BELI  GASI
BRAN KO      R U D O L F
Spominjam se, čez goro prišla je pomlad. . Od daleč s poljan je dehtelo* od gor nalahno je velo, da zrak je poln bil sanj in nad.
In dnevi bili so jasni, a noči zveneče ko bron. Edino, da čas se umika, sem vedel, če od zvonika udaril svareči je zvon.
Prišel je val iz daljave — v neskončnost se vrača od nas; pred modrim ozadjem nebesa, tiho visoka drevesa dvigajo vitki svoj stas.
Zdaj kri mi poje v beli čas —
Glej, dolina se je razcvetela,
kali še solnce greje
in drevesa iztezajo veje
v daljavo, kot bi hrepenela.
SEN
BRANKO    RUDOLF
Sanjal sem, da si veslala z menoj na reki veliki, poletni, nič manj sigurna kot jaz, in tvoj gibki stas se spajal je z ozkim čolnom v ritmu in kretnji.
Ob najinih krnih živi šumeli so vali
in reka je bila kot ti — lesket, a spod globočine;
in solnčna luč je bliskala od gladine,
da topli odsevi na tvoji so kozi igrali.
Ko radostno srčni val mi je v žilah udarjal,
so prsi bile mi polne slasti prevelike.
Občutil življenje vsake žive sem slike;
za vse mi je čut zazvenel, mi je duh odgovarjal.
A resna bila si ti — ko dan se razvija, zapolje tajno življenje v vseh bitjih krepkeje, tako moči so ti bile s prostora brez meje in tvoje kretnje so bile kot melodija.
Scvetele so sanje, ki dolgo rastle so v krvi
—- glej, lahka sta duh in* telo, a težki so čuti —
otrok si bila, ki lastne tajne ne sluti,
odsev prostora ti bil je v očeh in na loku obrvi.

42*
659