o presodnosti normalnega človeka. 71
O presodnosti normalnega človeka.
Piše dr. I. Robida, ordinarij dež. blaznice na Studencu.
1.
Če tudi je manjše praktične vrednosti razmotrivanje tega v zaglavju označenega predmeta, ni teoretično nezanimivo niti pravniku niti dušeslovcu vprašanje, katero jemljemo za a priori razumljivo premiso, kedar govorimo o presodnosti. In vendar se presodnost normalnega, vsakdanjega, navadnega človeka giblje v kaj širokih mejah, reztezajoča se na eni strani v smeri popolne duševne višine, a na drugi na polje nenormalnosti in blaznosti. Per parenthesin naj omenim, da sta normalnost in blaznost, če morda tudi ne znanstveno ločljiva, praktično pa saj prav različna pojma. Abnormalno je vse, kar je v taki minoriteti nasproti navadnemu, da dobi manjšina znak izjeme. Zato pa je še ni treba imeti za bolezen. Človek, ki ima n. pr. na eni roki bodisi od rojstva ali pozneje izgubljen prst, pač ni normalen; smešno pa bi bilo ta konstanten nedostatek prištevati bolezni. Iz navedenega primera pa je razvidno tudi, da govorimo v ožjem zmislu o abnormalnosti vzlasti tedaj, kadar hočemo označiti malenkosti v oddaljenju od norme, tako da je sicer glavni tipus ohranjen, posebnosti pa mu utisnejo znak in pečat izvanrednega.
72 O presodnosti normalnega človeka.
Vsako pravo ima svoj izvor v družbi. Pri pojedincu nado-mestuje volja njegova sama vsako pravo, če se ne jemlje ozira na bitja nejednake vrste (živali). Če pa so tudi vsa jednakovrstna bitja v splošnem istih lastnostij, pojavljajo se vendar pri vsakem posameznem individualne različnosti. Akopram je vsaka kultura, vsaka narodnost, vsaka konfesija itd. ugladila in prilagodila splošnim lastnostim več ali manj lastnosti posameznika, zatreti jih ni mogla povsem nikdar, in jih izvestno, pa naj nepreduje še tako človeštvo, pač nikoli ne bo. Zategadelj so tudi vsa pro-računanja absolutne ravnopravnosti teoretični filozofemi, brez zgodovinske antropološke in naravoslovne podlage, in praktično neizvedni.
Toliko za potrebni uvod k razumevanju prihodnjega odstavka.
Govorili smo o splošnih lastnostih, recimo lastnostih pasme in posameznika. Kakor je tudi zanimiv predmet, omejiti se moramo le na izključno duševne lastnosti. Kar uči darwinizem o telesnem razvoju, uči tudi o duševnem razvoju; saj tvori množina možganskih in živčnih funkcij to, kar imenujemo dušo. In tukaj imamo splošen zakon: čim starejši je kak telesni ali funkcijonalni znak, tem manj se da predrugačiti, tem bolj je ukoreninjen in utrjen. Nasprotno pa: čim mlajši je kak znak, tem ložje ga je spremeniti, ali cel6 uničiti. Pes spravlja v svet samč pse, od hruške nastaja vedno hruška — in ni je moči, ki bi n. pr. mogla iz vola napraviti konja. Nasprotno pa je mogoče kako različnost v barvi, v dlaki itd. odpraviti ali spremeniti. Tako so torej najmočnejši vrstoma naravoslovni znaki reda, družine, vrste, plemena, varietete in konečno posameznika. V tem so spojeni vsi znaki naštetih razdelov, in poleg njih povrh še osebni, t. j. oni, katere si je individuum sam pridobil. Ti so najmanj utrjeni; med temi zopet oni, kateri so najpozneje pridobljeni, dade se lehko predrugačiti, premeniti, nadomestiti, na novo vezati in rušiti itd.
Posledica tega pa je, da možgani delajo na dvojen način: na podlagi 1. podedovanih in 2. pridobljenih lastnostij. Prve imenujemo »avtomatne« (instiktivne), druge »plastične«. Ker so prve zel<3 stare, tekom neštetih vekov pridobljene, ne moremo dosti na njih preminjati; čim  starejše  so.
o presodnosti normalnega človeka. 73
tem manj. Vsled tega delajo na nas utis neprostega, avtomatičnega, zde se nam živalske. V nasprotstvu s plastičnim duševnim delovanjem nazivljamo jih nagone. A niti ti si niso enaki. Srčnih udarcev nimamo skoro nič v oblasti, sapo uže nekaj časa lehk6 zadržujemo, lakoto premagujemo delj nego žejo, spolni nagon lehko do cela ukrotimo. To zopet radi tega, ker je n. pr. lakota potrebna pred vsem za obstanek posameznika, potem še le vrste, spolni nagon pa samo za obstanek vrste.
Tem nagonom vsporejajo se nagoni druge vrste, n. pr. ljubosumnost, nečimurnost. Obe lastnosti opazujemo že pri višjih živalih. Kot avtomatizme tretje vrste, v rodbini ali vsled dolge vaje, pozno pridobljene, našteti bi bilo tako imenovane »razvade« (igro, jezavost itd.).
In kar sedaj pride, to je plastično, asocijativno mišljenje. Tukaj nastajajo nove vrste kombinacij, oprte na stare izkušnje, spojene s tem, kar uprav vidimo, slišimo itd. Tu zavrgamo sproti, zidamo na novo, pozabljamo in kopičimo tvarino. Naj pa to delamo kakor hočemo, vedno se nehote in nam pogostem nezavestno (»unbewusst«) ali bolje podzavestno (»unterbewusst«) opiramo na avtomatizme. Motivi so nam čestokrat popolnem nejasni in nerazložni, tudi ondi, kjer se nam zdi stvar indifirentna, in kjer smo se zanjo navidezno odločili. Vsled tega imamo od-ločilnost (Bestimmungsfahigkeit) in prosto voljo. Nepoznajoči motivov, vzrokov, avtomatizmov čutimo se »proste« — ne da bi seveda v resnici bili. In tako imamo klasičen izrek Spinozzin pred seboj: »iluzija proste volje tiči v nepoznanji motivov naših dejanj«.
Iz rečenega je posneti, da je prosta volja omejena samo na naše plastično mišljenje, katero vsak pot lehko prila-godujemo odnošajem, v katerih uprav v trenotku živimo. Iz tega pa izhaja, da je prostovoljnost (Willensfreiheit) in plastično mišljenje eno ter isto. Kar torej čutimo za svobodo, nima absolutne vrednosti. Naše mišljenje, naše čuvstvo-vanje, naše dejanje in nehanje prilagodujemo neprenehoma notranjim in zunanjim razmeram. Vse to se sicer tudi ne godi samo ob sebi in ima kaj zamotane vzroke in posledice, vendar vzbuja v nas čut prostosti, vzlasti če to duševno delovanje primerjamo z nagoni in avtomatizmi. Iz tega pa zopet sledi, da tudi
74 O presodnosti normalnega človeka.
pojem presodnosti nima druge, nego relativno veljavo. Presoden si v tem večji ali manjši meri, čim bolj ali manj plastično, prila-godilno delujejo tvoji možgani.
Tako je mogoče razumevati, kako to, da je presoden, recimo, človek 18. let, a ne otrok, ki ni spolnil desetletja. Ako se pa »voljo« proglasi za neomejeno, bilo bi se čuditi, kako nastane iz neprostega, nepresodnega otroka presoden človek, kako se razvije iz nepresodnosti presodnost. Tako je tudi umevati vse razne prehode, kakoršne nam kaže vsakdanje življenje, kar se tiče presodnosti. Pojem skrajšane, omejene presodnosti postane povsem jasen: stopnjičavo pada plastična, aso-cijativna prilagodnost. Razumevno je pa tudi, da se nahajajo a priori vsi mogoči prehodi presodnosti pri normalnem človeku.
V kolikor se človek v napominanem zmislu razvije, v toliko je prost. Tekom časa pridobi si izkušnje od najprimitivnejših, n. pr. da ogenj peče, pa do najkomplikovanejših, kakoršne so izražene v finosti kritike in razsodnosti. Motivi, avtomatizmi, kateri, dejal bi, reflektorno silijo pri deci na dan, katera na vsako prijetnost odgovarja s smehom, na vsako neljubo razdraženje z jokom, dobe s časom v zvezi z nasprotujočimi motivi nasprot-nostne ideje, popravke, pomisleke, ovore (Hemmungen!. Ta akcija in reakcija v idejah pa tvori asocijativno igro, vsled katere je dana priložnost odločbe, presodka, ocenitve raznih načinov hotenja.
Naravno, da je prvi pogoj takemu razvoju plasticiteta naših možgan; od te je tudi naše hotenje v prvi vrsti odvisno. S svojimi čutili prisvoji si človek del svojih mislij in izkušenj; ostalo nudi mu okolica, družba, v kateri živi, v kateri se vse svoje življenje vzgaja. To dejstvo, da sloni dobra večina naše vede na izkušnjah in tradicijah toliko generacij, toliko stoletij, je tudi glavni vzrok, da se človeštvo razvija in napreduje.
Poleg te vzgoje v življenju omeniti je tudi vzgojo v ožjem zmislu, mislim namreč metodično vzgojo, bodisi v družini, bodisi v šoli. Znano je, da se v tej »nasičeni« vzgoji kaj posebno razvija človeški duh.
S točko o vzgoji pa smo prišli na drugo stran početka in razvitka presodnosti normalnega človeka, katero je treba nekoliko osvetliti.  Omenili smo že, da se pravo prične z družbo.
o presodnosti normalnega človeka. 75
') Takih družb s socijalnimi čuti nahajamo pri živalstvu več, spominjam n. pr. na čebele in mravlje. Njihovi socijalni nagoni ustvarili so jim mogočno organizacijo, ustvarili jim pravo v njih zmislu — saj vendar zasledujemo pri njih delo in vzgojo, rejo domače živine, vrtnarstvo, vojskovanje z drugimi rodovi, in celo rop in umor. Vsi ti tekom stoletij utrjeni nagoni so poizgubili prvotno plasticiteto, in so sedaj avtomatični, dasi jako visoko razviti. Vendar niso nikdar vsi člani kake družbe duševno jednaki. Najbolj razviti člani imajo najbolj razvite možgane, a drago- in tretje-redni slabše. V tem zmislu je tudi imenovati prve popolnem »presodne«, ostale pa »omejeno presodne«. To omenjam radi tega, ker po naravoslovnem zmislu pojem »presodnosti« niti ne zahteva človeške pameti.
Kjer ni moči poseči v tuje pravo, tamkaj tudi ni moči govoriti o pravici ali krivici, presodnosti, zadoščenju in kazni.
Torej družba vstvarja pravo! Vsaka družba pa je nemogoča, kjer egoistični nagoni posameznika nadvladujejo. Taka družba morala bi v kratkem propasti, če bi se sploh započeti mogla. Pogoj družbe morajo biti taki nagoni, ki skrbe za njeno ohranitev in kateri podrejajo blagor posameznika občestvu. Skupnost takih nagonov imenujemo navadno socijalni instinkt, altruizem. Čim krepkejše se ta razvija, tem krepkejše razvija se družba.')
To se je pa zopet le tedaj dalo doseči, če so se posamezni člani drug drugemu v svojih nagonih prilagoditi mogli. Vsak tak član, ki se je prilagodil, postal je z ozirom na družbo »pre-soden« (seveda v naravoslovnem zmislu). Nepresodno dejanje bilo je antisocijalno; takega člana bilo je treba odstraniti iz družbe.
To izvojevanje altruističnih čutov se je pri človeku seveda dosti bolj plastično vršilo, nego avtomatično, in zakoni, običaji, obredi itd. vseh časov in narodov pričajo o tem. Navzlic temu pa se je vsikdar pokazalo, da se osebni nagoni v človeku le nikdar ne dade popolnem zatreti, in da jim je bilo treba napovedati boj s kazenskim zakonom in policijo. —
V naravoslovnem zmislu ni treba torej človeški presodnosti nikake absolutne proste volje, pač pa najrazvitejše plasti-citete, oziroma prilagodnosti in dovolj visoko razvitih in izgo-jenih altruističnih, socijalnih čutov. Tako je torej človek, čigar možgani se dade najboljše prilagodovati vsem odnošajem, naj-prostejši in najpresodnejši. Od tod pa drži steza navzdol, do popolne presodnostne omejenosti, kakor je že vsak posameznik »neprost« vsled raznih nagonov itd.
76 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Seveda ta naravoslovni pojem presodnosti prav nič ne soglaša z juridičnim, kakoršnega rabi vsakdanje življenje. Brez prehodov ni nikjer prikazni najti v naravi, in klasifikacijo naredili so povsodi ljudje. Ni se torej čuditi, če se nam kaže pre-sodnost v naravoslovnem zmislu, da je jako nedoločen, raztezen pojem.
Pri vsem tem naziranju pa pridemo do prepričanja, da je presodnost naraven pojav, konsekvenca razvitka človeške duše. Čim bolj se bo ta razvijala, tem bolj razvijala se bo presodnost. Najboljši dokaz temu je tudi to, da se je pravo temeljem te anthropologične zahteve vedno spreminjalo, predno se je vspelo do današnjega viška. Navzlic temu pa menda nikd6 ne bo trdil, da smo na vrhuncu pravnega naziranja — še manj pa pravne prakse.