4 ■ Proteus 85/1 • September 2022 5UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Rdeči naprstec. Cvetovi od blizu. Foto: Jurij Kurillo. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2022. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 Se pt em be r 20 22 , 1 /8 5. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje stvu nad naravo – se ne sprašuje. Jemlje ga kot nekaj samoumevnega, sámo po sebi razumljivega. Cilj - go- spostvo nad naravo – torej ni znanstveno spoznanje, ampak ideologija gospostva. Človekovo mišljenje je v novem veku doživelo usodno spremembo. To spremembo je nemški f ilozof in sociolog ter član znamenite Frankfurtske šole za družboslovno razi- skovanje Max Horkheimer (1895-1973) imenoval mrk razuma in tako naslovil tudi svojo leta 1947 izdano knjigo (angleški naslov Eclipse of Reason). Novoveške- mu človeku – kot lahko preberemo v prvem poglavju knjige, ki ima naslov Sredstva in cilji – je polagoma za- vladal subjektivni, instrumentalni, koristnostni razum: »[Ta] se ukvarja s sredstvi in cilji, s primernostjo po- stopkov za doseganje ciljev, ki jih ima za samoumevne in domnevno samo po sebi razumljive. Vprašanju, ali so cilji kot taki razumni, ne pripisuje večjega pome- na. Če se sploh ukvarja s cilji, ima za samoumevno, da so cilji lahko razumni le v subjektivnem smislu, to je, da služijo človekovim osebnim koristim […]. Ideja, da je cilj lahko razumen sam po sebi - na podlagi vrlin, ki jih razkriva globlje razumevanje cilja [v nasprotju z Baconom je na primer narava posebna vrednota] – brez sklicevanja na neko osebno korist, je povsem tuja su- bjektivnemu razumu, tudi kadar se ta dvigne nad ne- posredno upoštevanje utilitarnih, koristnostnih vrednot in se posveti razmisleku o družbenem redu kot celoti.« Ta instrumentalni razum je imel usodne posledice tudi in še posebej za znanost. Nemški fizik in filozof Carl Friedrich von Weizsäcker (1912-2007) (raziskoval je jedrsko fuzijo v zvezdah in bil med drugo svetovno vojno član nemškega jedrskega oboroževalnega pro- grama) je v knjigi Enotnost narave (1971) to temačno usodo sijajno opisal: »Metodološka načela znanosti zahtevajo, da se nekatera temeljna vprašanja ne zasta- vljajo. Za fiziko je značilno, da se ne sprašuje, kaj je materija (snov), za biologijo, da se ne sprašuje, kaj je življenje, in za psihologijo, da se ne sprašuje, kaj je duševnost, ampak da s temi besedami samo nejasno opisujejo področja, na katerem nameravajo raziskovati. Če bi si ta vprašanja namreč želeli zastaviti hkrati, ko se ukvarjamo z naravoslovjem, bi izgubili ves čas in moč, potrebna, da rešimo vprašanja, ki jih je mogo- če rešiti. Posledica tega je, da je znanost, ki pušča ob strani ta načelna vprašanja [ki si jih filozofija v resnici zastavlja], napredovala neverjetno hitro. Na drugi stra- ni pa se ne smemo slepiti, da ima metodološko rav- nanje znanosti […], če si ni na jasnem s svojo lastno vprašljivostjo, v sebi nekaj ubijalskega. Ta vprašanja so težka, vendar niso nepomembna. O Heideggerjevi for- muli ‚znanost ne misli‘ ni mogoče razpravljati skoraj z nobenim znanstvenikom, ne da bi izzvali njegove jeze. Toda tako, kakor Heidegger razume besedo ‚misliti ‘, je formula dobesedno resnična. ‚Misliti‘ v Heidegger- jevem smislu namreč pomeni ‚sebe samega še enkrat postaviti pod vprašaj‘, prav tega pa znanstvenice in znanstveniki ne počenjajo pri običajnem ukvarjanju z znanostjo. Vendar je to treba storiti, če naj znanost končno najde stik z živim človekom, ki je v življenju partner in ne samÓ predmet.« Ali kot je izjavil dan- ski fizik Niels Bohr (1885-1962), ki je postavil temelje kvantne fizike: »V veliki drami življenja smo vsi hkrati občinstvo in igralci.« Za konec sem prihranil spoznanja iz besedila Huma- nistika in družboslovje v primežu liberalne Evrope, ki sta ga leta 2008 v Časopisu za kritiko znanosti domišljijo in novo antropologijo objavila sociologa Maja Breznik (1967-) in Rastko Močnik (1944-). Pisca sta razi- skala razpis Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) za leto 2005, ki se je poudarjeno ravnal po navodilih evropske komisije in prvič predpisal teme, ki naj bi jih znanstveni projekti obdelali. Ugotovitve za razvoj znanosti niso bile prav nič laskave: »[O]cenjevalcem (in bržkone tudi organi- zatorjem razpisa) ni bilo do tega, da bi zlasti podprli proizvodnjo novega znanja […]. Po naši analizi sodeč jim je šlo zlasti za ‚reševanje problemov‘. Razpis naj bi prijavljencem ponudil priložnost, da v okviru pre- dloženih ‚tem‘ najdejo skrbi zbujajoče družbene pro- bleme – in poiščejo rešitve zanje. Še preden naj bi začeli raziskovati, naj bi morali vedeti, kaj bodo našli. Raziskovanje se s tem premakne iz teoretskega polja in se loteva ‚problemov‘, ki jih niso določili teoret- sko, temveč intuitivno – se pravi ideološko. […] Na te ideološko določene probleme potem od zunaj aplici- rajo [prenašajo] teoretske [znanstvene] koncepte – ali, natančneje: rezultate drugih raziskav. Tudi če so med raziskavami, katerih rezultate te ideološko usmerjene raziskave ‚aplicirajo‘, teoretsko produktivne analize, ta aplikacija ne more več biti teoretska [znanstvena], saj se dogaja zunaj teoretskega polja. Zato te vrste ‚apli- kacije‘ ne uporabljajo teoretskih [znanstvenih] koncep- tov – temveč iste izraze uporabljajo v ideoloških po- stopkih. Raziskovanje se tako preusmerja k tehniškim praksam ali v tako imenovano tehnoznanost.« Ali kot je na kratko tehnoznanost opredelil sociolog in f ilo- zof Michel Freitag (1935-) v knjigi Brodolom univerze (v slovenščino prevedena leta 2010): »Znanost se ne ukvarja več s spoznavanjem sveta, temveč z napove- dovanjem učinkov, ki jih bodo v svetu povzročili naši praktično smotrni posegi.« Tehnoznanost ni več znanost v svojem izvornem po- menu. Toda kaj sploh je izvorni pomen znanosti? Ali ni bila tehnika že pri Baconu? Tomaž Sajovic Znanost je postala tehnoznanost Angleški f ilozof, znanstvenik, pravnik, državnik in eden od očetov razsvetljenstva Francis Bacon (1561– 1626) je v svojem slovitem eseju V slavo védenju (1592) zapisal besede, ki so usodno zaznamovale novoveško znanost (v resnici pa vse življenje novoveškega človeka): »Premoč človeka tiči v védenju. Naravi moramo pustiti, da nas vodi pri iznajdevanju, zato da bi ji zapovedovali v praksi.« Francoski filozof, znanstvenik in matematik René Descartes (1596-1650) je bil enakega prepričanja: »Postati [moramo] gospodarji in lastniki narave.« Baconove in Descartesove besede izražajo ključno spremembo v človekovem dojemanju sveta, ki se je začela uveljavljati na začetku novega veka. Stari Grki so se še čudili stvarem in bitjem na svetu zaradi njih samih - čudili so se jim preprosto zato, ker obstajajo. Novoveškemu človeku čudenje ne pomeni nič: stvari in bitja na svetu želi uporabljati - drugače povedano, stvarem in bitjem na svetu želi s svojim razumom go- spodovati. Bacon in Descartes sta bila naivna: gospostvo nad na- ravo naj bi človeka osvobodilo gospostva narave nad njim, pokazalo pa se je, da gospostvo, ko je enkrat »izpuščeno iz steklenice«, ni prav nič izbirčno – go- spostvo nad naravo se je brezobzirno razkrilo, da je tudi gospostvo nad človekom. Enaka usoda je doletela tudi sámo znanost, Baconovo človekovo »udarno pest« proti naravi: »Njena učinkovitost, ki ji je omogočila, da je od 19. stoletja udejanjila baconovski in kartezi- janski program, se je zdaj obrnila zoper njo. Druž- beni, oziroma natančneje, trgovski ukaz znanstveni razvoj umešča pod vpliv omejitev produkcije in krat- koročne rentabilnosti. Možnost temeljnih teoretičnih raziskav, ki ne dajejo zagotovil o takojšnjem uspehu, postaja vse bolj nestvarna. Tako se na zavraten način razpleta zgodovinsko zelo nenavadna in konec koncev presenetljiva povezava med teoretičnim raziskovanjem in delovanjem, ki je bila značilna za zahodno znanost zadnji dve stoletji,« je v svojem besedilu Je znanost uni- verzalna? zapisal francoski f izik in esejist Jean-Marc Lévy-Leblond (1940-) (besedilo je izšlo maja leta 2006 v francoskem mesečniku Le Monde diplomatique). Na kratko povedano: znanost si je podredil kapital. Ka- pital pa si znanosti ne bi mogel tako zlahka podrediti, če ne bi novoveška znanost že od 16. stoletja bila sáma podrejena – podrejena Baconovemu in Descartesovemu »zapovedovanju narave v praksi«. Novoveška znanost v zaslepljenosti od Baconove hvalnice človekovemu vé- denju »pozablja«, da je v bistvu le sredstvo za doseganje cilja - gospostva nad naravo. O svojem cilju – gospo- 4 ■ Proteus 85/1 • September 2022 5UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Rdeči naprstec. Cvetovi od blizu. Foto: Jurij Kurillo. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2022. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 Se pt em be r 20 22 , 1 /8 5. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje stvu nad naravo – se ne sprašuje. Jemlje ga kot nekaj samoumevnega, sámo po sebi razumljivega. Cilj - go- spostvo nad naravo – torej ni znanstveno spoznanje, ampak ideologija gospostva. Človekovo mišljenje je v novem veku doživelo usodno spremembo. To spremembo je nemški f ilozof in sociolog ter član znamenite Frankfurtske šole za družboslovno razi- skovanje Max Horkheimer (1895-1973) imenoval mrk razuma in tako naslovil tudi svojo leta 1947 izdano knjigo (angleški naslov Eclipse of Reason). Novoveške- mu človeku – kot lahko preberemo v prvem poglavju knjige, ki ima naslov Sredstva in cilji – je polagoma za- vladal subjektivni, instrumentalni, koristnostni razum: »[Ta] se ukvarja s sredstvi in cilji, s primernostjo po- stopkov za doseganje ciljev, ki jih ima za samoumevne in domnevno samo po sebi razumljive. Vprašanju, ali so cilji kot taki razumni, ne pripisuje večjega pome- na. Če se sploh ukvarja s cilji, ima za samoumevno, da so cilji lahko razumni le v subjektivnem smislu, to je, da služijo človekovim osebnim koristim […]. Ideja, da je cilj lahko razumen sam po sebi - na podlagi vrlin, ki jih razkriva globlje razumevanje cilja [v nasprotju z Baconom je na primer narava posebna vrednota] – brez sklicevanja na neko osebno korist, je povsem tuja su- bjektivnemu razumu, tudi kadar se ta dvigne nad ne- posredno upoštevanje utilitarnih, koristnostnih vrednot in se posveti razmisleku o družbenem redu kot celoti.« Ta instrumentalni razum je imel usodne posledice tudi in še posebej za znanost. Nemški fizik in filozof Carl Friedrich von Weizsäcker (1912-2007) (raziskoval je jedrsko fuzijo v zvezdah in bil med drugo svetovno vojno član nemškega jedrskega oboroževalnega pro- grama) je v knjigi Enotnost narave (1971) to temačno usodo sijajno opisal: »Metodološka načela znanosti zahtevajo, da se nekatera temeljna vprašanja ne zasta- vljajo. Za fiziko je značilno, da se ne sprašuje, kaj je materija (snov), za biologijo, da se ne sprašuje, kaj je življenje, in za psihologijo, da se ne sprašuje, kaj je duševnost, ampak da s temi besedami samo nejasno opisujejo področja, na katerem nameravajo raziskovati. Če bi si ta vprašanja namreč želeli zastaviti hkrati, ko se ukvarjamo z naravoslovjem, bi izgubili ves čas in moč, potrebna, da rešimo vprašanja, ki jih je mogo- če rešiti. Posledica tega je, da je znanost, ki pušča ob strani ta načelna vprašanja [ki si jih filozofija v resnici zastavlja], napredovala neverjetno hitro. Na drugi stra- ni pa se ne smemo slepiti, da ima metodološko rav- nanje znanosti […], če si ni na jasnem s svojo lastno vprašljivostjo, v sebi nekaj ubijalskega. Ta vprašanja so težka, vendar niso nepomembna. O Heideggerjevi for- muli ‚znanost ne misli‘ ni mogoče razpravljati skoraj z nobenim znanstvenikom, ne da bi izzvali njegove jeze. Toda tako, kakor Heidegger razume besedo ‚misliti ‘, je formula dobesedno resnična. ‚Misliti‘ v Heidegger- jevem smislu namreč pomeni ‚sebe samega še enkrat postaviti pod vprašaj‘, prav tega pa znanstvenice in znanstveniki ne počenjajo pri običajnem ukvarjanju z znanostjo. Vendar je to treba storiti, če naj znanost končno najde stik z živim človekom, ki je v življenju partner in ne samÓ predmet.« Ali kot je izjavil dan- ski fizik Niels Bohr (1885-1962), ki je postavil temelje kvantne fizike: »V veliki drami življenja smo vsi hkrati občinstvo in igralci.« Za konec sem prihranil spoznanja iz besedila Huma- nistika in družboslovje v primežu liberalne Evrope, ki sta ga leta 2008 v Časopisu za kritiko znanosti domišljijo in novo antropologijo objavila sociologa Maja Breznik (1967-) in Rastko Močnik (1944-). Pisca sta razi- skala razpis Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) za leto 2005, ki se je poudarjeno ravnal po navodilih evropske komisije in prvič predpisal teme, ki naj bi jih znanstveni projekti obdelali. Ugotovitve za razvoj znanosti niso bile prav nič laskave: »[O]cenjevalcem (in bržkone tudi organi- zatorjem razpisa) ni bilo do tega, da bi zlasti podprli proizvodnjo novega znanja […]. Po naši analizi sodeč jim je šlo zlasti za ‚reševanje problemov‘. Razpis naj bi prijavljencem ponudil priložnost, da v okviru pre- dloženih ‚tem‘ najdejo skrbi zbujajoče družbene pro- bleme – in poiščejo rešitve zanje. Še preden naj bi začeli raziskovati, naj bi morali vedeti, kaj bodo našli. Raziskovanje se s tem premakne iz teoretskega polja in se loteva ‚problemov‘, ki jih niso določili teoret- sko, temveč intuitivno – se pravi ideološko. […] Na te ideološko določene probleme potem od zunaj aplici- rajo [prenašajo] teoretske [znanstvene] koncepte – ali, natančneje: rezultate drugih raziskav. Tudi če so med raziskavami, katerih rezultate te ideološko usmerjene raziskave ‚aplicirajo‘, teoretsko produktivne analize, ta aplikacija ne more več biti teoretska [znanstvena], saj se dogaja zunaj teoretskega polja. Zato te vrste ‚apli- kacije‘ ne uporabljajo teoretskih [znanstvenih] koncep- tov – temveč iste izraze uporabljajo v ideoloških po- stopkih. Raziskovanje se tako preusmerja k tehniškim praksam ali v tako imenovano tehnoznanost.« Ali kot je na kratko tehnoznanost opredelil sociolog in f ilo- zof Michel Freitag (1935-) v knjigi Brodolom univerze (v slovenščino prevedena leta 2010): »Znanost se ne ukvarja več s spoznavanjem sveta, temveč z napove- dovanjem učinkov, ki jih bodo v svetu povzročili naši praktično smotrni posegi.« Tehnoznanost ni več znanost v svojem izvornem po- menu. Toda kaj sploh je izvorni pomen znanosti? Ali ni bila tehnika že pri Baconu? Tomaž Sajovic Znanost je postala tehnoznanost Angleški f ilozof, znanstvenik, pravnik, državnik in eden od očetov razsvetljenstva Francis Bacon (1561– 1626) je v svojem slovitem eseju V slavo védenju (1592) zapisal besede, ki so usodno zaznamovale novoveško znanost (v resnici pa vse življenje novoveškega človeka): »Premoč človeka tiči v védenju. Naravi moramo pustiti, da nas vodi pri iznajdevanju, zato da bi ji zapovedovali v praksi.« Francoski filozof, znanstvenik in matematik René Descartes (1596-1650) je bil enakega prepričanja: »Postati [moramo] gospodarji in lastniki narave.« Baconove in Descartesove besede izražajo ključno spremembo v človekovem dojemanju sveta, ki se je začela uveljavljati na začetku novega veka. Stari Grki so se še čudili stvarem in bitjem na svetu zaradi njih samih - čudili so se jim preprosto zato, ker obstajajo. Novoveškemu človeku čudenje ne pomeni nič: stvari in bitja na svetu želi uporabljati - drugače povedano, stvarem in bitjem na svetu želi s svojim razumom go- spodovati. Bacon in Descartes sta bila naivna: gospostvo nad na- ravo naj bi človeka osvobodilo gospostva narave nad njim, pokazalo pa se je, da gospostvo, ko je enkrat »izpuščeno iz steklenice«, ni prav nič izbirčno – go- spostvo nad naravo se je brezobzirno razkrilo, da je tudi gospostvo nad človekom. Enaka usoda je doletela tudi sámo znanost, Baconovo človekovo »udarno pest« proti naravi: »Njena učinkovitost, ki ji je omogočila, da je od 19. stoletja udejanjila baconovski in kartezi- janski program, se je zdaj obrnila zoper njo. Druž- beni, oziroma natančneje, trgovski ukaz znanstveni razvoj umešča pod vpliv omejitev produkcije in krat- koročne rentabilnosti. Možnost temeljnih teoretičnih raziskav, ki ne dajejo zagotovil o takojšnjem uspehu, postaja vse bolj nestvarna. Tako se na zavraten način razpleta zgodovinsko zelo nenavadna in konec koncev presenetljiva povezava med teoretičnim raziskovanjem in delovanjem, ki je bila značilna za zahodno znanost zadnji dve stoletji,« je v svojem besedilu Je znanost uni- verzalna? zapisal francoski f izik in esejist Jean-Marc Lévy-Leblond (1940-) (besedilo je izšlo maja leta 2006 v francoskem mesečniku Le Monde diplomatique). Na kratko povedano: znanost si je podredil kapital. Ka- pital pa si znanosti ne bi mogel tako zlahka podrediti, če ne bi novoveška znanost že od 16. stoletja bila sáma podrejena – podrejena Baconovemu in Descartesovemu »zapovedovanju narave v praksi«. Novoveška znanost v zaslepljenosti od Baconove hvalnice človekovemu vé- denju »pozablja«, da je v bistvu le sredstvo za doseganje cilja - gospostva nad naravo. O svojem cilju – gospo-