26
Kazimir Radič: Uslišan.
Uslišan.
o past sem hodil pod goro, večera čakal sem težko: na pragu z mamo sva sedela, na jasnem nebu zvezde štela, bogastvo vedre svoje sreče.   . Roke sklenila sva proseče: »Bog daj,  da bi ko zdaj ostalo vekomaj!«
Mladenič ljubil sem cvetoč obrazek bel in črno noč. Pri oknu z ljubico sva stala, lepo se za roke držala, le eno željo še imela: »Bog daj, da bi ko zdaj ostala vekomaj!«
Al zvon je žalostno zapel, mi hladni grob je mater vzel; in godci spremili poskočni so drago z drugim v stan poročni. Po svetu romar sam sem blodil, nebesa prosil, koder hodil: »Bog daj, da bi ko zdaj, ne bilo vekomaj!«
O polnoči, ko vse že spi,
le v hramu mojem luč brli;
majoliko si sam nalivam,
preteklim srečnim dnem napivam;
nalit kozarček v roki stiskam,
sam v noč temno prepevam, vriskam:
»Bog daj, da bi ko zdaj
ostalo vekomaj!«
Kazimir Radič.