356
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
(Dalje.)
133.
Nekoliko gospodarskih pravil
Ne kupuj, česar ne trebaš, če ne bodeš moral prodati, kar potrebuješ. To je skusil uže marsikdo v vlastnem gospodarstvu. Kdor kupuje take reči in stvari, dosta potov nima groša, kedar ga je treba v roke vzeti. Zato veli pravilo: „Gledaj, da ne bodeš nikdar brez groša \" Ne veš, kaj te utegne zadeti, ali česa bi trebalo s časom kupiti. Ako koj plačaš, kedar kupiš, dobiti hočeš boljšo robo ceneje, pa tudi dober glas bodeš imel pri trgovcih. Leni plačnik vse drago kupuje in plačuje, če pa vendar jemlješ na upauje, nastojaj točno, da plačaš, kakor si se bil pogodil. Trgovec ima svojih obvez, tvorničar svojih in tudi poljedelec svojih posebnih. Ako trošilec ne plačuje točno, ne morejo tudi oni drugi ob pravem času spolniti svojih   obvez,   tako   pa se   poslovanje zavira in
moti.
Pazi osobito, kedar izdaješ novec za navadne drobnarije. Tu se človek najpreje opeče. Kaj je to deset, dvajset krajcarjev? Toda danes toliko, jutri zopet toliko, pa imaš ob mescu 5 — 6 forintov. Opreznost je tem po-trebnejša, čim se manj uvažuje svota novcev, katera se izdaje. Kedar je treba šteti večo svoto, zrelejše se presodi, ali bi ali bi ne. Čuvajmo se malih nepremišljenih izdatkov! Zato je štedljiva in gospodarstvena žena prava sreča pri hiši.
Kamen do kamna palača, zrno do zrna pogača. Ta pregovor bi bilo treba nabiti nad vrata vsake hiše, uvrstiti ga na prvem mestu v abecedniku, ki dohaja šolskej deci v roke. Varuj krajcarja, ker sto krajcarjev ti dade forint. Kdor ne mara krajcarja, ne pride nikdar do fo-rinta. Nek bogat bankir je opazil, da je njegov vradnik na tla vrgel jekleno pero. Koj ga je posvaril zbog tega in pobral pero. Navzoči prijatelj se je čudil na vso moč temu. Bankir pa je omenil: „To pero se more še rabiti. Le pogledi, kako se more upotrebiti". Sede in zapiše ž njim tisoč forintov kot prinos za nek domač zavod.
Gledi, da koluor toliko prištediš od svojih dohodkov. Če tudi ne veliko, vsaj nekaj. Začni pri krajcarji z krajcarji ti naraste forint. „Denar je sveta gospodar". Ali pa: „Kdor ima groš, on je možu. In če hočeš biti mož, bodi marljiv in štedljiv. Ne zanašaj se na loterijo, ded-šino, igro in na kakošen drug nenavaden dogodek. Loterija in igre so malokaterega k možu postavile. Sreča, da jih nikdar ni bilo. Loterija je slepotija. Oni kruh najbolje diši, ki ga je človek sam pridelal, sam zaslužil.
Ali ne samo da štedita oče in mati, treba nape-ljavati k temu tudi deco. Zato je dobro, da dete dobi posodico, v katero spravlja novčice, ki jih prejema na dar od staršev ali drugih. Učite deco, kako je to koristno.
„0bmi krajcar trikrat, preden ga izdaš". To je star pregovor. Premisli dobro in trezno, na kaj ga kaniš izdati, in utegne se ti dosta potov prigoditi, da ga bodeš spustil nazaj v žep, in tako bodeš polagama prištedil cel forint.
Kdor polagoma hodi, daleč pride. Karkoli delaš, bodi oprezen, čuvaj svoje sile tudi za prihodnost. Ako jih prehudo napenjaš, omagati hočeš prezgodaj. To velja tudi o gospodarstvu. Kedar začneš gospodariti, delaj pridno, a živi štedljivo, to je, trosi manj kot moreš. Bolje da pri malem začneš in sijajno dovršiš, kakor obratno, da sijajno pričneš in slabo končaš. Marsikdo bi rad ravnal po tem pravilu, ali bega ga misel: „Kaj pa svet poreče, če se koj na noge ne postavim? Kako me bodo čez zobe vlačili, ako vidijo, da ne morem tega ali onega! Kje jo potem moja veljava, moj kredit! „In res so redki toliko duševno močni, da bi rekli sami sebi: „Naj svet govori kar hoče, jaz pojdem svoj pot". Zato pa velika večina zaide in propade. O tem imamo celih romanov.
Živi kakor moreš, a ne kakor bi hotel. Kani se vsega, kar preseza tvoje sile. Rado se govori: „Jaz moram to, in ne smem onega, to mi nalaga moja služba, dostojanstvo, ugled i. t. d. Živeti moram po stanu, k kateremu grem". Prav in dobro. Ali da se razumemo. Kako naj živimo po svojem stanu? Kaj se zahteva od nas? Naj ima človek to ali ono službo, gleda naj, da jo če-stito, solidno in vestno izvršuje. To zahteva od nas vla-stita čast in oni stan, k kateremu gremo. Tako delati in živeti po svojem stanu je dolžan vsak človek, tako delati in živeti znači delati in živeti po našem stanu in zvanju. Nobem stan pa ne zahteva od nas, da trosimo več kakor nam dopuščajo dohodki. In prav v tem so mnogi na krivem potu. Kdor hodi po tem potu, pride preje ali sleje do konkurza, bankerota, do izgube službe, na be-raško palico, ali celo v ječo.
Ali more biti kaj nedostojnejšega, ali more biti v interesu našega zvanja ali službe, da živimo na račun drugih, da se zadolžujemo a ne plačamo dolgov? Zal, takih krivih nazorov nahajamo povsodi, v mestu in na kmetih.
357
134. Na odhodu.
London 6. januvarja 1870.
Mnogo vode je z naših Krkonoš odteklo v morje odkar se nismo videli, in gotovo je bode še mnogo mnogo več, preden se zopet vidimo. Časi se spreminjajo.
Pisal bi Vam bil preje, ali se nisem upal. Nisem vedel, kako bi sprejeli pismo od človeka, ki ga sodišče preganja kot zločinca. Pojutrem bodo poslednjikrat noge moje stopale po evropskej zemlji, vse mogoče, da nikdar več ne stopijo nanjo. Zato sem se odvažil, da Vam naznanim, kje sem, in da me, kolikor se spominjam, nobena reč ne teži. Do celega sem zadovoljen in miren sam seboj.
Moja edina krivda je ta, da tako iskreno ljubim svojo mater, krasno zemljo češko. Ali čim več trpi človek za svojo domovino, tem pokojnejši je. Gotovo me imajo mnogi za zločinca, ali verujte mi. da se ne zavedam nobenega zločina. Lanjsko leto je bilo hudo, Bog daj, da bi letošnje bilo boljše.
Res ne vem, kaj sem se tako nakrat zameril praškim visokim gospodom, da me niso hoteli pustiti v Vršovicih, v tihej samoti, temveč so me hoteli poriniti v penzijonat svetovaclavski. Ali jaz nočem nobene milosti, živim naj-rajše ob svojih žuljih, in zato take milosti nisem mogel sprejeti. Pobrisal sem jo toraj tiho z doma in pri Do-mažlicah sem stopil čez mejo dne 5. aprila 1869. L, to je na svojega godu dan. Hudo mi je bilo, ko sem ostavil zemljo češko, našo krasno domovino, v katero morda nič več ne pridem. Namenjen sem bil obiskati našo Šumavo in ogledati vsa ona znamenita mesta, kjer so slavni naši predniki več potov neprijateljem potne liste podpisali. Sedaj mi ni moči.
Začudil sem se, ko sem dospel v Bavarski Brod in mi je nek gospod povedal, da me v Pragi iščejo. Dobro, da vem. In brzo sem jo mahal naprej. Slednjič sem prišel v Berolin. Tu sem se hotel odpočiti. Ali praški gospodje so me izvohali. Pisali so v Berolin, da sem star, brez dela, in bi me radi dali v hiralnico, kjer bi preživel ostala leta brez vseh skrbi. Predsednik sodišču, g. Wurm, jako pameten gospod, ni se brigal dosta zame. Povedal sem mu, da nisem vreden tolike milost5, da je doma na Češkem dosta potrebnejših ljudi, katerim naj praški gospodje preskrbe brezskrbno življenje. Hoteli so me z Berolina zastonj odpraviti do Prage, ali jaz sem se lepo zahvalil za to laskavost.
Z Berolina sem šel v London. Kedar bodete čitali ta list, takrat se bodem uže vozil na veliko britskej poštnej ladiji Northman k Madejri, k Šent Heleni, k Kapskemu Mestu in k Portu Elizinemu, odkoder dobro orožen   odpotujem   v   notranjo  Afriko.   Za  prevoz  sem
plačal v drugem razredu 33 !/4 libre šterlingov. Kedar Afriko malo ogledam, poslati Vam hočem podrobnejših podatkov.
Bog nam daj boljšo bodočnost!
Vaš ________                      C P.