115
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz Zagreba 6. aprila. K. Ž. — V 78. listu „Narod. Novin.a stoji, da je od mene „sasvim neosnovana viest iz-trubljena", da se bode Freudenreihov-a igra „Grani-čari" v cirilici tiskala. Gosp. Kosta Stojčič, štovani serb-ski tergovec, kteri je omenjeno igro od gosp. Freudenreiha kupil, mi je sam ustmeno kazal«- da hoče jo v cirilici natisniti dati, in sicer zato, da jo laglje in več komadov spoproda." To samo zato priobčim, da se ne bode morda mislilo, da sem jaz le to novico iz rokava stresel. Trebalo bi tudi, da odgovorim na ono polemiko v 75. listu »Narodnih  Novin",   — al  to me je volja še le oni čas, kadar-----
bode priznano, da  se tudi s praznim   psovanjem   in   ru-
116
ganjem kaj dokazati zamore. Kmali v pervih versticah se vidi, da jih je plitva glava pisala, Gotovo je tudi odo čertje pisatelja bolj ognjusilo kakor mene. Le škoda, da se „Narodne Novine" tako malo na Slovenskem berejo, da bi se bar tudi gori vedlo, kako tukaj nekteri o jugoslovanski kni-ževnosti in njenih zadevah mislijo in sodijo.
Iz Železnikov 7. aprila. Te dni mi je v roke došel zadnji list lanskega ;?Neven-a", v kterem se nahaja med drugim tudi popis „Bohinske doline in bledskega jezera".
Ker je pisatelj gosp. M. v družbi še treh družin tovar-šev v ravno imenovane kraje skoz našo selško dolino potoval, in jo tudi nekoliko natanjčniše popisuje, je že naravno, da se je, prebiraje sostavek, koj pri pervih versti-cah posebna znatiželnost v mojem sercu prebudila; saj vsak domorodec rad sliši, kako se drugod sodi od njegove domovine. — Veliko lepega in res mikavnega gosp. M. v „Ne-ven-u" svojim bravcem o lepoti Gorenskega pripoveduje, al marsikaj nahajamo, tudi v omenjenem popisu, kar se z resnico nikakor ne sklada. To in uno bi lahko omenil, pa ostanem le pri svojem rojstnem kraji — pri Železnikih, od kte-rega gosp. M. tudi nekoliko govori.
v
Da Železniki niso vas, kakor so v popisu imenovani, ampak terg, naj bode rečeno le memo grede; — da pa Železnike za nekdanjo nemško naselbino prekerstiti hoče, kjer tudi resnično še dandanašnje delavci po fužinah „s kojih malo ne sve selo zastoji, večinom njemački govore", ta, dragi gospodine M., je bosa kakor je dolga in široka. Persti na dveh rokah so zadostni, prešteti tukajšne delavce, ki kake besede nemški kramljati znajo; zakaj razun dveh oseb so vsi ostali terdi Slovenci. Ce gosp. M. od Železnikov kaj natanjčnega zvediti hoče, naj vzame v roke „Novice" leta 1855, liste 9—12; ondi razločno lahko bere, kdo so bili pervi tukajšni stanovniki. Tudi je gosp. M. napačno vidil, ako je vidil tu razun žebljev še mnogoverstno drugo orodje: krampe, matike itd. izdelovati. Tudi go-stivnice, v kteri je gosp. M. s svojimi tovarši obedoval, nekoliko omeni — pa kaj rečem, le omeni! — celo peresa Homer-ovega ali Walter Scott-ovega si želi, da bi kosilo vredno popisal. Ker pa mu to ni dano, pove le „kako je ?5sve liepo, čisto i dobro priredjeno bilo" (mislil bi človek, da gosp. M. tukaj ironiško govori, pa, ako bi 'mu snaga res ne bila po volji bila, gotovo oštirju bi ne bil prizanese! kakor tudi unemu v Bohinski Bistrici ni, ki mu je predložil ?5hrdjavi objed") al račun — ta mu ni bil po volji. Kako in po kaki ceni se tukaj po gostivnicah jedila zarajtujejo, ne vem, in toraj o tej zadevi nočem naših gostinčarjev pod krilo svoje jemati, akoravno bi menda skoraj lahko terdil, da ne rabijo krede prenapeto. V nikolikšen dokaz tega naj vendar bode, da smo tukaj poslednje leta, ko je vse zlo drago bilo, dobre Metliške, Samoborške in Jastroberške vina po 24, k večem po 28 kr. bokal pili, v tem, ko se spomnim, da sem v Zagrebu in Karlovcu, - - kjer jim tako rekoč „rujno vince neposredno od grozda v čašice i kupice kaplja" — ne dosti boljšega vina po enaki ceni pil. Ako je pa želel gosp. M. v Železnikih tako „patriarkalne gostoljubnosti, kakor v jutro v „nekoj liepoj i čistoj kuči seoskoj", sem mu porok, da bi bil tudi tukaj marsikje dobro postrežen, samo prašati bi bil mogel po taki hiši ne pa po ??kerčmi, koja je najbolja." — In še nekaj. Gosp. M. in njegovi tovarši so bili tudi, kakor se čuti, izverstni pevci, ker pravi, da „ko njihova pesma kod čase veselo zaori (zadoni), u taj čas nalježe svjetina (ljudstvo) u kuču i okolo kerčme". Rad dam veljati, da so popotni gospodje umetni pevci bili, — al kdor naše Go-rence in njih lepo petje pozna, mi gotovo ne bo tajil, da po celem Gorenskem krepko in dobro ubrano petje ni ravno bela vrana. Kdor tega ne veruje, naj pride o večerih po vaseh fante poslušat; bo zvedil kmalo, je to li res ali ne. Kar pa človek mnogokrat sliši, za tem gotovo ne bo s toliko lakotjo kopernel,   da bi   še ptujcem   pri obedu   ne dal
miru! Vso hvalo posledujič (kar našo bližnjo okolico zadeva> daje gosp. M. romantični ožini pri pokritem mostu pod Sušo; — od kod pa si je ime ;,Sladenim" izposodil, b kterim to okolico imenuje, res ne vem uganiti. Ta lepi kraj sem že stokrat vidil in imenovati čul „pri pokritem mostu"; „Sladeuimu pa zdaj pervikrat v svojem življenji!
Se marsikaj, kakor sem v začetku rekel, bi lahko v imenovanem sostavku podčertal, pa naj bo toliko dosti. — Gotovo radi imamo, če se naša domovina pogostoma ob-skuje, — al če kdo potem kaj o nji piše, drago bi nam bilo, da pove, kar je, in ne kar ni. Vsak človek ima rad svojo lastnino. — Toliko v porazumljenje, drugač pa brez zamere!                                                        J. Levičnik.
Iz Ljubljane 8. aprila. Letošnja rekrutba se bliža koncu in v tem času navadno ukanje čedalje bolj potihuje. Tudi ljubljanski magistrat je mestu določenih 40 dal v vojake; med temi je 28 domačih prostovoljno stopilo v vojaški stan, 7 domačih, ki so brez dela postopali, je magistrat dal v vojake, 3 je srečka zadela; 2 pa sta brez potnega lista asentirana bila , med kterimi je le eden bil Krajnec, drugi pa ne. Iz tega se očitno vidi, kako bosa je tista govorica, ki se sem ter tje sliši, da namesto Ljubljančanov morajo drugi iz krajnskih kantonov v vojaščini služiti!