------    44    ------
Politične stvari.
Govor L. Svetčev
o adresini razpravi  v državnem zboru  19.  u. m.
Po stenografičnem zapisniku.
V resnici moramo biti hvaležni, gospoda moja, da je položaj avstrijski dobil podobo takošno, kakoršno ima sedaj, kajti ona nam je do dobrega razjasnila stališče strank in njihova načela. Posebno pa moremo hvaležni biti za to, da ste ministerski spomenici vgledale beli dan, kajti obedve nam prav jasno in razločno razkladate vse avstrijske razmere.
Dovolite mi, gospoda moja, da ministerski spomenici, kteri namestujete prestolni govor in krog kterih se mora sukati glavna adresina razprava, z ne-kterimi besedami bolj na tanko pojasnim.
Spomenico ministerske manjine lahko prav kratko obdelam, ker je vže zgubila svojo veljavo. — Noben pošten domoljub ne more odreči tej spomenici to zaslugo, da je v resnici povdarjala avstrijsko misel — ono misel namreč, da avstrijska ustava ima le takrat pravi temelj, kedar jo priznavajo vse kraljevine in dežele in vsi narodi njeni. To, gospoda moja, je prava avstrijska misel in njo je gotovo vsak pravi domorodec v vsem obširnem carstvu radostno pozdravljal. Ta spomenica pa za tega del trdi potrebo, da se iščejo sredstva in poti, kako bi se porazumeli vsi narodi.
Spomenica ministerske večine zastopa ravno nasprotna načela. Ona za podlago nima vseh avstrijskih narodov; ona trdi stališče le oni nemški stranki, ktera zahteva: mi moramo gospodovati v Avstriji, sicer nam na Avstriji nič ni ležeče!
Ce se zdravi kaka bolezen, morajo se najpoprej poznati njeni vzroki. Avstrija, gospoda moja, je bolna, in ako bi v dokaz temu ne imeli druzih znamenj — imamo pred seboj današnji položaj njen. In kaj je vzrok tej bolezni? Tista misel po nadvladi enega naroda čez vse druge, ktera se izrazuje v spomenici ministerske večine, — misel namreč, da nemški rod mora v Avstriji gospodovati. Ta misel pa ni nova; že poprejšnji državniki postavljali so si jo za načelo pri vladi, in včeraj se je trdilo, da je v tem smislu Bach svoje poskušnje delal in za njim Schmerling. Ali obema so njune nakane popolnoma spodletele. Res čuditi se mora človek, videvši, da v Avstriji državnikov ne preveri niti skušnja niti lastna nesreča. Ko nam je Bach
vzel vse, kar smo si 1848. 1. pridobili, ko je Avstrijo po nesrečni vojski pretresel v njenem osrčji, moral je odstopiti. Ko je za njim Schmerling državo po ravno tistej poti v denarnih zadevah uničil, — narodom sad, ki ga je obetala oktoberska diploma, zadušil, in podlago stvaril za silstvo, po kterem se je morala pogodba z Ogersko stvoriti, tudi on je odstopil. In vendar se gospodje Giskra, Herbst in družniki njuni niso ustrašili na&topiti isto pot. Hodili so po njej dve leti in sami so morali gledati, da so njihove prizadeve bile brez vspeha. In kaj se nam kaže dandanes? Na novo se pripravljajo na to, da bi še z večim pogumom stopali po ravno istej napačni poti. In izid, gospoda moja, ne bo drugačen, kakor oni, kterega sta doživela Bach in Schmerling, in kterega ste doživeli vi sami v preteklih dveh letih.
Bog naj da Avstriji po tej eri manj škode kakor v poprejšnjih letih! Dovolite mi pa izreči prepričanje svoje, da v sedanjem času najmanj kaže ravnati se po onih nesrečnih načelih. Gospoda moja, namera nemškega gospodstva je dandanašnji najmanj na svojem mestu, in to vže glede na našo sedanjo ustavo. V naši ustavi veje misel enakosti in enakopravnosti vseh državljanov. Kako neki se vjema ž njo navlada enega rodu? Ali ne nasprotuje naravnost enakosti in enakopravnosti? V naših temeljnih postavah nahajamo lepa, svobodomiselna določila. Al kako se njim prilega misel, vsem narodom siliti gospodstvo enega?! Ali ne razdere taka misel bitstvo vse prostosti? Naša sedanja ustava ima nalogo konstitucijonalizem vresničiti; če se pa poleg tega umetno gospodstvo enega naroda podpira , in če hoče to gospodstvo z nepravičnimi volilnimi redi vzdr-žavati se, kako se strinja to z ustavnim duhom, ki je le takrat resnica, kedar obsega v sebi pravo in resnično ljudsko voljo vsega cesarstva.
Iz tega vidite tedaj, gospoda moja, da je načelo krivo, in da se mora pred vsem ta hudi duh izgnati iz države, ako hočemo najti pravo pot. Prav naravno je sicer, da se zametuje vsakoršno porazumljenje pri takih načelih, kijih ima večina ministerska; kajti porazumljenje in sprava tirja vže naprej, da se pripoznajo vzajemne pravice vseh narodov, in če se te pripoznajo, mora se nadvladanju enega naroda nad drugimi slovo dati. Cisto naravno je dalje, da se pri tacih vladajočih mislih še spodbija samouprava, in res prav dosledno izrekajo potem ministri: ,,z 17 deželnimi zbori ne moremo vladati!" kajti onemu, ki hoče en narod povzdigniti za gospoda, druge narode pa mu za hlapce dati, ne more po godu biti avtonomija, — on potrebuje centralizma. Naravno je pa potem tudi to, da se hočejo vpeljati neposrednje volitve, ktere odstranujejo samostojnost kraljevin in dežel in uničujejo najdražo pravico deželnih zborov — neposrednje vdeleževati se posta vodajanj a.
Ce pa si kdo izbere načelo nepravično, sramuje se resnice in si išče izgovorov, da bi opravičil, kar namerava; on išče zavetja v tem, da laže, stvari drugaČ obrača in pa natolcuje.
Prav tako je zdaj; to pričajo agitacije, kterih se je poslednji čas poprijela stranka, o kteri sem poprej govoril. Naj vam le nektera taka sredstva omenim. Obdolževala se je opozicija na vrat na nos, da hoče ustavo odstraniti, da namerja reakcijo vpeljati, in celo ministerski manjini so se take nakane podtikale, čeravno v spomenici črno na belem beremo, da tacih misli ni nikoli gojila. Kako se more kdo predrzniti, celim narodom podtikati nakano, ki je tako nenaravna, da je naravnost nemogoča. Prašam Vas, kako je li mogoče, da bi celi narodi od sebe odbijali ustavne pravice?   kako je li mogoče,  da bi  kako ljudstvo ne ho-
45
4oln svobode? To, gospoda moja, je napad na^ zdravo et! Res je, ^a me(* nami in vami> g°sP°da, so ^To^ki veliki; al za to: ali ustava in neustava, rr svoboda ali nesvoboda, zato ni kregii: ustavo h čemo vsi, svobodo hočemo V3i! Mi hočemo ustavo, ktera ie kri in meso, mi zahtevamo svobodo, ki je v niči prava svoboda in ktera vsem prosto gibanje dovoljuje. (Pohvala v sredini.)
Neka druga pot, da bi se opozicija osumičila, je ta da se pojem o federalizmu napačno razlaga. Gosp6da moja! Razlage konečnoveljavne v tem, kaj je avtonomija in federalizem, za kar se opozicija bori, se nimamo pred seboj, zato manjka razloga, napadati opozicijo. In kaj slišimo vsaki dan? Federalizem se stavi za vladijo, ki državo v nič deva, in iz tega se kujejo nasledki, kteri se opoziciji pripisujejo. — Pa pri tem se nalašč zanikuje, da hoče opozicija ravno tako močno in krepko Avstrijo, kakor nasprotniki; zanikuje se nalašč, da v sredi leži porazumljenje, in da bilo bi to porazumljenje ravno meja zoper prenapete tirjatve; zanikuje se vedno, da ni federalistično vladanih držav in da ni tako vladanih držav srečnih in cvetočih.
Jaz hočem le v kratkem omeniti, da imamo v Avstriji sami federalizem med Cislajtanijo invOgersko, med Ogersko in Hrvaško, federalizem^ ima Švica, severna Amerika, severo-nemška zveza, Švedska in Norveška; a vendar živč vse te države in nektere v tako srečnem in mogočnem stanji, da jih mi lahko zavidamo. Kako da se prezirajo take resnice? zakaj se opoziciji podtika, da hrepeni po razpadu državnem?
Neka druga stvar še, o kteri se je tudi v gosposki zbornici culo in ktero je danes g. Kuranda zopet po-vdarjal, je ta, da se avstrijskim Slovanom očita pan-slavizem, da se obdolžujejo skrivnih namer z Rusijo in da nameravajo veliko panslavistično državo ustanoviti. Gospoda moja! zato nimate nikakoršnih dokazov, imate jih, pa ravno nasprotne. Slovani avstrijski niso panslo-vani, marveč so tako dolgo, dokler skušajo obdržati posebnosti svojega rodu in razvijati svoje lastno narečje, še celo slovanski separatisti, in Avstrija in Nemci naj se ogibljejo tirati Slovane na ono pot, kjer bi nehali biti slovanski separatisti.
Zopet drugačno sredstvo je sledeče: Nemci se strašijo s tem, da bi razmerje, če se dožene sprava med narodi, se zasukalo ravno narobe, to je, potem ne bodo več Nemci gospodovali, ampak Slovani bodo Nemcem zapovedovali; zato se stavi to-le geslo: mi Nemci moramo biti kladvo, sicer bomo naklo. To, gospoda moja, je pa najgrje presukavanje resnice. Ali ni še kakega druzega razmerja, namreč takega, da ni treba, da bi bil eden zgorej, drugi zdolej, ampak to, da je lahko drug zraven drugega, to je, razmerje popolne enakopravnosti. Dalje prašam: kdaj smo Slovani nameravali gospodstvo nad Nemci? Nikdar ne! Mi še priložnosti nismo imeli delati take poskušnje. A je tudi ne želimo; mi zahtevamo popolno enakopravnost za-se, s prepričanjem, da se tudi Nemcem ne smejo nikakor njihove pravice kratiti, in da bi se Avstrija ravno tako ne pomirila, ako bi se žalile pravice Nemcem, kakor zdaj ne bo in ne more, če se jemljejo pravice Slovanom.
In kaj bi omenil še o znani laži, s ktero se cel6 vladar skuša strašiti! Reklo se je namreč, če se pogodi s Slovani, pa si bo odvrnil vse Nemce. — Gospoda moja! Take pretveze so obrekovanje nemške poštenosti in pravicoljubnosti. Ce bi Slovani tirjali kake privilegije, če bi tirjali več pravic, kakor jih imajo drugi narodi, potem bila bi taka trditev opravičena; al tega ne zahtevamo mi; mi hočemo le enake pravice, in
kako  da  bi  s tem Nemce mogli   žaliti   in   da  bi  se s tem zakrivili?
Najbolj mršava pa je tolažba onih, ki sem jih omenil v začetku svojega govora s tem, da, ako propade Avstrija, se združijo z Nemčijo — materno svojo deželo. — Prav, gosp6da moja, ako bi to, česar nas Bog varuj! tako gladko izteklo; al gospodje, ki se s tem tolažijo, prezirajo to, da se v takem slučaji ne praša samo po interesih avstrijskih narodov, temveč po interesih cele Evrope, in ni dvombe, da bi taki interesi sklicali na dan borbe, ktere bi avstrijske dežele spravili v strašne prekucije. V tem primerljeji ni le verjetno, temuč nedvomljivo, da bo Avstrija bojišče, kjer bota zatok in iztok z orožjem v roci svoje interese branila. Da se bo tu Avstriji in njenim narodom škodilo, ni dvomiti; izid te borbe pa je neznan; on je lahko v prid, pa tudi v škodo Nemčiji in tisti, ki na to delajo, naj pomislijo, da niso samo avstrijske zadeve, ampak tudi nemške v največi nevarnosti.
Pokazal sem vam zdaj, gospoda moja, da sistema, ki bo v prihodnje služila ministerstvu za program, je v nasprotji z našo dosedanjo ustavo; dokazal sem, da se rabijo sredstva, kterih vrednost in poštenost ste ze!6 zel6 dvomljivi.
Da, jaz naravnost trdim, da se ta sistema ne d& izpeljati. Kdor hoče Avstrijo do dobrega ustanoviti, ne sme nikdar zabiti izreka naših vladarjev: „justitia fun-damentum regnorum" (na pravici stoje države).
Avstrija se more le po tej poti vravnati, da je hiša vsem različnim narodom, kteri bivajo pod njenim krilom, — da deli vsem narodom enake pravice, enako varstvo in enako skrb. Ako pa odobrite program, po kterem naj en narod drugim zapoveduje, napovedujete s tem vsem drugim vojsko, in jaz bi prašal: je li mogoče, da bi en narod vse druge brzdal in poleg tega še branil državo zoper tako mnoge in tako mogočne sovražnike?
Taka sistema pa tudi za tega del ne more obveljati, ker je v nasprotji z duhom sedanjega časa. — Sedanji čas tirja svobodo in enakost. Ako pa priznavate sistemo, ki je temu v nasprotji, se ne more obdržati na nobeno stran; če dovoljuje svobodo, bode se svoboda porabila v to, da se narodi otresejo gospodstva, — če pa ne dovoljuje svobode, se pa tudi ne more vzdržati, ker bi bila v odločnem nasprotji s sedanjim časom. (Nemir med levico.)
Podpredsednik: Prosim, naj bo mirno!
Svetec (nadaljuje): vgovarjalo se mi bo morebiti, današnja adresa ni tako ščetinasta, kakor spomenica mi-nisterska. Res, da adresa govori o neki spravi in po-razamljenji, — al to so zgolj besede, nič druzega, nego besede. Pa zakaj? Mi dobro vemo pomen vaše adrese. Ona je, za kar jo sami očetje njeni spoznavajo, političen akt, ona namerava programu ministerske večine zmago pridobiti, pet ministrov obdržati v službi, in tako se zedinjuje popolnoma z ministri, pa se tudi mora zato, da si sama ne vniči namena svojega. Ce nam tedaj nasproti stoji tak program, lahko si mislite naše stanje. Za Boga! res neodgovorno je, da tako prijaznemu in tolažljivemu prestolnemu govoru sledi spomenica ministrov, ktera v enem hipu potere vse upanje, ki ga^je izbudil prestolni govor.
Ce je včeraj neki govornik one strani menil, da bi se smel minister manjine v zatožni stan djati, jaz bi nasprotno trdil, da je ministersko djanje, večine namreč, ki je najprej pomirljivi prestolni govor, potem pa spomenico v nasprotnem smislu sestavilo, zaslužilo, da bi se djalo v zatožbo. (Dobro, dobro! v desnem središču.)
Konečno še nekoliko besedi g. Kurandi, ki nam je očital,   da imamo  mi  različne programe in različne
-----    46    ------
misli o tem, kako naj bi se Avstrija ustanovila. Prvič ni res, da bi se naše misli tako daleč razlikovale, in drugič, če nismo sedaj vsi še enega mnenja, se zarad tega ne more še reči, da se ne moremo složiti. Gospodje ! na oni strani so prav razna mnenja o direktnih volitvah, in vendar nisem še slišal, da bi se reklo, neposrednje volitve so za tega del nemogoče, ker ima nemšKa stranka o njih še razno mnenje.
Gospodje! vi očitate opoziciji, da postavlja programe, ki se ne morejo sprejeti. Meni se zdi, da vi vidite v očeh opozicije pezdir, bruna v lastnih očeh pa ne vidite. Naši programi niso tako velika opovira zedi-njenju, kakor so načela na oni strani, ki hočejo nad-vladanje enega naroda nad drugimi.
To je tista opovira prav za prav, da se ne moremo porazumeti, in še le, kedar zapustite ta načela, pride čas, da se bomo za druge principe lahko zedinili. Na-djam se pa tudi, da bode to prepričanje tudi na oni strani predrlo; jaz upam, da bote spoznali, da je vaša pot nasprotna svobodi, da je nečloveška in nepravična, da se ne strinja z ustavo. Jaz se nadjam, da bote to spoznali in to tem trdneje, ker se javno mnenje dan za dnevom bolj poprijema te misli, ker je v javnosti vsaki dan močneje mnenje to, da ne gre po sedanji poti naprej, ampak da se mora poprijeti stališče, ki je v Avstriji edino pravo, in to je: porazu ml jenje z vsemi avstrijskimi ndrodi! (Dobro! dobro! na desni.)