KULTURNO GLASILO Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt P.b.b. LETNIK XXVI / ŠTEVILKA 26 CELOVEC, DNE 27. JUNIJA 1974 CENA 2.50 ŠILINGA Odločitev j e padla V nedeljo, dne 23. junija, so avstrijski vo-lilci izvolili državnega predsednika. Dr. Rudolf Kirchschlager je dobil 2,392.151 glasov ali 51,7 %>, njegov tekmec dr. Alojz L u g g e r, kandidat OVP, pa je zbral 2,238.680 glasov ali 48,3 %>. Za Kirchschla-9erja je glasovalo 153.471 več Avstrijcev kot za Luggerja. Dr. Rudolf Kirchschlager se je rodil 20. marca 1915 v Obermuhlu v Zgornji Avstriji v delavski družini in leta 1940 na dunajski univerzi končal študij prava z doktoratom. Po končanem študiju je bil nekaj časa občinski tajnik, nato bančni uradnik in vojak. Po letu 1945 se je zaposlil na sodniji kot državni tožilec in kot okrajni sodnik v Lan-genloisu in Dunaju. Leta 1954 je nastopil službo pravnega svetovalca v zunanjem ministrstvu in bil 1955 udeležen pri zaključnih Pogajanjih o avstrijski državni pogodbi. Od leta 1963 do 1966 je bil generalni sekretar v zunanjem ministrstvu, njegov šef je bil tedanji zunanji minister dr. Kreisky. Leta 1967/68 je bil dr. Kirchschlager avstrijski poslanik v Pragi. Leta 1970 ga je kancler Krei-sky povabil, da prevzame zunanje ministrstvo. Kancler Kreisky ga je letos po smrti predsednika Franza Jonasa, predlagal najvišjemu zboru socialistične stranke za kandidata SPO za avstrijskega državnega predsednika. Volilci so ta predlog z večino glasov potrdili. Dne 8. julija 1974 se sestanejo poslanci parlamenta in zveznega sveta in tam bo dr. Kirchschlager prisegel na avstrijsko ustavo in s tem postal državni predsednik za vse Avstrijce, katerim je na volilnih zborovanjih obljubljal več pravičnosti in upamo, da bo to obljubo izpolnil in jo uresničil tudi pri reševanju obveznosti, ki sledijo iz člena 7 državne pogodbe. V Ohridu posvet o zaščiti manjšin OHRID. — V sredo se je začel v Ohridu v Jugoslaviji seminar Organizacije združenih narodov o razvoju in zaščiti človekovih Pravic narodnih, etničnih in drugih manjšin. Menijo, da bo seminar trajal do 8. julija. Naj na tem mestu zabeležimo, da se seminarja udeležujeta tudi dva naša rojaka, in sicer asistent graške univerze dr. Erik P r u n č in dr. Gustl M a 11 e. Seminarja se udeležuje 32 držav: Avstrija, Avstralija, Brazilija, Bolgarija, Čad, Kitajska, Kolumbija, Kuba, Ciper, Ekvador, Egipt, Etiopija, Francija, Gana, Gvajana, Madžarska, Irak, Indija, Italija, Nigerija, Peru, Poljska, Singapur, Sudan, Švedska, Turčija, Sovjetska zveza, Velika Britanija, Združene države Amerike, Zaire, Sri Lanke, Zambija in seveda Jugoslavija. Tito na državniškem obisku v Zvezni republiki Nemčiji © Na povabilo zahodnonemškega pred-@ sednika Heinemanna je jugoslovanski © predsednik Josip Broz Tito s soprogo © Jovanko in člani spremstva v ponede-S' Ijek prispel v Bonn na štiridnevni uradni © obisk. Posebno letalo, ki so ga od meje © ZRN spremljala letala vojaškega letal-S stva ZRN kot častno spremstvo, je pri-© stalo v ponedeljek dopoldne na letali-© šču pri Bonnu. Ko je predsednik Tito © stopil iz letala, ga je pozdravilo 21 čast-© nih topovskih salv. Na letališču so pri-® čakali jugoslovanskega državnega pred-© sednika predsednik Gustav Heinemann © s soprogo in vladnim zastopstvom. Sprejema Tita sta se udeležila tudi jugoslovanski veleposlanik v Bonnu Budimir Lončar in veleposlanik Zvezne republike Nemčije v Beogradu Joachim J a n i c k e. Predsednika Tita in njegovo spremstvo so pozdravili ob prihodu tudi člani jugoslovanske kolonije v Bonnu. Potem ko je godba zaigrala himni obeh držav, je predsednik Tito pregledal častni bataljon zahodnonemške vojske. Oba predsednika sta se nato odpeljala v kakih trideset kilometrov oddaljeni Bonn. Ulice mesta so bile v pozdrav jugoslovanskemu predsedniku okrašene z jugoslovanskimi zastavami. Že takoj prvi dan popoldne so se začeli uradni pogovori med državnima poglavarjema. To se je zgodilo med slavnostnim kosilom, ki ga je predsednik Heinemann priredil visokemu gostu v čast. Še isto popoldne se je Tito sešel z nemškim kanclerjem Schmidtom ter se z njim pogovarjal skoraj uro. Izmenjala sta misli o jugo-slovansko-nemških odnosih in nadaljnjem sodelovanju, hkrati pa sta govorila tudi o aktualnih mednarodnih vprašanjih. Vzporedno s sestankom predsednika Tita z nemškim kanclerjem, so potekali pogovori podpredsednika jugoslovanske vlade in zveznega sekretarja v zunanjem ministrstvu Miloša M i n i č a z nemškim zunanjim ministrom Genscherjem. Šlo je za širšo izmenjavo mnenj o P nemško-jugoslovanskih odnosih in o H mnogih aktualnih vprašanjih na medna-H rodnem področju, kakor tudi o sodelo-H vanju Zvezne republike Nemčije in Juli goslavije na mednarodnem področju. To je prvi uradni obisk jugoslovanskega poglavarja v Zvezni republiki Nemčiji in izraz plodnih in razvitih medsebojnih odnosov. Medtem ko je lani Brandt v Beogradu potegnil črto pod preteklostjo (s Titom sta se sporazumela o ..brionski formuli"), je tokrat jugoslovanski predsednik prišel na politične pogovore s kanclerjem Schmidtom in predsednikom Socialistične stranke Nemčije Brandtom o možnostih za uspešnejše sodelovanje med obema državama na vseh področjih. Med štiridnevnim obiskom je predsednik Tito obiskal tudi Dusseldorf in Hamburg. Kdor molči, se napravi sokrivega! Seminar prirejajo v skladu z določili resolucije glavne skupščine OZN o programu Posvetovalnih služb o človekovih pravicah ter na podlagi sporazuma med tajništvom Združenih narodov in jugoslovansko vlado, Podpisanega 21. januarja letos. To je že dru-9' tak seminar, ki ga prirejajo v Jugoslaviji. Pryi je bil od 8. do 21. junija 1965 v Ljublja-nL in sicer o temi „Večnarodna družba". Jugoslovanski veleposlanik obiskal koroške Slovence v Celovcu CELOVEC. — V četrtek minulega ted-na je jugoslovanski veleposlanik Vlahov, pred uradnim obiskom pri deželnem glavarju Leopoldu W a g n e r -iu, obiskal koroške Slovence v Ce-lovcu. V spremstvu jugoslovanskega generalnega konzula Bojana Lubeja je obiskal vodstvi Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij na Koroškem. Jugoslovanskega veleposlanika Vlahova so seznanili s Položajem in problematiko slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem. Opozorili so ga na neizpolnjene obljube in Pa na še nerešeno vprašanje člena 7 avstrijske državne pogodbe ter da hočejo koroške Slovence nemško-nacionalni krogi spet šteti. Veleposlanik Vlahov je dejal, da Jugo-s,avija budno spremlja dogodke na Koroškem, ter da se bo zavzela, da bi Avstrija v celoti izpolnila svoje obveznosti, k* so zapisane v državni pogodbi. Jugoslovanska delegacija je za seminar pripravila okoli deset poročil in jo vodi Dim-če Belovski. To mednarodno zborovanje v Ohridu ne bo pristojno za sprejemanje resolucij in podobnih dokumentov. Njegov poglavitni cilj je omogočiti vladam, da bodo izmenjale mnenja, izkušnje in spoznanja o reševanju in poskusih reševanja vseh problemov narodnih, etničnih in drugih manjšin, po drugi strani pa omogočiti organizaciji OZN, da se bo širše seznanila s problemi na tem področju ter da jih bo lahko v prihodnje obravnavala na bolj objektivnih temeljih. Od seminarja v Ohridu pričakujejo, da bo pripomogel k ponovni uveljavitvi mednarodnega prava, ki se nanaša na narodne, etnične in druge manjšine. P. S.: Nekaj dni za tem seminarjem pa bo od 10. do 14. julija v Trstu mednarodna konferenca o narodnih skupnostih, s posebnim ozirom na Slovence v Italiji. (O tem vprašanju je naš list izčrpno seznanil naše bralce.) Čuden letak Koroške brambovske zveze (Karntner Abvvehrkampferbund — Ortsgrup-pe St. Kanzian) je prispel v začetku junija v roke mnogih Korošcev. Pošiljali so ga po pošti. izbrali so si slovenske osebnosti iz koroškega javnega življenja, ter jim položili v usta besede, ki jih le-ti nikdar niso povedali ali jim naprtili stvari, ki jih napadeni učitelji in duhovniki prav tako nikdar niso storili. Poleg vsega so hoteli ostati lažnivci v anonimnosti, kajti manjka običajni impresum, ki je predpisan za vsako tiskovino, to se pravi, da poleg neznanega tiskarja manjka tudi tista oseba, ki bi morala odgovarjati za vsebino. Narodni svet koroških Slovencev je vložil zato pri državnem tožilcu v Celovcu ovadbo proti neznanim krivcem, ki ne kalijo sa- mo miru na južnem Koroškem, marveč povsem načrtno širijo laži o vseh tistih Slovencih, ki so jim trn v peti. Kot že omenjeno, so bili v letaku, ki je med drugim bil poslan na vsako gospodinjstvo v območju občin Škocijan in Djekše, napadeni predvsem duhovniki in učitelji, zato povsem upravičeno pričakujemo od cerkvene (celovškega škofa!) in šolske oblasti (predsednika deželnega šolskega svetal), da se končno zastavijo za svoje podložnike, oz. nastavljence. Niso namreč slovenski učitelji tisti, ki bi poskušali slovenizirati v šolah južne Koroške, marveč prav nasprotno funkcionarji in pripadniki tako imenovanih domovinskih društev se zaganjajo krčevito proti vsaki minuti slovenskega pouka v šolah. Primer, ki so ga navedli v letaku za Djekše, je dovolj zgovoren. Po dolgih letih zastra-hovanja so se tudi v najsevernejši občini slovenske jezikovne meje opogumili nekateri občani, ki se pač upajo spregovoriti slovensko tudi na vasi in prijaviti otroka k slovenščini (kar je po merilih, ki so jih izdelali Združeni narodi v New Yorku, diskriminacija). Govoriti v tej zvezi o vzornem primeru za vso južno Koroško, ki jo menda hočemo posloveniti, pa ni nič drugega kot obračanje dejstev in zlobna laž. Slične stvari je uganjal tudi Feldner v svojem govoru v Do-brli vasi, zato je domneva upravičena, da dejanski storilci tudi v našem primeru ne bodo daleč oddaljeni in prav zato ne bo težko za varnostne organe, da jih najdejo — seveda, če ne bodo iskali tako, kot to delajo v zadevi bombnega atentata na „Haus der Heimat" v Miklavčevem. ooeeeoeeeeoeeceeeeeoeooeoeeeoeoeeoeeoeeoeeeeeoeooeeeeeeooeaeeoceooei g VABILO na 9 I Koncert graških študentov Akademski moški zbor bo pod veščim vodstvom zborovodje Aleša Šusterja nastopil v nedeljo, dne 30. junija 1974, ob 20. uri v HOTELU KOROTANU v Sekiri. Akademski moški zbor graških študentov bo na tem koncertu pel same lepe pesmi, tako da bodo prišli poslušalci zares na svoj račun ter da bodo odnesli s koncerta prijeten vtis lepega kulturnega pevskega užitka. Vsi ljubitelji naše pesmi prisrčno vabljeni! »oeoooiooceeeeeoooeeeeeeoooeeeeeeooeeeeoeeeoeeeeoooeoeeooeeeeeeeeeca Dr. Aleš Lokar: Slovenci v Italiji 1974 9 Ljubljanska revija „Sodobnost“ je 9 vprašala univ. prof. dr. Aleša Lokar-S j a v Trstu, kaj meni o poglavitnih vpra-9 šanjih, spornih žariščih, ki bi jih bilo 9 treba rešiti, da bi zagotovili dejansko 9 narodnostno emancipacijo sicer »ustav-9 no“ enakopravnim slovenskim sodržav-9 Ijanom. PRVO VPRAŠANJE: Kako si konkretno zamišljate, da bi lahko nekateri daljnosežni predlogi, pobude (tu mislimo na znane zakonske osnutke za ce-lostnejšo rešitev vprašanj slovenske narodne manjšine) tudi stvarno zaživeli z ustreznimi pravnimi normami in drugimi ukrepi, ki bi jih sprejeli rimski parlament, deželni svet Furlanije-Julijske krajine in drugi lokalni izvoljeni organi? DRUGO VPRAŠANJE: Kaj storiti in kako zares učinkovito delati, da bi vse slovenske sile (če to tako povprek označimo) od političnih, strokovnih in športnih, čimbolj plodno uskladile svoje napore in našle učinkovit skupen jezik v sedanji novi jazi boja za narodnostno emancipacijo in skladen razvoj? TRETJE VPRAŠANJE: Kaj pričakujete in kako boste sodelovali na mednarodni konferenci o narodnih skupnostih v Trstu, ki bo od 10. do 14. julija in na simpoziju Organizacije združenih narodov, ki bo še pred tržaško mednarodno konferenco v Ohridu v Jugoslaviji. (Na ista tri vprašanja je zadnjič v našem listu odgovoril odvetnik dr. Drago Štoka, deželni svetovalec — izvoljen na listi Slovenske skupnosti v Trstu.) ODGOVOR NA PRVO VPRAŠANJE: Problemi, ki jih ima danes naša manjšina (pa tudi druge), so drugačni od tistih, ki so jih imele manjšine še pred leti. Kakor kažejo najsodobnejše študije, na obstoj manjšine bistveno učinkuje modernizacija, ki je splošne narave v sodobnem svetu. Z besedo ..modernizacija" imamo navadno v mislih celo vrsto trendov, ki so med sabo povezani, čeprav niso povsem istovetni: industrijska preobrazba, koncentracija prebivalstva na urbanih področjih, oblike sodobne emigracije in migracije, de-agrarizacija, spremembe v strukturi dohodka; socialna emancipacija, ipd. Zanimivo je, da je učinek modernizacije na obstoj manjšin in narodnostnih skupnosti po eni strani pozitiven, po drugi pa negativen. Modernizacija prav gotovo deluje na mnoge ljudske skupnosti kot osnovni dejavnik prebujanja. Ena izmed njenih posledic je v zahtevi, da se spremeni tip kulture: od ustne do pismene, vštric z racionalizacijo življenja. Pismenost pa zahteva kodifikacijo jezikov, ki so jih dotlej uporabljali le ustno. Takšna kodifikacija pa ne more mimo procesa zavedanja samega sebe v etničnem smislu, to se pravi, predvsem svoje drugačnosti nasproti komu drugemu, skratka procesa, ki ga Slovenci točno imenujemo narodnostno prebujevanje. Modernizacija torej prebuja narode in narodnostne skupnosti. Hkrati pa modernizacija deluje negativno nanje, to pa predvsem takrat, kadar je ta proces v rokah večinskega naroda. Vsi premiki, ki jih tedaj zahteva modernizacija, bodisi v prostoru (emigracija, dnevna migracija, ipd.), bodisi na področju socialnih slojev (socialna mobilnost, vzgon po socialni lestvici), bodisi v psihologiji posameznika in skupine (preusmeritev iz enega pojmovnega sveta v drugega, sprememba lestvice vrednot, ipd.) lahko precej pogubno vplivajo na posameznika kot člana določene »manjšinske" skupnosti in torej prek njega tudi na to skupino kot celoto. Proces, ki tedaj nastane, imenujemo »asimilacijo". Nekateri strokovnjaki se nagibajo k mnenju, da so spremembe in dinamika, ki jih zahteva zase modernizacija, verjetno edini resnični in spontani vzrok za asimilacijo. Če želimo asimilacijo preprečiti, moramo ustvariti ustrezne možnosti: a) da opisanih premikov sploh ni; 6) da potekajo v hoteno smer, to se pravi ne v asimilacijo, temveč v ohranitev narodnostne skupine na novi, sodobnejši ravni. Zahtevati prvo, to se pravi (a), pomeni zahtevati zamrznitev modernizacije, to pa je skorajda nemogoče. Nekateri avtorji sicer trde, da se bo modernizacija morala ustaviti zaradi ekoloških razlogov, toda to je dvomljivo vprašanje, ki je, po mojem še povsem odprto, zato se vanj tu ne bi spuščal. Zahtevati drugo, to se pravi (b), je sicer bolj realistično, je pa v bistvu precej težko s praktičnega vidika; potrebni so namreč velikanski napori, da bi dosegli možnosti, ki bi proces modernizacije usmerjali, tako da bi na kontaktnih površinah med večinskim narodom in manjšinsko skupnostjo ne nastajala asimilacija. To se namreč pravi doseči možnosti, da premiki — v prostoru — na socialnem področju — v psihologiji posameznika in skupine potekajo tako, da se pri tem posameznik ne asimilira. Če hočemo to doseči, je bistveno, da vsaj nekateri vzvodi, ki sodijo v proces modernizacije, ki ga upravlja večina, preidejo iz rok večine v roke manjšine. To je bistvo zahtev vseh manjšin nasproti večinam (recimo južnotirolski paket) in to je bistvo tudi naših zamejskih zahtev nasproti rimskemu parlamentu, deželnemu svetu Fur-lanije-Julijske krajine in drugim lokalnim organom. To je bistvo našega zamejskega vprašanja. Za zdaj bi se omejil na ta izvajanja, ki nakazujejo bistvo problema, nadaljnji obravnavi pa bi prepustil detaljna vprašanja. ODGOVOR NA DRUGO VPRAŠANJE: Gornja izvajanja nam dajejo pravzaprav že tudi odgovor na drugo vprašanje: akcija BONN, VZHODNI BERLIN, PRAGA. — Zastopstvi Zvezne republike Nemčije v Vzhodnem Berlinu in Nemške demokratične republike v Bonnu, sta prevzeli svoje delo, potem ko so voditelji misije minuli teden izročili vsak svoje poverilnice. Bonnski državni tajnik G n a u s je v Vzhodnem Berlinu obšel častno četo varnostnega polka, ko so izzvenele himni obeh nemških držav. Vzhodnonemški državni predsednik Sto p h je v nagovoru izrazil upanje, da se bodo odnosi med obema nemškima državama še bolj poglobili. V Bonnu pa je zvezni predsednik Heine m a n n sprejel vodjo vzhodnonemškega zastopstva Kohla, ki je izročil predsedniku poverilnice. Tudi tukaj, kot zgoraj med Gnausom in Stophom, je prišlo do izmenjave mnenj. znotraj manjšinske skupnosti mora zajeti čim bolj učinkovito čim več pripadnikov skupnosti in jih mobilizirati na političnem, strokovnem, kulturnem in športnem področju, uskladiti mora njihovo delo, jih čimbolj voditi in nadzorovati v smeri večje učinkovitosti. Le tako nastajajo tisti privlačnostni centri, ki lahko delujejo v nasprotni smeri glede na učinke in dinamiko modernizacije, ki jo vodi večinski narod. Taki centri bi morali biti ekonomsko dovolj močni, da bi čimbolj odpravili prostorsko, socialno in psihološko privlačnost tujih centrov. Osnovno vprašanje je torej v gospodarski moči manjšinske skupnosti, ki naj bi se čim bolj okrepila. 9 Ker pa manjšina nima po navadi za-9 dostnih sil, da bi proti večinskim sama 9 postavila svoje centre, bi ji pri tem mo-9 ral priskočiti na pomoč matični narod 9 (kadar ga manjšina ima). Kazalo pa bi razmisliti tudi o možnosti, da določeno delovanje podpre večinski narod oziroma ga manjšina razvije z njegovim sodelovanjem. Ni namreč vsako sodelovanje že tudi asimilacija. Manjšina mora ustvariti svoj avtonomni sektor življenja in delovanje, kjer je sama gospodar. Poleg tega pa so možne še oblike raznovrstnega povezovanja in sodelovanja, ki manjšino prej krepijo, kot da so ji nevarne. Na tem področju bi sodil, da je najbolj nevarna predvsem stihija: prepuščanje skupin in posameznikov samim sebi. Določeno urejeno in osmiš-Ijeno delovanje in sodelovanje pa ima lahko blagodejen učinek. Seveda tu ni moč dajati receptov. Razmisliti je potrebno od primera do primera: je dialektika, ki uničuje, je pa tudi taka, ki krepi. ODGOVOR NA TRETJE VPRAŠANJE: Sem član pripravljalnega odbora Mednarodne konference o manjšinah v Trstu, kjer se zanimam predvsem za socialna in gospodarska vprašanja. Prav rad bi tudi sodeloval na simpoziju v Ohridu. Potrjen tudi sporazum s Prago V Bonnu so prav tako odobrili pogodbo o normalizaciji odnosov med Češkoslovaško in Zvezno republiko Nemčijo, in sicer proti glasovom krščanskih in socialnih demokratov (CDU/CSU). Za pogodbo je glasovalo 232 poslancev, proti pa 190. Sporazum je podpisal že prejšnji zvezni kancler Brandt 11. septembra leta 1973 v Pragi in velja kot ..temeljni kamen" bilateralnih pogodb z Vzhodom. Šest Zahodnih Nemcev, ki so bili zaprti na Češkoslovaškem in pravnomočno obsojeni zaradi različnih prekrškov ter deloma obsedeli že dalj časa v zaporih, so te dni predčasno izpustili na svobodo in so že zapustili Češkoslovaško. V Pragi so izjavili, da pomenijo te izpustitve nemških državljanov kot »dejanje dobre volje". Neizpolnjene obljube - in kaj naprej? Ne skrb za Slovence, temveč skrb za enotnost dežele in da bi po poraznem ohromljenju monarhije še rešili, kar se še rešiti da, je narekovala našim sodeže-lanom na predplebiscitnem zborovanju na Gosposvetskem polju svečana obljuba, da bodo za vse čase dali in varovali Slovencem vse narodne pravice, ki naj jamčijo Slovencem nemoten razvoj in narodno rast. Ni dvoma, da so v stiski, morda iskreno (za javnost s prikritim pridržkom) hoteli izpolniti to, kar so obljubili. Po plebiscitu, za Slovence ponesrečenem plebiscitu, je bila njih domovinska zvestoba tako goreča, da so pozabili, da so nekoč dali Slovencem svečano obljubo. Tedaj bi lahko to storili. Tisti čas so oni sami cenili državo toliko, kot kos krpe, katero odtrgaš od stare obleke. Ko se je v letih nad izdajalci, ki so hoteli deliti deželo, ogorčenje poleglo in je bila vsa nemška skrb in hrepenenje osredotočeno na združitev z veliko Nemčijo, so pozabili, da so še tudi Slovenci v deželi, na katere jih veže prav tako pozabljena obljuba. Da bi pa poravnali svoj dolg Slovencem, tega niso hoteli, pa tudi časa ni bilo več. Ko se je izpolnila želja po združitvi z Nemčijo, so z združenimi močmi, polni vojaškega poguma, začeli vojno. Pa so v začetku zmagovali, da je celemu svetu sapo jemalo. Tedaj so se spomnili tudi Slovencev in svojega dolga. Rešiti je bilo treba to vprašanje temeljito in za vselej. Preseliti so jih hoteli nekam za Črno morje. Pa niso mogli, ker so njih zmage zašle v Krivi rog (glej zemljevid: Krivoj Rog v Ukrajini). Tam pa je bila tema in niso našli izhoda. Slovenci so se oddahnili. Potem je prišla avstrijska državna pogodba leta 1955: s to je bil predplebi-scitni dolg uničen in črtan, a navalila se jim je na rame druga dolžnost. Ker pa Slovenci le niso dali miru, spet in spet so dregali v zadnji del, pa so rekli tisti, ki vodijo državo: dajmo jim oglodano kost. Hoteli so postaviti nekaj kažipotov, pa niso mogli, kajti kar je eden podnevi naredil, je drugi ponoči razdrl. Potem so rekli drug drugemu: »Hotel sem, pa nisem mogel, zdaj pa ti poskusi." Drugi je rekel: »Hočem, prav rad, a ugotoviti je treba, kje so, in prešteti, koliko jih je. Ker če bi ne našli, kje so, ali če bi jih našteli premalo, se moram kot gospodarstvenik in podjetnik držati racionalnega ali smotrnega gospodarstva. Tedaj bi se ne splačalo, in če se ne splača, tedaj ne morem tvegati, če pa ukrenem nekaj, kar se ne splača, tedaj sam sebi škodujem." Potem so sklicali neki odbor za stik s Slovenci, tako imenovani »Kontaktni komite". Čudno je le, da iščejo stike šele sedaj, čeprav živimo skupaj v deželi že nad tisoč let. Pred stoletji so že Slovenci prišli v stik s Turki, bila je to velika nesreča. Krištof Kolumb je prebrodil Ocean, pa je prišel v stik z rjavci, ki so že prej bili tam. Za tiste rjavce ali rdečekožce je bil ta stik poguben, za belce pa velika sramota. Pregnali so jih v puste kraje, belci sami pa so zasedli deželo. Ti pregnani reveži, še imena nimajo, lahko jih imenuješ vin-dišarje ali Čuše ali kakorkoli drugače Amerikance. Zdaj iščejo s Slovenci stik, kaj pa, če bi s tem igračkanjem povzročili kratek stik? Zopet bo tema, kakor je bila nekoč. Rekli bodo: »Saj smo hoteli, pa nismo mogli, ti Slovenci so krivi." Pred plebiscitom so za javnost s prikritim pridržkom (glej zgoraj) imeli načrt: Trideset let imamo časa, da naredimo deželo nemško. Minulo je že petdeset let, Slovenci smo še v svoji deželi, ki nam jo nestrpneži osporavajo. Žal nam je le za toliko otrok našega rodu, ki so zavrgli slovenstvo, najdražje, kar smo podedovali od svojih prednikov. Za slovenstvo so izgubljeni, nemštvu pa so samo v pogubno breme in v sramoto. A upanje nas drži in zdržali bomo; naše vprašanje se ne bo rešilo ne v Celovcu in ne na Dunaju, rešilo se bo v sklepu drugih podobnih primerov. Takih je mnogo na svetu. Nekoč bo prišel čas, ko bi radi izpolnili svoj dolg do tega rodu v državi. Obljube, ki so bile le podedovana miselnost minule dobe, da se Slovenci izrujejo iz tega napotja, a ne bodo mogli več, ker jih bo čas prehitel. P. M. Delavska konferenca OZN graja Moskvo ŽENEVA. — Prvič v 55-letni zgodovini Mednarodne delavske organizacije (ILO), ki je te dni zasedala v Ženevi, se je zgodilo, da so Sovjetsko zvezo, ker ne upošteva konvencije Mednarodne delavske organizacije. Posebni odbor le-te je vpisal Sovjetsko zvezo v posebni spisek tistih držav, ki kršijo od njih podpisano konvencijo. Povod za grajo je bil sovjetski zakon iz leta 1961, ki predvideva prisilno delo za osebe, ki se izogibajo »družbeno koristnega dela in vodijo antisocialno priskledniško življenje". V konvenciji Mednarodne delavske Maršal Georgii Žukov - umrl V 78. letu starosti je v Moskvi umrl maršal Sovjetske zveze Georgi j Žukov. Tako se je poslovil zadnji od številnih velikih sovjetskih vojskovodij iz druge svetovne vojne. Žukov je svojo veliko kariero kronal s sprejetjem kapitulacije fašistične Nemčije v Berlinu in je bil eden od zelo redkih ljudi v Sovjetski zvezi, ki so za zasluge za domovino dobili štirikrat red heroja; prvič pred vojno 1939. leta, potem leta 1944, naslednjič leta 1945 in končno 1956. Njegova knjiga spominov iz druge svetovne vojne, s katero organizacije iz leta 1930 je namreč prisilno delo prepovedano. Sovjetska zveza pa je leta 1956 podpisala ta dogovor. Komunistični delegati so označili poročilo imenovanega odbora kot zmotnega in tendencioznega. Sovjetski predstavnik je branil zakon za prisilno delo z besedami, češ da predstavlja »preprečevalne ukrepe proti kriminalnosti." Vendar je večina predstavnikov tretjega sveta soglašalo z zahodnimi kolegi, ki so se izrekli za grajo, ker ne gre, da bi imela Sovjetska zveza privilegije, samo zaradi tega, ker je velesila. je skušal na temelju svojih izkušenj in doživljajev vzpostaviti določeno ravnotežje po kritikah Hruščeva zoper Stalina, je izzvala senzacijo v Sovjetski zvezi in je bila prevedena v številne svetovne jezike. Sovjetski vojskovodja je začel vojaško kariero kot poročnik v carski Rusiji in je kmaiu pristopil k boljševikom. Sodeloval je v dveh svetovnih vojnah in v sovjetski državljanski vojni. Vodil je vse, kar je možno: od čete do armade. Bonnska koalicija potrdila vzhodno politiko Glasbenik Anton Jobst - 80-letnik Letos praznuje v Žireh v Sloveniji o-semdesetletnico svojega plodnega življenja skladatelj in organist prof. Anton Jobst. Ob tej priložnosti so domačini jubilantu pripravili več svečanosti na cerkvenem in kulturnem področju. Prof. Anton Jobst je bil rojen 12. septembra 1894 na Brdu pri Šmohorju v Ziljski dolini. Glasbeno se je izšolal na ljubljanski orglarski šoli, ki jo je z odličnim uspehom končal leta 1912. Odslej službuje ves čas kot organist in zborovodja v Žireh. Zložil je večje število nabožnih in posvetnih skladb za razne zbore s spremljavo klavirja, orgel ali brez, in sicer: 1. Tri slovenske maše za mešani zbor in orgle in več posameznih delov slovenske maše. 2. Več izdaj božičnih, velikonočnih, postnih, darovanjskih in evharističnih pesmi. 3. Zbirko Marijinih pesmi, svetniških in drugih skladb. 4. Skladbe za orgle. 5. Spevoigro „Čevljar — zdravnik". 6. Vaški ples za orkester na pihala. 7. Valček „Maj“ za mešani zbor in klavir. 8. Razne skladbe za plesni kvintet. 9. Razne priložnostne pesmi, nagrob-nice ipd., ter 10. Nekaj skladb, ki so še v rokopisu. Te skladbe so izšle v Cerkvenem glasbeniku, Pevcu, Zborih, Naših zborih, Grlici, Delavskih akordih, Novi muziki, Mohorjevi pesmarici II, v raznih pesmaricah in deloma tudi v samozaložbi. Petnajst orgelskih preludijev je založilo Dru- štvo slovenskih skladateljev, od katerih jih je več ponatisnila tudi italijanska založba Carrara v Bergamu. Jobstov glasbeni vzgojitelj je bil ravnatelj orglarske šole, skladatelj Stanko Premrl, ki ga je seznanil z novejšo glasbeno smerjo. Seznanil se je tudi s skladateljem Slavkom Ostercom, s katerim ga je družilo iskreno prijateljstvo. Njegovo cerkveno in posvetno glasbo odlikuje neka izbrana gibčnost, ki je me-lidiozna, pevna in občuteno topla in domača. Anton Jobst se je udejstvoval tudi kot organizator, pevovodja in dirigent. Vzgojil je sedem pevskih zborov, bil u-čitelj glasbe na gimnaziji, osnovni in glasbeni šoli, vodil šolski harmonikarski orkester, salonski orkester nekdanjega Sokola in orkester na pihala tovarne Alpina v Žireh. Ob različnih jubilejih je bil deležen vobčega priznanja in odlikovanj. Jugoslovanski predsednik Tito mu je podelil red zasluge za narod s srebrno zvezdo; republiška zveza kulturno prosvetnih organizacij zlato Gallusovo značko in lovorjev venec z dragoceno sliko, a skupščina občine Škofja Loka veliko plaketo. Jobst je dobil tudi priznanje občine Logatec, osnovne šole v Žireh in tovarne Alpina. Poleg tega je bil deležen mnogih prigodnih pohval kot organizator, pevovodja in dirigent. Glasbenik Anton Jobst je bil upokojen leta 1949, a se še honorarno udejstvuje kot zborovodja moškega in ženskega zbora tovarne Alpina, opravlja organistov-sko službo in vodi šestdesetčlanski cerkveni zbor v Žireh. (Koroški Fužinar) Večer slovenske koroške literature na Dunaju Na povabilo združenja KLUB KRITISCHE LITERATUR so se v sredo, 12. junija 1974, predstavili na Dunaju štirje slovenski pesniki in pisatelji iz avstrijske Koroške. Gustav Januš je prebral nekaj tipičnih, izrazito poantiranšh miselnih pesmi (Brez kategorij, Metulj). Valentin Polanšek je s pristnim patosom in svojim zgoščenim glasom prepričljivo podal vrsto angažiranih pesmi (Baskovka — Die Baskenmiitze). Florijan L i p u š je prebral satirično prozo „Blaž Smule", Janka Messnerja (ki je bil zadržan) pa je zastopal njegov sin, študent medicine, z dramskim tekstom „Pogovor v maternici koroške Slovenke" in z grotesko 0 Buteljnih in njihovih nosovih. Izbira proznih besedil ni pokazala vse tematske in oblikovne širine, ki jo zmore sodobna slovenska koroška proza. Pogrešali smo kak smotrno izbran odlomek iz Lipu-ševega romana „Zmote dijaka Tjaža"! Medtem ko je Messnerjeva (slušno dobro predstavljena) nemška verzija Pogovora estetsko popolnoma enakovredna izvirniku (tu pa tam je gostobesednost, se zdi, že na meji dopustnega), je močno na besednih igrah in frazeologiji sloneča groteska o Buteljnih komaj prevedljiva (npr. glavna poanta: nos — ponosen). Potreben bi bil na začetku kratek uvod v siovensko koroško literaturo in oris duhovno kulturnega ozadja (vključno kontaktov na obe strani). Želeli bi tudi malo več komunikativnosti pri odgovorih na razna vprašanja, ki so se pojavila na večeru. Kljub nekaterim omenjenim pomanjkljivostim je potekal večer uspešno, tudi udeležba je bila kar zadovoljiva. P. Z. — KM V Ljubljani odprli mednarodne poletne kulturne prireditve V nedeljo, 23. junija, so se v Ljubljani začele 22. mednarodne poletne prireditve, kamor je vključen tudi šesti baletni bienale. Tako imenovani ljubljanski Festival se je začel s tradicionalnimi fanfarami; na prvi predstavi pa je nastopil balet ljubljanske Opere s tremi deli: Gordon: Razuzdančeva usoda, Janaček: Taras Buljba in Musorgski: Noč na Golem brdu. Od jugoslovanskih baletnih ansamblov bodo v Križankah nastopili še Novosadčani, Skopjanci in Zagrebčani (dve komorni skupini). Svetovno baletno zastopstvo bodo opravili umetniki iz Dusseldorfa in Duisburga, Londona, Perma, Havane in Koebenhavna. V ta okvir gre vsekakor šteti novost letošnjega bienala, to je tridnevni simpozij baletnih ansamblov Jugoslavije, ki ga je omogočila Kulturna skupnost Slovenije in na katerem bodo na temo ..aktualni problemi baletnega ustvarjanja v Jugoslaviji" govorili znani strokovnjaki. Dom sovjetske kulture v Beogradu pa je omogočil predvajanje več baletnih filmov. Seveda se bo do konca avgusta zvrstilo še več drugih prireditev. Tradicijo dobrih folklornih gostovanj bo organizator skušal HOTEL KOROTAN vabi vse rojake in turiste iz okolice Vrbskega jezera na KONCERT akademskega moškega zbora „6raških študentov" pod vodstvom A. Schusterja, ki bo v nedeljo, 30. junija, ob 20. uri v hotelu Korotanu v Sekiri. Na željo mnogih domačih gostov hotela Korotana smo sestavili mali jedilnik s cenenimi poljudnimi jedmi, tako da si lahko vsak privošči kosilo ali večerjo v hotelu Korotanu. Vašega obiska se veseli uprava hotela Korotana ohraniti z Donskimi kozaki, originalno špansko skupino Josede la Vega in domačima skupinama Ladom in Kolom. V skupino atraktivnih prireditev je treba najbrž uvrstiti večera pantomime — švicarski trio ..Maškarada" in ameriškega gosta Adama Dariusa, večno priljubljeni in razprodani The Golden Gate Cuartet, ponovitev zagrebškega musicala Jalta, Jalta in seveda vrsto komornih koncertov, ki jih bodo izvajali domači in tuji umetniki. Spored navaja, da bo poleti na znanih prizoriščih na prostem in v dvoranah 35 umetniških večerov z devetimi ponovitvami in z okrog 1700 nastopajočimi iz 11 držav. Slovensko prosvetno društvo ..Edinost" v Pliberku vabi na LIKOVNO RAZSTAVO v dvorani gostilne Schvvarzl v Pliberku. — Otvoritev bo v soboto, 29. junija, ob 9. uri, in bo odprta do 1. julija 1974. Razstavljajo: Franc Hanin, pd. Lipej v Cirkovčah; Ernst Arbeitstein, Pliberk; Valentin Mišic, pd. Zilan v Črgovičah. Pri otvoritvi bo sodeloval vokalni kvintet s Prevalj. K številni udeležbi vabi društveni odbor Slovensko prosvetno društvo „Vinko Poljanec" v Škocijanu vas in vaše goste prav prisrčno vabi na VEČER KOROŠKE PESMI ki bo v četrtek, 4. julija, ob 20.30 pri Rutarju v Klopinju. Nastopila bosta pevska zbora „Radiški fantje" SPD Radiše in društveni pevski zbor. Prisrčno vabi društveni odbor. Svetolelno romanje v Lurd od nedelje, 1. septembra, opoldne, do sobote, 7. septembra 1974 Med potjo se ustavimo v Padovi (sv. Anton in blaženi Leopold), v Turinu (Marija Pomočnica, hiša božje previdnosti), v Nici (prenočišče) in v Lurdu (2 dni in pol). Cena: 2700.— šil. Cena je zato tako nizka, ker računamo v svetem letu z dobro udeležbo. Termin je zelo ugoden, ker so še počitnice! _ Prijave sprejema Dušnopastirski urad do 30. julija. Prijava je šele veljavna, ako se vplača tudi vsota 700.— šil. Ostala vsota se plača pred odhodom. Prireditelj: Kat. dom prosvete v Tinjah in organizator: Dušnopastirski urad. Duhovni vodja: č. g. Anton Cvetko. — Vozi: Avtopodjetje S i e n č n i k. "“iniiiiiimimniiiiiiuiimuiiiiiii,mm,............um.....i..........i..... Ameriški Slovenci so ponosni na svojo narodno dediščino in na svoj doprinos Ameriki (1. nadaljevanje) Ameriški Slovenci so ponosni na svoje y°jake, ki so se visoko povzpeli v ameriški P°litiki, med njimi zlasti na bivšega cleve-bmdskega župana, petkratnega guvernerja Ariave Ohio in zveznega senatorja Franka b a u s c h e t a (Lovšeta); na vrhovnega komisarja ameriške civilne službe Ludvika A n d o l š k a , ki ima pod sabo nad dva milijona in pol ameriških zveznih uslužbencev; na svoje kongresnike Johna B l a t-" i k a , Jožeta S k u b i t za in Filipa Ruppeta; in na dolgo vrsto županov, sod-nikov, visokih uradnikov in zakonodajav-ti, na Aleksandra P a p e s h a , vodilnega arhitekta stadionov, ki je zgradil tudi obert Kennedjjev stadion v Washingto-’ni’ ftodion Kenntske univerze in glavnt stadion v prestolnici države Puerto Rico. °nosni so na Rudolfa Gr o sla , vodil- nega arhitekta veleblagovnic, trgovskih palač in gledališč v driax>i Ohio; na rojaka Aldo Košuto (Cossutta), soprejemnika najvišje ameriške arhitektske nagrade za leto 1968 in graditelja največjih arhitekt-skih stvaritev, kot L’En fant. Plaza v Wa-shingtonu, Christian Science Center v Bostonu, Earth Science Center na sloviti Massachusetts Institute of Technology, mogočni hotel Denver Hilton v Denverju, Co-lorado, itd.; in ponosni so na taka vodilna gradbena podjetja v Clevelandu kot K a -pel, D e m s h a r , B r zu n , Z e l k o, Lunka, Germ, Strumblj Ule, C u l k ar in druga. Kdo bi ne bil ponosen na učenjake in znanstvenike kot so npr. John Šešek-Niel-sen, dekan metalurške fakultete na new-yorški univerzi, izumitelj, avtor, urednik in voditelj prve skupine ameriških znanstvenikov, ki je pod okriljem ameriškega zunanjega ministrstva obiskala Sovjetsko zvezo? Ali na dr. Jožefa Kofolta, ki je bil dvajset let dekan oddelka za kemično inženirstvo na največji ohijski univerzi v Columbusu, kjer je vzgojil vrsto poznejših vodnikov ameriške industrije? In kdo bi ne bil ponosen na slov. rektorje in kanclerje v Ameriki in Evropi in na slovenske dekane in ravnatelje na tako slovitih univerzah kot so Harvard, Massachusetts Institute of Technology, New York, Ohio State, Loyola, Wyoming, Florida, Kent State, Georgia, Triangle Research Institute, itd.? Slovenci smejo biti upravičeno ponosni na .moj doprinos ameriškemu letalstvu in vesoljskemu programu — ponosni na take velike može kot Maks Stupar iz Metlike, ki je leta 1909 ustanovil Stupar Aero Works kot eno prvih tovarn letal v Ameriki in na svetu in je kot visok upravnik, strokovnjak in svetovalec pomagal spraviti na noge še vrsto drugih danes najslavnejših ameriških tovarn letal. Ponosni so na letalskega polkovnika Viljama Horvata iz Slovenskih goric, ki je postal ustanovitelj in glavni urednik žurnala Ameriške zgodovinske družbe za ameriško letalstvo in na skromnega slovenskega inženirja Adrijana Kisovca, izumitelja »convertiplane-rotafix« letal, pa tudi na Dona Schnellerja, čigar predniki so prišli v Ameriko iz Bele Krajine, ki je predsednik letalske družbe Wright Air Lines, in na Edmunda Turka, bivšega predsednika clevelandskega mestnega sveta in sedanjega šefa PUCO za državo Ohio, ki je podpredsednik ameriških letalskih tekem, Cleveland National Air Races. Če pa se ozremo na področje vesoljskih programov, s ponosom opazimo, da so se celo največji današnji mojstri kot dr. Wern- her von Braun učili od Slovencev, saj slednji v svoji zgodovini vesoljskih raket in poletov (1969) navaja slovenskega znanstvenika Hermana Potočnika-Noordunga kot avtorja ene izmed prvih dveh znanstvenih knjig o vesoljskih poletih, kar so tuji avtorji še podrobneje opisali in potrdili v dopisovanju s Slovenskim institutom v Ameriki. Slovenski Amerikanci tudi proizvajajo astro gumo in hladilne naprave za vesoljske rakete. Trideset milijonsko inženirsko podjetje NESCO, ki mu predseduje Slovenec Robert Tomsich, je ponovno pomagalo rešiti zapletene probleme pri izdelavi ameriških vesoljskih raket, kjer so se odlikovali tudi slovenski šefi in višji znanstveniki ameriške vesoljske družbe NASA. Naj naši Ameriški Slovenci, ki so jih razni prenapeteži tako radi zmerjali z neumnimi »Polaki«, s ponosom pokažejo na svoje slovenske izume, med njimi na naprave za odkrivanje podmornic in za tehtanje letal med poletom, na giroskopične naprave in na Ziherlove »press-o-jet« instrumente, ki jih uporabljajo za masovno cepljenje po vseh celinah sveta, na Žugljeve cyclo-index in knjigovezne stroje in na Trentlo-ve pomivalnike, ki jih uporabljajo gospodinje po vsej Ameriki, pa tudi na več kot sto patentov izumov, katerih kopije se je doslej posrečilo zbrati Slovenskemu institutu zgolj za področje slovenskega Clevelanda in okolice! (Dalje prihodnjič) Gt> tabu S SVOJIMI OTROKI NE BOM SPREGOVORIL SLOVENSKE BESEDE! S prijateljem sva se hotela peljati na mladinski dan, ki je bil na Hemi pri Globasnici. Iz Celovca bi se z avtobusom pripeljala tja. Toda odločila sva se za avto-stop, ker je istega dne bila naznanjena javna demonstracija KHD-a v Dobrli vasi. Ob takšnih prilikah je cesta iz Celovca seveda polna avtomobilov. Čakala sva približno petnajst minut, dokler nas ni nekdo povabil v svoj voz. Seveda se prav nič nisva čudila, ko sva zagledala za volanom moža v »Karntneranzugu". Vprašal nas je, če nisva študenta Slovenske gimnazije kajti če bi bila resnično študenta slovenske gimnazije (in to sva še vedno), bi nas nikdar ne vzel v svoj voz. Potolažila sva ga ter mu dejala, da sva študenta druge državne gimnazije v Celovcu (2. BG). Bil je pomirjen, čeprav je bila v njem tajna slutnja, da ima le opravka s Slovenci. Peljali smo se torej v Dobrlo vas. Videlo se mu je, da je olajšan, ko je nama posredoval novico, da nameravajo Slovenci „slo-venizirati" vso Koroško. Kljub tej neumnosti sva mirno prisluhnila njegovemu besedičenju. Na vprašanje, zakaj je bil škofijski ordinariat proti maši (maša bi bila točka v okviru demonstracije) je mož odgovoril: „Kaj naj ukrene škofijski ordinariat? Saj vendar vsi Verno, da so vsi duhovniki na južnem Koroškem Slovenci ali pa vsaj z njimi simpatizirajo. Zaradi tega je težko najti duhovnika, ki bi imel nemško mašo v Dobrli vasi. Torej mora škofija izraziti nad tem nejevoljo. .Nato je dejal, da kot otrok ni znal nemščine in da se je šele v šoli naučil nemščine, katere še danes ne obvlada popolnoma. Nadaljeval je: ..Zaprisegel sem si, da niti ene slovenske besede ne bom spregovoril s svojimi otroki, kajti, komu naj pomaga slovenščina oz. vindišarščina? Če meni ni pomagala, mojim otrokom tudi ne bo! Kdo pa govori slovenščino? Morda nekateri ljudje v Sloveniji. In Slovenija je v razmerju z drugimi jugoslovanskimi republikah tudi samo manjšina..." Dala bi mu odgovor, kakršnega bi si zaslužil. Toda obdana od drugih KHD-lerjev, ki so medtem prisedli, sva raje molčala. Smejala sva se kljub temu. Nekaj časa je vladala tišina. Končno sem se opogumil ter mu dejal, da bi bilo v času združevanja Evrope najlepše in tudi najbolj zadovoljivo, če bi se med seboj spoštovali, bili drug drugemu v pomoč in ne v nadlego ali celo sovražniki. Zakaj tega ni mogoče? Namesto, da bi mi odgovoril, naju je vprašal, kako dolgo sva čakala nanj v Celovcu. Rekla sva mu: »Petnajst minut!" Na moje vprašanje ni vedel odgovora. Ali pa ni hotel odgovoriti, ker nas Slovence tako zelo sovraži, da nikoli ne premišljuje o spravi. Zanj obstaja edinole ena rešitev. Rešitev, ki nam ne more biti v prid, ker ni rešitve, dokler še živijo Slovenci in tudi KHD ne bi nič pridobil, ker bi z zadnjim Slovencem tudi zginil KHD, njegovega delovanja ne bi bilo več. Ampak čemu bi tako črno gledali v prihodnost. Mi vemo, da takšna rešitev za nas ne obstaja in čas, ki bi ga s tem premišljevanjem zabili, je zgubljen čas. Tako smo se ob devetih zju- Naši novomašniki Anton Opetnik Rojen je bil 12. januarja 1949 kot najstarejši sin v družini 10 otrok, v Dobu, župnija Žvabek. Po maturi na Gimnaziji za Slovence v Celovcu je odslužil vojaški rok, nakar je leta 1968 stopil v bogoslovje v Celovcu in pozneje v Solnogradu. Posvečen v duhovnika bo 29. junija, v stolni cerkvi v Celovcu. Novo mašo pa bo pel 14. julija ob 9. uri pri sv. Luciji, župnija Žvabek. -.......... Hanzej Olip Rojen je bil 1. decembra 1950 kot najstarejši sin »Užnikove družine« v Selah — devet otrok. Po maturi na Gimnaziji za Slovence v Celovcu je študiral teologijo v Celovcu, Gradcu in Solnogradu. Posvečenje za duhovnika bo prejel 29. junija v Celovcu, novo mašo pa bo imel v Selah v nedeljo, 7. julija, ob pol 10. uri. Lepo doživetje na koncertu Slovenske filharmonije V okviru »Tedna srečanja 74“ je v ponedeljek zvečer v veliki dvorani Doma glasbe v Celovcu gostovala Slovenska filharmonija iz Ljubljane. Z nestrpnostjo smo pričakovali ta nam že znani slovenski orkestralni ansambel, ki žanje doma in v tujini lepe uspehe. In res je bilo za nas tudi tokrat gostovanje slovenskih umetnikov prijetno doživetje. Vsi, ki so v ponedeljek, v sicer, na žalost, ne največjem številu — bilo je zasedeno komaj dve tretjini dvorane, po odmoru pa je še del poslušalcev odšel s koncerta — prišli v Dom glasbe, so z vidnim zadovoljstvom in navdušenjem sprejeli nastop odličnih solistov in orkestra, ki mu je spretna in izkušena taktirka Uroša Lajovica dala polnokrvnost in zanos. traj pripeljali v Dobrlo vas. Vsepovsod so stali avtomobili in gneča rjavcev se je porivala proti cerkvi. Imela sva najrazličnejše občutke, ko sva med stotinami uniformirancev stala pred cerkvijo. Moški suknjiči so se močno gubali pod težo znamenjev in železnih križcev, ki so jih pripeli nanj. Tudi žandarjev ni primanjkovalo — celo na zvonik so zlezli stražarji. Nekaj časa sva opazovala dogajanja, toda že kar kmalu sva jo popihala proti Globasnici. petr Program koncerta je obsegal dela: Anton Webern: Simfonija za dva klarineta, dva roga, harfo, 1. in 2. violino, violo in čelo, op. 21. Delo je nastalo 1928. Ivo Petrič: »Trois images" za violino in orkester. Violinski solo je izvajal virtuoz Igor Ozim. Njegova igra je pokazala temeljito tehnično obvladanje godala, pa tudi velik notranji dar umetniškega poustvarjanja. Solist in komponist Ivo Petrič, ki je bil osebno prisoten, sta bila deležna velikega aplavza. Darijan Božič: »Audiostructurae" — koncert za klavir in orkester. Kot solist je nastopil pianist Aci Bertoncelj, ki se je predstavil kot umetnik tako v tehničnem kot v muzikaličnem smislu. Za konec pa smo slišali Paul Hindemitho-vo simfonijo »Slikar Matis", zgrajeno na uverturi in intermezzih njegove istoimenske opere. Vse stvaritve, igrane na tem koncertu, lahko uvrščamo med moderno, ja, celo v atonalno, kot je npr. delo Darijana Božiča, medtem ko se Paul Hindemith v »Slikarju Matisu" naslanja na klasično glasbo. Dirigent Uroš Lajovic je vodil ves program zanesljivo in na koncu požel skupno z orkestrom in solisti topel aplavz avditorija. B. L. ■................pA£4tfedlcčl/i uiiiiiiiiiililiiiiiiiiillliiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiimiiiiiiiiiimiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiMiiiiimiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiMiiiiiiiiiiiiiMiiiiiMi Kako sem sprejel ..Pokržnikovega Lukana" Ker sem doma iz tega kraja, kjer se govori jezik »Pokržnikovega Lukana" in ker ta jezik tudi sam govorim že od zibelke, naj mi bo dovoljeno, da spregovorim tudi nekaj besed o tej izdaji socialnega kritika prof. Messnerja. Ko sem hodil na Komel v šolo, sem moral vsak dan mimo hiše, ki je nosila ime Po-kržnik. Iz te hiše je prišla tudi sošolka, ki je bila odličnjakinja v šoli. Brala je kakor »očenaš" in njen obrazek se mi je zdel lep kot sonce. Hiša še sicer danes stoji, toda v njej živijo drugi ljudje. Ponosen sem lahko, da je prof. Messner vzel ravno to ime „Po-kržnik" kot sinonim za vse Slovence pod Komelnom in okolici, ki se — žejni pravice na Koroškem — bojujejo za narodnostni obstoj. Jezik P. L. je seveda zelo krepak in tudi »sočnat" — je pač zelo izviren. Lukan, ki ga zasledujemo skozi njegov »Evangelij" in tudi druge osebe, s katerimi govori, se vsi poslužujejo resničnega jezika brez olepša-nja. Pokržnikov Luka in z njim vsi Slovenci na Koroškem pač že zelo dolgo čakajo na svoje pravice, posebno na realiziranje člena 7 državne pogodbe, da jim pač spodleti kakšna krepkejša beseda. Bodimo si odkriti: Kdo bo »Lukanu" to zameril? Veselil sem se, ko sem našel nekje »Lukanovo" sled. Bilo je to prvič menda, da je nekdo začel pisati redno v tem podjunskem narečju, kakršen je v resnici. Ko pa sem pred kratkim prišel domov na obisk, so ravno imeli na mizi ta »Dnevnik" in mati je brala v njem. Vsi smo se smejali, da je prišlo še enkrat naše narečje do »knjižnih časti", s katero se ne more vsak pohvaliti. V začetku nam je bilo branje res malo težavno, ker pač nikoli nismo mogli brati cele knjige v originalni podjunščini, še več — komelščini. Kmalu pa je »Lukana" še mati brala tekoče, čeravno je svojčas v Avstro-Ogrski hodila cela tri leta v šolo ... Nedvomno štejem gospodu avtorju v veliko zaslugo, da je postavil ne samo narečju našega kraja spomenik — temveč tudi, da je v zelo originalnih slikah ter prispodobah uspešno orisal resnično stanje na Koroškem — v deželi duhovne krize pri Nemcih in Slovencih — ter nam vsem dal krepko spodbudo, v šaljivo-bridkih besedah! Prepričan sem, da Messner kot avtor tega »Dnevnika" ali »Evangelija" ni napisal morda zaradi denarja, gotovo ne. Zdi se mi, da je eden tistih, ki strastno ljubi svoj dom in rod in kot večno budni duh nikoli ne bi klonil pritisku mračnih sil od koderkoli. Sram pa me je bilo brati kritiko v Vestniku, ki ni našla v »Pokržnikovem Lukanu" skoro nič pozitivnega, samo »visoko znanstveno čenčanje". O izidu knjige so do sedaj poročali že marsikateri drugi listi, kot npr. Delo ali Večer. Mnenja sem, da bi tudi »Tednik" o tem lahko brez »škode" več kaj napisal in se ne bo skliceval na moj prispevek (?!). »Pokržnikovemu Lukanu" pa želim veliko prijateljev v Podjuni, v Rožu in na Zilji! Spodaj podpisani iz Pliberka in okolice izpovejo svojo solidarnost in simpatijo za »Pokržnikovega Lukana": Pavlej Kert Karl Gril Mirko Kert Rožica Weiss Slovensko prosvetno društvo »Danica" St. Vid v Podjuni vas in vaše goste prav prisrčno vabi na KOROŠKI VEČER ki bo v soboto, 29. 6., s pričetkom ob 20. uri pri Uranku v Veseiah. Sodelovali bodo: Plesna skupina SPD »Zarja" iz Železne Kaple, godba »Fantje izpod Obirja" in mešani zbor SPD »Danica", povezovalne besede dr. Erik Prunč. Vabi odbor Slovensko prosvetno društvo »Zarja" v Železni Kapli vabi na zabavno prireditev POLETNA NOČ v soboto, 13. julija 1974, ob 20. uri pri Bru-nerju v Lobniku, za ples igrajo Katarinski fantje — Bellamies. Med drugim bodo na voljo tudi specialitete na ražnju. K številni udeležbi vabi društveni odbor Prosvetno društvo VELIKOVEC vabi interesente iz okolice na izlet v Kobarid — Staro goro — Trbiž — Podgorje, ki bo v nedeljo, 30. junija. Vozi: Podjetje S i e n č n i k. Cena: za vožnjo in skupinsko sliko: šil. 135.—. Prijave sprejema: Društvo s sedežem hranilnice Velikovec. Tel.: (0 42 32) 355 do petka, 21. junija 1974. Vabilo na prijateljsko nogometno tekmo ROŽ — PODJUNA učitelji proti učiteljem ki bo v petek, dne 28. junija, v Št. Janžu v Rožu. — Čas: 16. ura. Povabi tudi Tvoje prijatelje! Za Rožane: Jožko VVrolich Za Podjunčane: Leonhard Kaz Slovensko prosvetno društvo »Edinost" v Pliberku in pevski zbor Podjuna-Pliberk vabita na KONCERT IN PLES v soboto, 6. julija 1974, ob 20. uri v dvorani gostilne Schvvarzl v Pliberku. Nastopa: Moški zbor Edinost Mešani zbor Podjuna Plesni ansambel »Bellamies" Ljubitelji lepega petja in vesele družabnosti vabljeni! Slovensko prosvetno društvo »Eidnost" v Škofičah vabi na KULTURNO PRIREDITEV v soboto, 29. junija, ob 20. uri v gostilni Burger v Škofičah. Sodelujejo: Mešani zbor iz Škofič Moški zbor iz Loge vasi Instrumentalni trio iz Holbič Po prireditvi bo prosta zabava s plesom. K številni udeležbi vabi društveni odbor Dušnopastirski urad je izdal in založil knjigo dr. Jakoba Kolariča SKRIVNOST VERE Cena: šil. 35.— Knjigo lahko dobite pri župnih uradih ali na Dušnopastirskem uradu v Celovcu. DARUJTE za thkooni shlad! Tabuji ostali? mladje 15, literatura in kritika, 144 strani, dotiskano marca 1974 Že lani smo zapisali v NT, da je pač težavno in večkrat kar tvegano pisati kritiko (po slovensko oceno) mladja. Prav posebej še težavno tveganje za človeka, ki se ne spozna kaj prida na literaturo in esejistiko pa še marsikaj, kar se tako „obelodani“ ali pa „na svetlo da“ v mladju. Morda je poleg obvezne lenobe — tudi to vzrok, da sem tako okleval, kaj naj napišem. A čas sili, sredi julija bo potekel uredniški rok za mladje 16, in tako je le treba kaj napisati. Vzrok pa je seveda tudi »kulturniško sebičen11, kajti ne bi radi videli, da bi se kje zapisalo, da NT zavestno zamolčuje edino slovensko in na sploh tudi edino literarno revijo na Koroškem. Vsebina je kar raznovrstna, sega od per-siflaže preko satire in dokumentacije pa Poezije ter esejistike do hudo »zamerljivih1* oteskov in opiljkov. Taburizirani Tabu tretjih zob je povod Janku Messnerju, da si dela svoje misli o problemu, ki se pač loteva tudi njega samega. Tretji zobje — le kdo si jih želi. Vsak bi rad imel svoje — seveda le če so zdravi. Če jih imaš zdrave in lahko brez bolečin ugrizneš v kako trdo sočno rdeče jabolko, je užitek stokrat in tisočkrat slajši kot pa, če se moraš posluževati raznih lepil, da se ti tile tretji zobje ne •.osamosvojijo11 in se ne znajdejo „na vsem 9rdem“ tam, kjer jih tudi v najbolj skrajni skrajnosti ne moreš uporabljati nič prida. Tako je pač ta pripoved o tabuju tako spojin na nekega upokojenega slovenskega vladnega svetnika kot tudi opomin pisatelju samemu, da se bo moral kar hudo telesno tesno ubadati z njim. Sicer pa je rodil Janko Messner tudi teološko herezijo, kajti katoliška Cerkev ne priznava predestinacije (po slovensko: naprejšnja določitev). Kaj takega uči kalvinizem in ni mi še znano, da bi se združila katolicizem in kalvinizem, seveda s pogojem, da bi katolicizem vzel nase breme predestinacije. V letih se seveda marsikaj pozabi in zamenja, in v takem primeru je pač treba malo osvežiti tudi teološko znanje, če se že spuščaš v tak »dvoboj11 ... Na Koroškem doživljamo zadnje čase kljub neugodnemu vremenu nepretrgano literarno pomlad. Precej pesnikov je začelo hoditi po tratah in livadah naše koroške zemlje slovenske. Zajezdili so urnega Pegaza in tako letajo zdaj po našem slovenskem hterarnem nebu. Florjan L i p u š je spo-Znal najimenitnejšega izmed njih, Blaža Smuleja. To je menda edini slovenski jezdec Pegaza, čigar senca je splavala v mračni in pajčevinasti Had zaradi slave. Pa je b|l ta Blaž Smule zares odličen pesnik. Že zdavnaj bi bil prehitel Prešerna, če ne bi bil užil preveč slave. Umrl je namreč še docela negoden za smrt. A že je štel v svojo ast ceste pa trge in parke, domove, tako Kulturne in druge, celo spomenik mu že pojavljajo — iz čistega deviško snežno be-e9a grškega marmorja — kot so to počepali že stari Grki. Tega Lipuš še ni vedel akrat, |