62 Didakta 193 POVEŽIMO OTROKE Z NARAVO, POJDIMO V GOZD / Prof. ddr. Ana Vovk Korže in Janja Lužnik, univ. dipl. inž. kraj. arh. / Mednarodni center za ekoremediacije / FF MB Tehnologija in mediji, preobremenjenost s številnimi načrtovanimi, vodenimi in nadzorovanimi aktivnostmi, pomanjkanje časa, pretirana zaskrbljenost glede varnosti otrok je današnje otroke ter najstnike »iztrgal« iz naravnega okolja, s tem pa se jim povzroča velika škoda, saj nimajo možnosti začutiti narave. Otroci so oropani kakovostnega družabnega življenja in osebnih izkustvenih doživetij resničnega sveta, kot so plezanje po drevesih, igra z vodo, izdelava lesenih lokov in piščali, samostojna in svobodna igra z vrstniki, ki smo jih generacije pred njimi doživljale kot nekaj samoumevnega. Zaradi odtujenosti od narave jih le-ta navdaja z občutkom nelagodja, predsodkov ali celo strahu, ne razumejo pomena narave, ne čutijo povezanosti z njo in je ne spoštujejo. Prekomerna teža, depresija, motorične in socialne nespretnosti, nemotiviranost, slaba zbranost, slaba samopodoba otrok so le nekatere od številnih zaskrbljujočih težav, ki pestijo današnje otroke in mladino. Kako torej znova povezati otroke z naravo je pravi izziv tako za starše kot za učitelje. Rešitev je v resnici zelo preprosta, a se v praksi zaradi številnih sistemskih in organizacijskih ovir še zmeraj premalo izvaja. Kot ugotavljajo številni avtorji, je otroke treba znova povezati z na- ravnim okoljem in jim preko izobra- ževalnih programov, ki so usmerjeni v lokalno naravno okolje, omogočiti pristno senzorno, izkustveno doživlja- nje narave. Kontinuirane pozitivne izkušnje, ki jih otroci pridobijo sko- zi raznolike učne aktivnosti, igro, s pomočjo raziskovanja, spoznavanja v naravno zasnovanih učnih okoljih pozitivno vplivajo na pravilen celo- sten telesni, osebni, socialni, kognitivni razvoj posameznika kot tudi celotne družbe. V ta namen v prispevku pred- stavljamo poglede na učenje v naravi, predstavljamo gozdno pedagogiko kot primer izkustvenega izobraževanja usmerjenega v naravo, ki se je za- čel uveljavljati tudi pri nas. Obenem povzemamo nekaj slovenskih izvede- nih ureditev naravnih odprtih učnih okolij, ki so lahko dobra spodbuda za ureditev še kako potrebnega novega naravnega učnega kotička v bližini kakšnega vrtca, šole, stanovanjskega naselja, mestnem parka ali kar na do- mačem vrtu. Uvod Ameriški avtor Richard Louv je v svoji knjigi z naslovom Zadnji otrok v goz- du: Rešimo naše otroke pred sindro- mom zmanjšanega kontakta z naravo predstavil “motnjo primanjkljaja nara- ve/nature deficit disorder”; ki je posle- dica odtujenosti človeka od naravnega sveta, ki jo opažajo pri današnjih t. i. ‚‘Z‘‘ generaciji otrok (Louv, 2008). Ob sklicevanju na številne raziskave opozarja na slabo fizično in psihično zdravje današnjih otrok in celotne družbe, kar je v prvi vrsti posledica pomanjkanja bivanja in gibanja v naravnem okolju. Depresija, preko- merna teža, težave s koncentracijo, socialne nespretnosti so le nekatere od najpogostejših in zaskrbljujočih težav današnjih otrok in mladine. Avtor v knjigi podaja praktične reši- tve in preproste pristope za ponovno vzpostavitev povezave med otroki in naravo, ki jo je moč doseči predvsem s senzornim, izkustvenim učenjem v naravnem okolju. Iz navedenega sledi, da so v naravo usmerjeni izobraževalni programi, ki spodbujajo učinkovitejše oblike pou- čevanja, kjer narava lokalnega okolja postane učilnica, dandanes nujni. To- vrsten način izobraževanja namreč nima pozitivnega vplivala le na sam učni uspeh učencev, kar dokazujejo tudi številne raziskave, temveč razvi- ja veščine in vrednote posameznika pomembne za doseganje trajnostne prihodnosti, s pomočjo katerih bodo mladi sposobni kritično razmišljati, sprejemati odgovorne odločitve v dobro sebe, sedanjih in prihodnjih generacij ter se uspešno prilagajali hitrim in nepredvidljivim družbenim spremembam. Žal številne raziskave kažejo, da se formalne in neformalne oblike uče- nja v praksi še vedno najpogosteje izvajajo v učilnicah med zaprtimi zidovi, izolirane od realnih življenj- skih okoliščin, kjer učeči pridobivajo teoretično znanje in ga v praksi ne znajo uporabiti. Organizacija pouka na prostem pri nas zakonsko ni zah- tevana in je zato v največji meri odvi- sna od zavzetosti, iznajdljivosti, idej in usposobljenosti posameznega učitelja kot tudi organizacije posamezne iz- obraževalne institucije (Medmrežje 1). Najpogostejši razlogi, zaradi kate- rih se učitelji ne odločijo za izvajanje pouka na prostem, so organizacijske in vsebinske ovire, disciplinske težave učečih, prevelike skupine, premalo spremljevalcev, stopnja nevarnosti in tveganja za poškodbe, neugodne vre- menske razmere, preobremenjenost in pomanjkanje časa za izvajanje pouka na prostem, pomanjkljiva usposoblje- nost, zahtevnejše učne priprave, po- manjkanje didaktičnih pripomočkov, oddaljenost izobraževalne institucije od naravnega okolja in še bi lahko naštevali. Zaradi navedenih razlogov želimo v prispevku predstaviti poglede na učenje v naravi kot enega temeljnih konceptov vzgoje in izobraževanja za trajnostno prihodnost. Predstavljamo enega izmed možnih izobraževalnih programov, ki je usmerjen v naravo in se je v tujini že dobro uveljavil, pred nekaj leti pa se je pričel uve- ljavljati tudi pri nas – gozdno peda- gogiko. Obenem povzemamo nekaj inovativnih slovenskih primerov že izvedenih odprtih naravnih učnih oko- lij za izkustveno doživljanje narave, s katerim želimo prikazati, da je ta- kšna okolja mogoče zasnovati na zelo raznolikih lokacijah in na zanimive načine. Didakta 193 63 Učenje zunaj zaprtih zidov Model izobraževanja za trajnostni ra- zvoj podpira strategije učenja, ki učečim omogočajo doseganje ciljev širokega znanja, veščin in vrednot, pomembnih za doseganje trajnostne prihodnosti, s pomočjo katerih bodo sposobni kritično razmišljati, sprejemati odgovorne odlo- čitve v dobro sebe, sedanjih in priho- dnjih generacij ter se uspešno prilagaja- ti hitrim in nepredvidljivim družbenim spremembam (Sedmak, 2009). Klasični vzorec ‘pasivnega’ učenja nadomešča sistemski pristop, kjer se pozornost usmeri na učečega, kako- vost učne izkušnje, učnega okolja, iz- kustveno in kritično učenje. Pri tem je učeči aktivno vključen v proces učenja, vključuje se v akcijsko raziskovanje, sodelovalno in skupinsko učenje, kri- tično raziskovanje in refleksija ter in- terdisciplinarni pristop (Medmrežje 1). Odgovor klasičnemu abstraktnemu načinu učenja, ki se je v praksi izkazal kot neustrezen, kar potrjujejo številni avtorji, je izkustveno učenje, ki teore- tično učenje poveže s prakso preko konkretne osebne izkušnje in obsto- ječe znanje nadgradi z novim. Le to pa omogoča učinkovitejše dojemanje in spoznavanje. Za uspešno učenje morajo biti izpolnjene vse faze, ki si sledijo od stika s konkretno izkušnjo, sledi faza razmišljujočega opazovanja, faza abstraktne konceptualizacije ter zaključek z aktivnim eksperimentira- njem. Pri tem pa je treba upoštevati tudi obstoječe predznanje in izkušnje vsakega posameznika. Za uspešno izkustveno učenje je to- rej izredno pomembno, da ima učeči možnost pridobivanja izkušnje v re- alnem, resničnem okolju, zato tovr- stna metoda podpira premik učnega procesa iz učilnic v okolico šole, kjer postaneta skupnost in okolica mesto učenja. Učenje v naravi in z naravo zagotavlja stik z naravo in učenje iz narave. Pouk na prostem je po definiciji orga- nizirano učenje, ki poteka zunaj učilni- ce in se sklicuje na filozofijo, teorijo in prakso izkustvenega učenja in okoljske vzgoje. Izvaja se lahko na najrazličnej- ših lokacijah kot npr. v šolskem okolju, bližnji soseski, urbanem ali naravnem okolju, v okviru vodenih ekskurzij, v okviru učnih poti ipd. (Medmrežje 2). Gre za metodo poučevanja, ki poudar- ja neposredno multisenzorno doživlja- nje in zvišuje posameznikovo fizično, duševno, kognitivno, psihično raven in omogoča polnejše učenje od učenja v učilnici. Svobodna uporaba vseh čutil posameznikom spodbuja kreativnost, ustvarjalnost in domišljijo. S pridobivanjem neposredne intenziv- ne in osebne izkušnje skozi učni proces v realnem okolju si učeči ustvari real- no predstavo ter nadgradi teoretično znanje in abstraktno predstavo, obe- nem pa razvija pozitiven, spoštljiv in odgovoren odnos do okolja in narave. Slika 1. Otroci se želijo učiti v naravi. 64 Didakta 193 Uspešno in pristno doživljanje real- nega okolja z vsemi čutili je mogoče izpeljati s pomočjo Cornellove učne strategije tekočega učenja, ki učečega osredotoči na dejavnost preko navdu- šenja, usmeritve in osredinjanja pozor- nosti, neposredne delitve in delitve navdušenja z drugimi (Medmrežje 3). Komljančeva (2010) odprto učno oko- lje opredeljuje kot prostor in čas za izmenjavo izkušenj in interesov. Bolj, ko je okolje odprto za učenje, bolj je spodbudno, prijazno in varno. Odprto učno okolje je privlačno za vsakega, ki se mu omogoči učenje po njegovi meri. Kot dober primer odprtih uč- nih okolij Komljančeva navaja koncept gozdnih vrtcev in šol, kjer se aktivnosti odvijajo v naravnem okolju. Odprto učenje je optimalno prila- gajanje na življenje. Ključni faktor v odprtem učnem okolju je svoboda za skupno prilagajanje s pozitivno učno klimo, ki spodbuja ustvarjalnost, kjer se učimo drug od drugega, da bi ve- deli, znali in živeli ter puščali napre- dne sledove za kulturni razvoj družbe (Komljanc, 2010). Izkustveno učenje skozi gozdno pedagogiko Poznanih je več izobraževalnih progra- mov in konceptov, ki so usmerjeni v naravo, v prispevku pa se osredotoča- mo na strategijo gozdne pedagogike, ki je v nekaterih evropskih državah že dobro uveljavljena in se je kot dobra praksa pred nekaj leti začela pojavljati tudi pri nas. Za predstavitev tovrstne prakse smo se odločili predvsem zaradi dejstva, da je naša država izredno gozdna- ta, saj jo pokriva skoraj 60 odstotkov gozdov. To pomeni, da je gozd kot naravno okolje prisoten v bližini sko- raj večine naselij in ima tudi večina vrtcev in šol dostop do gozda brez uporabe prevoznih sredstev. Gozd je pester življenjski prostor številnih rastlinskih in živalskih vrst, ki skupaj soustvarjajo kompleksen in zapleten ekosistem. Naši gozdovi so vrstno zelo pestri, saj uspeva kar 71 samoniklih vrst gozdnega drevja, kar je dokaz, da so dobro ohranjeni (Medmrežje 4). K temu je prispeval predvsem sonarav- ni način gospodarjenja, ki temelji na prebiralnem gospodarjenju in obe- nem prepoveduje golosečni pristop. Gozd je pomemben predvsem zaradi številnih nalog, ki jih opravlja, kot so proizvodnja kisika, varovanje gozdnih zemljišč in sestojev, ohranjanje biotske raznovrstnosti, zadržuje vodo in blaži vplive podnebnih sprememb, vpliva na delež in kakovost pitne vode, je vir Slika 2. Gozd je čudovita učilnica v naravi. Didakta 193 65 surovin in lesne biomase ipd. Za člo- veka predstavlja kakovostno in zdravo okolje za druženje, sproščanje, estetsko doživljanje narave, nudi priložnosti za razvoj turizma, zagotavlja varstvo na- ravne in kulturne dediščine, je prostor raziskovanja in izobraževanja. Pestre življenjske združbe in procesi, ki se odvijajo v gozdu, kar vabijo posame- znika k raziskovanju, ustvarjalnosti, igri, pridobivanju novih znanj in dra- gocenih izkušenj. Prav zaradi navede- nega pridobiva gozd tudi v vzgojno- -izobraževalnih procesih številnih šol in vrtcev vse večji pomen kot naravno odprto učno okolje. Šole in vrtci, ki redno izvajajo vzgojno-izobraževalni proces v gozdu, opažajo velik napre- dek na posameznih področjih razvoja otrok. Termin »gozdna pedagogika« se je v zadnjih dvajsetih letih pojavil med gozdarji v Nemčiji, Avstriji in Švici z namenom promocije gozdarstva med širšo javnostjo (medmrežje 5). Gozdna pedagogika je veda, ki z me- todo doživetega učenja, posrednim in neposrednim zaznavanjem naravne- ga okolja ljudi poučuje o pomenu in funkcijah gozda ter o razvoju okolja. Vodenja izvajajo strokovno usposoblje- ni gozdarji (Divjak Zalokar, 2008). Kon- cept poučevanja temelji na ideji, da je narava najboljša učiteljica, ki posame- zniku omogoča vseživljenjsko učenje. Posameznik ne pridobiva znanja od učitelja, temveč s pomočjo lastnega opazovanja, senzornega zaznavanja naravnega okolja. Ne gre torej za tradicionalno obliko učenja, temveč za učenje, ki temelji na zmožnostih, ki jim jih ponuja okolje. Skozi učenje posameznik postopno razvija tudi ob- čutek in skrb za okolje ter pozitivno delujejo v prid narave. Pristop vabi otroke k učenju z naravo in jih spod- buja k raziskovanju in igri v naravnem okolju. Prednosti gozdne pedagogike so v tem, da otroci postanejo srečnejši, bolj ustvarjalni in zadovoljni s seboj, bolj zdravi, intelektualno in čustveno stabilnejši. Krepijo samostojnost, fizič- no aktivnost in razvoj komunikacijskih veščin. Naravno okolje daje otrokom občutek gotovosti in varnosti in jim omogoča, da pustijo svoji domišljiji prosto pot. Eden izmed glavnih ciljev je razviti otroke in mlade ljudi v sa- mozavestne in okoljsko odgovorne posameznike. Nestrukturirano naravno okolje omo- goča razvoj spontanih dejavnosti, obi- lje čutnih zaznav, svobodo in možnost tveganja, kar posamezniku predstavlja večji izziv in polnejšo izkušnjo. S po- močjo uporabe raznolikih naravnih materialov in predmetov pridobivajo konkretna znanja in razumevanja. Raz- iskave kažejo, da več časa kot prebiva- jo otroci v naravnem okolju, prej in intenzivneje ponotranjijo občutek in skrb za naravo (Juvan, 2013). V Sloveniji gozdna pedagogika še ni formalno uveljavljena veda. Naravo- slovni dnevi, delavnice, izobraževa- nja in gozdne učne poti po kriterijih sicer spadajo v program gozdne pe- dagogike, vendar jih v Sloveniji pod tem pojmom še ne označujemo. Prav tako še ne poznamo gozdnih vrtcev in šol, kot jih poznajo v tujini, so se pa že oblikovali prvi zametki Mreže gozdnih vrtec in šol. Kar nekaj sloven- skih vrtcev je že začelo kontinuirano izvajati vzgojno-izobraževalni proces v naravnih okoljih, kot so gozd, travniki in obrežja naravnih potokov. Prav tako so tudi v nekaterih šolah začeli izvajati poučevanje vseh predmetov v gozdu (Medmrežje 5). V našem prostoru se s tematiko goz- dne pedagogike že nekaj časa ukvarja- jo taborniki, skavti in različna društva, od leta 2010 pa bolj intenzivno tudi zasebni zavod Inštitut za gozdno pe- dagogiko (Medmrežje 5 in 6), s ciljem otrokom približati gozd preko gozdne pedagogike, oblikovati smernice in programe za usposabljanje strokov- nega kadra za delo zunaj razredov, uvajanje gozdne pedagogike v kuriku- lum za vrtce in šole. V sklopu inova- cijskih projektov spodbujajo koncept gozdnih vrtcev in šol in v ta namen izvajajo pester nabor dejavnosti, kot so naravoslovni dnevi, gozdne delavnice, izobraževalni seminarji za pedagoške delavce, prenos celotnega kurikula v gozdni prostor, strokovna podpora šolam in vrtcem, promoviranje goz- da kot zdravo življenjsko okolje. Vse aktivnosti pa imajo enoten cilj – doseči stalno povezanost šol in vrtcev z na- ravnim lokalnim okoljem. V ta namen razvijajo in raziskujejo lastni, slovenski model odprtega učnega okolja v na- ravnih ekosistemih. Kot navajajo na spletni strani, delova- nje Inštituta poteka predvsem na po- dročjih krepitve naravoslovnih metod dela s poudarkom na spoznavanju in promociji slovenskih gozdov in trajno- stnega gospodarjenja, z željo približati naravoslovje in znanstveno-razisko- valne dejavnosti otrokom in mladini. Gozd obravnavajo kot učilnico in vir idej za vse predmete oziroma podro- čja kurikula, z uvajanjem različnih didaktičnih pristopov in poudarkom na razvoju aktivnih in sodobnih učnih metod v naravi in z naravo. Zanima jih predvsem vpliv narave na zdravje in razvoj otrok ter njihovih vrednot. S strokovno pripravljenimi programi s področja gozdne pedagogike želi- jo otrokom in širši javnosti približati slovenski gozd in naravo. S krepitvijo Mreže gozdnih vrtcev in šol Slovenije pomagajo pri oblikovanju inovativnih vrtcev in šol, ki vzgajajo samozavestne, samokritične, ustvarjalne, zdrave in družbeno odgovorne otroke. Slovenski gozd bi tako postal temelj za vzgojo odgovornih in kreativnih otrok, ki se bodo znali odločati v prid okolja, nara- ve, svojega življenja kot svoje okolice. Akterji v projektnem delu opozarjajo na aktualne probleme sodobne druž- be, in sicer, da so otroci premalo v naravi, se premalo gibljejo in imajo posledično slabše razvite motorične sposobnosti, ne poznajo lokalnega oko- lja, nimajo razvitih socialnih veščin, niso motivirani za delo, so prenasičeni z medijskimi vsebinami, v šolah in vrt- cih se premalo spodbuja kreativnost in divergentno razmišljanje. Ideja gozdnih vrtcev in šol se je razvi- la v skandinavskih deželah in temelji na upoštevanju naravnega ritma, kjer narava vzpostavlja kontekst učenja, ki pozitivno vpliva na človekov razvoj (Juvan, 2013). Redno izvajanje dejav- nosti in aktivnosti v dinamičnem in spreminjajočem se naravnem okolju, 66 Didakta 193 ponavljanjem in refleksije določene izkušnje so omogočeni vseživljenjsko učenje, razvoj na vseh področjih, ra- zvoj vrednosti in odgovornosti, razvoj motoričnih sposobnosti in pravilen fizični in psihični razvoj. Za uspešno izkustveno doživljanje je pomembno, da ima pri izvajanju dejavnosti učeči na razpolago tudi dovolj časa, svobodo samostojnega raziskovanja, da lahko preizkuša in razvija in krepi svoje sposobnosti. Poučevanje in raziskovanje v narav- nem okolju, ki ima značilnosti odpr- tega učenja in se izvaja v neposredni bližini vrtcev in šol, ne spodbuja in krepi le otrokovega razvoja, temveč tudi celotno lokalno skupnost. Goz- dne učilnice in poučevanja na prostem omogočajo razvoj socialnih veščin, izkušenj, sodelovanja in osebno pre- danost delu, radovednost, domišljijo in spontane individualne iniciative, identiteto, občutek za prostor. Ena izmed dejavnosti v okviru gozdne- ga vrtca je tudi pridelava in priprava lastne hrane. Otroci ob pomoči odra- slih sami poskrbijo za zasaditev, vzgojo in nego rastlin ter pripravo obrokov. Dejavnosti pozitivno vplivajo na razvoj odgovornosti, samostojnost pri delu in krepijo socialne vezi v skupini. Otroci se tako že zgodaj seznanijo s celovi- tostjo trajnostnega načina življenja in pomena samooskrbe. Slovenski vrtci vključeni v Mrežo goz- dnih vrtcev in šol, ki redno in konti- nuirano izvajajo številne dejavnosti in aktivnosti v naravnem okolju, že opažajo pozitivne spremembe na otro- cih: otroci so bolj zdravi, bolj umirje- ni, motorične veščine so se izboljšale, bolj so samozavestni in odgovorni do okolja, vzgojiteljice opažajo večjo mo- tivacijo za delo, so bolj ustvarjalni in pri delu je več sodelovanja. In kar je najpomembneje – otroci se počutijo v naravnem okolju bolj srečni in zado- voljni s seboj (Medmrežje 7). V Rožni dolini, v Ljubljani, je bilo ustanovljeno tudi prvo varstvo otrok »Čarobni gozd« (Medmrežje 8) v narav- nem okolju po zgledu skandinavskih in nemških vrtcev, kjer otroci večino dneva, ne glede na vremenske razme- re, preživijo v naravi. Otroci se zjutraj zberejo v hiši v Rožni dolini, od koder gredo raziskovat bližnji gozd, travnik ali potok. Na kosilo se vrnejo v hišo in popoldan preživijo na dvorišču, kjer imajo tudi svojo gredico. Od teorije v prakso – izhodišča urejanja odprtega učnega okolja Sodobne usmeritve urejanja javnega odprtega prostora za otroke in mlado- stnike vse bolj temeljijo na vračanju k naravi (Simoneti, 2010). Poudarek je na ustvarjanju pestrih, raznolikih in vsebinsko bogatih doživljajsko ter manj formalno urejenih prostorskih sklopih. Prevladuje preplet prvin na- ravne in oblikovane krajine, kot so ve- getacijske prvine, moduliran teren ter uporaba naravnih lokalnih materialov, kot so voda, pesek, les, kamen. V pro- stor umeščajo opremo in strukture, ki spodbujajo razvoj različnih izkustvenih doživetij in preizkušanje lastnih spre- tnosti in zmožnosti, puščajo domišljiji prosto pot, imajo značaj fleksibilnih ureditev, ki nudijo možnost preobli- kovanja. Nove ureditve se v največji možni meri navezujejo in upoštevajo obstoječe naravne danosti in zatečena prostorska razmerja. V prostor posega- jo na način, da v okolju ne povzročajo škode, minimalno posegajo v naravni teren in obstoječo vegetacijo. Za nove zasaditve se uporabijo avtohto- ne rastlinske vrste (drevesa, grmovnice, zelišča, sadno drevje ipd.). Vegetacijske prvine, kot so žive meje, skupine gr- movnic in dreves, se v prostor umeščajo predvsem z namenom obnove in izbolj- šanja stanja obstoječih habitatov, ustvar- janja naravne sence, ali kot strukturni element za ločevanje in razmejevanje različnih programskih sklopov. Zasnove odprtih učnih okolij za inten- zivno doživljanje narave so za upo- rabnike privlačnejše, bolj zanimive in učinkovitejše v doseganju ciljev, če temeljijo na zadovoljevanju otroko- vih potreb za celostni razvoj, njihovih interesih in željah, ter so izdelane v tesnem medsebojnem sodelovanju z otroki, učitelji in lokalno skupnostjo. Pri urejanju odprtih učnih okolij ima pomembno vlogo tudi izbira ustrezne lokacije. Prednost imajo lokacije, ki se nahajajo v sami okolici izobraževalne institucije ali njeni neposredni bližini, z namenom zagotoviti varen in eno- staven dostop brez uporabe javnega prevoza. Obenem naj bodo čim manj izpostavljene motnjam hrupa. Gozdno igrišče ali kako otrokom pričarati nasmeh na obraz – primeri dobrih praks Uspešnih in inovativnih primerov ure- ditev za izvajanje pouka na prostem je v našem okolju zmeraj več. Kot je že bilo navedeno, se pri tovrstnih ureditvah zgledujemo predvsem po dobrih praksah iz skandinavskih de- žel ter Nemčije in Avstrije, ki temeljijo predvsem na principih že dobro uve- ljavljene gozdne pedagogike. V nadaljevanju predstavljamo nekaj inovativnih primerov zasnovanih od- prtih naravnih učnih lokalnih okolij, ki omogočajo izvajanje raznolikih aktivnosti, igro, raziskovanje, kako- vostno preživljanje prostega časa in bi jih bilo mogoče prenesti v raz- lična okolja. Primeri se razlikujejo predvsem po raznolikih vsebinskih sklopih in glede na lokacijo (šolsko ali vrtčevsko dvorišče, naravno okolje – gozd). Minica – igralnica v gozdu, Gozdni vrtec Čriček v Preddvoru, smo zasle- dili na spletni strani Mreže gozdnih vrtcev (Medmrežje 9). Otroci so s po- močjo vzgojiteljic iz različnih narav- nih materialov (prirezana debla, veje, mah, storži, lubje …) v bližnjem gozdu uredili in poimenovali raznolike ino- vativne kotičke, kot npr. kotiček dom, kotiček gledališče, okrogli in pleteni kotiček, ki spodbujajo ustvarjalno in domišljijsko igro, prosto gibanje, raz- iskovanje, opazovanje, obenem pa omogočajo izvajanje načrtovanih de- javnosti v skladu s kurikulom. Obilica naravnega materiala, kot so lubje, veje, debla, skorja, listje, zemlja, kamenčki, plodovi, otrokom omogoča dinamično spreminjanje gozdnega ambienta in s tem priložnosti za vedno nova doži- vetja in izkušnje. Didakta 193 67 Slika 3. Učilnica pod drevesi spodbuja kreativnost mladih. Za vzdrževanje in urejanje kotičkov otroci samostojno skrbijo na način, da ne povzročajo škode v naravnem okolju, s čimer razvijajo odgovoren odnos in skrb za naravo, spoznavajo elemente varstva okolja. Dejavnosti v gozdni igralnici se izvajajo skozi vse leto, tako imajo otroci priložnost spo- znavati značilnosti in pomen narave skozi različne naravne cikle. Naš vrtiček – iz majhnega zraste veliko (Šolski Ekovrt), Vrtec Antona Medveda Kamnik V Vrtcu Antona Medveda Kamnik izvajajo projekte (Medmrežje 10), ki spodbujajo vzgojo za trajnostni razvoj. Ena izmed prednostnih nalog vrtca je otrokom omogočiti neposredni stik z naravo in izkustvenim učenjem v neposrednem naravnem okolju. Eden izmed tovrstnih projektov je tudi Šolski Ekovrt, v okviru katerega spodbujajo oblikovanje ekoloških vrtov in njihovo vključevanje v dejavnosti, vzgojo otrok in posredno tudi staršev ter lokalne skupnosti. Omenjeni vrtec je bil prvi vrtec v Sloveniji, ki si je z dejavnost- mi pridobil znak Šolski Ekovrt in je vključen v Mrežo Šolskih eko vrtov. Otroci, starši in zaposleni imajo v okvi- ru dejavnosti priložnost spoznavati ekološko pridelavo in vrtnarjenje po principih permakulture. S strokovnimi nasveti jim pomagajo tudi strokovnjaki iz lokalnega okolja. Otroci so aktivno vključeni v urejanje vrtov ter vzgojo in nego rastlin. Skozi celo leto imajo možnost opazovati razvoj rastlin, od se- mena do plodov, ter spoznavajo svojo vlogo pri uspevanju vrtnega ekosiste- ma. Eko vrtički so postali sestavni del življenja in dela v vrtcu in so odlična priložnost za otroke, ki imajo sicer vse manj priložnosti za pristen stik z nara- vo in izkušenj z delom na vrtu. Otroci tako skozi proces vzgoje razvijajo po- zitiven odnos do narave, spoznavajo rastline, pridelke, koristne organizme, naravne procese in razvijajo spretnosti medsebojnega sodelovanja. Hkrati spo- znavajo principe trajnostnega razvoja in samooskrbe. Naučijo se osnovnih vrtnarskih opravil in rokovanja z orod- jem in dela z zemljo. Zaradi različnih prostorskih danosti so uredili različne oblike zeliščnih, zelenjavnih in okra- snih gred, tako ob igrišču kot tudi na balkonih ipd. Prevladuje uporaba na- ravnih in recikliranih materialov. Na dvorišču so zasadili tudi nekaj sadnih dreves, uredili kompostnike in lese- ne hiške za spravilo vrtnega orodja ter postavili zbiralnike za deževnico s strešnih površin, ki jo uporabijo za zalivanje vrtov. Otroci tako spoznajo tudi principe trajnostne rabe naravnih virov. Otroci imajo priložnost osebne izkušnje pridobivati v neposrednem 68 Didakta 193 naravnem učnem okolju. Sprostitvi, igri, čutnemu zaznavanju, počitku so namenjeni posebej urejeni kotički in odprta travnata površina. Učilnica v naravi ob Osnovni šoli Alojzija Šuštarja v Ljubljani Učilnico v naravi, ki je urejena na šol- skem dvorišču O.Š. Alojzija Šuštarja v Ljubljani, smo imeli priložnost pobližje spoznati ob udeležbi na Mednarodni konferenci Učilnica v naravi – Outdoor Learning, ki jo je omenjena šola izve- dla v letu 2015 v okviru istoimenske- ga Projekta. Inovativno odprto učno okolje je bilo zasnovano po zgledu norveške šole, s katero so se povezali v okviru izvedenega projekta, in izvaja program učilnice v naravi. Uredili so jo v tesnem medsebojnem sodelova- nju vodstva šole, učiteljev, učencev in staršev. Prav močna podpora vodstva šole pri izvajanju tovrstnih projektov je eden izmed ključnih razlogov za uspešno delovanje in realizacijo sku- pnih zastavljenih ciljev. Osnovni namen izgradnje učilnice v naravi je učencem šole ponuditi celo- stno dojemanje šolske okolice, prilo- žnosti za igro, raziskovanje in učenje na prostem, izboljšati razumevanje okolja in narave, spodbujati in krepi- ti družbeno odgovorno delovanje in pomagati do celovitega razvoja oseb- nosti učečih. V ta namen izvajajo tudi inovativne programe, kot je ‚‘Življenje v naravi‘‘ za prvo triado. Učitelji so za potrebe kakovostnega izvajanja učenja na prostem pripravili tematske sklope učnih priprav in potrebnih didaktičnih materialov, ki služijo obravnavanim učnim tematikam tako na razredni kot na predmetni stopnji. Da bi izkušnje in znanja še obogatili, so se povezali tudi z Worth Primary School iz Cheshirea v Angliji (Medmrežje 11 in 12). V okolici šole so uredili več različnih učnih okolij, v okviru katerih otroci spoznavajo in spremljajo življenje in procese v različnih ekosistemih kot npr. šolski ribnik, šolski vrtički ob učilnicah prve triade. V učilnici so otroci ob pomoči staršev in učiteljev iz naravnih materialov izdelali raz- lično opremo, kot so sedala, plezala, čutna pot, odprto kurišče, celo ročno izdelan žar, ki ga uporabljajo za peko pic ipd. Na razpolago je velika skla- dovnica naravnih gradiv in materia- lov ter orodja, ki omogoča otrokom, da v medsebojnem sodelovanju ali samostojno soustvarjajo, spreminjajo in nadgrajujejo prostor v skladu s svo- jimi zamislimi in domišljijo. Otroci ob tem zadovoljujejo potrebo po razisko- vanju in pustolovščini, izrazijo svojo ustvarjalnost in domišljijo ter razvijajo samostojnost pri odločanju. Z delom v skupini razvijajo komunikacijske in socialne veščine, občutek za skupnost in solidarnost. Z aktivnim soustvarja- njem učilnice v naravi otroci razvijejo tudi občutek odgovornosti za prostor, saj se lažje identificirajo z njim, zato za prostor skrbijo in se ne pojavljajo težave zaradi vandalizma. Prostor obdajajo tudi skupine dreves, po katerih je otrokom dovoljeno tudi plezati. S tem razvijajo motorične spre- tnosti, preizkušajo svoje zmožnosti, sprejemajo tveganja in izzive ter se naučijo prevzemati odgovornost za lastna dejanja. Projekt sonaravno igrišče Igralna pot je pilotni projekt gozdnega igri- šča, ki smo ga zasledili na medmrež- ju (Medmrežje 13) in je zasnovano po principih gozdne pedagogike. Na pobudo lokalne skupnosti ga je pripravil Zavod za izobraževanje in svetovanje Špelinice. Osnovna ideja projekta je bila ureditev poti skozi gozd pod Šišenskim hribom ob Vo- dnikovi cesti v Ljubljani, ki bi otrokom popestrila sprehod v obliki igralnih postojank in na ta način spodbu- jala otrokovo gibanje v naravnem okolju. Igralno pot sestavlja deset različnih postojank ‘poigrank’, ki so oblikovane le iz naravnih materialov, kot so zlož- ba lesenih drevesnih debel, prodnato nasutje, modulacija terena, skulpture iz vrbovja in še mnoge druge, ki so dodane že obstoječim igralom. Bližina gozda otrokom omogoča spontano uporabo tudi drugih naravnih mate- rialov, kot so različni drevesni plodo- vi, mah, veje ipd. Postojanke otrokom ponujajo prosto igro, nove ideje za gibalno, čutno, likovno in prostorsko doživetje, hkrati pa od otroka zah- tevajo ročne, motorične ter miselne spretnosti. Kot navajajo avtorji, projekt obenem podaja odgovor na aktualno proble- matiko, kako otrokom iz urbanih sre- dišč na preprost, inovativen in zanimiv način omogočiti aktivno preživljanje prostega časa v naravnem okolju. Ve- čina dejavnosti, v katere so vključeni mestni otroci, namreč najpogosteje poteka v zaprtih prostorih. V urba- nem mestnem okolju, razen otroških igrišč, ne obstajajo druge možnosti za brezskrbno igro otrok na prostem, zato otroci počasi izgubljajo stik z naravo, posledično pa tudi spoznavanje njenih zakonitosti. Projekt, ki ga je zasnoval Zavod Špeli- nice, opozarja na to, kako enostavno se otroci razveselijo. Otroke namreč večkrat podcenjujemo, ko jim kupu- jemo drage igrače. Na igralni poti so otroci pokazali, da znajo izkoristiti po- tencial vsakega igrala, ne glede na barvo, material in obliko. Znanstveniki so v svojih raziskavah ugotovili, da je stopnja inovativnosti, kreativnosti in možnosti odkrivanja v okolju premo- sorazmerna s številom in vrsto spre- menljivk v njem, in kot zagotavljajo avtorji projekta, igralna pot s svojimi neštetimi možnosti uporabe to prav gotovo omogoča. Sklep Izkustveno izobraževanje ima dolgo- ročno pomembne učinke. V praktič- ni učno-izobraževalni proces pogosto vključujemo vse starostne stopnje pre- bivalstva in sodelujemo z lokalnim okoljem na konkretnih trajnostnih vsebinah, od okolja, narave, ljudi in gospodarstva. Dejansko gre za pou- darek učenja oz. izobraževanja na podlagi izkušenj, problemskega uče- nja, transfera znanj v lokalno okolje, sodelovanje s podjetji – gospodarstvom in predvsem za razvijanje kompetenc za zelena delovna mesta, kar je velika priložnost za Slovenijo. Izkustveno izo- braževanje ima pri tem nadpovprečno vlogo. Didakta 193 69 Slika 4. Lastno delo v naravi razvija tudi odgovornost do živih bitij v tleh. Literatura Divjak Zalokar Luka. Pomen gozdne pedagogike pri oblikovanju od- nosa otrok do gozda. Diplomsko delo. Ljubljana 2008. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obno- vljene gozdne vire. 67 str. (http:// www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/ dn_divjak_zalokar_luka.pdf) Juvan Matic. 2013. Vpliv gozdne peda- gogike na razvoj okoljske etike. Di- plomsko delo. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. 63 str. (http:// pefprints.pef.uni-lj.si/1736/1/Di- plomsko_delo.pdf), 23. 2. 2016 Kodrič Janja. Učni poligon kot učil- nica v naravi s poudarkom na samooskrbi in začetnem naravo- slovju. Magistrsko delo. Maribor 2015 (https://dk.um.si/Dokument. php?id=83104), 23. 2. 2016 Komljanc Natalija. Koncept odpr- tega učenja v odprtem učnem okolju. 2010. (http://www.zrss. si/pdf/191213112813_natalija_ komljanc_koncept_odprtega_ ucenja_v_odprtem_ucnem_okolju. pdf), 20. 2. 2016 Louv, R. (2008). Last Child in the Woods: Saving Oour Children from Nadure-Deficit Disorder. Chapell Hill, North Carolina: Algonquin Books Mramor Špela. Pouk na prostem pri predmetu spoznavanje okolja v drugem razredu osnovne šole. Ma- gistrsko delo. Maribor 2015 (https:// repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva. php?id=79931), 22. 2. 2016 Simoneti Maja. 2010. Igrišča za otro- ke 21. Stoletja. Nove usmeritve pri urejanju otroških igriščV: Mladina 24 (24. Januar 2014) http://www. mladina.si/50937/igrisca-za-otro- ke-21-stoletja/, 27. 2. 2016 Urša Steiner. 2015. Doživljajsko otro- ško igrišče kot odgovor na sodobne potrebe otrok. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo: 120 str. http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni- -lj.si/krajinska-arhitektura/dn_stei- ner_ursa.pdf Sedmak Suzana. 2009. Izobraževanje za trajnostni razvoj – opredelitev področja. V: Danes za jutri: razmi- šljanja o vzgoji in izobraževanju za trajnostni razvoj. Koper: Fakulteta za management, (http://www.fm- -kp.si/zalozba/ISBN/978-961-266- 061-1.pdf), 15. 2. 2016