kozerija
Stojadin in sorodniki
Prijatelja Stojadina je mati narava obdarila s številnim sorod-stvom. Del te družinske zakladnice se je lepega petka po truda^ polnem delovnem tednu zavihtel na vlak, ki je ob vznožju gora in prek dolin brzel proti severu.
»Hehe, to bo Stojadin razprl svoje sokolje oči, ko nas bo nepričakovano zagle-dal,« je pomodroval stari ujec dobrega srca in šegavih besed.
Bila je sobota popoldne, ko je delegacija Stojadinovih so-rodnikov izstopila na peron osrednje železniške postaje v prestolnici Slovencev. Izstop na srednji postaji velja pose-bej naglasiti, kajti neki navi-hanec iz Zasavja je bil med Litijo in Kresnicami Stojadi-nove sorodnike skorajda pre-pričal, da morajo izstopiti y Zalogu. No, ko je šaljivec vi-del, da njegove besede niso padle na plodna tla, je priznal, da se je samo malo pošalil. Toda, vrnimo se spet na osred-njo postajo. Delegacija je ime-la Stojadinov naslov in zahva-ljujofi dvema Viatorjevima ru-menčkoma je že čez četrt ure pozvonila na Stojadinov zvo-nec.
Stojadin je z razširjeniml rokami sprejel sorodstvo, Sto-jadinka je malce prebledela, vsi pa so se vsevprek polju-bljali.
Stojadinka je gostom postre-gla s kavo, gostje pa so na mizo postavili steklenice »raki-je«. Tudi Stojadinka je zvrni-la kozarček, da se ji je jezik lažje razvezal im zdaj je pove-dala svojo skrb, ki ji je prej vzela barvo sicer rdečih lic:
»Dragi   moji,   saj    ne   boste
zamerili, nisem vas pričakova-la, midva z možera imava shujševaino kuro, otroka jesta samo včasih kakšen prepeče-nec, hočem reči, samo toliko grem, da v trgovind kupim kruh.«
Z obupom je Stojadinka v samopostrežbi pogledala na prazno polico za kruh.
»Stojadin, v naši tigovini ni več kruha, skoči ti z avtom v center, tam ga boš gotovo dobil.«
Toda sobota popoldne je čas
brez kruha v trgovinah tudi v samem centru mesta.
»Drago sorodstvo,« je rekel Stojadin, »Ljubljana je veliko mesto, zato porabi veliko kru-ha in tako ga nikjer več ni-sem dobil. Ali, ne tugujte, na večerjo bomo šli v kakšno pri-znano gostilno.«
Toda nesreča nikoli ne po-čiva.
»Koliko vas pa je?« je vpra-šal natakar, »lahko bi prisedli h kakšni mizi.«
»Enajst nas jeF« je rekel Sto-jadin, natakar pa je zavil oči:
»Ljudje božji, saj veste, da v soboto zvečer nd v nobeni restavraciji dobiti stola, kaj šele mizo. Kje naj dobim pro-stor za tolikšno družbo. če bi bill  pravočasno  rezervirali ...«
»Obisk je prišel nenapove-dan,« se je hotel izgovoritd Sto-jadin, češ da nii on grešnik.
Tako so tri ure romali od lokala do lokala, jrobrora pa nikjer.
Sorodniki so postajali slabe volje, vse pogosteje so bile pri-pombe:
»Stojadin, duša naša, kod nas vodiš? Pelji nas tja, kjer bomo dobili piti in jesti. Saj menda  to  ni  ukleto  mesto!?«
Stojadinka je poskusila do-biti nekaj šfcruc v gostilnah, ki so bile, kot že rečeno, vse ea-sedene. Pa so bili povsod pro-ti:
»Tovarišica, to pa ne gre ta-ko. Nismo mi pekarna. Kruh lahko dobite, če naročdte hra-no, ne pa kar tako ...«
»Saj bi ga naročili ob hra-ni, pa se nimamo kam usesti.«
»Ja, prej bi rezervirali,« so povsod blagohotno svetovali.
Pa se je Stojadin spomnil, kje je vedno dobil jesti prve dni, ko je prišel v to mesto. Predlagal je sorodstvu in to se je strinjalo: večerjat so šli na železniško postajo. Sicer stoje, ampak želodci so se le polnili. Po večerji pa so sorod-niki rekli gostiteljema:
»Dragi Stojadin in draga Stojadinka, prišli smo z do-brim namenom, hoteli smo va-ma napraviti veselje, pa smo vama nakopali same težave. čez pol ure nas odpelje vlak spet domov. Hvala za vajino dobro voljo in za spoznanje, kako težko je živeti v tako velikem in razvitem mestu. E, nikjer ni tako lepo kot v na-šem fcraju!«
Stojadinka in Stojadin sta prepričevala goste, naj ostane-jo, pa se ti niso daJli:
»Jutri tudi ndso odprte trgo-vine, ker je nedelja. Je tako? Je. Gostilne bodo tudi vse, ki sploh bodo odprte, zasedene. Je tako? Je. Dovolj težav smo vama nakopali že ta popoldan in večer. Razidimo se kot so-rodtaiki in prijatelji. Pa čim-prej nas obiščita. Pri nas je namreč še vedno tako, kot je bilo nekofi. Ta nori novi svet k sreči počasi prodira v naše kraje!«