PREJELI SMO
Kako smo izpolnjevali plan 1981—1985
Več ali manj uspešno smo izpolnjevali naloge, ki smo jih prevzeii v obdobju 1981 —1985. Zgradili smo več kot tri tisoč stanovanj, pričeli graditi nova stano-vanja, pozidali smo ogromno hektarjev kmetijskih zemljišč, zgradili smo kilometre dodatnih cest, do-gradili nove vodovodne vire, napeljali nove kanali-zacije, povečali možnosti toplotnega ogrevanja in ogrevanja s plinom, da ne govorimo o oskrbi z elek-trično energijo, PTT uslugami in še vsem, karspada h gradnjam zraven. Zgradili smo, uredili smo, pono-sni smo na to! Vendar...
Ko prebiramo poročila o graditvi, prenovi, visokih cenah stanovanj, potrebah po novih stanovanjih, predvsem družbenih, ko si danes stanovanje mlada družina težko kupi in zato gradimo stanovanja z najmanjšo poprečno kvadraturo v Jugoslaviji, se ob tem vprašamo: smo na tem področju res naredili vse? Nam ob taki gospodarski situaciji res ne bi bilo treba zardevati?
Ko takole razmišljamo o izpolnjevanju nalog pre-teklega obdobja, pa nam je toplo pri srcu, ko pomi-slimo, da je najmanj 200 družin na leto zamenjalo stara, neprimerna stanovanja s sicer starejšimi, a skoraj novimi družbenimi stanovanji, ki so jih zapu-stili tisti, ki so se preselili v svoje hiše, svoja ali daiž-bena večja stanovanja, ravnokar zgrajena. Toplo ti je pri srcu, ko ta zadana naloga lepo napreduje v ve-selje vseh nas, ko pomislimo, kako so uporabniki družbenih stanovanj pošteni, visoko politično za-vedni, uvidevni do mladih družin in brezdomcev in ti-stih, ki si zaradi visokih cen svojega stanovanja ne bodo mogli kupiti. Preko hišne samouprave in sta-novanjskega  podjetja Ljubljana takoj odpovedo
svoje družbeno stanovanje, da ga bo čimpreje dobil tisti, ki je na vrsti zanj! Lepo razmišljanje, naši druž-beni ureditvi primerno, a na žalost zelo malokrat re-snično!
Ko se takole pogovarjaš z znanci iz naših krajev-nih skupnosti, pa zveš za študente, ki so že v srednji šoli dobili veliko stanovanje, da mu ne bo treba pla-čevati sobe, ko bo študiral, zveš za obrtnika v druž-benem stanovanju, ki ima štiri avtomobile, katerih vrednost presega vrednost dveh novih stanovanj, in zopet drugega, ki ima svojo hišo in celo dve družbeni stanovanji, in zopet, da ima vilo in družbeno stano-vanje, ki ga oddaja drugim ali pa ga celo pusti praz-nega za svojega še nedoletnega otroka. In mlada družina, ki si je sezidala hišo malo izven Ljubljane, pa ima raje družbeno stanovanje skoraj v centru, ker je bolj udobno, kot tisto zunaj mesta. Zveš tudi o vseh tistih otrocih in nečakih, ki so kar naenkrat pri-jazni do ostarelih mater in tet, jih z Ijubeznijo pošljejo celo v domove, samo zato, da jim čuvajo stanovanja in kasneje lepo prepišejo nase.
Še in še bi lahko naštevali, kako je ta naša družba humana in uvidevna, ko bo v veliko primerih poča-kala celo, da odrastejo vnuki in pridobijo stanovanja babic in dedkov ali staršev, ki si zgradijo svoje hiše. In ti uporabniki družbenih stanovanj pridno mečejo lastna sredstva v prenove družbenih stanovanj in dobivajo celo pohvale za skrb nad družbenim pre-moženjem, nih&e pa noče pomisliti in spregledati, da so ta stanovan ja že dedna last in da se jim taka inve-sticija na vsak način splača! Lahko pomislite, koliko mladih družin bi tako investiralo, pa zaradi dedne lastnine dnjžbenih stanovanj ne more! Do milijarde
za novo stanovanje pa tudi ne. Zato se pridno stiska v stanovanju staršev ali pa plačuje bajno najemnino! Mi pa humano podpiramo izvenzakonske skup-nosti (bolj kot zakonske!) posebno pri starejših, od katerih ima vsak »zakonec« svoje družbeno stano-vanje in stanuje enkrat tu in enkrat tam.
In potem pomisliš še na drugo plat medalje, pa se fi zazdi, da je res bolje tako.
Ob uveljavljanju zakona bi zgradi li vsaj 1000 sta-novanj manj v enem planskem obdobju, ker bi upo-rabili spraznjena obstoječa! Kmetijska skupnost bi se morala potruditi in posejati več »prepoceni« hrane na večjih površinah, komunalne organizacije bi ob manj dela imele še večje izgube in višje cene, cestarji ne bi imeli kje porabiti denarja za novograd-nje in tako naprej. Ohranili bi gozdove, kar pa je brez pomena, ker nam jih itak jemlje kisli dež in je pač vseeno, če jih zaradi gradenj podiramo. Na umazan zrak smo se že navadili, na spalna naselja pa tudi. Torej gradimo stanovanja po imaginarnih planih na-prej! Tako bodo lastniki hiš in vikendov še naprej lahko stanovali v dtužbenih stanovanjih, še naprej kupovali drage avtomobile, še naprej lepo živeli od dohodka za oddana stanovanja!
Ko na vse to pomisliš, prideš resno do zaključka, da ta naša skupnost že ve, kaj dela, tudi na tem po-ročju!
In vendar se kot član te skupnosti s tem ne stri-njam! \z preprostega razloga, ker je združeni denar stanovanjskega fonda, vržen y stanovanjske špeku-iaciie, tudi moj!
.                                                                M. S.