LETNIK XVII., ST. 2 (773) / TRST, GORICA ČETRTEK, 19. JANUARJA 2012
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Danijel Devetak
Ne smemo obupati!
Papež je tudi letos v prvi polovici januarja na posebni avdienci sprejel člane diplomatskega zbora, akreditirane pri Svetem sedežu. Na tradicionalnem srečanju, ki je obenem priložnost za izmenjavo novoletnih voščil, ima sveti oče po navadi govor, ki je po mnenju podpisanega eden izmed najbolj zanimivih v celem letu. Ko se Benedikt XVI. obrača na približno 180 diplomatskih zastopnikov z vseh celin, to dela s širino duhovnega pogleda pastirja Cerkve, ki je katoliška, vesoljna, odprta za vse. Pri tem se ozira na to, kar se je zgodilo v zadnjem letu, hkrati pa nakazuje smernice za čas, ki je pred nami.
"Svet je odet v temo tam, kjer človek ne prepozna več svojih vezi s Stvarnikom", zaradi česar postavlja pod vprašaj odnose z drugimi ljudmi in s samim stvarstvom, je 9. januarja povedal in tako tudi sintetiziral svoje nadaljnje misli. Svetovna ekonomska in finančna kriza ni prizadela le družine in podjetja gospodarsko naprednejših držav, temveč je globoko zarezala tudi v družbeno tkivo držav v razvoju. "Ne smemo obupati, temveč moramo odločno in z novo vnemo načrtovati pot, ki je pred nami". Kriza nas lahko spodbudi k razmisleku o človeškem obstoju in pomenu etične razsežnosti, "da bi le prišli do novih pravil, ki bi vsem zagotovila pravičnejše in dostojnejše življenje ter možnost razvijati lastne zmogljivosti v prid vse skupnosti". Posebno pozornost je papež izkazal državam severne Afrike in Bližnjega vzhoda, kjer revščina in pogosti nemiri jemljejo mladim upanje v jutrišnji dan; zaželel je, da bi bilo srž prizadevanj vseh institucij in zakonov spoštovanje do osebe. Pred mednarodno skupnostjo je Benedikt XVI. še enkrat poudaril pomembnost vzgoje, ki je "ključnega pomena za vsak rod, saj je od nje odvisen ne le zdrav razvoj posameznikov, temveč tudi prihodnost vse družbe". Glavni cilj vzgoje je voditi mlade do spoznanja stvarnosti in resnice; prva zibelka vzgoje pa je družina, v kateri se vsakdo najprej odpre življenju in svetu. Družina pa "ni preprosta družbena konvencija, temveč temeljna celica vsake družbe". Zato politika, ki tega ne upošteva, ogroža človekovo dostojanstvo in samo prihodnost človeštva. Pomembno vlogo za osebnostni razvoj igrajo tudi vzgojne ustanove, ki naj skrbijo za skladno rast osebnosti, odprto tudi do Presežnega.
Nadalje je papež poudaril spoštovanje do stvarstva. Spomnil je na hude naravne katastrofe, ki so v prejšnjem letu prizadele predvsem vzhodne države, in podčrtal, da sta zaščita okolja ter boj proti revščini in klimatskim spremembam pomembni področji za promocijo celostnega človeškega razvoja. "Družina narodov" naj s solidarnostjo in z odgovornostjo razmišlja o trajnostnem razvoju v korist sedanjih in prihodnjih generacij.
Torej: spoštovanje osebe in stvarstva, pravičnost in dostojanstvo, solidarnost in odgovornost, skrb za mlade in vzgoja itd. To so vrednote, do katerih ne more biti ravnodušen noben kristjan. Te "programske smernice" - smo v januarju, mesecu verskega tiska! - na poseben način veljajo za katoliški tisk, ki pa je v tem času v Italiji skupno s t. i. idejnimi časopisi, glasniki manjšinskih skupnosti, strank in zadrug, pod udarom kot še nikdar prej. Tudi mi namreč spadamo med medije, ki zaradi svoje specifike ne prinašajo dobička in ne morejo preživeti izključno po tržni logiki, zato je zanje predvidena zakonska podpora. Drastično krčenje državnih prispevkov, zraven pa še odstop glavnega vladnega sogovornika, podtajnika Malinconica, resno ogrožata preživetje velikega števila časnikov, ki nudijo dragocen delež k medijskemu pluralizmu. Enotni novinarski sindikat FNSI je prejšnji teden naslovil na ministrskega predsednika Montija nujen poziv v pričakovanju na nujen ukrep. Ne smemo obupati!
NARODNI DOM
| Okrogla miza o predstavništvu manjšine
Ali je res nastopil čas za odločitve?
"V
Z
N/
' e več let se tudi znotraj slo-Jvenske narodne skupnosti v Italiji razvija debata o novi obliki zastopstva, ki naj uživa podporo in predvsem notranjo in zunanjo legitimacijo. Družbenopolitično društvo Edinost je v minuli zakonodajni dobi že vložilo peticijo Deželnemu svetu, s katero je dejansko v obliki zakonskega osnutka predlagalo "Demokratično izvoljeno predstavništvo slovenske narodne skupnosti v Italijanski republiki", pri
čemer se sklicuje na določila 16. člena državne- ga zakona 482/1999. Predlog so člani društva
til I	______________
Duško Udovič, Rudi Pavšič, Drago Štoka, Igor Gabrovec, Samo Pahor, Stefano Ukmar, Igor Kocijančič in Marij Čuk (foto IG)
Slovenska skupnost
zbirna stranka Slovencev v Italiji
Preprosto protagonisti! 14. deželni kongres
petek, 27. januarja 2012, ob 17. uri
Devinski grad
sobota, 28. januarja 2012, ob 9.30
Gospodarska zadruga - Bazovica
Edinost ponovno predložili novoizvoljenemu Deželnemu svetu. Predlog predvideva izvolitev predstavništva slovenske jezikovne in narodne manjšine, ki ga sestavljajo Svet slovenske manjšine (33-članski: izvolijo ga pripadniki, ki se opredelijo za Slovence in vpišejo v poseben volilni seznam ter s tem pridobijo aktivno in pasivno volilno pravico), Predsedstvo sveta slovenske manjšine in trije njegovi pokrajinski odseki. Demokratično izvoljeno zastopstvo naj po načelu "en človek en glas" prispevajo izoblikovati vsi pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki se odločijo, da hočejo biti obravnavani kot taki.
To je bilo izhodišče tiskovnega sporočila, ki sta ga deželna svetnika Igor Gabrovec (SSk) in Igor Kocijančič (SKP) naslovila medijem lani decembra, s katerim sta izrazila podporo predlogu društva Edinost. V četrtek, 12. januarja, pa je Slovenski klub priredil v konferenčni dvorani Narodnega doma okroglo mizo s predstavniki krovnih organizacij in slovenskimi izvoljenimi predstavniki strank: to je namreč sedanja zasedba t. i. predstavništva manjšine, ki je nastalo po ključu 2 plus 3. Ob moderatorjih večera Duška Udoviča (odgovornega urednika Primorskega dnevnika) in Marija Cuka (odgovornega urednika slovenske novinarske redakcije deželnega sedeža RAI) so namreč sedeli Igor Gabrovec in Igor Kocijančič, predsednika krovnih organizacij SSO in SKGZ, Drago Štoka in Rudi Pavšič, ter Stefano Ukmar, občinski svetnik DS, ki je zastopal senatorko Tamaro Blažino.
/stran 10 IG
Reforme, predstavništvo in avtonomija narodnih skupnosti v alpskem loku
14. deželni kongres SSk
Preprosto
protagonisti!
V letu 2011 je zapadel mandat deželnim organom Slovenske skupnosti - zbirne stranke Slovencev v Italiji. Po treh letih napornega a plodnega dela je tc prišel čas, da se naša stranka spet prenovi, bodisi v vsebini kot tudi v vodstvu. Tako eno kot drugo je pomembno. V ta namen je sklican 14. deželni kongres SSk, medtem ko s se pokrajinska odvijala že v minulih mesecih.
Deželni statut stranke Slovenska skupnost določa, da ima deželni kongres pristojnost za izvolitev novih deželnih organov: deželni svet, deželno tajništvo, deželne-
ga predsednika in podpredsednika ter deželnega tajnika in podtajnika. Obenem je najvišji organ stranke, kjer se določajo temeljne smernice za politično delovanje v naslednjem triletju.
Letošnji 14. deželni kongres SSk bo potekal v petek 27. in v soboto 28. januarja 2012. Prvi dan se bo odvijal na Devinskem gradu z začetkom ob 17. uri in bo zajemal izvolitev predsedstva kongresa, poročilo deželnega tajnika in pozdrave gostov. Naslednji dan, 28. januarja, se bodo dela kongresa nadaljevala v Bazovici (Dvorana Gospodar-
ske zadruge Bazovica, nasproti cerkve in spomenika) z začetkom ob 9.30. Na vrsti bo vsebinski del z razpravo, s predstavitvijo morebitnih resolucij in kandidatnih list ter z volitvami vodstvenih organov stranke. Dela se bodo predvidoma zaključila s skupno družabnostjo.
Za vse tiste, ki ste bili na pokrajinskih kongresih imenovani za delegate, je prav tako pomemben drugi dan deželnega kongresa. Zato so delegati in delegatke še posebej vabljeni, da se ga aktivno udeležijo in s tem prispevajo k postavitvi temeljev za strankino delo v triletju 2012-2015.
Mogoče se bo pri tem postavilo vprašanje glede tradicionalnega novoletnega sprejema SSk. Ta prireditev je bila letos vključena v prvi dan 14. deželnega kongresa SSk in se bo torej odvijala na Devinskem gradu po zaključku uradnega dela kongresa.
Že sedaj se veseliva skupnega srečanja in dela, za vse nas!
Deželni predsednik SSk Rafko Dolhar Deželni tajnik SSk Damijan Terpin
Pomembna obletnica
20 let od mednarodnega priznanja Slovenije
V nedeljo, 15. januarja, je minilo 20 let, odkar je takratna Evropska skupnost, predhodnica današnje Evropske unije, priznala Slovenijo. To je bila prelomnica pri vključevanju mlade države v mednarodno skupnost, ki je vrh doseglo s sprejetjem v Združene narode 22. maja 1992, ko je Slovenija postala 176. članica te sve-
tovne organizacije.
Po priznanju Evropske skupnosti so mednarodna priznanja začela deževati in do avgusta 1992 je Slovenijo priznalo že 92 držav. Danes ima Slovenija diplomatske stike z več kot 180 državami.
Kot prva je Slovenijo sicer že dan po osamosvojitvi, 26. junija 1991, priznala sosednja Hrvaška,
H
s katero sta se na isti dan osamosvojili od takratne SER Jugoslavije. V drugi polovici leta so sledile še nekatere države naslednice nekdanje Sovjetske zveze, med njimi vse tri nove pribaltske države - Estonija, Latvija in Litva - ter Gruzija, Ukrajina in Belorusija.
Islandija, Švedska in Zvezna republika Nemčija so Slovenijo priznale 19. decembra 1991. Tale je tega dne sicer sprejela sklep o priznanju, a ga je uresničila šele 15. januarja 1992 skupaj s takratno Evropsko skupnostjo. Vatikan in San Marino sta Slovenijo priznala 13. oziroma 14. januarja 1992. Prvi prekomorski državi, ki sta priznali novo državo, pa sta bili Kanada in Avstralija, 15. in 16. januarja. Rusija je Slovenijo priznala 14. februarja, 7. aprila 1992 pa je sledilo priznanje ZDA, ki so bile sprva izrazito zadržane do osamosvajanja. Za odločilno velja priznanje Evropske skupnosti, ki je sledilo brionski deklaraciji. To so sprejeli 7. julija 1991, z njo pa se je končala desetdnevna vojna v Sloveniji. Gre za prvi mednarodni sporazum med Slovenijo in takratno Evropsko skupnostjo.
Novost na spletnih straneh časnikov v Sloveniji
Nov sistem zaračunavanja vsebin
Več časopisov v Sloveniji je 16. januarja 2012 zagnalo enoten sistem zaračunavanja nekaterih vsebin, ki jih objavljajo na svojih spletnih straneh. Kot poroča Slovenska tiskovna agencija, gre za sistem Piano Media, ki prihaja iz Slovaške in je zaživel maja lani. Časniki se s tovrstnimi prijemi poskušajo prilagoditi selitvi bralcev na internet. Slovenski Piano bodo po zadnjih informacijah uporabljali Delo, Slovenske novice, Dnevnik, Večer, Žurnal24, Primorske novice, Dolenjski list, Gorenjski glas, Ekipa, Požareport in Ringaraja. Osnovna značilnost sistema Piano je, da se mediji, ki želijo zaračunavati digitalne vsebine, povežejo in se zavežejo, da bodo v okvirih Piana ponujali vsebine pod enakimi pogoji in za isto ceno, vendar vsak od njih po lastnem izboru, v skladu s svojo poslovno in uredniško strategijo. Pavšalna - mesečna in tedenska -digitalna naročnina nato ponuja uporabnikom za enkratno plači-
lo dostop do plačljivih vsebin vseh medijev, ki so pristopili k Pianu. Mediji načeloma v ta sistem navadno vključujejo najbolj kakovostne oziroma večpredstavnostno najbogatejše in ekskluzivne vsebine.
To pomeni, da po prijavi v sistem in po enkratnem plačilu naročnine uporabniki dostopajo do vsebin vseh pridruženih medijev z enotnim uporabniškim imenom in geslom, ne da bi se prijavljali v vsak medij posebej. Bralci se lahko odločajo za tedensko (1,99 evra), mesečno (4,89 evra) ali letno naročnino (48,90 evra). Pri tem bodo naročnino prejele le tiste strani, ki jih bralci resnično obiskujejo.
Sistem Piano bo vpeljan v dveh fazah. Od 16. januarja naprej bodo spletne strani vključenih medijev prikazovale posebno vrstico, na kateri se lahko predregi-strirajo z vnosom svojega elektronskega naslova.
Od 16. do 29. januarja bo dostop do vseh vsebin na spletnih stra-
neh še vedno brezplačen, vendar bodo bralci, ki se bodo registrirali v tem času, do vseh vsebin brezplačno dostopali še dodatne tri tedne, torej do 20. februarja. Mediji, zlasti izdajatelji časnikov in revij, se že vrsto let ukvarjajo s tem, kako unovčevati svoje vsebine na spletu. Razmah interneta je namreč povzročil selitev velikega dela bralcev na internet, kjer so jih prav mediji sami navadili na brezplačen dostop do njihovih vsebin.
Časniki so prav zaradi tega istočasno začeli izgubljati naročnike na tiskane izdaje, manjše naklade so pomenile tudi manjše prihodke od oglasov, klasično spletno oglaševanje pa tega niti približno ne zmore nadoknaditi.
Zato se mediji po vsem svetu trudijo najti način, kako preživeti v digitalni dobi. V zadnjih letih se množijo poskusi uvedbe različnih modelov plačevanja digitalnih vsebin, a čarobnega modela ni. Vsak medijski trg je namreč specifičen.
Robert Louvin pri SSk
Reforme in racionalizacija izvoljenih teles javne uprave na državni in krajevni ravni ne smejo okrniti predstavništva. To načelo je še posebno pomembno za področja, ki spadajo v celotni alpski lok, kjer živijo avtohtone narodne in jezikovne skupnosti. Zato je toliko bolj pomembno politično povezovanje teh skupnosti in skupno nastopanje na državni in evropski ravni.
vzdrževal stike s Francozi iz Doline Aoste ter se z njimi srečeval tudi na rednih letnih sestankih evropskega združenja Ale v Bruslju.
Louvin je predstavnikom SSk predstavil politično stanje v Dolini Aoste, v kateri je prišlo do nekaterih bistvenih sprememb na političnem prizorišču. Novosti zadevajo predvsem oblikovanje novega avtonomističnega gibanja
manjšinske stranke v Evropi in ima svoje evropske poslance v Bruslju.
Z vidika slovenske narodne skupnosti je spregovoril deželni tajnik SSk Damijan Terpin, ki je francoskemu gostu predstavil stanje Slovencev v Furlaniji Julijski krajini. Podčrtal je težave, ki jih imamo Slovenci pri zagotavljanju predstavništva v izvoljenih organih. To se še posebno pozna, ko gre za
To so bile glavne teme srečanja med predstavniki Slovenske skupnosti -zbirne stranke Slovencev v Italiji in Robertom Louvinom, uglednim politikom in pravnikom francosko govoreče skupnosti v Avtonomni deželi Doline Aoste.
Poleg deželnega tajnika SSk Damijana Terpina in Iva Jevnikarja so se srečanja z Louvinom udeležili še deželni svetnik Igor Gabrovec, pokrajinski tajnik Julijan Čavdek in odgovorna za mednarodne odnose Maja Lapornik. Na srečanju je bil prisoten tudi predsednik SSO Drago Štoka, ki je vrsto let
Alpe, ki je nastalo pred leti zaradi spora v stranki Union Valdotaine. Njihova glavna cilja sta avtonomija in sodelovanje pri upravljanju lastnega ozemlja, kar omogoča ohranjanje tipičnosti alpskih prebivalstev. Gibanje Alpe je v teh letih imelo pomembne uspehe, saj ima svoje predstavnike v deželnem svetu Doline Aoste in tudi v italijanskem parlamentu. V teh letih se je udeležilo tudi evropskih volitev in za las zgrešilo izvolitev ravno s kandidaturo Roberta Louvina. Danes je gibanje Alpe dejaven član EFE, ki združuje
Povejmo na glas
samostojno nastopanje. Nekoliko boljše ozračje se je sicer vzpostavilo po vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Glede evropskih povezav pri Efi in Fuensu pa so predstavniki SSk predstavili sedanje delovanje, ki je nekoliko odmaknjeno. Veliko več je sodelovanja z južnotirolsko SVP in z evropskimi poslanci Republike Slovenije.
Na koncu je prišla z obeh strani potrditev, da je pomembno imeti bolj dejavne stike, saj je veliko skupnih področij, kjer so dobrodošli vzajemni pogledi.
Dobrodelnost ni
Upamo si trditi, da dobrodelnost ni nikoli poražena, čepravpogostoma ne more doseči svojih ciljev. Njen cilj je en sam, zato pa enkratno veličasten: da bi pomagala vsem v stiski, ki ji z okrutno besedo pravimo revščina oziroma trdo pomanjkanje. Za dosego tega plemenitega cilja, ki mu je težko najti enakega, dobrodelnost seveda potrebuje ljudi, ki so se pripravljeni skloniti k osebam na zatemnjenem obrobju in jim odstopiti nekaj svojih dobrin. In spodbuditi vse takšne ljudi dobre volje je bil namen goriške Karitas, ki je pred dvema letoma in pol ustanovila Izredni solidarnostni sklad v pomoč družinam, ki jih je sedanja kriza pričela potiskati v vse težje življenjske pogoje. Sklad je bil ustanovljen za eno leto in je imel po besedah nadškofa Dina De Antonija med drugim namen, "da spodbudi vse institucije k udejanjanju podpore revnim družinam, kar pa se ni zgodilo". In tako je Sklad te dni prenehal delovati, ker ni imel več ničesar, kar bi lahko ponudil, saj je dobrodelni priliv usahnil in se je blagajna izpraznila. V teh letih je zbral pol milijona evrov ter pomagal domačinom in priseljencem na enakovreden način, pol enim in pol drugim med skupno tristo petindvajsetimi osebami. Pobudi Karitas sta se odzvala le dva finančna zavoda, toliko bolj pa župnije, sama škofija, duhovniki z osebnim prispevkom ter nekaj zasebnikov in sedem manjših občin. Če poenostavimo, je večji del darov prispevala Cerkev s svojimi verniki, medtem ko je bil odziv širšega civil-
nega prostora razmeroma majhen in tudi kratkotrajen. Nauk te zgodbe je, da je čut solidarnosti prešibek, da bi preskočil v prelomno voljo, se pravi vres učinkovito pomoč ljudem v stiski. To preprosto povedano pomeni, da je materialno v človeku močnejše od duhovnega ne glede na nenehno sklicevanje na vrednote, ki pa so bolj črka na papirju. To dejstvo velja tudi za vse druge prostore, ne samo goriškega, in je planetarno razsežno, iz česar se da pojasniti razraščanje revščine v svetovnem merilu in istočasno v našem razvitem svetu. Očitno so materialna zadoščenja za človeka privlačnejša od duhovnih, ki so vezana na solidarnost, in mimo te materialne prevlade pač ni mogoče. Ta je solidarna tako, da odstopi nekaj od svojih preostankov, se pravi drobtinice, v resnici svojih dobrin ne deli z drugimi, zato ne prejme zadostnega plačila in hitro omaga, saj se čuti oškodovana, ker se je morala nečemu odpovedati. Vresnični solidarnosti pa se človek zavzame za druge res kot za samega sebe in plačilo je nepopisno, je blagor sam, ki darovalca nagradi s srečnostjo, kakršne ne premore nobena materialna dobrina, zato ne omaga in se ne čuti oškodovanega. Pobuda goriške nadškofije, da bodimo dobrodelni, torej brez vsakršnega dvoma kaže pravo smer, ki bi jo morali kot posamezniki in družba ubrati čim prej, in to velikopotezno. V dobro vsem, ki so v stiski, in v naše lastno dobro, da ne bi več živeli v strahu zgolj zase.
Janez Povše
POGOVOR
//
G. Žarko Škerlj ob 150-letnici posvetitve cerkve sv. Marije Magdalene v Bazovici
Bazovsko svetišče je tudi izrazito kulturno središče
n
Letos bo bazovska cerkev svete Marije Magdalene slavila 150-letnico posvetitve. Da bi kaj več izvedeli o bogatem nizu prireditev, ki bodo spremljale ta jubilej, smo povabili k pogovoru domačega dušnega pastirja, g. Žarka Škrlja.
Pogovori o proslavljanju 150-let-nice posvetitve bazovske cerkve sv. Mariji Magdaleni so se začeli pred letom dni. Zdelo se nam je škoda, da bi ta okrogli jubilej proslavili le domači verniki, ki itak zahajajo v naše svetišče, obseg praznovanja smo hoteli razširiti na čim večje število ljudi. Bazovska cerkev ni namreč pomembna samo zaradi verskih razlogov, ampak tudi zato, ker je ob nastanku in kasneje postala tudi izrazito kulturno središče. Kroniški zapisi jasno dokazujejo zgodovinsko vlogo, ki sojo naša cerkev in ostala svetišča pred njo imela na tem geografskem razpotju. Prvo cerkvico sv. Marije Magdalene so postavili na mesto sedanje že davnega leta 1336, po obsegu je bila morda podobna sedanji padriški ali gropajski cerkvi: razpolagala je tudi s strelnimi linami, da bi se domačini branili pred napadi. Na ruševinah te cerkve so nato zgradili novo, ki je bila po obsegu tudi tretjina sedanje. L. 1855 so začeli stavbo večati, obnovitvena dela so končali 1. 1862: istega leta 25. julija so jo posvetili in vse do danes je ohranila neokrnjeno podobo.
Julija letos bo torej vrh praznovanja?
Zaradi poletnega časa smo sklenili osrednjo slovesnost prenesti na mesec maj. Že pred enim letom smo povabili gospoda nadškofa Giampaola Crepaldija, da bi daroval slovesno službo božjo v nedeljo, 20. maja, ob 10 uri. Vodja tržaške škofije je z veseljem sprejel vabilo. Ker je naša cerkev v občinski lasti, smo povabili tudi tržaškega župana Roberta Cosolinija in podžupanjo Fabiano Martini ter predsednico pokrajine Mario Tereso Basso P oropat. Slovesno bogoslužje bodo obogatili tudi trije zbori, in sicer MOPZ Glattfelden iz Švice pod vodstvom Janeza Krta, MePZ France Gačnik iz Stranj pod vodstvom Dominika Krta (s tem pevskim sestavom je že sodeloval pokojni župnik v Bazovici g. Živic) in domači MeCPZ Li-
predavanja in koncerti. Konference in predavanja bodo načeloma sledili svetim mašam, ki jih v naši cerkvi imamo ob nedeljah ob 10.30.
Začnimo kar po vrsti.
Dne 22. januarja, po nedeljski sveti maši, bo arh. Grgič z multi-
Osrednja vloga evharistije v Cerkvi.
Meseca junija imamo praznovanje zavetnikov naše župnije. Vse tri cerkve naše župnije imajo poleti praznik. Dne 8. julija ob
11.30	se bo praznovanje in obenem predavanje preselilo v
MePZJacobus Gallus pod vodstvom Marka Sancina; Vokalna skupina Slomšek bo 11. marca spremljala nedeljsko bogoslužje in po njem imela krajši koncert, 25. marca bodo naši verniki med sveto mašo poslušali gregorijansko petje, ki ga bo interpretiral
«H) r |.T| /•> -'im-i
“T
medialnimi sredstvi predaval o Stilih v cerkvenem stavbarstvu in o naši cerkvi posebej; 12. februarja bo slikar Boris Zulian spregovoril o Ikonah in freskah, o njihovem nastanku in razlikah. Slavistko, prof. MagdoJev-nikar, sem naprosil, da bi za predavanje 25. marca spregovorila o temi Duhovniki pesniki in pisatelji ter njih mesto v literaturi: malokateri narod ima namreč v svoji duhovniški sredini toliko književnikov ... Moj nekdanji dijak Mitja Jevnikar, ki sedaj opravlja specializacijo v medicinski stroki, bo 22. aprila spregovoril o etiki in znanosti ter o biološki oporoki: gre namreč za aktualna vprašaja, do katerih ima Cerkev jasna stališča, ki temeljijo na spoštovanju človekovega življenja od trenutka spočetja vse do smrti. Vprašanje
pa.
Program praznovanj pa poteka skozi celo leto.
Pomislili smo, da bi tako pomembno in okroglo obletnico čim bolj pestro in bogato obeležili: mlajši Bazovčani bodo namreč lahko še dočakali 200-let-nico, starejšim pa je prav pokloniti celo vrsto prireditev, ker so na domače svetišče še kako navezani. Na pripravljalnih sestankih je odbor tako razporedil vrsto pobud glasbene, umetniške, verske in splošno kulturne narave, ki bodo mesečno bogatili bazovsko sredino. Z zborovodkinjama domačih pevskih sestavov, Zdenko Kavčič-Križmačič in Tamaro Ražem Locatelli, arh. Borisom Grgičem, ki je med drugim izoblikoval tudi priložnostno zgibanko s programom, in drugimi smo tako sestavili spored prireditev, v katerem so zlasti
"Skoraj vsaka vas ima svojo cerkev. To ni navadna stavba, ampak božja in naša skupna hiša. Je kraj božje navzočnosti med nami. Navadno stoji visoko na hribu ali pa med hišami, je kraj, kjer se zbiramo za molitve in svete maše.
Lahko smo srčni in ponosni, da imamo lepo, veliko in mogočno cerkev. Predniki so nam jo zgradili in mi moramo zdaj zanjo skrbeti, jo ljubiti, se v njej zbirati. S svojo prisotnostjo ji dajemo toplino duše.
Cerkev že s svojo mogočnostjo kaže na veličino Boga. Zvonik nas usmerja proti nebu, zvonovi kličejo in zvonijo ob veselih in žalostnih trenutkih. Ura nam meri ta minljivi zemeljski čas. Lepota fresk in barvnih oken nas razveseljuje in uči verske resnice”.
g. Žarko Škerlj
biološke oporoke nas obenem vodi v prepričanje, da sami nismo lastniki svojega življenja. Kot vemo, je mesec maj posvečen Mariji: v zvezi s tem bo škedenjski kaplan g. Dušan Jakomin 13. maja predaval o vlogi Marije v Cerkvi. Razčlenil bo tematiko Marijinih oltarjev, Marijinih božjih poti in Marijinih pesmi. Letošnje leto je glede priprave na sinodo posvečeno evharistiji: 10. junija bo namreč evharistična procesija po Bazovici ob prazniku Svetega Rešnjega telesa s štirimi oltarji, naslednjo nedeljo pa bom predaval o temi
cerkev na Padriče, kjer bo g. Jože Markuža, ki je med drugim izvedenec za pravoslavno teologijo, maševal in nato spregovoril o pomenu svetih bratov Cirila in Metoda. Avgusta bodo naša praznovanja v gropajski cerkvi, ko bo v četrtek, 16., ob 20. uri, na dan zavetnika sv. Roka, maševal in spregovoril g. Jože Špeh.
In smo že septembra...
...ko bosta po sveti maši z gregorijanskim petjem 16. septembra prof. Tamara Ražem Locatelli in prof. Zdenka Kavčič-Križmačič razčlenili pomen, ki ga cerkvena glasba in petje imata pri službi božji. Lansko leto je bilo posvečeno prostovoljstvu: v ta namen smo v našo sredino povabili škofovega vikarja za Slovence g. Toneta Bedenčiča, ki nam bo 14. oktobra spregovoril o prostovoljnem delu in cerkvenih službah. Ob praznikov Vseh svetih in vernih duš, 1. in 2. novembra, pa bom sam predaval o temi Načini pokopavanja mrtvih in spomin nanje.
Vaše bo torej zadnje predavanje v letu?
Tako. V naš program smo nato vključili še ostale prireditve, svečanosti in bogoslužja, ki jih navadno prireja naša župnija: mednje sodi maša v spomin na bazoviške junake, ki bo letos 6. septembra ob 20. uri; pri njej bo priložnostni govor imel odv. Peter Močnik, sveta maša v dolini Lipice in piknik z igrami na prostem bosta 1.
julija.
V program je vključen tudi bogat niz koncertov in glasbenih večerov, ki sta ga pripravili prof. Ražem Locatelli in prof. Kavčič-Križmačič. Ponovno se vrnimo v mesec januar ...
V kratkem (21. januarja ob 20. uri) bomo imeli koncert skupine Trio ART. 23. januarja ob 19. uri bosta v prostorih Gospodarske zadruge pred cerkvijo na vrsti razstava domačih ustvarjalcev in koncert pianistov iz razreda prof. Tamare Ražem. 25. februarja bo v cerkvi nastopil
pevski sestav iz Trsta. Aprila bosta na sporedu dve glasbeni srečanji: 15. 4. bo nedeljsko službo božjo spremljala Moška
vokalna skupina Sveti Jernej z Opčin pod vodstvom Mirka Ferlana, ki se bo nato predstavila še s krajšim programom. V soboto,
21.4.,	ob 20. uri pa bo na sporedu koncert irske glasbe ansambla Girotondo d'Arpe. 5. maja ob
20.30	bo nastopila Dekliška vokalna skupina Bodeča neža pod vodstvom Mateje Černič. Majski glasbeni program ob osrednji verski prireditvi sem že razčlenil. Pri že omenjenih verskih svečanostih meseca junija bo sodeloval domači cerkveni pevski zbor, v Padričah in Gro-padipa bo julija in avgusta sodeloval zbor Skala-Slovan. Po poletnem premoru se bodo 7. oktobra, ob 18. uri, predstavili pevci MePZ R. Portelli iz Mariana del Friuli, 18. novembra, ob 17.30 v Gospodarski zadrugi pa domači glasbeniki. Decembra bosta na programu dva koncerta: 14. 12. ob 19. uri bodo v naši cerkvi imeli predbožični koncert gojenci Glasbene matice, na Štefanovo ob 18.30 pa bomo praznovanje jubileja naše cerkve sklenili s slavnostnim koncertom božičnih pesmi, na katerem bodo nastopili naši štirje cerkveni pevski zbori. Tovrstno srečanje nas je lani decembra uvedlo v praznovanje 150-letnice posvetitve cerkve svete Marije Magdalene, tako da smo z glasbo začeli in bomo z njo tudi končali versko in kulturno bogato leto praznovanj.
Kakšen je pravzaprav slog, v katerem je zgrajena bazovska cerkev?
Cerkev je bila korenito obnovljena sredi 19. stoletja v t. i. modernem slogu, ki ni prepoznaven zaradi izrazitih arhitektonskih značilnosti. Zanimiva pa je zaradi tega, ker je bila ena največjih in po poslikavah najlepših cerkva na Tržaškem. To svetišče se
najbrž zdi preveliko za sedanje potrebe. Takrat je bila cerkev zgrajena za župnijo, ki je bila po obsegu zelo velika, vsaj štirikrat večja: vanjo so namreč sodile mnoge vasi, ki so danes na slovenski strani meje (na primer Lokev, Divača, Klanec; Krvavi potok...). Danes sodijo v župnijo le Bazovica (850 ljudi), Padriče (400 ljudi) in Gropada (250 ljudi). Preden je Bazovica postala samostojna župnija, je bila podružnica cerkve sv. Tomaža nad Gročano, ki je danes skoraj v celoti porušena. V niz naših praznovanj bomo uvrstili tudi izdajo priložnostne publikacije, ki bo na celovit način predstavila preteklo in sedanjo bazovsko družbeno in kulturno sredino. Material za knjigo je svoj čas začel zbirati Mario Ravalico, njegovo delo sem nato nadaljeval sam. Urednikovanje dvojezične publikacije, ki naj bi izšla do konca leta, bo najbrž dokončal prof. Tomaž Simčič. Finančno podporo temu založniškemu načrtu so zagotovili Dežela FJk, občina Trst, tržaška pokrajina, krajevni ju-sarji in banka ZKB.
Kakšen odnos imate kot dušni pastir do bazovske cerkve in domačih ljudi?
Odkar sem župnik na tem robu Krasa, jo čutim za svojo. Ko sem pred 16 leti prišel v Bazovico, so me domačini lepo sprejeli, verniki in ljudje, ki v cerkev ne zahajajo. Obžalujem le dejstvo, da je danes ljudi, ki resnično čuti vez z Božjim, malo. Kljub temu pa sem spoznal, da so Bazov-ci dobri ljudje, ki so v preteklosti marsikaj pretrpeli, da so ti Kraševci delovni in odporni, sicer navidezno trdi. Ko pa kdo prodre to zunanjo lupino, odkrije, da se v njih skriva veliko srce!
IgorGregori
Pred sto leti spodbuda k zedinjenju
Molitvena osmina za edinost kristjanov
Pred sto leti je spreobrnjeni anglikanski duhovnik Paul Watson dal spodbudo, naj se obhaja molitvena osmina za krščansko edinost od 18. do 25. januarja, ker je takratni liturgični koledar obhajal praznik Sedeža sv. Petra v Rimu in praznik Spreobrnjenja apostola Pavla. Molitvene zveze za edinost kristjanov so bile že prej na Škotskem, v Angliji in na Irskem. Pri Slovencih pa je blaženi A.
M. Slomšek pred 160 leti ustanovil Bratovščino sv.
Cirila in Metoda, ki se je pozneje poimenovala v Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, ker je gibanje zaobjelo skoro vse slovanske države.
Letošnji predlog za molitev in premišljevanja med bogoslužjem je pripravila Komisija za dialog pri poljski škofovski konferenci in Poljskega ekumenskega sveta, v katerem sodelujejo razni predstavniki drugih krščanskih Cerkva na Poljskem.
Geslo letošnje molitvene osmine je vzeto iz Pisma apostola Pavla Korinča-nom, kjer apostol govori o dokončni Kristusovi zmagi: "Vsi bomo spremenjeni v moči zmage našega Gospoda Jezusa Kristusa" (1 Kor 15, 51-58).
Pomembne so še vedno besede blaženega papeža Janeza Pavla
II.,	ki jih je napisal v svoji okrožnici Da bi bili vsi eno: "Na ekumenski poti gre prvenstvo skupni molitvi. Ce se bodo kristjani znali kljub svojim delitvam vedno bolj zedinjati v skupni molit-
vi okoli Kristusa, bo rastla njihova zavest o tem, kako je omejeno tisto, kar jih ločuje, v primeri s tem, kar jih združuje. Če se bodo vedno pogosteje in vztrajneje srečevali pred Kristusom v molitvi, bodo iz tega črpali pogum za spoprijem z vso bolečo in človeško resničnostjo ločitev”.
Te besede nas spodbujajo, da se v
Anton Martin Slomšek
molitveni osmini z veseljem zbiramo okoli Kristusa in se pridružujemo njegovi molitvi za edinost. Jezus je namreč v svoji velikoduhovniški molitvi pred svojim trpljenjem prosil svojega Očeta za edinost vseh, ki bodo vanj verovali.
Lani je papež Benedikt XVI. na obisku evangeličansko-luteranske
župnije v Rimu prav tako poudaril pomen molitve za edinost. Med drugim je dejal: "Kljub žalosti, ker še nismo edini, moramo biti hvaležni za tisto edinost, ki je že dosežena. Mar ni lepo, da moremo danes skupaj moliti, skupaj prepevati, poslušati isto božjo besedo. Lepo je, ko gledamo pred seboj enega in edinega Kristusa in mu želimo pripadati”.
V tem obstaja že neka resnična edinost, ker smo tako skupno povezani v molitvi in branju Svetega pisma. Posebej nas s pravoslavnimi kristjani združujejo isti zakramenti in še češčenje Matere Božje Device Marije. Veliko imamo skupnega. To, kar nas loči, je bolj človeško in zemeljsko.
Letošnje geslo molitvene osmine govori o preoblikovanju in spreobrnjenju. Gre za to, da izbojujemo zmago, ki bo združila vse kristjane v služenju Boga in drug drugemu. Ko molimo in si prizadevamo za polno vidno edinost Cerkve, bomo skupaj z veroizpovednimi izročili, ki jim pripadamo, spremenjeni, preoblikovani in upodobljeni po Jezusu Kristusu. Edinost, za katero molimo, bo morda zahtevala prenovo oblik cerkvenega življenja, v katerem živimo. Zmaga, ki premaga svet, je naša vera, je zapisal apostol Janez. To pomeni: če bo naša vera splahnela, nas bo premagal svet. Evropa je pozabila na svoje krščanske korenine, zato plahni. Zato so vse krščanske Cerkve poklicane, da v skupni prošnji za edinost vseh kristjanov dajo svetu novo pričevanje za novo evange-lizacijo, kar pomeni obnoviti svojo zvestobo Kristusu in njegovemu evangeliju. Jezus je molil za edinost svojih učencev-kristja-nov, "da bodo eno, da bo svet veroval".
JM
Filip Terčelj - član škofjeloškega profesorskega ceha
Ceh: pobuda intelektualcev z ustvarjalnimi cilji
Profesorski ceh je bil pobuda skupine prijateljev z ustvarjalnimi cilji in vizijami, ki presegajo poklicno delo, katerim pa je poklic dajal profesionalno dimenzijo. Izšli so iz škofjeloškega okolja in so se v ta prostor vračali k ljudem, da bi jim vrnili 'nekaj več', kakor bi se jim hoteli oddolžiti za ljubezen.
"Seznam tovarišev*" profesorskega ceha, ki ga je stalni zapisnikar
Šestega sestanka 19.8.1935, navaja stalni zapisnikar profesor France Planina v Kroniki, se je udeležilo 18 tovarišev, med njimi v veselje vseh kar 6 novih. "Popoldne je prišel še tov. Filip Terčelj, la je sicer po rodu Vipavec, pa je bil svoj čas lošla mestni kaplan"., gl.: Kronika, stran 152, hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Škofja Loka. VTerčeljevem podpisu, la* je sicer lep in gladko tekoč, opazimo zvihranost in duševno stisko.
izdala pa škofjeloška knjižnica Ivana Tavčarja. Seznam “članov Profesorskega ceha" sledi preglednici članov ceha iz zadnjega poglavja Dolenčevega članka in je prirejen kot preglednica obstoja člana ceha v Loških razgledih in še v Enciklopediji Slovenije ter Slovenskem biografskem leksikonu.
15/1968, imenuje gosta.
Šlo je za izredno pisano druščino, ki je na letnih srečanjih obravnavala zelo različne teme, vsekakor se nam predstavi pisana primerjalna slika razmer po šolah, kot barometer družbenih razmer! Prav gotovo lahko rečemo, da je šlo za same eminentne osebnosti. V
■ b/
D
A
Planina v abecednem redu lastnoročno zapisal in v naslednjih letih sproti dopolnjeval, podaja takratno službeno mesto in prebivališče vsakega člana ceha, pri Škofjeločanu še tudi rodno hišo. (Kot zanimivost naj opozorim, da so pojem 'tovariš' uporabljali v pristnem pomenu besede. Op. M. P.)
Največ o tem zanimivem "cehu" izvemo iz publikacije Profesorski ceh in Muzejsko društvo v Škofji Loki, ki so jo izdali leta 1997, ob 60-letnici ustanovitve Muzejskega društva. Pripravil jo je Matjaž Eržen,
Iz tega seznama je razvidno, da je bilo 16 članov rojenih Škofjeločanov, ostalih pet pa ne. Sestanke so organizirali vsako leto od 1930 do 1941, poslednji in edini povojni pa je bil leta 1965. Skupaj torej beležimo 13 srečanj, samo prof. Ivan Dolenec in prof. Jakob Šolar sta se udeležila vseh trinajstih, s spočetjem pobude leta 1929 je torej zanju mogoče našteti še eno srečanje več. Izmed članov sta se edino Terčelj in Fajdiga udeležila le enega sestanka; oba profesor Dolenec v članku, ki ga objavljajo Loški Razgledi
omenjenem članku je profesor Dolenec zapisal, da bi "težko našli med tako majhnim številom profesorjev tako velik odstotek slovstvenih delavcev. Mirno lahko rečemo, da nekateri sodijo med vrhove v svoji stroki in bodo njih spisi ostali med temelji slovenske kulture". Med te nedvomno spadata sam Dolenec in Debeljak s svojim delom. Lik in delo Filipa Terčelja pa bo morebiti vnesel element svetosti v območje slovenske kulturne identitete. Vabilo Filipu Terčelju v "profesorski ceh" in njegov odziv V "cehu", kamor je Terčelja
nedvomno povabil Debeljak, zaporedoma sta se tudi podpisala pod zapisnik, je naš Vipavec naletel na nekatere sodelavce z II. državne realne gimnazije v Ljubljani, pozneje ženske, današnje Poljanske gimnazije, kamor je bil Terčelj z Odlokom "Ministrstva prosvete v Beogradu", kot lahko ugotovimo v Izvestju leta 1935, nastavljen za suplenta verouka 21.11.1934 in kjer je ostal še deset let, do 1. 1945.
Lahko si mislimo, kako vesel je bil Filip Terčelj, ko se je leta 1935 v Ljubljani srečal s svojim nekdanjim škofjeloškim 'orlom' in župljanom, dr. Tinetom Debeljakom. Kako drago mu je bilo, ko je slišal o pobudi, ki je tam zaživela, in kako rad je sprejel vabilo v sredo tega bujnega duhovno tako živahnega življenja. Kdaj je srečanje lepše in ponudba za prijetno
druženje pristnejša, kot ko se srečata nadobudni mladenič in vzorni kaplan, ko se obema smeji, ko v hipu uzreta, kako je zrnje šlo v klasje.
Ko je 25-letni Terčelj poleti 1917 v Škofji Loki nastopil prvo službo kaplana, je bil še ne 15-letni Tine Debeljak navdušen nad njegovo pojavo, prav tako Pavle Blaznik. Oba sta hodila po kaplanovih stopinjah v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, ne za duhovniški poklic, pač pa je Pavle šel po maturi 1921 na študij zgodovine, Tine pa leto pozneje, 1922, na študij slavistike na Filozofsko fakulteto v Ljubljani in oba sta na mladi slovenski Univerzi tudi promovirana v doktorja znanosti.
/ dalje prihodnjič Marija Pegan
//
Božični prazniki in novoletni sklepi
Prijaznost bo ohranila svet na površju!"
Moja praznovanja božičnih praznikov so bila vedno bogata in lepa. Zato imam od nekdaj zelo visoka pričakovanja glede tega in čutim posebno odgovornost, da ga ustvarjam tudi v lastni družini. Kljub temu se rado zgodi, da za vsa tista opravila, ki so potrebna, da pravo praznovanje ustvarimo
ganjem. K zavestnemu umiku od zunanjega blišča "veselega decembra", za katerega se (bolj ali manj uspešno) trudim že kar dolgo let, je letos pripomogla bolezen v družini, ki se je v takih in drugačnih oblikah vlekla skozi cel december. Hvala Bogu, nič hujšega, a dovolj, da nas je upočasnila, poskrbela, da smo skrbe-
doma, poskrbimo šele v zadnjih dnevih ali celo urah. Izkušnje prejšnjih let so nama z možem jasno pokazale, da dolžina adventnega časa ni sama po sebi namen in da ga je za notranjo in zunanjo pripravo dobro izkoristiti v celoti, sicer smo v sveti večer vstopili z živčnostjo in kre-
li drug za drugega, in je že nekaj dni pred praznikom zbrala celo družino doma. Prisilila me je, da sem ob čiščenju, preoblačenju pobruhanih postelj, nočnem de-žuranju in podobnih zadevah, ki jih gotovo poznate, zelo razmišljala o tem, kaj pravzaprav moramo narediti, da bo Božič pri
nas doma. In kaj lahko izpustim. Omejili smo se na jaslice, smrečico in za silo počiščeno stanovanje. Toliko sva predvidevala, da nam bo v najinem zdravstvenem stanju uspelo narediti. Pa sta se starejša otroka hitro spomnila, da sem obljubila, da bomo pekli piškote, pa okrasili hišo... Ce velikokrat podlegam skušnjavi, da ob pomanjkanju časa raje čim več naredim sama, sem bila tokrat prisiljena popustiti oz. zahtevati, da bosta izdatno pomagala. In sta. Piškoti so bili odlični in so tako hitro izginili, da je bilo potrebno čez nekaj dni vse skupaj ponoviti! Jaslice so nastajale po delih. In vsak je nekaj naredil. Tudi okrasiti nam je uspelo. Tisti "virozni" teden je bil zame zelo zdravilen na povsem nepričakovan način: dobila sem prvovrstno lekcijo ponižnosti. Da je kdaj potrebno izpustiti stvari iz rok. Pozabiti na lastne usidrane predstave in zaupati drugim, da nekaj soustvarijo. In da je ravno tako v redu. Pa ne samo v redu, še bolje. Naslednji dan se nam je pridružila še sestrina družina, in ko smo se pred spanjem zbrali ob jaslicah, smo soglasno ugotovili, da je bilo to eno najboljših božičnih praznovanj doslej. Dnevi, ki so sledili, naj bi bili (v odraslem svetu) namenjeni delanju osebne inventure in oblikovanju novoletnih
sklepov. V časopisih, na televiziji, spletu se vrstijo pregledi preteklega leta pod različnimi vidiki. Letos sem se temu prvič odpovedala. V novo leto sem vstopila brez nikakršnih sklepov. Konec koncev lahko uporabim kar predlanski seznam... Je čisto dober, ker je v veliki meri neuresničen. Namesto tega sem v redkih trenutkih samote in tišine razmišljala o ljudeh, ki so name v preteklem letu tako ali drugače vplivali. Srečanja, čisto nenačrtovana, ki so se izkazala za prelomna. Razmišljala sem, česa me u-čijo ljudje, s katerimi živim, delam, jih srečujem ali sem jih srečala samo enkrat. Kako je drobno spontano dejanje prijaznosti o-svetlilo cel moj dan, da sem še jaz - ne glede na skrbi, obveznosti, hitenje - postala bolj prijazna. In zato sem vsakega posebej blagoslovila z dobro mislijo. To je bila moja inventura in moj novoletni sklep. Ne glede na to, kar vsak dan beremo in gledamo v medijih, ne glede na črne ali manj črne napovedi, kaj nam prinaša leto, v katerega smo vstopili, se življenje dogaja v medčloveških odnosih, kjer ni merilo to, kaj je bilo objavljeno (sicer to ne obstaja), ampak je merilo, da sta dva, ki se srečata, šla drug od drugega boljša. Enkrat nekdo samo nekaj vzame, pa bo dal nekomu tretjemu. Nekdo lahko daje, pa bo drugič vzel. Ravno, ko to pišem, je po socialnem omrežju zaokrožil filmček, ki upravičeno nosi priporočilo, naj si ga vsak ogleda. Končuje se z naslednjim sporočilom: "Rešilni jopič - prijaznost bo ohranila svet na površju".
Alenka Hvalica
Isti Bog v dveh različnih košarah
Nihče ne govori jezika na splošno, ampak določen jezik
Po novem letu so v Riminiju na nekem posvetovanju razpravljali o etiki in bioetiki. Neformalno so se na privatnem posvetu zbrali predavatelji, ki se na tem področju poklicno ukvarjajo.
0 tem ne bi vedel nič, če ne bi prav po tem srečanju dobil obisk. Prišli sta dve dami. Prvo poznam že veliko let in je zdravnica, drugo pa sem videl prvič. Bila je Angležinja iz Walesa. Med pogovorom me zdravnica takole ošvrkne: "Ti! Vidva", in pokaže na Angležinjo, "sta pa v istem
1 fohu1"! Kar po naše pomeni, da opravljava enak poklic. Prepričan sem bil, da je katehistinja in sem ji tudi čestital. V nadaljevanju pogovora pa sem doživel hladen 'tuš', ko sem izvedel, da je gospa iz Anglije doktorirala iz bioetike in je profesor na medicinski fakulteti za etiko. Da pa je bila moja zadrega še večja, je tudi anglikanska duhovnica. Tako sem končno razumel, zakaj imava isti "foh". Oba lahko zbirava vernike, jim razlagava božjo besedo, oba lahko opravljava kar nekaj skupnih opravil. Oba sprejemava Sveto pismo, imava do "svojih
znatno bolj človeški in bližji sodobnemu človeku, ki je v veliki meri iskalec Resnice, ne glede na pripadnost določeni veroizpovedi.
Naš tokratni razgovor se je nanašal na področje etike in religije. Prav na področju etike se pojavljajo poskusi, kako bi skupaj predstavniki različnih Cerkva na enakopraven način reševali podobne etične probleme. Čeprav zopet priznavajo, da je to velikokrat zelo zapleteno področje. Številna nesoglasja na področju etike, še zlasti tam, kjer je v zgodovini prihajalo do medsebojnih verskih spopadov, izhajajo iz zmotne predstave o tem, da že vnaprej obsojamo posege, ker vemo, kaj govornik hoče, ko zastopa določena stališča, od katerih po njegovem ni odstopanja, ni pa rečeno, da so prav ta stališča vsem skupna. V zadnjem letu pri teh srečanjih prihajajo v ospredje podobni problemi, kot je: delo otrok. Ali je to upravičeno? Nekateri so proti, drugi trdijo obratno, češ edino tako v določenem okolju lahko otroka odvrnemo od kriminala, da ga zaposlimo. Dva nasprotujoča si pogleda! Čeprav ta problem ni tako
vernikov" enako odgovornost, oba oznanjava vero v istega Boga, oba darujeva evharistijo, pa vendar - ne moreva somaševati, še več, naši verniki ne morejo k obhajilu, ki ga ona deli, njihovi - anglikanci - pa ne k našemu ... Tako sva oba ujeta v nekakšen začaran krog. Ne jaz in ne gospa anglikanka nimava opravka z religijo na splošno, ampak s posamezno religioznostjo, čeprav oznanjava istega Boga. To je nekako tako, kot je pri jeziku. Nihče ne govori jezika na splošno, ampak vsi vedno in redno govorimo določen jezik, ki je žal razumljiv samo določenim ljudem. Vsak jezik je odraz določene kulture, zato poznamo tudi kulturo jezika. Tudi verska raznolikost je sestavni del religije. Tu vidimo, kako je bilo nemodro, da so v določenem zgodovinskem obdobju poudarjali, da ima religija samo eno in edino izrazno obliko. Religijska resnica je sestavljena iz raznih oblik vere. Te pa so izšle iz človekove zgodovine in kulture in se velikokrat med seboj dopolnjujejo, čeprav so nastajale v povsem drugačnih kulturnih pa tudi političnih okoljih.
V novejšem času v medverski odnos vse bolj prihajajo v ospredje prijaznost, sposobnost vživljanja ali celo versko gostoljubje. Vsi ti pojmi so
preprost; eno je delo otrok, drugo pa je suženjsko izkoriščanje otrok. Drugi, zelo pogosti primeri razprav so umetne oploditve. Tu se pogledi zelo razhajajo, čeprav prednjači skupni pogled na pomoč pri oploditvi. Obstaja pa tudi druga pot do otroka, brez obveznosti in truda za sožitje med staršema, ali brez upoštevanja dejanjskih otrokovih potreb, saj tako ostane otrok predmet svojega roditelja. Če mu otrok ne ustreza, ga lahko odslovi... Veliko nesoglasij je tudi glede evtanazije, še zlasti pri tistih, ki v oporoki zapišejo, naj jih evtanazirajo, če pri njih zapazijo neozdravljivo bolezen. V vseh primerih gre za iste vsebine in iste vrednote. Zato so prav takšne domneve krive, ko otežujejo smisel plodnega medverskega pogovora in nas, še preden se ta pogovor začne, pustijo vsakega na svojem bregu. Nova odkritja kot tudi nova spoznanja bodo sčasoma zbližala oba bregova. Še prej pa bodo tisti, ki so na levi, in oni, ki so na desni, morali marsikaj pozabiti, kar je bilo v zgodovini zgrešeno, saj gre tu predvsem za pošten in moralen odnos do ljudi in stvari, pa tudi za izkoriščanje znanstvenih dogajanj v sebične namene, bogatih na račun revnih...
Ambrož Kodelja
Kristjani in družba
19. januarja 2012
Poslanica papeža Benedikta XVI. za 98. svetovni dan priseljencev in beguncev
//
Gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal!"
Dragi bratje in sestre! Oznanjati Jezusa Kristusa, edinega Odrešenika sveta, "je bistveno poslanstvo Cerkve, naloga in poslanstvo, ki ji obsežne in globoke spremembe današnje družbe nikakor ne zmanjšujejo nujnosti". Danes celo zaznavamo nujno potrebo, da bi z novo močjo in na drugačne načine spodbudili evangelizacij-sko delo v svetu, kjer padanje meja in novi globalizacijski procesi še bolj zbližujejo posameznike in narode, bodisi zaradi razvoja komunikacijskih sredstev bodisi zaradi pogostnosti in dostopnosti selitev posameznikov in skupin. V teh novih okolišči-
Cerkev je v tem času poklicana opravljati novo evangelizacijo tudi znotraj obsežnega in zapletenega pojava človeškega preseljevanja s poglobitvijo misijonarskega delovanja tako na območjih prvega oznanila kot tudi v deželah s krščanskim izročilom.
Blaženi Janez Pavel II. nas je vabil, naj se "hranimo z Božjo besedo, da bi mogli biti 'služabniki Besede' pri delu za evangelizacijo... Smo sredi procesa globalizacije, ki ga označuje novo in spreminjajoče se prepletanje narodov in kultur". Notranja ali mednarodna preseljevanja kot načini iskanja boljših pogojev za
“ene družine bratov in sester v družbi, ki postajajo vedno bolj večetnične in medkulturne, kjer bi tudi pripadniki različnih verstev čutili spodbudo k dialogu, da bi ustvarili vedro in plodovito sožitje v spoštovanju legitimnih razlik", kot sem zapisal v lanskoletni poslanici za pričujoči svetovni dan. Naš čas je zaznamovan s poskusi izbrisa Boga in cerkvenega nauka z obzorja življenja, medtem ko se na površje vedno bolj prebijajo dvom, skepticizem in brezbrižnost, ki bi želeli izbrisati sleherno družbeno in simbolično navzočnost krščanske vere.
Priseljenci, ki so spoznali Kristu-
nah moramo v vsakem izmed nas obuditi navdušenje in pogum, zaradi katerih so prve krščanske skupnosti postale oz-nanjevalke evangeljske novosti, ob čemer nam v srcu odzvanjajo besede svetega Pavla: “Če namreč oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal"! (1 Kor 9,16)
Tema, ki sem jo letos izbral za svetovni dan priseljencev in beguncev (15. januarja 2012) - Migracije in nova evangelizacija -izhaja iz navedene stvarnosti.
življenje ali kot beg pred preganjanji, vojnami, nasiljem, lakoto in naravnimi nesrečami, so ustvarila mešanico posameznikov in narodov, kakršne doslej še ni bilo. Ta pojav je obenem sprožil tudi nove problematike, in sicer ne le s človeškega, ampak tudi z etičnega, verskega in duhovnega vidika. Današnje očitne posledice sekularizacije, pojav novih gibanj, razširjena brezbrižnost do krščanske vere in izrazita težnja k razdrobljenosti otežujejo možnost natančne določitve poenotene oporne točke, ki bi spodbujala oblikovanje
sa in ga sprejeli, v takih okoliščinah pogosto pridejo do tega, da ga ne obravnavajo več kot pomembnega za svoje življenje, izgubijo čut za vero in se več ne prepoznavajo kot del Cerkve, ampak živijo način življenja, ki ni več zaznamovan s Kristusom in njegovim evangelijem. Čeprav so odrasli znotraj narodov, ki jih je zaznamovala krščanska vera, se pogosto selijo v dežele, kjer so kristjani manjšina ali pa starodavno izročilo vere ni več osebno prepričanje niti veroizpoved skupnosti, ampak se je skrčilo zgolj na kulturno dejstvo. Tukaj
se Cerkev srečuje z izzivom, kako pomagati priseljencem, da bodo ohranili trdno vero, tudi v položajih in okoliščinah, v katerih ni kulturnih opornih točk, ki so obstajale v njihovi rodni deželi. To bo storila tako, da bo odkrila nove pastoralne strategije, metode in jezik za vedno živahno sprejemanje Božje Besede. V nekaterih primerih gre tu za priložnost oznaniti, da je človeštvo v Jezusu Kristusu soudeleženo v skrivnosti Boga in njegovega življenja ljubezni ter da se odpira obzorju upanja in miru tudi prek spoštljivega dialoga in konkretnega pričevanja solidarnosti. V drugih primerih pa obstaja možnost prebujanja otopele krščanske zavesti prek prenovljenega oznanila vesele vesti in doslednejšega krščanskega življenja, ki bi omogočila vnovično odkritje lepote srečanja s Kristusom, ki kristjana povsod kliče k svetosti, tudi v tuji deželi.
Pojav preseljevanja je priložnost za oznanjevanje evangelija v sodobnem svetu. Možje in žene z različnih koncev sveta, ki še niso srečali Jezusa Kristusa ali pa ga poznajo samo delno, prosijo, da bi bili sprejeti v deželah s starodavnim krščanskim izročilom. V njihovem primeru je treba najti ustrezne načine, da bodo srečali in spoznali Jezusa Kristusa ter doživeli neprecenljiv dar odrešenja, ki je za vse ljudi vir "življenja v izobilju". Tudi sami priseljenci imajo pri tem dragoceno vlogo, saj lahko postanejo "oznanjevalci Božje Besede in priče vstalega Jezusa, ki je upanje sveta".
/dalje
Peta številka otroške revije Pastirček
Z upanjem zakorakajmo v novo leto!
Srečno, zdravo in mirno novo leto je iskrena želja, ki jo urednik otroške revije Pastirček, Marijan Markežič, namenja vsem Pastirčkovim bralcem in sodelavcem, ki so poskrbeli, da je januarski Pastirček lep in poln drobnih vzgojnih iskric, ki naj spremljajo otroke na strmi poti odraščanja. V urednikovi beležki se Markežič ustavlja ob praznikih, ki so se zvrstili v tem prvem mesecu leta: to so svetovni dan miru, praznik Marije Matere Božje, Sveti trije kralji, nedelja Jezusovega krsta. Sočasno opozarja tudi, da smo v globoko vsestransko krizo zašli tudi zaradi egoizma nekaterih in da je rešitev iz nje v solidarnosti vseh zemljanov.
Novoletna Zdravljica se oglaša izpod peresa Vojana Tihomirja Arharja, ki primerja leto drobnemu ptičku, ki "prileti, malo začivka, pa ga več ni". Iz Jezusovih pomenljivih prilik je Pastirček odbral tisto o izgubljeni ovci. Lepi ilustraciji bodo po lastnih okusih pobarvali mali risarji, kot sicer vse druge nepobarvane podobe, ki so namenoma take, da se ob njih lahko sprošča otrokova domišljija. Božo Rustja z legendo o Mariji, ki se je pred ploho zatekla pod leskov grm, in tisto, ki pripoveduje, da je sušila plenice na tem grmu, razlaga značilnosti leske.
Naravoslovno naravnana je rubrika Pastirček nabira. V njej Danila Komjanc v ilustraciji in Ana Rupil v pisani besedi predstavljata bodečo lo-bodiko, pri kateri lahko uživamo mehke poganjke, pozimi pa njene bodeče vejice z okroglimi rdečimi plodovi krasijo naše domove. V naših krajih se snežinke letos še niso prikazale; ves vnet za snežno smuko pa je škrat Kosmat Danile Komjanc, ki z nataknjenimi smučmi na nogah prosi, naj mu Pastirčkovi bralci pomagajo pri reševanju zimske uganke. Poleg nje so v krogu prizori iz štir- | ih letnih časov, ki jih ^ bodo dopolnili najmlajši Pastirčkovi prijatelji. Zasnežena zimska idila, v kateri so protagonisti plešoči snežaki, drhti v luninem svitu v pravljici Marize Perat Luna in snežaki. V Zimski zgodbi Antonelle Del-bianco Božiček medved pripravlja darila in jih po namigu nekega pisemca daruje tudi vsem zapuščenim živalicam. V zgodbici v nadaljevanjih o navihani Do-jenčici, ki jo piše Barbara Rustja, ilustrira pa Svetlana Brecelj, je v
ospredju njeno dobro srce. Med polnočnico ni zdržala v klopi, misel na premraženega Jezuščka v jaslih jo je prignala do cerkvenih jaslic, kjer je Jezuščka zavila v svoj topli šal. Dvomi o obnašanju živali pozimi se bodo razblinili ob branju rubrike Narava pozimi. O njih govori tudi dopolnjevanka. Na pametno smučanje Pastirček opozarja z objavo mednarodnih smučarskih pravil. Simpatični dolgouhi zajček iz lepenke	bo
oživel pod otroškimi prsti	po
navodilih Tatjane Ban, ki je tokrat prav njega izbrala izmed živali na kmetiji. Kako nespametno je biti
lakomen, poučuje Ezopova basen Lakomni pes. V rubriki Halo? , ki jo je tokrat napisala in simpatično ter duhovito ilustrirala Paola Bertoli-ni Grudina, so v središču pozornosti deblo in njegove skrivnosti.
Dvojina dela učencem kar precejšnje težave, zato namenja Berta
Golob prav njej prostorček v jezikovnem kotičku, ki ga je z ilustracijo opremil Marjan Manček. Lepega zimskega dne je stric Maks popeljal Pastirčkove in Tjašine prijatelje na izlet v Zatolmin, kjer so si ogledali korita Tolminke in Zadlaško jamo. Za cilj izleta so izbrali Javorco (751m). Tam je cerkvica Sv. Duha, v kateri so na lesenih ploščah vžgana imena padlih vojakov med 1. svetovno vojno. Malo svetišče, ki oznanja mir, so obnovili 1. 1983. Zapisu izletniškega potepanja je avtor Marijan Markežič dodal še zgodbo o divji ženivZadlaški jami. Preberite jo! V novo leto ne bi mogli zajadrati brez nerodnega Packa, ki je vse "obrnil na glavo" in prosi pomoč iz zadrege. Tudi v januarski številki so središčne strani polne lepih zapisov malih piscev o zimi, Božiču - recept za srečno novo leto so napisali Bernard Terpin, Ivan Devetak, Jasna Tomšič in Jana Štekar, četrtošolci OŠ A. Gradnik iz Števerjana, novoletne želje pa so zapisali Ema Terpin, Michela Sbuelz, Agnese Castello in Erik Pintar, petošolci iz iste šole -, o sv. Miklavžu pišejo učenci z Opčin, o prednikih in adventu pa šolarji iz Standreža. Poleg besedil so čudovite risbice. Čestitke vsem pridnim piscem in risarjem! Pastirček ponuja tudi prilogo, v kateri so Slava, II. stavek iz maše za otroški zbor Gospod je moj pastir Patricka Quaggiata, pa še razvedrilni kotiček, rubriki Kar lepo po vrsti in Igrajmo se ter recept za sladko jabolčno čežano. Dober tek in prijetno branje!
IK
Kratke
Spominska maša v Davči
Župnija Davča vabi na Svečnico, 2. februarja 2012, ob 16. uri v župnijsko cerkev Naše ljube Gospe presvetega Jezusovega srca k spominski maši, ki bo posvečena 120-letnici rojstva duhovnika, pesnika in pisatelja Filipa Terčelja in 66-letnici mučeniške smrti Filipa Terčelja in njegovega sobrata-duhovnika, davškega župnika Franca Krašne. Mašo bo daroval domači župnik Mirko Turk. Vabljeni k maši, kjer bomo molili tudi za uspešen postopek beatifikacije obeh mučencev.
Papež je obsodil liberalne družinske politike
Benedikt XVI. je 9. januarja posvaril, da liberalne družinske vrednote in politike ogrožajo človeštvo. Na tradicionalnem sprejemu za veleposlanike z vsega sveta, akreditirane pri Sv. sedežu, je tako posredno kritiziral poroke istospolnih partnerjev in posvojitve s strani homoseksualnih parov. Dodal je, da družina, ki temelji na zakonski zvezi med moškim in žensko, ni preprosta družbena enota, temveč temeljna celica vsake družbe. Človeštvo po njegovih besedah ogroža tudi zakonodaja, ki ne samo dovoljuje, “temveč občasno celo spodbuja splav zaradi večjega udobja ali vprašljivih zdravstvenih vzrokov”. Papež je ob tem izrazil zadovoljstvo ob lanski razsodbi Sodišča EU, da uporabe matičnih celic iz človeškega zarodka ni mogoče patentirati za znanstveno raziskovanje. Na srečanju z okoli 160 diplomati seje dotaknil tudi več vprašanj iz sveta. Med drugim je izrazil zaskrbljenost nad položajem kristjanov v Aziji in Afriki in se spomnil žrtev “verskega terorizma". Zavzel se je tudi za “ploden dialog” političnih sil v Siriji z neodvisnimi opazovalci Arabske lige. Omenil je tudi arabsko pomlad in poudaril, da je po začetnem optimizmu nastopila negotovost, ki pesti predvsem mlade. V luči mednarodne finančne krize, kije prizadela zlasti ZDA in Evropo, pa je pozval mednarodno skupnost k vzpostavitvi novih pravil za krepitev etičnih vrednot.
Katoliška cerkev v Avstriji tudi lani z znatnim upadom vernikov
Avstrijska Cerkev je tudi v letu 2011 zabeležila znaten upad števila vernikov, čeprav ne tako močnega kot leta 2010, ko so na dan prišli številni škandali spolnih zlorab s strani duhovnikov v Avstriji in Evropi. Leta 2011 so vrste katoliške Cerkve zapustili 58.603 verniki. A leta 2010 je Cerkev zapustilo 85.960 vernikov, kaže statistika avstrijskih škofij, ki jo je objavila katoliška tiskovna agencija Kathpress. Kot povzema francoska tiskovna agencija AFP, Cerkev na Avstrijskem sicer še vedno šteje 5,41 milijona vernih duš. Avstrija pa ima skupno 8,43 milijona prebivalcev.
Izjava Komisije Pravičnost in mir pri SSK / O družini
Komisiji Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci smo z neprijetnim presenečenjem sprejeli nekatere odmeve na odločitev Ustavnega sodišča v primeru referenduma o Družinskem zakoniku. Izjava, da bo zaradi omenjene odločitve Slovenija “v kulturni blokadi s strani Cerkve”, je neprimerna, saj izpostavlja Katoliško Cerkev kot tisto, ki blokira kulturni razvoj. Trditev je nesprejemljiva ne samo zato, ker Katoliška Cerkev ni pobudnica referenduma, ampak predvsem zato, ker v svojem nasprotovanju spornemu Družinskemu zakoniku še zdaleč ni sama. Poleg Katoliške Cerkve temu nasprotujejo tudi nekatere druge cerkve in verske skupnosti pri nas ter mnogi drugi, ki niso člani nobene od njih. Zato odločno odklanjamo vse poskuse, da bi razpravo o Družinskem zakoniku spreminjali v razpravo o Katoliški Cerkvi. Za nas so odprta vprašanja o družini utemeljena sama v sebi, zato je nanje mogoče odgovarjati z vsebinsko argumentirano razpravo in strpnim dialogom, ne pa z netenjem anahronističnega kulturnega boja.
Poudarjamo, da si katoličani skupaj z drugimi verskimi skupnostmi in mnogimi drugimi državljani prizadevamo za okrepitev in ohranitev vrednote zakonske zveze in družine na povsem legitimen in
demokratičen način ter podpiramo prizadevanja nevladnih organizacij, ki se zavzemajo za ohranitev vrednote družine. S tem uresničujemo z ustavo zagotovljeni pravici do svobode izražanja in svobodnega delovanja verskih skupnosti. Sredstva, ki jih uporabljamo za uveljavitev naših vrednot, za katere verjamemo, da niso samo naše, so ustavnopravno zakonita in splošno priznana kot demokratična in legitimna ter so bila brez pomislekov že večkrat uporabljena.
Odklanjamo tudi vse očitke o domnevni nestrpnosti Cerkve. Imeti drugačno mnenje in se potegovati za njegovo širšo uveljavitev s primernimi sredstvi, je v demokraciji povsem legitimno in celo zaželeno ter ne more biti samo po sebi že nestrpno. Prizadevanja za ohranitev družine niso usmerjena proti nikomur, ampak so “za” ohranitev mesta in nepogrešljive vloge v življenju in družbi, ki jo ima družina, zgrajena na zakonski zvezi moškega in ženske. Ob tem z zaskrbljenostjo spremljamo pojave nespoštovanja in nestrpnosti do verujočih ljudi in verskih skupnosti, posebej pa zmerjanje (npr. “katolibani”) in druge oblike sovražnega govora, ki so ga deležni katoličani, ki svobodno izražajo svoje vrednote in jih z demokratičnimi in ustavnopravno legitimnimi sredstvi želijo uveljaviti v širši družbi. Pristojne institucije pozivamo, da se uprejo sovražnemu govoru tudi tedaj, ko so njegove žrtve katoličani, ki ne skrivajo svojih vrednot in nazorov.
Člane Cerkve vabimo, da svoja stališča o vrednoti družine izražajo in branijo jasno, pogumno ter spoštljivo do drugače mislečih. / msgr. dr. Marjan Turnšek, predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK
Iz dnevnika goriškega nadškofa De Antonija
V četrtek, 19. januarja, bo msgr. Dino De Antoni ob 20.30 prisoten pri ekumenskem slavju v župniji Podturn. V soboto, 21.1., bo ob 11. uri v stolni cerkvi podelil zakrament svete birme skupini odraslih. V nedeljo, 22.1., bo ob 10. uri maševal v Štandrežu, nato bo blagoslovil obnovljen vaški trg.
Msgr. dr. Marjan Turnšek
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Zahvala za uspeh in udeležbo na dobrodelnem koncertu
Nedeljski božični dobrodelni koncert v spomin na dr. Mirka Špacapana v podgorski cerkvi je doživel lep uspeh zaradi kakovostnega kulturnega programa in lepe udeležbe občinstva. Pomenljive so bile tudi besede govornikov Damijana Terpina, Marjana Terpina in Manuele Quaranta Špacapan, ki so osvetlili lik pokojnika in njegovo vsestransko vpetost v življenje slovenske narodne skupnosti v Deželi FJk. Vse to je pripomoglo, daje bila zbrana vsota 1.010 evrov, ki sojo izročili neprofitnemu društvu Mirko Špacapan - ljubezen za vedno. Zveza slovenske katoliške prosvete, PD Podgora, Združenje cerkvenih pevskih zborov, Slovenska zamejska skavtska organizacija, AŠZ Olympia, stranka Slovenska skupnost in Krožek Anton Gregorčič se iskreno zahvaljujejo vsem nastopajočim za njihovo sodelovanje in vsem tistim, ki so prišli na dobrodelno prireditev in velikodušno prispevali v dober namen.
Za uspelo prireditev in za velikodušnost udeležencev božičnega koncerta v podgorski cerkvi, v nedeljo, 8. januarja 2012, se v imenu onlusa Paliativna oskrba Mirko Špacapan - ljubezen za vedno iskreno zahvaljuje tudi dr. Manuela Quaranta Špacapan, ki predseduje tej ustanovi. Zahvaljuje pa se še posebno kot žena pokojnega Mirka. Izjavlja, da je onlus prejel kakih štirideset knjig, ki bodo obogatile knjižnico Mirko Špacapan v hospicu v kraju Martignacco. Njena zahvala gre vsem, ki so tudi v teh hudih časih krize darovali za onlus kar 1060 evrov in s tem dokazali, da so s toplimi čustvi blizu tistim, ki trpijo zaradi neozdravljive bolezni. Ta dragoceni prispevek ji bo pomagal uresničiti načrtovano za boljše počutje bolnikov, njihovih sorodnikov pa tudi samega zdravstvenega osebja. Njena zahvala gre vsej slovenski narodni skupnosti, ki je s toplim ploskanjem nagradila nastopajoče, ki so se udeležili koncerta v prisrčen poklon prijatelju Mirku.
Tečaj osnovnega računalniškega opismenjevanja v Novi Gorici
Goriška knjižnica Franceta Bevka vabi na tečaje osnovnega računalniškega opismenjevanja Z nami po znanje. Organizira 3 tečaje: Spoznajmo računalnik in Word, Internet in elektronska pošta ter Poiščimo knjigo - predstavitev COBISS/OPAC-a, elektronskega kataloga. Delavnice so brezplačne in bodo potekale od januarja do konca marca 2012, in sicer ob četrtkih v dopoldanskem času (9.00-10.30). Tečaj Poiščimo knjigo bo potekal tudi v popoldanskem času -eno sredo v mesecu (17.00-18.30). Prijavite se lahko po telefonu (05/33 09 100) ali osebno v knjižnici (INFO pult).
Skupina Esquina de Alfama iz Lizbone v Kulturnem domu
V ponedeljek, 23. januarja 2012, ob 20.30, bo v Kulturnem domu v Gorici koncert skupine Esquina de Alfama iz Lizbone (Portugalska), ki bo predstavila izvirni in tradicionalni “portugalski blues”. “Fado" je izraz portugalske duše, to je pesmi, ki izvira iz revnih četrti Lizbone in Porta ter univerzitetne Coimbre. Koncert prirejata Kulturni dom Gorica v sklopu festivala Across the border 2012 in Folk Club iz Buttrija s sodelovanjem Kulturnega doma Nova Gorica in kulturne zadruge Maja ter s pokroviteljstvom odborništva za kulturo FJK. Vstopnina: 10 evrov, znižani 7 evrov.
0'Klapa je popestrila decembrsko popoldne otrokom iz vrtca in osnovne šole v Bračanu
V Bračanu se otroci iz vrtca in šole nikoli ne dolgočasijo. Dne 15. decembra jim je dan popestrila gledališka skupina 0'Klapa, ki jo sestavljajo goriški srednješolci. Pod mentorstvom ustvarjalne vzgojiteljice Katerine Ferletič, kije motor te skupine, so pripravili za praznični december po vzoru senčnega gledališča pravljico Trije dobri možje in Ljubezen, tj. igrico s kartonastimi lutkami. Otroci, ki imajo vedno radi lutke, so se soočili z nekoliko drugačno tehniko lutkarstva, verjetno eno najstarejših. Spoznali so sporočilno moč senčnih - kartonastih lutk, ki prikazujejo tretjo dimenzijo, saj z gibanjem po prostoru
med lučjo in platnom postajajo manjše blizu platna, pa spet velike z zabrisanimi robovi, če so oddaljene od njega. Otroci so začarano in z odprtim srcem sledili
sencam. Glasba jih je preprosto očarala, le nekateri so s težavo spremljali pripovedovanje zaradi zanje pretežkega izrazoslovja. Pri tem je potrebno poudariti, da otrok dojema in razume zgodbo tudi preko gibanja, gest ter barv lutk. Mladi igralci so vsekakor z iznajdljivostjo in gledališko spretnostjo prikazali tri dobrohotne prijatelje otrok, Miklavža, Božička in Dedka mraza, ter Ljubezen, ki je še vedno gonilna življenjska sila. Pravljica se konča z globokim sporočilom: “Ringa ringa raja, ni važno kdo prihaja, važno, da srce, ljubezni polno je”. Topli aplavz je izrazil zahvalo za nastop. Po predstavi so se otroci še malo preizkusili s senčnim gledališčem in se pri tem zelo zabavali. Katerini Ferletič gre velika zasluga, da so lahko naši otroci sploh deležni čarobnosti lutkovnega oživljanja in pozitivnega vpliva, ki ga imajo lutke na razvoj njihove zdrave ustvarjalnosti in domišljije. Lepo bi bilo, da bi predstavo ponovili v vseh naših vrtcih, saj imajo cicibančki izredno radi lutke in škoda bi bila, da bi bili prikrajšani za to dodatno obogatitev. / SG
nii/Miiim Nastopil je tudi MlPZ Emil Komel
Božične melodije so še enkrat ogrele srca
Božične melodije vzbujajo prijetna občutja, govorijo o globoki želji po miru, harmoniji in varnosti, o želji, da bi bili resnično in iskreno ljubljeni. V tem duhu, ki so ga v cerkvi v Opatjem selu znali pričarati člani PD Kras, enega naj starejših društev na Primorskem, je v soboto, 14. januarja, potekal res dobro organiziran božični koncert.
Pod oboki božično okrašene vaške cerkve, ki jo bogatijo tudi poslikave Toneta Kralja, je nekaj pesmi najprej odpel Moški pevski zbor Kras, ki že
več desetletij kroji kulturno dogajanje v vasi; petnajst let ga vodi domačin in profesor glasbe Pavel Pahor. Nato se je - ob klavirski spremljavi Andreje Ipavec, zvončkov in dveh malih saksofonistov - res lepo izkazal Otroški pevski zbor Kras, ki je na pobudo istega zborovodje nastal jeseni 2005. Mladim pevcem so se pridružili še pevci vaškega cerkvenega zbora, ki so nato sami odpeli še tri pesmi. Kot gost je na koncu nastopil Mladinski pevski zbor Emil Komel iz Gorice, ki deluje v Slovenskem centru za glas-
beno vzgojo pod mentorstvom Damijane Čevdek Jug in se je v zadnjih letih prav lepo izkazal na različnih odrih, pa tudi na zborovskih tekmovanjih. Odpel je nekaj božičnih in
vedno lepo Soli Deo gloria Paula Kickstata. Večer se je končal z nepogrešljivo Sveto nočjo: odpeli so jo prav vsi pevci, ki so navzočim darovali res prijeten božični večer.
ŠTEVERJAN
| Nova pridobitev
Nova igrala v OS Alojz Gradnik
Steverjansko šolsko dvorišče končno krasijo težko pričakovana igrala! Srečni učenci osnovne šole Alojz Gradnik sedaj veselo plezajo po njih in urijo svoje telesne spretnosti in socialne veščine. Dostop do plezala, gugalnice in lične vrtne utice si morajo disciplinirano deliti, saj so res prikupni. Lesena utica bo prišla zelo prav, ko bo sonce pripekalo in bodo učencem na voljo namizne igre in
osvežujoča senčka za klepet. Briški učenci se lahko res veselijo odmorov v že tako lepem naravnem okolju, hoditi v šolo jim bo doslej v še večji užitek!
Podjetni starši, ki delujejo v Odboru staršev didaktičnega ravnateljstva iz Gorice, z dosedanjo predsednico Martino Šole na čelu, so za nabavo igral zbrali prispevke, ki so jim jih podelili Fundacija CA. RI. GO, števerjanski podjetniki in vinogradniki, Goriška pokrajina, banki BCC iz Manzana in
Cedajska banka ter ne nazadnje Občina Števerjan, ki je bila glavni sponzor investicije.
Vsem se iskreno zahvaljujejo starši, učitelji in navdušeni učenci OŠ A. Gradnik.
je knjižnice in jih osrečila s poslušanjem pravljice. Prve dni novembra so se spomnili na vse rajne in se skupaj odpravili na štandreško pokopališče. Srečali so se tudi na dveh gledaliških predstavah Goriškega vrtiljaka in popoldne imeli skupni delavnici o temi gledališke predstave. Veliko napetosti je bilo med otroki vrtca, ko so prvič obiskali osnovno šolo in se posedli med osnovnošolske klopi. To je bilo nepozabno doživetje. Ogledali so si prav vse, pozorno poslušali, kar jim je učiteljica povedala, pridno so odgovarjali na vprašanja in nekateri korenjaki so tudi postavili nekaj vprašanj. Zavedali so se, da je v šoli lepo. Pred božičnimi prazniki so otroci iz vrtca obiskali učence, si izmenjali voščila in skupaj zapeli nekaj božičnih pesmi. Tudi v novem letu je v načrtu še mnogo pestrih dejavnosti, veliko novih presenečenj, srečanj, stikov, spoznanj, dejavnosti, ustvarjalnih pobud....
SG
Društvi Jadro in Tržič / Božični koncert
Preplet pesmi in prijateljskih vezi
Tudi letos sta društvi Jadro in Tržič priredili tradicionalni, po vrsti že enaintrideseti koncert božičnih melodij, ki je bil, kot je v navadi, drugo nedeljo v januarju, 8. t. m., v cerkvi sv. Lovrenca v Ronkah. To srečanje ob glasbi je zelo občuteno, saj se ga vselej udeležujejo v lepem številu poslušalci iz Laškega, Doberdob-skega in drugih bližnjih krajev. Tako je bilo tudi letos, ko sta program izoblikovala ŽePZ Univerze tretje dobe Unitri iz Nove Gorice in MePZ Ute Piero Poclen
iz Tržiča. Novogoriški tridesetčlanski zbor Unitri od začetka vodi glasbena pedagoginja in zborovodkinja Jožica Golob, ki jo novogoriška javnost pozna kot dolgoletno in uspešno učiteljico glasbe na Osnovni šoli Solkan. Zvesta spremljevalka zbora je tudi pianistka Anica Furlan. V tržiškem zborovskem sestavu, ki ga vodi Denise Mar-cuzzi, pa pojejo tudi nekateri slovenski pevci. Oba zbora sta poslušalcem olepšala nedeljo z izborom lepih božičnih pesmi, med katerimi je bila zadnja, kot
na marsikaterem podobnem koncertu, nadvse priljubljena Gruberjeva Sveta noč. Program sta povezovala in v imenu prirediteljev v slovenščini in italijanščini nagovorila občinstvo Damjana Likar in Roberto De-vetta iz društva Jadro. Zbranim je prisrčna voščila izrekel tudi
domači župnik Renzo Boscarol. Predsednika društev Tržič in Jadro, Lucia Germani in Karlo Mučič, sta zborovodjema izročila priznanje. Praznično vzdušje se je nadaljevalo v ronški gostilni ob kozarčku, klepetu in toplih voščilih.
KM
skega leta kot plod skupnega načrtovanja vzgojiteljic otroškega vrtca Pika Nogavička iz Standreža in učiteljic osnovne šole Erjavec. Ti dve ustanovi namreč redno sodelujeta, da bi zagotovili kontinuiteto vzgojnega dela v predšolski vzgoji in osnovni šoli z namenom, da bi olajšali otrokom prehod iz vrtca v šolo. Malčki iz vrtca imajo tako možnost, da postopoma spoznavajo okolje, šolska pravila, dejavnosti, metode učenja in svoje učitelje. To je za otroka zelo pomembno, saj je doživljanje prevelikega stresa in strahu zavira-
lo je dvojni namen: prvošolčkom so omogočili, da so obiskali svoje nekdanje vzgojiteljice in sreča-
glovo knjižnico, kjer jim je knjižničarka Luisa Gergolet razkazala prostore, obrazložila delovan-
li mlajše prijatelje iz vrtca. Istočasno so malčki, ki obiskujejo zadnji letnik vrtca, imeli prvi stik z osnovno šolo. Srečanja so se vrstila enkrat tedensko. Vzgojiteljice so jih v obliki vodenih delavnic popeljale v svet pravljic in ustvarjalnosti. Skupaj so se igrali, peli, plesali, dramatizirali, risali, barvali... V jeseni so obiskali Fei-
Stiki med štandreškim vrtcem in osnovno šolo
Načrt V šolo radi hodimo
V šolo radi hodimo, tako se joče. Prvo skupno srečanje je poimenuje projekt, ki je tekalo v vrtcu že septembra; ime-nastal v začetku šol-
S-rifiji
r "if.ir i' -"	.!.
Nova publikacija Vilija Prinčiča o bratih Rusjan
V sinjo brezkončnost
Naslov knjige je iz pesmi Edvarda Rusjana iz leta 1910; njen podnaslov se glasi Po sledeh odkrivanja zapuščine bratov Rusjan, pionirjev letalstva. Uredila jo je Martina Kofol, izdalo pa ZTT-EST. Izšla je ob koncu leta 2011.
Brata Edvard in Jože Rusjan, rojena v Gorici v ulici Capella, sta polete začela januarja 1909 na Roj-cah v Štandrežu, kjer so danes razni športni objekti. Prvi poskusi pravzaprav niso bili pravi poleti, ampak je šlo za skoke krhkega letala. Brata sta vztrajala s svojim prvim letalom Eda 1 in uspelo se jima je dvigniti nekaj metrov v višino in kakih 60 metrov v daljino. V naslednjih letih sta oblikovala nova letala, ki sta jih preizkušala na bolj prostornih Rojah v Štandrežu. Najuspešnejša sta bila z Edo 5, s katero sta opravila prave polete in se udeleževala raznih letalskih mitingov. Edvard Rusjan je bil prvi v avstro-ogrski monarhiji, ki se je dvignil z letalom lastne izdelave. Avstrijski in italijanski graditelji letal so prve poskuse opravili leto kasneje. Leta 1910 se je Edvard Rusjan preselil v Zagreb, kjer mu je zagrebški tovarnar nudil vse potrebno za izdelavo novega letala. V Zagrebu je uspešno izvedel več letov, nato se je preselil v Beograd, kjer se je na nekem mitingu januarja 1911 komaj štiriindvajsetletni Edvard Rusjan smrtno ponesrečil. Pokopan je v Beogradu.
O bratih Rusjan in o njunih izrednih podvigih je že izšlo nekaj publikacij. Vili Prinčič pa je v tej knjigi hotel prikazati prizadevanja, da bi spoznali in ovrednotili izjemne zasluge letečih bratov, pionirjev letalstva. Po smrti Edvarda se je družina razkropila in večina njenih članov se izseli-
la v Argentino. O teh zaslužnih letalcih se je praktično izgubila sled in njuna velika dejanja so šla v pozabo. Na Goriškem, kjer sta bila rojena in opravila prve polete, sta bila praktično neznana do pred tridesetimi leti, ko sta Vili Prinčič in Al do Rupel začela raziskovati njuno pomembno delovanje. Pravzaprav se je začelo na področju kolesarstva, saj je bil Edvard Rusjan odličen kolesar in si je prisvojil veliko priznanj. Kasneje sta Prinčič in Rupel začela sistematično zbirati gradivo in dokumentacijo o letalskih podvigih.
Knjiga Vilija Prinčiča vsebuje predvsem prireditve in pobude, ki so bile izvedene ob 100-letnici prvega poleta bratov Rusjan. S tem je najprej slovenska javnost, kasneje pa tudi italijanska spoznala brata Rusjan in njune velike zasluge za razvoj letalstva.
Združenje slovenskih športnih društev je ob 90-letnici prvega poleta pripravilo bogato in pregledno razstavo, ki je bila na več krajih in je pritegnila pozornost slovenskih in italijanskih medijev. Od tega leta so se zvrstile razne prireditve, ki so na različne načine dokumentirale velik doprinos bratov Rusjan na področju letalstva. Prvi spomenik na Goriškem so postavili leta 1960 v Novi Gorici; sedaj stoji pred mogočno stavbo, ki so jo poimenovali Eda center. Na rojstno hišo so leta 2004 postavili spominsko ploščo. Leta 2008 so mariborsko letališče poimenovali po Edvardu Rusjanu.
Ko se je bližala stoletnica prvega poleta, so prireditve zadobile konkretnejše vsebine. Leta 2008 so začeli snemati film Leteča brata Rusjan. Film je nastal v pro-
dukciji Casablanca Film iz Ljubljane in ga je predvajala tudi slovenska nacionalka. Prizorišči snemanja sta bili tudi Jeremitišče in goriško letališče. Makučevo domačijo v Jeremitišču so spremenili v delavnico, kjer sta brata izdelovala letala, na goriškem le-
tališču pa so posneli več prizorov prvih poletov. Med nastopajočimi v filmu je bilo največ Stan-drežcev (več kot trideset), članov dramskega odseka Prosvetnega društva Standrež. Sodelovali so tudi statisti iz Mirna in Vrtojbe, nekaj je bilo tudi Italijanov. Tudi privatna TV postaja Vitel iz Šempetra je pripravila prispevek o začetkih letalstva.
Štandreška skupnost se je posebno angažirala za to stoletnico. Na Prazniku špargljev, ki ga prireja Prosvetno društvo Štandrež, so odprli fotografsko razstavo s posnetki, ki so nastali ob snemanju filma Leteča brata Rusjan. Štan-
dreško društvo sKultura 2001 je na mladinskem kiparskem srečanju uresničilo skulpturo, posvečeno bratoma Rusjan. Delo je nastalo v sodelovanju mladih umetnikov z Akademije za likovno oblikovanje iz Ljubljane in študentov šole za mozaik iz Spilim-berga. Obeležje so postavili na goriškem letališču. Slovesno odprtje je bilo 5. septembra 2009. Spomenik je odkrila nečakinja bratov Rusjan Grazia Rusjan, blagoslovil pa ga je štandreški župnik Karel Bolčina. Na prireditvi se je zbralo ogromno ljudi in več predstavnikov politične in civilne družbe iz cele Goriške. Spregovorili so predsednik štandreškega rajonskega sveta Marjan Breščak, go-riški župan Ettore Romoli, novogoriški župan Mirko Brulc in predsednik pokrajinske uprave Enrico Gher-getta. Prireditev je začela in sklenila godba na pihala Kras pod taktirko Patricka Quaggiata. V bližnjem hangarju sta bili na ogled dokumentarna razstava Združenja slovenskih športnih društev in fotografska razstava Prosvetnega društva Štandrež.
Ob 100-letnici je novogoriško gledališče postavilo na oder igro z naslovom Eda-Zgodba bratov Rusjan, izdali so razne znamke, postavili doprsni kip Edvarda Rusjana v novogoriški knjižnici, na več krajih so postavili večje lepake, v KBcen-tru so namestili model Ede 5 in pred goriško pokrajinsko upravo so postavili spomenik, v Gorici in v Sovodnjah so poimenovali ulici po bratih Rusjan. Doprsna kipa so postavili tudi v Cerkljah in na nagrobnem spomeniku v Beogradu. Fotografski razstavi so pripravili tudi v Mirnu in Vrtojbi. Zanimivo publikacijo lahko dobite v Katoliški knjigarni v Gorici.
DP
Obvestila
Skupnost družin Sončnica vabi vse svoje člane in prijatelje na 14. redni občni zbor, ki bo v petek, 20. januarja 2012, z drugim sklicem ob 20.30 v prostorih dvorane Franc Močnik, ul. Sv. Ivana, 9 -Gorica.
Vsoboto, 21. januarja, ob 19. uri, bo v štandreški cerkvi sv. maša v spomin na Mirka Špacapana. Sodeluje zbor iz Podgore. Krajevna skupnost Standrež vabi na odprtje prenovljenega trga sv. Andreja v nedeljo, 22. januarja. Ob 10. uri bo maša, ki jo bo daroval nadškof De Antoni. Po maši bo odprtje trga; na slovesnosti bodo sodelovali zbor OŠ Fran Erjavec, vokalna skupina Sraka in MePZ Štandrež. Sledi družabnost. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja v soboto, 18. februarja, tradicionalno valentinovanje v restavraciji Primula pri Solkanu blizu nekdanje vzpenjače. Začetek ob 18. uri. Vpisujejo na tel. št. 0481 882183 (Dragica V.), 048120801 (Sonja K.), 3471042156 (Rozina F.), 0481 21361 (Ema B.). Na račun 20,00 evrov.
Svet slovenskih organizacij obvešča, da bo zasedanje Deželnega sveta v sredo, 25. januarja 2012, ob 18.00 v prvem sklicu in ob 19.00 v drugem sklicu. Deželni svet bo potekal v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. Slovenske višje srednje šole v Gorici vabijo na dan odprtih vrat poklicno-tehničnega pola (Ivan Cankar, Žiga Zois in Jurij Vega) in licejskega pola (humanistični licej S. Gregorčič, znanstveni licej S. Gregorčič-opcija uporabne znanosti in klasični licej P. Trubar) v sredo, 25. januarja 2012, od 18. do 20. ure v šolskem centru v ulici Puccini 14 v Gorici. Obiskovalci si bodo lahko ogledali šolo, profesorji pa jim bodo nudili informacije o študiju in bodo na razpolago za individualne pogovore.
Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice sklicuje izredni občni zbor, ki bo v torek, 31. januarja 2012, ob 12. uri ob prvem sklicu, ob 20.30 v drugem sklicu, v sejni sobi Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici z dnevnim redom:	izvolitev
predsednika izrednega občnega zbora; statutarne spremembe; razno.
Župnija sv. Andreja apostola -
Štandrež Marijanska procesija z lučkami v nedeljo, 12. februarja 2012, ob 19. uri. Toplo vabljeni!
Potovanje z Novim glasom na
Sicilijo bo od 20. do 26. aprila 2012. Odhod z letalom.
PD Rupa-Peč vabi na vsakoletni izlet od 23. do 30. avgusta po Turčiji in Kapadokiji. Informacije po tel. 0481882285 Ivo Kovic. Nudim čiščenje in likanje. Sem mlajša gospa z izkušnjami pri takem delu. Kličite na tel. 00386 70777512.
Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111.
Darovi
Za Novi glas: Maria Grisani 15 evrov.
Za misijonarja p. Pedro Opeka: namesto cvetja na grob preminulemu prof. Janezu Mahniču darujejo svakinje Zora, Silva, Sonja in Ana Saksida 150 evrov.
Za Sv. Goro: v spomin na mamo Marijo daruje hčerka Ivica 100 evrov.
Sožalje
Vsi pri Skupnosti družin Sončnica izrekamo iskreno sožalje članici Nevii Žerjal in družini ob izgubi dragega očeta.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 20.1.2012 do 25.1.2012)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do
22.30. Ob nedeljah od 14.30 do
15.30. Spored:
Petek, 20. januarja (oddaja odpade zaradi prenosa hokejske tekme) Nedelja, 22. januarja (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 23. januarja (v studiu Andrej Baucon): Narodnozabavna, zabavna in zborovska glasba - Novice iz naših krajev - Iz krščanskega sveta - Obvestila. Torek, 24. januarja (v studiu Matjaž Pintar); Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 25. januarja (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Od nežne snežinke do težkih plazov II. del - Izbor melodij.
Vili Prinčič
V SINJO BREZKONČNOST
Po sledeh odkrivanja zapuščine bratov Rusjan, pionirjev letalstva
SKRD JADRO iz Ronk s pokroviteljstvom OBČINE RONKE
vabi na
PREDSTAVITEV 14. ŠTEVILKE DRUŠTVENEGA ZBORNIKA
petek, 20. januarja, ob 18. uri ronska občinska sejna dvorana
Vabljeni!
FondazionE
Cassa di Risparmio di Gorizia
Občinska knjižnica Sovodnje ob Soči in Goriška Mohorjeva družba
vabita na srečanje z avtorjem:
#
Cominie di 'Ogna cVlsonzo Občina Sovodnje
Sta
JOŽE SUSMEU
bivši generalni konzul Republike Slovenije v Trstu bo predstavil knjigo
ZGODBE S TRNOVSKE PLANOTE
S
V Občinski knjižnici Sovodnje ob Soči v ponedeljek, 23.janmtja 2012, ob 18. uri
zgodbe s
TRN0VSKEP'ano,e
zbral in uredil JOŽE ŠUŠMELJ
PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ
Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin
PD Štandrež - dramski odsek Norman Barrash - Carroll Moor
CVETJE HVALEŽNO ODKLANJAMO
komedija režija: Jože Hrovat
premiera: sobota, 28. januarja 2012, ob 20. uri ponovitev: nedelja, 29. januarja 2012, ob 17. uri župnijska dvorana Anton Gregorčič, Standrež
Prodaja vstopnic in rezervacija sedeža: na blagajni uro pred predstavo Informacije: BožidarTabaj 0481 20678 vstopnica 7,50 evrov, znižana 6,00 evrov*
"študenti - osebe stare/še od 70 let - društvene in družinske skupine
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
Dramski odsek PD Štandrež ima
z njimi že dolgotrajne stike. Tabaj je abonente tudi obvestil, da si bodo nagradno predstavo brezplačno ogledali poleti v gledališkem nizu Gledališče pod zvezdami v organizaciji PD Štandrež.
Tabaju, ki si je zamislil ta edinstveni gledališki abonma pri nas v 'zamejstvu' in zavzeto ter vztrajno vzdržuje stike z ljubiteljskimi gledališkimi skupinami po Sloveniji, so gledalci namenili zelo topel aplavz z željo, da bi se mu popolnoma povrnilo zdravje. Zadnja abonmajska predstava bo v nedeljo, 29. januarja 2012, ob 17. uri, ko bo dramski odsek PD Štandrež imel prvo ponovitev nove uprizoritve, in sicer Cvetje hvaležno odklanjamo, ki sta jo napisala Norman Barrash in Carroll Moore, zrežiral pa Jože Hrovat.
ne
Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2011
Zamotana komedijska štrena ob prikrivanju dohodnine
Pri gledalcih zelo priljubljeni Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2011 v organizaciji Prosvetnega društva Štandrež se tudi v letošnji, že enajsti sezoni bliža koncu. V nedeljo, 15. januarja 2012, je bila na vrsti četrta, predzadnja predstava tega gledališkega niza, ki je kot vsakič tudi tokrat zabeležil polno dvorano gledalcev. Ti so preživeli skoraj dve uri v prijetni družbi igralcev gledališke skupine Kulturnega društva Domovina iz Ospa, ki so pod režijsko roko Edite Frančeškin uprizorili komedijo Vsega je kriva država francoskega avtorja Jeana Jacquesa Bricai-rea v prevodu Aleša Bergerja. V originalu ima delo naslov Con-tribution direete in se na slovenskih odrih pojavlja kot Dohodnina.	Režiserka
Frančeškinova je komedijo priredila za domače potrebe in jo, v skladu s tradicijo skupine, ki se ima za narečno gledališče, predstavila v narečju oz. paleti različnih dialektalnih odtenkov, zaradi česar je predstava pridobila še zabavnejši in iskri-vejši ton. Njena vsebina je zelo aktualna, saj se vse spleta okoli davkov, ki so vselej previsoki, in okrog države, ki je že itak kriva za vse. Protagonist, ki mu posli kar uspevajo, si izmišljuje vse
mogoče, dve ženi, kopico otrok ..., da bi bil čim bolj prepričljiv ob prihodu davčnega inšpektorja in bi prijavil čim manj dohodnine. Laži se kopičijo in vanje se tako zapleta, da se iz njih skoraj ne more izmotati, vendar pa se, kot v najboljših komedijah, ob koncu vse poravna. Situacijsko komedijo je Frančeškinova zrežirala v živahnem ritmu, tako da so si prizori, v katerih je kar precej komičnih vzmeti, naglo sledili in so se gledalci ob njih lepo zabavali in se večkrat tudi nasmejali. Ob koncu pa so se s prisrčnim ploskanjem zahvalili osmim nastopajočim igralcem in seveda vsem ostalim sodelavcem predstave za prijeten odrski užitek. Kot je v navadi, je Božidar Tabaj pozdravil goste in med drugim povedal, da deluje skupina iz Ospa že dvajset let in da jo že dolgo vodi Edita Frančeškin.
Nova knjiga koprske notarke Nevenke Kovačič
Pogovor/ Josip Osti
;;
Pred kratkim je obogatila knjižne police nova knjiga koprske notarke Nevenke Kovačič “Reminiscence”. Avtorica, kije pred leti izdala strokovno delo “Vrnitev notariata v Slovenijo”, seje to pot preizkusila s spominsko literaturo. Knjigo je izdala založba Libris, d. o. o. Jezikovni pregled je opravila Alferija Bržan, prelom in opremo Jurij Koščak, tisk pa Grafis trade.
S knjigo nas je avtorica na poseben način popeljala skozi svoje življenje, od otroštva naprej, prek mladosti, zrelih let do jeseni življenja. Razgrinjala nam ga je prek raznih zgodb, pripovedi, doživetij in usodnih življenjskih srečanj, ki jih je polagala v usta nekim tretjim osebam, a je šlo v resnici za zaokroženo avtobiografsko izpoved. V njih nam je predstavila lastno ožje in širše viharno povojno okolje, v katerem je živela, pa svojo duhovno rast, svoje vzornike, svoj svet vrednot, svoje bogate življenjske izkušnje po nekdanji skupni domovini in po svetu, svoje boje, stiske in ponižanja, ki jih je doživela, ko seje uprla režimu, in na koncu svoje srečno in hkrati težko izkušnjo sobivanja s partnerjem, z enim prvih presajenih src v Sloveniji. Za pisanje seje odločila v veliki stiski, ko je življenje pritiskalo
nanjo najhuje, ko je postala talka teh razmer, ona, “borka, ki soji pojenjale moči, in ki ji je bila največja vrednota svoboda". Čutila je, da bodo skozi pisanje in objavo knjige “bremena odrešilno odpadla, bolečina in stiska se porazdelila, sreča in veselje se pomnožila”. Pri razmišljanju o svojem početju, pisanju namreč, je menila, da nista dovolj obvladanje obrti in želja po pisanju, ampak tudi “pronicljivost, sposobnost opazovanja, čut za pravičnost, etičnost, osebna svoboda, sporočilnost in lepota jezika”. In vsega tega je veliko tudi v njeni knjigi. Dodal bi samo še iskrenost, ki jo je v njej tudi v izobilju, pravo “srce na dlani”. Knjiga torej, ki te potegne, jo prebereš na dušek in se te dotakne.
Milan Gregorič
Poslušajmo... z branjem
"Ljubezen mi pomeni največ!
Hugh Lauri - Let them talk (Warner bros, 2011)
Jadra rubrike Poslušajmo... z besedo, ki si jo prijatelji Novega glasa privoščimo enkrat tedensko, se že polnijo s svežim novoletnim vetrom. Ker smo se med prazničnimi dnevi raje posvetili domačim božičnim ploščam, lahko tokrat nadoknadimo zamujeno na tuji sceni. Minulo leto je pozornim ušesom nudilo zanimiv glasbeni izdelek, kije sad televizijskega fenomena. Vem, daje “sladkouhim” že zasmrdelo pod nosom, toda mislite, da ne bi dobro premislil, kaj govorim, preden bi se izpostavil pred tako veščo bralsko publiko?
Hugh Laurie je atipičen Anglež, saj sije svetovni uspeh prislužil na Ameriškem z veleuspešno TV serijo. Dr. (Gregory)
House je ciničen, utilitarističen in prav malo človeški zdravnik, če odvzamemo dejstvo, da s postavljanjem nerešljivih diagnoz rešuje življenja tistim pacientom, ki so že vrgli puško v koruzo. House je torej svojevrsten katalizator sodobnih (proti) vrednot, za kar ga lahko zlahka sodimo za neetičnega, celo sadističnega. A “kaj č'mo”, ko je s svojo surovo genialnostjo tako življenjsko dragocen.
Ko smo ugotovili, s čim se Hugh Laurie ukvarja že osem sezon, lahko vse skupaj pozabimo, ko gre za njegov glasbeni okus. Čeprav se njegova ljubezen do kitarske in blues glasbe odraža tudi v liku Housea, nas neworleanško vzdušje albuma “Let them talk” popelje v povsem drug svet. Blues je surova, neposredna, pristna, zakaj pa ne groba glasba, kateri je (zdravstvena) sterilnost povsem tuja. Je izpoved čutečega človeka, polna emocionalnega naboja in karizmatične energije. Hugh Laurie si je snel masko zdravnika in si podaril svojevrstno darilo.
Angleški igralec se z glasbo ukvarja že od mladih nog, predvsem blizu pa so mu klavir in akustična ter električna kitara, kijih goji v popolni predanosti do bluesa iz New Orleansa. Prvenec “Let them talk” je pravo posvetilo tej zvrsti. Projekt, kije nastal med New Orleansom in Los Angelesom, nam prinaša 15 skladb, pri katerih mu je pomagal producent Joe Henry. Dragocenih sodelovanj je v njem kar nekaj, naj bo to AllenToussaint v skladbah “Tipitina” e “Buddy BolderVs Blues”, John Henry z Irmo Thomas in Tomom Jonesom v priredbi slavne “Baby Please Make a Change” Bo-a Carterja, medtem ko se nam Lauri-jev idol Dr. John predstavi v pesmi “After You’ve Gone”.
Naj bo z gosti ali ne, plošča dokazuje glasbeno zrelost novopečenega umetnika, ki jo dokazuje tako v izvedbi kot v aranžmajih ter končni zvočni sliki dobrega ploščka. “Let them talk” inventivnega Hugha Lauriea je zanimiv in kakovosten album, v katerem nevvorleanški blues zazveni moderno in radijsko. Še, prosim!
Jernej Šček
Kdaj so se začeli vaši stiki s slovensko književnostjo?
Stari oče je prišel v Bosno iz severne Italije v času, ko se je gradila železnica. Med seboj so se oče in tete pogovarjali v nemščini, saj so obiskovali šole
v času Avstro-Ogrske. Moje vezi s Slovenijo se torej niso spletle po družinski strani, ampak po univerzitetni, saj sem imel odličnega profesorja na Filozofski fakulteti v Sarajevu Juraja Martinoviča, ki je sicer akademik in dopisni član SAZU, pa tudi redni član tiste bosansko-hercegovske. Iz sarajevskih študentskih časov ostaja Martino-vič moj najboljši prijatelj. Podpiral me je namreč pri prvih prevodih. Nato sem navezal ve-
Josip Osti
JUTRANJICE, VEČERNICE
jedro in kulturno ozračje pa sta podobni. V Sarajevu sem živel na več koncih, zamenjal več šol, študiral na dveh fakultetah, se ukvarjal z atletiko, tako da sem imel širok krog znancev. To te prepriča, da živiš v okolju, ki ga čutiš za svojega. Imam seveda rad tudi staro Ljubljano, večino časa, ki sem ga preživel v slovenskem glavnem mestu, pa sem živel v Šiški. Mestnega življenja, kot sem ga imel v Sarajevu, v Ljubljani nimam. Zanimivo je, da je moja navezanost na slovensko literaturo v znamenju ne samo Tomaža Šalamuna - prevedel sem sedem njegovih knjig -, ampak tudi Srečka Kosovela. To je bilo usodno, da sem se odločil živeti v Tomaju.
Kako ste začeli zahajati na Kras?
Moj prvi stik z ženo Barbaro se je zgodil na Krasu, in sicer leta 1987. Prvič sem se sprehajal po Krasu, v tem času pa sem ravnokar prevajal Srečkove pesmi v prozi. Knjiga je v prevodu izšla pred tisto v izvirniku, saj so bile do tedaj Kosovelove pesmi v prozi le v njegovem zbranem delu. Moj prijatelj Andrej Brvar je bil prepričan, da tudi Slovenci zaslužimo imeti tako knjigo. Ko sem ugotavljal, kaj vse najdem na Krasu od tega, kar sem bral v Srečkovih poezijah, sem ugotovil, da pač vse. Srečko je v glavnem vse pesmi o Krasu napisal v Ljubljani, tako da jih je pisal po spominu. V Krepljah obstaja mala postaja, njegova pesem pa se glasi Na postaji. Vse, kar obstaja v tej pesmi, je še danes na postaji, čeprav so njene šipe malce razbite. Srečkova poetika se mi je zdela blizu tudi lastni poetiki, saj imam potrebo, da naredim navadno zadevo bolj magično in mistično. Lahko seveda rečeš, da je vse pesem, moraš pa zato biti tak pesnik, kot je bil Srečko Kosovel.
Kdaj ste začeli pisati haikuje? Haikuje sem začel pisati pred približno petimi ali šestimi le-
eni strani doživljam slovenski jezik drugače kot drugi slovenski pesniki, ki jim je bil ta dan z rojstvom - sem se odločil za obliko, s katero v najmanj besedah skušam napisati, kar se da. Drugič pa sem se odločil za klasični japonski haiku, kajti Japonci po novem pišejo haikuje, v katerih ne spoštujejo pravila sedemnajstih zlogov v treh vrti-cah. Med nekim tomajskim vikendom sem jih napisal ogromno, v šali pa sem si dejal, da sem po sobici hodil najprej pet korakov, nato sedem in končno še pet, kolikor je zlogov haikuja. Tedaj sem jih napisal skoraj štiristo. Večino svojih pesniških zbirk sem namreč napisal vzelo kratkem času. Kraški narcis je bil za devet njegovih desetin napisan venem tednu. Zgodi se mi namreč, da dve leti ne pišem poezije, potem pa kar naenkrat nastane knjižica.
Kako nastane vaš haiku?
Ko gre za haiku, je pri tem več razlogov. Prvi je neposreden stik z naravo, kar je eden izmed pogojev za klasični haiku. Japonski haiku namreč loči subjekt od objekta. Mi kot dediči starih Grkov in grške filozofije smo taki, da zastavljamo vprašanja, česar ne delajo japonski pesniki haikuja. Z razliko od večjega števila haiku pesnikov sem napisal večino haikujev z ljubezensko vsebino. Moj prispevek je v tem oziru morda največji. Sam nisem iz tistih krogov haiku pesnikov, kajti tisti, ki pišejo haikuje, so, s šalo povedano, pripadniki masonskih lož. Obstajajo namreč zaprte skupine, sami se izločajo iz pesniškega okolja, imajo svoje revije, prevajajo se med seboj, srečujejo se. Tudi drugi jih ne sprejemajo za svoje. Sam sem prepričan, da sem s svojim delom pripomogel, da se ta odnos malce spremeni. Sedaj že objavljajo slovenske revije, in to tiste najboljše, tudi avtorje, ki pišejo samo haikuje. Ko sem dobil Jenkovo nagrado, sem bil presenečen, v zadnjem izboru za to nagrado pa je bila med nominiranci tudi moja pesniška zbirka z naslovom Poljubljam in objemam te v vseh barvah Marca Chagala, kar pomeni, da so tudi kritika in drugi malce spremenili odnos do haikuja.
Kje nastajajo vaše pesmi? Haiku mora imeti zame posebno privlačnost, saj lahko nastane, medtem ko delam na vrtu, pa se za trenutek usedem in ga napišem. Če pritečem hitro in imam pri sebi svinčnik, mi ne uide. Rekel bi, da moji haikuji naravnost snežijo ali dežujejo. Da je meni haiku zelo blizu, kaže tudi dejstvo, da moj prijatelj Milan Dekleva, ki je avtor prve slovenske haiku pesniške zbirke, trdi, da je na splošno marsikateri moj verz že haiku. Milan Dekleva je namreč dober poznavalec haikuja in glasbenik, zato ima posluh. Ugotovil sem zato, da sem med veliko prostimi verzi pisal kak verz, ki je bil čisti haiku, ni bil sicer prelomljen med tri vrstice, ampak je imel vse njegove elemente. Kaj vam v življenju, torej ne samo v poeziji, pomeni ljubezen?
Sam spadam med tiste pesnike, ki pišejo tako, kakor živijo, in živijo tako, kakor pišejo, ali vsaj skušam biti tak. Ljubezen mi pomeni največ. Zdi se mi, da v zgodovini umetnosti obstajata samo dve osebni temi, to pa sta ljubezen in smrt.
Primož Sturman
Josipa Ostija, pesnika, prevajalca in publicista smo v prvi polovici meseca decembra obiskali na njegovem domu v Tomaju. Osti se je rodil v Sarajevu leta 1945, tam študiral in diplomiral na Filozofski fakulteti ter bil med dejavnimi protagonisti sarajevskega kulturnega življenja. Leta 1990 je prišel v Slovenijo ter se kmalu nato naselil v Tomaju, kjer še danes živi kot svobodni umetnik. Med njegove pomembnejše pesniške zbirke v slovenskem prevodu oziroma izvirniku prištevamo knjige Barbara in barbar, Ljubezensko dvorišče, Sarajevska knjiga mrtvih, Salomonov pečat,
Kraški narcis, Tomajski vrt, Med Koprivo in Križem ter Poljubljam in objemam te v vseh barvah Marca Chagala. Osti je dobil prestižne literarne in pesniške nagrade, med drugimi Vilenico, Veronikino nagrado, Župančičevo nagrado, mednarodno priznanje na natečaju "Scritture di frontiera" v Trstu in Jenkovo nagrado.
Rodili ste se v Sarajevu leta 1945. Kako se mesta spominjate iz svojih otroških in mladostnih let?
Spominjam se ga kot marsikdo svojega rojstnega mesta, kajti v Sarajevu sem živel skoraj petdeset let, in sicer z razliko od mnogih svojih prijateljev, ki so želeli iti kam drugam. V mislih imam kratko zgodbo Franza Kafke, ki pravi, da ni treba osedlati konja, kajti ne veš, ali boš prišel do naslednje vasi, kar pomeni, da je življenje zelo kratko. Mislil sem namreč, da bom živel celo svoje življenje v Sarajevu. Pogosto pa se pravi, da se zarečenega kruha največ poje. Življenje me je torej napotilo v Slovenijo, moja pot v to deželo je večtirna, najprej v vlogi prevajalca slovenske književnosti, druga, tista ki je bila usodna, da sem se odločil živeti v Sloveniji, pa je bila ljubezenska zgodba z mojo ženo Barbaro.
V Sarajevu ste bili urednik revije Naši dani. Kakšne vsebine je glasilo prinašalo bralcem?
Naši dani so bili list študentov Bosne in Hercegovine. Do leta 1969 sem urejal njegove kulturne strani, tedaj smo za obletnico študentskega gibanja izdali številko, nato je oblast revijo prepovedala zaradi dveh besedil in moje pesmi.
Kakšen pa je bil v tistem času sarajevski kulturni milje? Sarajevo je bilo križišče dogajanja v srbohrvaškem jezikovnem prostoru, predvsem iz smeri Beograd in Zagreb, delno pa tudi iz Črne gore. Poleg tega so bile še dodatne posebnosti, kajti v Sarajevu so skupaj živeli Hrvati, Srbi, Muslimani, Židje in drugi. V bosansko-her-cegovskem mestu Prnjavor je na primer živelo kar 27 narodov in narodnosti. To mešanico kultur - sam pogosto rečem, da bi kljub temu, kar se je dogajalo v zadnji vojni, če je bila seveda sploh zadnja, spet izbral Sarajevo za svoje rojstno mesto - sem podedoval, in sicer hrvaško, srbsko, bosansko, židovsko, in zdi se mi, da je to velika življenjska popotnica, največ, kar lahko dobiš od okolja, v katerem živiš.
liko stikov s slovenskimi pisatelji, v Slovenijo sem prihajal v stanovanje Tomaža Šalamuna, denimo za tri ali štiri mesece. Ne vem, ali danes obstaja slovenski pisatelj, s katerim nimam stikov. Prevedel sem namreč skoraj sto knjig in šestnajst iger.
Kako danes doživljate svojo bosansko-slovensko dihotomijo, če se lahko tako izrazim?
Čeprav imam zelo rad svoje rojstno mesto, saj imaš v življenju le dve stvari, ki sta tvoji, in sicer mater ter rojstno mesto, saj za očeta nikoli ne veš natančno (smeh), nisem nanj bolno navezan. Z veseljem še vedno zahajam v Sarajevo, čeprav se je v njem marsikaj spremenilo. Prišli so ljudje od drugod, veliko jih je s podeželja ali iz Sandžaka, uresničili so torej svojo željo priti s podeželja v mesto. Struktura mesta je torej različna, njegovo
ti. Zakaj sem se odločil za tale korak? Zanj sem se odločil, ker se mi je zdelo, da je v moji slovenski poeziji po zbirkah Kraški narcis in Veronikin prt preveč jezika. Da bi brzdal tisti plaz -pogosto namreč rečem, da sem mlad slovenski pesnik, kajti po
Kratke
V Vatikanskih muzejih so lani našteli več kot pet milijonov obiskovalcev
Število obiskovalcev Vatikanskih muzejev se je v lanskem letu znatno povečalo. V muzejih so namreč v minulem letu našteli kar 5,1 milijona obiskovalcev, kar je približno 500.000 več kot v letu pred tem, je za dnevnik Osservatore Romano povedal direktor Vatikanskih muzejev Antonio Paolucci.
Muzeji, v sklopu katerih so znamenita Sikstinska kapela z Michelangelovimi freskami in sobane, ki jih je poslikal Rafaello, so na seznamu najbolj obiskanih muzejev na svetu na zelo visokem mestu. Pred njimi so le še newyorški Metropolitanski muzej s 5,6 milijona obiskovalci (2010/11), Britanski muzej v Londonu s 5,8 milijona obiskovalci (2010) in na prvem mestu pariški muzej Louvre s skoraj 8,5 milijona obiskovalci (2011).
Nagrada slovenskih dnevov knjige za najboljšo kratko zgodbo 2012
Društvo slovenskih pisateljev in revija Sodobnost razpisujeta natečaj za nagrado Slovenskih dnevov knjige za najboljšo kratko zgodbo. Nagrada znaša 1000 evrov in bo podeljena ob izjemni pozornosti medijev v navzočnosti predsednika Republike Slovenije, ministra za kulturo in drugih uglednih gostov na slovesnem odprtju 17. Slovenskih dnevov knjige v Ljubljani. Nagrajeno zgodbo in šest nominiranih besedil bo objavila revija Sodobnost. Poslana besedila bo ocenjevala tričlanska žirija.
Avtorji, ki želijo sodelovati, naj pošljejo s šifro opremljena besedila v treh izvodih najpozneje do 10. marca 2012 na naslov: Društvo slovenskih pisateljev (za nagrado SDK), Tomšičeva 12, 1000 Ljubljana. Besedilu naj v posebni zaprti ovojnici (označeni z isto šifro) priložijo svoje podatke: ime in priimek, naslov, telefonsko številko, lahko tudi elektronski naslov. Zgodba ne sme biti daljša od ene avtorske pole (30.000 znakov s presledki). Vsak avtor sme sodelovati samo z enim besedilom.
Nagrada za najboljši slovenski esej 2012
Revija Sodobnost razpisuje natečaj za najboljši slovenski esej leta 2012. Zmagovalec bo prejel nagrado v znesku 1000 evrov; podeljena bo v navzočnosti najvišjih predstavnikov slovenske kulture in države na slavnostnem odprtju 17. Slovenskih dnevov knjige v Ljubljani. Do šest najboljših esejev (vključno z nagrajenim) bo objavljenih v reviji Sodobnost.
Besedila, kijih bo ocenjevala tričlanska žirija, je treba poslati v treh izvodih do 10. marca 2012 na naslov: Sodobnost, Suhadolčanova 64,1000 Ljubljana. Besedila avtorjev, ki ne bodo upoštevali vseh pogojev, bodo izločena.
Pogoji so: a) besedila je treba opremiti s šifro, b) v posebni ovojnici, označeni z isto šifro, je treba priložiti ime, priimek, naslov, telefonsko številko in morebitni elektronski naslov, c) esej naj bo splošne oz. literarne narave; strokovnih esejev z opombami žirija ne bo upoštevala, č) avtorji smejo sodelovati z največ tremi prispevki, ki morajo biti poslani ločeno, d) avtorji ne smejo biti člani uredniškega odbora Sodobnosti, e) eseji ne smejo biti krajši od 20.000 in ne daljši od 40.000 znakov s presledki.
Nagrada vsebuje tudi honorar za objavo eseja. Za objavo predlagani eseji bodo honorirani.
Izšla je Mladika 9-10/2011
Konec decembra je izšla številka 9-10 tržaške revije Mladika, zadnja v letu 2011. Dvojna številka je zelo bogata z gradivom in prinaša tudi posebno prilogo “Predhodniki slovenske osamosvojitve v našem zamejstvu”, ki jo je pripravila Knjižnica Dušana Černeta ob nedavni razstavi v Peterlinovi dvorani v Trstu. Razstava, ki je nastala ob 20-letn ici samostojne Slovenije, je želela biti pričevanje o gibanjih, društvih in osebnostih, ki so v zamejskem prostoru v viharnem povojnem času drzno in vizionarsko delali za samostojno slovensko državo. Uvodno misel k reviji z naslovom “Po božičnih poteh polstoletne Mladike” je napisal Saša Martelanc, ki umetelno prepleta odlomke uvodnikov preteklih božičnih Mladik. V literarni del revije spada novela Anice Zidar “Tanka, mehka, čudovita vezenina”, kije bila priporočena na 39. literarnem natečaju revije Mladika, in prvi del romana v nadaljevanjih Irene Žerjal “Peta Avenija in smrtne zagate (ali marmelada newyorških kolačev)". V rubriki Borec za slovensko državo je Primož Sturman objavil pričevanje Martina Breclja o Francu Jezi in njegovi poliedrični naravi. Milan Gregorič pa je avtor zapisa o istrskem duhovniku in literarnem ustvarjalcu Alojzu Kocjančiču.
Zanimiv in obsežen je intervju z argentinsko pravnico slovenskega rodu, rojeno v Buenos Airesu staršem iz politične emigracije, dr. Katico Cukjati: ona je med drugim predsednica Slovenske kulturne akcije, osrednje slovenske kulturne ustanove v Argentini. Zoltan Jan je avtor zapisa “Prispevek prof. Marije Pirjevec k poznavanju naše identitete z vidika literarne zgodovine”.
Ob lepem življenjskem jubileju izreka MARIJU MAVERJU
iskrene čestitke in želje za nadaljnja uspešna leta
IZVRŠNI ODBOR SSO
Jezik Lingua / Dvojezično otroštvo: Navodila za uporabo
Sad daljnovidnega strateškega projekta
Susanna Pertot, Ivo Corva, Dunja Jogan
Večjezičnost je bogastvo in vrednota čezmejnega slo-vensko-italijanskega območja. Tu se nam v okviru EU ponujajo velike razvojne možnosti. Postali bomo zanimiv dejavnik, le če bomo sposobni mejo promostiti, umreži-ti naše kulturne, gospodarske in socialne dejavnike. Razlike se lahko pozitivno ovrednotijo in uskladijo ter postanejo velika dodana vrednost.
To je glavno izhodišče in obenem cilj strateškega projekta Jezik Lingua, ki so ga v četrtek, 12. januarja, v dvorani Della Tor-re v Gosposki ulici v Gorici prikazali ob predstavitvi enega izmed njegovih sadov, brezplačnega priročnika za starše z naslovom Dvojezično otroštvo: Navodila za uporabo.
Gre za artikuliran in zahteven projekt, je uvodoma povedal "project manager" Ivo Corva, ki je po pozdravu Silvana Cecottija v imenu Fundacije Carigo uvodoma spregovoril o projektu Jezik Lingua. Projektne aktivnosti so usmerjene v informiranje, vrednotenje kulturne dediščine, izobraževanje, znanstveno raziskovanje in vrsto drugih komplementarnih aktivnosti, je dejal Corva. Projekt je vreden tri milijone evrov, izvaja ga enajst kvalificiranih partnerjev z obeh strani meje. Za promocijo slovenskega jezika in kulture je v pripravi Multimedijski center v Špetru, v Kopru pa so decembra že odprli center Info-libro za promocijo italijanskega jezika in kulture. Izvajajo različne jezikovne storitve, v pripravi je terminološki slovar pravnega izrazja, na internetnem portalu www. jezik-lingua. eu, kjer se lahko najdejo številne informacije, deluje spletna jezikovna svetovalnica za slovenski jezik, pripravljajo multimedijski slovar za otroke itd. V programu je tudi več publikacij in prevodov del avtorjev dveh manjšin, pa tudi nekaj posvetov in delavnic. Z didaktičnimi dejavnostmi bodo v projekt vključili tudi mlajše sloje prebivalstva, pospeševali izmenjavo in sodelovanje med izobraževalnimi zavodi ter šolami.
Ilustratorka Dunja Jogan je pove-
dala, da so ilustracije, za katere je uporabila različne likovne tehnike in materiale, vezane na tekst: v prvem delu so bogatejše, v drugem pa so bolj enostavne in "duhovite", z utrinki iz vsakdanjega življenja.
Avtorica Susanna Pertot je o publikaciji povedala, da sestoji iz dveh delov. V prvem obravnava dvojezično otroštvo, kaj pomeni biti dvojezičen, kako to postati itd. V drugem so nasveti za starše otrok, ki obiskujejo šole s slovenskim učnim jezikom, "čeprav ti lahko veljajo tudi za starše otrok, ki govorijo več jezikov". Na svetu obstaja več kot šest tisoč jezikov, okrog 70% svetovnega prebivalstva govori dva ali celo več jezikov, je ugotovil Unesco leta 2006. Dvojezični govorci so po mnenju strokovnjakov osebe, ki v vsakdanjem življenju uporabljajo dva ali več jezikov, je začela Pertotova. Znano je, da do tretjega leta starosti otrok usvaja dva jezika z veliko lahkoto, vzporedno z razvojem govora. Med četrtim in sedmim letom se drugi jezik asimilira prek prvega jezika, ki je že ustaljen. V osnovni šoli se otrok drugega jezika uči kot odrasel. Med uporabo dveh jezikovnih sistemov oz. dveh slovničnih struktur se v možganih zgodnjih dvojezičnih govorcev aktivira isto področje možganske skorje. Pri otrocih, ki so se drugega jezika začeli učiti kasneje, se za vsak jezik aktivirajo različna področja možganov. V začetnih fazah otrok lahko meša dva jezika oz. jezikovna sistema. "Gre za razvojno fazo, kot če bi otrok točno ne vedel, v kakšen predal naj spravi en ali drug jezik". Zgodi se tudi, da meša, ker ne pozna primernega izraza v
drugem jeziku. Okrog tretjega leta utegne otrok "shraniti" okrog 800 besed; isto velja za dvojezičnega otroka, ki seveda ne more poznati po 800 besed v vsakem jeziku. Z leti seveda nadoknadi, ker se s časom priuči odgo-varj aj očih izrazov v obeh j ezikih, ki so mu prej manjkali. Dolžina te faze je lahko različna, otrok pa jo bo gotovo premostil, če bo jezika uporabljal v vsakdanjem življenju in imel dobre zglede. Mešanje jezikov ni nujno znak pomanjkanja znanja, temveč je lahko uveljavljen komunikacijski slog, ki ga uporabljajo tudi dvojezični govorci z visoko izobrazbo. Odrasli menimo, da otroci usvajajo drugi jezik z veliko lahkoto, v resnici pa gre za znaten umski in čustveni napor. Občasen stik ni dovolj, otrok usvoji dva ali več jezikov, le če jima/jim je dalj časa izpostavljen in če se stik ne prekine pred puberteto. Sicer pa je učenje jezikov proces, ki traja leta in leta.
Otrok usvoji drugi jezik v predšolskem obdobju, če si bodo starši to res prepričano želeli in če bo pri njih našel dober zgled; pomembni so tudi posameznikove umske in značajske značilnosti, možnost uporabe jezika v okolju in čut pripadnosti govorcem istega jezika. Osnovna sporazumevalna zmožnost, ki je bolj površinska, se razvija v dveh oz. treh letih. Za spoznavno akademsko zmožnost (sposobnost uporabljati jezik kot instrument mišljenja) pa je potrebnih od 4 do 7 let neprekinjenega šolanja. Med prednostmi dvo- oz. večjezičnosti so večja mentalna prožnost, boljši nadzor pozornosti, hitrejši razvoj možganov v otroštvu in počasnejše staranje. Nedav-
no so ugotovili, da so dvojezični govorci tudi hitrejši pri odločanju. Z večjo lahkoto se učijo drugih jezikov, "več jih poznajo, z večjo lahkoto se bodo učili še drugih, kar pa velja samo za indoevropske jezike"; poleg tega razvijajo pozitiven odnos do drugačnosti. Za razvoj teh sposobnosti mora biti otrok dalj časa izpostavljen dvema jezikoma in kulturama; pomembno je, da pridobi jezikovno znanje in veščine, ki so potrebni za opismenjevanje, že v vrtcu; obravnavo zahtevnejših vsebin bo nadgradil na višji šoli in v nadaljnjem izobraževanju.
O šolah s slovenskim učnim jezikom v naši deželi je Susanna Pertot navzočim (med temi je bilo kar nekaj italijanskih staršev otrok v naših šolah, ki so v razpravi radi marsikaj vprašali) povedala, da so ključnega pomena za ohranjanje, razvoj in posredovanje jezika ter kulture določene jezikovne skupnosti. Poučevanje temelji na italijanskih državnih učnih programih, otroci pa se lahko istovetijo z dvema jezikoma in kulturama, kar je dodana vrednost v njihovem življenju. / D D
STALNO GLEDALIŠČE
Nova produkcija SSG
Jean-Baptiste Poquelin Moliere
režija: Samo M. Strelec
\l ponedeljek, 23. januarja ob 20.30
v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici
V GLEDALIŠČE Z AVTOBUSOM...
19.00 P0UANE - PRI GOSTILNI NA AVTOBUSNI POSTAJI 19.05 DOBERDOB - NA TRGU SV. MARTINA 19.10 R0MJAN - PRI ŠOLI V ULICI CAPITELLO 19.15 TRŽIČ- ULICA SAN POLO PRI BOLNICI 19.25 ŠTIVAN- PRI KRIŽIŠČU NA AVTOBUSNI POSTAJI 19.35 JAMLIE- NA AVTOBUSNI POSTAJI 19.45 GABRJE - NA AVTOBUSNI POSTAJI 19.50 S0V0DNJE-BLIZU LEKARNE NA AVTOBUSNI POSTAJI
Po predstavi bo avtobus odpeljal izpred gledališča
PIKA NA (PESM)I Majda Artač Sturman
Predhodna rezervacija ni potrebna.
Vstopnice bodo na voljo na dan predstave pri blagajni KC Lojze Bratuž
Da, tako sem rekel, bratje: ni je v soncu, ni je v vetru, ni v valovih je nemirnih, v krepkih dušah je usoda.
Oton Župančič (1878-1949)
Gospa, zvesta bralka rubrike, mi je še v predprazničnem času v pogovoru namignila na verz iz zgornje pesmi. Morda jo spominja na šolska leta. Res jo je najti med gradivom šolskih učbenikov in v izboru mladih bralcev, ki z Župančičevimi pesmimi polnijo in bogatijopo svojem okusu razne spletne strani. Ze spet splet, bo morda kdo rekel. Res, danes ni treba brskati po pesniških zbirkah, da najdeš besedilo pesmi. Je pa vključena tudi v odlično antologijo Od realizma do moderne, ki sta jo za višje srednje šole sestavili Lojzka Bra-
sniku izhodišče za življenjsko izpoved, ki jo polaga na srce ljudem. Sporočilnost verzov se na začetku razpenja kot jadra, jadra v geminaciji, zavalovi kot hrepenenje duše (izraz se ponovi kar trikrat), se pne med dve štirivrstičnici, kjer zaman iščemo rimo. In vendar je pesem zelo melodična. Ponosni pesnik - car višin - se spusti na morsko gladino v spoznanju, da usoda domuje v krepkih dušah, in njegova misel se umirjeno zoperstavi nemirnim valovom v zgoščeni povednosti slovanske antiteze.
"... ni je v soncu, ni je v vetru, ni v valovih je nemirnih, v krepkih dušah je usoda. "
Jadra
Jadra, jadra po gladini, mnogo krepkih duš pod njimi, z vsakim jadrom hrepenenje, z vsako dušo je usoda.
tuž in Marija Pirjevec.
Župančič je svetel, mladostno zagnan in naprožen v višave. Župančič je zame predvsem elan vital, življenjski naboj, po-
leg monumentalne Dume so mi pri srcu nekatere njegove ljubezenske, zelo povedne za današnji krizni čas pa so njegove krajše pesmi, gesla, epigrami. Očarljive so njegove otroške, očarljive so uganke. Zupančič je tudi naše otroštvo. A pojdimo k pesmi sami! Pesniško pogosto uporabljena podoba jadra nudi pe-
Župančičev optimistični poziv je nadvse primeren za današnji čas. Njegova človečanska vizija in vsesplošna pesniška čuječnost prenikata iz tiste osrednje, zelo povedne besede, iz zvalnika bratje, s katerim nagovarja vse, ki želijo prisluhniti čarobni pesniški besedi. Zelo si želim, tako kot vsi, da bi bilo leto, ki je pred nami, bolj prežarjeno s svetlobo, z zaupanjem in močjo krepkih duš.
NOVI
Kratke
Pričevanja o Angeli Vode
V ponedeljek, 23. januarja, bo redni večer Društva slovenskih izobražencev v Trstu namenjen ogledu dokumentarnega filma Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode ter razgovoru z avtoricama scenarija Alenko Puhar in Majo VVeiss, ki je film tudi režirala.
Dokumentarec, kije nastal v produkciji TV Slovenija in je doživel premiero 12. decembra v Ljubljani, je nastajal od leta 2007, vzporedno z igranim filmom Skriti spomin Angele Vode, ki gaje VVeissova posnela leta 2009 po scenariju, ki ga je napisala skupno z Alenko Puhar in Ano Lasič.
Avtorici sta intervjuvali vrsto prijateljev in znancevjavne delavke, pisateljice in večkratne politične preganjanke Angele Vode (1892-1985). Trinajst pomenljivih pričevanj o protagonistki in njenem težkem času sta vgradili v dokumentarec.
Gre za tretje pomembno dejanje v prizadevanju Alenke Puhar, da bi ovrednotila lik in delo pozabljene Angele Vode. Že leta 2004 je pod naslovom Skriti spomin objavila njene iskrene in kritične spomine, ki jih je pisala skrivaj v letih 1960-70 in so ostali v rokopisu. Gre za zgodbo predvojne komunistke in feministke, publicistke in aktivistke Osvobodilne fronte, ki je svoj idealizem in premočrtnost drago plačala. Iz partije sojo izključili, ker je leta 1939 obsodila pakt Hitler-Stalin, med vojno sojo Italijani zaprli, Nemci pa poslali v koncentracijsko taborišče Ravensbruck. Njene povojne kritične ocene totalitarnega sistema so jo leta 1947 spravile med obsojence na montiranem Nagodetovem procesu. Do leta 1953 je životarila po zaporih, na prisilnem delu, vsamici. Skoraj do smrti je potem v Ljubljani živela kot “ne-oseba”. Knjigo sta v Društvu slovenskih izobražencev jeseni 2004 predstavila Alenka Puhar in zadnji živi obsojenec na Nagodetovem procesu prof. Ljubo Sire, ki tudi v dokumentarcu, ki bo na sporedu v ponedeljek, nastopa kot pričevalec.
Prvi italijanski župnik na Katinari
Kanoniku Koscu, kije bil Ukmarju za zgled, Leilerju, kije povabil k Sveti Trojici v tridesetih letih Toneta Kralja in je bil ustreljen v Ljubljani, Piščancu, ki je pretrpel Dachau, pesniku Miklavcu in
Žužku je nasledil nov župnik. Tržaški škof, nadškof Giampaolo Crepaldi, je takoj po Žužkovi smrti pred meseci imenoval mladega patra Gina Masiera in patra Ivana Ropreta za župnika na Katinari. Masiero je župnik moderator. Je pa tudi Ropretov redovni predstojnik v bližnji italijanski župniji sv. Marka na Reški cesti, ki jo upravljajo zakramentinci. Na začetku leta je tako nadškof tudi javno umestil Masiera. Cerkev na Katinari je bila ob bogati slovesnosti nabito polna kot še nikoli z verniki italijanske narodnosti, ki so z velikim navdušenjem pozdravili tržaškega škofa in novega italijanskega župnika, ki prihaja iz sosednje fare. Ob koncu meseca, na zadnjo nedeljojanuarja bo msgr. Crepaldi javno umestil za župnika tudi patra Ivana Ropreta. Dobro bi bilo, da bi tudi Slovenci iz Lonjerja, s Katinare in iz Rovt pa s celotnega območja, ki zajema tudi osnovno in srednjo šolo na Katinari, pokazali zavzetost za ohranjanje skupnosti. Slovenska šola na Katinari ima 220 let tradicije! Morda bi morali pokazati vsaj nekoliko skrbi za utrditev razmajanega ravnovesja po hudih valovih, ki se že desetletja zaganjajo v našo skupnost. Gradnja ogromnih stanovanjskih “falansterjev” na Melari, bolnišnice na Katinari, prepletanje velikih cestnih povezav na območjih, kjer se je pred manj kot pol stoletja še vila procesija na Telovo, ustanovljene so bile tudi nove župnije: Sveta Trojica pa je še ostala domača. Občestvo je ostalo zvesto, čeravno je usihala prisotnost ob staranju prebivalstva in odsotnosti mladih, dvema šolama navkljub. Cerkveni pevski zbor redno in s požrtvovalnostjo vadi. Občestvo seje že lepo navezalo na patra Ropreta in ga zelo podpira. Valovi pa se utegnejo zgrniti tudi na Sveto Trojico, kljub nekaterim pozitivnim znakom. Med temi je gotovo obujena zavzetost mladih s tega območja. Tako je zbor Tončka Čok pod vodstvom Manuela Purgerja imel v objemu Kraljevih slik tudi letos res edinstven božični kocert. Odpravimo malodušje ob evangeljski budnosti in pripravljenosti! Nadškof Crepaldi bo pri slovenskih vernikih na Katinari v nedeljo, 29. januarja, ob 9. uri.
Hospice Adria Onlus / Kako naj se soočamo z izgubo drage osebe?
Hospice Adria Onlus v sodelovanju s CSV-Centro servizi volontariato FVG (Centrom za prostovoljne dejavnosti FJk) prireja v petek, 20. januarja, ob 17. uri, v prostorih CSV - Centroservizi Volontariato, ki so v Galleriji Fenice, 2 (3. nadstropje), predavanje, namenjeno mladim, z naslovom Kako naj se soočamo z izgubo drage osebe? Predavanje bo namreč potekalo v sklopu workshopa o žalovanju, na prvem srečanju bo predavala mlada psihologinja in psihoterapevtka dr. Marzia Rucli.
Združenje Hospice Adria Onlus že vrsto let spremlja bolnike v zdravstvenih ustanovah in na domovih. Med nalogami prostovoljcev Združenja je tudi skrb za psihološko pomoč pri žalovanju. Prav zato je še kako pomembna finančna pomoč, ki ga Center za prostovoljne dejavnosti FJk ponuja Združenju Hospice Adria Onlus: na podlagi te podpore lahko prostovoljna ustanova prireja predavanja, ki zadevajo na primer pomoč za premostitev žalovanja, pa tudi seminarje, konference in skupinsko delo s psihologom.
Na tej podlagi je tako stekel letošnji projekt, ki predvideva predvsem sodelovanje z mladimi oziroma šolsko mladino. Smrt družinskega člana, a tudi prijatelja ali včasih celo sošolca, lahko doleti marsikaterega mladega človeka. Namen načrta je namreč nuditi šolskemu okolju možnost, da načne tematiko, ki nam ga mediji žal še prevečkrat brutalno in neusmiljeno vsliljujejo.
M Gost je bil Robert Louvin
O prihodnosti evropskih manjšin
Kako se spopada naša slovenska manjšina z vsakdanjimi težavami in kako se poslužujemo svojih pravic? Smo se že kdaj primerjali z drugimi manjšinami? Na primer, koliko vemo o manjšini v Dolini Aoste? Na ta in druga vprašanja je v Društvu slovenskih izobražencev na prvi letošnji ponedeljkov večer odgovarjal Robert Louvin, ugleden javni delavec iz Doline Aoste. Z odvetnikom, doktorjem ustavnega prava, univerzitetnim profesorjem primerjalnega javnega prava in politikom, ki je prisotnim približal problematike manjšin v Italiji in Evropi, se je pogovarjal Ivo Jevnikar.
Tako se je Louvin, ki se ukvarja s pravicami svoje in drugih manjšinskih skupnosti v frankofonskem svetu že od mladih let, naj-
prej poglobil v realnost manjšine v Dolini Aoste. Sam je mnenja, da se na časopisnih straneh pojavljajo samo novice o nesrečah v gorah ali morebitnih težavah, ne pa o vsakdanjem življenju tega lepega kraja. "Smo hiperzavarova-
na manjšina z zakonskega vidika. Imamo svoje šolske in kulturne institucije".
Po njegovi oceni se je najbolj ohranilo narečje, francoski jezik pa je utrpel največ škode, ker je Dolino Aoste zajel velik val priseljevanja. Danes sestavlja avtohtona valdostanska manjšina manj kot polovico prebivalcev. Francosko govoreča skupnost v avtonomni deželi Doline Aoste šteje 125 tisoč prebivalcev in se je zelo postarala. Vsako leto se tja priseli tisoč novih prebivalcev, zato manjšina išče neko novo ravnotežje. Stranka Union Vald6-taine je gibanje, ki je povezovalo laične, katoliške in napredne tokove. Od nekdaj je predstavljala del prebivalstva, dokler ni leta 2003 postala večinska stranka, ki je v sebi združevala različne poglede, a s skupnim ciljem načrtovanja in delovanja. Moč se je še stopnjevala z avtonomijo in finančnim prispevkom.
Robert Louvin je politik, ki je začel v mladinskem gibanju Je-unesse Valdotaine, nato pa se angažiral v stranki Union Valddtai-
ne. Tri mandate je bil deželni svetovalec, odbornik za šolstvo in predsednik deželnega sveta. Leta 2005 je zaradi hudih razhajanj v stranki s somišljeniki zapustil Union ValdStaine in ustanovil novo avtonomistično gibanje z imenom ALPE. To je kratica za avtonomijo, svobodo, sodelovanje in ekologijo. Tokratni govornik je podčrtal pomen jezika, ki se v njegovi deželi povezuje tudi z ekologijo; avtonomija pa se veže na varovanje jezikovne posebnosti. V občinskem svetu je zastopal to gibanje tri leta, od 1. 2008 pa je postal ponovno deželni svetovalec.
Govornik v Peterlinovi dvorani je prisotnim ob koncu večera razgalil svoje prepričanje o treh novih silah, ki se krepijo in želijo spremeniti podobo Evrope: to so škotska, flamska in katalonska manjšina. Poslušalci so z veseljem razpravljali z Louvinom še o narečjih, dvojezičnih šolah, ki imajo različen princip in razpored ur od naših, o odnosih s Francijo in še bi lahko naštevali.
Šin
Prireditev Primorci beremo
Gost Miha Mazzini prvič v Trstu
NARODNI DOM
Scenarist, režiser, pisatelj, kolumnist, računalničar, prejemnik številnih slovenskih in mednarodnih nagrad Miha Mazzini je bil pretekli četrtek slavnostni gost končne prireditve Primorci beremo, ki je bila v Narodnem domu.
Projekt je letos potekal v desetih primorskih knjižnicah, in sicer v sežanski, tolminski, izolski, novogoriški, piranski, bistriški, koprski, idrijski, ajdovski in tržaški. Kdor je pristopil k sodelovanju, je v obdobju od 9. junija do 20. novembra letos izbral iz seznama knjig slovenskih avtorjev naj manj pet proznih del in eno pesniško zbirko ter jih prebral in za vsako izpolnil bralno znamenje z mnenjem in oceno knjige. Ksenija Majovski, ki je poleg Gabrijele Caharija zaposlena kot
knjižničarka Narodne in študijske knjižnice, je prisotne toplo pozdravila in uvedla večer s predstavitvijo letošnjega gosta: "Lani smo gostili novinarja, letos pa smo se odločili za sodobnega slovenskega pisatelja, ki prvič nastopa v Trstu, kot nekoč Ivan Cankar". Nato je besedo prevzel absolvent slovenistike Martin Lis-siach, ki je vodil pogovor s pisateljem Mazzinijem in dejal, da ga je pravzaprav težko opredeliti. Sam Mazzini se je o sebi tako izrazil: "V principu sem pripovedovalec zgodb". Poleg tega je o svojih koreninah razkril, da je njegova stara mama bila poročena z Italijanom, in sicer z vnukom slavnega Mazzinija.
Pisatelj je odraščal na Jesenicah, v tedanji Jugoslaviji. Na vprašanje, kako je tedaj doživljal rodno
državo, je odgovoril, da je kot otrok imel toliko težav v ožji okolici, da drugih sploh ni opazil. Jugoslavija je bila takrat mešanica vseh narodov, Jesenice pa so imele glavno ulico, korzo, po katerem so se vsi sprehajali. "Ko sem potem odšel študirat v Ljubljano, sem se čudil, ker tam sploh ni bilo ljudi, ki bi se sprehajali, Ljubljana je bila dobesedno prazna". Kot otrok se je opisal za zelo naivnega, saj je z veseljem napisal prvo zgodbo za honorar. Ko pa je prejel nakazilo, se je zavedel, da od tega ne bo živel. Tako se je zadnji trenutek odločil za študij računalništva. "To je bila zelo dobra odločitev, ker mi je omogočila samostojnost. Še bolj pa sem vesel, ker nisem odvisen od državnega denarja”.
Po Mazzinijevem mnenju se pisatelji ne smejo strinjati s kritiki, saj človeški možgani ne prenesejo realnosti, ker je "zelo nevarna zadeva". Tako se tudi junaki, ki nastopajo v Mazzinijevih delih, borijo za realnost. Pisatelj je prisotnim razložil, da nam "starši programirajo nevronske povezave
do petega leta, glede na okolje, vrstniki nas programirajo v puberteti, okrog petindvajsetega leta pa se zgodi nekaj čudnega, kar traja do tridesetega leta. V tem obdobju imamo čas, da pogledamo, kar smo dobili od staršev in prijateljev, in se odločimo, kaj bomo obdržali. Po tridesetem letu, biološko gledano, so naši predniki že imeli vnuke".
Ob koncu prireditve je Ksenija Majovski predstavila letošnji projekt Primorci beremo v številkah. V Trstu ga je začelo 47 bralcev, končalo pa 32, od katerih je bilo 30 žensk in samo dva moška. Skupno so prebrali okrog 320 knjig. Za uspešno sodelovanje so prejeli priznanje in knjižno nagrado. Gospa Pierina Furlan iz krožka KRUT je prisotnim predstavila še presenečenje, in sicer mlada Julija je iz vrečke izžrebala listek z imenom srečneža, gospoda Konstantina Cupina, ki si bo 4. februarja 2012 brezplačno ogledal razstavo Ekspresionizem v Vili Manin s slovenskim vodenim ogledom v režiji krožka KRUT.
Metka Šinigoj
S1. strani
Ali je res
Sooblikovalci debatnega večera so poskušali številnim poslušalcem predstaviti svoja stališča glede predloga, ki ga je v Narodnem domu zagovarjal sam predsednik družbenopolitičnega društva Edinost prof. Samo Pahor. Predlog o predstavništvu lahko po njegovem mnenju reši manjšino prihodnjih zagat, v katere bi jo lahko spravila dvolična politika italijanske države. Slo bi za izoblikovanje posebnega organa posvetovalne narave, ki bi po načelu 'o Slovencih naj odločajo Slovenci' določalo strateške prioritete slovenske narodne skupnosti: "Tovrstno zastopstvo ne bi nikakor nadomestilo vloge, ki jo danes imajo znotraj manjšine krovni organizaciji in politične stranke", je pojasnil prof. Pahor. Gabrovec je bil v svojem razmišljanju prepričan, da je v manjšini dozorela želja po takem organu, ki ga je svoj čas sredi 90. let že predlagala SSk. "Naši ljudje zahtevajo, da nekdo odloča", je dejal. Njegov kolega na deželi Igor Kocijančič je kot pogoj za suvereno delovanje organa navedel široko podporo in spoštovanje določenih pravil. Predsednik SKGZ Rudi Pavšič je povedal, da je njegova stran bila vedno pripravljena sodelovati
• ••
"pri vseh pobudah, ki bi racionalno rešile vprašanje manjšinske zastopanosti". V letih je SKGZ predlagala marsikatero tovrstno varianto (na primer Zvezo Slovencev), ki pa je naletela na odpor. "Najbrž so bili nasprotniki naših pobud mnenja, da bi se v takem organu znašli v manjšini", je bil sarkastičen Pavšič. Predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka je prisotnost številnega občinstva ocenil
za jasen pokazatelj tega, da ta tema zelo zanima pripadnike slovenske narodne skupnosti v Italiji. Štoka je izhajal iz političnega delovanja nekdanjega poslanca Engelberta Besednjaka in razmišljal o nesmiselnosti politične razpršenosti manjšincev: po istem ključu je zato ocenil centripetalne težnje k enotnosti, ki ga ima predlog društva Edinost. Po mnenju predsednika Štoke so v peticiji
pomembni zlasti členi, ki zadevajo sestavo skupščine in izvršni odbor: "Pomemben je tudi člen, ki govori o rotaciji vodstva. Slovenska manjšinska koordinacija (Slo-mak) je namreč v težavah ravno zaradi nespoštovanja tega načela in določila". Pavšič je obenem izrazil prepričanje, naj ima organ nekaj več kot posvetovalno vlogo: naj bi torej imel jasno odločilno funkcijo, drugače bo postal "neke vrste tretja krovna organizacija: rad pa bi imel jasno pred
sabo, katere pristojnosti naj bi to telo imelo, šele nato bodo mogoči pogovori o njegovi sestavi", je dejal. Izhodišče za nadaljnje pogovore je videl v soočanju med sedanjim predstavništvom in svetom manjšine na deželi, ki združuje 500 osebkov slovenske narodne skupnosti. Štoka je soglašal z odločitveno vlogo telesa, dodal pa je še, da italijanska manjšina že razpolaga s podobn-
im organom, ki na primer izvoli predstavnika v slovenski parlament: "Nastanek našega skupnega predstavništva pa bo mogoč le v primeru, da bodo naša soočanja potekala v umirjenem slogu, kot to počenjamo nocoj".
Dokaj hladen do predloga duštva Edinost je bil predstavnik DS Ste-fano Ukmar. Razmišljal je namreč o tem, da se je nekdanji koncept manjšine v sosledju družbenih faktorjev (asimilacija, dea-similacija, mešani zakoni itd.) v zadnjih desetletjih močno spremenil in razširil. Novo telo bi potemtakem delilo pripadnike v dve kategoriji: "Na Slovence, ki so vpisani v seznam, in na Slovence, ki se vanj niso prijavili". Zaskrbljeno je obenem ocenil telo, ki bi dodatno bremenilo že itak skopa finančna sredstva, namenjena manjšini: ta mora zato svojo strukturiranost poenostaviti, ne pa je še bolj zakomplicirati. Gabrovec je v sklepnem delu okrogle mize še enkrat poudaril, da gre zgolj za predlog, za osnutek, ki naj v soočanju znotraj manjšine dobi dokončno podobo: "V tem letu, pred volilno kampanjo, bova s kolego Kocijančičem ta izhodiščni predlog dopolnjevala na podlagi pogovorov z ostalimi manjšinskimi osebki". V upanju, da bo pripadnik manjšine v prihodnji zakonodajni dobi imel dovršen dokument za zakonski predlog.
NOVI
Božični koncert ZCPZ
Vsakoletno obnavljanje glasbenega dogodka
STOLNICA SV. JUSTA
Januarski koncert Zveze cerkvenih pevskih zborov je vsako leto za mnoge ljubitelje zborovske glasbe slovesno in hkrati prisrčno slovo od božičnih praznikov. Tudi letos je slovenska pesem zazvenela v tržaški stolnici svetega Justa v sončnem, zimskem nedeljskem popoldnevu, ki je morda zvabil nekatere na sprehod ob obali, a ni odvrnil širokega jedra zvestega občinstva od lepe tradicije. Predsednik ZCPZ Marko Tavčar je na poseben način pozdravil predstavnike verskih in političnih oblasti, ki so se odzvali vabilu, in je poudaril vztrajnost prirediteljev pri vsakoletnem obnavljanju tega glasbenega dogodka.
Za letošnjo izvedbo so si organizatorji zamislili program, v katerem so imeli osrednjo vlogo mladi pevci in ustvarjalci. Z vrsto krstnih izvedb je obogatil tudi božično mladinsko literaturo z novimi skladbami. Skrb za vrednotenje slovenskega, krajevnega potenciala je od ustanovitve ena od vodilnih smernic Zveze, ki je tudi tokrat pokazala pozornost do območja, v katerem deluje. Protagonist koncerta je
Glasilo rojanske župnije Med nami izhaja štirikrat letno. Zadnja številka je izšla ob Božiču. Uglašena je seveda na Božič: na začetku najdemo božično in novoletno voščilo ro-janskega dušnega pastirja msgr. Franca Vončine, ki med drugim opozarja, da bo leto 2012 za župnijo zelo pomembno, saj bodo v Rojanu praznovali 150-letnico posvečenja župnijske cerkve sv. Mohorju in Fortunatu. Sledi zapis Bojane Don z naslovom Božič v Bardu, v katerem se spominja na leto 1976, ko se je zemlja v naši deželi tresla. Avtorica Uča Trobec nudi v zapisu Tudi to je Božič... nekaj vedno zanimivih utrinkov iz božične tradicije: piše namreč o božični zvezdi, lončnici, ki krasi naše domove v božičnem času, o brinu, ki so ga včasih uporabljali kot božično drevesce. Nekaj besed namenja tudi najbolj
bil združeni mladinski zbor, ki je nastal projektno iz priložnostnega sodelovanja najstnic iz vrst mladinskih zborov Igo Gruden iz Nabrežine, Ladja iz Devina in Vesela pomlad z Opčin. Nove priredbe za zbor in instrumentalno skupino petih božičnih skladb je poskrbel
tržaški skladatelj Aljoša Tavčar, namesto veznega teksta ali govora pa je Aleksij Pregare podal izbor poezij božične vsebine priljubljenega domačega pesnika Aleksandra Furlana.
Za pozdrav so uvodoma zapeli že dolgo let združeni pevci zbora ZCPZ, ki nastopajo kot predstavniki krajevnega cerkvenega zborovstva. Zborovodja Edi Race je izbral tri zelo znane božične pesmi Sattnerja, Riharja in
znani, priljubljeni in gotovo najbolj peti pesmi Sveta noč. Sledita zapisa Mire Kermec December, v katerem obuja spomine na čase, ko so pred Božičem doma kuhali žganje, in Aleksandra Korošica z naslovom Mah: nabiranje maha je še danes tradicija, taka, ki se prenaša iz roda v rod.
Drugi del brošure se začenja s kratkim zapisom lanskega zadnjega romanja Rojančanov k Sveto-gorski Kraljici. Temu sledi Misijonski kotiček: nekaj besed je namenjenih srečanju, ki je bilo v Finžgarjevem domu na Opčinah s p. Osvaldom Scottijem, nekaj informacij oz. pozdravov pa pošiljajo p. Vladimir Kos iz Japonske, s. uršulinka Polona Švigelj iz Senegala in g. Danilo Lisjak iz Ugande. Ob božičnem voščilu se Franc Saksida zahvaljuje za znamke, ki jih je prejel za misijonske potrebe.
Vavkena, ki jih večina zborov redno poje na domačih korih in jih cerkveni pevci ravno zaradi tega doživljajo in podajajo na najbolj sporočilen način. Prvi in drugi del koncerta so povezali člani pihalnega kvarteta Nomos, za katere je član skupine, fagotist Aljoša Tavčar,
napisal priredbi iz znane Handlove suite Glasba na vodi. Instrumentalna medigra je bila posrečena zamisel, ki bi jo bilo vredno v prihodnje izkoristiti tudi v večji meri, saj al-ternacija točk lahko dodatno ovrednoti in poveča pozornost do pevskih točk ter prijetno povezuje koncertno celoto. Instrumentalni in pevski izrazi so se združili v drugem delu koncerta, ko so se pihalnemu
V Marijinem domu v Rojanu so imeli konec leta dve zanimivi prireditvi. Prva je bila 20. novembra z naslovom Moda iz baula in je bila posvečena aleksan-drinkam. Zgodbe Slovenk, ki so odhajale v Aleksandrijo in tam delale kot dojilje, je uprizorila Dramska skupina Društva žena iz Prvačine. Prava dragocenost so bila originalna oblačila aleksan-drink, ki jih društvo ljubosumno hrani. Večer je popestril še duo Janko in Valentina Zorn s pevko Lauro Budal. Dne 18. decembra pa so v dvorani Marijinega doma imeli koncert božičnih pesmi. Nastopali so Otroški pevski zbor Kraški cvet, ki ga vodi s. Karmen Koren, Mlajša dekliška skupina Vesela pomlad z Opčin pod vodstvom Andreje Štucin, ki je vodila tudi Vokalno skupino Tamariska iz Izole. Prireditev je povezovala Giorgina Pisani. Nastopila sta tudi recitatorja Boštjan Petaros in Veronika De Luisa, člana otroške igralske skupine Finžgarjevega doma, katere mentorica je prof. Lučka Susič. Ob tej priložnosti je Misijonski krožek Rojan pripravil dobrodelni božični sejem. Izkupiček je bil na-
kvartetu pridružili priložnostni godalni kvartet, organist Tomaž Simčič in Združeni mladinski zbor. Marja Feinig, Andreja Štucin in Mirko Ferlan so pripravili pevce za nastop, skupne vaje združenega zbora in nastop na božičnem koncertu pa je vodil Ferlan. Ekipno delo je bilo kakovostno, saj so pevke zapele ubrano, enotno, ritmično natančno. K dobremu počutju so pripomogle tudi dopadljive Tavčarjeve priredbe, ki so ujele svežino mladostne govorice in svetle božične vtise skladb Ačka, Mava in Adamiča. Program je dopolnila še izvedba priredbe Vavkenove Pastirci, kam hitite mladega goriškega avtorja Patricka Quaggiata.
Milina dekliških glasov, zvočni lesk glasbil, prisrčne melodije, izvirnost in hkrati domačnost programa, primerno trajanje celote so bili aduti letošnjega januarskega, božičnega koncerta Zveze cerkvenih pevskih zborov, ki tudi tokrat ni bil "eden od toliko" božičnih koncertov, temveč vsebinsko bogat, tradicionalen dogodek, po katerem bodo ostali ne samo spomin na lep popoldan in radijski posnetek, a tudi uporabne skladbe, ki bodo tudi v prihodnje bogatile koncertne sporede mladinskih zborov.
PAL
menjen slovenskim misijonarjem.
Iz glasila izvemo, da Društvo Ro-janski Marijin dom skrbi tudi za stavbo Marijinega doma in da je 20. novembra pri maši v Rojanu pel Cerkveni pevski zbor Sv. Jernej z Opčin, ki ga vodi Janko Ban, 18. decembra pa Cerkveni pevski zbor iz Devina pod vodstvom Hermana Antoniča. Sledijo še obvestila, čestitke, sožalja in darovi.
Na zadnji strani glasila je voščilo za Božič in novo leto Društva Ro-janski Marijin dom.
Za konec še to: kot je pod voščilom zapisano, je glasilo Med nami tiskano "v lastni režiji". Naj to pojasnilo nikakor ne zavede bralca, saj je vsebina zanimiva, predvsem pa dragocena zato, ker priča o bogatem verskem in kulturnem udejstvovanju rojanskih vernikov, ki skrbijo za ohranjanje slovenske besede in identitete v tej mestni četrti. Zavedamo se, da je to danes vedno težje početi, zato namenjamo članom društva in vsem, ki jim pomagajo, naše iskrene čestitke za opravljeno delo in spodbudo za vse, kar bodo še storili.
Obvestila
Združenje prostovoljcev Hospice Adria-Onlus v sodelovanju s CSU (Centrom za prostovoljne dejavnosti FJK - Centro servizi volonta-riato FVG) vabi na predavanje v sklopu projekta in vvorkshopa za mlade Kako naj se soočamo z izgubo drage osebe, ki bo v petek, 20. januarja 2012, ob 17. uri v prostorih CSV - Centro servizi volontariato, Galleria Fenice 2 (3. nadstropje). Predavala bo psihologinja in psihoterapevtka dr. Marzia Rucli. Za informacije: tel. št. 3283717147 in 040 421880 (tel. tajnica), e-mail marziarucli@gmail. com.
Mladi v odkrivanju skupnih poti in Slovenski kulturni klub vabijo v petek, 20. januarja, ob 18. uri v Peterlinovo dvorano, ul. Donizetti 3, na slovesno nagrajevanje zmagovalcev likovnega, fotografskega in literarnega natečaja za mlade. Na programu bo odprtje razstave likovnih in fotografskih del ter recital odlomkov literarnih prispevkov (v izvedbi gledališke skupine SKK). Sponzorji prireditve so: ZKB, Draguljarna Malalan (Opčine) in založba Mladika.
Društvo Finžgarjev dom -Gledališče mladih izvajalcev vabi v petek, 20. januarja 2012, ob 20. uri v Finžgarjev dom na gledališko
Slovo od Božiča. V režiji prof. Manice Maver bodo nastopili dijaki srednjih šol Kosovel (Prosek) s prizorom “Ta grozna angelska mladina” in Cankar (Sv. Jakob) s prizorom "Posebna ponudba". Zveza cerkvenih pevskih zborov - Trst in župnija Rodik vabita na spominsko sv. mašo ob 20-letnici smrti skladatelja Ubalda Vrabca, ki bo v župnijski cerkvi v Rodiku v nedeljo, 22. t. m., ob 15.30. Vponedeljek, 23. januarja, bosta v Društvu slovenskih izobražencev v ul. Donizetti 3 v Trstu na sporedu dokumentarni film Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode in razgovor z Alenko Puhar ter Majo VVeiss. Obe sta napisali scenarij, Weissova pa je film tudi režirala. Začetek ob 20.30.
Svet slovenskih organizacij obvešča, da bo zasedanje Deželnega sveta v sredo, 25. januarja 2012, ob 18.00 v prvem sklicu in ob 19.00 v drugem sklicu. Deželni svet bo potekal v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. Potovanje z Novim glasom na Sicilijo bo od 20. do 26. aprila 2012. Odhod z letalom.
Darovi
Za društvo Rojanski Marijin dom daruje Annamarija Volk Zlobec 50 evrov.
Slovenski visokošolski sklad Sergij Tončič
Podeljevanje štipendij in podpor za akademsko leto 2011/2012
Slovenski visokošolski sklad Sergij Tončič je v novembru razpisal natečaj za štipendije in podpore za redne študente iz Furlanije Julijske krajine, ki se izobražujejo po dodiplomskih ali podiplomskih visokošolskih programih, ki so pomembni za slovensko skupnost v Italiji.
Odbor sklada je pregledal dokumentacije prosilcev in je med tistimi, ki so izpolnjevali pogoje v skladu z razpisom, izbral tri kandidate za štipendije in devet za podpore.
Štipendije in podpore sklada Sergij Tončič bodo javno izročene dobitnikom v ponedeljek, 23. januarja 2012, ob 17.30 v Slovenskem dijaškem domu Srečko Kosovel, ul. Ginnastica 72.
Tretje leto Nagrada Nadja Maganja
Nagrada Nadja Maganja doživlja letos tretjo izvedbo. Nagrado so ustanovili Društvo Sv. Egidija Furlanije Julijske krajine, Društvo slovenskih izobražencev, Slovenska skavtska zamejska organizacija ter družina Nadje Maganja Jevnikar (1951-2006). Nagrado organizatorji namenjajo ženski, ki jo odlikujejo vrednote, ki so označevale življenje in delo Nadje Maganja - vera, ljubezen do zgodovinskega in znanstvenega raziskovanja, intelektualno delo, pisanje kot sredstvo za sporočanje lastne izkušnje in mnenja, skrb za bližnjega, volja do ekumenskega in medverskega dialoga, pedagoško delo, solidarnost z revnimi in potrebnimi, varstvo človekovih pravic, trdno prepričanje o nuji priznanja etičnih vrednot ne glede na javno mnenje ali veljavno ideologijo.
Do 21. januarja 2012 lahko organizacije, ustanove ali posamezniki posredujejo predloge za letošnjo nagrado ženski ali skupini žensk na elektronski naslov: premionagradanm@libero. it.
Tiskovna konferenca, na kateri bo znano ime letošnje nagrajenke, bo v ponedeljek, 13. februarja 2012, ob 11.00. Podelitev nagrade pa bo potekala v ponedeljek, 27. februarja 2012, ob 20.30 v Peterlinovi dvorani v Trstu, na sedežu Društva slovenskih izobražencev (ul. Donizetti 3).
Kdor želi prispevati v sklad Nagrade Nadja Maganja, lahko to stori s pologom na tekoči račun:
Comunitg di Sant'Egidio Friuli Venezia Giulia IBAN: IT17 V020 0802 2300 0010 0887 150 BIC/SVVIFT: UNCRIT2B0PA Banca: Unicredit Banca SPA
Foto IG
iflJFJJ Društvo Rojanski Marijin dom
O zadnji številki glasila Med nami
Tomaž Šalamun: Grem, kamor me pelje jezik
Srečanje z mednarodnim fenomenom poezije
Definicije niso potrebne, prevelika analiza lahko zapelje na stranpota racionalizma, čeprav je konceptualno delo nujna sestavina ustvarjalnosti. Srečanje z velikanom sodobne poezije Tomažem Šalamunom sta pred kratkim v Narodnem domu v Trstu organizirala Slovenski klub in Skupina 85, v sodelovanju z Glasbeno matico in društvom Poezija in solidarnost ter s pokroviteljstvom
združenja Hiša literature. Polurna zamuda, do katere je prišlo zato, ker je slovenski literat čakal na št. 11 ulice Filzi, namesto na št. 14, morda ni zgolj neprijeten nesporazum. Lahko bi jo interpretirali kot del ustvarjalne igre, do katere pride tako rekoč po poti svobodnih asociacij.
Obkroženo z elegantnimi simetrijami morskih krajin Deziderija Švare, ki do konca leta razstav-lja niz slik iz zbirke Marine prav v ga-
leriji Narodnega doma, se je številno občinstvo udomačilo ob izjemni karizmi in vrelcu življenjske energije Tomaža Šalamuna. Po glasbenih minutah ob spremljavi violončela Andrejke Možina in glasu Kristine Frandolič je uvodne pozdrave izrazila prevajalka Daria Betocchi. Nekaj besed je spregovorila tudi predsednica Hiše literature Gabriella Valera, zadovoljna z gostovanjem tega mojstra besede v Trstu, mestu jezi-
ka, besede in dialoga, t. j. kulturne izmenjave in gostoljubja. Zatem smo uživali ob četrturnem gostem branju Šalamunove poezije. Brala sta jo avtor sam in prevajalka Patrizia Vascotto. Hipnotični dvoigri slovenskih pesmi in italijanskih prevodov je sledil pogovor s prof. Davidom Bandljem, ki je Šalamuna označil za pesnika na 360 stopinj. Tale predstavnik druge povojne generacije, danes sedemdesetletnik, je bil ideator novega tipa modernistične poezije, ki ga je prvič izrazil s politično provokativno pesmijo Duma 64 leta 1964, dve leti zatem pa s prvo zbirko Poker. Uporabljal je nov pesniški jezik, pravo polifonijo slik, preko katerega je bruhal svoje bogato no-
tranje življenje. Njegov svetovni sloves je danes izjemen. Preko 45 izdanih pesniških del je bilo prevedenih v nešteto svetovnih jezikov. Po številu prevajanih del je v ZDA na drugem mestu za Pablom Nerudo.
Beseda je tekla o njegovem zgodnjem konceptualnem ustvarjanju in politično negativnih odzivih na njegovo pesnikovanje sredi Jugoslavije šestdesetih let. V luči dekadentne buržoazije ga je komunistična oblast zaprla in obsodila na dvanajst let, on pa je rekel: ne! Sedel je pet dni. Odprl je prostor za slovenski modernizem v ZDA, kjer tudi uči in dela. Že zgodaj je prerastel vplive eksistencializma in nadrealizma in se je pod motivacijo lika Daneta Zajca
prepustil notranjemu glasu. Šalamunov vpliv na mlado svetovno pesništvo je brezmejen, sam pa ne ve, kam bi se postavil. Piše to, kar sliši, tako, kot je. Ne misli, a vrže iz sebe, gre v vse smeri, kamor ga notranji glas popelje. Kljub temu da je po izobrazbi umetnostni zgodovinar in obvlada formalne ter konceptualne razsežnosti poezije, pravi, da je jezik usoda. Zanjo se ni odločil, njegova poezija nima sporočila, ampak je samo to, kar je. Ukvarja se samo s pesmijo, ker bi drugače postal "le" kulturnik. Šalamun je tako produktiven, ker je delo njegova eksistencialna terapija, obmolknil je samo med letom 1989 in 1994: iz groze ne more nastati umetnost.
Jernej Šček
Četrta številka mladinske revije Galeb
Toplo praznično ozračje
Kaj prinaša mlado leto, ki v naročju zime rase, s tisoči želja začeto, kakšno bo, kadar odrase?
Tako se sprašuje Bina Štampe Žmavc v pesmici Mlado leto, ki jo je ilustrirala Alenka Sottler in leto prikazala kot drevo, ob njenem deblu pa dimnikarja, ki prinaša srečo. To je ena izmed pesmic, ki žlahtnijo četrto, 56 strani obsegajočo decembrsko številko Galeba, vso prežeto z zimskimi utrinki. Zvezdana Majhen v stihih Galebove želje si vroče želi, da bi v novem letu vladali blagostanje, strpnost, sočutje, srčnost in pravica. Z belino zimske pokrajine, obsijane z luni nim svitom, jo je opremila Mojca Cerjak. Muco, ki pozimi najraje tiči na toplem in drema, je s prisrčnimi rimami opisala Martina Legiša.
Mehko "dolgodlačko" je prikupno upodobil Štefan Turk.
Zimski motivi presevajo tudi druge Galebove brske strani.
Kuhar Škrobek Petra Ferluge na zorno prikazuje in opisuje, kako lahko iz beljaka naredimo snežinke različnih oblik, Jasna Merku' pa ponazarja, kako s črkami, številkami in napisi lahko mali risarji sestavijo risbo, ki se imenuje kali-gram. Z božičnimi utrinki so prežete tudi križanka in do-polnjevanka Vere Poljšak in Magde Tavčar ter pobarvanka in zanka za bistre oči Anje Kokalj in Daše Simčič. Mali risarji OS F. Milčinski s Katinare so Galebu poslali risbice o čarovnici Češ-minki. Ta prikupna mala čarovnica je očarala še drugošolce COŠ Pinko Tomažič iz Trebč. Lana Andolšek, drugošolka te šole, jo je lepo narisala švigajočo na oranžni metli po zvezdnatem nebu; sedaj se potepa po Gale-
bovi naslovnici. Na kar dvanajstih straneh obsegajočem kotičku, namenjenem Galebovim dopisnikom, so učenci COŠ A. Bubnič iz Milj v stripu opisali obisk finančne straže, četrtošolci OŠ F. Erjavec iz Štandreža so se razpisali o svojih babicah, njihovi vrstniki iz OŠ Josip Ribičič Sv. Jakob pa so opisali in narisali, kako so doživeli predstavitev Galebovega šolskega dnevnika. Otroci, ki obiskujejo COŠ Ivan Trinko Zamejski v Ricmanjih, so
po
slali Galebu pisemca, ki
so jih namenili sv. Miklavžu. Galebovi knjižni molji imajo v tej številki kar precej "za pod zob". V njej so nadaljevanja o Čarovnici Češminki (piše jo Tatjana Kokalj, ilustrira Daša Simčič), ki je z napisom na lesenih vratcih skušala prebivalce mesta opozoriti nase. Nejc v nadaljevanju zgodbe Pingvin Pingi Štefke Kac Marn je obljubil stricu, da bo poskrbel za komaj izvaljenega pingvinčka. Živa Pahor je vsebini pridala ilustra-
cijo. Škratek, pastir polhov, je protagonist pravljice Polhov možic, ki jo je Marjeta Zorec napisala po povesti Josipa Jurčiča Noč med slovenskimi polharji. Podrobno je orisala tudi gozdnega škrata. Pravljični prizor je s kančkom skrivnosti prikazala Katerina Kalc. Nadaljujejo se dialogi med Tinčkom in njegovimi zlatimi ribicami v zgodbi Dima Zupana, ki jo likovno opremlja Katerina Kalc. Mala osa izpod peresa Jožeta Sevljaka je ob nevarni pustolovščini v trgovini sklenila, da bo odslej zmeraj ubogala mamico. Prestrašeno oso je v ilustracijo ujela Chiara Sepin. Vesela Eli, ki je izšla iz domišljije Slavka Pregla, je šla z očkom in mamico v slaščičarno. Prizorček je ilustriral Zvonko Čoh. Med besedami, ki so že skoraj tonile v pozabo, je tudi omelo, ki je v središču tokratne pripovedi Dedek, igraj se z nami. V njej Darinka Kobal ob zelo lepih ilustracijah Magde Tavčar nevsiljivo opozarja otroke na nekdanje predmete in na takratno kmečko življenje. Nedvomno so to lepe in zanimive lekcije o slovenski preteklosti. Klarisa M. Jovanovič je tokrat izbrala kačo, ki se kar večkrat pojavlja v besednih zvezah in reklih. Simpatično lustracijo, ki ponazarja rek Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi, je dodal Veno Dolenc. Medved in miška v stripu Majde Koren in Bojana Jurca sta obiskala Škofjo Loko in odkrila, zakaj je v njenem grbu črnec. Berta Golob predstavlja Ivana Tavčarja, ki se je rodil v Poljanah 1. 1851 in je umrl na Visokem 1. 1923; tam je tudi pokopan. Med drugim je napisal Visoško kroniko, krajše zgodbe Med gorami in povest Cvetje v jeseni, ki je zaslovela zaradi po njej nastalega filma. V Tavčarjevih delih so realistično opisane različne življenjske usode.
ne
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Dve ženski
Službeno jo poznam že dalj časa. Včeraj sem jo spoznala v povsem drugačni luči. Na kratko sva kramljali o tem in onem, ko sem ji omenila svoje že nekaj let trajajoče čakanje na posvojitev šoloobveznega otroka. V tistem trenutku sva bili sami, in ko sem to izrekla, se ji je na obraz zarisal povsem nov izraz. Ravno ta izraz iskrenega veselja, njene kasnejše besede o potrebi otroka po ogromnem zalogaju družinske topline po vsem prestanem, povabilo, naj z otrokom pridem k njej na dom, po vsem tem povsem nepričakovanem vrtincu sem razumela, kaj se je v tistih nekaj minutah dogajalo med nama, predvsem pa v njej. Ni mi tega jasno izrekla, pa vendar sem globoko v sebi prepričana, da je tako: ta ženska srednjih let je bila nekoč zapuščen otrok, ki je verjetno prestal marsikatero gorje, dokler ni našel druge družine. Danes razmišljam o njenih emocijah, skušam si predstavljati, ali jo je morda tistih nekaj besed bliskovito prestavilo nekaj desetletij nazaj, v neko drugo življenje, v katerem si lahko bil vedno in edinole žrtev. Vem, da je tako, niti sama si ne znam razlagati te svoje gotovosti. Vem, ker mi tak izraz in slične besede niso bile nikoli prej namenjene, sreča v očeh tiste osebe, s katero se ne druživa, je bila tako nevsakdanja, da se je novica res morala dotakniti njene duše. Le ta razlaga lahko prizemlji njen stavek: "Zame je materinski čut nekaj, kar zaobjema veliko več kot le rojevanje otrok".
Danes razmišljam o njej, kot tudi o nas, o vsem, kar nosi človek v sebi, morda že od otroštva dalje, in ki ga zaznamuje za večno. Razmišljam o besedah te ženske, ki se tako zelo skladajo s tem,
kar mislim o svojem življenju in življenju nasploh:
"Vse ima svoj smisel, vsako srečanje, vsaka "negativnost", ki je v trenutku, ko se je lotevaš, sploh ne moreš razumeti. Njen smisel ti je morda jasen čez veliko let".
Ravno danes sem prejela elektronski dopis prijateljice iz Walesa, ki se ji je lani dogodilo nekaj zelo hudega. O tem sem na tem mestu že pisala. Po nekaj letih jo je partner (sicer ovdoveli moški s tremi najstniškimi sinovi) prosil, naj se ona in njuna skupna petletna hčerka odselita. Ljubezen naj bi se bila izpela. Sidn si je morala na vrat na nos ponovno začrtati življenje. Bliskovito hitro najti podnajemniško stanovanje, si poleg prevajanja priskrbeti še poldnevno pedagoško zaposlitev na osnovni šoli, ki jo obiskuje hčerka. In se fizično ter predvsem psihološko pobrati. S tal, ker tja je pristala. Danes berem, kakšna je: "Vsi se boje za mojo samopodobo. Vsi me sprašujejo, ali zaupam vase. Danes je moj odgovor: ne zaupam vase tako kakor prej. Zaupam vase v veliko večji meri! Danes končno vem, kdo sem, zaupam sebi, svojim občutkom in verjamem v svoje sposobnosti".
In res, to je najlepši stavek, ki bi ga lahko prejela. Izrekla ga je ženska, ki je danes zmožna zelo jasne in trezne presoje vsega, kar se ji je dogodilo, tudi svoje naivne vere v odnos, ki ni bil osnovan na obojestranstvu. Danes se zaveda svojih napak, kot tudi dejstva, da si za moža in očeta svoje hčerkice želi drugačno osebo, tako, ki bi bila zmožna resnične predanosti. Navsezadnje je verjetno to najgloblja človeška želja: resnično predati se. In izkusiti, da se ti nekdo resnično preda.
CERKEV SV. IVANA IN NJEN ČAS (6)
Mariza Perat
BEOGRAD
Maša in žalna slovesnost za Edvardom Rusjanom
Spomnili so se na prvega slovenskega letalca
V Beogradu so se v ponedeljek, 9. januarja, z mašo in žalno slovesnostjo spomnili slovenskega letalskega izdelovalca in pionirja letalstva Edvarda Rusjana, čigar življenje se je leta 1911 tragično končalo ob vznožju Kalemegdana v srbski prestolnici.
Kot je poročal Radio Slovenija, je grob Edvarda Rusjana na Novem groblju v Beogradu, ki se nahaja v delu, kjer počivajo zaslužni državljani, blagoslovil beograjski nadškof in metropolit Stanislav Hočevar. "Edvard Rusjan pomeni zelo veliko. Kot človek, znanstvenik, raziskovalec, pilot, pa tudi kot človek povezovanja, človek velike vztrajnosti in globoke vere. Mislim, da je to za današnji čas izjemnega pomena", je dejal nadškof Hočevar.
Z obnovo leta 2007 je slovensko veleposlaništvo začelo skrbeti
za grob, v lasti veleposlaništva pa je od lani. "Ambasada je postala skrbnik za grob, plačuje
letno oskrbnino, kar stane letno okoli 200 evrov", je za Radio Slovenija pojasnil slovenski veleposlanik Franc But.
Hočevar je pred slovesnostjo na
pokopališču vodil mašo v Plečnikovi cerkvi sv. Antona Padovanskega.
Edvard Rusjan je bil prvi slovenski letalec. Prvič je poletel na področju Malih Rojc v okolici Gorice, na današnjem goriškem letališču, 25. novembra 1909. Dvokrilno letalo EDA I, s katerim je prvič poletel, je zgradil skupaj z bratom Josipom.
Brata sta se januarja 1911 odpravila na turnejo po balkanskih mestih. Po uspešnem nastopu v Zagrebu sta 8. januarja odšla v Beograd. Kljub opozorilom zaradi močnega vetra se je Edvard 9. januarja 1911 odločil za polet.
Po uspelem vzletu je močan sunek vetra zlomil krila letala, ki je nato strmoglavilo ob vznožje Kalemegdana. Edvard je dobil hude poškodbe in je umrl med prevozom v bolnišnico. Na njegovem pogrebu se je zbralo kar 14.000 ljudi.
Duhovna oskrba slovenskih vernikov v preteklosti v goriškem mestu
Prebivalci goriškega mesta so vsi govorili slovensko, zraven tega pa še italijansko in mnogi tudi nemško. Tudi župniki pri sv. Hilariju in Tacijanu, od leta 1460 do 1785 edini župnijski cerkvi v Gorici, so vsi poznali slovenski jezik.
Dobro je obvladal slovenščino tudi prvi goriški knezonadškof Karel Mihael Attems (1752-1774), o čemer pričajo njegove, še ohranjene slovenske pridige.
Nadškofu Attemsu so bili zelo pri srcu bogoslovci v goriškem semenišču, katerega je prav on ustanovil.
Zavedal se je, kako zelo pomembno je, da duhovniki poznajo jezik ljudstva, med katerim delujejo in ki je po večini govorilo slovensko. Zato je dejal, da se pri izbiri semeniščnikov ne bodo ozirali na izvor ali na kraj. Pomembna sta le značaj in nravna neoporečnost. Bodo pa imeli prednost tisti, ki poznajo kranjski ali slovenski jezik in nemški jezik (Slov. past. središče - Zapiski msgr. Klinca).
Izdal je tudi zelo stroga navodila glede poučevanja otrok. Zahteval je, da je treba otroke poučevati v jeziku, ki ga ti razumejo.
Attemsov naslednik, knezonadškof grof Rudolf Edling (1774-1784), je tudi znal slovenščino in je s slovenskimi verniki govoril v njihovi materinščini. V stolnici je vsako nedeljo razlagal krščanski nauk v slovenščini. Mnogim pa to ni bilo všeč, ker se jim je zdelo, da hoče ljudstvo posloveniti (Slov. past. središče - Zapiski msgr.
Klinca).
V začetku 19. stol. je večina slovenskega prebivalstva v Gorici živela v predmestnih predelih, pri Sv. Roku, na Placuti in vzhodno od Travnika proti Kostanjevici in Stari Gori. Na razpolago jim je bila maša s slovensko pridigo, z molitvami in s petjem ob 6. uri zjutraj v stolnici in prav tako ob 6. uri pri sv. Ignaciju. Ob nedeljah in praznikih je bil v stolnici in pri sv. Ignaciju tudi slovenski krščanski nauk. Za sloven-
Iz Gorice. — Pretečeni postni čas smo tu v veliki cerkvi za navadnega italijanskega pridigarja imeli vis. č. o. Peregrina, predstojnika č. o. kapucinov v Terstu, ki se je prav dobro obnašal. Lahom, kteri so prenapeti, se vi, da ni bil v vsem po volji. Sicer se pa v Gorici tudi o drugih prilikah kaj občekoristnega v duhovski zadevi napravi, več za Italijane kakor za Slovence. Tako na pr. vodi tu v farni cerkvi sv. Igna- . cija jezuit o. Ivan Zerboni vsak večer v tem mescu/)*'! šmarnice, kterih se veliko občinstva vdeležuje. O — teh zdihne tudi v veliki cerkvi kterikrat preč. g. kanonik školastik dr. Dominik Castellani pri svojem razkladanji sv. pisma, ktero je pričel pervo' nedeljo t. m. majnika. Doktor. Theologus je res učen, govori čitaje serčno, goreče; ali poslušavcev je imel dozdaj le malo. Nadiamo se, da bo zanaprej Dolje. Pa morda ljudje italijansko ne razumejo? Menda vendar, ker razun slovenskih pridig ob nedeljah in zapovedanih praznikih ob 6. uri zjutraj v farnih cerkvah sv. Jelerja m sv. Ignacija slišimo v teh pozneje dopoldne in popoldne samo italijanske pridige. Pri tem takem bi utegnil kdo ter-diti, da je Gorica italijanska, čeravno v mesto od vsake strani le po slovenski zemlji prid zamoreš. S pridigami in keršanskim naukom je Italijanom kaj postreženo ; ne tako Slovencem, posebno kar zadeva keršan-
.«1-	nJi-nJon!	17	TiaIptTI TTlPStll rutlp.r Tli-
ske otroke so včasih imeli še slovensko pripravo na prvo sv. spoved in obhajilo (Slov. past. sred. -Zapiski msgr. Klinca). Nadškof Jožef VValland (1830-1834), je leta 1820 odredil, naj se molitve opravljajo v jeziku vernikov. Kot odziv na odredbo so v slovenskem delu goriške nadškofije namesto latinskih večernic uvedli slovenske litanije. Prav tako so v materinščini molili in poslušali božjo besedo furlanski in italijanski verniki. Slovenski krščanski nauk je bil pri sv. Ignaciju vsaj do leta 1832. Nato je tamkajšnji kaplan krščanski nauk začel razlagati v furlanščini, ker je to bolje poznal kot slovenščino. Še pred tem sta pri uršulinkah slovenski krščanski nauk poučevala Matej Černič in Anton Peteani. Tednik Zgodnja Danica o tem piše: “Leta 1821 in nadalje sta tu pri Uršulinaricah posebno za posle v slovenskem jeziku učila krščanski nauk gg. Matej Černič in Anton Peteani, pozneje škof v Poreču". (Zgodnja Danica -1867, str. 120)
Kljub temu verniki v goriškem mestu niso imeli dovolj možnosti, da bi božjo besedo poslušali v svojem jeziku. Tako dopisnik ZD leta 1867 toži:
“Razen slovenskih pridig ob nedeljah in zapovedanih praznikih, ob 6. uri zjutraj v farnih cerkvah sv. Jelerja (stolnici) in sv. Ignacija, slišimo v teh pozneje dopoldne in popoldne samo italijansko pridi-
 j j lin-------------------------
tii v veliki cerkvi o svojem času ob dveh popoldne slovensko keršanski nauk razkladal. „Voleva fh dutt šklaf", je nekdo nedavno zaničevaje opazil. Leta 1 Sl?L in nadalje sta til pri Uršulinaricah posebno za posle v slovenskem jeziku učila keršanski nauk gg. Matej Černič in Anton Peteani, pozneje škof v Poreču. Tudi v farni cerkvi sv. Ignacija se je vsaj do leta 18?2 pri popoldanski službi Božji keršanski nauk še slovenski razkladal, in potem še le se pofurlanil! — Bog daj po keršanskem pravilu tako, da bo za vse prav. **)
Z a d 1 o ž o n.
*) Zakasnjeno.
••) Še bolj morebiti se po unih mestih ob italijanski m*ji pogrešajo p rim črne šole za slovenske otroke; ni davno ko je prišel iz Tersta v Ljubljano deček čisto slovenskih starsev, ki pr
Zgodnja Danica 1774-1784
V cerkvi sv. Ignacija ni bilo več slovenskega krščanskega nauka tudi zato, ker duhovniki večkrat niso obvladali slovenščine, saj le-te niso poučevali v javnih šolah.
Do leta 1848 namreč slovenski dijaki in bogoslovci niso imeli mnogo možnosti, da bi se izobraževali v svojem materinem jeziku. Ko so bogoslovci pozneje kot duhovniki prišli med ljudstvo, jim je to pri dušnem pastirstvu povzročalo resne težave. Drugače je bilo v ljubljanskem semenišču, kjer so predstojniki zahtevali, da so vsi bogoslovci dobro obvladali slovenski jezik.
/dalje
Sloveniia
	^	M-
Kako iz globoke slovenske politične krize?
Mogoče tudi z novimi predčasnimi volitvami
Dogajanje v državnem zboru, kjer Zoran Jankovič, mandatar za sestavo nove vlade, ni prejel dovolj glasov in mu je bila s tem izglasovana nezaupnica, politike ni streznilo. Nestrpnosti med predstavniki levosredinske in desnosredinske opredelitve oziroma političnih taborov, ki so tudi plod komaj prikritega sovraštva med posameznimi najbolj vplivnimi osebnostmi v državi, se nadaljujejo in celo poglabljajo, njihova zatrjevanja, da delujejo v korist države in volivcev, pa zato javnosti ne prepričajo.
Slovenija nujno potrebuje novo vlado, ki bi izhajala iz trdne koalicije, ki bi imela v parlamentu zanesljivo in zagotovljeno večino, ki bi razpolagala z glasovi vsaj petdesetih poslancev. Levemu političnemu bloku, ki ga zelo očitno podpira tudi državni poglavar dr. Danilo Turk, doslej ni uspelo zbrati dovolj podpore v parlamentu za kandidaturo Zorana Jankoviča. Politična levica ga vsiljuje, čeprav mu že pri prvem glasovanju za mandatarja, kot zapisano, ni uspelo. Za mandatarstvo si prizadeva tudi Janez Janša, ki ga podpirajo desnosredinske stranke, vključno z Državljansko listo Gregorja Viranta. Vendar prvak opozicije opozarja, da bi funkcijo predsednika vlade prevzel le v primeru, da bi imel zagotovljeno podporo v državnem zboru. Le-ta bi bila mogoča v primeru, da bi se v desnosredinsko koalicijo vključila tudi stranka Desus, ki pa okleva s svojo odločitvijo.
Nova vlada bi bila nujno potrebna iz političnih, zlasti pa gospo-
darskih razlogov. Na to opozarjajo podjetja, gospodarstveniki, sindikalisti, javna občila in mnogi drugi, ki menijo, da so razmere tako kritične, da bo potrebno celo posredovanje Evropske komisije. Naše gospodarstvo je na tleh. V tem letu bi morala država privarčevati vsaj 700 milijonov evrov, da bi izpolnila svoje	ob-
veznosti, a v sedanjem brezvladju to ne	bo
mogoče. Ob koncu
lanskega leta je bilo v Sloveniji 113 tisoč brezposelnih oseb, v letošnjem letu pa naj bi brezposelnost narasla na 120 tisoči ljudi. Kar dve tretjini slovenskih podjetij je v krizi, tako da ne morejo najemati kreditov in jih tudi ne bi zmogli vračati. Med članicami evropske povezave samo dve državi dosegata slabše gospodarske rezultate, kot jih ima Slovenija, to sta Grčija in Litva.
Toda postopno drsenje države v negotovost in skoraj razsulo za vplivne posameznike iz levosredinske politične opcije ni toliko pomembno, kot je poglabljanje vzdušja in ustvarjanje razmer, uperjenih zoper Janeza Janšo. Grozijo mu s smrtjo, a oblast se na grožnje ne odziva, denimo tako, da bi vodji opozicije zagotovila zaščito,
tako kot je oboroženo spremstvo zagotovila za Zorana Jankoviča, še preden je bil imenovan za mandatarja za oblikovanje nove vlade. Za Slovenijo in njen mednarodni položaj so bili zagotovo škodljivi napadi in obtožbe predsednika države dr. Danila
Turka, predsednika nekdanjih borcev Janeza Stanovnika in nekaterih drugih osebnosti zoper ameriškega veleposlanika v Sloveniji Josepha Mussomelija, češ da se vmešava v oblikovanje nove vlade. To naj bi se dogajalo na pogovorih oziroma srečanjih veleposlanika s predstavniki slovenskih političnih strank. Veliko presenečenje in nelagodje je povzročil izpad Janeza Stanovnika na slovesnosti ob 70. obletnici dražgoške bitke. Tam je slovenske udeležence pogovorov z veleposlanikom ZDA obtožil, da so hlapci, kar da je nekoč za podobne primere dejal tudi Ivan Cankar.
V Zboru za republiko, eni izmed osrednjih civilno družbenih or-
ganizacij v Sloveniji, so ob incidentu z veleposlanikom ZDA sprejeli posebno izjavo in v njej zapisali, "da so glede na slovensko članstvo v EU in zvezi Nato diplomatske in politične izjave predstavnikov prijateljskih držav, kot so npr. ZDA, vredne posebne pozornosti. V Zboru za republiko odklanjamo robate napade na predstavnike prijateljskih držav. Ogorčenje najvišjih slovenskih funkcionarjev je pretirano in spominja na čase zaprte jugoslovanske družbe, ki je bila načelno nerazpoložena do tujcev, kadar so ocenjevali njene politične modrosti". Izjavo sta podpisala dr. Dimitrij Rupel in dr. Lovro Šturm.
Razmišljanja o sestavljanju vlade dopolnjujemo z novostjo, da se pojavljajo bojazni, da bodo v Sloveniji zaradi zaostrenih političnih razmer ponovno potrebne predčasne državnozborske volitve. Najbrž pa so te bojazni neutemeljene. Poslanci, ki so bili komaj izvoljeni in imajo lep položaj zagotovljen za prihodnja štiri leta, se pač ne bodo odločili za razpust parlamenta. Raje se bodo odločili za vlado, ki bi jo vodili bodisi Janez Janša, Zoran Jankovič ali pa kakšen prestižen in mednarodno priznan strokovnjak.
Iz kronike dogodkov navajamo podatke o številu Slovencev, ki živijo po svetu, ki so jih navedli na slovesnosti ob 60. obletnici ustanovitve Slovenske izseljenske matice. V raznih deželah in v sosednjem zamejstvu živi pol milijona naših rojakov, od tega pa jih okoli 120.000 obvlada slovenski jezik. Med temi so tudi Slovenci, ki živijo v zamejstvu v Italiji.
Marijan Drobež
f
Lovro Sturm
Kratke
Tradicionalni pohod TD Podnanos
TD Podnanos vabi na Tradicionalni pohod “Z Vertovcem v rojstni kraj slovenske himne". 9. pohod v spomin na duhovnika Matijo Vertovca bo potekal od rojstnega kraja Šmarij na Vipavskem do Podnanosa, kraja njegovega 40-letnega delovanja in zadnjega počitka. Pohod bo v soboto, 28. januarja 2012.
Pohodniki se bodo zbrali na kmetiji Poljšakova brajda v Šmarjah, kije v neposredni bližini cerkve. Začetek pohoda bo ob 8.00 uri pri cerkvi v Šmarjah na Vipavskem. Pohodniki se bodo podali po poti, ki jo je sam gospod Matija Vertovec mnogokrat prehodil, ko je hodil na obisk k domačim. Pohod bo potekal med vipavskimi vinogradi skozi Gaberje, Erzelj, do Goč, kjer se bomo še fizično okrepčali. Potem se bo pohod nadaljeval do Podnanosa.
Pot bodo nadaljevali do kulturnega društva v Podnanosu, kjer bo krajši kulturni program.
Startnina znaša 10 evrov na osebo, vključuje pa topel obrok, degustacijo vina,...
Opozorilo! Ker trasa pohoda ni krožna, bo organiziran prevoz šoferjev iz Podnanosa po svoja vozila v Šmarje.
Vabljeni so vsi ljubitelji pohodništva in duhovne kulturne dediščine! Prijave zaželene.
Informacije: 031 615 036 (Stojan Vitežnik), 040 204 022 (Mara Bratož).
Literarni večer na Mostovni
Čitalnica Babel vabi na literarni četrtek z Metko Cotič 19. januarja 2012 ob 20. uri na Mostovni v Solkanu.
Metka Cotič seje rodila leta 1957 v Šempetru pri Gorici. Študirala je v Ljubljani, kjer je diplomirala iz filozofije in zgodovine umetnosti, magistrirala pa iz filozofije. Metka Cotič piše prozo, poezijo in dramatiko. Leta 1989 je izdala zbirko kratke proze Cena za majhnost, leta 1994 je sledila druga zbirka kratke proze, Šant. Leta 2008 je izdala dve pesniški zbirki, Kelih brez dna in Najboljši izum na svetu. Poleg literature za odrasle Metka Cotič piše tudi literaturo za otroke in mladino; napisala je npr. mladinski roman Kriva, ki je izšel leta 2003, in se ukvarja s problematiko zlorabe in zanemarjanja otrok v družini.
Dva gledališka večera z ljubiteljskimi igralci
V nedeljo, 22. januarja 2012, ob 18. uri, bo v Kulturnem domu v Gorjanskem gledališka skupina KD “Brce” iz Gabrovice pri Komnu uprizorila komedijo v treh dejanjih Georgesa Feydeaua “Krojač za dame”. Prevod Tone Smolej, jezikovna obdelava Minu Kjuder. Režiser Sergej Verč, pomočnica režiserja Minu Kjuder.
Ista predstava bo v ponedeljek, 23. januarja 2012, ob 20. uri zabavala gledalce v Kulturnem domu Srečka Kosovela v Sežani.
Jankovič padel, pripravlja se Janša
Misija nemogoče za neobstoječo vlado
J
ankovič je bil prekratek. Za 4 glasove. To je seveda izjemen neuspeh, če pomislimo, da bi mu po prvotnih projekcijah morala zmanjkati "samo" 2 glasova. Očitno je bil Jankovič vse prej kot priljubljen tudi številnim na levem političnem polu. Jankovičev poraz je bilo namreč mogoče čutiti že kak dan pred tajnim glasovanjem. Najprej seveda groteska iz Dražgoš, ko je Stanovnik z besediščem iz povojnega časa (in s posiljevanjem Cankarja) grobo napadel ameriškega ambasadorja Mussomelija, ne da bi ob tem predsednik Turk in (takrat še) mandatarski kandidat Jankovič zinila. Sledil je Virantov ne, ki je bil odločilen. Fotografije Jankoviča, ki se je le dan pred zaupnico v parlamentu v hotelu Slon sestal "na čaju", ki je močno smrdel po korupciji, z najbolj ranljivim Virantovim poslancem Ivanom Vogrinom (njegovo podjetje je hudo zabredlo v plačilno nedisciplino), pa so Jankovičeve možnosti izvolitve dokončno razblinile.
Janša da ali Janša ne?
Na potezi je seveda ponovno predsednik Turk, ki je v začetku tedna začel z novim, drugim krogom posvetovanj. Vlade torej Slovenija še nekaj časa ne bo dobila. Postavlja pa se seveda vprašanje, kaj sedaj. Priložnost bi morale se-
veda dobiti pomladne stranke za sestavo desno-sredinske vlade. Tudi v tem primeru bo treba počakati na odločilni da Virantove stranke (ki se danes zdi dokaj verjeten) in Desusa. Desno-sre-dinske stranke so tudi že predlagale svojega kandidata za predsednika vlade, ki je seveda Janez Janša. Prvak SDS pa je zelo polarizirajoča figura, ki močno deli slovenski prostor. Vprašanje, ki se pri tem postavlja, je seveda, ali ni mogoče dobiti tretjega kandidata? Kandidata, ki naj ga seveda predlaga pomladna stran (ker je levica svojo prvo priložnost že zapravila), a ki ni Janez Janša. Pomladna stran bi lahko na tak način začela iskati različne alternative, ki bi v ospredje ob bok Janši postavila še kako drugo močno osebnost. V trenutku finančne krize, ko je potrebna močna in odločna vlada s polnimi pooblastili in brez polarizirajočih delitev, bi bila
nija. A to se najbrž ne bo zgodilo, ker bo Janša težko spustil iz rok priložnost za sestavo svoje druge vlade.
Bo S&P le streznil 'zaplankane' politike?
To, da mediji in javnost opozarjajo politike, naj se ne igračkajo z usodo prihodnje vlade, je očitno premalo.
Tako je pričakovano prišel nov udarec slovenskemu gospodarstvu globoko pod pas: bonitetna agencija Standard & Poor's je v soboto, 14. januarja, znižala oceno slovenske države (skupaj z oceno še drugih osmih držav). No, pa ga imamo sedaj... dražje zadolževanje, se razume.
Malo pred Božičem je slovensko gospodarstvo negativno ocenila agencija Moody's (izAa3 na Al), sedaj še S&P, iz AA- na A+. Kar je še bolj skrb vzbujajoče, je dejstvo,
mnenju namreč obstaja 30% možnosti, da bi se bonitetna ocena Slovenije v naslednjih dveh letih ponovno zmanjšala. Že res, da so bonitetne agencije največkrat samoreferenčne in mislijo prej na svoj dobiček kot na objektivno ocenjevanje (S&P ima celo svoj borzni indeks), tokrat pa so se bo-
Janez Janša
nitetne ocene znižale s povsem utemeljenim razlogom (in to velja za vse države). Poglejmo se-
					
januar 2011	marec 2011	junij 2011	september 2011	december 2011	12. januar 2012
4,29 %	4,30%	4,58%	4,86 %	6,90 %	7,07 %
Vir: Eurostat, NLB
						
Obdobje	2006	2007	2008	2009	2010	2011 (Ilič.)
Vrednost v milijonih evrov	8.116	8.930	9.231	8.912	8.967	9.187
Letna rast v %	6,3	5,3	-0,9	-5,3	2,3	-0,5
Vir: Surs
primerna oseba za to funkcijo dr. France Arhar, izkušeni bančnik in nekdanji prvi mož Banke Slove-
da je S&P Sloveniji prisolila še negativni izgled za kratkoročno obdobje v prihodnosti. Po njihovem
veda Slovenijo.
V čakanju na novo vlado je v predbožičnem času novi parlament sprejel rebalans proračuna. To je tisti finančni manever, ki naj bi pripomogel k varčevanju državnih financ. No, ta rebalans je znašal 65 milijonov evrov in ga je podprla večina poslancev. Z njim je hotel slovenski parlament pokazati, da je Slovenija za-
nesljiva in da vodi ustrezno pro-tikrizno politiko. Dejstva pa so nekoliko drugačna. Omenjenih 65 milijonov evrov je samo kapljica v morje. Poleti je bil že pripravljen rebalans v višini 300 milijonov evrov. Dejansko pa bi Slovenija potrebovala najmanj 700 milijonov evrov prihrankov, optimalno pa bi bilo imeti za celo milijardo evrov varčevanja (po besedah v. d. finančnega ministra Franca Križaniča). To pa je
mogoče samo na dva načina: prvi je povečana gospodarska rast, ki pomeni tudi več prihodkov od davkov za državno blagajno. Žal pa se bo tak scenarij le težko uresničil: leto 2011 je Sloveniji neuradno prineslo slab odstotek rasti BDP, leto 2012 pa bo po besedah Banke Slovenije v najboljšem primeru za Slovenijo pomenilo stagnacijo (0% rasti) ali pa celo recesijo (negativno rast). Ža Slovenijo bo splošna recesija na evropski ravni še toliko bolj boleča, ker je večina gospodarske rasti v Sloveniji ustvarjena z izvozom, še najbolj v Avstrijo in Nemčijo. Podatek, da bo Nemčija v letošnjem letu za 5% zmanjšala uvoz iz tujine, je nov močan udarec za šibko slovensko gospodarstvo. Torej,
ostaja še druga različica: dodatno radikalno rezanje porabe državnih sredstev. Prevedeno pomeni to nove rebalanse, nove finančne ukrepe, v prvi vrsti pa predvsem nove reze storitev, ki jih država nudi državljanom. To bi se utegnilo uresničiti z nadaljnjo zamrznitvijo plač v javnem sektorju, omejitvami pri zaposlovanju, zviševanjem upokojitvene starosti in podobnimi nepopularnimi ukrepi. To čaka Slovenijo v prihodnjih letih.
Zadolževanje? Kužna bolezen Tretja različica, državno zadolževanje, nikakor ni več možno. V zadnjih treh letih se je slovenski javni dolg več kot podvojil. In danes znaša 45% BDP. To je še povsem zadovoljiva stopnja, a dolg bo še rasel: brez nadzorovane ekonomske politike se zna na kratki rok dobesedno razpočiti. Na to opozarja tudi vse bolj poskočna rast stopnje donosnosti slovenskih desetletnih obveznic. Da, to so tisti državni vrednostni papirji, na podlagi katerih se meri zloglasni spread. In donosnost slovenskih obveznic je v prejšnjem tednu prekoračila psihološko stopnjo 7%, ki nakazuje resne težave pri odplačevanju javnega dolga in njegovih obresti. In povedati je treba, da je v zadnjem letu donosnost slovenskih obveznic zrasla za 2,5%. Zadolževanje, ki je samo umetno reševanje težav, torej za Slovenijo ni več rešitev. Ostajajo na razpolago še naravne poti do tega: gospodarska rast in smotrna poraba sredstev iz državnega proračuna. A za to je potrebna vlada s polnimi pooblastili, ki deluje po zdravorazumskih principih. In to je danes za Slovenijo še utopija.
Andrej Cemic
14 19. januarja 2012	Goriška	/	Kultura	glas
Ob začetku leta
SSG / Premiera: Tartuffe
Novosti na Ad formandumu "Če grešiš na skrivaj,
Začetek novega leta v znamenju novih priložnosti za izobraževanje na Ad formandumu. Na sedežih zavoda v Trstu in v Gorici so odprta vpisovanja na tečaje po diplomi in na podiplomski stopnji s področja turizma in marketinga za promocijo območja. Poleg tega bodo prihodnji teden dnevi odprtih vrat na gostinski šoli: nižješolci, ki se še niso odločili za nadaljnji študij, lahko spoznajo, kako poteka pouk na programu za poklicno usposabljanje s področja gostinstva. Marketing za promocijo turističnih storitev
Turistični operater je odgovoren za promocijo turističnih storitev; ukvarja se s celotno organizacijo potovanja in turistične nastanitve gostov. Poleg tega prireja dogodke za ovrednotenje in promocijo domačega turizma. Zaposli se v javnih strukturah, namenjenih razvoju in promociji turizma (javne točke za informiranje), ali v privatnih potovalnih agencijah in drugih strukturah, ki se ukvarjajo s turizmom in sprejemanjem gostov. Tečaj po diplomi Marketing za promocijo turističnih storitev je namenjen odraslim brezposelnim osebam z bivališčem v deželi FJK z diplomo višje srednje šole; traja 490 ur, od teh sta dva meseca namenjena delovni praksi v turističnih agencijah. Brezplačni tečaj bo na Ad formandumu v Trstu, kjer že sprejemajo vpise. Info: tel. 040.566360 (urnik: 14.00 -18.00)
ali	email	naslov:
ts@adformandum. org. Marketinške strategije za promocijo območja
Tečaj na podiplomski stopnji o marketingu, povezanem z območjem in njegovimi značilnostmi - kateri je najboljši marketing mix za valorizacijo bogastva območja? Izvedenec v marketingu analizira tržišče (izdelke, potrošnike, konkurenco), določi ciljno skupino potrošnikov in opredeljuje najboljši marketing mix za dosego izbrane ciljne skupine. 80-urni tečaj je namenjen odraslim brezposelnim osebam ali osebam brez stalne zaposlitve ali na čakanju z bivališčem v deželi FJK in s triletno univerzitetno di-
AD FORMANDUM
impresa sociale • socialno podjetje
plomo. Tečaj je brezplačen, financira ga Evropski socialni sklad. Predvidena sta dva enaka tečaja, ki bosta na sedežu v Trstu in v Gorici. Datum izbora: 13. februar 2012.
Več informacij in prijave na tajništvu Ad formanduma v Trstu (ts@adformandum. org; tel. 040.566360) in v Gorici (go@adformandum. org; tel. 0481.81826).
Dan odprtih vrat na Ad formandumu
Dijaki, ki bodo letos končali šolanje na nižji srednji šoli, se morajo v tem mesecu odločiti o nadaljnji študijski poti. Ena izmed možnosti, ki jo ponuja šolski sistem, sta poklicno izobraževanje in usposabljanje. Dijaki lahko namreč nadaljujejo študij na zavodih za poklicno izobraževanje.
Ad formandum izvaja izobraževalni program Operater v gostinstvu, ki izuči za poklic kuharja ali natakarja. Gostinska šola Ad formanduma predstavlja odlično odskočno desko za mlade in ambiciozne profesionalce na področju gostinstva.
Program traja v celoti tri leta (3000 ur izobraževanja) in je namenjeni mladim od 14. do 18. leta. Po prvem skupnem letniku se dijaki odločijo za poklic kuharja ali natakarja in se specializirajo tudi preko delovne prakse, ki je predvidena v drugem in tretjem letniku. Ob koncu triletnega programa prejmejo dijaki poklicno kvalifikacijo veljavno na deželni, državni in evropski ravni.
Zato, da si dijaki in njihovi starši ogledajo, kako poteka pouk na gostinski šoli, bodo dnevi odprtih vrat, in sicer v petek, 20. januarja, od 15.30 do 18.30 v Gostinskem učnem centru na Fernetičih in v soboto, 21. januarja, od 9.00 do 13.00 na Ad formandumu v Trstu v ul. Ginnastica.
Za informacije: Nataša Bisiacchi (natasa.	bisiac-
chi@adformandum. eu, tel. 040.566360).
Klepetalnica Goriškega loka
Ali je vloga Pokrajine še vedno aktualna?
V obdobju splošnega gospodarskega razcveta nesmotrno uporabljeni davkoplačevalski denar se z lahkoto prikriva v raznih nepotrebnih ustanovah, določenih privilegijih posameznih birokratov/politikov in nasploh v neučinkovitosti javnih storitev. Ko je na vrsti kriza ali celo recesija, ko si ljudje zategujejo pas, takrat se sprašujemo, kako naj uporabimo vsak evro, ki smo ga zaslužili. V večjih državah zdravstvo, šolstvo, vojska in drugi sistemi niso vedno najbolj racionalno urejeni. Sploh pa ljudi v stiski moti vsak cent, ki ga uporabijo v odvečni birokraciji. Montijeva tehnična vlada, ki je bila imenovana v času globoke italijanske gospodarske in politične krize, je poklicana k racionalizaciji celotne državne ureditve. Med številnimi ukrepi je ugriznila tudi v jabolko krajevnih javnih uprav. Razmišlja se o
omejitvi funkcije ali celo o ukinitvi pokrajinskih uprav. Na kle-petalnico Goriškega loka, ki bo v petek, 20. januarja, ob 18.30 uri, v čitalnici Feiglove knjižnice, je organizator večera - Slovenska kulturno-gospodarska zveza - v goste povabila Maro Černič in Igorja Dolenca, podpredsednika goriške in tržaške pokrajine, da se o temi reforme krajevnih ustanov neposredno soočita z goriško publiko. Pogovor bo tokrat moderiral David Peterin. Katera je konkretna vloga Pokrajin? Jih res potrebujemo? Ti sta vprašanji, na kateri bomo dobili odgovor na večeru, ki bo skušal predstaviti popolno sliko vseh nivojev javne uprave v Italiji. Leta 1963 je bila ustanovljena dežela FJK. V zadnjih letih postaja evropsko povezovanje držav vedno pomembnejše, ureditev lokalnih uprav nižjega nivoja pa je ostalo skoraj nespremenjeno. Če upoštevamo še rajonske svete,
imamo občani Gorice kar šest upravnih nivojev, jih ni mogoče preveč? Gosta, ki sta že vrsto let protagonista lokalne politike in sta se preizkusila v nivojih uprave, ki segajo od občinskega do deželnega, bosta potešila našo radovednost, ali je mogoče racionalizirati ureditev italijanske javne uprave. Je ukinjanje pokrajin poseben problem za slovensko skupnost v Italiji ali se nivo zaščite vsekakor ne bo znižal? Bo pomenila ukinitev pokrajin odmik uprave od realnega dogajanja na območju in od povezanosti s Slovenci? Neposredno in sproščeno soočanje z odličnima gostoma bo prav gotovo priložnost, da ugotovimo, ali je primerno ukiniti pokrajine ali bi bilo bolje premisliti njihovo vlogo in jim dodeliti različno valenco ter do katere mere so te upravne enote pomembne za slovensko manjšino. Poglobili bomo temo in se zazrli v posledice, ki jih bodo prinesle spremembe vsem državljanom in posebno naši skupnosti, v prepričanju, da do določenih, tudi radikalnih sprememb v ustroju naše države mora priti tudi s pogledom na upravno ureditev sorodnih evropskih držav.
P. d. P.
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.it
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@novigla$.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo Tjv za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 17. januarja, ob 14. uri.
liC
V* V
ne gresis!
\»
Po komediji Šoferji za vse čase Mira Gavrana, ki je v režiji Borisa Kobala bila uvod v letošnjo abonmajsko sezono Slovenskega stalnega gledališča Trst in so jo nekateri kritiki trdo označili za amatersko postavitev, a je, po besedah umetniškega vodstva in predsednice Upravnega sveta SSG Maje Lapornik, doprinesla svoj delež k večjemu vpisu abonmajev, se je na tržaškem velikem odru Kulturnega doma v petek, 13. januarja 2012, razvijala svojevrstna uprizoritev komedije Tartuffe slavnega francoskega komediografa in najpomembnej šega predstavnika klasicistične komedije, Jea-na-Baptista Poquelina (1622-1673), od 1.
1644 bolj znanega kot Moliere, v režiji Sama Strelca. Komedija Tartuffe je po zametkih iz leta 1664 in kasnejši prepovedi kralja Ludvika XIV. zaradi "sporne" vsebine doživela tiskano izdajo 1.1669.
Ime režiserja Sama Strelca, rojenega na Ptuju 1. 1966, je v zavesti naših gledalcev vezano na, vsaj za nekatere obiskovalce gledališča, sporno uprizoritev drame Zaljubljeni v smrt Tamare Matevc 1. 2009, pri kateri je Strelec prvič prijel za režijske vajeti našega gledališča. Da ljubi svojevrstne interpretacije tudi klasičnih besedil, je bilo zgovorno razbirati iz režijskega koncepta, s katerim je razpredal dogajanj e v slovitem Moliero-vem Tar-tuffu. V sezoni
2006/07 je SNG Drama Ljubljana v režiji
Dušana Jovanoviča postregla z imenitno razčlembo in postavitvijo tega besedila v sodobno lepo zvenečem prevodu Aleša Bergerja. Tokratna uprizoritev je slonela na blestečem rimanem prevodu velikega Otona Župančiča, a je po režiserjevem navdihu mestoma bila nekakšna ne prav "urejena" zmes preteklosti in sedanjosti. Že sam uvod malce zbega gledalca, ko se na odru pojavi igralec Vladimir Jurc in napove "tehnično okvaro". Podoben je prvi prizor, ko se petje ob umirjeni glasbi (avtor Dinko Appelt) sprevrže v glasne in razbijajoče sodobne ritme. Takih časovnih preskokov, ki jih sicer poudarjajo tudi zelo eklektični kostumi (kostumografka Mari-ta Čopo), je v predstavi kar nekaj; podkrepljeni so tudi s sodobnimi rekviziti (npr. mobilni telefonček) in kakim scenskim elementom, npr. straniščnimi školjkami, ki ne ravno olepšujejo sicer zelo skope scenske slike. Zamislil si jo je sam režiser, njen odrski podaljšek je veliko premično platno v ozadju, izdelano iz dolgih širokih trakov, tako da skozenj lahko vstopajo ali izstopajo igralci. Na platnu se pojavlja poleg scenskega ozadja
tudi samo odrsko dogajanje (oblikovalec videa Antonio Gia-comin), kar sicer še zdaleč ni nikakršna novost. Posebno izviren ni niti odrski pod, na katerem je nekakšen križast prehod iz belih "zrnc", ki jih dramski liki skrbno urejujejo; z razkritjem lažnih vrednot pa se ta bela urejenost spremeni v nepomembne kupčke. V mikrofon govoreče igralce pa smo že itak videli ničkolikokrat. Mestoma se tako zdi, da se je režiser Strelec na vse kriplje trudil biti čim bolj sodo-
liznjenca, ki hlini globoko vero, da bi ustregel svojim skominam po osebni koristi. Drža, hoja, gibi, obrazna mimika, spreminjajoči se toni glasu in poglobljena značajska karakterizacija: vse se je usklajevalo s tem "antijunakom", ki priliznjeno sili po družbeni lestvici navzgor, ne oziraje se na nikogar. Vsi prepoznajo njegove namere, le Orgon, bogat družinski oče, je slep za vse to in mu vsili celo hčer za ženo ter mu zapiše vse svoje imetje. A Tartuffe bi rad ujel na pohotne limanice privlačno Or-gonovo ženo. In šele ob tej očitni gesti Orgon spregleda. Zaradi kraljeve naklonjenosti se Orgon izmaže iz te grozne zagate. Tartuf-fu pa se, po volji režiserja Strelca, življenjska pot zasuče drugače ...
ben v svoji domiselnosti (iz ust strežnice Dorine mrmrajoča Sveta noč in Tartuffov obed s "hostijo" in kelihom res nista bila ne posrečena ne domiselna!), pri kateri je bilo bolj malo izvirnega. Moramo pa priznati, da je ustvaril svojevrstno izzivalno, razgiba-
ti
Branko Sturbei in Vladimir Jurc
no predstavo, iz katere veje ironičen, sarkastičen veter, ki se zaganja v človeške slabosti; teh pa žal zob časa nikdar ne uniči in jih je Moliere znal tako mojstrsko izostriti. Režiser Strelec je nedvomno dal veliko poudarka igralskim kreacijam in je tudi zaradi tega igralce umestil na izpraznjeno prizorišče, na katerem so se ob straneh sicer znašli tudi gledalci (tudi to že videno!). S tem so priš-
i
Maja Blagovic in Branko Šturbej
li do izraza močni igralski značaji. Skromnost igralskega jedra SSG so zapolnili nekateri gostje. Med njimi je blestel Branko Šturbej, eden izmed dolgoletnih prvakov ljubljanske Drame, sedaj profesor na AGRFT, prejemnik mnogih nagrad na Borštnikovem srečanju. Do potankosti je seciral protagonista, svetohlinskega Tar-tuffa, pobožnjakarskega pri-
Zasleplj enega, naivno predanega Orgona, ki ga Tartuffe pod krinko pobožnosti brezvestno ovija okoli prsta, je mojstrsko kot vselej odigral Vladimir Jurc, nesporno steber sedanjega ansambla SSG. Strogo Orgonovo mater Pernello-vo, zaverovano v Tartuffovo globoko pobožnost, je elegantno, dostojanstveno upodobila Miranda Caha-rija, nositeljica Borštnikovega prstana, ki jo gledalci tako radi spet vidimo na našem odru. V Orgonovo privlačno ženo Elmiro se je brez težav vživela Maja Bla-govič, ki so tovrstne vloge kot zanjo napisane. Marijano, Orgonovo hčer in Va-lerjevo ljubimko, je mestoma v kar uporniškem duhu mladega dekleta poosebila Nikla Petruška Panizon.
Omahljivi zaljubljenec Va-ler je bil Romeo Grebenšek, Primož Forte pa Orgonov vzkipljivi sin Damis. Kleanta, ki ga je režiser svojevrstno obarval v "zlato" in mu pred začetkom predstave dodelil vlogo živega kipa na odru, je odigral Luka Cimprič, izzivalno premetena Dorina, Marijani-na strežnica, ki se trudi rešiti družinsko situacijo, je bila Lara Komar. Gost Vojko Belšak je bil prijetno duhovito presenečenje v vlogi v žensko preobraženega policijskega uradnika. V komediji so nastopili še Natali Pa-pinutti, Alen Kermac in Andraž Jug. Vsekakor vso uprizoritev preveva misel, da svetohlinstvo lepo uspeva tudi v današnjem času in da so zlobneži, ki živijo na račun lahkovernih in zaslepljenih ljudi, še zmeraj krepko zasidrani v naši družbi, kar na platnici gledališkega lista jasno kaže osvetljeni del zasenčenega Molierovega portreta, v katerem prepoznamo hinavski nasmešek premierja, ki je do nedavnega pogubno usmerjal italijansko politiko.
Iva Koišlč
Želja po sprostitvi v zimskem času
Iz vasi Črnotiče po kraškem robu
Kratki zimski dnevi, želja po soncu in morju, potreba po svežem zraku, vse to nas v mračnem januarskem času, ko nas pogostokrat morita megla in dež, vleče v južne predele naše Slovenije oziroma tja, kjer je podnebje bolj milo in se lahko naše zamorjeno telo naužije sonca in svetlobe.
Za take dni je Kraški rob kot naročen, hoja po njem nam ponuja široka obzorja, vrtoglave razglede in modrino vedrega, prostranega neba, ki se nekje v daljavi, med Trstom in Koprom, spaja z našim preljubim Jadranom. Na Kraški rob, ki je dejansko dolg nekaj več kot dvajset kilometrov in se začenja pri Socerbu, se lahko odpravimo s številnih izhodišč; mi smo hojo začeli v vasici Črnuče, kamor smo se zapeljali s ceste, ki gre od Črnega Kala proti Podgorju.
Vas sama, ki leži tam, kjer se kraški svet razširi v polje, je lepa, sončna in slikovita, predstavlja se nam kot skupek nizkih, kamnitih zgradb, čisto v kraškem stilu strje-
no primorsko naselje. Na vaškem trgu so korita z vodo, le teh je v teh krajih veliko, saj kaže, da izvirov z dobro studenčnico Istranom ni manjkalo. Razveselimo se še lepe kamnite cerkvice posvečene sv. Pavlu, ki je bila zgrajena v letu 1873. Znamenitost vasi pa je nekoliko oddaljena cerkvica Marije Snežne, ki stoji na manjši vzpetini, gradišču. To je nastalo v času Ilirov, ohranjen je le dva do tri metre visok in okoli deset metrov dolg obrambni zid. Vaščanom je gradišče služilo v 16. stoletju, ko so tu napadali in plenili Turki, legenda pripoveduje, da so jih neoboroženi in prestrašeni ljudje pregnali z večdnevno neprekinjeno molitvijo. In tako je na kraju nastala cerkvica Marije Snežne, ki sta jo leta 1665 postavila mojstra Tomaž Skorja in Kiče Gobina. Kot piše na samem pročelju, je bila cerkev že leta 1775 obnovljena, ponovno pa so jo popravili leta 1995. Znamenitost cerkvice je angelska glavica na portalu, ki jo je izklesal Anse Felicijan, na njegovo delo nas
spominja že sam napis Anse Felician fecit. Mojster je znan še po reliefni upodobitvi sv. Petra med angelskimi glavami, in sicer v cerkvi sv. Petra na Klancu, ter po reliefu sv. Lovrenca v cerkvici na Črnem Kalu.
Ampak tu smo tudi, da bi se naužili čistega zraka in uživali v naravi. Ne bo napak, če bomo na koncu vasi sledili oznakam za cerkvico Marije Snežne, šli bomo mimo železniške proge in kmalu se bo naša makadamska pot razcepila. Levi krak vodi naravnost k cerkvici; če gremo ravno, pa bomo kmalu prišli do planinskih belo-rdečih oznak, ki nas bodo pripeljale na razgledišča Kraškega roba. Od tod je možna krožna pot, saj se po približno štiridesetih minutah hoje levo odcepi steza, oznaka ob njej pa pravi, da bomo po tej planinski poti spet varno prišli do gradišča s cerkvico. Prvi del planinske poti nas sicer vodi po zaraščenem kraškem gozdiču, a že po desetih minutah smo ob prepadni steni, ki se spušča proti Istri, in od tod nas sonce in razgledi spremljajo vso pot, duši in telesu v veselje. Koper in Trst nas ves čas pozdravljata iz ozadja, za njima Alpe in avstrijske višave, pozimi zasnežene, tako da se nam zdi,
Mlada košarkarica Jessica Cergol
Zamejska športna javnost jo šele spoznava
V prejšnji številki smo v športni rubriki že obdelali podelitev priznanj najzaslužnejšim športnikom v letu 2011. Med dekleti se je na Našem športniku tokrat presenetljivo uveljavila košarkarica Jessica Cergol, ki so jo zamejski športni novinarji proglasili celo za športnico leta. Ker gre v naši športni srenji navsezadnje za skorajda nepoznano ime, jo je menda primerno malce pobliže predstaviti.
Doma je iz slikovitih miljskih hribov oziroma stare vasi, obi-
A
skovala je osnovno šolo v Miljah, nižjo srednjo šolo Simona Gregorčiča v Dolini in jezikovno smer liceja Franceta Prešerna. Rodila se je v družini miljskih Slovencev, zaposlena pa je v domačem podjetju. Letnik 1985, se s košarko pri milj-skem društvu Interclub ukvarja že od otroških let. Matičnemu društvu je v bistvu vseskozi zvesta, le pred nekaj sezonami se je za pol leta preizkusila kot poklicna igralka v klubu Guidonia v kraju Santa Marinella blizu Rima. Danes je kapetanka močno slovensko obarvanega Interclu-ba Petrol Lavori, s katerim je la-
ni - sicer preko poletne repesaže - napredovala iz B v državno A2 ligo. Njen trener je tržaški Slovenec Matija Jogan; v društvu, ki ga gmotno podpira tudi Zadružna kraška banka, je v trenerskem štabu še Jure Krečič, ki je bil pred nekaj sezonami tudi krmar članske vrste. Med soigralkami Jessice Cergol sta tudi dve leti mlajša sestra Samantha in postavna okrepitev iz osrednje Slovenije Ajda Gabrovšek, nekaj slovenskih tekmovalk pa je tudi v klubskem mladinskem pogonu.
Jessica je že izkušena in izjemno spretna igralka. Njena vloga je na zunanjih položajih, krasijo pa jo telesna moč, predanost košarki in natančen met na koš bodisi z razdalje bodisi iz bližine obroča. Rezerve še ima v igri v obrambi, je pa v ekipi nenadomestljiv člen, pogosto prva strelka in predvsem košarkarica, ki uspešno prevzema odgovornost v odločilnih trenutkih tekem. Drugače je brhko in izjemno skromno ter pozitivno dekle. Ker je obdržala odlične stike s sošolkami in prijatelji iz šolskega obdobja, jo večkrat srečamo v zamejskem krogu. Naši mediji tudi dosledno pišejo o njej in o vse boljših dosežkih Joganove peterke, ki nepričakovano uspešno
NOGOMET	C2 liga: Bor - Muggia 72:64, Tarcento - Breg 79:81
Elitna liga: Tolmezzo - Kras 2:3	D liga: Perteole - Kontovel 69:60
Promocijska liga: Juventina - Union 91 0:0,	ODBOJKA
Vesna - Flaibano 1:3	Moška B2 liga: Montebelluna - Sloga Tabor 3:1
1. amaterska liga: Primorec - Sovodnje 3:1	Ženska C liga: Zalet - Talmassons 1:3
2. amaterska liga: Zarja - Breg 2:3, Primorje -	Moška C liga: 0lympia - Soča 1:3, Val - Reana
Opicina 0:0	3:0, CUS - Sloga 3:0
3. amaterska liga: Mladost - Poggio 1:2	Ženska D liga: Pasiano - Zalet 0:3
KOŠARKA	HOKEJ IN LINE
C1 liga: Jadran - Latisana 76:66	Polet Kwins - Buia 8:2
kot bi se belina topila v Mediteranu. Daleč naprej, sredi obzorja je Istra, ob lepem vremenu pa še Gradež s slutnjo Benetk. Vegetacija je tipična za Kras in Medite-
parira tudi v uglednejšem tekmovanju, v naši javnosti si sicer v bistvu šele utira pot, saj vemo, da se z izjemo Poleta, ki pa sedaj v tem sektorju ni dejaven, slovensko športno gibanje v Italiji ne ukvarja z žensko košarko.
Priznanje zamejske športnice leta si je Cergolova prislužila zara-
di izjemnih dosežkov na klubski ravni, a tudi po zaslugi vključitve v širši spisek državne članske reprezentance, s katero je na prijateljski tekmi debitirala prav konec decembra v Rimu. Ravno zaradi te tekmovalne obveznosti ni mogla biti prisotna, ko je nastopil njen dan, torej na podelitvi Našega športnika 2011 v Ajdovščini. Zanimivo, v mladinskih državnih reprezentancah je bila skupaj s poletovko Martino Gantar, ki danes brani barve tržaškega moštva SGT v B ligi, tudi Jessicina sestra Samantha, ki je ravno tako še zdaj steber milj-skega kolektiva, kljub temu da zaradi službenih obveznosti manj trenira. Upravlja namreč središče za varstvo otrok pri Domju; v najstniških letih ni bila v ospredju le kot "azzurra" v igri z oranžno žogo, a tudi kot manekenka.
HC
ran: ruj, šparglji, črni bor in gaber. Če smo pozorni, bomo poleti videli cveteti več vrst materine dušice in drugih kraških dišavnic. Vonj po kraškem gozdu nas bo-
gato nagrajuje za obisk, zrak je čist in kipeč, saj ga veter prinaša k nam z bližnjih obronkov Čičarije. Pomislimo samo, da se lahko s Kraškega roba pride peš na Slavnik in dalje na Kojnik, poti so položne in lepo označene, hoja pa samotna in golna čarobne lepote.
Cisto na drugi strani, proti jugu, pa se kraški skalnati svet strmo spušča proti morju, ostra pokrajina bur-je in apnenca prehaja v milejšo istrsko podobo flišaste zemlje, od vetra opustošeni travnati vrhovi počasi puščajo prostor soncu in vinogradom. In tam daleč je morje, s svojimi barvami, ki so polne sanj in obljub. In primorskega sonca seveda, ki prinaša vedrino v zamorjeno temo zimskega vsakdana.
Suzi Peitot
JURIJ PALJK
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 96
Kolikokrat sem si sam pri sebi, vedno na tihem, vedno na skritem, priznal, da sem popolnoma nemočen pred trpljenjem in pred krivicami, še posebno takrat, ko se tako s prvim kot z drugimi soočiš, skušaš rešiti, pomagati, a ti ne uspe. Da, nemoč je najbrž tista, ki je današnji človek ne prenaša, si je niti ne dopušča, ker je naša družba enostavno ne predvideva v svojem ustroju, ki zahteva v zameno uspešnost za vsako ceno, le-ta pa je v končni fazi vidljiva skoraj vedno in samo na tržnem področju, preprosto in grobo povedano: vedno je denar tisti, po katerem se v naši družbi meri uspeh. Obračaj, kot hočeš, a vedno se obrne tako, da je denar tisti, ki določa uspeh, družbeni status, položaj, ne nazadnje ugled v družbi, če o lažjem življenju, ki ga denar nedvomno omogoča, tokrat ne zapišem nobene.
Če boste pronicljivo pogledali pod in skozi kopreno lepih besed, ki jih mrgoli v naši družbi, boste naleteli vedno na dejstvo, da se vse začne in konča pri denarju. Vmes vam bodo nasuli veliko lepih besed o solidarnosti, “o duhovnem, po katerem je treba stremeti, saj je edino, kar osmišlja naše življenje in ga dela lepšega”, še veliko podobnih, tudi lepših besed vam bodo povedali, a ko boste prišli v resne težave, se bodo v naši družbi vrata vedno ter na stežaj odprla le takrat, ko boste globoko segli v žep in iz njega potegnili denar. Ja, saj vem, vem, od nekdaj je bilo tako, boste rekli, saj smo se že v šoli učili o posmehljivem vojskovodji, ki je pred visokim obzidjem obleganega mesta cinično ugotovil, da "še tako visoko, še tako dobro zgrajeni obrambni zid pred mestom brez vsake najmanjše težave prepleza vsak z zlatom dobro obložen osel”. Pa imam vseeno neprijeten občutek, da vedno le ni bilo to tako očitno, kot je danes, pa čeprav smo se s pesnikom že od malih nog naprej navadili in dobro naučili,
"de le petica da ime sloveče, de človek toliko velja, kar plača.
Sem videl čislati le to med nami, kar um slepi, z goljfijami, ležami"!
Minule dni sem na lastni koži videl, kako prav je imel pred leti naš nekdanji šef, dr. Drago Legiša, ko nam je kot nekdanji župan in človek, ki je veliko delal v javnem življenju kot politik, časnikar in upravitelj, govoril, da je vsaka javna uprava hladna uprava, da so zato odnosi, ki temeljijo samo na zakonsko določenih pravilih, vedno in samo hladni odnosi, če ni zraven človeške topline. V bistvu nam je dr. Legiša razlagal to, kar sami lahko spoznamo, če se nam kaj zgodi in čakamo ure in ure na oddelku prve pomoči v bolnišnici, če nimamo sreče, da je ravno ob naši nesreči v službi človek, ki poleg tega, da ve, kaj je dolžan, in zato mora to narediti, to počne tudi z veseljem in s človeško toplino, ki je edina, ki naredi odnose človeške, znosne, da ne rečem lepe.
Ena največjih bedarij, kar jih danes slišimo, je ta, da smo vsi enaki. Nismo enaki, nikdar nismo bili in ne bomo enaki. Hvala Bogu, da je tako, a tudi žal, da je tako. Prazna floskula, da smo pred zakonom vsi enaki, se razblini že ob golem pogledu na dejstvo, da so v naših zaporih dejansko zaprti samo revni in slabo izobraženi ljudje, socialno gledano so to ljudje iz najnižjih družbenih slojev, medtem ko ljudi, ki v vsakodnevnem življenju nosijo kravato, v naših zaporih ni, kot mi je pred leti zelo povedno povedal direktor goriškega zapora.
Še bolj prazna je ta, ki nam jo ponujajo sedaj vsakovrstne vlade, ki govorijo o tem, kako pravične davke nam nakladajo, češ: "Saj vendar plačujete vsi enako ceno bencina... " In ledeno hladna statistika ve povedati, da vsak prebivalec na leto poje toliko in toliko piščancev, ne pove pa tega, da jih nekateri več pojedo, drugi pa nobenega.
V nedogled bi lahko šel s tem naštevanjem.
Ko pa potegnem črto pod vsem, se edina stvar, ki se takoj zasveti izpod te vsakodnevne umazanije,
pokaže v jasni in lepi luči, vedno ista in vedno znova privlačna: cekin je to, cekin.
Pred leti sem v knjigi (II danno -Damage - Sramota) britanske pisateljice irskega rodu Josephine Hart, ki so jo zlobneži imenovali tudi Lady Saatchi, ker je poročila slovitega magnata istoimenske največje reklamne agencije na svetu - mimogrede: lansko leto je umrla za rakom in sem to izvedel šele sedaj, ko sem preverjal na Wikipediji, če je knjiga, iz katere se mi je sedaj utrnila misel, zares njena -, pred leti sem torej v njeni knjigi, ki ni prevedena v slovenščino, so pa na Slovenskem v zameno lahko gledali film, narejen po njeni knjigi, našel bistro in ledeno mrzlo misel, da ga ni na svetu tako velikega mrazu, ki bi prišel skozi odeje, v katere se zavijejo bogati ljudje.
Spominjam se, da sem se ob tej lepo zapisani misli že takrat globoko zamislil in že takrat preprosto sklonil glavo v znak nemoči in priznanja.
Tako enostavno je.
Tako pač je.
Zato bogatih ne zebe, sem lahko še malce bolj ciničen.
Sicer jih lahko tudi zebe, a samo takrat, ko se samo odločijo, da jih bo zeblo.
Oni lahko zbirajo, ubogi ne morejo, njim je pač dano, da jih zebe.
In sem zato sit tega vsakodnevnega pritlehnega natolcevanja, "kako smo vsi enaki”, če pa že od malih nog predobro vemo, "da so eni bolj enaki kot drugi".
In sem zato še kako sit današnjih takih in drugačnih politikov, ki so mater že prodali, da so tam, kjer so, a bi še lastne otroke prodali za oblast, za katero se skriva... vedno cekin, ja, vedno cekin, vedno oblast nad cekini. Samo to.
A ste opazili, kako malo se danes govori o velikih idejah, kako malo se govori o solidarnosti?
Te dni me je v neki hiralnici na Goriškem, kar tisti "dom starejših občanov" vsekakor je, čeprav jo danes imenujejo drugače, neka stara gospa v temni in nedostojni sobi s preslabim gretjem, kjer je hroma ležala v tesnem prostoru s še tremi sotrpinkami, med katerimi je bila najmlajša stara 85 let, vse so za vekomaj privezane na posteljo, odrešila jih bo le smrt, med jokom dobesedno rotila, naj pokličem njenega sina in naj mu naročim, naj jo odpelje domov, naj jo "za Božjo voljo pelje domov"!, samo tam naj je ne pusti, saj: "Z nami ne delajo kot z ljudmi"! Ker da jih ponoči v sobo zaklepajo, ker nimajo zvoncev, da bi lahko kogarkoli poklicale, ker da jim ne dajejo niti jesti dovolj, ker je tako, kot je, kot sem sam lahko videl, da je: nedostojno za vsakega človeka, za starega in nemočnega pa sploh.
V Afriki, da je slabše, mi je pred časom cinično dejal nekdo, ki teh besed ne bi smel izreči.
Ker so stvari, katerih se ne sme izreči.
In nisem bil niti presenečen, ko se mi na dano številko nihče ni oglasil, čeprav sem večkrat poizkusil. Da bi se oddolžil njenim prosečim očem, sem klical, samo zato.
Zvečer sem segel po Svetem pismu in odprl Pridigarja.
Nič posebnega, bo kdo rekel.
Že znano.
Ja.
A vseeno modro, tudi pomirjujoče: "Vse ima svoj čas. Vsako početje pod nebom ima svoj čas: je čas rojevanja in čas umiranja, čas sajenja in čas, da se zasajeno izruva, je čas ubijanja in čas zdravljenja, čas podiranja in čas zidanja, je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja, je čas razmetavanja kamnov in čas zbiranja kamnov, čas objemanja in čas, ko se ne objema, je čas iskanja in čas, ko se človek sprijazni z izgubo, čas spravljanja in čas, ko se meče proč, je čas paranja in čas šivanja, čas molčanja in čas govorjenja, je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru".
Kakšna je za vas zdrava hrana in kakšen je njen pomen za zdravo življenje?
Zdrava hrana je zame hrana, ki je na svoji poti do naših ust prejela čim več vitalne energije sonca ter dobrih misli pridelovalca. To je hrana, ki je od semena do končnega izdelka vsrkala vase ogromno vitalnih elementov in čim manj (najbolje nič) strupov. Strupi so zame smog, pesticidi, insekticidi, fungicidi, konzervansi, emulgatorji, barvila, ojačevalci okusov. Poleg vrhunskih sestavin pa mora biti hrana za zdravje oz. zdrava hrana pripravljena z občutkom, ljubeznijo, dobro voljo in dobrimi mislimi za tistega, kateremu je namenjena. Biti mora tudi primerno izbrana glede na lastnosti telesa in okusa uživalca. Ujemati se mora veliko stvari, za vse to je torej potrebno biti dobro razgledani in informirani, kje, pri kom, kdaj in kaj dobiš v roke in usta, pa naj bosta to sestavina, ki jo sam uporabiš, ali končni izdelek, ki ga takoj zaužiješ. Zdrava hrana ti da pravo energijo in voljo, da podpira ostale vidike zdravega življenja, kot so gibanje, svež in čist zrak, voda in nasploh pozitivna naravnanost za življenje.
Jernej Šček
povedali za koga so primerne?
Za vegane predlagam čokoladno vegansko, za diabetika kosmičevo, za bolnika s celiakijo mandljevo (torta Miha-lek) ali lešnikovo ali makovo, za presnojedca pomarančno-čokolad-no ali avokadovo... Joj, saj jih je toliko, da si lahko nedvomno vsak izbere svojo najboljšo! (smeh)
Zakaj ste se odločili za tako peko?
Ker smo sami osveščeni sladkosnedi. Imamo radi zares dobre, kakovostne sladice, radi pa smo tudi vitalni, polni energije, zdravi in radostni. Taki smo lahko ne le, če sami jemo tako hrano, tudi sladko, ampak želimo enako dobro ponuditi tudi drugim. Svojim najbližjim, prijateljem, sosedom in vsakemu, ki ga pot zanese mimo roza obokane hiše nasproti Stare cerkve v Spodnji
Zgodba posebne slaščičarne Mihalek v Ljubljani
"Moka je za kruh, ne pa za slaščice"
torta nekaj boljšega, bolj žlahtnega kot kruh, ki ga jemo vsak dan in je že zato manj cenjen (moka je veliko cenejša od oreščkov). Torta je posladek, katere žlahten okus nam mora še dolgo ostati v ustih.
Kako in kje kupujete sestavine za slaščičarno? Verjamete v t i. biološko ali ekološko pridelano hrano?
Naše sestavine skušamo dobiti čim bolj neoporečne, s čim nižjim odtisom ogljikovega dioksida na okolje. Za primer: kamu-tova moka ali kamut je sestavina, ki po definiciji prihaja iz Kanade. V trgovinah je drugače ne smejo prodajati pod tem imenom. Za moje pojme pušča njeno uvažanje v Slovenijo prevelik odtis C02, da bi jo sploh smeli v ko-
ličinah za peko kruha prodajati kot ekološko. Mi veliko raje spodbujamo in kupujemo egipčansko žito (le drugo ime za "kamut") od slovenskega kmeta! To je naša izbira. Seveda verjamemo v lokalno ekološko pridelano hrano, saj pomeni in kako je mogoče	je le ta tudi boljša po okusu in
peči brez sestavine, ki je popol-	včasih celo tehnološko boljša. V
noma obvladala naše kuhinje?	kuhinji se npr. krema za torto iz
Ta stavek pomeni, da mora biti	ekoloških jajc prej zgosti, biskvit
lepše naraste in takih primerov je ničkoliko. Z nakupom ekoloških surovin pa ne nazadnje prispevamo k boljši prihodnosti za vse nas in za naše potomce!
Bi nam predlagali nekaj vaših tort in
Vredno se je lotiti podviga, kako parkirati v Spodnji Šiški in skočiti čez cesto v pravo slaščičarno.
Take še nisem videl, še manj pa okusil njenih dobrot. Slaščičarna Mihalek od leta 2000 streže vsem tistim, ki radi jedo "zmerno, zdravo in dobro". Peter in Tatjana Mihalek sta jo odprla, potem ko se je vonj njunih posebnih slaščic razširil med vedno bolj številnimi naročili.
Domača kuhinja je postala pretesna.
V slaščičarni Mihalek je prostora prav malo: tri tesne mizice ob polni vitrini tort in keksov; to pomeni, da se lahko vrsta razvleče le na ulico. Sam pa sem imel nekega "čudnega" dne srečo, da sva z lastnico ostala prav sama, kot da bi me gostila pri sebi doma.
Kje torej tiči posebnost slaščic Mihalek? Brez retorike: v prvem grižljaju. To so res le orehi, mandlji, lešniki, pistacije, marcipan, ekološko sadje, surovo maslo, ekološka jajca, ekološka moka. Ne uporabljajo praškov in umetnih dodatkov, strogo pazijo na kakovost sestavin, upoštevajo stare recepte in tradicionalne postopke peke. Kreme so kuhane, torte in peciva ročno oblikovani. Kruhovo pecivo je (tudi) brez
kvasa. Slaščice so brez sladkorja in glutena. Sestavine neživalske-ga izvora. Torte celo brez pečice.
To so torej slaščice, primerne tudi za vegetarijance, vegane, pre-snojedce, diabetike, bolnike s celiakijo, za zdravojedce. Predvsem pa za sladokusce in sladkosnede! Okusi slaščic Mihalek so edinstveni in neponovljivi, pa naj mi fine dame v slavnih ljubljanskih kavarnah ne zamerijo. To so okusi, ki smo jih izgubili po poti na račun industrijsko pripravljenih in kemično obdelanih arom (vanilije), bleščečih barv (paprike) in gigantskih velikosti (jabolk). Namesto tega nam Mihalekovi ponujajo zdrave, okusne, presunljivo "lahke" sladice, torte in peciva raznih vrst, ki so zaradi vsega omenjenega resnično drugačni. Odrešijo nas pred slabo vestjo nezdravih, osladnih in redil-
nih pregreh, končno se lahko sladkosnedi mirne duše usedemo za mizo.
Da bi izvedel še kaj več, sem pokramljal s Katarino Leskovšek, Tatjanino hčerko, univerzitetno diplomirano živilsko tehnologinjo, ki je po poklicu slaščičarka, direktorica, vodja marketinga, živilska tehnologinja, vodi prehrambene delavnice, pripravlja se celo na izdajo knjig s prav posebnimi recepti.
Ce kdo še ne verjame, jo lahko povpraša za vse podrobnosti.
Stavek "moka je za kruh" sem prvič slišal iz ust vaše mame Tatjane. Kaj vam ta
K
i
*
iiirciBiT/Ai
Novi naročniki bodo prejeli v dar letošnjo knjižno zbirko Goriške Mohorjeve družbe; ki jo sestavljajo naslednje knjige:
- KOLEDAR GMD 2012
- Helena Jovanovič: PRAVLJICE ZA BELE ZIMSKE DNI
- Nadja Rojac: BRAZDE S TRMUNA 15 LET IZBOR
NAROČNINA ZA LETO 2012:
za Italijo 45,00 evrov za Slovenijo 48,00 evrov za inozemstvo 85,00 evrov
PODPORNA NAROČNINA: 100,00
evrov
Obiščite nas tudi na naši spletni strani www.noviglas.eu ali na: www.facebook. com/'noviglas, www. twitter. com/noviglas, www.youtube.com/'noviglas