Demeter: Notturno.                                       179
JiottUFno.
i.
L
oč se zgrinja okrog mene, svet ovija v črn ovoj . . . Pridi k meni, o Leona, pridi k meni še nocoj!
Spustil težke sem gardine in obraz Madoni skril, da kesanja ne vzbudi ti njen pogled ljubeč in mil.
Vse svetnike snel sem s stene,
glej, nobenega več ni!
Le boginja Afrodita
se med cvetjem še smeji . . .
Pridi k meni o Leona, pridi k meni v nočni  mir, da poljubim usta tvoja, saj nocoj je najin pir!
II.
Noč najlepša. Ti nevesta,           In omamljen rajske slasti
ženin tvoj sem jaz!                     sklonim tja se k nji . . .
Naj ti venec snamem z glave    Kaj bojiš se, kaj telesce
svileni ti odpnem pas . . .           mlado ti drhti ?
Deva krasna, nič ne boj se, k meni se privij! Noč je tiha, zvezde spijo, luna bleda spi . . .
Demeter.
D
Ha gi*obu ljubice.
a so znali, kaj so nesli, ko so nesli ljubico mi v grob, vsi bi z mano žalovali, tudi stari grobokop.
Nihče ni okrasil groba, nihče nanj cvetlic, ne   rož vsadil, pa je vendar v malo dnevih cvet neštet na dan priklil.
Oh, tako pa sam sem spremil,    Zdaj pa temu vas se čudi, sam sem peljal v večni jo pokoj,   nad duhtečim  cvetjem vse   strmi a pogrebci so zagrebli                pa ne ve, da to so solze,
ž njo zaklad edini moj.              ki sem točil jih po nji.
Stanko Stanič.