Kmetijski pouk v ljudski šoli. Spisal A. Likozar. (Dalje.) metovavcu je potrebno, da pozna svojo zemljo, katero obdeluje, zakaj on ima ravno z zemljo največ opravka. Učitelj naj bi učencem najprvo razložil, kako je rodovitna zemlja nastala in še neprenehoma nastaja. Vsako kamenje, najsi je še tako trdo, razpada, ako pride v dotiko z zrakom, deževnico in z različno toploto. Ako kamenje razpade v majhne koščke, pravimo, da je sprstenelo. Najraanjše dele sprstenelega kamenja imenujeino prst, nekoliko večje delce pa pesek (drobiž), ki še vedno razpada v prst. Vsaki prsti je pa primešanih tudi nekaj segnilih rastlinskih in živalskih ostankov. Kakor hitro kako kamenje začne razpadati, takoj se nanj naselijo različni lišaji, ki dobivajo živež nekaj iz sprstenelega kamenja, največ pa iz zraka. Ko lišaji segnijo, je že toliko prsti, da se lahko naselijo inahovi. Med mahovi se krnalo prikažejo prve trave. Ko sta segnili mahovje in prva trava, je že toliko rodovitne prsti, da se lahko naselijo druge rastline. Vsaka strohnela rastlina pomnoži prvotno prst s snovtni, katere je prej saraa iz zraka povžila. Med tem se primešajo prsti še razni živalski odpadki — in rodovitna zemlja je tu. Zemlja pa ne ostane vsekdar na istem raestu, kjer je nastala iz sprstenelega kamenja, arnpak jo deževnica odnaša. Ako je zemlja ostala tarn, kjer je nastala, jo imenujerno prvotno zemljo. Prvotna zeralja se nahaja navadno na visokih legah. Po deževnici, potokih in rekah nanešena zemlja se pa imenuje naplavljena zemlja. Naplavljena zemlja je navadno bolj globoka in bolj rodovitna kakor pa prvotna zemlja. Zemlja, katero kraetovavec obdeluje, je zeln različna. Ta različnost pa prihaja od tod, iz katere vrste kamenja je prst nastala in katere prsti se največ v zemlji nahaja. Naša zemlja sestoji po največ iz gline, apna in kreraena; zato iraamo glinasto (ilnato, apneno in kremenato) peščeno zemljo. Glinasto zemljo iraenujeino tisto, v kateri je vsaj polovico gline vseh sestavnih delov. Gista glina se nikjer ne nahaja, ampak je vedno pomešana s peskom, apnom in s segnilimi rastlinskimi in živalskimi ostanki. Tudi železo je nmogokrat primešano glini in to ji daju rumenkasto ali rdečkasto barvo. Ako je zemlja razmazna, inrzla in rada mokra, je glinasta zemlja. 4 Glinasta zernlja se težko obdeiuje, ker se preveč orala prijema. Brazde se svetijo in postanejo trde, ko se posuše. Sploh je glinasta zeralja kepasta. Glina se zelo napije vode in tudi vlago obdrži, zato je prav dobra zmes med druge bolj suhe prsti, a če jo je preveč, je le prerarzla in mokra in za marsikatere rastline neprikladna. Kadar se glinasta zemlja posuši, zelo razpoka in to močno škoduje rastlinam. Na glinasti zemlji ne obrodi dobra pšenica, oves, detelja in bob. Ako je glinasti zeralji primešanega dosti apna in peska, potem se veliko lažje obdeluje in je najrodovitnejša zemlja za pšenico, ječraen in okopavine. Kmetovavci iinenujejo glinasto zeraljo sploh težko zemljo, kadar je pa glini dosti peska priraešanega, pa pohlico. Zemlja, v kateri se nahaja do polovice ali še več apna, se imenuje apnena zeralja. Ako bi bila zemlja iz sarnega apna, bila bi nerodovitna. Vsaki apneni zernlji je primešane nekaj gline, peska in segnilih rastlinskih in živalskih odpadkov. Apno sicer popije precej vode, a je ne obdrži dolgo, zato je apnena zemlja bolj suha in vroča. Rastline v apneni zemlji trpe skoro vsako leto sušo. Mokra apnena zemlja se maže, a kadar se posuši, se ne drži v kepah, ampak razpade v prah. Ako na subo apneno zernljo vlijemo kako kislino, takoj zašumi. Ako je apnena zemlja primerno zmešana z glino, je prav rodovitna za vse pridelke. Posebno dobro obrodi na apneni zeralji lucerna in sploh detelja ter sočivje. Kmetovavci imenujejo apneno zemljo sploh srednje težko zemljo. (Dalje prih.) H?