D PLANINSKI VESTNIK ŽIVEMU ČLOVEKU SE VSE PRIMERI MOŽ Z AKTOVKO IN ČRNIM KLOBUKOM NEŽA MAURER Natančnemu človeku se vedno zgodi, da pozabi kaj važnega. Kako tudi ne — polno glavo ima vseh mogočih skrbi in dolžnosti, posebno še, kadar gre na pot ali celo v hribe. Treba je vzeti s seboj pelerino za dež, pa obvezo, če se napravi žulj, prašek proti glavobolu in slabosti, malce soli za k čebuli, limono za najhujšo žejo, pa seveda črna očala, če bo žgalo sonce, in rokavice, če bo pritisnil mraz. Če ima tak natančen — da ne rečemo tečen — človek s seboj še otroka, potem se skrbi podeseterijo. Podeseteri se tudi teža na­ hrbtnika in najbolj preprosta pot v hribe — recimo čez Okrešelj na Kamniško sedlo — postane pravcata ekspedicija. Sedela sva s fantičen ob bistrem stu­ dencu pod Okrešljem. Tam je nekaj sence: odpočila se bova in pomalicala. Fant si — seveda po vseh pravilih, ki sem mu jih naštel — zmoči najprej desnico s hladno vodo, nato levico, brez potrebe doda še noge in začne piti, naravnost lokati ta te­ koči, bleščeči užitek. Pripravljam malico: prtiček, kruh, nožič, čebulo, soi in mesno konzervo. To bo dalo moč. Toda kje je odpirač za konzervo? Brskam po tem žepu, brskam po drugem, prevrnem prvo vrečko, drugo — in že je vsa vsebina težkega nahrbtnika ležala na kamenju. A odpirača nikjer. Tedaj zagledam kraj svoje krame lepe, zloščene čevlje. V njih so bile noge, oble­ čene v zlikane hlače. In potem se pred mojimi začudenimi očmi pojavi roka in v njej odpirač za konzerve: »Najbrž bi radi odprli konzervo. Jaz imam pripravo vedno v žepu.« Seveda sem se vljudno zahvalil — že za­ radi otroka kraj mene —, a bil sem zelo jezen. Takle človek v zlikanih hlačah in z aktovko se vtika v moje zadeve! Kam bo le prišel, reva! Misli, da gre na spre­ hod? Planine so planine. Ssveda sem konzervo vseeno odprl. »Kar obdržite odpirač, imam še enega,« je potem rekel oni v zlikanih hlačah. Ta mož z aktovko — in celo črn klobuk je imel na glavi — je bil odslej ves čas za nama ali pred nama. Počasi in lah­ kotno je stopal, kot bi bil na sprehodu. Jaz pa tako otovorjen! No, pod skalami ga je pa le stisnilo. »Kaj, tule gor da bi rinil? Ali ni malce tve­ gano?« »Saj so klini pa zajle. Samo roke bi mo­ rali imeti proste,« sem ga tolažil in isto­ časno užival, da je njegovega lahkotnega, nedeljskega sprehoda konec. Kaj se pa spravlja v hribe z aktovko! Pa sem po­ skušal biti dober: »Aktovko bi si prive­ zali čez rame, pa bi morda šlo.« (če ti klobuka ne odnese veter — sem si mislil). »Kaj pa če se mi zvrti in padem?« »Se vam rado zvrti?« »Ne rado. A človeku se zgodi.« Bes v meni je naraščal: Aha, zdaj bi se pa rad ves, kar ga je, z aktovko in klo­ bukom vred, prevalil na mojo odgovor­ nost! Ne bo! »Veste kaj — prav lep sprehod ste imeli, a najbolje bo, da greste nazaj na Okre­ šelj!« »A mislite? Škoda je pa le. Sem rekel — pojdem malo pogledat planine, ko toliko govorijo o njih. Na, pa so že na prvi poti težave.« S fantinom sva se prepotena zagnala v ska­ le, mož pa je obsedel pod njimi zlikan in poravnan, kot da bo sam sebe zložil v aktovko. Ko sva midva — planinca — bila že precej visoko in malce na raz­ glednem, se ozrem: Glej ga — moža z aktovko! Lagodno ti stopa za nama, kot bi šel po stopnicah. Z eno roko se opri­ jema jeklenice, v drugi pa drži aktovko. Nak, kaj takega! Kar sedel sem od pre­ senečenja, da ne rečem česa gršega. Tako naju je kmalu dohitel. »Sem gledal za vama in si rekel: če tale fantin zmore — kaj le jaz ne bi! Vsak dan dirjam po temnih pa strmih rovih v rudniku; kadar razstreljujemo, je treba dobro teči. Pa bi se tegale ustrašil? No, tako sem šel in vidim, da res ni nič hu­ dega. Prav vesel sem, da sem vaju srečal. Če bi ne videl fantina, kako ti speši v skale, bi me najbrž stisnilo pod njimi.« Potem je nenadoma on zakoračil naprej — hodil je brez težave, kot da je na sprehodu. In na vrhu je fantina gostil z vsemi sokovi, potem pa rekel: »A ne bi šli skupaj čez Planjavo pa na Veliko planino?« Fantin je bil navdušen, jaz pa sem našel vse mogoče izgovore. Kljub popolni opremi sem se poti ustrašil. Drugo jutro moža z aktovko že navse­ zgodaj ni bilo več. Menda je res odšal čez Planjavo. Čiste gore Pomislite, kakšne bi bile naše gore, če bi vsak obiskovalec odvrgel na planinskih poteh en sam papirček, en sam uporabljen robček, en sam ovoj žvečilnega gumija, eno samo em­ balažo sadnega soka, en sam svetel čokoladni papir! Ker seveda ne bi radi hodili po takih gorah, ne odvrzite na poteh ničesar, kar ste prinesli s seboj, ampak spravite v posebno plastično vrečko in odnesite v dolino. Veseli boste, ko boste prihodnjič hodili po zares čistih gorah.