašo. V fart žive in delujejo tri misijonske sestre, ki mi pomagajo pri verskem izobraževanju otrok in odraslih, oskrbovanju bolnikov in pri duhovni in materialni pomoči revežem, kolikor je pač mogoče. Med verniki je pet ljudi, ki mi aktivno pomagajo pri apostolskem delu in na katere se lahko zanesem. Sodelujejo pri ekonomskem farnem centru in pri bibličnih sestankih. Vsi so napravili “Cursi-llo de cristianidad“. Kako je s farno ambulanto? Revnim bolnikom, ki nimaio možnosti do zdravniške oskrbe p'1 socialnem zavarovanju, nudimo zdravniško pomoč v naši ambulanti. Zdravila dobivamo predvsem ZDA preko Catholic Medical Mission Board Inc. in nekaj tud' 'Z Evrope, iz Italije, Avstrije in Nemčije. Ambulanta deluje na 3 krajih' v vasi sami, v Villa Cautin in v indijanski redukciji Bayotoro. Letno pride približno 3 tisoč bol nih iskat pomoči v našo ambu- lanto. Kakih 60 do-70. jih je tre-spraviti v bolnico v Cura Can-tin. : Delo 'v 'ambulanti opravljamo eha redovnica, dve jrospe in jaz vso oskrbo in zdravila dobivajo bolniki popolnoma zastonj. Ali je prišlo v Čilu do loeitvr 'Med „konservativnimi“ in „progre-sivnimi“ duhovniki? Do javnega preloma med „kon Servativnimi“ in „progresivnimi” Glementi v čilski Cerkvi ni pričlo. Pač pa je bilo in Se obstoja (.*'■?-; t. i. mlada Cerkev, ki je pred kti nastopila v javnosti z zasedbe santia5ke katedrale, se je polagoma umirila. Pri tem imajo zaslugo predvsem čilski kardinal in škofje, ki so na široko odprli vra-dialogu in z velikim razume-vanjem in potrpljenjem pomagali mlajšim in nemirnim duhovom Sßveda pa se kriza, ki je zajela Vsa področja človeškega udejstv.o-Vaaja, čuti med nami v Čilu, tako med duhovniki kot med laiki. Koliko Indijancev je v fari? Po-Vei kaj o njihovih značilnostih, o ntihovem razmerju do Čilencev, o nHhovem socialnem položaju. .. V naši župniji je nekaj nad 2 ls°č Indijancev rodu Mapuče, yseJ deželi pa je Indijancev neka-° Pol milijona. Njih karakteri-'ene značilnosti so nezaupanje 0 belih sploh, posebej pa še do Špancev jp Čilencev zaradi zgodovinskih trenj in sovražnosti; ,lpi do so nagnjeni k lenobi, predndc-lom imajo, kar ,strah, čeprav so izjeme, a redke; zelo je tudi, raz širjeno med njimi pijančevanje,,z vsemi posledicami, ekonomskimi, zdravstvenimi in moralnimj. Sovražno nerazpoloženje do Čilencev se pokaže zlasti v pijanosti. Preživljajo se Indijanci s poljedelstvom in živinorejo. A vse je zelo primitivno in zaradi pomanjkanja kapitala ne morejo primerno pognojiti in tako so njihov* pridelki silno skromni. Lahko rečem, da nazadujejo gospodarsko in biološko. Če pridejo v stik s, kulturo in napredujejo v tej smeri, se kmalu začno sramovati svo jega izvora in nočejo več prizna”! svoje indijanske krvi. Kako je z njimi v verskem vo gledu: kakšni so pastoralni poskusi med njimi in ali ohranjajo še poganske običaje? Po veliki večini so katoličani po krstu, praktično pa ohranjajo staro pogansko verovanje. Tako so ohranili prav do danes gnetün — neke vrste darovanje živali in poljskih pridelkov in sicer v zahvalo ali v priprošnjo. Za to versko opravilo se zberejo iz vse okolice, postavijo na določenem kraju šo tore iz vej v obliki podkve, vsaka družina zase, v sredi pa plešejo svoje starodavne plese, pojejo in vpijejo k Bogu, jedo in pij6. da je veselje, tretji dan ob sončnem vzhodu pa opravijo daritev živali: iztrgajo livo srce in ga darujejo, s krvjo poškrope okolico, meso pa pojedo. K temu obredu ne pripustijo nobenega tujega opazovalca. Sele po letih znanstva in prijateljstva so mene pustili, da sem bil zraven in vse tudi fotografiral. Ohranili so tudi polno vraž in praznoverja, imajo zelo upoštevane čarovnice, so pa od vsega po-četka monoteisti. Pastoralno delo med njimi je težko: preko bibličnih sestankov, obiskov po družinah in po ambu lanti se jim približujemo, kolikor je mogoče. Mapučes so naravno verni ljudje, a krščanstvo je za nje zaenkrat skoraj previsoko Treba je dvigniti njihovo splošno kulturo in gospodarsko stanje, da bodo laže dojeli evangelij. Vendar imamo med mladino precej lepih uspehov. K nedeljski maši prihajajo peš po 6, 7 ali celo S km daleč. V sosednji škofiji Villarriea kjer so kapucini iz Bavarske že 100 let na delu med Mapučes, ima jo nekaj duhovnikov in redovnih sester te rase. So pa tudi ti — kot njihovi sorojaki — svojevrstni in težko dostopni. Za konec še eno vprašanje: Ali si ne želiš po tolikih letih delovanja na isti fari spremembe in premestitve? Čeprav oskrbujem kraj že 17 let, ne bi rad zamenjal fare. Res je, dja nimam dosti ugodnosti, saj na farnem ozemlju ne morem kupiti npr. niti bencina niti znamk za letalsko pošto. Vse moram nabaviti v bližnjih mestih, do katerih imam 40 ali 60 km. Pota so pozimi zelo slaba in večkrat kar neprehodna zaradi blata. A človek vzljubi te reveže, ki imajo kljub človeški bedi marsikatero lepo lastnost. Med njimi prejemam več ljubezni kot na marsikateri mestni fari. Upoštevati je pa treba po drugi strani tudi njih mentaliteto: do drugih so silno nezaupljivi in le po več letih stika in sožitja se začno odpirati veri. Večina pastoralnega dela sloni na osebnem prijateljstvu. Cilenški preprosti ljudje „mislijo“ s srcem in ne z možgani. Ko človek postane njihov prijatelj, ima prost vstop do njih src in sprejmejo vse, kar jim govori. Ce ga pa smatrajo za neprijatelja, je pa vse delo zastonj. Zato je velikega pomena stalnost cerkvenega osebja in pa gojitev prijateljstva. Slovenskim rojakom pa priporočam v molitev sebe in zlasti vse svoje farane, Čilence in Indijance. Sledila je komunistična revolucija. . Naj samo kratko naštejem, kar le vsega hudega zadelo našo dru-‘ino in našo mamo. Prekruto bi bilo podrobno opisovanje vseh tež-dogodkov, ki se nama nazaj ^edani zde nemogoči in le kot ^htazija, pošastni nestvori more-‘b sanj. Tudi z mamo pozneje 0 tem nisva mogla govoriti in se ^e to ni omenjalo, kot da se ne 1 bilo zgodilo. Prekruto je vse bilo. Ne nanaša se to neposredno na-1116 kot duhovnika, pa tudi ni brez Vsake zveze. Zakaj Bog ve, ali se Vse to nad našo družino ni zgodi-.°’ ker je bila globoko katoliška 1,1 je imela dva duhovnika. Oče je takoj v začetku revolu-'Je bil ubit na domu. Zvečer so ga prišli komunisti iskat. Skušal jim je ubežati, pa je padel zadet od krogle blizu hiše. Mati in starejša sestra sta morali morilcem še prej skuhati večerjo, preden sta smeli iti pobrat mrtvega očeta. Tako težko je bilo takrat tistim dobrim ljudem v mojem domačem kraju, da so blagrovali mrtvega očeta, da je rešen grozot, ki so jih morali prenašati. V velikem številu so se udeležili pogreba, ki so ga vodili sami brez duhovnika, ker tudi ti niso bili varni življenja in jih je že več v okolici bilo umorjenih. V družini sta bila dva duhovnika, njegov brat in sin, pa je moral biti pokopan brez duhovniškega blagoslova. Pravili so mi pozneje domačini, da so vsem prišle solze v oči, ko je z blagoslovljeno vodo poškropila sveži grob naša uboga mati sama. Trije bratje, Tone, Jernej in Lojze, kar po vrsti za menoj, so se morali skrivati zasledovani od komunistov in so pozneje prijeli za orožje, da branijo svoje življenje in življenja nedolžnih. Med tem je bil Jernej še odpeljan od Italijanov na Rab, kjer je za las ušel smrti s kapitulacijo Italije v septembru 1943. Dolga vrs*a mladih mož in fantov iz našega kraja je namreč podlegla nečloveškim razmeram in njih kosti trohne na tem otoku strahot. Tako je bila družina razdejana in sta ostala z materjo na domu le dva najmlajša brata in tri sestre. Še ni bilo dovolj trpljenja. Prišli so italijanski fašistični vojaki in delno izropali dom. Vdrli so tudi v našo „gospodovo sobo“. Mama mi je sporočila, da so odnesli tudi vse moje novomašne darove, ki so še bili tam. Nič mi ni bilo za materialno škodo, saj tega nisem tako nujno potreboval. A preveč srčne naklonjenosti mojih dobrotnikov se je držalo teh darov in zgrozil sem se ob misli, kako je po teh tatinskih in nasilnih rokah ta dobrota bila oskrunjena. Za fašisti so potem prišli komunisti in pobrali vse ostalo ter družino z doma izgnali. Mama se je takrat s preostalo družino zatekla k meni, ki sem bil na svoji drugi duhovniški službi v kraju, ki je bil pred komunisti varen. Revica, ki je toliko trpela, se mi je približala vsa skrušena, kot da jo tare kaka krivda. Zakaj ? „Ivan, s tako težkim srcem stopam predte. Vedno sem ti mogla kaj prinesti, ko sem te obiskala. Sedaj pa prihajam prazna in tebi v nadlego!“ je govorila. Uboga mama! Pozablja na prestane grozote in toži, ker stopa pred sina duhovnika praznih rok. Ko je bila mama konec prve svetovne vojne prvič sprožila misel, ali bi hotel iti v šole in za „gospoda“, me je skrbelo, ali „go- spodje“ tudi morajo v vojsko. Sedaj pa so prišli časi, ko so duhovniki, moji sobratje, v komunistični revoluciji padali kot klavna živina, še huje, kot znajo pobijati le človeške zveri: mojega sošolca so mučili in umorili na ognju, drugega pobili s krampom... Prišel je konec vojske in v moji domovini na vse prejšnje grozote še pečat za vso zgodovino: načrten pokol visokih tisočev mladih slovenskih mož in fantov. Tudi moji trije mlajši bratje so morali takrat mučeniško umreti in iti za očetom: Tone pri 26 letih, Jernej 23 in Lojze šele 19 let star. Njih kosti trohne kje v kočevskem Rogu ali v Teharjih. Mati se je s hčerkami in najmlajšima sinovoma vrnila, da obnovi razdejani dom. Od dveh preostalih sinov je mlajši bil sredi gimnazijskih študijev, starejši pa je takrat tudi imel šele okoli sedemnajst let in je šele po kakih desetih letih pozneje prevzel gospodarstvo na domu. Po vsem. kar so težkega preživeli, so bil' sedaj uradno označeni in zaničevani kot izdajalci, kar so morali prenašati molče in brez pritožbe. Boljša polovica kmetije je bila zaplenjena, ker da je bil pokojni oče, ki so ga bili ubili, „narodni izdajalec“. Zakaj, ni bilo povedano. Vsi pa, ki so ga poznali, so o njem govorili, da ni takega človeka „za pomagat in za dobro storit,*, kot je bil moj oče. Jaz sera se znašel po nekaj letih v Ameriki. Saj nimam pravice do življenja. življenje od tedaj čutim kot Podarjeno, ko je toliko mojih tovarišev duhovnikov moralo umreti in so morali poleg očeta pasti tudi kar povrsti trije bratje za menoj. Življenje v svobodi mi je prva leta često grenila misel na tova-fiše duhovnike v domovini, ki so morali še po koncu vojske živeti v neprestanem strahu, ko ne ponoči ne podnevi niso bili varni življenja. Saj jih je bilo več od njih še umorjenih po končani voj-8ki, velika večina pa so trpeli Po ječah, mnogi od njih dolga leta, in so umirali predčasno na Posledicah tega trpljenja. Moj bratranec duhovnik, naš sosed, ki mi je bil v mojih otrobih letih pri odločanju glede moje bodočnosti kot vzornik, je bil v tem času „ljudskih sodišč“ tudi obsojen in umorjen. Domačim niso povedali ne časa ne kraja ne PnČina njegove smrti, ne kje je njegov grob, ki je še danes neznan in se po njem še danes vpra-8£>ti ne sme. In njegova uboga mati, moja teta, je vse to morala še doživeti 'n gledati. Uboge matere vseh teh duhovnikov, ki so gledale in doživljale taljenje in umiranje svojih sinov duhovnikov! Kdo se jih spomni! Moji materi in meni je po vsem trpljenju vojske in revolucije vsaj s tem bilo prizaneseno. A ona je ostala v „osvobojeni“ domovini, jaz pa sem si izbral svobodo v tujini, med nama pa je ostal širni ocean. Zima na Notranjskem Troje oznanja in priča vesoljnost ■ Boga: Luč, Lepota, Ljubezen! Luč Njegovo? — Imamo nebo! Lepoto božjo? — Imamo zemljo! Ljubezen nebes? — Mati zrcali jo! Ivan Pregelj Sveto pismo o božji in človeški zvestobi Božja zvestoba Ena najbolj opevanih božjih lastnosti v svetem pismu je njegova zvestoba. Ta je tudi najmočnejši nagib za naše upanje in otroško zaupanje v Boga. Bog je zvest, se pravi, da drži besedo, da izpolni svojo obljubo, ki končno temelji na njegovi večni in nespremenljivi ljubezni do nas ljudi. V božjo zvestobo so neomajno verovali že Izraelci in še pred njimi njihovi predniki. Za vero očeta Izraelskega naroda, Abrahama, priča molitev njegovega hlapca Eliezerja: „Hvaljen bodi Gospod, Bog mojega gospoda, ki ni odtegni' svojega usmiljenja in zvestobo mojemu gospodu" (Gen 24, 27). In sveti Pavel spominja svoje bravce, kako je Sara, Abrahamova žena, zanosila čudežno zaradi vere, „ker je imela za zvestega tistega, ki ji je dal obljubo (da bo namreč imela sina)" (Hebr 11, 11). Pozneje je to vero izraelskega ljudstva v božjo zvestobo Mojzes izrazil z naslednjimi besedami: „Ti si milostni in usmiljeni Bog, potrpežljiv in bogat na milosti in zvestobi“ (E 34, 6). In razlog te božje zvestobe je v tem, da „Bog ni kot človek, ki bi lagal in kakor človeški otrok, da bi se česa kesal. Naj bi On mar kaj rekel, potem pa istega ne izvršil; kaj obljubil, pa potem ne izpolnil?" (Num 23, 19). Izraelci naj bi z osvoboditvijo iz egiptovske sužnosti spoznali, da je njihov Bog zvesti Bog, ki ohranja zavezo in milost nad tisoč rodovi tistim, ki ga ljubijo in njegove zapovedi izpolnjujejo. Za Mojzesom so božjo zvestobo proslavljali vsi veliki voditelji izraelskega ljudstva. Tako je Salomon ob posvetitvi mogočnega temelja v Jeruzalemu takole molil: „Gospod, Bog Izraelov! Ni Boga, ki bi bil Tebi enak v nebesih ali na zemlji, ki ohranjaš svojo zvestobo in svojo zavezo tistim, ki z vsem srcem hodijo pred Tvojim obličjem" (2 Kron 6, 14). Zlasti na psalmist poveličuje na neštetih mestih božjo zvestobo. „Božja beseda je resnična in vse njegovo delovanje se vrši v zvestobi“ (32, 4). Zvestoba je celo božje bistvo: „Gospod, Bog vojska, kdo je Tebi enak? Mogočen si in Tvoja zvestoba Te obdaja!" (Ps 88). Na božji zvestobi temelji nespremenljivost božjih sklepov. Tudi če se ljudje izneverimo, Bog ostane kljub temu zvest, ker se ne more sam sebi izneveriti: „Dobroten je Gospod, njegova milost traja vekomaj in njegova zvestoba od rodu do rodu... Za vse čase traja Tvoja zvestoba kot zemlja, ki si j° Ti ustvaril“ (Ps 118). Božja zvestoba je za pravičnega razlog njegovega zaupanja v Boga. „V Tvoje roke, Gospod, izročim svojega duha, Ti zvesti Bog, me boš odrešil“ (Ps 30). Zaupanje na božjo zvestobo pa mora se posebej napolnjevati kristjana: ■»Zato naj tudi tisti, ki trpi po božji volji, svoje duše priporočijo Vesternu Stvarniku z dobrimi deli“ (1 Petr 4, 19). Ker je Bog zvest, dovrši delo, ki ga je začel, ko je človeka poklical k veri. Celo nevera Judov ni mogla prema- gati božje zvestobe: „Bog vas bo utrdil do konca, da boste brez graje ob dnevu našega Gospoda, Jezusa Kristusa. Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom“ (1 Kor 1, 9). „Gospod je zvest; krepčal vas bo in vas pred vsem hudim obvaroval“ (2 Tesal 3, 3). Ne bo dovolil, da bi bili njegovi verniki preskušani preko svojih moči, ampak bo hkrati s preiskušnjo dal dober izhod, da jo bodo mogli premagati. Zvest je tudi v obljubi, da nam bo prizanesljiv: „Ce svoje grehe priznamo, potem je on zvest in pravičen; odpusti nam naše grehe in nas očisti vse krivičnosti“ (1 Jn 1, 9). Božjo zvestobo mora človek tudi proslavljati. „Ne bom skrival Msgr. Anton Orehar med sv. mašo na dan slovenskega verskega tiska na Pristavi (Foto L. Erjavec) Tvojega pravičnega vladanja v svojem srcu; Tvojo zvestobo in Tvoje rešenje hočem oznanjati. Ne zamolčujem TVoje milosti in Tvoje resnice v častnem zboru. Zato pa ne vzemi, Gospod, svojega usmiljenja od mene, Tvoja milost in Tvoje usmiljenje naj me vedno spremljajo“ (Ps 39, 11). Kristusovo zvestobo napovedujejo že preroki stare zaveze. On je „usmiljeni in zvesti veliki duhovnik pri Bogu, da bi zadostil za grehe svojega ljudstva“. V Skrivnem Razodetju se imenuje „zvest in resnicoljuben, zvesta in resnicoljubna priča.“ Zvestoba božja je zato po prerokih tudi ena od značilnosti mesijanske dobe in mesijanskega ljudstva: „Usmiljenje in zvestoba se srečata, pravičnost in mir se poljubita; zvestoba požene iz zemlje in pravičnost se nagne iz nebes“ (Ps 84). Človekov odgovor na božjo zvestobo Ker je Bog zvest do človeka, mora tudi človek biti zvest do Boga. Mojzesov naslednik Jozue je v poslovilnem govoru močno priporočil izraelskemu ljudstvu zvestobo Bogu kot izraz hvaležnosti za Izraelovo izvolitev in rešitev iz egiptovske sužnosti, za zmage, ki mu jih je naklonil in za podelitev obljubljene dežele. Zvestoba človeka do Boga je pogoj, da Bog izpolni svoje obljube: „Gospod je z vami, ker ste vi bili z njim; če ga iščete, ga boste tudi našli, če pa ga zapustite, vas bo tudi on zapustil“ ( Kron 15, 2). Zvestoba do Boga se mora posebej izkazati v preskušnjah. „Vsi, ki so bili Bogu všeč, so šli skozi preskušnje in niso omahovali v svoji zvestobi“ (Judit 8, 23). Zato pa modri Sirah tako zelo opominja k zvestobi v težavah: „Moj sin, če se pripravljaš na to, da boš začel služiti Bogu, stoj trdno v pravičnosti in božjem strahu in pripravi svojo dušo na skušnjave. Zaupaj v Boga, hodi vedno po pravi poti in upaj vanj. Imej strah pred njim do svojih starih dni... Vsi vi, ki se bojite Boga, čakajte njegovega usmiljenja, ne oddaljite se od njega, da ne boste padli... Kdo je še kdaj bil zvest njegovi volji, pa bi se bil zapustil? Kdo ga je klical na pomoč, pa ga ne bi imel za mar?... Gorje tistim, ki so zgubili potrpežljivost, ki so zapustili pravo pot in zašli na napačno! Kaj bodo storili nekoč, ko bo Gospod začel soditi? Tisti, k' se Boga boje, ne bodo nepokorni njegovim besedam in kateri ga ljubijo, se držijo njegovih potov. Tisti, ki se Boga boje, iščejo, kaf je njemu všeč in tisti, ki ga lju' bijo, izpolnjujejo njegovo postavo. Tisti, ki se Boga boje, naredij0 voljno svoje srce in posvetijo svoje duše z življenjem po njegovi volji.“ Zvestoba Bogu se pokaže najprej v malenkostih, to se pravi v pravilnem opravljanju zemeljskih in minljivih dobrin, ki nam jih je Bog izročil. „Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, Ce torej pri krivičnem mamonu niste bili zvesti, kdo vam bo dal to, kar je vage?“ (Lk 16, 10-12). K zvestobi do Boga nas vabi tudi plačilo, ki je tej zvestobi obljubljeno. „Otroci svetih očakov smo — pravi Tobija — in zato pričakujemo kot plačilo tisto dru-ko, blaženo življenje, ki ga bo Bog dal tistim, ki tudi v času pre-skušnje ne popustijo v svoji zvestobi do njega“ (2, 18). Sveto pismo nam navaja tudi mnogo zgledov človeške zvestobe do Boga. Zlasti očaki izraelske zgodovine so se izkazali zveste Boku, kar jim je Bog štel tudi v dobro. Zelo poveličevan zgled zvestobe je Job: „Moja noga se je trdno držala njegove sledi, njegovih poti sem se držal in jih nisem nikdar zapustil, v svojem srcu sem branil besede njegovih Ust“ (Job 23, 11). V času ver-skenri nrecanjania so premnogi Judie ostali zvesti Bogu do žrtve svojega življenja. „Mnogi od izraelskega ljudstva so bili odloče-ui, da ne bodo jedli nič nečistega •n so raje umrli, kot pa da bi se °madeževali z nečistimi jedmi“ (1 Mkb 1, 65). Oče makabejskih si-^uv je govoril: „Če se tudi vsi Uarodi pokorijo kralju Antiohu in Ves narod odpade od vere svojih °Šetov in se uklone, jaz in moji s*novi, ter moji bratje hočemo bi- ti zvesti postavi naših očetov“ (1 Mkb 2, 19-21). Tako se v svetem pismu proslavlja in poveličuje božja zvestoba do človeka in se vabi človeka, da naj temu zvestemu Bogu odgovori s svojo zvestobo. p. Alojzij Kukoviča Itesct odstotkov Nemcev ne si're nikoli v cerkev škofovska konferenca Zah. Nemčije je naročila institutu za raziskavo javnega mnenja v Allensbachu, naj razišče odnos nemških katoličanov do nedeljske maše, do članstva v Cerkvi, do celibata. Institut je vprašal 3995 oseb, izbranih po ključu za reprezentativne ankete Tajništvo nemške sinode v Münchnu je izsledke objavilo brez komentarja. 35.6% katoličanov gre vsako nedeljo k maši, 18.7% skoraj vsako nedeljo, včasih gre k maši 17.9%, redko 18%, nikoli 10%. Zelo tesno zvezo s Cerkvijo čuti 17.2%, 4.7% pa je izjavilo, da jim Cerkev ne pomeni nič. 16.9% je izjavilo, da vzdržujejo s farno skupnostjo tesne zveze, 41.4% so svoje zveze z isto ocenili kot srednje, 15% pa je izjavilo, da nima z župnijo nobenih zvez. Na vprašanje, alj so kdaj mislili na izstop iz Cerkve, je 35% odgovorilo z ne, 11% z da. v m&tmi Velika noč v družini Poznamo dve vrsti veselja. Veselje, ki nam pade v dar, in veselje kot povračilo in nagrada. Poznamo otroke, ki dobijo od staršev v dar vse, kar jim poželi srce in kar si njih domišljija more izmisliti, od sladkarij, preko igrač, do domačih živali in obleke. K temu dodajmo še slikanice, vse vrste zabav od televizije, kina in gramofonskega igralnika do vrtiljaka, jezdenja na poniju in domačih prireditev. Denar, cena in žrtve staršev ne igrajo nobene vloge. Samo, da bo njihov „zlati“ otrok zadovoljen. Ti otroci niso zadovoljni. Zabave in užitkov si niso prislužili. Zato te stvari niso njihove, pač pa samo njihovih darovalcev. Otrok se čuti odvisen od odraslih, otrok ve, da si tega ni zaslužil, da živi na račun drugih. Otrok ne bo znal tega izraziti, ker mu manjka primerna beseda in ustrezen izraz. Čuti pa to globoko v duši in doživlja praznino nezasluženega veselja in blagostanja. Takšen otrok ni doživel veselja ob notranjem naporu in povračila za dobro voljo. Čuti se nekoristnega in je naveličan vsega dobrega, ker mu starši niso dali priložnosti, da bi si mogel predmet svojega veselja sam zaslužiti. Sami darovi ne prinesejo izkustva njegovih zmožnosti in lastne koristnosti. Poznamo pa zakonce, očete in matere, ki jih je medsebojno prenašanje trpljenja zaradi bolnih otrok, neprilagodljivih sinov in svojeglavih hčera spolnilo v ljubezni. Težave so ju še bolj povezale med seboj. Vsak primer bolezni v družini je bil povod, da sta skupno zbrala zadnje sile, nesreča priložnost za večjo in bolj prekaljeno ljubezen. Težave, nesreče in bolezen v družini so bile sonce v luči in toploti, iz katere je zakonska edinost vedno bolj rasla in dozorevala. Ljubezen je bila vedno bolj klena, močna in krščanska. Ni bilo več toliko ljubimkanja, pa zato več potrpežljivosti; manj sladkobnosti, pa zato več razumevanja. Prav potrpežljivost in razumevanje pa sta znaka pristne ljubezni. Iz take ljubezni rasteta sreča in zadovoljstvo. Iz take ljubezni po-£anja ponos zaradi prestalih tegob in težav. Taka sreča, zadovoljstvo in ponos so plačilo za ljubezen. To je velikonočna sreča, veselje in zadovoljstvo. Kristus nas ni odrešil s sladkimi nasmeški in lahkotnimi udarci na ramena, temveč s trpljenjem in smrtjo. Žrtev je bila osnova njego-vega dela. Bila je izredno velika, zato pa je bilo tudi veselje velike noči prekipevajoče. Tudi mi bomo veseli in srečni, če bomo s trpljenjem mogli soodre-Sevati naše zakonske druge, naše otroke, naše sorodnike, prijatelje in znance. To bo zasluženo veselje. In samo takega se nikdar ne preobjemo ■n ne naveliamo. Naši otroci bodo srečni in zadovoljni takrat, ko jim veselje ne bo Padlo v naročje kot dar, temveč kot plačilo za trud, težave in odpoved. Rajanje deklic v Slomškovem domu v Ramos Mejiji «I5SE 17 let — 15 cigaret na dan Stara sem 17 let. Kaditj sem začela v družbi deklet, pred kakim letom. Sedaj se že kar težko premagam, da ne bi prižgala cigarete. Včasih jih pokadim do 15 na dan. Starši sto potrpežljivi, vendar čutim, da bj jim bilo ljubše, če ne bi kadila. Kaj pravite? Pravim, da si precej manj inteligentna, kot misliš. Pričela si kaditi, ker si mislila, da boš s tem dodala nekaj svoji osebnosti. Zdaj veš, da to ni res. Nehaj torej, dokler je čas. Starši niso le potrpežljivi, ampak gotovo tudi zaskrbljeni. Predvsem za tvoje zdravje. Obenem pa se boje, da bi jim ti surovo odgovorila, če bi te posvaril; pred tobakom, ki je — isama veš — strup. Kar roko na srce, dekle! Ce bi ti oče ali mama oporekala cigareto, bi jima vrgla pod nos ,,kaj vas briga, saj sem dovolj stara“, ali ni tako ? In ker te imajo radi, se boje tvoje surovosti in molče- St6ri jim veselje-Laže boš nehala kaditi sama od sebe, tsaj bo to znak tvoje moči, kot če bi te k temu nagovarjali starši, od katerih bj se na zunaj rada osa-mosvojila. Se motim? Mislim, da ne. Oče in sin K Marku Twainu je prišel nekoč 17-letni fant in mu potožil: ,,Z očetom se več ne razumeva. Tako je zaostal, nobenega smisla nima za moderne ideje. Kaj naj storim? Mark Twain mu je odgovorih „Mlad; prijatelj, zeloi dobro te razumem. Ko sem bil jaz star 17 let, je bil moj oče prav tako neizobražen. Bilo je nevzdržno. Po 10 letih, ko mi je bilo 27 let, se je toliko naučil, da sva se lahko že kar pametno pogovarjala. In kaj ti rečem danes, ko jih imam 37? če verjameš ali ne-kadar ne najdem več izhoda, vprašam za svet svojega starega očeta-Tako se znajo ti stari spremeniti.“ življenje piše najganljivejše zgotlhc, samo treba jih je znati brati Milena in Peter. Bila sta stara šestnajst let in devetnajst. Pri prvem srečanju je ^>1 Peter ves očaran. Oba sta bila v službi pri istem podjetju. Milena Je stanovala nekoliko dalj od službenega mesta kakor Peter, vendar jo on vsako popoldne spremljal do avtobusne postaje in jo vsako ju-tro čakal na istem mestu. Kmalu je Milena pričela prihajati pozno domov, njene starše je skrbelo in opominjali so jo. Vse zastonj. Ona se je samo smejala in govorila: „Ne vem, zakaj vas tako skrbi? Mislim, da me dovolj dobro Poznate, da si lahko mislite, da dobro vem, kako se moram obnašati; in Čo bi poznali Petra.“ Seveda poznali so Milenko, bila je dobro dekle. Poizvedeli so o Petru, zaupanja vreden fant. Vendar Milenkina mama ni bila mirna. Vedela je, da najboljše osebe lahko podležejo v naj večjih nevarnostih. Katerakoli stvar se lah-ko zgodi, kadar ljubezen hitro raste in vlada kakor tiran mlade osebe. Sklenila je, da bo govorila z duhovnikom, ki je poznal Milenko in tudi Petra. Duhovnik je naročil, naj bi ga oba skupno obiskala. Dolo-Čen dan sta prišla z nemirnim srcem. „Zelo lepo,“ je rekel duhovnik po običajnih pozdravih. „Tako, vidva se ljubita. Ljubezen je nekaj lepega in še lepša bi bila, še čudovitejša, kadar se razvije v resni in globoki skupnosti za vse življenje. Ampak. . . tukaj je pomolčal, kakor da bi se bal nadaljevati. „Dobro,“ je nadaljeval, „če se srečata vsako jutro in vsako popoldne, če imata vsak dan priliko za skupen sprehod, me resno skrbh da se bo nekega dne ta lepa ljubezen končala. Ne da bi vidva zagrešila kako težko zmoto, ki se redno zgodi, tega ne verjamem. Vendar se lahko zgodi, da si lepega dne ne bosta vedela ničesar povedati, katerakoli malenkost vama bo zadosten razlog za prepir in morda celo za ločitev. Kako bi bilo škoda, če bi se to zgodilo. Kaj storiti, da se vajina ljubezen ne bi tako končala, nasprotno, da bo v preizkušnjah vsak dan močnejša.“ Oba sta ga gledala nemirna. Razumela sta, da ima duhovnik dobre namene in da je govoril resnico, vendar sta se bala odločitve. Gotovo jima bo svetoval, da se za naprej ne iščeta vsak dan. Kakor da bi čital njune misli, jim je duhovnik rekel: „Da, to je edina pot. Vse drugo je nevarno in lahko povzroči nepopravljivo škodo vajini ljubezni. Vajina ljubezen mora biti nekaj velikega in lepega, za vse življenje, če sta res rojena drug za drugega-Zato se mi zdi, da je najboljše, da se nekaj časa ne iščeta.“ Oba mlada sta se prestrašila. „Vi nama vendar lahko verjamete, da nisva storila nič slabega,“ je ugovarjal Peter. „Da, verjamem,“ je odgovoril duhovnik. „Ne samo, da verjamem, prepričan sem. Prav zato, da globoko prijateljstvo, ki obstaja med vama, ostane čisto in lepo, da se ne obrabi prezgodaj, ne ostari, da bi vaju končno ne dolgočasilo, vama pravim: bodita pametna, ne dovolita, da bi mlada ljubezen, ki si jo izpovedujeta, obledela, se .porušila zaradi prepogostih dnevnih srečanj. Lahko pride trenutek, ko si ne bosta znala ničesar več povedati. In takrat...“ Mlada sta premišljevala. Končno je Milena rekla: „Kaj se vam zdi, če bi si poiskala službo v drugem podjetju? Imam priliko, da takoj nastopim mesto uradnice v neki tovarni. Tako se bova lahko videla dvakrat ali trikrat na teden.“ „Dobra misel. Zdi se mi, da lahko kar takoj zamenjaš službo. Kai-se tiče vajinih srečanj, bi vama svetoval, da se vidita le enkrat na teden. Za sedaj je to dovolj. Peter ve, da ga imaš ti resnično rada, >n da ga boš čakala; tudi ti veš, da te ima on rad. Ce je tako, kaj se more zgoditi vajini ljubezni. Nič. Nasprotno, po vsakem srečanju se bo obnovilo veselje in ljubezen bo ostala na višini. Saj vendar hočeta, da vajina ljubezenn večna.“ Petrov obraz ni kazal posebnega navdušenja, Milenka pa se je l^koj zavedala dobrotnosti nasveta, čeprav je vedela, da ga bo težko '^Peljati. Vendar če jo Peter resnično ljubi, bo gotovo sprejel. In Peter l’e sprejel. Tri leta kasneje sta se zaročila. Srečavala sta se bolj pogosto in Zavedala sta se sreče, ki sta jo uživala v resnični ljubezni. Ko sta se poročila, je imela Milenka enaindvajset let in Peter štiri-'Pdvajset. Danes sta srečna. Kdorkoli ju obišče v njuni preprosti hišici, najde v njunem domu ozračje svežosti, bujnosti in veselja, ki sta ga ^Pala ohraniti nedotaknjenega, da ga uživata v srečni zakonski skupnosti. Kaj bi bilo z njuno ljubeznijo, če bi se v tistih letih svojega ^ukročenega doraščanja prepustila samemu sebi, ali če bi njuna ljubezen doživela nekega nekega dne brodolom zaradi pomanjkanja zre-*°8ti, ker ne bi mogla nositi težo odgovornosti, ali če bi prišla v zakon prezgodaj, nepripravljena? (Bo še) Otto Goldman - M. Mt. Gladina iz Castelarja pri Buenos Airdsu je v januarju 1972 nastopila na Pristavi s folklornim plesom Nekaj o sramežljivosti Ena od odličnih naravnih in krščanskih kreposti je čistost. Napačno bi seveda bilo, da bi to krepost smatrali za naj večjo v zboru krščanskih kreposti. To mesto gre ljubezni do Boga in do bližnjega. Vendar je po drugi strani res, da je čistost zelo važna, ker ureja pomembno področje človekovega življenja in ima tudi velik pomen za urejeno družbeno življenje. Čistost je krepost pravilnega zadržanja do spolnosti, kot ga naroča božji zakon, kakor ga človek spozna z razumom in po razodetju. Čistost ima drugačno vsebino nri poročenih in drugačno pri samskih ljudeh. Čistost poročenih obstaja v zmerni, od pravičnosti in ljubezni narekovani uporabi spolne sposobnosti, čistost samskih pa popolni zdržnosti od vsakega snol-nega udejstvovanja. Na tem mestu nimam namena govoriti o čistosti, ampak o n-'e j sorodni sramežljivosti. Sramežlji vost pa je tisto človekovo zadržanje in če je z vzgojo in prizadevanjem pridobljeno, tudi krepost, ki kot obrambni zid varuje čistost pred nevarnostjo zlorab^ 1 Čistost je namreč zelo ranljiva in novrhu še težka krepost, zato po- l trebuje posebne obrambne napra- 1 ve, da lahko vzdrži pogostne in težke napade. Nek čut sramežljivosti je čb-veku že prirojen, čut namreč, ki človeka nagonsko nagiba k temu, da skriva spolnost in vse, kar je z njo v neposredni zvezi, ki torej tudi dovoljeno spolno udejstvovanje skriva pred tujimi pogledi. Ta čut sramežljivosti se ne razteza samo na spolno življenje kot tak šno, ampak tudi na vse tisto, ka” je z njo v bolj ali manj neposredni zvezi. Tako npr. ta čut odvrača človeka od pogledov, poslušanja, govorjenja, dotikov itd., ki lahko vzbude nedovoljeno spolne strast. Da je čut sramežljivost nekaj prirojenega, torej vsakem" moralno nepokvarjenemu človeku lastnega, priča dejstvo, da ga na" bajamo pri vseh narodih in kulturah, tudi pri najbolj primitivnih-Tudi tisti rodovi, ki si zaradi trdih življenjskih pogojev ali pa zaradi manjše spolne dražljivosti nf‘ zakrivajo telesa, skrivajo spolu0 življenje. Smisel tega skrivanju je predvsem ta, da se moreta partnerja združiti na človeka vreden način predvsem duhovno. Nesramežljivo bi bilo torej tudi spolno združenje, pri katerem bi šl° partnerjema samo za spolni užitek, ne pa predvsem za osebnost- n° ljubezensko združenje. V prstnem rajskem stanju človeku ni b*l potreben čut sramežljivosti, tar je bila človekova spolnost pra-vilno vdelana v celotno človekovo °sebnost. Po izvirnem grehu pa Se je spontano pojavil v človeku čut, ki naj bi varoval človeka Pfed neurejenim spolnim izživljanjem. Konkretne oblike, v katerih se i^aža čut sramežljivosti pri po-8ameznih narodih in kulturah, so Slične. A po izvirnem grehu člo-vekova čistost vsekakor potrebuje °brambnih naprav, ki morajo biti tem večje, čim nižja je splošna koralna raven v določenem oko-in določeni kulturi. Moderna kultura je v tem oziru na silno nizki stopnji. Ne smemo namreč 2amenjavati snovne z moralno kulturo. Prva je danes resda pre-c®j visoka, druga pa je verjetno nižja kot kdajkoli. Temelj za čut 8ramežljivosti je spoštovanje pred polnostjo. Seveda pa je možno, 'lu se tudi čut sramežljivosti iz-l'°
  • l bolj miren.“ »»Menite, da bi mu bilo všeč. ako bi ga obiskal?“ »Mislim, da ne, Vaša Svetost.“ ».Razumem, Valerio,“ prvič je 9’ril uporabil kardinalovo krstno 'Ute — „zelo sem vam hvaležen.“ »Tudi jaz vam, Svetost. Prilož-P°st ste mi dali, deliti življenje s tem velikim človekom.“ Na pisalni mizi je bila lista da-Pašnjih avdienc. Ko jo je vzel v roke, je Ciril videl, da je prvi na Pjoj bil Konrad Calitri. Po oprav-ionih uvodnih formalnostih je Ci- ril odpustil tajnika in prosil Ca-litrija, naj sede. Opazil je tedaj, kako se je mož znal držati, bistre oči in gotovost, ki mu je sevala iz dane mu oblasti. Ta človek je bil resnično rojen za višje položaje in odkritosrčno je bilo treba z njim govoriti. Spoštovati bo moral njegovo bistrost in 'tudi samoljubje. Ciril je sedel in kramljaje dejal: „Na tem kraju sem zasidran, dragi prijatelj, in ne morem se premakniti svobodno, kakor je to dano drugim. Tako sem vas moral prositi, da me obiščete.“ „Zelo počaščenega se čutim. Vaša Svetost,“ je Calitri odvrnil modro. „Prositi vas moram, da bodite potrpežljivi z menoj in da ne gojite maščevanja nad menoj. Menim, da boste s časom vi sedeli na Kvirinalu, jaz pa tukaj v Vatikanu, in bova vladala Rimu.“ „Dolgo pot je treba napraviti, preden se do tja pride,“ je dejal Calitri med drobnim nasmeškom. „Politika je zelo tvegana reč.“ „Zato pa pustiva politiko pri miru,“ je mehko odvrnil Ciril; „sem duhovnik in vaš škof. Zato bi rajši govoril o vas “ Opazil je, kako je Calitri otrdel, ko je začutil udarec. A Ciril je hitro nadaljeval: „Direktor Osservatore Romano je pred dnevi odstopil. Mislim, da vi poznate razloge.“ „Da, poznam jih.“ „Vse to me je tako zaskrbel", da sem celo zaprosil za vaš akt pri svetem sodišču. Temeljito sem ga preštudiral. Moram vam reči, da je celoten postopek popolnoma v redu in da je tudi odločba o razveljavi zakona popolnoma upravičena spričo podanih dokazov.“ Očitno se je Calitri oddahnil. „Veseli me, kar mi pravite, Vaša Svetost. Napak sem ravnal, ko sem se odločil za ta zakon. Nič nisem ponosen na svojo vlogo, veseli me pa, da se je izkazala pravica.“ Papež Ciril je mirno dejal: „V aktu pa sem naletel na zadevo, ki me je bolj zanimala kot sam zakonski postopek. Bila je očitna duhovna problematika vaše duše.“ Calitri ga je že hotel prekiniti, a Ciril je dvignil roko, da ga ie zadržal. „Ne, prosim, počakajte, da končam. Nisem vas klical, da bi vas tožil. Vi ste moj sin v Kristusu in rad bi vam pomagal. Vas tare poseben in zelo težak problem. In res bi iz srca rad pomagal, da bi ga rešila.“ Calitri je zardel in potem ironično odvrnil: „Taki smo, kot pač smo, Svetost. .. In z življenjem je treba najti sožitje, kakor najbolje moremo. Mpnim pa, da je v aktu očitno pokazano, da sem skušal izboljšati pogoje.“ „A problem še vedno ostaja, n!: ne?“ „Da, a vsakdo poskuša najti nadomestila, ena so uspešna, druga ne. Nismo namreč vsi pripravljeni na življenje križanja. Sve- tost. Morda bi morali biti, a nismo, in morda je tako bolje, kajti sicer bi se polovica človeštva morala zapreti v samostane, druga pa pognati v prepade.“ In začuden je bil, ko je Ciril njegovo ironijo z dobro voljo sprejel. „Naj se vam še bolj čudno zdi> a nisem proti vašemu gledanju. Na ta ali oni način se moramo v n sprijazniti z nami samimi. Kot takimi, kakršni smo, in s svetom, kakršen je. Nikdar pa nisem mislil, da bi se zato morali uničiti-In kar je še bolj važno, da b' druge uničili. Ali vas smem nekaj vprašati, moj sin?“ „Morda ne bom mogel odgovoriti, Svetost.“ „Tale vaš problem. Kaj ga žene? Kako ste si ga vi sami rešili?“ Calitri se ni izognil odgovoru: „Že pred časom sem si prišel na jasno. Je zadeva ljubezni. Več vrst ljubezni poznamo; in jaz, in to pravim brez sramu, imam nagnjenje in sposobnost za neko prav posebno zvrst ljubezni. Nekateri ljudje imajo radi otroke, drugim so nasprotno mali strahovi. In jih ne obsojamo, ampak sprejemamo take, kot so. Večina moških more ljubiti ženske, a tudi ne morejo ljubiti vseh. Mene vlečejo moški in zakaj bi se tega sramoval?“ „Sramovati se vam res ni treba,“ je dejal papež, „le tedaj, kadar bi vaša ljubezen bila uničevalna, kakor je že bila v preteklosti in utegne biti za CampeggiO' Ve8a sina. Zmeden človek ni od-krit ljubimec. Je preveč zavero-Vaii sam vase. In dolga pot ga še ®aka, da doseže zrelost. Ali razu-01ete, kaj sem hotel reči?“ »Razumem. In tudi vem, da se zrelosti ne pride v enem sa-skoku. Zdi se mi, da se ji P°Sasi približujem.“ »Odkritosrčno ?“ »Kdo od nas pa je nasproti sa-sebi res odkritosrčen, Sve-°st? Tudi to zahteva vzgoje v Oljenju. Recimo torej, da prihajam biti odkritosrčen. A poli-^a ni najboljša šola in svet še klanj« »Ali ste hudi name, moj prija- , i ?“ je Ciril smehljaje se vprašal. »Ne, Svetost, nisem. Ne smete Pa misliti, da se bom takoj udal. kakšna zavodarka pri prvi 8Povedi.“ »Tega ne pričakujem. A prej slej se boste morali ukloniti, 116 Pred menoj, pred Bogom.“ »Tudi to zahteva svoj čas.“ .. »Kdo med nami pa si more ob-ikbljati čas? Ali je tako gotov vaš ahašnji dan — ali pa moj?“ Calitri je molčal. , »Ali boste razmišljali o tem ar sem vam dejal?“ -Ra, Svetost.“ »In ne boste hudi name?“ »Poskušal bom ne biti hud na as> Svetost.“ ^ »Hvala lepa. Preden odidete, bi racj povedal, da sem prav na 6lnle kraju trpel s človekom, ka- terega imam bolj rad kot lastno življenje. Rad ga imam. Rad v duši in telesu. In me ni sram. kajti ljubezen je najlepše čustvo človeštva... Ali berete sv. pismo?“ „Precej let ga že nisem pogledal.“ „Potem bi morali brati popis zadnje večerje, kjer se je apostol Janez vsedel na Učiteljevo desnico, mu položil glavo na prsi, in vsi okrog so dejali: ‘Glejte, kako ga ljubi.’ Papež je vstal in živahno dejal: „Vi ste zelo zaposlen človek in mnogo časa sem vam vzel. Oprostite mi, prosim.“ Odiseja v vesolju (iNadaljevrnje s str. 238) ža h koncu doba za človeka mirnega, dobro poznanega in varnega zatišja in blagodejne domačnosti na Zemlji ter se pričenja njegova pot v nova razklenjena obzorja z vso zapeljivo skrivnostjo in veličastnostjo pa tudi z vso negotovostjo, tveganostjo in tesnobo? Težko je reči zanesljivo besedo, ker oznanila filma ne razberemo v jasnosti in ga je moč tolmačiti na različne načine. Nuja pa delo človeka h razmišljanju in ga ob nevarnosti enostranskega tehničnega napredka vabi k vsestranskemu harmoničnemu spopolnjeva-nju, da ohrani ravnotežje v sebi in v svetu. J. S. sveti oce je govoril 2. februraja: Darovanje, središče in ideal krščanskega življenja Kaj je sveča v liturgičnj rabi in miselnosti? Sveča pomeni luč. Luč sveta je Kristus in luč sveta moramo biti tudi kristjani. Sveča gori in se použiva, ko širi svojo svetlobo. Pri tem obredu pa pomeni sveča še žrtvovanje darovalca Kristusu in njegovi Cerkvi. Sveča je tedaj simbol darovanja lastnega življenja, simbol luči, simbol pričevanja, življenj- skega načrta in izvolitve, ki odloča usmeritev in uporabo življenja. človek čuti potrebo, da služi stvari, za katero se splača dati živ- ljenje. Nemara je danes veliko Uu' di, ki se vznemirjajo in upirajo' ker ne vedo, komu ali čemu bi «lu' žili. Nemara je danes veliko ml»' dih ljudi, ki nezavestno čakajo sam0 močnega klica, da bi posvetili last' no življenje, drugače prazno, sebič' no in obsojeno na končno razočara* nje, idealu, stvarnosti, ki bi obvezovala vse njihove sile v velikodušni in junaški predanosti, klica h križ11, ki pomeni boleča in slavna vrata v resnično vstajenje. 26. januarja: Problem vere Vsi, ki imamo dvojno odgovornost, da ohranjamo lastno vero >n jo posredujemo drugim, čutimo, da je dandanes narasla težava verovat' in vero izpovedovati. Podoba je, da je glavni vzrok moderne nevernosti ravno modern1 napredek, človek je zrasel na vseh področjih: v svoji vesti, v znanosti v svojem delovanju, zmanjšal pa s® je v svoji zmožnosti, da posreduj2 * * * 6 * * verskj svet. Ali je mogoče, da napredek ruši temelje veri ? Vera je težka že sama v sebi, j6 pa težka tudi zaradi nas samih. N’ ne uporabljamo svojih sposobnost' na ustrezen način. Kot otroci svn' jega časa smo spretni pri uporabljanju orodja in strojev na prikl9' den način, da dosežemo zaželeni odi’ Zanemaril; pa smo razmišljanje globoko moralno izkustvo, ki navadno vodita v versko življenje. Zmota glede metode, greh oPu' stitve in vzgojna raztresenost ta-rejo splošno moderno miselnost. Ekskluziven laicizem, zanemarjanje vitjih duhovnih sposobnosti in mate-r*alistična zastrtost otežkočajo člo-veku današnjega časa dostop v ver-ski svet, ki se odpira ponižnim in bodrim iskalcem božje luči. februarja: Koristnost vere Čemu služi vera? Kaj pomaga, verujem, če molim, če grem v cerkev? Ali ni odveč? Ali ni mitič-n°> starinsko, dolgočasno? Na dnu jo moderna miselnost prepričana o Nekoristnosti vere. Al; moremo Predstaviti vero kot nekaj, kar oseb-No zanima človeka? Da: Bog je sreča, Bog je naša Sreča. Bog nas ljubi. Bog se je za-P**nal za nas toliko, da je postal v Kristusu naš brat in odrešenik, če Vs,topimo v krog vere, vstopimo v krog božje ljubezni. Nemara nismo ^Nieraj opazili sami in še manj po-' P(l"li drugim, kako blaženo je odkritje, da nas ima Bog rad. februarja: Kako priti h Kristusu Pepeljenje je spokorni obred, ki Pas v sedanji liturgiji navaja k dvoj-I" misli. Prva se nanaša na kratit sedanjega življenja, k prave- vrednotenju stvari in k uporabi sil v kratkotrajnem in dra-S°cenem času za dobra dela. Druga misel nas navaja k spo-°rnosti • nj zadoščenja. svetovne novice O spremembi volitve papeža Tiskovni urad Svetega sedeža je izjavil, da so gotove domneve, trditve in podrobnosti, ki so jih objavili nekateri listi o novem načinu volitve papeža, odgovorni krogi zvedeli samo iz poročil, ki so jih objavili omenjeni listi. Častnik severnoameriške vojske sme obhajati , Papež Pavel VI. je dovolil častniku severnoameriške vojske, ki je' na Antarktiki, obhajati, če ni du-1 hovnik. Ta častnik je poročnik Ga-rry Towler iz Las Vegas. Tatvine v italijanskih cerkvah Presenetljive uradne statistike o tatvinah v italijanskih cerkvah sili-j jo cerkvene oblasti, da se branijo tatov v cerkvenih stavbah. Letai 1971 so obiskali neko italijansko cerkev tatovi skoraj vsake dva dni. Podobna dejanja pa se ne dogajajo samo v Italiji, ampak tud; v Franciji, Španiji in v drugih deželah. Zaradi teh dogodkov je Sveti sedež ponovno pozval duhovščino po svetu, naj narede sezname cerkvenih umetnin in premislijo, kako bi jih zavarovali uspešno z opozorilnimi napravami, merodajne oblasti pa naj povabijo, da bodo z zakonskimi odredbami ščitili verske umetnine, ki imajo narodno ali vesoljno vrednost. Tatovi so večkrat obsojeni le na majhne kazni. Katoliške države pa smatrajo tatvine v cerkvah za svetoskrunstvo ali za božji rop. Duhovniki v Litvi obsojeni zaradi poučevanja verouka V listu „Kristjani navzoči v sve-tu‘‘ v Parizu je bil objavljen članek, ki ugotavlja, da je še vedno nevarno v Rusiji poučevati verouk. Poročilo o sodnih postopkih, ki so bili v zadnjem času, pravi, da so bili trije litvanski duhovniki obsojeni na eno leto ječe, ker so sporazumno s staršj poučevali verouk otroke, preden so jih pustili prejeti zakramente. V Sovjetski republiki, kjer je več kot dva milijona katoličanov, je katekizem prepovedana knjiga. Zapor litvanskega škofa Sovjetske oblasti v Litvaniji so obtožile pomožnega škofa škofije Kaisiadorys Vincencija Sladkeviciu-sa, ker je poučeval otroke verouk. Škof, ki je že od svojega posveče- nja leta 1957 dalje v domačem zaporu, je zavrnil to obtožbo, ker je izmišljena. Rekel je, da je otroke samo spovedoval. Ta škof je zdaj star 51 let in se o njem ne ve nič gotovega. Škofija Kaisiadorys je že veliko let brez stalnega škofa. Sovjetski zakon strogo prepoveduje poučevati otroke verouk. Družba Jezusova bo morala zapreti svoje znvode Pater Peter Arrupe, general Družbe Jezusove, je v poslanici, ki jo je poslal zastopnikom bivših gojencev jezuitskih šol, zbranim na VI-medameriškem kongresu, izjavil, da bodo bogat; ljudje španskoameriške družbe in Združenih držav samo pospeševali neozdravljivo nravno, versko, socialno in politično krizo, če se ne bodo zanimali za rešitev resnih vzgojnih vprašanj v različnih državah. V poslanici je tudi omenil, da se država, k; ne določi v svojem proračunu potrebne vsote za kritje vzgojnih stroškov, s tem ne more izogniti svoje polne odgovornosti, ki ,io ima za vzgojo. Država mora upoštevati dohodke državljanov in njim primerno zvišati v svojem proračunu postavko za vzgojo, pa naj to zahteva od nje še tako velike žrtve. Rolj važno je tekmovati v vzgoj' človeka kakor izdelovati in zbirati orožje za njegovo uničenje ali množiti dohodke za pretirano, nedosegljivo stopnjo življenja na zemlji. Nemogoče je, da b; jezuitski zavodi vzorno služili človeški družbi ^rez sodelovanja večjega števila °seb, ki so prepričane o važnosti delovanja teh zavodov. Gospodarsko vprašanje zasebne vZgoje je nujno potrebno takoj rešiti. Treba je iskati takoj zdra-v*la. če se to ne bo zgodilo, bo koralo vodstvo jezuitske zavode vedno bolj omejevati, ali pa bo pri-s'ljeno vedno več zavodov zapreti, ^■'užba noče zapirati zavodov, ker J'b danes bolj ceni ko kadarkoli ^reJ. Vendar morajo ti zavodi spolnjevati človeško in socialno nalogo, Ugajati v gojencih socialno mišljenje in zavest, da se družba spreminja. Svojo poslanico je končal gene-Družbe Jezusove z besedami: ’iDelati moramo za to, da bo druž-'>a spremenila svoje mišljenje in pri-dobivati bogate in srednje sloje, ki jniajo na tem polju velik vpliv, da °do popolnoma razumeli vprašanje ede in neizogibno spremembo, ki m nujen pogoj gradbenega, politič-’mga in socialnega reda.“ »Človek leta“ v Severni Ameriki na sedežu s kolesi Pater Kevin Walsh, oblat, star 46 h ki je že 20 let skoraj popolno-m» hrom, je proglašen „za moža te- leta“, ker tako neutrudljivo de-Za misijone. To odlikovanje so mu Dodelili misijonarji laiki, ker je iz-med vseh največ delal za misijon-Sko zadevo. Leta 1952 je po enem letu duhov-1 tva v Braziliji ohromel. Pripelja- li so ga v Združene države Severne Amerike, kjer je z jeklenimi pljuči začel počasen postopek zdravljenja in prevzgoje. Zdaj že more dihati sam od sebe. Nekoliko more rabiti tud; levo roko. Na stolu s kolesi mašuje in opravlja svojo službo. V cerkvi Svetih angelov v Buffalo (New York) je pomožni dušni pastir. Katoličan prvikrat tajnik Združenih narodov Nov; glavni tajnik Združenih narodov je prvi katoličan, ki je dosegel to službo. Imenuje se Kurt Waldheim. Po rodu je Avstrijec. Prejšnji tajniki Združenih narodov so bili: prva dva protestanta, zadnji pa budist. Dežela, ki ima najmanj katoličanov na svetu Po podatkih škofa v Helsinki, Pavla Verschuren, je na Finskem komaj 2.800 katoličanov. Ker jih ima komaj 0,06 odstotkov, je Finska tis'a dežela na svetu, ki ima najmanjši odstotek katoličanov med svojim prebivalstvom. Msgr. Verschuren je star 46 let, Holandec, redovnik Duhovnikov presvetega Srca. Od leta 1967 naprej vodi edino finsko škofijo. Po njegovi izjavi Je Finska edina dežela, v kateri so vsi njeni katoliški duhovniki člani Duhovniškega sveta. Na Finskem je katoliških duhovnikov komaj 20. Praznik slovenske bogoslovne fakultete 25. januarja je teološka fakulteta v Ljubljani obhajala praznik sv. Tomaža Akvinskega, zavetnika teoloških šol. V ljubljanski stolnici so somaševali vsi slovenski škofje, zastopniki redov, profesorjev in študentov. Vsakoletna proslava, ki jo prireja slovenska bogoslovna fakulteta ob prazniku sv. Tomaža Akvinskega, je imela letos posebno obeležje, povezana je bila z zaključkom tedna krščanske edinosti. Ker na teološki fakulteti še ni primernih prostorov, je bila prireditev v ljubljanski stolnici. Po končani maši je sledila svečana akademija. Namesto dekana, prof; dr. Marijana Smolika, ki je obolel, • je uvodno besedo spregovoril prodekan, prof. dr. Vekoslav Grmič; Predavatelj duhovne teologije na fakuPeti, dr. France Oražem je imel predavanje o kontemplativnem in aktivnem življenju. Med mašo in pri akademiji je sodeloval bogoslovni zbor „Stanko Premrl“. Dušnopastirstvo v Mariboru Maribor, drugo največje mesto v Sloveniji, je razdeljeno na osem župnij. Te so; sv. Janez Krstnik (stolnica), kj ima 20.000 prebivalcev; sv. Marija (20.000 prebivalcev); sv. Magdalena (15.000 prebivalcev); sv. Iteš-nje Telo (6.000 ljudi); Maribor-Kad-vanje (4.000 vernikov), Devica Marija v Brezju (2.800 prebivalcev); sv. Ciril in Metod (Tezno) 10.400 prebivalcev. Teden krščanske edinosti v Slovenij* V Ljubljani je obhajanje tedna krščanske edinosti že tradicionalno. Začetek skupnega obhajanja je bil v stolnici 18. januarja. S škofom dr. Leničem je somaševala vrsta duhovnikov. V Mariboru je pomožni škof dr-Grmič pričel molitveno osmino. V 'orek, 18. januarja, je na teološki fakulteti predaval prof. Jože Rajh-man: Primož Trubar v luči ekumenizma. V sredo, 19. januarja, je v cerkvi sv. Magdalene vodil bogoslužje kanonik Jože Smej. V četrtek, 20. januarja je imel prof. Rafko Vodeb predavanje za študente in izobražence na teološki fakulteti. Govoril je o cerkvi sv. Klemena v Rimu 'n o relikijah sv. Cirila. V petek, je predaval kanonik Jožef Smej o vprašanju mešanih zakonov. Naslednji dan je v bizantinsko-slovenskem obredu v frančiškanski cerkvj maševal prof. Stanko Janežič. Po vseh mariborskih župnijah So imeli z nedeljo, 23. januarja, ekumensko pobožnost za otroke. HlaRoslovitev nove cerkve Na nedeljo Kristusa Kralja, no-vetnbra lani, je škof Lenič blagoslovi obnovljeno podružnico sv. Florjana na Cerovcu v župniji Novo mesto — Šmihel. Cerkev je bila med v°jno poškodovana in vsa leta po v°jni v njej ni bilo božje službe, yerniki so blagoslovitev cerkve sprejeli z velikim veseljem, posebno še zato, ker bo podružnica odslej spet mjprta za bogoslužje. ^et najstarejših duhovnikov v Sloveniji Starosta slovenskih duhovnikov Je dr. Jožef Demšar, ki je 12. marca ^Polnil 95 let življenja. V duhov-Vka je bil posvečen leta 1899 — to-1'ej pred 73. leti. Drugo mesto po starosti pripada !ancu Govekarju, žunniku v žn-^gah. Rojen je bil leta 1883, pred leti; v duhovnika je bil posvečen m ta 1906. Tretji po letih duhovništva je Vvšj radovljiški dekan Jakob Fatur, k* je bil rojen pred 90 leti; v duhovnika pa je bil posvečen leta 1907. Na četrtem mestu je koprski du-kovnik msgr. Janez Kovač. Roien ieta 1884. Duhovnik od leta 1907. Na petem mestu je Janez Raz-T^mik iz Ljubna. Rojen pred 87 leti, duhovnik od leta 1908. Protestantski prior poveličuje celibat katoliških duhovnikov Celibat katoliških duhovnikov dobiva vedno več vnetih braniteljev. Eden izmed njih je tudi protestantski prior skupnosti v Taize v Franciji. V svoji poslanici, ki jo je poslal papežu. Pavlu VI., poveličuje celibat katoliških duhovnikov. Pastor Roger Schutz, protestantski prior, se zlasti sklicuje na odlok papeža Pavla VI., s katerim potrjuje glasovanje škofijske sinode, da se v latinski Cerkvi ohrani duhovniški celibat (neoženjenost duhovnikov). Odlok je izšel med zadnjo objavo listin sinodalne skupščine. Sveti oče je 30. novembra 1971 še posebej sprejel kardinala Jeana Villota, državnega tajnika. V tej av-dienq je na prav poseben način po-D-dil odlok, da se bo v katoliški Cerkvi z božjo pomočjo še naprej ohranila neokrnjena sedanja navada duhovniškega celibata. V svoji poslanici, ki jo je poslal papežu, pravi Roger Schutz: ,,Celibat res ni lahka pot. Z njim gotovi ljudje izročijo Kristusu vse svoje življenje, ne da bi sebi kaj pridržal; za bodočnost. Od njega dobivajo stokratno plačilo zaradi preganjanj, ki jih doživljajo v notra-niem boju za tiste, katere jim je Bog izročil.“ Argentini Prireditev revije „Duhovnega življenja“ Na zadnjo nedeljo v januarju je bila na Pristavi v Castelarju prireditev, posvečena slovenskemu verskemu tisku. Ob pol dvanajstih je msgr. Anton Orehar daroval sv. mašo za žive in umrle dobrotnike našega tiska. V pridigi je poudarjal vlogo in pomen slovenskega tiska za naš0 skupnost, očrtal naloge časnikarjev, ki morajo o vsem poročati odkritosrčno, pošteno in resnično, naglasil pa tudi našo dolžnost, da naš tisk vzdržujemo in beremo. Priporočal je, naj naša mladina bere naš tisk, da bo ohranila materni jezik ter imela pregled in jasnost o svetovnih in še posebej o slovenskih problemih. Po končani maši je bilo kosilo in prijateljski pomenek. V popoldanskih urah so se vrstile razne igre in srečolov. Obiskovalci so bili ob vstopu deležni posebnega vabila z napisom „Duhovno življenje v vsa* ko slovensko družino“, na katerem je bila označena tudi številka, ki ie večernih urah prišla v poštev za žrebanje. Izbranih je bilo naslednjih pet: 1607, 1741, 1862, 1936 in 1982- Bilo je tudi žrebanje vsah tistih otrok, ki so v letu 1971 pisali v Našo pošto v Božje stezice. Izžrebani so bili: Kopač Benardka, Horvat Andrej, Žagar Veronika, Janez Šu' šteršič, Alenka Pograjc, Tatjana Fajfar, Kokal Anči, Jereb Janez» Janežič Jerca in Jereb Kristina. Prj (nagradnem žrebanju onih naročnikov, ki imajo poravnano vso naročnino za Duhovno življenja» vključno leto 1972, pa so bili izžrebani: Ciperle Marija, Petkovšek J°' že, Žitnik Vinko, Janez Kokalj (San Justo), Franc Dolenc, Ivanka Puhek, Marija Žun, Stanko Mustar in Marjana Mam. Rojaki iso se na Pristavi zadržal; do poznega večera. PrirediteV je lepo uspela in pomeni moralno in gmotno podporo mesečniku DŽ >n tedniku Oznanilo. 90-letnica matere slovenskega duhovnika 22. februarja je dopolnila 90 F* življenja ga. Julijana Avguštin, mati duhovnika g. Albina, ki župni' kuje pri sv. Marjeti Kasijski v predmestju Buenos Airesa. Rojena je bila leta 1882 v Ratečah pr; Škofji Loki na Gorenjskem- Leta 1929 se je z možem g. Jožetom, ki je bil službeno premeščen» Preselila y Ljubljano, kjer je s svojo dobroto pomagala številnim revnim študentom. Po smrti moža 1. 1959 si ie zaželela k sinu-duhovniku, kam-r je prišla na Veliko noč 1970. Sedaj sred; med nami. Z molitvijo daje vsem zgled krščanskega živ-Uenja in tako najbolj pomaga sinu duhovniku, ki je v marcu obhajal svojo 60-letnico. Pričetek slovenskih šol V nedeljo, 5. marca, ob štirih Popoldne je bila v Slovenski hiši Začctna šolska maša. Veliko dvorano so popolnoma napolnili Ijudsko-šolski otroci vseh slovenskih šol. ^ pridigi je msgr. Anton Orehar razvijal misli ob slovenski šoli tako ■'•a starše kot za vzgojitelje in otroke. Po maši so pred začetkom prireditve prikorakali pred oder učen-ci z zastavami vseh šol, vsi navzo- či so zapeli slovensko himno, nato pa je šolski referent ZS Franc Vi-trih povedal nekaj besed. Otroci šole „Franceta Balantiča“ iz San Justa so pod vodstvom svoje voditeljice gdč. Angelce Klanjšek lepo predvajal^ otroško igro Janko in Metka. Janka je igral Tone Malovrh, Metko Lučka Jereb, Pavliho Irena Malovrh, čarovnico Barbka Gregorin »policaja Suška Belič, mucka Andrejček Osojnik, ljudstvo pa zbor otrok. Primemo pravljično sceno je mojstrsko izdelal g. Tone Oblak. Gradnja slovenske cerkve Marije Pomagaj Gradnja iz dneva v dan napreduje. Upanje je, da bo zrasla nova slovenska cerkev, ki bo služila sedanjim in bodočim slovenskim rodovom na južnj polobli. Dušno pastirstvo vabi vse k sodelovanju. Potografija kaže ‘tipanj prostor ‘ta Pndkletitev in \ t