3 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 France Kresal Zgodovina kolektivnih pogodb na Slovenskem Kolektivne pogodbe so se iz sredstev delav- skega boja razvile v pomemben vir delovnega prava, ter postale avtonomen, splošen, pismen sporazum med delavsko strokovno organizacijo - sindikatom in delodajalcem ali ustreznim združe- njem delodajalcev o splošnih delovnih pogojih, pravicah in dolžnostih iz delovnega razmerja ter medsebojnih pravicah in dolžnostih pogodbenih strank, katerih učinek je v normativnem delu za udeležence neposreden in prisilnopraven. Pred- stavniki delojemalcev in delodajalcev lahko mimo določb delavske zakonodaje z medsebojnimi poga- janji dogovorijo v kolektivni pogodbi za delavce ugodnejše in naprednejše delovne pogoje in večje pravice - tem ugodnejše, čim močnejši in aktivnejši je sindikat. Kolektivne pogodbe so se prvotno sklepale za posamezno podjetje ali samo ožji krog podjetij in so bUe rezultat posamezne delavske akcije, stavke, v katerih so zapisali in natančno določili dosežene uspehe (dolžina delovnega časa, višina mezd, počitki med delom in podobno) in pogoje sporazuma ob prenehanju delavske akcije.- Čim širši krog so kolektivne pogodbe zajemale, tem večjo veljavo so delavske pridobitve v njih dobivale in se v splošnih kolektivnih pogodbah takorekoč uzakonjale. Mnoge delavskozaščitne do- ločbe iz kolektivnih pogodb so sčasoma obogatile delovno-pravno zakonodajo.^ Kolektivne pogodbe so lahko učinkovita bližnjica k boljši in večji de- lavski zaščiti, kot jo nudi delavska zakonodaja, ker so bolj gibke in takoj sledijo doseženim uspehom delavskih akcij.^ Sklepati so Jih začeli v drugi polovici 19. sto- letja najprej v Švici in Nemčiji; na prelomu stoletja je bilo sklepanje kolektivnih pogodb uveljavljeno že v vsej Evropi in do prve svetovne vojne tudi že zelo razširjeno. Razvoj kolektivnih pogodb ni bil Dr. Stojan Bajič, Delovno pravo. Ljubljana 1936, sir. 157 - 158; dr. Nikola Tinlič, Osnovi radnog prava. Zagreb 1955, str. 219 - 22; dr. Aleksander Baltic, Osnovi radnog prava Jugoslavije. Beograd 1961, str. 91; Dr. Nikola Tin- tič. Razvoj kolektivnog ugovora u Jugoslaviji. Zagreb 1951 (v doktorski disertaciji je obdelan razvoj in pravna priroda kolektivnih pogodb pri nas od začetka razvoja do leta 1950). ^ Prim. Katarina Kresal, Nov sistem kolektivnih pogodb. Delavske zbornice, kolektivne pogodbe in soupravljanje, Ljubljana 1991, str. 28 - 56. povsod enako hiter in močan. Literatura o kolektivnih pogodbah omenja, da so bile prve tako sklenjene pogodbe, tarifna pogodba mizarjev za Ženevski kanton iz leta 1857, tiskarjev v Saint Gallenu iz leta 1861 in leipziških tiskarjev iz leta 1873. V Sloveniji naj bi bila prva podpisana kolektivna pogodba iz leta 1895. To je bila kolek- tivna pogodba za grafično delavstvo. V njej so uve- ljavili večino svojih zahtev glede minimalnih mezd in akordnih postavk, skrajšanje delovnega časa na 9 ur dnevno, ureditev zaposlovanja vajencev in uvedbe posebnega razsodišča za poravnavo sporov pri izvajanju kolektivne pogodbe. Veljala je za 5 let. Kolektivno pogodbo so z delavskim bojem izbolj- ševali, zlasti njena določila glede mezdnih in de- lovnih pogojev. Ta kolektivna pogodba je veljala za vso tiskarsko stroko v vsej Avstriji - torej tudi v Sloveniji. Podjetniki je niso povsem spoštovali in v celoti izvajali, zato so jih marsikje s stavko prisilili v izvajanje kolektivne pogodbe. Tako je moralo tudi Tiskarsko društvo za Kranjsko leta 1900 s stavko prisiliti dva podjetnika, da sta izpolnjevala določbe kolektivne pogodbe. Konec leta 1905 so grafični delavci v vsej Avstriji prisilili tiskarske podjetnike k izboljšanju kolektivne pogodbe. Po poročilih avstrijske strokovne (sindikalne) komisije je bilo do leta 1905 v Avstriji sklenjenih le 20 kolektivnih pogodb, leta 1906 pa že 448. Na Kranjskem so bile podpisane 3 kolektivne pogod- be, na Koroškem 5 in na Štajerskem 21. Sklepanje kolektivnih pogodb pa ni bilo lahko. Podjetniki so se branili izpolnjevati kolektivne zahteve delavstva in od 448 sklenjenih kolektivnih pogodb jih je bilo samo 192 sklenjenih na miren način, 237 šele po večkratnih stavkah in 19 po delnih stavkah.'^ Največ kolektivnih pogodb je bilo sklenjenih tam, kjer so bile močne strokovne organizacije. Slovenske dežele so bile slabo sindikalno organi- zirane. Največ kolektivnih pogodb so sklenili ko- vinarji in strojni delavci, nato pa živilski, oblačilni, gradbeni, tekstilni, lesni in usnjarski delavci. Kolek- tivne pogodbe so določale dolžino delovnega časa in so ga za 90% delavcev skrajšale za eno do dve uri na Internationaler Bericht über die Gerwerkschaftsbewe- gung. Herausgegeben von dem internationalen Sekreta- riat der gewerkschaftlichen Landeszentralen. Berlin 1911. 82 3 KRONIKA 45 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino dan (delovni čas je bil z zakonom omejen leta 1885 na enajst ur dnevno in leta 1919 na osem ur dnev- no), delavske mezde pa povečale za okrog 10%, mnoge so priznale sindikalnim organizacijam v podjetju, da zastopajo interese delavcev v odnosu do podjetnikov. Takemu razvoju je sledila tudi delavska zakonodaja. Leta 1907 je izšla novela obrt- nega reda,^ ki je urejala pravno osnovo za sklepanje kolektivnih pogodb do prve svetovne vojne. V letih do prve svetovne vojne je bilo že pov- sod uveljavljeno sklepanje kolektivnih pogodb. Analiza sklepanja kolektivnih pogodb kaže, da je bilo brez stavk sklenjenih več kolektivnih pogodb tam, kjer je bil večji delež sindikalno organiziranih delavcev. Na Norveškem na primer, kjer je bilo 86% delavcev sindikalno organiziranih, je bilo leta 1909 74% kolektivnih pogodb sklenjenih brez stavke. Po prvi svetovni vojni so kolektivne po- godbe povsod urejale delovne pogoje za vedno večji del delavstva. Takemu razvoju urejanja de- lovnih pogojev je sledil nov poseg države v urejanje delovnih odnosov. Država je začela sama normirati vse delovne odnose in splošne delovne pogoje. Najprej je pre- vzela nase posredovanje v sporih glede kolektivnih pogodb, nato je take spore razsojala in končno po določenem postopku sama izdajala kolektivne pogodbe ali pa razglašala najpristojnejše kolektivne pogodbe za splošno obvezne (oktroirane kolektivne pogodbe - Avstrija 1919, Nemčija 1923, Jugoslavija 1937) in predpisovala minimalne mezde . Nadaljni razvoj je šel v dve smeri. V totalitarnih, fašističnih in nacionalsocialističnih državnih režimih ni bilo več svobode sindikalnega delovanja in ko- lektivne pogodbe so izginile s področja urejanja de- lovnih razmerij. V državah takoimenovane zahodne demokracije pa so se delavski sindikati združevali v velike in močne konfederacije, ki so ob vedno močnejšem posredovanju državnih oblasti sklepale kolektivne pogodbe s podjetniškimi združenji.^ RGBl, 26/1907. Novela splošnega obrtnega reda z dne 5. februarja 1907. Problem kolektivnih pogodb je obravnavala številna takratna literatura. O kolektivnih pogodbah in mini- malnih mezdah so razpravljali sindikalni funkcionarji in pravni strokovnjaki. Prim. dr. Stojan Bajič, Uredba o minimalnih mezdah, kolektivnih pogodbah, poravna vanju in razsodnišlvu. Slovenski pravnik LI, št. 3 - 4 Ljubljana 1937, str. 49; isti. Kršitev kolektivne pogodbe Radnička zaštila, Zagreb 1932, str. 555; isti. Kolektivni ugovor po novom Zakonu o radnjama. Pravosudje, Beograd 1932, str. 296; isti. Minimalne mezde in ko leklivne pogodbe. Misel in delo, Ljubljana 1936, slr.270, isti. Razrešitev kolektivne pogodbe. Slovenski pravnik, LII, Ljubljana 1938, str. 155; dr. Dragoslav Jankovič, dr, Živko Topalovič, dr. Joža Bohinjec, Kolektivne pogodbe Spomenica III, kongresa pravnikov, Zagreb 1927, str, 117, 133, 140; dr. Dragoslav Jankovič, O kolektivnim ugovorima. Arhiv za pravne i društvene nauke, Beo- grad 1921, str. 399; isti. Pravna priroda sindikalnog najemnog ugovora. Problemi gradjanskog prava. V Italiji je bila s Carto del lavoro z dne 30. aprila 1927 razglašena korporativna ureditev sindi- katov kot temeljno načelo fašističnega socialnega in gospodarskega reda.^ Carta del lavoro ni bila zakon v pravem smislu besede, označevala je sa- mo sindikalno in korporativno ureditev države in razglašala program socialne zakonodaje na pod- ročju dela in produkcije; odrejala je dolžnosti in pravice vsake oblike proizvodnje. Ta ureditev se je odražala v dvotirnosti delavskih in podjetniških sindikatov, ki so skepali kolektivne pogodbe in jih sami tudi izdajali. Sindikati so v višjih organi- zacijskih stopnjah prehajali v državne organe, v korporacije, ki so bile ustanovljene z zakonom z dne 5. februarja 1934. Sindikati so bili celice, iz katerih je bila zgrajena korporativna država. Svo- boda sindikalnih akcij je bila omejena. Delavske stavke so bile prepovedane, prav tako tudi loc- kouti - izprtja.^ V Nemčiji je nacionalni socializem uničil de- lavske sindikate in svobodo delavskih akcij.^ Te- žišče urejanja delovnih razmerij je prenesel na obratno organizacijo, delodajalce in državo. Nem- ški nacionalni socializem je videl v obratu gos- podarsko in socialno enoto; v njej naj delajo pod- jetniki kot vodje obrata ter delavci in nameščenci kot moštvo za pospeševanje obratnega namena in v občo korist naroda in države. Obrat-podjetje, ki mu načeluje lastnik kot vodja, naj bi bil vključen v organsko zgrajeno nemško gospodarstvo. Zakon o ureditvi nacionalnega dela z dne 20. januarja 1934^ ni priznaval ne družbenih razredov ne razrednega boja. Zaradi te negacije po njegovem ni moglo biti različnih razrednih interesov niti razrednih sporov in zaradi tega tudi ne kolektivnih pogodb, ker ni bilo potrebe po njih. Vse odnose med delavcem in Beograd 1926; dr, B. Adžija, Kolektivni radni ugovor. Radnička zašlila, Zagreb 1928, str. 393 - 398; dr. B. Bla- gojevič. Odnos kolektivnih ugovora i pojedinačnih ugo- vora o radu. Branič, Beograd 1934, knj. XXII, str. 501; Dj. Grčevič, Kolektivni ugovor sa stanovišta Zakona o rad- njama. Radnička zaštita, Zagreb 1932, str. 312; dr. M. Konstantinovič, O kolektivnim ugovorima. Naša stvar- nost, Beograd 1936, št. 12; B, Krekič, Kolektivni radni ugovor. Socialni arhiv, Beograd 1937, str. 6372; dr. I. Kun, Kolektivni ugovor u teoriji i praksi. Zagreb 1940; B. D, Petrovič, Pojam i dejstvo kolektivnog ugovora u jugoslovenskom civilnom pravu. Pravosudje, Beograd 1934, str. 531; dr. I, Politeo, Radno pravo. Zagreb 1934; dr, E. Sladovič, Radno pravo i kolektivni ugovor kao njegovo vrelo. Radnička zaštita, Zagreb 1931, str. 296. Mirko Vratovič, Korporativna država v Italiji; dr. Mario Krpotič, Osnovni socijalni zakoni nacionalsocijalizma i fašizma, Socijalni arhiv, 1940, Beograd, str. 127 - 138, 302 -316. ' Zakon o ureditvi kolektivnih delovnih razmerij z dne 3. aprila 1936, ° Dr. Stojan Bajič, Novo nemško delovno pravo. Slovenski pravnik, Ljubljana 1935, str. 280. ^ Gesetz zur Ordnung der nationalen Arbeit, RGBl 1934, Str. 45. 83 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 45 1997 podjetnikom so urejali s stališča objektivnega oce- njevanja višjih interesov državne skupnosti. Idejo nasprotujočih si interesov je zamenjala ideja skup- nosti interesov. Obrat-podjetje je postal osnovna celica nemškega nacionalnega socializma. V njem naj bi delali podjetnik kot starešina obrata in delavci ter nameščenci kot moštvo obrata skupno za napredek podjetja in za splošno korist naroda in države.^0 Vprašanje brezposelnosti je bilo reše- no tako, da je bila uvedena splošna delovna dolžnost javno-pravnega značaja. Zaposlitve ni na- rekoval več zasebni interes posameznikov (tako delavcev kot podjetnikov), marveč državni interes. Odvisnega dela ni več ustanavljala pogodba (niti individualna delovna pogodba niti kolektivna), temveč odlok državne oblasti. V zakonodaji stare Jugoslavije se kolektivne pogodbe prvič omenjajo v paragrafu 5 zakona o zaščiti delavcev z dne 28. februarja 1922, bolj po- drobne določbe o njih pa je prinesel šele zakon o obrtih z dne 5. novembra 1931. Na slovenskem ozemlju je bilo sklepanje kolektivnih pogodb re- gulirano že z avstrijskim zakonom iz leta 1907. Ob nastanku nove države je bilo pri nas sklepanje kolektivnih pogodb že splošno znano in uve- ljavljeno, tako kot sredstvo razrednega boja, in kot sredstvo za reguliranje delovnih odnosov. Sklepale so jih delavske strokovne organizacije ob posre- dovanju delavske zbornice, inšpekcije dela in ob- ratnih delavskih zaupnikov; registrirale in hranile so jih delavske zbornice. Vsebina teh kolektivnih pogodb je bila odvisna od vrste delavskih akcij; ali je šlo za sklenitev okvirne kolektivne pogodbe, ki naj bi šele uredila vse delovne odnose med delavci in delodajalci, ali za izboljšanje že sklenjene kolektivne pogodbe, za ureditev ali izboljšanje mezd, za izboljšanje drugih delovnih pogojev itd. Vsaka kolektivna pogodba je imela dva dela: normativni del in obligacijski del. Normativni del je obsegal splošne delovne pogoje: določbe o dolžini delovnega časa, o nadurnem de- lu, o praznikih, o mezdnih sistemih, o načinu izplačevanja zaslužkov in odtegljajih, o naturalnih dajatvah (stanovanje, hrana, konsum), o višini mezd in mezdni tarifi, o nadomestilu zaslužka za- radi bolezni in drugih zadržkov od dela, o do- pustih, o družinskih in drugih dokladah, o zdrav- stveni zaščiti, higienski in varnostni ureditvi obrat- nih prostorov, o položaju vajencev, o sprejemanju na delo in odpuščanju delavcev ob pomanjkanju 1. čl. zakona o ureditvi nacionalnega dela z dne 20. ja- nuarja 1934. Prim. France Kresal, Pregled razvoja delavskozaščitne zakonodaje in ustanov delavske zaščite v Sloveniji med obema vojnama. - Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, VIII - IX, 1968 - 1969, Ljubljana 1969, št. 1 - 2, str. 103 - 190. Razprava vsebuje prikaz virov in litera- ture. dela, o delavskih zaupnikih, o razsodišču ob de- lovnih sporih in drugo. Zelo pogosto so v kolektivnih pogodbah tudi določbe, da podjetje priznava delavsko strokovno organizacijo in da delavcev zaradi članstva v tej organizaciji ne bo preganjalo. Nadaljno in podrobno zakonodajo o sklepanju kolektivnih pogodb je prinesla Uredba o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in razsodništvu z dne 12. februarja 1937. Ta uredba je svobodo delavskih akcij precej omejila. Delavske strokovne (sindikalne) organiza- cije so bile sicer še priznane kot stranke za sklepanje kolektivnih pogodb na delavski strani, pri obveznem pomirjevalnem postopku in pri fakulta- tivnem razsodniškem postopku pa je že odločalo skupno zastopstvo delavcev, delodajalcev in dr- žavnih oblasti. Poleg tega si je država prilastila pravico, da v določenih pogojih sama izdaja ko- lektivne pogodbe, katerih norme so bile obvezne za vse delavce in delodajalce obravnavanega podjetja ali stroke. Določbe navedene uredbe z dne 12. febru- arja 1937 kažejo zelo odkrito težnjo po korpora- cijskem urejanju delovnih odnosov. Pri tem mo- ramo upoštevati še prizadevanje države za okre- pitev režimskih jugorasovih delavskih sindikatov, ki naj bi po zgledu italijanskih državnih sindikatov postali edini zastopnik delavstva in prevzeli uprave vseh delavskih ustanov (delavska zbornica, borza dela, okrožni urad za zavarovanje delavcev). Kolektivno pogodbo smo opredelili kot pismeni sporazum med delavsko strokovno (sindikalno) or- ganizacijo in podjetnikom (ali skupino podjetnikov) za ureditev pogojev dela, pravic in dolžnosti iz de- lovnega odnosa. Ker je bila mezdna tarifa navadno najvažnejši del kolektivne pogodbe in je bila po- gosto tudi vzrok za začetek delavske akcije in skle- nitev kolektivne pogodbe, se je ta imenovala včasih tudi tarifna pogodba; v Nemčiji se je imenovala Ta- rifvertrag. Naš izraz je povzet po avstrijski (Kollek- tivvertrag) in romanski terminologiji za kolektivne pogodbe (contrat coUectif, contratto coUetivo). Minimalne mezde se imenujejo najnižje plače, ki jih je določala upravna oblast. Določanje mini- malnih mezd je značilen primer poseganja držav- nih oblasti v urejanje delovnih odnosov. Zahteve za določanje minimalnih mezd so prihajale tako s strani delavstva, kot s strani delodajalcev skupaj s problematiko kolektivnih pogodb. Zahteva po uza- konitvi minimalnih delavskih mezd je končno pri- šla v finančni zakon za leta 1936/37. V moči tega zakona je dobil minister za socialno politiko po- oblastilo, da lahko po odobritvi ministrskega sveta in posvetovanju z delavskimi in podjetniškimi zbornicami z uredbo predpiše minimalne mezde v zvezi z obveznim sklepanjem kolektivnih pogodb, pomirjevanjem in razsodništvom in da lahko od- 84 3 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino reja stranke za sklepanje kolektivnih pogodb. Uredba je izšla 12. februarja 1937 in v moči te od- redbe je 31. julija ban Dravske banovine določil minimalne mezde. V času poravnalnega postopka, ki je bil obvezen in ga je na prvi stopnji vodilo pristojno okrajno glavarstvo, je bila vsaka stavka in seveda izprtje (lockout), prepovedana in kazniva. Poravnalni postopek je bil lahko zelo dolg in ga je bilo možno tudi zavlačevati. Če pa bi sprti stranki prepustili rešitev spora razsodniškemu odboru, je bil sklep razsodišča brezpogojno obvezen za obe strani in delavstvo v nobenem primeru ne bi smelo stavkati še ves čas veljavnosti sklepa, ki je dobil vlogo kolektivne pogodbe, to je najmanj 6 mesecev. Razsodniški odbor so sestavljali član, ki ga je imenoval ban, in najmanj po dva zastopnika vsake stranke. Za delavce v državnih, banovinskih in občinskih pod- jetij je bil arbitražni postopek obvezen in niso imeli pravice do stavke. Kršitev te uredbe, npr. stavka pred in med pomirjevalnim postopkom, ali nespoštovanje odločbe razsodniškega odbora, je bilo kaznivo. Vsak delavec, ki bi v navedenem času stavkal, bi bil kaznovan z denarno kaznijo od 100 do 500 din (petdnevna do enomesečna mezda nekvalificiranega delavca) ali z zaporom do 30 dni. Ta uredba je prinesla novo kvaliteto v skle- panje kolektivnih pogodb. V tarifnem delu niso bile kolektivne pogodbe več povsem avtonomne. Uredba z določenimi minimalnimi mezdami je dobila značaj oktroirane okvirne kolektivne pogod- be, saj je natančno določala tudi izplačevanje raz- nih dodatkov in prejemkov v naravi (tovarniško stanovanje, kurjava in razsvetljava v njem, hrana pri delodajalcu). Posebnih koristi delavstvo od tega ni imelo, ker je bilo z minimalnimi mezdami izho- dišče prenizko postavljeno, rastoča inflacija pred drugo svetovno vojno je naredila svoje, zaradi česar tudi novo določanje minimalnih mezd leta 1940 in tudi za posamezne stroke posebno dolo- čanje mezd ni bilo zadostno in je bilo treba mezde korigirati z draginj skimi dokladami. V povojni družbenopolitični ureditvi Jugosla- vije, ni bilo več razlogov za sklepanje kolektivnih pogodb, ker se delovno razmerje ni več jemalo za dvostranskega; delavci so prevzeli oblast v svoje roke in niso bili več delojemalci, zato so Enotni sindikati delavcev in nameščencev Jugoslavije ja- nuarja 1946 sklenili, da se preneha nadaljnje skle- panje kolektivnih pogodb. Kolektivne pogodbe so ostale kot instrument urejanja delovnih razmerij le za delavce v zasebnem sektorju; vendar so te ko- lektivne pogodbe izgubile večino klasičnih značil- nosti (prostovoljnost sklepanja, avtonomija strank glede vsebina ipd.)}^ Nov razvoj kolektivnih po- godb se je v Sloveniji začel leta 1990. V prehodnem obdobju uvajanja tržnega gospo- darstva, ki se je začelo z Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja z dne 6. oktobra 1989, so začele osebne dohodke oziroma plače urejati kolektivne pogodbe. Sistem je zaživel v praksi z uveljavitvijo prve splošne kolektivne po- godbe za gospodarstvo 1. septemba 1990.^^ Ta po- gobda je določala izhodiščne plače za 9 tarifnih razredov, ki so se valorizirale z rastjo življenskih stroškov oziroma le za del te rasti (t.i. eskalacijska klavzula). Do 25. julija 1992 je bilo sklenjenih še 17 panožnih kolektivnih pogodb. Veljavnost tarifnega dela splošne kolektivne pogodbe je bila z aneksi podaljševana do leta 1994, dopoljnjena in poprav- ljena z novimi izhodiščnimi plačami. Začetno izva- janje kolektivnih pogodb je pokazalo, da so sin- dikati in predstavniki delodajalcev sklepali kolek- tivne pogodbe, v katerih so bile določene razme- roma visoke izhodiščne plače, ki jih nato v posa- meznih podjetjih niso mogli vedno izplačati in je prihajalo do številnih sporov in tudi stavk. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavno- sti^'* je bila sprejeta 27. septembra 1991. Podpisali so jo sindikati in izvršni svet (vlada). Pogodba ima 9 oziroma 12 tarifnih razredov. Izhodiščna plača za I. tarifni razred je bila določena v višini 58% povprečne mesečne plače v gospodarstvu, za naj- višji 9 razred pa v višini 175% (dodatni trije tarifni razredi za nosilne poklice so bili ovrednoteni z 20% višjo vrednostjo). Vlada zaradi finančnih te- žav ni izplačevala plač v tej višini. V letu 1993 je izvedla samo delen poračun. 29. oktobra 1992 je bila sklenjena nova kolektivna pogodba, ki je do- ločala izhodiščno plačo za I. tarifni razred v višini 22.660 SIT in tako eskalacijsko formulo, kot je bila v kolektivni pogodbi za gospodarstvo. 21. junija 1993 je bila sklenjena nova kolektivna pogodba z izhodiščno plačo 26.000 SIT, 22. februarja 1994 pa aneks s tej pogodbi, ki je določal izhodiščno plačo 27.560 SIT. Na področju proračunsko financiranih dejav- nosti so bile višine plač zagotovljene s sklepom izvršnega sveta 16. oktobra 1991,^5 ^ zakonom o delavcih v državnih organih^^ iz let 1990, 1991 in 1993, z zakonom o plačah delavcev v javnih vzgoj- noizobraževalnih zavodih^^ od 14. aprila 1992 in 9. julija 1993, z zakonom o plačah sodnikov ustav- nega sodišča in z zakonom o sodniških plačah in drugih prejemkih iz leta 1993.^^ Prim. Katarina Kresal, Nov sistem kolektivnih pogodb. Delavske zbornice, kolektivne pogodbe in soupravljanje. Ljubljana 1991, str. 28 - 56. ^3 Ur.l. Republike Slovenije 31/46 z dne 24. 8. 1991; 11/3 z dne 29. 2. 1993; 39/34 z dne 15. 7. 1993. 14 Ur.l. Republike Slovenije 18/1 z dne 11. 10. 1991. 15 Ur.l. Republike Slovenije 20/1 z dne 24. 10. 1991. 1^ Ur.l. SR Slovenije 15/48 z dne 20. 4. 1990. 1'' Ur.l. Republike Slovenije 16/2 z dne 31. 3. 1992. 18 Url. Republike Slovenije 10/3 z dne 24. 2. 1993. 85 3 KRONIKA 45 Časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 Tudi v sistem kolektivnih pogodb je vlada po- segala z intervencijskimi zakoni in omejevala po- godbeno določene plače. Vzrok za takšno ravnanje so bile običajno visoke izhodiščne plače, ki jih številno podjetja niso mogla izplačevati in hitro povečevanje plač v podjetjih, ki so to zmogla. Od sprejema prve kolektivne pogodbe leta 1990 do 26. marca 1993 je vlada trikrat z zakonom zamrznila oziroma omejila višino plač, sredstev za prehrano, regres za letni dopust in jubilejne nagrade. Ome- jitve so trajale od 30. junija 1990 do februarja 1992 in nato še od februarja do junija 1993. Kjer so bile plače določene z zakonom, so izplačevali plače v skladu s svojim zakonom, ne glede na določila kolektivne pogodbe. ZUSAMMENFASSUNG Die Geschichte der Kollektivverträge in Slo- wenien Kollektivverträge stellen ein autonomes schrift- liches Abkommen dar zwischen einer Arbeiter-Fach- organisation - der Gewerkschaft - und dem Arbeit- geber oder der entsprechenden Arbeitgeber- vereinigung, und zwar über die allgemeinen Arbeitsbedingungen, die Rechte und Pflichten aus dem Arbeitsverhältnis sowie die wechselseitigen Rechte und Pflichten der Vertragspartner. Kollektiv- verträge wurden ursprünglich für einzelne Unter- nehmen abgeschlossen oder für einen engeren Kreis von Unternehmen; in ihnen wurden die als Ergebnis einer Arbeitsaktion, eines Streiks erlangten Zugeständnisse (Arbeitszeit, Lohnhöhe, Arbeits- pausen und ähnliches) sowie die Bedingungen des Übereinkommens bei Ende der Arbeitsaktion genau festgeschrieben. Viele Arbeitsschutzbestimmungen aus Kollektivverträgen wurden mit der Zeit Be- standteil der arbeitsrechtlichen Gesetzgebung. Kollektivverträge begann man in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts in der Schweiz und in Deutschland abzuschließen, an der Jahrhundert- wende setzten sie sich in ganz Europa durch, und waren vor dem Ersten Weltkrieg stark verbreitet. Die Entwicklung der Kollektivverträge verlief nicht überall gleichmäßig. Die Kollektivverträge regelten die Arbeitsbedingungen für einen Großteil der Be- völkerung und nahmen vor allem nach dem Ersten Weltkrieg einen allgemeinen Charakter an. Einer derartigen Regelung von Arbeitsbedingungen folgte auch die staatliche Sozialpolitik. Der Staat begann alle Arbeitsverhältnisse und allgemeinen Arbeits- bedingungen zu normieren. Zuerst übernahm er die Vermittiungsrolle in Streitfällen um die Kol- lektivverträge, dann entschied er in solchen Streit- fällen und erließ nach einem bestimmten Verfahren schließlich auch selbst Kollektivverträge oder setzte die repräsentativsten Kollektivverträge als allgemein gültig ein (oktroyierte Kollektivverträge - Österreich 1919, Deutschland 1923, Jugoslawien 1937) und schrieb Mindestiöhne vor. Die weitere Entwicklung ging in zwei Richt- ungen. In totalitären, faschistischen und national- sozialistischen Staatsregimen gab es keine Freiheit für die Gewerkschaftsbewegung mehr, und die Kollektivverträge verschwanden aus dem Bereich der Regelung von Arbeitsverhältnissen. In den so- genannten westlichen Demokratien schlössen sich die Gewerkschaften zu größeren und stärkeren Konföderationen zusammen, die bei immer stär- kerer Vermittlung durch die staatliche Gewalt Kollektivverträge mit Unternehmervereinigungen abschlössen. Die jugoslawische Verordnung über die Kollektivverträge und Mindestlöhne aus dem Jahre 1937 brachte eine neue Qualität bei der Schließung von Kollektivverträgen mit sich. In ihrem Tarifteil waren die Kollektivverträge nicht mehr völlig autonom. Die Verordnung mit den festgelegten Mindestlöhnen erhielt den Charakter eines oktro- yierten Rahmenkollektivvertrages, bestimmte sie doch auch die Auszahlung von verschiedenen Zu- lagen und Zuwendungen in Naturalien (Fabrik- wohnung inklusive Heizung und Strom, Ver- köstigung beim Arbeitgeber) bis ins einzelne. Be- sonderen Nutzen zog die Arbeiterschaft daraus nicht, weil die Ausgangslöhne durch die Minde- stlöhne zu niedrig festgelegt worden waren. In der gesellschaftspolitischen Nachkriegs- ordnung bestand in Jugoslawien kein Grund mehr zum Abschluß von Kollektivverträgen, weil das Arbeitsverhältnis nicht mehr als zweiseitig aufgefaßt wurde. Die Arbeiter übernahmen die und galten nicht mehr als Arbeitnehmer, darum beschlossen die Einheitlichen Gewerkschaften der Arbeiter und Angestellten Jugoslawiens (Enotni sindikati delav- cev in namščencev Jugoslavije) im Januar 1946, daß keine Kollektivverträge mehr abgeschlossen wer- den. Kollektivverträge wurden nur noch im Privat- sektor beibehalten als Instrument zur Regelung der Arbeitsverhältnisse der Arbeiter in diesem Bereich. Allerdings büßten diese Kollektivverträge den Groß- teil ihrer klassischen Charakteristika (freiwilliger Abschluß, Autonomie der Parteien hinsichtlich des Inhalts usw.) ein. Ein neuer Zeitabschnitt in der Entwicklung der Kollektivverträge in Slowenien begann im Jahre 1990. 86