Šolsko obzorje. Iz Budanj. Kaj sem tuintamdoživel. (Dalje.) Ko bi mlajši učitelji večkrat starejše in že skušene učitelje obiskovali, marsikaj bi se lahko od njih naučili, in mlajši bi starejše ne prezirali, marveč spoštovali. Še sedaj se z veseljem spominjam ur, v kterih sem občeval in se pogovarjal s svojim skušenim in praktično iznrjenim sosedom učiteljem. Vendar o tem pozneje. Nisem bil zadnji v pripravniški šoli, vendar mi je perve tedne s podučevanjem v šoli dosti tesno bilo; skušnje nisem imel. Hotel sem se strogo deržati metodičnih vodil, toda kmalu spoznavam, da moram tudi sam skušati ter iskati prave poti v svoji šoli. Podučevanje sem si igračo mislil, ter se nadejal, da vse, karkoli bom otrokom razlagal, bodo tudi razumeli, samo da jim povem dosti razločno. — Kako sem se vendar iznenadil ? Iščem vzroka; moj sosed pa mi pravi: ?»Prehitri ste! ne pozabite nikdar, fda podučujete nevedne otročaje, kteri vas dostikrat ne razumo; poterpljenja, poterpljenja bo treba«. Pervo svojo skušnjo pri šoli si pa zapišem v sroj dnevnik tako-le: Uči svoje učence le toliko, kolikor prebavi njih razum, napreduj le takrat, kedar vidiš, da imaš učence za sabo. Ravnaje se po tem pravilu, spregledam, da so učenci vse bolje napredovali. In tako mi mine pervo leto šolskega podučevanja. Neki dopisnik iz Planine je v 37. 1. »Novic« 1.1863. od naše javne preskušnje tako-le pisal: V Begunjah je bila preskušnja 1. sept. »Mladi g. učitelj Z. se je pervo leto svojega teškega dela prav z veseljem poprijel. Lepo so odgovarjali učenci in učenke«. Že stari Rimljani so rekli, da iz vsakterega lesa se ne da lepa podoba izrezati, tako tudi učitelj izveršuje svoje delo bolje ali manj vspešno, kakor so že otroci obdarovani. Takrat pa so bili v teb krajih otroci zelo brihtne glave in lepih dušnih darov; pisali so tako lepo, da mi je neki gospod, kteri ,je bil nazoč pri preskušnji rekel: »Doveršil sem 8 lat. šol, a ne morem tako lepo pisati, kakor otroci vaše šole«. Za drugo leto mojega podučevanja v ljudski šoli si spišem program s prislovico: rMalo pa to dobro; potrebno pred koristnim«. Program se glasi tako le: Nočem pozabiti, da sem učitelj na kmetih; podučeval bom za življenje, ne toliko za šolo, in kraečke otroke bom učil razen navadnih šolskih predmetov tudi vsega tega, kar jim bo zapustivšim šolo potrebno in koristno doma in na potu, na vertu in na polji, na travniku in v gozdu; nočem misliti, da so kmečki otroci le za šolo in zavoljo šole. Ponudbe novega časa si hočem v prid obračati, a deržati se le skušenega. Nikoli ne bom pozabil, da mora učitelj vse sam prevdariti, in preduhtati predno se za to ali uno izreče. Takšen je bil moj program. Ako ti, dragi sobrate, dopada, naj bode tudi tvoj! (Dalje prihodnjič) Iz Semiča na Dolenskem. Privošči mi, dragi »Tovariš« v tvojem listu nekoliko • prostorčeka, v ktevega hočem postaviti mali spominek sivemu starčku g. Petru "VVartholu, nekdanjemu semičkemu učitelju, kateri sejel5. aprila t. 1. preselil v boljše življenje. 17. aprila smo spremili pokojnega na njegovem zadnjem potu do groba vpr_čo obilno zbrane šolske mladine, veliko drugih ljudi in njegovih prijateljev. Tudi njegov sin č. g. fajmošter v Hinah in dva sosedna učitelja sta počastila to žalostno spremstvo. Rajni Warthol rodil se je 1. 1795 v Loškem potoku. Ko je 1. 1814. kakor učiteljski pripravnik na c. k. normalni glavni šoli v Ljubljani svoje učenje s prav dobrim vspehom doveršil, stopil je v pervo službo 1. 1815. Sodražico, in od tam je bil 1. 1821. prestavljen za učitelja v Semič, katero službo je dol. 1859. opravljal, ler je bil v vsem skupaj 43 let pri učiteljskem stanu. Bll je rajni mož zelo mirnega značaja, skozi in skozi prav poštenega obnašanja. Svoje učiteljske dolžnosti je do zadnjega vestno in natančno opravljal. Dokaz temu je, da ga tukajšnji farani še zmiraj kakor verlega učitelja v spominu imajo. Tudi kakor oče je bil "VVarthol zelo skerben. S pomočjo svoje tudi že pokojne sopruge je znal svoje dohodke tako pametno in varčno obračati, da si je oskerbivši svoje otroke vendar še toliko prihranil, da mu od tistega časa, ko mu ni bilo več mogoče svoje službe opravljati, ni bilo treba biti odvisnemu od miloserčnosti druzih ljudi. Po dokončanih svojih 43 službenih letih mu žalibog ni bilo privoščeno na tem svetu nobeno plaCilo. Vživa pač za svoja trudapolna dela tam unkraj groba sedaj lepše in boljše povračilo, katero mu je pripravil večni Go-4 spod, kateri svojih zvestih služabnikov nikoli ne pozabi, kakor pa to stori sedanji svet. Iz Ljllbljane. Učila, katere sta poslala naša narodna učitelja gg. Cebin in Levičnik v dunajsko razstavo, ste jima kakor vemo zauesljivo, naklonili odliko, da sta bila oba počastena z dopisi od blagorodnega c. kr. deželnega šolskega nadzornika za Štajersko, velespoštovanega gosp. Ant. Klodič-a, kateri ju je pismeno poprosil, naj mu pošljeta narisek razpostavljenih reči in pojasnila, kako se ti pripomočki v šoli rabijo. Kar je pa gosp. dežel. nadzornik te reči, kakor je v omenjenih dopisih djal, že na Duuaji sam videl, in bode o slovenskih učilih poročal, menimo, da jih je kot kompetentni strokovnjak najdeltudi vredne, o njih specijalno govoriti. Radoredni smo, kako 6e bodo pa zopet trudili naši protivniki, tudi to reč postaviti v tamno senco. Slovenskim učiteljem se nerado pripoznava, da tudi oni kaj ved6 in znajo. — Deželni zbor je s sklepom 4. dec. preteč. 1. za podporo tistim učiteljem in obertnikom, ki bodo šli k svetovni razstavi na Dunaj, odločil 1500 gold. Učitelji naj prošnje za to podporo oddajajo pri deželnem šolskem svetu do konec t. m. — Žalostno novico naznanjamo, — naš mili podpornik in deleč znani šolski prijatelj in blagi rodoljub blagorodni gospod baron Anton Cojz, grajščak v Predosljih, je 9. t. m. umerl. Kaj je on dobrega storil šoli, mladini, učiteljem in sploh za elovenstvo, pomnili ne bodemo samo mi, ki smo bili vsaki dan priča njegovih zlatih dobrih del, temuč hvaležni spominjali bodo ga še naši pozni zanamci. Spomin njegov bode naj stalneji in se ne bode razvremenil nikoli. Bog daj dobro njegovi blagi duši! — 6. t. m. je po kratki možganini bolezni tudi umerl preč. gospod Frauc Lesjak, duhoven in profesor v tukajšnjem c. k. izobraževališču za učitelje, star 45 let v 18. letu svojega službovanja. — Društvo v poraoč učiteljem, njiliovim vdovam i n sirotam. Plačali so gg.: Jož. Raktelj iz Ribnice, Leopold Božič iz Grahovega, Anton Hribar iz Gorice in Franc Lunder iz Rateč za 1. 1873 po 6 gl. in France Kenda iz Semiča za 1. 1872 tudi 6 gl. — K rNarodni Šoli" so pristopili: Šola in učitelj v Selcah na Gorenjskem s 3 gl., g. Franc Lunder v Ratečali z 1 gl., Jakob Praprotnik, učitelj v Zalogu, z 1 gl., ljudska šola in učitelj v Zagorji pri Savi, g. Arko Lovro z 2 gl., daroval je tudi g. U. »Nar. Šoli« brez izrečenega namena 5 gl. — Udje BNar. Šole" iz okolice ljubljanske naj drage volje pošljejo po svoje šolsko blago.