PRIČEVANJA IZKRIVLJENA RESNICA (Ob ugotavljanju jezikovne pripadnosti med rednim popisom prebivalstva na tržaškem območju oktobra leta 1961) I S sklenitvijo sporazuma o tržaškem vprašanju (5. oktobra 1954) se je italijanska uprava raztegnila na bivšo cono A STO.1 Integralni del tega sporazuma je Posebni statut, ki na recipročni osnovi jamči narodnostne pravice avtohtone slovenske etnične skupnosti na tem področju, ki tod živi že trinajst stoletij.2 Če upoštevamo le najnovejše razdobje, se pravi od prelomnice stoletja naprej, je nujno primarno ugotoviti, da ni verodostojne, natančnejše podobe (izvzemši morda z nekaterimi pridržki ugotovitve jezikovne ankete med avstrijskim popisom prebivalstva leta 1910), o številčni moči slovenske narodnostne skupine na tem prehodnem, narodnostno mešanem obmejnem področju. Poizkusi, da bi ugotavljali jezikovno oziroma narodnostno pripadnost so se namreč tod v glavnem vselej izrodili v raznotera potvarjanja dejanskega stanja ob neizbežnih drugih vzporednih negativnih pojavih, ki so vnašali napetost v odnose med obema narodnostima ter podžigali nacionalistično nestrpnost in politične intrige. 1 čeravno ta sporazum, ki je bil tipična kompromisna rešitev, ni docela zadovoljil jugoslovanskih nacionalnih interesov, je vendar zmanjšal ozemlje, na katerem prebiva naš živelj in ki je ostalo izven nacionalnih meja po sklenitvi mirovne pogodbe z Italijo po koncu druge svetovne vojne (10. februarja 1947 v Parizu). Z Memorandumom o soglasju 5. oktobra 1954 sta namreč obe neposredno prizadeti strani sprejeli v glavnem obstoječo ozemeljsko razdelitev (Mor-ganovo linijo iz leta 1945) nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja z manjšo korekturo v korist Jugoslavije in po katerem se je jugoslovanska uprava raztegnila na bivšo cono B, italijanska pa na bivšo cono A, ki je bila pod anglo-ameriško vojaško upravo. Tri zahodne velesile (ZDA, Velika Britanija in Francija) so ob tem sporazumu izrecno izjavile, »da ne bodo nudile nikakršne podpore niti zahtevam Jugoslavije niti Italije glede ozemlja, ki je pod suverenostjo ali upravo ene izmed njih.« Področje, ki je pripadalo Italiji, je razen Trsta zajemalo še pet občin: Milje, Zgonik, Dolina, Devin-Nabrežina in Repentabor, izmed katerih so imele zadnje štiri slovensko večino, medtem ko živi v Trstu in miljski občini znatna slovenska manjšina. Glej o tem podrobneje Janko Jeri, Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni, Ljubljana 1961, str. 290—302 in druge. 4 Na tržaški Kras je vodilo Slovence (Slovane), kakor ugotavlja prof. Milko Kos, že ob prelomu šestega v sedmo stoletje v glavnem dvoje poti: s Pivke prek Razdrtega in Senožeč ter od Reke prek Vrema in Škocijana. Pokrajino so predniki Slovencev prvotno naselili bolj na gosto le v zaledju. Do morja pa so prodrli šele kasneje, ker jim je sprva zapiral dohod do morja tako imenovani »Ager tergestinus«, področje tržaškega mesta, ki se je razprostiralo od Devina do Bazovice, od koder je tekla meja prek Zavelj do morja. Sodijo pa, da so Slovenci prodrli na črti od Trsta do Devina že v prvem obdobju slovenskega doseljevanja v te kraje, ker jih je prejšnje romansko prebivalstvo izpraznilo, ko je bežalo pred Langobardi in Slovani. Val naših prednikov je, če vnovič povzamemo sodbo M. Kosa, s predstražami okoli leta 600 dosegel ravno Furlanijo, se med morjem in Talmentom ustavil ob črti, kjer mejijo Kras, Goriška Brda in izrastki Alp ob 616 Gre predvsem za kritiko anketnih metod, za razčlenitev splošnih razmer (stopnja posebne manjšinske zaščite), v kateri je bila manjšina ob popisu in slednjič za to, kako se praktično popisovali; koliko je bila stvarno zagotovljena nepristranost s strani popisnih in drugih organov. Iz teh osrednjih vidikov bomo poizkušali preliminarno oceniti tudi rezultate jezikovne ankete (stolpec 11) med rednim popisom prebivalstva oktobra 1961 na tržaškem območju, saj to dodatno vprašanje o jezikovni pripadnosti ni veljalo za sosedno goriško in videm-sko območje, kjer prav tako živijo pripadniki avtohtone slovenske manjšine.1 Ker za sedaj (ko to pišem) ni na razpolago uradnih podrobnih podatkov, je mogoče sklepati a odgovorih na to anketo le po podatkih, ki so bili objavljeni v dnevnem tisku.4 Šele v 18. stoletju (leta 1735) so prvič v Trstu in okolici ugotavljali število prebivalstva,5 vendar moramo čakati več kot sto let za prvo podobo o jezikovni oziroma narodnostni pripadnosti prebivalstva. Iz etnografske statistike Karla Czbrniga leta 1846, ki je temeljila na ocenah popisnih uradov, je razvidno, da je takrat živelo v Trstu 43.940 Italijanov (54,72 odst.), 25.300 Slovencev ali 31,51 odst. vsega prebivalstva, drugo pa odpade na Nemce in pa pripadnike drugih narodnosti. Te podatke pa je treba upoštevati z določeno rezervo, saj so bile nepravilnosti zvečine v škodo socialno šibkejših plasti prebivalstva in je to torej predvsem prizadelo Slovence, pri katerih lahko takrat govorimo šele o prvih zametkih meščanskega stanu oziroma razreda. Kljub tej splošni hibi pa so bili ti podatki slej ko prej pomembni za posamezne predele, ker so rabili ravnino, ter se na njej obdržali trinajst stoletij do današnjega dne. Slovenska kolonizacija v neposredni okolici Trsta se je nadaljevala; to potrjuje tudi zbor leta 804 ob rečici Rižani, blizu Kopra, ki je obravnaval tudi pritožbe romanskih Istranov zaradi naselitve Slovencev na njihova zemljišča. Trst je bil torej že v tistem obdobju več ali manj romanska naselbina, obkrožena v neposrednem zaledju s slovensko etnično maso. Slovenci se postopno premikajo za mestne zidove. Dokument iz leta 1202 (vdanostna izjava beneškemu dožu Dandolu) omenja med tržaškimi meščani tudi Slovence [Slovane]). Simon Rutar navaja sodne dokumente iz let 1224, 1235, 1256, 1260, 1267 in dalje, ki omenjajo Slovence kot i-cives« prave meščane — posestnike hiš in zemljišč v Trstu. Demografsko sterilnejše mesto pač potrebuje naravnega dotoka in od kod ga naj dobi, če ne iz neposrednega slovenskega zaledja? Na vsak način, ugotavlja med drugim Angelo Vivante, so bili leta 1400 na vsem okolišu sedanjega Trsta Slovenci, tu in nemara tam pomešani z romanskimi elementi. Trst je torej bil že v tem razdobju relativno narodnostno mešano mesto, okoli njega pa se je razprostirala obsežna masa slovenskega zaledja. * Štetje prebivalstva iz leta 1910 je na področju sedanje goriške pokrajine ugotovilo 20.666 oseb s slovenskim občevalnim jezikom; medtem ko je italijansko uradno štetje v slovenskih občinah videmske pokrajine ugotovilo leta 1921 33.932 oseb s slovenskim občevalnim jezikom. 4 Giovanni Palladini, Analizzando i risultati del censimento della popola-zione, Per 25 mila della nostra provincia la lingua d'uso risulta quella slovenia, 11 Piccolo, št. 5729, 4. junija 1965. 5 Takrat so ugotovili v mestu skupaj 3865 prebivalcev, medtem ko dvajset let kasneje (1754) ob prvem uradnem štetju v habsburški monarhiji 5780 oseb. Leta 1786 pa je to število poskočilo na 20.072 oseb, kar je pripisati predvsem naglem ekonomskem vzponu mesta v tem razdobju. Leta 1822 je dobil Trst z okolico teritorialni obseg, oziroma administrativno razdelitev, ki se ni spremenila do konca prve svetovne vojne. Glej tudi Renato Fuchs, Lo sviluppo demografico di Trieste, str. 25, Trieste 1963 in druge. 617 kot izhodišče za kasnejše primerjave, s tem pa je bilo olajšano indiciranje posameznih potvorb.' Štetje prebivalstva leta 1880 prvič zahteva od anketiranca, da odgovori na vprašanje o »občevalnem jeziku« (Umgangssprache, lingua d'uso), kot ga je uveljavil zakon iz leta 1869. Politično ozadje tega jezikovnega koncepta, če ga tako označimo, je bilo prizadevanje avstrijskih Nemcev, da bi povečali število ^nemško govorečega prebivalstva« na račun v glavnem gospodarsko in kulturno manj razvitih narodov in narodnosti monarhije. Izmed 120.515 prisotnih avstrijskih državljanov so leta 1880 našteli v Trstu 26.263 oseb s slovenskim občevalnim jezikom; to je pomenilo le 5,8 odstotno povečanje v primerjavi z Czomigovo etnografsko statistiko pred štiriintridesetimi leti, medtem ko se je v istem razdobju število tržaškega prebivalstva podvojilo. Leta 1890 so ugotovili 27.725 oseb s slovenskim občevalnim jezikom, to pa pomeni neznatni porast, upoštevajoč še posebej sorazmerno močne emigracije slovenskega elementa v Trst v tem razdobju. Že iz tega protislovja je moč sklepati o potvorjeni sliki tedanjega narodnostnega ravnovesja v mestu, saj to domnevo meritorneje potrjuje naslednje štetje leta 1900, ko se je število oseb s slovenskim občevalnim jezikom celo skrčilo in se zmanjšalo za 3046 oseb (24.679). To postopno nazadovanje oseb s slovenskim občevalnim jezikom v tem obdobju (1880—1907) je v nasprotju z nekaterimi temeljnimi zgodovinskimi dejstvi: razmah Trsta kot velikega pristanišča je namreč močno pospešil priseljevanje. To je splošno vtisnilo mestu kozmopolitski pečat. V zadnjih štiridesetih letih avstrijske dobe je na primer zajemalo naravno naraščanje le petino prirastka prebivalstva, vse drugo pa odpade na closeljevanje Slovencev, Hrvatov, pripadnikov drugih narodov mornarhije, Italijanov, Grkov in drugih. Pri tem je najpomembnejši demografski dotok prihajal iz neposrednega slovenskega in hrvatskega zaledja, saj je tu črpal življenjske sokove za komplicirani mehanizem razvijajočega se emporija. Profesor F. Zvvitter ugotavlja po kritični analizi obdobja (1875—1910), da je več kot polovica doseljencev v Trst Jugoslovanov, približno tretjina so bili Italijani (priseljenci iz Italije — regnicoli) in manj kot šestina pripadnikov vseh drugih narodnosti.7 Iz geneze narodnostnega stanja v tem razdobju je namreč razvidno, da je italijanska pretežnost, kakor je ugotovil britanski zgodovinar A. J. P. Tavlor, dosegla vrhunec okoli leta 1880, za tem pa prihaja nasprotni val.8 Italijanski asimilacijski pritisk,9 nacionalizem naleti na »nepričakovano oviro« — na Slo- 6 Gl. Bogo Grafenauer, Czornigova etnografska statistika in njegova metoda. Razprave SAZU, razred za zgodovino in družbene vede, I, 1950, str. 117 in naslednje. Prim. tudi Fran Žižek, O ljudskem štetju, Veda I, 1911. 7 Gl. Razvoj prebivalstva in spremembe odnosov med posameznimi narodi, Zbornik Slovensko Primorje in Istra, str. 95, Beograd 1953. Prim. tudi B. Cokelj, Zgodovinski razvoj narodnostnega stanja v Trstu, Trst 1949. 8 Trieste, str. 7, Nevv York 1945. * Prvo polovico devetnajstega stoletja je mogoče šteti za razdobje sorazmerno nagle asimilacije. Ta proces je potekal približno takole: prva generacija doseljenih gospodarsko šibkih slovenskih novopečenih meščanov je bila še vedno slovenska, druga dvojezična, tretja pa se je ponavadi že pretopila. Ob tem velja upoštevati, da je bila italijanščina jezik trgovine, mornarice, prometa in da se Pohlinova slovenščina v tem razdobju na prelomnici v devetnajsto stoletje pač ni mogla meriti z razvitim jezikom takratnih gospodujočih slojev. 618 venca, ki se čuti Slovenca in želi to ostati. Posledica tega je sorazmerno nagli vzpon slovenskega prebivalstva na vseh področjih. »Lokalno slovanstvo«, vrednoti italijanski avtor Carlo Schiffrer,« je tako izgubilo svojo kmečko fiziogno-mijo in se je italijansko-slovensko vprašanje začelo začrtovati v meščanskih razredih.«10 »Italijanska večina v Trstu je bila umetna, kakor med drugimi vrednoti Tavlor in kar priznavajo celo aneksjonistično usmerjeni italijanski avtorji, med njimi R. Fauro, ki ugotavlja, da 240 tisoč današnjih Tržačanov (število prebivalstva pred prvo svetovno vojno — op. J. J.) ne izhaja iz pet tisoč Tržačanov pred dvema stoletjema.«11 Tržaški Italijani so bili torej v skromnih razmerjih potomci romanstva. »Dovolj je prelistati tržaško ,Guido',« je pisal Angelo Vivante, »da bi našli velik odstotek slovenskih imen prebivalstva, ki je bilo italijanizirano v dveh ali treh generacijah.«1* Slovenci v Trstu pa niso bili amorfna masa. kakor so jih poizkušali prikazati šovinistično usmerjeni krogi,18 marveč so v tem razdobju dosegli že sorazmerno visoko stopnjo kulturne in narodnostne zavesti. Gospodarske osnove, ki so jih v zadnji tretjini 19. stoletja in pozneje postavili Slovenci v Trstu, so bile element bistvenega pomena, ker se lahko le na trdnih ekonomskih temeljih razmahne bogato kulturno in prosvetno življenje in nasprotno: gospodarska zaostalost je eden izmed osrednjih faktorjev, ki pospešuje raznarodovalne procese. »Na narodno prebujanje,« opozarja E. Kardelj, je treba gledati kot na rezultanto celotnega procesa notranje družbene rasti naroda, kot na čisto prebujen socialni proces notranjega povezovanja, premaganja partikuiarizma, gospodarskega in kulturnega osredotočenja, skupnega duhovnega oblikovanja, ki je prihajal do veljave na vseh področjih narodnega življenja.«14 Kolikor se omejimo na nekaj konkretnih vidikov: pretežni del zemljiške posesti (88 odstotkov) je bil v širšem tržaškem področju v rokah Slovencev,15 ki pa so tudi že priznani obrtniki, trgovci, zdravniki in odvetniki. Pomembno vlogo pri splošnem gospodarskem napredku našega življa je imelo zadružništvo: 4? slovenskih in hrvatskih zadrug je štela zadružna zveza v Trstu. Slovenska organizacija kmetijskega kredita, ocenjuje A. Vivante, je prehitela italijansko približno za dvajset let.19 Visoko stopnjo je dosegla založniška dejavnost, pa razvejana kulturna ustvarjalnost. Tako je bilo leta 1907 v Trstu in okolici že 110 raznih »slovanskih društev in udruženj«. V osrednjem Narodnem domu (petnadstropna palača »Balkan« v mestnem središču, dograjena leta 1904) so našle streho tudi slovenske osrednje prosvetne in druge organizacije ter ustanove, med njimi tudi stalno gledališče. Pred prvo svetovno vojno je Trst sodil med najpomembnejša slovenska kulturna središča, razen tega pa je bil zibelka napredno usmerjene slovenske politične aktivnosti. 10 Autor de Trieste, str. 46, Pariš 1946 11 Trieste, str. 5, Roma 1914. 12 Iredentismo adriatico, str. 121, Firenze 1912. 13 Nacionalistično usmerjeni publicisti (kot na primer Valussi, Antonini, Correnti in drugi) so prikazovali avtohtono slovensko in hrvatsko prebivalstvo v Julijski krajini kot ljudstvo »brez lastne zgodovine, kulture in nacionalne zavesti«, skratka kot ljudstvo, ki je zapisano narodnostni smrti. 14 Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, str. 146, Ljubljana 195". 15 Gl. V. Murko, Vloga posameznih narodnosti v gospodarski zgodovini Trsta, Ekonomska revija, 1953, str. 275 in naslednje. 16 Op. cit. str. 126. 619 Ze spričo teh premikov v splošni strukturi in v stopnji nacionalne zavesti slovenskega prebivalstva (torej objektivnih in subjektivnih okoliščin) je bilo očitno, da prvotne ugotovitve organov tržaškega municipija ne ustrezajo dejanskemu stanju in da so bistveno izkrivile narodnostno ravnovesje na tem, zlasti še v tistem razdobju tako etnično heterogenem področju. Po podatkih tržaškega magistrata, objavljenih 20. julija 1911, je bilo izmed 190.063 prisotnih avstrijskih državljanov: 57.065 oseb s slovenskim občevalnim jezikom, 1.4-22 s srbsko-hrvatskim, 9.689 z nemškim, 142.113 z italijanskim in 615 oseb z drugimi obče-valnimi jeziki.17 Te številke so bile docela v nasprotju z izidi državnozborskih volitev, ki so bile pet tednov pred objavo teh rezultatov štetja, in sicer 15. junija 1911, ko je bilo oddanih za slovenske narodne kandidate 10.635 glasov, za socialnodemokratske 10.236 glasov in za kandidate italijanske liberalne stranke 14.357 glasov. Vsak glas ustreza po celotnem številu oddanih glasov 5.1 prebivalca (brez tujih državljanov in vojakov). Ako upoštevamo samo glasove, ki so 17 ^Slovenec«, 21. julija 1911. Podrobnejša slika te jprve variante« pa je naslednja: Prebivalci Prebivalci s slovenskim z italijanskim ali občevalnim srbohrvatskim jezikom občevalnim jezikom MESTO....... 10.249 108.886 I. Sv. Vid...... 2.299 15.912 II. Staro mesto .... 672 12.711 III. iNovo mesto .... 2.119 15.559 IV. Nova mitnica . . . 1.428 17.707 V. Stara mitnica . . . 1.589 31.545 VI. Sv. Jakob.....2.542 17.854 PREDMESTJA .... 18.462 51.591 Barkovlje...... 1.706 849 Carbola Zg....... 847 4.160 Greta........ 789 2.194 Kjadin ....... 447 3.942 Kolonija....... 556 928 Lonjer ....... 803 69 Rocol........ 1.487 4.192 Rojan........ 1.541 1.788 Sv. M. Magd. Sp..... 2.085 1.255 Sv. M. Magd. Zg..... 1.376 2.712 Skedenj....... 2.298 2.377 Skorklja....... 1.756 3.347 Vrdela........ 5.773 3.780 OKOLICA......7.736 1.032 Bane........ 204 31 Bazovica....... 850 58 Gropada....... 418 4 Kontovel....... 875 125 Lipica........ 86 — Miramar....... 29 9 Opčina....... 1.802 504 Padriče....... 293 Prosek........ 1.107 116 Sv. Križ....... 1.537 570 Trebče ....... 757 35 620 jih prejeli kandidati na slovenski narodni listi, razčlenjuje to posredno metodo L. Cermelj, bi ti ustrezali 53.330 Slovencem. Tem glasovom pa moramo prišteti tudi slovenske glasove, oddane za socialnodemokratske kandidate1' v V. volilnem okraju, ki je zajemal okolico in večji del predmestij, ki so bili po ogromni večini glasovi slovenskih volivcev (manjše število italijanskih volivcev za te kandidate se izdatno izravna s številom slovenskih glasov, oddanih za italijanske liberalne kandidate v tem volilnem okraju). Tudi med glasovi za socialnodemokratske kandidate v štirih mestnih volilnih okrajih (8109) je bila gotovo najmanj četrtina (torej več kot 2000 glasov) slovenskih, saj je bil procentualni delež Slovencev med delavskim prebivalstvom večji kot med meščanskimi sloji. Če upoštevamo še te glasove in tudi sorazmerni delež, ki odpade na neoddane glasove. bi po rezultatih volitev doseglo število Slovencev v Trstu najmanj 76.000.19 Prof. J. Roglič je sodil, da je ta številka še višja (83.000).20 medtem ko je takratni poslanec dr. Rvbar v interpelaciji v deželnem zboru (25. septembra 1911) po podatkih iz privatnega vira sklepal, da je v Trstu najmanj 70 tisoč Slovencev.21 Volilni rezultati so potrdili, da so upravičeni protesti slovenskega prebivalstva in akcije, ki jo je vodilo društvo Edinost. Avstrijska administracija je bila prisiljena privoliti v revizijo (septembra 1911); ta je razkrila množične potvorbe22 (za ilustracijo naj navedemo, da so spremenili v osebe s slovenskim občevalnim jezikom železničarja Škrjanca, ki je isto leto kandidiral za poslanca na listi političnega društva ^Edinost«, dalje načelnika tržaške sokolske župe, pa dva slovenska odvetniška pripravnika). Revizija se je nanašala le na sumljive, sporne primere, vendar je ugotovila v primerjavi s prvotno varianto 20.834 oseb več s slovenskim oziroma hrvatskim (+981) občevalnim jezikom, medtem 18 Slovenska in italijanska socialnodemokratska stranka sta namreč skupno nastopali na volitvah, ker ju je razen drugega tudi vezalo odločno protiiredenti-stično stališče in nasprotovanje proti priključitvi k Italiji. Na državnozborskih volitvah leta 1911 sta obe protiiredentistični stranki — socialni demokrati (slovenski in italijanski) ter slovenska nacionalna stranka zbrali skupno 20.871 glasov nasproti 14.337 glasovom italijanske nacionalne liberalne stranke, kar potrjuje takratno protiunitaristično razpoloženje večine prebivalstva. 19 O ljudskem štetju v Trstu leta 1910, str. 23, Zagreb 1958. 80 Le recensement de 1910: ses methodes et son application dans la Marche Julienne, dcuxieme edition, str. 48, Sušak, 1946. 21 Verbali della Dieta provinciale di Trieste Cessione del 1911, str. 14 in druge, Trieste 1913. 22 Oktobra 1911 so revizijski organi končali delo. Cesarski komisar pa je (2. oktobra 1913). ko je v deželnem zboru odgovarjal na interpelacijo dr. Rvbara. tudi uradno navedel nekatere značilne primere potvorb: števni organi (organi tržaškega magistrata — op. J. J.) so pogostokrat sami izpolnjevali naznanilnice, kar je bilo dopuščeno le pri nepismenih strankah; dalje so dajali strankam v podpis prazne naznanilnice. potem pa so jih po svoje izpolnili; pogostokrat so hišni lastniki zavračali slovensko napisane popisne liste ali pa so v odsotnosti družinskega poglavarja silili žene ali otroke, da so naznanili italijanski »obče-valni jezik«; služinčadi. podnajemnike in hotelske goste sploh niso vprašali za občevalni jezik ali pa so jih silili, da navedejo italijanski: k slovenskemu obče-valnemu jeziku so še sami pripisali italijanskega in so kasneje v smislu zakona. ki je dovoljeval le navedbo enega »občevalnega.; jezika, črtali slovenščino, dalje so izpolnjene popisnice uničili in jih nadomestili z novimi, na katerih so ponaredili podpise strank; da so občevalni jezik navedli tudi pri osebah, ki niso bile avstrijski državljani (Italijani iz kraljevine) in podobno. (Verbali della Dieta provinciale di Trieste — Sessione 1911. Trieste. 1913, str. 21—24). 621 ko se je hkrati zmanjšalo število z italijanskim občevalnim jezikom za 23.154-." Skoraj vsi ti popravki so za mesto in predmestja. To štetje, ki je ugotovilo v tržaški občini 56.916 oseb s slovenskim in 2.405 s srbohrvatskim občevalnim jezikom (skupno 59.319) oziroma 70.052 oseb s slovenskim občevalnim jezikom na današnjem tržaškem področju, je tudi doslej edino kolikor toliko zanesljivo merilo (mnogi strokovnjaki pa sodijo, da je bila številka dejansko precej večja2* o številčni moči tržaških Slovencev, za katero 23 _ Občevalni jezik Število Tuji prisotnega S]0T. Drugi držav- prebi- „i: cr itali- c~r jeziki Mnni valstva har'; * janski 7t> ,Jam TRST — skupno ... . 229.510 59.319 25,9 118.959 51,8 12.635 58.597 Trst — mesto..... 160.995 22.529 14,0 95.750 59,5 10.221 52.515 I. Sv. Vid....... 21.525 5.521 16,3 12.542 58,5 2.895 2.605 H. Staro mesto .... 19.488 1.377 7.1 11.797 60.5 668 5.646 III. Novo mesto .... 25.798 4.777 20.1 11.815 49.6 2.092 4.214 IV. Nova mitnica . . . 25.818 3.326 12.9 15.552 59.4 1.880 5.260 V. Stara mitnica . . . 42.867 3.811 8,9 28.589 66,7 1.087 9.380 VI. Sveti Jakob .... 25.107 4.850 19,3 15.290 60,9 240 4.727 Tržaška predmestja . . 59.547 28.579 48,0 22.691 58,1 2.28S 5.989 Barko vi je........ 2.823 2.090 76,8 459 16.8 92 185 Carbola Zgornja . . . 6.295 1.481 25,5 5.492 55.5 157 1.165 Greta .......... 5.289 1.526 46.4 1.425 45.5 153 185 Kjadin.......... 5.351 961 18.0 5.380 65.2 501 709 Kolon ja ......... 1.772 945 53.2 541 50.5 61 227 Lonjer .......... 895 842 94.5 30 5.4 12 9 Rojan .......... 5.648 2.561 65.3 934 25.6 144 189 Rocol........... 7.065 2.709 38.4 3.259 46.1 141 956 Sv. M. Magd. Sp..... 3.550 2.695 "5.9 627 17,7 17 171 Sv. M. Magd. Zg..... 4.651 2.516 49.8 1.761 57.8 40 554 Skedenj ......... 5.372 3.255 60.6 1.451 26.6 268 420 škorklja......... 6.491 2.529 59.0 2.652 40.8 650 680 Vrdela.......... 8.547 4.853 58,1 2.701 32,4 232 651 Tržaška okolica .... 8.970 8.211 91.4 538 6.0 126 95 Bane ........... 235 210 89.4 25 10.6 Bazovica ........ 872 852 97,7 16 1,8 3 1 Gropada......... 422 418 99.1 4 0.9 Kontovel ........ 1.005 954 95.1 44 4.4 4 1 Lipica .......... 93 83 89.3 — — 10 — Opčine.......... 2.167 1.938 89.4 159 ".5 52 18 Padriče ......... 501 295 97.5 — 5 5 Prosek Miramar .... 1.507 1.161 88.8 93 7.2 46 7 Sv. Križ ......... 1.778 1.527 85.9 180 10.2 8 63 Trebče.......... 792 7" 97.9 17 2,1 Spezialortsrepertorium dcr Osterreichischen I.ander, VIT. Osterreiehisch-illvrisehes Kunstenland, \Vien 1918. str. 1—4. * u Kakor navaja v svoji študiji »Volitve v Trstu 1907—1915« V. Melik (Zgodovinski časopis. I. 1947). ki je primerjal rezultate štetja iz leta 1910 in oddane glasove za slovenske nacionalno stranko leta 1911. je zapisal: »Primerjava pa nam ne pokaže samo tega. kako natančno odgovarjajo v mestu okraji z večjim ali manjšim odstotkom slovenskih narodnjaških volivcev, ampak nam prav v podrobnostih pokaže nepravilnost in krivičnost uradnega štetja. V štirih mestnih okrajih (izmed šestih) je delež slovenske narodne stranke večji od deleža uradno zabeleženih oseb s slovenskim in srbohrvatskim občevalnim jezikom.* 622 pa je značilna tendenca porasta25 zaradi izboljšanja ekonomskih in prosvetno-kulturnih razmer slovenskega prebivalstva ob vzporedni krepitvi njegove nacionalne zavesti. Kljub formalnim zagotovilom26 so že za italijanskih parlamentarnih, libe-ralno-meščanskih režimov po koncu prve svetovne vojne glede odnosov do avtohtonega slovenskega in hrvatskega prebivalstva Trsta in Julijske krajine skoraj povsem prevladale nacionalistične, raznarodovalne tendence. Pristranost rapallske pogodbe 12. novembra 1920. ki je določila mejo med Italijo in takratno kraljevino SHS in je sankcionirala eno izmed velikih etničnih amputacij po prvi svetovni vojni (izven matične države je ostalo v Julijski krajini prek pol milijona Slovencev in Hrvatov), se je še posebej pokazala na področju manjšinske zaščite. Jugoslavija je bila prisiljena sprejeti številne obveznosti glede miniaturne italijanske manjšine v Dalmaciji, medtem ko Italija nikakršne, čeprav je imela številčno pomembno slovensko in hrvatsko manjšino. Kljub izjavam avtoritativnih italijanskih predstavnikov pristojne oblasti niso ničesar učinkovitega ukrenile, da bi zavarovale slovensko in hrvatsko prebivalstvo pred divjanjem nacionalističnih in fašističnih krogov. Naj navedemo le požig slovenskega Narodnega doma v tržaškem mestnem središču (13. julija 1920), ta »ognjeni krst« tržaškega fašija, temu pa so sledili podobni požigi in teroristični izpadi po vsej Julijski krajini. Na slovenskem in hrvatskem ozemlju so bili člani fašijev zvečine oficirji in uradniki, ki so se tu naselili po italijanski zasedbi (leta 1918). Podpirali so jih italijanski agrarni veleposestniki v Istri ter industrijci Trsta, z njimi pa so sodelovale vojska in oblasti: te so fašistom celo priznavale nekakšno »uradno misijo italijanskih predstavnikov«.27 Upravni in sploh ves državni aparat je bil sestavljen izključno iz Italijanov, v veliki večini doseljencev iz Italije.28 Seveda je bilo njihovo uradovanje, ker sploh niso razumeli slovenskega oziroma hrvatskega jezika, skrajno pomanjkljivo in pristransko. »Treba je bilo rešiti vprašanje sosednjega naroda,« razglablja o takratnih političnih razpotjih italijanski avtor prof. F. Cusin, »todS ozračje razvnetega nacionalizma, v katerem so takrat razbili evropski mir, je nasve-tovalo najslabše rešitve. Na prvem mestu gre za monarhistično-militaristično 25 »Sčasoma«, sodi A. J.P. Tavlor (Habsburška monarhija, str. 229, Ljubljana 1956). »ko bi se bili zabrisali razločki med zgodovinskimi in nezgodovin-skimi narodi, bi bil Trst nedvomno postal slovenski, kakor je Praga postala češka in Budimpešta madžarska; Slovenci so imeli smolo, da so se prepozno narodno zavedeli.« 28 Tedanji italijanski vojaški guverner Julijske krajine Petitti di Roretto je v javnem razglasu obljubil, da bo Italija nudila našemu življu iste pravice kakor vsem drugim državljanom in da jim bo dala celo več šol v njihovem jeziku, kakor so jih imeli pod Avstrijo. »Predsednik vlade F. Nitti pa je izjavil, da se namerava italijanska vlada držati širokogrudne in svobodomiselne politike v pogledu jezika, institucij in ekonomskih interesov svojih novih državljanov.« Sam italijanski kralj je v prestoluem govoru (l.dec. 1919) svečano izjavil, »da pomenijo novoanketirana ozemlja za Italijo nove prelome. Naše svobodoljubne tradicije nam bodo pokazale smernice, kako naj rešimo te probleme ob naj-skrbnejšem varovanju lokalnih institucij, samouprave in lokalnih šeg.« 27 Gl. Angelo Tasca, Nascita e avvento del fascismo, str. 158—169. Firenze 1950. 23 »Italijanske oblasti«, opozarja med drugim protest narodnih predstavnikov iz krajev, ki jih je okupirala italijanska vojska po prvi svetovni vojni, »so popolnoma ukinile ali skrajno omejile uporabo našega jezika v upravnih poslih in javnem življenju. Prepovedale so uporabo naših zastav in grbov, sploh sleherno vidno obeležje naših narodnostnih občutkov. Da bi popačile resnično 623 tradicijo, ki je hotela pogoltniti Italijo kos za kosom in je pojmovala narodnostno združitev kot postopno širjenje Piemonta. To izročilo je hotelo poudariti posebnost, da so Trst osvojile .narodne sile"; zato so bolj hlapčevski organi poizkušali doseči, da bi bile pozabljene avtarkične sile in listi, ki bi hoteli predložiti vprašanje samega Trsta narodu. Ko so militaristično-reakcionarne sile zatajile demokratske postulate. so se povezale s tržaško plutokracijo lastnikov in graditeljev ladij — ljudi, ki so italijanskega jezika, toda najboljšega avstrofilskega duha; tako oblasti niso našle za pomorsko in industrijsko zaščito ničesar boljšega kot razpihovanje nacionalističnih strasti. V nasprotju s tradicijo stare narodne liberalne stranke je stopil na piano federzonijevski nacionalizem takoj v njihovo službo in dobil za plačilo oblast gospodovati nad mestom. Fašizem je začel v opravičilo svoje napadalnosti po nasvetu znanih nacionalistov boj v vseh oblikah proti slovenskemu prebivalstvu, ker je v njem videl ne vem kakšno nevarnost. Bila je to bedasta in okrutna pobuda, ki je šla s časom na slabše in slabše, tako v sredstvih kot v ciljih in o kateri je dobro, da so Italijani prav posebno poučeni.«8* Ena izmed najbolj značilnih ilustracij takega stanja in ravnanja z avtohtono slovensko in hrvatsko manjšino v Trstu in Julijski krajini sploh je rezultat italijanskega štetja prebivalstva 1. decembra 1921; to je na osnovi občevalnega jezika na primer ugotovilo v Trstu zgolj 18.150 oseb s slovenskim občevalnim jezikom (na Tržaškem 28.781 ;M pri tem je med drugim značilno, da v Trstu niso ugotovili nobene osebe s srbskohrvatskim občevalnim jezikom, čeravno je bilo med člani tamkajšnje srbsko-pravoslavne občine veliko italijanskih državljanov. Samo v Dolini so našteli 22, v Miljah 12 oseb in v Marezigah 5 osebe s srbskohrvatskim občevalnim jezikom. Ze samo to, da se je v samem Trstu skrčilo število slovensko govorečega prebivalstva skoraj za dve tretjini, govori dovolj o grobem falzificiranju dejanskega stanja. Sicer pa so sami italijanski predstavniki na pripravah za sklenitev mirovne pogodbe z Italijo po drugi svetovni vojni označili štetje iz leta 1921 za nezanesljivo in neuporabno31 Takratni italijanski izvedenec prof. C. Schiffrer pa o tem štetju ugotavlja, »da najdemo v njem razen hib, ki izhajajo iz težav samega vprašanja (tu misli na občevalni jezik — op. J. J.), še več ali manj grobe potvorbe«3-' in »da so rezultati štetja absolutno v nasprotju s stvarnim stanjem stvari ter ne vzdržijo kritike.«'3 narodnostno fiziognomijo teh krajev, so prisilile lačno ljudstvo ob delitvi živeža k izjavam v korist priključitvi k Italiji. Razen tega so italijanske oblasti zaprle veliko naših šol in ukinile mnogo naših kulturnih institucij. Nadvse pa je žalostna usoda naših internirancev. Stotine intelektualcev in drugih vplivnih ljudi so deportirali, večino v verigah, v Italijo, tu so bili zaprti z zločinci ali konfinirani v močvirnatih in s pičlo hrano oskrbovanih krajih. (F. Šišič, Jadransko pitanje, str. 36 in druge, Zagreb 1920). 29 Trieste — storia falsa e storia vera, »LTtalia libera«, 22. nov. 1944. 30 Prim. Censimento della popolazione del regno dTtalia al I dicembre 1921, III, Venezia Giulia, Roma 1926, str. 198 in druge. 31 Memorandum, ki ga je predložila italijanska vlada konferenci zunanjih ministrov v Londonu septembra 1945 (Annoxe 6. Report of the Ethnical Groups in the Venetia Giulia, str. 10), pravi: »Comme il a deja dit, nous ne repondons pas de l'exactitude des statistiques portant sur le recensement en question : (namreč štetje leta 1921 — op. J. J.) 32 Op. cit„ str. 17. 33 Prav tam. str. 49. 624 Sodil je namreč, da so podatki štetja iz leta 1921 o slovenskem prebivalstvu sprejemljivi tam, kjer so isti kakor leta 1910 ali pa boljši v korist slovenskega elementa, da pa je v drugih primerih treba sprejeti podatke štetja iz leta 1910." Pri poznejših štetjih prebivalstva (1931 in 1936) niso več ugotavljali jezikovne pripadnosti prebivalstva v skladu z fašističnim načelom, »da je v Italiji samo en narod in en jezik: italijanski«:, to pa so striktno izvajali na vseh področjih. Ti dve štetji sta spričo tega zanimivi le zavoljo tega, ker prikazujeta splošno gibanje (porast) prebivalstva: v primerjavi s popisom leta 1910 se je število prebivalstva v Trstu leta 1931 povečalo na 249.574 prisotnih prebivalcev in v letu 1936 na 252.43? prebivalcev.35 V zvezi s štetjem 1931 velja dodati, da je bila odpravljena avstrijska upravna razdelitev, ki je še veljala za štetje leta 1921. Glede popisa 1936 pa je predvsem pomembno to, da je policija vzporedno s štetjem, kakor je razvidno iz italijanskih virov, izvedla še tajno narodnostno anketo; na osnovi te je baje ugotovila na Tržaškem okoli 40 tisoč Slovencev. Zdi pa se, da so poleg etnične pripadnosti ugotavljali tudi politično razpoloženje do fašističnega režima, saj so kasneje na osnovi teh podatkov novačili za kazenske enote, za tako imenovane »battaglioni speciali«.3' Štetje, ki ga je 1. oktobra 1945 izvedel v Julijski krajini oz. v Istri Jadranski inštitut pod vodstvom prof. J. Rogliča, je zajel nekaj krajev tržaškega področja;37 vzporedno je namreč tudi potekala anketa PNOO za Slovensko Pri-morje v Trstu in je trajala do začetka leta 1946. Zaradi prepovedi ZVU anketa ni bila dokončana, razen tega pa so takratne napete razmere na tem območju samo delo izredno otežkočile; to še posebej velja za tržaško mestno središče, saj je tu anketa dosegla komaj tretjino slovenskega prebivalstva. Spričo tega je mogoče jemati njene rezultate le kot enega izmed indicev, po katerem lahko sklepamo delno o takratnem narodnostnem ravnovesju na tem področju. Zani- 34 Gl. prav tam. 35 Gl. VII Censimento generale della popolazione, vol. II, parte prima: Italia settentrionale, Roma 1933, št. 674 in druge. Gl. tudi VIII Censimento generale della popolazione 21. aprile 1936, Popolazione residente e popolazione presente, secondo le categorie di attivita econo-mica in ciascun Comune del Regno, Roma 1937. 30 II Gazzettino, št. 130, 2. junija 1961. Gl. tudi F. Pagnacco, II dramma di Trieste nell'urto fra Italia e Slavia, str. 83 in naslednje, Trieste 1957. 87 Slovenci Italijani Boljunec......... 990 32 Boršt.......... 429 10 Dolina......... 862 13 Jezero.......... 32 — Kroglje......... 104 — Log........... 146 7 Mačkovlje........ 323 1 Milje.......... 867 4.345 Probenek........ 256 Ricmanje........ 553 12 Zabrežec......... 171 — (Cadastre national de 1'Istrie d'apres le Recensement du ler Octobre 1945, Sušak 1946) str. 574, 575. 40 Sodobnost 625 mivo pa je, da se ti podatki glede tržaških predmestij, okolice in ostalih krajev v glavnem povprek ujemajo s številnim stanjem slovenskega prebivalstva,88 kakršnega je tod ugotovil popis leta 1910. Iz tega zgolj fragmentarnega prereza zgodovinske geneze popisov prebivalstva in ugotavljanja jezikovne oziroma narodnostne strukture v Trstu in na tržaškem območju je mogoče (kljub nekaterim pridržkom) šteti popis iz leta 1910 kot kolikor toliko stvarno izhodišče za presojo narodnostnega ravnovesja na tem področju tudi po koncu druge svetovne vojne. Značilna je pri tem primerjava z delnimi podatki omenjene ankete PNOO v Trstu (1945, 46), ki se v splošnem (ob nebistvenih premikih) ujemajo z ugotovitvami popisa leta 1910. Tudi izvedenci štirih velesil med pripravami za sklenitev mirovne pogodbe z Italijo leta 1946, ki naj bi nepristransko in loco proučili etnično strukturo spornega območja Julijske krajine, so soglasno menili, da je štetje iz leta 1910 edina realna podlaga za vrednotenje etničnega stanja. Sicer pa so, kolikor se omejimo na ta primer, opazovanje komisije (točka 58 poročila izvedencev) v glavnem \ skladu z globalno narodnostno razopreditvijo, kakor jo je pokazal popis leta 3* Slovenci Hrvati oz. Srbi Trst — (predmestje) skupno . 27.017 621 Barkovlje........ 2.017 57 Greta......... 1.580 54 Kjadin......... 615 9 Kolonija........ 1.242 19 Lonjer......... 885 13 Rocol ......... 2.182 32 Rojan......... 2.342 49 Sv. M. Magd. Zg...... 2.229 32 Sv. M. Magd. Sp...... 4.045 83 Skedenj......... 3.222 112 Škorklja........ 1.559 59 Verdelj......... 4.578 95 Zg. Carbola....... 1.025 7 Trst (okolica) skupno . . . 8.054 39 Bazovica........ 773 — Bane.......... 210 — Gropada........ 423 — Kontovelj........ 954 7 Miramar........ 18 — Opčine......... 2.032 32 Padriče......... 298 — Prosek......... 1.114 — Sv. Križ........ 1.512 — Ostali kraji na Tržaškem Devin......... 499 — Dolina......... 3.850 5 Mavhinje........ 798 — Milje.......... 110 — Nabrežina........ 1.450 1 Slivno......... 300 — Šempolaj........ 450 — Veliki Repen....... 518 — Zgonik......... 1.216 — 626 1910, ko ugotavljajo glede Trsta, »da je mestno središče domala popolnoma italijansko, večina predmestij, ki so v neposredni zvezi z mestom, ima znatno italijansko manjšino, naselja na periferiji pa so skoraj izključno slovenska.«" (Se nadaljuje) Dr. Janko Jeri 627 P RIC E VA N J A IZKRIVLJENA RESNICA (Konec) II Po zaokroženi oceni takratne angloameriške vojaške uprave v coni A STO na osnovi volilnih rezultatov za občinske samoupravne organe (12. in 19. junija 1949) je bilo takrat v Trstu 50 tisoč, na vsem področju pa 63 tisoč prebivalcev slovenske narodnosti.40 Tudi ta ocena je le za dobrih deset odstotkov nižja v primerjavi z rezultati leta 1910. Ob popisu v takratni coni A STO 4. novembra 1951. ki je bil hkrati s popisom v italijanski republiki, so študijsko pripravili posredno metodo, s katero naj bi ugotovili tudi narodnostno pripadnost anketirancev. Ta metoda naj bi bila v odgovoru na dve vprašanji, in sicer: znate italijansko oziroma znate slovensko, pri tem pa naj bi prizadeti preprosto podčrtal jezik, ki ga bolje obvlada, in se tako izjavil o svoji narodnostni pripadnosti. Ta zamisel pa se ni uresničila zavoljo nasprotovanja takrat- 40 Trieste Handbook 1950, Information and public relations division of Allied Militarv Government. British — United States zone 1950. Prim. tudi Ivan Rudolf, La minorite slovene en Italie, Europa ethnica, 1965, str. 18. 4S Sodobnosl 745 nega političnega svetovalca pri ZVU, ker ni dovolil, da bi se ta hkratni popis v coni A v čimerkoli razlikoval od tistega v Italiji.41 Sicer pa so bili organi angloameriške vojaške uprave pri tem toliko dosledni, da med drugim niso poskrbeli niti za izdajo popisnih navodil v slovenskem jeziku, čeravno so leto dni prej ugotovili, da živi na njihovem področju 65 tisoč slovenskih prebivalcev, še ena razlika: prejšnji popisi so potekali na osnovi katastrskih občin. medtem ko so tokrat popisni organi vpeljali nove popisne okoliše. Seveda je bila s tem otežkočena primerjava s prejšnjimi štetji, saj je bilo na temelju prejšnjih popisnih okolišev lahko ugotovili mestne okraje z italijansko večino in slovensko manjšino, predmestja s slovensko večino in italijansko manjšino ter okolico s slovenskim prebivalstvom. Pri tem popisu pa je vse območje tržaške občine sestavljalo en okoliš, v katerem bi imeli seveda Italijani, kolikor bi izvedli tudi etnično anketo, veliko večino.'12 Za štetje 4. novembra 195141 so poskrbeli občinski uradi skupno s takratnim conskim uradom za štetje, medtem ko je bilo kasnejše tehnično delo zaupano zaradi aneksionistično usmerjene politike angloameriške vojaške uprave osrednjemu italijanskemu statističnemu uradu v Rimu. čeprav formalno takrat Italija ni imela nikakršne pristojnosti na tržaškem ozemlju, oziroma v coni A STO. Ne bi se spuščali v tem uvodnem splošnem delu (podčrtal J.Š.) v številčne podrobnosti, vendar je nujno ugotoviti, da razni kasnejši poizkusi, da bi redi-menzionirali slovensko prebivalstvo (od poizkusov za modificiranje štetja i/ ieta 1910 do svojevoljnega in objektivno neutemeljenega sklepanja po raznih indicih) ne v /držijo stvarne kritike, (dede prvega v iilika doslej iz italijanske strani še nimamo strokovno podprtega dela. ki bi stvarno dokazalo pretitanost rezultatov v revidiranem štetju leta 1910.41 medtem ko gre pri drugem vidiku predvsem za ugotavljanje etničnega ravnovesja (še posebej to velja za mesto Trst) na osnovi posrednih metod, kakršni sta med drugim vpisi v šole s slovenskim učnim jezikom ter rezultati političnih volitev. Spričo specifičnih razmer na Tržaškem — to velja izrecno podčrtati — je aplikacija prve in druge metode zelo dvomljive vrednosti in ni ustrezna niti za zgolj približno presojo etnične strukture oziroma ravnovesji;. Dovolj je le pregled o zastoju v pisov v slovenske osnovne in srednje šole od leta 1945 do šolskega leta 1964/05. ko se je zmanjšal vpis v osnovnih šolah 41 (il. Censimento. revija Trieste«. št. 43, maj, junij 1961. *- Gl. Lavo Certnelj. Cona A STO v luči podatkov zadnjega ljudskega štetja. Naši razgledi, št. 20, 10. oktobra 1955. 43 Osrednjega pomena štetja leta 1951 so ugotovitve o številu prisotnega prebivalstva Devin Nabrežina.......... 3.557 Repentabor............ 590 Milje.............. 12.488 Dolina ............. 4."49 Zgonik............. 1.524 Trst .............. 270.164 Tržaško ozemlje.......... 294.642 (IX. Censimento della popolazione 4. novembre 1951. voltime I Fase. 28, Territorio di Trieste. Roma 1956). str. 12. 15. 44 Tako je Diego De Castro že leta 1955 napovedal svojo knjigo o avstrijskem štetju leta 1910 in je za svoje delo leta 1961 prejel zlato medaljo tržaške občine, vendar pa njegovi izsledki doslej še niso znani širši javnosti. 746 od 4278 na 1044 otrok, v srednjih pa od 2028 dijakov v šolskem letu 1952/53 na 1050 dijakov \ šolskem letu 1964/65.**Očitno je namreč, da ni nastal tako občuten padec (osnovne šole) nemara zaradi nenadne izselitve slovenske manjšine (saj je ta bila prav neznatna) ali tako občutno skrčene natalitete o/, podobnih razlogov, marveč je to značilen pojav, po katerem je moč sklepati o raznih pritiskih na manjšino in o okoliščinah, zaradi katerih se slovenski starši, kakor bi bilo normalno pričakovati, ne odločajo za šolo. kjer bi njihove otroke poučevali v materinem jeziku. Načelno moram priznati*, piše o tem C. Schiffrer. da slovenske družine, ki nameravajo ohraniti svoj jezik in čustva, vpisujejo svoje otroke v slovenske šole, toda to se ne dogaja vedno, predvsem ne pri nižjih mestnih slojih iz oportunističnih. nebrižnih ali drugih razlogov.* Tudi če bi sprejeli omenjeno tezo o oportunizmu. pa ni moč mimo dejstva, da so korenine tega pojava v celotnem spletu materialnih in psiholoških odnosov med slovensko manjšino in italijansko večino,46 toda o tem bomo v zadnjem delu še razpravljali. Vsekakor pa že omenjene osnove zadostujejo za ugotovitev, da je ta posredna metoda, kolikor jo apliciramo na tržaško območje, bistveno nezanesljiva in spričo tega nesprejemljiva za kakršnokoli sklepanje o številčni moči slovenske manjšine. Isto velja za domneve na osnovi rezultatov političnih volitev, in sicer: prvič, spričo močne politične razcepljenosti slovenskih volivcev .ploh. in drugič, ker gre velik del slovenskih glasov raznim italijanskim strankam v nasprotju na primer s stanjem izpred prve svetovne vojne, ko je \elika večina slovenskega prebivalstva volila za slovensko nacionalno in socialno-deinokratsko stranko. '"' Primerjalno značilni so podatki \pisa \ italijanske osnovne šole /a obdobje 1947—19". V šolskem letu 1946/47 je bilo na tržaškem področju skupno v italijanskih šolah 15.964 učencev (Bollettino di statistica >Zona A< della Venezia Giulia e /.ona anglo-americana del Territorio libero — anno 1947. stran 9. Trieste 195I), medtem ko je v šolskem letu 1957/58 znašalo to število 14.707 učencev (Bollettino di statistica del Territorio di Trieste pubblicato delTufficio statistiche. censi-menti e studi del Commissariato generale del Governo. stran 21. luglio-agosto 1958), to pa pomeni v primerjavi s stanjem pred desetimi leti minimalen padec, ki je v skladu z zmanjšanjem rojstev. 48 Nekatere odtenke teh odnosov načenja D. Pahor v članku jO vzrokih padanja števila učencev v slovenskih Šolah« (Primorski dnevnik. 16. maja 1965), ko piše med drugim: Zelo veliko vlogo pri vpisovanju slovenskih otrok v italijansko šolo igra strah. V koliki meri je ta strah upravičen in kje. je težko reči. Ob popolnem proučevanju tega vzroka bi prišli do kaj različnih zaključkov. Eno pa je gotovo. Med Slovenci je ustvarjena taka psihoza, da je učinek strahu mnogo večji od dejanskega pritiska. Navajam konkreten primer, ki dokazuje, da ni pritisk povsod enak. Razumljivo je. da ne morem navesti primera s polnim imenom. Neki oče je vpisal svojega prvega otroka v slovensko šolo. Kasneje je dobil službo v neki javni ustanovi. V času njegovega službovanja je bil goden /a šolo njegov drugi otrok. Vpisal ga je v italijansko šolo — zaradi pritiska. Ko je kasneje prešel v drugo službo, tudi v javni ustanovi, pa je, osvobojen pritiska — vpisal tretjega otroka zopet v slovensko šolo. Neka obširnejša anketa je zbrala kaj raznolike »vzroke«, za vpis slovenskih otrok v italijanske šole. Na primer: >da bi oče lahko napredoval v službi : .ker gre učenec vsako leto na zdravljenje v notranjost države«; ker je bila brezposelnemu očetu obljubljena podpora«: ker ni oče — profesor še ,di ruolo'«; >da bo učenec (seveda, ko bo dokončal šolanje) dobil službo na pošti?: ker nima oče še urejenega državljanstva« in tako dalje. 48* 747 Te specifične tržaške razmere v primerjavi z demokratičnim svobodnim odločanjem precej izkrivljene, priznavajo tudi nekateri kompetentni italijanski avtorji; ti so ob anketi beneškega dnevnika II Gazzettino 4" junija 1961 razpravljali, ali je umestno ugotavljati etnično pripadnost na Tržaškem med rednim popisom prebivalstva oktobra leta 1961. in menili, objektivni pogoji še niso dosegli tiste stopnje, ko bi bila stvarno mogoča taka anketa. Tržaški župan Mario Franzil je sodil, da se mu ne zdi pametno reševati ta tako delikaten in pereč problem v teh nezrelih časih.c48 Manlio Udina (profesor mednarodnega prava na tržaški univerzi) pa je bil prepričan, da je vprašanje tako zapleteno, da ga bo pač težko razčistiti v nekaj mesecih do ljudskega štetja (to je izjavil meseca junija — op. J. J.); »sploh pa ne vemo.« nadaljuje, »koliko bi tako štetje ustrezalo samim članom manjšine. Koroška nas tu lahko uči.« Zato bi bilo treba po njegovi sodbi počakati na določitev splošnih kriterijev za vso Italijo, še bolje pa počakati na splošna načela OZN za ljudska štetja po vsem svetu.49 Sicer pa tudi dejstvo, da so se italijanski strokovnjaki izrekli za različne variante posredne metode, kaže njihovo prepričanje, da so najresneje dvomili o zanesljivosti izidov, ki bi jih dobili z neposredno zastavljenim vprašanjem o narodnostni pripadnosti. C. Schiffrer se je zavzel za rehabilitacijo svoje po-jiisne variante iz leta 1951:"'8 ki smo jo že omenili \ zvezi s štetjem 4. no\embra 1951 na tržaškem območju (prof. C. Schiffrer je bil takrat podpredsednik cone 48 Prav tam. 48 II Gazzettino. 9. junija 1961. št. 136. 47 Anketa beneškega demokristjanskega glasila, ki se je začela z uvodnim člankom »Quanti sono gli Slovenj a Trieste«. je na italijanski in slovenski strani zajela več kvalificiranih oseb. ki se strokovno ali politično ukvarjajo z manjšinskim vprašanjem. Ena izmed njenih resnih pomanjkljivosti pa je bila. da ni upoštevala mnenj in sugestij vseh političnih krogov. Tako je izpustila predstavnike takratne leve opozicije (komuniste in socialiste), ki so že pred tem sprožili več konstruktivnih pobud za rešitev nekaterih ključnih vprašanj slovenske manjšine v Italiji. w 17. februarja 1955 je C. Schiffrer na sedežu tržaške socialno-demokratskc stranke predaval o narodnostnem ugotavljanju prebivalstva na tržaškem območju, v predavanju je med drugim dejal, da pridejo za to v poštev tri metode: anagrafska, volilna in statistična. Po prvi bi morali imeti v Trstu namesto dosedanjega enotnega anagraf-skega urada dva, in sicer italijanskega in drugega slovenskega. V nekaterih deželah že imajo tako razdelitev; to omogoča, da že vna|)rej določijo sorazmerno število predstavnikov v posamezne javne organe, s čemer bi se bilo tudi mogoče izogniti političnim bojem znotraj obeh narodnostnih skupin. Po volilni metodi pa bi vsak volilni upravičenec prejel glasovnico za poseben referendum, na njem bi sleherni volivec na glasovnici označil svojo narodnost. Otroci, ki nimajo volilne pravice, bi izročili glasovnice staršem, da bi jih zanje izpolnili. Referendum bi moral biti zajamčeno tajen. Za tretjo — statistično metodo pa je sodil C. Schiffrer. da je najbolj sprejemljiva in tudi edino možna. Po tej metodi naj bi bilo narodno.stno štetje hkrati s splošnim popisom prebivalstva. Anketiranec naj bi odgovoril na vprašanje o znanju jezikov; v posebni koloni bi bili namreč označeni jeziki: italijanščina, nemščina itd; anketiranec pa bi na praznem prostoru poleg posameznega jezika odgovoril z »da ali ne«, razen tega pa bi moral podčrtati jezik, katerega bolje pozna. Kot drugo, podrejeno rubriko je Schiffrer še predlagal vprašanje, o »jeziku, ki ga prizadeti uporablja v družini«. Iz odgovorov na obe vprašanji hi statistik posredno dobil odgovor, kateri etnični skupini prizadeti pripada. 748 A pod angloameriško vojaško upravo). Diego De Caslro (od leta 1952 do 1954 je bil politični svetovalec italijanske vlade pri ZVU) pa je predlagal metodo, ki je vsebovala tri vprašanja: 1. ali anketiranec govori italijansko ali kateri italijanski oziroma ladinski dialekt: 2. ali govori kateri slovenski jezik ali dialekt in 5. ali govori pravilno druge jezike.51 Ta svojevrstna, komplicirana varianta jezikovnega indica, kakor si jo je zamislil De Castro (zdaj profesor statistike na torinski univerzi), je bila slabša od Schiffrerjeve sugestije in spričo neizbežnih negativnih posledic takega anketiranja celo manj sprejemljiva kot neposredno, suho vprašanje o občevalnem jeziku. De Castrova metoda bi namreč v etnično strukturo tega mešanega jezikovnega področja vnesla primitiven, tako imenovani ,;vindišarski kompleksu ki bi umetno cepil, drobil anketirance v Slovence, napol Slovence, pa v Italijane in napol Italijane; s tem bi bila ustvarjena podlaga za nadaljnje širjenje teh izkrivljenih in skrajno dvomljivih etničnih fenomenov. Izmed slovenskih predstavnikov se je 1. Rudolf, ko je odgovarjal na anketo beneškega dnevnika, zavzel za zajamčeno tajno anketo v okviru demokratičnih volitev z glasovnico, ki bi vsebovala vprašanje o materinem jeziku.52 T. Simčič je zagovarjal indirektno jezikovno metodo, medtem ko je A. Kacin sodil, da bi bila navedba rojstnega kraja staršev zelo koristna informacija, vendar pa je štel za najbolj umestno jezikovno posredno metodo z utemeljitvijo, »da tisti, ki v Trstu zna slovensko, gotovo pripada slovenski etnični skupini.53 V sklepnem komentarju ob zaključku ankete se je 11 Gazzet-tino« izrekel za umetnost in nujnost ugotavljanja etnične pripadnosti z indirektno metodo.64 Zelo značilno tudi za namen tega popisa z vzporednim ugotavljanjem etnične pripadnosti oziroma za namen krogov, ki so se zanjo potegovali je. da so se ne glede na široko zavračanje občevalnega jezika slednjič vendarle odločili prav za to metodo, čeprav v nekoliko modificirani obliki. Upoštevaje že omenjene specifične razmere je to pravzaprav pomenilo poizkus legalizirati tisto stanje materialne in duhovne neenakopravnosti, s katero so že v polpre-teklem razdobju poizkušali vsiliti Slovencem status podrejenih, drugorazrednih državljanov. Avstrijska administracija se je odločila za občevalni jezik, ker je to bilo v korist zlasti avstrijskim Nemcem ter priviligiranim narodom v takratni monarhiji, a v škodo Slovencem. Hrvatom. Čehom. Slovakom in Rusinom. »Dvo-smiselnost občevalnega jezika«, meni tudi italijanski avtor C. Schiffrer, sploh favorizira vladajoči razred na škodo vladanega, mestno prebivalstvo s starejšo civilizacijo na škodo kmečkega ljudstva z recentnejšo civilizacijo, katere člani so bolj podvrženi denacionalizaciji.«35 Sama formula občevalnega jezika je od leta 1880, ko so jo uvedli v popise prebivalstva takratne monarhije, doživela nekatere spremembe. V osemdesetih letih so povpraševali po jeziku, katerega anketiranec »uporablja v navadnem občevanju .5'' medtem ko je italijansko 51 II Gazzettino, 4. junija 1961, št. 132. 52 11 Gazzettino, 8. junija 1961, št. 135. 53 Prav tam. 54 II Gazzettino, 11. junija 1961, št. 138. 55 Autour de Trieste. str. 18. 56 Ukaz ministrstva za notranje zadeve z dne 20. avgusta 1910 je vseboval tudi napotila, pri tem pa je bil najpomembnejši odstavek 17 teh »Podučil«, ki določa, kako je treba izpolnjevati številne naznanilnice. »Za vsako osebo.« tako pravijo navodila, »naj se pove jezik, katerega se poslužuje v navadnem obče- 749 štetje leta 1921 zastavljalo vprašanje o jeziku, ki ga prizadeti običajno govori llingua abitualmente parlata);57 popis prebivalstva leta 1961 pa je skušal ugotoviti etnično pripadnost z vprašanjem o jeziku, ki ga anketiranec ponavadi govori v družini (lingua abitualmente parlata iu famiglia). Razlike med temi tremi osrednjimi variantami pa niso tolikšne, da bi bistveno spremenile osnovni koncept, to pa pomeni, da se tudi glavne napake (e metode niso občutneje zmanjšale. Aplikacija te metode je torej že vnaprej s svojo negativno dediščino obremenila popis prebivalstva na Tržaškem 15. in 16. oktobra 196I.58 Slovenska javnost na Tržaškem je že pred popisom opozarjala (skupna izjava vseli slovenskih političnih in kulturnih organizacij 5. oktobra 1961). da so oblasti izbrale najmanj primeren in najbolj neugoden način za popis prebivalstva po narodnosti, kajti prebivalci se bodo morali izjaviti o občevalnem jeziku v družini. Jasno je namreč, da bo tak popis nujno izkrivil izide \ narodnostno mešanih krajih, kjer je veliko mešanih zakonov, optantov in Slovencev, zaposlenih v italijanskih družinah ali živečih v skupnostih..« Tudi G. Botteri (sekretar tržaškega vodstva demokristjanske stranke) je svetoval oblastem, naj pokažejo iskreno razumevanje za sugestije manjšine: pri tem je omenil, da so se Slovenci izrekli proti štetju z utemeljitvijo, češ da je še preblizu čas fašističnega in nacističnega preganjanja in je štetje zaupano državnim uslužbencem, o katerih nepristranosti Slovenci resno dvomijo.5" Ob tem je nujno ugotoviti, da so se odgovorni krogi administracije odločili za metodo, ki jo je prizadeta manjšina kategorično odklonila, in postavili slovensko prebivalstvo pred izvršeno dejstvo. Slovenska javnost je šele 27. septembra 1961 zanesljivo zvedela, da bo vzporedno s popisom tudi anketa o jezikovni pripadnosti.60 Navodila za izvedbo popisa so razdelili z zamudo; to velja tudi za popisnice v slovenščini. medtem ko so razglase o popisu v slovenskem jeziku nalepili le v vaseh (frak- vanju, vsekakor pa samo eden izmed tu imenovanih jezikov, in to: nemški, češki, moravski-slovaški. poljski, maloruski, slovenski, srbski-hrvatski. italijanski, ladinski. romunski, madžarski. 57 Štetje 1. decembra 1921 je bilo do takrat šesto v Italiji, odredil pa ga je kr. dekret št. 457, 7. aprila 1921. Posebno ministrsko navodilo izrecno ureja tudi popis prebivalstva, ki običajno ne govori italijansko: naloga uradnika je bila, da v občinah, kjer bivajo družine, ki navadno ne govore italijanskega jezika (parlanti abitualmente un idioma non italiano) beleži v posebni rubriki število takih družin, kakor tudi narečje (jezik), ki ga navadno govore. 58 Odlok predsednika republike o popisu prebivalstva z dne 8. septembra 1961 je bil objavljen v Uradnem vestniku Generalnega vladnega koraisariata šele 25. oktobra 1961; torej že po izvedenem popisu in ni vseboval stolpca 11 o jeziku, ki ga prizadeti navadno govori v družini. Spričo tega so predstavniki vseh slovenskih političnih skupin (13. novembra 1961) v skupni izjavi ocenili po narodnosti kot nezakonit, pri tem pa v protestu poudarjajo, da je bil: a) odlok predsednika republike št. 1011 z dne 8. septembra 1961 je bil raz-fegujen na Tržaško ozemlje šele z odlokom vladnega generalnega komisarja št. 50. 21. oktobra 1961. to je 7 dni po popisu: b) da je obrazec ISTAT/CP/1 — nezakonit, ker ni predviden v zakonu, ki je bil raztegnjen na naše ozemlje. Tudi stolpec 11. ki govori o občevalnem jeziku v družini, ni predviden v predsednikovem odloku in ne v odloku vladnega generalnega komisarja. (Jadranski koledar 1963, str. 35.) 59 Gl. II Gazzettino, 8. junija 1961, št. 155. 60 Gl. Primorski dnevnik. 29. septembra 1961. št. 251. 750 cijah) tržaške občine. Med popisovalci so bili Slovenci neznatno zastopani. Izmed 338 je bilo Slovencev po izjavi odbornika tržaške občine dr. Gaspara le 25 do 30. Če upoštevamo takratni splošni položaj slovenske manjšine na Tržaškem, metodo popisa in izvedbe, je bilo po vsem tem pričakovati, da bodo tako dobljeni izidi v protislovju z dejanskim stanjem. Iz rezultatov, kakor jih je objavil citirani tržaški dnevnik, je razvidno, da je število tistih, »ki v družini navadno govore slovensko . celo mnogo manjše, kakor so to predvidevale prejšnje, tudi najbolj nizke napovedi z italijanske strani.61 Na voljo še ni podrobnejših podatkov (ko je bilo to napisano) za posamezne enote, vendar je tudi za presojo splošnih razmer, v katerih živi slovenska manjšina na Tržaškem, zanimiva tale primerjava: omejimo se zgolj na statistične podatke iz štetja leta 1%1. ko so ugotovili 25.582 oseb s slovenskim •družinskim jezikom, in si oglejmo oceno ZVU leta 1950. torej pet let po koncu vojne: na osnovi te so menili, da je na istem področju en in polkrat več (63.000) pripadnikov slovenske etnične skupnosti. K temu velja dodati, da je bilo izseljevanje slovenskega elementa v razdobju 1950—1961 prav neznatno, umrljivost normalna, zato se po vsem upravičeno zastavlja vprašanje: kam je v enajstih letih izginilo, sklepajoč po teh podatkih, skoraj 38 tisoč slovenskih prebivalcev? Kvalificirani predstavniki slovenske javnosti pač ob tem upravičeno poudarjajo (skupna izjava 15. novembra 1961). da odločno odklanjajo sleherno sklicevanje na tako pridobljene izide popisa in morebitno izkoriščanje v škodo slovenskega prebivalstva Tržaškega ozemlja. "- Tudi javnost v matični deželi je zavrnila ta popis.*3 61 Ugotovitve jezikovne ankete (povzeto po 11 Piceolo, 4. junija 1965, št. 57291 so naslednje: Rezidentno prebivalstvo Skupaj rez. -------------------------------------------- kocine prebivalstvo s slov. obč. z italijan- jezikoui skini Trst........ 272.723 15.819 236.101 Dolina....... 5.175 4.137 1.052 Milje........ 12.638 972 11.651 Devin-Nabrežina . . . 6.151 2.992 5.152 Zgonik....... 1.318 1.148 164 Repentabor..... 640 514 125 Prim. tudi Un interessante indagine statistica. In citta 25.582 sloveni secondo il censimento del 1961, 11 Gazzettino, 30. junija 1965. št. 153. 62 V zvezi s iem je zanimiv odgovor, ki ga je podal podtajnik v predsedstvu vlade na interpelacijo V. Vidalija (sedaj senatorja, izvoljenega na listi KT'1) o popisu prebivalstva po jezikovni pripadnosti. Ta popis je bil izveden«, je izjavil podtajnik. »da bi dobili čimbolj resnično podobo o sedanjem dejanskem položaju obeh jezikovnih skupin, ki živita na ozemlju, njih številčnega razmerja in končno porazdelitve slovenske skupine med občinami samega ozemlja: (Primorski dnevnik. 23. januarja 1962, št. 19). Zanimiva je tudi izjava tržaškega župana M. Franzila o popisu, v kateri pravi: »Vsa stvar bi bila bolj huda. če bi povpraševali po etnični skupini in lupo občevalnem jeziku. Toda štetje ni bilo narodnostnega značaja, kar pomeni, da je bilo vprašanje o jeziku le kulturnega značaja«; (Primorski dnevnik. 24. oktobra 1961. št. 252). "' Z jugoslovanske strani je poleg informacij v časopisju J. Jeri v svojih člankih [izšli so V »Borbi«, Naših razgledih- (7. oktobra 1961; št. 19 in Delu | z genezo štetij na Tržaškem označil pomen in posledice nameravanega štetja. Članek v Borbi; (Povodom najavijenog popisa po nacionalnosti v Trstu. 9. ok- 751 To statistično skrčenje avtohtonega slovenskega elementa na 8.6 odstotkov vsega rezidentnega prebivalstva na Tržaškem pa vsebuje tudi vidik dejanskega stanja in je sorazmerno zanesljivo merilo o stopnji nenormalnosti, če uporabimo ta izraz, splošnih razmer na tem področju, še posebej tistih, ki zadevajo odnose med obema tu živečima narodnostima. Iz vidika, da podpirajo naseljevanje italijanskega etničnega elementa na slovenskem etničnem ozemlju, so značilni podatki o etničnem ravnovesju v občini Devin-Nabrežina: po popisu oktobra 1961 je tu živelo 5152 Italijanov nasproti 2992 Slovencem, čeprav so imeli do še pred leti slovenski prebivalci prepričljivo večino (po rezultatih štetja iz leta 1910 je takrat v tej občini živelo 575 oseb z italijanskim občevalnim jezikom nasproti 5978 osebam s slovenskim: medtem ko po italijanskem popisu leta 1921 656 oseb z italijanskim nasproti 5164 osebam s slovenskim občevalnim jezikom).64 Ugotovitev iz vsega tega je, da splošno stanje oziroma sistem posebne manjšinske zaščite (kljub nekaterim pozitivnejšim tendencam v zadnjem času) ni dosegel ravni, ki bi zagotavljala slovenski manjšini stvarno enakopravnost in možnost za skladen, normalen narodnostni razvoj.65 Ni še ustvarjeno tako splošno ozračje, v katerem se bo manjšina počutila zares enakopravno in brez kompleksov inferiornosti. Ta splošna atmosfera pa je splet zelo finih, delikatuih medsebojnih odnosov, ki se dotikajo skoraj vseh področij — od tako imenovanih materialnih manjšinskih pravic do skrajno subtilnih psiholoških, mentalnih pa tudi moralnih dejstev. Seveda pa je to ozračje, če ga vzamemo kot omenjeni kompleksni pojem, odvisno predvsem od tako imenovane večine oziroma njenih stališč ali priznava manjšino kot popolnoma enakopravno skupnost, ki ji gredo vse pravice (posebna zaščita) skupinske in individualne. O dejanski in vsebinsko objektivni zaščiti manjšine torej lahko govorimo le tedaj, ko so podrobno in dejansko opredeljene pravice manjšine kot celote, da se ji tako zagotovi možnost stvarnega, skladnega razvoja manjšini Kot celoti in njenim pripadnikom kot posameznikom. To sta sicer dva pravna naslova, vendar pa se morata, kolikor želimo manjšino učinkovito zavarovati, v svojih posebnih ukrepih skladno medsebojno dopolnjevati. Tako imenovana večina namreč ne sme storiti nič takega, kar bi utegnilo zanetiti sum, da želi delati umetne razlike zaradi nekaterih nepomembnih razlik glede kraja bivanja, narečja, politične usmerjenosti (npr. problem vindišarstva« na Koroškem) ali podobno. Skratka, ustvariti je treba take splošne možnosti, tako atmosfero, da pripadnik manjšine ne bo čutil tobra 1961. št. 265), ki je vzbudil odmev tudi v italijanskem in tujem tisku (II Giorno. 10. oktobra 1961 in Neue Ziiricher Zeitung 15. oktobra 1961). je po besedah Draga Kunca, predstavnika Državnega sekretariata za zunanje zadeve na redni tedenski tiskovni konferenci 15. oktobra 1961 v Beogradu, v glavnem pravilno osvetlil problem na podlagi podatkov, ki jih je obrazložil« (»Delo«. 14. oktobra 1961, št. 283). 64 Diego De Castro, II problema di Trieste, str. 282. Bologna 1952. Prim. tudi I.Rudolf, op. cit. str. 22. 65 Gl. podrobneje esej J. Jeri, »Jugoslovansko-italijanski odnosi in nekateri vidiki položaja manjšin na obmejnem narodnostnem mešanem področju?. (Razprave in gradivo INV. 4—5. 1966). Prim. tudi od istega pisca Ustvarjalna koeksistenca in manjšine. Vprašanje naših dni, 18. januarja 1961, št. 1; dalje od istega avtorja. Ob ustanovitvi samoupravne dežele Furlanija-Julij-ska krajina. Teorija in praksa, junij 1964. št. 6. Informativno je bil upoštevan tudi rokopis INV B. Marušiča iLjudska štetja in popisi narodnosti na tržaškem« (vodja raziskave J. Jeri). 752 niti najmanjšega strahu ali kakršnekoli neugodnosti, ko se izjavi, da je pripadnik manjšinske skupine.86 Kolikor pa bi tudi ustvarili omenjene nujne osnovne pogoje, je sam način, metoda bistvenega pomena, da bi taka, stvarno nepristransko ob polnih demokratičnih jamstvih izvedena anketa ob polnem soglasju prizadete manjšine (to velja izrecno poudariti) ugotovila etnično ravnovesje na tem mešanem področju. Upoštevaje zgodovinsko genezo vprašanja, bi bila najboljša možnost raziskava etničnega izvora prebivalstva še posebej spričo brutalnega raznarodo-valnega asimilacijskega pritiska v komaj minulem razdobju (fašizem). Ker pa bi bilo to spričo specifičnih tržaških razmer verjetno težko izvedljivo, se zdi še vedno najustreznejša indirektna metoda z vprašanjem o materinem jeziku.67 se pravi .jezik, ki ga kdo govori v domačem krogu v zgodnji otroški dobi ne glede na to, če ga še govori ali ne,« kakor ga je definiralo priporočilo OZN.88 Dokument še posebej opozarja, da je ta metoda najbolj prikladna za »države, kjer se lokalno narodnostne skupine hitro asimilirajo in hitro navadijo prevladujočega jezika: spričo tega je najboljši način za dosego natančnih podatkov o izvoru in narodnostni pripadnosti pri zbiranju podatkov o materinem jeziku.« Če Id apliciramo na naš primer, se zdi, da je bila ta definicija napisana skoraj na hrbet razmer in odnosov na sedanjem tržaškem območju. Sprejem načela glede materinega jezika po tej interpretaciji pa je le en vidik vprašanja, drugi, nič manj pomemben, pa je v tem, da se zagotovi prizadeti manjšini stvarno enakopravna soudeležba v vseh stopnjah popisovalnega postopka — od oblikovanja vsebinskih kriterijev do tehnične izvedbe in nadzorstva. Dosedanje zgodovinske izkušnje pač vsebujejo dovolj prepričljivih dokazov, da je bil doslej popisovalni aparat v izraziti protislovenski funkciji in si je prizadeval na najrazličnejše načine potvarjati podatke. Za stvarno, objektivno narodnostno anketo je torej nujna izpolnitev treh osnovnih pogojev: 1. ustvaritev takih splošnih razmer na anketiranem področju, da pripadnik manjšine ne bo čutil niti najmanjše bojazni, če se neposredno ali posredno označi za člana manjšinske narodnostne skupnosti; 2. ustrezna metoda, z njo pa mora predvsem soglašati prizadeta manjšina in 3. integralna, enakopravna soudeležba predstavnikov manjšine v vseh stopnjah popisovalnega postopka. V primeru obravnavanega popisa na Tržaškem (oktobra 1961) ni bil \sebinsko. stvarno izpolnjen niti eden izmed teh elementov, zato rezultatom tako izvedene ankete ni mogoče pripisovati niti vrednosti docela približnega indica narodnostnega ravnovesja na anketiranem področju. Dr. Janko Jeri 66 Intervencija J. Jerija (17. junija 1965) na mednarodnem seminarju OZN o pravicah človeka v večnacionalnih skupnostih (Ljubljana od S. do 22. julija 19651. 67 Slovenci so se že pred prvo svetovno vojno zavzemali, da bi kot kriterij pri ugotavljanju narodnostne pripadnosti namesto občevalnega vpeljali materin jezik, to pa velja za nekatere, druge slovanske narode takratne monarhije. Uvedbo materinega jezika je v avstrijskem parlamentu zahteval Čeh Hubka že 16. oktobra 1907, pa njegov sonarodnjak Kramar (23. junija 1910) tik pred splošnim popisom leta 1910. Avstrijska poslanska zbornica je 20. junija 1910 sklenila, naj v popisne naznanilnice vneso rubriko »narodnost«, vendar je to vlada zavrnila in je ostalo pri sobčevalnem jeziku*. 68 Statistične študije — serija M, št. 27, Načela in priporočila, ki se nanašajo na narodnostna štetja prebivalstva. Statistični urad Združenih narodov, OZN New York 1958, str. 19, 20. 753