Štev. 52
Tečaj XIX.
T^i&t IJ u<l& t \ u v poduk.
Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 gld„ za pol leta 1 gld. 60 kr, za četrt leta SO kr. — Naročnina se pošilja upravnlštvn v tiskarni s». Cirila, koroške ulice, hšt. 5. — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine.
Posamezni listi dobe se v tiskarni In pri g. Novak-u na velikem trgu po & kr.
Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat S kr., dvakrat 12 kr , trikrat 16 kr.
Vabilo k naročbi.
Z novim letom prične „Slov. Gospodar" svoj XX. tečaj; prosimo torej dosedanje p. n. prijatelje in naročnike „Slov. Gospodarja", naj nam ostanejo še za naprej zvesti ter obnovijo svojo naročbo o pravem času. Komur je mogoče, naj ga priporoča tudi svojim prijateljem v na-ročitev.
„Slov. Gospodar" izide vsak četrtek na celi poli, dvekrat v mesecu pa prinese po pol pole priloge, cerkvene ali gospodarske, sem ter tje tudi prilogo inseratov. V očigled tega je njegova cena sila mala in mogoča je samo, če ima „kat. tiskovno društvo" obilo udov, kateri doplačajo, kar jej primanjka
List stane za celo leto 3 gld. za pol leta 1 gld 60 kr., za četrt leta pa 80 ki'. Naročnina pošlje se najležje po poštnih nakaznicah in vzprejema jo ediiio „upravništvo Slov. Gospodarja" v tiskarni sv. Cirila, koroške ulice hšt. 5., posebno še prosimo, da se adresi nikoli ne pripiše J. Leonova tiskarna ali tudi kako drugo ime, zakaj razven uprav-ništva „Slov. Gosp." nima nihče pravice vzpre-jemati naročnine.
Kdor je bil že dosehmal naročnik „Slov. Gosp olajša močno upravništvu delo če prilepi staro adreso ali vsaj številko, ki stoji na desni strani njegove adrese, pripiše svojemu imenu, kedar obnavlja naročbo.
Upravništvo „Slov. Gospodarja."
0 božiču.
Ni, menim, v celem letu časa, da prime človeka s tako silo, kakor stori to čas božiča. Ljubezen in mir pri hiši stori še le življenje prijetno in človek čuti živo potrebo po njima. Kdor pa pogreša mini ali kdor ne pozna ljubezni, njemu je življenje breme, katero nosi, ker ga ne more odložiti.
Božič je ljub spominj obeh, miru in ljubezni, srečen je tedaj človek, kdor ga dobro,
krščanski praznjuje. Ne vemo sicer, ali in koliko je takih src in hiš, kjer se tako godi, ali toliko se nam lehko verjame, da želimo vsem našim bralcem tega božičnega miru v obilni
meri.
Sin božU ga je vmogočil, saj je prav za to prišel nalšvet, in rodil se je kot majhno, ljubeznjivo cfate, lehko rečemo, še prav za to, naj se nam^jubezen lepo prikupi. Čez dete, čez majhno, nedolžno dete pač ni lehko lepše podobe za ljubezen, katera nam težave tega življenja ali olajša ali vsaj pomaga jih prestati.
Za težave — za te skrbi že življenje samo in nikoli jih ni manjkalo, najmanj pa ta čas. ko je človek se videl v jarmu greha pa ni imel moči, odkrižati se ga. Križi, doma v vsakdenjem življenju, trli so ga za to še tem huje, ker za nje ni imel tolažila. Lehko so tedaj svoje dni klicali judje : Vi, oblaki, ga rosite, ali zemlja naj ga — odrešenika! Ajdje pa so čutili potrebo odrešenika, a niso vedeli, kedaj bi in odkod bi jim prišel.
Zgodovina nam potrjuje to do cela, kajti v času, ko seje Sin božji rodil, bilo je pri vseh narodih nekam le šumelo upanje po odrešenju. Človek bi torej pa tudi mislil, da bi bili ljudje odrešenika radi vzprejeli, kedar je prišei, ali izgodilo se je narobe; malo, pičlo malo judov, in le malo ajdov ga je izpoznalo in se ga stanovitno poprijelo Čudno. Zakaj jih ga ni več že skraja vzprejelo? To vprašanje rešuje nam petje angeljev nad pastirji: „Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje'" Ljudje niso bili več veliko marali za Boga, Bog pa dotlej, vsa je bila podoba, ni za nje maral.
Zal, da se v naših dneh ne godi veliko drugače. Prave, krščanske vere ni več veliko na svetu, in če mogoče, še manj je zaupanja na Boga. Ljudje vam der6 le za svojo željo, nihče ne vpraša več, ali je ona še le krščanska ali ne. Posledica tega pa je potlej le naravno to, da pogrešamo prave sreče, miru, lju-,,Slovana" kot prilogo.
bežni — tiste, ki poravnava težave v življenju našem.
Mini nam je treba, če ga ni, ni sreče in brez „ljubezni, ki vse strpi", ni miru ne v biši ne v soseski, najmanj pa med narodi. In ravno med narodi je treba obeh, ljubezni in miru: če njiju manjka, lehko so si narodi le napoti, nikar pa da bi si bili podpora v^ skupnem napredku, v skupnem blagostanju. Ce kdo, mi in če komu, narodom želimo, da za-nje napoči kmalu čas njih božiča.
Ali je že blizu? Tega ne vemo, toda česar nam je kakor v pripravo na-nj treba, je to, da se navzememo — da se vsi napolnimo krščanskega duha ter pod krilom ene matere, katoliške cerkve, gremo na delo resnične sprave. Le tako je ona mogoča, tako pa postane potlej h krati resnica petje angeljev: „Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!"
0 potrebi ženitbenske oglasnice.
(Govoril v dež. zboru ces. svet. g. Jerman.)
(Dalje.)
V drugem oziru sem rekel, da se terja ženitbenska pritrdilhica tudi iz ozirov na nevarnost, ki je na kmetih. Ta nevarnost je istinito prav velika; žito se krade na polju, sadje z dreves, grozdje iz vinogradov, drva iz lesov. Kmet ima svoje zemljišče raztreseno in ne more pri vsakem kosu zemljišča stati na straži, vzlasti po noči ne. Kam bi pa tudi s posestvom prišlo in kako vrednost bi imelo, ko bi bilo k vsaki njivi treba postaviti stražnika? Izgodi se, da si nasel-niki, težaki najmejo kos polja pri kmetu, mal kos; tega nasejejo ali nasadijo z raznovrstnim sadom, kakor je pač v tistih krajih y navadi, in v noči gredo in nakradejo s sosednjih njiv raznega sadu, ter zanes6 na svoj najeti kos njive; ne nes6 torej svoje tatvine po noči domov, ampak o belem dnevu in ako jih kdo vpraša: odkod? odrežejo se, češ da s svoje najete njive.
Poznal sem posestnike, ki so svoja drevesa z letnim sadjem, črešnjami, aprikozami, mariljicami in poletnimi jabelki kar dali sekati zato, ker se niso nikoli sadu učakali, vse se jim je pobralo, še celo drevesa so polomili. V obližju mest in drugih krajev stero se praviloma vsako zimo plotovi, ograje itd, vse to gre Bog ve, komu v peč, kmetu pa je treba vsako leto na novo graditi. Pri takih okoliščinah ni mogoče kmetu shajati. Ko bi se ti uzroki odstranili, pa bi si nihče ne terjal več ženitbenske potrdilnice. Ce je mogoče ljudem kruha in zaslužka dati, nič. ne bodo segali po tujem blagu.
Ni zavist, vsled katere se terja, naj bi se ženitbenska pritrdilnica na novo upeljala; nihče ne brani ubogemu možu postaviti si lastnega ognjišča, lastne družine; boj je za obstanek, lastna bramba terja tako omejenje.
Pravi se: vrojena, naravna pravica je, da se sme vsakdo ženiti, ali je tudi vrojena, naravna dolžnost, da vsak oženjen svojo družino, vzdržuje in oskrbljuje. Vsaki pravici sledi dolžnost. Ako pride mož, ki se hoče ženiti, do občine pa ji reče: Ti, občina, moraš me pustiti, da se oženim, tega ne moreš mi braniti, jaz imam naravno pravico do ženitve, lehko pa mu ona po svoji strani reče: Ti imaš pa tudi to naravno dolžnost, svoje ljudi sam prerediti in občina ima pravico oprostiti se pripomoči, podpore.
Tudi sicer ima ta vrojena, naravna pravica svojo mejo. Prva omejitev je od strani očeta, kajti ta mora po občnem drž. zakoniku privoliti maloletnemu otroku, če se naj veljavno zakon sklene; če mu je oče umrl, pa imata jerob in sodnija to ženitbensko privolitev dati. Eden paragraf drž. zakonika našteva uzroke, vsled katerih more sodnija privolitev odreči: manjkanje potrebnega dohodka, dokazano ali obče-znano slabo obnašanje, nalezljive bolezni in pogreški, ki so smotru zakona nasproti. V vrsti teh uzrokov stoji na prvem mestu pomanjkanje dohodka, to velja tudi v našem načrtu. Drž. zakonik stoji že čez 70 let v veljavi, pred njim so bile enake postave veljale in ni se izgodilo, da bi se bilo veljavi tega paragrafa le kedaj ugovarjalo. Iz tega pa sledi, da odgovarja paragraf občnemu blagru in da je brez vprašanja dobra vpeljatev. Iz tega pa sledi tudi to, da komur je ona postava prav, prav mu mora biti tudi naša ženitbenska oglasnica; kdor pa je zoper našo ženitbensko oglasnico, mora dosledno tudi zoper določbo drž. zakonika in za njeno odstranjenje delati.
Na dalje je omejitev v ženitbenskih zadevah pri vojaštvu in ne samo pri vojaštvu, kar ga neposredno služi, ampak tudi pri onih, ki še stojč v letih odrajtil, ravno tako pri orožništvu, finaucarjih itd. Tudi v zasebnem življenju terja se samični stan. Veliko gospodarjev, mojstrov in trgovcev terja, da ostane njih družina, pomočniki in podajalci neoženjena. Ako tedaj take omejitve v obče in na drugih straneh ob-stojč, naš nasvet pač ne more biti nov, je le razširjatev tega, kar je sploh in povsod že v navadi. V ženitbenski pritrdilnici tiči tudi nekaj društvenega in gospodarskega vprašanja, kajti pauperizem (uboštvo) pa socializem sta si blizu v rodu.	(Konec prih.)
Gospodarske stvari.
Les pa polje.
Kmetijstvo pa gospodarstvo bili ste si doselimal, kar se tiče gospodarjenja, skorej do cela stali nasproti. V resnici pa je tudi lehko, j kar temu hasek daje, onemu na škodo, tako n. pr. senca od dreves na mejah, paša v lesovih, go-
jenje zverjadi (ali se naj glešta zajec bolj ali pa lesica?) in še drugo lebko je razdvojila <* kmeta in gozdnarja. Ali priti mora doba, da odjenjata oba, drug drugemu, na korist, saj je škoda vidna in občutljiva, če se ne najde meja, na kateri si podasta roke.	•
Da je še mogoče v tem oziru, to je, če se premišljeno odkaže zemljišču tisto opravilo, za katero ga store lega in druge razmere pripravno, precej napredovati, to se v novem času več ali manj srečno dokazuje.
V prihodnje bo pač še bolj, kakor kedaj treba, da si stavi to vprašanje veliko posestvo pa tudi postavodaja — vprašanje, kako se da napraviti koristno razmerje med lesom in poljem, vodo in kmetovanjem. Za les govori to, da se, če ga človek dobro glešta, splačuje, ne pa tako polje, če se za-nj preveč seka v lesu. Les je za polje potreba, pomanjkanje lesu mu dela veliko škodo.
Vprašanje tedaj: Ali les ali polje? ni po takem prazno, treba ga bo premisliti. Računimo le deset let nazaj, kaj več nese, polje ali les, se ve, pri enaki meri, pa se lahko prepričamo, da je dobiček iz lesa čedalje večji, dobiček od polja pa se manjša. Kjer je tedaj lega zemlje taka, da ugaja lesu, kaže jo izpremeniti po * času v les, prave škode se ni iz tega bati.
Les varovati je tedaj sila imenitno za vsakega posestnika, to pa še tem bolj, ker je voda in celo prst v najožji zvezi z lesom. Znano je, da les upliva na toploto; če se les poseka, čisto lehko je mogoče, da postane v takih krajih ali prevelika vročina ali pa tudi prevelika mrzlota. Nasledek tega pa je, da izumrjo v takih krajih nekatera zelišča, nasadi itd., ki so do onih mal veselo rastla. Nič manj pa ni tudi resnica to, da izdihava listje, ki ga je v lesih na jezera, mokroto; vsled nje pa so potlej radi rahli in kratki deži; koliko pa so ti vredni za polje, vemo vsi, posebno tudi v naših krajih, kjer rada suša pritiskuje.
Ali še več, le v lesih zbera se voda, ki pade v dežju, počasi in se steka v potoke, reke, jezera. Kjer je toraj gosto lesovje, tam ni lehko naglih povodnji, pa tudi hudih ur ne prihaja v tolikem številu in plazov, o katerih se bere toliko v naših časih, ne godi se z lehka veliko, pač pa se prst gnoji, rekel bi, sama in človek si jo obrne lehko v prid tudi za polje. Se vč, da v tem ne smemo pravih mej prestopit^.
Čudovito je, kako les sam za-se skrbi in se obnavlja iz svoje moči, da mu le človek ne dela overe. Pač si ga smemo obračati v korist, toda pametno; če pa sežemo v tem dalje, kakor je prav, napravimo škodo sebi ali gotovo svojim potomcem. Mi torej prav iz srca želimo, da se tam, kjer še je lesa kaj, tisti obdrži in kar je le možno, obvaruje; kjer pq, zemlja ne kaže
več za polje, ali kar je še gosteje, za vinograd, tam se naj skrbi, da se nasadi les, tako drevje, kakor je ravno za dotieno zemljišče pripravno.
Dober jesili.
Da boš imel dober jesih iz jabelk, pazi prvič na to. da ga ne boš djal v preveč hladno shrambo, temveč deni ga v tako shrambo, kjer bo zmiraj imel 15 do 20 stopinj toplote, drugič moraš čep v sod zmiraj odprt imeti.
Sejinovi. Dne 28. decembra v Orešju pri Brežicah, v Stradnu, v Vitanju; dne 31. decembra v Gradcu.
Dopisi.
Iz Maribora. (Boj v deže 1 nem zboru.) Tako hudo se že zdavna niso sprijeli nemški liberalci pa naši poslanci v deželnem zboru, kakor se je to izgodilo v sredo, dne 15. dec. Na dnevnem redu je bilo ustanovljenje profesure za verozakon po slovenščino skupaj. Kdor pozna razmere, vedel je h krati, da deželni odbor to nasvetovaje ni imel koristi Slovencev v mislih, enega ali morebiti več slovenskih profesorjev bi na ta način lehko spravili s Ptujske gimnazije. Za to je poslanec za Ptujsko skupino, g. Božidar Raič nasvetoval, naj bi 3e slovenščina s profesuro za stare jezike združila; od-krivaje še skrivni namen dež. zboru, je temu prav gorke dajal. Na to se vzdigne dr. Ausserer, češ da že dež. odbor s svojim predlogom, naj se sploh profesura za slovenščino ustanovi, Nemcem stori krivico, kajti Ptuj je nemško mesto, v njem mora tudi vse nemško ostati. Grdo pa še prime potem mož, ki se mu že pozna na nosu, čegava kri da teče v njegovih žilah, dr. Heilsberg, g. Raiča ter ga zove renegata, to pa mu je zato, ker se ne piše več Reich, ampak Raič. Čudno, njemu pa bi menda nihče ne rekel, da je renegat, čeprav bi se ne pisal Heilsberg, ampak Heikeles ali enako, kajti tako bi se le prav po svojem pokolenju pisal. V oči-gled brezobzirnosti, kakor jo kaže deželni zbor s svojim odborom vred, bi za Slovence le kazalo, ko bi namesto v deželni skrbi bila gimnazija na Ptuju v skrbi države. To je tudi ces. svetnik g. Jerman nasvetoval, ali deželni zbor je tudi ta nasvet zavrgel, prav kakor je zavrgel nasvet Raičev. Tedaj ostane pri tem, da se razpiše profesura za verozakon pa slovenščino skup. Pri seji dne 18. decembra bila je zopet huda vojska. Najprej že med liberalcem dr. Reicherjem pa med konservativnim Nemcem Barnfeindom, potlej pa je še nemški liberalec Posch tudi slovensko ljudstvo grdo napadel, naši poslanci so na to po g. dr. Dominkušu naznanili, da se ne vdeležijo več dež. zbora, če se razžaljivec slov. naroda ne pokara. Deš.
glavar, Borlski grof "VVurmbrandt, je sicer menil, da Posch ni Slovencev žalil, ta pa je svoje besede sam nekako raztolmačil. da bi v njih ne bilo razžaljenja. Besede so pač besede. Na zadnje, ko se je burja vlegla, poročal je g. dr. Radaj, naj bi se za vinorejsko šolo v Mariboru zemljišča nakupilo, ker mu ga je postalo treba. G. K. Hausnerjevo v Koroškem predmestju bi za to prav kazalo. V to je dež. zbor tudi privolil. Stalo bo deželo kacih 20.000 gld.
Iz Maribora. (Domači večer čitalnice. — Zupan v zadregi.) Zimski čas porablja naša~čitalnica v to, da se ob posebnih večerih zbero narodnjaki s svojim družinami na pošteno domačo zabavo. Zadnjo nedeljo so tako, letošnjo zimo prvo, imeli. Vspored se je izvršil točno, prav kakor so nam ga bili v zadnjem listu „Slov. Gosp." naznanili. Godba in petje se je vrstilo v lepem redu, predsednik čitalnice, g. dr. Vipave, je pozdravil navzoče še posebno z ozirom na to, da se izražuje namen in pomen čitalnice najbolj v tem, da se družina po domače, domačem petju in govoru lika Ce stori čitalnica to, ustreza svojim namenom najbolje, čitalnica Mariborska naj torej ostane* zmerom^] na tem stališču, J kar je v njegovih močeh, stori on rad, narodne družine~pa mu naj ne odreko podpore! — Deklamacija gce. Božene Srnčeve je bila izvrstna in je kazala, ^a -vlada" v Srnčevi družini izboren narodni (juh. Vdeležil se je tega večera tudi g. drd. -pečko iz Celja, ki je prišel slučajno takrat v jy-aribor, čitalničarji so ga vidno z veseljem prejeli. — Volitve, če imajo tudi dober izid, VZ gredo tako gladko izpod rok, kakor si kdo ne zunanjem sodeč misli. Velika večina je letos P°Mariboru in po ostalih mestih in trgih, ki volil0 z DPm Poslanca za drž. z'Jor, izbrala si ¿r Ausserer in bil je neznansk trušč vsled tega v den volitve po našem mestu. Ali zdaj, ko je šlo vse to plačati, se je lice nekaterim gospodom, ki so si ga tačas bili samega veselja za pedenj raztegnili, sila nagrbančilo, kar na mah so se drug za drugim jeli braniti plačila, na katero jih je naš župan dr. Duhatsch opomnil. Nihče pač„ne plača rad, ce gre tudi za to, da se reši - nemščina.
IzVeržeja, 15. grudna 1885. (Spominki od volitve.) V zadnji številki rSlov. Gospodarja" oglasil se je vrli narodnjak iz Pristave z žalostnimi spominki na ravno dovršene občin ske volitve v Ljutomerskem trgu. Opominja nas na geslo „s v o j i k s v o j i m." Mi Verženci smo se tega gesla uže davno poprijeli in vidimo, da so taka načela nam Slovencem le v prid Poglejte Vi gospodski Ljutomeržani, kako sladko se pri nas narodna pesen poje in kako redki so pri nas tisti, kateri naš jezik in naš narod smešijo! Kaj je uzrok temu? Odgovor je celo kratek, lep in razumljiv: Mi nismo tiste lačne
srake, katere site krmijo in pri nas mora vsak tako plesati, kakor mu mi zagodemo. Ali je nam potrebno okoli tistih plaziti, kateri nas zati-ravajo. kedar za naše pravice gre in koji le od nas živijo? Take baže ljudi mi na čisti zrak devljemo, kakor bučele lene trote. Ne pajdašimo se tedaj *več s totimi troti, ker če jim mi več ne bomo nosili, bodo postali tenki in medli, kakor muhe v spomladi. Nemški časniki se zelo širokoustijo, da je Ljutomer po sedajui volitvi celo nemškutarsk in v to večno slavo navajajo tudi imena vseh teh prajzovskih generalov. Med temi imeni najdemo tudi gospoda Žemljica. Kako pa ta gospod v to družbo pridejo, ali se jim ne zdi „čudno"? V isti številki „Slov. Gospodarja" Ljutomeržan piše, da naš gospod sodnik lepo slovenski govori. Prav, za tega voljo ga tudi mi ne grajamo; ali mi želimo, da so tudi zapisniki, koji se pri sodniji s slovenskimi strankami delajo, slovenski pišejo. To pa se v Ljutomeru ne godi in dopisnik tega članka je pripravljen to trditev dokazati. Kmet je letos pri ces. kralj, okrajnem sodišču v Ljutomeru vložil slovensko tožbo in gospod sodnik so rekli, da tega pre nikdo ne razume, ker je pre latinsko. Tudi to trditev je dopisnik pripravljen dokazati. Ali se tedaj lahko reče, da nekdo nad strankami stoji? Zapomni si, ljubi Ljutomeržan: Pred večerom se ne hvali celi den!	Kačenc.
Iz Vuhreda. (Svečanost.) V nedeljo, 18. t. m. je bil za Vuhred zopet veseli dan. V soboto večer sta se namreč iz Maribora pripeljala č. g. kanonik Herg z g. prof. Ribar jem, da se v nedeljo nova stranska oltarja blagoslovita. Na kolodvoru sta bila pričakovana od č. g. župnika, g. Pahernik a mlajšega in nekaj faranov, katerih število se je poznejjv cerkvi pri blagoslovu^jako pomnožilo. V nedeljo so č. g. kanonik ob 6. uri peli levitirano sv. mešo, ob desetih pafso^bili spremljani od^č'£g. nad-župnika Mraz a, g. Ribar-ja, g. župnika Anton-škega in domačega v krasno cerkev, ktera je bila polna pobožnega ljudstva, k blagoslovljenju oltarjev. Med blagoslovljenjem in med levitirano sv. mešo, katero so č. g. Ribar brali, so^šolarji v obilnem številu lepo svetili, da se je marsikateremu .lesketala vesela solzica. Po blagoslovljenju so č. g. kanonik imeli ganljivo pridigo, katera je pobožnemu ljudstvu globoko v srce segala in nam nepozabljiva ostala. Na koncu božje službe se je zapela hvalna pesem. „Tebe Bog" v ponižno zahvalo za prejete mi. losti in dobrote. S tem blagoslovljenjem je kon. čana cerkvena svečanost v novi cerkvi, katera je krasno okinčana*s 4 oltarji, pridižnico, križe-vim potom, orgijami, steklenim svetilnikom jn stoli, vse je v gotičnem slogu in je 5270 gid. stalo. Krasna je^nova cerkev zvunaj, lepša pa Do^aj, da ji veljajo besede sVi pisma: „Kako

lepa so Tvoja prebivališča, o Gospod vojskinih trum". Altarje in pridižnieo je napravil g. Čuček prav lepo in okusno, za česar voljo se cerkvenim predstojništvom priporoča. Pri veselem obedu v farovžu so se slišale razne mične zdravice, med katerimi je o č. g. kanoniku Kosar-ju izrečena. kateri zaradi bolezni niso mogli priti, vsem jako dopadla. Konečno izreče cerkveno predstojništvo č. g. kanoniku Herg-u, profes. Ribar-ju in čč. gg. duhovnom za trud, vsem dobrotnikom pa za mile darove hvaležno: „Bog plati na veke 1"
Iz Ljutomera. (Čujte. kaj žganje dela!) V lepi tukajšnji okolici so se žalibog ljudje lotili piti smrdljivi špirit, in nič ne pomislijo na žalostne nasledke te strupene pijače. Kdo bi zamogel vse nezgode, ki jih prinese žganjepitje prebrojiti? Koliko jih živi po norišnicah, žganje jim je možgane skuhalo; koliko jih hira na telesu, kakor senca se vlačijo; koliko jih uboža, otroci kruha stradajo in napol oblečeni hodijo, oče pa pri frakeljnu žganja poseda, in težko zaslužene krajcarje zapravlja; koliko hramov, celo srenj je smrdljivo žganje v nesrečo spravilo! In vendar ga srkajo stari in mladi, možje in žene, kakor slepi in gluhi grejo v časno in dušno nesrečo. Vidijo mnogokrat, kako grenka je zadela enega ali drugega žganjepivca, pustiti pa nečejo žgeče pijače, pijejo jo, če bi tudi živa smrt v kozarcu sedela. Bojim se, da za kakih 50 let ne bo več najti zalega fanta, kakoršnji so do zdaj bili. mesto teh bodo same pokveke in buteljni. Skušnja to uči. Kjer se ljudje z žganjem pobratijo, na duhu in telesu pojemati začno, in nesreča se med žganjepivci najraje zdržava. To vidimo tudi iz te-le prigodbe. Na kvaterno soboto tega meseca so delavci v logu na Grizeršaku bukve za drva podirali. Eden delavec se je mesto zajuterka žganja napil. Drevo so močno pod-sekali, začelo je pokati, tovarši unega opominjajo in svarijo, naj beži, on pa se jim posmehuje, poskakava, ter pravi: še zamorem preje iirtelj žganjice izpiti, kakor bo drevo padlo, v tem trenutku pa zahrešči, bukev se podere, žganjičarja zasači, ter mu nogo pri kolenu zdrobi, za kake ure potpjra umrje. Žganje ga je potegnilo pod grudo. Žganjiiarji zapomnite si to !	—_i___„
PoSitlčrsi ogled.
Avstrijske dežele. Ministerski predsednik, grof Taaffe, je bil v vratu vzbolel, ali kakor se naznanja, odlegla mu je bolezen že precej. — Za Dalmacijo imenovali so svitli cesar fml. Ljud. barona Cornarota za ces. kr. namestnika. Hrvatom bo težko ugajal, kajti po svojem rodu je Vlah. ti pa po navadi niso prijatelji Hrvatov. — Da deželni zbor v Gradcu ne gleda toliko na koristi dežele, kolikor pa na želje pretira-
nih Nemcev, to se razvidi zopet iz rezolucije, katero mu hoče odsek za poduk nasvetovati. Nič manj, kakor popolno ponemčenje slovensk. ljudstva se v njej zahteva; ultranemško društvo v Gradcu se je navlašč za to bilo uni den zbralo ter je tako početje z vso germansko oholostjo od dež. zbora terjalo. Vidi se lehko, kdo je to zborovanje velel V soboto so se vsi deželni zbori razšli in začelo se jim bo zborovanje, kjer se to, kakor n. pr. Dalmaciji, še sploh ni sklenilo, dne 7. januvarija prihodnjega leta. — V Kranjskem dež. zboru gre delo brzo naprej in posebnih težav dež. odbor ni v tem tjednu našel, ter je svoje predloge skorej brez izjeme dognal, kakor jih je sestavil. Zanima se posebno tudi za govedorejo; ta je v obče in še za druge slov. pokrajine velike važnosti. Tudi za vravnanje voda so se dobri ukrepi vzprejeli. — Nemci na Koroškem so že znano brezobzirni. Slovencev ne poznajo, če jih niso v stanu grditi. Toda so tudi zoper konservativne Nemce brezobzirni, to so z nova pokazali, ko je bilo za to v dež. zboru šlo, ali se naj daje podpora koroškim dijakom v Gradcu ali ne. Posl. gosp. Einspieler je rekel, da mora letos zoper podporo j glasovati ker so dijaki sami pokazali, da jim | je ni treba. Če v adventu dajejo plese, je to znamenje, da imajo denarja, pa da ne poznajo cerkvene zapovedi. Liberalni gospodje so na to dijake tako zagovarjali, da je celo škofu dr. Funderju zamrzelo, ter so z nevoljo odšli. — V Zagrebu so obsodili dr. D. Starčeviča na tri mesece težke ječe ter mu vzeli čast doktorja pa pravico odvetništva; ravno tako sodbo so izrekli čez dr. Gržaniča, oba za to, ker sta bila bana Hedervaryja s silo izgnala iz dež. zbora. — Nemci na Češkem so, če je mogoče, še par stopinj huji, kakor naši nemški ali polu-nemški petelinje. Tudi njim ne diši učiti se češkega jezika, v tem pa se jeze, če dobi kako mesto, na katerem je treba znanja obeh jezikov, nemščine in češčine, kak Čeh. Kar tedaj javkajo ali že v deželnem zboru v Pragi ali pa po svojih časnikih čez zateranje nemštva, to obsojuje le njih. njih duševno lenobo. — Moravski Nemci imajo v dež. zboru večino in ovržejo radi vsako volitev, katera jim ni po volji. Letos bi bili radi. izvolitev c. kr. namestnika, grofa Schon-borna. ovrgli in v resnici so veliko protestov zoper njo zbobnali. ali sedaj so že v tem krotkeji postali, menda so jih protesti sami prepričali, da se je bila izvolitev pravilno godila. Kakor se čuti, volitve ne bodo ovrgli. — Poljaki so jeli z Rusini milše ravnati in so izmed njih enega v dež. odbor izvolili. To je lepo znamenje. Naj bi tako prijenljivost le drugod še posnemali — Na Dunaju, v spodnjeavstrijskem dež. zboru je ni zaslediti. Čehi, katerih je morebiti 100.000 v Beču, niso do novejših časov imeli ! tam češke šole. Pred dvema letoma so si jo na
lastne stroške naredili. Strašna buka je tam zavoljo nje bila nastala in še sedaj se ni vlegla, kajti v deželnem zboru se terja od te šole, da bi še celo s stariši učencev ne smela se češčine posluževati. To pravi pa se toliko, kakor iz češke šole narediti nemško.
Vnanje države. Na Balkanu biva sedaj vojaška komisija evropskih velesil. Izid kon ferencije poročevalcev istih vlad bil je začetek vojske, kaj bo pa izid te nove komisije, še je zmerom dvomljivo. Ce je resnica, da je Avstrija za to, naj se Srbi umaknejo iz Vidinskega okraja, potem se razpor med Srbi in Bolgari lehko poravna kmalu, sicer pa se utegne stvar delje časa plesti. Vreme še ne dopušča boja, sicer ste pa obe stranki že bili blizu, da se na novo ne zgrabite. V Pirotu, ki so ga Bolgari zasedli, je tak mraz, da umrje 30 do 40 vojakov na dan. V poned., dne 21. t. m. se je premirje sklenilo, trpi pa do 1. marcija. — V Belem gradu so prišli baje neki zaroti na sled, čije namen je bil kralja Milana umoriti pa črnogorskega kneza Nikico sklicata za kralja združenih dežel Srbije, Crhogore, Bosnije pa Herce-cegovine. Kaj še neki več! — Bolgarski knez pojde v kratkem v Petrograd na dvor ruskega cara, da se z njim spravi, kajti bil je zoper carjevo voljo združenje vzhodnje Rumelije z Bolgarijo vsprejel. — Vlahi ali Italijani žen-jejo radi, kjer so drugi sejali in mogoče je, da bi tudi vsled bolgarske pa srbske vojske radi kaj ujeli, toliko so že dosegli, da je njih poročevalec, nek Cerroni, predsednik v mednarodni komisi ji, ki ima nalogo, to nesrečno vojsko končati. Doma, v Italiji so v vednih prepirih, pride jim tedaj le prav, če se morejo s čem, kar so drugod pridobili, pobabati. — Francozi ne pridejo iz svojih volitev, kajti ali imajo že volitve ali pa se o njih prepirajo: skorej je to znamenje, da bi tudi oni radi kaj zunaj v drugih deželah pridobili, naj bi tako framasoni ležje doma na tihem — lovili. — Na Angleškem lovi sedaj Glad stone Irce in obeta jim v ta namen celo lastni dež. zbor, naj bi le oni ž njim v drž. zboru držali. Parnell, vodja Ircev, je pameten mož in zato upamo, da bo to le storil, če bo videl, da bi tako kazalo za katoliške Irce. — Kolera se zopet oglaša. Iz Mletek se brzojavi, da je ondi vnovič nekoliko ljudi za to strašno boleznijo umrlo, med temi je tudi žena posl. Bassecourta. — V Sudanu, kjer je razsajal kedaj Mahdi, razsaja pa sedaj njegova drhal in dela Angležem velike preglavice.
Za poduk in kratek čas.
Gregor Jož. Ploliel, doktor bogoslovja, dekan in nadžupnik Ptujski.
(.Dalje.)
Ko je Gregor Plohel stopil v 64. leto svoje dobe, začel je nevarno bolehati, in tako je želel, znebiti se vse skrbi glede obširnega gospodar-
stva in odložiti vsa župnijska in dekanijska opravila. — V dopisu do prečast. škofijstva, dn& 19. dec. 1793, ki smo ga že večkrat omenili, tako prosi: „Zavoljo svojegatelovnega bolehanja, ki se vedno hujša, da bi se obvaroval še bolje nevarnih napadov, in podaljšal leta svojega življenja, sem trdno sklenil vse zemljišče dati v najem, in odložiti vse gospodarske in pod-ložnijske skrbi, in zato napraviti pravilno pogodbo z Ivanom Nep Lajcendorferjem, dekanom pri sv. Barbari v Halozah. — Ker pa je gospodarstvo le ena polovica mučnih skrbi, srčno želim, naj se tudi župnijska in dekanijska opravila zgoraj imenovanemu gospodu izročijo, in Ivan Lajcendorfer za oskrbnika te obširne okrožne dekanije postavi." Ob enem prosi pri tej priliki naš Gregor prečest. škofijstvo, naj ga izvoli predložiti, da bo od Njegovega Veličanstva z naslovom častnega korarja odlikovan. — Kak vspeh je imela njegova prošnja, ne vemo, pa toliko je gotovo; da častni korar ni bil; taka odlikovanja so v tistih časih slovenski duhovniki, če tudi tako odlični, menda jako redkokrat prejeli. Naj še omenimo, da ga je škofijstvo že dne 13. junija 1769, ko je nadžupnik postal, imenovalo pravega konsistorial-nega svetovalca s pravico, v škofijskem sveto-valstvu imeti sedež in glas.
Najlepši spominek pa si je postavil naš blagi rojak sč svojim poslednjim sporočilom z dne 1. marca 1800.
Preobširno bi bilo celo to reč tukaj na drobno razpravljati in navesti vse tiste osebe po imenu, katerih se je Plohel v svojem sporočilu spomnil; da spoznamo njegovo blago srce, bo dovolj očivestno iz naslednjih povzetkov iz tega 2 poli obsegajočega testamenta. — Ko je priporočil svojo dušo usmiljenju božjemu in vse lepo vredil gledč svojega pokopa, misli najpopred na svojo župno cerkev sv. Jurija v Ptuju, in tudi na sv. Marjeto niže Ptuja, kjer je bil pastirovati začel. Tu pa tam ustanovi svete meše; v Ptuju še zraven obletnico za-se in svoje sorodnike. Za cerkveni strešni stol pri sv. Marjeti, pravi, sem že odposlal 745 gl., če bi znabiti ne bilo zadosti, naj še se iz mojega premoženja doplača 255 gld. Ptujski župni cerkvi je odločil za njene potrebščine in nov veliki oltar 24 stotin. Lastninske vinograde je imel v Ljutomerskem okraju na Brebrovniku in Sta-novšaku, menda od svojih starišev, in na Ptujskem vrhu; te je sporočil svojim sorodnikom. Nobenega ni pozabil, tudi svojih služabnikov ne, od svojega uradnika Ivana Gabernika do poslednjega hlapca in dekle; vsak je sprejel svoj dar. Nekateri stari, ki znabiti dalje ne bodo mogli služiti, kakor je djal naš Gregor, prejeli so velikodušno podporo za celo ostalo življenje. — Da tudi svojih revnih podložnikov ni pozabil, smo že omenili. (Konec prih.)
Smešnica 52. Dobrorejen gospod je razlagal ljudem neko naznanilo in med drugim tudi reče: „Kdor me ni prav razumel, naj me pa pride še pitat." Ali ljudje, katerim je beseda pitati le v pomenu živino rediti, znana bila, ne pa v pomenu „prašati", kakor jo je debeljak rabil, začnejo se smejati na glas: „Kaj, še pitali ga bomo, saj je že tako predebel ?"
Razne stvari.
(Dobrodejno naročilo.) Minister za uk in bogočastje. pl. Frankentburnski, je vodjam po vseh šolah ostro zapovedal do novega leta vse bukve, ki bi bile v patrijotičnem, verskem ali političnem oziru sumljive, spraviti iz šolskih bukvarnic. Ako se bo to povelje vestno izvršilo, bode marsikje tudi pri nas dobro delo.
(Podpora.) Deželni zbor je za prihodnje leto 300 gld. podpore odločil za sadjerejsko društvo v Šentjurju.
(Posnemajte!) Občinski zastop v Šentjurju pri Celju je sklenil, obrniti se do ravnateljstva južne železnice, da napravi na tamošnji postaji napise tudi slovenski.
(Smrtna kosa.) V soboto, dne 19. t. m. umrl je v Mariboru dr. L. Modrinjak; ranjki je bil do nekih let iskan zdravnik in vnet narodnjak. Huda bolezen v želodcu mu je zadnja leta ogrenila veselje v obeh ozirih.
(Gimnazija na Ptuju.) Prihodnje leto stane Ptujska gimnazija deželo 13.407 gld. Ta svota se nam zdi skorej previsoka pri zavodu, ki ima le 4 razrede.
(P r ovm oviranje.) Odvetniški koncipijent g. Jakob Šegula postal je na Dunajskem vseučilišču doktor pravoslovja
(Drago veselje.) Pri zadnji volitvi za državni zbor so Mariborski gospodje najeli godbo, da je po ulicah korakaje čevljarske in druge učenčke razveseljevala. Kakor se je sedaj izvedelo, stala jih je ta godba okroglih 60 gl. Ko bi bili dečki to znali, kako bi še le bili juckali na slavo svojih darežljivih pokroviteljev!
(Požar.) V Doklecah, Gorske župnije, je pogorelo gospodarske poslopje Antona Rodošeka, njegov sin, 10 letni fantič, je baje požgal.
(Samomor vojaka.) Zadnji petek seje vojak domačega polka, na železniški tir pri Mariboru vlegel ravno v trenotju. ko je tovorni vlak prihajal Ta ga je tudi hipoma prijel in na kosce raztrgal.
(Od žganja.) Strašno smrt je storil nek kočar v Križevljanah. Toliko žganja je bil iz-pil, da se mu je v želodcu unelo in v plamenu iz njega gorelo.
(Nesrečen zakon.) V hiši dveh zakonskih v Litmerku pri Ormožu ni bilo božjega miru, uni den pa je mož svojo ženo tako dolgo s polenom tolkel, da je nesrečnica izdihnila svojo dušo.
(Uganka.) Okrajni zastop v Marenbergu, znanem gnjezdu nemčurjev, je dvorn. svétniku g. Heinricherju. predsedniku c. kr. dež. sodnije v Celju, v zadnji seji izrekel svoje zaupanje. Nam je sicer lehko vse eno, komu ta zastop zaupa, vendar pa se čudimo, zakaj svoje zaupanje izreka ravno g. dvor. svétniku.
(Poboj.) Pobrežki fantje so ubili v noči od nedelje do ponedeljka potem, ko so bili že v oštariji grdo razsajali, fanta iz Orešja na potu domov. Trije so se sami javili sodniji, četrtega so pa že žendarji ujeli. Tak je navaden sad ponočevanja.
(Šaleška čitalnica) ima svoj redni občni zbor v ponedeljek, dne 4. januvarja 1886 ob 3. uri popoldne v Čitalnici v Šoštanju. Dnevni red: 1. Nagovor predsednika; 2. poročilo taj-nikovo; 3. poročilo blagajnikovo ; 4. volitev novega odbora, oziroma predsednika in podpredsednika; 5. Razni prodlogi.	Odbor.
(Vabilo) v peti redni občni zbor „Savinjskega Sokola" v dan 3. januvarja 1886 ob 3. po poludne v prostorih Mozirske čitalnice. Vspored razpravam: 1. Nagovor staroste; 2. poročilo tajnikovo; 3. Poročilo blagajnikovo; 4. Volitev dveh pregledovalcev računa; 5. Volitev odbora in posebno staroste in njegovega namestn.; 6. nasvet pregledovalcev računa; 7. posamezni nasveti. Ob 7. uri zvečer večerna zabava z godbo in petjem.	Odbor.
Lotsrijne številka:
V Trstu 19 decembra 1885: 81, 60, 64, 82, 19 VLincu,, „	„ 34,42,15,16,21
Prihodnje sreèkanje 26. decembra 1885.
Naznanilo.
Vsled ukaza spoštovanega sindikata iz vis. N. vit. reda na Dunaju kot sporočilne in-štancije pridejo
dne 4. januvarija 1886 predpoldne
od 8'/2 ure in če bo treba tudi naslednji den, te le reči pok.	Napasta, duhovnika
N. vit. reda, ki je dne 7. novembra t. 1. umrl, očitno na prodaj proti hkratnem uplačilu po licitaciji v župnijski liiši pri Veliki nedelji: 2 kravi, 2 teleti, 16 svinj, 2 ovci, 4'/4 štrtin-jakov vina od leta 1885, polovnjak iz 1. 1884, polovnjak iz 1. 1883, 2 vedri iz 1. 1879, % vedri slivovice. mlatilnica. rezalnica za seno, čistilnica za žito. pohištvo, orodje kuhinjsko in kle-tarsko pa puška.
Vino se proda dne 4. januvarija 1886 ob 10. uri predpoldne.
Pooblaščeno oskrbništvo N. vit. reda pri Veliki nedelji, dne 10. dec. 1885.
1-2	Ivan Kimmel.
Zahvala.
V letošnjem poletji ste dobili dve poddruž-nici Mozirske farne cerkve in sicer na Lepi njivi in v Libiji nove orgije, katere je naredil in postavil gospod Leonhard Ebner v Mariboru Ker nas veseli, da je do sedaj več strokovnjakov to delo pohvalilo kot izvrstno, nam je toraj prijetno, gospodu Ebnerju za to izreči bvalo, ter ga priporočiti cerkvenim predstojništvom.
Posebno izvrstne so orgije pri sv. Miklavži v Libiji glede mehanike in glede veličastnega, jako prijetnega glasu posameznih spremenov, kakor tudi v skupnem soglasji. Tudi glede zunanje oblike so te orgije pravi kinč lepe, v gotiš-kem slogu stavljene cerkve.
Mozirje, dne 17. decembra 1885.
Franc Kocjan, Franc Korošec, Jakob Coper, Ivan Jurkovnik,
cerkvena ključarja v Lubiji. curk. ključarja na Lepi njivi.
Ilazslas.
Sindikat Nemških vitezov kot zapuščinski zastopnik poziva vse upnike, ki imajo kaj dobiti iz zapuščine rajnega
g. Martina Napasta
i
duhovnika Nemškega viteškega reda in župnijskega upravitelja pri Veliki nedelji, ki je dne 7* novembra 1885 v Feldhofu pri Gradcu ab intestato (brez testamenta) umrl, naj svojo terjatev pri oskrbništvu Nenišk. vitešk reda v Veliki nedelji na Spodnjem Štajerskem naznanijo in dokažejo dne 18. jannvarja 1886 ob 9 predpoldne osebno ali pa tudi do one dobe pismeno; ko bi se to ne izgodilo, pa bi se njih terjatev izbrisala, ee nimajo rubinske pravice do nje v slučaju, da bi jo že drugih terjatve dosegle.	3—3
2-3
►Slovenci! Pozor!
Nov, izvorno ilustrovan šaljiv in satirsk list
M
Orgije na prodaj,
stare še dobre s šestimi spremembami, ki so pripravne za kako manjšo farno ali podružniško cerkev. Več pove
23	Franc Nuen,
organ, pri sv.Barbari priVurbergu.
Hranilno in posojilno društvo
v JPtuji
registrovana zadruga z neomejeno zavezo. Uraduje vsaki pondeljek in četrtek od 9 do 12. ure. Ta dneva se sprejemajo vplačila na posojila, hranilne vloge in prošnje za posojila ter se izplačujejo dovoljena posojila in odpovedane hranilne vloge. — Vplačila na posojila, hran. vloge in prošnje za posojila se pa sprejemajo tudi ob drugih dnevih, raz ven nedelj in praznikov od 11. do 12. ure.
Načelstvo ima ob nedeljah, ob 3. uri po poldne svoje seje, v katerih se rešujejo prošnje za posojila.
V Ptuji, meseca novembra 1885.
Za hranilno in posojilno društvo: 7-8	A. Jurca m. p., ravnatelj.
Hranilne vloge sprejemajo se od vsakega, posojila pa se dajejo le zadružnikom.
na m

pričel bede z novim letom izhajati po dvakrat na mesec in sicer 1. in 15. dan na celi poli (osem strani j velike četvorke.
Naročnina 3 gld. za celo leto, I gld. 50 kr. za polu leta in 80 kr. za četrt leta blagovoli naj se pošiljati
upravništvu „ROGAČA"
v Ljubljani, na Kongresnem tegu, v R. Kirbisch-evi hiši.
se daje pod ugodnim pogojem v najem. Več se izve pri uredništvu „Slov. Gospod."	1-2
y Prave voščene sveče,	f
j? dobro preležane in posušene, ki ne teko in	$
if se ne kade, prezplačno pošilja na vse strani	*
,4) ter se toplo v to priporoča	$
Franc Gert,	|
\f, svečar v Mariboru v Gospodski ulici — v Celju, prej	a
/,' Reiter-jeva podružnica.	\\
^ Naročila v večjem od strani častite	^
H duhovščine prosim samo za glavno štacuno	š
^ v Mariboru, kjer se ji brzo in skrbno po-
^ streže. '	^
Priporoč am 'gg. trgovcem za svečnico	jj
Kj prav lepe. kupljive svečne zavitke od 3 kr.
^ naprej in pisane sveče po prav nizki ceni.	*
S> Pod težo dveh kilogramov se ne odpošilja.	&
i)	v?
rt Moja obrt je bila v Mariborski razstavi pie-	»
^ mirana s srebrno medaljo in s priznalno diplomo	(jj
obrtnijskega društva za voščene izdelke. j g	^