—    178    —
Premišljevanje
narave in previdnosti  božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Semensko zerno.
Vse rastline se rode iz semena , dasiravno se ga malo malo nalaš vseje, in darisavno ga človeško oko ne vidi. Narava ga sama seje. Zato je marsikakšno seme z lahkimi nitkami operuteno, da ga veter lahko odnese in raztrosi. Nektero seme je majhno, pa vendar dovolj težko, da brez vse ptuje skerbi in pomoči naravnost na zemljo pade. Nektero, ki je ložje in večje, da ga. veter lahko raznese, je z nekakšnimi kavlički prevideno, s kterimi se terdno derži, da se od svojega pravega kraja preveč ne oddaljša. Se drago seme je v praživne ali elastične luščine zaperto, ki ga v dostojno daljnost bersknejo, kakor hitro se jih kakšna živa stvar dotakne, ali kakor hitro se posuši ali namoči. Kar je pa naj čudovitiše, je to, da je narava skerb, drevje saditi, ptičem zročila. Zakaj ptiči sejejo peške v zemljo. Krokarje so ljudje vidili hraste saditi. S svojim kljunom so luknjo napravili, želod va-njo zavalili, in jo spet z zemljo in z mahom zagernili. Ne sme se pa misliti, da so ptiči pri tem kakšen poseben namen imeli. Le slep nagon jih k temu napravi. Želod zakopljejo, da bi se ž njim redili; želod pa skali in zraste v veliko drevo. Marsikakšno seme mika ptiče s svojim prijetnim duhom in vkusom, da ga požrejo, semtertje nosijo in poslednjič iz sebe veržejo, da skali, cvete in novo seme donese.
Ako bi bilo raztrošenje semena po senožetih in goj-zdih le človeški skerbi zročeno, kako pu*te bi bile se-nožeti, kako prazni gojzdi! Glej kako spomladi trava in cvetlice iz zemlje rastejo, dasiravno niso ljudje s svojo pridnostjo njih rasti pospešili.
Pa to ni še vse, kar pri ogledovanju semena čudovitega najdemo. Tadi to je naše pazljivosti vredno, da rastlina, če je še tako velika, in če še toliko prostora obseže, vendar že vsa v majhnem obsežju semenskega zerna skrita leži. Celo hrastovo deblo z vsim evojimvperjem, z vsimi vejami in koreninami je že v želodu. Še več — ker obstojnost in ohranjenje vsega rastlinstva večidel iz semena izhaja, ga je Stvarnik tudi dovolj zavaroval. Kako gotovo je pri tistih rastlinah, ki celo leto v zemlji stoje, — cvetje in seme pozimi zavarovano in s terdnimi mrenami prevlečeno! In kako dobro so tiste rastline, ki zime prenesti ne morejo, s svojimi koreninami in s svojim sadom v zemlji zagernjene, dokler jih spomladna toplota spet ne obudi! Nektere semenske zerna so vsred sadii shranjene; nektere tiče v etročju, in nektere so v lesene lupine zaperte. Vsako seme je tako zavarovano, kakor mu je potreba, da doseže svoj namen.
Tako tudi naj manjše dela narave razodevajo Stvar-nikovo modrost in dobrotljivošt.