Mitja Velikonja
Nov dan in nova noč
Božo Repe, Jutri je nov dan - Slovenci in razpad
Jugoslavije; Modrijan; Ljubljana; 2002; 459 str.
V razbohoteni literaturi o razpadu socialistične Jugoslavije - znanstvenih študijah, memoaristiki, leposlovju - ki smo mu priča v zadnjih letih, je najbolj očitno umanjkal prav 'slovenski del'. Repetova knjiga ta manko odpravlja: gre za doslej najbolj sistematično analizo tega delikatnega obdobja najnovejše slovenske zgodovine, prehoda iz prejšnje skupne države v samostojno in iz prejšne politične ureditve v parlamentarno. Avtor dogajanja logično razčleni v šest sklopov, vsak izmed njih je kronološko zasnovan, začenši s pregledom desetletij razmerij Slovencev z jugoslovansko federacijo, nastankom opozicije v osemdesetih in odnosom med njo in postopno refomirajočo se oblastjo, gospodarskimi in ustavnimi vidiki osamosvajanja, vojaškimi dogajanji na obeh straneh, zaključi pa z mednarodnimi vidiki celotnega procesa (na koncu pa je dodana še kronologija pomembnejših dogodkov). Priznati mu gre impresivno širino pristopa, mi-nuciozno obravnavo (v ključnih dneh do ur natančno), opiranje na zelo različne vire in njihovo medsebojno primerjanje. Med znanimi dejstvi in scenariji omenja tudi kopico manj znanih (npr. propadli predlog o rekonstrukciji karantanskega obreda usto-ličevanja knezov v geometrijskem središču Slovenije pri Vačah ob inav-guraciji predsednika in članov predsedstva leta 1990, str. 128). Izpostavlja kompleksnost teh dogajanj in se jih tudi ustrezno večstransko loteva, kar napove že na prvih straneh: tako povsem upravičeno ugotavlja ambivalentni položaj, dobre in slabe
plati življenja Slovencev v obeh Jugo-slavijah, njihova (raz)očaranja z njima, lojalnost in kritičnost, (ne)udeležbo v njunem vodenju itn., "bilanca" tega pa naj bila zanje vseeno pozitivna (str. 5).
Po drugi strani pa lahko upravičeno ugotovim, med glavnimi stališči te knjige in običajnimi ter "uradnimi" pogledi na slovensko osamosvojitev, kot jo lahko slišimo predvsem s strani slovenske mainstreamovske (torej tako trenutno oblastne kot opozicijske) politike, ni nekih bistvenih razlik. Avtor je seveda zelo daleč od preprostih nacionalističnih soteriologij z začetka devetdesetih, nacionalnega zgodovinopisja na način evolucije oz. narodnega vzpona h končnemu cilju, k v tisočletju končno dosanjani nacionalni državi, ali prerivanja strankarskih interpretacij za osamosvojitvene zasluge. Toda njegova pozicija se vseskozi ustavlja na meji kritičnosti. Drugače rečeno, očitno je pomanjkanje prob-lematizacije nekaterih negativnih pojavov - pri tem ne mislim posameznih ekscesov, ampak sistemskih krivic in anomalij - ki so se pojavljali v tem času in so se odtlej nadaljevali. Npr. ni podrobne obravnave slovenskega nacionalizma ("Garbo nacionalizma", kot ga je bil označil Warren Zimmermann), ki se ne kaže le v etnični dis-tanci do t. i. Neslovencev ter v balka-nofobnem javnem diskurzu in v javnem mnenju (empirične raziskave tako celotne populacije kot npr. mladih kažejo osupljive podatke glede kse-nofobije!), ampak tudi v diskriminator-ni zakonodaji.
Ni obravnave, niti omembe etničnega čiščenja "po slovensko", torej fenomena desettisočev t. i. "izbrisanih", ki so "izginili" ravno ta čas, leta 1992. Sovinizacije in reprimitivizacije delov slovenske družbe, medijev in politike. Političnih ambicij in arogance radikalnega dela Rimskokatoliške cerkve na § Slovenskem ali nekaterih samozvanih j moralnih, kulturniških in intelektualnih J
avtoritet (institucij ali posameznikov). Denacionalizacije v stoodstotnem obsegu vračanja v naravi, tudi tiste lastnine, ki je bila odvzeta že v času prve Jugoslavije. Dvoličnega taktiziranja slovenske politike v poznih osemdesetih, npr. lažnega oz. oportunističnega soli-dariziranja z upornimi Albanci v sicer upravičenem odporu Miloševičevi politiki in skoraj popolne ignorance do njih kasneje, v devetdesetih (npr. zastavlja se vprašanje, ali je bilo znamenito zborovanje v Cankarjevem domu februarja 1989 res sklicano iz iskreno humanitarnih razlogov v podporo stavkajočim rudarjem na Kosovu, ali pa bolj pridobivanju - za prihodnje projekte nujne -politične in nacionalne homogenizacije v Sloveniji v odporu skupnemu nasprotniku?). Dalje, umanjka predstavitev široko zasnovane platforme političnih in medijskih lamentacij o vsesplošni ogroženosti Slovenije, njene kulture in jezika, kar vse je hvaležno opravičevalo delovanje slovenske politike in mobiliziralo javnost v njeno podporo.
Avtor tako zgolj mimogrede omenja nekatere izmed teh obosamosvo-jitvenih izrazito negativnih epizod in dogajanj, mdr. "neke vrste neformalno cenzuro" (ki jo je med vojno pri glavnih medijih vzpostavljal Kacin, na str. 355), propagandno vojno med tisto desetdnevno (v kateri je bila slovenska stran veliko uspešnejša in učinkovitejša), naravnost fašistoidne parole s političnih mitingov na Slovenskem konec osemdesetih (mdr. "Bosanci ven, Bosance v žgance, Srbe na vrbe, Jugosi marš", na str. 225) ali skokovito naraščanje brezposelnosti (str. 146, ne omenja pa prav takšnega večanja družbene neenakosti in revščine - o tem argumentirano priča mdr. nova knjiga Sreča Dragoša in Vesne Leskošek Družbena neenakost in socialni kapital /Mirovni inštitut, Ljubit ljana, 2003).
j	Dalje, precej moteče so nekatere
J esencialistične in vrednotne razlage,
mestoma tudi opazke npr. o "tipično balkanski situaciji" (str. 84), o "tipično jugoslovanski taktiki zavlačevanja, sprenevedanja in 'nadmudrivanja'" (str. 274), o različnosti vrednot in razvojnih modelov med Slovenci in Srbi v osemdesetih (str. 26 in 38, kot da je šlo za homogena naroda, mentaliteti in politiki), o - citirajoč Petra Jambreka -"ponotranjenju skupnega demokratskega etosa" slovenske opozicije in oblasti (str. 173), o višji stopnji "iracionalnosti" srbskega in hrvaškega nacionalizma v primerjavi s slovenskim (str. 8, 9) ali o tem, kako je "slovenski 'nacionalpluralizem' ... še vedno boljši kot srbski 'nacionalboljševizem'" (sklicujoč se na Lasla Sekelja, str. 64). Nikakor ne zanikam pomembnih razlik v političnih in družbenih dogajanjih pred njim, med njim in po obravnavanim obdobjem med različnimi deli nekdanje skupne države; pri tem pa ne smemo pozabiti na razlike tudi znotraj njih samih. Povsod so soobstajale demokratične in avtoritarne, državljanske in nacionalistične, modernistične in tradicionalistične (integristične) tendence in politike: razlika je bila v tem, katere izmed njih so v posameznih primerih in obdobjih prevladale.
Glede priseljevanja delavcev iz drugih republik v razvito Slovenijo v sedemdesetih in na začetku osemdesetih ugotavlja, da je v nekaterih krajih "bistveno preseglo t. i. kritično mejo, ki po socioloških kriterijih še zagotavlja nekonfliktno sožitje" (prav zanima me, kateri so ti "sociološki kriteriji" nekonfliktnega sožitja, kot sociolog še nisem slišal zanje? - problem seveda ni v nekih 'kritičnih mejah', v 'ustreznih deležih' večine in manjšin v družbi, ampak v njihovi ne/strpnosti, zaprtosti/odprtosti, ne/sprejemanju pluralizma). V primeru vojn na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini žal ponavlja popolnoma nevzdržne hunting-tonske interpretacije, da je bil to "hkrati mednacionalni, kulturni in vers-
ki spopad" (str. 437, tudi 7), ne pa tipična osvajalna vojna velikosrbske (in kasneje, v manjši meri tudi veliko-hrvaške) politike, ki se je odevala v razne takšne izgovore, da bi mobilizirala domačo javnost in odvrnila interes svetovne. Avtor pravilno ugotavlja malignost srbske religijsko-nacional-ne mitologije nebeškega naroda, pozablja pa na razmah venetskega mita pri Slovencih (leta 2002 je bil na to temo sklican celo neki simpozij v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa!) ali onega o kulturni superior-nosti do balkanskih narodov, da različnih religijsko(oz. katoliško)-nacionalnih mitov niti ne omenjam (lep primer idilične samopercepcije Slovenije iz dokumentov MZZ iz začetka devetdesetih navaja na str. 360, 361).
Tudi to obdobje slovenske zgodovine potrebuje neke vrste "antizgodo-vinski" pogled, ki bi načrtno dekon-struiral, demitologiziral obstoječe zgodovinopisne interpretacije in samokritično pokazal tudi na njene mračne strani, slepe lise in črne luknje, npr. na način avtorjev Giordana Bruna Guerrija v knjigi "Antistoria degli Ita-liani: Da Romolo a Giovanni Paolo II" (Mondadori, Milan, 1999), Suzanne Citron v študiji "Le mythe national: L'histoire de France en question" (Les Editions ouvrieres, Etudes et Documentation internationales, Pariz, 1991) ali zbornika "Histoire de France - Mythes et realites", ki so ga uredili S. Citron, C. Guyonvarc'h in Y. Plasseraud (Editiones Eres, Toulouse, 1995). Lep primer kritičnega spopada z nekaterimi najbolj obstojnimi miti v slovenski zgodovini je nenazadnje tudi sam Repetov članek "Gospodarji dveh tretjin Evrope" (Delo - Sobotna priloga, 30. 10. 2003, str. 8, 9): sijajno bi bilo, da bi bila o tem napisana cela interdisciplinarna študija.
Nazaj k pričujoči knjigi: družboslovne in humanistične študije tega obdobja slovenske zgodovine bi mo-
rale biti pozorne na procese, ki so potekali vzporedno: nedvomne demokratizacije družbe in obenem njene 'nacionalizacije' (oz. 'etnifikacije' ali 'gentilizma'); njenega hkratnega odpiranja in zapiranja; nacionalne in politične homogenizacije, ki je šla vštric z ekskluzivacijo in ksenofobijo. Neločljivi deli "novega dne", če citiram citirani del naslova knjige, so tudi "nove noči" in stišanje oz. preziranje takšnih kontroverz po svoje ^ tudi prispeva k njihovi normalizaciji. Če je bila osamosvojitev Slovenije domišljena in inici-rana kot demokratični in državljanski projekt, ki naj bi vodil k emancipaciji, spoštovanju razlik in blagostanju vseh njenih državljanov, potem lahko ugotovim, da žal še zdaleč ni zaključena.