‘Venceslav SBele
J/ftarijine rože
J/K a j niška knjiga
■■/

1MPRIMATUR 1
Ab ordinariatu pr. archiepiscopali.
Goritiaet, die 23 martii 1934.
SIROTTI, adm. ap.
909
1934
Katoliška tiskarna — Gorizia —• Tipografia Cattolica
MARIJINE ROŽE so majniška knjiga, posvečena MAJNIŠKI KRALJICI. Po svoji vsebini in svo? jem obsegu niso to običajne »Šmarnice«, temveč »Majniško berilo«. Za cerkveno majniško branje se bo zdela knjiga temu preobširna, drugemu bo v njej preveč cvetja, tretjemu preveč narodnega petja, četrtemu preveč pobožne legende. Komur je kaj predolgo, lahko okrajša, komur kaj pr e; več, lahko izpusti.
MARIJINE ROŽE so namenjene vsem prisrčno čuvstvujočim Marijinim častilcem in med temi v prvi vrsti Marijinim družbam. Naj bi se priljubile pri družbenih shodih in v družinskem življenju in naj bi pouspeševale prisrčno češčenje in otroškovdano ljubezen do prelepe in presladke MAJNIŠKE KRALJICE ROŽE MARIJE.
1.
2aprt vrt.
.	»Zaprt vrt si, sestra*nes
vesta moja, zaprt vrt.«
(Visoka pesem, 4,12.)
Gospod Bog je zasadil od začetka raj ve< s e 1 j a in je postavil vanj človeka, katerega je bil naredil.
Nepokvarjen človek silno ljubi vrt in se zelo rad v njem mudi. Skoraj si ne moremo misliti prave domačije brez vrta. Človek tako ljubi vrt pač zato, ker je iz rajskega vrta doma in je bil vrt člo* vekov prvi dom. Še dandanes mu je vrt kakor ko* šček najbolj prisrčne domačije in kakor ljub spo* min in drag ostanek iz raja. Zato človek zelo skrbi, da mu je vrt lepo negovan in zasajen z naj lepšim cvetjem, rastlinjem in drevjem; skrbi pa tudi, da mu je zavarovan in zagrajen prav varno pred škodljivci in tatovi.
Če je že človekmtrpinu v skromnem pozemelj* skem vrtu tako prijetno, kako lepo ini ljubo je mo* ralo biti šele prvemu, presrečnemu človeku v raj* skem vrtu! In kako neznosno hudo mu je bilo, ko je moral iz cvetnega raja izgnan v žalostno solzno dolino med trnje in osat!
Angleški pesnik Milton je napisal veličastno pesnitev »Izgubljeni raj«, ki jo ves izobraženi svet občuduje zaradi pretresljive sile in moči, s katero je naslikal strašno tragiko prvega človeka. Če bi bil Adam sam napisal svoj »Izgubljeni raj« in nam v njem podal vse tisto grozno in strašno, kar sta z Evo občutila ob svojem pregnanstvu, kako nedo* segljivo pretresljiva bi bila šele ta pesnitev, ki bi podajala samo najžalostnejšo resnico. Kolikokrat se je s solznim očesom oziral nazaj proti preblaže* nemu rajskemu vrtu in zdihoval:
»Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj, ne smem, ne morem vanj nazaj, zaklenena so vrata, proč, proč je doba zlata!«
(S. Gregorčič.)
Raj je zaprt in izgubljen vrt. Nihče več ga na tem svetu ni in ne bo nikdar našel in videl. Božja volja je bila, da bi bil moral ostati raj za* prt vrt, in sicer grehu zaprt. Človeka, je postavil vanj kot varuha in stražnika. Sveto pismo nam priča takode: »Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v vrt veselja, da bi ga obdeloval in va* roval.« (I. Moj. 2, 16.) Človek naj bi raj varoval pred satanom in grehom; toda on je pustil, da se je priplazil satan v raj in je na stežaj odprl vrata grehu. Ker pa v raju ni prostora ne za satana ne za greh in ne za grešnika, je moral človek, potem ko je po zapeljevanju satanovem s svojo prosto voljo v greh privolil in tako grešnik postal, ven iz raja v pregnanstvo. »Adama je Bog izgnal in je postavil pred vrt veselja kerubina z ognjenim in švigajočim mečem v varstvo.« (I. Moj. 3, 24.) Za njim, je raj zaprt, »zaklenjena so vrata«.
Pesnik Dante nam v 7. in 8. spevu »Vic«, svoje Božanske komedije, popisuje sledeči prizor: Pred seboj gleda travnik, ki je zagrajen in skrit med pečevjem in poln čudežnega cvetja, katero z ble*
skom svojih barv presega zlato in srebro, škrlat in najsnežnejšo belino ter najglobokejšo višnjino in blesteče smaragde. In najslajše dišave duhtijo iz tega cvetja. Duše, ki so v življenju zanemarjale zaradi drugih opravil skrb za svojo dušo, bivajo na tem od skalovja ograjenem cvetnem vrtu in prepevajo presladko pesem: »Salve Regina — Po« zdravljena, Kraljica!« Večeri se že. Na nebu vidi pesnik tri svetle zvezde, simbole treh božjih če* dnosti, vere, upanja in ljubezni. Tam med dušami gleda eno, ki prepeva prelepo večerno molitev. Te« daj priplavata z višine dva zelena angela. Sprem« ljevalec pove pesniku, da prihajata naravnost od Marije branit to vrtno dolinico pred kačo, ki se približuje. Tam, kjer je bilo nezavarovano, odprto sedlo dolinice, se je priplazila skozi med travo in cvetjem kača, podobna oni, ki je bila ponudila Evi prebridki sad. Angela sta se takoj obrnila proti njej; toda komaj je kača zaslišala šum njihovih perotnic, je izginila, kakor bi trenil.
Ta lepa pesniška slika nam podaja prelep in resničen nauk: Po Mariji naša pomoč in rešitev pred satanom.
Krajevni, prostorni, pozemeljski raj je več kot zaprt, zgubljen je in zapravljen. Namesto tega raja, ki bi ga zaman iskali tu na zemlji, hoče Bog drug raj, oseben raj, ki ni izven nas, temveč v nas samih. Kakor pravi Kristus: »Kraljestvo božje je v vas samih!« (Luk. 7, 21), tako je v nas samih naš pravi raj tu na zemlji. In iz tega našega notranjega raja, ki je raj naše duše in našega srca, nam mora dozoreti kakor sad zasluženja nebeški raj večne blaženosti.
Pravzor in predpodobo tega notranjega kralje« stva božjega, tega osebnega raja v nas nam je Bog dal v Mariji, naši drugi, duhovni materi, drugi, boljši Evi. Ko je Eva, naša prva, telesna mati z grehom oskrunila raj, prvo svetišče božje na zem« lji, in ga s tem zaklenila in na veke izgubila za nas
vse, je Bog hotel nadomestiti ta zunanji, pozemelj* ski raj z notranjim, osebnim, ustvariti je hotel no* vo, neoskrunjeno in brezmadežno svetišče v osebi preblažene Device Marije, ki jo je takoj v raju napovedal in obljubil kot tisto veliko in silno ženo, ki bo peklenski kači glavo strla.
Ta novi, sveti raj, ki je imel postati vir sreče in blaženosti za ves človeški rod, je moral ostati zaprt vrt, zaprt satanu in grehu; zaprt in neoskru* njen, brezmadežen in brezgrešen in neskončno lep: ves cveteč in duhteč v kreposti in čednosti, sve* tosti in milosti; in neskončno rodoviten, da je po* ganjal prebogate sadove dobrih del in zaslužen j in da je rodil naj dragocenejši, naj slajši in najsvetejši sad, blagoslovljeni sad telesa Marijinega, Jezusa. Zveličarja sveta. Zato je moral biti ta rajski vrt zaprt in neoskrunjen.
O Marija, vrtec ti, polna si vse milosti.. .
Vrtec lepo ograjen, z dišečim cvetjem obsajen,
O Marija!«	(Štr. 4925.)
Sveta Jedert je na rožnico, praznik Marijinega vnebovzetja, ko je opravljala svojo pobožnost, vi* dela prekrasen, z naj večjo umetnostjo negovan vrt, v katerem je vsakovrstno lepo dišeče cvetje. Sredi tega cvetja je gledala Marijo, ki je ležala kakor umirajoča; toda njen radostni obraz je pričal, da je vseh milosti polna. Jedert je zagledala v tem vrtu tudi rože brez trnja, snežnobele lilije, ljubko* duhteče vijolice in vseh vrst cvetlice, toda brez vsakega plevela. Te cvetlice so blestele v čudovito živih barvah in duh tele v naj slajših vonjavah. Ves ta blagoduhtečii vonj je Marija vdihavala vase in ga potem zopet izdihavala v odprto srce svojega Božjega sina. Krog umirajoče Device je videla ve* liko množico angelov, ki so stregli svoji Kraljici in Boga slavili. Ob vzglavju presvete Device je
videla svetega Janeza, ki je pobožno molil. Kakor cvetlični vonj, tako je Marija vdihavala tudi nje* gove molitve. Ker je Jedert ta prikazen silno vzra* dostila, je zapela premišljevati, kaj vse to pomeni. O tem jo je Gospod poučil takode: Vrt pomeni prečisto telo brezmadežne in preblažene Device. Cvetlice so njene raznovrstne čednosti. Rože po* menijo ljubezen do Boga in do bližnjega. Snežno* bele lilije so simbol angelske čistosti, ki blesti iz vsega življenje preblažene Device. Vijolice so zna* menje globoke ponižnosti nje, ki se je imenovala dekla Gospodova ... Tudi je spoznala Jedert na* dalje, da pomeni ta vrt, v katerem se je nahajala preljuba Gospa, vse njene čednosti, v katere je zaobjeta njena duša im katerih se silno raduje in jih vse Bogu pripisuje, kot njihovemu prvotnemu izvoru. Ko so po procesiji prepevali potem v koru: »Zdrava vseh nebes Kraljica!« je videla Jedert. kako so se vrgli pred Božjo materjo na tla vsi svetniki in jo počastili kot mater Odrešenikovo. Pri besedah: »Zdrava vseh devic Devica!« je Ma* rij a iztegnila svojo roko in podarila vsaki izmed devic, ki so bile v koru, snežnobelo lilijo, in vse pozvala, naj ji sledijo v čistosti in nedolžnosti skozi vse življenje. Ko so peli: »Po tebi prišlo je rešenje!« je videla Marijo tako prevzeto notranje ganjenosti vsled prevelikega veselja, da se ni mo* gla premagovati in se je ljubeznivo oprla na svo* jega Sina. Pri vzkliku: »Danes je šla Marija v ne* besa!« je videla preblaženo Devico v zarji nebeške slave, vso poveličano in povišano v najvišja ne* besa, v rokah njenega Sina in v družbi nebeških zborov, ki so jo poveličevali z radostnimi slavo* spevi.
Tako se je — po videnju svete Jedert — Ma* rija, ta brezmadežni raj človeški, za večno preše* lila v raj nebeški in njegovo neskončno blaženosst.
Marija, ta zaprti vrt, mora biti nam vzor in predpodoba. Tudi mi moramo skrbno gojiti in ču*
vati svoj osebni, notranji, duhovni vrt. Lep mora biti in bogat, poln cvetja krščanskih čednosti in sadov dobrih del zasluženja. In zastražen in zava* rovan mora biti proti vsaki nevarnosti, proti vsa* kemu škodljivcu. Kakor je poslala Marija dva an* gela v Dantejeve »Vice«, da sta tam varovala cvetno dolinico, ko se je priplazila kača vanjo, tako pošilja tudi nam v to solzno dolino dva taka angela: čuječnost in molitev. Pošilja nam ta dva angela Marija, mati učlovečene Besede božje po svojem sinu Jezusu, po njegovi besedi: »Cujte in molite, da v skušnjavo ne padete!« (Mat. 26, 41.) Ta dva angela, čuječnost in molitev, nam obranita in ohranita naš notranji raj, vrt naše duše, v katerega sili toliko sovražnikov in škod* ljivcev.
Dekle, tvoja duša je cvetni vrt:
»Lilija, vrtnica, mita ti šmarnica . . .
Zala ko rožica, srca ponižnega...
Kakor vijolce cvet, razveseljuje svet...
Lepo ko angeli v cvetu nedolžnosti. ..
Taka ostani, preljubo dekle! O zapoj, zapoj ve* likokrat in prav iz srca prelepo dekliško popevko:
»Tudi jaz sem rožica, v božjem vrtu vsajena;
skrivam se zdaj tu, zdaj tam, trgati se pa ne dam!«
Koliko je takih, ki bi radi potrgali in poman« drali cvetje tvojega vrta, vijolico ponižnosti in šmarnico pobožnosti in rožo čiste, poštene ljubezni in lilijo dekliške nedolžnosti in vse druge cvetke lepih kreposti! Le skrbno varuj vrtec svoje duše in prav glasno prepevaj: »Trgati se pa ne dam!«
Naj ne bo tvoja duša kakor vrt, ki ima na stežaj odprta vrata ali polomljeno ograjo, da se lahko priplazi vanj vsa golazen, ki je potem ni več moč odgnati. Čuječnost in molitev naj ti bosta dva an*
gela tvojega vrta in vrtnarica naj ti bo Marija. In kakor so duše v Dantejevem spevu prepevale svojo sladko pesem: »Pozdravljena, Kraljica!« tako naj neprestano zveni in duhti iz tvojega vrta pobožno češčenje Marijino.
Dekleta s prav posebno ljubeznijo negujejo in varujejo svoje vrtičke, ki jim ravno ponoči preti največ nevarnosti. Noč ima svojo moč! Tudi vrtec tvoje duše je ravno v temnih nočnih urah v naj« večji nevarnosti! Zato čuj in moli, moli in čuj!
Poznaš tisto tako žalostno inj žalibog tako po« gosto zgodbo o izgubljenem cvetu?
Sinoči je pela ko slavček ljubo, zakaj pa je danes rosnč nje oko?
Sinoči cvetoča, rudeča ko kri, zakaj pa ji danes obrazek bledi?
Imela je vrtec, oj vrtec krasan, ko davi je vstala, bil cvet je obran.
Oh, cvetje je rahlo, čez noč se ospe; a žal je še meni po njem, o dekle!
Tja doli po polji pa stopa nekdo, on cvet je potrgal, zdaj — uka glasno!«
(S.'Gregorčič.)
Dekle, ki posebno ljubi svoj vrt in ki jo prav posebno boli škoda v vrtu, naj bo simbol naše duše, duše vsakega izmed nas! Vsakdo naj skrbi za vrt svoje duše, da bo* lep in bogat, da bo zavarovan in zaprt grehu in vsemu hudemu in slabemu. Skrbi naj ne samo dekle, temveč tudi žena in mož in tudi fant. In prav za fante še poseben 'zgled:
V kraški vasi divaški se je dne 9. januarja leta 1897. rodil kmečki deček Ernest Mlakar. Bil je vedno najvzornejši deček. V letu 1909. je domači misijon dal njegovemu življenju odločilno smer. Prišel je v šole, najprej v Maribor, pozneje je bil 1. 1911. sprejet v ljubljanski dom Misijonske druž« be. Kmalu je dozorel njegov sklep: »Misijonar po« stanem!« To je bil odslej cilj njegovega življenja.
V zavodu in v šoli, kakor tudi o počitnicah doma, se je odlikoval po posebni pridnosti, gorečnosti za vse dobro in po svoji globokoverni pobožnosti. Y maju leta 1915. je bil v zavodu prvi sprejem v novo dijaško Marijino družbo. Ernest Mlakar je bil iz* voljen za prvega prednika. Izbruhnila pa je sve* tovna vojna; sredi junija v vojake potrjen je moral dne 15. oktobra 1. 1915. odriniti k vojakom. Za slovo je zapisal v dnevnik — bil je zares star 18 let: »Fantič sem star šele osemnajst let, cesar me hoče k vojakom imet... No, če me hoče, naj me pa ima! Dosedaj sem se bojeval v sveti, odslej se bom pa v sveti in svetovni vojski...« Bil je nam* reč tudi odločen bojevnik proti alkoholizmu. Kot enoletni prostovoljec*vojak je nosil očito na čepici Marijin znak in kadarkoli in kjerkoli je mogel, je šel k sveti maši in prejel sveto obhajilo. Sredi vse* ga gnoja vojne razuzdanosti je ostal vedno čist in pošten. Nikdar se ni bal ali sramoval, pokazati svoje versko prepričanje z odločno in odkrito be* sedo. Polagoma si je s svojim značajem priboril splošno spoštovanje med vojaštvom. Njegovo živ* ljenje je popisano v posebni knjižici, ki nosi na* slov: »Rožica s Krasa«. V tej knjižici beremo nje* govo nalogo, ki jo je bil napisal v majniku 1. 1914. v IV. gimnazijskem razredu. Glasi se tako:
V vrtu Majnikove kraljice.
Oh, kako lepe sanje sem imel nocoj! Spal sem, kar se dotakne mojega čela nežna roka: pred mano stoji lep mladenič v beli obleki in mi zašepeče: »Pojdi z mano! Kraljica me je poslala k tebi, da te peljem v njen vrt.«
Vstal sem, se hitro odpravil in stopal za mla* deničem. Pot je bila dolga. V začetku je bila še lepa; brez težave sem hodil. A kmalu se je zožila in ostro trnje mi je oviralo hojo. Vedno bolj je bila pot zaraščena, z vedno hujšim trnjem je bila
posejana. Noge sem imel že vse krvave. Vedno težje sem hodil in že sem mislil, da ne bom mogel naprej. Tedaj mi mladenič, ki je pred mano stopal, poda svojo roko, in z njegovo pomočjo' sem lažje hodil. »Kmalu bova na koncu poti,« mi je rekel v tolažbo. Tedaj se je trnje neverjetno množilo in strupene kače so mi zastavljale pot in sikale srdito proti meni. Ali z mladeničevo pomočjo sem se ognil vsakemu strupenemu piku. Izmučen sem dospel do konca poti. . .
Z visokim zidom obdan vrt je stal pred mano. Mladenič me je peljal k vratom, jih odprl in me peljal za roko noter. Nikdar še nisem videl tako lepega vrta. Najprijetnejši vonj mi je zadišal na* sproti —- vonj najkrasnejših cvetlic. Na obeh stra* neh p’oti so se razprostirale gredice z najrazličnej* Šimi cvetkami. Na prvi so cvetele vijolice; oh, ko* liko lepše so bile tiste od navadnih vijolic! Na drugi so bile plemenite vrtnice, rdeče, bele, pisane; in tako na vsaki gredici posebne cvetlice.
Vse gredice sem si bil z mladeničem že ogledal; le ene še ne. Še k tisti me je končno peljal. Stala je sredi vrta. Kako lep pogled je bil na to gredico, kako prijeten vonj cvetlic na njej — belih lilij! Stopil sem bliže: na sredi gredice sem zapazil belo* oblečeno Gospo, ki je negovala lilije in se veselila sredi med njimi. Ko sem se približal, je obrnila svoje mile oči name in se mi sladko, nebeško na* smejala. Prosil sem jo, da bi smel ostati vedno v tem lepem vrtu. Odkimala je in rekla: »Ni še čas, a kmalu bo prišel. Za sedaj pojdi še nazaj v solzno dolino, bodi stanoviten!« Pri teh besedah me je miloproseče pogledala. Razumel sem jo. Z njenim dovoljenjem sem še utrgal na vsaki gredici po eno cvetko in potem zapustil vrt.
Zopet sem bil med trnjem, zopet so mi strupene kače zastavljale pot; hujše in grozne j še so sikale proti meni. Ali cvetlice iz vrta Majnikove kraljice so imele to moč, da mi ni mogla nobena kača storiti
kaj hudega. In. vesel, miren, brez strahu sem stopal med kačami po trnju, spominjajoč se besedi: »Ni še čas, a kmalu bo prišel!«----------
Bilo je dobri dve leti po teh sanjah, dobro leto potem, ko je Ernest prišel kot vojak v strelski jarek v bližini goriškega mesta, dan po rožnici, dne 16. avgusta leta 1916. Jarki so bili ljuto obstreljevani. Toda Ernesta to ni motilo. Na rob strelskega jarka je postavil podobico svoje nebeške Vrtnarice in sedel: nekaj časa je pisal, potem pa bral iz molitve* nika. V tem svetem stanju prihrumi granata in ga zadene v polno. O tem poroča njegov tovariš sle* deče: »Njegova smrt je bila trenotna. Sovražna granata mu je prestrdgla življenje. Bil je razme* sarjen na več delov. Bil je ravno v Boga zamišljen, ko se mu je to zgodilo. Pobožno je opravljal mo* lite v iz mašne knjižice. Njegovi zbrani ostanki, kolikor jih je bilo skupaj, so pokopani v Rožni dolini blizu goriškega mesta. Kje počiva njegovo truplo, ne morem natančno določiti. Lahka mu bodi domača zemljica, Vam pa tudi potolažena žalost saj je pri svojem Očetu v nebesih.«
Da! Pri Očetu in pri Materi doma! Izpolnila se je njegova sanjska prikazen iz četrte šole: odhitel je v vrt Brezmadežne. Njegovo srce se je zatopilo v morje rajske sreče! Marijin vrt mu je bil odprt!
Naj bi tu doli v tej solzni dolini sveta bila vsa* kemu izmed nas duša kakor zaprt vrt, zaprt satanu in grehu!
Naj bi tam gori v nebeškem kraljestvu bil nekoč vsakemu izmed nas raj — odprt vrt, odprt po Jezusu im njegovi preblaženi materi Mariji.
Ko potrkamo nekoč na rajska vrata, jo lepo, lepo zaprosimo:
»Nebeški kras, o božji vrt, Marija,
ti bodi vedno nam odprt, Marija!
Daj da pridemo domu,
k Jezusu preljubemu!«	(Venec, 886.)
‘J)rev o življenja.
»Gospod Bog je dal iz zem* lje rasti mnogo drevja, lepo za pogled in sladko za jed; tudi drevo življenja sredi raja in drevo spoznanja dobrega in zlega.«
(1. Moz., 2, 9.)
Mozes nam pripoveduje v svoji prvi knjigi o stvarjenju in o raju in o dvojnem drevesu sredi raja, o drevesu življenja in drevesu spoznanja do* brega in zlega. Iz mogočnega studenca, ki si ga moramo misliti v bližini teh dveh dreves, se je raz* Hvala reka, ki je namakala raj in, se delila v štiri glavne reke.
Kakor učijo mnogi razlagavci svetega pisma, bi imel človek od sadu drevesa življenja ohranitev telesnega življenja in njega neumrljivost ter poze* meljsko srečo in zadovoljnost; sad drevesa spo* znanja pa mu je prinesel smrt in nesrečo.
Kakor srečamo v raju dve posebni drevesi, tako srečamo tu tudi dve izredni ženi. Prva je Eva, ki živi osebno pred nami tu v raju, druga je Marija, ki zaživi v besedi obljube božje, ko spregovori o močni ženi, ki bo kači glavo strla. Ti dve drevesi sta lepa simbola teh dveh žen. Sveti Bazilij imenuje Marijo drevo življenja. Simbol Eve je pa drevo
spoznanja dobrega in zlega. Kača je zaneljala Evo z besedami: »Kateri dan bosta jedla od drevesa spoznanja, odpro se vama oči in bosta kakor bo* gova in spoznata dobro in zlo.« Četudi je Eva »mati vseh živih« in je ona prenesla od Boga na rod člo* veški telesno življenje, je vendar ona tista, ki je s prepovedanim sadom drevesa spoznanja prinesla telesno smrt na svet. Ona je mati smrti! Ona je prinesla ne*le telesno smrt, temveč po izvirnem grehu tudi smrt duše! Tako je ona ne*le mati časne, temveč tudi mati večne smrti!
Marija pa nam je, kot drevo življenja, prinesla blagoslovljeni sad svojega telesa — Jezusa, Zveli* čarja, po katerem imamo večno življenje in posve* čujočo milost, ki je nadnaravno življenje naše duše. Kot tako nam jo slika tudi sveta Cerkev z besedami svetega pisma: »Pridite k meni, ki me poželite in nasitite se mojega sadu.« (Sir. 24, 26.) »Kdor mene najde, najde življenje in prejme zve* ličanje od Gospoda.« (Preg. 8, 35.) Sveti Janez Evangelist gleda v Skrivnem razodetju v raju reko žive vode in ob njej drevje življenja. (Raz. 22, 2.) On sliši glas angela, ki pravi: »Kdor zmaga, mu bom dal jesti od drevesa življenja, ki je v raju božjem.« (Raz. 2, 7.)
Drevo življenja, ki je bilo nekdaj v pozemelj* skem raju, si moremo misliti preneseno in pomno* ženo v nebeškem raju, kjer je vse lepše in veli* častnejše in rodi neminljiv sad in vse polno bla* grov, ki so jih deležni zveličani v nebesih. Jo drevo je podoba večnega zveličanja in dozorelo nam je to zveličanje po Mariji, zato jo po vsej pravici prispodabljamo z drevesom življenja.
Studenec in živa voda, ob kateri raste to dre* vo, je podoba milosti božje. Kakor usahne drevo brez vode, tako duša brez milosti. Marija, to mu lostipolno drevo življenja, raste v neposredni bli* žinii najglobljega vira žive vode večnega življenja. Ona je mati njega, kateremu kliče Psalmist: »Pri
tebi je vir življenja.« (Ps. 35, 10.) in kateri kliče nam po preroku Jeremiji: »Zapustili so mene, studenec žive vode.« (2, 13.) Marija je mati tistega, ki je rekel Samarijanki pri Jakopovem vodnjaku: »Kdorkoli bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikdar žejen, marveč mu bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem studenec vode, tekoče v večno življenje. (Jan. 4, 14.) In v Skrivnem razo* detju sliši Janez besede: »Jagnje, ki je pred pre= stolom, jih bo paslo ter jih vodilo k virom živih voda.« (7, 17.) »Jaz bom žejnemu dal zastonj iz studenca žive vode.« (21, 6.)
Tako je naravno, da imamo za Marijo ne le prispodobo drevesa življenja, ki raste ob studem cu žive vode, iz katerega zajema svoje življenje, temveč, da se Marija prispodablja tudi sama stu* dencu; ona ima kot »milostipolna« toliko množino in obilico milosti v sebi, da izvira po njej ta milost tudi nam kakor iz dragocenega studenca božjega. Zato obrača Cerkev nanjo besedo iz Visoke pe* srni: »Zapečaten studenec«. (4, 12.) Kakor jo pri* mer j a zaprtemu vrtu, tako tudi zapečatenemu stu* dencu, kar pomeni skrbno zavarovan studenec. Kralj Salomon si je napravil nedaleč od Betlehema prelepe vrtove; blizu ondi je v zemlji dober stu* denec, ki se imenuje »zapečateni studenec«; s tem Salomonovim studencem se primerja Marija.
Ta tesna zveza med drevesom življenja in studencem žive vode, kot simboli Marijinimi, se nam jasno kaže v zgodovini mnogih Marijinih božjih poti. Marsikje vidimo prikazanje Marijino v zvezi s kakim drevesom, in marsikje zopet vidimo v zvezi z njenim prikazanjem kak studenec, ki ima čudežno zdravilno življenjsko moč. Tako lahko na Marijo obračamo besede Psalmista, ki jih pom dar j a o pravičnem, v božji ljubezni in milosti žb večem človeku, ko pravi: »Je kakor drevo, ki je zasajeno ob potokih in daj a svoj sad o pravem času in njegovo listje ne odpade.« (Ps. I, 3.)
V La Salette1) na Francoskem se je prikazala preblažena Devica Marija dne 19. septembra leta 1846. enajstletnemu pastirčku Maksiminu im pet* najstletni pastirici Melaniji. Blizu kraja prikazni je bil studenec, ki je tekel le ob deževnem vre* menu ali ko se je tajal sneg, sicer je bil vedno suh. Od časa prikazni dalje izvira neprestano voda iz tega studenca. Kmalu je zaslovela La Salette kot znamenita božja pot. V prvih treh in pol letih obstoja te božje poti so zaznamovali že nad 250 ozdravljenj čudežnega značaja; vsa ta ozdravljenja so se zgodila po zaupnem klicanju Matere božje ali po vporabi vode iz čudežnega studenca.
Dne 8. decembra — na praznik Brezmadežne — leta 1933. je bila za svetnico proglašena Ber* nardka, kateri se je v letu 1858. v Lurdu prikazala Brezmadežna osemnajstkrat. Tudi Bernardka je bila še malo pred prikaznijo pastirica. Dovolj je poznan in slaven lurški studenec, ki je začel izvi* rati tam na kraju prikazni dne 25. februarja ob devetem Bernardkinem videnju. Tudi ta je stude* nec čudežne, zares žive vode, ki je že premnogim bolnikom prinesel zdravje in ohranil že umirajo-čim življenje.
Dne 13. maja leta 1917. so pasli trije otroci iz duhovnije Fatima na Portugalskem svoje črede v pustem in samotnem kraju. Lucija je imela deset let, njen bratranec Franček devet in njegova se= stra Hijacinta šest. V vejevju malega hrastovega drevesa se jim je prikazala preblažena Devica in pozneje so jo še petkrat videli. Tisoči ljudi, ki jih je privabila sem vest o teh prikazovanjih, so vi« deli nekak ognjen steber, ki je liki dim od kadila obdajal ta drev med videnjem otrok. Tudi tu je začel izvirati nov studenček sredi kameni-' tega sveta. Danes nosi naslov »fante miraculosa«
') La Salet.
= čudežni studenec, pri katrem zadobivajo bob niki zdravje. Hrast, na katerem se je bila Marija prikazala sicer ne stoji več, a dviga se na tistem mestu velikansko svetišče Marijino in studenček izvira naprej. Danes je Fatima po številu obisko* valcev in po obsežnosti zgradb daleč presegla Lurd.
Na Barbani vidiš za glavnim oltarjem v okviru pod steklom shranjen košček lesa. Povedo ti, da je ta košček lesa še od tistega drevesa, na kate* rem so našli v starodavnih časih kip Marijin. Ne* koč je bil ta otok določen za kvarantensko po* stajo, na kateri so se morali ustavljati ladje, ki so priplule iz tujine. V letu 582. po Kristusu je baje strahovit vihar vse porušil. Ko je pa vihar po* nehal, so ribiči v vejevju drevesa, ki je rastlo na otoku, našli kip Marijin. S časom je otok zašlo* vel kot Marijina božja pot, ki je še dandanes močno obiskovana.
Na mnogih krajih so se na podoben način raz* vila Marijina svetišča na mestu, kjer so našli kak kip ali podobo Marijino na drevju ali v votlih dre* vesnih štorih. Legende vedo povedatii veliko tudi o suhih drevesih, ki so ozelenela po Marijini moči.
Že ljudska pesem pozna taka drevesa. Z gra* hovske okolice tolminske:
»Tam stoji en hrib strmem, na vrhu je lepa ravan.
Tam stoji vsahnjen d rev, že sedem let ni zelenel.
Marija prišla pod ta drev, ta drev je hitro zelenel.
Tam stoji hladna senčica,
Marija ziblje Jezusa .. .
(Štr. 43.1)
Druge pesmi pojejo o Mariji, ki pošlje skesa* nega grešnika pod suho drevce molit toliko časa da drevce ozeleni in so mu grehi odpuščeni.
Blizu Cremone je slavno Marijino svetišče Ca« ravaggio. Tu se je baje v maju leta 1432. Marija prikazala pobožni ženi Johani. Blizu mesta, kjer je stala prikazen, je začel izvirati svež studenček, ki ga nikdar prej tam ni bilo. Med množico ljudi, ki so se zbrali na kraju prikazni, je bil tudi neve« ren zabavljač, ki je zasadil palico v zemljo in za« klical: »Če se je zares Mati božja prikazala, pa naj naredi, da ta suha palica ozeleni!« In, glej čudež! Palica je ozelenela pred očmi navzočih in se kmalu razrastla v sveže drevesce. Tako legenda.
Na severnem Češkem je znamenita Marijina božja pot imenovana »Mari,a«Sorg«. Ljubka Ma« rijina cerkev je obdana od lipovega drevja. Do« kler bo stala ta cerkev, jo bodo lipe obsenčevale. Na te lipe je navezana lepa legenda. V Češkem lesu je svoj čas živel mladenič, ki je bil edini sin svoje matere in zaročen z mladenko Marijo. Od« šel je na vojsko. Ker se šest let ni povrnil, so ga smatrali za mrtvega. Še eno leto ga je nevesta po« čakala; ker ga ni bilo, se je poročila z drugim. Čez sedem let pride mladenič domov in ko izve, kaj se je zgodilo, si odreže z lipovega drevesa pred Marijinim domom popotno palico in — ne da bi videl svojo nekdanjo nevesto — odide z doma in hoče živeti tam gori v gorovju pri nekem puščav« niku samotno življenje daleč proč od sveta. Med potjo najde oropanega in na smrt ranjenega tr« govca, kateremu hoče nuditi zadnjo pomoč. Naj« dejo ga, ko trgovec ravno umrje, in ga po krivem obsodijo na smrt, češ da je on morivec. Pod vi« slicami zakliče še enkrat: »Nedolžen sem! Boga prosim, naj izpriča mojo nedolžnost na tej pa« lici;!« Pri teh besedah zasadi svojo popotno palico v zemljo. V tistem hipu ga že potegnejo na vislice. Palica pod vislicami je ozelenela v dokaz njegove nedolžnosti.
Ko je pobožni puščavnik izvedel o tem do« godku, je previdno izruval mlado lipo in jo pre«
sadil k svoji kapelici. Tam stoji sedaj svetišče »Maria=Sorg«, ki je še vedno obdano od lip. Tudi iz te legende nam blesti lepa misel na Marijo, direvo življenja.
Zanimivo je dejstvo, da so v teku devetnajstih let nastale tri Marijine božje poti na Nižjem Av» strijskem in da imajo vse tri zelo podobno zgo* dovino svojega postanka.
L. 1633. je neki Pachmamn1 * 3) gnal svojo živino na pašo iz vasi Krumnussbaum v gozd. Tu vidi suh hrast in ga hoče posekati za drva. Toda se* kira mu odskoči z vso silo; pri drugem poskusu ga celo rani v nogo. Ko se čez tri tedne ozdravi ljen zopet vrne, vidi, da je ta prej popolnoma suhi hrast lepo ozelenel. Bilo je enajst let pozneje (1642.), ko je neki bolni Aleksander Schinnagl'-) kupil podobo žalostne Matere božje. Ponoči se mu zdis da- razločno sliši klic: »Aleksander, ako ho* češ ozdraviti, nesi podobo žalostne Matere božje na Taferlberg k hrastu!« Storil je tako in popob noma ozdravel in je živel še devetnajst let. To je začetek božje poti, imenovane »Maria*Taferl«
L. 1656. je že več let bolni Matija Weinber* ger:i) iz Horna tudi v snu dobil opomin, naj nese neko podobo žalostne Matere božje, ki je bila nje* gova last, na Molderberg, in sicer tia, kjer bo vi* del iz korenin v tri debla razraščen hrast. Po na* svetu spovednikovem je storil tako. Od vseh strani so začeli ljudje romati h tej podobi, kjer se je izpolnilo več uslišanj zaupnih prošenj in mo< litev. To je začetek božje poti »Maria*Dreiei* chen«4), kar bi se po naše povedalo: Marija v Trb hrastju. Mnogi so bili temu novemu romarskemu gibanju nasprotni in tak nasprotnik je morda ute*
*) Pahman.
'-) Sinnagl.
3)	Vajnberger.
4)	Drajajhen.
gnil ta trohrast požgati. Toda požgani hrast je nanovo ozelenel in pognal, kar je še bolj utrdilo zaupanje pobožnih romarjev, ki so verovali, da si je Marija sama izbrala ta'hrast.
L. 1661. se je sedemkrat prikazala v snu pre« blažena Devica Sebastjanu Schlager1) v trgu Guten« stein in mu naročila, naj da naslikati njeno po« dobo in naj jo nese na goro Buschbach2). Po to« likih opominih je dal v Mariazell naslikati podobo Marijino, kakor jo je videl v sanjah. Posvetoval se je še s svojim spovednikom in naposled odne« sel sliko na omenjeno goro, ki se danes imenuje »Mariahilfberg« ali gora Marije Pomočnice, kjer se je tekom časa razvilo znamenito Marijino sve« tišče.
Na severnem Češkem je v Malem Švadovicu Marijino svetišče in zraven posebna kapelica, na« zvana »Marijin studenec«. V tej kapelici je ob« zidan studenec, ki se razliva v sedmerih curkih.
Ozadje kapelice je umetniško okrašeno s ka« menitimi mozaiki v blestečih barvah. V sredini je veliko drevo in sredi njega slika švadoviškega milostnega kipa Marijinega, ki stoji na oltarju v cerkvi; v višini svoda nad drevesom je bel golobček im krog njega napis svetopisemskih be« sed: »In Duh božji se je razprostiral nad voda« mi.« (I. Moz. 1, 2.) Krog vse slike nad sedmerim studenčkom pa se blesti zlat napis: »Povišana sem kakor platana pri vodi poleg potov.« (Sir. 24, 19.) Ta Marijin studenček je nekaj silno lepega. Zgo« dovina njegova pa je sledeča:
V začetku XVIII. stoletja je bil studenec s hišo in nekoliko zemljiščem zraven last nekega Ven« čelna Schreiber3), ki je bil poseben častilec pre« blažene Device. Dal je napraviti lep Marijin kip,
*) Šlager.
2) Bušbah.
-1) Šrajber.
ki ga je postavil nad vhod pri hiši, koder so mo* rali po vodo do studenca. Mislil si je, da se pač marsikdo, ki pojde po vodo, ozre s pobožnim po* zdravom na kip Marijin. Ljudem je kip zelo uga* jal in so mu prigovarjali, naj bi ga kar k studencu postavil. Proti koncu leta 1715. se je vdal tej proš* nji in je postavil Marijin kip na staro, že pred še* stimi leti usahlo črešnjevo drevo, ki je stalo ravno nad sedmimi studenčki. Prav ta dan se je že dogodil prvi čudež. Neki revež, ki je bil hrom na rokah in nogah in si je mogel samo z veliiko te* žavo po berglah naprej pomagati, je imel že več* krat sanje, v katerih se je videl pod usehlim dre* vesom, na katerem je bil kip preblažene Device. In slišal je glas, ki mu je zapovedal, naj iz stu* denca, ki je tam izviral, pije iln se z zaupanjem v njem umije. Prav tisti dan, ko so postavili kip na drevo, je bil ta bolnik v samokolnici sem pripe* ljan in je tam hipoma ozdravljen pustil samokol* nico in bergle. Ta dogodek je bil natančno pre* iskan in v spominsko knjigo zapisan. Pozneje se je zgodilo še več čudežnih ozdravljenj ob tem studencu.
Kip Marijin, ki je dobil svoj prestol v usehlem drevesu, je imel tudi drevesu samemu biti v bla* goslov. Prišla je prihodnja pomlad in že skozi se* dem let suhi drev, ki je bil zmrznil v silnem zim* skem mrazu leta 1709., je začel na praznik sve* tega Janeza Krstnika na sedmih krajih zopet po* ganjati in je še tisto jesen obrodil sveže, dasi ne* koliko zapoznele črešnje. Veliko in veselo preše* nečenje je zbudil ta dogodek. In sedaj so se spom* nilii zanimivih dejstev od prej. Ta suhi drev je bil že v ogenj obsojen, ker ga je bil lastnik pred ča* som daroval nekemu revnemu vaščanu za drva. Večkrat se je ta mož pripravil na delo, da bi suhi drev posekal in odpeljal, toda vselej ga ja zadr* žala neka nerazumljiva bojazen.
Ker se je zbiralo k temu kipu vedno več ljudi,
-23
so s časom zgradili zraven malo leseno kapelo in postavili vanjo kip; studenec so pa prekrili; drev je ostal na svojem mestu. Danes ga ni več videti, ker je v obzidju, ki obdaja studenec. Na zadnji steni za studencem sedmerih curkov je naslikano sedaj drevo s podobo kipa na sredi, kakor smo prej omenili. Na mestu prvotne lesene kapele stoji sedaj lepa cerkev, ki nosi1 naslov: »Marija sedme* rih radosti«; to pa iz sledečih razlogov: Omenjeno črešnjevo drevo je ozelenelo in vzcvetelo v sed* mem mesecu sedmega leta na sedmerih vejah. Voda se razliva v vodnjak v sedmerih curkih in bolniki so zadobili ozdravljenje navadno po sed* mem umivanju s to vodo.
Sličnih legend bi iz zgodovine raznih božjih poti še veliko navedli. Vse nam odsevajo prelepo misel: Marija je drevo življenja in nam nudi sad milosti in zveličanja, blagoslovljeni sad svojega telesa — Jezusa.
V življenju bi. Henrika Suzo beremo, kako je on, v raj zamaknjen, med drugim vzklikal: »Pro* kleta je bila prva Eva, ki je prepovedani sad je* dla; blažena je druga Eva, ki nam je sladki, ne* beški sad prinesla. Nihče naj ne toži, da je bil zgubljen raj? Zgubili smo en raj, dobili smo pa dva raja. Marija je raj, v katerem je dozorel sad živega drevesa, kateri ima v sebi vso radost in veselje. In raj nad vse raje pa je ravno ta sad, v katerem mrtvi oživijo, ako ga okusijo. Iz njegovih rok, iz njegovih nog in iz njegove strani tečejo živi studenci, ki to zemljo napajajo — stu* denci neusahljivega usmiljenja, neskončne modro* sti, prisrčne ljubezni in studenci večnega življe* n j a. Zares, o Gospod, kdor ta sad okusi, kdor iz tega studenca pije, on ve, da ta dva raja poze* meljski raj visoko presežeta.«
Živo drevo pa moramo biti tudi mi; ne samo živo, temveč tudi rodovitno drevo. Živo drevo je pravični človek, ki v strahu božjem in v milosti
božji živi in postavo božjo premišljuje in jo iz* polnjuje. »Kakor drevo, ki je zasajeno ob poto* kih, ki svoj sad daj a ob pravem času in njegovo listje ne odpade.« (Ps. 1, 3.) »Srečen človek, kateri zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo upanje: On bo' kakor drevo, ki je k vodam presajeno in v močvirnosti poganja svoje korenine in se ne boji, ko pride vročina. Njegovo listje je zeleno in ob suši; ga ne skrbi; tudi nikoli ne preneha sadu roditi!« tako pravi prerok Jeremija (17, 7—8.). In prav ta prerok zopet poudarja neposredno pred temi besedami: »Preklet človek, kateri zaupa v človeka in njegovo srce odstopi od Gospoda; za* kaj on bo kakor tamariska v puščavi in ne bo gledal dobrega, kadar pride, temveč bo prebival v suhoti, v puščavi, kjer nihče ne more prebi* vati;.« (17, 5—6.)
Bodimo drevesa, živa v milosti in rodovitna v dobrih delih, kajti žalosten konec čaka vsako suho in nerodovitno drevo: »Že je sekira nastav* ljena drevesom na korenino; vsako drevo torej, katero ne obrodi dobrega sadu, se bo posekalo in vrglo v ogenj!« (Mat. 3, 10.) In ni to samo be* seda Janeza, predhodnika Gospodovega, temveč je beseda Gospoda samega, ki nam kliče: »Vsako dobro drevo rodil dober sad, slabo drevo pa rodi slab sad. Ne more dobro drevo roditi slabega sadu in ne slabo drevo roditi dobrega sadu. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, se poseka in vrže v ogenj!« (Mat. 7, 17—19.)
Pohitimo k Mariji, temu dobremu, rodovitne* mu drevesu življenja! Napijmo se iz studenca ob vznožju tega drevesa žive vode milosti, naužijmo se od njenega blagoslovljenega sadu zveličanja! Poslušajmo njen glas, ki nam kliče: »Pridite k meni, ki me poželite in nasitite se mojega sadu! — Kdor mene najde, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda!« (Sir. 24, 26. — Preg. 8, 35.)
Obračajmo se k Mariji z otroškovdano in zaupno prošnjo:
»O Marija, čudežno drevo življenja, sad blagoslovljeni si nam ti rodila; da bi vredno uživali tvoj sad nebeški to izprosi nam dobrotno, Mati mila!«
Šmarnica
O Marija, ti cvetlica, šmarnica si majnika. lepa vseh cvetlic Kraljica, kar jih celi svet ima.
(Venec, 347.)
Šmarnica, ta lepa majniška cvetka, je po svoji naravi in po svojem imenu lep simbol Marijin. Rastlinsko je v sorodu z lilijo in jo zato Nemci imenujejo ne samo »majniški zvonček«, temveč tudi »majniško lilijo«. Snežno bela barva nas spo* minja Marijine čistosti in brezmadežnosti, slad* ka blagodišečnost in lepa vrstica belih cvetkov na šmarničnem stebelcu nas spominja premnogih če* dnosti Marijinih. Zvončasta oblika teh belih cve* tov, ki trepetajo, kakor bi pozvanjali, nas sporni* nja pobožnosti Marijine, ki je donela iz njene duše in odmevala v njeni molitvi. In kakor je lepa in blagodišeča in vsa sladka ta majniška cvetka prav kot Marija, je kakor Marija tudi vsa skrita in ponižna; v tej svoji ponižnosti sklanja svojo gla* vico k tlom in tako lepo opravlja svoje cvetno bo* goslužje Stvarniku, ki ji je dal življenje, in presveti Materi njegovi, kateri na čast in slavo je ustvarje* na, da v Marijinem mesecu dehti in cveti in nas k Marijinemu češčenju vabi in kliče, kakor nas va*
bijo in kličejo majniški zvonovi. Prav zato, se zdi, ji je Stvarnik dal obliko lepo nanizanih zvončkov.
Tudi po svojem; imenu je vsa Marijina. Šmart niča je Marijina cvetka, prav tako kakor je Šmarna gora Marijina gora in so Šmarje Marijina vas in je Šmaren Marijini praznik. To sorodnost z imenom Marijinim nam lepo poudarjajo cerkvene pesmi:
»Pognala je šmarnica zala, na cvet pa Marija pisala je svoje presladko ime.«
(Venec, 838.)
»Šmarnice tebi so svete, o Mati, v njih je zapisano tvoje ime.«
(Venec, 417.)
Od šmarnice, te majniške Marijine cvetke, ki je pri nas iz starodavnih časov nosila ime Marijino, so v novejšem času dobile svoje ime tudi naše majniške Marijine pobožnosti, ki jih prav po teh majniških cvetkah imenujemo tudi »šmarnice«. Šmarnice so nam. sedaj lepe majniške cvetke Ma* rijine in lepe majniške pobožnosti Marijine.
Že leta 1842. je izdal Davorin Trstenjak po-sebno knjigo za majniško pobožnost in jo na* slovi!: »Mesec Marije ali češčenje presv. Device Marije skozi eden celi mesec z vsakdanjimi pre* mišljevanji in izgledi iz življenja svetnikov«. Kot vsakdanja skupna cerkvena pobožnost so se pri našem ljudstvu udomačile šmarnice v maju šele po letu 1850. Prvič so imeli šmarnice v ljubljanskem bogoslovnem semenišču leta 1851; naslednjega leta so jih vpeljali tudi že v deškem semenišču. Leta 1865. so jih imeli že skoraj po vseh ljubljanskih cerkvah in polagoma so se povsod razširile. Tej majniški pobožnosti pa je vzdal ime »šmarnice« nabožni pisatelj Janez Volčič, ki je leta 1855. na* pisal knjižico: »Šmarnice Mariji, naši Materi da*
rovane ali počeščevanje Matere božje v mesecu ve« likem travnu«. Poklonil je to svojo knjigo majniški Kraljici z besedami:
»Šmarnice, one so moje cvetlice, teh si bom v šopek prelepi nabral.
Ne zase! — K časti Marije Device.
Njena podoba so, njej jih bom dal.«
Ta pesem lepo poudarja šmarnico kot simbol Marijin: »Njena podoba so«.
Od Volčiča vpeljano ime »šmarnice« se je tako priljubilo narodu, da se je takoj razširilo in nepre* trgano ohranilo. In ponosno lahko rečemo, da no* ben drug narod nima tako cvetnoduhtečega in le* pozvenečega in tako prisrčno Marijinega imena za majniško pobožnost, kot je naše ime »šmarnice«. In od tedaj ne duhtijo šmarnice le z majniških oh tarjev, temveč zvenijo tudi iz majniških pesmi:
»Ko šmarnice prelepi cvet iz tal zemlje priklije, h Kraljici zbiramo se spet; to mesec je Marije.
Marija, belih šmarnic dar smo v šopke ti povili in bomo jih na tvoj oltar hvaležno položili.«
»Že prišla je pomlad vesela, cvetlica se je razcvetela, ki vsak jo srčno rad ima: prelepa bela šmarnica.«
»Mi šmarnice obhajamo,
Mariji jih darujemo.
Naj šmarnica in 'lil’ja v dar,
Marija, bo ti na oltar.«
(Venec, 334, 343, 823.)
Kot majniška pobožnost šmarnice niso pognale še le na naših domačih tleh, temveč so bile k nam prinesene od drugod.
Stari poganski Rimljani so praznovali v mesecu maju tako zvane »ludi florales«, cvetlične veselice, s katerimi so proslavljali nanovo oživljeno naravo in častili nekatera božanstva. Prirejali so ob tem času javne ljudske igre in zabave, s katerimi so pa bile združene vsakovrstne razuzdanosti, prepletene s plesom, pojedinami in pijančevanjem. Slične po* mladanske veselice so praznovali tudi Germani. Stari Slovani so ob tem času z rajanjem, petjem in cvetjem častili boginje Živo, Vesno in Lado.
Med romanskimi narodi so bile razuzdane po* mladanske in majniške veselice in zabave tako močno ukoreninjene tudi v poznejših časih, da jih niti krščanstvo ni moglo zlahka zatreti. Poleg mla* dine so tudi starejši ljudje pri teh veselicah mnogo grešili in pri tem tudi službo božjo zelo zanemar* jali. Zaradi tega si je Cerkev resno prizadevala, da bi te globoko ukoreninjene in zastarane poganske šege in običaje izpodrinila s krščanskim prazno* vanjem in jih nadomestila s cerkvenimi sloves* nostmi.
Posamezne pojave pomladanskih in majniških pobožnosti srečamo že v starih časih. Tako je že Alfonz Modri, kralj kastiljski (+ 1284) napisal knji* žico, v kateri opominja, da v krasni pomladanski dobi ne moremo storiti boljšega, kakor če prisrčno častimo Marijo, ta krasni zemeljski raj, to naj* lepšo duhovno pomlad. Sto let za njim je pobožni dominikanec Henrik Suzo (+ 1356.) celo pomlad posvečeval »najlepši izmed žen«. Že od mladosti je imel navado, da je s prvimi cvetkami pozdravil rožnato Kraljico nebeško. Ko je začel svojo spo* mladansko pobožnost, je natrgal najlepših cvetlic, jih zvil v venec in ga položil na glavo Mariji s po* božno željo: »Ti si najlepša cvetlica in spomladan* sko veselje mojega srca; ne zavrzi prvih cvetlic, ki
ti jih poklanja tvoj služabnik!« Pred Marijino po* dobo je molil pobožne molitve, prepeval svete pe* srni, donašal ji redno najlepših cvetlic in jo milo prosil: »Daj tudi meni majniški venec milosti in nove luči!«
Sv. Karel Boromejski je na milanskem cerkve* nem zboru !. 1579. resno prosii duhovščino, naj išče primernih pomočkov, da bi se zatrle pregrešne po* mladanske šege, ki so se vzdržale izza poganskih časov. Te šege, ki so bile prvotno samo češčenje poganskih božanstev in so se šele polagoma izpre* vrgle v slabo, nam pričajo, da so narodi čutili ne* kako naravno srčno potrebo, častiti božanstva ob pogledu na oživljajočo se naravo in prerajajoče se življenje. Pričajo nam, kako se v tem letnem času nekako sama od sebe poraja v našem srcu pobož* nost. Pričajo nam pa tudi, kako kmalu in kako lahko zablodi ubogo človeško srce od dobrega v slabo. To naravno nagnenje človeškega srca, ki je pa tako zmotno in slabotno, je hotela Cerkev obr* niti v pravo smer in mu je zato pokazala pot k presladkemu in vse ljubezni polnemu srcu njegove nebeške matere Marije. Po gorečem preddelovanju pobožnih mož in velikih častilcev Marijinih je po* stavila Cerkev majniško slavje na krščansko pod* lago in nekdanje češčenje poganskih malikov in proslavljanje pomladanske narave je dalo temelj za majniško češčenje nebeške Kraljice.
Sveti Fililp Neri, velik častilec Marijin, ki je umrl v Marijinem mesecu maju leta 1595, je bil prav poseben prijatelj mladine, zato je z žalostjo gledal, koliko nežnih cvetk nedolžnosti je za vedno ovenelo v razuzdanih majniških zabavah. V tistem času, ko poganja v naravi najlepše cvetje, je ginilo najlepše cvetje nedolžnih duš. Da bi rešil te duše in cvetje njihovih čednosti, je vodil in vabil v me* seču maju mladino pred oltar Marijin.
Šmarnice kot vsakdanja celomesečna pobožnost, s katero posvetimo ves mesec maj češčenju Mari*
jinemu, so se započele in razširile po letu 1700. Spočetka so bile najbolj razširjene po cerkvah rim« skega mesta, polagoma pa so jih začeli vpeljavati tudi drugje po Italiji. Ko je papež Pij VII. s pi« smom 21. marca leta 1815. podelil za vsak dan maj« niške pobožnosti 300 dni odpustka in enkrat v me« seču popolni odpustek tistim, ki bi opravljali to pobožnost vsak dan in prejeli vsaj enkrat svete zakramente, so se začele šmarnice izredno hitro širiti po vsem svetu. Kmalu so se udomačile po Francoskem in Španskem, po Belgiji in Nemčiji, po avstrijskih deželah in po naših krajih, kakor smo že slišali.
Že omenjeni Marijin častilec Janez Volčič nam v svoji veliki knjigi »Življenje Marije« poroča ta« kole: »Ker se je ta lepa pobožnost v svetem mestu pričela, naj nekoliko omenim, kako pobožni Rim« ljani nebeško Kraljico ta mesec častijo, kar sem nekdaj sam videl ob svojem potovanju v Rim leta 1877. V Rimu je v začetku Marijinega meseca tako toplo, da so dišeče cvetlice v najlepšem cvetju. Rimljani znajo kaj lepo svoje prelepe marmornate oltarje krasiti. Velike svilnate preproge razpne jo od vrha oltarja po celi cerkvi na obeh straneh, ka« tere z raznimi cvetkami ozaljšajo; razpostavijo in poobesijo mnogo prezalih svečnikov, na katerih gori toliko sveč, da jih skoraj ni mogoče prešteti. Oltar Matere božje je ves v lučicah. — Ko vse v lučicah mrgoli, molijo najprej sveti rožni venec, potem je kratko premišljevanje ali pridiga, katero ima vse dni celega meseca eden in ravnoisti maš« nik. Po nauku priporoči pridigar obilni množici Marijinih častilcev kako čednost ali duhovno vajo za tisti dan posebej, kar imenujejo »fioretto«, to je cvetlica, darovana preblaženi Devici Mariji. Sledi prisrčno izročilo Materi božji in slednjič še kratek vzdihljaj, katerega naj Marijini otroci večkrat čez dan ponavljajo. Zdaj molijo še nekaj Zdravamarij za spreobrnenje trdovratnih grešnikov in krivo«
vercev. Potem pride škof tiste cerkve ali njegov namestnik z drugo duhovščino ter izpostavi pre* sveto Rešnje Telo in vse ljudstvo poje po latinsko litanije Matere božje. Služba božja konča z blago* slovom, ko vsa množica odpoje ,Tantum ergo’.«
Tako poroča ta vneti častilec Marijin, ki ima posebne zasluge za razširjanje šmarnic med našim ljudstvom. Nadalje piše v že omenjeni knjigi »Živ* ljenje Marije«:
»Sedanje dni vsi pobožni kristjani po širokem svetu nebeško Kraljico ta njej posvečeni mesec, ki ga radi ,Marijin mesec’ imenujemo, posebno pri* srčno častijo; da se res lepo izpolnjuje preroko* vanje Gospodove Dekle, katero je izrekla v svoji veličastni pesmi, ko je obiskala svojo teto Eliza* beto: ,Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi.’ (Luk. 1, 48.)
O, koliko je pa še tudi pobožnih hiš, v katerih napravijo mali oltarček z Marijino podobo, katero nedolžni otroci in tudi odraščeni častilci Marijini lepo okrasijo, pred njo domače vsak večer zbirajo in tako obhajajo domače ,Marijine šmarnice’. O blagor taki hiši! Marija, nebeška Kraljica bo vse obilno poplačala.«
Nikakor se ne smemo zadovoljiti samo s sim* bolično lepoto šmarničnega imena za majniško po* božnost, temveč moramo skrbeti za to, da bo me* sec maj za nas kakor kitica, povita iz belih šmar* nic, in da bo vsaka majniška pobožnost posebej vrstica lepih duhovnih trenutkov, kakor je vsaka šmarnica sestavljena iz vrstice lepih belih cvetov, ki jih veže na svojem stebelcu v blagoduhtečo le* poto. Da bodo naše duhovne šmarnice podobne cvetnim šmarnicam, morajo biti zares lepe po svoji zunanji slovesnosti in blagodišeče po duhu notra* nje pristne pobožnosti. Kakor je v mesecu maju lepo okrašen Marijin oltar v cerkvi, tako naj bo lepo okrašen v tem mesecu tudi domači Marijin oltarček. In kakor se v maju razlega veseloslo*
vesna Marijina pesem pri cerkvenih pobožnostih, tako naj radostno odmeva tudi pri vsakdanjem delu doma itn na polju:
»Dajte, hribje in doline, gozdi, travniki, planine, vsi Devico počastite, ki je lepše nima svet.
Vsi potočki žuboreči, ljubi tički žvrgoleči, premogočni vseh Kraljici pojte hvalo, pojte čast!«
(Venec, 333.)
Pridružimo se v tem mesecu prelepi pomla* danski naravi, ki hoče z duhtečim cvetjem in sladkim petjem proslaviti Kraljico majnika. Zato pa naša pobožnost do Marije ne sme biti v tem mesecu omejena samo na cerkve, temveč mora prevzeti vse naše domove in mora duhteti celo iz obcestnih znamenj in kapelic, ki naj bi bile vedno sveže ovenčane in lepo okrašene. In ta naša po« božnost ne sme biti samo zunanja, temveč mora prevzeti našo dušo in naše srce, vse naše mišljenje in čuvstvovanje. Mesec majnik naj bo ves in cel Marijin in mi v tem mesecu vsi in popolnoma njeni.
Ako izpuliš iz lepo povezane cvetlične kite nekaj cvetja ali pa če odtrgaš posamezni šmarnici nekaj tistih lepih, belih cvetnih solzic, bo kita, bo cvetka sicer še lepa, a popolna ne bo več. Tako je tudi s šmarnično pobožnostjo: če včasih to po* božnost opustiš in zanemariš, že ni več popolna. Kakor tebi! ne more biti povsem dopadljiva oskub* ljena cvetna kita ali šmarnični cvet, tako tudi Mariji ne more biti povsem dopadljiva nepopolna in zanemarjena šmarnična pobožnost. Zato se
resno potrudi, da jo boš opravljal vsak dan redno in pobožno. Ako bi te stanovska opravila ali kaki važni posli včasih zadržali, da ne bi mogel k šmar« nični pobožnosti v cerkev, jo lahko doma opraviš. Odmoli v ta namen rožni venec ali vsaj litanije Matere božje in nekaj molitvic k preblaženi De« vici. Obudi v svojem srcu nekaj pobožnih misli na Marijo in napravi iz ljubezni do nje kak dober sklep. Posebno se potrudi njej na ljubo odložiti kako napako in se vaditi v kaki čednosti. Tudi stari in bolehni lahko opravljajo doma svoje šmarnice. Oltarček Marijin je prav kmalu na« pravljen in nič ne de, če je še tako skromen. Vsak bolnik lahko opravi vsaj kratko vsakodnev« no pobožnost k Mariji. Tisti, ki redno in lepo opravljajo šmarnično pobožnost, postanejo de« ležnil obilnih odpustkov in drugih duhovnih sadov.
Te pobožnosti naj bi se zlasti mladina prav prisrčno oklenila in starši naj bi svoje otroke prav skrbno pošiljali k šmarnicam. Če je že sveti Filip Neri v svojem času vodil mladino v maju pred Marijin oltar, da bi jo z Marijino pomočjo obvaroval pretečega zla, koliko bolj je to potrebno v današnjih časih, ko je vedno več in vedno večjih nevarnosti, ki pretijo sedanji mladini in je tako mladina vedno večje pomoči Marijine potrebna.
Majniška pobožnost pa nima samo omenjene« ga namena enomesečnega češčenja Marijinega, temveč ima z ozirom na nas ta poglavitni namen, da naša srca razrahlja in ogreje, da bi bila kakor cvetne gredice, ki naj bi neprestano poganjale cvetje češčenja Marijinega. Majnik nam mora biti čas poglobitve in oploditve trajne, nezvenljive po« božnosti do nebeške Matere naše.
Bilo je pred par desetletji, ko je neki osemin« dvajsetletni mož prišel v Rim in se tu vdal vsako« vrstnim užitkom, ki jih korak za korakom nudi večno mesto. Bil je iz odlične in bogate dru« žine. Za seboj je imel življenje polno razuzda«
nosti. V zloglasni igralnici v Monaco je zaigral vse svoje imetje in celo dragulje svoje soproge, ki se je zaradi tega ločila od njega. Ta vest je na njegovega očeta tako hudo učinkovala, da ga je zadela kap in je umrl z besedami: »Moj Bog, jaz mu odpuščam. Ti veš, da umiram zanj!«
Ko je sin izvedel o tej nagli smrti očetovi, se je smatral za prokletega in je brezciljno blodil po svetu. Njegova razuzdanost pa mu je nakopala težko bolezen. V Rimu mu je zdravnik povedal, da je brez upanja izgubljen. Nepričakovano se je pojavila v hotelu, kjer je prebival, njegova mati, dasiravno ji že več časa ni bil poslal nikakega glasu. Potem ko se je bilo poleglo prvo veselje snidenja, je zaprosil mater: »Ostani pri meni. Go* vori o vsem, kar hočeš, samo ne o veri. Jaz ne verujem v nič drugega kot samo v tvojo ljubezen do mene.« Mati pa mu zakliče: »Kaj si pozabil tudi Mater božjo, ki si jo tako zelo ljubil? Saj si mi večkrat rekel: Njo bolj ljubim kakor tebe, kajti ti si samo moja človeška mati, ona pa je moja nebeška Mati!« — »To je bila otroška vera. In vendar, če bi bila nebesa, bi bila presveta Devica edina oseba v njih, ki bi jo ljubil, ker bi se mi zdelo, da v njej tebe zopet vidim.«
V bližini hotela je bila cerkev z milostno po* dobo Marijino. Tam je mati vsak dan po cele ure molila za svojega nevernega sina. Krasila je ka* pelo Matere božje z najlepšim cvetjem in noč in dan so gorele sveče pred Marijino podobo. Bilo je v mesecu maju. Po rimskih cerkvah, kjer so opravljali šmarnice, so po materinem naročilu mo* lili za spreobrnenje mladega moža.
Ko je mati poslala nekega duhovnika, ki je že od madosti poznal njenega sina, k bolniku, da bi ga pripravil na sprejem svetih zakramentov, se je bolnik ves vznevoljen dvignil na svojem ležišču in začel silno zabavljati čez vero in zakramente. Nazadnje je potegnil izpod vzglavja samokres in
glasno zaklical: »Samo še eno besedo o veri in se ustrelim!« Duhovnik je moral oditi brez uspeha.
Pri prihodnjem obisku je mati zaprosila sina za en spomin. »Kaj pa naj bi to bilo, ljuba mati?« Pri teh besedah potegne mati samokres izpod si* novega vzglavja in mu reče, da hoče to za spo* min. Potem pristavi: »In sedaj bi rada jaz tebi dala spomin.« Ponudi mu zlato svetinjico Brez* madežne. »Ne hotel bi te žaliti, ljuba mati, toda nosi jo ti za me. Ti veruješ v sveto Devico, jaz ne. Ah, če bi mogel verovati v njeno ljubezen, bi je ne pustil nikdar od sebe.« »Ljubi otrok, ne brani se vsaj, prejeti blagoslov svoje človeške v imenu tvoje nebeške matere.« S svetinjico je sina prekrižala na čelu. — Brez besede je sprejel ta blagoslov. Njegov samokres pa je mati odnesla na oltar Marijin kakor nekako tiho prošnjo.
Dne 17. maja je imel bolnik svoj rojstni dan. Mati je kupila krasen šopek rož in položila v naj* lepšo rožo svetinjico Brezmadežne. Ta šopek je položila na stopnice oltarja med dvemi svetimi mašami, ki sta se darovali za spreobrnjenje nje* nega grešnega sina; prejela je tudi sveto obha* jilo. Potem je gospa pohitela v hotel h svojemu sinu, da mu vošči k rojstnemu dnevu, in mu pri tem izročila šopek rož. Sin ji reče ves hvaležen: »Te rože hočem obdržati, in ko se posušijo, jih dam pod steklo. Ko umrjem, položi jih na mojo krsto. Tam naj ostanejo pri meni kot spomin na te.« Mati je odšla v svojo sobo. Bolnik je obču* doval krasoto rož. Pri tem zapazi v eni roži nekaj blestečega. V svoje začudenje najde zlato sveti* njico Brezmadežne. Ogleduje jo in reče sam pri sebi: »Kako lepa je ta Marija!« ter jo spoštljivo poljubi, ne da bi se dobro tega zavedal. — V tem hitou je padlo kakor zavesa izpred njegovih duš* nih oči. V jasni luči se mu ie prikazalo vse nje* govo dosedanje življenje. Bil je premagan.
Takoj je poklical mater. »Ta svetinjica, ki je
nisem hotel sprejeti iz tvojih rok, je prišla k meni v roži. O kako je dobra premila Devilca! Zopet mi je vero vrnila. Verujem vanjo in jo ljubim kakor tebe!« Mati in sin sta jokala solze sreče.
Uro pozneje je prišel prijatelj duhovnik in poslušal skesano življenjsko izpoved bolnikovo. Drugo jutro je v salonu poleg bolniške sobe opra* vil sveto mašo in podelil bolniku sveto obhajilo.
Čez dva tedna je bolnik umrl v rokah svoje matere, potem ko je prejel svete zakramente umi« rajočih. Na njegovem grobu je marmornata plo* šča z napisom: »Quod Deus imperio, tu preče, Virgo, potes.« »Kar Bog s svojo vsemogočnostjo, zamoreš ti, Devica, s svojo prošnjo.«
Tej premogočni priprošnji naše neskončno do* bre nebeške matere Marije se še posebno v tem mesecu majniku prav prisrčno in vdano priporo* čajmo:
»O Marija, ti cvetlica, ti prekrasna šmarnica!
Bodi naša pomočnica, prosi za nas Jezusa!«

Vijolica.
Ni je vijolice skritocveteče, sladkoduhteča bolj kakor ti. Roža skrivnostna, vse te časti: najbolj ponižna cvetka si ti.
(Zdrava Marija, 26.)
Vijolico, to ljubko predpomladno cvetko po* zdravljamo vsako leto nanovo s posebnim vese* ljem. Komaj sta se stalila led in sneg, že po* žene izpod lanskega listja in nam prijazno duhti s solnčnih ograd in obronkov. Vsi jo poznamo in radi imamo; izza detinskih let nam je ljuba in draga znanka. Vsi srečni smo bili, ko smo kot otroci nabirali prve vijolice in jih povijali v šopke. In še sedaj nam zasije kakor jasen žarek otroške radosti v srcu, ko zagledamo v zgodnji pomladi prvo vijolico.
Legenda nam pripoveduje, kako je vijolica na* stala. Potem ko je bil Adam že veliko, veliko let preživel v globokem kesanju in prebridki bolesti, mu je poslal Bog nadangela Gabrijela, ki mu je oznanil odpuščanje greha in milost božjo. Pri tej
blagovesti se je Adam hvaležno ozrl proti nebu in potem sklonil svojo glavo, ker so mu iz oči pri* vrele solze hvaležnega veselja in ponižnosti.
»Ponižnosti solza je padla na tla, iz nje pa je vzklila vijolica mila.
Zato je ta cvetka ponižnosti znak, ker jo je pokora ponižna rodila.«
(Fr. Kralj. Legende, 14.)
Vijolica nam velja kot najlepši simbol poniža nosti in spokornosti. Vijolična barva je v cerkve* nem bogoslužju spokorna barva, barva adventa in posta, barva zakramenta svete pokore in posled* njega maziljenja, barva prošnjih križevih procesij in blagoslavljanj spokornih simbolov pril zakra* mentalih krstne vode in blagoslovljene vode, za svečnico, za pepelnico in za oljčnico; je znak po* nižne spokornosti v priprošnjem zaupanju pri mnogih drugih blagoslavljanjih in obredih.
Vijolica pa ima dvojno barvo: belo in vijo* lično. To pa je premodri Stvarnik zato tako od* ločil, da nam vijolica znači lahko dvojno poniž* nost: Bela vijolica je simbol Marijine nedolžne ponižnosti; ona vijolične barve pa je simbol Ada* move in splošno človeške spokorne ponižnosti. Če je Marija, ki je vsa brezmadežna in brezgreš* na, ponižna, kako ponižni bi morali biti šele mi, ki smo z grehi tako omadeževani!
Vsi učeniki notranjega, duhovnega življenja nam zatrjujejo, da je ponižnost temelj in pod* laga vsem drugim čednostim in vse duhovne po* polnosti. Brez ponižnosti ne more pognati nobena druga čednost; in če bi bila katera duša napol* njena z vsemi čednostmi, bi kmalu vse čednosti usahnile, če bi ponižnosti ne bilo. Kakor je na* puh prvi izmed poglavitnih grehov in iz njega iz*
vira vse polno drugih grehov, tako je ponižnost temelj vseh čednosti ravno zato, ker je prvii po« glavitni pregrehi nasprotna.
Kakor je pri zgradbi hiše potreben najprej te« melj, na katerega se stavijo stene in potem streha, tako je potrebna v duhovnem življenju najprej temeljna čednost ponižnosti. Čim višja ima biti hiša, tem bolj globok mora biti tudi temelj. Ko« likor višje duhovno poslopje prave popolnosti hoče kdo postaviti, toliko bolj globoko mora po« staviti tudi temelj v sveti ponižnosti, tako nas uči sveti Alfonz Liguorski. Pred Kristusom, je bila ta lepa in potrebna čednost skoraj nepoznana. Sin božji je prišel na svet, da bi nas te čednosti na« učil z besedo in dejanjem. »Učite se od mene, ki sem krotak in iz srca ponižen!« (Mat. 11, 29.) In vse njegovo življenje, od rojstva v revnem betle« hemskem hlevčku pa do smrti na sramotnem lesu križa, je bilo eno samo nepretrgano globoko in prostovoljno ponižanje. On, Sin božji je »podobo hlapca vzel nase.« (Fil. 2, 7.)
Po izredni ponižnosti se odlikuje tudi njegova mati Marija. Ko ji je nebeški poslanec oznanil čast Božje matere, je v svojii globoki ponižnosti izrekla veliko besedo: »Glej, dekla sem Gospo« dova!« (Luk. 1, 83.) To svojo ponižnost je ona sama imela za glavni vzrok, da se je Bog tako milostno ozrl nanjo in jo tako zelo povišal in po« veličal: »Ozrl se je na nizkost svoje dekle.« (Luk. 1, 48.) Ta globoka ponižnost Marijina nam blesti iz vsega njenega življenja, ki je bilo tako tiho, skrito in skromno, skoraj nepoznano. Zato po« udarjajo vsi cerkveni učeniki, da je bila Marija ravno zavoljo svoje globoke ponižnosti tako vi« soko povzdignjena nad vse stvari kot Mati božja in od časti Matere božje do Kraljice vseh nebes. Sveti Bernard pravi, da je Marija postala Mati božja ne samo zato, ker je bila devica, ampak tudi zato, ker je bila ponižna.
In prav ta misel odmeva tudi iz liturgije praz* nika Marijine ponižnosti, ki ima v misalu na dan 17. julija določen poseben mašni obrazec. V tej maši prevladuje poveličevanje Marije kot svete in deviške Bogorodice. Berilo iz Sirahove knjige je isto kot na praznik Marijinega vnebovzetja, ko se preblažena Devica poveličuje »povišana kakor cedra na Libanu in kakor cipresa na gori Sionski; kakor palma v Kadešu in kakor rožni grm v Je* rihi; kakor krasna oljka na poljanah in kakor pla* tana pri vodi poleg potov.« Evangelij po sv. Luku je isti kot na praznik Marijinega oznanjenja, ki nam podaja zgodbo angelovega oznanjenja in Ma* rijinega privoljenja. Še v darovanju se ponovijo besede: »Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami!« Tu nam pride do jasne zavesti liturgični namen tega maš* nega obrazca, ki hoče poveličati veličino Mariji* nega božjega materinstva, katere temelj je bila tista velika ponižnost, izražena z Marijino be* sedo: »Glej, dekla sem Gospodova!« Ponižnost Marijina se omenja samo v prvi molitvi, ko pro* simo Boga, ki se ozira na ponižnost, naj bi dal svojim služabnikom, da bi s čistim srcem posne* mali ponižnost Marije vedno Device, ki je po svo* jem devištvu dopadljiva v ponižnosti spočela Go* spoda Jezusa Kristusa. V tihi molitvi prosimo Boga, naj bi sveta daritev po priprošnji blažene Device Bogorodice Marije nam pridobila milost prave ponižnosti in odvzela od naših src poželje* nje oči, poželjenje mesa in napuh življenja, da bi trezno, pravično in sveto živeli in tako dosegli večno plačilo. V poobhajilni molitvi pa prosimo, naj bi nas prejem presvetega zakramenta očistil madežev greha in naj bi nas po priprošnji prebla* žene Marije, vedno Device, privedel po poti po* nižnosti v nebeško kraljestvo. Tako imamo Ma* rijino nonižnost v vsem mašnem obrazcu za praz* nik njene ponižnosti omenjeno samo v prvi mo*
litvi. Vidimo tu vsaj miselno krepko poudarjeno resnico, ki jo je bila Marija sama tako lepo izra* žila z besedami: »Ozrl se je na nizkost svoje de« kle ... velike reči mi je storil... povišal je nizke.« (Luk. 1, 48, 49, 52.) Vidimo tudi močno poudar« j eno vez med njenim devištvom in njeno poniž* nostjo. Devištvo in ponižnost sta v najtesnejši medsebojni zvezi; brez ponižnosti je devištvo kmalu, kmalu izgubljeno.
Ker je bila Marijina ponižnost vsa tako čista in deviška, zato je simbol njene ponižnosti bela vijolica.
Oecolampadius1) piše v nekem govoru, da je preblažena Devica Marija bolj bela kot lilije, bolj blagodehteča kot vrtnice in bolj ponižna kot vi* jolice.
Napuh je bila pregreha naše nesrečne prve matere Eve, ki jo je zapeljala beseda: »Katerikoli dan bosta jedla, se vama bodo oči odprle in bo* sta kakor bogova... (I. Moz. 3, 5.) To je prav tista iz napuha porojena misel, ki je onesrečila Luciferja in z njim vse hudobne angele, ko je rekel v svojem srcu: »V nebo pojdem, nad zvez* dami božjimi bom povišal svoj prestol... in enak bom Najvišjemu.« (Iz. 14, 13—14.) Ker je prišlo po Evi in njenem napuhu pogubljenje vsemu rodu človeškemu, je moralo po Mariji in njeni poniž* nosti priti odrešenje. Tako je njena ponižnost te* meljna zveličavna čednost.
Marija, sama neskončno ponižna, ljubi poniž« nost in hoče ponižnosti tudi od nas. Kakor je po* nižnost naredila Marijo Bogu dopadljivo, tako na* redi ponižnost nas Mariji dopadljive. Brez poniž* nosti ni pravega češčenja Marijinega, ker ni pra* vega posnemanja Marijinega. Koliko je nesrečnih duš, ki Marije niso posnemali v nedolžnosti; te jo morajo posnemati prav posebno v ponižnosti.
') Ekolampadij.
Kdor je izgubil nedolžnost, še lahko dospe k Ma* riji po poti skesane in spokorne ponižnosti. Ni pa mogoče, da bi v nebesa prišel prevzetnež, kajti Marija sama nam zatrjuje: »Razkropil je nje, ki so napuhnjenih misli. Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke.« (Luk. 1, 51—52.) Zato nam tudi Marija kliče »Kdor je majhen, naj k meni pride!« (Preg. 9, 4.)
Pohitimo k Mariji, tej nebeški vijolici nedolžt ne ponižnosti, po poti spokorne ponižnosti.
Ponižnost je zlasti dekletom prepotrebna čed* nost. Kako lepo poje znana dekliška popevka:
»Kakor vijoVce cvet razveseljuje svet modro, ponižno slovensko dekle!«
O, da bi se v šoli nebeške Matere hotela vsa dekleta naučiti zveličavne modrosti krščanske po* nižnosti! Koliko nedolžnosti in dekliške čistosti bi bilo ohranjene in obvarovane. Ni kaka krivična žalitev, temveč le žalostna ugotovitev dejstva, če rečemo, da so posebno dekleta izredno nagnjena k prevzetnosti. Ta prevzetnost se kaže zlasti v močnem poudarjanju in uveljavljanju telesne zu* nanj osti in lepote, ki jo skušajo večati in mno* žiti in naravnost razkazovati s pomočjo mode in noše in vseh mogočnih toaletnih pripomočkov in sredstev. In prav tako gotova in žalostna resnica je tudi dejstvo, da ravno od teh prevzetnih de* klet, ki vedno ki povsodi skušajo uveljavljati svojo lepoto in z njo vplivati na moški svet, je največje število tistih nesrečnih, ki so nizko pa* dle in v tem padcu izgubile dragoceni zaklad svoje nedolžnosti ter zaradi svoje zunanje telesne lepote izgubile svojo notranjo lepoto in čistost svoje duše.
Služabnik božji, pokojni škof Slomšek, pripon roča dekletom, naj zasadijo v svoje srce sedem nebeških rožic svetih deviških čednosti; med temi je tudi »modra vijolica, ki le na skrivnem rada cvete, z žlahtnim duhom napolnjuje svoj kraj, ponižnosti zala, čedna podoba«.
Prav podobno misel poudarja cerkvena pesem, v kateri Mariji »šopek cvetlični prinašamo v dar«. V tem šopku
»Druga cvetlica vijolica mala lepa podoba ponižnosti je.
Skromna Devica, ti zgled si mi dala, sklenem v nizkosti posnemati te.
(Venec, 338.)
O, naj bi vijoličnega cvetja ponižnosti prina* šala dekleta Mariji v dar; s tem cvetjem bodo posebno razveseljevale njo, ki je ponižna dekla Gospodova.
In če je dekletom zaradi večjih nevarnosti po* nižnost prav posebno potrebna, je potrebna tudi ženam. Če je prevzetnost pri dekletu bolj nevarna, se nam pri ženi zdi že bolj nespametna. Ošabna žena bo težko poštena ostala. Žena pa se mora truditi, da bo pametna, modra, poštena družica svojemu možu in prav taka mati svojim otrokom. Med svojimi štiridesetimi nauki za krščanske de* vice ima Slomšek tudi sledečega:
»Prelepo cvetijo nam rožice tri:
Nedolžnosti lil’ja devicam, vijolica ženam poštenosti, pobožnosti solnčna vdovicam.«
Kako je vijolica ponižnosti tudi moškim po* trebna, to nam pa pove Rožica s Krasa, Ernest
Mlakar. Pad naslovom: »Kakšen dom bi si jaz se* zidal« je kot tretješolec napisal sledečo nalogo:
»Kakšen dom? Nikakega, ker nimam nič de« narja. Ni vredno, da bi o tem govoril. No, če bi kdaj dobil v loteriji, potem bi se že dalo kaj go« voriti in izvršiti.
Nič, — brez denarja, brez loterije bi ga se« zidal. Vzel bi sekiro, žago in dleto in nekaj žeb« ljev. Šel bi v gozd. Sredi gozda leži prijetna do« linica. Posekal bi nekaj dreves, jih obtesal, zbil iz njih hišico ter jo postavil v en kot dolinice. V hišici bi bila v enem kotu mala hrastova miza, v drugem slamnica, na steni pa križ. — Vso doli« nico bi ogradil z visoko živo, trnjevo mejo. Sredi dolinice bi postavil kapelico. Na vsaki strani ka« pelice bi zasadil po eno lipo. V kapelico bi po« stavil kip Brezmadežne, na desno sv. Alojzija, na levo bi. Grinjona. Celo dolinico bi obdelal in po« sejal z drobnim semenom. Pred kapelico pa bi pustil tri gredice, med njimi pa napravil ozko, a gladko ter lično pot. Prvo gredico bi zasadil z vu jolicami, na drugi bi cvetele rdeče vrtnice, a na gredici, ki bi bila najbližja kapelici, bi gojil bele lilije. Te cvetke bi me razveseljevale, njih pri« jetni vonj me oživljal. Vsak dan bi hodil mimo gredic h kapelici, vsak dan bi jih zalival. In vsak dan bii eno izmed cvetk utrgal ter jo položil v kapelico pred Brezmadežno. In ko bi slednjič za« sadil okoli kapelice zimzelen, ki bi jo opletal, bi izročil oskrbo svojega vrta Devici«Vrtnarici...«
Spomniti se moramo tu pač tudi njegovih sanj o vrtu Majnikove kraljice, v katerem so se raz« prostirale gredice z najrazličnejšimi cvetkami. »Na prvi so cvetele vijolice; oh, koliko lepše so bile tiste od navadnih vijolic!« So to pač vijolice iz vrta Majnikove kraljice, torej vijolice prelepe ponižnosti Marijine. In kakor vidi v tem Mariji« nem vrtu vijolice na prvi gredici, tako hoče tudi v svojem vrtu, v vrtu svojega srca, svoje vijolice,
te lepe cvetke ponižnosti, zasaditi na prvo gret dico, dobro se zavedajoč, da je ponižnost temelj vseh drugih čednosti.
V dnevniku tega vzorTanta beremo: »Neči* mrnost, danes ti napovem boj! Marija, Ti Devica, ki si vedno sovražila to pregreho in jo še sovra« žiš, pridi mi na pomoč! Od sedaj naprej si bom posebno prizadeval za eno čednost: ponižnost. AJco bom enkrat to imel, potem bom tudi v dru« gih čednostih napredoval.«
Tri cvetne gredice Mlakarjeve nas lepo spo« minjajo cerkvene pesmi:
»Marija Kraljica, nebeška Gospa, si nam pomočnica vselej milostna.
Za praznik slovesni ti dajemo ponižno pa radostno pesmico:
Glej, lilije bele prelepo čistost, vrtnice rudeče ljubezni skrivnost, vijolice skromnost prehvaljeno; iz rožic teh venec ti spletamo.«
(Venec, 327.)
Morda je bil Mlakarju pri njegovem vrtu v spominu ta motiiv, ki ga srečujemo tudi še v dru« gih pesmicah Marijinih. Toda med tem ko imamo tu v pesmi lilijo kot najlepšo na prvem mestu in vijolico kot najskromnejšo na tretjem, je Mlakar tako v Marijinem kakor tudi v svojem vrtu po« stavil vijolice na prvo mesto, v prvo gredico, ker so simbol prve, poglavitne in temeljne čednosti, ponižnosti. In od te mimo drugih dospe do bele lilije, ki je simbol najlepše čednosti, Marijine brezmadežnosti in človeške nedolžnosti. Dovolj jasno poudarja ta mladi, cvetni fant, ta kraška rožica, da brez ponižnosti ni čistosti.
In če je pri kom že tudi lilija zapravljena, naj bi vsaj vijolica ostala. In če ta vijolica tudi ni bela kakor Marijina nedolžna ponižnost, naj bi bila vsaj vsa vijolično spokorno skesana. Tudi take bo Mati Marija vesela. In kakor se vijolica stisne v tiho, solnčno zavetje, tako privijmo se mi k njej, ki je pribežališče grešnikov in velika zavetnica naša.
V bogati zakladnici vzpodbudnih in za prebla* ženo Devico tako slavnih dogodkov, v Letopisu nadbratovščine prečistega Srca Marijinega v cer* kvi naše Ljube Gospe Zmagovalke v Parizu, se med mnogimi drugimi bere tudi sledeči dogodek:
Neka odlična pevka v naj večjem pariškem gledališču je žela vsak večer izredna priznanja in prejemala bogata darila in lepe cvetlične šopke. Daši ni bila ravno pobožna in je živela zelo posvetno življenje, je vendar imela to lepo navado, da je poslala večkrat najlepše šopke pred kako Marijino podobo. Najbolj je ljubila vijolice in neredko je poslala v cerkev cele šopke vijolic. Nekega večera je prejela izredno lep in blago* duhteč šopek, ki ga je poslala v cerkev naše Lju* be Gospe Zmagovalke v sredini Pariza.
Drugo jutro ji pride na misel, da pravi sama pri sebi: »Poglej, morda se duhovniki, če vedo, da prihajajo od tebe ti šopki, niti ne zmenijo za* nje in jih kar v kot zavržejo.« Nemirna je odšla v cerkev, ne toliko zato, da bi molila, temveč naj* bolj zaradi tega, da vidi, kaj je s šopkom. Ozira se po oltarju na desno in levo, kjer so kar nagro* madeni cvetlični šopkii; toda svojega šopka ne zagleda nikjer. Vsa vznejevoljena dvigne svoje oči proti kipu Marijinemu in tam zagleda svoj prelepi šopek na častnem mestu ob nogah Mari* jinih. Ko je tako odgnala vsak dvom glede šopka, začne bolj pazljivo motriti Marijo. Ko se tako ozka v Ljubo Gospo, se ji zdi, da se Marijin po* gled upira nanjo, kakor da bi si ji hotela s tem po*
gledom zahvaljevati in jo obenem nečesa prositi. Tako ji je bilo pri tem pogledu, kakor da bi mo* rala jokati, toda oči so ji ostale brez solz; v srcu pa je začutila čuden nepokoj.
Zagledala je tam blizu duhovnika, kateremu se je šla zahvaliti, da so postavili njen šopek na tako častno mesto. Povedala mu je tudi o čudnem čuvstvu, ki jo je prevzelo, ko je gledala na Ma« rijo in se ji je zdelo, da tudi Marija njo gleda, ter ga vprašala, kaj naj bi to pomenilo.
Duhovnik je brez težave razumel, kaj želi Ma« rij a od nje in ji to obzirno in prijazno raztolmači. Ni bilo treba posebnega truda, da se je pevka od« ločila za spoved. Po spovedi se je odločila tudi za novo življenje, se popolnoma odrekla svetu in se posvetila Bogu. Vstopila je v nek nunski samo« stan. Ni pa nehala peti. Izza ograje na samostan« skem koru, kjer so bile nune zbrane, se je slišal večkrat glas, kii se je zdel bolj angelski kakor člo« veški. To je bil glas sloveče nekdanje gledališke pevke, ki je sedaj kot ponižna redovnica prepe« vala slavo božjo in slavo Marijino.
Kadarkoli stopimo pred kip ali podobo naše nebeške Matere, obrnimo vselej svoje oči k njej in povprašajmo jo, kaj želi od nas. Morda bo že« lela in hotela od nas ravno šopek vijolic skesane in spokorne ponižnosti. Prinesimo ji ga z vso po« nižnostjo in ji ga ^poklonimo z globoko vda« nostjo:
»Z vijolic duhtečih, ponižno cvetečih sem šopek nabral.. .
Le sprejmi premilo to skromno darilo,
Kraljica nebes.
Oj sprejmi to kito, v ljubezni povito, in z njo še srce!
Le zate bo bilo, le tebe slavilo, le tebi bo pelo do zadnjega dne!«
(Venec, 834.)
Vrtnica.
Lepa si, lepa si, Roža Marij a!
(Narodna pesem.)
Vrtnico, rožo*gartrožo, vso lepo in duhtečo, smatramo za kraljico cvetlic. Zaradi njene iz« redne lepote in sladkopriijetnega vonja je od davnih vekov pri vseh narodih sveta, kjerkoli je cvetela in duhtela, izredno priljubljena in skrbno negovana. Legenda nam pripoveduje, da je prva roža vzcvetela že v raju in da je bila iz raja pre« nesena kot dragocen spomin v solzno dolino sve« ta. Po Adamovem grehu je zvenela in rodila samo trnje, ob rojstvu Zveličarjevem pa je zopet za« cvetela v vsej svoji prelesti. Druge legende vedo povedati, da je pognala iz krvi Kristusove. Ko je mali Jezušček z Marijo in Jožefom bežal skozi puščavo, se je zbodel na trn; iz kaplje njegove krvi, ki je kanila na tla, je pognala lepa cvetka:
»Bila roža je rudeča, trnja polna in dišeča, danes še ljubezni sladke in bolesti grenke znak,«
(A. Medved. Legende, 49.)
Druga legenda pove, da je iz krvi Kristusove pod križem pognala
»kot spomin na božjo krono... roža s stebelcem bodečim, širila ljubezen božjo ...«
(J. Bekš. Legende, 12.)
Divja roža in roža jerihonska sta zacveteli, ko je mati Marija razgrnila čez trnjev brezcvetni grm oprano oblekco Jezuščkovo, da bi jo posušila. Zopet pripoveduje neka legenda, da je rdeča divja roža zadobila belo barvo, ko so jo orosile skesane solze spokorne Magdalene. Druga pa ve povedati, da je roža, ki je bila prvotno bele barve, postala rdeča šele tedaj, ko jo je oškropila kri umorjenega nedolžnega Abela.
Azija, zlasti Perzija, je od pradavnih časov dežela rož, ki jih goji v izrednih množinah. Tur« kom je roža nekaka sveta cvetlica; po njih le« gendi je pognala bela roža iz kapelj prerokovega potu. Pravoveren Turek rožo tako spoštuje, da je ne pohodi. Tudi stari evropski narodi so imeli rožo v posebni časti in so jo tako stari Grki kakor tudi Rimljani posvečevali svojim bogovom in so z rožami odlikovali posebno zaslužne osebe. Po« lagoma pa se je rožno cvetje močno zlorabljajo pri razuzdanih pojedinah in zabavah. Rimljani so imeli svoje posebne rožne praznike, imenovane »rosaria, rosalia, dies rosae«, v mesecu maju. V Bizancu in po Balkanu so praznovali take praz« nike še v XIII. stoletju po velikonočnih praznikih. Slovani so že pred XIII. stoletjem premaknili take praznike, ki so jih imenovali »rusalije«, t. j. »rož« niče«, k binkoštnim praznikom. Bili so ti prazniki ostanki starih poganskih slovanskih narodnih-praznikov, ki so jih praznovali v mladoletju, ko je vsa narava brstela v mladem, svežem zelenju,
cvetju in življenju. V zvezi s temi prazniki je bilo v davnih časih pri Slovanih češčenje vil Rusalk, ki so poosebljale rastlinsko življenje in posebno življenje cvetja.
Roža, ki je zavzemala tako odlično mesto v življenju in v bajeslovju vseh narodov, si je prh borila prav tako odlično mesto tudi v poeziji in umetnosti. Cele knjige bi se dale napisati, če bi hoteli izčrpno podati življenje in zgodovino, go* jenje in češčenje rož.
Naravno je, da si je roža, ki je bila kot kra* ljica cvetlic sveta vsem narodom, polagoma prh dobila odlično mesto tudi v Cerkvi in se posebno tesno spletla s češčenjem Marijinim ter tako po* stala Marijina cvetka. Za to imamo vzpodbudo že v svetem pismu, iz katerega si Cerkev privzame rožo kot simbol Marijin, ko nanjo obrača Sira* hovo prispodobo: »Kakor rožni grm v Jerihi« (24, 18.)
V cerkveni liturgiji je postala Marija »Rosa mystica, Roža skrivnostna« in jo ne samo v lita* nijah tako proslavljamo, temveč jo pod tem na* slovom častijo tudi po mnogih cerkvah. V nazi* vanju pobožnega ljudstva je dobila Roža Marija svoj praznik, »Rožnico«, kakor ponekod imenu* jejo Marijino vnebovzetje. Do posebne časti je prišla Roža Marija v molitvi in v prazniku rož* nega venca, ko jo častimo kot Roženvensko Kraljico.
Prelepe legende so združene z roženvensko pobožonstjo. Tako vedo legende povedati, kako so se zdravemarije rožnega venca, ki so ga molile pobožne duše, razcvitale v prelepe rože, ki so jih angelske roke spletale v rožnate vence in z njimi kronale nebeško Kraljico. Tako prikazen je imel baje brat Angelik (Angelico da Fiesole), ki je ohranil globoko v duši prikazen Marijino, krona* no z rožami njegove molitve. Bil je znamenit slikar in še danes občudujemo njegove Marijine
podobe, ki se zdijo, da so slikane z angelsko roko. Ko je leta 1455. umiral, se je dolgo ves zamaknjen oziral navzgor in je v sladkem zavzetju šepetal: »Marija je... neskončno lepša kot sem jo kdaj naslikal!« in je v angelskem nasmehljaju izdihnil svojo lepo dušo.
Neka legenda pravi, da je ime »rožni venec« za to molitev nastalo takole: Neki pastirček je na paši rad molil z zdravamarijami prepleteno molitev. Ker se je bal, da ne bi zgrešil določenega števila, si je narezal drobne koščke od trte, jih prevrtal, nabral na ločje v desetkah in imel tako pripomoček, da je zmolil natančno določeno šte* vilo zdravamarij. Nekega decemberskega dne je obesil to svojo iznajdbo na neko drevo, da jo drugi dan zopet najde. Ko se je vrnil, je v svoje veliko začudenje videl, da so se drobni koščki trte razcveteli v sveže, lepe rože, ki so tvorile lep venec. Odtedaj imamo baje ime »rožni venec«. Podobnih pobožnih legend imamo vse polno, in četudi niso resnične, so pa zelo lepe in pomembne in hočejo z nekako otroško preprostostjo povelh čevati prelepo nebeško Rožo Marijo, ki jo tudi narodna pesem tako lepo opeva kot »lepo Rožo Marijo«, »cartano Rožo Marijo« in jo proslavlja: »Češčena, Roža Marija!«
Kakor je simboličnega pomena roža sama, ta* ko tudi nje barva. Tri temeljne barve gartrože so bela, rdeča in rumena, ki se prelivajo v najrazlič* nejše odtenke. Te tri barve imamo poudarjene tudi kot simbolične v rožnem vencu. Bela barva je znak čistosti' in radosti; bela gartroža nam je simbol prečiste, radostne matere Marije. Rdeča roža nas s svojo barvo spominja krvi in trpljenja, znači plamen ljubezni in je tako simbol trpeče, žalostne matere Marije. Rumena barva je znak zlate barve večne slave in je tako rumena vrtnica simbol častito poveličane matere Marije, Kraljice nebeške. Radostna in žalostna ljubezen iz življe*
nja Marijinega tu doli na zemlji se je spojena prelila tam gori v nebesih v častitljivo blaženost nebeške Gospe. To Marijino poveličanje gleda duša naroda, ko lepo prepeva:
»Angeli v raju pojejo,
Rožo Marijo kronajo.
Kronaj jo, kronaj jo, večni Bog,
Oče, Sin in Sveti Duh.
Božji svetniki rajajo,
Rožo Marijo hvalijo zavoljo Sina Jezusa, vsega sveta Zveličarja.«
(Venec, 901.)
Marija se imenuje roža zaradi njene lepote in zaradi njene dobrote. Že svetopisemska roža je* rihonska je predvsem simbol lepote. In lepota Marijina je dvojna: zunanja, telesna in notranja, duševna. Pesniki kaj radi primerjajo lepo de* kliško prikazen z rožo, kakor Gregorčič, ki poje: »Stoji v planini vas, tam rajska roža rase...« Tolikokrat se sliši popevati: »V dolini tihi selo je, cvete tu mlada rožica... Oj rožica, prekrasna stvar!...« Kako neprimeroma bolj opravičeno smemo imenovati Marijo že zaradi njene zunanje lepote rajsko rožo in najkrasnejšo stvar. Ne sa* mo naše verno in pobožno prepričanje nam to pravi, temveč tudi vsi, ki so videli prikazanje Ma* rijino, jo opisujejo kot »lepo Gospo« in povedo, da je njena lepota izredna in nepopisna. Malo pred svojo smrtjo je sveta Bernardka Lurška imela v obisku sedemletno deklico, ki je vsa zavzeta gledala na smrt bolno redovnico in jo naposled vprašala: »Sestra, vi ste videla preblaženo De* vico,« »Da!« ji odgovori bolnica. »Je zelo lepa?« »Oh, tako je lepa, da če jo je človek enkrat vi* del, si želi umreti, da bi jo zopet videl,« je od* govorila Bernardka.
Trije pastirčki, ki se jim je leta 1917. prika* zala Marija v Fatimii na Portugalskem, so ravno* tako poudarjali posebno lepoto Marijino. Od 29. novembra 1923. do 3. januarja 1933. se je prikazala Marija kakih tridesetkrat petim otrokom v Beau* raingsu1) na Belgijskem. Oni jo imenujejo »lepo Gospo«. Kakor poročajo listi se je Marija prika* zala od 15. januarja.do 2. marca leta 1933. osem* krat dvanajstletni deklici Marjetki Beco v Ban* neux*u,2) tudi na Belgijskem. Ko se ji je prebla* žena Devica, ki jo je deklica opisovala kot iz* redno lepo, zadnjič prikazala in se od nje pošlo* vila, je deklica jokala od žalosti, da je ne bo več videla. Potolažili so jo s tem, da bo v nebesih gledala Marijo v njeni nepopisni lepoti skozi vso večnost. In če beremo o starejših prikaznih Ma* rijinih, slišimo povsod o njeni veliki lepoti.
Ta zunanja, telesna lepota Marijina pa ni bila take narave, da bi budila kako neredno poželjenje ali nagnenje, kakor se to žal le prepogosto godi pri navadni človeški lepoti, temveč je imela prav na* sprotno lastnost, da je blažila, dvigala in očišče* vala. BI. Aleksander Alense trdi, da je pogled na lepoto Marijino pogasil vsak ogenj poželjenja. To je bila zares veličastna, kraljevska lepota, ki je zbudila samo spoštovanje in občudovanje.
Ta zunanja lepota Marijina pa je bila zato tako plemenita in vzvišena, ker je bila obžarjena od njene dobrote in od njene notranje, dušne lepote. Njena notranja lepota je njena brezmadežna mi* lostipolnost kot poseben dar božji, in njena iz* redna svetost in krepostnost kot njeno osebno za* služenje. Telesen človek ne more pojmovati te le* pote. Samo kakor šibko senco jo imamo v svoji domišljiji. Če pa že pri navadnem človeku vidi* mo, kako da krepost in čednost tudi njegovi zu* * 3
>) Borensu.
3) Beko v Bane
nanjosti, njegovemu očesu, njegovemu licu po* sebno lepoto, kakšno lepoto je morala dati Ma* rijini zunanjosti šele njena nedosegljiva in ne* prekosljiva notranja lepota. Vsa blesteča, od no* tranje luči milosti in svetosti nekako vsa prosijana, se je prikazala Bernardkinim očem. Prav tako so jo gledali vso obsijano otroci pri drugih že orne* njenih prikaznih.
Kakor pa daje njeni zunanji lepoti poseben blesk njena notranja lepota, ki je božja milost in njena svetost, tako daja tej njeni zunanji lepoti poseben žar tudi njena notranja dobrota, ki jo imenujemo ljubezen. Če je milost in svetost tiha in mirna skrivnost v njej sami, je ljubezen skriv* nostna sila in težnja njene duše navzven; to je težnja, ki jo s posebno silo vleče k Bogu, ki je izvir vse dobrote, in težnja, ki jo vleče h človeku, ki je tako potreben dobrote. Kakor zadobi na* vadno človeško lice, ožarjeno od plemenite lju* bežni, posebno mičnost in lepoto — pomislimo samo na materin obraz, ožarjen od ljubezni do deteta — tako je dajala Mariji izredno lepoto njena ljubezen do Boga in njena velika in usmi* ljena ljubezen do ubogega človeka.
In sedaj pomislimo: če je Marijina notranja lepota in dobrota tako velika, da je povečala in poveličala njeno zunanjo telesno lepoto, kakšna mora biti šele ta njena notranja lepota in dobrota sama v sebi. To je lepota, ki je za človeške čute v dolini solz nedoznatna in) jo bomo mogli uži* vati šele v nebeški domovini. Medtem ko jo mi proslavljamo tu doli z besedami: »Lepa si, lepa si, Roža Marija!« in medtem ko: »Angeli v raju pojejo, Rožo Marijo kronajo, božji svetniki ra* jajo, Rožo Marijo hvalijo«, ji kliče Bog sam z be* sedami Visoke pesmi: »Kako si lepa, prijateljica moja, kako si lepa!... Vsa si lepa, moja prija* teljica, in madeža ni na tebi!... Lepa si, prijate* ljica moja, ljubezniva in zala ...«
Misel na nadnaravno, vse osrečujočo lepoto Marijino mora pač zbujati v nas hrepenenje po gledanju in uživanju te lepote. Toda te sreče mo* ramo prej vredni postati. In kako to zveličavno srečo dosežemo, tega nas učijo premnogi zgledi. Ozrimo se samo na nekatere rajske rože, ki so cvetele v dolini solz in tako zelo sličile Mariji, da so bile kot njene cvetke presajene v njen ne« beški vrt.
Nekatere so že po svojem imenu rože, in na te se ozrimo. To niso cvetke, ki stojijo po en dan na oltarju in potem zvenijo, temveč so Rože, ki kakor žive podobe lepe Rože Marije stojijo na naših oltarjih v svetniški zarji neminljive slave in lepote.
Sveta Rozalija, po naše bi rekli Rožnata, je prelepa deviška cvetka, ki je umrla okrog leta 1160. in katere god praznujemo 4. septembra. Upo« dablja se z vencem belih rož okrog glave. Rodila se je iz starodavnega plemenitega rodu kot po« tomkinja Karola Velikega v mestu Palermo na Si« čiliji. To je bila skrita roža, ki je preživela tiho življenje v samoti, popolnoma oddaljena od sveta in ljudi v skalnati duplini tihe gore. V tej nemo« teni samoti in njenem nekaljenem miru je cvetela v pobožnosti, spokornosti in deviški čednosti in je umrla s križem na prsih. Njena duša je bila presajena kot božja roža v nebeški vrt. Njeno truplo so našli šele v letu 1624., obdano s kristalno lupino, s katero so jo prevlekle vodene kaplje, ki so kapale nanjo. Na dan njenega godu nosijo to njeno truplo v zlati skrinji po njenem rojstnem mestu v veličastni procesiji. Vse hiše so v vencih in slavolokih. Vsi redovniki iz 79 palermskih sa« mostanov, nadškof z duhovščino, vsi uradi in vo« jaški oddelki spremljajo slovesni sprevod. Pri vseh cerkvah pojo zvonovi, po vseh cerkvah ob morju vihrajo zastave in topovski streli pretre* sajo ozračje. Nepopisna je ljuš)dka radost, ki se
razodeva v glasnih pesmih in molitvah. Od vseh strani donijo krsti nasproti vzkliki: »Pozdravljena, sveta Rozalija! Že leto dni te nismo videli!« Tako časti rojstno mesto Palermo sveto Rozalijo, to belo rožo nedolžne spokornosti.
Dne 30. avgusta praznujemo god svete Rože Limanske. Ona je prvi svetniški cvet južne Ame* rike in ji že zato po vsej pravici pristoja lepo ime Roža. Rodila se je v Limi, glavnem mestu države Peru, v letu 1568. in je dobila pri krstu ime Iza* bela, kar bi pomenilo Lepa. Mati pa ji je ime spremenila v Rožo, ker je nekoč videla, kakor pravi legenda, prikazen lepe rože nad njeno zb belko. Bila je v resnici lepa kakor rožica. Ko je prišla k pameti in spoznanju, se je bala, da je le hvalisanje v imenu Roža in je to svojo skrb potožila nebeški Materi. Marija pa ji je na to baje rekla: »Tvoje ime jako ugaja mojemu Detetu, zato se za naprej tudi le imenuj Roža Marijina.« Živela in cvetela je zares v taki svetosti in kre* posti, da je bila prava Rožica Marijina. Kakor pravi legenda, se ji je nekoč prikazala Marija z Jezusom v naročju. Ko so pri tem videnju nepo* pisni občutki blaženosti prevzemali njeno srce, je zaslišala iz ust Jezusovih besede: »Roža mojega srca, bodi moja nevesta!« Iz nedosegljive sreče tega hipa je vzkliknila: »Glej, o Kralj časti, svojo sužnjo deklo! Tvoja sem, tebi se zaročim z večno zvestobo. Tebi želim umreti!« Vse življejne je ostala zvesta tej svoji duhovni zaroki in obljubi. Ta roža božjega Srca Jezusovega je bila presajena v avgustu leta 1617. med rožice nebeškega vrta.
Četrta nedelja v postu se imenuje »Laeatre«, »Raduj se«. Ta nedelja naj bi bila dan duhovnega veselja in nekakega odmora sredi resnosti post* nega časa. Ta dan naroča Cerkev, naj se oltarji okrasijo s cvetlicami. To nedeljo blagoslovi pa* pež zlato rožo, ki jo pokloni potem kaki odlični osebi kot izraz posebnega priznanja zaslug in
čednosti. Nemci imenujejo to nedeljo »Rožno ne* deljo«. Na Rožno nedeljo leta 1235. se je v mestu Viterbo rodila cvetka, ki so ji dali ime Roža in jo danes častimo kot sveto Rožo Viterbsko. Ta najlepša rožica XIII. stoletja se v liturgiji njenega praznika imenuje: »Tolažnica žalostnih, pomoč* niča revežev, učenica duš, lilija čistosti^ roža usmi* Ijenja, posoda izvoljena«. V najlepši dobi njene* ga cveta, v dovršeni dobi sedemnajstega življenj* skega leta jo je nebeški Vrtnar v pomladanskem mesecu marcu leta 1252. presadil v nebeške vrtove.
V legendi svete Doroteje beremo, da je po njeni mučeniškil smrti prinesel angel poganskemu sodniku košarico, polno najlepših rož zato, ker je mučenici pred njeno smrtjo z zasmehom za* klical, naj mu pošlje rož iz vrta nebeškega že* nina, kateremu je hotela do smrti zvesta ostati. Obljubila mu je in to obljubo po angelu izpolnila.
Poznamo še drugo svetnico, ki je obljubila, da bo po svoji smrti nam vsem deževala rože na zemljo, rože dobrot in milosti; ta ljubezniva svet* niča je Mala Terezika, imenovana tudi Mala Cvetka.
Iz Tlalplana v Meksiki poročajo sledeče: V mesecu maju leta 1931. je smrtnonevarno zbolel na hudi vročinski bolezni deček Tonček Zapiain, star štiri leta in osem mesecev. Na večer 26. maja je bila bolezen na višku. Mati je sklicala svoje tri otroke k posteljici na smrt bolnega bratca, ki je bil že tako ošibel, da ni bilo več upati v človeško pomoč. Priporočili so bolnika sveti mali Tereziki in okrog 10. ure zvečer obesili k njegovi posteljici tudi njeno podobo. Še proti tretji uri zjutraj je rastla vročina, ki je že presegala 40 stopinj. Mati. vsa zdelana od bdenja, zaspi za hip ob posteljici. Ko se zbudi, opazi, da je otrok buden in da so mu oči vesele. Meri mu vročino in vidi, da ima samo 37 stopinj. Otrok pa ji pravi: »Mamica, ne vidiš, da mi ni nič več? Ozdravel sem!« —
»Ozdravel! Pa kako?« — »Je bila sveta Mala Te* rezika, ki me je ozdravila!« — »Toda kako? Po* vej mi, dete moje!« — »Je prišla s svežimi rožami, ki so zelo lepo dišale in je imela tudi križ.« — »In kadar je prišla, je lučka gorela?« — »Ne!« — »Pa kako, da si jo mogel videti?« — »Ko je prišla, je bila vsa ^oba polna svetle luči.« — »In ti je kaj rekla?« —- »Da; rekla mi je, da sem ozdravel in naj ostanem vedno dober in priden.« — »In po* tem?« — »In potem je bila z njo še neka gospa, vsa lepa, belooblečena je plavala po zraku.« — »In tista gospa ti ni nič rekla?« — »Ne. Samo gle* dala me je in se smehljala.«
Čez dva dni je Tonček že vstal popolnoma zdrav in prav nič šibak. Prav tisti dan ko je ozdravel, 27. maja, so prejeli kipček Lurške Ma* rije, ki ga je poslal starejši sin, ki je bil na Fran* coskem. Ko je Tonček zagledal kip, je zaklical: »To je tista gospa, ki je prišla z Malo Tereziko; pa je bila živa in ne rumena kakor ta in veliko lepša.«
Zdravnik je bil silno začuden, ko je ugotovil popolno ozdravljenje in je rekel, da je bila bo* lezen že brez upa ozdravljenja.
Takih prelepih cvetk, kakor je Mala Terezika, je ves nebeški raj poln. Docvetele so v take ne* beške rožice v vrtu Marijinem v solnčni luči mi* losti in toploti božje ljubezni.
V slične rože bi se morale razcveteti vse naše duše, da bi bile godne nekoč za rajski vrt nebeški. V take rože bi se morale razcveteti! predvsem de* kliške duše, lepe ne samo po svoji zunanjosti in vse mične in vabljive, temveč lepe predvsem po svojem bistvu; in to lepoto naj bi preveval blago* dejni vonj notranje dobrote, ki se razodeva v čisti ljubezni do Boga in v čisti in pošteni lju* bežni do ljudi. Naj bi bilo vsako dekle zares v pravem pomenu »rajska roža«, naj bi bila vsaka rožica po svojem notranjem bistvu zares »pre*
krasna stvar«. Naj bi vsaka pela v prelepem ve« selju: »Cvetela sem ko gartroža, nebeškim žarkom ljubljena!« — »Tudi jaz sem rožica, v božjem vrtu vsajena; skrivam se zdaj tu zdaj tam, trgati se pa ne dam!« Pravo lepoto daja življenje; daja duša in krepost in milost, ki diha iz nje; daja 1 ju* bežen, ki žari iz nje! Brez tega je vsa zunanja le* pota nepristna, ponarejena kakor lepota papirna« te rože, ki nima ne življenja in ne duha. Koliko je rož«deklet, ki so mrtve, mrtve na duši, brez diha milosti in brez'toplote ljubezni!
Dobijo se pa tudi strupene rože, ki izpuhtevajo smrad greha in izžarevajo požigajoč plamen stra« sti. V tem smradu in v tem plamenu se potopijo, pokončajo in pogubijo. To so tiste nesrečne rože Satanele, o katerih poje pesnik:
»Ali je zacvetel plamen bel...
Plameneči cvet ni zakipel, to je roža, roža Satanela ... iz oči le bliska žar ognjen, demon bliska se, ljubezen njena... kot bi divji jo vihar objel to je roža, roža Satanela.«
(C. Golar.)
Ko se človek ozira v današnje življenje, ga obide bridka žalost, ko vidi, da toliko rož zveni, požganih od plamteče strasti nečiste ljubezni in poteptanih v blato greha. Kako se izvije človeku večkrat pobožna prošnja in lepa misel, kii jo je izrazil Gregorčič v besedah: »Ohrani Bog te v cveti, planinska roža ti!« Kako lepo izrazi to misel nemški pesnik Heine:
»Kot roža si prelestna, nedolžna, lepa vsa, ko gledam te, prihaja mi misel žalostna.
Tako mi je, da molil nad tvojo bi glavo, naj ljubi Bog ohrani nedolžno te tako!«
(Prev. Vida Jerajeva: »Žen. svet«, 1927, 79.)
Le v vrtu Marijinem more ohraniti dekle čiist in neoskrunjen rožni cvet svoje lepote in svoje ljubezni. In dva angela varuha morata stati na straži v tem vrtu: čuječnost in pa molitev; in ves temelj tega vrta mora biti globoka ponižnost. Naj nikar ne mami zavest zunanje lepote. Globoko v srce in v spomin si je treba vtisniti besede, ki jih govori Bogomila Črtomiru v Krstu pri Savici:
»Odločeni so roži kratki dnovi...
Tak mladi deklici...
le kratka pot je skoz življenje dana...«
Naj se starši posebno zavedajo nevarnosti, ki prete njihovim otrokom zaradi cveta zunanje le* pote. Čim večja je ta cvetna lepota mladosti, tem večja je notranja nevarnost prevzetnosti in zu* nanja nevarnost zapeljevanja. Čim lepša je roža, tem bolj jo je treba čuvati iln varovati pred zlob* nimi škodljivci.
Vsa naša zunanjost je samo lupina; zato je treba gojiti notranjost, nje lepoto in nje dobroto, da takrat, ko odpade lupina telesne zunanjosti v tej solzni dolini, zacvete iz nje v raju nebeškem roža naše duše v vsej duhovni lepoti in zaduhti v vsej sili božje ljubezni. Zato pa mora ta naša duša tu na svetu cveteti v vrtu pobožnosti Ma* rijine in zoreti v žaru ljubezni božjega Srca.
Ernest Mlakar, ta po duši prekrasni fant, ta prelepa Rožica s Krasa, je na drugi gredici svo* jega vrta zasadil rože vrtnice, rože prelepe lju* bežni do Boga in do Marije, ki ji je bil tako zve* sto vdan skozi vse življenje! Tako naj cveto tudi
v vrtu našega srca žlahtne rože svete ljubezni! Te rože se nam razcveto nekoč v nebeško rožo večnega zveličanja. Pohitimo v vrtec nebeške Vr« tnarice, v šolo nebeške Matere, ki nam kliče: »Jaz sem mati lepe ljubezni!« (Sirah 24, 24.) Naučimo se pri njej gojiti' zveličavno rožo svete božje lju* bežni in jo lepo prosimo:
Vrtnice * rože ni žarnogoreče,
toploplamteče bolj kakor ti. Roža Marija, v srcu nam ti sveto ljubezen božjo užgi!«
(Zdrava Marija, 26.)
e.
»Jaz sem cvetlica na polju, in lilija v dolinah... »Kakor lilija med trnjem, tako je moja prijatclijca med hčerami.«
(Vis. pesem, 2, 1—2.)
Lilija je v svoji rasti in v svoji' snežnobeli bar* vi tako preprosta cvetka, in pri vsej svoji pre* prostosti vendar tako lepa, da jo z občudovanjem ogledujemo. Sam Zveličar je opozoril na njeno lepoto, ko je rekel: »Poglejte lilije na polju, kako rastejo ... povem vam, da se še Salomon v vsem svojem sijaju ni oblačil kakor katera izmed njih.« (Mat. 6, 28—29.)
Iz šopka podolgovatih listov raste dolgo steblo, ki se konča v skupino podolgovatih popkov. Spod* nji šopek listov, ki se bočijo drug čez drugega, tvori nekak prestol kraljevski cvetki. Polagoma popje razcvete v snežnobele, šesterolistnate ča= šaste cvetke. V teh beloblestečih cvetnih čašah so varno shranjeni zlatorumeni prašniki. Iz teh sne* žnobelih in s cvetnim zlatom nalitih čaš kipi pre* sladek, blagoduhteč lilijni vonj. Sveti Ambrozij kliče: »Kaka blesteča belina v lilijni čaši! V svo* jem kelihu skriva svoje čisto zlato, ki se zdi, da je hoče obvarovati pred vsako nezgodo.«
Karel Veliki (742—814) je s prav posebno skrb; nostjo gojil v svojih vrtovih poleg vrtnic tudi li; lije. O frankovskem kralju Klodoviku pripoveduje legenda, da je dobil posebno lilijo iz nebes v dar, ko je po dobljeni zmagi nad sovražnimi Alemani (1. 496.) sprejel krščansko vero in se dal na bo; žični praznik krstiti s tritisoč Franki. Njegovi na; sledniki so nosili podobo lilije na svojih zastavah kot simbol lepote in moči in so lilijo sprejeli tudi v kraljevski grb; tej liliji so francoski kralji vedno zvesti ostali.
Največje odlikovanje pa je dosegla lilija s tem, da jo je že sveto pismo dvignilo v simbol čistosti. V Visoki pesmi imamo nekaj mest, kjer se poveličuje lilija v tem pomenu:
»Jaz sem kakor lilija v dolinah... Kakor lilija med trnjem, tako je moja prijateljica med hče; rami... Moj ljubi je šel doli na vrt, — da bi na; trgal lilij ... Jaz sem mojega ljubega in moj ljubi je moj; on, ki) se pase med lilijami...« (2, 1—2; 6, 1—2.)
Te visokopesemske besede je Cerkev privzela v liturgijo nekaterih Marijinih praznikov; odme; vajo nam iz mašnih obrazcev na vigilijo Brezma; dežne, za praznik prečistega Srca Marijinega in na praznik čistosti Marijine. Na roženvenski praznik tudi srečamo lilijo v besedah Sirahovih: »Cvetke, cvetite kakor lilije...« (39, 19.)
Naravno je, da je privzela tudi naša cerkvena pesem, kakor se je to zgodilo tudi pri vseh drugih narodih, lilijo kot enega izmed najljubših motivov.
»Lilija med cvetkami, skrbno varovana...
(V. 260.)
»O cvetlica, z vrta nebeškega,
ti v krasoti prva si lilija,
nad device vse si ozaljšana,
nad vse rajske zbore povišana,
o Marija!«	(V. 278.)
»Ni še cvela snežnobela lilija lepo kot ti; -roža draga je ne zmaga, naj kraljev jo vrt rodi...«
(V. 323.)
»Marija, cvetlica si, lilija bela ...«
(V. 396.)
»Med trnjem lilija cveti, oj lilija prelepa, ki vse lepote prekosi, kar svet jih v sebi sklepa.
Marija, lilija si ti v brezmadežni svetosti, bodeče trnje pa smo mi, nikdar pregrehe prosti.«
(V. 758.)
»Kras najlepši zemlje cele, čista bolj od lilije bele,
Božja mati zvoljena ...«
(V. 768.)
»Ti si sveta, dvanajst zvezd ti venec spleta; ti si zarja lepa vsa, lilija brez madeža«
(V. 345.)
Prav tako kakor v cerkveni pesmi, je lilija pri« ljubljena tudi v narodni pesmi:
»Lepa roža lilija, še lepša je Marija.«
(Str. 4855.)
Lepa je roža lilija, svečnja Devica Marija.«
(Str. 4979.)
Ko gre Marija k očiščevanju na svečnico, hoče pesem poudariti z lilijo Marijino čistost in brez« grešnost. Ko pesem našteva cvetlice, pravi pri liliji:
»To ni nobena lilija, to je Marija usmiljena,«
(Str. 4903).
ali pa:
»To ni nobena lilija, Marija je brezmadežna.«
(Str. 4898.)
V	legendi je Marija cvetna rajska deva, prva prekrasna, živa lilija, ki jo je Bog ohranil v raju, ker je bila za Adama vse prenežna. Šele za njo je ustvaril — pravi legenda — Evo iz Adamove kosti. Druga legenda ve, da je bila lilija v raju čuvarica nedolžnosti prvih staršev in je po nji* hovem grehu potočila solzo žalosti in zvenela. Oživela in zacvetela je nanovo v svoji prebeli le* poti ob rojstvu Marije, brezmadežne in brezgreš« ne Deve.
V	cerkveni umetnosti je lilija simbol Marijine brezmadežnosti prav posebno in potem pa sploš« no simbol čistosti in nedolžnosti. Zato vidimo Ib lijo ne samo na slikah Marijinih kot lep simbo« ličen okras, temveč jo najdemo tudi v rokah svet* nikov, kil so nam vzori čistosti in nedolžnosti. Vi« dimo jo v rokah svetega Jožefa kot tisto legen« darno čudežno palico, ki je baje vzcvetela ob za« roki Marijini. In celo narodna pesem šteje lilijo tudi kot Jožefovo cvetko:
»To ni nobena lilija, to je roža svetega Jožefa.«
(Štr. 4933.)
Na praznik sv. Antona Padovanskega, tega ve« likega častilca Marijinega, imamo poseben blago« slov lilij. In sv. Alojziju prepevamo:
»Angelska lilija v vrtu nebeškem ...
»Prelepa lilija cvete iz svetega nam raja...«
(V. 454, 455.)
Lilija je simbolična cvetlica vseh devic in de* viških duš.
Sveti Frančišek Šaleški nam podaja sledečo lepo primero: »Lepa lilija je podoba čistosti; ona ohrani svojo čisto barvo in svojo ljubkost tudi med trnjem; kadar jo pa utrgaš, zadiši tako hudo, da te glava zaboli.«
Prava lilija čistosti je brezmadežna Devica Marija. Ona je bila vsa čista in brez madeža izvirnega greha spočeta, zato ji kliče Cerkev k prazniku nje* nega brezmadeženga spočetja, naslanjajoč se na besede Visoke pesmi (4, 7): »Vsa lepa si, Marija, in izvirnega madeža ni na tebi.« Starodaven je že praznik brezmadežnega spočetja Marijinega in starodavno je češčenje Marijino kot brezmadežne Device in Matere. Toda šele na praznik Brezma* dežne dne 8. decembra leta 1854. je sveti oče Pij IX. vesoljnemu svetu razglasil, da je ta nauk o Ma* rijinem brezmadežnem spočetju od Boga razodet. Z velikansko slovesnostjo se je izvršilo to razgla* šenje, ki je bila samo nova, veličastna proslava Marijina. In Marija sama je nekako pripravila malo prej svet na to razglašen j e, da so je verni in po* božni častilci njeni sprejeli s toliko večjim nav* dušenjem.
V letu 1830. je imela v Parizu mlada usmiljenka videnje Brezmadežne, kakor jo vidimo upodobljeno na svetinjicah, ki jih imenujemo čudodelne sveti* njice, in je slišala ponovno poziv, naj poskrbi, da se napravijo in razširijo take svetinjice. Krog Brez* madežne je na svetinjici napis: »O Marija brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zate* kamo.« Čudovito naglo se je širila pobožnost te čudodelne svetinjice in z vzdihljajem na njej tudi povečano češčenje Brezmadežne. Izmed mnogih ču* dežnih dogodkov naj omenjamo samo izpreobr* njenje juda Alfonza Ratisbone, ki je iz same vljudnosti sprejel to svetinjico od dveh nedolžnih deklic. Leta 1843. se je po prikazanju Brezma*
dežne, ki jo je videl v Rimu v cerkvi sv. Andreja, nenadoma spreobrnil h katoliški veri in se dal krstiti in je bil štiri leta nato v mašnika po* svečen.
S takimi dogodki je Marija sama priprav* Ijala srca na slovesno razglašenje verske resnice o njenem brezmadežnem spočetju. Štiri leta po tem razglašenju je ona sama to resnico zopet slo* vesno potrdila, ko je sv. Bernardki v Lurdu na praznik svojega oznanenja leta 1858. izjavila: »Jaz sem brezmadežno Spočetje.« Tako nam je ona sama razodela, kako ljubo ji je ravno to, da jo ča* stimo kot Brezmadežno. Že pet sto let prej je Marija to resnico poudarila v nekem razodenju sv. Brigiti, ko ji je zatrdila: »Resnica je, da sem brez madeža izvirnega greha spočeta.
A Marija ni le brezmadežna glede izvirnega greha, ona je tudi brezgrešna glede osebnega gre* ha. Kakor je bila brez madeža v prvem trenutku svojega zaživetja, tako je ostala brez greha do hipa svoje smrtii. Zato po vsej pravici proslavljamo Marijo kot najlepšo lilijo čistosti in devištva.
Ne moremo Marije prav častiti, če je ne po* snemamo. Ona, brez madeža izvirnega greha spo* četa, stoji visoko nad nami, ki moramo klicati s Psalmistom: »Glej, v pregrehah sem bil rojen in grešnega me je spočela moja mati!« (Ps. 50, 7). Naša izvirna nesreča pa ni samo podedovani greh, temveč tudi naše nagnenje h grehu, nagnenje k hudemu, kii je posledica izvirnega greha. Slabotni smo in šibki in zato prav posebne pomoči po* trebni. In ni samo v nas nagnenje h grehu, temveč je tudi izven nas zavajanje in zapeljevanje v greh; to so skušnjave hudobnega duha in hudobnega sveta. Ini ker je človek ves telesen in mesen, je ravno greh mesenosti, telesni greh nečistosti, ki človeka v njegovi slabosti tako mami in moti. Kakor se pa ubogi otrok v vseh svojih telesnih
stiskah in potrebah zateka po pomoč k svoji te* lesni materi, tako se moramo mi zateči k naši ne* beški materi Mariji; k tisti veliki in močni ženi, ki je strla peklenski kači glavo, da bo tudi nas pred njo obvarovala. Mi, vsi tako slabotni in grešni, zatekajmo se k njej, Brezmadežni, da nas bo varovala najgršega in najhujšega greha neči* stosti: in nas bo s svojo mogočno pomočjo in mi* lostjo utrjevala v prelepi čednosti čistosti in ne* dolžnosti.
Zlasti mladi svet naj se priporoča tej nebeški Vrtnarici, da bo ona varovala in negovala belo li* lijo, to prelepo cvetko čistosti in nedolžnosti.
»Lilija, vrtnica, mila ti šmarnica ličice krasi, slovensko dekle . ..
Lepo ko angeli v cvetu nedolžnosti...«
Kako lep cvet je lilij a! Kako leDO bitje je čisto in pošteno dekle! Sveti Duh vzklika: »O kako lep je čist rod v svoji slavi; njegov snomin je neumr* ljiv; pri Bogu je znan in pri ljudeh. Dokler je tod, ga posnemajo, ini ko odide, hrepene po njem. Ve* komaj venčan obhaja zmago, ker si je priboril pla* čilo neomadeževanih bojev.« (Modr. 4,1—2.) Saj ni treba dokazovanj: samo v življenje poglej in si sam priznaj, kako vrednost in ceno ima v očeh poštenega in pametnega človeka čisto in neoskru* njeno dekle, kakšno vrednost pa pogažen dekliški cvet, oskrunjena lilija nedolžnosti. In če je že v človeških očeh ta razlika tako velika, kakšna je šele v očeh Boga im njegove prečiste in brezma* dežne deviške matere Marije. Že sama ta misel bi morala zadostovati, da bi se vsako dekle po* trudilo, ohraniti svoj cvet nedolžnosti do groba ali pa do poročnega oltarja, kjer belo lilijo de* vištva zamenja z rumeno lilijo, ki je simbol za* konske poštenosti.
In prav ta misel o neprimerni vrednosti in le* poti nedolžnosti in čistosti bi morala nagniti starše, da z največjo skrbnostjo pazijo na to, da njihovi otroci ne bi izgubili in zavrgli prelepe cvetke nedolžnosti, dragocene lilije čistosti.
In to velja ne samo za dekleta, temveč prav tako tudi za fante. Mnogi morda preveč poudar* jajo devištvo izključno skoraj glede deklet in veliko premalo tudi glede fantov. Spomnimo se zo* pet Ernesta Mlakarja, te lepe Rožice s Krasa. Spomnimo se, kako je gledal v vrtu Majnikove kraljice gredico polno belih, duhtečih lilij in sredi med njimi belooblečeno Gospo, ki je negovala lilije in se veselila sredi med njimi. Ko se ji je približal, je obrnila svoje mile oči nanj in se mu sladko, nebeško nasmehnila. Ta ljubezni* vost Marijina je veljala pač lepoti njegove čiste in neoskrunjene duše. Ko govori o svojem domu, kakšnega bi si zgradil, poudari poleg gredice vi* jolic in vrtnic prav v bližini Marijine podobe gre* dico, na katerii bi gojil bele lilije. Nekaj odlom* kov iz njegovega dnevnika naj nam pokaže, s kako skrbnostjo je on v resnici gojil bele lilije nedolžnosti v vrtcu svojega srca, ki je bilo vse Mariji posvečeno:
»Ohraniti si hočem sveto čistost neomadeže* vano in neoskrunjeno. V vseh skušnjavah zoper njo si hočem z molitvijo pomagati, da ne padem. Trden je moj sklep: Rajši umreti, kakor Boga s kakim takim grehom razžaliti!... Čisto živeti ali umreti, umreti ali čisto živeti!...
Marija prečista, ljubim te, ljubim te ali vsaj že* lim te iz vsega srca ljubiti, ljubiti večno le tebe in Srce tvojega Sina, svet in njegovo veselje pa neskončno prezirati. Pomagaj mi, da napredujem v bogoljubnostii, ponižnosti in čistosti...
Tvoj sem, o Marija! Trdno upam, da mi boš izpolnila milosti, ki te jih prosim, srčno prosim. Ne maram za veselje, ki ga ima svet: Ti; Devica,
si moje veselje, moja sladkost. V tebi, Prečista, bom imel mir, ki ga nečimerni, umazani svet ne more dati. Stori mi srce ponižno, krotko, čisto, pobožno in tebe srčno ljubeče!...«
Na duhovnih vajah je naredil ta sklep: »Da bom na sodni dan stal na desni strani med oni* mi, ki jim bo večni sodnik Jezus klical: Pridite, blagoslovljeni. . ., si hočem posebno prizadevati za eno čednost, deviško čistost. Varovati se ho« čem nad vse skrbno greha, vsled katerega jih bo največ stalo na levici. Rajši umrjem, kakor da omadežujem svojo dušo z nečistim grehom!«
V njegovem vojaškem dnevniku beremo med drugim:
18. X. 1915. »Na poti k vojakom sem imel pri« liko bližje spoznati svoje tovariše. Moj Bog, kak« šna je moralnost nekaterih! Svet, če si ves tak, nisi vreden, da stojiš! Eden zlasti je, kadar je usta odprl, izgovoril kako ostudno besedo ali povedal kako ostudno dogodbico, drugi so se mu pa sme« jali)... Vse to se mi je tako gabilo, da ni mogoče povedati. In med takimi mi je odločeno prebivati! Marija, stoj mi na strani! Angel moj, varuj me!«
17. I. 1916. »... O kakšne pogovore imajo moji tovariši! Devetdeset odstotkov vseh njihovih po« govorov služi nečisti strasti. V moji sobi so zbrani vsi največji malopridneži cele kompanije. Sam sem med njimi...«
»Marsikdo mi je v Rottenmannu1) rekel ob pri« likah, ko sem bičal nemoralnost: »Stavim za kar hočete, Mlakar, da čez par mesecev boste čisto drugačen.« In ordonanc je celo rekel: »Mlakar, vi boste v Judenburgu pustili svojo nedolžnost.« — Ljubi Jezus, ti boš to po svoji materi Mariji za« branil...« Kadarkoli je mogel, je šel k svetemu ob« hajilu, da je tam črpal moči. V dnevniku ima za« znamovanih od 19. oktobra 1915. do 7. marca 1916.
‘) Rotenmanu.
tri in trideset svetih obhajil, to je skoraj vsak če* trti dan. Kadar pa ni mogel k svetemu obhajilu v cerkev zaradi vojaške službe, je vsak dan opra* vil duhovno sveto obhajilo.
Naj navedemo še sledeče prekrasne besede iz njegovega dnevnika:
»O čistost, o bela lilija, kako prijeten je tvoj vonj! Da te gojim v svojem srcu, to bo moja prva skrb. Marija, lilija čistosti, pomagaj mi, bodi vrt* narica mojega srca. O sv. Alojzij, o sv. Stanislav, o blaženi Perboar, prosite za me ...
Lilija bela, — kaj je lepšega na svetu, kakor si ti? Kaj ubogo srce človeško bolj razveseljuje ka* kor ti? Če bi mil bil na ponudbo na eni strani cel svet z vsemi svojimi krasotami, na drugi strani pa ti: o brez pomiselka bi se oklenil tebe — bele lilije!...
O sveto devištvo, rajši bi celo svoje življenje trpel najhujše dušne in telesne bolečine, kakor da bi tebe izgubil. Ob misli na te grem s pogumom in veseljem vsak dan v hud boj, ki mi ga vsiljuje moja izprijena narava, hudobni duh im zapeljivi, nečimerni svet!«
Tako piše fant=vojak, kateri je s ponosom re* kel sam o sebi, ko so se starejši možje v besednih bitkah z njim sklicevali na svojo starost in moštvo, češ da se ne pustijo od njega poučevati: »Sem mlad po letih, a po duhu mož!«
Boj im življemjska vojska tega famta je končana in za plačilo hodi sedaj za Jagnjetom in poje tisto pesem, ki jo znajo prepevati samo čiste duše.
Ko je dan po Marijinem vnebovzetju 16. a v* gusta leta 1916. ta čisti fant v strelskem jarku tam blizu goriškega mesta z molitveno knjižico v ro* kah, z molitvijo v duši in z Marijino podobo, ki jo je imel na robu jarka, pred očmi, in s to Ma* rijino podobo tudi v svojem čistem srcu, od gra* nate razmesarjen izdihnil svojo lepo dušo, ravno tisto popoldne je duhovnik, ki je popisal njegovo
življenje, klečal pred podobo Matere božje v ro* marski cerkvii na Zaplazu in zanj molil. Marija je ravno takrat segla po njem in ga presadila v svoj vrt, kjer je varen pred vsemi sovražniki. Kako blaženo je bilo njegovo snidenje z brezmadežno nebeško Materjo, kateri je bil tako zvest in vdan prav do svojega zadnjega vzdihljaja! Neoskru* njeno ji je prinesel v dar prelepo lilijo svoje čiste duše.
Lepa legenda nam pripoveduje, da potem ko je bil Jezus v Nazaretu že nčkoliko dorastel, je ob urah, ko je bil prost hišnega dela, rad zahajal v domači vrtiček ob sveti hišici nazareški in je s posebno skrbnostjo gojil cvetlice, ki so cvetele tam v mnogoličnih vrstah. Med vsemi cvetlicami na je ta mali božji Vrtnarček najbolj ljubil bele lilije. O če bi ga videli, s kako skrbno ljubeznijo je negoval te svoje najdražje cvetke! Iz najlepših cvetk je povijal šopke in jih nosil v dar materi Mariji in svetemu Jožefu, ki sta se vselej prisrčno vzradostila tega ljubeznivega daru.
V tem nazareškem vrtičku, ki je bil kakor ko* šček raja, prestavljenega na zemljo, je vse čudo* vito lepo vzpevalo, cvetelo in duhtelo pod sveto roko božjega Vrtnarčka.
Toda v naj lepšem pomladnem upu in cvetu je prihrul nad cvetni vrtiček neusmiljen vihar, ki je s silnim deževjem in hudo točo vse cvetke po* mandral in poteptal. Zjutraj je mali Jezušček ob roki svoje svete Matere prišel v vrt; žalostno se je oziral okrog in si obrisal solze, ki so mu zalile' svete oči. Potem je sklenil svoje svete ročice in zaklical: »O moie cvetke, sirotke! O lilije moje predrage, kako hudo ste zdelane!« Nato se mu pa razlije ljubezniv smehljaj čez sveti obraz, skrb* no se skloni od cvetke do cvetke in ljubeznivo dvigne in naravna vsako posebej. Najbolj pa je skrbel za uboge lilije, ki so bile od nevihte naj* hujše zdelane.
Legenda pravi, da je pod čudežnim dotiklja* jem svete roke Jezusove vsaka cvetka kakor na* novo oživela in ozdravela od vse škode in cvetela naprej v svoji prvotni lepoti. Od vseh strani so priletele živahne ptice in veselo pozdravljale s svo* jim petjem svoje ljubeznive sestrice cvetlice in hvalo pele predobremu Jezusu. Vesel je bil Jezus tega pozdrava. Potem pa se je ves zamišljen obr* nil k Mariji in ji rekel z žalostnim glasom: »Moja sveta Mati, jaz gledam druge vrtove in druge cve* tove, ki so veliko dražji mojemu srcu... Gledam pred seboj druge lilije, ki bodo nekoč krasile mojo cerkev. Toda gorje, koliko teh pokončajo hude življenjske nevihte!« — Mati Marija je v svojem prečistem srcu obljubila, da bo posebno skrbno varovala te lilije čistih in deviških duš, ki so po* sebna radost in veselje presvetega Srca njenega božjega Sina Jezusa.
Obračajmo se k njej s prisrčno ljubeznijo in z vdano zaupnostjo:
»Kras najlepši zemlje cele, čista bolj od lilije bele,
Božja mati zvoljena,
Bogu si se posvetila njemu le zvesto služila.
Vzdihe čuj otrok v nižavi tam v nebeški svoji slavi,
Mati naša ljubljena.
Stoj v življenju nam na strani, nas ob smrtni uri brani!«
(Venec, 768.)
Solnčnica.
Cvetka prelepa je solnčnica zlata, vedno za solncem obrača se le; lepše pač nima ne polje ne trata, mati Marija, kot tvoje srce.
(Venec, 417.)
Lepa je roža^solnčnica, ki je prišla k nam iz tople Amerike. Radi jo zasajamo po vrtovih, ker nam nudi lep okras, njen veliki cvet, ki ima v svoji cvetni ploskvi, obdani s solnčnorumeno glorijolo cvetnih listov, tako lepo podobnost s solncem ne* beškim.
Ker ima svoj veliki cvet obrnjen v nekakem hrepenenju vzhajajočemu solncu nasproti, je na* stala celo legenda, da se solnčnica neprestano za solncem obrača. Vsekakor najdemo v tem cvetu, ki je po svoji obliki solncu podoben in po svoji usmerjenosti k solncu obrnjen ter zato nosi svoje lepo solnčno ime, prav lepo simboliko. In to solnčno simboliko prenašamo kaj radi na Marijo. Solnčnica nam je simbol hrepenenja po luči in svetlobi, po njenem praviru solncu; to hrepene* nje po solncu ji je dalo podobo solnca in jo po njem izobličilo.
Solnee, luč, svetloba pa so nam lepi simboli za Boga. Tako lepi in močni so ti simboli, da so po* ganska ljudstva v svojih zablodah kar solnee kot
svojega boga častila in imela prav posebno solne* no bogoslužje. Nam so solnce iin luč samo nekake prispodobe, ki nas spominjajo Boga. Imamo pa te tri prispodobe iz samega svetega pisma zajete: V Skrivnem razodetju gleda sveti Janez Evange* list Sina človekovega in pravi o njem: »Njegovo obličje je bilo kakor solnce, ko sije v svoji mo* či.« (1, 16.) Evangelist Luka ga imenuje po ustih starčka Simeona: »Luč v razsvetljenje poganov.« (2, 32.) V evangeliju Janezovem beremo: »V njem je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.« (1, 5.) In Jezus sam pravi: »Jaz sem luč sveta.« (8, 12.) In zato poudarja sveti Janez v svojem I. pi* smu (1, 5): »In to je oznanilo, ki smo ga od njega slišali in ga vam oznanjamo: Bog je luč in teme ni v njem nobene.« Sklicuje se pri tem evangelist še na druga mesta svojega evangelija, kjer navaja besede Jezusove: »Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« (9, 5.) — »Jaz sem prišel na svet kot luč.« (12, 46.) Važno je sledeče izvajanje evangelistovo v prvem pismu njegovem (1, 7): »Ako hodimo v luči, kakor je v luči on sam, smo med seboj zdru* ženi.«
To združenje z njim, ki je Luč sveta, Solnce sveta, nas njemu upodobi in slične naredi. V vsa* kem človeku je naravna podoba božja in ta je naša duša, ki je duhovne narave kakor Bog. Toda ta naša duša je bila po izvirnem grehu oskru* njena in omadeževana in tako božja podoba v nas nekam popačena. Druga je nadnaravna podob* nost z Bogom, ki nam jo daja posvečujoča milost. Če je vsaka človeška duša Bogu podobna, je duša, katero ožarja svetost in milost, še prav posebno Bogu podobna. Najbolj podobna Bogu je pa iz* med vseh bitij človeškega rodu preblažena Devica Marija, katere duša je bila brez madeža izvirnega greha spočeta in ki je bila od svojega prvega tre* nutka skozi celo svoje življenje milosti polna. Če je Bog Luč, Solnce sveta, je Marija Zarja te Luči,
Podoba Solnca, je Solnčna roža tega sveta, zato obrača Cerkev nanjo visokopesemsko besedo: »Lepa kot solnce«. (6, 9.) In ravno tako obračamo nanjo tudi besede Razodetja: »In prikazalo se je veliko znamenje na nebu: Zena, obdana s solni cem«. (12, 1.)
Pa ne samo nadnaravna podobnost svetosti in milosti z Bogom je v Mariji prav posebno velika, imamo v njej še drugo nadnaravno podobnost z Bogom. To podobnost, ki jo najdemo samo v Mariji, ji daja njeno božje materinstvo. Kakor je prav posebna podobnost med starši in otroci, ta* ko je bila prav posebna podobnost med materjo Marijo in njenim sinom Jezusom.
Kakor je cvetna, solnčnorumena glorijola, ki dela solnčnico prav posebno podobno solncu, tako dela Marijo prav posebno podobno Bogu sve* tostna glorijola njene milostipolnosti in častitljiva glorijola njenega božjega materinstva.
Solnčnici daja njeno ime ne samo njena po* dobnost s solncem, temveč tudi njeno stremljenje in hrepenenje po solncu. Zato jo Hrvati imenu* jejo »suncokret«, Italijani pa »girasole«, kar po* meni, da se obrača za solncem. Tudi ta simbolika solnčnice se prav lepo prilega Mariji. Sveti Alfonz Ligvorski pravi: »Marija se po vsej pravici pru merja solnčni roži, ki se obrača vedno za solncem.«
Kakor se obrača solnčnica vzhajajočemu soln* cu nasproti, tako je Marija obračala svoje srce nasproti prihajajočemu Solncu sveta, pričakova* nemu Odrešeniku. V stari zavezi se obljubljeni Odrešenik imenuje: »Tisti, ki ima poslan biti, in njega čakajo vsi narodi.« (I. Moz. 49, 10.) »Hre* penenje večnih holmov«. (49, 26.) Prerok Hagej ga imenuje: »Zaželeni vsem narodom.« (2, 8.)
Če so po njem hrepeneli in ga željno priča* kovali vsi pravični stare zaveze, kako je bilo šele vse hrepenenje in pričakovanje Marijino vanj
obrnjeno. Če je klical Psalmist v svojem hrepe* nenju: »Kakor hrepeni jelen po studencih, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog!« (41, 2—3.) — »O Bog, moj Bog, tebe iščem z jutrnim svitom. Po tebi žeja mojo dušo!« (62, 1—2), — kako je po njem hrepenela in ga v svoji hrepeneči lju* bežni vabila in klicala šele Marijina duša, ki je bila neprestano k njemu usmerjena!
Volčič piše v svoji knjigi o Mariji:
»Njeno presveto Srce je bilo v ljubezni božji tako vneto, da je vse hrepenelo, gorelo po Zve* ličarju sveta. Da bi to Marijino presveto ljube* zen, to neskončno in neizmerno hrepenenje nje* nega srca po obljubljenem Odrešeniku le neko* liko razumeli, spomnimo se hrepenenja vseh pra* vičnih stare zaveze po Mesiju... Kako je bilo ogreto in vneto njihovo srce v sveti in neugasljivi želji po Zveličarju sveta!... Kako silno so hre* peneli po obljubljenem Odrešeniku pravični pred peklom!... Pa še pomislimo, kako prisrčno so tudi angelski zbori hrepeneli, da bi bili skoraj odrešeni Adamovi otroci... Ako vse to skupaj vzamemo, bomo nekoliko razumeli tisto neskonč* no veliko hrepenenje, katero je v toliko razsvet* Ijeni, čez vse stvari povzdignjeni, z božjimi da* rovi tako ozaljšani, vseh milosti polni duši pre* blažene Device in Matere Marije, sicer mirno, pa tako mogočno in prisrčno bilo. Ako vse to obenem povzamemo, ne bom preveč rekel, ako trdim, da večja in mogočnejša, kakor je bilo hrepenenje vseh pravičnih stare zaveze in vseh angelskih zborov po Odrešeniku človeškega rodu, je bila goreča želja v presvetem Srcu Marijinem po Zve* ličarju sveta. Mnogo cerkvenih učenikov trdi, da nebeški Oče je učlovečenje svojega edinorojenega Sina ravno zato pospešil, da je presveto in pri* srčno hrepenenje svoje ljubljene, izvoljene hčerke utešil. Saj v življenju svetnikov večkrat beremo, da je Jezus Kristus v presvetem zakramentu Reš*
njega Telesa v presveti hostiji večkrat tabernakel zapustil ter se v svetem obhajilu z njimi sklenil, ko so v hrepeneči ljubezni po tej nebeški hrani zdihovali in čas ali okoliščine navadnega obhajila niso dopustile. Mar bi Bog v ljubezni do svoje izvoljene neveste Marije ne bil storil podobnega čudeža, ko je njo čez vse stvari povzdignil, njo in le njo tako ozaljšal, da jo je v Mater božjo izvolil?... V molitvi, v premišljevanju, v tem svetem pogovoru z Bogom, je bila pripravljena, je bila zaljšana Devica Marija. V tem vedno pri* srčnejšem zedinjenju z Bogom je ogenj božje ljubezni vedno bolj vnemal presveto Srce izvo* ljene neveste Svetega Duha. V tem svetem pre* mišljevanju je vedno bolj rastlo njeno hrepenenje po obljubljenem Odrešeniku. In ravno to sveto občevanje z Bogom, molitev in premišljevanje, je Marijino deviško Srce pripravljalo v gorečem po* željenju, da je kakor z rokami svete ljubezni z nebes potegnila in objela toliko zaželjenega Zve* ličarja sveta.« (Življenje Marije I., 227 ss.)
Če je bilo Marijino hrepenenje po Zveličarju tako silno in veliko, ko je bil telesno še daleč od nje, si moremo misliti, kakšna je bila njena lju* bežen do Jezusa, ko ga je v svojem naročju pe* .stovala kot svojega sina! In kakšno je bilo njeno hrepenenje po njem, kadar jo je zapustil. Saj ve* mo iz njenih lastnih besed, da ga je z žalostjo iskala, ko ga je bila izgubila v Jeruzalemu. Četudi včasih telesno ločena od njega, ko je po svojem tridesetem letu vršil svojo učeniško službo, je bila vendar z vso svojo dušo in z vsem svojim srcem vedno pri njem.
Koliko je srce Marijino pretrpelo v svoji ve* liki ljubezni do Jezusa, ko ga je gledala trpeti in umreti na križu! Kako je trpelo tedaj, ko so mrtvega s križa sneli in v njeno naročje položili; ko so ji ga z naročja vzeli in v grob deli. S kakim hrepenenjem je v svoji veliki veri in neo*
majnem upanju in nedosegljivi ljubezni pričako* vala njegovega vstajenja iz groba! Iz Svetega pi* sma vemo, kako je očak Jakob hrepenel po svo* jem sinu Jožefu; ko je izvedel, da še živi, je rekel: »Dovolj mi je, da le še moj sin Jožef živi; šel bom, da ga vidim, preden umrjem.« (I. Moz. 45, 28.) V Tobijevi knjigi (10, 3 ss.) beremo, kako sta stari Tobija in njegova žena Ana silno žalovala »in začela sta oba jokati, zato ker njun sin ni o pravem času k njima nazaj prišel. Njegova mati je tedaj prejokavala, da se ni dala utolažiti, ter je rekla: ,Oh, oh, moj sin, zakaj sva te poslala na ptuje, tebe, svetlobo najinih oči, palico najine starosti, tolažbo najinega življenja, upanje naji* nega zaroda! Saj sva v tebi samem vse imela...’ Ona se ni dala nikakor potolažiti, temveč je vsak dan ven tekla ter okrog gledala in vsa pota ob* hodila, kjer je bilo upanje, da bi utegnil nazaj priti, da bi ga, ako bi bilo mogoče, od daleč vi* dela priti.«
Kdo bi se ne spomnil tukaj Jezusove prilike o izgubljenem sinu? (Luk. 15, 11 ss.) Tudi ta oče je hodil v svoji hrepeneči ljubezni čakat svojega sina, kajti ko je bil ta, ki se je vračal, še daleč, ga je zagledal njegov oče in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. In spomnimo se tudi vdove iz Najma, ki je jokala za mrtvim sinom v svoji veliki ljubezni.
Vso ljubezen in vse hrepenenje vseh očetov in mater pa je daleč presegalo Srce Marijino. Na* božni pisatelj Meschler1) nam skuša opisati trenut* ke, ko Marija pričakuje in doživi obisk od smrti vstalega Zveličarja:
»Iz predstav starih pobožnih mojstrov lahko zadobimo ljubeznivo podobo tega snidenja.
Od samega veselja in pričakovanja ni Mati božja v velikonočni noči nič spala. Oblekla se je
*) Mešler.
v svojo najlepšo obleko, potem je lepo pospravila svojo sobico, postavila je rožmarin in cvetoče mirte na okno in se zatopila v molitev. O kako hrepeneče vzdihe je pošiljala k svojemu Sinu v predpekel in s kako ljubečimi in božajočimi mi« slimi sta objemala njen duh in njeno srce tihi, temni grob zunaj pred mestom! Visoka pesem ne bi imela misli in besed dovolj, da bi nagnila že« nina njenega srca k vrnitvi. »Vso noč sem ga iskala, ki ga ljubi moja duša, iskala sem ga in ga nisem našla ... Naj pride ljubljeni v svoj vrtec . . . zima je že prešla, dež je prenehal, cvetlice so se prikazale ... Vrni se nazaj naglo in hitro, kakor bežita srna in mladi jelen čez gore beterske!« Tako je neprestano prosila in mile solzice so tekle po njenih lepih licih.
Po polnoči zadoni tiha, sladka pesem in glas« ba, kakor od nebeških glasov. V njeni sobici je postalo silno svetlo in jasno in zdelo se je, da njena lučka nič več ne sveti. Gospod je bil tu z mnogimi angeli iin očaki, ki so ostali iz spoštova« nja v veži, so pa lahko gledali skozi odprta vrata, kakor nam to kaže stara zaobljubljena slika v Lizboni. Marija se je ozrla navzgor s svojega po« kleknika in je zagledala — in je zagledala Go« spoda, ki je pristopil k njej. Prikazal se je v vsej veličastnosti svojega novega življenja, zmagosla« ven in radostipoln, odet v širok, prekrasen plašč, z dragoceno križno palico v levici, blagoslavljajoč jo z desnico jo je pozdravil z veselim obrazom in z veliko prisrčnostjo. Zgrudila se mu je k nogam, ga počastila in vzkliknila v radostno vprašanje, ali je to resnica. »Da, jaz sem, moja ljuba Mati; vstal sem in sem sem prišel, da ti to naznanim.« Potem jo je dvignil, objel, nrislonil svoje lice k njenemu in jo pritisnil na svoje srce, veliko bolj prisrčno, kot je storil kdaj prej. Istočasno ji je podelil, kot še nikdar prej, čudežno notranje do« živetje in spoznanje njegovega božanstva in člo«
veštva, tako da je bilo njeno srce prešinjeno od še neslutene radosti in nebeške blaženosti. Nihče ni doživel take velikonočne radosti kot ona. Tako ji je Zveličar poplačal vso ljubezen in bridko trpljenje, ki ga je prestala ob njegovi smrti. Po= tem sta sedla skupaj in mati je ogledovala z ne* popisno nežnostjo, ljubeznijo in veseljem njegove svete, lepe, poveličane poteze, njegov obraz in njegove roke. Pokazal ji je svoje rane, ki so bile videti nekoč tako strašne, sedaj so se pa ljubko in nežno blestele. Vprašala ga je, ali je sedaj minilo vse trpljenje, ali ga nič več ne boli. On ji je od= govoril: »Mati moja spoštovana, daleč od mene je vse trpljenje. Vse je premagano in nikdar več ne bom trpel.« In ona se je veselila in je Boga hvalila, da ji je zopet vrnil Sina.
Kako pa je hrepenela Marija po svojem Sinu Jezusu šele po njegovem vnebohodu! Dovolj, da se utrga mala kepa na strmi gori, že stvori silen plaz, ki drvi vedno bolj naglo, vedno večji in sib nejši. Tako je bilo s hrepenenjem Marijinim po Jezusu, ki je neprestano rastlo in rastlo. Tešila je to svoje hrepenenje v molitvi, ki je duhovno zdru= ženje z Bogom, in pa v svetem obhajilu, v kate* rem se je evharistični Jezus živ in resničen vračal v objem ljubezni njenega srca. To jo je vedno bolj zbliževalo Bogu, ki jo je s toliko večjo lju* beznijo pritegoval nase, kolikor bolj se mu je zbliževala. Hrepenela je po najtesnejem, nemim ljivem in večnem združenju z Bogom in po pre= blaženem zveličavnem gledanju in uživanju Boga. Vez življenja, ki je družila njeno dušo in telo, jo je še zadrževala od večnega združenja z Bogom, h kateremu je hrepenela njena duša, da je iz tega neutešnega hrepenenja zdihovala s Psalmistom: »O da bi imela perutnice kakor golobica, da bi odletela in počivala!« (54, 7.)
Splošno pobožno prepričanje je to, da Marija ni umrla vsled kake naravne bolezni, ki bi bila
povzročila razpad njenih sil in moči, temveč da je njeno smrt povzročila prevelika ljubezen do Boga in presilno hrepenenje po njenem Sinu. Ta njena ljubezen ni delovala sunkovito in viharno, tako da bi pretresujoči in uničujoči poleti in za* maknjenja pokončevali njeno telesnost, temveč je po volji božji njeno silno hrepenenje mirno in po* lagoma slabilo njeno telo, da ni moglo več sle* diti poletom njene duše, in je tako brezdušno ostalo sredi med apostoli, učenci in pobožnimi ženami1. Kakor se cvet v solnčni toploti odpre in potem zvene in se k zemlji nagne; kakor se žlah* ten, zrel sad, od lahkega jutranjega vetrička zga* njen, brezšumno odtrga od drevesa in zdrkne na cvetno trato; kakor se dragoceno kadilo, raztop* ljeno od žerjavice, kot sladak duh dvigne proti nebu in razgubi, tako nežno in milo je odplavala duša Marijina z njenih molečih ustnic in se dvig* nila proti nebu v objem svojega ljubljenega Sina. (Meschler: U. L. F. 175.)
Vse Marijino življenje je bila ena sama ne* prekinjena, neskončna ljubezen do Boga, eno sa* mo neskončno in neutešno hrepenenje po Jezusu. Kakor solnčnica za solncem, tako je hrepenela ona po Bogu.
V šolo tega hrepenenja moramo tudi mi vsi. Od Boga smo ustvarjeni in za Boga ustvarjeni. On je naš začetek in konec! (Raz. 1, 8.) Kakor drhti magnetna igla magnetni pragori nasproti in je nepokojna, če jo kaj zgane od te smeri, tako drhti Bogu naproti naše srce in more najti' svoj pokoj edino le v Bogu, svojem praviru in cilju. Izvirni greh s svojimi'posledicami in osebni grehi so ovire, ki trgajo naše srce od Boga in ga mečejo iz njegove naravne usmerjenosti.
Vsa naša težnja mora stremeti k Bogu; in vo* diteljica na tej naši poti k Bogu mora biti Marija. Nesrečni človek ubija in skruni v sebi podobnost božjo in se zgublja na ceste, ki vodijo proč od
Boga. Marija pa ubogega grešnega in zablojenega človeka kliče in vabi k Bogu in mu kaže pravo pot k njemu, kakor nam solnčna roža kaže smer k solncu tudi skozi mrak in temo.
Voditelji bratovščine sv. rožnega venca imajo pravico blagoslavljati rože, da jih verniki doma hranijo v dušno in telesno pomoč. Tako so nekoč na rožen venski praznik blagoslavljali rože tudi očetje karmeličani v Parizu. Vsled plohe stopi medtem v cerkev tudi mlad mestni gospod.
Preden voditelj roženvenske bratovščine po= razdeli rože, spregovori nekaj prisrčnih besed, rekoč: »Danes, ob roženvenskem prazniku, vam porazdelim nekaj naših skromnih vrtnic. Vi ve; ste, da smo revni in da vas s posebno lepimi ne moremo obdariti. Toda te rože so blagoslovljene; vam, ki jih vzamete s seboj na svoj dom, naj pri* neso blagoslova. Spominjajo naj vas Marije, Rože skrivnostne, Kraljice nebeške, naše ljubeznve pri; prošnjice v vseh težnjah življenja.«
Ko redovnik podeljuje te vrtnice, približa se tudi mladi gospod in sprejme vrtnico, ker je te cvetke zelo ljubil. Oko redovnikovo se je za hip ustavilo na njem s prijaznim nasmehljajem. Mia; denič zapusti cerkev bolj zamišljen, kot je bil po; prej, in duhovnikov nasmehljaj mu ne gre iz spo; mina. Dogovorjen je bil, da pride v svojo navad; no družbo. Toda nič ga ta družba ne mika. Pogled mu uhaja na malo, blagoslovljeno vrtnico v roki in čuti, da z njo ne sme v staro družbo. Gre domov in pritrdi rožo k podobi svoje matere. Zdi se mu, da ga mati gleda tako milo. Kako ga je lju; bila in koliko je trpela zaradi njega! Kolikokrat je zadnja leta zdihovalo njeno srce nad sinom, ki je postal neveren in izgubil svojo smer in pot k Bogu po cestah greha.
Čez noč ne gre z doma, kakor je bil navajen. Bilo je, kakor da bi ga zadržaval duhteči vonj bla; goslovljene rože. Poglobi se v resno premišljeva;
nje in se zamisli sam vase kakor izgubljeni sin. Drugo jutro se vrne zopet k oni cerkvi in prosi, da bi mogel govoriti s samostanskim predstojnic kom. Ko zagleda pred seboj tisti prijazni obraz od včeraj, potegne iz nedrij rožo in pravi: »Ča* stiti oče, ta me je pripeljala k vam nazaj, — ske* sanega grešnika, ki vroče želi, spraviti se zopet z Bogom itn najti nazaj pot k njemu.«
Naj bi Marija nam vsem bila voditeljica na tej poti; naj bi ona v nas zbudila duha molitve in pobožnosti, ki nas vodi k Bogu, naj bi v nas raz; vnela plamtečo ljubezen in močno hrepenenje po evharističnem Bogu in po tesni spojitvi in zdru; žitvi z njim v naj svetejšem zakramentu, ki je presvetlo in presveto solnce našega življenja tu na zemlji.
Naj bi Marija razvnela in razplamtela v vseh naših srcih tisto božjo ljubezen in tisto evhari; stično hrepeneje, ki tako lepo odmeva iz pesmi:
»Daleč luč nam sije solnčna, razsvetljuje krog neba; ti, usmiljenost neskončna, siješ dalje v dno srca.
Mili Jezus, sam me vabiš, naj le k tebi prihitim, vse žalitve rad pozabiš, če skesan se spokorim.
V srcu milost mi pomnoži, Jezus, solnce rajsko ti, da enako solnčni roži le po tebi hrepeni.
K tebi, Jezus ljubeznivi, k tebi le srčno želim, daj, da v zvezi zaupljivi vekomaj s teboj živim!«
(Venec, 161.)
s.
J semeni klas.
Ta prva rož’ca je le ta: lepa rumena p š e n i č i c a. To ni nobena pšeničica, to je le sveto Rešnje Telo.
(Narodna pesem. Šlr. 5061.)
Velike? lepega nam vedo povedati pobožne le= gende o pšeničnem klasu. Nekoč v starih časih je imelo žito klas po vsem stebelcu, poln od tal do vrha. Ljudje so bili brezbožni in pregrešni, po= tratni in požrešni, do siromakov pa trdi in skopi. Zato je Bog sklenil kaznovati človeka in je poslal povodenj in hotel pokončati vse žito in niti zrnca semena ni maral pustiti. Odvzeti je hotel nehva= ležnemu in brezbožnemu človeku vsakdanji kruh. Materi Mariji pa se je človek zasmilil in je za= grabila vršiček klasu, kar ga je še gledalo iznad vode, in Boga zaprosila, naj vsaj toliko pusti lju* dem, da jim za kruh ostane. Od tedaj ima žito svoj klas samo na vrhu, kolikor ga je rešila Ma= rija s svojo roko. Ona nam je ohranila vsakdanji kruh. V spomin na to je Bog vtisnil v pšenično zrno Marijino podobo. Ako prekrojiš pšenično zrno, najdeš v njem prav majceno podobo Ma=
rijino, ki je kakor nekak pečat in spomin Ma* rijine materinske skrbi in ljubezni do nas. Tako trdi pobožna legenda.
Druga legenda pa pripoveduje, da je šel Jezus s svojimi učenci čez polje. Učenci, trudni in, lačni, smukajo pšenično klasje, ga v rokah manejo in uživajo suho pšenično zrnje. To priliko porabi Jezus, da jim začne govoriti, kako iz pšeničnega zrna zmeljejo moko, iz moke speko kryh. Ta kruh bo on s svojo besedo spremenil v svoje Telo, ki jim ga da v hrano. Ko so vsi začudeni nad temi besedami, vzame pšenično zrno v roko. se ozre proti nebu, dihne v zrno in pravi:
»To znamenje zdaj nate vi, da res vse to se dovrši, kar Kristus govori.«
Potem pa zrno Petru da, učencem drugim da ga ta:
Kaj v zrnu se zazna?
Glej, v zrnu ti je vtisnjen znak, kot Jezusov obraz prav tak, začudil se je vsak.
(M. Prelesnik. Legende, 6.)
Zelo lepa je ta legendarična vzporednost, ki hoče videti v pšeničnem zrnu podobo Marijino in podobo Jezusovo. Saj sta si morala biti obraz Jezusov in Marijin zelo podobna. Če je Bog hotel ustvariti človeka po svoji podobi, kako je šele po svoji podobi ustvaril Marijo. In če je otrok živa podoba svojih staršev, kako velika in živa je mo* rala biti šele podobnost med Jezusom in njegovo materjo Marijo. Neomajno je pobožno prepriča* nje, da je bila velika podobnost in sličnost med Jezusom in Marijo v njihovi zunanjosti in lepoti.
Pobožno izročilo nam pripoveduje, kako so ljudje postajali, ko so srečavali Marijo z Jezuščkom, in kako so zavzeti vzklikali: »Kako sta lepa! Kako sta si podobna!« Zato ni nič čudnega, če hoče vi* deti pobožna legenda v pšeničnem zrnu istočasno podobo Jezusovo in Marijino.
Toda v tej legendi je še drugo zelo lepo, sim« bolično zrno. Pšenica nam je evharističen simbol. Marija, Jezusova mati, se imenuje tudi Mati presvete Evharistije, ali, kakor jo je imenoval bi. Eumard, 1)Naša Gospa Najsvetejšega Zakramenta. Ona nam je dala Jezusa; od nje ima Jezus svoje telo in kri, in od nje imamo mi Jezusovo pre« sveto Rešnje Telo. Zato je naravno, da že legenda spravlja pšenico v tesno zvezo z Marijo. Ona nam je rešila pšenični klas za naš vsakdanji kruh; ta pšenični klas pa nam daja tudi kruh za sv. Rešnje Telo.
Zato imamo v narodni pesmi lep motiv: Iz ke« liha rastejo tri rožice: Pšenica, trta in ljuba De« vica Marija.
»Prva rožica je le ta:
Oj rumena pšeničica; pri sveti maši jo rabijo za samo sveto hostijo, lno jo povzdigujejo,
ljudje se priklonjujejo ... (Štr. 4927.)
Marija blagoslavlja žitno polje:
»Žegnaj, žegnaj, o Marija,
žitno polje, vinske gore —
oj ti naša rožica!«	(Štr. 5051.)
Marija stoji na Kalvariji pod križem in lovi sveto Rešnjo kri, ki jo poškropi na visoke gore,
‘) Ejmar.
kjer bo rastla vinska trtica, in na ravno polje, kjer bo rastla rumena pšeničica.
Jezus sreča Marijo vso žalostno, vpraša jo, za« kaj je tako žalostna; ona mu odgovori: »Zakaj bi jaz ne bila žalostna, ker sem videla vsejano tvojo kri: po preširokem polju... Po polju mi že raste drobna pšeničica; iz nje bodo oblate delali, se bodo grešniki obhajali. Da bi po vrednem preje« mali presveto Rešnje Telo, da bi premišljevali tvojo martro to!« (Štr. 6587, 456.)
Kakor nas solnčnica spominja na Marijino hre« penenje po Bogu in na njeno podobnost z Bogom, tako nas pšenični klas spominja na Marijo kot Mater presvete Evharistije in na njeno ljubezen do presvete Evharistije.
Neka pobožna legenda pravi, da je Marija ne« koč pripravljala kruh in mali Jezušček ji je po« magal mesiti testo. In pril tem pravi: »Mamica, če bi bil kruhek živ!« — »Kako živ?« vpraša Marija začudeno. »Živ tako, kakor sem jaz živ!« Marija se je globoko zamislila pri teh besedah malega Jezuščka.
Če je že ta naivna legendarna misel tako lepa, kako lepa je šele misel na razmerje Marije do svetega Rešnjega Telesa in na njena sveta ob« hajila, ko je še tu na svetu živela!
Da se je Marija obhajala, to ni samo lepa mi« sel, porojena iz našega pobožnerga krščanskega čuvstvovanja, temveč imamo zanjo krepko oporo v samem svetem pismu. V Apostolskih delih (2, 46.) beremo o prvih kristjanih: »Vsak dan so eno« dušno še prihajali v tempelj, lomili po hišah kruh in uživali jed z veselim in preprostim srcem.« To lomljenje i!n uživanje kruha je bilo vsakdanje sveto obhajilo. Ali si moremo le misliti, da bi se Marija ne bila udeleževala z veliko gorečnostjo in pobožnostjo tega vsakdanjega svetega obhajila. Ona je bila Mati božja in ravno to materinstvo jo
je pač le še bolj nagibalo, da se je čimbolj pogosto združila z njim, ki ga je rodila. Saj je ravno v tem imela naj večjo tolažbo, ko ni mogla več gledati v neprikriti božji obraz, ki ga je prej tolikokrat s svetim spoštovanjem in z naj čistejšo materinsko ljubeznijo poljubljala. Biti moramo torej trdno prepričani, da je Marija vsak dan prejemala sveto obhajilo. Saj je ona bolj kot kdorkoli razumevala besede svojega božjega Sina: »Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Zakaj moje meso je res jed in moja kri je res pijača. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi1 Oče in živim jaz po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni.« (Jan. 6, 53—57.)
Kako je pač Marija hrepenela po najtesneje šem združenju z Jezusom. Ona je kot mati Je* zusova nekdaj čutila vso čudežno sladkost in bla* ženost združenja z Bogom, ona je doživela izredno milostipolnost, ki jo je bil angel označil z besedo: »Gospod je s teboj!«
Četudi niso pojavi, ki jih skozi več let opažu* jejo in občudujejo na zamaknjenki in stigmatizi* ranki Tereziji Neumann1) v Konnersreuthnr) na Nemškem, niti cerkveno niti znanstveno dovolj preiskani, vendar nimamo vzroka dvomiti o izred* nosti teh pojavov. Ta oseba, ki v zamaknjenju redno gleda življenje Kristusovo, ki nosi na svo* jem telesu in na glavi rane Kristusove in ki kr* vavi pot poti in sotrpi trpljenje Kristusovo, za* gotavlja, da po svetem obhajilu do drugega sve* tega obhajila čuti v sebi navzočnost Kristusovo. In ta čut je neka blaženost. Mislimo sedaj na Ma= rijo: kakšno blaženo čuvstvo jo je prešinjalo.
’) Najman. 2) Konersrajt.
ko je po spočetju čutila Kristusa pod svojim srcem; kako srečna je bila po porodu,, ko ga je pestovala v svojem naročju. Kot mati Je* zusova, kot najčistejša in brezmadežna, je ona morala na poseben način čutiti po svetem obha* jilu Jezusovo navzočnost v svojem srcu. Kaka ne* popisna blaženost je bilo zanjo vsako sveto ob* hajilo in kaka uteha za njeno koprnečo ljubezen! Kaki skrivnostni razgovori so se po tej najtesnejši zakramentalni združitvi predli med Jezusom in Marijo! Vsakokratno sveto obhajilo je bilo za Marijo neprestano obnavljanje nepopisne sreče njenega božjega materinstva.
Vsako sveto obhajilo je bilo za Marijo nov veletok milosti, ki so se razlile v njeno dušo. Mi se moramo zavedati, da je sveto Rešnje Telo na* daljevanje učlovečenja Sina božjega. V svetem obhajilu se Jezus nekako na novo učloveči v nas. Tako da je za nas sveto obhajilo skrivnost, po* dobna oni, ki se je zgodila v Mariji, ko je po an* gelovem oznanenju Beseda meso postala. Ko se Jezus v svetem obhajilu združi z nami, nas hoče najtesneje spojiti s seboj in nas narediti sode* ležne svoje božje narave.
Če pa nas sveto obhajilo ne preobrazi in pre* meni vselej, kakor to Kristus želi, ni tega krivo njegovo sveto Rešnje Telo, temveč je krivo tega le naše slabotno, grešno telo človeško, to je: naše človeške slabosti in nepopolnosti, ki stavijo mi* losti toliko ovir in zaprek. V Mariji pa ni bilo najmanjše take ovire in zapreke, zato so bile mi* losti njenih svetih obhajil neilzmerne. Moč in uči* nek svetega obhajila se v Mariji nista izčrpala ka* kor pri nas ljudeh v zdravljenju dušnih ran in nedo* statkov, temveč je samo množila milost in vedno bolj tesnila tisto prisrčno združitev, ki je bila med Materjo in Sinom.
Sv. Frančišek Šaleški nas spominja na prve kristjane, o katerih stoji zapisano, da so bili ene*
ga srca in ene duše, zaradi njihove medsebojne ljubezni. In svetil Pavel pravi: »Živim, pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus.« (Gal. 2, 20.)
Koliko bolj opravičeno smemo reči, da sta imela Marija in Jezus eno srce in eno dušo, da sta živela eno samo življenje, tako da Marija ni živela več sama v sebi, temveč je Jezus živel v njej. Marija je mati najbolj ljubeča in najbolj ljubljena; ljubeča in ljubljena s tako ljubeznijo, ki nima primera in daleč presega vso angelsko ljubezen, vso ljubezen vseh svetnikov in vseh ljudi.
Nedosegljiva ljubezen Marijina do Jezusa se je pri vsakem svetem obhajilu prelila v nekak ne* pogasljiv plamen. Jezus, to solnce nebeško, je razvnel v srcu Marijinem žarke tako svetlih in toplih čuvstev, kakor jih ni bilo zmožno nobeno drugo srce. In Marija je pri vsakem obhajilu ob* novila svojo popolno vdanost, kakor se je to zgo* dilo v hipu učlovečenja ob angelovem oznanenju. Kakor je Jezus ob svojem učlovečenju oblagodaril Marijo z neizmernimi milostmi, prav tako jo je oblagodaril pri vsakem Marijinem svetem obha* jilu, ki je bilo nekako obnavljanje učlovečenja v njenem prečistem in brezmadežnem Srcu.
Misel, da se je Marija obhajala tako pogosto in s takim vrednim razpoloženjem, mora zbuditi drugo misel, da je pod vplivom svetih obhajil Marijina svetost in milostipolnost neprestano rastla in napredovala v nekako neizmernost.
Oh, če bi nam bilo dano, da bi samo enkrat mogli videti Marijo pri svetem obhajilu! Neka* teri slikarji so skušali podati prizor, ko Marija prejema sveto obhajilo iz rok svetega Janeza Evangelista. Kaka nedosegljiva pobožnost je od* sevala iz njenega obraza, kakšna pobožnost je bila šele v njeni duši in kaka ljubezen v njenem sreu!	t
Marija, ki je Mati presvete Evharistije in Go* spa Najsvetejšega Zakramenta, mora biti nam
tudi učiteljica svetega obhajila. Pogosto se sku* šajmo zamisliti, kako se je Marija pripravljala na sveto obhajilo in kako ga je prejemala, kako se je po svetem obhajilu razgovarjala s svojim Jezu* som. Tako premišljevanje nam najprej prinese pravo in vredno razpoloženje. Molimo pa tudi k njej in jo prav prisrčno prosimo, da bi mogli z njeno pomočjo im po njenem zgledu kar najvred* neje sprejemati Jezusa v svetem obhajilu. Naj bi ona v nas poglobila vero, dvignila upanje, raz* plamtela ljubezen, obudila kesanje, utrdila dobre sklepe. Zlasti z ozirom na sveto obhajilo držimo se gesla: »Po Mariji k Jezusu!«
Saj ni mogoče Mariji večjega veselja napraviti kot z ljubeznijo do njenega božjega Sina. Cerkev nam hoče liturgično poudariti misel o tesni zvezi med Marijo in presveto Evharistijo, ko poje v prelepi evharistični pesmi: »Pevaj, jezik, in časti* to hvali Jezusa telo«, v drugi kitici: »Dala nam ga je Devica, čista in brezmadežna«.1) Dala nam je Jezusa in po njem sveto Rešnje Telo. In zato je tudi njena najprisrčnejša želja in njeno največje veselje, da bi tudii mi prav pogosto in čimbolj vredno prejemali sveto obhajilo.
*) V novem Rimskem Ritualu se besedilo glasi:
»Jezik moj, skrivnost opevaj Rešnje Jezusa Telo, dragoceno Kri prelito, ki je svet odkupljen z njo:
Sin je Matere presvete Kralj, ki rešil je zemljo.
Iz brezmadežne Device se v rešen je nam rodi..
V Sirahovi knjigi beremo: »Blagor možu, ki se vedno drži modrosti... Nasproti mu pride kakor častita mati. .. Hranila ga bo s kruhom življe« nja ...« (14, 22. — 15, 2—3.) Ta častita mati je Marija, naša nebeška Mati, ki jo v litanijah to* likokrat pozdravljamo kot Devico najmodrejšo in Devico častitljivo, ki nam je s svojim privolje« njem v učlovečenje preskrbela, da nam je dal Bog »kruha nebeškega« in da »je jedel človek kruh angelski«, kakor tako lepo z besedami Psal« mista (77, 24, 25.) govori sveta Cerkev o svetem Rešnjem Telesu.
Ker Marija v svoji nebeški modrosti in mate* rinski skrbi dobro ve, da »človek ne živi samo od kruha« (Mat. 4, 4.), namreč ne samo od telesnega kruha, o katerem govori Kristus zapeljivcu, zato ona hoče, da se hranimo s »kruhom življenja, s tistim živim kruhom, ki je prišel iz nebes, da kdor je od tega kruha,, ne umrje, ampak bo živel ve« komaj«. (Jan. 6, 48—51.) Kakor želi telesna mati ohraniti svojim telesnim otrokom njihovo telesno življenje, tako in še veliko bolj želi naša duhovna, nebeška Mati ohraniti nam naše duhovno, nebe« ško življenje. Zato ona hoče, da bi »obogateli s sadom žita« nebeškega (Ps. 4, 8.), ki nam ga Bog nudi v svetem obhajilu. Ona prisrčno želi, da bi spoznali in v sebi doživeli: »Kaj je namreč njego« va dobrota in kaj njegova lepota, — žito izvolje« nih in vino, iz katerega poganjajo device.« (Zah. 9, 17.)
Dve ganljivi dogodbi beremo v svetih evange* lijih. Sv. Luka nam pripoveduje (6, 1—5.): »Na so« boto je šel Jezus skozi setve in njegovi učenci so smukali klasje, ga meli z rokami in jedli. Neka« teri izmed farizejev so rekli: »Kaj delate, kar ni dovoljeno v soboto?« Jezus jim odgovori: »Ali še niste brali, kar je storil David, ko je bil lačen sam in kateri so bili z njim: kako je stopil v hišo božjo in vzel posvečene hlebe in jih jedel, ter dal tistim,
ki so bili z njim — ko jih ni dovoljeno jesti dru* gim kakor samo duhovnom?« Smilili so se mu lačni učenci in zato jih je zagovarjal, da ni skru* njenje sobote, ker delajo iz potrebe in lakote.
Sv. Marko nam pripoveduje (8, 1—2.): »V onih dneh, ko je bilo spet mnogo ljudstva in niso imeli kaj jesti, je poklical Jezus svoje učence in jim rekel: »Ljudstvo se mi smili; kajti že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. In če jih pustim lačne na njih dom, bodo na potu omagali.«
Če je bilo Srce Jezusovo tako usmiljeno za lačne in stradajoče, da jim je ne samo enkrat, temveč dvakrat na čudežen način preskrbel krm ha, ko vendar vemo, da tega ni storil sam zase po postu v puščavi, dasi je bil tudi on lačen, kakor nam izrecno poudarja sveti evangelij (Mat. 4, 2.), si moramo pač misliti, kako usmiljeno je bilo srce Marijino. In to njeno srce ni skrbelo samo za te* lesne potrebe, temveč veliko bolj še za naše dušne potrebe; saj je prav slično skrb poudarjal tudi Jezus, ko je obljubljal sveto Rešnje Telo: »Ne iščete me, ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno živ* ljenje in vam jo bo dal sin človekov . . . Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen.« (Jan. 6, 26—27, 35.)
Slavni Valentin Stanič, kanalski rojak, poznej* ši stolnil kanonik in ustanovitelj goriške gluho* nemnice, ta izredni mož je bil skozi deset let (1809—1819) ročinjski vikar. Po tedanji francoski vojski je prišla bolezen in za boleznijo lakota; moča, slana in mraz so od leta 1814.—1817. pobrali in uničili vse pridelke po polju in po vinogradih tako, da je posebno pozimi in spomladi 1817. na* stopilo splošno pomanjkanje in uboštvo. Ljudje so travo kuhali in vsled pomanjkanja in lakote jih je mnogo zbolelo in umrlo. Vikar Stanič je po očetovsko skrbel za svoje vernike. V cerkvi je
molil posebno molitev, ki jo je sam zložil in se je začela takole: »Oče, sila nas mori! Otroci ino stari od lakote konec jemljejo. Vsi skoraj obu* pani ne moremo ne delati ne moliti...« Vse reveže iz duhovnije je povabil enkrat na teden na ko* silo, da so se vsaj takrat najedli. Sestavil je na cesarja posebno poročilo o tej veliki stiski in sklenil prošnjo z originalnimi besedami:
»Uns driickt Not,
Franz, gib Brod!
Sonst, o Gott!
Schneller Tod!«
To se pravi po naše: »Nam je sila! Franc, daj kruha, sicer, o Bog, nagla smrt!« Dosegel je, da je vlada odredila zidanje kanalskega mosta, ki je bil med vojno porušen in so se z zaslužkom vsaj ne* koliko polajšale težave stradajočih.
Ko je Stanič spomladi 1817. našel na polju prvi klas, ga je odtrgal, prinesel v cerkev ter nagovoril zbrane s primernim nagovorom; potem je klas vtaknil v monštranco in dal z njo blagoslov. No* beno oko ni ostalo suho ob tem slovesnem do* godku.
Če beremo o tem dogodku, si moramo pač živo predstavljati skrb tega izrednega moža za njegove lačne ovčice. In ta prvi klas v monštranci, ki venča evharističnega Kristusa, tu navzočega pod podobo pšeničnega kruha, kako ganljivo lep evharistični simbol nam je!
Kadar stopamo po žitnem polju, kjer valovi od Boga blagoslovljeno klasje, spomnimo se ne* skončne dobrote božje, ki nam ni dala tega žita samo za navadni vsakdanji telesni kruh, temveč tudi za nadnaravni evharistični kruh, ki bi nam moral biti tudi nekako vsakdanja ali vsaj prav
pogosta hrana. Spominjamo se naše nebeške ma* tere Marije, ki nam je dala Jezusa in po njem angelski evharistični kruh, in v naši duši naj od* meva prelep napev:
»Dala nam ga je Devica, čista in brezmadežna!«
Spominjajmo se, kako je ona prejemala ta naj* svetejši zakrament in kako silno želi, da bi ga po njenem zgledu prejemali tudi mi. In to pomis* limo prav dobro: V svetem obhajilu se po svetem Rešnjem Telesu ne združimo samo z Jezusom, temveč po Jezusu tudi z Marijo. Saj je presveto Rešnje Telo in presveta Rešnja Kri Jezusova od telesa in krvi Marijine. Po svetem obhajilu zaživi evharistično Srce Jezusovo v našem srcu kakor jedro v lupini. V tem božjem srcu pa je vedno živela podoba Marijina. Legenda pravi, da vidimo podobo Marijino, če prekrojimo pšenično zrno. Če bi pa mogli razkrojiti Srce Jezusovo, bi v njem našli prav zares od neskončne ljubezni oživ* Ijeno podobo Marijino. Po svetem obhajilu je v našem srcu Srce Jezusovo, ki je telesni sad pre* čistega in brezmadežnega Srca Marijinega, in sredi tega božjega Srca je v nas ta živa podoba Marijina. Tako nas sveto obhajilo najtesneje združi ne le z Jezusom, temveč tudi z njegovo Materjo, ki je tudi naša Mati, in tako na skrivno* sten način zaživi po Jezusu v nas tudi ona. Ta presladka misel nas mora tembolj nagibati k po* gostemu svetemu obhajilu.
Po svetem obhajilu boš vedno bolj Marijin. Kakor vidi legenda v pšeničnem zrnu podobo Ma* rijino, tako se bo po svetem obhajilu v tvoji duši vedno bolj oživljala podoba Marijina in po Ma* riji boš vedno podobnejši in vedno le še bližji Kristusu.
Zavedaj se po vsakem svetem obhajilu tega presladkega in skrivnostnega trojstva: »Jezus, Marija, jaz!«
Kot pripravo na sveto obhajilo molimo več* krat k Mariji:
»Deva brezmadežna, Mati preblažena, Božjega Sina za nas si rodila in ga z ljubeznijo za nas vzgojila, da ga prejemamo v sveti skrivnosti, z njim si nam dala nebeške sladkosti.
Deva brezmadežna, Mati preblažena, Božjega Sina naj vedno nosili, v srcu pobožnem naj bi ga molili, z grehom naj nikdar bi ga ne izgnali, Njemu in Tebi, vsi zvesti ostali,«
(Gospodov dan, 57.)
■! V
Q.
rVinska trta.
Ta druga rož’ca je le ta: ta ljuba vinska trtica. To ni nobena vinska trtica, to je sveta Rešnja Kri.
(Nar. pesem. Štr. 5061.)
V prvi knjigi Mozesovi beremo o očaku Noe* tu, ki je bil poljedelec in je zasadil vinograd. Pri; delal je vino; ko ga je pa pil, se je opijanil. Pač ni poznal dovolj moči vina. In če tudi dandanes vi* dimo mnogo zlorabo vina, moramo pomniti, da ga Bog ni zato dal človeku, da bi ga zlorabljal, term več v vse drugačne namene. Že modri Sirah ugo; tavlja: »Vino je bilo v začetku ustvarjeno za raz; veseljevanje, ne za pijanost. Vino razveseljuje dušo in, srce, če se zmerno pije.« (31, 35—36.) Po; dobno trdi Psalmist, ko pravi: »Vino razveseljuje človeku srce.« (103, 15.)
Bog pa je ustvaril vinsko trto tudi za še bolj vzvišene namene kot samo za veselje in razve; drilo človeku. Mozes piše v prvi knjigi o Melki; zedeku, ki je bil kralj salemski in duhovnik Naj; višjega, da je Bogu daroval daritev kruha in vina. Psalmist-pravi o prihodnjem Odrešeniku: »Ti si duhovnik na vekomaj po redu Melkizedekovem.« (109, 4.)
In poglejmo sedaj tega velikega duhovna po redu Melkizedekovem, Odrešenika Jezusa pri zad« nji večerji. Potem ko je razdelil evharistični kruh svojega Rešnjega Telesa, je vzel kelih, se zahvalil, ga dal in rekel: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri nove zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščenje grehov. Povem vam pa: odslej ne bom pil od tega sadu vinske trte do onega dne, ko bom z vami novega pil v kraljestvu svojega Očeta.« (Mat. 26, 26—29.) In prav pri zadnji večerji po postavitvi Naj svetejšega je Jezus govoril: »Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, katera ne rodi sadu, od« strani; in vsako, katera rodi sad, očisti, da rodi še več sadu. — Kakor mladika sama od sebe ne more sadu roditi, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu ...« (Jan. 15, 1—5.)
Od trte«Jezusa je prav naravna miselna zveza s trto«Marijo. Že Psalmist rabi prispodobo: »Žena kakor rodovitna trta.« (127, 3.) In Marija je tista čudežno rodovitna trta, ki je rodila blagoslovljeni sad svojega telesa — Jezusa. Ta lepa simbolična prispodoba: trta Marija je tako globoko zasajena v mišljenje preprostega naroda, da jo najdemo tudi v narodni pesmi izraženo:
»Kar sem koli gore prošel, take trte nisem našel, kot je trta Marija.
Oj Marija vinogorska nas je z vinom napojila, nam nebesa zadobila.«
(Štr. 5052.)
Ne samo v strogo nabožnih narodnih pesmih, temveč tudi v kolednicah, raznih narodnih obred«
nicah, v svatovskih in pivskih pesmih odmevajo misli, ki so polne lepe evharistične simbolike; in ta evharistična simbolika trte in vina je v narodni pesmi tesno naslonjena na Marijo.
»Jezus Je sadil vinograd.
,	5 kom ga je sadit?
S svojo preljubo Materjo, ljubo Devico Marijo.«
(Str. 5054.)
Že spočetje in rojstvo Jezusovo spravlja na« rodna pesem v lepo zvezo z vinskim grozdom in trto. Ena teh pesmi nam legendarično pripove« duje, da je angel Gabrijel prinesel grozdek vi« narski. (Štr. 4755, 4756.) Poslednja pesem pravi dalje:
»V tempel je hodila na dan te svečnice.
Gori ga pa čaka oj preša vinarska.
Noter so pa d jati usmiljen’ga Jezusa.
Ven je pa pritekla ta sveta Rešnja Kri, notri je ostalo sveto Rešnje Telo.«
Stari slikarji so nazorno upodobljali ta prizor v svojih slikah, ki kažejo Jezusa v vinski preši, katero Judje stiskajo; v preši je Jezusovo sveto Telo, iz nje pa teče njegova sveta Kri kot evhari« stično vino. Lepše nam pa niti te starodavne slike ne morejo ponazoriti resnice, da je Marija mati presvete Evharistije, kakor nam jo ponazoruje gornja narodna pesem, ki ima v sebi tudi ta lep simbolični pomen skrit: Marija je trtica in Jezus je te trte grozdek vinarski.
Prav lepo je izražena tudi sledeča misel:
»Tam pa mi sedi Marija in v rokah drži Jezusa.
Jezus počiva, trdno spi, krvavi pot po njem stoji: krvavi pot, krvavi pot kot so te vinske jagode ...«
(Štr. 4975.)
Lepa evharistična simbolika je tudi v pesmi, ki govori o Jezusovem rojstvu in pravi, da je Marija Jezusa porodila v senci trte in vzklika:
»Srečna ti bila trsova senca, kjer se je mogel Jezus roditi,«
(Štr. 426.)
Najlepše pa je izražena tesna zveza med Ma* riijo in presveto Evharistijo v oni pesmi o treh ro* žicah, ki rastejo iz keliha:
»Pred svetim oltarjem svet kelih stoji, iz keliha rastejo rožice tri.
Prva rožica je le ta:
Oj rumena pšeničica; pri sveti maši jo rabijo za samo sveto hostijo.
Ino jo povzdigujejo, ljudje se priklonjujejo.
Druga rožica je le ta:
Ljuba vinska trtica; pri sveti maši jo rabijo za samo sveto Rešnjo Kri.
Ino jo povzdigujejo, ljudje se priklonjujejo.
To je pravi, živi Bog, ki nas je rešil vseh nadlog.
Tretja rožica je leta:
Ljuba Devica Marija.
Je rodila Jezusa, tega Kralja nebeškega; v srebrno zibko ga položila, z zlatom je pozlačena.
Marija je zibala Jezusa, tega Kralja nebeškega.
Jezus je majhen, pa je svet, v rokah drži vesoljni svet.
Jezus je ustvaril zemljo in nebo, človeku dal dušo in telo.
Jezus je usmiljenega srca, kar ga prosimo, vse nam da.
(Str. 4927.)
V	tej pesmi imamo lepo podano misel: V ke* lihu je sveto Rešnje Telo in sveta Rešnja Kri in
—	Devica Marija, kar pomeni, da sta to Telo in ta Kri od telesa in krvi Marijine.
Pesniško lepa in simbolično evharistična je mjsel, ki je kakor nekaka narodna legenda izra* žena v narodni pesmi, da je Marija na Kalvariji natočila pod križem Jezusovo kril in jo sejala po goricah in iz kapljic te krvi je pognala vinska trta
—	za sveto Rešnjo Kri, slično kakor pšenica za sv. Rešnje Telo.
Lepi so vsi ti narodni motivi, ki so porojeni iz globokega, pobožnega čuvstvovanja naših pred' nikov in so odmevali v lepi ljudski pesmi v nek* danjih časih, toda danes so skoraj povsem pozab* ljeni; zato je potrebno in primerno, da njih spo* min obnovimo. Saj to niso kaki lahki izrodki ne* zrele domišljije, temveč so naravnost lepe vzpo* rednice k svetopisemskim mestom, ki jih Cerkev tako lepo in prikladno uporablja v liturgiji Ma* rijinih praznikov.
V	Visoki pesmi poziva nevesta ženina, naj gre pogledat, ali že cveto vinogradi, in sama gre gle* dat cvetoči vinograd in ženin ji kliče: »Vstani, hiti, prijateljica moja, golobica moja, zala moja,
in pridi! Zakaj zima je že prešla, dež je prenehal in se umeknil. Cvetlice so se prikazale v naši de* želi, čas obrezovanja je prišel, glas grlice se je začul v naši deželi, smokvino drevo je oddalo svoj sad: cvetoči vinogradi so zadišali.« (2, 10—13.) Ob Marijinih praznikih večkrat slišimo te besede o dehtečih cvetočih vinogradih. Če pomislimo, da je ženin iz Visoke pesmi Jezus in Marija vi* sokopesemska nevesta, potem razumemo, da je vino njenih prs, o katerem ponovno govori ženin, ljubezen njenega Srca. In ljubezen Srca Mariji* nega se je prelila v ljubezen presvetega Srca Je* zusovega, v njegovo presveto Rešnjo Kri, v to skrivnostno in zakramentalno evharistično vino nove zaveze. Tu se moramo zopet spomniti Psal* mistove prispodobe o ženi, ki je kakor rodovitna trta, in na prerokove besede, ki pravi: »Tvoja mati je bila v tvoji krvi kakor ob vodi zasajena vinska trta; njen sad in njene mladike so rastle zavoljo obilne vlage.« (Eceh. 19, 10.) Ta voda, iz katere raste trta Marije, je obilnost milosti.
Pomnimo dobro, da je vino prav poseben simbol ljubezni in da se ta prelepa simbolika prav posebno jasno kaže v dejstvu, da je Jezus vzel vino za evharistično snov poleg kruha. Večje ljubezni pa nima nihče, kakor kdor da svoje živ* ljenje za svoje prijatelje! (Jan. 15, 13.) Jezus nam je to svojo ljubezen dokazal ne le s tem, da je prelil svojo kri in dal svoje življenje za nas, tem* več tudi s tem, da je ohranil nam svoje življenje v evharističnih podobah kruha in vina; in to je storil tedaj, ko »je prišla njegova ura, da pojde s tega sveta k Očetu, in ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je skazal ljubezen do konca.« (Jan. 13, 1.) Po tem svojem življenju v evhari* stičnem kruhu in vinu nam je Jezus ohranil naše večno življenje. In kakor nam je velik dokaz nje* gove ljubezni njegova smrt, prav tako nam je te njegove ljubezni dokaz tudi njegovo evharistično
življenje. Marija, ki je mati Jezusova, se imenuje tudi Mati lepe ljubezni; ta Marijin god praznuje Cerkev zadnji dan maja. In prav na praznik Ma* rije, Matere lepe ljubezni — kakor tudi na neka* tere druge praznike — beremo kot mašno berilo odlomek iz modrega Siraha: »Kakor trta sem sla* dak in dišeč sad odrodila, in cvetje moje je sad časti in poštenja. Jaz sem mati lepe ljubezni in strahu in spoznanja in svetega upanja. Pri meni je vsa milost življenja in resnice; pri meni je vse upanje življenja in kreposti. Pridite k meni vsi, kateri po meni hrepenite, in nasitite se mojega sadu. Zakaj moj duh je slajši ko med, in moj de* lež je nad med in satovje...« (24, 23—27.)
Najdragocenejši sad Marijin, blagoslovljeni sad njenega deviškega telesa, je Jezus in njegovo pre* sveto Rešnje Telo ter njegova presveta Rešnja Kri, ki nam jih je zapustil kot nebeški obed v sve* tem obhajilu pod podobama kruha im vina.
Kakor nas pa misel na evharistično podobo kruha spominja čudeža v puščavi, ko je Jezus po* udaril, da se mu množica smili, ker nima kaj je* sti, ker nima kruha, 'in je to množico nasitil s ču* dežnim pomnoženjem kruha; tako nas misel na čudežno spremenenje vode v vino na ženitnini v Kani Galilejski mora spominjati evharistične po* dobe vina, ki ga je Jezus pri zadnji večerji spre* menil v svojo sveto Rešnjo Kri.
»Vina nimajo!« (Jan. 2, 3.) Tako je rekla Ma* rija Jezusu. Njej na ljubo in po njeni želji je Je* zus naredil čudež spremenenja, ki je prav tako lepa avharistična predpodoba kot pomnoženje kruha. In ko gledamo v tem čudežu evharistično predpodobo, pa morda le vse premalo vidimo v Mariji ravno ob tej priliki trto^Marijo, mater pre* svete Evharistije. Ne samo Marijino človekoljub* nost in usmiljenje, ne samo njeno moč in veljavo pri Jezusu, treba je, da v tem dogodku še nekaj več vidimo. Navadno vidimo samo v Jezusovem
dejanju poleg spoštovanja do Matere tudi evha* ristično simboliko in v tem vinu predpodobo ev* harističnega vina Rešnje Krvi. Isto evharistično simboliko bi morali videti tudi v prošnji Marijini. »Vina nimajo!« Misliti si moramo, da je Marija za nekaj več zaprosila kot samo za navadno vino. Če gledamo na te njene besede kot na samo golo prošnjo le za navadno vino, se nam hoče zdeti prošnja skoraj nekam malenkostna in v neka* kem nesorazmerju z veličino Jezusovo in Marijino. Naše pobožno čuvstvovanje hoče videti v tej Marijini besedi in v njeni prošnji nekaj še bolj vzvišenega.
Vino je simbol ljubezni, kakor vidimo to že v Visoki pesmi (2, 4), in zakon je vez ljubezni. Toda • ne samo vez telesne ljubezni, temveč mora biti bolj vzvišene ljubezni kot vez duš in src v eno enoto. Z zakramentalnim značajem, ki ga je Kristus dal krščanskemu zakonu, je hotel zakonsko ljubezen posvetiti in oplemenititi. Vliti ji je hotel nekaj nad' naravnega. Morda je hotela Marija še več kot samo to, da bi zakonskima v srce vlil vino močne, po* svečujoče ljubezni, katera je vprispodobljena že v Visoki pesmi, ko ženin omenja vino ljubezni v prsih, v srcu svoje neveste. Morda je želela Ma= rija, da Jezus nalije v kupo njihovega novega živ* ljenja tudi vino svoje božje ljubezni, ljubezni svojega božjega Srca. Morda pa je ona že tu že* lela in hotela predpodobo tega, kar je bilo v skriv* nostnih sklepih božje ljubezni že sklenjeno in nam namenjeno; če ni morda naravnost prosila zakra* mentalnega evharističnega vina, je pa le utegnila želeti nekako predpodobo in obljubo tega skriv* nostnega vina.
Vsekakor smemo biti prepričani, da je imela Marija po notranjem razsvetljenju, če že ne prav jasen in popoln vpogled v skrivnosti prihodnjega življenja in delovanja Jezusovega, pa vsaj neko posebno znanje in spoznanje. Ravno tako smemo
misliti, da ji je Jezus že prej govoril o tem, kar je pozneje učil in delal. Že dejstvo, da Marija ni spremljala Jezusa po vseh potih njegovega jav* nega življenja, nam mora vzbuditi misel, da je svojo ljubljeno in spoštovano Mater poučeval o vsem tem, ko je z njo bival do svojega tridesetega leta v tihem in samotnem življenju svete nazare* ške hišice. Prav gotovo sta se Marija in Jezus ve* liko razgovarjala. Če pomislimo, kako zaupno se je razgovarjal Jezus s Samaritanko ob Jakopovem vodnjaku, z Nikodemom pri njegovih nočnih obi* skih, s svojimi ljubimi učenci ob vsaki priliki, si pač moremo misliti, kako ljubeznivi so bili raz* govori med Jezusom in Marijo in kake velike in svete skrivnosti so vsebovali vsi ti razgovori. Bo* diši iz notranjega razodetja ali iz Jezusovih besed je utegnila Marija imeti pred seboj v duhu že na* prej prizor čudežne pojedine zadnje večerje. Mor* da je v njej oživela ta misel, ko je Jezus ob za* četku svojega mesijanskega delovanja s svojo sveto Materjo prvič navzoč pri veliki javni po* jedrni, ki nam mora biti tudi evharistična pred* podoba, kakor nam je taka evharistična predpo* doba Jezusova prilika o kraljevi svatbi (Mat. 22, 1—14.) in o veliki večerji (Luk. 14, 14—24.) Iz ev* harističnega hrepenenja in razpoloženja, ki ga je v Marijinem srcu utegnilo ustvariti Marijino po* znanje prihodnjih reči in skrivnosti, je utegnila Marija zaprositi: »Vina nimajo!« S temi besedami je ona utegnila prositi če že ne evharističnega ču* deža, pa morda vsaj kak evharističen simbol in evharistično obljubo, slično tiisti, ki jo je bil Jezus pozneje dal po čudežnem pomnoženju kruha. In morda je v Jezusovi besedi: »Moja ura še ni pri* šla!« (Jan. 2,3 4.) prav odgovor na to evharistično željo Marijino. Kajti evharističnega vina nam Je* zus ni hotel dati že na ženitnini v Kani, temveč nam je je prihranil za zadnjo večerjo.
Tam v Kani pri čudežnem spremenenju vode
v vino je bilo, ko je Marija naročila služabnikom: »Karkoli vam poreče, storite!« Tudi tem besedam Marijinim smemo in moremo dati evharistični po* men. Izpolniti moramo naročilo Kristusovo, ki je izraženo v njegovih poznejših besedah: »Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi.« (Jan. 6, 53.)
Češčenje Marijino brez evharistične pobožnosti je prazno. In ta resnica je globoko ukoreninjena v vse naše prepričanje. Ne moremo lepše prazno* vati Marijinih praznikov in ne moremo bolj po* božno poromati k Marijinim svetiščem, kakor če to praznovanje in romanje združimo s svetim ob* hajilom. Zato je naravno, da vidimo največje šte* vilo svetih obhajil ravno na Marijine dneve in v Marijinih cerkvah.
Da je Mariji sami najljubše češčenje tisto, ki je združeno z evharistično pobožnostjo, to nam pri* čajo čudeži, ki se vršijo na njeno priprošnjo po njenih največjih svetiščih. V slavnem svetišču Ma* rijinem v Lurdu se vrši veliko čudežev prav tedaj, ko nosijo v slovesni procesiji Najsvetejše, s kate* rim blagoslavljajo bolnike. Prav slično beremo o Marijinem svetišču v Fatimi na Portugalskem, ki je v zadnjih letih po številu romarjev in po obsež* nosti svetišč in zgradb daleč preseglo Lurd.
Kakor nam pripoveduje legenda, da je bila zgrajena romarska cerkev Marijina v Luggau na Koroškem po posebnem prikazanju in naročilu na nekdanji pšenični njivi, tako vemo za gotovo, da je sedanja znamenita cerkev Marije Pomočnice na Dunaju (Mariahilf) imela svoj početek v nekem vi* nogradu. V letu 1660. je neki barnabitski duhovnik dunajski postavil v novozgrajeno leseno kapelo v nekem vinogradu pred dunajskim mestom podobo Marije Pomočnice, h kateri je prihajalo mnogo me* ščanov, da so se tam priporočali Mariji. Turki so sicer to kapelo požgali, toda cerkovnik je podobo rešil. Kmalu nato so začeli graditi sedanjo Ma*
rijino cerkev in jo v treh letih dokončali. Baje je bilo v tej cerkvi veliko čudežnih uslišan j. Kdo bi se tu ne spomnil lepega naslova Marijinega iz naše narodne pesmi: »Marija Vinogorska«? In kakor smemo opravičeno pšeničnemu polju v Luggau dati evharistično«simbolični pomen, prav tako tudi dunajskemu vinogradu Marije Pomočnice.
Skrbimo, da bo vse naše češčenje Marijino pre« pojeno z evharistično mislijo in tesno združeno z evharistično pobožnostjo. Lepe so pesmice, ki jih pojemo Mariji na čast; lepe so cvetlice, s katerimi krasimo njene oltarje, toda od vsega najljubši ji je njen Sin Jezus v presvetem zakramentu, ki je blagoslovljeni sad njenega telesa, ki je presladki grozdek rodovitne trte Marije.
Garcia Moreno, slavni predsednik republike Ekvador in vnet katoličan, je imel vdanega pri« jatelja, ki je bil zelo bogat, toda zelo nemaren v izpolnjevanju svojih verskih dolžnosti. Bil je do« ber človek in je rad stavil predsedniku republike na razpolago svoje bogastvo, kadar je ta česa po« treboval. Malo pred praznikom Marije, Rešiteljice jetnikov, ki so jo tam slovesno praznovali, je prišel Garcia Moreno na obisk k svojemu prijatelju, ka« terega versko brezbrižnost je v srcu globoko ob« žaloval. Ko pride k njemu, mu pravi: »Poslušaj, moj dragi! Mariji sem obljubil za njen praznik posebno lep šopek cvetja; toda denarja nimam in prihajam k tebi, da mi pomagaš.« — »Prav rad! Poskrbi za prav lepo cvetje. Moja denarnica ti je
odprta.«-------»Da, najlepši šopek cvetja bo ta,
posebno ker sem Mariji obljubil, da pojdeš ta dan z menoj k svetemu obhajilu.« Do solz ganjen mu je na te besede prijatelj stisnil roko. Na Ma« rijin praznik sta pred lepo okrašenim oltarjem oba skupno pokleknila k evharistični mizi v veliko vzpodbudo vsega ljudstva.
To je najlepši način Marijinega češčenja in je Mariji sami tudi najljubši. In prav ta način Mariji«
nega češčenja je za nas najzveličavnejši. Če bomo mi pobožni evharistični častilci Marijini v življem nju, nam bo Marija skrbna evharistična Mati' ob naši zadnji uri. Po njeni materinski priprošnji okrepčani in opogumljeni z zakramentalno močjo evharističnega kruha in vina Rešnjega Telesa in Rešnje Krvi Jezusa poj demo na daljno pot v več= nost.
Spričo te misli obrnimo se pogosto k Mariji s prisrčno prošnjo:
Mati Marija, ti nam izprosi, tvojega Sina Rešnje Telo s sveto Krvjo, da bi vredno zaužili, ko napotimo se k tebi v nebo!
(Zdrava Marija, 110.)
io.
Oljka.
Oj drago o 1 j k o v o dre vo, pozdravljam te srčno, srčno!
miru podoba ljuba ti ljudem si že iz davnih dni.
(S. Gregorčič.)
Oljka, rastlinska sorodnica naši jeseni, je ple? menito drevo, ki je prišlo v naše kraje iz jutrovih dežel. To drevo je bilo v časti že v starodavnih časih. Stara grška pravljica pripoveduje, da sta se po ustanovitvi atenskega mesta borila Neptun in Minerva zato, kdo od njiju bo zaščitnik tega mesta. Ker se nista mogla sporazumeti, so v zadevo po? segli drugi bogovi in določili, da bo tisti izmed obeh vladal nad mestom, kateri da mestu najdragoce? nejši dar. Neptun je ustvaril konja, Minerva pa oljko in je tako postala zaščitnica Aten, kajti bo? govi so njen dar priznali za veliko bolj dragocen kot pa Neptunov.
Pesnik Gregorčič prav kratko in prav lepo po? udari pomembnost in koristnost oljke v svoji lepi odi o oljki. Tam pravi:
»Ti v rane vlivaš nam zdravila, svetostna nam rodiš mazila, oživljaš nam telesno moč, proganjaš z lučjo temno noč.«
O zdravilni moči olja nam govori že Kristus, ki nam pripoveduje v priliki o usmiljenem Sama* rijanu, kako je ta ranjencu, ko ga je našel, »vlil v njegove rane olja in vina«. (Luk. 10, 34.) Borci so si v starih časih mazali ude z oljem, da so bili močnejši in krepkejši v svojem boju. Luč oljnatih leščerb je bila nekdaj najnavadnejša in najbolj priljubljena. Še dandanes velja za žlahtno luč, ki mora po liturgičnih predpisih goreti pred taber* nakeljem. Že v stari zavezi so z oljem mazilili ve* like duhovnike in kralje. Jezus je hotel polnost svoje blagohotnosti razliti nad nas kakor nekako duhovno maziljenje; vse posvečenje naj bi nam došlo iz olja njegove milosti. Cerkev pozna trojno sveto olje, ki se rabi pri svetih zakramentih in mnogih liturgičnih posvečenjih: sveto olje za kr* ščence, sveto krizmo in sveto olje za bolnike. To so tista »svetostna mazila«, ki jih omenja pesnik.
V katoliško liturgijo je posegla oljka posebno globoko ne samo z oljem, ki je tvarina zakramen* tov in posvečevanj, temveč tudi z obredi cvetne ali oljčne nedelje, kakor jo ravno naše ljudstvo najrajše imenuje. Latinsko ime je »nedelja palm«, ker se ta dan blagoslavljajo tudi palme. Ker so pa nam oljke bližje, je ostalo pri nas ime »oljčnica«. Sveti evangelij nam pripoveduje, kako so mno* žice ob prihodu Jezusovem v Jeruzalem razgri* njale na pot svoje plašče, »drugi so pa sekali ve* jice z dreves in jih stlali po poti« (Mat. 21, 8.). V obredu blagoslavljanja poudarja potem Cerkev po* leg palmovih tudi oljčne veje in simbolični pomen olja. Tako pride oljka in njeno olje v cerkveni li* turgiji dvakrat do posebne časti, na veliki četrtek pri blagoslavljanju svetih olj\ in na oljčnico pri blagoslavljanju oljčnih vej. Sveto olje spremlja člo* veka od rojstva do smrti: pri krstu zadobimo dva* kratno maziljenje, in sicer najprej s svetim oljem za krščence in potem s sveto krizmo. Maziljenje s sveto krizmo nam da potrjenje v sveti birmi; da
v posebnem zakramentu mašniku njegovo stanov* sko posvečenje; v zakramentu svetega poslednje* ga maziljenja zadobi umirajoči moči in poguma za zadnji boj življenja. Pred tabernakeljem gori oljčno olje kot večna luč in večna tvarna daritev pred Najsvetejšim.
Oljka pa nam velja — poleg koristnosti, ki jo imamo od nje za telesno in duhovno življenje — prav posebno kot simbol miru. Pesnik pravi:
»Miru podoba ljuba ti ljudem si že iz davnih dni.«
Grki so poznali poseben venec, imenovan »ei* resione«, ki je bil v svojem bistvu z volno ovit oljčni venec. Nosili so ga na glavi poslaniki in ve* liki duhovniki kot simbol in znak miru. Oljkovo vejico so nosili v roki tisti, ki so iskali zavetja pri svetem oltarju ali domačem ognjišču; tisti, ki so prosili milosti in prizanesljivosti. Zmagoslavni voj* skovodje so pri slavnostnih sprevodih nosili na glavi lavorov venec; reditelji teh zmagoslavnih sprevodov pa, ki niso bili v vojski, so nosili olj* kov venec.
Najlepše razumevanje za pomembnost oljke kot znaka miru se je pa ohranilo pri Hebrejcih. Kot da bi se zavedali, da so oni edini in pravi de* diči tega simbola, so ga nosili nasproti' Knezu mi* ru, ki so ga sprejeli s palmovimi in oljčnimi ve* jami, ko je v slavnostnem sprevodu prijahal v Jeruzalem. Ohranilo se je pa to umevanje pri He* brejcih že izza Noeta.
Zaradi greha rodu človeškega se je razlila nad svet strašna nevihta božje jeze v obliki vesoljnega potopa. Ko se srd neba upokoji, ko se voda po* leže, izpusti očak Noe iz ladje golobčka, ki se vrne z oljkovo mladiko v kljunčku.
»To vejo z oljčnega drevesa so do človeškega rodu poslala blažena nebesa v poroštvo sprave in miru.«
(S. Gregorčič.)
Prerok Izaija je napovedal prihodnjega Odre* senika kot kneza mini: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan in njegovo ime je: ... Knez miru...« (9, 6.) Ob rojstvu Zveličarjevem so prepevale an* gelske množite: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.« (Luk. 2, 14.) In za praznik rojstva tega nebeškega Kneza mini prepeva Cerkev s Psalmistom vesele antifo* ne: »V njegovih dneh bo vzšla pravica in obilnost mini ...« (71, 7.) — »Pravica in mir se poljub* ljata.« (84, 11.)
Kristus se je tudi sam jasno označil kot kneza mini. V veličastnem velikoduhovniškem go* voru pri zadnji večerji govori: »Mir vam zapu* stim, svoj mir vam dam; ne kakor daje svet, ga vam jaz dam. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši...« (Jan. 14, 27.) Po svojem vstajenju se je na večer pri zaprtih vratih prikazal svojim učencem in jih pozdravil: »Mir vam bodi!« In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Raz* veselili so se učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! .. .« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« (Jan. 20, 19—27.) Sličen pozdrav je zapovedal tudi svojim učencem. Ko je razposlal svojih dva in sedemdeset učencev, jim je naročal: »V katerokoli hišo pridete, recite najprej: »Mir bodi tej hiši!« In če bo tam sin miru, bo na njem počival mir . . .« (Luk. 10, 5.)
Kot Boga mini ga označa posebno apostol Pa* vel. On naroča v svojem II. pismu Korinčanom: »Bratje . . . živite v miru in Bog ljubezni in miru
bo z vami!« (13, 11.) Ob sklepu svojega II. pisma Tesaloničanom se od njih poslavlja s pozdravom: »Sam Bog miru vam daj mir vedno in povsod. Gospod z vami!« (3, 16.)
V obrazcu svete maše imamo večkrat ponov* ljeno prošnjo za mir. Pred povzdigovanjem mo* limo med drugim: »Daj nam v miru preživeti naše dni...« Po povzdigovanju prosimo za vse, ki po* čivajo v Kristusu, naj bi jim Gospod podelil kraj okrepčila, luči in miru. Potem prosimo za se: »Daj milostno mir v naših dneh, da bomo s pomočjo tvojega usmiljenja vedno greha prosti in pred vsakim nemirom varni.« Pred svetim obhajilom vošči mašnik najprej vsem navzočim: »Mir Go* spodov bodi vedno z vami!« Potem kliče: »Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, podeli nam mir!« Nato prosi za mir svete Cerkve: »Gospod Jezus Kristus, ki si rekel svojim apostolom: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam,« ne glej na moje grehe, ampak na vero svoje Cerkve, in daj ji po svoji volji mir in edinost.«
Kristus, ki ima v prazniški liturgiji poseben praznik kot Kralj, je v naj svetejši daritvi litur* gično poveličan kot Knez miru. Ker pa je Kristus Kralj in Knez miru, sin preblažene Device Marije, je naravno, da tudi njo ne samo zasebno, temveč tudi cerkveno liturgično častimo kot Kraljico miru. Papež Benedikt XV. se je v dobi svetovne vojne z zaupanjem obračal k Mariji. V posebni okrožnici od 1. novembra 1914. se je obrnil k Ma* riji, materi Kneza miru, s prošnjo, naj se usmili sveta. Leto nato je dovolil škofom, ki so ga za to prosili, da so smeli V lavretanske litanije vple* sti prošnjo: »Kraljica miru, prosi za nas!« Dne 5. maja leta 1917. je potem za ves svet zapovedal, naj se k sklepu litanij doda ta vzklik, ki je nekaka krona vsem drugim naslovom Marijinim v lita* nijah.
Častili so pa Marijo kot Kraljico mirti že v
davnih časih. Rihard od sv. Lovrenca je kmalu po letu 1200. pisal v enem svojih govorov o Ma* rijinih hvalnicah: »Devica Marija je prekrasna oljka. Ta oljka je znak mini, kajti po njej je končana vojska, ki jo je započela Eva med Bo« gom in človekom, med telesom in dušo.« Približno v istem času je pesnil krasne slavospeve Adam od sv. Viktorja. V pesnitvi k Marijinemu vnebo* vzetju, ki začenja — po naše — z besedami:
»Zdrava, čudežna Devica, Mati naša, Pomočnica .. .«
ima prelepe prispodobe v besedah:
»Korenika sveta, živa, cvetka, trta in oliva, nanjo božja moč se zliva, da nebeški sad rodi...«
K tej nebeški olivi in blagoslovljenemu sadu njenega telesa se obrača pesnik iz boja v valovih in viharjih življenja, da bi srečno dospeli z nju= no pomočjo v miren in varen pristan. Sveti Ja= nez Dam. pravi: »Ta lepa oljka, zasajena v hiši Gospodovi in od Svetega Duha zalivana, je bila bivališče vseh čednosti.«
Lepa Marijina molitev: »Spomni se premila Devica Marija...« je dobila okrog leta 1640. lepo predglasje, ki se je dolgo držalo te molitve in se je ponekod še drži. Papež Pij IX. je celo z od* pustki obdaroval to molitev, ki se glasi: »Zdrava, prevzvišena Kraljica miru, presveta Mati božja, po najsvetejšem Srcu Jezusa, tvojega Sina, Kneza miru, izprosi, da se potolaži njegova jeza in da vlada nad nami v miru. Spomni se premila Devica Marija, da ni bilo še nikdar slišati itd.« .
Venec Kraljice mini je spleten iz prelepe sve*
topisemske simbolike oljke. Iz mnogih maš Mari« jinih praznikov pa odmeva beseda modrega Sira* ha: »Povišana sem kakor krasna oljka na polja* nah.« (24, 19.) Ravno tako smemo na Marijo obr* niti simboliko besede Psalmistove: »Jaz sem ka* kor rodovitna oljka v hiši božji,« (51, 10.) in be* sede Jeremijeve: »Gospod je imenoval tvoje ime bogato, lepo, rodovitno, krasno oljko.« (11, 16.)
Ker imamo že v svetem pismu in po njem v cerkveni liturgiji oljko kot marijanski simbol, je naravno, da srečamo ta simbol tudi v pobožni le* gendi in narodni pesmi. Čudežno ozelenela palica Aronova, ki je pognala mandljev cvet in sad (IV. Moz. 17, 8.) je predpodoba legendarne ču* dežne palice svetega Jožefa, ki naj bi bila po le* gendi ozelenela slično kot Aronova, kadar so iz* birali Mariji ženina. Sv. Hijeronim piše o legen* darnem izročilu, ki pravi, da je Jožefu zacvetela suha oljkova vejica, nakar je bil on izbran za že* nina Marijinega. Ta legendarna oljkova vejica ima simboličen pomen, ker je Jožef ženin nje, ki je Kraljica miru in je oljka znak miru. Tribuška narodna pesem ve povedati o oljčni vejici, ki jo neka devica prinese Mariji v ofer.
»Stoji mi tam visoki hrib, na hribu mi je cerkvica, od zunaj lepo rajhana, od znotraj lepo malana, s svečami vsa prepasana.
Notri bo Jezus mašo bral, sveti Šentjanž bo zgonil k njej, sveti Lukež bo služil k njej.
Tri device k ofru gredo: prva nese kadivenco, druga nese kropivenco, tretja nese vejo oljčenco ljubi Devici Mariji...
(Štr. 495.)
Tudi upodabljajoča umetnost prideva Mariji kot Kraljici miru oljkovo vejico ali pa oljkin drev, pod katerim sedi Marija z Jezusom in včasih tudi s svetim Jožefom. Največkrat pa vidimo upo* dobljeno Kraljico miru z Jezuščkom, ki drži olj* kovo vejico v roki ali pa mu jo prinaša golobček. Ta golobček nas spominja golobčka iz Noetove ladje. Tako nam tudi golobica z oljkovo vejico postane simbol miru in pa simbol Kraljice miru, preblažene Device Marije, na katero obrača Cer« kev besede ženina v Visoki pesmi, ki svojo ne* vesto ponovno imenuje svojo golobico in ji kliče: »Glej, lepa si, prijateljica moja, glej, lepa si, tvoje oči so golobje oči.« (1, 14.)
Razni liturgični prazniki Marijini imajo svoje početke prav v dobrotah, ki so se upale in priča* kovale ali tudi dosegle od nebeške Kraljice miru. Tako praznik Marijinega obiskovanja, Marije Po* močnice, Marijinega imena in praznik rožnega venca. Toda samo s tem se še ni zadovoljila kr* ščanska pobožnost. V cerkvenem koledarju je manjkal še poseben praznik Marije, Kraljice miru. Na Španskem so že od XI. stoletja prazno* vali praznik Kraljice mini v zahvalo za mir, do* sežen med kristjani in Mavri. Na Francoskem so v XVII. stoletju vpeljali praznik Kraljice mini in določili za ta praznik 9. julij. Izprositi so hoteli, kar so kmalu potem tudi dosegli, konec trideset* letne vojne.
Kraljici mini so zidali že zdavna posebna sve* tišča. Papež Sikst IV. (1471—1484) je dal v sredi mesta Rima zgraditi posebno cerkev na čast sveti Mariji! od mini. To je bila zaobljubljena zahvala, da je bila odstranjena nevarnost vojnih zapletlja* jev in ohranjen mir po priprošnji Marijini.
V Parizu se časti že od davnih časov v cerkvi redovnic presvetega Srca znamenit kip Kraljice mini. Kronika poroča že od leta 1651. mnogo ve* likih čudežev, ki so se tam zgodili in češčenje Kra*
ljice miru le še bolj povspešili. V cerkvi svetega Nikolaja v Bruslju na Belgijskem častijo že ne« kako od leta 1100. tudi kip Kraljice miru. V dneh od 8. do 11. septembra leta 1921. je bil v Bruslju velik narodni belgijski Marijin kongres in ob tej priliki je bil ta kip Kraljice mini slovesno kronan. V zapiskih tega kongresa se bere: »Kdo se z glo* boko ginjenostjo ne spominja nesrečnih dni nem* ške okupacije od 1914 do 1918. Skozi tisoč in šeststo dni, niti enega izvzetega, so se vršile v starodavnem svetišču svetega Nikolaja javne mo* litve pred častitljivim kipom Kraljice mini... In vedno zopet se je ljudstvo vračalo od tam poto* laženo, blagoslovljeno od preblažene Device, zau* pajoč v Boga, ki je Dobrota in Pravica.«
Takoj po sklenjenem premirju so začeli misliti na to, da bi v zahvalo slovesno kronali Kraljico miru, ki jo je belgijsko ljudstvo vedno tako po* božno častilo. To kronanje se je izvršilo na naj* slovesnejši način med veličastnim kongresom Ma* rijinim v letu 1921.
Marija je vpostavila mir med Bogom in člo* vekom, med nebom in zemljo kot mati Odreše* nikova; ona je prinesla mir posameznikom s tem, da jim je pomagala, dvigniti se iz greha in prema* gati skušnjave. Ona je vpostavila mir po druži* nah, ki jih je posvetila z zgledom svoje svete dru* žine in s svojo milostipolno priprošnjo. Ona kot Kraljica miru pač ne more gledati brezbrižno na medsebojna sovraštva in boje narodov; vedno je pripravljena prinesti mir in zmago pravičnosti. In prav s tega vidika, kot pomiriteljico med narodi in pomočnico proti vojni grozi in krivici, jo hoče Cerkev častiti kot Kraljico miru.
Kdo bi se tu ne spomnil besed Psalmistovih: »Jaz sem kakor rodovitna oljka v hiši božji; upam v usmiljenje božje vselej in vekomaj.« (51, 10.) — Njej lahko kličemo: »Ljubiš pravico in sovražiš krivico, zato te je mazilil Bog, tvoj Bog z oljem
veselja bolj kot tvoje tovarišice.« (Ps. 44, 8.) Prav na praznik Marije Tolažnice slišimo med mašo te besede.
Kakor je Kristus?Mesija Maziljenec, kar znači že njegovo ime, maziljen s polnostjo milosti in o njem veljajo besede, ki jih kliče nevesta svojemu ženinu v Visoki pesmi: »Tvoje ime je kakor razih to olje!« (1, 2.), tako je tudi Marija Maziljenka, maziljena z oljem veselja in milosti, ki je sad miru božjega v človeku. In ta notranji božji mir hoče nam predvsem posredovati Marija, ki je nam nositeljica in posredovalka tistega miru, ki nam ga je prinesel njen Sin in kakršnega po nje? govi besedi nam svet dati ne more.
Sveti apostol Pavel, ki v svojem pismu Rim? ljanom želi: »Bog mini z vami vsemi!« (15, 33.), poudarja: »Duhovno mišljenje je življenje in mir.« (8, 6.) In Marija, ki je »Posoda duhovna«, nam bo nalila v duše tega duhovnega mišljenja in z njim pravega božjega mini. To duhovno mišljenje mora prepojiti vse naše življenje in hotenje. Odtrgati se je treba kolikor le mogoče od mesenosti, telesnosti in posvetnosti. Sveti apo? stol Janez pravi: »Ne ljubite sveta in ne tega, kar je na svetu. — Zakaj karkoli je na svetu, pože? ljenje mesa in poželjenje oči in napuh življenja, ni od Očeta, ampak od sveta. In svet prej de in njegovo poželjenje...« (I. 2, 15—16.) In sveti Ja? kob pravi: »Vsak je skušan po lastnem poželje? nju, ki ga vleče in vabi; ko potlej poželjenje spočne, rodi greh, storjen greh pa rodi smrt.«. (1. 14—15.)
Ves nemir in nepokoj, ves spor in boj v člo? veku med duhom in mesom, v družini med člani, v družbi med razredi, v svetu med narodi, ves boj med zemljo in nebom, vsa razdvojenost med človekom in Bogom je iz trojnega poželjenja člo? vekovega, ki ubija ves mir. Od Boga in za Boga je naše srce ustvarjeno in zato nemirno in nepo?
kojno, dokler ne počiva v Bogu. In pravi božji mir v vso razdvojenost in nepokojnost življenj« sko nam prinese ona, ki nam je rodila Kneza miru. Kajti samo pri Bogu in z njim je pravi mir. Psal« rnist pravi: »Velik mir je tistim, ki ljubijo tvojo postavo.« (118, 165.) In Jeremija nam oznanja: »Hudobni nimajo miru, pravi Gospod.« (48, 22.)
Nekje ob vzhodnem morju stoji nekdanji ci« stercijanski samostan imenovan »Oliva«. Na dvo« rišču tega samostana je stal umeten vodnjak, ki je bil narejen iz medenine in imel obliko oljkinega drevesa. Iz vseh mladik, iz vseh listov in cvetov je v milijonih kapljic pršila voda neprestano noč in dan. Iznad oljke se je dvigala podoba Mari« jina. Saj je Marija zares tista živa nebeška oljka, ki neprestano noč in dan kakor v milijonih kapljic lije na zemljo dež nebeških milosti in blagodejnost miru božjega.
Bilo je za časa svetovne vojne. V neko bol« nišnico so pripeljali hudo ranjenega vojaka, ki je bil tudi popolnoma oslepel. Grozne muke je trpel. Še strašnejša muka se je zdela vsem njegova sle« pota, ki je prišla tako nenadoma nad njega in ga zagrnila v črno temo. Zdravniki so izjavili, da zanj ni več rešitve. Bil je veren človek, ki je v svojem trpljenju vsak dan prejel sveto obhajilo, da je iz njega črpal moč; tolažbo je iskal vsak dan v pobožni molitvi rožnega venca. Bil je vnet ča« stilec Marijin. Nekoč ga je tolažil duhovnik, ka« teremu je šla prav posebno k srcu — poleg hu« dega trpljenja —» vojakova slepota. Vojak mu od« govori: »Gospod, v moji duši ni teme, notri je svetlo, je luč ... Saj sem danes zjutraj prejel lju« bega Boga. Rad umrjem in nič več ne maram ži« veti. Saj pojdem v nebesa k ljubemu Bogu in k materi Mariji.« Prejel je bil že zakramente za umirajoče. Približala se je smrt. Prosil je, naj mu ovijejo okoli rok rožni venec in naj vanj vpletejo cvetlice. Vojaškega duhovnika je še zaprosil, naj
on skrbi, da mu ostanejo cvetlice z rožnim vencem prav tako, ko ga poneso k pogrebu. Z veseljem in hrepenenjem je pričakoval smrti in snidenja z Bogom in ljubo materjo Marijo. Roke sklenjene k molitvi in ovenčane s cvetličnim in rožnim vem cem, tako je umrl. Tako je stopil pred njo, ki mu je kot Kraljica miru po boju življenja in grozotah vojske izprosila večni, nebeški mir in pokoj in mu prižgala večno luč zveličanja. Ozdravila ga je za vedno vsega trpljenja in mu vlila v dušo olje ne* beškega veselja in neskončne radosti. Kako je hvalil nebeško Oljko Marijo in jo poveličeval: »Ti v rane vlivaš nam zdravila... preganjaš z lučjo temno noč ...«
O, kako lepo so se njemu uresničile besede Marijine:
Jaz bom Luč, ki v daljnem oknu seva potniku, ko mine zarja dneva.
Jaz bom Pokoj, kamor moč g a višja iz viharja vrže med zatišja.
Jaz bom Olje, ki mu zdravje kane v nepokojne, razboljene rane.«
(S. Sardenko.)
Obračajmo se pogostoma z vdanim zaupanjem k Mariji, Kraljici miru, in ji kličimo:
O upanje mi lepo!
Vse moje zaželjenje, vse moje si življenje, moj mir, Marija ti! ...
Če srečen, o Marija, umrem v ljubezni tvoji, o blagor duši moji, v nebesa pohitim!
(Venec, 374.)
libanonska.
»Povišana sem kakor cedra na Libanu in kakor cipresa na gori Sionski.«
(Strah: 24, 17.)
Nekaj zelenih vršičkov mogočnega in blago* duhtečega svetopisemskega drevja moramo nalo* miti in povezati v majniški venec Marijin. Cerkev je sprejela te veje v liturgijo Marijinih praznikov. Tako slišimo na praznik Marijinega vnebovzetja in na praznik njene ponižnosti besede modrega Siraha, ki jih sveta Cerkev obrača na Marijo: »Povišana sem kakor cedra na Libanu in kakor cipresa na gori Sionski.«
Cedra je kraljica južnega rastlinstva. Njen les je trd, trajen, blagodišeč, ne loti se ga črv in od* poren je proti gnilobi. Najbolj slavne so bile ce* dre z Libanona. Prekrasen je pogled na vrhove libanonske. Libanon ali Liban pomeni po naše »bela gora«. Imenuje se tako pač zaradi večnega snega, ki pokriva njegove vrhove. Povprečna vi* šina gorovja je 2000 metrov, naj višji vrhovi pa presegajo triglavsko višino (2.863). Pesniki na Ju* trovem pravijo, da ima Liban na svoji glavi zimo, na ramah pomlad, v naročju jesen, ob nogah pa po*
letje. Nekdaj je bilo vse Libansko pogorje po; krito s cedrami, ki jih štejejo med najplemeni; tejše igličasto drevje. Stari Feničani so pa neusmi; Ijeno pustošili in izsekavali ta dragoceni les. Sedaj jih je na Libanu prav malo več. So pa med njimi, kakor trdijo nekateri izvedenci, še do dva tisoč let stara drevesa; drevesa, ki so gledala še Go* spoda in njegovo presveto Mater. Cedra ima vedno zeleno igličje, ki ima zelo prijeten duh.
Iz cedrovega lesa so gradili mogočne palače in tudi Salomonov tempelj je bil tega žlahtnega lesa ves poln. V III. knjigi Kraljev beremo, kako se je bil Salomon pobotal s tirskim kraljem Hiramom, da mu je dal z Libana cedrovega in jelovega lesa, koli; kor ga je potreboval; Salomon pa mu je dajal vsako leto po dvajset tisoč korov pšenice in dvajset ko; rov olja; poleg tega pa mu je dajal še toliko ječ; mena in vina. Svetišče v templju je bilo razdeljeno v sveto in najsvetejše, ki ju je ločila dva komolca debela cedrova stena. Vse notranje stene v sve= tem prostoru so bile obložene s cedrovino, na ka; teri so bile izrezljane različne podobe: kerubi, cve; tlice, palme, sadje in to vse tako umetno, kot da bi prihajalo iz stene. Tudi sveti kadilni oltar je bil iz cedrovine. Tudi sicer se je rabila cedrovina v očiščevalnih daritvah in mnogi menijo, da je bila med primesmi kadilnih daritev tudi cedrina smola v rabi' že od prastarih časov. Vsekakor je postal les cedre in po njem cedra sama nekaj svetega v bogoslužju stare zaveze. Ta duh nekake svetosti cedre je prešel tudi v liturgijo nove zaveze, kjer nam je cedra postala simbolično drevo.
Cedra je svetim pisateljem podoba za moč, trd; nost, velikost in veličanstvenost; tudi znak uspe; vanja in, pa ponosa. Psalmist pravi: »Pravični pa bo cvetel kakor palma in rastel kakor cedra liba; nonska.« (91, 13.) V Visoki pesmi pravi nevesta o svojem ženinu: »Njegova postava je kakor Li; banova; izbran je kakor cedri.« (5, 15.)
Prerok Ecehijel napoveduje prihodnjega Odre* senika kot mladiko iz Davidovega rodu, katerega kraljestvo nikoli ne poneha: »To pravi Gospod Bog: In vzel bom nekaj stržena visoke cedre in ga bom vsadil; nežno mladiko iz vrha njegovih vej bom odlomil in jo vsadil na visoko in vzvišeno goro. In pod njo bodo prebivale vse ptice in vsa perotnina bo gnezdila pod senco njegovih vej. In drevesa v deželi bodo izvedela, da sem jaz Gospod ponižal visoko drevo in povišal nizko drevo, in usušil zeleno drevo in ozelenil suho drevo. Jaz, Gospod, sem govoril in storil.« (17, 22—24.)
Prav ta prerok nam na prelep način v prispo* dobi naslika mogočno cedrovo drevo, ko nam opiše padec mogočnega asirskega kralja, enakega visokemu in košatemu cedru na Libanu: »Glej, Asur je bil kakor ceder na Libanu, lepo obraščen in košat in silno visok in njegov vrh je stal visoko med gostimi vejami. Vode so ga redile, jezero ga je povzdignilo; njegove reke so povsod okoli nje* govih korenin tekle in svoje potoke je izpuščal do vseh dreves po deželi. Zato se je njegova visokost čez vsa drevesa v deželi povzdignila; njegove veje so se razraščale in njegovi poganjki so zavoljo obilnosti vode visoko zrastli. In ko je svojo senco razprostrl, so vse ptice izpod neba na njegovih vejah gnezdile in pod njegovimi vejami so vse gozdne zveri imele svoje mlade; in pod njegovo senco je prebivala množica mnogih narodov. In je bil prelep v svoji velikosti in v svojih raztegnje* nih vejah; imel je namreč svoje korenike zraven veliko voda. Cedri v božjem raju niso bili višji od njega, jelke niso dosegle njegove visokosti in javori niso imeli njemu enakih vej; nobeno drevo božjega raja ni bilo podobno njemu in njegovi le* poti. Ker sem ga jaz lepega naredil z veliko ko* šatimi vejami, so mu bila nevoščljiva vsa druga drevesa, ki so bila v božjem vrtu. — Zato ker se je v svoji visokosti povzdignil in je kazal svoj ze*
leni in košati vrh in se mu je srce v njegovi viso* kosti napuhnilo, sem ga dal v roke najmočneje šemu izmed narodov, ki bo z njim delal, kakor bo hotel; po njegovi hudobiji sem ga zavrgel.« (31, 3—11.) Bog ga je povzdignil in poveličal v mogoč* nega kralja, sam pa se je prevzel in napuhnil in zato ga je Bog ponižal in pokončal. Lepa je vzpo* rednost med tem kraljem narodov in med Odre* senikom vseh ljudstev, ki jih oba primerja Bog po preroku Ecehijelu cedri na Libanu. Tu še najlepše čutimo simbolični pomen cedre za mogočnost in veličanstvenost.
Velikega duhovna Simona najdemo v knjigi Si* rahovi tudi prispodobljenega cedri in cipresi: ». .. Kakor cipresa, ki se nakvišku vzdiga, tak je bil on, kadar je častno oblačilo oblekel in je bil napravljen z vso lepotijo. Kadar je šel k svetemu oltarju, je delal čast sveti obleki. Ko je pa preje* mal darove iz rok duhovnov in sam pri oltarju stal, okrog njega pa njegovi bratje, je bil kakor vsajena cedra na Libanski gori in vsi Aronovi si* novi so okoli njega stali v svoji časti kakor pal* move veje.« (50, 11—14.)
Kako lepo vzporedje med velikim duhovnom Si* monom, ki je »kakor cipresa, ki se nakvišku vzdi* ga« in »kakor vsajena cedra na Libanski gori«, in med preblaženo Devico Marijo, ki ji Cerkev v li* turgiji polaga na jezik besede: »Povišana sem ka* kor cedra na Libanu in kakor cipresa na gori Sion* ski!« in ji kliče ob drugih prilikah: »Pridi z Li* bana, nevesta moja, pridi z Libana, pridi; boš kronana!« (Vis. p. 4, 8.) Na karmelski praznik sli* Šimo antifono: »Slava Libana ji je podeljena, le* pota Karmela in Sarona.«
Če nam je Bog sam postavil cedro kot simbol kraljevske časti Odrešenikove, nam jo hoče Cer* kev poudariti tudi kot simbol kraljevskega veli* čanstva Marijinega. Že v litanijah imamo krepko
poudarjeno kraljevstvo Marijino. Poleg tega ima« mo več praznikov, ki častijo Marijo kot Kraljico; omenimo naj posebno praznik Kraljice apostolov, v soboto po vnebohodu, in zadnji dan maja združe* ni praznik Kraljice vseh svetnikov in Matere lepe ljubezni. V prvi molitvi na praznik Kraljice apo* stolov prosimo Boga, naj bi nam dal, da bi pod zavetjem Marije, Matere naše in Kraljice aposto* lov, njegovemu veličanstvu zvesto služili. V ofer« toriju jo nazivamo: »Vrata nebeška in morska zvezda, Devica Marija, Mati večnega Kralja in Kra* ljica naša,« v traktatu ji kličemo: »Sprejmi nas, Mati naša, Kraljica naša!« V poobhajilni molitvi jo imenujemo »Slavna Kraljica sveta«. V prazniku Kraljice vseh svetnikov začne introit: »Pridite in poglejte, hčere sijonske, Kraljico svojo, ki jo hva* lijo jutranje zvezde; njeno lepoto občudujeta solnce in luna in poveličujejo vsi otroci božji.«
Graduale se glasi: »Postavil jo je Gospod nad vse svoje kraljestvo in ji dal krono, naj hrani nje« govega Sina, da zavlada. (I. Mak. 6, 14—15.) Zlata krona na njeni glavi, v kateri je vrezano znatne* nje svetosti, slava časti in delo moči. (Sir. 45, 14.) Pridi, Kraljica naša, pridi, naša Gospa, v svoj vrt. Duh tvojih oblačil prekaša vse vonjave.« (Vis. p. 5, 1; 4, 11.) V obhajilu jo zopet nazivamo »pre* častitljivo Kraljico sveta«.
K tem nazivom primerjajmo še razne molitve, s katerimi častimo Marijo kot Kraljico: »Pozdrav* ljena Kraljica, Mati usmiljenja ...« »Zdrava, o ne* bes Kraljica, zdrava, angelov Gospa .. .« »Raduj se, Kraljica nebeška . ..« in cerkvene pesmi: »Kra* ljica v raju slavljena ...«, »Češčena bodi, o Kra* ljica, nebes in zemlje vse Gospa!«, »O Kraljica, o Devica, Mati zemlje in nebes...«, »Marija Kra* ljica, nebeška Gospa ...«, »Zdrava zemlje vse Go* spa in nebes Kraljica!«, O Marija, zvezd Kralji* ca...«, »O Kraljica vseh nebes...«, »Marija, jas*
na ti Gospa, Kraljica zemlje in nebes...«, »Slava ti nebes Kraljica, slava ti, zemlje Gospa!«
Če premislimo vse kraljevske naslove Marijine v litanijah, v mašnih in izvenmašnih molitvah, v pobožnih pesmih, spoznamo že iz tega, da je v cerkveni liturgiji prav tako kot v pobožnem čuv* stvovanju ljudstva zaobjet kakor v kali nov na* slov Marijin, ki zori naproti slovesnemu cerkve* nemu priznanju. Ta novi kraljevski naslov, ki ga pričakujemo v večjo čast in slavo naše nebeške Matere je: »Marija, Kraljica vesoljstva«.
Vsi večji narodni in mednarodni Marijini kon* greši zadnjih časov izražajo željo, naj bi se svet posvetil Mariji pod tem naslovom. Na Francoskem narodnem shodu Marijinem v Lionu leta 1900. (5.—8. sept.) je prva med sprejetimi resolucijami izrazila to trojno željo: »Ker zasluži to stoletje biti imenovano Marijino stoletje, se želi: 1. Naj bi posvetitvi človeškega rodu presvetemu Srcu sledila posvetitev vesoljstva presveti Devici pod naslovom Kraljica vesoljstva. 2. Naj bi se usta* novil praznik imenovan praznik vesoljne kra; Ijevske časti Marijine. 3. Sveti oče naj bi blago* volil dodati lavretanskim litanijam vzklik »Kra: Ijica vesoljstva, prosi za nas!«
Korak naprej se je v tem pogledu naredil na pr* vem mednarodnem kongresu v Freiburgu v Švici leta 1902. Na tem shodu se je sešlo 30.000 zboro* valcev. Dne 21. avgusta ob 5. uri popoldne so na trgu Naše ljube Gospe z veliko slovesnostjo kro* nali kip Marijin pod naslovom Kraljica vesolj* stva. Dragoceno krono je darovala Francija, ki se je hotela s tem zahvaliti Švici za velikodušnost, ki jo je izkazala francoskim vojakom v letu 1871. Pred kronanjem je imel veličasten govor p. Coube, eden najslavnejših govornikov svoje dobe. V tem govoru je poudarjal, da se kraljevstvo Marijino razteza prav tako daleč, kakor sega kraljevska čast in oblast njenega Sina, ki ji je položil v roke
svoje lastno žezlo. Sv. Pavel pravi, da se pred ime« nom Jezusovim upogibajo kolena vseh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo. Ime Marijino pozdravljajo prav tako in se pred njim upogibajo kolena v vseh treh kraljestvih, ki so podložna na« šemu Gospodu. Nato je govornik pokazal Marijo kot zmagoslavno Kraljico nebes, kjer z Bogom angeli in svetniki tekmujejo v njenem poveliče« vanju. Ona je usmiljena Kraljica na zemlji, kjer jo blagrujejo vsi narodi. Ona je vojskujoča se in zmagujoča Kraljica nad peklom, kjer se je hu« dobni duhovi bojijo kakor razvrščene vojne tru« me. Ko je bil končan ta govor, ki je bil dolg, a silno zajemljiv, in poln ognja, so položili dragoceno krono na glavo Kraljici vesoljstva. Sle« dila je zahvalna pesem in blagoslov z Najsvetej« šim. Pred zaključkom tega prvega mednarodnega Marijinega kongresa je bila sprejeta resolucija, ki je stala zopet na prvem mestu in izrazila željo, naj bi sveti oče blagovolil slovesno proglasiti Marijo Kraljico vesoljstva in pod tem naslovom tudi usta« noviti praznik, ki rtaj bi se praznoval zadnji dan maja. Ravno ta želja je bila zopet na prvem mestu izražena med sklepi tretjega mednarodnega kon« gresa Marijinega v Einsiedeln leta 1906. Šesti med« narodni kongres Marijin v Trierju leta 1912. je imel kot glavpi predmet razpravljanje o kraljev« stvu Marijinem. V letu 1924. se je vršil v Ljubljani od 6.—8. septembra prvi slovenski Marijin kon« greš, na katerem je bil navzoč kot zastopnik sve« tega očeta kardinal Cagliero. Nekako v ospredju je stala na tem shodu Marija, Pomočnica kristja« nov, kateri se je ljudstvo slovesno posvetilo na Valvazorjevem trgu, odkoder so mogočno Pomoč« nico spremljali v njen novi dom, v novoposvečeno salezijansko cerkev na Rakovniku. Toda tudi na tem shodu je priplavala na vrhunec misel o Ma= riji, Kraljici vesoljstva ali Kraljici sveta, kakor so jo tam imenovali. Za može in fante je bil določen
poseben govor: »Marija — Kraljica sveta.« Go* vornik je takole začel: »Marija ni samo Pomoč* niča kristjanov, Marija je kraljica sveta. Ali je res? Da, Marija je kraljica vesoljnega sveta — če smemo tako reči — kraljica po zahtevi razuma in kraljica po zahtevi ljubezni.« In potem ko je izve* del ta dvojni dokaz, je poudaril: »Kaj čuda, da vse misli in vse želje mednarodnih Marijinih kongre* sov izzvenevajo le v eno samo prošnjo, ki jo tudi mi polagamo pred prestol svetemu očetu, ki smo mu tako verno vdani: O, naj blagovoli ves svet posvetiti njej pod naslovom »Kraljica sveta«, in v spomin te posvetitve odrediti poseben njen praznik pod tem naslovom za konec njenega me* seča majnika ter vstaviti v lavretanske litanije vzklik: »Regina universi, ora pro nobis! Kraljica sveta, prosi za nas!«
Kakor praznujemo poseben praznik Kristuso* vega kraljevstva, tako naj bi skoraj dočakali mi vsi tudi praznik vesoljnega kraljevstva Marijinega. Njej, ki stoji kakor mogočna cedra na Libanu, kličimo z otroško vdanostjo in prisrčno ljubeznijo: »Pridi z Libana, pridi, da boš kronana kot Kra* ljica vsega vesoljstva in Gospa vsega sveta z no* vim lepim naslovom in poveličana z novim lepim praznikom, da nam ta praznik napravi še bolj slo* vesen tvoj sveti mesec maj in mu bo v zadnjem dnevu tega meseca bleščala trojna kraljevska krona na Tvoji glavi: Nad krono Kraljice lepe lju* bežni in Kraljice vseh svetnikov krona mogočne in preslavne Kraljice vsega vesoljstva.«
Mogočna cedra libanonska in resnoslovesna cipresa sionska je pri nas lepo zastopana po svoji sorodnici, bolj preprosti smreki, ki časti Kraljico maja v obliki majniškega mlaja in Mater Odreše* nikovo v obliki božičnega drevesca. Postavimo to dvojno smreko v službo Marijine časti in slave. Lepa je bila stara navada, da so fantje izkazali svojo vdanost Kraljici majnika s tem, da so pred
njeno cerkvijo ali pred cerkvijo, kjer so se oprav« Ijale šmarnične pobožnosti, postavili lep, ponosen mlaj. Stal je pred cerkvijo kakor časten stražnik cvetne Kraljice maja. Lep simbol njenega veli« čanstva in njene prejasne vzvišenosti. In ta sim« bol visokega, trajnozelenega mlaja nam je s silno gesto kazal naravnost tja gor, kjer je naša nebeška Mati doma v svojem večnem kraljestvu, v katerem nas čaka v vsej svoji slavi in blaženosti. Tako krepko nam kaže majniški mlaj nebesom nasproti, kot da bi se v tem Marijinem mesecu skoraj ne smeli drugam ozreti, temveč bi morali vedno in neprestano imeti pred očmi le njo, našo preljubo Gospo, in nebo, naš predragi dom.
Tega nas mora spominjati majniški mlaj, ki je skromna podoba libanonske cedre, da je Marija mogočna Kraljica; in ta kraljica je naša Mati in mi smo njeni otroci! Kraljevskega rodu smo in moramo biti na to ponosni! Svoji kraljevski Ma« teri moramo biti v čast in veselje. Plemenit ponos nas mora braniti pred vsako nizkotnostjo in sla« hotnostjo. Mesec majnik bi nas moral navdati s to zavestjo, ki naj bi nas vse prevzela in prevela. Vedno zelena barva majniškega mlaja — kakor vedno zelene cedre libanonske — nam mora biti simbol neomajnega in nevenljivega zaupanja v našo nebeško Mater, ki je tako mogočna Kraljica, da lahko najdemo pri njej pomoči v vseh stiskah in potrebah življenja. Ona je obenem mati naša, mati1 milosti in usmiljenja, da nam ne samo more, temveč tudi hoče pomagati. Kličimo jo z zaupa« njem na pomoč:
»K tebi, o nebes Kraljica, moje srce se dviguje, vse pri tebi pričakuje, mila moja pomočnica!«
(Venec, 892.)
Poleg majniškega mlaja naj nas navdaja z zavestjo otroštva Marijinega in s sladkim zaupa«
njem do Marije tudi božična smrekca. Tudi ona je sestra kraljevske cedre, tega ponosnega sim* bola kraljevstva Marijinega. Cedra simbol mogoč* nega vesoljnega kraljevstva Marijinega, majniški mlaj simbol ljubkega in lepotepolnega kraljevstva majniške Deve, božična smrekca pa simbol ne* skončno dobrotljivega in toploljubeznivega kra* ljevstva Matere božje in naše Matere. V prisrčni toploti betlehemskega hlevčka, razžarjenega od nebeške luči in stisnjenega pod vejevje božične smrekce, nam najbolj globoko v srce seže jasno spoznanje in presladko čuvstvovanje Marijinega materinstva, ki objema ne samo božje Dete, tem* več tudi nas vse kakor ljubljene otroke. Pod kri* žem, kjer je Marija naša Mati postala, nam je ta zavest prepojena od silne bridkosti trpljenja Kri* stusovega, žalosti Marijine in našega sočuvstvo* vanja. Pod božično smrekco pa je sama presladka detinska radost in samo sveto veselje. Detece v jaselcah, vse tako nebeškosladko, je naš ljubi brat in Marija, ki se v topli radosti in solnčni ljubezni sklanja nad njim, je po njem naša Mati. To Dete je sin Davidov in ona je iz Davidovega rodu, oba kraljevega rodu, Kralj in Kraljica; on Kralj v svo* jem detinstvu in ona Kraljica v svojem materin* stvu. Pod božično smrekco nas mora prevzeti sladka zavest, da smo kraljevskega rodu v svojem otroštvu božjem po bratu Jezuščku in po materi Mariji. In iz te zavesti mora kliti in cveteti vedno solnčnejša ljubezen in vedno srčnejše zaupanje do naše presladke Matere in Kraljice Marije.
Lepo nam slika pobožna poljska legenda Ma* rijo kot nebeško Kraljico:
Po tihem, skromnem, ubožnem življenju je za* pustila Marija to zemljo in biva sedaj v večni luči. Tu na zemlji je delila usodo vseh revnih in obteženih, tam je v prekrasnem veličanstvu Kra* ljica, pred katero z vso spoštljivostjo klečijo vsa nebesa.
Tukaj ni našla niti v skromni koči dovolj pro* štora, ko je imela roditi na svet svoje božje Dete, tam pa so ji na široko odprti neizmerni, zvezdna* tojasni prostori nebeški.
V hlevčku betlehemskem ni imela ničesar, s čimer bi' mogla odeti svoje Dete, ki je ležalo na slamici, tam kraljuje, z zvezdnato krono kronana, na desni svojega Sina, in neštevilne množice an* gelov se ozirajo nanjo in čakajo na njen migljaj.
Na zemlji so igrali njenemu Sinu preprosti pa* stirji na dudo svoje domače napeve, tam odme* vajo himne serafov fn kerubov in zraven prizva* njajo zvezde v svoji večni harmoniji.
Tu se je morala Marija skrivati pred rablji okrutega Heroda, tam prebledevajo sile pekla sa* mo pred enim žarkom nebeških nadangelov.
Na zemlji je pretakala solze žalosti in bridko* sti, tam blestijo nebesa od radosti pri njenem smehljanju in od njenih jasnih, prijaznih pogle* dov sije mavrična luč po prostranih prostorih nebeških.
Na zemlji je hodila skozi življenje sama, za* puščena in od bridkosti strta, tam jo spremljajo krilati angeli, ki prepevajo slavospeve njej na čast:
»Ti si bolj blesteča kot nebesa, o Marija; ti si bolj svetla kot solnce, o Kraljica; ti si bolj ble* steča kot luna in srebrne zvezde, o Devica, mi* losti polna! Lepša si kakor jutrnja zarja, in sinjo morsko jasnino prekašaš v njenem blesku, o De* vica Marija!
Kakor lilija iz rajskega vrta cveteš v večnost, in nikdar ne ocveteš, in od tvojega duha so na* polnjena nebesa in vsi nebeški svetovi.
Blagoslovljena si med ženami, kajti ti si bila Mati Zveličarjeva na zemlji in si Kraljica v kra* ljestvu Gospodovem!« ...
Pridružimo se tudi mi tem angelskim slavo* spevom in pobožno počastimo Marijo, vesoljno Kraljico:
»Nebesa in zemlja, vse božje stvari z menoj se združite, Marijo častite!
Nebeški Kraljici, prečisti Devici v vesoljnem stvarjenju naj slava doni!«
(Vcncc, 864.)

Na grudi si je stisnila 'mladiko palmovo, zapela glasen slavospev: Magnifikat! Magnifikat!
(S. Sardenko.)
Na oljčno ali' cvetno nedeljo, ki se liturgično imenuje »nedelja palm«, ker ta dan Cerkev blago* slavlja ne samo oljčne, temveč tudi palmove veje, se bere kot prvo berilo pri blagoslavljanju oljk odlomek iz II. Mozesove knjige. Ta odlomek začne z besedami: »Tiste dni so prišli Izraelovi sinovi v Elim, kjer je bilo dvanajst studencev in sedem* deset palm.« (15, 27.) Evanagelij po svetem Ma* teju nam pripoveduje, kako so sekali vejice z dreves in jih stlali po poti. Sveti Janez pa nam pripoveduje: »Ko je velika množica, ki je prišla na praznik, slišala, da prihaja Jezus v Jeruzalem, so vzeli palmove veje, mu šli naproti in klicali: »Hozana, blagoslovljen, ki prihaja v imenu Go* spodovem!« (12, 12—13.)
V eni izmed deveterih molitev blagoslavljanja pravi Cerkev: »Palmove veje izražajo pričakovat nje zmage nad vladarjem smrti, oljkine vejice pa nam kličejo, da je došlo duhovno maziljenje. Srečna ljudska množica je namreč že tedaj razu* mela prispodobo: Odrešenik človeškega rodu se usmili človeške bede in se poda za življenje vsega
sveta v boj z vladarjem smrti ter bo v smrti ob* hajal zmagoslavje. In zato je množica prinesla stvari, ki naj bodo znamenje zmagoslavja in obil* nega usmiljenja ...« V eni izmed antifon pa pre* peva Cerkev pri sprevodu na palmovo nedeljo: »Ko je ljudstvo slišalo, da prihaja Jezus v Jeru* zalem, so vzeli palmove veje, šli so mu naproti in klicali: »Ta je, ki ima priti v zveličanje ljud* stva. On je naše zveličanje in odrešenje Izraela. Kako mogočen je ta, ki mu gredo Prestoli in Go* spostva nasproti! Ne boj se, hči sionska: glej, tvoj kralj prihaja k tebi, sedeč na žrebetu oslice, kakor je pisano. Pozdravljen Kralj, zgraditelj sve* ta, ki si prišel nas odrešit!«
Tako je v liturgiji palmove nedelje jasno pom darjena palma kot simbol zmagoslavja, kot znak Kristusa Kralja in Zmagovalca. Tistih dvanajst studencev in sedemdeset palm v Elimu, ki govori Mozes o njih, tolmačijo nekateri kot simbole Je* zusovih dvanajsterih apostolov in dvainsedemde* setih učencev.
Palma je v jutrovih deželah jako koristno drevo. Dateljnovo palmo imenuje Arabec »sestro človekovo« in »kraljico oaze« in pravi o njej, da koplje noge v vodi, glavo pa v solnčnem žaru. S svojimi zapletenimi koreninami srka vodo iz pe* ščenih tal in polagoma predeluje v sebi sokove, katerih se je napila. V kakih sto letih počasi do* raste v svojo polno moč in se s svojim vitkim steblom dvigne do višine kakih tridesetih metrov. Košato krono v vrhu debla tvorijo tri do štiri metre dolgi, pernato izrezani listi. Med listi pože* nejo veliki sadni grozdi, od katerih ima vsak nad dvesto sladkih dateljev. Ti datelji so vsakdanji kruh mnogih milijonov pustinjskih prebivalcev. Ne samo ljudje, tudi živina se hrani z datelji. Razen sadu so tudi vsi drugi deli palme gospo* darsko uporabni. Poleg dateljnove palme je najzna* menitejša kokosova palma, ki daja velikanske
orehe z oljnatimi jedri, ki so izvrstna hrana. Ta palma cvete in rodi vse leto in donaša poleg plo« dov tudi z lesom in listi prebivalcem zelo velike koristi.
Slavni rastlinoslovec Linne je dal palmam znanstveno ime »principes«, kneginje ali kraljice. Vsi stari narodi so spoštovali palmo kot vzor le* pote, moči in dobrote. V domovini palm je tekla zibelka človeškega rodu; palme so človeka vzgo« jile in prehranile. Še dandanes, ko se morajo na« rodi skoraj povsod boriti in trdo delati za svoje življenje, nudi posebno dateljnova palma Arabcu skoraj vso oskrbo; ona mu je hraniteljica in bra« niteljica, ki ga nikoli ne sili na težko in vztrajno delo. Palme so res darežljive, mogočne in bogate kraljice. So pa tudi lepe in veličastne kneginje, kot jih ni silnejših v rastlinskem kraljestvu. Vitka, ponosna debla, ki sredi pustinje z vedno zelenimi vrhovi rastejo pod razpaljeno nebo, so kakor kli« carji, ki kličejo človekovo dušo' k solncu in ne« beški višini.
Palma je drevo neizčrpne mladostne sile v svojem vedno zelenečem življenju. Že starim Gr« kom je bila palma simbol življenjske in oživlja« joče sile in moči.
Pod palmovim drevesom se je odpočil in se v njeni blagodejni senci okrepčal utrujeni popotnik, uživajoč njen sladki sad. Nam je palma podoba tistega nebeškega miru, ki nas čaka kot presladko plačilo po srečno prestanem in pogumno izvoje« vanem boju življenja.
V svetem pismu je palma podoba pravičnega. »Pravični bo cvetel kakor palma« (91, 19), pravi Psalmist. Življenje pravičnega je neprestani boj in premagovanje nizkotnosti in človeške slabotno« sti. Sveti Janez nam v Skrivnem razodetju popisuje svoje videnje zveličanih v nebesih; tu pravi med drugim: »Videl sem veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov
in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in Jagnjetom, oblečeni v bela oblačila in s palmami v rokah.« (7, 9.)- Bela oblačila in palme v rokah označujejo te blažene kot zmagovalce v prega* njanjih.
Modri Sirah primerja »nebeško gospo Mo* drost« s kvišku kipečo palmo: »Povišana sem ka* kor palma v Kadešu.« (24, 18.) In to prispodobo je privzela Cerkev v berilu k nekaterim prazni* kom Marijinim in jo tako obrnila na Marijo. Ravno tako obračamo na Marijo simboliko pri* spodobe, ki jo rabi v Visoki pesmi ženin o svoji nevesti, ko ji kliče: »Tvoja postava je podobna palmi!« (7, 7.)
Kakor nam je palma liturgično simbol za Kri* stusa Zmagovalca, tako nam je tudi simbol za zmagoslavno Kraljico Marijo.
Marijo častimo najprej kot zmagovalko nad hudobnim duhom. Že v raju, takoj po grehu prvih staršev, je bil Bog napovedal veliki boj, v kate* rem bo Marija zmagala nad hudobnim duhom kot zmagoslavna, skrivnostna žena: »Sovraštvo bom postavil med teboj« — je rekel hudobnemu duhu — »in med ženo, med tvojim zarodom in njenim zarodom: ona ti bo glavo strla, ti pa boš njeno peto zalezovala.« (1. Moz. 3, 13.) O Mariji veljajo besede Visoke pesmi: »Kdo je ona, ki prihaja kakor vzhajajoča zarja, lepa kakor luna, izbrana kakor solnce, strašna kakor urejena vojna vrsta?« (6, 9.) Neka latinska pesem jo poveličuje z bese* dami: »Deva vsa v orožju, čvrsta — kakor silna bojna vrsta.« (Virgo fortis et armata — ut acies ordinata.)
Lepa predpodoba Marijina je v stari zavezi junaška Judita. Holofern, vojskovodja asirskega kralja Nabuhodonozorja, je z veliko vojsko oble* gal mesto Betulijo. Mesto je bilo že v taki stiski, da so se prebivalci hoteli vdati. Tedaj se je odlo* čila mlada vdova Judita na junaško delo, s kate*
rim je hotela uničiti sovražnika in rešiti svoje ljudstvo pogube. Šla je v Holofernov tabor in po« noči z mečem odsekala Holofernu glavo ter tako rešila svoje ljudstvo. S to srčnostjo, s svojim zau« panjem na božjo pomoč ter s svojo ponižno po« božnostjo je postala zmagovalka Judita lepa po« doba tiste močne žene, ki je peklenski kači glavo strla. Po prečudni zmagi, katero je Judita dosegla, je prišla vsa duhovščina i«z Jeruzalema v Betulijo; slavili so jo vsi enoglasno: »Ti slava Jeruzalema, ti veselje Izraela, ti čast našega ljudstva!« (Jud. 15, 10.) Te besede nam pogosto odmevajo iz li« turgije raznih Marijinih praznikov.
To, kar je storila Judita svojemu mestu in svo« jemu ljudstvu, je v še veliko večji meri storila Marija, ki ni rešila samo enega ljudstva in enega mesta, temveč vse človeštvo sužnosti peklenskega Holoferna. Ona nam je zadobila odrešenje in nas oprostila smrti in večnega pogubljenja.
In kakor je tukaj v življenju strla glavo pe« klenskemu Holofernu, tako še sedaj po svojem častitljivem vnebovzetju vodi srečen in zmagova« len boj proti navalom hudobnega duha.
Marijo častimo v litanijah kot Devico mogočno. Na praznik rožnega venca, ki se imenuje tudi praznik Marije Zmagovalke, imamo v večernicah antifono: »Devica mogočna, kakor stolp Davidov: tisoč ščitov visi od njega, vse orožje močnih.« Vzeta je ta prispodoba iz Visoke pesmi. (4, 4.)
Naravno je, da se Mariji, mogočni zmagovalki nad hudobnim duhom dodaja palma kot simbol zmagoslavja. Neka cerkvena himna poveličuje Marijo z besedami: »Upanje vseh vernih ti, lilija si čistosti, palma zmagoslavja.« (Ave, spes fide« lium, castitatis lilium, victoriae palma.)
Imamo poseben praznik Marije Zmagovalke, ki se pa krije s praznikom rožnega venca in se pra« znuje na isti dan. Praznik rožnega venca so prazno«
vale nekdaj v starih časih samo bratovščine rožnega venca, in sicer prvo nedeljo oktobra. Liturgično se ta praznik sedaj praznuje dne 7. oktobra, zm nanja slovesnost pa je ostala še vedno kot v nekdanjih časih na prvo nedeljo meseca oktobra. V letu 1571. je bil pa s prvo oktobersko nedeljo in s praznovanjem rožnega venca združen prav izreden dogodek. Bil je to dan prav posebne prošnje molitve in dan prav posebno odločilen za vse krščanstvo in za vso evropsko kulturo, ki jo je silno ogrožala turška vojna sila. Turki, ki so bili že zavladali na vzhodu, so hoteli premagati še evropski zahod in so v ta namen spravili v Sredozemsko morje silno bojno mornarico. Ža* lostne razmere in obžalovanja vredne razprtije so vladale tedaj med krščanskimi evropskimi deže* lami. Neutrudljivemu prizadevanju papeža PijaV. se je posrečilo, spraviti skupaj mornarico krščam skih bojevnikov. A ker je bila ta mornarica, ki se je imela spustiti v boj s Turki, veliko manjša in slabše opremljena kakor turška, se po človeško računano ni moglo pričakovati kakih posebnih uspehov. Turki so bili zasidrani v morskem zali* vu pri Lepantu. Tu se vname strašna morska bitka, v kateri je krščansko brodovje pod poveljstvom Don Juana Avstrijskega slavno premagalo Turke, tako da se odslej po morju niso več upali bližati se krščanskemu svetu. Daši je bilo krščansko bro* dovje mnogo manjše in slabše kot turško, je vem dar zmagalo, ne s človeško močjo, temveč z Ma= rijino pomočjo. Pred bitko se je poveljnik z vso svojo oboroženo silo priporočil nebeški Kraljici za pomoč. Saj to od krščanske strani ni bila kaka krivična ali pridobitvena vojska, temveč obrambni boj proti turškemu divjaštvu, ki je grozilo uničiti krščansko vero in evropsko kulturo.
Papež Pij je bil zapovedal za roženvenski praznik prav posebno goreče in pobožne molitve za zmago krščanstva. Vršile so se slovesne proce*
sije in javne pobožnosti. Bilo je prav ob uri zrna* ge nad Turki dne 7. oktobra 1571., ko se je v Rimu papež Pij V. za nekaj časa zamaknil in potem za« klical navzočim: »Zmaga!«. V zavesti, da se je bojevala zoper sovražnika krščanstva ona, ki je »strašna kakor urejena vojna vrsta«, in iz hvalež« nosti za njeno pomoč, je papež zapovedal, da se ima ta dan praznovati spomin Marije Zmagovalke. Tako se je s praznikom rožnega venca združil tudi praznik Marije Zmagovalke. Tudi je zapove« dal papež, naj se v litanije vplete vzklik: »Pomoč« niča kristjanov, prosi za nas!«
Potem ko je princ Evgen Savojski po Marijini priprošnji premagal Turke pri Belgradu leta 1715., je na željo cesarja Leopolda papež Klemen XI. praznik rožnega venca ali Marije Zmagovalke, ki so ga prej praznovali le v nekaterih krajih, raz« tegnil na vso Cerkev.
Navedli bi lahko iz zgodovine še veliko drugih zgledov, ki nam kažejo Marijo kot mogočno zma« govalko.
Mnogo svetišč nosi naslov Marije Zmagovalke. V cerkvi) svetega Marka v Benetkah je v veliki časti starodavna podoba Marijina, ki je bila shra« njena prej skozi stoletja v cesarski palači v Čari« gradu pod naslovom Nikopoeia — Zmagotvorka. Več kot enkrat je šla ta Zmagotvorka s krščansko vojsko v boj, več kot enkrat se je zmagoslavno na srebrnem vozu vrnila nazaj v stolno mesto.
Marija Zmagoslavna ima svojo posebno cer« kev v Pragi in drugo na Beli gori pri Pragi. Taka svetišča ima Rim, Messina, Palermo. Posebno slo« vita je cerkev Naše ljube Gospe Zmagovalke v Pa« rižu. Že v XV. stoletju so Portugalci častili v Angoli na zapadnem obrežju afrikanskem v posebni kapeli podobo Marije Zmagovalke in tudi v daljni Indiji so jo počastili v Kananonu s cerkvijo, ki je bila posvečena temu naslovu Marijinemu. Cortina v dolini Ampezzo ima še danes svojo cerkev, posve«
čeno Mariji obrambe. V starodavnih časih jih je Marija obvarovala in branila pred napadi dilvjih čet. V mnogih svetiščih Marijinih imamo spomine na hude boje, rešitev in zmago po Mariji.
Ozrimo se samo na naše svetogorsko svetišče Marij iino!
Tu se nam je Marija pokazala kot posebno mogočna zmagovalka. V dobi, ko se je Marija prh kazala grgarski pastirici Urški Ferligojevi neke je* senske sobote leta 1539., se je močno širila Lutrova vera tudi v bližini naših krajev in po naših deželah. 2e dve leti po prikazanju je svetogorski kraj tako zaslovel, da se je to zdelo deželnim stanovom, po naše bi rekli deželnim poslancem kranjskim, na* ravnost nevarno. Ti stanovi so bili po večini prh jazni Lutrovi veri. Da bi zatrli svetogorsko božjo pot, so se ti stanovi zbrali leta 1541. v Linču in se* stavili posebno spomenico na Ferdinanda I. V tej spomenici poudarjajo postanek te božje poti, na katero derejo ljudje iz vseh dežel in vseh jezikov v velikih množicah. Pravijo ljudje, da baje tam slepi spregledujejo, kruljavi hodijo in bolni ozdrav* ljajo, kar pa da je malikovanje in zapeljivost, ki je zelo protivna Bogu in njegovi besedi. Ljudstvu da je že bilo prepovedano, spuščati se v to mali* kovanje in iskati tam pomoči, kjer je ni mogoče najti; da je vse le prazna vera in božje onečešče* vanje. Zato se obračajo s prošnjo na kralja, naj bi zaradi božje časti to božjo pot prepovedal in odpravil.
Zaman je bilo to prizadevanju kranjskih de* želnih stanov, ki so bili v svojem lutrovskem so* vraštvu do Marije prepovedali kranjskim dežela* nom obiskovati to svetišče. Kakor ni imela nji* hova prepoved nikakega uspeha pri ljudstvu, tako ni imela tudi njihova prošnja nikakega uspeha prii cesarju. Zelo pomembno je dejstvo, da je ta božja pot svetogorska nastala prav v času, ko se je za* čel širiti protestantizem. Mogočna nebeška zmago*
valka Marija je postavila na tej po njenem prika* zanju sveti gori posebno trdnjavo zoper naval pro* testantovske krive vere, ki je že močno poganjala svoje korenine po Kranjskem in Koroškem. Vsi navali protestantizma v naši deželi so se razbili ob vznožju svetogorske božje poti. Marija se je po* kazala Zmagovalka zoper krivoverstvo, kakor se je to že velikokrat zgodilo v zgodovini, tako da je Cerkev sprejela v liturgijo Marijinih praznikov vzklik: »Raduj se, Devica Marija, vse krive vere si sama premagala!« S toplo hvaležnostjo se mora v nas utrditi prepričanje, da je svetogorska Kra* ljica mogočna zmagovalka, ki je zatrla v kali pro* testantizem v naši deželi.
Dve sto let pozneje je vladal cesar Jožef II. On je dal podreti veliko cerkva in zapreti veliko sa* mostanov. Tudi svetogorsko svetišče je doletela ta žalostna usoda 1. 1786.; razkrili so cerkev in sa* mostan, da bi prej razpadla. Osem let je bilo tako vse v razvalinah. Milostna podoba je visela v sol* kanski župni cerkvi. Kakor so nekoč Izraelci ob* jokovali razvaline jeruzalemskega templja, tako je hodilo pobožno ljudstvo še vedno na božjo pot in je sredi razvalin častilo Marijo. Toda v letu ■ 1793. je cesar Franc II. dovolil, da se sme cerkev zopet pozidati in obnoviti božja pot. Do jeseni je bila cerkev dokončana. Zopet se je vrnila Kra* ljica v svoje svetišče v zmagoslavnem sprevodu. Nad vhodom je blestel latinski napis: »Ego autem šteti iti monte sicut prius«. Te besede, ki pome* nijo: »Jaz pa sem ostala na gori kakor poprej«, so vzete iz V. Mozesove knjige (10, 10.) in nam naj* lepše označijo Marijo kot mogočno Zmagovalko nad vsemi človeškimi in cesarskimi nasprotniki in sovražniki. V grobu je ležal oni mogočni cesar, ki jo je bil pregnal iz njenega svetišča in dal porušiti njen dom, ona se je češčena in slavljena povrnila v obnovljeno svetišče, da tam vlada kot mogočna in usmiljena Devica in Kraljica.
Potem je prišla strašna svetovna vojska, ki je do tal porušila svetišče, da ni ostal kamen na kamnu in je bilo le s težavo mogoče spoznati in najti kraj svetišča in oltarja. Kraljica je morala kot begunka iskati zavetja v ljubljanski frančb škanski cerkvi. Toda svetovna vojna z vsemi svo= jimi grozotami je minula; iz razvalin se je dvi= gnilo veličastno svetišče. Mnogi smo bili priča, v kako veličastnem in zmagoslavnem sprevodu se je po vojski pod vodstvom častitljivega pokojnega nadškofa Frančiška Sedeja vrnila svetogorska Kra= Ijica nazaj v svoje vzpostavljeno svetišče, kjer ima sedaj za prestol krasni novi marmornati oltar, s katerega kraljuje češčena in slavljena zaradi svoje moči in dobrote. Mogočna cesarstva in kraljestva so se zrušila, propadli so prestoli, krone so se zdrobile, Marija pa vlada v svojem svetišču kakor prej. Zopet so se uresničile besede: »Jaz pa sto* jim na gori kakor prej!« Uresničile so se besede Marijine hvalnice: »Mogočne je pahnil s prestola in povišal nizke.« (Luk. 1, 52.)
Zgodovina svetogorska pa je samo eden izmed neštetih zgledov o mogočni Zmagovalki Mariji.
Marija je zmagovalka nad satanom in grehom, nad zmoto iin krivovero, nad svetom in krivico.
Job pravi (7, 1):
»Pač vojskna služba neprestana življenje tukaj je zemljana «
(S. Gregorčič.)
Naše življenje na zemlji je večen boj proti hudobnemu duhu in njegovim skušnjavam, proti hudobnemu svetu in njegovemu zapeljevanju, proti našemu mesu in telesu in njunemu poželjenju. Sami v sebi pa smo niči in slabiči in ne bi dosegli zmage v tem hudem in mnogostranskem boju. Zato obračajmo se v boju življenja neprestano k De*
vici mogočni, h Kraljici Zmagovalki ter prosimo zaupno dan za dnevom: »Pod tvoje varstvo pri* bežimo, o sveta božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti. . . Premila Mati Zveličarjeva,.. . pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati. .. Obrni, naša Pomočnica, svoje milostljive oči v nas . .. Spomni se, o premila Devica Marija, da še ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji prošnji priporočal. ..«
Trdno verujmo, da je Marija mogočna Zma« govalka in močno zaupajmo v njeno zmagovito pomoč v vseh zunanjih in notranjih bojih našega življenja.
Legenda nam pripoveduje, da so Kristusa, Zrna* govalca nad grehom in grobom, po njegovem vsta« jenju od smrti spremljali angeli, ki so s palmo« vimi vejami v rokah in vsi blesteči nebeškega ve« selja vstopili na velikonočno jutro v sobico Ma« rijino in radostno prepevali: »Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja! Zakaj on, ki si ga bila vredna nositi, aleluja, — je vstal, kakor je rekel, aleluja!« In nato je vstopil Kristus v belem oblačilu in zrna« goslavno zastavo v rokah in ljubeznivo pozdravil in prisrčno objel svojo ljubljeno Mater.
Ravno tako nam pripoveduje pobožna legenda, da se je Mariji pred njeno smrtjo prikazal angel, ki jo je pozdravil z besedami: »Blažena Devica! Blagoslovljena si po njem, ki je odrešil Izrael... Glej, Gospa in Zapovedovalka, prinašam ti pah movo vejo iz raja. Naroči, naj nosijo to palmo pred tvojo krsto, kajti v treh dneh bo tvoja duša zapustila telo, da pojde v veličastvo nebeško, kjer te tvoj Sin. čaka.« Ko je angel odšel od nje v morju luči proti nebesom, je blestela palma, ki jo je bil pustil, v jasnem blesku. Bila je zelena kakor na« ravna veja, njeni listi pa so blesteli kakor jutr« nja danica. Na čudežen način je bil prenešen Evan«
gelist Janez iz Efeza, kjer je pridigal, v Marijino sobico. Marija, ki je bila že vse za smrt priprav vila, se ga je tako razveselila, da so solze radosti zalile njene oči. Naročila mu je: »Janez, sin moj, spomni se besed svojega Učenika, s katerimi me je tebi izročil. Bog me kliče k smrti. Izročam ti svoje telo; kajti Judje čakajo na smrt tiste, ki je rodila Jezusa, da uropajo njeno telo in je izročijo ognju. Skrbi, da bo šla ta palmova veja pred mojo krsto, ko me ponesete k pogrebu.«
Na čudežen način so se zbrali krog Marije tudi vsi drugi apostoli in Marija jim je pokazala ble; stečo palmovo vejo, ki jo je bil angel prinesel. Po polnoči je prišel Jezus z zborom angelov, očakov, mučenikov, spoznavalcev in svetih devic. Vsi so se zbrali okrog postelje, na kateri je ležala Ma* rija, in so prepevali prelepe hvalnice. Nato je rekel Jezus: »Pridi, moja izvoljena, posadim te na moj prestol, kajti moja duša hrepeni po tvoji lepoti.« Marija mu je odgovorila: »Gospod, moja duša je pripravljena.« Vsi, ki so prišli z Jezusom, so tiho prepevali, Marija pa je pela zase: »Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, zakaj velike reči mi je storil on, kil je mogočen in njegovo ime je sveto.« Nato ji je Jezus zaklical: »Pridi, nevesta moja z Libana; pridi, boš kronana!« In Marija je rekla: »Tu sem, kajti moj duh se raduje v tebi!« V tem trenutku je zletela duša Marijina v objem svojega božjega Sina. Jezus pa je naročil apostolom: »Ne* site telo moje Matere s spoštovanjem v dolino Jo* zafat, kjer je pripravljen grob za njo.« Tu so ob* dale rože in lilije dolinske, to je: angeli in mučenci, spoznavavci in device, dušo Marijino, katero je belo kakor sneg odnesel Jezus v nebo.
Ko so nesli Marijino telo v grob, je nosil Janez pred krsto blestečo palmovo vejo. Peter in Pavel sta nosila krsto in apostoli so prepevali psalme. Med potjo so Judje napadli pogrebce; ko pa je ve* liki duhoven položil roko na krsto, da bi jo vrgel
na tla, so se mu roke posušile. Klical je Petra, naj se ga usmili. Peter mu je odgovoril, da mu bo po* magano le, če veruje v Jezusa Kristusa in v njo, ki ga je rodila. Ko je veliki duhoven zatrdil, da veruje in je poljubil krsto, je bil hipoma zdrav. Peter pa mu je rekel: »Vzemi to vejo in jo po* loži na zaslepljeno ljudstvo: tisti, ki bodo verjeli, spregledajo!«
Trii dni so apostoli po Jezusovem naročilu v dolini Jozafat ob Marijinem grobu molili in pre* pevali. Na tretji dan je prišel Jezus, kakor je bil obljubil. Obudil je svojo Mater, združil njeno dušo z njenim telesom in jo v zmagoslavnem sprevodu spremljal v nebesa, kjer jo je slovesno kronal sredi veličastnih angelskih zborov.
Samo lepa legenda je to, samo pobožna pripo* vedka; toda naše verno srce nam pove, da je mo* rala biti smrt zmagoslavne Kraljice Marije in njeno vnebovzetje in kronanje še vse bolj veličastno, ka* kor si more to misliti duh človeški in kakor more to dopovedati beseda človeška.
Legenda nam pripoveduje o svetem Julijanu, škofu v Konhii, da je ob svojem osemdesetem letu čutil, da se je smrt približala. Oblekel se je v ško* fovska oblačila, prejel svete zakramente za umira* joče, dal na tla potresti pepela, se nanj ulegel in si podložil kamen za vzglavje. Ko je tako priča* koval smrti, se pojavi pred njim preblažena Devica Marija, ki ji je bil posvetil svojo čiistost, katero je zvesto ohranil neomadeževano skozi vse boje. življenja. Marija je bila odeta v obleko, ki se je ble* stela kakor solnce, na glavi je imela venec iz sve* žih rož. Spremljala jo je množica devic, ki so pre* pevale: »Ecce, sacerdos magnus ... Glejte, veliki duhoven, ki je v svojih dneh Bogu dopadel.« Ma* rija je pristopila k njemu in mu rekla: »Sprejmi palmo deviške čistosti, ki si jo ohranil neomade* ževano.« Marija je na to izginila in sveti škof je izdihnil svojo dušo.
O, da bi ob koncu svojega življenja mogel vsakdo od nas zaklicati s svetim apostolom Pav* lom: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljena krona pra= vice, ki mi jo bo dal Gospod...« (2. Tim. 4, 7—8.)
O, da bi tudi k naši zadnji uri prišla nebeška mati Marija in nam prinesla palmo zmage v živ; ijenjskem boju kot poroštvo večnega plačila. Pri= poročajmo se ji prav prisrčno:
Upanje vseh vernih ti, lilija si čistosti, palma zmagoslavja.
Tempelj živega Boga, ti presladki up sveta, tebe vse pozdravlja.
Ti tolažba milostna in pomoč si čudežna revnim v vsaki sili.
Ko življenja boj konča, prosi za nas Jezusa, naj se nas usmili.
(Iz lat.)
jSavorika.
»Ti slava Jeruzalema, ti radost Izraela, ti čast našega ljudstva!«
(Judita, 15, 10.)
Lavorika je lepo in častitljivo drevo, prijeten je njen vonj in ob času cvetja posebno močan. S svojim vedno svežim in blestečim zelenjem je posebno prikladna za slovesno praznično okrasje. Zdravilne sokove in moči ima v sebi.
V svetem pismu tega drevesa ne srečamo, pač pa je bilo pri starih poganskih narodih posebno priljubljeno in morda tudi zlorabljeno bolj kakor katerokoli druga rastlina.
Grški bog Apolo, ki je bil bog luči in zmage, zdravja in očiščevanja, kazni in prerokovanja, je imel lavoriko kot sebi posvečeno drevo. V Vati* kanu je ohranjen krasen kip tega poganskega boga, ovenčanega z lavorovim vencem. Lavorikovi veji so pripisovali Grki čarobno moč ozdravljanja, oči* ščevanja in vedeževanja. Lavorika je po njihovem prepričanju očistila človeka največjih zločinov. Orest, ki je bil — kakor nam pravi pripovedka — umoril svojo lastno mater, je daroval Apolonu spravne žrtve. Iz žrtev, ki so biile v zemljo poko* pane, je pognala lavorika, ki je bila znamenje sprave in odpuščanja ter očiščenja zločina. Z la*
vorikovo vejico v roki so vidci in vedeževalci ozna* njali preteklost in napovedovali prihodnjost. Ker je pesništvo sorodno s prerokovanjem, zato je bil Apolo kronan z lavoriko kot knez modric. Pesniki so se venčali z lavoriko kot čudežnim sredstvom, ki budi navdušenje. Tudi zmagovalci so se po končani bitki ali tekmi ovenčali z lavorikovim vencem v znak slave in pa tudi zato, ker so lavoriki pripisom vali moč, da očisti zmagovalca prelite krvi.
Lavorika, ki je tako častitljiva in je bila pri vsem tem v stari poganski dobi silno zlorabljena, nam velja kot simbol in znak slave in časti, ki jo ljudje izkazujejo. Medtem ko nam je palma znak zmage, nam velja lavorika za simbol slave.
Daši lavorike ne najdemo v vrtu svetega pisma, jo pa po vsej pravici vsadimo v vrt Marijin. Kdo pa zasluži več časti in slave in kdo je med vsemi ljudmi in od ljudi bolj slavljen in češčen kot ravno Mas rija. Ona sama je napovedala, da jo bodo bla= grovali vsi rodovi, ker ji je velike reči storil on, ki je mogočen. In v stari cerkveni pesmi' za praz* nik Marijinega vnebovzetja in nebeškega poveli« Čanja prepevamo:
»Za Bogom častimo Marijo najprej!«
Med svetniki božjimi najbolj častimo, poleg drugih podobnoimenskih, prav posebno svetega mučenca Lovrenca. Njegovo ime pomeni toliko kot z »lavoriko ovenčani«. Malo mučencev je, ki bi imeli tako slavno ime kakor sveti Lovrenc. Najuglednejši latinski cerkveni očetje so se tru= dili, da bi povišali s svojo zgovornostjo njegovo čast in slavo. Sveti Maksim Turinski pravi, da se vsa Cerkev dviga kot eno bitje, da poveličuje nje« govo zmago in povečuje njegovo slavo. Veliki papež Leo piše: »Rim je dosegel po svojem levitu Lovrencu isto slavo, kakor jo je dosegel Jeruza* lem po svojem levitu Štefanu.« Pomnimo, da ime
Štefan pomeni toliko kot »ovenčani«. Oba sta s svojo mučeniško smrtjo poveličala Cerkev Jezu« sovo in dosegla venec časti in slave. Pri teh dveh mučencih se moramo prav posebno spomniti be« sede Psalmista, ko kliče: »S slavo in častjo si ga ovenčal!« (8, 6.) Tudi vsakemu izmed nas je prh hranjena ta krona, toda blestela bo na naši glavi le, če se bomo po zgledu svetega Lovrenca po* stavno borili; kajti sveti apostol Pavel nam zatr« juje: »Če se kdo bori, ne prejme venca, ako se ni boril pravilno.« (II. Tim. 2, 5.)
Da bomo v tem boju zmagali, se moramo za pomoč k Mariji obračati. Moramo se pa k njej zatekati tudi zato, da se nam ne zmedejo pojmi o pravi in najvišji časti in slavi, ki jo moramo iskati. Človek je vse preveč pozemeljski in po« sveten in vse preveč le pozemeljsko in posvetno čast išče in po njej čezmerno hrepeni; v tej težnji napuha in častilakomnosti zabrede s prave steze življenja. Častilakomni napuh, ki je zgodovinsko prvi med poglavitnimi grehi, je tudi koreninsko prvi med njimi in je iz njega pognalo nepopisno zla in gorja. Ne sladkosti pozemeljske slave, tem« več čast nebeškega zveličanja bi morali iskati in se z vsemi močmi za njo truditi.
Marija, ki je bila tu na svetu najponižnejša dekla Gospodova, je tam gori v nebeškem kra« ljestvu najbolj slavljena in češčena; najbolj slav« Ijena in češčena pa tudi tu na svetu.
Grki so svojega boga Apolona ovenčali z la« vorikovim vencem časti in slave. Neprimernejše lepši in veličastnejši lavorikov venec časti in sla« ve je spletla katoliška Cerkev okrog Marijine gla« ve. Ta venec so lavretanske litanije; vsak vzklik in Marijin naslov v teh litanijah je en lavorikin list v tem vencu. To niso ovenljivi in minljivi listi pozemeljske časti, ampak zlatopristni in večno« trajni listi nebeške slave, ki ne mine in ne izgine.
Pri tem vencu Marijine časti in slave moramo
prav posebno paziti na njegovo ime, ki je tako simbolično in pomembno. Imenujejo se te Mari* jine litanije navadno lavretanske, ker so se bile najprej udomačile in posebno priljubile v lavre* tanskem Marijinem svetišču in so se potem od tam razširile po vsem svetu.
Najprej par besed o postanku Marijinega sve* tišča v mestu Loretu. Legenda nam pripoveduje, da je bila tista hišica, v kateri je prebivala Marija v Nazaretu, na čudežen način od angelov prene* sena dne 10. maja leta 1291. na Trsat; čez dobra tri leta, in sicer 10. decembra 1294., je bila potem ta hišica prenesena v Loreto, kjer tvori še sedaj jedro in srce lavretanskega svetišča. Znanstvena pretirana kritika je sicer ugovarjala resničnosti tega po legendi izročenega dejstva; vendar so stroge znanstvene preiskave močno potrdile pre* pričanje, da je ta hišica, ki se sedaj hrani v Lo* retu, bila nekoč res na Trsatu in da je prava Marijina hišica iz Nazareta. Ljudska pobožnost pa se ni nič zmenila za dvome in ugovore glede te hišice, temveč jo je častila in jo še časti z velikim spoštovanjem in neštete množice vernikov so po* romale skozi stoletja semkaj v ta dom Marijin z živo vero, trdnim zaupanjem in prisrčno lju* beznijo.
Razen tega, da je sveta hišica lavretanska skozi stoletja vzdržala vse poskušnje zgodovinskih in znanstvenih dokazov za njeno pristnost in da se je v tem svetišču vršilo veliko čudežev, je Cerkev potrdila verodostojnost pobožnega prepričanja, ki vidi tu pravo Marijino nazareško hišico s tem, da je odobrila poseben praznik, ki se imenuje: Prenos blaženega doma preblažene Device Marije, ali kakor ga kratko imenujemo, praznik Lavretanske Matere božje. Ta praznik praznujemo dne 10. de* cembra. S tem je Cerkev dala temu svetišču prav posebno odliko in je s tem tudi posredno veliko
storila za razširjenje, pristno lavretanske pobož* nosti Marijinih litanij.
V starih časih je bilo razširjenih vse polno lh tanij, tudi mnogo takih, ki so proslavljale Marijo. Ker je iz mnogih vzklikov odmevalo včasih celo praznoverje in zazvenela marsikaka nespamet* nost, je Cerkev zatirala in zatrla take litanije. Vzdržale so se pa Marijine litanije, ki so jih pre* pevali v lavretanskem svetišču. Cerkev je te lita* nije odobrila in priznala ter celo z odpustki ob* darila in jih tako pouspeševala v razširjanju. Po* božni Marijini častilci, ki so se kot romarji vra* čali iz lavretanskega svetišča, so prinašali s seboj domov v duši odmev teh litanij kot najdragoce* nejšii spomin in so jih doma radi prepevali in po* navijali. Tako so se vedno bolj širile in priljublja* le. Posebno veliko so storili za razširjenje te po* božnosti razni redovi. Karmeličani so bili med pr* vimi, ki so se trudili za odpustke teh litanij. Mno* gi pisatelji so celo trdili, da so prvotno od karme* ličanov prišle te litanije v Loretu in so jih zato karmeličani gojili s posebno vnemo kot nekako domačo redovno pobožnost. Domenikanci: so jih širili s pobožnostjo rožnega venca in s pomočjo roženvenskih bratovščin. Jezuiti so jih razširjali prav posebno z Marijinimi družbami. Kamorkoli so se razširile, povsodi so prinesle s poveličanjem imena Marijinega tudi svoje simbolično ime: La* vretanske litanije. Kakor že poudarjeno, najdemo v tem imenu posebno simboliko te pobožnosti. Italijansko ime Loreto se po latinsko imenuje Lauretum, kar pomeni po naše: Lavorikov gaj. Lavretanske litanije se tako opravičeno označijo kot »lavorov venec« iz tega lavorikovega gaja Marijinega. Četudi ni to tvarni venec, je pa naj* lepši idealni venec časti in slave Marijine. S tem vencem jo venčamo, ko jo hočemo posebno po* častiti k njenim praznikom in ob njej posvečenih sobotnih dnevih. Kakor nevenljivo blesteč list v
tem vencu slave Marijine je vsak naslov lavretan« skih litanij. Vsi ti lepi nazivi, s katerimi častimo Marijo, so vzeti deloma iz svetega pisma, deloma iz krščanskega izročila, prav posebno iz spisov in govorov svetih očetov in učenikov.
Prvi trije vzkliki, ki poudarjajo viške njenega dostojanstva, postavijo v ospredje kot trozvočno dominanto častitljivo svetost in globoko pomemb« nost njenega imena: Sveta Marija. Potem sledi dvojno najvišje dostojanstvo njeno; prvo njenega božjega materinstva, s katerim jo je Bog odliko« val, potem dostojanstvo njenega nedotaknjenega devistva, s katerim se je sama osebno odlikovala: Sveta Mati božja, sveta devic Devica.
Toliko je globokosti in pomembnosti v nje« nem božjem materinstvu in devištvu in tako tesno sta spojeni ti dve njeni prednosti, da se litanije ne morejo kar tako posloviti od teh dveh besed: Mati in Devica, temveč se tu ustavijo in ta dva vodilna uvodna motiva blagozvočno in globokopomembno prelivata v najlepše spremene, v katerih občudu« jemo čednosti in prednosti te Božje matere in prečiste Device. Neutrudljivo se tu ponavljati ti dve imeni: Mati — Devica. To Mater Kristusovo, ki je bila ob oznanenju materinstva pozdravljena kot milostipolna in jo zato častimo mi kot Mater milosti božje, poveličujemo prečisto in brezma« dežno, nedolžno in deviško, ljubeznivo in čudo« vito. Pri tej izredni materi najdemo dobrega sveta v vseh potrebah in zadevah. Njo, ki smo jo po« zdravili kot Mater božjo in Kristusovo, počastimo vnovič kot Mater Stvarnikovo in Odrešenikovo. Potem ko je bila kot Mati primerno počeščena, jo proslavljamo kot Devico najmodrejšo in ča« stitljivo, hvalevredno in mogočno, milostljivo in verno. To so vzvišeni naslovi, ki bi po človeški meri sodili bolj za častitljivo gospo in mater kot pa za skromno devico. Toda to ni navadna devica, ampak nad vse vzvišena in častitljiva.
Veličanstvo Marije kot matere vzbuja v nas spoštovanje, neomadeževani blesk njenega deviš* tva pa občudovanje. Toda tudi nam je dano, da smo lahko sodeležni njene lepote in krasote, samo če hočemo posnemati njene čednosti. Kakor cve* ten šopek so zbrane in podane njene čednosti v lepih simbolih, ki so ponajveč svetopisemske pri* spodobe in za nas najlepše predpodobe, ki naj bi jih posnemali. Marija nam je podoba pravice in sedež modrosti. Ona je vir svetega veselja, je ču* dovita duhovna posoda, vse časti vredna in vse svetosti polna. Ona je čudežna, sladkoduhteča roža skrivnostna; ona je silna in mogočna kakor trdni stolp Davidov, čudežna kakor iz dragocene in trdne slonovine zgrajena umetnina, vsa lepa in krasna kakor zlato svetišče Salomonovo. Ona je središče našega upanja, kakor je bila Izraelcem nekoč skrinja zaveze, ki je hranila v sebi mano nebeško in tablo zapovedi božjih. Ona nam je vrata nebeška, ker le po njej in z njo dospemo v zveličanje. Kakor jasna in blesteča zvezda danica sveti v mrakove in bridkosti življenja: bolnikom je ona zdravje, grešnikom pribežališče, žalostnim tolažnica, vsem kristjanom mogočna pomočnica. H koncu litanij zablesti prelestna krona Marije Kraljice angelov in očakov, prerokov in aposto* lov, mučencev in spoznavavcev, devic in vseh svetnikov. Trije sklepni dragulji te kraljevske krone Marijine so: dostojanstvo njene brezgreš* nosti v njenem brezmadežnem spočetju; rožni venec pobožne molitve, s katero jo najlepše po* častimo; tisti božji mir, ki nam ga je prineslo na svet Jagnje božje in ki je hrepenenje vseh naših duš, katere želijo na veke uživati ta mir pri Jag* njetu božjem v nebesih in pri njej, ki je kakor sveta Mati božja dala temu Jagnjetu božjemu te* lesno življenje in ga porodila v hlevčku betlehem* skem in redila leta in leta.
Dandanes so lavretanske litanije vsepovsod v vsej Cerkvi močno razširjene in silno priljubljen ne. Kdo je, ki bi jih ne poznal? Kje je srce, ki bi zanje ne bilo dovzetno? Kje duša, ki ne bi imela zanje umevanja? Pesniki so se navduševali pri teh litanijah in na vsak časten naslov Marijin skladali prelepe pesmi. Slikarji so na čudovitih slikah podajali to, kar nam zveni iz posameznih besed in poveličevali slavo Marijino. Cerkveni govorniki so črpali iz njih bogastva za najbolj navdušene in najlepše govore o Mariji. Skladatelji so podajali lepoto teh litanij v neprestano se pre* livajočih in vedno novih glasbenih lepotah. Po* božni verniki jih neprestano prepevajo v vseh je* zikih sveta.
Lavretanske litanije so dopolnilo rožnega ven* ca; so slavospev maja in oktobra, teh dveh Mari* jinih mesecev; so slovesen odmev Marijinih pro* cesij in spev popoldanskih pobožnosti, ki jih po navadi zaključuje blagoslov z Najsvetejšim. Te litanije odmevajo po zavodih in samostanih, po veličastnih cerkvah in po skromnih kmečkih do* movih, po brezštevilnih romarskih poteh in svetih Marijinih gorah. Odmevale so včasih glasno po begunskih in vojaških taboriščih in včasih komaj slišno po podzemeljskih zakopih in strašnih bojiščih.
Litanije so priljubljen spev nedolžne mladine, ki že po svoji naravi ljubi Marijo, ravno tako so pa drage tudi ubogim jetnikom in nesrečnim greš* nikom, v njih najdejo tolažbo bolni in trpeči. One odmevajo po bolnišnicah in jetnišnicah in v njih najdejo dovolj moči siromaki, ki nosijo sramotno kazen za svoje zločine ali pa trpijo hude bolečine, ki so včasih kazen za njihove grehe, včasih pa pri* lika za nebeško zaslužen j e.
Leta 1634. je umrl dominikanec Miechow, ve* lik častilec Marijin. Napisal je bil veliko delo o lavretanskih litanijah, ki je izšlo prvotno v latin*
skem jeziku v dveh velikih knjigah, pozneje je bilo prevedeno tudi v druge jezike. On pravi, da se ima le pobožnosti lavretanskih litanij zahvaliti, da je mogel napisati to veliko delo o teh litanijah. Zadel ga je bil namreč mrtvoud. Ko so njegovi sobratje videli to nenadno nesrečo, ki ga je za* dela, so bili vsi prevzeti usmiljenja in sočuvstvo* vanja in so mu želeli pomagati. Nekateri so sku* šali pomagati z naravnimi sredstvi, drugi so pa iskali nadnaravnih pripomočkov in so posebno zaupali v lavretanske litanije, ki so jih prav v tisti dobi ravno dominikanci posebno goreče pouspe* sevali in molili. Začeli so torej njegovi redovni sobratje za njegovo ozdravljenje opravljati to po* božnost in tudi sam je z zaupanjem molil litanije. Sam poudarja kot čudežno dejstvo, da je kmalu nato njegova tresoča in skrčena roka in njegova že neobčutljiva noga zopet oživela, zadobila ob* čutek in gibanje. »Litanije so me ozdravile,« pravi sam. Kako lepo je zablestel v lavorovem vencu Marijine slave njenih litanij naziv: Zdravje bol* nikov. Pa ne samo ta list Marijine slave, zablestel je cel Marijin lavorov venec lavretanskih litanij po velikem delu tega čudežno ozdravljenega moža. Njegova knjiga o litanijah lavretanskih je še da* nes globok studenec, iz katerega zajemamo bogato spoznanje Marijine časti in slave.
Tudi naslov: Pribežališče grešnikov, ki ga ima* mo v litanijah, je Marija slovesno potrdila v okvi* ru bratovščine prečistega Srca Marijinega za spreo* brnenje grešnikov, ki je nastala in ima svoj glavni sedež v cerkvi Naše ljube Gospe Zmagovalke v Pa* rižu. Ta velika župna cerkev v francoski prestolici je bila vedno prazna, skoraj nihče ni prihajal k službi božji in k svetim zakramentom. V tej veliki žup* niji, ki je štela leta 1835. do 27.000 duš, je bilo sa* mo 720; svetih obhajil. Nevera in pregreha sta javno vladali in dušili vse versko življenje. Župnik je bil dober in pobožen mož in je v teh žalostnih
razmerah silno trpel. Dne tretjega decembra leta 1836. mu pride med sveto mašo kakor po nekakem navdihnjenju misel, naj bi svojo župnijo, ki je bila po zavetnici župne cerkve že Mariji posvečena, posebno priporočil in posvetil prečistemu Srcu Ma* rijinemu. Po tem Srcu je upal doseči rešitev njemu izročenih duš. Te misli ni mogel več pregnati iz glave. Za poskušnjo napiše osnutek pravil za po* sebno bratovščino na čast prečistemu Srcu Mari* jinemu. Dne 10. decembra mu pariški nadškof ta pravila potrdi. Drugo jutro, bila je tretja adventna nedelja, oznani malemu številu navzočih in jih povabi za zvečer ob sedmi uri k počeščenju pre* čistega Srca Marijinega za spreobrnenje grešnikov. Računal je na kakih 50—60 vernikov, pa se jih na njegovo veliko začudenje zbere v cerkvi kakih 500; in kar ga je posebno veselilo je bilo dejstvo, da se je zbralo posebno veliko mož.
Ko so končale navadne večernice, latinske ve* spere, je župnik razložil navzočim namen tega sho* da in pomen bratovščine. Njegove prisrčne besede so močno vplivale na zbrane. Medtem, ko so bili med vesperami še vsi hladni in brezbrižni, so po nagovoru začeli s posebno pobožnostjo peti lavre: tanske litanije. Ko so prišli do vzklika: »Pribežali* šče grešnikov, prosi za nas!« so ga iz lastnega na* giba in nekake notranje potrebe vsi navzoči z ve* liko prisrčnostjo ponovili trikrat zaporedoma. Ve* selo presenečen se je župnik drznil zaprositi od Marije kot znamenje, da sprejema njegovo bratov* ščino v svojo zaščito, spreobrnenje nekega povsem brezvernega gospoda, ki ga je v ta namen hotel drugi dan obiskati. Bil je to še edini živeči nekdanji minister Ludvika XVI. Že v petnajstem letu svoje starosti se je bil odpovedal krščanski veri in je postal popoln brezverec. Sedaj je bil že osemdeset let star. Marija, pribežališče grešnikov, je izpolnila željo župnikovo. Zastarani grešnik se omeči in skesa, že čez dva dni se spove in prejme
sveto obhajilo ter spokorno preživi še kako pob drugo leto do svoje smrti.
Neverjetno veliki so bili sadovi bratovščine Srca Marijinega; medtem ko je bilo v župniji pri 27.000 tisoč prebivalcih v letu 1835. komaj 720 let* nih svetih obhajil, je poskočilo to število v dveh letih na skoraj 10.000, v petih letih na 20.000 in je potem stalno naraščalo tako, da je v dvanajstih letih po ustanovitvi bratovščine narastlo na 107.900.
Tudi število udov bratovščine Srca Marijinega za spreobrnenje grešnikov je naglo rastlo. Niti deset let ni še minulo po ustanovitvi te bratovšči* ne, ko je štela glavna bratovščina v župni cerkvi Marije Zmagovalke v Parizu že 564.791 članov, od katerih je bilo polovica moških. Število podružnih bratovščin po raznih delih sveta je do tedaj dose* glo višino 4.945 z nepreglednim številom članov. Člani molijo vsak dan zdravomarijo s pristavkom: »O Marija, pribežališče grešnikov, prosi za nas!«
Poleg mnogih drugih Marijinih družb in bratov* ščin je ta bratovščina, ki je bila miselno spočeta v cerkvi Marije Zmagovalke in rojena med lavre* tanskimi litanijami pri trikratnem vzkliku: »Pribe* žališče grešnikov, prosi za nas!« ter od Marije sa* me potrjena naslednji dan s spreobrnenjem zasta* ranega in zakrknjenega grešnika in brezverca, pač tudi prav poseben venec Marijine časti in slave. Lavorov venec lavretanskih litanij je samo eden izmed mnogih vencev, ki krasijo nebeško Kraljico in vzbujajo v nas poleg češčenja in spo* štovanja prav posebno zaupanje v njeno moč in dobroto.
Sveti Veroniki Milanski se je v samostanu svete Marte večkrat prikazala preblažena Devica; ko so nekoč druge redovnice pele litanije in molitev »Pozdravljena Kraljica«, ji je Marija rekla: »To petje litanij in Pozdravljene Kraljice mi zelo do* pade.«
Dajmo Marijo pridno in pobožno častiti s to,
njej tako ljubo molitvijo, da ji naredimo čimveč veselja. V dušnih in telesnih stiskah in zadevah se obračajmo k njej s prelepimi vzkliki litanij. PIe= tirno ji pridno ta lavorov venec njene slave in časti posebno v njenem mesecu maju in oktobru in ob njenih praznikih ter sobotah. Legenda pravi, da so v Loretu prvič angeli peli lavretanske lita* nije. Vsekakor smemo misliti, da z angeli tekmu= jemo, ko Marijo poveličujemo z lepimi nazivi iz litanij.
Kakor odmev lavretanskih litanij naj doni skozi našo dušo prelepa pesem':
Slava ti, nebes Kraljica, slava ti, zemlje Gospa,
Mati sveta in Devica,
Pomočnica si sveta.
Kras neba si, up v obupu,
Tolažnica žalostnih, grešnemu kljubuješ strupu,
Mati, radost radostnih.
Zvezda svitla upajočim, luč si v mraku vernikom, si uteha plakajočim in rešitev grešnikom.
Mati, k tebi pribežimo, k tebi srce hrepeni, v tvoje varstvo se zročimo, vodi nas v življenju ti!
(Venec, 873.).
»Povej nam ti za Jezusa, povej nam ti za Jezusa!« —
»Tam je na zeleni gmajnici pod eno brinjevo vejic o.« (Narodna pesem. Str. 448.)
Brin je skromen in ubožen, ponižen in skrit sorodnik mogočne kraljevske cedre. Nizek in sko* raj neznaten po svoji postavi in obliki je vendar žlahten po svojem bistvu, ker ima v sebi skrite odlične zdravilne moči in sile. Zato pa je kljub zu* nanji neznatnosti in skromnosti upoštevan od ljudi s hvaležnostjo in ljubeznijo. Kakor po svoji po* stavi tako je skromen tudi v svojih potrebah in zahtevah. Zadovolji se na najbolj suhih in siro* mašnih tleh. Krajem, ki bi bili v svoji kraševiti pu* stoti najbolj goli, daj a s svojim večnim zelenjem prijazno lice in se v vsej siromašni skromnosti po* čuti zadovoljen in mirno in lepo uspeva ter je silno vztrajen in odporen. Korenine in les, igličasti listi in jagodasti sadovi, vse izduhteva prijeten vonj.
Brinove jagode so v prvih časih krščanstva upo* rahljali pri službi božji mesto kadila. Že zgodaj so spoznali zdravilne moči brinove, toda niso se za* dovoljili s tem, da bi njegovi moči pripisali samo to, kar mu po pravici gre, temveč so ga v prazno*
vernem spoštovanju povzdignili do nekake ču« dežne rastline, ki naj bi ozdravljala brez števila bo« lezni. K temu pretiranemu spoštovanju je veliko pripomoglo še iz poganskih časov preostalo prazno« verje, ki je videlo v brinu veliko več, kot mu je bil Stvarnik dal. Nam je in ostane brin le skromna, pa dobrodelna in kljub svojim bodicam prijazna rastlina.
Naravno je, da se je utrujeni popotnik v pustih krajih rad ulegel pod brinov grm, da si je odpočil v njegovi prijetni senci in se ohladil od solnčne vročine. Blagodejno okrepčan je potem s svežimi močmi nadaljeval svojo pot.
Brin srečamo v pobožni narodni legendi, ki nam tako pripoveduje: Leži dolga pripotna njiva, na njivi raste proso, ki ga pleveta plevici dve, devici obe. Mimo pride Gospod Jezus in vpraša: »Plevici dve, devici dve, al’ ste vidve že južnali?« Pa mu odgovore, da še niso južnale, saj niso še niti ko« sile, ker je danes sveti post, sveta kvaterna sreda. Jezus pa jima naroči, naj gresta domov in naj po« kosita, potem pa naj vzameta srpe in prideta proso požet, ker bo do tedaj že zrelo. Mimo pa bodo prišli Judje hudi in ju bodo vprašali, ali sta vi« deli koga mimo iti, ki je bil z belim oblačilom oble« čen in s štrikom prepasan. Oni pa naj odgovorita, da sta ga videli, toda to je bilo tedaj, ko sta pleli to proso, ki ga sedaj že žanjeta. In vse se je tako zgodilo. Ko so Judje to slišali, so dalje šli in so prišli na zeleno dobravo; tam je sedel Jezus pod brinovim grmom, na grmu pa je sedela kukavica in izdala Jezusa. Druga legenda pa pravi, da so Judje prišli mimo mladega zlatarja in ga prav lepo poprašali: »Povej nam za Jezusa, povej nam za Jezusa!« On pa le molči. Potem pridejo mimo mlade deklice in jo lepo vprašajo: »Povej nam ti za Je« zusa, povej nam ti za Jezusa!« Deklica je prav ve« sela bila: »Če mi prav lepo plačate, vam povem za Jezusa. — Tam je na zeleni gmajnici pod eno
brinjevo vejico.« Judje so Jezusa našli in so ga zve* zali prav močno z žimnatimi štriki, ki so bili pet in petdeset klafter dolgi in imeli na vsak klafter po en vozel. Ko so ga vezali, so ga vprašali, kaj bo za plačilo dal zlatarju, ki ga je tako tajil. Jezus odgovori, da mu lepo plačilo podeli; do sedaj je vlival rinčice in prstane, odslej bo pa kelihe in zlate skledice: »V kelihu bo stala moja Kri, v skle« dici bo ležalo moje Telo. Na unem svetu dam duši sveti raj.« Ko ga vprašajo, kaj da deklici, ki ga je bila izdala, pravi, da ji da to za plačilo: »Do sedaj je bila deklica, sedaj pa postane kukovica. Do kre« sa bo pela prav lepo, po kresu jo pa črvi snedo. Na drugem svetu jo pa čaka črni pekel.« (Str. 447, 448.) Naj omenimo v tej legendi narodne pesmi, da od* meva iz nje motiv o Judeževem izdajstvu in nje* govem nesrečnem koncu. Kukavica je simbol iz« dajstva. Brin je v tej legendi nekako posvečeno drevo, ki da Jezusu zavetje. Na Gorenjskem pr a« vijo, da ima zato vsak brinov grm polno križev.
Brin nam je predvsem simbol skromnosti in ga kot takega hočemo poviti v šopek Marijin. Prav gotovo ji ne bo neljub ta skromni vršiček, pod ka« terim je, kakor legenda pravi, počival in zavetja iskal sam njen božji Sin. Saj je iskala zavetja pod brinovim grmom tudi nebeška Kraljica, kakor nam to pripoveduje legenda o postanku višarske božje poti.
Ko stopi romar v ljubko višarsko svetišče, ima takoj na desni ob vhodu na steni veliko sliko. V ozadju veličastne skale Naboisa, Višnje gore in drugih vrhov, na zelenem višarskem hribu se zbi« rajo ovce okrog brinovega grma, pod grmom stoji preprosta podoba višarske Matere božje. Pastir prihaja naglo in v začudenju razprostira roke ob prizoru, ki se nudi njegovim očem. Ta slika nam kaže legendarni postanek te božje poti. Zgodo« vina nam nič gotovega ne ve povedati o tem, kako je nastala višarska božja pot. Le pobožna legenda
nam hoče nadomestiti to, kar bi radi vedeli iz trd« nih virov. Pripoveduje nam tako le:
Žabničani so imeli že od nekdaj pravico, da pasejo ovce na višarski gori. Pasel jih je vaški pa« stir. Bilo je leta 1360., ko neke sobote ni bilo ovc k večerni molži. Pastir leta po širokem gozdu ter išče in kliče svoje ovce, pa nikjer jih ne najde. Ves utrujen pride do vrha in tam najde svojo čredo. Pa glej čudo! Vse ovčice kleče okoli brit novega grma ter se ne ganejo z mesta. Kaj je neki to, si misli osupli pastir, pristopi bliže in pogleda v grm. Sredi grma vidi leseno podobo Matere božje z Jezuščkom na levi roki. Svet strah prešine pastirja. Ponižno poklekne in vzame sveto podobo v roke. Poln veselja jo poljubi in sklene, da svojo srečo razodene domačemu župniku in mu izroči podobo. Ko vstane in se napoti proti domu, jo ubere hipoma vsa čreda za njim ter ga spremlja kakor v procesiji v lepem redu do župnišča v do« lini. Ta čudna procesija je privabila mnogo ljudi iz hiš, ki so se še bolj čudili, ko so slišali, kaj se je na gori zgodilo. Župnik vzame podobo ter vpraša farane, kdo bi jo bil na goro zanesel; toda nihče ne ve nič povedati. Zapre jo v omaro. Drugo ju« tro ovce ne dajo pokoja ter ne morejo dočakati, da bi se jim hlev odprl. Hitro lete zopet na goro do tistega grma, pa tudi podoba Matere božje je sredi grma, kakor dan poprej. Enako se zgodi še tretji dan. Kaj je torej treba storiti? Župnik na« znani celo zadevo svojemu škofu, patrijarhu akvi« lejskemu, kamor je spadala vsa tista dolina v du« hovnih zadevah. Tudi podobo pošlje patrijarhu in prosi za svet, kaj naj se ukrene. Patrijarh preišče natančno celo zadevo, potem pa vzame podobo v roke in ukaže odposlancem: »Zidajte cerkev in postavite oltar ljubi Materi Mariji na istem me« stu, kjer ste podobo našli!« V spomin tega do« godka, ko so ovce našle čudodelno podobo, ženo še dandanes, kadar pride čreda prvič na višarsko
pašo, ovce trikrat okoli vrha. To naj bi bila ne* kaka zahvala ovčic, da se je čudežna podoba naj* prej njim razodela. V loku, skozi katerega sto* pimo v višarski cerkvi iz ladje v prezbiterij, kjer kraljuje na oltarju starodavni kip Marijin, ki so ga baje ovčice našle prav na tem mestu, stoji la* tinski napis, ki po naše pomeni: »Na tem mestu je stala najdena Mati Kristusova«. Velike latin* ske črke v napisu pa nam povedo letnico tega do* godka: 1360.
Če potem, ko ti je znana ta dogodba, še en* krat pogledaš prej omenjeno podobo, se ti zdi, da si je Marija hotela izbrati v tistem brinovem grmu prestol svoje skromnosti. Če kje, je prav posebno na višarski gori Marija Mati tistega Do* brega Pastirja, ki je bil rojen v hlevčku betlehem* skem, in so bili pastirji s svojimi ovčicami njegovi prvi častilci in obiskovalci. V betlehemski štalici se je bilo popolnoma skrilo vse veličanstvo Kralja nebes in zemlje in vse visočanstvo Kraljice vsega vesoljstva. Hlevček in jaselce, pistirčki in ovčice, to so najjasnejši dokazi nedopovedljive skrom* nosti Gospodove in zraven skromnosti njegove presvete Matere. Kamenita podrtija, ki je bila včasih stanovanje revni živini; zapuščen hlev, kjer so večkrat jagnjeta bleketala, to je rojstna palača Kralja vseh kraljev. In on ni nikdar po* zabil tega, ker se je sam sebe imenoval pastirja, kakor je bil kot pastir tudi od preroka na* povedan: »In obudil jim bom edinega Pastirja, kateri jih bo pasel, svojega hlapca Davida; on jih bo pasel in on jim bo pastir.« (Eceh. 34, 23.) Ta Sin, Hlapec božji, ta edini Pastir je iz Davidovega rodu; ne samo iz rodu kralja, temveč tudi iz rodu pastirja Davida. Zato prav o njem govori David: »Vse si podvrgel njegovim nogam, drobnico in vsa goveda.« (Ps. 8, 8.) — »Ljudstvo njegovo smo in ovce njegove paše.« (Ps. 99, 3.) Zato govori sam o sebi: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da
svoje življenje za svoje ovce ... Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, ka* kor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce...« (Jan. 10, 11,—15.) Tako ga imenujeta tudi poglavarja apostolov Pes ter in Pavel: »Bili ste namreč kakor izgubljene ovce, zdaj pa ste se obrnili k pastirju in varuhu vaših duš ... Ko se prikaže naj višji Pastir, boste prejeli neminljivi venec slave.« (I. Pet. 2, 25; 5, 4.) — »Bog miru pa je od mrtvih obudil njega, ki je po krvi večne zaveze veliki pastir ovac, našega Gospoda Jezusa.« (Heb. 13, 20.)
Ker je Kristus dobri Pastir, je Marija po vsej pravici imenovana Mati božjega Pastirja. Cerkev je Mariji slovesno priznala ta naslov s tem, da je postavila poseben praznik Matere božjega Pa* stirja; ta praznik praznujemo dne 3. septembra, ko molimo pri sveti maši: »Gospod Jezus Kristus, dobri Pastir, ki si dal življenje za svoje ovce, in si nas, svoje ljudstvo in ovce svoje paše, na križu viseč priporočil Materi Devici; po njeni priproš* nji podeli, da bi tebi, našemu Pastirju sledili na zemlji in dospeli do pašnikov večnega življenja v nebesih.« Med redovniki se zlasti frančiškani v svoji Frančiškovi ponižnosti in pastirski skrorm nosti odlikujejo v češčenju Matere božjega Pa* stirja. Oni praznujejo v Umbriji ta praznik na drugo nedeljo po veliki noči, ko se bere evangelij o dobrem Pastirju. Saj je bil ravno sveti Fram čišek tista otroškoprisrčna duša, ki si je iz svoje ljubezni do nebeškega Pastirja in njegove deviške Matere izmislil prelepo in ljubeznivo pobožnost jaselc, ki se je po njem vpeljana tako čudovito naglo razširila po vsem svetu. Tako pastirsko skromen in ponižen kakor drugi Kristus je vzljm bil Kristusa Pastrija in so njeovi sinovi od te* ga duha prevzeti mogli širiti češčenje Matere dobrega Pastirja. Prav lepo in primerno je slikar Tone Kralj višarsko oltarno vdolbino, v kateri
stoji kip Marije z Detetom, poslikal s samimi ovčkami.
Vrnimo se po tem razmišljanju zopet k višar* skemu svetišču. Tu čutimo prav živo in pobožno v Mariji Mater dobrega Pastirja: Vsa skromna in preprosta se stiska pod brinov grm, ta lepi simbol skromnosti; pusti se počastiti od ovčk in najti od preprostega pastirja. Ko se je vršila prva procesija z višarsko Gospo, jo je nosil v tej pro* cesiji ta skromni pastir in krotke ovčke so jo spremljale. Kdo bi se tukaj ne spomnil legende iz življenja svetega Jožefa Kupertinskega, ki je bil ovčke povabil, da so šle z njim in da so namesto ljudi, ki jih ni bilo, one s svojim bleketanjem častile nebeško Gospo. Ovčke so vsakoletne ro* marice, ki ob svojem prvem prihodu poromajo trikrat okrog višarskega vrha; in romarji, ki po* romajo tjagori, jih slišijo in vidijo, kako se vse vesele pasejo po tistih svetih višavah, ki so tako dobre, da četudi drugim ne morejo ničesar več dati, imajo vsaj zanje še vedno dovolj sladke paše. Če katera, bi se med nami najbolj primerno in opravičeno častila višarska Marija kot Mati dobrega Pastirja.
Marija kot Mati dobrega Pastirja zasluži če* ščenje tudi pod naslovom božje Pastirice. Leta 1895. se je vršil v Livornu prvi italijanski narodni Marijin kongres. Sveti oče Leon XIII. se ni za* dovoljil ob tej priliki samo z navadno okrožnico, s katero je kongres dovolil, temveč je napisal predsedniku kongresa še posebno lastnoročno pismo. Razen tega pa je poslal tudi kip Marijin pod naslovom božja Pastirica, in naročil, naj ga postavijo v zborovalni dvorani.
Marija se je ponovno izkazala kot božja Pa* stirica, vsa skromna in preprosta. Mislimo na postanke mnogih Marijinih božjih poti, kjer se je Marija poslužila preprostih in skromnih pastir* čkov, da so raznesli njeno čast in njeno slavo,
kakor je v betlehemskem hlevčku njen božji Sin, nebeški Pastir, tudi povabil k sebi skromne pa« štirje, da so oni prvi gledali v presveti raj njegovih nebeških oči in prvi užili presladko srečo njego* vega nebeškega smehljaja.
Legenda nam pripoveduje iz zgodovine naj* imenitnejše božje poti na Španskem, Monserrat, da so leta 880. pastirji, ki so po tem gorovju ovce pasli, nekega večera, ko so živino napajali ob reki Lobregat, zagledali v skalni votlini v gorovju vse polno lučic in slišali prelepo godbo. Ta pri* kazen se je ponavljala vsako soboto, dokler niso šli s škofom v slovesni procesiji do skalne votline, kjer so našli starodavno podobo preblažene De* vice. Baje je bil to podobo skril v tej duplini škof Peter iz Barcelone, da bi jo' rešil pred mohame* danskimi Arabci, ki so leta 711. prihruli na Špan* sko. Pastirje si je Marija izbrala, da se po pol* drugem stoletju zopet da najti.
Ako preidemo s Španskega na Portugalsko, vi* dimo tam že prej omenjeno najmlajšo, toda do sedaj najbolj obiskano božjo pot Marijino v Fa* timi, kjer se je bila Marija v letu 1917. šestkrat prikazala tremi pastirčkom, desetletni Luciji, de* vetletnemu Frančišku in šestletni Hijacinti, po ka* terih je ustanovila to nad vse veličastno božjo pot.
Na Francoskem imamo Lurd in preprosto pa* stirico Bernardko, ki smo jo v svetem letu 1933. na dan Brezmadežne prvič počastili kot svetnico, prav v sedemdeset petem letu prikazanj. Dvanajst let poprej, leta 1846., se je preblažena Devica prikazala pastirčkoma Maksiminu in Melaniji v La Salette, tudi na Francoskem, kjer je sedaj še vedno zelo sloveča božja pot.
V Italiji se je prikazala v letu 1833. pastirici Ve* roniki v Ceretto na Toskanskem, kjer častijo ža* lostno Mater božjo. V Montagna na Tridentin* skem je slovito Marijino svetišče, ki je zelo obi* skovano. Tu se je 14. maja leta 1729. prvič prika*
zala preblažena Devica tridesetletni pastirici Do* miniki Targa, ko je bila ravno na paši. Pozneje se ji je prikazala še enkrat na paši in trikrat v cerkvi.
To so samo nekateri zgledi, je pa še veliko dru* gin sličnih legendarnih poročil, da se je Marija pri* kazala preprostim pastirjem ali da so oni na izre* den, čudežen način našli kako podobo Marijino. Veliko je božjih potov Marijinih, ki imajo po le* gendarnem ali tudi zgodovinsko izpričanem poro* Čilu preproste pastirje za svoje začetnike, ker so bili oni posebni zaupniki in izvoljenci nebeške Gospe, Matere dobrega Pastirja. Krajevno nam je najbližji dokaz za izredno ljubezen in naklonje* nost Marijino do preprostih in skromnih pastirjev grgarska pastirica Urška, katere se je Marija po* služila kot svoje poslanke in zaupnice; ona je s svojo besedo o Marijinem naročilu postala usta* noviteljica slovite božje poti svetogorske. Časov* no najbližji in obenem najlepši spomin in dokaz tega dejstva pa je proglasitev lurške pastirice Ber* nardke za svetnico. Ta sveta pastirica je pooseb* Ijena skromnost in preprostost, ki jo Marija tako ljubi v svojih ljubljencih pastirjih. Znani božje* potni pisatelj Hoppe piše v svoji veliki romarski knjigi: »Prav posebno očividna je velika podob* nost med Marijinim prikazanjem na skalniški gori (kakor se je v starih časih imenoval sedanji svetogorski kraj) in med slavnoznanim razodetjem v Lurdu. Tu in tam je izbrana mlada deklica kot posredovalka milosti, in sicer ubožna deklica, po* leg tega še pastirica, kajti tudi Bernardka Soubi* rous1) je imela za svoje glavno opravilo pred pri* kaznijo pašnjo ovc. Zdi se, da imajo pastirji pri preblaženi Devici prav posebno veljavo; morda izvira ta naklonjenost že iz Betlehema. Obe de* klici dobita nalog, naj delata na to, da se sezida cerkev; obe prejmeta zagotovilo milosti. Obe iz*
*) Subiru.
vršita svojo nalogo in doživita pri tem te izkušnje: razglasijo ju za bolne in sleparske. Obe postavijo pred javno sodišče, za obe se zadeva častno kom ča; prekrasni svetišči se dvigneta na poziv teh dveh slabotnih deklic na gorovju in skalovju, ki je bilo do tedaj pusto in pozabljeno.« V teh slič= nostih v zgodovini postanka svetogorskega in lurškega svetišča vidi pisatelj dokaz za pristnost in verodostojnost teh zgodovinskih podatkov, ki nosijo znamko naše Ljube Gospe na sebi. Še bolj podkrepi to okolščino dejstvo, da vidimo slične momente pogosto v postanku tudi drugih božjih poti.
To pastirsko ljudstvo, ki je prvo klečalo poleg Matere dobrega Pastirja v skromnem hlevčku betlehemskem ob bornih jaselcah in z njo častilo Zveličarja, je pri mogočni nebeški Gospe v taki veljavi, da mu daja velika naročila, ki prekašajo človeške moči. Ne mislimo samo na Marijina po* velja, naj se ji zidajo cerkve; temveč daja jim tudi povelja, naj ljudi pozovejo k novemu življe* nju, k pobožnosti in pokori. Po njih razodeva in potrjuje velike verske resnice. Stotisoči, da, te* kom časov so milijoni izpolnili naročila, ki jih je Marija dala po tem skromnem pastirskem ljud* stvu svojih izbranih zaupnikov. Kako vidimo spri* čo teh veličastnih svetišč in ogromnoštevilnih ro* manj in spričo velikih spreobrnenj in čudežnih ozdravljenj uresničeno besedo apostolovo: »Kar je slabotnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil, kar je mogočnega; in izvolil si je Bog, kar je na svetu preprostega in zaničevanega ...« (I. Kor. 1, 27—28.) Spomnimo se tudi besed, ki jih je govoril Kristus z ozirom na otroke, ko je rekel svojim apostolom: »Resnično, povem vam, ako ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kra* ljestvo. Kdor se torej poniža kakor ta otrok, tisti je naj večji v nebeškem kraljestvu.« (Mat. 18, 3—4.) Kako skromen in ponižen otrok je bila sve*
ta Bernardka Lurška! Pred tem otrokom so klečali na dan njenega proglašenja deset in deset tisoči, se ji zaupno priporočali in jo navdušeno proslavljali in poveličevali, ko je blestela njena slika v sluhu nebeške slave in v siju tisoč in tisoč žarnic v največjem svetišču in središču katoliške Cerkve, ko je sam poglavar te Cerkve, vidni namestnik božji, najvišji pastir, klečal pred to skromno pa* stirico, da jo počasti. Ali se nam pri tem spominu ne vsili kar sama od sebe misel, kakor da bi bila hotela z vso to proslavo, ki se je vršila prav na god Brezmadežne, nebeška Pastirica sama zaklicati vsemu današnjemu svetu: »Resnično povem vam, ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor ta pastirski otrok, vsi preprosti in ponižnoskromni, ne pridete v nebeško kraljestvo!«
Koliko je sreče v pastirski preprostosti in skromnosti, nam je najlepše pokazal pesnik, ki je sam to življenje preživel:
»Ko kralj po planini visoki pohajam za tropom ovčic. Nikdar ne zmrači se mi čelo, nikdar ne stemne se oči.
Naj drugi okoli po sveti si iščejo slave, blaga:
Jaz hočem na gori živeti, tu sreča, tu mir je doma!«
In ko je bil že zunaj v življenju, toži ob spo* minu na ta izgubljeni raj pastirske sreče:
»Tam gori, tam gori za tretjo goro planina dviguje v nebo se, iz dalje srce omedleva za njo, obrača na njo mi oko se...
Tam srečen pastirček, sem glasno pojoč, veselje srca razodeval...
Bridkosti in boli tam nisem poznal, pijoč le sladkosti sem rasel. ..«
(S. Gregorčič.)
Ne dobimo zlepa bolj resnične slike skromno* sti in preprostosti življenja, ki je podlaga časne in večne sreče. Nikar se ne pritožujmo, če nas je Bog pustil v skromnih in preprostih razmerah; saj nam je v svoji neskončni modrosti hotel s tem le dati podlago za pravo zadovoljnost, ki ni v zu* nanjem blagostanju, temveč le v srcu doma. Hotel nas je po poti življenjske skromnosti pripeljati le bližje svojemu Sinu, ki si je postavil svoj prvi prestol v skromni štalici v preproščini jaselc; bližje njegovi presveti Materi, ki si je izbrala male in skromne za svoje posebne izvoljence in ki si je postavila enega izmed svojih romarskih prestolov tam gori na višarskem planinskem paš* niku pod brinovim grmom, ki je tako lep simbol preprostosti in skromnosti. In če je nas božja previdnost potisnila tudi pod bodeči brinov grm v skrite in tesne, v skromne in ponižne življenjske razmere, nas je hotela s tem le bolj priljubiti ne* beški Kraljici*Pastirici, Materi dobrega Pastirja, h kateremu nas hoče privesti nekoč na nebeške pašnike večne sreče in radosti: Tja gori, tja gori v presveto nebo ...
Vsemu svetu velja sveti Frančišek Asiški za vzor največje skromnosti, otroške preprostosti in svete ponižnosti. On pa je rad postavljal za vzor teh čednosti brata Ginepra. Nekoč je rekel: »Ta bi bil dober manjši brat, ki bi sebe in svet tako premagal kot brat Ginepro.« Beremo v Rožicah svetega Frančiška: »Ko je sveti Frančišek videl v vseh nezgodah preproščino iri potrpežljivost bra* ta Ginepra, je rekel tovarišem in drugim, ki so mu stali okoli: »Ko bi le Bog hotel, bratje moji,
da bi takega brinja imel velik gozd!« Ime Ginepro pomeni namreč toliko kot brin.
Tako brinje v vrtu nebeške Pastirice naj bi bili tudi mi vsi po svoji preproščini in ponižni potrpežljivosti ter skromni zadovoljnosti. Naj bi bili mi vsi preblaženi Devici tako ljubi in dragi, kakor je bil ljub in drag svetemu Frančišku brat BrimGinepro.
Zato jo pa prav lepo prosimo:
»Kdor je majhen, pridi k meni!« Dobra Mati, vabiš nas!
Sama k sebi nas priženi in prikleni večni čas.
Dobrega Pastirja Mati, vodi nas po stezi zlati!
(S. Sardenko.)
crr.
sJUzop.
»Pokropi me s hizop o m, in očiščen bom ...«
(Psalm, 50, 9.)
Hizop, ki se po naše imenuje tudi žepek ali ožepek, je iz cvetličnega rodu ustnatic, med ka« terimi je zelo veliko lepo dišečih in zdravilnih. Iz tega rodu je sladkodišeča bazilika, majaronček in dobra misel, sivka in salvija, melisa in meta, ma* terna dušica in rožmarin in še mnogo drugih prh jaznih in koristnih zelišč božjih.
Hizop ali žepek ljubi kamenite griče in hribe in solnčne skalnate stene v južni in deloma v srednji Evropi in cvete v juliju in avgustu. Nje« govo cvetje je višnjevkasto, bolj redko rdečkasto ali belo. V bolj mrzlih krajih severne Evrope ga morajo skrbno gojiti po vrtovih, medtem ko pri nas raste divji v velikih množinah. Še posušen ima zelo prijeten duh in izdatno zdravilno moč. Doma je z Jutrovega in so ga bržčas prinesli v naše kraje pridni redovniki, katerim se imamo zahvaliti še za marsikatero drugo kulturno rastlino.
Hizop srečamo že v svetem pismu. V stari za« vezi so rabili hizop kot škropilo, s katerim so škropili daritveno kri, z njim so škropili tudi ti« ste, ki so postali postavno nečisti, in pa gobavce. (Glej Mozes, III. 14, 4-6. — IV. 19, 6—18.) Tako
je postal hizop s svojo zdravilno in očiščevalno močjo simbol za očiščevanje od greha. In ga prav v tem pomenu omenja Psalmist, ko kliče: »Po« kropi me, Gospod, s hizopom in očiščen bom; umij me in bolj ko sneg bom bel.« (50, 9.) V svo« jem pismu do Hebrejcev omenja sveti Pavel to očiščevanje prve, stare zaveze: »Tudi prva zaveza ni bila brez krvi uvedena. Ko je namreč Mozes vse zapovedi v postavi oznanil vsemu ljudstvu, je vzel kri juncev in kozlov z vodo in s škrlatno« rdečo volno in hizopom ter je pokropil knjigo sa« mo in vse ljudstvo z besedami: »To je kri nove zaveze, ki jo je Bog sklenil z vami.« (9, 18—20.) Temu očiščevanju postavi nasnroti in poudari oči« ščenje v novi zavezi po daritvi in krvi Kristusovi. Ne pozabimo, da je hizop tudi pri krvavi daritvi Kristusovi v službi. Sveti Evangelist Janez nam poroča: »In da se je dopolnilo pismo, je potem Jezus, ki je vedel, da je že vse dovršeno, rekel: »Žejen sem.« Stala je ondi posoda, polna kisa. Nataknili so torej na hizop s kisom napojeno go« bo in mu jo dali k ustom. Ko je torej Jezus vzel kisa, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil. (Jan. 19. 28—30.)
Hizop je s Psalmistovimi besedami prešel tudi v cerkveno liturgijo. V stolni in drugih znameni« tejših cerkvah vidimo ob nedeljah pred mašo obred škropljenja z blagoslovljeno vodo. Mašnik pokropi najprej trikrat oltar, potem samega sebe, nato duhovščino in strežnike ter vse navzoče ver« nike. Ob škropljenju se najprej zapojejo kot an« tifona besede: »Pokropi me, Gospod, s hizopom in očiščen bom; umij me in bolj ko sneg bom bel.« Med škropljenjem se moli potem 50. psalm: »Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti«, in se k sklepu zopet ponovi začetna antifona, ki je iz tega psalma vzeta. Tudi pri drugih obredih, ki so združeni s škropljenjem, se rabijo te besede prav pogosto. S temi besedami pokropi duhovnik bol«
nika, ko ga obišče ali mu prinese svete zakrament te. Tako blagoslavljajoč škropi sveče na svečnico, pepel na pepelnico, oljke na oljčnico. Tako ima hizop tudi v cerkveni liturgiji ohranjeno svojo spokorno očiščevalno simboliko.
Mi ga pa presadimo tudi v Marijin vrt. Hizop je zlasti nam v ožji domovini simbol za romarske odpustke in romarska simbolična cvetka. Marši« kdo se še živo' spominja, kako je s svojo staro materjo prvič opravil svoje svetogorsko romanje. S svetim strahom je skrbno nosil svoj mali križ« ček, ki ga po nauku in veri stare matere mora nesti vsak romar, ki prvič poroma tja gori k Ma« teri Mariji. Z enakim svetim strahom božjim je nosil bremence svojih grehov, ki niso bili skoro nič večji in težji kakor njegov križček. Bil je to morda prav prvi križ, ki ga je skrbel v življenju in morda prav prvi grehi, ki so mu grenili solnčno« jasno mladost. V čudežno slovesno razpoloženje prvega svetogorskega romanja, zagrenjenega od bridkosti spovednice in čudežno oslajenega od nebeške Kraljice v oltarju, je duhtel sladki vonj grenkega žepka«hizopa, ki ga je stara mati natr« gala po poti prav tam blizu, kjer je po njeni veri počivala Marija sama, ko je romala s svojim De« tetom na ta sveti kraj. Natrgala je tega blago« slovljenega zeljca in ga zataknila za pas in vnuč« kom v roke, da jih prevzame vonj tega spokor« nega žepka, ki je blagoslovljen od Boga samega in od nebeške Matere, ko je po stari pobožni prav« ljični veri tod romala in s svojo navzočnostjo to romarsko rožico še posebej blagoslovila. Zadnje blagoslove da temu svetemu zelišču grenki zakra« ment svete pokore in sladkost svetega obhajila in rosa Marijine milosti in solnce njene ljubezni, ki se razliva z milostnega oltarja. Tak žepek je šele pravi »odpustek«, ki ga mladi romarček nese s svetim spoštovanjem domov svoji dragi mami. Odkar je mlademu romarčku prvič presladko za«
duhtel grenki hizop v življenje, mu dehti skozi vse življenje; zaduhti mu kot spomin na mlada leta prvih romanj, kot lep spomin že na sam sveti kraj, kot žlahtnoduhteč vonj, ki je spojen z mit slijo na Marijo. Davno je že morda umrla stara mati, ki je trudnega, preplašenega in hrepene* čega romarčka vodila po poti prvega romanja in ga svarila, naj skrbno pazi na svoj križček ter ga tolažila, naj se nič ne boji zastran grehov in mu s svojim pripovedovanjem budila vedno večje hrepenenje po nebeški Kraljici; ona je že davno umrla in življenja pot ni morda več sveta pot in romanje k Mariji; in grehči so postali morda pre* grehe in iz križča so narastli težki življenjski kri* ži; v spominu pa še zaduhti sladki vonj grenkega žepka in drami v duši hrepenenje otroka, morda izgubljenega otroka, po neskončno dobri nebeški Mamici.
Vpletimo žepekthizop v majniški šopek Mat rijin kot simbolično cvetko Marijinih romarjev.
Volčič piše v svoji knjigi o Mariji: (IV, 8.)
V človeškem srcu je ukoreninjena želja popo* tovanja; če jo sto in stokrat zatajiš, se ti vendar le še prikaže. Sveti Peter nam pravi, da smo tujci, popotniki. On nam kliče: »Preljubi! Opominjam vas kot tujce in popotnike, da se zdržujte mese* nega poželjenja, ki se vojskuje zoper dušo.« (L Pet. 2, 11.) Tudi posvetnjaki, ki so pot pravice zavrgli, potujejo. Tisti, ki za tihe poti k samotnim cerkvam Matere božje ne marajo, potujejo v po* svetne razstave, na veselice in v toplice.
Tudi to je našemu srcu prirojeno, da radi gre* mo na visočine hribov ali v samotne, tihe kraje. Na takih krajih nismo le telesno pokrepčani, tudi naš duh je povzdignjen. Posvetni šum nas ne moti, vsakdanje skrbi nas ne nadlegujejo. Daleč naokoli gledamo božje stvarjenje; veličastnost božjih del napolnjuje našo dušo s pobožnim ob* čudovanjem in hvaležnostjo. Mir in tišina okoli
nas, mir in pokoj v nas. Ponižno spoznanje lastne revščine naredi človekovo srce pripravnejše za sprejem božjih darov in človeka zbliža z Bogom. Ti samotni kraji so dostikrat priče posebnih mi* losti božjih in čudežno podeljenih dobrot. Tu so sveti kraji, kamor Gospod sam vabi pobožno du* šo z obljubo, katero je dal po preroku Ozeju: »Glej, k sebi jo vabim in jo popeljem v samoto in ji bom na srce govoril.« (2, 14.)
Romanje je človeku prirojena potreba in je zato vidimo že v najstarejših časih in je najdemo tudi pri paganskih narodih. Ako se ozremo v sta* ro zavezo, vidimo tam Abrahama, ki je po božji zapovedi romal na goro, kjer bi imel po božjem povelju darovati svojega sina. Jakob je imenoval kraj, kjer je imel prikazen nebeške lestvice, Betel, t. j. hiša božja. Posvetil je ta kraj in svet je bil njegovim potomcem in prerokom izraelskim. Ko so imeli Izraelci enkrat svoj tempelj v Jeruzalemu, jim je bilo to svetišče cilj obveznih in prostovolj* nih romanj. K temu svetišču je poromala Marija prostovoljno z dvanajstletnim Jezusom in s sve* tim Jožefom. Misliti smemo prav za gotovo, da je to pobožno romanje redno opravljala. Tako vidi* mo v Mariji pobožno romarico ob strani Jezu* sovi. Romar je bil tudi Kristus Gospod; in to ne le na svoji sveti poti v Jeruzalem, temveč tudi drugače. Njegovo bivanje v puščavi je nekako romarsko življenje in romanja so bile ponočne poti, ko se je odtegoval svetu in se umikal v sa* moto k molitvi. »Čez dan je poučeval v templju, čez noč pa je hodil ven in prenočeval na gori, ki se imenuje Oljska. — V teh dneh je šel na goro molit in je noč prečul v molitvi k Bogu.« (Luk. 21, 37; 6, 12.) Romanje je tudi njegova pot na Oljsko goro po zadnji večerji. In njegova križeva pot na Kalvarijo je začetek najpobožnejšega romanja za kristjane, ki so obiskovali kraje Gospodovega življenja, delovanja in učenja, trpljenja in smrti,
vstajenja in vnebohoda. In prav tako so obiskom vali kraje, ki jih je bila s svojo navzočnostjo po* svetila njegova presveta Mati.
Pa ne samo kraji, ki so posvečeni po tem, da so nosili v svojem objemu Gospoda Jezusa in nje* govo božjo Mater, so nam posebno sveti in jih verno ljudstvo s posebno pobožnostjo obiskuje, temveč tudi kraji, kjer je Bog po Mariji ali svo* jih svetnikih delil posebne dušne in telesne milo* sti, nam veljajo za svete in postajajo cilj hrepe* nenja naših src. Največ takih krajev je ravno Mariji posvečenih. Po večini so imeli vsi ti sveti kraji svoj čudežni začetek. Ali se je na takem kraju Mati božja sama prikazala, kakor na pri* mer v Lurdu, v Fatimi; ali pa je na teh krajih kaka podoba Marijina, ki z nevidnimi žarki božje milosti pobožne častilce vnema in jih z zaupanjem krepča, kakor na primer v štajerskem Mariazelbu ali na Svetih Višarjah. Posebno slavo si pridobijo nekatera svetišča s številnimi in velikimi čudeži, ki so se tam zgodili na priprošnjo Marijino; spomnimo se Marije Pomagaj na Brezjah, po* sebno pa zopet Lurda in Fatime, kjer se še ne* prestano leto za letom vršijo mnogi čudeži. Ne smemo pa misliti, da so na božjih potih in pri ro* marskih svetiščih vidni čudeži poglavitna reč. Ni pravi romar, kdor bi romal h kakemu svetišču samo zato, da bi dočakal čudežev nad samim se* boj, ali da bi čudeže gledal nad drugimi. Po nauku svetega Pavla so čudeži od Boga dani zavoljo ne* vernikov (I. Kor. 14, 22), kakor je že Kristus ne* vernim Judom očital, rekoč: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« (Jan. 4, 48.) Če vidimo še dandanes veliko čudežev po raznih svetih kra* jih, posebno Marijinih, moramo v tem spoznati mater Gospodovo. Kristus je delal čudeže iz dvoj* nega nagiba: Da je z izpričevanjem svoje božje moči in narave utrjeval poslušalce v veri na nje* gov nauk. Dalje pa tudi zato, ker je hotel v svo*
jem velikem usmiljenju pomagati revnim in po* trebnim, bolnim in trpečim. Tako hoče tudi Ma* rija s čudeži predvsem utrjevati vero, buditi po* božnost, krepiti čednost. Ta namen imajo vsa nje* na sveta pota, tudi tista, kjer ni slišati o kakih po* sebnih čudežih. Tudi tedaj, kadar Marija s čudeži ozdravlja neozdravljive bolezni in lajša telesno trpljenje in časno gorje, tudi tedaj ima za vsem tem še vse bolj vzvišene namene kot samo teles* nost našo; skozi to telesnost hoče prodreti do naše duševnosti. Visokošolski profesor dr. L. Fi* scher1) piše v svoji knjigi »Fatima«: »V tem tiči visoki pomen takih božjih poti, kakor sta Lurd in Fatima, da stare verske resnice o neskončni oče* tovski ljubezni božji, o vseobsegajočem delovanju previdnosti božje, o moči in učinkovanju gore pre* stavljajoče vere, o Marijini materinski dobrotlji* vosti nanovo pred oči postavijo vsem tistim, ki imajo vsaj oči za gledanje.« In če je bila Fatima potrebna Portugalski, da je v tako silno razrvanih razmerah oživila staro vero, kakor je bilo to za Francijo potrebno z Lurdom, je vsaka Marijina božja pot predvsem zato tu, da versko življenje dviga in pouspešuje. Ne toliko zaradi zunanjih za* dev, temveč zaradi notranjih, ne največ zaradi te* lesnih, temveč predvsem zaradi dušnih potreb bi morali romati k materi Mariji.
V letu 1886. je bilo veliko avstrijsko romanje v Lurd. Dan po prazniku Marijinega vnebovzetja je pridigal tam v slovenskem jeziku mariborski stolni korar Franc Kosar. Potem ko je bil sprego* voril o čudežih, pravi: »Porečete: Ali tedaj res ne smemo za noben čudež Marijo tukaj prositi? Tega ne, ljubi moji! Mi smemo in celo moramo za take čudeže Marijo prositi, ki so nam po nauku naše vere k zveličanju duše potrebni. Taki čudeži so: Odpuščanje grehov in sprava z Bogom; rast v čed*
*) Fišer.
nostih in dobrih delih; stanovitnost do konca in srečna smrt v milosti božji. Ti čudeži so nam za* res potrebni; brez njih ne moremo v nebesa."— Kar mene zadeva, vam nič ne prikrivam, ampak kar očitno povem: moj zasebni poglavitni namen, da sem se, akoravno že postaran, na to daljno in težavno pot podal, je bil ta, da si pri Mariji iz« prosim srečno smrtno uro. Ako je človek prišel že nad šestdeset let, kaj ne, je pač zares čas, da resno misli na smrt? Vi ste sicer večjidel mlajši od mene; pa prej ali pozneje bo tudi vas vsakega dosegla mrzla roka smrti. Ker je tudi Bernardka najbolj molila za srečno smrt, menim, da bo prav, ako tudi mi po njenem zgledu danes predvsem in nad vse za sebe in za one, ki so nas za molitev prosili, Lurško Mater prosimo za srečno smrtno uro.
Kdor pa hoče čudeže gledati, mora verovati; kajti tako je božji Zveličar rekel očetu, ki je pro* sil za zdravje obsedenega sina: »Če morem — vse je mogoče za tistega, ki veruje.« Takoj je dečkov oče v solzah vzkliknil: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Mark, 9, 23—25.) Tudi mi verujemo, o nebeška Gospa! Naša vera je tako močna, kakor je močna tista skala, na katero je tvoj božji Sin zidal svojo Cerkev. S tako močno vero, ki je ti zavreči ne moreš in zavrgla ne boš, te prosimo zdaj kar obenem za tri čudeže:
O Lurška Mati, ki si prav na tem mestu po* koro oznanjevala in si Bernardki naročila: »Za grešnike se mora moliti,« in si pri- drugi prikazni naročilo ponovila rekoč: »Pokora! Pokora! Po* kora!« stori tedaj tudi nad nami za prvi čudež — čudež pokore ter vzbudi tudi v naših srcih stude* nec, in sicer neusahljiv studenec spokornih solz, da bomo v njem, dokler živimo, dan na dan svojo grešno dušo umivali in jo vedno bolj očiščevali.
O Lurška Mati, ki si Bernardko po stezi popol* nosti skrbno vodila od stopinje do stopinje, stori nad nami drugi čudež — čudež resnične hoje za
Kristusom, da od steze pokore nikdar več ne od* stopimo, ampak v čednostih in dobrih delih ra* stemo od dneva do dneva.
O Lurška Mati, ki si Bernardki tako srečno smrt podelila, stori tudi nad nami sirotami tretji in največji in najpotrebnejši čudež — čudež sta; novitnosti do konca in blažene smrti v milosti božji.
Kaj nam bo toliko mar za čudeže na tem greš* nem telesu, ki bo itak skoraj gnilo v grobu; teh treh čudežev pa potrebujemo neobhodno za zve* ličanje svoje duše... Mi verujemo v tvojo ču« dežno moč, o Lurška Mati, pa še pomnoži našo vero!« (Volčič, III. 278.)
Večji pomen in večjo važnost moramo na božjih potih polagati na spreobrnenja kot na ču* dežna ozdravljenja. In če je morda veliko lurških in fatimskih romarjev, ki jih tja žene želja, da dosežejo ali vsaj vidijo kak čudež, naši preprosti vsakoletni svetogorski ali svetovišarski in drugi pobožni in pridni romarji ne romajo zaradi ču* dežev in po večini ne zaradi telesnih in časnih za* dev, temveč predvsem zato, da očistijo in okrep* čajo svojo dušo s pomočjo Marijino. Kakor po* zna vsak pravi kristjan dolžnost, o velikonočnem času opraviti spoved in prejeti sveto obhajilo, tako čuti pobožen kristjan potrebo, da vsaj enkrat na leto kam poroma in mu je pri tem romanju glavna zadeva spoved in sveto obhajilo.
V višarskem molitveniku »Na sveti poti« be* remo sledeči nagovor: »Dragi višarski romarji! Pozdravlja vas Ona, h kateri ste poromali. Tu pri Njej, ko ste se dvignili iz nizkih dolin, iz vsak* danjega prahu, se zdaj odpočijete. Ne mislite na zemske stvari in zaklade, ki minejo, to utruja. Mi* šiite zdaj raje na bogastvo življenja v Kristusu, mislite na bogastvo svoje duše; če ga nimate, si ga pridobite, če ga imate, si ga pomnožite. — S Svetih Višarij pregledate lahko pota in ceste po
dolinah, kako se križajo in kam vodijo. Tako lahko pogledate, dvignjeni nad vsakdanje življenje, pota svoje duše. Poglejte, ali hodi vaša duša pravo pot, ki vodi mimo živih studencev v svetli dom k Bogu in Mariji? Ali ni hodila po širnih blatnih cestah mimo kaluž, iz katerih je pila smrt? O, zdaj ko ste prišli k višarski Materi, ne pozabite na žejo vaše duše in za j mite iz božjih virov, potem bo vaša romarska pot božja pot.«
Naj bi bilo vsako naše romanje zares sveta pot, ki naj bi nas s pomočjo Marijino le bolj po* svečevala; naj bi bila zares božja pot, ki bi nas po roki Marijini vedno bližje Bogu pripeljala! Naj bi bila vsaka naša romarska pot, spokorna pot, ki naj bi prav kakor svetogorska pot vsa dehtela hi* zopovega vonja resnične življenjske pokore.
Naj bi nam bilo vsakoletno romanje h kaki Marijini cerkvi ne le lepa navada, temveč prav prisrčna potreba, ki nas privede od časa do časa k Materi v njen dom, kjer ji potožimo svoje te* žave in svoje skušnjave, kjer ji razložimo svoje viharje in boje, kjer ji izjočemo svoje grehe in napake, kjer je poprosimo moči in podpore. Če premnogi romajo k njej, kakor h Tolažnici žalost* nih, Pomočnici kristjanov in Zdravju bolnikov, naučimo se vsi in redno poromati k njej kakor h Pribežališču grešnikov.
V bližini mesta Bra, v provinci Cuneo, se dviga na odprtem polju pobožno svetišče, posvečeno Mariji Cvetni (Madonna dei Fiori), ki ima sledečo zgodovino:
Dne 29. decembra 1336. se je mlada in pobožna žena iz Bra, Egidija Mathis,1) preganjana od pod* lih zlobnežev, zatekla k nekemu znamenju, na ka* terem je bila naslikana podoba Marijina. V ne* varnosti je klicala pomoč nebeške Gospe. Marija se je usmili in se ji vidna prikaže v varstvo in
*) Matis.
pomoč. Komaj zločinci zagledajo nebeško prikaz zen, že zbežijo. Ko je pa izginila prikazen Ma* rijina, zacvete — koncu decembra — grmovje okrog kapelice kakor bi bilo v spomladi; vse je hipoma odeto v belo cvetje. Veliko ljudi je pri* hitelo občudovat ta čudež in od tedaj je zadobila podoba Marijina, ki so jo tam častili, sladki na* slov Marija Cvetna.
Od tedaj se je zimsko cvetenje trnjevega gr* mičja redno ponavljalo; trikrat na leto je vse v belem cvetju: v marcu in septembru kakor tudi v decembru. Ni pomniti, da bi to trojno cvetenje kdaj izostalo. Pač je v zimi 1877—1878 to trnje, ki je navadno zacvetelo h koncu decembra, ostalo brez cvetja. Že se je raznesel glas o tej izjemi, ko je v jutru 20. februarja, na dan izvolitve papeža Leona XIII., grmovje zacvetelo v taki množini, da niso pomnili tako bogatega in čudežnega cvetenja. Enako obilno in izredno cvetenje se je pokazalo tudi ob izvolitvi Pija IX.
H temu pojavu znanost ne ve, kaj reči; Cerkev se o tem tudi ni izrekla. Toda ljudstvo je v svoji veliki veri obdalo to svetišče z zarjo pobožnosti in poezije. Leta 1892. so na zelo slovesen način praznovali petstoletnico kronanja Marije Cvetne. Od vseh bližnjih krajev in iz mnogih oddaljenih so priromali verniki počastit čudežno Devico, ki je tu razdelila že toliko milosti.
Na kraju prikazni so prav kmalu postavili ka* pelo, ki je bila tri stoletja pozneje nadomeščena s cerkvijo; tudi ta cerkev je bila v teku času po* novno olepšana in povečana. V letu 1742. je bilo mesto Bra rešeno kužne nevarnosti na priprošnjo Marije Cvetne. (Buetti, Esempi Mariani, 605.)
Kakor se je zatekla gospa Egidija h Mariji Cvetni v veliki nevarnosti, ki je utegnila pretiti bolj njeni kreposti in njeni duši kot njenemu te* lesnemu življenju, tako se zatekajmo tudi mi h Roži Mariji v vseh težavah in skušnjavah, v vseh
nevarnostih in bojih, ki ogražajo našo dušo. Hi* tirno k njej po romarski poti pokore. Ta pot po* zemeljskega romanja našega naj nam bo samo podoba in simbol našega življenjskega romanja v nebeški Jeruzalem, domov k naši preljubi Mamici nebeški. Za spomin prinesimo ji s tega življen* skega romanja resnični in njej tako blagodišeči »odpustek« grenkega hizopa, skesane spokornosti.
Na našem vsakoletnem pozemeljskem romanju pa zaupno prepevajmo:
»Sveta Mati in Devica, romarji te prosimo, bodi zvesta nam vodnica, vodi varno nas v nebo.
O Marija, o Marija, naša Mati in Gospa, ti dobrotna, milostljiva, prosi za nas Jezusa!
(Zdrava Marija, 112.)
(davžentroža
Bodi tisočkrat češčena, o Marija, rožni cvet!
Ni enaka ti nobena, take nima celi svet.
Vsi jeziki so preslabi, tebe, rožo, hvaliti; žlahtna roža, ne pozabi, o Marija, na me ti!
(Venec, 348.)
Tavžentroža je pač posebno ime! Stari ljudje so jo zelo visoko cenili in so pravili: »Tavžent gob dinarjev je vredna!« Nemci jo imenujejo »Tam sendguldenkraut«, tavžentgoldinarska roža.
Stara pravljica pripoveduje, da je nekoč neki bogatin smrtnonevarno obolel. Zdravniki so že iz* gubili vse upanje. Bolnik se z zaupanjem obrne na božje usmiljenje s prošnjo za pomoč. Obenem ob* ljubi, da da za reveže tisoč goldinarjev, če ozdravi. V hipu se razsvetli njegova soba v nadzemeljskem blesku; angel se približa njegovi postelji in mu reče: »Ne boj se! Jaz sem poslan od Boga, ki hoče uslišati tvojo prošnjo. Ozdraviš, če boš v svoje ozdravljenje rabil zelišče, ki ti ga prinašam in ki je bilo doslej neiskano in zaničevano. Toda iz* polni tudi, kar si revežem obljubil!« Nato angel iz*
gine. Bolnik stori, kakor mu je bil angel naročil, in kmalu ozdravi. Velikodušno je izpolnil tudi svojo obljubo in razdelil med reveže bogato zaobljub* ljeno miloščino. Od tedaj se čudežno zdravilno ze* lišče imenuje tavžentgoldinarska roža. Kmalu so jo povsod spoznali in jo tako spoštovali, da jo je poljubil, kdor jo je prvič v letu zagledal. Jezdec je stopil s konja in jo skrbno utrgal.
Nabira se ta zdravilna rastlinica v avgustu, ko je v najlepšem cvetu. Grenka je, toda zelo zdrs* vilna in zato še vedno tako cenjena in spoštovana zlasti pri preprostem ljudstvu, kateremu je veli* častna in čudežna narava božja največja, najboljša in najcenejša zdravilna zakladnica. Tavžentroža se po naše imenuje tudi »zlati grmiček«, kar hoče po* udariti njeno ceno, ki je po ljudskem prepričanju zlata vredna. Ti dve lepi imeni — poleg neštetih drugih rastlinskih lepih in pomembnih imen — nam že dovolj jasno pričati, kako so naši stari predniki z lepim umovanjem in prisrčno ljubeznijo gledali v stvarstvo božje in visoko cenili zdravilne rast* line ter jih smotrno uporabljali v veliki hvalež* nosti do neskončno modrega in dobrega Stvarnika.
Tavžentroža nam s svojim imenom lahko velja za nekak simbol vseh zdravilnih rastlin, ki jih je na tisoče v božji naravi. Ona je iz rastlinskega rodu encijanov, ali kakor se po naše imenuje ta rodovina, svišča ali svederca. Cvetke tega rodu so v mnogovrstnih oblikah in barvah najlepši kras visokih planin in je posebno temnomodra barva pomladanskega svederca ali zaspančka ču* dovito lepa, nežna in blesteča; planinski travniki so vsi potrošeni s temi čudežnomodrimi cvetkami kakor z nebeškimi zvezdicami.
Zdi se, da je Stvarnik zasadil rod encijanov v lepoto in okras naravi, zraven tega pa tudi v ko* rist in zdravje ljudem. Poleg tavžentrože imamo v tem rodu veliko zdravilnih vrst; med vsemi en* cijani pa je najbolj slovit »kraljevi encijan«, ime*
novan tudi rumeni svišč ali košutnik, ki je silno iskan in upoštevan zaradi svoje zdravilne korenine.
Med planinskimi zdravilnimi rožicami je po« sebno znana arnika, ki jo Nemci imenujejo tudi Marijino zelišče (Marienkraut). Omenimo naj tu zaradi zdravilne moči slovito hribjo reso, ki ji pravijo navadno Device Marije plašček. Sporna nimo se mete v najrazličnejših vrstah, materne dušice, dobre misli, kamilice in rmana, pelina in rožmarina, kumina in brina in tisoč drugih zdra« vilnih zelišč, ki jih je predobri Stvarnik zasadil v božji vrt svoje narave in o katerih so modri in vešči možje napisali debele knjige.
Ni naš namen o tem govoriti, toda poudariti hočemo tavžentrožo kot simbol vseh tisočev zdra« vilnih rastlin, kot simbol zdravja. Župnik Kneipp1) je zapisal o tavžentroži: »Njeno ime se glasi na vi« soko svoto; pomoč pa nudi vsakemu zastonj.«
Mi poznamo pa še drugo čudežno rožo zdravja, ki nosi sicer visoko ime Kraljice nebes in zemlje, ki pa pri njej vsak lahko zdravja in pomoči za« dobi. To je čudežna Roža Marija, Zdravje bolni« kov, ki jo je naše ljudstvo že zdavna pozdravljalo v lepi narodni pesmi:
»Tavžentkrat bodi češčena, o Marija, roža ti!
Tvoja gliha ni nobena, take nima celi svet: tavženkrat bodi češčena, o Marija,, rožni cvet!«
(Štr.. 551.)
Druga pesem je še ne more tako dovolj po« hvaliti, zato ji kliče: *)
*) Knaip.
»Ljuba roža, Marija Devica, mili jonstotavžentkrat bodi češčena in zahvaljena in stotavžentkrat in enajstkrat...«
(Str. 664a)
Tavžerttroža nam kot ljudski simbol zdravja postane tako lahko lep simbol nje, ki jo kličemo v lavretanskih litanijah pod naslovom: Zdravje bolnikov.
Cerkev praznuje poseben praznik Marije, Zdravja bolnikov, in sicer na soboto pred zadnjo nedeljo v avgustu. Introit te maše se glasi: »Zdrav* je ljudstva sem jaz: iz katerekoli stiske bodo kli* cali k meni, jih uslišim. (Ps. 33.) Hvalil bom Go* spoda vsak čas; vedno bo hvala njegova v mojih ustih.« Za kolekto je Cerkev odbrala molitev, ki jo po litanijah dostavljamo antifoni »Pod tvoje varstvo...« in se glasi: »Podeli nam, svojim slu* žabnikom, prosimo, Gospod Bog, da se bomo vedno veselili zdravja na duši in na telesu, in da bomo po častitih prošnjah blažene Marije, vedno Device, sedanje žalosti rešeni in večnega veselja deležni.« Tu izražena prošnja za zdravje duše in telesa preveva vse nadaljne dele te svete maše.
Od vseh klicev, s katerimi nazivamo Marijo, je morda najbolj glasen in najbolj pogost vzklik: »Zdravje bolnikov, prosi za nas! Usmili se nas! Pomagaj nam!« Če bi po človeško sodili, bi se nam moralo zdeti, da mora biti ta klic Mariji že nadležen. Sliši ga noč in dan, neprestano vsak trenutek; v vseh jezikih človeških odmeva k njej iz vseh delov sveta.
Ga ni hipčka časa, v katerem ne bi ubogo telo človeško tu v tej solzni dolini sveta trpelo in sto* kalo, iskalo pomoči in hrepenelo po ozdravljenju od svoje bolezni in svojega trpljenja. Telesno trpljenje in bolezen, ki sta posledica izvirnega greha, veča človek sam s svojo osebno nevednost*
jo in zaslepljenostjo, s svojo osebno pregrešnost* jo in poželjivostjo, s svojimi hudimi strastmi in slabimi nagnenji, ki jim služi in se jim vdaja. Ve* čajo mu pa bolezen in trpljenje tudi zlobni in nevedni ljudje s svojo hudobnostjo in neprevid* nostjo.
Ubogo telo človeško! Tako lepo v sorazmerni skladnosti in obliki svojih udov; tako čudovito v svoji gibki delavnosti; tako vzvišeno po tistih svojih zmožnostih, ki jih ima od svoje tesne združenosti z dušo. In pri vsem tem tako občutlji* vo in nežno, tako šibko in slabotno, tako dovzetno za trpljenje in za bolezen. Koliko vrst bolezni muči in trpinči to človeško telo! Bolezni, podedo* vane in pridobljene, očite in skrite, zahrbtne in nasilne, kratke in trdovratne; take, ki samo mu* čijo in take, ki morijo.
Visoka veda je zdravilstvo in čudovito napre* duje. Toda pri vsej zdravniški znanosti in pri vsem razvoju in napredku večkrat ni pomoči, ni zdravila, ni časa za zdravljenje. Prepogostokrat mora zdravniška veda priznati svojo nemoč spri* čo neozdravljive bolezni. Pri vseh zdravilih, zdrav* nikih in zdraviliščih je še prepolno neozdravljivih bolezni. Pravi star pregovor, da proti vsaki bo* lezni je zrastlo zdravilno zelišče, samo ne proti zadnji bolezni; kajti prej ali slej mora vsakdo umreti in mu ne pomaga nobeno zdravilo in no* ben zdravnik.
Toda kristjani vemo, da je nad vsemi poze* meljskimi zdravniki v nebesih mogočna Zdravni* ca. Ta je mati onega velikega Samaritana in ne* beškega Zdravnika, o katerem vemo iz evangelija, da »je ozdravljal vsakršno bolezen in vsakršno slabost med ljudstvom.« (Mat. 4, 23.) Sv. Marko nam pripoveduje: »Mnogo jih je ozdravil; zato so tiščali za njim, da bi se ga dotaknili, kateri so bili v nadlogah.« (3, 10.) Ko je bil ozdravil Petrovo taščo, ki je imela hudo mrzlico, nam pripoveduje
sveti Luka, da so »ob solnčnem zahodu vsi, ki so imeli bolnike z različnimi boleznimi, te pripeljali k njemu, in on je na vsakega izmed njih roke po« lagal in jih ozdravljal.« (4, 40.) »Zakaj moč je iz« hajala od njega in je vse ozdravljala.« (Luk. 6, 19.) Ne smemo misliti samo na tistih nekaj ozdrav« ljenj, ki so posebno navedena v evangeljih, več« krat je Jezus čudežno ozdravljal kar cele mno« žice, kakor pričajo že gornje besede evange« listov.
Čudežno moč ozdravljanja je Jezus dal tudi svojim učencem in apostolom. Beremo v svetem evangeliju: »In poklical je svojih dvanajst učen« cev ter jim dal oblast, izganjati nečiste duhove in ozdravljati vsaktere bolezni in vsaktere slabo« sti.« (Mat. 10, 1.) »Šli so torej in hodili od vasi do vasi, oznanjali blagovest in povsod bolnike ozdrav: Ijali.« (Luk. 9, 6.)
Če je Jezus podelil to čudežno moč ozdravlja« nja svojim apostolom in prijateljem, ali si more« mo misliti, da ne bi bila zadobila te moči tudi Marija, ki je mati Jezusova in Kraljica apostolov? Saj je ona Devica mogočna in Mati usmiljenja. V svoji mogočnosti nam more in v svoji usmiljeno« sti nam hoče pomagati. Ona je naša mati in otro« kom je ravno mati prva zdravnica in samaritanka.
Kot najboljša zdravnica se nam je Marija iz« kazovala od najstarejših časov. Nikakor ni mogoče našteti vseh čudežev, ki jih je Marija storila in jih še dela na bolnikih; in delala jih bo, dokler bo trajalo njeno usmiljenje, oziroma, dokler bodo trpeči njene pomoči potrebni. Veliko smo že sli« šali in brali o čudežih, ki jih je naredila velika ne« beška Zdravnica, toda če bi hoteli vse popisati, bi morali o Mariji reči slično, kakor pravi k skle« pu svojega evangelija sveti Janez: »Je pa še mno« go drugega, kar je storil Jezus; in ko bi se vse to popisalo vsako posebej, mislim, da bi ves svet ne obsegel knjig, ki bi jih bilo treba napisati.« (21, 25.)
Kar navajamo včasih za zglede, to naj bi bilo le v pomoč in sredstvo, da v nas oživi spomin in utrdi zaupanje na Marijo, Zdravje bolnikov.
Ko je sedel na prestolu svetega Petra sveti pa* pež Gregor Veliki, je divjala po Rimu strašna kuga, kateri je tudi njegov prednik, papež Pelagij, podlegel kot žrtev. Bilo je v letu 590. Grozno je bilo opustošenje, ki je je povzročila ta strašna bolezen. Sveti Gregor je stavil vse svoje zaupanje v Boga in v priprošnjo preblažene Device Marije. Sklical je skupaj rimsko ljudstvo in mu v pre* tresljivem govoru dokazal, da so pregrehe zoper božje zapovedi vzbudile božjo jezo in priklicale strašno božjo kazen. Razložil jim je, kako je nujno potrebno, da s pokoro potolažijo božjo je* zo in izprosijo božje usmiljenje. Nato jim je go* voril o veliki moči Marijine priprošnje in jih po* žival, naj stavijo vanjo vse svoje zaupanje. Od* redil je tridnevno procesijo k cerkvi, ki jo ime* nujejo »Marija Velika — Maria Maggiore«. Med procesijo je odmevalo neprestano klicanje za bo* žje usmiljenje. Tretji dan so šli k Marijini cerkvi »Ara coeli — Oltar nebeški« (nebeško pribeža* lišče), kjer se je častila Marijina slika, o kateri je legenda trdila, da jo je bil naslikal sam evan* gelist sveti Luka. To sliko so nosili v slovesni prošnji procesiji in vzklikali za pomoč k Mariji s podobnimi vzkliki, kakor jih imamo v pozneje nastalih Marijinih lavretanskih litanijah. Z joka* njem in plakanjem so klicali k njej, da se ni mogla več ustavljati tem prošnjam. Ko so šli mi* mo grobišča cesarja Hadrijana — tako pripove* duje legenda — so zaslišali v zraku glasove, ki so prepevali:
»Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja!
Zakaj on, ki si ga bila vredna nosili, aleluja! Je vstal, kakor je rekel, aleluja!«
Z vsem ljudstvom je papež odgovoril:
»Prosi za nas Boga, aleluja!«
Še tisti dan je kuga prenehala, ker je Marija položila svojo prošnjo pred prestol Najvišjega. V spomin na ta dogodek se še dandanes vrši v Cerkvi prošnja in procesija na dan svetega Marka.
To je izmed mnogih en zgled, kako je Marija kot mogočna zdravnica rešila kužne bolezni po* mir a j oče množice. To so slučaji, ko je Marija zlasti v starih časih, ko še niso poznali uspeš* nih sredstev in pripomočkov za zdravljenje in proti razširjanju kužnih bolezni, pomagala z usta* vitvijo bolezni premnogim ob istem času. V za* vesti popolne onemoglosti nasproti strašni morilki je ljudem ostalo le še zaupanje v božjo pomoč. Poleg kužnih patronov: sv. Roka, sv. Boštjana, sv. Rozalije, sv. Barbare, sv. Jožefa, sv. Frančiška Ksaverija in mnogih drugih, različno po različnih krajih, so povsodi imeli posebno zaupanje na Marijo, Zdravje bolnikov. Naravnost zapovedane so bile ob takih kužnih boleznih razne pobožno* sti, posebno sveta maša pred izpostavljenim Naj* svetejšim, rožni venec in litanije. Marsikatera zaobljubljena Marijina cerkev in marsikatero kužno znamenje Marijino se je iz starih časov ohranilo do današnjih dni.
Širom sveta je veliko cerkva, še več pa ol* tarjev in Marijinih podob, ki nosijo naslov: Zdravje bolnikov; pa tudi Pomočnica kristjanov, ali kakor jo naši ljudje najrajše imenujejo, Ma* rij a Pomagaj, je v veliki meri češčena kot velika pomočnica v boleznih. Če je v kužnih boleznih skozi stoletja na mnogih krajih kar hipoma po* magala velikim množicam, najdemo mnogo nje* nih svetišč in božjepotnih cerkva, kjer skozi sto* letja polagoma posameznikom pomaga.
V Filippsdorf*u’) na Češkem je znamenita cer* kev Marijina, ki ima v glavnem oltarju zelo lep kip Marije, Pomočnice kristjanov. Zraven je stranska kapela s snežnobelim kipom Marije, Zdravja bolnikov. Bilo je leta 1866., v soboto 13. januarja okrog 4. ure zjutraj, ko se je prebla* žena Devica Marija prikazala na smrt bolni, edem intridesetletni Magdaleni Kade, ki je bila že nad 10 let bolna in se je v njenem ubogem telesu zbralo vse polno bolezni; zdravniki so izjavili, da je njeno stanje neozdravljivo. Ko je najhujše trpela in bila že davno za smrt previdena, se ji je prikazala Marija v čudežni luči in snežnobeli obleki in ji rekla s premilim in ljubeznivim gla* som:	»Otrok moj, sedaj začne ozdravljenje!«
Smrtnobolna in neozdravljiva je ozdravela. To je zbudilo veliko pozornost. Sledila je škofijska preiskava, ki je preiskala vso zadevo zelo na* tančno. Sobica, v kateri se je bila Marija prika* zala, se je kmalu spremenila v kapelico, ki so jo ljudje velikoštevilno obiskovali. Niti deset let še ni minulo po prikazni in prvem čudežnem ozdrav* ljenju, ko je stala tam že veličastna Marijina cerkev, posvečena 8. oktobra 1885. Mariji, Po* močnici kristjanov. Sobica prikazanja je ostala ohranjena kot stranska kapela. V tlaku te kapele je na mestu, kjer je stala prikazen, bela marmor* nata plošča z napisom: »Otrok moj, sedaj začne ozdravljenje!« Prav poleg te plošče se dviga oltar s snežnobelim kipom, ki predstavlja Marijo, Zdravje bolnikov. Ko mašnik mašuje pri tem oltarju, stoji prav na mestu, kjer je stala prika* zen Marije. Toliko je bilo v Filipovem uslišanj in čudežnih ozdravljenj, da znameniti božjepotni pisatelj Hoppe, ki je izdal veliko knjigo o božjih poteh, pravi, da se sme Filipovo opravičeno ime* novati »avstrijski Lurd«, ker ravno po čudežnih
‘) Filipovo.
ozdravljenjih presega mnoge druge, zelo slavne in stare božje poti. Vsa ta ozdravljenja so iz naj* novejših časov in njih resničnost je neovrgljivo dokazana in izpričana.
Na Brezjah je že davno obstojala cerkev, ki je imela v stranski kapeli podobo Marije Poma* gaj. Potem ko so se tam dogodila v letu 1863. tri čudežna ozdravljenja v septembru, oktobru in novembru, je začel naval romarjev. Poznejša ozdravljenja so razvoj te božje poti le še bolj pouspešila, tako da so morali poskrbeti za novo, prostorno cerkev, ki je bila z veliko slovesnostjo posvečena na roženvensko nedeljo leta 1900. Kdo od nas ne pozna — če drugače ne, pa vsaj po imenu — te znamenite božje poti Marije Pomagaj, ki je velika zdravnica in čudodelka!
Lurška ozdravljenja so že tako znana, da bi bilo odveč govoriti o njih. Toda ustavimo se za hipček samo pri enem dogodku. Marija, ki se je bila prikazala sveti Bernardki kakor nekaka ne* beška Roža, dvigajoča se iznad divjega rožnega grma in na nogah okrašena z zlatimi rožami, je pri prikazanju dne 25. februarja naročila tej skromni deklici: »Pij in umij se v studencu in jej od zelišča, ki tam raste.« Dovolj je znana lurška voda in njena čudežna zdravilna moč; ravno tako je znano tudi, da je Marija že prej in tudi poslej z vodo čudežno nastalih ali zopet oživljenih stu* dencev delila zdravje in da so ti studenci nekaki simboli nebeškega studenca žive vode. Marija ne zdravi samo telesnih bolezni, temveč ona zdravi tudi in najrajše dušne bolezni. Bolj očividna so telesna ozdravljenja kot dušna spreobrnenja, pa zato niso te dušne dobrote in ti čudeži nič manjši. Morda smo navajeni vse preveč poudarjati te* lesna ozdravljenja, toda upoštevati bi morali še bolj spreobrnenja, ki gredo sporedno z ozdrav* ljenji v delovanju Marije in njenega usmiljenja. Zato prosi Cerkev tako lepo na praznik Marije,
Zdravja bolnikov, po njeni lepi antifoni, naj bi se veselili »zdravja na duši in na telesu«.
Tega naj bi nas spominjala čudežna zdravilna voda lurškega in tudi drugih studencev. Zelišče pa, ki ga je po naročilu Marijinem jedla Bernardka tam ob studencu, nas mora najprej spominjati zdra* vilnih zelišč, ki jih je Bog dal človeku v pomoč, in ki jih ravno na Marijin praznik njenega vne* bovzetja Cerkev blagoslavlja s posebnim blago* slovom in s prošnjo, naj bi nam bila ta zelišča v dušno in telesno zdravje po priprošnji preblažene Device. Morda je hotela v Lurdu Marija opo* zoriti nas na zdravilno moč zelišč in nam vzbu* diti zaupanje na njeno pomoč in na njeno pri* prošnjo, če vanjo zaupamo in se njej priporoča* mo. Vsekakor se moramo zavedati, da Marija želi in hoče še več in boljše kot samo telesno zdravje, in to je zdravje naše duše.
Tavžentroža, simbol zdravilnih zelišč je gren* ka in tako večina zdravilnih zelišč; z grenko* bo moramo pomagati telesu do zdravja. To je zopet lep simbol za naša dušna zdravila. Neka* teri tolmačijo Marijino naročilo Bernardki, naj pije in se umije v studencu ter je od zelišč, v simboličnem pomenu z ozirom na naše duhovno življenje. Imeli bi tu označeno zlasti zakramen* talno očiščenje v zakramentu svete pokore, stu* denec milosti v sveti Evharistiji in zelišče naj bi značilo grenkost in ponižnost pokore, ki je za zveličanje neobhodno potrebna. Kar so grenka zdravilna zelišča za telo, je pokora za našo dušo. Marija hoče in pomaga ne samo k telesnemu, tem* več še veliko bolj k dušnemu ozdravljenju. Saj je Mati onega, ki je bil mrtvoudnega grešnika naj* prej ozdravil dušno in potem šele telesno, ko mu je bil rekel: »Zaupaj, sin, odpuščeni so ti tvoji grehi!... Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!« (Mat. 9, 2, 6.) Tako hoče tudi Ma* rija najprej naše dušno zdravje. Saj je prav tam
v Lurdu dan prej, ko je naročila Bernardki piti in umiti se v studencu in jesti od zelišč, klicala trikrat zaporedoma: »Pokora! Pokora! Pokora!«
Ozrimo se še v Fatimo na Portugalskem, kjer se je preblažena Devica prikazala v letu 1917. šestkrat trem nedolžnim pastirskim otrokom. Pri zadnjem najslovesnejšem prikazanju 13. oktobra se je razodela kot Marija rožnega venca in je po* vedala, da je prišla pozvat vernike, naj pobolj* šajo svoje življenje, naj ne žalijo več z grehi Go* spoda in naj pridno molijo rožni venec ter delajo pokoro zaradi svojih grehov. Ze pri petem prika* zanju, mesec prej, je na prošnjo pastirice Lucije, naj bi ozdravila bolnike, ki jih je bilo tam zelo veliko, obljubila, da bodo nekateri ozdravljeni, vsi pa ne, ker jim Gospod ne zaupa. Tudi v Fa* timi je začel izvirati studenec, ki ga nazivajo ču* dežni studenec, ker je pri njem zadobilo zdravja zelo veliko število bolnikov. Portugalska Fatima je od leta 1917. zaradi prikazanj in čudežnih ozdravljenj tako zaslovela, da je po številu ro* marjev daleč presegla Lurd. Ko je bil dne 13. ok* tobra leta 1930. prebran v Fatimi škofov odlok, s katerim po natančnem preiskovanju označi kot verodostojne prikazni v Fatimi in dovoli javno če* ščenje Naše ljube Gospe iz Fatime, je bilo na* vzočih 100.000 romarjev. Na obletnico tega dogod* ka je bilo prirejeno portugalsko narodno romanje z udeležbo vseh portugalskih škofov v Fatimo. Tega romanja se je udeležilo 300.000 ljudi. Čudežna ozdravljenja so zelo številna; zelo številna pa tudi naravnost čudežna spreobrnenja, ki se tu vršijo. Po izredno velikopoteznem načrtu se gradi sedaj tam velikansko svetišče, obdano od zavetišč in gostišč za bolnike in drugih potrebnih stavb. Vse skupaj bo daleč presegalo Lurd in njegove ro* marske stavbe.
Mnogi trdijo, da danes ni več čudežev na svetu. Neprestano se še vršijo, samo pogledati jih
je treba. In največ teh čudežev dela Devica mo* gočna, Zdravje bolnikov, Pomočnica kristjanov, ki hoče našega dušnega in telesnega zdravja in živ* Ijenja.
Ko se zatekamo k njej, ne iščimo samo tega, kar je manj, namreč zdravja za telo, temveč išči* mo tudi to, kar je najboljše in najpotrebnejše, zdravje in življenje naše duše.
Otroško zaupno ji kličimo:
»Zdrava, Roža zdravja!
Ti z vrtov se večnih v nas oziraš; Ti s pogledom jasnim v globočine temne nam prodiraš. ..
Zdrava, Roža zdravja!
Tebi, Roža, je ime vstajenje.
Kdor je tebe našel,
najde Mir in Zdravje in Življenje.
(S. Sardenko.)
SPelin.
»P e 1 i n e k, p e 1 i n c k. žolčno cvetje moje!«
(Narodna pesem, Štr. 254.)
Pelin, ki si ga zasadiš v domači vrt, je skromno in ponižno zadovoljen s tihim in skritim kotič« kom, kot da bi čutil in se zavedal, da ga ni vsadila posebna ljubezen in prisrčnost, temveč da je tam samo za korist in potrebo. Saj pa tudi ni pelin iz« med tistih radostnoveselih in solnčnojasnih rast« lin, ki objemajo v sebi ves pomladanski čar in polno poletno bohotnost in ki na prvi pogled zaj« mejo naše srce. Vsa pelinova zunanjost nosi na sebi znak zagrenjenosti in skrbi. Po tistih sivih dlačicah, ki obdajajo liste in steblo se zdi, kot da bi bil od starosti in bridkosti ves zbledel. Nje« gove zelenkastorumene cvetne glavice so kakor v žalosti vse na eno stran nagnjene, prave male žalujke.
Pelin ni cvet veselja. Vedno in povsod, od najstarejših časov do današnjih dni se omenja v zvezi s trpljenjem, z bridkostjo in žalostjo, ki jih vsepovsod spremlja. V starih paganskih časih so polagali trupla mrličev na pelin, preden so jih sežgali. Ko je pozneje krščanstvo uveljavilo po« kopavanje mrličev, so sadili pelin na grobove, kar se ponekod še dandanes godi.
V narodni pesmi naroča bolni vojak svojim tovarišem, naj mu skopljejo grob za puško glo« boko, za sabljo široko, da vanj zakopljejo nje« govo belo telo, in jih še prosi:
»Spletite mi vrtec okrog groba moj’ga, v njega zasadite kito rožmarina, kito rožmarina, kitico pelina.« —
In pride na grob njegova draga:
»Z bosimi nogami, z grenkimi solzami; rožmarin trgala, k srcu zavijala:
»Pelinek, pelinek, žolčno cvetje moje!«
(Štr. 254.)
Ko so imeli v srednjem veku spokorne in proš« nje procesije ob času slabe letine in lakote, so se dekleta ovenčala s pelinom. Tudi v praznoverju in vražarstvu je prišel pelin do posebne veljave. Stari Slovani so verjeli, da pelin obvaruje pred zlo močjo rusalk, ki so bila zapeljivolepa in nevarna baje« slovna ženska bitja, kakor tudi pred mavjem, ki so bile nekrščene duše otrok. Tudi pri drugih na« rodih je vladala vera, da pelin varuje pred zlohot« nim vplivom čarovnic.
Četudi nima pelin v sebi čarovnih moči, ima pa zdravilno moč, zato so ga prav posebno radi vpletali naši predniki v šopek zelišč, ki so jih no« sili blagoslovit na praznik vnebovzetja Marijinega. Že po tem obredu je stopil pelin v tesnejšo zvezo z Marijo. Je pa še drug razlog, da ga ne smemo pogrešati v Marijinem vrtu. Pelin nam je prav po« sebno znak grenkosti, bridkosti, žalosti. Po tej svoji simboliki stopi še v mnogo tesnejšo zvezo z Marijo.
Že v svetem pismu je pelin simbol bridkosti in žalosti. Vsa človeška žalost je iz greha in posledica greha, zato najbolj čutijo ravno greš«
niki bridkost in žalost. O zapeljivi ženski stoji zapisano v knjigi Pregovorov: »Njen konec je grenak kakor pelin...« (5, 4.) O lažnivih prero* kih, ki so zapeljevali ljudstvo, govori prerok Je^ remija: »Vsi so mi kakor Sodoma in njih prebivalci kakor Gomora. Zavoljo tega govori Gospod vojnih trum prerokom: »Glejte, jaz jih bom nas sičeval s pelinom in jih napajal z žolčem.« (23, 14—15.) Krivičnim Izraelcem kliče Gospod po preš roku Amozu: »Sprevrgli ste sodbo v grenkobo in sad pravice v pelin.« (6, 13.) Očita jim s temi bes sedami, da s svojim krivičnim ravnanjem grenijo ljudem sodbo in prevračajo pravico v krivico, ki je grenka kakor pelin. V osmem in devetem po« glavju Razodetja svetega Janeza beremo o božjih kaznih, ki zadenejo deželo. Od sedmerih kazni je tretja tako popisana: »In tretji angel je zatrobil in padla je z neba velika zvezda, goreča ko plas menica, in priletela na tretjino rek in na studence voda. In zvezdi je ime Pelin; in tretjina voda je postala pelin, in mnogo ljudi je pomrlo od voda, ki so ogrenele.« (8, 10—-11.) Tu je pelin podoba vsega grenkega in zopernega in vse skupaj je po* doba spačenosti zemlje, ki bo škodljiva zdravju in življenju ljudi.
Ko beremo te besede vidca božjega, Janeza, se spomnimo nekega mesta iz druge knjige Mos zesove, ki pripoveduje o rešitvi Izraelcev skozi Rdeče morje. Po poginu Egipčanov in rešitvi svos jega ljudstva, je zapel Mozes Gospodu zahvalno pesem. To pesem ponovi od začetka njegova se« stra Marija, kakor pravi sveto pismo: »Vzela je Marija, prerokinja, sestra Aronova, boben v svojo roko, in za njo so šle vse žene z bobni in v kolu. Tam je napevala rekoč: »Pojmo Gospodu, zakaj slavno se je poveličal, konja in jezdeca je treščil v morje ...«
Mozes pa je dvignil Izraelce od Rdečega morja in šli so v puščavo Sur; hodili so tri dni po puščavi
• 203
in niso našli vode. In prišli so v Maro, pa niso mogli piti vode iz Mare, ker je bila grenka! Zato so dali kraju prikladno ime in ga imenovali Mara, to je grenkoba.« (II. Moz. 15.)
Marija, sestra Aronova in Mozesova, ki se ime* nuje tudi Marjam in Mirjam, nas že po svojem imenu spominja Marije in je tako nje predpodoba. Veliko se jezikoslovci pečajo z razlago imena Ma* rijinega in nam dajo tudi več pomenov tega imena. Nič čudnega se nam ne sme zdeti veliko bogastvo pomenljivosti, ki je obseženo v tem imenu, saj je to ime one, ki je vseh milosti polna in vseh čed* nosti posoda duhovna. Ena od teh razlag nam tol* mači ime Marija kot bridkost, grenkost, bolest od hebrejskega »marar« ali »marah«, kar bi se reklo: greneti, boleti. To razlago so vzdrževali stari pi* smouki in rabini ter jo še vzdržujejo nekateri mo* derni učenjaki. Podobna je bila razlaga, priljub* ljena nekaterim srednjeveškim pisateljem od »mare amarum«, po naše grenko morje. Sv. Ambrož in drugi so tolmačili »grenkost morja«, drugi so pa poudarjali rajše »morje grenkosti«. Eden izmed najznamenitejših tozadevnih pisateljev, Minocchi,1) se zavzema za ta tolmačenja v pomenu grenkosti ali bridkosti, ker se mu že to pomembno zdi, da se prvič pojavi to ime pri odlični hčeri izraelski, se* stri Mozesovi in ^.ronovi, za časa najbridkejše suž* njosti izraelske v Egiptu. Saj je to tista Marija, ki je pomagala rešiti svojega brata iz vode, kamor je moral biti izpostavljen v tistih prebridkih časih.
Prav gotovo nikomur ne pristoja tako po pr a* vici ime »Grenka, Bridka« kakor preblaženi De* vici Mariji. Nekateri tolmačijo namreč to ime kot »Lepa, Ljubka«; tudi ta razlaga se zdi jezi* kovno pravilna, je pa še veliko bolj simbolično opravičena, ker velja njej, ki je Mati ljubezniva in prelepa Roža skrivnostna. Toda ravno ob tej
*) Minoki.
razlagi se nam včasih hoče zazdeti, kot da bi iz ust Marijinih slišali klic žalostne Noeme, ki pravi Betlehemčanom: »Nikar me ne imenujte Noema, to je lepa, ampak imenujte me Mara, to je grenka, ker me je Vsemogočni hudo napolnil z grenkostjo.« (Ruta, 1, 20.) Noema ne pomeni samo lepa, term več tudi prijetna, vesela. Mara pa pomeni poleg grenka tudi bridka, žalostna (morska zvezda, vladarca).
Med antifonami v jutranjicah praznika žalostne Matere božje imamo kot zadnjo: »Napolnil me je z grenkostjo, napojil me je s pelinom.« V septerm berskem prazniku Marijinih sedmerih žalosti be* remo Jeremijeve žalostinke in med temi tolikokrat ponavljane besede: »Komu naj te primerim ali komu naj te prispodobim, hči jeruzalemska? Ko* mu naj te prienačim, da te potolažim, hči sijorn ska? Velika kakor morje je tvoja žalost. Kdo bi te ozdravil?« (Žal. 2, 13.)
Tako je liturgično opravičeno tolmačenje imena Marijinega za Grenko ali Bridko in je ravno tako liturgično utemeljena simbolika pelina kot znaka Marijine bridkosti in žalosti.
Legenda je lepo obdelala simboliko pelina v zvezi s trpljenjem Kristusovim. Ko je Kristus na križu zaklical: »Žejen sem!« so mu Judje hoteli zagreniti te zadnje hipe le še bolj kot jih je bilo bridke naredilo njegovo trpljenje. Nataknili so na drog gobo, z žolčem napojeno. Kaplja tega žolča, ki naj bi bila potolažila božjo žejo, je padla od svetih ust na trda tla. Iz nje je pognal pelinov gr* miček, ki se je s svojim vršičkom povspel do ust Odrešenikovih. In Zveličar mu pravi:
»Nazivaj pelin se, preljuba rast!
V dolini solz, kjer biva Evin rod bohotno rasti zmerom in povsod!
Na križ me rod pribil je nehvaležen, proklet od časov greha in betežen.
Med drugim cvetjem, vonjajočim v zrak, človeku bodi ti bridkosti znak!...«
(A. Medved, Legende, 30.)
Tako nam v legendi Kristus označi pelin kot znak bridkosti; bridkost pa je sad greha.
Če se je pelin bohotno razrastel tudi v vrtu Marijinem, ni tam pognal zaradi nje, temveč za* radi nas in naših grehov; zaradi tega ker je ona naša Mati. Marija je Noemi in Mara, ona je Lepa, Prijetna, Vesela, je pa tudi Grenka, Bridka, Ža* lostna. Častimo jo kot Mater radostno in Mater žalostno. Kdo bi mogel izmeriti morje Marijine bridkosti in žalosti? Ne mislimo sedaj na tisto bridkost, ki jo je pretrpela kot Jezusova mati za* radi njegovega trpljenja, temveč mislimo sedaj predvsem na tisto žalost, ki jo prestaja ona kot naša mati zaradi naših grehov. Naj nam bo grenki pelin simbol te njene žalosti. Simbol Marijinih solz, ki jih je ona prejokala zaradi nas.
V	Rimu je cerkev, ki se je nekoč imenovala Odrešenikova, danes se pa imenuje cerkev joka* joče Marije (Madonna del pianto). Legenda pri* poveduje sledeče: Okrog leta 1545. sta se v tesni ulici srečala dva smrtna sovražnika. Krvav spo* pad je bil spričo smrtnega sovraštva neizogiben. Vendar eden od njiju zaprosi svojega nasprotni* ka odpuščanja in mini. Ta ga pa surovo zavrne. Razžaljeni, hudo prizadet v svoji osebni časti, napade sedaj svojega nasprotnika in ga mrtvega podere na tla. Tam blizu je stala podoba Marijina. Iz oči Marijinih so začele teči solze, kot bi od žalo* sti jokala nad strašnim zločinom enega in nad za* krknjenim sovraštvom in pogubljenjem drugega. Ko so Rimljani videli ta čudež, so prenesli joka* jočo podobo Marijino v najbližjo cerkev Odreše* nikovo in so ji od tedaj dali ime Marije jokajoče.
V	letu 1846. se je prikazala Marija v La Salette na Francoskem, kjer je sedaj sloveča Marijina
božja pot. Kakor smo že slišali, sta bila sreče tega prikazanja deležna dva otroka, in sicer enajstletni pastirček Maksimin in petnajstletna pastirica Me* lanija. Bilo je med časom prvih večernic k praz« niku žalostne Matere božje. »Lepa Gospa«, kakor sta jo otroka imenovala, je sedela na kamnu; noge je imela v strugi posušenega studenca. S komolci na kolenih je podpirala svojo glavo. Njen obraz je bil silno žalosten. Okoli čela nebeške prikazni je bil ovit blesteč venec. Njena prepro« sta obleka je bila blesteče bela. Dvojno verigo je imela čez prsi. Prva je bila bolj velika in pomeni težo naših hudobij, ki mučijo njeno materino srce. Druga, manjša je imela križ s podobo kri« žanega Jezusa in ob križu klešče in kladivo. Ta je pomenjala žalost Marijino zaradi trpljenja Je« zusovega. Iz njenega obličja, ki je bilo vse ble« steče, je odsevala velika prisrčnost in globoka žalost. Ko je »lepa Gospa« govorila z otrokoma, je ves čas jokala in njene obilne solze so se zgub« Ijale v svetlobi. Govorila pa je takole:
»Ako se moje ljudstvo noče podvreči, me bo prisililo, da bom spustila roko mojega Sina, in bo padla nanj. Njegova roka je silno težka, da je njč več ne morem vzdržati. Ako hočem, da vas moj Sin ne zavrže, moram neprenehoma pro« siti za vas, vi pa se za to ne zmenite. Kolikorkoli bi vi molili, karkoli bi vi storili, mi nikdar ne mo« rete povrniti truda, ki ga imam za vas. Šest dni imate za delo, sedmi dan sem si zase prihranila, pa tega mi nočejo več dati. To je, kar roko mo« j ega Sina tako težko dela ... Vozniki ne jenjajo kleti, da bi zraven ne imenovali ime mojega Sina. To je dvoje, kar roko mojega Sina tako težko dela. — Ako je žetev slaba, je to kazen za vas. To ste lansko leto spoznali na krompirju, pa se niste za to nič zmenili. Nasprotno, ko ste videli, da v nič gre, ste kleli in ime mojega Sina zraven pritikali. Gniloba se bo širila in o božiču ne bo
več krompirja... Prišla bo velika lakota... Ako pa se spreobrnejo, se kamenje spremeni v žitne kupe in krompir bo povsodi zasejan. (Vsega bo v izobilju...) Dobro se mora moliti... Le nekaj starih žen prihaja k sveti maši. Drugi delajo ob nedeljah celo poletje. Pozimi pa, ako nimajo dru* gega opraviti, gredo k sveti maši, pa le da se z vero norčujejo. O postnih dneh hodijo k mesni* cam kakor psi... Otroka moja, vse to bosta po* vedala mojemu ljudstvu!« Tako je tožila joka* - joča žalostna Mati.
V binkoštni osmini leta 1853. se je prikazala Marija nedolžni pastirici Veroniki v kraju Ce* retto na Toskanskem. Najprej je Marija pozvala deklico, naj z njo moli. Potem ji reče: »Sedaj mi pomagaj jokati.« Deklica je videla samo desno stran njenega lica, ker je klečala tesno ob njej, in je zapazila, da so ji tekle solze iz očesa. Tedaj jo vpraša: »Zakaj jokate?« Marija ji odgovori: »Jaz jokam za toliko grešnikov. Vidiš, kako zelo dež pada? (Bil je deževen dan.) Grehov pa je še več, kakor vodenih kapelj, ki padajo. Moj Sin ima roke in noge prebodene. On ima pet velikih od* prtih ran. Ako se grešniki ne spreobrnejo, bo moj Sin svet končal...« Naročila ji je najprej, naj moli vsak dan sedem očenašev in zdravamarij in častbodi v čast preliti Krvi; potem ji je naročila, naj moli vsak dan ravnotoliko njej na čast: »V čast meni, ki se imenujem Marija sedem žalosti.« Ko se je poslovila, ji je tudi naročila, naj pove materi in ji priporoči, naj vsem, ki jo srečajo, pripoveduje, da se imenuje Marija sedem žalosti. Pozneje ji je naročila iti k škofu in mu naznaniti, da želi imeti tam kapelo. Tudi je začel tu izvirati čudodelen studenec, kjer je ozdravilo veliko bol* nikov. Veronika je bila zvesta služabnica Matere božje sedem žalosti. Nikdar ni pozabila solz, ki jih je videla vreti iz očesa Matere usmiljenja bo* žjega. Odtegnila se je svetu in se posvetila samo*
stanskemu življenju. V samostanu je imela več videnj in prikazni. V spomladi leta 1862. je ne« kega dne šla na vrt, da bi natrgala cvetja za olep* sanje samostanske cerkve. Ko pride v drevoredu do križa, ki je stal na vrtu, se ji prikaže Zveličar, ves s krvavimi ranami obdan. Pri tem prebridkem pogledu je tako presunjena, da skoraj omedli ter zavpije: »Oh, Gospod, ti si! Odpusti mi, zakaj jaz sem, ki sem te razžalila!« Gospod pa ji pravi: »Tako zaničljivo me žalijo! Moli, moli veliko! Bodi v svoji samotni sobici in živi v notranjem miru in v veselju svojega srca! Bodi vedno v du* hu z Bogom zbrana! Hodi pa tudi na vrt cvetlice nabirat!«
Nekoč se ji prikaže preblažena Devica Marija v taki obleki, kot jo je prvikrat videla. Stala je ob vznožju križa v samostanskem vrtu. Marija ji naroči: »Moli, moli k mojemu Sinu! Naveličal se je prenašati hudobije človeške, ki jih je več kot snežink pozimi, kadar burja sneg nanaša .. .« Kakih deset dni pozneje se ji Marija zopet pri* kaže na samostanskem vrtu pri mali kapelici, ki so jo imenovali kapelico naše ljube Gospe pri li* liji. Marija je imela Dete Jezusa v naročju. Po* nižna sestra se priporoča božjemu Detetu in prosi Mater božjega usmiljenja, naj ji bo milostna in naj ji predvsem izprosi odpuščenje njenih grehov. Zdihovaje zakliče: »Moji veliki grehi hudo žalijo tvojega božjega Sina!« Marija pa jo potolaži in ji reče: »Ni tako, Veronika! Le naprej tako delaj kot doslej in le še moli za grešnike! Živi v dušni radosti! Hodi tudi še na vrt in radostna prepevaj Pesem od naše ljube Gospe pri liliji!«
Kmalu po njeni smrti je na njeno priprošnjo ozdravelo več ljudi. Samostanska grobnica, kamor so jo bili pokopali, je bila zelo vlažna. Pet in tri* deset dni pozneje so njen grob odprli, da bi jo prenesli v stransko kapelo v cerkvi. Njena ob* leka je bila od vlage vsa mokra in kakor z ma*
hom prevlečena, lilija pa, ki so ji jo dali ob po* grebu v roko, je bila še vsa sveža in dehteča.
Tu vidimo .Marijo kot žalostno in radostno mater. Žalostna je bila zaradi grehov ljudi, ra* dostna zaradi nedolžnosti Veronikine. Kdo bi se pri tem ne spominjal svete Bernardke lurške, ko je toliko sličnosti med obema! In posebno tega ne pozabimo, da je bila tudi lurška prikazen ra* dostna, pa tudi žalostna, ko je naročala moliti za grešnike in klicala: »Pokora! Pokora! Pokora!«
Iz navedenih zgledov že dovolj jasno odseva Marijina žalost kot posledica naših grehov in be* sede Marijine nam morajo biti najganljivejši opo* mini. Ako pomislimo, da je Marija jokala bridke solze zaradi naših grehov, ali nas more to pustiti trde in mrzle? Ko je Kristus videl jokajočo vdovo v Najmu, jo je potolažil: »Ne jokaj!« (Luk. 7, 13.) Tako se mu je smilila. In zaradi njene žalosti in njenih solz ji je v življenje obudil in vrnjl umrlega sina. Ko je klečala pri njegovih nogah jokajoča grešnica, je s solzami svojega kesanja bolj nagnila Gospoda k usmiljenju kot pa s svojimi grehi k pravični kazni. Krepko je poudaril dejstvo: »Ta mi je s solzami močila noge!« (Luk. 7, 44.) In tam v Betaniji, ko je bil Lazar umrl in je Gospod videl, da Marija joka in da jokajo Judje, ki so prišli z njo, se je v duhu raztožil in se je zjokal.« (Jan. 11, 33—35.) Ista Marija Magdalena je jokala na veli* konočno jutro ob odprtem grobu Jezusovem. Je* zus se ji prikaže in jo vpraša: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Ko mu potoži svojo žalost, ker ne ve, kje je Gospod, ki so ga bili tam pokopali, se ji on da spoznati in ji ljubeznivo zakliče: »Ma* rija!« ter tako potolaži njeno žalost. (Jan. 20, 15—16.) Toliko žalosti vidimo in toliko solz, ki Jezusa ganejo k sočuvstvovanju in usmiljenju in ga nagnejo k tolažbi in pomoči. Če se pa Jezusu ljudje, ki jokajo, tako smilijo, ali naj bi se nam ne smilila naša neskončno dobra mati Marija?
Spomnimo se Jezusa, plakajočega nad mestom Jeruzalemom, kakor nam poroča evangelist Luka (19, 41). Če si prav živo predstavljamo to sliko, nas mora podoba jokajočega Jezusa silno pretres sti. Tako joka tudi Marija nad grešnim svetom. Zgroziti se mora človek pri tej strašni misli: ne* beška, neskončno dobra mati Marija joče nad nami in nad našimi grehi! Naj nas pelinova rast* lina s svojimi jagodastimi cveti, solzam podobni* mi, spominja žalostne Matere Marije in njenih grenkih solz, ki jih mora pretakati zaradi nas! Ne žalimo te neskončno dobrotne Matere in ne množimo njene žalosti z grehi, temveč delajmo ji veselje in jo vzradoščajmo, kadar in kakor le moremo s krepostnim življenjem in s svetim strahom božjim.
Jezus je vse jokajoče in žalostne potolažil in jim pomagal. Saj je njegovo .božje Srce dobrotlji* vo in neskončno usmiljeno. Tako dobrotljivo in usmiljeno je tudi Srce njegove matere Marije. Ona pozna vso bridkost žalosti, ki je je tako polno življenje človeško v tej solzni dolini. Ona v svoji dobrotljivosti in v mogočnosti svoje priprošnje hoče in more pomagati svojim ubogim otrokom v njih bridkostih. Saj je ona Tolažnica žalostnih, ona je Mati usmiljenja, življenje, sladkost in upa* nje naše. Ne bo nam takoj odvzela vse žalosti, ker je človeku koristna in zdravilna pri vsej gren* kosti, kakor je koristen in zdravilen grenki pelin. V XXIII. spevu »Vic« nam pripoveduje Dante, da je srečal svojega prijatelja Foresa Donatija, ki si je bil v svojih mladih letih pač marsikaj preveč do* brega privoščil. Pesnik se začudi, da ga vidi že ta* ko visoko v vicah, ker bi bil zaslužil večjo in hujšo kazen po njegovem mnenju. Donati mu pove, da ga je privedla sem pit sladki pelin očiščevanja ali spokornega trpljenja njegova žena Nela s svo* jim neprestanim jokom in s svojo pobožno mo* Iitvijo. Ta sladki pelin žalosti naj bi mi vsi pili v
očiščevanje naše duše že v tem življenju vdano in potrpežljivo. Marija nam ne bo odvzela vse žalosti, bo nam pa pomagala, da se naša žalost nekoč v veselje spremeni.
Neizogibna je žalost v našem življenju, pa nima toliko značaja kazni, temveč predvsem zna* čaj grenkega, toda dobrodejnega zdravila.
Če bomo mi v svojem življenju Marijo, ža* lostno mater, ne le še bolj žalostili, temveč jo to* lažili in veselili, potem potolaži ona nekoč vso našo žalost in nam obriše vse solze. Uresničijo se nad nami besede Psalmista: »Kateri s solzami sejejo, bodo želi z veseljem. Gredo in jokajo, ko trosijo svoje seme; pridejo pa z radostjo in pri* neso svoje snope.« (125, 5—6.) Uresničijo se nad nami besede Gospodove: »Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi.« (Mat. 5, 5.) Zgodilo se bo, kakor napoveduje videc Janez v Razodetju, da bo Bog obrisal vse solze z oči trpečih in žalostnih; in Marija, Tolažnica žalostnih, mu bo pri tem delu pomagala in nam naše solze brisala. In potem »ne bo več žalovanja ne vpitja ne bolečine, zakaj, kar je bilo prej, je minilo.« (21, 3—4.)
Prisrčno češčenje žalostne Matere Marije naj se v nas bolj in bolj razcvita; s tem češčenjem bomo Marijino žalost gasili in njeno radost mno* žili, v svojih srcih pa budili grenko žalost nad našimi grehi.
Pogosto se obračajmo k njej s prošnjo:
O Mati bolečine, glej svoje verne sine krog sebe danes stati in s tabo žalovati.
S teboj mi jokamo, s teboj žalujemo!
Pomagaj nam, o Mati, iz groba grehov vstati, solze daj bridke liti, v njih grehov dolg umiti.
S teboj mi jokamo, s teboj žalujemo!
(Venec, 791.)
IS.
• ‘hisijonka.
Lepa roža, Mati božja sedem svetih žalosti!
(Narodna pesem, Štr. 6456.)
P asi Jonka ali pasijonska roža, tudi trpljenka ali Kristusovo trpljenje, se imenuje lepa cvetlica ovijalka, ki je med nami že dobro znana in močno Priljubljena. V toplejših krajih prezimi tudi na prostem, huda zima pa jo lahko uniči, zato jo mnogi gojijo kot lončno cvetlico. Doma je ta cvetlica v Južni Ameriki v pokrajinah Brazilija in Peru, odkoder jo je v Evropo prinesel neki španski jezuit*misijonar leta 1568. Njeni deli, zlasti deli njenega bledomodrega cveta spominja* jo na mučila, s katerimi so trpinčili Odrešenika, zato so jo pobožni ljudje krstili za pasijonko ali trpljenko. Tri brazde cvetnih pestičev spominjajo na žeblje, pet prašnikov na pet ran Jezusovih, pec* ljata plodnica je kelih, nitasti in rdeče oškrobljeni notranji kolobar ali venček v cvetu je prispodob* ljen s trnjevo krono, beli cvetni listi so znamenje nedolžnosti. Trokrpasti zeleni listi so podobni ši* rokim sulicam, ki so jih nosili Kristusovi rablji, vitka in dolga stebla ovijajoče se pasijonke pa spominjajo na vrvi. Ker najde pobožna domišljija toliko lepe in prikladne simbolike za Kristusovo
trpljenje v tej cvetki, je naravno, da je ta cvetka postala priljubljen motiv tudi v cerkveni umet* nosti kot simboličen okrasek. Vidimo jo večkrat kot dekorativen motiv v zvezi s trpečim Kristu* som in z žalostno Materjo božjo. In zato je prav primerno, da jo vsadimo v vrtec Marijinih cvetk kot simbol njenega trpljenja.
Ne sme nas motiti, da smo že premišljevali o žalostni Materi božji in povili v šopek Marijinih cvetk pelin kot simbol njene žalosti. Moramo do* bro pomniti, da je Marija dvakrat žalostna Mati: kot naša mati, mati grešnikov, in kot mati Kristusova, mati Odrešerdkova. Naj ostane pelin simbol naše žalostne matere Marije in obenem simbol Tolažnice žalostnih. Pasijonka pa naj nam bo simbol Jezusove žalostne matere Marije in simbol Kraljice mučencev. Kakor ima vsaka sve* tinja dve lici, tako poglejmo tudi na Marijo kot žalostno mater od teh strani in to večkrat v svo* jem življenju. Saj dovolj ne moremo nikdar pre* mišljevati o tej žalostni materi Mariji in nikdar dovolj z njo sočuvstvovati! Na to nas hoče tudi Cerkev sama opozoriti s tem, da poleg mnogih drugih pobožnosti določa Mariji sedem žalosti kar dva praznika v letu.
Prvi praznik žalostne Matere božje praznuje* mo v petek po tihi nedelji, ki se latinsko imenuje pasijonska nedelja; lahko rečemo pa tudi: v petek pred oljčno nedeljo, na katero se bere prvi pasijon ali trpljenje Jezusovo. To je osem dni pred veli* kim petkom,. Teden med tiho in oljčno nedeljo se liturgično imenuje pasijonski teden po pasijonski nedelji, s katero se začne v postu nova doba. V postnem času radi premišljujemo trpljenje Kri* stusovo in molimo križev pot; toda v liturgiji sa* mi nimamo še nobenega spomina na trpljenje Kristusovo. To nedeljo prvič odmeva po cerkvah resnobna himna sv. križa »Vexilla regis« — »Kra* ljevo znamenje, o križ, kako v skrivnosti se ble*
stiš!« in predglasje o križu. Cerkev žaluje s trpe* čim Zveličarjem. Ta žalost se odslej kaže v vseh liturgičnih obredih do velike sobote. In v to pat sijonsko dobo pade prvi praznik žalostne Matere božje. Cerkev ne more spričo premišljevanja o Kristusovem trpljenju pozabiti trpljenja Marije, žalostne Matere Kristusove, ki jo zaradi tega nje* nega trpljenja častimo kot Kraljico mučenikov.
Po pravici pristoja Mariji naslov Kraljice mu* čencev, ker je njeno trpljenje presegalo trpljenje mučencev, četudi ni bilo telesno in krvavo kot njihovo. Sv. Bernard pravi: »Sila bolesti je tako prešinjala tvojo dušo, o Marija, da te po pravici imenujemo Kraljico mučencev, ker si ti v svoji duši več trpela kot oni na telesu.« Da, on trdi, da je bila njena bolečina tako velika, da bi bile od te bolečine na mah pomrle vse trpljenja zmožne stvari, če bi bila ta bolečina med nje razdeljena. Sv. Anzelm pravi: »Vsa grozovitost, katero so mu* čeniki na svojih telesih prestali, je bila majhna v primeru na grozovitosti Marijine bridkosti.« Ko sveti Bonaventura premišljuje žalostno Mater božjo pod križem, zakliče: »O Devica, tvoj Sin je trpel na telesu, ti si trpela v svojem srcu. Vse po* samezne rane, ki so bile po vseh udih njegovega telesa razširjene, so se v tvoji duši spajale. O presladko Srce ljubezni, ko te pogledam, ne vi* dim več srca, ampak vidim brezdno bridkosti in grenkosti.«
Marijina bridkost pod križem pa je bila tako velika zaradi velikosti njene ljubezni do Jezusa. Čim bolj koga ljubimo, tem bolj z njim sočuv« stvujemo in sotrpimo. Marijina ljubezen do Je* zusa pa je bila tako silna in velika, da podobne ni bilo in ne bo več na svetu. V Visoki pesmi be* remo: »Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in reke ne je utopiti.« (8, 7.) Te besede obračajo cer* kveni učeniki na Marijo in njeno ljubezen do Je* zusa in zato obračajo nanjo in na njeno bridkost
tudi besede Jeremijeve: »O vi vsi, ki mimo greste po potu, pomislite in poglejte, če je kaka bolečina kakor bolečina moja? . . . Komu naj te primerim ali komu naj te prispodobim, hči jeruzalemska? Komu naj te prienačim, da te potolažim, hči si* jonska? Velika kakor morje je tvoja žalost. Kdo te bo ozdravil? (Žal. 1, 12; 2, 13.)
Stari Tobija naroča svojemu sinu, naj se vedno spominja trpljenja svoje matere, ki ga je zaradi njega prestala. Tako se moramo mi vedno sporni* njati na trpljenje in žalost naše Matere Marije in vsega, kar je ona zaradi nas prestala in pretrpela. Naravno je, da so pobožni kristjani vedno pobožno premišljevali Marijine bridkosti in njeno trpljenje. Iz tega se je polagoma vedno bolj razvijalo v raznih oblikah češčenje žalostne Matere božje-; nastala sta tudi oba praznika. Prvi praznik v postu hoče predvsem praznovati njeno trpljenje ob Je* zusovi smrti. Drugi praznik, ki se je od nekdaj ustalil na tretjo nedeljo v septembru, ima po pas pežu Piju X. določen stalen dan, in sicer 15. seps tember; vendar se na zunanje praznuje navadno tretjo nedeljo septembra in je po tem prazniku ves mesec september posvečen žalostni Materi božji. Ta praznik bolj poudari sedmere žalosti Marijine, ki značijo največje bridkosti v njes nem življenju. Kako je Mariji sami ljuba ta pobožnost, je pokazala z ustanovitvijo reda ser* vitov ali služabnikov Device Marije. Legenda nam pripoveduje, da se je bila v letu 1233. na praznik vnebovzetja Marija sama prikazala sedmim sves tim začetnikom tega reda in jih pozvala, naj zas puste svet in imetje in se posvete vsi njeni službi. Sledili so temu pozivu. Ljudje so jih nazivali slu* žabnike Device Marije. Naselili so se na visoki gori Senariji blizu mesta Firenze. Sedem let so se tu pripravljali na veliko delo, ki ga je Marija na* meravala po njih izvršiti. Bilo je v letu 1239., ko sta padla na en dan veliki petek in praznik Ma*
rijinega oznanenja. Ko so pobožni redovniki pre« misijevali prebridko trpljenje Jezusovo in bridko« sti, ki jih je Marija pri tem prestala, se nebesa odpro in iz njih se prikaže preblažena Devica, spremljana od nebeških angelov. Na obličju ji je poznati ljubezen v bolečinah in milina polna ža« losti. Nekateri angeli so nosili mučilno orodje in druge spomine trpljenja Kristusovega, drugi črna oblačila; eni so nesli knjige s pravili svetega Av« guština, eden pa ščit z napisom: »Služabniki Ma« rijini«. Eden je nosil krasno palmo. Devica reče Pobožnim možem, da je njena volja, da se usta« novi red, ki naj bi imel namen, sebe in človeški rod posvečevati s premišljevanjem Jezusovega trpljenja in njenih žalosti. Odlože naj dosedanjo spokorno obleko in v spomin njenega groznega trpljenja naj nosijo črno haljo. Izroči jim pravila, Po katerih naj žive, in imenuje novo družbo »Red služabnikov Marijinih«. Ako bodo natanko spol« novali njena povelja in zapovedi njenega Sina, jim obeta večno zveličanje, katero pomeni tista pal«
ma.	Nato prikazen izgine. Storili so, kakor jim je bilo naročeno in razvil se je po teh sedmih za« četnikih, katerih spomin praznujemo v Cerkvi dne
ll.	februarja, mogočen red servitov. Ti služabniki Marijini so razširili tudi črni škapulir žalostne Matere božje in pa bratovščino sedmerih žalosti Matere božje. Praznik reda servitov in bratov« ščine žalostne Matere je 15. september, oziroma III. nedelja septembra. Poleg te pa obstojajo še druge bratovščine, ki posebno časte žalostno ma« ter Marijo. Poleg servitov so posebno bernardinci razširjali to pobožnost. Veliko božjih potov, ne« šteto cerkva in oltarjev je posvečenih žalostni Ma« teri božji. Slikarji in kiparji so tekmovali med seboj, da bi čim lepše upodobili žalostno Marijo. Eni pod križem, drugi z mrtvim Sinom v naročju, nekateri s prebodenim srcem. Besede starčka Si« meona v templju, ko je Marija tam Jezusa daro«
vala štirideseti dan po rojstvu: »Tvojo lastno dušo bo meč presunil.« (Luk. 2, 35) so dale povod, da se je začela upodabljati žalostna Marija z mečem v prsih. Tudi na podobi Srca Marijinega vidimo ta meč. Večkrat pa je v srce Marijino zabodenih se* dem mečev, ki nas spominjajo njenih sedmerih žalosti. To število sedem je bolj tipično in sim* bolično kot pa zgodovinsko. Srečamo to število pogosto v stari in novi zavezi. Pomislimo samo na sedmeroročni zlati svečnik v templju stare zaveze in na sedem svetih zakramentov nove zaveze. Spomnimo se sedmerih besed Jezusovih na križu. Red servitov ima sedem svetih ustanoviteljev. Tako govorimo tudi o sedmih žalostih Matere božje, dasi jih je bilo v njenem življenju veliko več.
Sedmere žalosti, ki jih po navadi premišlju* jemo pri Mariji, so sledeče: 1. Simeonovo prero* kovanje; 2. Beg v Egipt; 3. Zguba dvanajstletnega Jezusa; 4. Srečanje na križevem potu; 5. Križanje; 6. Snemanje s križa; 7. Polaganje Kristusa v grob. Serviti so razširili poseben rožni venec žalostne Matere božje, v katerem se premišljujejo gornje žalosti. Ta rožni venec ima sedem odstavkov in vsak odstavek po sedem zdravamarij. Razširila se je tudi križevemu potu podobna pobožnost, pot žalostne Matere božje, ki ima sedem postaj, ka* tere spominjajo zgoraj navedene dogodke. Teh se* dem žalosti Marijinih se je uveljavilo tudi litur* gično, ker so naštete v responzorjih jutranjic k sep* temberskemu prazniku.
V zasebni pobožnosti se sicer ohranjuje šte* vilo sedem, toda vzroki žalosti se preminjajo.
Nekateri premišljujejo te*le bridkosti preblaže* ne Matere božje: 1. Ko se je Jezus od svoje matere poslovil; 2. Ko je bil s trnjem kronan; 3. Ko so ga na križ pribijali; 4. Ko so mu jesiha ponudili; 5. Ko je klical: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? 6. Ko je umrl; 7. Ko je mrtev na nje* nem naročju ležal.
V narodnih pesmih imamo zelo veliko lepih motivov iz Marijinih žalosti. Lepo je popisano slovo Jezusa od Marije. Pesem začenja tako:
»Grešnik, glej žalost Marije, kako za Jezusom vpije!
Predrto se je proč podal, je tako slovo jemal:
»O moja ljubljena mati, zdaj moram slovo jemati, zdaj grem tja v Jeruzalem, tam bom od Judov umorjen«
Ona pravi: »Dete moje! spomni se matere svoje!
Kdo me zdaj tolažil bo?
O moj sin, naj grem s tebo!« ...
Jezus ji dopove, kako je to njegovo trpljenje potrebno in jo lepo tolaži, ter ji reče:
»Mati moja, te objamem in od tebe slovo vzamem.
Zahvalim te za vse lepo in izročim te Bogu.«
Marija se mu zgrudi k nogam in se ne more od njega ločiti. On ji prigovarja lepo in kliče prija* tel j e svoje, naj Marijo tolažijo. Še to ga Marija poprosi, naj ga sme poljubiti in naj ji da svoj bla* goslov.
»Žegnaj me!« vpije pred njim.
»Bog obvar te, ljubi sin!«
»Zegnam te zdaj, mati moja, in poljubim roko tvojo.
Pridi čez te božja moč, men’ na križu lahko noč!«
(Str. 6415.)
Silno globoko je preprosto in pobožno ljudstvo sočuvstvovalo s trpečo in žalostno Materjo. Tako pripoveduje legendarna pobožna pesem narodna, kako Marija išče Jezusa in sreča judovsko dekle, katero vpraša, če so njihovi možje doma. Dekle ji odgovori: »Naših mož ni doma, so šli eno de* teče lovit; sinoči so je ulovili, jutri je bodo gaj* žlali.« Marija je žalostna in gre naprej. Našla je svojega Sinka gori na križ pribitega. Marija Jude nagovori: »Vzemite tega moža dol in pribite to ženo gori!« Jezus Judom odgovori: »Vzemite to ženo izpod križa, ker mi težje stri, kakor moja bridka martra!« Marija mu odgovori: »Dozdaj sem bila mati tvoja, sedaj sem kakor druga žena.« Jezus pa ji odvrne: »Jaz bi vam rekel: »Mati moja«, pa bi se vam srčice trgalo kakor vsaki materi po svojem ljubem detetu, še bolj po usmiljenem Je* zusu.« (Štr. 6436.) Že samo ta skromen zgled nam priča o veliki pobožnosti preprostega ljudstva do Marije žalostne. Globoko se zamisli v Marijine bridkosti in doživljaje in četudi časovno združi ločene dogodke, je to le dokaz za prisrčno strnje* nost vsega sočuvstvovanja. Kako lepa je misel, da bi se Marija rada dala križati za Jezusa! Četudi ni to zgodovinsko izpričano, pa je ta resnica v srcu občutena. In zopet tista tako preprosta in prisrčna razlaga Jezusove besede »žena«, ker se boji besede »mati«, da bi ji preveč ne ranil srca. Ta misel se v narodni pesmi večkrat ponavlja:
»Marija je solzice točila kakor lepe vinske ja* gode za svojega ljubega Sina. Marija je prinesla bel robček in je hotela Sineku solzice obrisati. Jezus pa je rekel: »Janez, odpelji to ženo v kraj!« — »Sinek moj ljubljeni, dozdaj sem bila tvoja mati, zdaj pa sem ti ena ljudska žena!« — »Mati moja ljubljena, če bi vam jaz rekel, da ste vi mati moja ljubljena, bi se vam srce na dvoje razklalo od prevelike žalosti...« (Štr. 452.)
Preprosto ljudstvo je imelo prisrčno, četudi včasih otroškonaivno sočuvstvovanje z Marijino žalostjo in z Jezusovim trpljenjem. Imelo pa je tudi pravo pojmovanje o pomenu in namenu trp* ljenja in žalosti.
Kristus je trpel zaradi nas in našega odreše* nja, nam je prav s svojim trpljenjem hotel naj* očitnejše dokazati svojo neizmerno ljubezen do nas, dasi bi mu po njegovi božji moči in modrosti bilo mogoče nas tudi na kak drugačen način odre* siti. Marija je hotela s Kristusom sotrpeti in skupno z njegovim tudi svoje trpljenje Bogu sodarovati za naše odrešenje. Zato Marijo po pravici ime* nujemo Soodrešiteljico, ki je prav s svojim trplje* njem neskončno veliko storila in za nas Bogu darovala. Poleg sočuvstvovanja z njenim trplje* njem se mora v našem srcu buditi tudi velika hva* ležnost za njeno mučeniško žrtev. Mora se buditi pa tudi pravo spoznanje in umevanje za trpljenje na splošno. Učlovečeni Bog je hotel trpeti, nje* gova najčistejša in brezgrešna Mati Marija je ho* tela trpeti, samo človek, grešnik bi ne hotel tr* peti! Jezus je »večna modrost« in Marija je »De* vica najmodrejša«, kakor ji kličemo v litanijah; ker ona dva hočeta trpeti, moramo že iz tega spo* znati, da je trpljenje neprecenljive vrednosti in bi mi morali trpljenje vse drugače ocenjevati, kot smo navajeni v vsakdanjem življenju. Res, da se človeška narava trpljenja boji in se mu skuša umak* niti, saj vidimo to celo pri učlovečenem Bogu, Je* zusu Kristusu na Oljski gori, ko prosi Očeta: »Moj Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene ...« Človeška narava Jezusova je tu govorila in prosila, naj bi jo Bog rešil trpljenja, ki jo čaka. Toda takoj se je oglasila tudi njegova volja in v razumu se je zbudila zavest, da je zato prišel na svet, da izvrši voljo svojega Očeta; in zato pri* stavlja: »Vendar ne kakor jaz hočem, ampak ka* kor ti.« (Mat. 26, 39.) V nas je človeška slabost,
ki trepeta pred trpljenjem, oplemenitena z močjo volje in lučjo razuma in okrepčana s silo milosti ; in pomoči božje, da ne samo premaga stral? pred trpljenjem in se voljno vda v trpljenje, temveč da celo zahrepeni po trpljenju in se ga veseli. Z ob*' čudovanjem vidimo take pojave v življenju svet* nikov. Tako piše sveti Pavel: »Poln tolažbe sem in preobilo je moje veselje pri vsej naši nadlogi.« j (2. Kor. 7, 4.) Sveti Andrej je z velikim veseljem pozdravil križ, na katerega je imel biti pribit. Sveta Terezija je večkrat ponavljala: »Umreti, Gospod, ali pa trpeti!« Tudi je trdila: »Velika dobrota je, ako Gospod kako dušo tako razsvetli, da spozna, kako velike koristi imamo iz trpljenja, ki ga zanj trpimo.« Sveta Magdalena Paciška je izrek svete Terezije nekoliko premenila in vzkli* kala: »Trpeti in ne umreti.« O sveti Katarini Si* jenski pravi legenda, da se ji je nekoč med mo* litvijo prikazal Kristus, ki je držal v rokah dve kroni, v desni trnovo, v levi zlato, in ji je rekel: »Izberi si od teh dveh kron tisto, ki ti najbolj ugaja!« Izbrala je trnovo in si jo s tako srč* nostjo pritisnila na glavo, da so izpod trnja pri* tekle krvave kaplje.
V življenju Tereze Neumann iz Konnersreutha na Nemškem, ki nosi na svojem telesu rane Kri* stusove in ki trpi ob petkih trpljenje Kristusovo, beremo, kako je od svojih hudih bolezni ponovno ozdravela po priprošnji Male Terezike. Bilo je prav na dan, ko je bila Terezika razglašena za svetnico, 17. maja 1925. popoldne med majniško pobožnostjo, da je Tereza slišala glas svetnice, ki jo je vprašala: »Tereza, hočeš ozdravti?« Bolnica ji je odgovorila, da ji je vse prav, kar pride od lju* bega Boga, naj bo zdravje ali bolezen . Glas ji pove, da ji hoče narediti tako veselje, da bo mo* gla zopet hoditi; že šest let in pol ni namreč mo* gla hoditi. Res je tisti dan sprehodila. Toda glas ji je povedal: »Veliko boš morala še trpeti; toda
ne boj se, jaz sem ti pomagala do sedaj in ti bom tudi v prihodnje pomagala.« Posebno je govoril glas o vrednosti vdanosti in trpljenja. Ko je dva« krat ponovil besede: »Ravno s trpljenjem se reši veliko duš«, je dodal kot znak, da bi lahko spo« znala, kdo je govoril, še besede: »Že prej sem to napisala, da se s trpljenjem reši več duš kot z najbolj blestečimi pridigami.« Tereza tedaj ni ve« dela, kje so te besede napisane in kdo ji je go« voril. Silno se je razveselila, ko ji je župnik po« kazal te besede v knjigi Male Terezike. Silno ve« liko je trpljenje Tereze Neumann, ki se redno obnavlja; ona se pa tega svojega trpljenja, ki vse očividce globoko presune, ne boji, temveč se ga veseli in je vsa srečna, da sme trpeti. Ona pou« darja, da ne bi smeli govoriti, da moramo trpeti, kot bi bila to kaka nesreča, temveč, da smemo trpeti, ker je to za človeka posebna sreča.
Samo in golo po človeško vzeto je trpljenje strašno, gledano pa v luči krščanskega prepričanja Je milost in dobrota. Če veliko premišljujemo trpljenje Gospodovo in Marijino, pridemo do Pravega spoznanja o pomenu in vrednosti ter ko« risti trpljenja. Iz pobožnosti do Marije, Kraljice mučencev, pa zajmemo tudi pomoči in milosti, da bomo mogli vse trpljenje življenja lažje prenašati in ga z vdanostjo obračati v božjo čast ter v svoje zasluženje. Kakor pomore mati trpečemu otroku, tako nam bo mati Marija pomagala v vsem našem trpljenju, če se bomo z zaupanjem in ljubeznijo k njej obračali.
Poleg žalostnega dela rožnega venca imamo rožni venec žalostne Matere božje kot lepo po« božnost Marijinih bridkosti. Posebno je pa tudi križev pot primeren, da nam vzbuja ljubezen do trpečega Zveličarja in njegove prežalostne Ma« tere in da v nas utrjuje vdanost v voljo božjo in Pripravljenost za zveličavno trpljenje.
Pogosto vzdihnimo:
Sveta Mati božja, prosim, naj še jaz te muke nosim, ki Zveličar jih trpi. Sleherna njegova rana je v rešenje moje dana, tudi mene naj boli.
Naj sedaj s teboj žalujem, Križanega objokujem, ko v dolini solz živim . . . Ko pa smrt telo mi vzame, dušo mojo naj objame večne slave rajski dom.
(Venec, 790.)
^Marjetica.
Gospoda le moj duh slavi in hvali ga ljubeče, v Zveličarju se veseli, ki vir mi vse je sreče.
(Venec, 295.)
Marjetica nam že po zvoku svojega imena sme yeljati za Marijino cvetko: Marjetica. In resnič* no — poleg mnogih drugih imen — so ji Nemci vzdali tudi to ime: Marijina cvetka (Marienblum= chen). In na to ime je navezana celo lepa legenda ° njenem postanku. Bilo je v zimskem času, ko se je bližal prelepi praznik rojstva Jezusovega. Ves svet je bil brez cvetja. Marija pa je hotela sebi in svojemu ljubljenemu Detetu narediti lepo veselje k svetemu rojstnemu dnevu. Delala je umetne cvetke, da bi z njimi okrasila ta prelepi dan. Mnogo cvetk je že naredila, raznobarvnih in različnovrstnih. Dokončavala je že to delo, ko je rezljala še lepo zvezdnato cvetko; ko je pa ta cvet rezljala, se je zbodla v roko belo.
»Kri je rdeča poškropila tisto cvetko nežno^malo, pa je ona oživela, listje nje je vztrepetalo.
V ta spomin kot kri rudeče vedno še ima robove: rožo biserno pomen ja in marjetica se zove.
(Fr. Kralj, Legende, 35.)
Naša marjetica, ki se po zvoku glasi nekoliko na Marijino ime, je v romanskih jezikih nazvana »margerita« in pomeni toliko kot »biser«. Marje* tico bi torej lahko imenovali tudi »biserček«. Ho* čemo jo vplesti v šopek Marijinih cvetk kot bit serček Marijinega veselja in njene blesteče svete radosti.
Kdo bi mogel prešteti vse Marijine radosti in blesteče trenutke njenega svetega veselja v živ* ljenju! Cvetka, ki bi mogla značiti vse te trenutke, bi se morala imenovati najmanj »tisočlepa«, kakor v resnici ponekod med Nemci imenujejo marje* tico (Tausendschon). Poljaki ji pravijo »stokrot* ka«. Značilno je češko ime »sedmikraska«, po naše bi rekli sedmerokrasna ali sedmerolepa. In ta marjetica sedmerolepa naj nam bo simbol Mat rijinih sedmerih radosti. Kakor je bilo v njenem življenju veliko bridkosti, pa je v pobožnosti do žalostne Matere ohranjeno le tipično število sed* merih žalosti, tako se je vpeljalo in ohranilo tudi za Marijino veselje tipično število sedmerih ra* dosti. Tako častimo poleg Marije žalosti tudi Ma* rijo radosti.
Po nekaterih krajih praznujejo poseben praznik sedmerih radosti Marijinih. Frančiškani imajo ta praznik s posebnim mašnim obrazcem in oficijem v juliju; ponekod ga praznujejo 7. maja.
Velike in hude so bile bridkosti Marijine, da bi po večini silnejše biti ne mogle. Vendar bi se motil, kdor bi mislil, da je bilo vse njeno življenje samo žalosti polno. Imela je Marija tudi mnogo
radosti, tako velikih in pristnih, da je bilo njeno življenje tu na zemlji naj višje udeleževanje ne* beških blaženosti. O tistih radostih, ki jih je ona tu doli okusila, lahko veljajo besede, ki jih je napisal apostol Pavel o končnih blaženostih, ki čakajo tam gori zveličane: »Oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo.« (I. Kor. 2, 9.) Če se ona sme imenovati tam v templju, ko ji Simeon napoveduje: »Tvojo lastno dušo bo presunil meč« (Luk. 2, 35), žalostna Mati, in če Cerkev opravi* čeno na njene ustnice polaga besede: »O vi vsi, ki mimo greste po potu, pomislite in poglejte, če je kaka bolečina kakor bolečina moja? ...« (Žal. 1, 12) — pomislimo, da je ona sama povsem opravi* čeno vsa presrečna zapela: »Moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.« (Luk. 1, 47.)
Če le nekoliko premišljujemo to, kar nam po* roča sveti evangelij, takoj doumemo številne raz* loge, zaradi katerih se je Marija čutila vsa pre* vzeta in prenapolnjena od nedopovedljivih, zares nebeških radosti. Kako naj bi se ne bila vzrado* stila, ko ji je bil angel oznanil nebeško vest učlo* večenja Zveličarjevega? In tedaj, ko je pestovala novorojeno božje Dete v svojem naročju, ali ka* dar so pastirji in modri z Jutrovega poklekali Pred to Dete in je častili in molili! S kako radostjo m svetim veseljem je gledala, kako je to božje Dete pred njenimi očmi rastlo v starosti, milosti in modrosti! In kdo more, ne dopovedati, ampak že samo domisliti kakšne sladkosti in radosti so preplavljale njeno dušo in prenapolnjevale nje* no srce v tistih skrivnostno prisrčnih in nebeško ljubkih razgovorih, ki jih je imela z Jezusom dan za dnevom skozi vsa tista leta, ko je živel pri njej svoje tiho in skrito življenje? In kako naj bi se ne bila vzradoščala tedaj, ko je Jezus okrog hodil in začel sejati seme božje besede ter to se* tev bogato zalivati z množino svojih čudežev?
Kako se je veselilo njeno srce, ko je gledala velike množice, ki so povsod sledile Jezusu in v svoji silni žeji in lakoti po njegovem nauku in njegovi besedi pozabljale na počitek in na hrano? In kje je človeška misel, ki bi mogla razbrati v duši Ma< rijini, kaj vse je občutila na radosti v tistem tre* nutku, ko je zagledala pred seboj Jezusa, vstalega iz groba po grozovitem trpljenju in strašni smrti? Im ravno tako ob njegovem veličastnem in zmago* slavnem vnebohodu! In tudi tista leta, ki jih je po Jezusovem vnebohodu preživela tu doli na zemlji, koliko jasnih in svetlih trenutkov prečistega ve* selja so prinašala srcu Marijinemu! Gorečnost apostolov, razširjanje svete Cerkve in novo živ* ljenje milosti in resnice, ki je zacvetelo in zaža* relo v novi prebujajoči se moči, preganjajoč in premagujoč kraljestvo greha in zmote! Razpadalo je staro kraljestvo satanovo, kraljestvo suženj* stva, in vstajalo je novo kraljestvo svobode otrok božjih, kraljestvo Kristusovo.
Tako izvaja velik Marijin častilec v znameni* tem delu o Mariji (E. Campana, Maria nel culto cattolico) in nadaljuje: Marija pa ni imela samo hipne radosti in začasne tolažbe, in najsi so bile še tako velike; ona je bila skozi vse svoje življe* nje brez pretrganja deležna tolažbe najvzvišenej* ših radosti. Njeno veselje ni bilo samo minljiv plamen, ampak večen ogenj. Njene dušne sladkosti niso nikdar usehnile, temveč so jo spremljale od zibelke do groba; so se pa stopnjevale in množile ter se spreminjale po tistih radostnih doživljajih, ki so bili vedno novi viri novih radosti na njenega življenja poti, ki jo je vodila vedno višje in vedno bližje Bogu, ki je pravir vse tolažbe in vsega ve* selja. Vse njene radosti so se porajale iz Boga, ki ga je najjasnejše spoznavala, najprisrčnejše lju* bila in bila z njim najtesneje združena. Bog, to veliko solnce duš, ni nikdar zatonilo Mariji, kakor zatone in zaide grešnemu človeku tolikokrat v živ*
Ijenju. V njej ni bilo teme in smrtne sence greha; v njej ni bilo tudi ne hipnega pozabljenja nebes« kih reči. Odkar se je razcvetel njen razum (že ob Spočetju brezmadežnem) kakor čudežna roža, je bil neprestano k Bogu obrnjen in Bog se ji je smehljal v najljubeznivešji milosti, da, ga ni nik« dar izgubila iz misli in ga nikdar pozabila, in zato je bila njena duša v večnem radovanju. Skozi vse njeno življenje tu doli je Marijo preplavljajo naj« čistejše veselje, ki je kakor nekako predglasje ne« beške radosti, ki jo je čakala tam gori. Njeno srce je bilo vedno polno milosti Svetega Duha, in Po besedah svetega Pavla sta veselje in mir tista Posebna darova, ki jih nikdar ne primanjkuje tam, kjer vlada Sveti Duh v kraljestvu božjem srca človeškega: »Kraljestvo božje ni jed in pi« jača, ampak pravičnost in mir in veselje v Svetem Duhu.« (Rim. 14, 17.) In v pismu Galačanom na« steva prav ta apostol: »Sad duha je: ljubezen, ve« sclje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, zdržnost.« (5, 22.)
Toda nekaterim bi se morda zdelo govorjenje o Marijinih radostih v nasprotju z naukom o nje« mh bridkostih, ker si ne morejo misliti Marije ob« enem kot žalostno in radostno Mater. Pomisliti moramo, da se radost in bridkost v človeku veliko bolj in pogosto družita, kakor se nam to kaže na Prvi hip. V globokozarezanih dolinah se večkrat valijo po nižinah temne megle, medtem ko so vi« Šinski deli obronkov vsi kakor pozlačeni od jasnih solnčnih žarkov. Nekaj podobnega je tudi v člo« veku. Toliko je v nas zmožnosti in te raznolične moči so med seboj tako prepletene, da se lahko zgodi in se v resnici tudi večkrat pripeti, da duša drhti v nepopisni radosti, medtem ko čuti trepe« tajo v najbridkejši bolesti. To nam najlepše priča apostol Pavel s svojo besedo: »Poln tolažbe sem in preobilno je moje veselje pri vsej naši nadlogi.« (2. Kor. 7, 4.) Kolikokrat začutimo mi resničnost
besede Gospodove: »Duh je voljan ali meso je slabo.« (Mat. 26, 41.) Da, celo v istem delu naše duševnosti sta po dve strani, v katerih lahko isto* časno vlada radost in bridkost. Jezus, ki je po svoji božji naravi bil vedno deležen videnja in uživanja nebeške blaženosti, in sta to blaženost uživala njegov razum in njegova volja, je bil isto* časno mož bolečin, ki je silno trpel ne le na te* lesu, temveč tudi v duhu, da je sam zaklical: »Moja duša je žalostna do smrti. . . Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!...« (Mat. 26, 38; 27, 46.) Ta primera z Jezusom nam mora pomagati, da lahko razumemo tudi dušo Marijino in v njej tesno spo* jenost in istočasno združenost radosti in bridkosti. V njej sta si radost in bridkost sledili in se dru* žili kakor svetloba in senca. Ko so njene noge sto* pale po trnju te žalostne solzne doline, se je njena glava dvigala v jasno luč in blestečo sinjino ne* beške vzvišenosti. Vse njeno življenje je bilo kakor gosta tkanina iz trpljenja in tolažbe. Vsak dan je ona morala nositi svoj križ, toda vsak dan jo je napajala presladka rosa nebeške tolažbe in veselja.
V življenju svete Katarine Ričijske beremo, da ji je Bog nekoč v zamaknjenosti spremenil njeno srce in je naredil podobno srcu Marijinemu. In Katarina je začutila v svojem srcu nepopisno ra* dost in sladkost, pa istočasno nedopovedljivo brid* kost Srca Marijinega. Pa pri tem si smemo mi* šiiti, da ji je bila vsa radost, ki jo je užila tu na zemlji, tudi v pomoček, da je lažje prenašala brid* kosti in da ji je najbridkejše hipe osladila blažena kaplja vesele misli. Če jo premišljujemo stoječo in trpečo pod križem, ko njen Sin na križu umira, si smemo misliti, da je to strašno bridkost sladila misel, da je to trpljenje in ta smrt njenega božjega Sina — odrešenje in večno življenje njenih človeš* kih otrok. Slično kapljo tolažbe smemo iskati v vsaki njeni žalosti in. lahko si mislimo, kako je vzklikala: »Polna tolažbe sem in preobilno je moje
veselje v vsej moji žalosti!« Pri tem da je bil vedno Bog glavni in prvotni vir vsega njenega ve* selja, njeno spoznanje božje, njena ljubezen božja ln njena božja združenost, ji je njeno veselje in tolažbo večala in množila še neprestana misel na nas in na našo srečo: Marija je bila srečna in ve* sela tudi zaradi tega, da sme in more trpeti za svoje otroke, za njihovo srečo in blaženost.
_ t-e vzamemo cvetko marjetico kot simbol Ma* r|jine radosti in se spomnimo legendarnega mo* dva, ki nam pravi, da je to belo cvetko orosila kaplja krvi Marijine in ima zato rdeče robove, ču* tirno živo lepoto te misli: Kakor sta v tej cvetki spojeni in druga v drugo preliti belina veselja in rdeča barva krvi, tako sta v življenju Marijinem tesno spojeni in se druga v drugo prelivati blesteče veselje in krvava bridkost.
Marjetica, sedmerolepa cvetka, biserček sedme* rih lepih radosti srca Marijinega, simbol njenega sedmeroblestečega veselja.
Radosti Marijine so bile že v davnih časih pred* P}et svetega premišljevanja in tople pobožnosti. Kakor so med žalostmi Marijinimi razne naštevali premišljevali, pa se je naposled vzdržalo šte* vilo sedem, tako prilično je bilo tudi pri radostih Marijinih. Nekateri so se držali števila pet in bi naorali v tem številu gledati nekako vzporednost ^ed petimi ranami Kristusovimi in petimi radost* nh Marijinimi. A pobožnim dušam je bilo to šte* vilo nezadostno; bolj se je uveljavljajo število se* dem kot tipično in pa sedmerim žalostim Mariji* Mm vzporedno. Toda še dandanes se v to sedmero število po raznih krajih sprejemajo različne radosti Marijine.
Kakor so serviti širili češčenja žalostne Matere božje in s tem češčenjem rožni venec sedmerih žalosti, tako so se frančiškani odlikovali v širjenju češčenja Marije sedem radosti in so razširjali tudi
poseben frančiškanski rožnivenec sedmerih radosti Marijinih.
V knjigi »Večna molitev« v 8. uri imamo v rož* nem vencu sedmerih radosti Marijinih naštete sle* deče radostne skrivnosti:
1.	Ki si ga, brezmadežna Devica, z radostjo od Svetega Duha spočela.
2.	Ki si ga, brezmadežna Devica, z radostjo v obiskanju Elizabete nosila.
3.	Ki si ga, brezmadežna Devica, radostno rodila.
4.	Ki si ga, brezmadežna Devica, radostno po* dala svetim trem kraljem.
5.	Ki si ga, brezmadežna Devica, radostno v templju našla.
6.	Ki se je po vstajenju prikazal najprej tebi, brezmadežna Devica.
7.	Ki je tebe, brezmadežna Devica, radostno v nebesa vzel in kronal.
Mesto prikazanja po smrti poudarjajo neka* teri — in posebno frančiškani — kot šesto radost Jezusov vnebohod; sedma radost pa ostane Ma* rijino vnebovzetje in kronanje. Razumljivo je, da se nekaterim zdi vnebohod Jezusov, kot začasno slovo od Marije, spojen z žalostjo ločitve, medtem ko je njegovo prikazanje po vstajenju sama čista, nekaljena radost.
Frančiškansko izročilo nam pripoveduje, da je živel nekoč mladenič, ki je vsak dan s cvetlicami venčal Marijino podobo. Ta mladenič je začutil poklic k redovniškemu življenju in je vstopil kot novinec k frančiškanom. Toda še predno je do* končal svoj novicijat, je čutil silno nagnenje, da bi zapustil samostan in šel zopet v svet; to pa zaradi tega, ker v samostanu ni mogel vsak dan venčati , s cvetlicami Marijine podobe, kot je bil vajen prej v svetu, kar mu je bilo v prav posebno po* božno veselje. V tem notranjem boju je omahoval, ko se mu nekega dne prikaže Marija in ga z ma*
terinsko ljubeznivostjo nagovori in mu priporoči naj vztraja v redovnem življenju. Pouči ga, da bi bil njej najljubši venec, ki bi ji ga mogel pokla* njati, če bi vsak dan zmolil po sedem desetk zdravamarij z očenašem za vsako desetko. Molil naj bi. to na čast sedmerih radosti, s katerimi je bila oveseljena v tem pozemeljskem življenju. Ko so slišali o tem navodilu, so frančiškani z gorečnostjo razširjali pobožnost, ki so jo ime* novah frančiškanski rožni venec. Tako pravi iz* ročilo.
Za ta rožni venec so frančiškani pridobili ve* liko bogatih odpustkov. Po Italiji je pobožnost sedmerih radosti Marijinih posebno razširjal sveti Bernardin Sijenski, po Francoskem in Nemškem, po Poljskem in na Vzhodu jo je širil pa največ sveti Ivan Kapistran.
Na poseben način je častila radostno Mater Marijo sestra iz reda svete Klare, hči cesarja Maksimilijana II., Marjeta od Križa. Ona je vsak dan tedna posvetila eni od sedmerih radosti Ma* rijinih, počastila Marijo vsak dan z drugo mo* litvijo in jo prosila vsak dan posebnih milosti. Ob oznanenju jo je prosila za ponižnost; ob obi* skovanju za ljubezen; ob rojstvu Jezusovem za čistost; ob prihodu treh kraljev za razširjanje vere, za mir in slogo med krščanskimi knezi; ob najdenju v templju, da bi nikdar ne izgubila Boga; ob vstajenju iz groba za živo vero; ob vnebovzetju za umirajoče.
V življenju svete Matilde beremo, da se ji je Marija prikazala in ji dala navodilo, kako naj jo časti s spominom njenih radosti. Tudi to razo* detje je veliko pripomoglo k pouspešitvi te po* božnosti.
Ako dobro pogledamo v nabožno življenje, vidimo, da je k žalostni Materi precej več pobož* nosti kakor pa k radostni; naravno je to že samo
s človeškega stališča, ker nam žalost in trpljenje v življenju vse bolj pred oči stopi in našo po« zornost in naše sočuvstvovanje vse bolj vzbuja, kakor pa veselje in radost, ki je vse bolj prikrita in tiha, posebno v življenju Marijinem. Kakor cveto skromne marjetice tiho in pritajeno po ze= leni trati, tako je bilo s trenutki radosti in veselja v življenju Marijinem. In ker je zlasti trpljenje Kristusovo predmet naše prisrčne pobožnosti, je tudi naravno, da nam premišljevanje tega trplje* nja vzbuja spomin na Marijine bridkosti. Toda v tem ne smemo pozabiti tudi njenih radosti; in njena želja je, kakor je to razodela v raznih prh kazanjih, da jo častimo prav pridno in pobožno tudi s spominom njenih svetih radosti, ki jih je bilo vse njeno življenje tako polno in ki so bile taka tolažba v njenih bridkostih. Kar nam kliče apostol Pavel: »Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi!« (Rim,. 12, 15), to naj nam velja tudi z ozirom na Marijo, da jo prisrčno častimo ne le kot žalostno, temveč tudi kot radostno Mater.
Slišali smo že o svetišču Marije sedmerih ra* dosti v Malem Švadovicu na Češkem. Izbrali so ta naslov tej romarski cerkvi, ker je tam suho črešnjevo drevo ozelenelo in vzcvetelo v sedmem mesecu sedmega leta na sedmih vrhovih in ker se tam studenec razliva v sedmerih curkih iz studenca v kapeli Marije Pomočnice in je mnogo bolnikov po sedmem umivanju z'adobilo tam zdravje. Glavni praznik tega svetišča je praznik sedmerih radosti Marijinih, ki ga praznujejo na tretjo pobinkoštno nedeljo, prav tedaj, ko praz* nujemo mi svetogorsko kronanco. Nekaj poseb* nega pa imajo še v tem kraju: poseben ograjen gozdni park, ki ga imenujejo Marijin vrt. V tem Marijinem vrtu je razvrščenih sedem kapelic, ki predstavljajo sedem Marijinih radosti. Te kape* lice so pa obdane od štirinajstih velikih križev, ki tvorijo križevi pot Jezusov in imajo kot zaklju*
ček velik, zidan božji grob. Kako lepo je tu spo* jena oboja pobožnost do radostne in žalostne Matere!
Tudi v našem življenju sta prepleteni radost in bridkost. In človeška narava je taka, da hre* Peni po radosti ter išče in neprestano želi veselja. In to stremljenje po veselju in radosti se žalibog tolikokrat izpači in izprevrže v pregrešno pože* ljenje, ker človek v svoji zablojenosti in zaslepljen nosti išče veselja prav v nasprotni smeri, kot bi ga smel in moral. Slomšek vprašuje:
»Preljubo veselje, oj kje si doma?
Povej, kje stanuješ, moj ljubček srca?
Po hribih, dolinah za teboj hitim, te videti hočem, objeti želim.
Te iščem za mizo, kjer dobro jedo, na plesu pri godcih, kjer sladko pojo; a prav’ga veselja na rajanju ni: pijance, plesalce veselje beži...«
On najde pravo veselje v otroški nedolžnosti, prav tako kakor najde pesnik Gregorčič izgub* Ijeni raj in njega srečo v pogledu v nedolžno oko. Nedolžnost pa je sreča zato, ker je Bogu naj* bližja in je Bog pravir in začetnik prave in res* nične sreče. Tako kliče prerok Izaija, ki je jokal tudi grenke solze svojih žalostink: »Veselim se v Gospodu in moja duša poskakuje v mojem Bogu, ker me je oblekel z oblačili zveličanja ...« (61, 10.) Kako nam zveni Marijin Magnifikat kakor nekak čist odmev teh besed. Marijo, Mater svetih radosti, častimo kot »Začetek našega veselja«. K njej ho* dimo, da po njej dospemo do cilja vsega našega upanja in vrhunca vsega svetega veselja, ki je v Bogu in v blaženi združitvi z njim in ki bo tra* jalo, neskaljeno skozi vso večnost. Ko je Ezdra razlagal ljudstvu božjo postavo in je ljudstvo jo*
kalo, jim je zaklical: »Ne žalujte in ne jokajte ... in ne bodite žalostni, zakaj veselje v Gospodu je naša moč!« (2, Ezd. 8, 9—10.) Da, veselje v Gospodu je naša moč in naša sreča; naša naj* večja nesreča pa je veselje izven Boga in proč od Boga; in to brezbožno veselje je naša največja šibkost. Zato nam kliče apostol Pavel: »Veselite se vedno v Gospodu; zopet pravim: Veselite se!« (Fil. 4, 4.) Apostol hoče, da smo vedno veseli in samo v Gospodu veseli. In kako lep in jasen je nauk Kristusa Gospoda v velikoduhovniškem go* voru pri zadnji večerji: »Ostanite v moji ljubezni. Ako boste spolnili moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni.. . To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas, in da se vaše veselje dopolni... Jo* kali boste in žalovali... ali vaša žalost se bo spre* menila v veselje.« (Jan. 15, 9—11; 16, 20.) Le tisti, ki ostane zvest v ljubezni in izpolnjevanju zapo* vedi, bo slišal Gospodovo besedo: »Pojdi v veselje svojega Gospoda!« (Mat. 25, 21.)
Dvojnega se zavedajmo v svojem neprestanem hrepenenju po veselju v tej žalostni dolini solz: Prvič, da na svetu ni samega veselja brez žalosti; pravilno pravi nemški pesnik: »Življenja čistega veselja noben zemljan deležen ni.« Drugič, da so človeški nazori in pojmi o pravem veselju silno motni in blodni. Zato pa moramo v šolo Marijino, da nas ona nauči in nam izprosi moči, da bomo znali in mogli prav družiti življenja radosti in brid* kosti. Da nas pa tudi nauči prezirati pregrešno človeško veselje in iskati čisto nebeško veselje.
Nedavno je izšla knjiga z naslovom »Umetnica veselja«, ki popisuje življenje Marjetice Sinclair,1) mladega dekleta, ki je umrla v novembru leta 1925., stara 25 let. Sveti oče Pij XI. je v posebnem pismu poveličal to dekle, ki je imenuje »čudovito rožo krščanske čednosti« in želi, »da bi se njen
1) Sinkler.
življenjepis razširil čimdalje bolj in bi našel mnogo posnemovalcev njenega zgleda.« Dozdeva se, da jo je Bog izbral za drugo Malo Cvetko. Tudi na njeno priprošnjo se je iz nebes vsul dež milosti. V treh letih po njeni smrti je bilo javljenih odboru za priglasitev Marjetice blaženim okrog 2000 uslišanj, ki so jih ljudje dosegli na njeno priprošnjo. Njeno življenje v preprostih razmerah, njena solnčnost in veselost, njena popolna vdanost Bogu, ki tudi v trpljenju kliče: »Bog me ljubi, ker vedno spolnju« jem njegovo voljo,« je blagovest za današnji ob* ubožani svet. Vse življenje Marjetice Sinclair je kakor ena sama pesem o velikosti božje Previd* nosti nad človeškimi otroki. Nad njo se je spolnilo? kakor še nad vsakim, ki je brezpogojno zaupal v Boga: »Pot pravičnega je kakor luč jutranjega svita, izide in raste do polnega dne.« (Preg. 4, 18.)
K tej veseli Marjetici, k tej umetnici pravega življenjskega veselja se obračajmo s tistim zaupa« njem, kakor se do nje obračajo stotisoči, ki se ji priporočajo s toplo prošnjo. Ona nam bo kazala pravo pot resničnega veselja, ki nas privede do naše radostne Matere, katero ob naši zadnji uri z veseljem pozdravimo:
Vesel to zemljo zapustim, srčno, srčno že hrepenim za tabo, Mati, tvoja stvar ti čast dajati tam vsekdar.
Le pridi, smrt, se ne bojim, v Marijin vrt v nebo hitim, tja v cvetni gaj nikdar veneč, kjer vekomaj solza ni več.
(Venec, 893.)
‘Dobra misel -^‘Materna dušica.
V moji duši skrivnost, v mojem srcu sladkost:
Majniška misel — najlepša, najslajša: Mati Marija.
(Zdrava Marija, 101.)
Dobra misel in materna dušica sta dve od Boga blagoslovljeni, zelo prijetno duhteči in zdravilni rastlini. Kar poudarja Cerkev na praznik Mariji« nega vnebovzetja pri blagoslavljanju zelišč, da jih daja Bog ljudem za rabo, velja prav v lepi meri za ti dve rastlini in njene duhteče in žlahtne se« strice, ki jih je dobri Stvarnik v obilici nasadil v prijetno pomoč ubogemu človeku. Obe cvetki sta iz rodu ustnatic in sta v sorodu z meto in meliso, baziliko in majarončkom, lavendelnom in rožma« rinom in tudi z žepkom in žajbljem. To je ena iz« med najžlahtnejših in najprijetnejše dišečih dru« žinic v kraljestvu božjih rožic in zelišč.
Dobra misel je sestrica vrtnega zdravilnega ma« jarončka. Ponekod imenujejo dobro misel zaradi sorodnosti in podobnosti z vrtnim tudi navadni ali
divji majaronček; toda besedica navadni ali divji ga ne sme ponižati v naših očeh; imenujejo ga tako, ker ne potrebuje vrtne nege in skrbi, term več raste nenegovan ob poteh in na neobdelanem svetu. Zraste mnogo višji kot njemu sorodni pristni ali vrtni majaron. Steblo je do pol metra visoko in nosi od junija do septembra drobno, zelo pri* jetno dišeče, rožnordeče cvetje, ki se preliva vča* sih na belo ali tudi vijoličasto barvo.
Ni časa ni dobe, ko bi dobra misel ne bila v slovesu, in le malo je rastlin, ki so prišle do tolike veljave. Stari so verovali, da brani dobra misel človeka pred telesnimi in dušnimi slabimi vplivi, da odganja bolezen in celo hudega duha. Ko so še v čarovnice verovali in mislili, da jim hudobni duh zapira usta, da nočejo govoriti in izpovedati svojih pregreh, so jim polagali pred usta dobro misel, ki je hudemu duhu s svojim blagoslovljenim vonjem baje zelo neprijetna. Dobra misel je člo* veku pomagala zadobiti izgubljeno zdravje in ga vzdrževala v vedrem razpoloženju, mu delila ve* selje do dela in zadovoljnost srca. Zato so že stari Grki dajali svojim delavcem v hrano poleg ma* terne dušice tudi dobro misel, da jih je vzdržala pri delu vedre in dobre volje.
Dobro misel so nekdaj nabirali samo ob svetih in blagoslovljenih dneh. Omenili smo že, da so verjeli stari, da ima dobra misel veliko moč zoper hudobnega duha. Trem zeliščem so predvsem pri* pisovali tako moč: dobri misli, šentjanževi roži in beli ajdi. To je bilo prepričanje praznoverja; mi pa vemo, da je treba trojnega drugačnega ze= lišča za to: žive vere, trdnega upanja in goreče ljubezni. In vemo tudi, da je ena velika in silna zmagovalka hudobnega duha, tista močna žena, ki je peklenski kači glavo strla in ta je preblažena Devica Marija, pred katero hudobni duh najbolj trepeta in najprej zbeži.
Druga blagoslovljena rastlinica, ki jo danes ho* čemo poviti v šopek Rože Marije, je materna din šica, ki se imenuje tudi timijan. To blagodišeče zelišče raste po vrtovih; dobimo pa poleg vrtne tudi poljsko materno dušico, ki raste po bolj suhih travnikih in cvete od maja skozi poletje do je* šeni. Je majhen grmiček s prijetnodišečim, rožno* rdečim cvetjem. Starim Grkom je bil posebno pri* ljubljen ne le kot zdravilna, temveč tudi kot me* dena rastlina. Gora Hvmettos1) je bila vsa pora* ščena z materno dušico, iz katere so marljive če* belice znašale skupaj sloveči himetski med. Ker materna dušica tako pridno medi, je bila starim Grkom simbol pridnosti in marljivosti. V sred* njem veku pa je zadobila pomen poguma in srč« nosti in plemenite gospe so svojim vitezom vezle v opasnice vejice materne dušice, ki jih čebele ob* letavajo. Tudi materna dušica je v praznoverju imela moč zoper hudobnega duha. Če je bil v hiši obešen venec iz materne dušice, so verovali, da prinaša domu velik blagoslov. Mi vemo pa za go* tovo, da je vsakemu domu v velik blagoslov, če materno dušo preveva duh duše Marijine in je tako Marijina duša blagi duh vse hiše, ki prinaša zares nebeški blagoslov in odganja hudobnega duha in vse njegove napasti.
Veliko dobrega je v dobri misli in materni dm šici in veliko lepega vedo o njih povedati. V vsem tem je veliko pomembnega, kar bi lahko na Marijo obrnili; če pa danes ti dve zelišči skupaj povezani povijemo v Marijin šopek, storimo to predvsem zaradi njiju lepih in pomembnih imen, v katerih najdemo globoko simboliko za prelepo in žlahtno materinsko mišljenje in čuvstvovanje Marijino napram nam, ki smo njeni otroci. Nič nas ne sme motiti dejstvo, da se ta misel Marijinega materin*
‘) Himettos.
stva večkrat ponavlja. Saj je v naravi toliko reči, ki nas tega spominjajo. Saj se otroku tako rada zopet in zopet povrača misel nazaj k materi. Saj tudi v lavretanskih litanijah tolikokrat ponovimo klic: Mati!
Dobra misel nam je prav posebno lep simbol za Mater dobrega sveta.
Marijo častimo kot drugo, boljšo Evo, drugo, boljšo Mater našo. Eva je v raju poslušala prigo« varjanje in zapeljive besede hudobnega duha in je sledila njegovemu pogubnemu nasvetu. In ona je s svojo besedo še Adama pregovorila in ga s svo« jim nasvetom in z zgledom v greh potegnila. Ena rnisel, ena zla misel ju je premotila: ni res, da umrjeva, ampak kakor bogova postaneva in bova imela vse spoznanje dobrega in slabega! Res sta spoznala zlo, toda zaradi greha je njiju volja oslabela in bila v hudo nagnjena, njiju spoznanje Je otemnelo in bilo v zmoto obrnjeno. To je dvojno hudo: da smo k slabemu nagnjeni in da dobrega ne spoznavamo; to je iz naše dediščine po prvih starših. Greh nas je naredil otroke, slabotne in zmotne, ki sami ne zmorejo in ne znajo prave Poti, zato potrebujejo matere modre svetovalke. In ta naša svetovalka, ki nam jo je Bog dal, je Marija, mati dobrega sveta, Devica najmodrejša in Sedež modrosti.
Marija je bila, kakor nobena druga stvar, tudi noben angel, razsvetljena od Svetega Duha. To razsvetljenje se je pokazalo prav jasno tisti dan, ko je tako razločno, ponižno in modro spoznala večni sklep božji. Takrat, ko ji je angel Gospo« do v prinesel oznanenje, da je odločena za Mater božjo, takrat, ko je preizkusila tega božjega po« slanca, ali je angel luči ali ne, se je izkazala kot Devica najmodrejša in Mati dobrega sveta polna. »In je razmišljala, kaj pomeni ta pozdrav.« (Luk. 1, 29.)
Da je za nas ljudi dozorela v Mater dobrega sveta, za to je imela Marija priliko tedaj, ko jo je večna Modrost učlovečene Besede uvajala v skrivnosti kraljestva božjega. Že tedaj ko so pa* stirji povedali, kaj jim je bilo rečeno o Detetu, je »Marija vse te besede hranila in jih premišljevala v svojem srcu«. (Luk. 2, 19.) In ko nam evangelist pove, da se je Marija z Jožefom »čudila temu, kar se je govorilo o Detetu« (Luk. 2, 33) po ustih Si* meonovih, je tu to čudenje zopet le izraz njenega pobožnega premišljevanja. Nadalje beremo: »De* te pa je rastlo in se krepilo, vedno bolj polno mo* drosti, in milost božja je bila z njim.« (Luk. 2, 40.) Tu si moramo pač misliti, da je z modrostjo in milostjo Besede božje rastla milost modrosti v Mariji sami. Potem ko sta našla z Jožefom dva* najstletnega Jezusa v templju, beremo zopet, da je Marija vse besede Jezusove ohranila v svojem srcu. (Luk. 2, 51.) Tako si moramo lahko misliti, kako je Marija neprestano premišljevala vsako besedo in vsako dejanje svojega božjega Sina Je* zusa; v tem premišljevanju je pod vplivom sprem* ljajoče milosti in neprestanega razsvetljevanja Svetega Duha zorela v vedno večje spoznanje božjih reči in je bila tako ne le sama v sebi naj* modrejša in vse modrosti sedež, temveč je postala tudi za nas vse premodra Mati dobrega sveta. Očitno se je pokazala kot Mati dobrega sveta z glasno besedo na svatbi v Kani galilejski, ko je rekla služabnikom: »Karkoli vam poreče, storite!« (Jan. 2, 6.) Potem se je Marija v javnem življenju Jezusovem v svoji ponižnosti umaknila v ozadje. Saj je govorila in učila sama učlovečena, neskonč* no modra Beseda božja.
Po Jezusovem vnebohodu in po prihodu Sve* tega Duha, katerega je bila ona sodeležna po vsem bogastvu podeljenih milosti in darov, je brez dvoma Marija ostala, kot je bila že za časa Jezusovega javnega življenja in učenja, vodnica
in učenica pobožnih žen, ki so se bile Jezusu pri* družile. Bila je učenica s svojim življenjem in svojim zgledom, po svojem prečistem devištvu in svoji sveti gorečnosti v vseh krepostih in dobrih delih. Bila je svetovalka s svojim zgledom in svo* jo besedo. Prav gotovo so novospreobrnjence vo* dili k njej, da so iz njenih ust slišali besede o de* lih in skrivnostih njenega Sina. Kdo bi bil mogel z večjo privlačnostjo pridobivati srca za ljubezen do njenega ljubljenega Sina? Ali si moremo mi« šiiti boljšo katehetinjo, kot je bila Marija, Jezu* sova Mati?
Potem ko je bil odšel Jezus v nebesa, niso pri* hajale k Mariji samo pobožne žene in svetih vednosti žejni novospreobrnjenci, temveč tudi apostoli in učenci Gospodovi, ki so pri njej iskali sveta in pomoči ter tolažbe v prevažnem in pre* težavnem vodstvu Cerkve, posebno še, ko so iz* bruhnile proti njim, sovražnosti in so začela pre* ganjanja. Marija si sicer ni prilaščala kakega od* ločilnega in vodilnega mesta nad njimi; saj je bil Sveti Duh, ki je razsvetljeval apostole. Toda Marija je bila sedež modrosti kot nevesta Svetega Duha, ki jim je po njej delil svojo tolažbo in jim dajal svoja navodila. Marija je bila Kraljica apo* stolov; kot Mati Jezusova je bila ona srce in mati vse krščanske občine; bila jim je pa tudi glava in učenica. Prihodnjim učenikom vseh narodov je bilo treba še marsikaj vedeti iz življenja božjega Učenika, posebno o njegovem učlovečenju in o njegovi mladosti. Kdo bi jim te skrivnosti iz živ* ljenja Jezusovega mogel boljše in lepše opisati kot njegova preblažena Mati? Tako je bila ona posebna učenica evangelistov. Gotovo je, da so jo osebno poznali Matej, Marko in Janez; in če se zgodovinsko ne da to dokazati tudi o svetem Luku, hoče to vedeti pa pobožno izročilo, ki trdi celo, da je on naslikal podobo Marijino. Če pa ni druge podobe naslikal, jo je v svojem evangeliju
bolj jasno in živo naslikal kot ostali evangelisti. Ko beremo pri njem, kar nam o Jezusovem skrb tem življenju pripovedujejo in kar nam pove o Mariji sami, ne moremo dvomiti, da bi ne imel vsega tega znanja od nje same. Saj nam ravno on pripoveduje ponovno, kako je Marija vse v svo* jem srcu ohranila; iz tega srca je potem njemu delila bogastvo vednosti in znanja. Kakor apo* stoli, učenci in evangelisti, so se v prvih časih obračali vsi k Mariji po svet in pomoč in jo ča* stili kot Mater dobrega sveta.
Ta naslov je Cerkev Mariji priznala s poseb* nim praznikom in s posebnim vzklikom v litani* j ah. Praznik Matere dobrega sveta praznujemo 26. aprila. Središče češčenja je v Genazzano, južno od Rima. Tam se časti podoba Matere do* brega sveta, ki se je baje na čudežen način prh kazala leta 1467. Legenda pravi, da je bila ta po* doba prej v Skadru v Albaniji, odkoder je izgi* nila zaradi nevarnosti poškodovanja od strani Turkov in se prikazala v Genazzano, kjer je se* daj v prav posebnem češčenju. Nekoč so jo ime* novali Mati dobre pomoči. Marija drži na levi roki božje Dete in nad njiju glavama se razpenja mavrica. Že leta 1884. je papež Leon XIII. odobril posebno mašo na čast Materi dobrega sveta. V prvi molitvi te maše molimo: »O Bog, ki si rodi* teljico svojega ljubega Sina nam dal za mater in njeno lepo podobo proslavil s čudovitim prikaza* njem: daj, prosimo, da se bomo vedno držali nje* nih opominov in mogli po tvojem Srcu živeti ter srečno dospeti v nebeško domovino.« V berilu te maše slišimo h koncu besede modrega Siraha, ki jih Cerkev polaga Mariji na jezik: »Kdor mene posluša, ne bo osramočen; in kateri delajo po mojem nauku, ne bodo grešili. Kateri mene po* jasnjujejo, bodo večno živeli.« (Sir. 24, 30—31.) V gradualu slišimo prelepe besede: »Jaz, modrost, bivam pri posvetovanju in sem pri umnem pre*
mišljevanju. Blagor človeku, kateri me posluša in čuje pri mojih vratih vsak dan in name pazi pri podbojih mojih duri. Kdor mene najde, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda.« (Preg. 8, 12; 34—35.) V traktatu te maše pa slišimo: »Pri meni je svet in pravica, pri meni je razum* nost, pri meni je moč. Jaz ljubim nje, kateri mene ljubijo, in kateri zgodaj name čujejo, me bodo našli. Jaz hodim po potih pravice in po sredi pravičnih steza, da jih bogatim, kateri me ljubijo in njih zaklade napolnjujem.« (Preg. 8, 14; 17; 2°—2 h)
Že samo te besede, če jih resno premišljuje* mo, nas morajo navdati z zaupanjem do naše nebeške premodre Matere. Obračajmo se z vsem zaupanjem k njej v dvomih in skušnjavah. Saj je teh toliko v našem revnem življenju. Saj smo kakor tavajoči izgubljenci in oslabeli siromaki, da ne vemo, ne kod in ne kam. Ali ni že skoraj vsakdo skušal v življenju to, kar poudarja pesnik v svoji pesmi, ko pravi:
»Ko brez miru okrog divjam, prijati ji vprašajo me, kam.
Vprašajte raj’ oblak neba, prašajte raji val morja, kadar mogočni gospodar drvi jih sem ter tja vihar...«
(Prešeren.)
Tako nas viharji strasti in dvomov premeta* vajo skozi življenje, pa smo vsi zmotni in sla* botni in si ne vemo in ne moremo pomagati; toda imamo Mater, ki je modra in mogočna in ta nam bo znala pomagati s svojim svetom, da ne zablo* dimo in se ne pogubimo. K njej se zatekajmo v vseh težavah in skušnjavah. K njej kličimo z zaupanjem:
»Vodi, Marija, po pravi nas poti, da nas nobena skušnjava ne zmoti; varuj in brani nas vse dni, da nas sovražnik ne dobi.«
Skušnjave, to so hude misli, navdahnjene od hudobnega duha; pomoč proti tem skušnjavam in proti hudemu duhu je pa vsaka dobra misel, ki nam jo Marija, naša Mati navdihne. Saj vsak človek sam večkrat skusi, da v njem včasih kar roji slabih in hudih misli, spočetih iz mesa in krvi, zdramljenih od hudobnega duha in hudob* nega sveta. Misli zoper vero ali upanje, zoper božjo ali človeško ljubezen; misli zoper ponižnost ali nedolžnost, zoper pokorščino ali potrpežljivost, zoper krotkost ali gorečnost; misli zoper vse kre* posti in čednosti, misli zoper resnice ali zapovedi, misli hude Bogu ali ljudem. Kakor v strupenem kačjem gnezdu ali osjem duplu, tako je včasih v nesrečnem srcu človekovem. Kolikokrat bi nam morala naša nebeška Mati zaklicati z besedami svojega Sina: »Zakaj v srcu hudo mislite,« (Mat. 9, 5.) Zoper vse te bude misli zatekajmo se le k njej po zdravilo dobre misli in svetega navdih* njen j a, ki naj prežene vse zlo in hudo.
K njej se zatekajmo prav posebno tudi v važnih življenjskih odločitvah, ko smo sami pre* malo izkušeni in ko nam tudi človeški svet ni vedno zadosten in zanesljiv. Kdo more samega sebe do dna spoznati? Kdo more spoznati svo* j ega bližnjega dušo in srce? Kdo more gledati v skrivnostno prihodnost? Vse to presega človeško modrost, toda vse to pa zmore ona, ki je Devica najmodrejša in Sedež modrosti. Ona nam bo moglai in znala dati najboljši svet v najvažnejših odločitvah, posebno pri izbiri stanu, duhovskega ali redovniškega, samskega ali zakonskega; pri izberi življenjskega druga ali nove življenjske poti.
In s posebnim zaupanjem nas mora navdati Poleg resnice, da je Marija Mati dobrega sveta tudi še resnica, da je ona tudi Mati božje pret vidnosti. Pod tem naslovom jo Cerkev časti s Posebnim praznikom v soboto pred III. nedeljo v novembru. V berilu te maše slišimo silno lepe besede Sirahove o modrosti božji, ki je vodnica Previdnosti. V gradualu odmevajo iz ust Marijinih ganljive besede preroka Izaija: »Ali more žena Pozabiti svojega otroka, da se ne bi usmilila sina svojega telesa? In ko bi tudi ta pozabila, vendar Jaz ne pozabim tebe.« (49, 15.)
Iz tega praznika Matere božje previdnosti nam niha naproti že ne več samo dobra misel Matere Marije, temveč nam tu živa drhti naproti v svoji neizmerni skrbi materna dušica Marijina.
Ljubi Bog, Oče naš nebeški, ki skrbi za ro* žice, da jih odeva z lepoto in slavo, ki skrbi za Ptičice, da jih hrani in redi skozi celo leto, skrbi še veliko bolj za človeka, ki ga brani kakor pun* čico v očesu. In do božjega Srca, iz katerega pri* bajajo vse blagodati in dobrote, ima ključ pre* blažena Devica Marija, ki jo zato opravičeno kli* eemo in častimo kot Mater previdnosti božje. Dobra misel, dober svet je predvsem modrost. Previdnost je pa modrost spojena z dobroto. Vsa ljubezen in vsa modrost Materine duše Marijine Preveva njeno ravnanje in zadržanje napram nam. Če jo imenujemo Mater božje previdnosti, ne mislimo s tem, da je ona rodila previdnost božjo, temveč hočemo s tem poudariti, da ona razpolaga kakor hoče, kadar hoče in za kogar hoče z vsemi dobrotami previdnosti božje. V tem razpolaganju Jo oduševlja vedno najplemenitejše materinsko čuvstvovanje. Kar je v malem v hiši in družini materna duša, ki se ji vsi dobri otroci vdajajo z vsem zaupanjem, to je v velikem v Cerkvi in krščanstvu materna duša Marijina, duša Matere božje previdnosti. In tej materinski previdnosti
in ljubeči duši Marijini se prepuščajmo z vso vdanostjo in z otroškim zaupanjem. Saj smo mi sami prekratkovidni, da bi mogli spoznavati pota in namene božje previdnosti, da bi mogli gledati v prihodnost, kam nas hoče ta previdnost pripe* Ijati in kaj z nami nameruje. Marija vse to vidi in vse to ve, zato se z neomajno zaupnostjo pre* puščajmo njenemu materinskemu vodstvu prav kakor slabotni in zmotni otroci. Vedno in povsod veje krog nas dih njene materne duše, ki je vsa razsvetljena od modrosti in razžarjena od ljubezni.
In če v svoji slepoti in zmoti, v svoji neved* nosti in kratkovidnosti včasih prav ne moremo drugače, kakor da se pustimo premagati žalosti in bridkosti vsled življenjskih trdoč in težkoč, prav tedaj prepustimo se vsi in popolnoma objemu njene materne duše, ki nas objame kakor mati svoje jokajoče dete in ga tako dolgo teši na svo* jem srcu, da mu potolaži bridkost in žalost in odpoljubi iz očesc zadnjo solzico. Nikar in nikdar ne pozabimo, da je Marija najboljša materinska Tolažnica žalostnih, kakor jo kličemo v lavretan* skih litanijah toliko in tolikokrat, in kakor jo častimo s posebnim praznikom, ki ga imamo v soboto po prazniku svetega Avguština (28. avgu* sta). V Marijinem vrtu je skozi vse njeno živ* ljenje cvetela roža pasijonka in je duhtel pelin žalosti. Ali naj bi samo v tvojem vrtu in tvojem življenju tega ne bilo? Zavedaj se, da je to zdra* vilo; in če se ti pregrenko zdi, te ona pouči in potolaži. Ko te razsvetli njena dobra misel in objame njena materna duša, ugasne žalost in umrje bridkost in sladka tolažba te prevzame.
Kakor dobra mati vedno in povsod misli na svoje otroke in jim pomaga s svojim svetom in s svojo modrostjo, s svojo ljubeznijo in svojo dobroto, tako in. še veliko bolj nam je res dobra in skrbna mati Marija v vseh razmerah in zade*
vah, v vseh težavah in skušnjavah, v vseh nevar* nostih in nezgodah življenja.
Družina Elmann je prebivala v lepem domu ob Spodnjem Renu na Nemškem. Edina hči Ro* žica je bila od staršev skrbno in lepo vzgojena. Prav posebno prisrčno je častila preblaženo De* vico Marijo. Njeno naj večje veselje je bilo vedno, če je mogla krasiti oltar Marijin z belimi rožami in lilijami. Pogostokrat je izpraznila svoj hranil* nik, da je mogla še v pozni jeseni nakupiti cvetja za preblaženo Devico. Ko so jo oddali v samostan za nadaljno vzgojo, je takoj prevzela službo okraševanja Marij-inega oltarja. Bilo je ob koncu nekih počitnic, ko je odhajala zopet v samostan« sko šolo. Oče jo je spremljal in se vozil z njo po železnici. Železnica je peljala mimo velikega, krasno urejenega, vrta, v katerem so cvetele naj* lepše rože. Pri pogledu na ta vrt se je deklica obrnila k očetu s prošnjo: »Lepo te prosim, atek, daj, da izstopiva na prihodnji postaji in se vrne* va do tega lepega vrta. Tako zelo rada bi prinesla moji nebeški Materi prav lep šopek rož!« Oče ji reče:’ »Lastnik vrta prav gotovo ne bo zadovoljen, dati najlepše rože.« Toda Rožica ni odnehala in je toliko časa prosila, da se je oče vdal. Lastnik vrta ju je zelo prijazno sprejel in je sam narezal naj* lepših rož, da jih je podaril pobožni deklici. Vsa vesela se je vrnila z očetom nazaj na postajo. In kaj slišita tu? Vlak, v katerem sta se vozila prej, je skočil s tira in prav tisti železniški voz, v ka* terem sta ona dva sedela, je bil popolnoma razbit.
Ali ni bila od Matere dobrega sveta navdih« njena Rožici dobra in lepa misel, da bi Mariji prinesla prav tistih rož v dar? Ali ni duša Matere božje previdnosti čula nad tem dobrim in po* božnim otrokom?
Če bomo pobožni častilci in pravi otroci Ma* rijini, bo tudi nas vodila po potu življenja dobra
misel Marijinega sveta in nas spremljala materin* ska duša njene previdnosti.
Zaupajmo vanjo! Priporočajmo se njej!
»O Mati, ti nas vodi in roko nam podaj, ti varhinja nam bodi, nas vodi v sveti raj! Zvesto nam stoj na strani, moči sovražnih brani.«
(Venec, 857.)
Planika.
Vidim visoko Goro .
Bogoiskatelj molče dviga pogled do Gore: »Kdo si, Visoka, pred mano?«
(S. Sardenko.)
Leta 1928. je izšla drobna knjižica, ki nosi na« slov: »Vzor Marijinih družbenic« in popisuje živ« Ijenje mladenke Francke Repnikove, ki se je ro« dila v Višnji gori na Kranjskem 3. avgusta 1895. S starši se je pozneje preselila v Ljubljano, kjef je dorastla v dekle, o katerem piše njen življenje« pisec, da je bila vzor vsem in v vsem, še posebno lep vzor družbenicam Marijinim. Dne 1. maja 1909. je vstopila v vrt uršulinske Marijine družbe in bila v tem vrtu cvetka, ki je s svojo lepoto vzbu« jala občudovanje in skrivnostno privlačnost. V svoji veliki ljubezni do Marije je želela, da bi ves svet Ijtibil Marijo in njej v čast pletel vence kreposti. Plesti Mariji venec krepostnih del, je bilo njeno posebno veselje. V pismih na svoje Prijateljice često omenja te dušne vence, zlasti v zadnjih mesecih svojega življenja.
Dne 15. aprila 1918. piše svoji prijateljici: »Z vsakim dnem se bolj veselim Marijinega meseca. Kako naj počastim Njo — jaz — Njen otrok? Vsak dan ji hočem prinesti eno rožico in ji ho«
čem splesti lep, skromen venček. Gotovo ji ugaja, saj je tako ljubezniva.« — Dne 3. majnika navdušuje prijateljico: »Le pridno trgajva cvetke in jih spletajva v Marijin venec, saj je gotovo ve? sela, če jih prinašava iz ljubezni do Nje in ljubega Boga. Jutri ji natrgajva veliko planik. Gotovo so ji všeč, ker rasto tako visoko na planinah.«
Ostanimo danes pri teh planikah, ki jih je Mariji hotelo prinesti to vzor dekle, ta višnjegor« ska cvetka v dar.
V rastlinskem sorodstvu je ta cvetka s po« nižno in ljubko marjetico, cvete pa visoko tam gori po planinah do mej večnega snega. Planika se imenuje po naše, Nemec ji pravi »Edehveiss«,1) kar pomeni »plemenita bel« ali »žlahtna bela cvetka«.
Planika je od vseh ljubiteljev planin zelo ce« njena cvetka; mnogi se spuščajo v smrtne nevar« nosti, da dosežejo najlepše cvetove, ki bleste kot lepe planinske zvezdice po nevarnih in strmih planinskih čereh. Mnogi so se že smrtno pone« srečili, ko so jih nabirali. Zdi se, kakor da bi ta cvetka včasih hotela zaklicati: »Ne dotikaj se me!« Mnogi planike skoraj ugonabljajo, ko jih brezvestno ruvajo s koreninami. Eden izmed naj« slavnejših planincev, dr. Kugv, piše v svoji knjigi »Julijske planine v sliki« k prelepi sliki planike sledeče: »Čigavo srce ne bije močnejše, kadar za« gleda v čereh srebrne zvezde planike? Na mlade« ga, na starega, na vsakogar učinkuje z enako ne« minljivo čarobnostjo. Iščite, kakor daleč morete, nobena druga cvetka ji ni podobna. Prizanesite ji! Pustite goram, če jih ljubite, ta najplemenitejši okras! Pokaj naj bi venela na vaših klobukih? Saj vam ne pristoja! Poglejte v zrcalo in opazujte svoj klaverni mestni obraz! Saj se ne postavljate z njo, samo obtožuje vas pred vsemi gorami kot
Edclvajs.
grabeže in plenivce. Pustite jo, simbol večne čistosti gora, v baržunasti lepoti na nežni tratici v skalovju njene domovine.
Planika ti, planika ti, tvoj lepi cvet tako blesti!«
Tako nam predstavlja ta veliki planinec pla* niko kot nekako sveto planinsko cvetko, srebrno Planinsko zvezdico, beli simbol planinske čistosti in lepote.
Silvin Sardenko jo v Dekliških pesmih pred* stavi kot simbol bele dekliške mladosti:
»O, planika — moja mladost — nevesta visokih planin, tvoja dota, čaroben blesk, tvoj ženin je žarek z višin.«
Nam naj bo planika, ki jo je vzornica Mari* jinih družbenic povila v majniški šopek Marijin, Predvsem simbolična cvetka Marijina. Italijani radi imenujejo planiko »stella alpina«, planinska zvezda. Nam je Marija Zgodnja danica in nam je yečernica, jutranja in večerna zvezda; ona nam je tudi gorska zvezda in nam je tudi planinska zvezda. Marija od jutra do večera, od večera do jutra; Marija od morja do planin, od planin do morja: Marija naša zvezda vedno in povsodi! Če nam je Marija na Barbani in na Bledu morska in jezerska zvezda, nam je višarska in svetogorska Marija zvezda naših planin in naših gora!
Roža Marija, cvetka višinska, zvezda planim ska, bodi češčena!
Saj ji tako radi prepevamo:
»Na gor/ stanuješ, v nebesih kraljuješ; o prosi, Marija, pri Bogu za nas!«
Dunajski pisatelj Hoppe, ki je napisal debelo knjigo o božjih poteh, poudarja, da je v našem ljudstvu opaziti prav posebno stremljenje; naše ljudsvo se namreč odlikuje pred drugimi s tem, da ima postavljenih veliko svetišč po hribih in gorah. Kjer je priroda ponudila kako lepo višino, je pobožno ljudstvo že zgradilo kako svetišče. Znano je, da se od Svetega Petra blizu Brezij vidi s prostim očesom 120 cerkva. Ta dunajski gospod je po površni cenitvi, kakor sam poudarja, ugoto* vil po slovenskih krajih tisoč in raje še več cer* kva po višinah; po hribih in gorah. Oddaljene od vasi pač niso potrebne, a pričajo o idealnem čuvstvovanju, o globoki pobožnosti, o verski sili in moči in o poeziji našega ljudstva, ki brez ozira na samo potrebnost in koristnost sledi le vzviše* nim težnjam srca in ne miruje in ne počiva, do* kler ne postavi Gospodu, češčenemu in ljublje* nemu, na najlepših vrhovih gora kamenit Tedeum, drugega za drugim.
In prav ta mož je ugotovil po primerjanju z vsemi narodi nekdanje stare države, da je prav naše ljudstvo najbolj Mariji vdano, da jo najrajše obiskuje na božjih poteh in da bi se po pravici smelo imenovati »Marijino ljudstvo«. In: to Mari* jino ljudstvo je postavilo toliko višinskih Marijinih svetišč. Če se človek ozre na tako svetišče, mu duša kar sama zapoje:
Cerkvica vrh gore, cerkvica bela, vsak dan pozdravlja te duša vesela...
Saj mi tako ljubo gledaš z višave, s holmca zelenega daješ pozdrave ...
Poglejmo nekoliko okrog sebe po ožji domo* vini. Na Barbani imamo morske zvezde Marije svetišče en meter nad morjem; naj višje svetišče pa si je izbrala planinska zvezda Marija na višar* skem vrhu 1789 metrov nad morjem. In če se s te
božje poti peljemo po Soški dolini, zagledamo v bližini tolminskega trga na ljubki višini prijazno mengorsko Marijino cerkev. Nad kanalskim tr* gom je na eni strani nadavška, na drugi marija* celjska romarska Marijina cerkev. Iz mesta gori« Škega vidiš veličastno svetogorsko Marijino sve* tišče. Tam ob pobočju trnovskega gozda na skal* nati višini kraljuje vitovska Marija vnebovzeta; kjer se dviga ob iztoku Vipavske doline kraška planota, tam vlada mirenska žalostna Mati na ljubkem griču. In če bi romali križem po naših krajih, bi videli vse polno Marijinih višinskih cer* kva. Kako je krasen pogled od kanalskega mari* jaceljskega svetišča proti vzhodu na novi veli* častni dom svetogorske Kraljice, proti zapadu pa na gori, nad videmsko planjavo, starodavni, utr* jeni graščini podobno svetišče starogorske Gospe. In vsa ta svetišča so pogosto obiskovana od mno* goštevilnih romarjev in romarskih procesij.
Nekaj prav posebnega je v tej^ težnji naših src, ki hrepene k Mariji v višino. Ta težnja je odmev in odziv klicu Marijinemu, katera si je sama izbrala mnogo teh višinskih cerkva kot ro* marska svetišča in prestole svoje milosti. Ne sme* mo misliti, da so te višinske in planinske cerkve zrastle iz turistovskega in hribolaškega razpolo* ženja. Hribolastvo se je razvilo šele v poznih no* vejših časih. V tistih časih pa, ko je nastala ve* lika večina višinskih cerkva, so bile krasote pla* nin še kakor zaklenjene skrivnosti, nepoznane in neobiskovane od velikega sveta.
Marija sama je klicala uboge zemljane iz nižin v višine; ona je v srca zasejala tisto idealno hre* Penenje, ki se je dvigalo in vzpenjalo iz življenj* skih nižin proti nebeškim višinam. Podzavest* no občutje je vladalo v dušah, ki se sredi šuma In hruma, sredi smeha in greha sveta niso mogle Približati tako lahko Bogu in njegovi presveti Materi. Iz meglenih nižin so se dvigali v solnčne
višine, kjer so se čutili nebesom in Bogu bližji. Vse lepe višinske cerkve so kakor kameniti odjeki hrepenenja: »Sursum corda! Kvišku srca!«
In v dejstvu, da je največ višinskih cerkva prav Mariji posvečenih, vidimo že dokaz, da je Marija sama klicala srca v te tihe in svete višine. In če se naše ljudstvo tega morda ne zaveda jasno, pa čuti to toliko bolj živo.
V današnjih dneh se je močno razvil turi* stovski šport; posebno o praznikih je mnogo ljudi, ki zanemarijo svoje verske dolžnosti in la* zijo po planinah. Pri premnogih je to zgolj te* lesno udejstvovanje, mnogi so idealni občudovalci planin; toda tudi takih je veliko, ki hočejo dru* žiti lepo in dobro. Po mnogih planinah imajo dam danes kapelice, kjer se o praznikih darujejo svete maše, da se jih hribolazci lahko udeležijo. Sredi planin so to klici: Kvišku srca! So to trenutki, ki zganejo človeka, da dvigne svoj pogled preko vse ustvarjene lepote k njenemu Stvarniku in k nje* govi presveti Materi. V zadnjih časih se je na marsikateri planini dvignil nov spomenik planin* ski zvezdi Mariji. Na Montblanku še v višini 3482 metrov dviga Marijin kip, visok 1.20' m in težak 44 kilogrmov. Osem mladih planinskih vod* nikov in Chamonix,1) med njimi predsednik in več članov katoliškega mladinskega društva, je nekega dne pod vodstvom duhovnika Buarnet=a2) in slav* nega planinskega vodnika Ravaueba3) odšlo v go* rovje Montblanka, da tam gori na enem najnevar* nejših in najvišjih vrhov postavijo kip Marijin. Ob tretji uri zjutraj so zapustili z dragocenim bre* menom Chamonix in po več kot sedemurni hoji, polni velikih težav in nevarnosti, ki si jih more predstavljati samo veleplaninec, so preko čeri in
4) Šamoni.
-) Bijarneta.
3) Ravojela.
ledenikov dospeli na vrh, imenovan Grepon. Po dveurnem delu je bil kip postavljen in utrjen, z obrazom obrnjen proti Chamonix«u. Duhovnik je kip blagoslovil med splošno tišino, ki jo je še po« večala veličastnost višin, pokritih z večnim sne« gom. Vsi navzoči so bili tako ganjeni od tega pri« zora, da so le s težavo zadrževali solze. To kratko in izredno slovesnost je zaključila pobožna »Po« zdravljena kraljica«, ki je odmevala morda prvič tako visoko in tako blizu nebes iz tolikih ust in Mariji vdanih src. Tam gori v višini 3482 metrov kraljuje sedaj ta planinska zvezda Marija. Ta zgled je dobil več posnemovalcev. H koncu leta 1933. so obmejni miličniki postavili svojo Madonnino v triglavskem pogorju. Ta kip je vesten posnetek slavne Madoninne na Monte Grappa. Kjer je div« jal nekdaj vojni vihar, kraljuje sedaj Kraljica miru, ki nas spominja nekaljenega miru nebeških višav.
Če nam je planika lep simbol za Marijo, nam mora biti tudi prav poseben simbol za dekleta, ki naj bi jim bila Marija zvezda vzornica. Vsa de« kleta, ki so častilke Marijine, bi morala biti prave planike, planinske rože, ki se najlepše razvijajo vi« soko nad propalostjo in nižinami sveta, visoko nad močvarami greha v svetih višinah čistosti in po« božnosti.
Ljubitelji rastlin imajo posebne vrtove, kjer gojijo najlepše višinske rastline in cvetlice. Tak vrt je v Trenti in je med ljubitelji rastlin in planin že močno zaslovel.
Tudi Marija, velika ljubiteljica srčnega cvetja in višinskih čednosti življenjskih ima svoje po« sebne vrtove, v katerih z ljubeznijo goji svoje cvetje. Ti vrtovi so Marijine dekliške družbe, pravi planinski, višinski vrtovi v družbi človeški.
Dolinci kaj radi zahajajo med planince v lepem poletnem času in se čudijo, ko vidijo, kako sveže in veselo življenje živijo preprosti planinci, kako veder je njihov značaj. Tako visoko tam gori bi«
vajo; tako trda je včasih njihova zunanjost kakor gore, med katerimi živijo; njihovo srce je mehko in njihova duša kakor radosten otrok. Zdravi so po telesu in po duši. Taka bi morala biti po vsem svojem življenju in značaju dekleta, častilke Ma* rijine, prav posebno družbenice. Saj živijo v zdra* vem višinskem zraku vere, tako blizu nebeškim zvezdam najlepših vzorov, zato mora biti vse živ* Ijenje Marijinih otrok tako sveže in zdravo; nji* hovo srce polno zraka čiste in prave radosti.
Ne samo planinski zrak, ki je zdravje, temveč tudi planinsko solnce in: jasna luč nas v planinah očarajo. Prekrasen je pogled z višarskega vrha na čudežno jutranjo zarjo in na vzhajajoče solnce, ki vse gorske velikane odene s škrlatnim plaščem svoje nebeške luči. In ravno tako čudežen pogled na večer, ko planinsko žarenje očara naš pogled. Tudi Marijine družbe ožarja in prešinja bogat solčni blesk, ki se preliva iz prejasnega morja večnosti in je predblesk nebeške blaženosti. Njega žarki so po* božnost, ki ima vtisnjen značaj božanstvenosti ali božjega otroštva; ljubezen do Boga in bližnjega, ki plamti iz src kakor večni sveti ogenj. Marija sama, ki je žena s solncem oblečena, ožarja s svojo lučjo svoje otroke. Če že naravno planinsko žarenje divjih skalnatih čeri, oblitih od jutranjega ali ve* černega solnca, ko je v dolinah še vse temačno in mrakotno, tako očara naš pogled s svojo lepoto, kako mora lepo delati dušo človekovo žar božjega in Marijinega otroštva.
Nič čudnega, da v planinskih višinah, v čistem zraku, v morju luči nebeške uspevajo cvetke, ki jih nikjer drugje ne najdemo.
V gorah se je ponesrečil gospod, ki je strmo* glavil čez visoko skalnato steno, ki je bila znana kot silno nevarna. Težko ranjenega SO' vprašali zakaj je plezal prav po tej nevarni steni. Smeh* Ijajoč se je odvrnil: »Nisem bil zastonj tam gori; našel sem tam cvetlice, ki jih nikjer drugje ni
najti.« In podobnih slučajev je veliko, da so se ljudje hudo in celo smrtno ponesrečili pri trganju planinskih cvetlic, zlasti planik, teh žlahtnobelih Planinskih zvezdic, ki so na najstrmejših in naj« nevarnejših krajih najlepše. Koliko lepote je pač v cvetju, ki ga lepotežejne duše z velikimi teža« vami in smrtnimi nevarnostmi iščejo!
In te cvetke se samo tam gori dobro počutijo m lepo uspevajo. Tiste, ki so tam gori pognale in zacvetele, ovenijo in umrjejo, če jih preneseš v nižinsko malozračje in mrkosolnčje. Le tam gori so doma ti lepi simboli večne čistosti gora. Nič drugače se ne godi tistim, ki so bile nekoč goreče hčerke Marijine, ki so kakor lepe cvetke cvetele v vrtu Marijinem, če poskušajo iskati svojo srečo v nižinah prepovedanega veselja. Nemški pesnik Lichert3) je v pesmi: »Otrok planin«, opisal usodo uboge planike, ki je bila presajena s svežih solnč« nih planinskih višin v dolino, odkoder se s hre« Penenjem ozira tja gor v svojo domovino in mora rcvica umreti.
»Prešel mrke zime mraz, prišel vesne cvetni kras; takrat s toplih teh nižin do sneženih visočin je planika vzhrepenela in sirotica — zvenela.«
Tako je z Marijino hčerko, ki jo je obžarjalo in obsevalo toplo solnce marijanskega življenja, v ka« tereni se je razcvitala kakor žlahtna bela planika; njeno srce ne najde sreče in se potopi v pogubo, če se začne pogrezati v nižine življenjskega uži« vanja in pozemeljskega razveseljevanja.
»Stoji v planini vas, tam rajska roža rase«, tako Poje pesnik. O, da bi bilo vsako dekle kakor prava
') Ajhert.
rajska roža ne toliko po svojem lepem licu, tem« več po svoji beli duši, po svojem čistem srcu! O, da bi mogla Marija nase obrniti pesnikove besede in da bi mogla o vsakem dekletu reči:
»Za druge ne in zase, — za me cvete nje kras!«
Kako bi od srca želeli taki življenjski višinski cvetki Marijini:
»Ohrani Bog te v cveti, planinska roža ti!«
Taka Marijina cvetka, ki se je vzdržala na svetih višinah življenja, je bila vzornica Marijinih družbenic, Francka Repnikova, ta lepa višnjegor« ska rožica. Življenje jo je bilo zaneslo s starši v Ljubljano, kjer je zacvetela kot prekrasna Ma« rijina planika v vrtu uršulinske dekliške družbe. A ni ji bila še dovolj ta višina, le še višje k Mariji se je želela povzpeti in je zahrepenela po redov« niški popolnosti in samostanskem tihem življenju. Toda Marija je imela z njo vse drugačne namene. Še vse višje, naravnost k sebi jo je hotela preša« diti, v svoj nebeški vrt. Franckino življenje je za« čela izpodjedati bolezen, ki je v njeni duši vzbu« dila hrepenenje po smrti, katere se ni prav nič bala, temveč si jo želela. Že zadnji dan oktobra leta 1915. jje napisala v svoj dnevnik: »Kaj je ta svet! Nič! Kako rada.bi prišla k Tebi! Usliši me, če je Tvoja volja. Naj se ne zgodi moja volja, ampak le Tvoja in: Tvoje matere Marije! Ljubim Tebe, o Jezus, in Marijo!« Bilo je prvi dan leta 1918., ko je napisala v dnevnik te besede: »O Ma« rija, ne zapusti me, saj si mi še vedno pomagala, ko sem Te prosila pomoči in iskala pri Tebi to« lažbe. Tvoja sem vsa, popolnoma Tvoja; največja moja sreča si Ti, o Marija. Oh, kako Te ljubim. Pridi že vendar kmalu po mene.« V decembru istega leta si je nakopala špansko bolezen, kateri
je pridružila še pljučnica. Ko jo je v sredo dne “*• decembra obiskal njen spovednik, se je mirno spovedala in potem rekla: »V nedeljo bo praznik brezmadežne, glavni praznik naše kongregacije; rada bi šla ta dan k sv. obhajilu.«
Ko jo je spovednik tolažil, da bo lahko ustre* jya tej svoji želji, je mirno odgovorila: »Težko«. Kmalu nato pa je rekla: »V soboto bom umrla, v nedeljo na praznik bo pa prišla Marija in me vzela v nebesa.« Njene besede so se uresničile, v soboto se je hotela še enkrat spovedati. Ob ei}ajstih je prejela sv. popotnico. Komaj je za* užila sv. hostijo, je sklenila na prsih roki in iz* dihnila dušo. Tako je Marija vedno višje preša* Jala to cvetko, dokler je ni za stalno presadila v vrt nebeških višin, kjer blesti kakor svetla zvezdica.
Pri njej se je lepo izpolnilo, kar ji je v juniju istega leta pisala neka prijateljica: »Kako je lepo, če človek mlad umrje. Na mrtvaškem odru leži, °bdan z lilijami in belimi nagelčki. Na vratu s ve* domoder trak s svetinjo Marijino. Pa kaj vse to? Paj občuti duša, ko zagleda Njo, ko prihiti na njeno sveto Srce? Kako jo pozdravi, kako jo ''zljubi! Kako mu ona dahne poljub ljubezni.. In kako ga popelje Mamica k Tistemu, ki je večna Pepota, neskončna Ljubezen! Kakšen nebeški svit spoznanja obžari dušo, ko zazre Jezusa, najčistejši vzor. — Pridi, ljubljenka, očiščena s krvjo Jag* njeta, pridi na moje Srce!«
V višavah kraljuješ, Kraljica neba, z nebes ogleduješ dolino solza.
Po svetu se širi ti slava na glas, ker v tebi so viri vse sreče za nas!
(Venec, 405.)
Svetega Janeza roža.
O Gospa, o Mati moja, spomni se, da last sem tvoja, in da jaz sem tvoj otrok. Ljubim te, kar mi mogoče, in zato te prostim vroče: o ne pusti me iz rok!
(Venec, 844.)
Svetega Janeza roža raste po solnčnih bregos vih, po jasah, senožetih in planinah. Te zeli je več vrst; najboljša je planinska. Pravo Šentjanž ževo rožo spoznaš po njenem soku. Zmečkaj med prsti komaj razcveteli cvet, pa se ti pokaže sok rdeč kakor kri. To je zdravilna roža svetega Jas neza. Mišljen je s tem imenom Janez Krstnik. Legenda pripoveduje o tej roži sledeče:
Ko so bili prinesli brezbožni Herodijadi v zlati skledi odsekano glavo Janeza Krstnika kot žrtev njene krivične in okrute maščevalnosti, je v svos jem nenasitnem sovraštvu in satanski krvoželjs nosti z zlato lasno iglo prebadala sveti jezik, ki je nekoč tako odkrito grajal njene pregrehe. Zgo* dilo se je pa, da je pri tem nečloveškem delu brizs
gnila kri iz jezika, in kanila na zemljo. Iz te krvi Je pognala cvetlica, ki v spomin nato okrutnost in v vedno svarilo pred vsem hudim še sedaj raste °b plotovih, na tratah, po gričih in jasah, posebno Pa tam, kjer je človek samoten in sam sebi pri« Puščen. Kajti ta rastlina, ki je pognala iz svete krvi, more donašati le blagoslov in dobroto. Naj so si temne moči še tako prizadevale, nikdar niso rrogle šentjanževe rože porabiti v svoje namene; služila je vedno le v najboljšo korist in blagor člo« vekov. Kjer je rastla ali visela, tam ni imel hu« uobni duh nikake moči in je moral zbežati. Po njenih žilah se pretaka še vedno Krstnikova kri, 0 čemur se prepričamo, če med prsti zmanemo nJen cvet. Zato so Nemci to rastlino imenovali tudi »šentjanževo kri«.
V starih časih so verjeli, da ima šentjanževa roža veliko moč ne samo zoper hudobnega duha, temveč tudi zoper čarovnice. Naši pradedi so v Paganskih časih o kresu krasili svoje bogove in njihove oltarje s to rastlino. Tudi so se z njo ven« čali, ko so rajali okoli kresov; potem so zagnali ta venec v reko ali preko hišne strehe. Tako, so verjeli, bodo zdravi in srečni skozi vse leto. Po« zneje se je ta navada ohranila skozi veliko časa tudi v krščanski dobi. Šentjanževo rožo so sple« tali v vence in jo obešali nad hišna vrata ali P°d strop v izbi, tudi v križe oken, da bi bili obvarovani pred nesrečo. Če je ohranila šentjan« ževa roža skozi celo leto svojo zeleno barvo, po« tem so bili prepričani, da pomeni to veliko srečo >n izredno veselje. Da je bila šentjanževa roža po« sebno učinkovita, se je morala natrgati o kresu, Oa svetega Janeza dan (24. junija) opoldne; kdor J° je trgal, se ni smel ozreti ne na desno ne na levo in tudi nobene besedice izpregovoriti ni smel. Kdor je nosil potem to zelišče pri sebi je bil ~~ kakor so praznoverno verovali — varen pred kroglo in vsako rano in je dosegel ljubezen in pri«
jateljstvo vsakogar, komur je hotel dopasti. Ti* rolci pa baje še dandanes polagajo šentjanževo rožo v čevlje, da se na dolgih in napornih poteh ne utrudijo. Tako je bilo to zelišče vedno visoko cenjeno in spoštovano.
Pustimo vse praznoverje, ki je bilo z njim zdru* ženo in ga navajamo le zato, da pokažemo, kako je bila šentjanževa roža močno upoštevana. Ohra* nimo pa to misel: poleg svoje odlične zdravilne moči ima šentjanževa roža v sebi prelepo simbo* liko, ki jo prav primerno spravimo v skladnost z Marijinim češčenjem.
Najprej omenimo še, da je pač lepa in staro* davna navada, da se pleto o kresu šentjanževi venci in obešajo nad hišne duri. Četudi je to na* vada, podedovana še iz poganskih časov, ji, damo vendar lep krščanski pomen in se priporočamo svetemu Janezu za njegovo varstvo in zaščito. Naj bi ta lepa navada ne izginila, temveč se le bolj živa ohranila. Ponekod pleto te vence mesto iz šentjanževe rože iz bradavičnjaka ali homulice, ki ima drobno mesnato lističje in cvete živorume* no (tudi belo) v juniju in juliju po grobljah, sta* rih zidiščih ini suhih travnikih; marsikje se je vsled tega, ker rabijo to cvetje za šentjanževe vence, oprijelo tudi teh cvetk ime »rožce ali cvetje svetega Janeza«.
Stara vera pravi, da je šentjanževa roža imela prav posebno moč zoper hudobnega duha, ki ga je uspešno odganjala. Mi poznamo drugo rožo svetega Janeza, ki ima resnično in uspešno moč zoper vse hudo; ta roža je preblažena Devica Marija. Naj bi kresni šentjanžev venec bil nad hišnimi durmi lep simbol, da hudemu ne pustimo vstopa v naš dom, ki je pod varstvom in za* ščito šentjanževe rože, nebeške Rože, Device Ma* rije. Naj bi bil ta šentjanžev venec našega doma simbol Marijinega materinstva nad nami in na* šega pravega Marijinega otroštva in otroške lju*
bežni naše do Marije. Naj bi bil ta venec kakor ščitek z geslom: »Janezovi bratje — Marijini otroci«.
Kadar govorimo o Janezu kot sinu Marijinem, mislimo morda skoraj samo na Janeza Evangeli* sta in pozabljamo na Janeza Krstnika, ki ni bil Prav nič manj otrok skrbi, ljubezni in milosti Ma* rijine kakor Janez Evangelist.
Spomnimo se angelovega oznanenja in n j ego* ve napovedi o Elizabeti in njenem poznem, ču* dežnem materinstvu. Ko je Marija po učloveče* nju Besede božje postala Mati božja, je bila polna čudežnega razsvetljenja, da je ni samo angelova beseda nagnila k obisku pri Elizabeti, temveč jo je tja gnalo tudi njeno srce. In ta njen obisk ni nič manj veljal otroku kot materi, in morda prav detetu v prvi vrsti.
Sveti Janez v gorovju ali AimKarim se splošno smatra za kraj Janezovega domovanja in Mariji* nega obiskovanja. Sveti Luka nam poroča, da je Marija »hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Eliza* beto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je zarajalo dete v njenem naročju (telesu); in Eliza* beta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: ,Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In odkod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Zakaj glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem naročju (telesu). Blagor ji, ki je verovala, zakaj spolnilo se je, kar ji je povedal Gospod!’ Marija pa je rekla: ,Moja duša poveli* čuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mo* jem Zveličarju. Zakaj ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto.’« (Luk. 1, 39—49.) In je do konca izpela svoj veličasten slavospev.
Predstavljaj si Marijo na tej poti! Kakor je narava okrog nje v pomladni dobi cvetela in duhtela v tisoč in tisoč cvetkah in je na tisoče ptičic radostno prepevalo pod jasno nebo, tako je brstelo in cvetelo, drhtelo in prepevalo v nje* nem srcu od svetih misli in blaženih čuvstev, ki so objemala nebeško skrivnost učlovečene Besede božje. Od tega svojega bogastva je hotela deliti z neizmerno dobrotljivostjo. Hitela je pozdraviti njo, ki je bila mati predhodnika njenega božjega pričakovanega Sina; hitela je blagoslovit in od prvega izvirnega greha očistit njega, ki je bil od Boga poklican, da pojde kot prerok Najvišjega pripravljat pot Gospodu. Saj je bil že angel o njem napovedal, da bo »s Svetim Duhom napol* njen že v materinem telesu«. (Luk. 1, 15.) V tre* nutku Marijinega obiska se je to uresničilo; Janez je bil že pred svojim porodom očiščen izvirnega greha in napolnjen s Svetim Duhom. Od deteta je prešel Sveti Duh tudi na mater, da je spozna* la skrivnost učlovečenja in božjega materinstva Marijinega.
To obiskovanje Marijino, ki ga poveličujemo v posebnem prazniku dne 2. julija, je ljubka skriv* nost in prelepa podoba Marijine materinske skrbi do Janeza že pred rojstvom njegovim. On, ki je imel oznanjevati brezmadežno Jagnje božje, je moral biti prvi deležen milostipolnega blagoslova učlovečenja. Sveti Janez Krstnik je bil prvi po Mariji posvečeni človek. Res je prišla milost od Jezusa a njena posredovalka je bila Marija in je došla po njej, ki je Mati milosti božje. Tu nastopi Marija prvič kot posredovalka milosti in srednica naša pri Bogu. Janez je bil prvi Marijin otrok milosti; Janezu Krstniku je bila Marija prva . duhovna mati.
Tri mesece je ostala Marija v radost in srečo in blagoslov Elizabetinega in Zaharijevega doma. Prevladuje splošno prepričanje, da je Marija po*
čakala rojstva Janezovega. Janeza je tako dole* tela sreča, da ga je Marija vzela na svoje svete roke, ga pritisnila na svoje sveto Srce, ki je bilo ze svetišče učlovečenega Boga, in tako je blago* slovila preljuba Gospa presvetega Srca tega pre* srečnega otroka prvega. Tako je tudi v tem, da ga je Marija s prav materinsko skrbjo pestovala in na svojih svetih rokah nosila, Janez predhodnik Gospodov.
Vv In tega nikar ne pozabimo, da je človeško če* sčenje Marijino začelo v Elizabetinem domu z njenim glasnim pozdravom: »Blagoslovljena ti med ženami!« kakor odmev angelovega nebeškega Počeščenja. To češčenje jo je le še bolj prikle* nilo na to hišo in le bolj zakoreninilo v njenem srcu materinsko čuvstvovanje do Janeza in lju* bežen do Elizabete in Zaharije.
K Janezovemu rojstnemu godu obešamo nad našega doma duri venec šentjanževih rož. Na osmi dan potem praznujemo spomin Marijinega obiskovanja. O, naj bi bil ta šentjanžev venec kakor povabilo za Marijo in znak naše prisrčne Prošnje, s katero jo prosimo, naj bi prišla tudi k nam v obiske; naj bi tudi nam izkazala svojo lju* bežen in svojo materinsko skrb in naklonjenost; naj bi tudi nas sprejela za svoje otroke in nas očistila greha ter nas posvetila. Toda privabiti jo more le pobožno češčenje in le to češčenje jo more pridržati. Naj bi bil šentjanžev venec, ne morda kako znamenje zastarelega praznoverja, temveč izraz prisrčne pobožnosti, ki se kratko da izraziti z besedo: »Mati Marija, naj bo naš dom tudi tvoj dom! Bodi, Marija, tudi nam Mati!«
Kako so lepe slike, ki nam predstavljajo ma* lega Janezeka kakor prijatelja Jezuščkovega in nekakega drugega otroka Marijinega! Jezušček in Janezek se igrata včasih v varstvu Marijinem, ki ju opazuje s prisrčno ljubeznijo in ljubeznivim smeh* Ijajem; včasih vidimo na teh slikah tudi svetega
Jožefa in neredkokrat tudi Janezovo mater Eli; zabeto. O, da bi bila tudi nam Marija tako pri* srčno ljubezniva in Jezušček tako prijazno dober! Oba tako domača!
Šentjanžev cvet ima rdečo kri in nas spominja krvi, ki jo je prelil nedolžni Janez za resnico in pravico in zaradi tujih grehov in je tudi po tej svoji krvi on predhodnik Jezusov. Spomin Jane? zovega obglavljenja in njegove mučeniško prelite krvi praznujemo dne 29. avgusta. Ta nedolžna kri, ki ga je le še bolj približala Jagnjetu božjemu in upodobila Odrešeniku, ga je tudi Mariji bolj pri; ljubila in ji ga le še bolj posinovila. Za greh pre; grešne krvi drugih je prelil on svojo nedolžno in brezgrešno kri.
Ko slišimo o tej nedolžni krvi Janeza Krst; nika, se spomnimo še drugega Janeza, ki je pod križem postal sin Marijin; ta je Janez Evangelist. Oba Janeza sta bila z Marijo v sorodstvu. Pri Krstniku vemo to že iz angelove besede, ko pravi Mariji: »Glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina.« (Luk. 1, 36.) Evangelist je bil Ma= rijin sorodnik po svoji materi Salomi, ki je bila sorodnica Marijina in žena Zebedejeva; Evange; list je imel brata apostola Jakoba starejšega. Ja; nez Evangelist ni bil samo sorodnik Marijin, tem; več je bil tudi učenec Krstnikov. Sam nam po; novno pove, da je on »učenec, ki ga je Jezus lju; bil«, in se v svojem evangeliju tako označi sa; mega sebe mesto z imenom. (13, 23; 20, 2; 21, 7, 21, 22.) Kadar je Jezus izbiral posebne zaupnike med apostoli, je bil Janez vedno zraven. S sve; tim Petrom in bratom Jakobom je bil navzoč, ko je Jezus pbudil Jajrovo hčerko, ko se je spremenil na taborski gori, ko je na getzemanskem vrtu kr; vavi pot potil. On je s Petrom pripravil zadnjo "večerjo in je pri tej izredni slovesnosti slonel na Gospodovih prsih. S tem je Jezus javno pokazal vsem, da je Janez najbližji in najljubši njego;
vemu božjemu Srcu. Ko so Gospoda na gezeman* skem vrtu prijeli in so vsi drugi apostoli zbežali, sta edina Janez in Peter šla za njim prav na dvo* rišče velikega duhovnika. Tu je celo Peter zatajil svojega Odrešenika, Janez pa je brez strahu ostal pri njem, spremljal ga na Kalvarijo in tam Pod križem v srcu trpel z njim, nerazločljiv v svoji ljubezni. Stal je presveti žalostni Materi ob strani, ko ni bilo tam nobenega drugega apostola v tolažbo in zaščito v njeni najbridkejši in naj* strašnejši uri. Tu je najbolj živo dokazal svojo neomajno zvestobo in nedosegljivo ljubezen do Jezusa in do Marije. Nihče ni našega Gospoda Jezusa Kristusa tako ljubil kakor on.
Če že samo to premislimo, razumemo, zakaj je Gospod Jezus prav njemu izkazal največjo mi« lost, da mu je izročil s križa svojo ljubljeno Mater v varstvo in njega priporočil Mariji za sina. Nihče ni Marije tako ljubil kot on; v njegovem srcu je bila dvojna ljubezen: do Jezusa in do Ma* rije. Da je Marija njega ljubila bolj kot vse druge apostole, je tudi povsem umevno in naravno. Bil ji je v sorodu, bil je učenec njenega prvega po« sinovljenca Krstnika in pozneje učenec in ljubljen nec Jezusov; dokazal je pod križem, da bolj kot vsi drugi ljubi njenega božjega Sina in njo. Že Prej ga je ljubila kakor sina; ko je pa Kristus Go* spod na križu izpregovoril: »Žena, glej, tvoj sin!« je bilo Mariji njeno materinstvo do Janeza nekaj svetega, ker je bil to testament njenega ljublje* nega Jezusa, orosen in potrjen z njegovo zveli* čavno krvjo.
Poleg vseh navedenih razlogov za to posinov* Ijenje Janezovo, predvsem poleg njegove velike ljubezni, je še prav poseben razlog, ki ga je na* redil te milosti in odlike vrednega. Ta razlog je njegova deviška čistost. Zaradi te čistosti je bil tak poseben ljubljenec Jezusov in že prej posi* novljenec Marijin po srcu, kot je postal njen po*
sinovljenec tudi po Jezusovem testamentu. Du* hovski brevir piše o njem na dan njegovega praz* nika (27. decembra): »Jezus ga je ljubil, ker je bil vreden večje ljubezni zaradi njegove izredne čistosti in nedolžnosti . . . Na križu umirajoč je priporočil deviško Mater deviškemu učencu.« S ti* stimi kratkimi besedami na križu mu je hotel reči: »Izročam ti najljubše, kar imam na zemlji, svojo čisto, deviško Mater; ljubi jo namesto mene kot Mater, skrbi zanjo kot za Mater, zatekaj se k njej kot k Materi v vseh skušnjavah in težavah.« — Kako natančno je on izpolnjeval to Gospodovo naročilo, nam sam kratko in krepko pove v svo* jem evangeliju, ko pravi: »In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.« (19, 27.) Marija pač ni zapu* stila mrtvega Sina na križu, temveč je stala pod križem, in njen posinovljenec je stal poleg nje in stražil mrtvo Jezusovo truplo in žalostno Je* zusovo Mater. Ko so bili truplo položili v grob, je spremil sveti Janez Marijo v Jeruzalem in je potem ni zapustil skozi vse njeno sveto življenje do njene blažene smrti. Kot najboljši sin je lju* beznivo zanjo skrbel, ji ponižno stregel in bil po* slušen vsakemu njenem migljaju. Kako tolažilno in vzpodbudno je bilo zanj to nepretrgano obče* vanje z Marijo! Kje drugje se je on navzel tistega globokega bogoslovnega znanja, ki odseva iz nje* govih spisov, kot ravno iz svetih razgovorov z Marijo! Kako ganjen je moral biti ta apostol, ko je vpričo Marije opravljal nekrvavo daritev svete maše in, obnavljal s tem naj svetejšim opravilom krvavo daritev križa! Kako sladkovzradoščeno je bilo njegovo srce, ko je v svetem obhajilu podajal Mariji dragoceno telo Gospodovo in bil priča njene nedopovedljive blaženosti in nedosegljive . pobožnosti! Trojna nadnaravna sila je vezala in družila ti dve srci: Prva sila je bil ogenj njiju medsebojne ljubezni in njiju skupne ljubezni do Gospoda. Druga sila je bil čudežen blesk njiju
obojestranske deviške čistosti. Tretja sila pa vez milosti po blagoslovljenem Rešnjem Telesu Go* spodovem.
Ta trojna vez je za veke utrdila Janezovo si* novstvo in Marijino materinstvo. Mislimo si tisto čudežnoprisrčno slovo Marije od Janeza, ko je umirala. Mislimo si njegovo žalost, ko je izgubil to nadčloveško mater. Toda ona ga je tudi iz ne* bes tolažila v njegovo dolgoletno življenje, pre« Pojeno s trpljenjem. On je bil deležen čudežnih razodetij in lahko za trdno mislimo, da je Mater Marijo večkrat videl. Saj nam jo v svojem Skriv« uem razodetju tako lepo popisuje, ko jo gleda v ujeni nebeški slavi: »Žena, obdana s solncem, in Pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi ve* uec iz dvanajstih zvezd.« (12, 1.)
Dva Janeza, Krstnik in Evangelist, dva deviška mladeniča, sinova Marijina! Prvi je to sinovstvo zapečatil s svojo lastno nedolžno krvjo, drugi ga Je sprejel raz križa in ga zvesto hranil. Danes morda vse premalo mislimo na to: Dva mladeniča sta prva sinova Marijina. Pri nas se dandanes veliko govori in sliši o hčerkah Marijinih, ki. se ji posvečujejo in si jo za svojo Gospo, Zavetnico in Mater izbirajo v vrtu Marijinih družb. Prime« foma malo imamo pa mladeniških Marijinih družb. Veliko premalo mislijo mladeniči na to, da so oni v prvi vrsti in pred dekleti poklicani v Marijine družbe kot sinovi Marijini po svojih predstavni« kih, obeh mladeničih, Marijinih sinovih: Janezu Krstniku in Janezu Evangelistu. In še to si prav dobro zapomnimo: mladeniči so bili ustanovniki Marijinih družb in ne dekleta; fantje so bili prvi družbeniki. Prva Marijina družba je bila ustanov« ijena leta 1563. na dijaškem jezuitskem kolegiju v Rimu. Ta družba je imela namen, moško mla« dino v najbolj nevarnih letih obvarovati pred Pretečimi nevarnostmi s pomočjo Marijinega če« ščenja. Naglo in močno so se razširile te družbe,
ki so bile spočetka skoraj skozi dve sto let iz« ključno samo za moške. Šele leta 1751. so bile do« voljene tudi ženske in dekliške družbe.
Ali niso zlasti za mladeniče prav v današnjih časih take družbe še veliko potrebnejše kakor so bile pred skoraj štiri sto leti? Ali je danes manj nevarnosti? Ali je danes naša moška mladina bolj utrjena zoper zlo? Ravno nasprotno! Preslabotna je in prestrahopetna, da bi se opogumila za od« ločitev in posvečenje: »Izvolim te za svojo Go« spo, Zavetnico in Mater. Trdno sklenem, da ti bom zvesto služil!«
Toda niso vsi mladeniči in povsod taki bo« jazljivci in slabiči, da ne bi zmogli tega tudi v dan« današnjih časih, ko so morda kake malenkostne zunanje ovire in zapreke. So prav častne izjeme; dobre mladeniške Marijine družbe so po vsem svetu in tudi marsikje po naših krajih. So častne izjeme, vrli družbeniki tudi med fanti. Naj omeni« mo našega kraškega znanca, Ernesta Mlakarja. Ko je bila v maju leta 1915. v njegovem zavodu ustanovljena dijaška Marijina družba, je bil on prvi prednik. Iz njegovega dnevnika razvidimo, da je sklenil, kolikor mogoče delati za prospeh Marijine družbe. Leto nato je tudi v majniku pisal z bojišča družbenikom sogojencem: »Potru« dite se, da boste natančno izpolnjevali vse, kar Marijina družba od vas zahteva. Vi morda še ne veste prav, kaj ima človek od tega, če Mariji zve« sto služi. Tu med svetom je Marija v mnogih položajih edino zavetje. Blagor mu, kdor se nauči v nevarnostih v to zavetje pribežati! On je tudi med svetom, tudi v težkih urah srečen. Ah, srce me sili, moram povedati. Jaz sem srečen, vesel, zadovoljen. Vem, da bom kmalu prišel v ogenj; . vem, da se prav lahko zgodi, da kroglica prileti in Ernest mrtev ali ranjen obleži — a pri teh mi« slih se vedno le ravnodušno nasmehnem . . . Hvala Bogu Sv. Duhu, ki mi je odprl zemeljski raj no«
ve§a Adama! Bog moj, ne daj, da bi kdaj zakrivil, da bi Ti moral poslati svojega angela z mečem, ki naj me pahne iz raja!...« Njegov raj na zemlji je bila njemu Marijina družba, kjer je bila vrtna* rica druga boljša Eva — Mati Marija! Tako piše z vsem prepričanjem svoje duše mlad fant, ki je bil olikan in izobražen, ki je bil cenjen in spo* štovan od vseh, ki so ga poznali. Kot vojaški di* Jaški enoletni prostovoljec je nosil na čepici javno m očitno Marijin znak sredi svetovne vojne na bojišču in bil zaradi te svoje možate značajnosti ^ spoštovan.
Tako piše fant, ki je iz lastnega doživetja ve* del in živo čutil, kaj se pravi biti Marijin. In pri* terjajmo z njim mnenje in govorjenje mnogih neizobraženih in neolikanih, surovih in neotesanih mladeničev, ki: ne zaslužijo ne spoštovanja in ne Upoštevanja, ki prav nič ne poznajo Marijine družbe in ne njenega pravega duha, pa si lastijo Pravico najkrivičnejših sodb.
Če že nimaš prilike, da bi bil družbenik Ma* rijin, ali če bi imel morda lahko priliko, pa še nimaš za to prave volje, vsaj ne zaničuj, kar je 'Marijinega, ker s tem njo samo zaničuješ. Če ni* maš zunanje možnosti ali notranje moči, da bi se Mariji posvetil v okviru družbe, pa se posveti sam in natihem in si jo za Mater izvoli ter jo kot Mater spoštuj in ceni.
Mislimo si ta prizor: Sveti Janez Evangelist Pride po svoji blaženi smrti v nebesa in se sreča z Materjo Marijo. O preblaženi trenutek nepo* Pisne sreče tega snidenja!
Drugi prizor: Ernest Mlakar, ta Rožica s Kra* sa, tako polna šentjanževega duha, moli tam v strelskem jarku blizu goriškega mesta, v dolini Proti lijaški strani, pred njim na robu jarka po* doba Marijina; ne kroglica, ampak granata prileti in Ernest mrtev obleži, prav kakor si je mislil, da
se utegne zgoditi. Ernest pride z bojišča pred ne* beško Vrtnarico! Kako srečanje! Kaka blaženost!
Tretji prizor: Ti bi umrl, morda prav tako naglo kakor Mlakar — in morda se bo to kdaj zares zgodilo — pa bi stopil pred nebeško Gospo, prav tisto, ki si jo morda tolikokrat v življenju žalil in sramotil naravnost in po njeni družbi. Kako nesrečno srečanje! Sam Bog ti prizanesi s tem!
Naj bi nam odmevala skozi dušo vse življenje ta lepa misel:
Eno le Mater prisrčno bom ljubil, njej sem ljubezen na veke obljubil.
Ti pa, Marija, za sina me vzemi v varstvo mogočno v nadlogah me sprejmi.
V noči skušnjave mi Jezusa kaži, v grenkih težavah me sladko tolaži!
Kaj ne, da Mater te klicati smem,
Saj jaz za mater sladkejšo ne vem.
(Venec, 888.)
7 V
<Srčki SMarijni.
Marija, glej, zročimo ti srca v roke tvoje, daj ti Srce nam svoje, Devica čista vsa.
Srce naj — kakor tvoje — ko plamen čist goreče, ko lilija cveteče se naše lesketa.
(Venec, 806.)
Današnje cvetke se imenujejo na kratko »srčki«. Pfavijo jim pa tudi »srčki Marijini«. Lepe cvetke imajo na svojih vitkih, upognjenih stebelcih n>z malih, rdečkastih srčkov. Ta cvetlica je že l^Pčno poznana in zelo priljubljena. Doma je !z mrzle Sibirije, odkoder so jo zanesli v letu 1810. v botanični vrt v Petrograd. Iz Petrograda se je v ^dnulem stoletju razširila daleč po svetu in se tudi pri nas udomačila kot cenjena vrtna prija* teljica.
Po latinsko ima ta cvetlica družinsko ime »Di« ulvtra«, njeno osebno ime pa je »Spectabilis«, kar bi se po naše reklo »ugledna«; imenovala bi se bulico tudi »spoštuj me«. To ugledno vrtno cvetko, Jci je sicer ne najdemo v svetem pismu, vpletemo vendar s spoštljivostjo v Majniški venec Marijin.
Četudi je v svetem pismu nepoznana, jo pa najdemo v pobožni legendi. (Ina Hertin: Ein duftend Kranz um Maria mit dem Kinde.)
V naročju Device se je započela skrivnost učlovečenega Boga. Usmiljenja bogato in ljubezni polno božje Srce je tiho utripalo pod Srcem Ma< rijinim. Devica, polna presvete groze, je preživela prvi čas v popolni osamelosti. Saj je postala sveti tempelj in sam' Sin božji se je hotel po njej učlo* večiti. Po spoštljivem strmenju prvih mesecev je prevzelo njo, ki je postajala Mati božja, veliko radostno veselje in začutila je vročo željo, da bi svojo nadzemeljsko blaženost zaupala kaki duši.
Ko je Marija še premišljevala, komu naj bi to povedala, se je spomnila svoje pobožne tete Eli* zabete in je sklenila, poromati preko gorovja in jo obiskati. Storila je, kakor je bila odločila, in je šla. Bilo je blaženostipolno romanje; tako sama, s svojim Bogom tako blizu. Ta pot preko gorovja je bila brez vseh težav za sveto Devico. Bilo ji je, kakor da bi jo nosile nevidne perutnice. No* ben kamen je ni zabolel, noben trn je ni opraskal; divje zveri so šle mimo nje kakor krotka jagnjeta in gadi so sikajoč bežali pred Bogonositeljico.
Gorovje je bilo že za Marijo; sprejela jo je prijazna dolina. Devica se je odpočila ob Šumija* jočem studenčku. Tu jo zopet prevzame želja, da bi komu razodela svojo veliko, sveto skrivnost. Zdelo se ji je predaleč k Elizabeti; že sedaj si je zaželela duše, ki bi se z njo soradovala. Toda daleč naokrog nobenega človeka! Zraven počiva* joče Device je rastel grmiček z nežno razdeljenimi listi. Ta rastlina je pač slutila, da je Marija krila v sebi največjo skrivnost vsemirja, in se je sklo* nila v Marijino naročje.
Ona, ki je postajala Mati božja, je takoj razu* mela malo, nežno rastlino in jo pritisnila na svoje utripajoče srce: »Ti ljuba rastlinica,« ji je rekla, »glej, velike reči mi je naredil Gospod; izbral me
je za mater Mesijevo. V mojem naročju počiva ®°j Stvarnik, Edinorojeni večnega Očeta.« Grmi* eek je zadrhtel prav do svojih grčastih, rujavih korenin.
Marija je šla naprej k teti Elizabeti in je izlila tam vso svojo blaženost v tiho, pobožno dušo te žene. Čez nekaj tednov je Marijo zopet vleklo domov v njen tihi domek, kjer je bila sprejela čudovito angelovo oznanilo. Njena pot jo je vo* dila mimo studenčka; Devica je sklenila zopet nekoliko počivati.
v In glej, tu jo je čakalo prelepo veselje: grmi* eek, ki je bil počival na Marijinem preblaženem Srcu, ni ostal len. Z močjo ljubezni do Stvarnika m do njegove premile Matere je pognal nežna stebelca, gosto nanizana s svetlordečimi, operutni* eenimi srčki. Globoka in sveta ganjenost je pove* jčala obraz Marijin in v svojem Srcu se je zahva* jda njemu, ki jo je bil izvolil za tako visoko, mi* lostipolno dostojanstvo. »Marijini srčki« pa, ti dražestni, leteči srčki, krasijo še dandanes v zgod* njem poletju naše vrtove.
Tako legenda, pobožna pravljica, posveča to cvetko Mariji, naši ljubi Gospe presvetega Srca. V tej legendi je tako lepo podana tesna spojenost Presvetega Srca Jezusovega in. prečistega Srca Marijinega. Ta cvetka nas živo spominja prele* Pega naslova, s katerim tolikokrat počastimo Marijo.
»Naša ljuba Gospa presvetega Srca, prosi za nas!« To je molitvica, ki se je silno razširila in močno priljubila. Razširila pa jo je bratovščina »Naše ljube Gospe presvetega Srca«.
Dva goreča francoska duhovnika sta zamislila načrt, da bi ustanovila kongregacijo misijonarjev Presvetega Srca Jezusovega. To svojo zadevo sta izročila v roke Marijine in sta ji obljubila, da v zahvalo za njeno pomoč v tem velikem delu — če je v skladu z načrti božje previdnosti — raz*
širita kako novo pobožnost do nje. Bilo je prav na praznik Marijinega spočetja leta 1854., na tisti dan, ko je papež Pij IX. razglasil vsemu svetu, da je nauk o brezmadežnem spočetju Marijinem ver* ska resnica. Ta dan sta pobožna duhovna končala devetdnevnico k Mariji za uspeh pri svojem pod* jetju, ko jima neznana oseba pošlje dvajset tisoč frankov s priporočilom, naj jih obrneta v kako dobro delo. Videla sta v tem znamenje, da je nji* hov namen Bogu ljub in da ga Marija podpira. Nastala je misijonska družba presvetega Srca Je* zusovega. V zahvalo sta pa ta dva duhovnika za* čela po misijonarjih Jezusovega Srca razširjati novo pobožnost k naši ljubi Gospe presvetega Srca. Izkristalizirala se je pobožnost v novi bratovščini Naše ljube Gospe presvetega Srca, ki je bila cerkveno ustanovljena leta 1864. Bilo je dne 6. aprila, ko je bila v Issoudumu1) tudi birma. Nadškof sam je hotel biti prvi vpisan v bratovsko knjigo. Komaj je vpisal svoje ime, je rekel usta* novitelju p. Chevalier*u2): »Oče moj, želim vam, da bi za mojim imenom vpisali sto tisoč drugih kot protiutež za sto tisoč čitateljev lista ,Siecle’«3) Bil je to eden najbrezbožnejših listov. Preden je mi* nulo leto, je bilo od nadškofa zaželeno število daleč preseženo. Bratovščina se je čudovito naglo širila po vseh deželah. Najprej je imela svoj se* dež v cerkvi presvetega Srca Jezusovega, ki je bila posvečena v letu 1866. Kmalu pa so poleg te cerkve sezidali še cerkev Naše ljube Gospe pre* svetega Srca. Z veliko slovesnostjo je bila Naša ljuba Gospa kronana 8. septembra 1869. Z letom 1879. je sedež glavne bratovščine Naše ljube Go* spe v Rimu. Misijonarji presvetega Srca praznu* jejo praznik Naše ljube Gospe s posebno mašo in oficijem zadnji dan meseca majnika.
‘) Isudun.
-’) Švalje. 3) Sjekl.
Namen te bratovščine je: 1. Častiti pod našlo« vom Naše ljube Gospe presvetega Srca prebla« ženo Devico Marijo v njenem razmerju do pre« svetega Srca. 2. Priznati neizmeren vpliv, ki ga je Jezus dal svoji Materi nad svojim božjim srcem. J- Doseči po mogočni priprošnji; Naše ljube Go« sPč presvetega Srca od Jezusa dober izid vseh težavnih in obupnih zadev, duševnih in telesnih. Našo ljubo Gospo imenujejo mnogi Marijo obu« Panih. Bratovščina je molitvena in člani si pro« stovoljno naložijo dolžnost, vsaj dvakrat na dan, namreč zjutraj in zvečer, ponoviti besede: »Naša Jjuba Gospa presvetega Srca, prosi za nas!« Tudi kdor ni vpisan v bratovščino, naj bi se oprijel 'ePe navade, da bi ponavljal ta vzdih.
Pobožnost k Naši ljubi Gospe presvetega Srca Je najbolj kratka in najbolj gotova pot k presve« temu Srcu Jezusovemu.
Tako tesno sta bili ti dve presveti Srci zdru« ženi v življenju, tako tesno sta združeni sedaj v nebesih, Srce Sina in Matere, Srce Jezusa in Marije!
Kakor vidimo v Issoudunm, kjer je nastala ta Pobožnost, tesno združeni cerkvi Srca Jezusovega *n Srca Marijinega, tako vidimo ti dve srci tesno združeni na čudodelni svetinjici Brezmadežne. Ne pozabimo, da je bila prav na praznik Brez« niadežne in na dan razglasitve verske resnice o brezmadežnem spočetju miselno spočeta pobož« nost do Naše ljube Gospe presvetega Srca v ob« ljubi, ki sta jo naredila začetnika misijonarjev presvetega Srca, da se hočeta za naprošeno Ma« rijino pomoč pri tem podjetju zahvaliti z novo Pobožnostjo, kar sta pozneje izpolnila s češče« njem Naše ljube Gospe. Že tu vidimo dvojno tesno zvezo: med Srcem Jezusovim in Marijinim najprej, potem pa med tema dvema Srcema in brezmadežnim Marijinim spočetjem. Še bolj jasno nam je ta dvojna zveza poudarjena po Mariji sa«
mi v njeni čudodelni svetinjici, o kateri smo že slišali. Na eni strani svetinjice, ki jo je v po* sebni ponovni prikazni Marija naročila širiti, vi* dimo Brezmadežno in krog nje napis: »O Marija brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!« Na drugi strani pa vidimo — kakor je to gledala pobožna redovnica v prikazni — začetnico imena Marijinega, veliki M h kateremu se dviga iz sredine mali križček; pod črko pa pr e* sveti Srci Jezusa in Marije, prvo obdano s trnjem, drugo prebodeno z mečem; naokrog je žarelo dvanajst zvezdic, ki nas tudi spominjajo Brez* madežne.
Po Mariji je prišlo naročilo, naj se ta sveti* njica, ki jo je ona pokazala v čudežnem videnju, razširi; po njej je prišla tudi obljuba, da bodo velikih milosti deležni oni, ki bodo to svetinjico nosili s posebno pobožnostjo. Kmalu so sledeči dogodki dokazali, da je bilo naročilo, dano usmi* ljenki Katarini Laboure,1) zares nebeškega izvora. Svetinja se je zelo naglo širila, posebno med usmi* ljenimi sestrami, ki so jo rade dajale bolnikom in umirajočim, posebno takim, ki so bili prišli ob vero. Sledila so zares čudovita spreobrnjenja trdo* vratnih grešnikov ter nenavadna ozdravljenja. Skoraj vsak je hotel nositi to svetinjo. Samo v Parizu in Lionu so od 1. 1832. do 1. 1842. nako* vali nad 74 milijonov takih svetinj. Razsvetljeni duhovniki so spričevali, da vzbuja ta svetinja krščansko vnemo v mestih in na deželi, da vrača mir in edinost družinam ter da je vsak, ki jo je nosil, čutil čudovito moč. Zaradi izrednih in na* ravnost čudežnih milosti, ki jih je posredovala ta svetinja, so jo začeli nazivati sploh: »Čudodelno svetinjo«. Spomnimo se že omenjenega spreobr* njenja Žida Alfonza Ratisbone. Vsak, kdor nosi tako, po pooblaščenem mašniku blagoslovljeno sve*
*))Labure.
tinjo, je deležen posebno bogatih odpustkov. Pa« Pež Leon XIII. je dovolil poseben praznik na čast Brezmadežne od čudodelne svetinjice. Ta praznik obhajamo dne 27. novembra. Pomembne so med drugimi besede darovanja: »Rekel je Jezus učen* cu: »Glej, tvoja mati.« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.« (Jan. XIX.) Ali nas ne spo« minjajo te besede tesne zveze med Srcem Jezu« sovim in Marijinim ter na zvezo, ki bi morala biti med njunima in našim srcem. Tesna vez svete in močne ljubezni. V želji Marijini, naj bi nosili ču« dodelno svetinjico okrog vratu, na prsih, je po« udarjena misel, naj bi ta svetinjica s srcem Je« zusovim in Marijinim bila vedno na našem srcu, da bi v njem ostala vedno živa ljubezen do teh dveh src.
Govorili smo že o bratovščini prečistega Srca Marijinega za spreobrnjenje grešnikov, ki se je bila razširila tudi iz Pariza. Svoj začetek ima v letu 1836. v cerkvi Naše ljube Gospe Zmagovalke; Papež Gregor XVI. jo je potem leta 1838. potrdil 'n obdaril z mnogimi odpustki. Ta bratovščina je Po svojem začetku kakor po svojih sadovih zares čudovita in je nekako izpopolnilo predragocene Pobožnosti do presvetega Srca Jezusovega. Saj sta obe Srci najtesneje združeni in najkrajša pot do božjega Srca Jezusovega je premilo Srce Ma« rijmo. Zato je tudi naravno, da si je ta bratov« ščina privzela kot bratovsko svetinjo čudodelno svetinjo Brezmadežne, ki se je bila začela malo let prej tako naglo širiti in ki nosi na sebi zdru« ženi ti dve Srci.
Je še veliko drugih bratovščin in redov, ki po« uspešujejo na poseben način češčenje Srca Ma« rijinega. Praznik Srca Marijinega se je praznoval v raznih krajih ob različnih časih, ker je bil to samo krajevni praznik. V zadnjem času sta pre« vladal) dve nedelji, in sicer nedelja po osmini Presv. Rešnjega Telesa in nedelja po osmini Ma«
rijinega vnebovzetja. Prva nedelja je dva dni po prazniku Srca Jezusovega in današnji liturgični praznik Srca Marijinega je končno določen za so* boto po osmini presv. Rešnjega Telesa, kar je ravno dan po prazniku presvetega Srca Jezuso* vega. To nam hoče poudariti tesno zvezo med obemi Srci in nujnost skupnega češčenja. Praznik, ki ga nekateri praznujejo pa po vnebovzetju Ma* rijinem, nas hoče spomniti dejstva, da v prečistem Srcu Marijinem prav tako kakor v presvetem Srcu Jezusovem nimamo kake mrtve relikvije, temveč da kakor je po vnebohodu Srce Jezusovo, je po vnebovzetju Srce Marijino poveličano in živo v nebesih ter vsega našega zaupanja vredno poleg če* ščenja, ki mu gre po vsej pravici.
Pobožnost do Srca Marijinega je pa že veliko starejša kot prazniki in bratovščine. Svetniki vseh stoletij so s spisi in pobožnostmi slavili vzvišeno in ljubeznivo Srce Marijino. Sv. Janez Damaščan (f 780) piše: »Tvoje najčistejše in neomadeže* vano Srce, o Marija, diha samo za Boga in hre* peni le po Bogu.« Nato slavi čistost in lesk tega Srca, imenuje ga ognjišče, katerega plameni une* majo in poživljajo. Sv. Bernard (f 1153) kliče: »Odpri, o Mati usmiljenja, vrata svojega milosti polnega Srca objokanim otrokom Adamovim. Ob* čudu jem tvoje Srce radi prebogatega usmiljenja, o moja Kraljica.«
Med premnogimi pouspeševalci pobožnosti Srca Marijinega se je posebno odlikoval sv. Janez Eu* des, ki je najprej tiho in potem slovesno prazno* val praznik Srca Marijinega v kongregacijah, ki jih je ustanovil. Od papeža Klementa X. je dobil dovoljenje, da je smel ustanavljati bratovščine Jezusovega in Marijinega Srca. Spisal je knjižico o občudovanja vrednem Srcu preblažene Device.
Če govorimo1 o pobožnosti k Srcu Marijinemu, ne moremo pozabiti bi. Ludovika Mar. Grignona Montfortskega, ki se je rodil 1. 1673. On nam je
Pokazal najkrajšo in najvarnejšo ter najpopol* nejšo pot k Jezusu. Katera je ta pot? Ista, po ka* teri je Jezus Kristus prišel na skrivnosten način Prvikrat na svet — namreč po preblaženi Devici Mariji. Nauk Grignonov se glasi kratko: Ma* rija je najvarnejša pot, da prideš do popolnega zedinjenja z Jezusom: »Po Materi k Srcu njenega Sina!«
Da se moreš združiti z Jezusom, se moraš po* Prej Mariji približati in nji popolnoma izročiti in Posvetiti. Za to izročitev je sestavil sledeče be* jedilo: »O Marija, izvolim te za Mater in Gospo. Izročim in posvetim Tebi kot služabnik in su* zenj svoje telo in svojo dušo, svoje notranje in zunanje darove in tudi vrednost svojih dobrih del, sedanjih in prihodnjih, ter ti prepustim vso in, po* Polno pravico nad njimi, nad menoj in brez izjeme nad vsem, kar je mojega, da razpolagaš z menoj Po svoji volji v večjo čast božjo v času in več* nosti.«
Kdor se tako popolnoma, brez pridržka izroči Mariji, se resno zaveže, da hoče v vseh rečeh in okoliščinah zvesto služiti Mariji kot svoji Gospe, £e le kot služabnik, temveč kot »suženj« iz lju* bežni, tako da noče več živeti zase, temveč le za svojo nebeško Kraljico. Delati hoče vse le »po Mariji, z Marijo, v Mariji in za Marijo«. V tem obstoji toliko slavljena Grignonova pobožnost do Marije. Jasno je, da nobena druga pobožnost ne nrore Marije tako zelo častiti kot ta. Ker ni no* bena druga v stanu dati nebeški Kraljici tako ne* sebičnih in vdanih služabnikov in podložnikov. Grignon je opisal to pobožnost v nesmrtni, po vsem svetu znani knjigi, naslovljeni: »O pravi po* božnosti do preblažene Device Marije.« S to po* božnostjo hoče narediti nas sužnje Marijine in Marijo povzdigniti za »Kraljico src«.
V tej knjigi kliče: »Ah, kedaj bo prišel čas, ko bodo Marijo klicali Gospo in Kraljico src ter bo
ona ta srca popolnoma podvrgla gospodstvu ve* likega Jezusa? Kedaj bodo duše dihale v ljubezni do Marije tako, kakor dihajo telesa zrak? Takrat se bodo godile čudne reči! Sveti Duh, videč v sr* cih podobo svoje ljubljene neveste, se bo v bogati meri vanje razlil ter jih bo napolnil s svojimi da* rovi, posebno z nebeško modrostjo, ter bo po njih delal čuda . . . Kedaj bo napočila doba Marijina, ko bodo duše naše pozabile, sebi. odmrle ter postale žive podobe Marijine, da bodo ljubile Jezusa in ga poveličevale!«
Ko govorimo o Grignonovi pravi pobožnosti do Marije, ne smemo pozabiti našega dobrega znanca Ernesta Mlakarja. On je napisal, da bi v svoji cvetni dolinici postavil kapelico Marijino. V ka* pelico bi postavil kip Brezmadežne, na desno sv. Alojzija, na levo pa bi. Grignona. On je namreč posebno goreče začel častiti Marijo, ko se je bil seznanil z Grignonovo pobožnostjo. Dne 8. marca 1915. je napisal v svoj dnevnik: »O moja ljuba Mati Marija! Danes je ravno dve leti in pol, od* kar sem se Ti posvetil Tvoj služabnik in suženj. Sedaj spoznam, kako hvaležen Ti moram biti za milost, da si me privedla do te pobožnosti, do prave pobožnosti do Tebe, brezmadežna Devica...« Potem ko je postal prvi prednik novoustanov* Ijene Marijine družbe v zavodu, je napisal med drugim v svoj dnevnik (23. V. 15.): »Zlasti ho* čem med svojimi sogojenci razširjati zanimanje ... za pravo pobožnost do Marije, Kraljice src ...« Med razvedrilom je nekoč navdušeno govoril s svo* jimi sogojenci o tej pobožnosti in dejal: »Ako bi mi kdo v eni roki ponujal milijon kron, v drugi pa knjižico bi. Grignona o pravi pobožnosti do Ma* rije, bi takoj segel po knjižici in pustil milijon pri miru.« Štirinajst dni pred smrtjo je pisal med dru* gim bratu: »... Čitaj vsak dan' nekaj iz knjižice »Marija, kraljica src«...« Kar je drugim pripo* ročal, je gotovo tudi sam storil, saj je imel knji*
žico »Marija, kraljica src« vedno pri sebi. Gotovo je iz te knjižice molil, ko ga je dan po rožnici leta 1916. na goriškem bojišču v dolini rož dohitela smrt in je zvesti služabnik in vdan suženj pohitel k svoji Gospe, Kraljici src, ki jo je tako ljubil in častil do zadnjega hipa. Saj je imel njeno podobo Pfed seboj na robu strelskega jarka, ko je nehalo biti njegovo srce, ki je bilo Mariji tako vdano.
Marijo častimo kot Našo ljubo Gospo presve« lega Srca, ker ima veliko moč pri božjem Srcu. ^jo častimo zaradi njenega prečistega Srca, ki je vir velike svetosti in mogočnih milosti. Častiti jo moramo pa tudi kot Kraljico naših src in se kot Meni najzvestejši in najpokornejši služabniki in sužnji podvreči popolni oblasti njenega Srca.
Slišali smo, da je Bog sveti Katarini Ričijski v nekem zamaknjenju spremenil njeno srce, da je bilo podobno Marijinemu Srcu. O, naj bi tudi naša srca tako spremenil, da bi bila vsa in popolnoma Marijina; naj bi Marija živela v naših srcih; naj b| ona postala Kraljica in Gospa naših src in naj bi ona, ki jo častimo kot preljubo Gospo presve« tega Srca bolj in bolj upodabljala naša srca Srcu ■Jezusovemu in nas vedno bližje vodila k temu viru življenja, svetosti in vse tolažbe, k temu žarečemu ognjišču ljubezni, v ta sveti tempelj božji!
Kakor se je v legendi razcvetel v ljubeznive srčke Marijine siromašni grmiček, ki se je bil sklonil nad Srce Marijino, tako sklonimo se tudi uri z vso vdanostjo in pokorščino, z ljubeznijo in Pobožnostjo k prečistemu Srcu Matere Marije vedno bližje in bližje, da se v tej blaženi bližini vsa naša srca razcveto v srca Marijina.
Blaženega Grignona je dohitela smrt v misijon« skem delu. Pridigal je že smrtno bolan o krotkosti Jezusovi ob poljubu izdajalca Judeža. Tekle so mu °bile solze. V oporoki je določil, naj truplo pokop« 'jejo na pokopališče, srce pa ob vznožju Mariji« nega oltarja. Zašepetal je zadnjič še ime: »Ma«
rija!« in izdihnil svojo sveto dušo; ob tem imenu je nehalo biti njegovo srce, ki je vse življenje ne* skočno ljubilo Marijo in ji po suženjsko služilo. Odšel je zvesti služabnik po plačilo k njej, ki je bila Kraljica in Gospa njegovega srca.
Naj bi se naše živo srce prav pogosto pomudilo ob vznožju oltarja Marijinega in naj bi tu prav prisrčno klicalo:
O Marija, o Marija, milostno imaš Srce!
K tebi, k tebi koprnijo naše misli in želje ...
(Venec, 302.)
device JMarije plašček.
S plaščem svojim pokrivaj nas, z duhom svojim prebivaj v nas, dvigni na cilj nas visoki.
Skorej stati ne znamo več,
skorej iti ne znamo več
kakor ob Materni roki. (S. Sardenko.)
Device Marije plašček, ki se imenuje tudi hrib j a resa, je mična rastlinica iz rodu rožnocvetnic in je cenjeno zdravilno zelišče. Raste po vlažnih njivah, v senci ob potokih in na gorah. Njivska hribja resa je enoletnica; njene sorodnice, ki ljubijo vb šoke gore in planine, so bolj trpežne in trajne. Po* sebno znana je srebrnolista planinska hribja resa ali srebrnolisti Marijin plašček, ki ima večjo zdra* vilno moč kot dolinske rastline. Znameniti švb carski zeliščni župnik*zdravnik Johann Kiinzle1) Pravi, da če bi žene vedele, kak božji dar je Mas rijin plašček, bi veliko otrok, ki so sirote, še imelo svojo mater. Po planinskih krajih prav posebno Poznajo in cenijo zdravilno moč te mične rastlb nice ne samo ženske, rabijo jo tudi za otroke in 2a moške. Vsakomur nudi Device Marije plašček Pomoči in varstva.
Svetovišarski romarji imajo posebno lepo pri* Hko opazovati in nabirati to zdravilno rastlinico,
’) Kincle.
ki zadobi posebno pri tem planinskem svetišču lep simboličen pomen. Preden pride romar do cerkve, ga pri vhodu v malo kramarsko vasico vi« šarsko pozdravi stara in zanemarjena kapelica, v kateri je v kamnu reliefna podoba Marije Zavet« niče, ki razgrinja svoj plašč okrog pobožnih ča« stilcev, kateri so se k njej zatekli. Ko pa stopi pobožni romar v skromno in toploljubeznivo Ma« rijino višarsko cerkev, ga izpod stropa nad lokom pred oltarjem pozdravlja velika slika v naravni velikosti, Marija Zavetnica, ki razgrinja svoj plašč, v katerega zavetje hite od obeh strani revni in si« romašni. Vsa človeška revščina prihaja k Mariji, ki vabi svoje uboge, izgnane otroke k sebi in ji angeli razprostirajo plašč. Hromi, slepi, očetje in matere z otroki stopajo po stopnicah z ene, z druge strani pa prihaja uboga družina s svojo bolno ma« terjo; otroci jokajo, očetu je od skrbi razoran obraz. Vsi pričakujejo v svoji stiski pomoči od nje, h kateri se ni še nihče zatekel zastonj.
Pred to sliko se človeku kar sama od sebe izlije iz srca molitev: »Spomni se, o premila De« vica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pri« bežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal. S tem zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica in Mati, k tebi pridem in pred teboj zdi« hujoč grešnik stojim, nikar ne zavrzi, o Mati Be« sede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši.«
Nikdar morda nisi še tako iz vsega srca zapel kot tu:
»Marija, k tebi uboge reve mi zapuščeni, vpijemo: objokani otroci Eve v dolini solz zdihujemo!«
In kot odmev tvoje prisrčne pesmi ti zadoni iz druge skupine romarjev višarski refren:
»Višarska Gospa, premile oči obrni na reveže romarje vse!
Roke ti razprostri, srce vsem odpri, ki v tvojega plašča zavetje hite!«
Srebrnolisti planinski Marijin plašček povirno v *>tico Marijinih cvetk kot lep simbol Marijinega zavetja in varstva.
Ob spodnjem Renu blizu nemškega mesta Diis* seldorf1) je v trgu Kevelaer2) slavna Marijina ožja pot, ki je v poletnem času silno obiskovana. Romarji imajo starodavno navado, da končujejo roznivenec s prošnjo: »O Mati usmiljenja, prosi Za celo krščanstvo!« Na tej Marijini božji poti so P°^vili v letu 1929. Marijin spomenik, ki je naj* Večji na svetu in ki tudi s svojo umetniško poseb* n°stjo vzbuja splošno občudovanje. Kakor v var* sNo in obrambo razgrinja Marija svoj plašč krog vs_eh, ki z zaupanjem prihajajo k njej iskat to* ^zbe in pomoči. Iz kamna izklesana podoba Ma« riJina je nad šest metrov visoka. Njen obraz ra* zodeva plemenito lepoto in usmiljeno dobroto. ^l|di Jezušček, ki ga pestuje na levi roki, kaže Prisrčno ljubeznivost. V desnici drži Marija mo* f?čno žezlo. Z desne in leve se zgrinja v zavetje Marijinega mogočnega plašča skupind revnih in Potrtih, ki želijo od nje pomoči in varstva. Na nji* Povih obrazih je izražena vsa vojna in povojna ?riska in sila, v kateri so ljudje, v zavesti ničnosti ln slabotnosti vse človeške pomoči, mogli v svojih revah in nadlogah iskati pomoči edino le še pri Mogočni nebeški Gospe. Vsa ta ogromna skupina jltoji na polkrožnem podstavku. Gledana od spre* r*aj nudi ta prizor: V sredini stoji Marija z dete* tom kot ogromna veličastna postava. Izpod krone Se Poševno na obe strani v strogi ravni črti raz* Prostira Marijin plašč, ki tvori s podstavkom pra*
*) Diseldorf. 2) Keveler.
vokotni trikot. V tem trikotu se ob pokončni Ma« rijini postavi kakor v velikem šotoru Marijinega plašča z dveh strani porivati obe skupini v bližino Marijino. Od zadaj je pa videti na zaokroženem podstavku samo velik stožec, kakor kamenit šo« tor, ki ga Marija krona. V strogih linearnih po* tezah je na ozadju stožca označen pajčolan, ki se izpod krone razliva čez plašč. Ta veliki in dostojni spomenik, izklesan iz okamenele resnosti, postaja eden najbolj obiskovanih krajev kevelaerske božje poti. V dobrem letu potem, ko je bil spomenik po« stavljen, ga je obiskalo že okrog dva milijona ro« marjev, ki so se hoteli tu priporočiti Mariji Za« vetnici.
Večkrat vidimo na slikah Marijinih porabljen ta motiv razgrnjenega plašča, kar hoče označiti zavetje in varstvo, ki ga dobimo pri Mariji Po« močnici. Tako imajo na Ptujski gori oltarno po« dobo Marijinega varstva. Ta starodavna podoba nam kaže Marijo z Detetom na levi roki. Obe po« stavi sta kronani. Z desnico pridržuje Marija svoj veliki plašč, ki ji ga pomaga držati še sedem an« gelov. Ta plašč tvori velik šotor okrog Marije. V zavetju tega plašča je zbranih vse polno ljudi, seveda v zmanjšani obliki v primeri z Marijino postavo. Med temi ljudmi so znane zgodovinske osebnosti, kakor goriški grof Henrik IV., ogrsko« hrvatski kralj Sigismund, razni celjski grofi in grofice, bosanski kralji in razne druge znamenite osebnosti.
V cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom je stara slika Marije Zavetnice. Ta slika nam predočuje pogled v obsežno pokrajino, kjer se v ozadju predstavljajo vse vrste nadlog, ki je pod njimi trpelo takratno človeštvo. Turki napadajo ljudi in jih more, ropajo in zažigajo hiše in cerkve. Ljudje in živina padajo od lakote in umirajo. To« ča in kobilice uničujejo pridelke. Nad pokrajino plava v oblakih Bog Oče, ki pravkar vtika meč v
nožnico; zakaj spodaj na desni kleči Marija, ki pje plašč razprostirata na vse strani sv. Primož ■n sv. Felicijan. Pod plaščem pa so zbrani zastop* niki vseh stanov in molijo. Marija se je po svo* ]em z ranami obdanem Sinu zavzela za trpeče in, Jo razprostrla svoj plašč nad njimi. Sin je obrnil Pogled v Očeta in dvignil roke s svojimi ranami, je prošnjo uslišal.
Včasih so ustanovitelji ali darovalci slik dali Pod plaščem Marijinim naslikati sami sebe, svojo družino ali posebne dobrotnike raznih cerkva ter druge odlične osebnosti. Ali so pa bili vsi ti vedno prodni, da so se postavili tako tesno v zavetje Marijino? Nehote se spomnimo pri tem na prav Poseben in značilen način, kako se je bila Marija nekoč prikazala sveti Jederti (Gertrudi): razpro* strt je imela svoj plašč, pod njim pa vse vrste zveri in živali: tigre, medvede, kače itd. Medtem ko nam druge slike hočejo pokazati Marijo kot splošno pomočnico v vseh potrebah in zadevah, v katerih se lahko z zaupanjem k njej zatekamo, n.am to videnje svete Jederti (Gertrude) kaže Ma* r*jo kot Pribežališče grešnikov. Kaj naj bi dru* §ega predstavljale vse tiste živali pod njenim Plaščem?
Kakor nas mno.go praznikov Marijinih spo* jPinja njenega materinstva napram nam, prav ta* ko nas mnogi teh praznikov spominjajo njenega varstva ali zavetja. Drugo nedeljo meseca novem* °ra praznujemo praznik Marijinega varstva, ki §a je papež Benedikt XIII. razširil na vso cerkev le* ta 1725. Začel se je ta praznik na Španskem. Namen j_eSa praznika je hvaležni spomin velikih milosti, katere je preblažena Devica Marija skozi vsa stoletja izkazovala vsemu krščanstvu skupaj in vsakemu kristjanu posebej.
Ta god Marijinega varstva je lepa cvetlica v vencu Marijinih praznikov, ki nam razodevajo Materinsko ljubezen naše nebeške Kraljice. Po*
sebno ljubezniv spomin med kristjani pa je var* stvo, katero nebeška Mati svojim otrokom ska* zuje. Zato se ji tako radi priporočamo z milimi besedami: »Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta božja Porodnica . .. Spomni se, o premila Devica, da še ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal. ..«
Dne 27. junija, oziroma na nedeljo pred prvim julijem, praznujemo god Marije vedne pomoči. Pomen tega praznika nam pesnik kaj lepo poudari z besedami:
»Mati vedne si pomoči,, vsaki hiši, vsaki koči ti utešiš jad in jok.
Slep je, kdor ne vidi tebe,
lastni sreči grob izgrebe,
kdor ne najde tvojih rok.« (S. Sardcnko.)
Pomenljivo je, da se pri sveti maši na ta praz* nik bere evangelij, kako je Jezus s križa izročil Mariji Janeza za sina in mu Marijo za mater po* stavil. Pod križem nam je postala ona Mati, Mati vedne pomoči.
Poleg praznika Marije vedne pomoči imamo še drug praznik Marije Pomočnice ali Pomočnice kristjanov 24. maja. Dovolj je znana podoba Ma* rije Pomočnice, na kateri se božje Dete privija s svojimi ročicami k Materi, kakor da bi pri njej iskalo pomoči. Legenda nam pripoveduje: Ko je grozoviti Herod sklenil, novorojenega Zveličarja umoriti, se je Jožefu v spanju prikazal angel in mu v imenu božjem naročil, naj vzame Dete in njegovo Mater in naj beži v Egipt. Pa tudi Marija je bila tisto noč prečudno opomnjena. Bdela je in molila svoje božje Dete. Dete pa, komaj nekaj tednov šele staro, se dvigne iz plenic, v katere je bilo povito, vzpne se Materi v naročje, oklene se njenega vratu ter s premilim, prosečim glasom zakliče:	»Marija, pomagaj! Marija, pomagaj L
juga legenda nam pripoveduje, da je na begu v Šipt sveta družina počivala pod palmovim dre* vesom. Tedaj so pridrli roparji nad nje. Božje . ete se je prisrčno oklenilo svoje ljube Matere jnilo klicalo: »Marija, pomagaj! Marija, poma* . J-« In razbojniki jim niso nič hudega storili, ker Je eden od njih, prevzet od nebeškega pogleda Prelepega Deteta, prosil za sveto družino. Legenda °ee vedeti, da je bil to tisti razbojnik, ki je bil PK?-nej"-e S Kristusom skupaj križan in mu je Jezus °ujjubil sveti raj. Pobožne pravljice so to, pa Polne lepih misli. Po teh legendah je napravljena Podoba Marije Pomočnice.
\'zklik: »Pomoč kristjanov, prosi za nas!« je v utanije vpletel po zmagi nad Turki pri Lepantu Papež Pij V. leta 1571. Praznik Pomočnice kristjan n°v pa je novejši. Vpeljal ga je papež Pij VII. v Zahvalo Mariji, ko je bil po petletnem jetništvu Pod nasiljem Napoleona I. zopet prost 1. 1815. Tega e^a’ J’e bil poglavar Cerkve zopet prost in je mo< ral veliki Napoleon v prognanstvo, se je rodil mož, je bil prav poseben pospeševalec češčenja (arije Pomočnice. Ta mož je don Bosco, ki je u prav letos (1934) na velikonočno nedeljo pro* Plašen za svetnika. On je bil od Boga določen, da Aai}?vo poživi pobožnost do Marije Pomočnice, -esčenje Pomočnice kristjanov je razširjal sam °sebno z veliko gorečnostjo, širil je je pa tudi s Pomočjo obeh družb, ki jih je ustanovil, moške uružbe Salezijancev in' ženske družbe hčera Mas *Te Pomočnice. Dve posebnosti v tem češčenju, uva bolj vidna izraza sta bila svetinjica Marije Po* jUočnice. V letošnjem letu kanonizacije tega ve* 'bega moža je dovolj prilike, veliko slišati kaj več °.njegovi pobožnosti do Marije Pomočnice in o nJegovem čudovitem, neomajnem zaupanju vanjo v nazrazličnejših, ne le duhovnih, temveč tudi Sniotnih in telesnih stiskah in zadevah. Nikdar ni b'lo to njegovo zaupanje osramočeno. Kadarkoli
se je zatekel k svoji nebeški Pomočnici, je naše), pri njej pomoči in zavetja. On in njegovo življe* nje nam morajo buditi vedno večje zaupanje do Marije in njenega varstva ter njene pomoči.
Od raznih drugih lepih Marijinih praznikov, ki nam jo kažejo kot usmiljeno in mogočno Pomoč* nico in Zavetnico, spomnimo se, da praznuje Cer* kev dne 13. avgusta praznik Marije Pribežališče grešnikov. Svoji zvesti služabnici, sveti Brigiti, je Marija nekoč razodela: »Naj je kak človek še to* liko grešil, če se le z odkritosrčno voljo pobolj* šanja obrne k meni, sem pripravljena, ga v mi* losti sprejeti. Ne gledam, koliko grehov je nare* dil, temveč gledam samo na voljo, s katero pride k meni. Ne gnusi se mi, zdraviti njegove rane, saj se imenujem in tudi v resnici sem Mati usmi* ljenja.«
Stara cerkvena pesem porabi cvetko Marijinega plašča kot lep simbol za pribežališče grešnikov:
Razcveta se »plašček Marije«, da grešnika Mati zakrije, ko žuga pravice vihar.
Pod plašček ljubezni goreče,
naj grešnik z zaupanjem teče,
tam sije mu milosti žar. (Venec, 838.)
Čudovita prikazen je Henrik Suzo. Njegova nežna ljubezen do Marije ni bila drugega kakor ljubezen zvestovdanega otroka. Zato je tudi imel ' moč, da je ganil najbolj zakrnjene grešnike in jih spravil z Bogom. Od daleč so prihajali nesrečni, ki so že leta in leta zamolčavali svoje grehe, da se jih izpovedo pred tem služabnikom Marijinim. Med drugimi je bila tudi neka gospa odličnega rodu, ki se je silno kesala zaradi svojih pregreh. Tu se ji Marija prikaže in ji reče: »Pojdi k mo* jemu služabniku, on ti bo zopet pomagal!« Ona pa ji odgovori: »O gorje, Gospa moja, saj ga ne poznam!« Mati usmiljenja pa ji pravi: »Poglej sem
Pod moj plašč, tu ga imam v svojem varstvu. Le dobro poglej njegov obraz, da ga spoznaš! On je Pomočnik in tolažnik vseh trpečih ljudi, on naj ti Pomaga.« Iz tujih dežel je prišla ta gospa k njemu ln je spoznala njegov obraz, kakor ga je prej vi* dela v duhu. Prosila ga je, naj jo z Bogom spravi, !n muv povedala, kaj se ji je bilo prigodilo. On jo le sočutno sprejel in ji pomagal po svojih mo« CC d kakor mu je bila naročila Mati usmiljenja.
Pomnimo dobro, da je Marija mati neskočno usmiljenega Jezusa. Ko so se nekoč hoteli farizeji Pohujševati, ker so videli Jezusa, da obeduje in občuje z grešniki, jim je rekel: »Usmiljenja ho« cem in ne daritve. Nisem namreč prišel klicat pra« yičnih, ampak grešnike.« (Mat. 9, 13.) On je prišel iskat, kar je izgubljenega, ker Bog v svojem usmi« u en ju noče smrti grešnika, temveč, da se spre« obrne in živi. Poslanstvo Jezusovo je poslanstvo spreobračanja in odpuščanja. Ni moglo biti dru« gačno poslanstvo Marijino v tej tako važni, lahko Ie,c.®mo bistveni zadevi Odrešenika in Soodreši« teljice. Grešnik je sicer grešnik, toda še vedno ptrok Marijin; in kakor ima telesna mati sočutje 'u usmiljenje z otrokom ki telesno trpi, tako Ma« LPa, naša duhovna Mati čuti z nami veliko usmi« ‘Jenje, kadar smo duhovno revni in nesrečni.
Ko govorimo o plašču Marijinega varstva in 2* vetja, pač ne smemo pozabiti prav posebnega Plaščka Marijinega, ki ga je ona sama nam dala v Posebno varstvo. Ta plašček Marijin je škapulir. Na gori Karmel v sveti deželi je obstojal samo« stan že iz apostolskih časov, kakor pravi izro« S1’0- Pravi karmelski red pa je bil tam ustanovljen šele leta 1156. Karmelski škapulir pa je še po« z°eje nastal. Ko je karmelski red preživljal težke case, se je njen predstojnik, sveti mož Simon Stok 2 zaupanjem obračal k preblaženi Devici Mariji ?a varstvo in pomoč. Bilo je dne 16. julija 1251., *° se mu je Marija prikazala, mu zagotovila svojo
pomoč in varstvo za vse redovnike in mu kot zna# menje svoje naklonjenosti in v zastavo svoje ob# ljube podala škapulir z besedami: »Sprejmi, ljubi moj sin, škapulir svojega reda, znamenje moje bratovščine. Dam ga tebi in vsem sinovom kar# melske gore z zagotovilom, da kdor s to obleko odet umrje, bo obvarovan večnega ognja. To je znamenje zveličanja, bramba v nevarnostih, za# stava miru in večnega varstva.«
Močno se je razširila bratovščina karmelskega škapulirja, ki je postal mogočen plašč pomoči in varstva Marijinega v telesnih in dušnih zadevah. Seveda ne more koristiti takim, ki bi ga nosili z nekakim praznoverjem in predrznim zaupanjem. Ni to plašč, ki naj bi prikrival grehe človekove in ga varoval posledic greha in kazni božjih, temveč je nekak plašček, ki nam ga nudi Marija, da bi nas varoval predvsem greha in potem šele vseh hudih posledic greha. Nositi je treba ta plašček Marijin z zaupanjem sicer, pa tudi v pravem strahu bož# jem, v globoki vernosti in goreči pobožnosti.
Cerkev ima poseben praznik Karmelske Matere božje, ki je obenem praznik škapulirske bratov# ščine in se praznuje dne 16. julija. Poleg tega kar# melskega škapulirja Marijinega so pozneje nastali še sledeči Marijini škapulirji: Brezmadežnega Srca Marijinega, Marije dobrega sveta, Marije brezma# dežne, Marije Usmiljenja, Zdravja bolnikov in Ma# rije sedmerih žalosti.
Današnji pomehkuženi in pomodernjeni, bolj maloverni svet nekako prezira škapulirsko pobož# nost. Ponovno poudarjamo, da se ne sme s to po# božnostjo družiti kako praznoverje. Škapulir nam mora biti nekaka simbolična obleka, ki nima sama iz sebe prav nikake moči, temveč mora predvsem v nas buditi in budno zdrževati pobožnost do Ma# rije in otroško zaupanje v njeno pomoč in varstvo. Ta pobožnost in zaupanje nam naklonijo potem vso skrb in podporo Marijino.
Kn škapulir, en poseben plašček Marijin bi pa danes prav posebno potrebovali, eno posebno žen« sko Marijino bratovščino. To naj bi bila bratov« scina dostojne in spodobne noše; to naj bi bil škapulir in plašček Marijin, ki naj bi pokril vso nedostojnost obleke in noše. Ženska, ki bi morala biti po svojem značaju vse bolj tankovestna, strogo dostojna in sramežljiva, izgublja vedno bolj svojo sramežljivost in pravi čut dostojnosti. Ena iz« med največjih sramot za današnje ženstvo so po cerkvah nabiti pozivi, naj hodijo ženske dostojno oblečene v cerkev. Sramota za nje, da so taki raz« Stasi sploh potrebni. Je pa še veliko poštenoču« tečih in dostojnih žen in deklet. One naj ostanejo •ep in časten zgled in naj se odevajo vedno in Povsod z Marijinim plaščkom dostojnosti in spo« dobnosti. Vsaj ta duhovni škapulir Marijin naj si skrbno ohrani vsako dekle in vsaka žena: tanko« yestno sramežljivost, čisto deklištvo, neoskrunjeno zenstvo; potem, se smejo z vso gotovostjo zanesti, da jih Marija odene s plaščem svojega prav po« sebnega varstva in zavetja.
Caraccioli nam pripoveduje v neki knjigi iz Napoli sledečo dogodbo: V hiši gospoda Alfonza 1 tanes je živela dekla, imenovana Lelia Viola. Go« spod je bil ladijski kapitan in je imel za postrež« Jtika nekega vojaka, ki je že ponovno, toda vedno brez uspeha skušal krepost pobožne dekle. Sled« njič se je njegova ljubezen spremenila v smrtno sovraštvo. Samo na to je še mislil, kako bi se ma« ščeval. Dne 14. junija 1584. je rekel dekli, da mu ic gospod naročil, naj mu prineseta perila na otok Posilippo, kjer se je mudil Manes v kopališču. Lelia ni slutila nič hudega, spravila je skupaj pe« rilo in odšla s postrežnikom na majhen čoln, s ka« tcrirn bi jo imel on prepeljati na otok. Ko sta bila že nekoliko oddaljena od obrežja, je začel nesreč« zopet s svojo nesramno vsiljivostjo, ki jo je Lelia tembolj odločno zavrnila, ker je bila brez
pomoči proti njemu. Suroveža to tako razjezi, da v svojem besu zagrabi dekle in je vrže v morje; nato naglo odvesla nazaj v Napoli. Krepostno de* kle, ki je bila brez vsake človeške pomoči, je za* čelo klicati na pomoč ljubo Gospo Karmelsko in bilo takoj deležno njene pomoči. Kake pol ure se je na čudežen način vzdrževala nad vodo, dokler ne pride po božjem naključju v bližino neka ladja. Daši ravno ni vedela, kdo vodi ladjo, je vendar zaklicala krmarju: »Andrea! Andrea Cenemmo! Pomagaj mi, če ne utonem!« Ko je slišal Andrea svoje ime, je vprašal mornarja, ali so ga oni kli* cali. »Nihče!« so mu odgovorili. Ko se je ozrl čez morje, je zagledal dekle, ki se je borilo z valovi. Takoj je zakrmjl z ladjo k njej in jo potegnil iz vode. Ko si je Lelia nekoliko opomogla od strahu, se je od veselja razjokala in je glasno hvalila pre* blaženo Devico Marijo, ki jo je rešila iz take ne* varnosti. Andrea jo je vprašal: »Kako si mogla vedeti za moje ime, ko si mi vendar popolnoma neznana?« Ona mu je odgovorila: »Neka gospa v karmeličanski obleki me je vzela pod svoj plašč, da nisem utonila, in mi je rekla, naj na glas kli* čem ime Andrea Cenemmo, da me on reši.« Sprem* ljana od velike množice je šla Lelia v karmeli* čansko cerkev, da se tam zahvali. Pozneje je da* rovala tudi zaobljubljeno podobo, na kateri je bila vsa dogodba naslikana.
Tako se tudi mi priporočajmo v vseh telesnih in duhovnih zadevah in potrebah z otroškim za* upanjem in vdano pobožnostjo naši najboljši ne* beški Materi Mariji, ki nas ne bo pustila brez var* stva in zavetja.
Pod tvojim ljubim plaščem, preljuba moja Mati, želim jaz prebivati, umreti tud' pod njim.
(Stara pesem.)
<-Mačeha - Sirotica.
Če materi za dete ljubezni mine žar, — le ti, nebeška Mati, ne zabiš nas nikdar.
(S. Sardenko.)
Čudno naključje! Ista cvetlica ima dve naspro* tujoči si imeni: Mačeha in sirotica. Ta znana vrtna cvetlica, ki ima po polju svoje sestrice, je iz rodu vijolic. Medtem ko je vijolica simbol skromne Ponižnosti, bi se nam velikocvetna vrtna mačeha hotela zdeti skoraj podoba ošabnosti in je v pri* mcri z njo njena poljska sestrica skoraj res le skromna sirotica.
To cvetko pozna vsak otrok. Kdor jo opazuje v njenih raznovrstnih barvah in v različni veli* kosti cveta v njeni negovani vrtni lepoti, bi težko verjel, da je hči poljske sirotice, ki raste med ži* tom in žoltkasto cvete. In vendar je tako; mačeho so v resnici vzgojili iz neznatne poljske vijolice* sirotice. Cvete vse poletje in obrača nase pozor* nost posebno spomladi, ko je malo cvetja. Vsled tega jo imajo zlasti za spomladni okras vrtov, kjer jo sade v večjo in manjše skupine. Vrtna Mačeha je izredno lepa in mnogovrstno žamet* uobarvna; poljska sirotka je malocvetna in vsa
skromna. Razširjena je po vsej Evropi, Severni Afriki, Severni Ameriki, Mali Aziji in potem tja gor do Sibirije.
Če bi mačeho vprašali: »Mačeha, mačeha, odkje imaš ime?« bi nam odgovorila, če bi mogla, z ža* lostnim glasom: »To ime so mi dali zlobni ljudje, ki sodijo vedno le po zunanjem videzu. Eden mojih cvetnih listov je večji kot ostali, je lepo trobarvno pisan in prav zložno počiva na dveh drugih. Dva bližja mu cvetna lista sta zopet dvobarvno lepo pisana in počivata vsak na enem čašnem listu. Vrhnja dva sta najmanjša in samo enobarvna ter imata oba skupaj le en čašni list za oporo. Veliki cvetni list, pravijo, je kakor ošabna mačeha, ki se kiti in lišpa in v domu šopiri. Svoji dve lastni hčerki oblači primerno in jima da, kar jima gre. Obe sirotki pa sta obsojeni na skromno in kla* vrno življenje. Tako sem jim postala podoba se* bične samoljubnosti. In pravijo še, da je ljubi Bog, jezen zaradi mojega trdega srca, me kar na* robe obrnil, tako da sta prišli obe sirotki navrh. Za kazen da mi je dodal še grbo in mojima pra* vima hčerkama brkasto bradico.« Tako pripove* dujejo ljudje o mačehi; če jo natančno pogledamo v njeni prvotni obliki in podobi, najdemo vse res tako. Sedanje vrtne mačehe pa so še veliko bolj mogočne in ošabnocvetne. Tudi glede barve in oblike posameznih listov je pri vrtnih drugače.
Poljska sirotica se imenuje po latinsko tribarvna vijolica, po nemško ji pravijo tudi Svete Trojice cvetka. Legenda pravi, da ko je ljubi Bog to cvetko ustvaril, je zelo lepo in prijetno duhtela in po svo* jem vonju prekašala celo vijolico. Kmalu je za* slovela kot zdravilno zelišče, ki so je zelo iskali. Ker je cvetela ponajveč po njivah in polju, je žito ' hudo trpelo, ko so ga pri iskanju sirotice močno poteptali. Cvetki je to silno težko delo. Ker jo je pa izdajal največ njen blagoduhteči vonj, je za* prosila Sveto Trojico, naj ji ga odvzame. Ljubi
je izpolnil to skromno željo in od tedaj se sirotica imenuje tudi cvetka Svete Trojice.
Tja notri v preteklo stoletje so poznali samo skromno poljsko tribarvno vijolico«sirotico. Skrb« n° prizadevanje in umetno negovanje je dalo iz skromne poljske sirotice vse polno lepih, veliko« cvetnih in pestrobojnih vrtnih mačeh. Toda, kar so te mačehe pod človekovo roko pridobile na zunanji lepoti, to so izgubile na notranji vrednoti: samo skromna sirotica je ohranila v svoji naravni Preprostosti svojo plemenito zdravilno moč.
In še nekaj moramo posebno poudariti. Česar Pe najdemo tako jasno izraženega pri vrtni ma« Čehi, opazimo prav lepo pri poljski sirotici: njen spodnji cvetni list je izrazito srčkaste oblike. Ta Jepa srčkasta oblika se je pri vrtni mačehi v ve« uki meri izprevrgla in skoraj izgubila.
Mačeha — sirotica! Pri teh dveh besedah se včasih kar sama od sebe porodi misel: Eva — Marija in vzporedno s to mislijo druga: Naši dve 'nateri in mi, njuni otroci.
Eva in Marija sta izšli iz roke Stvarnikove obe sveti in popolni, brezmadežni in brezgrešni; brez slabih nagnenj in požel j en j sta blesteli v luči po« svečujoče milosti. Pri površnem pogledu v raj vidimo, da je bila takoj od začetka Eva nekam tnočno odlikovana hčerka božja. Živela je v raju, Prosta skrbi, trpljenja in truda; z Gospodom, svojim Stvarnikom, se je smela in mogla prav po otroško razgovarjati. V primeri z njo bi se nam hotelo zdeti, da je Marija nekaka pastorka božja 'n — po človeško sojeno — uboga sirotica. Že takoj od začetka je doma v dolini solz; revščina, trpljenje, bridkost je njen delež. Tudi ne občuje pog sam takoj spočetka osebno z njo, kakor se Je razgovarjal z Evo.
A kaka razlika med Evo in Marijo! Eva, že tako povzdignjena in odlikovana v raju, zahoče,
da bi oba z Adamom postala kakor bogova in imela vse spoznanje vsega. Od človeške se hoče povzpeti v svoji ošabnosti do božanske časti in veljave. Marija, prej tako skromna in skrita, tako tiha in plaha, zasliši, da je povzdignjena do nad* človeške časti božjega materinstva, pa se v svoji ponižnosti in pokorščini skruši pod veličino te časti kakor nizka dekla Gospodova: »Glej, dekla sem Gospodova . .. Ozrl se je na nizkost svoje dekle!«
Marija, v svoji ponižnosti nekake pastorke in sirotice božje, je od Boga samega sprejeta kot najbolj ljubljena hčerka božja in poveličana do neprekosljive časti Matere božje. Eva, ta tako odlikovana hčerka božja, se v svojem ošabnem napuhu tako zelo prevzame, da izgubi vse pravice in vse časti hčerke božje.
Na pragu raja sedi žena, odeta z živalskimi kožami in joče bridke solze, ko se spominja sreče in blaženosti, ki jih je uživala še malo, malo prej. Uboga sirota, komaj še razume, kaj je vse izgu* bila in kaj jo vse čaka in kolikim je škodovala. Kakor da je vse samo sen, ki jo straši z groznimi slikami. Ne more razumeti velikanske in strašne spremembe v sebi in okrog sebe. Joče in stoče — prvikrat v življenju. Njene solze so prve, ki oro* sij o zemljo in jo spremenijo v žalostno solzno dolino. Sedaj so se ji odprle oči, da je spoznala dobro in zlo. Oh, da bi do tega spoznanja nikoli ne bila prišla! Da bi nikdar ne izvedela, kaj je zlo in hudo! Samo sebe vidi oropano milosti božje, vidi se vso pogreznjeno v zlo greha, čuti nad seboj nevoljo božjo. V sebi čuti slabo nagne* nje in hudo poželjenje. Meso je v sporu z duhom. Boj in vojsko čuti sama v sebi.
In ko pogleda krog sebe ji njeno spoznanje kaže boj tudi na zunaj. Vse stvarstvo ji je bilo prej pokorno in je sedaj vse uporno in njej so* vražno. Vse stvari kakor da so se zarotile na boj
Proti človeku. Zemlja rodi človeku samo trnje in osat. Mati more le s trpljenjem roditi otroke na sYpt; oče more le s trudom in znojem pridobivati Pičli vsakdanji kruh otrokom svojim. Skrbi in bridkosti prepajajo dušo, neprijetnosti in nezado« voljnost grenijo življenje. In že gleda prvega mrtveca, sina svojega, umorjenega od greha in °d bratovske roke. Življenje je postalo umiranje, romanje nasproti grobu, neprestan boj s smrtjo, ki skuša vedno in povsodi premagati človeka z boleznijo in trpljenjem.
In ko gleda v moči spoznanja, ki si ga je bila Pridobila z grehom, v prihodnjost, vidi milijone in milijone ljudi, otrok svojih, ki bodo trpeli in v trpljenju umirali in dolžili njo kot vzrok in Povod vsega tega zla in gorja. Bolj strašna kot smrt ji je morala biti ta misel.
Kako grozna ji je morala biti zavest: Jaz, mati vseh živih, sem prinesla smrt vsem svojim otro* kom,! Jaz, njih prva in prava mati, sem jim po* stala slabša in hujša kot najslabša, najhujša ma« veha. Po meni vsem vse gorje in vse hudo! ,
Drugi prizor! Preko gorovja je prišla ponižna dekla Gospodova, prečista Devica Marija, pre« sveta monštranca, ki nosi živega Boga; komaj za« gleda blagoslovljeno mater Elizabeto, h kateri je Prihitela z vso svojo preblaženo srečo, že zaraja bjena preradostna duša:
»Moja duša poveličuje Gospoda!
In moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju,
Ker se je ozrl na nizkost svoje dekle:
zakaj glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.
Zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto... «
(Luk. 1, 46—49.)
Tako se vzraduje prepolna nebeškega veselja ln nedopovedljive hvaležnosti. Njena sreča je bjeno božje materinstvo. Ona, ki je hotela ostati
samo ponižna in pokorna dekla božja in si siro« tiča ni drznila sanjati sreče otroštva božjega, je postala veliko več, kot je Eva upala in mislila. Kako je ona po Zveličarju hrepenela in ga na svet pričakovala! Samo da bi ga dočakala, da bi ga vzrla, da bi prišel! In on, ki je neskončni Bog in neizmerna sreča vseh nebes, je njo izbral za ma< ter svojo, njeno Srce si je izbral za svoj prvi naj« svetejši tempel kot Bog, njeno naročje si je izbral za svoj prvi dom kot človek tu na zemlji.
In če je višek nedopovedljive sreče Marijine v tem, da je ona Mati božja, je kakor dodatek k tej sreči še dejstvo, da je po svojem božjem ma« terinstvu postala ona tudi naša mati.
So premnogi na svetu, ki so tako zelo ljudje, tako zelo otroci Adama in Eve, da jim je Marija samo kakor nekaka neljuba mačeha, za katero se malo ali nič ne zmenijo in so po vsem svojem obnašanju in zadržanju napram njej kakor malo« vredni, malopridni pastorki. Kaki reveži, kake su rotice so taki ljudje!
V bridkem spoznanju, da nam je bila Eva, naša prva mati, kakor, brezskrbna mačeha, ki nam je iz raja odprla pot v izgnanstvo solzne doline, iščemo z vsem srcem drugo, boljšo Evo, drugo, skrbnejšo mater, ki jo je Bog sam dal v nadome« stilo nam osirotelim revam v osebi brezmadežne in preblažene Device Marije. Zato kličemo k njej z otroško vdanostjo in velikim zaupanjem: »K tebi vpijemo izgnani Evini otroci; k tebi zdihujemo žalostni in objokani v tej solzni dolini!« Kako sladka in tolažilna je ta zavest, da nam je Marija najboljša in najskrbnejša mati, kakor si boljše mi« šiiti in želeti ne moremo.
Sirota tu na zemlji sem, pa za preljubo mater vem. ki brani pogubljenja me,
ki srčno, srčno ljubi me.
In mati ta, vir milosti,
Marija, moja Mati si!
(Venec, 925.)
Marija, naša mati! Ta zavest nam je vir po* • sreče in tolažbe. Mati! to je beseda, ki v Jezikih vseh narodov zdrami v srcu najslajše in Najprijetnejše občutje. Pri tej besedi vzdrhti, kar Jp najnežnejšega v duši, ki je usmerjena v živ* uenjsko plemenitost. Mati! Mama! je prva bese* ?a, M* kateri se razveže v detinstvu jezik člove* r,0v in ponajvečkrat zadnja, ki ugasne na jeziku elovekovem. V vojski so padali tisoči, ki so kli* cali svojo mater v zadnjem trenutku, ko se je Nagonsko in nezavedno pri pogledu na smrt v jauši zbudila misel nanjo, ki jim je dala življenje, Kakor da bi ga mogla le ona, ki ga je dala, še na* dalje vzdržati in ohraniti.
ki jo vzbudi beseda »mati«, nas sprem* vse življenje in nam je vir najslajših sPominov. Otroku je mati vse. Mladeniču je mo* Sočna zavora, ki ga zadržuje v njegovih nagnenjih ln Poželjenjih. Izgubljenemu je ta beseda klic k Preobratu. Možu je najboljše, kar je srečal v živ* {Jenju, in je predmet najbolj nesebične ljubezni ln skrbi.
. In če je že beseda »mati« človeku toliko, koliko Je šele kristjanu ime »Mati Marija«!
Kaj bi se treslo še revno srce, kaj bi oko še točilo solze!
Saj je Marija vsa polna dobrot, usmiljena Mati ubogih sirot.
(Venec, 372.)
Kaj pomeni beseda mati? Pomeni njo, ki je dala življenje in za to podeljeno življenje skrbi, dokler se ne razvije do viška. Eva, ta »mati vseh
Misel. ‘J a skozi
živih«, nam je sicer dala življenje, ki bi bilo lahko večno in neumrjoče, toda ona nam tega življenja ni vzdržala in ohranila, temveč ga je za nas vse izgubila in za smrt zamenila! Telesno življenje nam je ona ubila s smrtjo, duhovno življenje pa nam je ubila z grehom. Po njej smo bili kot njeni otroci prodani časni in večni, telesni in duhovni smrti.
Mati Marija pa nam je rodila novo duhovno življenje milosti in življenje nesmrtnosti. Po Je* zusu nam je dala oboje, po njem je premagala smrt in greh. Jezus je naš brat in že po tem nam je Marija mati. In mi moramo prav dobro to upo« števati: po Mariji, milostipolni in Materi milosti božje, nam je rojeno duhovno, nadnaravno živ« ljenje milosti, ki je bilo po Evi ubito. Toda po Mariji nam je zopet pridobljena tudi nesmrtnost našega telesnega življenja, ki gre sicer skozi vrata smrti, da se očisti in dozori za večno življenje, ki je ne samo duhovno življenje, temveč tudi pravo poveličanje in blaženo nadaljevanje teles« nega življenja. Marija nam je s svojim Sinom Je« zusom pridobila to večno življenje, ki je duhovno in telesno obenem. Tako nam je Marija ne samo, kar se morda preveč enostransko poudarja, mati našega duhovnega življenja v milosti, temveč tudi telesnega življenja v večnosti. In ona, ki nas je za to dvojno življenje prerodila in nam ga prido« bila, za to dvojno življenje naše tudi skrbi in nam je v vseh bojih in viharjih, v vseh skušnjavah in težavah, ki to dvojno življenje ogrožajo, pomoč« niča in zavetnica.
Medtem ko se je Eva izprevrgla iz »Matere vseh živih« v mačeho našo, je Marija postala nam ubogim sirotam prava in resnična Mati.
Sveti Elizabeti Turinški se je nekoč prikazala Marija, da bi jo poučila. Sveta Elizabeta je skle« nila svoji roki in Marija jih je vzela med svoje in ji rekla: »Če hočeš biti moja hči, bom jaz tvoja
mati. Ko boš nekoč dobro poučena in pokorna kakor pridna učenka in dekla in kakor vdana hčerka, te izročim rokam mojega Sina.« Elizabeta ji je odvrnila: »Stori z menoj po svojem do* Padenju kakor s svojo deklo, Gospa moja!«
Sveta Mehtilda je že zelo zgodaj izgubila svojo mater. Z žalostnim srcem je pohitela deklica pred Podobo Marijino, se zgrudila k njenim nogam in z otroško preprostostjo in toplo prisrčnostjo pro* sila preblaženo Devico: »O Marija, ti veš, da mi J e Bog s smrtjo vzel mojo ljubo mater. Prosim te, bodi ti odslej za naprej moja mati!« Kako ljuba je bila Mariji ta prošnja, ji je pokazala pozneje s svojim prav posebnim varstvom.
Cerkev ima poseben praznik Marijinega mate* rinstva; postavljen je na dan 11. oktobra. Ta praznik poveličuje božje materinstvo Marijino, imamo pa več praznikov Marijinih, ko jo ča* stimo kot našo mater. Na soboto pred IV. ne* deljo v juliju imamo praznik Matere usmiljenja; dne 24. maja imamo praznik Marije, Pomočnice kristjanov; 27. junija Marija vedne pomoči; 13. avgusta: Pribežališče grešnikov; v soboto pred zadnjo nedeljo v avgustu: Zdravje bolnikov; v soboto po prazniku svetega Avguština (28. avg.) je praznik Marije Tolažnice; v soboto pred tretjo nedeljo novembra Marija, Mati božje Previdnosti. Vsaj deloma sije poleg njenega božjega materin* stva prav jasno tudi njeno človeško materinstvo iz praznika Matere dobrega sveta, 26. aprila; Ma* tere lepe ljubezni, 31. maja; Matere milosti, 9. ju* nija; II. nedeljo novembra Marijino varstvo. Po* leg teh je še več drugih krajevnih praznikov Ma* rijinih, ki nas prav živo spominjajo, da je Marija ne samo božja, temveč tudi naša Mati,
Cerkev nas hoče ponovno v svojem bogoslužju spominjati tega dejstva in nas vzpodbujati, da bi njo, ki jo častimo kot Mater božjo, ljubili tudi kot Mater našo in se z vsem zaupanjem k njej
zatekali. Svetniki nam dajejo v tem prelep zgled, ki bi ga morali mi vestno posnemati, Naj omeni« mo tu samo svetega Frančiška Šaleškega. V nje« govem življenju beremo, da jo je on izvolil za svojo Mater in ji pogosto ponavljal prisrčne besede:
»Pozdravljam te, sladka Devica, Mati božja, ti si moja Mati, moja Gospa! Prosim te torej, sprej« mi me za svojega sina in služabnika, ker te hočem imeti za svojo Mater in Gospo. Prosim te, moja dobra, ljubezniva in sladka Mati, blagovoli me tolažiti v mojih bojaznih, v mojih telesnih in du« ševnih bridkostih. Spominjaj se in ne pozabi, pre« sladka Devica, da si moja Mati in da sem jaz tvoj sin; da si ti zelo mogočna in da sem jaz ubog, ni« čen, slaboten človek. Prosim te torej, moja sladka Mati, varuj me na vseh mojih potih in pri vseh mojih podjetijh, kajti jaz sem ubožen in siroma« šen berač in prav zelo potrebujem tvojega sve« tega varstva. Zatorej, presveta Devica, presladka jMati, obvaruj in obrani moje telo in mojo dušo pred vsem zlom in vsemi nevarnostmi in stori me sodeležnega vseh tvojih dobrin in čednosti, po« sebno tvoje svete ponižnosti, odlične čistosti in goreče ljubezni. Nikar mi ne reci, o premila De« vica, da ne moreš, saj ti je dal tvoj ljubljeni Sin vso oblast v nebesih in na zemlji. Ne reci mi, da ne smeš, saj si ti skupna Mati vseh ubogih ljudi in prav posebno moja. Če bi ne mogla, bi te opra« vičil in bi rekel: res je moja Mati in me ljubi ka« kor svojega sina; toda uboga nima bogastva in moči. Če bi ti ne bila moja Mati, bi opravičeno potrpel in rekel: ona je res zelo bogata, da bi mi lahko pomagala; toda ker ni moja mati, me ne ljubi. Ker si pa, presladka Devica, moja Mati in si mogočna, kako naj bi te izgovoril, če bi mi ne poskrbela olajšanja in mi ne nudila svoje pod« pore in pomoči! Glej, moja Mati, glej, ti si pri« morana, me zadovoljiti in vse moje prošnje ušli«
sati. Bodi torej počeščena v nebesih in na zemlji, o slavna Devica in moja mogočna Mati Marija, in sprejmi me h časti in slavi svojega božjega Sina za svojega otroka, ne da bi se ozirala na moje Srehe in napake. Oprosti mojo dušo in moje telo vsega hudega in daj mi vse svoje čednosti, po* sebno čednost ponižnosti. Podeli mi vse darove in milosti, ki so všeč presveti Trojici, Očetu, Sinu in Svetemu Duhu. Amen.«
Tako otroškoljubeznivo, skoraj bi rekli neka* ko predrznopreprosto, pa tako toploprisrčno so znali svetniki govoriti s svojo nebeško Materjo parijo, ki so jo ne le ljubili in častili, temveč tudi čutili kot svojo mater z vso dušo in z vsem srcem.
Tako bi morali vsi prav otroškopreprosto in Prisrčnoljubeznivo vzljubiti in začutiti Marijo'kot Pravo in najboljšo mater svojo.
Sv. Jožef Kupertinski (18. sept.; f 1663) je bil 5zmed posebno gorečih častilcev Marijinih. Silno si je prizadeval, da bi v drugih vzbudil pravo po* božnost do Marije, z vsemi je govoril o njej, vse je vabil k njenemu proslavljanju. V neki kapelici Je vsak dan opravljal litanije Marijine ob obilni udeležbi okoličanskih kmetov. Neke sobote se znajde sam v kapelici. Silno žalosten je odšel ven, kakor nam pripoveduje legenda njegovega živ* Ijenja, in ko ni nikogar našel kot samo veliko ovc, ki so se pasle tam okrog, začne klicati te ovčke skupaj: »Pridite, ovčke, pridite prepevat slavo Preblažene Device!« Na ta njegov poziv prihite ovčke in gredo za njim v kapelo, in v čredo str* njene se obrnejo k podobi Marijini vse tihe in mirne. Svetnik začne moliti litanije in one mu odgovarjajo s svojim bleketanjem. On prepeva svete molitve k Mariji in ovčke mu v lepem redu Pomagajo s svojim bleketanjem. Pastirji, ki so Prihiteli za svojimi ovčkami in videli ta prizor, sc razjokajo od ganjenosti. Ovčke ne odidejo,
dokler jih svetnik ne blagoslovi; potem vse vesele odskakljajo na svoje pašnike. Po tem dogodku so prihajali ljudje v velikem številu in z veliko pobožnostjo častit presveto Devico. Cvetja in sadja so znašali ti ubogi kmetje svetniku, da bi čim lepše krasil oltar Marijin. Svetnik se je ra* dostil, da je mogel s svojo roko poklanjati te skromne darove svoji nebeški Gospe, ki jo je v svoji nežni ljubezni imenoval »moja mamica«. Včasih pa, ko je k vznožju Marijine podobe pri* nesel svoje darove, je kakor v šali izgovoril to*le veliko resnico: »Moja Mati je nekoliko samovoljna. Če ji prinesem! cvetja, mi pravi, da ga noče; če ji poklonim sadja, ga tudi ne mara. Jaz jo vprašam: »Mamica, kaj pa hočeš?« In ona mi odvrne: »Jaz hočem srce, da, srce, kajti srca so moja edina paša: Moje cvetje je sad časti in poštenja!« (Sir. 24, 23.)
Tako naj bi bili vsi nebeški Materi Mariji iz cvetja nedolžnosti in poštenja v sad časti in slave. Da bomo pa to zmogli njej v veselje in nam v zve* ličanje, se ji otroškovdano priporočajmo s staro* davno prošnjo:
Mati naša ti ostani, vsega hudega nas brani!
Zdaj in na poslednji čas prosi Jezusa za nas!
(Stara pesem.)
^Mirta.
V lilijskočisto Tvojo obleko mirta nedolžna upleta svoj čar, njeni cvetovi kot zvezde polnočne širom prepregle so beli Tvoj šlar.
(M. Elizabeta.)
Slišali smo že, kako so stari slikarski mojstri upodabljali snidenje iz groba vstalega Jezusa z ma« terjo Marijo na velikonočno jutro. Od samega ve* Selja in pričakovanja ni Mati božja tisto noč nič sPala. Oblekla se je v svojo najlepšo obleko, po* tem je lepo pospravila svojo sobico, postavila je rožmarin in cvetočo mirto na okno in se zatopila v molitev. V takem razpoloženju se ji prikaže ljubi Jezus.
Cvetoča mirta na Marijinem oknu, kakor si jo je mislilo preprosto ljudstvo in so jo upodabljali stari slikarji, je prelepa simbolična cvetka Ma* rljina in zato po vsej pravici spada v njen cve* tlični šopek.
Pri nas je samo v nekaterih krajih mirta bolj Poznana, skrbno negovana in prav prisrčno lju* hijena cvetka. V prejšnjih časih je bila vse bolj eenjena. Pri Nemcih in tudi pri naših rojakih, ki so Nemcem bližji, je ponekod še sedaj navada, da si dekle sama goji mirto ter si kot nevesta napravi iz njenih vejic poročni venec in da potem še kot
žena zvesto goji svoje drevesce svatovske mirte. Tako prav lahko razumemo, zakaj vidimo na starih slikah na okencu Marijinem mirtin grmiček. To je še njena svatovska mirta, iz katere si je bila po ljudski veri in navadi spletla svoj svatovski venček. Z ljubeznivo hvaležnostjo in spoštljivo ljubeznijo je potem skrbno gojila to mirto. Tako si to pred* stavlja stara ljudska vera.
Mirto so imeli v posebnih čislih že stari na* rodi, Arabci, Egipčani, Izraelci, Grki in Rimljani. Mirta jim je bila znamenje mini, podoba lepote in mladosti, posvečena je bila Veneri, boginji lju* bežni. Svoje ime ima od grške besede myron, prvotno myrra, in nas tako spominja svetopisem* skega mirinega grmička in njenega sladkodišečega balzama; tudi mirta daj a prijetno vonjavo, če med prsti zmanemo njene blesteče, vedno zelene, drobne listke. Kadar zacvete, da drobno beloblesteče cve* tje. Poleg svoje nežne lepote v drobnem listju in cvetju, poleg svoje dragocene prijetne vonjave, ima tudi odlične zdravilne moči.. Ta ljubki grmiček doseže lahko do pet metrov višine in celo do pet* deset let starosti. Navadno se pa goji v manjših posodah kot okras oken in stanovanj, kjer nam je ljubeznivo, tiho znamenje solnčnega življenja, kajti v času cvetja ljubi mirta veliko solnca, v ka* terem z veseljem bogato cvete. Nekaj prisrčnores* nega, pomembnega in slovesnega je v vedno zeleni mirti. V svoji domovini, v obmorskih pokrajinah južne Evrope, zapadne Azije in severne Afrike, po* ganja mirta vse poletje novo popje, vsekdar hoče biti skrbno negovana; s svojimi dolgimi koreni* nami tesno preplete zemljo, katere se je polastila. V vsem tem vidimo lahko pomenljive podobe no* voporočencem za lepo življenje v zakonu.
Nam naj bo mirta simbolična cvetka neveste Device Marije.
Marijo častimo kot brezmadežno nevesto svet tega Jožefa. Od vekomaj izbrana je po svojem
brezmadežnem spočetju postala nevesta Svetega Duha in je to svojo zaroko prostovoljno potrdila s svojo obljubo vednega devištva. Po sklepu božje Previdnosti je bila izbrana za nevesto svetemu Joz žefu in je v to božjo odločitev tudi sama privolila s svojo zaroko s svetim Jožefom. Ker je bil njen zakon s svetim Jožefom deviški zakon in ni ni* koli prelomila svoje obljube vednega devištva, je kot nevesta svetega Jožefa ostala še vedno zvesta nevesta Svetega Duha.
Pesnica nam v lepi pesmi Imakulata — Brez* rnadežna lepo predstavi brezmadežno nevesto Sve* tega Duha:
»V lilijskočisto Tvojo obleko mirta nedolžna upleta svoj čar, njeni cvetovi kot zvezde polnočne širom prepregle so beli Tvoj šlar.
Luči se spuščajo nate iz viška,
Imakulata, kako si deviška«
(M. Elizabeta.)
Zgodovinar Diodor iz Sicilije piše, da je bila mati egiptovskega kralja Simandija naslikana na grobnem spomeniku s trojno krono na glavi. Prva krona je pomenjala, da je bila pokojnica hči kralja; druga, da je bila ona soproga kralja in tretja, da jo bila mati kralja. Marijo pa venča trojna, nepri* rnerno veličastnejša krona. Prva kot hčerko več* noga Očeta; druga kot Mater božjega Sina; tretja kot nevesto Svetega Duha. In če govorimo po* gosto o Mariji kot izbrani hčerki Očeta nebeškega in ljubljeni materi Sina božjega, se je moramo po* gosto spomniti in jo počastiti kot brezmadežno nevesfo Svežega Duha. S tretjo krono je ovenčal šarijo (piše Rihar v »Marija v zarji slave«) Sveti Duh, ko jo je izvolil sebi za nevesto in tako po* stavil kot Gospo vsega sveta. Čudovito povišanje, izredna zveza, prečastno zedinjenje. Neveste, Ma*
riji enake, še hi videl svet in je ne bo, ker njen ženin je Bog sam. Sveti Duh, neskončno sveti in veličastni, si je izbral izmed milijonov Evinih hčera kot nevesto Marijo Devico, na kateri je počivalo že od vekomaj njegovo oko. In zakaj? Zato ker je bila »vsa lepa in brezmadežna« kot rosna kap* ljica, čista kakor druga nobena; vrhu tega pa so jo krasile bogate čednosti, zasluge in dobra dela v največji meri. Ta predragocena dota Marijina, s kakršno se še ni ponašala in se ne more po* našati nobena nevesta, je nagnila Svetega Duha, da jo je poročil kot nevesto na veke. Bog je- od vekomaj odločil Marijo, da se po njej in v njej izvrši skrivnostno učlovečenje Sinu božjega; in ravno Sveti Duh naj povzroči to skrivnost v pre* čisti Devici. Nadangel Gabrijel ji je to takode sporočil: »Sveti Duh bo prišel nad te in moč Naj* višjega te bo obsenčila; in zato bo tudi sveto, ki bo rojeno, Sin božji.« (Luk. 1, 35.)
Tako se je zgodilo. Na čudežen način je po* stala Marija mati Sina božjega. Naravno je, da je Sveti Duh dal svoji božji nevesti toliko milosti, kolikor jih je bilo sploh zmožno sprejeti zemelj* sko bitje.
Sveti Epifanij pravi, da je prejela Marija za doto od Svetega Duha vse nebeško bogastvo: prstan ji je bil duh svetosti; užitek raj nebeški; njen časten naslov »Gospa vsega sveta« z vsemi pravicami; njen okras so bili darovi in milosti Sve* tega Duha. Velikosti vseh božjih milosti, katere je pri tej božji sklenitvi prejela, vsi ustvarjeni duhovi ne zmorejo doumeti. Sveti Bernard Sijen* ski pravi: »Da je žena Boga spočela je čudež, in k temu je bilo potreba posebne priprave. Ker je bila tako visoko povzdignjena, je bilo potrebno, da • je veličanstvu božjemu po posebnih milostih in neskončnih popolnostih primerna in nekako enaka postala, kar nima nikjer nobene primere in pre* seže visoko vsako misel ustvarjenega duha.«
Praznik brezmadežnega spočetja je eden izmed Praznikov najsvetejše neveste Svetega Duha. Na
dan odmeva pri najsvetejši daritvi beseda — kakor odmev iz Visoke pesmi — »Vsa lepa si, Marija, in izvirnega madeža ni na tebi!« Po izvirni in brezmadežni brezgrešnosti je bila Marija od noga primerna in vredna ustvarjena za nevesto Svetega Duha.
Po svoji zaobljubi vednega devištva in nedo* lakljive čistosti se je ona še najjasnejše vredno pokazala te časti zraven vseh drugih svojih oednosti. Te obljube Marijine nas najbolj živo spo* ^inja praznik Marijinega darovanja v templju, ki §a praznujemo 21. novembra. Pobožno izročilo nam pripoveduje, da so starši Marijini, Joahim in Ana, prav dobro spoznala, kak zaklad jima je P°g dal v milostipolnem otroku, in da sta zato zelo poskrbela za njeno vzgojo. Daši sta se težko ločila od te nad vse sladke in ljubeznive deklice, sta jo vendar že v nežni mladosti, v starosti treh let pripeljala v jeruzalemski tempelj, da se je tam razcvitala v skrivnostno rožo Marijo, prečisto ne* vesto Svetega Duha. V tem svetem ozračju Go* spodovega templja so vedno bolj klile v njej vse Pajlepše čednosti. V tem svetišču .templja božjega Jo Marija postajala vedno lepši in vedno svetejši tempelj božji in izbrano svetišče Svetega Duha. To vzporednost moramo imeti živo pred očmi: Marija je nevesta Svetega Duha kot svetišče Sve* tega Duha. V tem svetišču je Sveti Duh dovršil čudež učlovečenja Besede božje. Marija se ime* puje tudi Posoda vse svetosti in ta posoda se je izobličila v svojo popolnost in lepoto v ozračju in življenju jeruzalemskega svetišča. Marija — ne* vesta Svetega Duha — tempelj božji — posoda vse svetosti!
Svoji svetostni templjski vzgoji je Marija krono postavila s svojo obljubo vednega devištva, s katero se je zaročila Svetemu Duhu v brezma*
dežno in neoskrunljivo lastnovoljno osebno či« stost in svetost. Četudi nimamo v evangelijih ni« kakega izrecnega poročila o tej obljubi, jo žaslu« tirno in spoznamo iz njenih besed, ki jih je za« stavila nadangelu Gabrijelu, ko ji je bil oznanil, da bo spočela in rodila sina, rekoč: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam?« (Luk. 1, 34.) Sveti očetje nam te besede tolmačijo kot dokaz za obljubo njenega devištva. Splošno prevladuje prepričanje, da je Marija naredila to obljubo že v templju, kjer je dozorela za ta sklep, in da je bil ta milostipolni in od Boga blagoslovljeni otrok prvi, ki je v izrednem spoznanju nepre« cenljive lepote devištva naredil tako obljubo.
Če nam je brezmadežno spočetje Marijino roj« st ni praznik neveste Svetega Duha, nam lahko velja njeno darovanje v templju za njen zaročni praznik s Svetim Duhom. Praznik njenega božje« ga materinstva, ki ga je deležna po sodelovanju Svetega Duha, je pa praznik oznanenja, ko slišimo v evangeliju besede: »Sveti Duh bo prišel nad te in moč Najvišjega te bo obsenčila.« (Luk. 1, 35.) Binkoštni praznik je poveličanje te neveste na tem svetu. Iz Apostolskih del (1, 14) vemo, da je bila tudi Marija z apostoli, ko so pričakovali po Jezusovem naročilu v Jeruzalemu Svetega Duha, ki je prišel tudi nad Marijo, katera se je na nje« gov prihod pripravljala kakor nihče drugi. Zato pa ga je prejela v vsej polnosti kakor nihče drugi in kakor nihče drugi ga je imela ona tildi drugim deliti. Prihod Svetega Duha je bil zanjo ne samo novo doživetje, saj enkrat ga je že doživela ob spočetju, temveč tudi nova, prav posebna doba milosti. Apostole je Sveti Duh obdaril z vsemi milostmi in darovi, ki so bili potrebni za pouče« vanje, vladanje in razširjenje Cerkve. Pri Mariji pa je upostavil polnost svoje milosti predvsem in najbolj v njeno osebno notranje posvečenje in poveličanje, potem šele za posebno, izredno delo«
VarU’e, ki naj bi je Marija vršila v Cerkvi s po* m°cjo obilnosti milostnih darov.
Praznik vnebovzetja Marijinega nam je spo* ttim poveličanja te neveste Svetega Duha v ne* fsih, kjer je bilo z vnebovzetjem združeno tudi nJeno kronanje s trojno krono hčerke Očetove, katere Sinove in neveste Svetega Duha.
Mnogi drugi prazniki nas spominjajo med le* °m bogastva čednosti in milosti neveste Sve* ega Duha. Sveti Duh je Bog in Duh ljubezni, on Je naš Tolažnik, ki ga je bil Jezus obljubil, da am ga pošlje. (Jan. 16, 7.) Marijo častimo s po* nebnim praznikom kot Mater lepe ljubezni in z . rugim kot našo Tolažnico. Sveti Duh je nosilec !n delilec milosti, Marijo častimo kot Mater mu osti božje v litanijah in s posebnim praznikom. 1 ied darovi Svetega Duha imamo dar sveta, med pazniki Marijinimi imamo praznik Matere do* orega sveta. Poleg teh so še drugi prazniki, ki nas ^vo spominjajo, da je Marija nevesta Svetega
smemo pa pozabiti, da je Marija — čeprav v drugačnem pomenu — tudi svetega Jožefa ne* v'esJa. Razmerje med Svetim Duhom in svetim Jožefom kot ženinoma preblažene Device Marije oajlepše poudarja sveti Lavrencij Justinijanski,
pravi: »Sveti Jožef je poslanec Svetega Duha, da mu je njegovo nevesto čisto in neomadeže* vano ohranil.«
Že prerok Izaija je bil napovedal (7, 14), da bo obljubljeni Odrešenik rojen od device. Marija je s svojo obljubo vednega devištva nevede sicer, (oda sama prišla na tisto pot, ki jo je vodila do casti božjega materinstva. Božja previdnost pa je medtem še na druge načine pripravljala to pot. bp božjih namenih je imelo ostati učlovečenje bmu božjega do primernega časa vsemu velikemu Svetu še skrivnost. Da bi pa bil Zveličar na časten
način vpeljan v svet, je moral imeti postavnega očeta, zato se je morala ta velika skrivnost do« vršiti in občuvati v osenčju navadnega zakonske« ga m družinskega življenja. In tu se prikaže na pozorišču našega odrešenja sveti Jožef, o katerem nam je iz evangelija znano le to, da je bil iz Da« vidovega potomstva in tako z Marijo v sorodu; da je bil mizar (Mat. 13, 55) in da je bil pravičen (Mat. 1. 19), to pomeni mož poln svetosti, kar lahko sklepamo že iz tega, da ga je bil Bog odbral za poglavarja svete družine, za postavnega očeta Jezusovega in za ženina Matere božje. Po izročilu vemo, da je bil sveti Jožef kljub delavnemu in in nizkemu stanu zares odličen in kraljevsko ple« menit ne le po rodu, temveč tudi po svojem zna« čaju. Tudi o njem lahko mislimo, da je bil morda že odločen, preživeti deviško življenje in vemo z gotovostjo, da je kot Mariji zaročeni ženin in njen postavni zakonski mož skupaj z njo do svoje smrti živel deviško življenje. Oba sta vedela, da je za« konski stan svet stan, da je pa še bolj sveto Bogu posvečeno deviško življenje, kakor je to pozne« je tako lepo poudaril sveti apostol Pavel. (I. Kor. 7, 38.) Posebno Mariji je nalagal zakonski stan nemale žrtve; bila je to žrtev prostosti in samood« ločbe, žrtev osvobojenosti od pozemskih, hišnih skrbi in opravil, žrtev izključnega občevanja z Bogom. Nekako približno tako je bilo tudi s sve« tim Jožefom. Samo jasno spoznana volja božja ju je mogla nagniti k temu, da sta se odločila za za« konski stan. Devištvo jima je bilo ljubo, neskonč« no ljubši pa jima je bil Bog in njegova sveta volja, ki je smernica in merilo vse svetosti.
Ta volja božja, da se imata poročiti, se jima je razodela morda najprej na naraven način. Ma« • rija je bila dedinja družine Davidovega rodu. Sorodniki ali pa tudi duhovniki, ki so imeli skr« beti za to, da se je spoštoval postavni red in da so se ohranile rodovine, so mogli Marijo pripra«
viti do tega, da se je zaročila s sorodnikom jožefom Po Mozesovem zakonu. V tej obveznosti sta videla oba božjo voljo. Razodela se jima je ta božja volja labko tudi in zelo verjetno na nadnaraven način po posebnem notranjem razsvetljenju, da sta namreč spoznala v luči tega razsvetljenja drug drugega voljo, da hočeta kljub zakonski zvezi ži* yeti deviško življenje in da se v tem zmislu žaro« cita. Njiju zaroka je bila delo volje božje v svrho učlovečenja in odrešenja. Kakor je Bog lahko naprej odločil Marijo kot deviško mater, prav tako ji je on mogel izbrati deviškega ženina.
„ Ob zaroki je imela Marija kakih petnajst do Šestnajst let. Lepa in ljubka po svoji prikazni, po svoji skrbni vzgoji duševno visokoizobražena, po ^vojih krepostih neprekosljiva in v vsakem pogledu čudovita. Tudi sveti Jožef je bil gotovo plemenit Po lastnostih svojega duha in svojega srca. Neko* jiko je bil starejši kot Marija, vsekakor pa v naj* lepši moški dobi. Le tako je mogel biti častitljiv Poglavar svete družine in v vseh življenjskih do* godi j aj ih njena tolažba in izdatna opora.
Zaroka se je izvršila po tedanjih običajih naj* orže v kakem prostoru, ki je pripadal jeruzalem* skemu templju. V poroštvo svojega sklepa je ženin Izročil nevestinemu očetu ali varuhu vpričo sorod* njkov prstan ali kako dragocenost, ali pa sta že* nina sama z besedo izjavila svoje privoljenje za nameravano poroko. Navadno je rabil ženin be* sede: »Glej, s tem prstanom si zvezana z menoj Po postavi Mozesovi in izraelskega ljudstva.«
Legenda nam to drugače pripoveduje. Našla* ujajoč se na svetopisemsko poročilo o Aronovi Palici pravi, da je veliki duhoven pozval mlade* niče iz Davidovega rodu, naj tudi oni prineso vsak svojo palico. Ko so to storili, je položil te palice na prag najsvetejšega. Jožefova palica je baje oze* lenela in vzcvetela. To je bilo božje znamenje, da jo Jožef od Boga določen za ženina Marijinega.
Cerkev praznuje poseben praznik zaroke Ma< rije s svetim Jožefom dne 23. januarja. Ta zaroka ima razen v molitvah, kjer se izrecno omenja in kjer se sveti Jožef imenuje »ženin« Device Ma* rije, poseben poudarek v evangeliju, ki začenja z besedami: »Ko je bila mati Jezusova, Marija, zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha.« (Mat. 1, 18.)
Po zaroki je imela nevesta pred svetom popol* noma vse dolžnosti prave žene. Vendar je od za* roke do poroke, ko so nevesto slovesno spremili na ženinov dom, preteklo po več mesecev, včasih celo leto. Pred poroko sta ženina ločeno živela. Marija se je po zaroki vrnila iz Jeruzalema v Na* žaret, kjer je prevzela po starem izročilu po svojih starših hišico in posestvice.
V tem času med zaroko in poroko Marijino se je izvršila skrivnost oznanenja in učlovečenja. Temu je sledilo Marijino obiskovanje pri Eliza* beti, kjer je ostala Marija nekako tri mesece. Ko se je vrnila in je Jožef zaslutil skrivnost njenega materinstva, je bil po posebnem božjem razodetju od angela o tej skrivnosti poučen: »Jožef, sin Da* vidov, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Ro* dila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« — Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je velel angel Gospodov, ter je svojo ženo vzel k sebi. Živel je z njo deviško, in je rodila sina prvo* rojenca in mu je dal ime Jezus. (Mat. 1, 20—23.) Tako nam je na kratko omenjena v evangeliju po* roka Marijina, ki se je po tedanji in tamošnji šegi vršila takode: Oče in mati sta nevesto blagoslo* vila, potem so jo pa odvedle družice z mirtinim . vencem v laseh in gorečimi svetilkami v rokah ob veseli godbi v ženinovo hišo. Tam so nevesto, za* strto s pajčolanom, pripeljali pred ženina; oba so ovenčali s cvetjem, sestavlili so ženitno pogodbo
iu podeljen je bil poročni blagoslov. Nato je sledila ženitovanjska svatba z godbo in veseljem. To navado sta pač obdržala tudi Jožef in Marija Pri svoji poroki v tihem hribovskem galilejskem Mestecu Nazaretu. Če srečamo pozneje Marijo na zenitovanju v Kani galilejski, si moramo misliti, Po njeni ljubeznivi in dobrohotni prijaznosti, da tudi na njeni svatbi ni bilo drugače. Seveda si ne smemo predstavljati tu kakega šumnega razvese* Ijevanja in razposajene prešernosti. Tu so gosti in svatje kreposti in čednosti, svetost in nebeške misli. Sami nebeški angeli so tu pevci in godci; svatovsko veselje in ženitovanjska ljubezen pa je sam Sveti Duh. Tako nam skušajo stari slikarji Podajati ta prizor.
Zaroka in poroka Marijina je zadnja priprava za prihod Odrešenika na svet. Družina, v kateri jma biti on rojen in vzgojen, je sedaj ustanov* Ijena. Sveti Jožef je zakonski mož Marijin, postavni °če Jezusov in poglavar svete družine. Zveličar bo Pred svetom izpričan in spoznan kot sin Davidov, dasi mu je »Jožef, sin Davidov« samo zakoniti oče ur varuh.
Jožef in Marija sta vzor zakonskega in devi* skega stanu. Zakonskega stanu zato, ker sta bila sklenila pravi in resničen zakon. Deviškega stanu Pa zato, ker sta živela, dasi skupaj v zakonu, ven* dar deviško življenje, kakor nam to potrjuje sveti evangelij. (Mat. 1, 25.) Akoravno je bil sveti Jožef Postaven in zakonski mož preblažene Device Ma* rije, ga vendar najrajše imenujemo le »ženin Ma* rije Device«, zato ker je tudi po poroki živel ves čas tako ženinsko=deviško kakor po zaroki.
Mirta Marijina nam mora veljati za simbol njenega čistega ženinskega stanu in njenega da* viškega zakonstva. Spominjati nas mora, četudi je značilna cvetka ženinov, na prednost deviške* Sa pred zakonskim stanom. Jožef in Marija sta bila prva, ki sta to. lepoto najjasnejše doznala
in doživela in vso srečo in dobroto devištva po* osebila in dokazala.
Dandanes je deviški stan od mnogih zaniče* van, to pa zato, ker je mišljenje premnogih v da* našnjih dneh bolestno izprevrženo pod presilnim vplivom človeške telesnosti in mesenosti. Devištvo moramo že po Pavlovem nauku smatrati kot vzor in popolnost, ki ima kot tako posebno dvigajočo in očiščujočo moč v rodu človeškem, ker ga že s svojim zgledom dviga in osvobojuje iz sužnosti mesenosti. Je pa devištvo tudi velika moč kot čista in neprestana žrtev, ki se sama in prosto* voljno daj a v zadoščenje za grehe mesa. Devištvo s svojo čistostjo in odpovedjo je protiutež zoper pregrehe nečistosti in vzdržuje ravnovesje v člo* s veškem rodu,, da ga Bog v svoji svetosti in pra* vičnosti ne pokonča kakor razuzdani rod z ve* soljnim potopom in kakor nečiste Sodomijane in Gomorljane z ognjem.in žveplom.
V češčenju Marije, brezmadežne neveste Sve* tega Duha in deviške neveste svetega Jožefa mo> ramo iskati moč za razumevanje in spoštovanje devištva in silo za boj zoper vso mesenost in ne* čistost.
Čista si, nevesta Svetega Duha, in presrečna Mati Sina božjega.
Od Trojice svete s krono venčana, milostno oziraj se na nas z neba!
(Venec, 770.)
«
in rožmarin.
Našel sem nagelj e rdcčecvcteee, tudi te rože prijetno diše, znamenje so mi ljubezni goreče, ter me Boga prav ljubiti uče.
Hodil sem dalje še rožic iskaje, našel sem kmalu zelen rožmarin, v letu in zimi prijeten duh daje, srčne krščanske zvestobe spomin.
»Iz srca mi rožca raste, lepa, bela lilija.
V trgala jo je Marija, da bi venček spletala: z rožmarina, z nageljna, z zlate bele lilije.
Komu ga za dar podala? Tem nedolžnim deklicam. Če jo bodo posnemale, vse v nebesa pridejo.«
v tej pesmi je lilija simbol dekliške nedolž* ^°sti; v zvezi z njo sta v šopek povita nageljček lr} rožmarin. Lilijo smo bili že vpletli v šopek Ma* njin, danes povirno k njej, prav blizu k njej še nageljček in rožmarin. Ti dve cvetki skupaj, ker
(Venec, 825.)
Lepa narodna pesem poje takole:
(Štr. 4862.)
sta tako radi skupaj v dekliški gredi in v njenih šopkih kakor tudi v dekliški narodni pesmi.
Oglejmo si najprej ti dve cvetki vsako zase. V knjigi »Naše prijateljice« beremo takole o na* geljnu:
Nageljni so naši posebni miljenci in kakor vrastli v našo domačo zemljo. Nageljnov cvet ne spreminja in ne zgubi svoje žive barve ter velja zato za znamenje trajne lepote, za znak prijatelj* stva in ljubezni. Med nageljček in rožmarin je vpletla naša ljudska pesem tudi goreči nageljnov cvet, slovenska narodna pesem dehti od nageljnov. In če zaideš v zapuščeno predmestno ulico, v hri* bovško gorenjsko vas ali kam daleč v štajersko gorico, povsod ga najdeš, da ti razveseli duha: nagelj v zelenem oknu — zvesto pričo našega srca. Stara babica v ubogi viničariji, samotna po* deželska učiteljica, šegavi poštar in farovška kuha* rica, upokojeni profesor v predmestju pa skromna mlada mojškrca in tam v zatišju še samotni go* spod kaplan: hej, vsi po vrsti so postavili nagelj na okno, da jim cvete in ves živ ljubezen ozna* nuje, in vsi jo pojo, eden tiše, drugi glasneje, vsak svojo in po svoje ...
O rožmarinu pa beremo takole:
Ta pa je naš! »Dekle, daj mi rož rudečih, rož* marina meni daj!« Rožmarina, ki je skromen, tih in vonljiv kot dobro srce zvestega dekleta.
Rožmarin ima svoj duh, naj bo zelen al’ pa suh,
kakor so nepozabni in neusehljivi' dragi spomini.
Ne vem, če še katera pesem tako dehti od rožmarina kot naša slovenska. Vendar ne smemo misliti, da se je rožmarin le nam priljubil. Že • stari grški pesniki so proslavljali rožmarin kot ljubljenca bogov ter ga počastili kot prispodobo lepe domače sreče in blagih spominov. A razširil se je iz svoje južne domovine tudi po krajih, kjer
se mora pred zimskim mrazom skrivati k ljudem v stanovanje, da jim je v sreči in nesreči pri roki. Z rožmarinom gre naš kmečki otrok k prvemu svetemu obhajilu. Veseli svatje se okitijo z rož* Marinom, ki naj bo voščilo in znamenje neven* 'jive, vztrajne in blažene sreče. Pa če naši kmečki paateri otrok umre, mu dene k zglavju rožmarina in z rožmarinovo vejico ga kropijo.
Nageljček in rožmarin sta nam simbola lepe človeške ljubezni in trajne zvestobe. Prav lepo Pristojata ta dva cveta v Marijin vrtec. Saj tako lepo poje narodna pesem:
»Marija rožce brala,
lepe rožce nage/ne,
je pušelc napravljala
svoj’mu možu Jožefu.« (Štr. 4750.)
Pa je še druga lepa narodna pesem, ki nam pri* Poveduje o Mariji, kako je rožce brala:
»Marija je po polju šla, je drobne rožce brala, in pušelček je delala in bila prav vesela.
Pa možem ga je šenkala, prav lepo naročila:
Le bod’te čistega srca, pa bom za vas prosila!«
(Štr. 4858.)
Potem je zapovrstjo šenkala pušelček ženam, pato dekletom in nazadnje fantom ter je vsem isto naročila: »Le bod'te čistega srca, pa bom za vas prosila!«
Danes podaja rožna Majniška kraljica šopek jttožem in ženam, fantom in dekletom. Ta šopek je nageljček poštene ljubezni in rožmarin trajne zvestobe. Nageljček in rožmarin, ki ju prina* šamo njej v dar, ona posveti in blagoslovi ter nam vrne, da bi bila vsa predzakonska in za* konska ljubezen poštena in posvečena.
V neki lepi knjigi (Jeraj, Kadar rože cveto. Dekliška knjiga) beremo: Tri stvari izhajajo iz
raja: cvetlice, zvezde in otroške oči. (To misel je poudaril že duhoviti pater Frančišek Borgia.) Lahko pa bi tudi rekli, da je tudi čista ljubezen med dvema srečnima človekoma nekaj rajskega, po* sebno za dve mladi srci... Nebeški Stvarnik je pač dober, da je na svetu tako rajsko srečo ustva* ril za nekatere ljudi. Vendar pa je ta sreča mo* goča le za tiste, ki znajo svoj naravni nagon po* plemenititi; le tisti morejo uživati to srečo, ki imajo veliko in globoko dušo. Kdor pa nima take duše, pade takoj iz najidealnejših začetkov v grozne nižine strasti in nemirnega čutnega živi j e* nja. Kar se potem še imenuje ljubezen, ni več lju* bežen, temveč sama nižja strast. Tako je prava čista ljubezen preizkusno sredstvo za vrednost in nevrednost človekovo. Zna se zgoditi, da idealna ljubezen celo zgubljenega človeka spravi zopet na pravo pot, da vzbudi v njem dobro jedro in prvotno plemenitost narave.
Ljubezen pa je čudovito nežna cvetka, ki ne ljubi hrupa in ulice. Skriva se kot rožica v grmu, očem radovednih ljudi se izmika in hoče biti sama zase. Ta sramežljivost je lastna ljubezni že po svoji naravi, ker je popolnoma notranja zadeva in stvar najnežnejšega čuvstva ... To svojo sramež* ljivost ima ljubezen tudi nasproti ljubljeni osebi. V svojo notranjost skriva svoj ogenj in se ustraši vsake strastnosti in nezmernosti kakor zločina na svetih stvareh (A. Wibbelt.) Čista ljubezen hoče svoje dostojanstvo varovati. Tudi čista duša ne* kako že po svoji nepokvarjeni naravi sluti, da vsako brezmejno vdajanje povzroča razkrajajoče nevarnosti v duši. Zato mora biti posebno sveta sramežljivost ženskega srca dovolj močna, da brzda vse prekomerne izbruhe mladeniškega srca. Vsak ' deklič mora odkritosrčnost ljubezni le po tem spo* znati, da upošteva mladenič to nežno stran prave ljubezni. Ako je kdo preveč vsiljiv in ne upošteva neomajnih pravil svete sramežljivosti, hoče slu*
žiti popolnoma prostaško svojim umazanim čut* nim izbruhom in te za nje zlorabiti, potem vedi, pa je njegova ljubezen le puhla fraza. Vsak ženin Je le toliko vreden, kolikor zna upoštevati čistost svoje neveste. Ako ti ponuja ljubezen, kdor nima svete spoštljivosti, potem vedi, da ne moreš biti 2 njim srečna.
V neki drugi dekliški knjigi (Lebar, Med po* mladjo in poletjem.) beremo takole: Spoštovanje Pred ženino čistostjo je globoko ukoreninjeno v človekovem srcu. Že poganska zgodovina nam o tem poroča. Če so v Rimu čiste svečenice uživale večje pravice kakor vse druge žene, če so že Grki v devici Palas Atene častili božansko modrost, če s° germanske valkire veljale za sliko junaške tooči, kaže vse to, kako globoko se je prav moški Svet klanjal neoskrunjeni ženi. In vselej je bil 2nak moralnega propadanja, če je kak narod pre* nehal čast žene spoštovati. Ne smemo pa zapirati °či, ko temni oblaki prav takega propadanja za* temnjujejo tudi našo dobo. Nobena stvar toliko pe sramoti modernih rodov kot prav ta, da je spo* štovanje pred čistostjo žen in deklet iz širokih krogov izginilo.
Človek hodi osramočen po mestnih ulicah. . . vse ženstvo je prav za prav izpostavljeno javnemu sramotenju. Le poglejmo: izložbe, knjige, čašo* Piše, slike, plakate, lepake in letake, zabavišča, gledališča, kino itd., vsepovsod je ženina slika v vseh oblikah prikrite in neprikrite nesramnosti iz* Postavljena.
Pa današnje ženstvo tega niti ne čuti in se lomu niti najmanj ne upira. Saj drugače bi ne bilo Mogoče, da je toliko sicer neoporečnih žen, ki s svojo obleko ves ženski spol sramote.
Vsaka čista žena in dekle ima naravnega va* ruha in vodnika, ki se mu v vseh teh vprašanjih lahko zaupa, namreč sramežljivost. Sramežljivost stoji na straži pred otrokovim paradižem že mnogo
prej, preden se mu oči odpro, in okoli sramežljive deklice je vsa čuječa in jo obdaja kakor plameni goreči grm. Paziti moramo, da je karkoli ne spo* drine z njenega mesta čuvarice naj svetejšega; kajti vemo, kako hitro se to zgodi. Kakor nežna po* mladna cvetka je, ki takoj uvene, če se je do* takne nepoklicana roka.
V cvetlični knjigi »Naše prijateljice« je tako* le opisana neka izredna rastlinica, ki se imenuje »sramežljivka«: To grmičasto rastlino s pernatimi listi, ki je doma iz Brazilije, ne goje vrtnarji radi lepote ali uglednega cvetja, ampak zato, ker je zanimiva njena izredna občutljivost. Sramežljivka je namreč zelo nervozna damica. Čim se dotakneš enega peresa, že se zganejo in sklopijo vsi listi. Vsak dražljaj, tudi sunek prepiha povzroči na listih, ki so sestavljeni iz štirih pernatih peres, čudno gibanje. To gibanje je trojno: najprej se ozka, nasproti si postavljena peresca sklopijo na* vzgor in nagnejo nekoliko navspred, nato se peclji vseh štirih peres približajo drug drugemu in sled* njič se povesi tudi glavni pecelj celega lista. Toda zoper dotikljaj, s katerim si razdražil en list, se takoj enodušno upro tudi vsi drugi. Obenem ko se sklopi razdraženi list, posnemajo te kretnje tudi drugi listi, kar je botanik dobro označil z latin* skim imenom, ki ga je dal tej rastlini: mimosa pu* dica (mimos — posnemovalec, pudicus — sramež* Ijiv). Vendar se razdražena sramežljivka, če jo pustiš na miru, kmalu spet potolaži ter razprostre svoje liste v prejšnji položaj. Tudi ponoči se listi sklopijo in ohlapnejo, kakor da je sramežljivka zadremala. Starejši listi niso več tako občutljivi. Takisto otrpne in se nič več ne razburja sramež* Ijivka, ki jo prepogosto dražiš. Posebno občutljiva 'je v toplovlažnem ozračju, kjer ji je najbolj po volji. V pretoplem ali prehladnem prostoru se njena občutljivost ne pojavi. Škoduje ji tudi to* bakov dim.
Kako je ta čudna rastlinica lepa podoba sra* Jezljivih deklet, ki jih žali vsak nedostojen dotik, vsak duh strasti in celo zadimljeno ozračje ra* zuzdane fantovske družbe. Kako nazorno kaže, da izgubi dekle sramežljivo občutljivost, če se pre* Pušča dražljajem počutnosti.
Vrnimo se od te rastlinice zopet v dobo »Med Pomladjo in poletjem«, kjer slišimo o sramežljiv vosti nadalje: Kjerkoli njenega svarečega glasu ne Poslušajo, obmolkne, ker noče biti vsiljiva, skrije se sama vase, dvigne še tu pa tam svareči glas, a Polagoma utihne popolnoma. Kateremu dekletu Se je to primerilo, to ni več ono prejšnje, nežno, ^es dekliško dekle. Oči ne zna več obvladati, ra* dovedne in neugnane so ji postale. Nič več ni v ni* tistega globokega sijaja, ki je prihajal iz solnčnih višin in je sijal vsepovsod. In kdor pozna hhšo in njeno življenje, kmalu opazi, da se je svetišču podrla ograja in ima vanj dostop vsakdo, v č pa tudi, da bodo tu kmalu razvaline, ako se zadnji hip ne bo našla usmiljena roka, ki bi vnovič Postavila podrto ograjo. Pa le pomislimo, kako ža* lostne so take razvaline svetišča!
Prebivalci po oazah puščave Sahare imajo zelo 'ePo pripovedko o bolečini puščave., V tihih noč* nih urah zaveje veter od morja sem preko pe* scene puščave; ta veter dvigne droban pesek; mi* ujoni drobnih peščenih zrnc se zganejo in to gi* banje povzroči žalostne, tožeče glasove, kakor bi ranjena zver poslala svoj zadnji žalostni krik preko Puščave, ki je sicer vsa tiha in pokojna. Takrat Pravijo Arabci: Puščava toži, ker je — puščava; loka za cvetočimi vrtovi in žitnimi polji, ki jih je nekdaj imela, a jih je izgubila.
Tudi mi poznamo take tožbe iz src, ki jih je °Palil plamen strasti, in vemo, kako otožne so take tožbe iz mladih ust, ko duša joka za izgub* henimi cvetovi in venci. Vemo tudi, da je mogoče te cvetove in to umrlo dušno lepoto si vnovič pri*
dobiti s kesanjem in pokoro, a vemo tudi, da niso nikoli več tako lepi kot so bili oni iz prvotnega raja. Saj vemo, kako bridko pribije naša narodna pesem, ko tolaži dekle, ki žalostno poveša oči, ko jo vpraša, če ji je mar usahnil rožmarin ali če se ji nagelj suši. Potolaži jo, da dobi še semena za cvet in še vršiček za rožmarin, toda bridko in otožno pristavi:
»A nikdar več tako ljubo
kot prvi ni duhteč ...«
Dekle pa, ki vrtiček svojega srca z vso zve« stobo varuje, je kakor kraljica. Saj smo že slišali o ženah in dekletih, katerih navzočnost že zado« šča, da se v njih bližini niti ne sliši kaj prosta« škega ali nizkotnega. Okoli njih veje planinski veter z vso svežostjo. Tiha veličina jih obdaja, ki tudi suroveža prisili, da umolkne, ker čuti: tu je nekdo, ki nosi kraljevsko krono. To je tista kraljevska in vladarska moč ženstva, ki je da« našnji svet več ne pozna ...
Mnogi tožijo dandanes zelo čez fantovsko razuzdanost in izprijenost. Toda morali bi resnici na ljubo z žalostjo ugotoviti, da so tega v veliki meri kriva dekleta. Od narave je dan dekletu v večji meri čut sramežljivosti, da bi varoval njo in bi bila ona — vsa čista v varstvu te sramežlji« vosti — tudi angel varuh mlademu moškemu sve« tu. Žalibog je pa dandanes vsled najraznovrstnej« ših vplivov mnogo deklet, ki so izgubile vsak čut sramežljivosti in dekliške dostojnosti. Koliko jih je, ki jih zlasti mestna služba izkvari! Če pogle« damo dandanašnje plese, ki so vedno bolj pogosti in vedno bolj nedostojni in ki prodirajo do zad« njih vasic in podirajo pri premnogih zadnje ostan« ke dobrega in plemenitega, moramo z bridkostjo misliti na prihodnji rod, ki bo imel take fante za očete in take žene za matere. Rod raste iz družine in družinsko življenje temelji na pošteni ljubezni.
Dandanes pa se je pri premnogih ljubezen izpa* CI*a v nečist greh in neukrotno strast.
Lep simbol dekliške ljubezni je nageljček. Ka* ko lepo nam to ljubezen pokaže pesnik v naslednji Pesmi:
»Z okenca zelenega nageljnov rudečih smeh se razliva v kitah dveh do polja rumenega.
Prva kita se razcvita za Device praznik svet.
V hram Kraljice prvi cvet!
Druga kita ni povita za nikogar kakor zanj.
(S. Sardcnko.)
Kako lepa je taka čista dekliška ljubezen, ki cveti in duhti zraven lepe in svete ljubezni do Marije. Oria goji svoje nageljčke in jih deli med svojo sveto nebeško in lepo človeško ljubeznijo; med ljubeznijo do Marije, ki ji je varuhinja v živ* [j en ju, in do njega, ki ji bo pošten družabnik v življenju. Kako lepa je »Dekletova molitev« pred Marijinim znamenjem, ko je dekletov ženin v ne* varnosti na bojnem polju:
»Pred tabo klečim, izvoljena Deva, ihtim in drhtim objokana reva...
Kot solnčece čist moj srčni je žar, ne bo me ga sram pred tabo nikdar...«
(S. Gregorčič.)
Oh, da bi moglo vsako dekle tako moliti pred Marijo in z nageljčkom, simbolom take lepe in Poštene ljubezni, krasiti njeno podobo! Tako de* kle zna in more biti v svoji ljubezni tudi res zve* sto in stanovitno. Toda v današnjem času vidi* mo toliko vihravosti in nestalnosti. Zvestoba je
bistvena lastnost ljubezni, ki sega ne le do groba, temveč preko groba. V današnjem mladem svetu pa je tako malo te zvestobe in stalnosti, ker raz* merje,^ ki veže mnoge mlade ljudi ni ljubezen, temveč le strast, ki je le hipna in minljiva. Na takih temeljih pa se ne da zgraditi življenjska sreča.
Kakor gresta skupaj ljubezen in zvestoba, prav tako nageljček in rožmarin. Takole poje pošteno in resno dekle:
»Rasti, rasti rožmarin, ti deviški drag spomin! Rožmarin ima svoj duh, naj bo zelen al’ pa suh. Kadar jaz umrla bom, venec lep imela bom ■z rožmarina zelenga, z nageljna rudečega . ..«
Izprijeno dekle pa poje:
»Vrtec si bom razkopala, drobne rožce vanj pos’jala, nageljne in rožmarin, da bom go!j’fala fante ž njim.«
(Štr. 2234.)
Naj bi mladi ljudje spoznavali resnost in sve* tost ljubezni, ki jim ima postati nekoč po zakra* mentu svetega zakona življenjska vez in podlaga in temelj sreče. Naj bi jim bil nageljček in rož* marin, ki si ga tako radi izmenjavajo, simbol po* štene in trajne, resne in globoke predporočne ljubezni. Vsak nageljnov cvet in vsak rožmarinov vršiček, vsak izraz njihove medsebojne ljubezni in zvestobe naj bi bil po Mariji posvečen. Naj bi vladalo tako medsebojno spoštovanje, da bi se jim ne bilo treba pred Marijo sramovati teh čuv* štev. V nevarnostih, s katerimi je zaradi človeške slabosti združeno tudi najčistejše in najresnejše razmerje mladih ljudi, naj bi bila Marija varuhinja in čuvarica poštenosti in nedolžnosti. Kakor pri* jeten vonj njiju nageljna in rožmarina naj bi
duhtela do Marije njiju molitev in ponižna proš* r*ja, da ju ona obvaruje greha in jima pomaga v Pristan srečnega in blagoslovljenega zakona. Tako poje pesem:
Da bi pač dekleta, ki trgajo svoje nageljne in lih fantom dajajo, bile po svoji poštenosti res kakor angeli. Ravno tako pravi pesem potem, da so nebeški angeli trgali rožmarin in ga fantom šenkali. Pa to niso bili nagelj čki, ampak nebeški angelčki, in tudi ni bil to rožmarin, temveč Jezus, Marijin sin!
Kako silno lepo so prepletene vse te misli o angelski čistosti in o Jezusovem duhu, ki naj bi blestele in duhtele iz tega dekliško*fantovskega cvetja in iz vsega njihovega medsebojnega raz* •nerja! Ljubezen in zvestoba, fantič in dekle, Je* zus in Marija, vse to naj bi bilo v najlepšem bla* Soglasju in lepozvočju, v sveti skladnosti in čisti dostojnosti.
Kakor sta ženina v Kani galilejski povabila Poleg Jezusa tudi njegovo Mater Marijo na svojo ženitnino, prav tako naj bi povabili to nebeško Gospo vsi mladi svatje s poštenim predzakonskim življenjem in čisto predporočno ljubeznijo. In le taki, ki so se znali pred zakonom varovati greha in so se medsebojno spoštovali, bodo zmogli prav to medsebojno spoštovanje tudi v zakonu; in prav to spoštovanje, ki je zares prava ljubezen in zve* stoba, katera ju obvaruje premnogih grehov v za* konu in jim da moč uravnati svoje življenje po božji postavi in zapovedi sebi v posvečenje in svojim v lepo življenje.
Mladim v njih predporočni in poročenim v njih zakonski ljubezni naj doni kakor neprestan
»Lepa je roža nageljnov cvet;
angeli so jo trgali
in jo fantičem šenkali...
(Str.. 4921.)
odmev iz narodne pesmi klic Marijin: »Le bod’te čistega srca, pa bom za vas prosila!«
Le taki starši, ki po čistem predzakonskem življenju živijo tudi čisto in pošteno zakonsko življenje, bodo . zmožni in sposobni s pomočjo božjo in Marijino vzgojiti čist in moralno zdrav rod in ohraniti svoje sinove in hčere čiste in ne* pokvarjene prav tja do poročnega oltarja ali do groba.
Kako globokopomembna je tista narodna pe* sem, v kateri poje dekle, da ji iz srca rožca raste, lepa bela lilija. Marija jo je utrgala in je dekletu spletla zanjo venček z rožmarina in nageljna. Prav do poročnega oltarja prinese pošteno dekle neoskrunjeno lilijo svoje srčne nedolžnosti, tam ji jo pa Marija zamenja za šopek nageljčka in rožmarina zakonske poštene ljubezni in trajne zvestobe.
Kakor je nagelj ček in rožmarin prav naš na* rodni cvet, ki tako lepo dehti ob hišnem oknu, tako naj bi duhtela po vseh naših domovih kot pristno naša, v ljudstvu ukoreninjena lastnost: trajna, zvesta in poštena predzakonska in za* konska ljubezen v časno in večno srečo vseh.
Mati Marija pa, ki je kot simibol svoje lepe ljubezni v narodni pesmi trgala lepe rožce na* gel j ne in jih v šopek povila svojemu možu Jo* žefu, naj bi vso to ljubezen posvetila in blago* slovila po svojem Sinu Jezusu prav kakor tam v Kani galilejski. Marija, Kraljica naših družin, va* ruhinja mladostne nedolžnosti in lepe zakonske ljubezni — lepo ovenčana z nageljčki in rožma? rinom — naj bi čuvala naše ljudstvo in dom!
Nebes Gospa, Brezmadežna!
,	Razlij svoj sveti blagoslov
na našo zemljo in naš krov, da bomo narod Jezusov!
(Božji spevi, 92.)
^Blagoduh.
Ti, o Marija si čudežni cvet, tvoja vonjava napaja ves svet.
(Zdrava Marija, 76.)
V	svojem spisu »V vrtu Majnikove kraljice« Je napisal Ernest Mlakar: »Nikdar še nisem videl tako lepega vrta. Najprijetnejši vonj mi je za* dišal naproti — vonj najkrasnejših cvetlic.«
Legenda nam pripoveduje, da je najslajši vonj obdajal mrtvo truplo Marijino, in da je ta vonj zaduhtel tudi iz njenega groba, ko so ga bili čez W dni odprli in našli praznega, ker je bilo telo Marijino že v nebesa vzeto.
V	liturgiji praznika Marijinega vnebovzetja ali rožnice vse duhti najslajših svetopisemskih vonjav. V berilu slišimo iz Sirahove knjige k skle* Pu besede: »Kakor cimet in dišeči balzam sem vonj razširjala; kakor izbrana mira sem razširjala sladkost vonjave.« (24, 20.) V evangeliju o sestrah Mariji in Marti nam ob imenu Marijinem zaduhti vsaj v spominu vonj dragocenega mazila, s ka* terim je bila ta Marija mazilila Jezusa, kakor nam to evangelist takole opiše: »Šesti dan pred ve* !iko nočjo je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bival Lazar, ki je bil umrl in ga je Jezus obudil od Mrtvih. Napravili so mu tam večerjo in Marta mu je stregla, Lazar pa je bil z njim med gosti
pri mizi. Marija je vzela funt dragocenega olja od pristne narde in mu je mazilila noge ter jih obrh sala s svojimi lasmi, in hiša se je napolnila z vonjem od olja.« (Jan. 12, 1—3.) In ta Marija je med ženami, ki so hotele maziliti telo Jezusovo, kakor nam poroča sveti Marko: »Ko je minila so* bota, so kupile Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova, in Saloma dišav, da bi ga šle mazilit.« (16, 1.)
V brevirskih branjih in molitvah imamo na rožnico še sledeča duhteča svetopisemska mesta: »Videl sem jo kakor ljubko golobico prihajajočo nad potoke voda; neprecenljiv je bil silni blago* duh njenega oblačila. In kakor pomladni dnevi so jo obdajale cvetke rož in lilije dolin. Kdo je ta, ki se dviga iz puščave kakor dimni steber dU šav mire in kadila?« (I. Rp.) »Kadar je kralj pri svoji gostiji, daj a svoj duh moja nar da. Moj ljubi mi je šopek mire, ki počiva na mojih prsih. Moj ljubi je (cvetni) grozd ciperski iz vino* grada engadinskega.« (III. L.) »Mira, žafran in kasija duhte iz tvojih oblačil, iz slonokostenega doma ...« (VII. Rp.) »Pohiteli smo v blagoduh* teči vonj tvojih oblačil; deklice so te zelo vzlju* bile!« (3. ad L.)
Imamo še več mest iz svatovske Visoke pe* smi, ki nam pogosto zaduhtijo s svojim sladkim vonjem v cerkveno liturgijo. Vse polno je tam navedenih dišav in dišavnih rastlin, ki so se upo* rahljale zelo pogosto in bile zelo priljubljene. Ženske na Jutrovem nosijo dišave in mazila s seboj ter jih pri gostijah izlivajo v čast svojim dragim, da lepo diši po hiši, kakor vemo, da je to storila Marija Magdalena, ko je bil Jezus v Betaniji.
Lep in prijeten vonj je v svetem pismu podo* ba dobrega imena, ki ga daja čednost, in tudi po* doba čednosti same. Tako pravi sveti Pavel: »Vonj Kristusov za Boga smo!« (2. Kor. 2, 15.) V Visoki
pesmi primerja najprej ženin svojo nevesto lepo« buhtečemu vrtu: »Zaprt vrt si, sestra«nevesta mo« ja, zaprt vrt... Tvoji poganjki so raj margaranov s sadom njih jabolk, cipri in narda, narda in ža« fran, kasija in cimet z vsemi drevesi z Libana, in niira in aloa z vsemi prvimi mazili...« Nato za« kliče nevesta ženinu: »Sever, dvigni se in pridi, Jug, prepihuj moj vrt, in cede naj se njega di« šave!« (V. p. 4, 13—14.) Tako se oprime ona ženi« nove prispodobe. Veter je tu podoba Svetega Du« ha; severni veter pomeni milost očiščevanja, južni Pa toploto ljubezni. Tako želi nevesta, naj bi Sveti Puh očistil njeno srce, ga ogrel z božjo ljubeznijo 'n prijetnega naredil z vonjem lepih čednosti. V tem pomenu moramo razumeti tudi besede, ki jih Cerkev obrača na Marijo: »Kakor cimet in dišeči balzam sem vonj razširjala; kakor izbrana mira sem razširjala sladkost vonjave.« Vse te sladke x'onjave so Marijine čednosti.
Ne moremo zadostno razveseliti nebeške Ma« tere, če ne povijemo v njen šopek še nekaj bla« goduhtečega cvetja. Saj je že med dosedanjimi Precej lepoduhtečimi cvetk, toda vsaka je imela svoj poseben namen in pomen. Sedaj je treba, da Povijemo nekaj cvetja samo zaradi njegovega sladkega vonja, ki naj nam bo simbol čednosti, katera s svojim lepim zgledom na zunaj razširja Prijeten vonj dopadljivosti.
Veliko imamo takega vonjivega cvetja in ze* pn j a, kakor imamo tudi veliko različnih lepih čednosti. Poleg rožmarina in roženkravta je moč« no priljubljena bažilika in rezeda in še marsika« |era druga blagovonjiva rastlina. Imamo pa cvetko, ki duhti že po svojem imenu, ta je blagoduh, ?alycantus floridus, ki je lep vrtni grm. Cvetje 'nia temnorujave barve s preblagim duhom, ki spo« minja nekoliko na zrele jagode, nekoliko na na« Seljčke; toda vsa nekam požlahtnjena je ta vonja« va. Cvete od maja do avgusta. Druga vrsta bla«
goduha cvete v januarju in februarju, ima bledo* žolto cvetje s čudovito sladko vonjavo.
Blagoduh je žlahten grm, ki ne bi smel manj* kati v nobenem količkaj upoštevanja vrednem vrtu.
Blagoduh, simbol lepega zgleda; lep zgled pa izliv ljubezni do Boga in do bližnjega.
Da bi nam izravnal pot do zveličanja, nas je Jezus učil ne le z besedo, temveč še bolj s svojim zgledom. Saj sam pravi: »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali, kakor sem jaz storil!« (Jan. 13, 15.) Jezus je veliko molil; ko so ga njegovi učenci zopet nekoč videli, da je odmolil, so ga zaprosili, naj tudi njih uči moliti; tako jih je zajel njegov zgled. (Luk. 11, 1.) Ko govori sveti apostol Peter o trpljenju, pravi: »K temu ste bili namreč pokli* cani, ker je tudi Kristus za vas trpel in vam za* pustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah. On ni storil greha in tudi zvijače ni bilo v njegovih ustih; ko je bil zasramovan, ni sramotil, ko je trpel, ni pretil, temveč je prepuščal njemu, ki pr a* vično sodi; sam je naše grehe na svojem telesu nesel na križ, da bi mi grehom odmrli in živeli pravičnosti.« (1. Pet. 2, 21—24.)
Sveti Pavel nam kliče: »Prosim vas, posnemo* valci moji bodite«, kakor sem jaz posnemovalec Kristusov. (1, Kor. 4, 16.) Če se nam pa apostol postavlja za zgled kakor posnemovalec Gospodov, kak vzor za posnemanje nam je šele Gospodova presveta mati Marija? Ona je Podoba pravice ali, kakor latinsko pravimo, Ogledalo pravičnosti, kar pomeni vzor in zgled vse svetosti in čednosti.
Sveti Ambrož pravi: »Marija je bila taka, da je njeno življenje šola za vse... V njej se zrcalijo kakor v ogledalu lepote čistosti in oblike čednosti. Tu si jemljite zgled za življenje, kjer vam kakor v vzoru kažejo očitni nauki kreposti, kar je treba popraviti in česar se treba varovati ter kaj ob* držati.« Sveti Bernard Sijenski pravi, da je Marija
ogledalo krščanskega življenja, v katero morajo vedno gledati tisti, ki hočejo s Kristusom vladati. Papež Leon XIII. je pisal: »Božja dobrota in pre« vidnost so nam dali v Mariji vzor vseh čednosti, ki je ves za nas ustvarjen. Ko premišljujemo njo hi njena dela, nas ne preplaši blesk božjega veli« čanstva, temveč se v zavesti, da nas z njo veže skupnost narave, čutimo bolj vzpodbujani k po« snemanju.« Sveti Hijeronim pravi, da takrat Ma« rijo prav zares častimo in ljubimo, kadar se z vsem srcem prizadevamo, jo posnemati. Sveti Ambrož Pa nas opominja, da kdor želi prejeti od Marije plačilo, mora posnemati Marijin zgled.
Naš živi jenski poklic je, da moramo biti po« snemovalci božji. Kristus nam kliče: »Bodite po« Polni, kakor je popoln vaš Oče nebeški!« (Mat. 5, &•) Sveti Pavel nam kliče: »Posnemajte Boga kakor ljubljeni otroci!« (Ef. 5, 1.) Kakor da bi se zavedel, da je to nekoliko previsoka zahteva, nas drugič pozove, naj njega posnemamo kakor on Kristusa. Božje veličanstvo, njegova svetost in pravičnost nas uboge grešne zemljane straši. Previsok vzor je to za nas! Tudi njegov Sin nam je kot vzor ne« skončno visok zaradi svoje božje narave, ki po« veličuje in neskončno visoko dviga njegovo člo« veško naravo. Zato nam je Bog kot vzornico pustil preblaženo Devico Marijo, ki nam s svojim živ« Ijenjem kliče enako kakor Pavel z besedami, naj njo posnemamo, kakor je ona posnemala Kristusa, in naj se nikar ne bojimo, ker nam hoče ona sama Pri tem pomagati.
Njeno življenje je naj lepši odblesk popolnega, eednostnega življenja Jezusovega. Kakor iz zrcala nam iz nje odsevajo njegove čednosti. Njegova Ponižnost, njegova krotkost — »Učite se od mene, ki sem krotak in iz srca ponižen!« (Mat. 11, 29.) — njegova potrpežljivost in pokorščina, njegova do« hrota in njegovo usmiljenje in vse druge čednosti Jezusovega Srca so najlepše združene v Srcu Ma«
rijinem ter najlepše izražene v njenem življenju. Saj je imela vedno pred očmi ta božji vzor in vse njeno hotenje je bilo usmerjeno v to, da bi mu dan za dnevom v vsem vedno bolj podobna po* stala.
V šolo zgleda Manjinega je treba, da gremo in da poslušamo besede Svetega Duha, ki nam kliče: »Ogleduj si njena pota in uči se modrosti!« (Preg. 6, 6.) »Uči se, kje je razumnost, kje je krepost, kje je modrost, da tudi veš, kje je dolgo življenje in sreča, kje svetloba oči in mir!« (Bar. 3, 14.)
Mi moramo žal priznati, da v našem vsakda* njem življenju nimamo dosti podobnosti s Kri* stusom, kateremu bi morali po dolžnosti svoje živ* Ijenjske naloge vedno bolj podobni postajati. O svetem Feliksu Nolanskem se poroča, da ga je nekoč neki prijatelj pismeno naprosil, naj bi mu poslal svojo sliko. Na to prošnjo svojega častilca je odgovoril svetnik z uprav svetniško ponižnostjo: »Kako sliko naj Ti pošljem? Podoba starega člo* veka je preslaba, da bi Ti jo daroval in da bi jo mogel imeti v časti. Vsa je polna gub in nedo* statkov, ki jo kvarijo. Podoba novega človeka, ki se upodablja po Kristusu, ni še dovršena. Še ve* liko nedostaja na njej. Dasiravno že veliko let de* lam na tej podobi, moram vendar priznati, da se mi doslej še ni posrečilo, jo po resničnosti upo* staviti. Potrpi, prosim Te, tako dolgo na izpolnitev svoje želje, da se mi posreči, pokazati Ti dobro posneto podobo!« Če tako misli o sebi svetnik, kaj naj bi rekli šele mi in kako naj bi o sebi mi* slili? Toda ena je, ki nam more izdatno pomagati. Ta je Marija, v kateri najpopolnejše odseva živ* Ijenje njenega božjega Sina; ona, ki je v svojem življenju najlepše upodobila čednostno življenje ' Gospoda Jezusa.
Pravo češčenje Marijino, kakor nas učijo sveti očetje, vključuje v sebi posnemanje Marijino. Če se hočemo izkazati njeni otroci, potem moramo
misliti na to, da moramo po njenem zgledu urediti svoje življenje. Če pa to storimo, potem smo vedno' bolj podobni in vedno bližji njemu, katerega živa podoba je bila Marija v svojem pozemeljskem živ* Ijenju.
Mlada deklica, ki je bila od svoje matere po* božno vzgojena in je v nedolžnosti vzrastla, se je nahajala že leto časa v šolskem zavodu. Tu sredi med njenimi prijateljicami, kjer je vzcvetela kakor rožica, se je hotela vseliti ničemurnost in dopada* željnost v njeno nedolžno in čisto srce. Njena le* pota, ki so jo zelo občudovali, ji je dala k temu največ povoda. Nekega dne je pisala materi in jo zaprosila, naj bi ji poslala lepo ogledalo. Čez nekaj časa dospe od matere pošiljatev, v kateri je bilo pismo poleg treh zavojev. Pobožna mati je pisala: »Na tvojo prošnjo Ti pošiljam ne samo eno, tem* več tri ogledala. Sedaj lahko vidiš, kako dobro Ti hoče tvoja mamica.« Deklica je bila vsa razve* seljena. Vzame prvi zavojček, na katerem je stal napis: »To ogledalo Ti kaže, kaj si sedaj.« Odvije in najde notri lepčkano zrcalo, v katerem se samo* dopadljivo ogleduje. Drugi ovojček nosi napis: »To ogledalo Ti pokaže, kaj boš čez malo ali dolgo časa.« Vsa radovedna odvije in najde v zavojčku malo mrtvaško glavo, izrezljano iz slonove kosti. Po materinem navodilu, ki je bilo dodano, naj bi postavila to mrtvaško glavo na svojo toaletno mi* žico. Ta »Memento mori« jo je naglo vso zresnil. Na tretjem ovojčku je brala: »To ogledalo I i kaže, kakšna bi morala biti in v čem je prava le* pota.« Z veliko napetostjo odvija še ta zavojček in najde v njem čudovito lep kipček Brezmadežne. Pri tem pogledu zakliče ta dobra deklica vsa ga* njena: »Da, moja dobra mamica ima prav! To ogledalo kaže pravo lepoto. Pogosto, da vsak dan se hočem v njem ogledovati in se potruditi, da bom vsak dan napredovala v pravi, resnični lepoti.« Ozdravljena je bila od ničemurnosti, ki se opira
samo na minljivo telesno lepoto, in je postala zvesta posnemovalka in goreča častilka preblažene Device Marije, katera je med vsemi stvarmi bo« žjimi čudežno delo lepote in dobrote.
Nimamo pa samo te dolžnosti, da posnemamo dober zgled, temveč ga moramo tudi dajati. Poleg preblažene Device Marije imamo vse polno vzor« nikov v nebesih, ki nas s svojim življenjem vzpod« bujajo k posnemanju. Oni so nam pa tudi naj« lepši zgled ne le v posnemanju, temveč tudi v dajanju dobrega zgleda. Kristus sam nam kliče: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Mat. 5, 16.)
Modri Simeon pravi: »Dolga je pot poučeva« nja; kratka in1 učinkovita pa pot zgleda.« Pri« bližno to pove star pregovor: »Besede mičejo, zgledi vlečejo.«
Beremo o svetem Frančišku Asiškem, da je šel nekoč z nekim redovnim bratom na ulico, da bi pridigala. Prehodila sta več ulic, kjer so ju povsod zasmehovali, a nista spregovorila nobene besedice. Ko sta bila zopet doma, vpraša Franči« šek brata: »Brat, kako ti je ugajala moja pridi« ga?« — »Oče,« odgovori ta, »kaj naj rečem? Saj nisi spregovoril nobene besede.« — »Oba sva prav dobro pridigala,« mu odvrne Frančišek, »kajti molče sva prenesla vsa zasmehovanja.«
Med vrtnimi dišavnicami je ena najpriljublje« nejših in najlepše duhtečih rezeda. O njej pripo« veduje legenda takole: Bila sta dva prijatelja, ki sta prisrčno ljubila božjo naravo, posebno mile cvetlice. Toda smrt ju je imela ločiti. Eden od njiju je zbolel in je pred smrtjo za spomin izročil svojemu žalostnemu prijatelju škatlico nepozna« 'nega cvetnega semena ter ga prosil, naj bi vsako leto zasadil na njegov grob nekaj tega cvetja. Storil je po naročilu in čez leto doživel veselje, da je imel pred seboj rastlinico, ki je bila sicer
skromna, toda izredno nežna in prav posebno prijetno duhteča. Žal mu je bilo, da je pozabil rajnkega prijatelja povprašati po imenu te cvetke, ki je bila vsem še nepoznana. Po dolgem iskanju in premišljevanju se je odločil, da ji da ime, ki bi zvenelo slično imenu njegove komaj rojene hčerke. Hčerki je bil dal ime Tereza in cvetki pa nekoliko spremenjeno: Rezeda. Ko je pozneje ta Tereza postala svetnica, so lepo in prisrčno čuv* stvujoče duše izbrale rezedo za njeno cvetko.
Če pogledamo v življenje te nebeške Rezede, vidimo, kako je razširjala krog sebe blagodejni duh lepih čednosti in lep zgled svetih kreposti. Trdna vera in zaupanje v Boga, ki se posebno živo kaže v obnovi njenega reda; globoka po* nižnost in velika pokorščina, ki jo je izkazovala Posebno nasproti svojim duhovnim voditeljem, od katerih je bila celo večkrat nekam prezirana in mučena, ker je niso dobro poznali in razumeli; njena pobožna molitvenost in čudovita gorečnost, ki jo je nagibala k vsakdanjemu premišljevanju; njena plamteča ljubezen, ki je bila tako silna, da si je morala od ljubezni razplamtelo srce hladiti z mrzlo vodo. To so le nekatere izmed mnogih čednosti svete Tereze, te nebeške Rezede, ki je silno veliko dobrega storila že samo z blagoduh* tečo močjo svojega lepega zgleda. Ona sama nam iz svojega življenja pripoveduje, da jo je v sta* rosti štirinajstih let slab zgled neke sorodnice in hišnih dekel zavajal k ošabnosti in slabemu go* vorjenju in je bila vsled tega v veliki nevarnosti, da vedno bolj globoko pade, če bi je ne bil pra* vočasno rešil dober zgled, ki je zveličavno vplival nanjo. Ona pravi: »Naj bi se vsi starši zgledovali nad menoj in bili v tem oziru zelo čuječi!«
Sveti Janez Evangelist nam kliče: »Preljubi, ne Posnemaj hudega, marveč to, kar je dobro. Kdor dela dobro, je iz Boga, kdor dela hudo, Boga ni videl!« (3. Jan. 11.)
Dobremu zgledu nasproten je slab zgled in pohujševanje ter zapeljevanje. Koliko in na ko* liko načinov se v tem oziru greši! Ozrimo se na ženske in njihovo včasih tako nedostojno nošo, ki se že tako širi, da vedno bolj ubija pristno žensko tankočutnost in plemenito sramežljivost. V življenju svetega Karola Boromejskega beremo, da je videl nekoč na praznik neko gospo v nedo* stojni obleki prihajati v cerkev. Ta svetnik, ki se je silno veliko prizadeval, da bi odvrnil vsako pohujšanje od svoje črede, se je po pravici bal, da bi gospa s svojo nedostojno obleko dala pohujšanje in ji je zato stopil naproti z besedami: »Kam hočete?« »V cerkev!« mu odgovori ona. On ji pa odvrne: »Bi se moralo misliti, da greste na plesišče ali v gledališče. Proč od tu, pregrešna ženska! Poberi se! Pojdi in na skrivnem objokuj svoje razuzdanosti, a ne hodi sem, Gospoda Boga v njegovi hiši s svojo ošabnostjo zasmehovati in s svojo nesramnostjo duše pridobivati za greh in pekel!«
Če pogledamo v moški svet, koliko je tam slabega zgleda s preklinjevanjem, nespodobnim govorjenjem, pijančevanjem! In najbolj žalostno je to, da so premnogi starši tako brezvestni, da dajajo slab zgled svojim lastnim otrokom, in ta* ko brezskrbni, da prepuščajo svoje otroke slabim zgledom drugih in raznoličnim pohujševanjem. Kak strašen odgovor bodo imeli pred Bogom! Vedno in vedno zopet bi jih trebalo svariti in opominjati; toda žal premnogim vsi opomini, ki jih slišijo v cerkvi in spovednici, nič ne izdajo. Naj bi taki resno premišljevali besede Gospo* dove, ki pravi: »Kdor pa pohujša katerega teh malih, ki v me verujejo, bi mu bilo boljše, da bi ' se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se po* topil v globočino morja. Gorje svetu zaradi po* hujšanja!« (Mat. 18, 6—7.)
Kar je v lepem vrtu škodljiv in smrdljiv ple*
vel, to so v božjem vrtu ljudje, ki dajajo slab zgled in pohujšanje; taki morejo pričakovati le žalostno usodo, ki čaka ljuljko, katera bo v ogenj vržena in pokončana.
Toda vrnimo se rajše za hipček zopet v vrt naše ljube nebeške Gospe, pod ljubkoduhteči gr« miček blagoduha — njenega prelepega zgleda.
Če je Marija vsem lep zgled, je prav posebno lep zgled za ženski svet. Kako modro je ravnala tista mati, ki je poslala svoji hčerki Marijino po« dobo kot ogledalo, ki naj bi ji kazalo, kakšna bi morala biti. Dandanes imajo ženske navado, da nosijo vedno in povsod s seboj ogledalo in se ob vsaki primerni in neprimerni priliki v njem ogle« dujejo in lepšajo. Tudi v cerkvi se mnoge ne znajo premagati in jim je nad vse njihova zuna« njost, pozabljajo pa pri tem na svojo notranjost; skrbijo za lepoto glave, pa pozabljajo, žal, na le« poto svoje duše. Naj' bi nosile rajši s seboj po« dobo Marijino in se v njej ogledovale in po nje« nem zgledu ravnale. Marija — vzor žen in deklet! O da bi se vsaka večkrat vprašala: »Kako se je Pač zadržala preblažena Devica in blagoslovljena Mati Gospodova v domačem krogu, v občevanju z osebami drugega spola? Kako pri delu in kako v hiši božji? Kako je nastopala v javnosti in kakšno je bilo vse njeno govorjenje in ponaša« nje?« Pobožno in verno srce bo dalo ženam in dekletom pravi odgovor na vsa taka vprašanja. Potem naj svoje lastno življenje obzrcalijo s tem ogledalom Marijine podobe, da spoznajo, kaj imajo na sebi spremeniti in poboljšati, da bi njej vedno podobnejše in ljubše postajale.
Rimski cesar Avgust je imel razuzdano hčer Julijo. Ko so jo nekoč zaradi njenega slabega zgleda opomnili, da je vendar cesarjeva hči, je odvrnila: »Če sme moj oče pozabiti, da je cesar, tudi jaz lahko pozabim, da sem cesarjeva hči!«
Ti imaš Marijo za svojo Gospo in Kraljico, za svojo nebeško Mater. Kakor ona tega nikdar ne pozabi, tako tudi ti tega pozabiti ne smeš in se moraš truditi, da te Matere vedno bolj vreden postajaš s tem, da jo posnemaš in se po njenem vzoru upodabljaš, dokler ne vzcveteš v blagoduh* tečega otroka nebeške Rože Marije.
Čednosti tvoje, nebeška Gospa, svetnikom so kazale pot do neba.
Ti si vzgojila, jih okrasila brezmadežne sredi sveta . ..
Vodi še nas, o Marija tako, da bomo prispeli gotovo v nebo!...
(Zdrava Marija. 4.)
Zvončki in trobentice.
Zvonček moj nežni, oj zvonček moj snežni, kaj mi ob snegu kopnečem sloniš? ... mnogo krasnejšo bom dal ti nalogo ...
Oj to se v travi jasno bliska, po jarkih vse svitlo, zlato, stotisoč tam trobentic piska glasan pozdrav domu v nebo!
(S. Gregorčič.)
Pesnik zapoje lepo pesem zvončku, tej zgodnji pomladanski cvetki. Vprašuje ga:
»Zvonček moj nežni, o zvonček moj snežni, kaj mi ob snegu kopnečem sloniš?
Reci, k pokopu li zimi nadležni, ali k nastopu pomladi zvoniš?
Tvoje svetišče je nizko, ubogo, kvišku moj zvonček, iz talovih tal!
Mnogo krasnejšo bom dal ti nalogo, lepše zvonišče ti bodem izbral.
Pojdi, na prsi se devi nasloni, sneg je v teh prsih in ti si snežan; ondi o srčni pomladi ji zvoni, cvet ji življenja izvabi na dan!«
(S. Gregorčič.)
Beli, nežni pomladanski zvonček je pesniku simbol snežnobele mladostne nedolžnosti deklU ške, ko je njenega srca krepost še snežnobela in neoskrunjena. Kako lepa je ta nedolžna srčna pomlad dekliška. Kako lepo nalogo ima beli zvon* ček na njenem srcu.
Mi pa mu hočemo dati še lepšo nalogo in ga hočemo iz njegovega nizkega stališča prestaviti v vzvišeno svetišče Marijino; Devi brezmadežni ga želimo pokloniti na srce, naj bi ji prizvanjal in oznanjal neprestano našo hvaležno ljubezen. Na Srcu Marijinem naj nam bo zvonček simbol njene večnohvaležne ljubezni do Boga in naše večnohvaležne ljubezni do Marije. Naj bi snežno* beli cvetni zvončki prav to pomenili, kar pesnici srebrnozvoki cerkveni zvonovi:
»Srebrni zvonovi, kaj kličete z viška čez griče in solnčne planjave?«
— Najlepši naš Avet —
Naj bi oznanjali našo hvaležnost in prizvanjali neprestano kakor v sveti daritvi našega življenja: »Zdrava, Marija! Pozdravljena, zahvaljena, Kra* Ijica, Mati usmiljenja!«
In podoben pomen imajo tudi trobentice. Le* genda pripoveduje o njih takole: Angeli božji so v nebeškem dvoru prepevali pesmice svete; toda pri petju so jim iz belih rok popadale zlate trobente. Padale so od zvezde do zvezde in padle slednjič na zemljo. V tla so se vsadile te zvočne zlate trobente in iz njih so vzrastle nove zlatom* mene cvetke trobentice, da bi zemlji leto za le* tom novo pomlad oznanjevale.
Druga legenda, ki jo tako lepo obdela pesnik •(Gregorčič), pravi, da so trobentice vzklile iz zlatega prahu solnčnih žarkov. Zato jih pesnik imenuje »solnčne matere rojenci« in »svetov ne* beških izseljenci«. Kadar zasije na nebu pomla*
dansko solnce, se mu tu doli nasproti posmeje »solnčec stotisoč«, porojenih iz solnčnega prahu. Marija nam je solnčna Mati, ki nam je rodila »Kru stusa;Solnce«; zato so po pravici tudi te zlate tro* bentice Marijine cvetke. Njene so, naj jih že gle« damo kot hčerke solnca nebeškega ali kot angel* ske trobentice nebeške. Kot solnčni utrinki nam s svojim zlatim bleskom slavijo solnčno Devo, kot angelske trobentice glasijo njeno slavo in našo hvaležno ljubezen do nje.
Ob naj večjih praznikih slovesno zvonijo zvo* novi čast in slavo božjo in njegove presvete Ma* tere Marije; ob takih praznikih, ko opravlja sam sveti oče sveta opravila, donijo v največjem svetišču, v svetega Petra rimski cerkvi, srebrne trobente.
V pomladnem jutru, ko se prebuja narava iz zimskega spanja in vzklije praznik novega, mla* dega življenja, obudi sam Oče nebeški po bregeh in po doleh na milijone srebrnobelih snežnih zvončkov in solnčnorumenih zlatih trobentic, da prizvanjajo in oznanjajo slavo in čast cvetne Kr a: Ijice sveta. Temu donenju in zvonenju vse narave se morajo harmonično prilagoditi tudi naše duše in naša srca v hvaležnem slavospevu nebeški Gospe
Trobentic je veliko vrst; najlepše cveteče in najslajše duhteče so planinske trobentice ali je* gliči. Gojijo jih tudi po vrtovih in cvetličnjakih kot prvo pomladansko cvetje, a tistega duha nik* dar ne dosežejo, kakor ga daja njihovim planin* skim sestricam božje solnce in zrak nebeški.
Če bi prevedli nemško ime za našo trobentico (Schliisselblume), bi ji morali reči ključnica ali cvetek^ključek. Legenda pripoveduje, da je sveti Peter izgubil nekoč svoje zlate nebeške ključe, ki so padli na zemljo in so iz njih pognale zlatoru* mene cvetlice, ki so jim zrekli »ključki«. S po* močjo teh cvetlic so se lahko dvigali skriti za*
kladi. Tako pripoveduje neka pravljica, da je neki pastir s »ključkom« ali trobentico odklenil obo* kano duplino, v kateri je našel zaboje polne ovčjih zob. Kar tako brez premisleka je zagrabil nekaj pesti teh zob in jih vtaknil k sebi. Cvetko je za* vrgel in odšel. Drugo jutro je našel v žepih čisto zlato.
Pravljica je to, toda zelo pomembna nam po* stane, ako vzamemo trobentico kot simbol, ki naj bi oznanjal našo hvaležnost do Boga in božje Matere Marije. Kajti hvaležnost je zares ključ do nebeških zakladov.
Združimo torej v šopek slave Marijine ta lepi dvozvok hvaležne ljubezni, označene in oznanjene z zvončki in trobenticami.
Če se človek poglobi v premišljevanje Mariji* nega življenja in njenih čednosti in kreposti ter primerja vse to z našim sedanjim češčenjem Ma* rijinim, se mu zazdi, da še veliko manjka do ti* stega češčenja, ki ji gre po vsej pravici. Zato ra* zumemo lahko, zakaj dobimo od časa do časa kak njen nov praznik v koledar ali kak nov naslov Marijin v njene litanije. In včasih bi se v takem premišljevanju zahotelo, da bi jo počastili z na* slovom: »Devica najhvaležnejša!« Sveti Alfonz Li* gvorski pravi v nekem premišljevanju k prazniku rojstva Marijinega: »Marija je bila od prvega tre* nutka svojega življenja polna hvaležnosti do Boga in si je takoj prizadevala, da bi veliki zaklad mi* losti, ki ji je bil izročen, dobro uporabljala.«
Ker je imela Marija vse lepe čednosti, in sicer v najvišji človeško možni meri, in ker je hvaležnost prav lepa čednost, pridemo že iz tega sklepanja s svojo lastno pametjo do zaključka, da je morala biti Marija prav zares Devica najhvaležnejša.
Zavest in dolžnost hvaležnosti je tako globoko ukoreninjena v srcu človeškem, da vidimo v vseh časih od najstarejših sem prav do naših dni in pri vseh ljudstvih in narodih, tudi pri najbolj
divjih, žrtve in daritve kot izraz zahvale in dokaz hvaležnosti. Vidimo Kajna in Abela, ki darujeta v hvaležen dar Bogu od pridelka polja in prirastka črede. Vidimo Melkizedekovo daritev kruha in vina v zahvalo za Abrahamovo zmago nad sovraž* niki. Bog sam je zahteval od svojega ljudstva za* hvalne praznike in zahvalne daritve. In on tudi iz* rečno poziva to ljudstvo k hvaležnosti: »Ko te bo pripeljal Gospod, tvoj Bog, v deželo, ki jo je s pri* šego obljubil tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, in ko ti bo dal velika in prav dobra mesta, ki jih nisi sezidal, hiše polne vsakterega blaga, ki jih nisi postavil, vodnjake, ki jih nisi skopal, vi* nograde in oljčne vrtove, ki jih nisi zasadil, in ko boš jedel in boš nasiten, se skrbno varuj, da ne pozabiš Gospoda, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Gospoda, svojega Boga se boj in njemu samemu služi!« (V. Moz. 6, 10—13.) Tu Gospod sam po svojem služabniku Mozesu poudari, v čem je prava hvaležnost: ne pozabiti dobrot, temveč jih imeti lepo v spominu; Boga se bati in njemu v pokorščini služiti. Saj je prav ne* posredno pred temi besedami opominjal Mozes svoje ljudstvo: »Poslušaj, Izrael, in glej, da storiš, kar ti je zapovedal Gospod, da ti bo dobro in da se še bolj množiš, kakor ti je obljubil Gospod, Bog tvojih očetov, deželo, po kateri se cedi mleko in med. Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše in iz vse svoje moči.« (V. Moz. 6,3—5.) Najlepši dokaz hvalež* nosti je pač ljubezen.
Pri premišljevanju velikih dobrot, ki jih je Bog skazal človeku, je vzkliknil David: »Kaj naj po* vrnem Gospodu za vse, kar mi je storil?« (Ps. 115, 3.) Prelep zgled, kako se imamo Bogu zahvaliti tudi za trpljenje in bridkosti, nam daja hudo iz* kušani Job. Ko je bil izgubil vse svoje otroke, svoje črede, vse svoje imetje, pade na zemljo in
moli rekoč: »Gospod je dal in Gospod je vzel; kakor je Gospodu všeč, tako se je zgodilo; Go* spodovo ime bodi češčeno!« (Job, 1, 21.)
Iz evangelijev vemo, da se je Jezus zahvaljeval svojemu Očetu nebeškemu pri vsakem važnem dejanju, ki ga je izvršil. Tako se mu je zahvalil, ko je s čudežno pomnoženimi kruhi nasitil dvakrat lačne množice; ravno tako, ko je bil postavil za* krament presvetega Rešnjega Telesa.
Prelep zgled hvaležnosti nam je Marija z vsem svojim življenjem; prav posebno očiten pa je ta zgled v njenem prelepem spevu: »Moja duša po* veličuje Gospoda ...« (Luk. 1, 46 ss.) Potem ko jo je bila Elizabeta obsula z veliko hvalo, je Ma* rija, Mati modrosti in ponižnosti, ki je v svojem srcu dobro spoznala, da je vsa njena odlika le dar Na j višjega, dala temu svojemu spoznanju izraza v svojem slavospevu, ki Boga poveličuje in se mu s tem poveličevanjem najlepše zahvaljuje za vse neizmerne milosti. Ona, poveličana v Mater božjo in v tem svojem materinstvu vsa blažena in v tej blaženosti neskočno hvaležna Bogu, se iz svoje po* nižnosti imenuje le nizka dekla Gospodova. Kakor je ponižnost temelj vseh drugih čednosti, tako je tudi prav posebno temelj hvaležnosti, predvsem hvaležnosti nasproti Bogu. Kajti le prava in res* nična ponižnost spoznava svojo ničnost in resnič* nost, da le od Boga prihaja »vsak dober dar in vsako popolno darilo.« (Jak. 1, 17.)
Eden najponižnejših svetnikov božjih je bil sveti Frančišek Asiški. O njem se pripoveduje, da ko je šel nekoč sam po polju, je s palico narahlo udarjal po cvetkah ob potu in jim klical: »Molčite, molčite, ljube rožice, saj vem, kaj mi hočete po* vedati. Kaj ne da, Boga naj začnem vendar enkrat ljubiti, ki je vas in mene ustvaril, ki je vas tako lepo okrasil in mene tako visoko postavil. Saj ga bom, saj ga bom ljubil!« V svoji preveliki poniž* nosti je mislil svetnik, da je še daleč s svojo pravo
ljubeznijo in hvaležnostjo. Kako daleč pa je prav zares marsikateri kristjan. Toliko dobrot in darov je v svojem življenju že prejel od Boga, kateremu se ni morda nikdar prav zahvalil za vse to. Rožce po polju in ptičke po drevju bi mu morale biti neprestano živo očitanje njegove velike nehva* ležnosti, ko se on za Boga ne zmeni, one mu pa vsaka po svoje s svojim cvetenjem in duhtenjem in s svojim prelepim petjem izražajo svojo hva* ležnost.
Če globoko v življenje pogledamo, vidimo, da je prav zares malo hvaležnosti nasproti ljudem in prav posebno malo šele proti Bogu. Gospod sam se pritožuje nad človeško nehvaležnostjo, ko kliče po svojem preroku Izaiji: »Čujte nebesa in z ušesi poslušaj zemlja, kar je Gospod govoril: sinove sem si izredil, oni pa so me zaničevali. Vol pozna svojega lastnika in osel jasli svojega gospodarja: Izrael pa me ne pozna in moje ljudstvo me ne ume.« (Iz. 1, 2—3.)
Če se hočemo naučiti te prepotrebne in Bogu tako ljube čednosti hvaležnosti, je treba, da gremo v šolo naše nebeške matere Marije. Ona nas bo naučila v šoli svojega Srca ponižne in ljubezni* Polne hvaležnosti. V življenju Ernesta Mlakarja beremo: Hvaležnost ni spomladanska, ampak je* senska cvetlica. Redkokdaj se pokaže spomladi, v mladosti, in če se pokaže, jo hitro popari slana. Največ dijakov, tudi dijakov*gojencev misli, da so dobrote, ki se jim dele, nekaj samoobsebi umev* nega in jih sprejemajo z brezbrižnostjo. Niso redki slučaji, da nimajo dijaki za svoje učitelje in pred* stojnike drugega kakor zabavljice in priimke. Ernest ni tako umeval hvaležnosti. Ljubil je svoje učitelje in predstojnike ...
In če gledamo v življenje druge mladine da* našnjih dni, se mora človek kar zgroziti, koliko je nehvaležnosti nasproti staršem in predstojnikom. Koliko je otrok, ki odidejo z doma v tujino in tam
popolnoma pozabijo na svoje starše, ki dni in noči zaradi njih trpijo in skrbijo. Pomislimo na nehva* ležnost izgubljenega sina proti njegovemu očetu! Spomnimo se pa tudi lepih naukov, ki jih daj a stari Tobija svojemu sinu: »Spoštuj svojo mater vse dni njenega življenja; zakaj spominjati se mioraš, kakšne in kolike nevarnosti je ona pre* trpela zavoljo tebe!« (Tob. 4, 3—4.) Kako hvaležen je bil Jezus svoji Materi, za katero je tako lepo skrbel še s križa doli, trpeč in umirajoč.
Prav zato, ker je bilo Srce Marijino hvaležnosti polno in ker je ona najbolje poznala in doživljala hvaležnost božjega Srca Jezusovega, moramo v Marijino šolo hvaležnosti; kajti ona nas ne bo samo učila hvaležnosti, temveč nam bo tudi po* magala, da se v tej za človeka včasih nekoliko te* žavni čednosti utrdimo. Predvsem pa se učimo pri njej prave hvaležnosti do Boga in jo prosimo, da nam ona do nje pomore. Saj je hvaležnost ključ do vedno novih dobrot. Kakor pravi pravljica, da si je pastirček s trobentico odprl bogate zaklade, tako si mi s hvaležnostjo odpremo pot do novih dobrot in milosti božjih.
Tako lepo se bere o Mlakarju nadalje v nje* govem življenju:
Še neke lepe poteze njegove ljubezni do Boga ne smemo pozabiti, to je njegova hvaležnost do Boga za vse prejete dobrote. Kako hvaležen je bil Bogu ob koncu šolskega kakor tudi ob koncu cer* kvenega in navadnega leta, ob svojem godu in rojstnem dnevu. Naj zadostuje ena sama zahvala, ki jo je zapisal ob koncu leta 1914.: »Moja ljuba mati Marija, prosim te, pojdi k mojemu ljubemu Jezusu in zahvali ga namesto mene za milosti, ki mi jih je v tem letu podelil. Jaz sem revež in ga ‘ ne morem dostojno zahvaliti, le tebi je to mogoče. Prosi ga tudi, naj mi odpusti vse grehe, s kate* rimi sem ga v svojem življenju razžalil. Povej mu, da mi je srčno žal in da sem trdno sklenil, v no*
vem letu boljše živeti, ga bolj ljubiti in mu bolj zvesto služiti. Če ti, o brezmadežna Devica, zame prosiš, mi bo usmiljeni Jezus vse rad odpustil. — Pa tudi tebi, o Devica, se iz srca zahvaljujem za milosti, ki si mi jih izprosila, in za pomoč, ki si mi jo tolikokrat poslala — meni nevrednemu otroku. Zahvaljujem se ti, da si me tolikokrat obvarovala greha in me rešila iz tako velikih nevarnosti. Mb slim, da bo ta moja zahvala najlepša in tebi naj* prijetnejša, če jo združim s trdnim sklepom, da te hočem v novem letu bolj ljubiti, se bolj k tebi zatekati, se ti bolj z otroškim zaupanjem bližati, bolj posnemati tvoje lepe čednosti, ti zvesteje slu* žiti in te v vseh rečeh ubogati. Odpusti mi, da sem bil v preteklem letu tako nezvest, da sem tolikrat bolj ljubil svet kakor tebe in da sem te tolikrat žalil. V novem letu hočem biti bolj zvest v tvoji in Jezusovi službi.«
Za Bogom smo Mariji vsi dolžni največ hva* ležnosti za nešteto duhovnih in telesnih dobrot in milosti. In ta zavest dolžne hvaležnosti do Marije odmeva skozi vse čase iz vse zgodovine njenega češčenja. Če premislimo samo lavretanske litanije in njihov razvoj, že vidimo, kako hvaležnost po* veličuje Marijo, ko jo v svojih potrebah na po* moč kliče z vedno novimi nazivi, kateri poveli* čujejo njeno dobrotljivost in dobrodelnost, njeno mogočno pomoč in materinsko ljubezen. Premi* slimo nadalje razvoj njenih mnogoštevilnih praz* nikov, od katerih je le nekaj posvečenih skrivno* stim in dogodkom njenega življenja; vsi drugi so, Po veliki večini vsaj, izraz hvaležnosti zaradi do* brot, ki so jih na raznih krajih in v raznih časih Po njej ljudstva prejemala.
Tako je praznik rožnega venca, ki je tudi Praznik Marije Zmagovalke, postavljen v zahvalo za zmage nad Turki in Marijino pomoč in zaščito, ki jo je opetovano izkazala krščanstvu. Podobno praznik Marijinega imena. Pij VII. je Mariji v za*
hvalo razširil praznik Marije Pomočnice. Španci so v zahvalo za zmago nad Mavri uvedli praznik Marijinega varstva. To je samo nekaj zgledov, o katerih smo deloma že govorili.
Ako poromamo na kako Marijino bolj zname* nito božjo pot, vidimo vse stene poobešene z -zaobljubnimi in zahvalnimi darovi in podobami. Stopi samo v svetogorsko svetišče in ozri se po stenah tam za glavnim oltarjem. Vse to se je na* bralo v teh malo letih, kar stoji to obnovljeno svetišče. Poglej na Barbano in prebiraj tam vse izraze prisrčne hvaležnosti. Še lepši način se skuša uvesti v višarskem svetišču. Mesto najraznolič* nejših, včasih tako neumetniških in nelepih podob, ki samo kvarijo lepoto svetega kraja, se je začelo z marmornatimi ploščami, v katere so vklesani zahvalni izrazi. Nekaj takih plošč je že tam blizu oltarja; upanje je, da se polagoma vsa stena okrog glavnega oltarja preobleče s takimi marmorna* timi ploščami in zahvalnimi napisi. Lep zahvalen dar Mariji je to, ker polepša njeno svetišče.
Poleg zahvalnih darov moramo posebno upo* števati zaobljubljene darove. Zahvalni dar se po* rodi šele po prejeti dobroti ali milosti kot prosto* voljen izraz hvaležnosti. Zaobljubljeni dar se pa porodi v sili in potrebi iz prošnje za kako dobroto ali milost; v sili in stiski človek nekaj obljubi, če bo uslišan. In če je uslišan, je dolžan svojo obljubo tudi izpolniti. Žalibog pa je mnogo takih, ki v sili obljubljajo in ko sila mine, obljube po* zabijo. To je silna nehvaležnost do matere Marije. Zaobljubimo pa lahko ne le zunanje darove, tem* več tudi dobra dela miloščine, posta in pobožnosti; in s prav temi dobrimi deli se tudi lahko zahva* ljujemo. Koliko takih izrazov najplemenitejše hva* ležnost ostane ljudem prikritih, so pa znani in ljubi Mariji. Naučimo se tej dobri Materi se za* Tivaljevati ne le s samo besedo, temveč z dej a* njem: z dobrimi deli ali pa z lepim darom. Če
bi več hvaležnosti Mariji izkazovali za njeno do* broto, bi od nje le še več dobrot prejeli. Ne iščimo Pa pri njej samo ali najbolj telesnih dobrot, tem* več predvsem duhovnih dobrot in se ji za te naj* bolj zahvaljujmo. Saj je ona naša duhovna Mati.
V kroniki slavnoznane Marijine božje poti v Altotting*u na Bavarskem se v letu 1759. poroča sledeče: V neki družini so živeli štirje ljudje v zelo žalostnem stanju. Najbolj žalostno je bilo moralno in dušno stanje enega od obeh sinov. Bil je velik malopridnež in pravi izgubljeni sin. Njegov brat je bil sicer dober mladenič, toda nje* govo telesno stanje ni bilo nič boljše kakor dušno stanje njegovega brata; bil je namreč na smrt bolan. V kakem stanju neizmerne žalosti zaradi teh dveh nesrečnih sinov sta bila šele uboga star* ša. V tem žalostnem položaju je mati pregovorila očeta, naj poroma v Altotting k preljubi Gospe Po tolažbo in pomoč. Oče je odšel z globoko* Potrtim in zaupanja polnim srcem na daljno pot iz Avstrije na Bavarsko. V Marijinem svetišču je prejel svete zakramente in nato pomolil pred milostno podobo s tako pobožnostjo kakor naj* brže še nikdar v svojem življenju. Potolažen je Potem nastopil svojo pot proti domu. Toda, glej, kdo mu pride naproti! Njegov izgubljeni sin, ki pade pred njim na kolena in ga prosi odpušče* nja za vso sramoto, ki jo je bil napravil dru* zini. Bratova bolezen ga je tako pretresla, da je sklenil, spreobrniti se. Toda to še ni dovolj. Ko je oče dvignil svojega skesanega sina in mu za* gotovil svoje odpuščenje in svojo ljubezen, izve, da se je zdravje na smrt bolnemu sinu doma zboljšalo in da je že izven nevarnosti. »Kaj je v tem trenutku čutilo moje srce,« je pozneje sam Pripovedoval, »to ve samo Bog. Pod prostim ne* bom sem se zgrudil na kolena, da se zahvalim Preblaženi Devici, ki je mojo bridkost v tako kratkem času spremenila v tako tolažbo in tako
veselje.« V svetišču Marijinem je obesil dve zlati srci v zahvalo za dobljeno pomoč.
Tudi naša srca naj bi neprestano blestela, Mas riji dopadljiva, kakor od najčistejše hvaležnosti pozlačena; saj prejemamo po njenih dobrotljivih rokah neprestano pomoč in milost.
Ti sprejmi naša srca v dar, Marija, blaga pomočnica, ljubezni naše klic, Devica: »Mariji čast, Mariji slava!«
(Venec, 913.)
o'Krizantema.
In tretji dan. Odprli so gomilo...
Po čudežnih je rožah zadehtelo.
Obiskovalci so se začudili;
namesto Nje so našli cvetje belo.
(S. Sardenko.)
Krizantema, ki nam je napriljubljenejša cvetka Po grobovih naših dragih rajnih, je doma s Ki* tajskega, kjer samorašča cvete zlatorumeno ter ji po pravici pravijo krizantema, kar pomeni »zla: ta cvetlica«, po naše se ji pravi tudi »indijska kresnica«. Starodavno je že znana ta cvetlica; Konfucij jo omenja že 500 let pred Kristusom. S Kitajskega se je razširila na Japonsko, kjer so jo Po dolgotrajnem negovanju zelo izpopolnili. S skrbnim gojenjem in izrednim prizadevanjem se je umetnim vrtnarjem posrečilo dobivati vedno nove vrste, ki so se od starih razlikovale po barvi in obliki. In vsako leto se še pojavljajo nove zvrsti krizantem. Na Japonskem, kjer je negovanje kri* zantem na višku, je ta cvetka v izrednih čislih in jo imajo za narodno cvetlico. Najvišje odliko* vanje pri njih je red krizanteme. Japonci so znani kot narod, ki je najbolj vdan cvetlicam in mu je vsa duševnost prepletena z življenjem cvetlic. Pravijo, da je »dežela jesenskega solnca« podobna cvetličnemu raju; cvetlični vrt je Japoncu njegova pesem, življenje in sanjavo čuvstvovanje srca. Pet velikih narodnih praznikov imajo Japonci, a vsak Praznik je v motivni in simbolični zvezi s posebno rastlinsko vrsto. Peti in zadnji od teh praznikov
je kraljevski praznik krizantem. Krizantema je Japoncu znamenje dolgega življenja. V »deželi 500 jeseni«, kakor nazivajo svojo domovino ja* ponski pesniki, je zraka, svetlobe, solnca dovolj za krizantemo, da se razvije do najpopolnejše krasote in učinkovitosti. Kakor je pri nas priljub* Ijeno dekliško ime ali laskav naziv »Rožica«, tako je Japoncem »gospodična krizantema«. Japonski vrtnarji gojijo krizanteme z nepopisno skrbnost* jo; z najpotrpežljivejšim trudom se posvečajo posameznim rastlinam, ki jih oblikujejo v čudovite podobe. Barve teh cvetov žare v številnih izpre* menah: od čisto bele in živo rumene do kostanje* vo rjave in temno škrlatne. Doslej so bili zaman vsi trudi, da bi vzgojili krizanteme modre in črne barve. Nek zelo potrpežljiv gojitelj krizantem se je potrudil, da je ugotovil v pokrajinah gornje Italije 2800 vrst krizantem; od teh je 814 rumenih, 687 belih, 505 rdečih, 794 od zelenih in vijoličastih do najrazličnejših barvnih odtenkov. Šele v 18. stoletju so prišle lepe japonske krizanteme v Evropo.
Povedali smo to o krizantemi, ker se mnogim zdi nekaka mrtvaška cvetlica in jim vzbuja samo na grob in smrt spomine. Po krivici se ozi* rajo s tako mračnim pogledom na krizanteme, ki so cvetne, solnčne hčerke. Ko nas v jeseni in prav pod zimo zapušča drugo vrtno cvetje, nam pestro* bojne in mnogolične krizanteme razveseljuje oko. Krizantema nam je postala nagrobna cvetlica, ker se je prav ona usmilila naših rajnih in je zacvetela po njihovih domovih*grobovih prav v tistem ča* su, ko se jih mi najbolj spominjamo in je dru* gega cvetja najmanj. Radovoljno se nam sama nudi za okras grobov na vernih duš dan. Četudi je to priljubljena nagrobna cvetlica, nam ne sme veljati za nekako mračnjaško mrtvaško rožo, temveč nam mora veljati slično kot v svoji solnčni domovini kot simbol dolgega življenja, — še več:
nam kristjanom naj velja ta nagrobna cvetka kot simbol večnega, nesmrtnega življenja, ki nam vzcvete iz telesne smrti in pozemeljskega groba in požene svoj cvet v zveličavne in večnosolnčne višave nebeškega raja.
Naj nam le ostane krizantema spomin telesne smrti in naj le cvete po naših grobovih, saj so tudi iz Marijinega groba rožce vzcvetele; toda vse te rožce nam morajo biti le simbol večnega življenja.
Kako lepa je praznična misel in praznična pe* sem rožnice:
»Danes odprto je sveto nebo, rajski duhovi na zemljo gredo, angeli hvalo in slavo pojo,
Rožo Marijo v nebesa neso.« (Venec, 298.)
Roža Marija je iz groba vzcvetela, tako naj bi tudi mi vzcveteli nekoč iz njega. Ta misel je zelo priljubljen legendaren predmet. Tako nam poje narodna pesem o svetem Izidorju, ki je ovčice pasel in potem stopil v vojaški stan in zvesto služil svojemu kralju, še veliko lepše pa Gospodu* Bogu, da:
»Na njega grobu je trava rastla, lepo zelena travica.
Ven iz groba so prirastle
tri bele lilije..	(Str. 594.)
Druga pesem ve povedati, da je ta travca: »zvečer bila pokošena, zjutraj le še lepš’ zelena.
Tam na grobu rastle rožce, lepe rožce pisane.
Vsi ljudje so tako dejali:
»V grobu en svetnik leži.«
So kopali, so skopali svetega Zidorčeka.
Našli so na prsih pismo, kje da on počival bo:
Tam na Oljski gori,
tam pri Mater' božji..«	(Štr. 597.)
Prav podobno pripoveduje narodna pesem o svetem Feliksu, vojščaku, dai je bil pokopan tja na gmajnico, kamor so pokopavali neumno živi* nico. Iz groba pa so vzrastle rožce tri, oj lilije tri. Kdor je tam mimo šel, je vsak dejal: »Tukaj go; tovo svetnik leži.« Pridejo trije duhovniki in najdejo truplo svetnikovo, ki drži v rokah pismo, iz katerega izvedo, kdo da je. (Štr. 603.) To nas spominja na legendo o žlahčiču trde glave, ki ni znal drugega moliti kot: »Maria, ave!« Iz njego* vega groba je vzrastla lilija s tem napisom.
Narodna pesem ve povedati o fantu in de; kletu, ki sta se pošteno ljubila, pa se nista mogla poročiti. Oba sta žalosti umrla.
»Njeno truplo so pokopali v žegnan grob na solnčni kraj, njegovo truplo so pokopali v žegnan grob na senčni kraj.
Iz njen’ga groba je izrastla lepa bela lilija, z njegov’ga groba je izrastla lepa rdeča gartroža.
So nad cerkvo se sprejeli, rastli vkup v sveto nebo, ker ljubezen je taka bila, da jo je bil sam Bog vesel« (Štr. 743.)
Vse to so samo legende, pobožne pravljice, kakor jih najdemo tudi v življenjepisih svetnikov vse polno; toda četudi le pravljice, pa imajo lepo in- dragoceno jedro resničnosti: v grobu naše živ* Ijenje ne umrje, temveč je grob le cvetna gredica, svetost in pobožnost, krepost in čednost, pošte* nost in dobrotnost so kali, ki vzcveto v nevenlji*
vo in bogudopadljivo cvetje blaženosti in zveli* Čanja. Prav legende nam najlepše pričajo, kako globoko je zakoreninjeno to sveto prepričanje v pobožno in trdno vero našega ljudstva, in kako lepo iz tega grobnega legendarnega cvetja duhti presladko upanje večnega življenja.
Poklonimo danes v šopek Mariji krizantemo, to grobno cvetko, ta lep spomin telesne smrti in simbol večnega življenja s ponižno prošnjo, naj bi bila ona naša smrtna pomočnica in grobna vrtnarica, naj bi ona prosila za nas ob naši smrtni uri na tem svetu in po naši smrti tam na drugem svetu.
Za večino ljudi je smrt najstrašnejši dogodek. Ona jih loči od vsega, kar so tu imeli in ljubili. »O, smrt, kako grenak je tvoj spomin človeku, ki v miru uživa svoje premoženje; možu brez skrbi, ki mu v vseh rečeh gre po sreči in ki še lahko je!« (Sir. 41, 1—2.) Saj je sam Gospod Jezus trepetal pred smrtjo. Sveti Avguštin pravi: »Ko sem to slišal, sem se prestrašil. In kdo bi se ne bal, če se je ob bližanju smrti bal On, ki je smrt smrti in zmagovalec pekla?« — To grozo smrti pa nam olajša Marija s svojo pomočjo in tolažbo; ona oslajša bridkost in okrepi upanje. Komur ona pomaga, ta ima smrt brez bridkosti, brez nevar* nosti in brez strahu. Kakor ni v vsem življenju ure, ko bi bolj potrebovali nebeške pomoči kot ravno v smrtni uri, katera odloča o vsej naši vep nosti in ko — po nauku svetega pisma — prihaja hudobni duh z veliko jezo dobro vedoč, da ima le malo časa, tako tudi ni nobene druge ure, v kateri bi mogel častilec Marijin z večjim zaupa* njem biti gotov njene vsemogočne pomoči. Ona ne prihaja samo zato, da bi nam olajšala grozo in strah, bridkost in trpljenje, temveč predvsem, da nam pomaga v zadnjem boju in nam pridobi zveličanje, da nas varuje pred hudobnim duhom in nas reši pogubljenja.
V zavesti, da prav gotovo vsakega čaka ne* koč ta groza in nevarnost smrtne ure, se tukaj v življenju prav pridno in pobožno priporočajmo Mariji s prisrčno prošnjo: »Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri!«
Legenda nam pripoveduje iz življenja svete Jederti, da je na praznik rojstva preblažene De* vice Marije prinesla božjemu Zveličarju v dar sto petdeset zdravamarij in ga prosila pri ljubezni do njegove visokočeščene Matere, naj ji stoji ob strani v uri njene smrti. Med to prošnjo je za* gledala pri nogah Odrešenikovih kup zlatnikov, ki so po številu odgovarjali besedam, ki jih je bila med molitvijo izpregovorila. Videla je, kako je polagal Kristus te zlatnike v roke Marijine, ona jih, je pa spravljala v nedrij e in dala svetnici razumeti, da ji ob uri ločitve podeli ravno toliko milosti in da bo z njimi lahko premagala vse na* pade svojih nevidnih sovražnikov.
Da bo naše zaupanje na Marijino pomoč prav za našo zadnjo uro tem večje in tem trdnejše, spomnimo se prav pogosto, da nam je bil Jezus postavil Marijo za mater takrat, ko mu je ob stra* ni stala prav v njegovi zadnji uri; s tem nam je hotel preskrbeti mater, ki bi nam pomagala ne samo v življenju, temveč tudi v naši smrtni uri; da bi nam v tej najbridkejši uri stala ob strani s svojo nebeško mogočnostjo in presladko mate* rinsko ljubeznijo in skrbljivostjo.
Kadar zadene človeka v življenju kaka velika nezgoda ali hudo trpljenje, tedaj postane kakor otrok in zakliče svojo mater, če je tudi nima več med živimi. Najbolj bi materino pomoč potrebovali ob zadnji uri; primeroma le malo je ljudi, ki imajo v svoji smrtni uri svojo telesno mater pri sebi kot pomočnico in tolažnico. Zato nam je Bog dal poleg človeške še nebeško Mater, da nam ona pomaga pri naši smrti.
Če bi prav nič drugega ne imeli od češčenja Marijinega kot samo njeno materinsko pomoč ob zadnji uri, pa bi jo že samo zaradi te milosti mo* rali prav lepo častiti.
Iz Franklina v Ameriki se poroča o nekem duhovniku sledeče:
Bilo je v jeseni 1865, ko je maševal v neki od* daljeni misijonski postaji. Potem ko je bil že vernike obhajal in tudi že vino in vodo použil, je zapazil na korporalu posvečeno hostijo, ki je prej ni videl. Sklenil je, da jo vzame s seboj domov, ker že ni bil več tešč. Za povratek so mu ponudili voz, toda odklonil ga je, ker je hotel rajše sam z ljubim Jezusom peš nazaj skozi prostran gozd. Pot ga pripelje mimo koče v gozdu. Pred kočo zagleda Irca, ki je v njem takoj spoznal katoli* škega duhovnika. Takoj mu je skočil nasproti in ga zaprosil, naj bi podelil svete zakramente nje* govi smrtno bolni ženi. Vstopil je; ko ga žena ugleda, dvigne s tresočimi rokami rožni venec in pravi s slabotnim glasom: »Torej sem vendar ušli* šana; moje zaupanje me ni varalo!« Prejela je z ganljivo pobožnostjo svete zakramente za umira* joče. Ji je pač sama Marija prihranila posvečeno hostijo, ki jo je bil pri sveti maši spregledal in jo nosil s seboj. Povedala mu je, da je že skozi več let molila rožni venec zato, da bi ji ljuba Mati božja izprosila milost, da bi vsaj na zadnjo uro mogla v tej divji puščavi prejeti svete zakramen* te. Marija jo je uslišala in bolnica je še tisti dan mirno umrla.
Ne bo zaman naša prošnja, če se bomo vsak dan zaupno k njej obračali z molitvijo: »Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri!«
Sveti Alfonz Ligvorski, ta veliki častilec Ma* rij in, je imel zelo težak smrtni boj; poleg telesnih bolečin so ga mučile tudi silne dušne stiske. Eden od navzočih patrov mu v tem smrtnem boju po*
kaže Marijino sliko, na kateri je stal napis: »Upa* nje naše, pozdravljena!« — in mu rekel: »Poglejte podobo preblažene Device. Ona vam mora v tem trenutku pomagati. Priporočite se ji z vsem sr* cem! Vse svoje življenje ste pouspeševali njeno češčenje, ona vam bo sedaj ob smrti pomagala!« Umirajoči svetnik se je z zaupanjem ozrl na po* dobo Marijino in pri tem je postal njegov od trpljenja izpačeni obraz kakor poveličan v nebe* ški radosti. Vsi navzoči so pri tem pogledu spo* znali, da je Marija prinesla v ta smrtni boj svo* jemu častilcu veliko in sladko tolažbo.
Toda pomislimo, da če je velikokrat hud in te* žak smrtni boj svetnikov, kakšen bo šele smrtni boj nesrečnih grešnikov. Za tisto uro nam ostane eno samo upanje in to je naša nebeška, neskočno dobra Mati Marija. Sveti Mehtildi je Marija obljubila: »Jaz hočem vsem, ki so mi služili v otroški lju* bežni, kot najmilostljivejša mati stati ob strani ob smrtni uri, jih tolažiti ini ščititi.« Suarez, go* reči častilec Marijin, je rekel ob svoji smrtni uri: »Nisem mislil, da je smrt tako sladka!« Sveti Kle* men Dvorak, tudi vnet častilec Marijin, je rekel umirajoč: »V prsih imam nebesa!«
Pa ni samo to, da nam je Marija pomočnica in tolažnica v naši smrtni uri, ona nam je mogočna priprošnjica tudi po smrti. Ona ima posebno usmi* ljenje do trpečih duš v vicah.
Dovolj je, če premišljujemo Marijino mogoč* nost, ki jo ima s svojo priprošnjo pri Bogu, in njeno neskončno usmiljenost in dobrotljivost, pa moramo biti prepričani o prav posebni in nad vse uspešni Marijini skrbi in ljubezni za verne duše v vicah. Če je zaprosila svojega božjega Sina na ženitnini v Kani galilejski za svate: »Vina ni* majo!« (Jan. 2, 3.), kako ga prosi šele za verne duše v vicah, ki jih muči neznosna žeja očiščeval* nega trpljenja in neutešnega hrepenenja po sni* denju z Bogom!
Sveti Brigiti je rekla preblažena Devica nekoč: »Jaz sem Kraljica nebes, Mati usmiljenja, radost pravičnih, zastopnica grešnikov pri Bogu; ga ni trpljenja v vicah, ki bi ga jaz ne lajšala in tešila.« Drugič ji je zopet rekla: »Jaz sem mati onih, ki so v vicah, in Bogu je dopadlo, da se po moji prh prošnji trpljenje, ki ga prenašajo zaradi svojih grehov, lahko vsako uro in vsak čas olajša.«
Češčenje Matere božje kot mogočne priproš* njice duš v vicah posebno pouspešuje karmelska škapulirska bratovščina. Pij V. piše leta 1612.: »Kr* ščansko ljudstvo naj brez skrbi veruje, da pre* blažena Devica in Mati božja Marija dušam ška* pulirske bratovščine s svojo priprošnjo, s svojim zasluženjem in s svojim varstvom na pomoč pride zlasti na njej posvečeni sobotni dan, ako so se bratje in sestre s tega sveta v ljubezni božji ločili in so v svojem življenju škapulir nosili, molitve k Materi božji opravljali, po svojem stanu čisto živeli in cerkvene poste spolnjevali.« V brevir* skem berilu na karmelski praznik beremo: »Po* božno verujemo, da presveta Devica s svojo mate* rinsko ljubeznijo tolaži karmelske brate, ki trpijo v ognju vic, in da jih s svojo priprošnjo čimprej pripelje v nebesa.«
Kakor pomaga Marija svojim otrokom v kar* melski bratovščini, tako pač v izdatni meri tudi vsem drugim svojim otrokom, ki jo na posebne načine častijo v raznih družbah in bratovščinah. Kaka tolažba je za zvestega družbenika in družbe* nico: »Ko bom v trpljenju vic, mi pride Marija na pomoč!«
Lepa je cerkvena molitev iz maš za rajne, ki se glasi: »O Bog, ki odpuščaš in človeško zveli* Čanje ljubiš: prosimo tvojo usmiljenost; daj, da bodo naše družbe bratje, sorodniki in dobrotniki, kateri so se s tega sveta ločili, na priprošnjo bla* žene Marije vedno Device in vseh tvojih svet* nikov prišli v družbo večne blaženosti.«
Hudo je v vicah in sladko je upanje: »Mati Ma* rija nam bo pomagala!« Hudo je v vicah, pa še ve* liko bolj hudo,, če bi kdo niti v vice ne prišel! Ma* rija je v svojem neskončnem usmiljenju Pribeža* lišče grešnikov. Ona, ki dušam pravičnih iz vic po* maga, pomaga dušam grešnikov v vice, da jih tako reši večnega pogubljenja in jim odpre pot v nebesa.
Bilo je v prvi polovici minulega stoletja v Franciji, ko sta se poročila mlada zakonska. Go* spa je bila globokoverna in je z veliko bridkostjo spoznala, da je njen mož v verskih rečeh po* polnoma brezbrižen. Vse njeno prizadevanje in pri* srčno prigovarjanje ni nič izdalo. Preostala ji je samo še molitev za nesrečnega moža. Prišel je mesec maj, ona je imela doma svoj oltarček Ma* rijin; soprog, ki se ni prav nič zmenil za verske dolžnosti, je vsako nedeljo odšel z doma ven v prosto naravo in ji ob povratku prinesel vselej cvetni šopek, ki ga je bil med potjo nabral. Te šopke je ona postavljala na Marijin oltarček. Ne* kega dne ta gospod naglo zboli in umrje neprevi* den. Uboga pobožna vdova se ni mogla potolažiti. Ko ni našla prav nikjer pokoja in tolažbe, je skle* nila, obrniti se do svetega župnika Janeza Viam* neva. Pisala mu je, da ga želi obiskati, in mu pri* poročila v molitev osebo, ki je umrla nagle in ne* previdene smrti. Ničesar drugega ni omenila. Kako se je zavzela, ko je stopila pred svetega moža v Arsu in ji ta reče, še predno je ona kaj sprego* vorila: »Gospa, vi se mučite zaradi zveličanja va* šega moža. Ali ste pozabila na šopke cvetlic, ki jih je on vsak teden meseca maja prinašal domov. Dobro; pomnite, da se je Bog usmlil njega, ki je tako počastil njegovo nebeško Mater. V hipu smrti, četudi je prišla tako naglo, je bil deležen od Boga milosti resničnega in popolnega nadna* ravnega kesanja nad svojimi grehi. Zato je nje* gova duša rešena. Res da mora sedaj trpeti v vicah; toda mi mu lahko pomagamo s svojo pri*
prošnjo, da bo čimprej rešen!« — Marijino cvetje mu je pomagalo v vice in iz vic v nebesa.
Pomagajmo tudi mi radi ubogim dušam v vicah, da bi bile čimprej rešene trpljenja! Saj bomo prav v tem lepem delu usmiljenja najlepše posnemali Marijo in bo njej sami to naše delo ljubo in do* padljivo. In čim bolj bomo po njenem zgledu mi usmiljeni do ubogih duš v vicah, tem bolj bo ona usmiljena do nas, ko bomo tam trpeli za to, kar smo tu zagrešili. Da pa bomo njenega usmiljenja še bolj vredni, jo prav lepo častimo pod našlo* vom: Kraljica vernih duš.
Na tretjem marijanskem mednarodnem kon* gresu v Einsiedeln1) ie bila leta 1906. izražena želja, naj bi se v lavretanske litanije sprejel vzklik: Kraljica vic, prosi za nas!
Potem ko smo skozi vsak dan majnika pri* našali naši nebeški Gospe svoj skromni cvetni šopek, poklonimo ji danes šopek krizantem, ki so nam spomin smrti in simbol večnega življenja in se ji prav lepo priporočimo, naj prosi za nas na našo zadnjo uro in naj prosi za vse uboge verne duše v vicah.
»Duše ljubeče, duše trpeče v ognju čistilnem v nebo hrepene.
Milostna mati, usmili se jih!
Muke olajšaj, čase prikrajšaj tvoje ljubezni jim blaženi dih...
Tvoje Srce je najslajša oblast.
Raj jim odkleni; daj, razodeni svojega Sina jim slavo in čast!«
(S. Sardenko.)
‘) Ajnzideln.
c .
Opomincica.
Z Bogom! Z Begom, sladka Mati! bridek je ločitve čas!
To te prosimo v tolažbo:
Mati, ne pozabi nas!
Z Bogom! Z Bogom, sladka Mati!
(Zdrava Marija, 112.)
Zadnji dan majnika, praznik Matere lepe lju* bežni! Zadnja cvetka v šopek Marijin! Kakšno cvetko naj povijemo kot zadnjo Materi za spo* min na vse te dni? Dajmo ji spominčico!
Spominčica, Nemec jo imenuje »Vergissmein* nicht« — »nepozabime!«, se tudi potočnica ali očnica imenuje.
Tako le nam pripoveduje legenda: Marija in Jožef sta bežala z božjim Detetom. Jezušček je jokal, ker je bil lačen, in Marija se je ozirala okrog, če bi se kje kaj našlo, s čimer bi mogla po* tolažiti Detetu lakoto. Toda ničesar ni našla. Pot je vodila svete ubežnike mimo potočka. Ko so tako nekaj časa hodili, je Mati božja z veseljem zapa* žila, da ob potoku neka žena platno izpira. Marija je stopila k njej in jo je vprašala: »Zena, ali rfimaš ničesar da bi mogla potolažiti lakoto mo* jega Otročička«? Žena se je prijazno nasmehnila, vzela iz košarice, ki jo je imela s seboj, vrč mleka in kruh in ponudila z besedami: »Če si zadovoljna
s to malenkostjo, ki jo imam tu pri delu s seboj, ti srčno rada privoščim.« S prisrčno ganjenostjo je Marija ponudeno sprejela in se zahvalila, kakor se zna zahvaliti samo mati, kadar se izkaže do* brota njenemu detetu. Sveti begunci so posedli ob potoku in se okrepčali. Otrokove oči so počivale polne svete resnosti na ženi. Tu reče žena: »Ka* kega čudežnega otroka imate; njegove oči so glo* boke kot morje in njegov pogled sega v srce.« Marija je poljubila svoje sveto Dete in je molčala. Jožef je pripravil jezdno živinče in dvignil nanje Marijo in Dete. Tu se je Marija še enkrat sklo* nila k ženi in ji rekla: »2ena, Bog ti povrni, kar si nam storila. Ne pozabi me in spominjaj se mo* Jega Sina. Tako se je poslovila sveta družina in pustila ženo v globoki zamišljenosti: »Kdo more biti ta družina z ljubeznivim detetom?«
Toda nihče ni prišel, da bi ji odgovoril na to vprašanje; tako je pobrala svoje platno in odšla domov. Bila je žena tkalčeva in je drugi dan šla zopet s platnom k potočku. Z velikim začude* njem je opazila na mestu, kjer je prejšnji dan po* čivala čudna družina, rasti male, ljubke cvetlice, ki so bile višnjeve kakor poletno nebo in so imele na sredi pikico, zlato kakor samo solnčece. Tu se žena spomni besed, ki jih je spregovorila lepa mati ob slovesu: »Ne pozabi me!« in je tako imenovala te cvetke. Ponavljala je sama pri sebi: »Ne pozabi me! Spominjaj se mojega Sina!« Zopet je stalo pred njeno dušo vprašanje: Kdo je ta žena in njeno ljubeznivo dete?
Leta, mnoga leta so minula. Tkalčevka se je Postarala in sključila. Toda niti leta niti starost niso mogli izbrisati spomina, ki ga je zapustila izredna žena s svojim otrokom. Zraven tega so še cvetele ob potoku ljubke cvetke »nepozabime«. Tu je prišla pa tudi v samotno hišo stare tkal* cevke vest o čudodelnem učeniku Jezusu, o kate* rem se govori, da je on Kristus, Izraelov Odre*
senik. Žena je imela še samo to željo, da bi mogla videti velikega učenika; toda poiskati ga ni mogla, ker je bila prestara in preslabotna. Nekega dne pa je sedela žena pred svojo hišico, tu pride po poti, ki vodi mimo potočka, neki mož, ki je po obleki kazal biti učenik. Stopil je do hišice in za* prosil staro tkalčevko požirek vode. Ženica mu je prinesla, kar je želel, pri tem je spoštljivo gle* dala visoko postavo pred seboj in na ustnice se ji vsili vprašanje: »Gospod, si ti Jezus, ki ga ime* nujejo Kristus?« In tujec ji odgovori: »Da, jaz sem. Žena, čemu me vprašaš? Kaj bi rada?« — »Učenik, vem, da si moder in da so ti odkrite reči, ki so nam drugim prikrite« ... in že je hotela po* vedati zgodbo o nebeškovišnjevih cvetkah ob po* toku, ko se ozre v Jezusove oči in zakliče: »Go* spod, ti si tisto čudežno dete, ki mi ni nikdar iz* ginilo iz spomina. Po tvojih očeh sem te spo* znala; kajti teh oči pogled je globok kakor morje in sega v globino srca. Nikdar te nisem pozabila!«
»Žena!« je rekel Jezus, »ne pozabi me in nič se ti ni treba bati doline smrtnih senc. Blažena si, ker si me napojila, ko sem bil žejen.« Učenik se je dvignil in hotel oditi, tu ga žena ustavi in mu ponudi šopek nežnih cvetk »nepozabime«. — »Moje matere cvetke, ki jih je od Očeta izprosila za te v zahvalo za tvojo ljubezen,« je rekel Jezus in nato še pristavil: »Vendar veliko večje bo tvoje plačilo v večnosti samo — ne pozabi me!«
To ljubko Marijino cvetko imenujejo po nekod tudi Marijine očke. Njihova višnjeva barva je znak zvestobe in stanovitnosti, ki se ohranja v ljubeznipolnem spominu.
Neka nemška pesem pravi:
•	»Lepa cvetka, višnjev cvet,
— Ne pozabi me! —
'Cvetko shrani na srce, spomni se na me!«
3 72
v Pr'!?ašam° danes za slovo majniški Kraljici ot zadnji cvet v njen šopek nebeškobarvno spo*: mincico, nam mora biti to kot obljuba Mariji, da se hočemo prav zvesto držati njenega naročila, ki smo ga slišali iz legende: »Ne pozabi me in spo■*• mir>]aj se mojega Sina!«
^do ni še začutil solz v očeh, ko je po lepo opravljeni celomesečni majniški pobožnosti zapel za slovo z drhtečim glasom:
»Z Bogom!« dan’s Marija pravi.
»Z Bogom!« ljubo nas pozdravi...
Za vas bom prosila, oj
»Z Bogom!« preljubi«...«
Kdo ni še ob slovesu od ljubega romarskega svetišča, ki ga je v kratkih urah zajelo s silo in priklenilo nase, s pridušenim plakom zapel:
»Vse prepeva, se raduje, pesmi do neba done, moja duša le žaluje, v solzah se topi srce.
Ker slovesna ura bije, ko od Matere Al ari je moram se ločiti zdaj, zapustiti sveti kraj.«
Kogar ni v srce ganilo tako slovo od Marije, ta ni pravi otrok in častilec Marijin. Kajti vsa* kemu dobremu otroku je slovo od ljubljene Ma* tere bridko in grenko.
Ali bomo pa morda danes žalostni? Ali se bomo danes od Marije poslovili? Ali jo bomo zapustili? Tega Bog ne daj! Nikdar je ne bomo zapustili, nikdar je pozabili do zadnjega hipa našega živ* ljenja, ko še zadnjič zašepetajo naše umirajoče ustnice njeno presladko ime: »Marija!«
Poslavljamo se od šmarnične pobožnosti in ne od naše nebeške Matere.
Saj nas tudi ona ne zapusti in ne pozabi, saj nam prav danes kliče:
»Ne bom zapustila vas, čredica mila!«
Tudi o Mariji veljajo besede, ki jih je govoril Gospod po preroku Izaiji: »Ali more žena po* zabiti svojega otroka, da bi se ga ne usmilila? In ko bi tudi ta pozabila, vendar jaz ne poza*-bim tebe!« (49, 15.) Mi kličemo k njej v molitvi: »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nik* dar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal...« A žalibog je tolikokrat slišati, da so njeni otroci njo zapustili in jo popolnoma pozabili. Kaka bridkost je to za njeno materinsko Srce!
Danes, predno zaključimo naš šopek, ji s spo* minčico povirno v ta šopek sveto obljubo, da je nikdar in nikjer ne pozabimo in da hočemo ostati zvesti v našem češčenju in v naši pobožnosti do nje.
Četudi nam prisrčnost ljubezni večkrat nare* kuje, da vsak izmed nas, ki jo pobožno časti, rad ponavlja: »Mati, ne pozabi me!« Vendar mora biti danes naše uho in naše srce odprto le njenemu klicu, ko kliče vsakemu izmed nas: »Ne pozabi me! Spominjaj se mojega Sina!« Saj Marijina naj* prisrčnejša želja je ta, da bi vsakega od nas pri* peljala k svojemu božjemu Sinu.
»Ne pozabi me!« — Njeno materinsko oko gleda na nas, čuje nad nami, se s sočutjem ozira v našo revščino in se blesti v veseli radosti, če vidi, da jo ljubimo, da jo posnemamo, da nanjo mislimo, da po njej hrepenimo in iščemo njene ljubezni. — Njena materinska roka nas brani in varuje vsega hudega, kakor je nekoč branila svoje božje Dete pred nevarnostjo na begu v Egipt. Ta njena materinska roka nas vodi, kakor je nekoč vodila svojega Sina v Jeruzalem, mesto miru, in v tempelj, dom Očetov; vodi nas v zavetje bož* jega miru in nas hoče privesti v nebeški Jeruza*
lem. Ta njena roka, ki je nekoč pod križem umi* vala rane Zveličar j eve, se s čudežno zdravilno močjo božajoč spušča v velikem sočutju na rane našega srca. Ta roka, ki je zatisnila ugašajoče oči svetega Jožefa in bi bila tako neskončno rada za* tisnila tudi božje oči svojega umirajočega Sina, zatisne nekoč tudi naše oči, ko ugasne v njih luč pozemeljskega življenja, da nam jih potem odpre za gledanje njene neskončne lepote in neizmer* nega veličanstva božjega. — Njeno materinsko ■Srce je tako plemenito, dobrotljivo in usmiljeno, tako ljubeznivo in zvesto, tako bogato in rado* darno, da za božjim Srcem ni takega srca na vsem svetu in ga ne bo skozi vso večnost.
Ne pozabi tega materinega očesa, te materine roke, tega materinega Srca!
Pa ne pozabi tudi Sina te Matere, ki ga je za nas rodila, ko ga je položila v jaselce in ga je za nas darovala, ko je pod križem jokala. Ne pozabi njegovega nauka in njegovih zapovedi! Ne pozabi njegovih zakramentov in njegovih milosti! Ne po* žabi, da jo je on za Mater tebi potrdil v svojem najbridkejšem trpljenju in da je Marija kot Mati delež dedščine iz testamenta Gospodovega.
Tako zelo je Bog Oče svet ljubil, da nam je svojega edinorojenega Sina dal. (Jan. 3, 16.) Jezus pa nas je tako zelo ljubil, da nam je v svojem te* stamentu dal dvojno dedščino: V svojem testa* mentu pri zadnji večerji nam je v najsvetejšem Zakramentu dal samega sebe. V svojem testa* mentu na križu nam je zapustil pa svojo Mater in jo nam za Mater postavil. In tako nam mora biti ta dedščina Jezusova vedno najtesneje združena: Jezus in Marija, Marija in presveta Evharistija. To misel, ki smo jo že poudarili, je treba, da si danes k slovesu od maja prav globoko v spomin vtisnemo. To je prav tista misel, ki jo tako lepo poudarja legenda o spominčici: Marije ne smemo pozabiti in na Jezusa moramo vedno misliti! Mati
Marija nam s svojim materinskim očesom kaže k tabernakelju, kjer prebiva njen božji Sin med nami kot naš najboljši prijatelj; kaže nam s svojo materinsko roko na oltar, kjer on obnavlja kot veliki duhovnik za nas svojo daritev s križa; kaže nam s svojim materinskim Srcem k obhajilni mizi,.kjer se nam nudi v hrano za naše duše živi Kruh iz nebes, ki nam ga je ona pripravila.
Marija je bila vedno in vedno ostane z Bogom združena. Do učlovečenja je bila z Bogom zdru* žena po svojem hrepenenju, s katerim je priča* kovala Odrešenika. Po učlovečenju je bila z njim združena po svojem svetem materinstvu, ko ga je v obiskovanju Elizabete nosila, ko ga je v hlevčku rodila, ko ga je kot mati pestovala in va* rovala, ko je pri njem živela in za njim hodila. Po vnebohodu ga je tudi, imela v presveti Evhari* stiji in po svojem vnebovzetju je in ostane rra veke ž njim združena v nebesih. Za Marijo ni hipa in ni misli brez Boga. Zato njej nikakor ne more biti dovolj že samo to, da nje ne pozabimo, temveč hoče, da tudi nanj mislimo. Kakor je bila v svo* jem življenju ona z njim vedno združena, tako hoče biti z njim tesno združena tudi v našem če* ščenju. Tako moramo smatrati za najlepše in Mariji najdopadljivejše češčenje tisto, ki je naj* tesneje združeno z njenim božjim Sinom v pr e* svetem Rešnjem Telesu. To misel, ki smo jo bili že poudarili, moramo vedno zopet ponavljati: Evharistično posvečeno češčenje Marijino!
Prekratkovidni so ljudje velikokrat v tem oziru. Mnogo je takih, ki iščejo in častijo Marijo, pa pozabljajo in zanemarjajo presveto Evharistijo. Koliko je po svetu namišljeno pobožnih ljudi, po* sebno med mestnimi in dozdevno izobraženimi sfoji, ki v maju stopijo včasih pred oltar Marijin in pošljejo cvetja Majniški kraljici, pa popolnoma pozabijo v cerkvi na njenega božjega Sina, ki kakor jetnik ljubezni čaka v tabernakelju in vabi
k sebi tako siromašno revne in milosti in resnične vernosti in pobožnosti neskončno potrebne.
Sveta Bernardka iz Lurda je bila poslanka ne« beške Gospe, po njenem naročilu je odprla svetu s svojim oznanilom lurško svetišče, v katerem se Prav tako časti presveta Evharistija, kakor De* vica Marija najbolj želi. Na grob te Marijine po* slanke je poromal v juliju leta 1897. neki gospod iz Pariza, ki je bil hudo bolan na očeh. Položil je na grob svete Bernardke cvetlico spominčico in se pokojni prav toplo priporočil za ozdravljenje. Opravljal je devetdnevnico k Marijini služabnici in si skozi teh devet dni polagal spominčico z Ber* nardkinega groba na oči. Dne 20. julija je spre* gledal in zadobil naprošeno zdravje. Pomembna je ta spominčica, ki da oslepelim očem vid. Ko* hko je takih napolslepih in oslepelih, ki ne spo* znajo več prave poti življenja in ne vidijo več svojega večnega cilja in nadnaravnega poklica. Vsem tem bi trebalo položiti na oči spominčico Marijino: »Ne pozabi me! Spominjaj se mojega Sina!« Tu je vse naše zdravje in vsa naša sreča za časno in za večno življenje.
Živa misel na Marijo naj nas spremlja vedno in povsod! Ta misel nam bo najvarnejša in naj* zanesljivejša spremljevalka in vodnica skozi živ* ljenja nevarnosti in bridkosti, težave in skuš* njave. Gorje otroku, ki matere pozabi! Gorje člo* veku, ki Marije pozabi! Človek, brez spomina na Marijo, brez misli na Mater nebeško, je izgu* bljena sirota v solzni in grešni dolini sveta.
Bilo je leta 1809., ko je bil v Strassburgu ) v vojski cesarja Napoleona I. neki korporal, Peter Pitois2) iz Morvana, od vojnega sodišča na smrt obsojen. Dasiravno je bil na bojišču vedno med najpogumnejšimi in najsrčnejšimi in med prvimi
‘) Štrasburgu. s) Pitoa.
v boju, je. vendar po bitki pri Wagramu dezer* tiral. Kmalu nato so ga zajeli in sodba se je gla* sila v soglasju s strogimi vojnimi postavami na smrt z ustrelitvijo. Tako je prišla zadnja noč pred smrtjo. Ko je bilo polnoči, je vstopil v ječo neki častnik. Bil je to sam Napoleon, toda preoblečen, tako da ga obsojeni vojak ni spoznal. Preoblečeni cesar je prijel obsojenca za roko in mu rekel pri* jazno: »Videl sem te v boju in si se mi priljubil. Če imaš sedaj pred smrtjo še kaj naročiti, povej meni. Vestno ti vse izpolnim.« Vojak je odvrnil: »Ne!« »Ali nimaš pozdrava za svojega očeta, za svoje sestre?« On mu odgovori: »Moj oče je umrl in sester nisem imel.« »Pa za tvojo mater?« »Oh, ne izgovarjajte tega imena! Kolikorkrat je slišim, mi je tako, da bi moral jokati; toda jokati ni spo* dobno.« Napoleon odvrne: »Zakaj ne? Jaz bi se pri spominu na svojo mater ne sramoval solz.« »Kako?« zakliče vojak, »vi ljubite svojo mater? Da, potem vam pa hočem vse povedati. Odkar sem na svetu, nisem ljubil drugega bitja kot samo njo. Ko sem bil vpoklican k vojakom, mi je dala svoj blagoslov in je rekla tako le: »Moj sin, ako me ljubiš, potem izpolnjuj svojo dolžnost!« Tako sem odšel in te besede so mi bile vedno pred očmi. One so mi dale pogum, da sem se spuščal v naj* hujše boje. Tu dobim sporočilo, da je mati hudo zbolela. Prosil sem dopust, pa ga nisem dobil-Nazadnje mi pride obvestilo, da je umrla. Sedaj me ni več držalo. Moral sem videti kraj, kjer je ležala zakopana moja mati. Hotel sem utrgati na njenem grobu prvo cvetko. Pri nas je ta vera, da kdor utrga na materinem grobu prvo cvetko, ta svoje matere nikdar več ne pozabi skozi celo živ* ljenje in tudi njegova mati bo iz groba vedno mi* slila nanj. Šel sem in našel na materinem grobu spominčico, ki sem jo utrgal in jo nosim sedaj na svojem srcu. Jutri umrjem; toda sedaj mi smrt ni težka.«
Ni se bal smrti, ker je nosil spomin na mater na svojem srcu. Drugo jutro ga odvedejo na dvo* rišče, da ga tam ustrelijo. Toda tu prijaha na konju cesar, ki obsojenca pomilosti, mu daruje življenje in ga poviša za častnika
Tudi nas čaka nekoč smrt, toda brez pomilo« ščenja. Kako bo lahka smrt za tistega, ki bo nosil v svojem srcu poleg Jezusa, ki ga je prejel kot sveto popotnico, tudi Marijo v njenem spominu, v prelepi živi misli, ki je ni prav nikdar pozabil, ampak mu je bil njen! spomin v srcu kakor pre* lepa živa spominčica, vsa nebeškobarvna in tako lepa, kakor so lepe nebeške oči samega Gospoda Jezusa in njegove presvete Matere.
Nekoč je sleporojena deklica po srečni ope« faciji izpregledala in je priznala: »Najlepše, kar ima svet zame sedaj, ko ga gledam živega in res* ničnega, najlepše na njem se mi zde cvetlice. Le tako čudežnih si jih nisem predstavljala niti v naj* svetlejših sanjah.«
Kakor so za oči cvetlice največja lepota, tako je najlepša lepota za srce misel na prelepo nebeško Rožo Marijo. Ta misel nanjo, vedno tesno spo* jena z mislijo na njenega božjega Sina, je kakor čudežen cvet v srcu. Kako pa nam bo šele, ko bomo to Rožo Marijo živo gledali v nebeškem raju in ko pogledamo v njene oči in pa v ču* dežnomilostne oči njenega Sina, ki so Marijinim tako zelo podobne in so lepota lepot nebeških. Če pa hočemo do tega nebeškega plačila in do te rajske sreče, moramo tu doli v dolini sveta, kjer se še kakor v potočkih pretakajo solze, skrbno gojiti Marijino spominčico: »Ne pozabi me!« V vrtu našega srca mora biti ta cvetka neprestanega spomina in žive misli na Marijo vedno sveža kakor čudežen cvet.
Pobožna pravljica pravi, da cvetje po nebeških vrtovih ne le v prekrasnih barvah blesti in čudežno duhti v najslajših vonjavah, temveč tudi presladko
doni v čudežnih melodijah. Tako naj bi bilo tudi naše srce nekak rajski vrt Marijin, na katerem bogato blesti, duhti in zveni najlepše in najslajše Marijino cvetje.
Sklepni akord teh cvetnih Marijinih melodij naj bo spev Marijine spominčice:
»/n ko bo zadnja ura bila, boš moja misel Ti, Marija.
Ko bodo mi moči pošle, o, nate bodem mislil še!«
(Venec, 355.)
Pisec te knjige izjavlja po določbi papeža Urbana VIII., da se v vsem pokorava sodbi svete Cerkve in da ne pripisuje zasebnim razodetjem, prikazovanjem in naziranjem druge ves rodostojnosti kot zgolj človeško, dokler sveta Cerkev ne pro= glasi drugače.
Namen knjige opravičuje, da se niso vsi viri navajali sproti v tekstu. Podajamo tu seznam glavnih virov, ki so slu« žili pri delu. Tu in tam je besedilo več ali manj tesno na« slon j eno na vire, kar ni vselej posebej poudarjeno.
Str. pomeni Štrekljevo zbirko narodnih pesmi; številke so zaporedne kakor v zbirki. Isto velja za druge zbirke pesmi. Izvirno besedilo iz Štrekljeve zbirke je včasih nekoliko poprav« Ijeno, da ne bi pri branju preveč motila predomača oblika raznih narečij; vendar se je skušal ohraniti zvok domačnosti v teh pesmih, kar jih dela bolj prisrčne kakor stroga slov« nična pravilnost.
Allioli, Sveto pismo stare in nove zaveze. I—< VI. Lj. 1856—59.
Jcre«Pečjak«Snoj, Sveto pismo nove zaveze. I—II. Čelov.
1925-29.
Lampe«Krek, Zgodbe sv. pisma. I—II. Čelov. 1894—1903. Rimski obrcdnik. Lj. 1932.
Missale Romanum.
Breviarium Romanum.
P. E. Caronti, II Mariale. Torino 1929.
Podgorc, Razlaganje cerkvenega leta ali slov. Goffinc. Čelov. 1910.
Fr. Rihar, Marija v zarji slave. Čelov. 1909.
M. Meschler, Unsere Liebe Frau. Freiburg 1919.
J- Volčič, Življenje prebl. Device in Matere Marije in sv. Jožefa. I—IV. Čelov. 1884—1889.
E. Campana, Maria nel Dogma Cattolico. Torino 1928.
E. Campana, Maria nel Culto Cattolico. I—II. Torino 1933. S. Zoccali, Letture Mariane. Venezia 1932.
P. Borgbi, Le Litanie Lauretane. Torino 1933.
G. Diessel, Maria der Christen Hort. Regensburg 1900. I—II.
Knjiga o Mariji. Spomin na prvi slov. Marijin kongres 1924 v Ljubljani. Lj. 1925.
G.	Ferro, La Medaglia Miracolosa. Casale 1928. Harrasser*Sinthern, Im Dienste der Himmelskonigin. 1—II.
Freiburg 1923.
H.	Hansjakob, Sancta Maria. Freiburg 1910.
KI. Oberhammer, Vertrauet auf die Gottesmutter. Inns« bruck 1932.
KI. Oberhammer, Beispiele aus dem Leben. Innsbruck 1931. G. M. Cristini, I Fiori a Maria. Torino 1926.
G. Buetti, Esempi Mariani. Torino 1930.
P. Benedetti, RosesRoscttbRosai. I—II. Torino 1931.
A. Scherer, Bibliothek fiir Prediger. ' I—VIII. Freiburg 1911. (V. Aufl.)
A. Scherer, Bibliothek fiir Prediger. ExempebLexikon. I—IV. Freiburg 1908. (II. Aufl.)
A. Hoppe, Des Osterreichers Wallfartsorte. Wien 1913. Na sveti poti. Višarski Molitvenik. Gor. 1931.
Svete Višarje. Čelov. 1910.
L. Fischer, Fatima. Das portugiesische Lourdes. Villin* gen 1930.
L. Fischer, Fatima im Lichte der kirchl. Autoritat. Bams berg 1931.
L. Rolando, Le meraviglie di Fatima. Bologna 1931.
L. Da Fonseca, Le meraviglie di Fatima. Casale Monf. 1932. G. Foschiani, Lourdes. Vicenza 1930.
EcksAtz. Die Madonna als Gegenstand christlicher Kunst und Skulptur. Brixen 1888.
Regensb. MariensKalender. 1930.
Ina Hertin, Ein duftender Kranz um Maria mit dem Kinde, Miinchen 1930.
Marchen von der Muttcr Gottcs. Volksverein Gladbach 1913.
Medved»Koželj, Slovenske legende. Čelov. 1910. RogačsTorkar, Življenje svetnikov in svetnic božjih. I—II. Gelov. 1906—08.
Werfer»Steck=Lander, Grosse, ill. HeiligemLegende. Ulm 1858.
Fr. Hense, HeiligemLegende. Freiburg 1903.
B- Bughctti, I Fioretti di San Francesco. Firenze 1925.
A. Res, Rožice sv. Frančiška. Gor. 1927.
Rožica s Krasa. Življenjepis E. Mlakarja. Ljub. 1921.
J. Valjavec, Vzor Marijinih družbenic. Ljub. 1928.
J. Žagar, Umetnica veselja. DomžalesGroblje 1933.
F. Lama, Therese Neumann von Konncrsreuth. Karlsruhe 1930. (IV. Aufl.)
F. Gerlich, Die Stigmatisierte Therese Neumann von Kon* nersreuth. Miinchen 1929.
A. \Verfer, Die Poesie der Bibel. Tubingen 1875.
A. Wiinsche, Die Schonheit der Bibel. Leipzig 1906.
A. \Viinsche, Die Bildersprache des Alten Testamcntcs. Leipzig 1908.
J.	Miillendorf, Wappenschilder. Graz 1910.
Dante Alighieri. Divina Commedia. Comm. di T. Casini. Firenze 1905.
Dom in Svet 1918.
S. Gregorčič, Poezije (razne izdaje).
S. Sardenko, Marijine pesmi. Ljub. 1933.
S. Sardenko, Dekliške pesmi. Ljub. 1922.
Venec svetih pesmi. Mar. 1907 (8. natis).
V. Vodopivec, Zdrava Marija. Gor. 1933. Gospodov dan 1930, Božji spevi 1929.
K.	Štrekelj, Slovenske narodne pesmi. I—IV. Ljub.
1895—1923.
M. Cilenšek, Naše škodljive rastline. Čelov. 1892.
J. Kiinzle, Chrut und Unchrut. Feldkirch 1932 (in slovenski prevod: Zdravilna zelišča. Ljub. 1914).
J- Potrata. Zdravje in rastline. Gor. 1933.
C. Jeglič, Naše prijateljice. Celje 1928.
E- M. Zimmerer, Krautersegen. Donauworth 1910. HochstettersMartin Grosses, ill. Krauterbuch. Reutlingen
1885.
J. Kugy, Die Julischen Alpen im Bilde. Graz 1934.
H. Machal, Nakres Slovanskeho Bajeslovi. Praha 1891.
J. Ružička, Slovanske Bajeslovi. Olomouc 1907.
In še kaki drugi viri.
KAZALO.
1.	Zaprt vrt.....................
2.	Drevo življenja...............
3.	Šmarnica......................
4.	Vijolica......................
5.	Vrtnica.......................
6.	Lilija........................
7.	Solnčnica.....................
8.	Pšenični klas ...	. . .
9.	Vinska trta...................
10.	Oljka........................
11.	Cedra libanonska.............
12.	Palma........................
13.	Lavorika.....................
14.	Brin.........................
15.	Hizop........................
16.	Tavžentroža..................
17.	Pelin.................. ■ •
18.	Pasijonka....................
19.	Marjetica....................
20.	Dobra misel — materna dušica
21.	Planika......................
22.	Svetega Janeza roža . . . .
23.	Srčki Marijini...............
24.	Device Marije plašček .	.	.
25.	Mačeha — sirotica............
26.	Mirta........................
27.	Nagelj ček in rožmarin .	.	.
28.	Blagoduh.....................
29.	Zvončki in trobentice . . .	.
30.	Krizantema...................
31.	Spominčica...................
A :'7n
. .	5
. .	15
. .	27
. .	39
. .	51
. .	65
. :	77
. . 88 . . 101 . . 113 . . 125 . . 137 . . 151 . . 163 . . 176 . . 188 . . 201 . . 213 . . 225 . . 239 . . 251 . . 262 . . 275 . . 287 . . 299 . . 311 . . 323 . . 335 . . 347 . . 359 . . 370