Stev. 38. Y Mariboru 20. septeitfbra 1888. Tečaj XXII. List ljudstvu v poduk. Izhaja rsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošilja- i Posamezni listi dobč se. v tiskarni in pri g. NovaR-u na velikem njem na dom za celo leto 3 gld,. za pol leta 1 gld 60 kr., za četrt trgu po o kr. leta 80 kr. — Naročnina se pošilja oprarništrn v tiskarni sv. Cirila, j Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo, koroške ulice, hšt. 5. — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list i Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr., brez posebne naročnin* | dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Štajarski deželni zbor. Našim bralcem je znano; da je večina v deželnem zboru v Gradci na strani nemških in napeto nemških poslancev. Konservativni nemški in pa naši slovenski poslanci so v manjšini in je torej vse, kar le ti spravijo v dež. zbor, unim trn v peti. Nasproti pa nemška večina lehko vse sklene, kar ji je ljubo in ako kateri naših poslancev ugovarja, na to se malo ozira nemška večina. Vsled tega pa užene liberalna večina sem ter tje kako, ki ima bolj podobo burke, kakor pa besede resnih mož. V dokaz tega nam služi lehko 10. seja dež. zbora v ponedeljek dne 10. septembra. Da nam pa ne poreče kdo, da pretiramo, podamo v naslednjih vrstah našim bralcem, kar piše o tej „čudoviti" seji „Slov. Narod". Na dnevnem redu, piše „Narod", bilo je med drugim deželnega odbora poročilo o deželni sadjarski in vinarski šoli v Mariboru. Glede nje je deželnega glavarja namestnik dr Radey predlagal: 1. Deželnega odbora poročilo o tej šoli vzame se na znanje. 2. Učnega črteža premembi v zmislu poljedelskega ministerstva naredbe z dne 2. marca št. 10.972 se pritrdi. 3. Deželni odbor se pooblašča, da brezplačno oddaje ameriških trt revnim vinogradnikom in pa da sploh zniža ceno tem trtam. Nihče bi ne bil mislil, da bode v teh edino gospodarskih predlogih kdo kako dlako našel. A našla se je ter celo cepila z veliko slastjo. Poslanec dr. Wunder dal je duška vznemirjenosti svoji, ker so na Mariborski strokovni šoli uspehi pri poučevanji nemščine manjši, kakor so bili prejšnja leta. Zatorej napravil je dosta-vek: Deželni odbor naj z vsemi (!) sredstvi dela na to, da poučevanje nemščine ne bode zaostajalo za uspehi prejšnjih let. Utemeljujoč predlog svoj, tožil je dr. Wunder, da gibčna in svojega smotra zavedna nasprotna (slovenska) stranka nemškega jezika dosedanje območje v mešanih okrajih, v uradih in šoli in v jav-Mf Denešnji ist ima pol pole nem življenji vedno bolj krči in nazaj potiska. Ker pri sedanjih razmerah v zbornici poslancev ni zaščite nemškemu jeziku, nemškim interesom, nastala je za Nemce v deželnih zborih jezikovno meševitih dežel dolžnost, da čuvajo nemštvo in nemške interese, bodi posamični slučaj še tako neznaten. Deželnega odbora poročilu o delovanji njegovem posnamem, da so se učenci na sadjarski in vinarski šoli v Mariboru manj nemški učili, nego prejšnja leta. Utegnilo bi se ugovarjati, da je za nemški narod vse jedno, je-li učni uspeh 40—50 učencev na sadjarski in vinarski šoli v Mariboru sedaj ali pa v bodočnosti večji ali pa manjši, a pomniti treba, da se isto delo — „krčenje in zoženje nemškega jezikovnega ozemlja" — na sto in sto krajih vrši z žilavo vztrajnostjo in z mravljinjo marljivostjo, da avstrijski Nemci izgubljajo prostorček za pro-storčekom. Tako tožil je dr. Wunder in izražal svojo skrb za ponemčevanje Mariborske šole, katero je vsem Nemcem jako pri srci. Zategadel smo se zelo začudili, ko je za Wundrom povzel besedo poslanec Morrč, rekoč, da je on gotovo dober Nemec, a da je prepričan, da nemajo Nemci niti narodnih niti gospodarskih koristij, ako se Slovencem sili nemščina. S tem se samo množi število konkurentov. Slovenci, nemščine zmožni, bodo jedini sposobni za izpraznjena mesta v meševitih okrajih, ker se mi druzega deželnega jezika nečemo učiti. S tem smo se sami izdali. Obžalovanja vredno je, da ni slovenskega vseučilišča in da so torej ¡Slovenci prisiljeni, pohajati nemška vseučilišča. Mi moramo Slovence kolikor možno ovirati, da se nemški ne nauče, braniti seveda jim tega ne moremo. Poslanec Mojrrč je potem še jedenkrat poudarjal nemško misljfenje svoje in izjavil, da nema osobno ničesar proti slovenskim deželnim poslancem, da pa misli,. ;da se mora z vsemi parlamentarnimi sredstvi,., delati na to, da Slovencev tako dolgo ne bode v deželnem zboru štajarskem, dokler ne bodo Nemci iz Češke zastopani v deželnem zboru v Pragi. Nasproti tem odkritosrčnim, a baš zaradi tega razžaljivim besedam oglasil se je poslanec Jerman, poudarjajoč, da Slovenci v deželnem zboru niso sprožili narodnega vprašanja in da morejo Slovenci Wundrov predlog prištevati onim razžalitvam, ki se od zasedanja do zasedanja ponavljajo. Predlog (Wundrov) stavil se je z ozirom na predstoječe deželno-zborske volitve, da bode možno pred volilci ponašati se s to zaslugo. Ko bi Slovenci ostavili deželni zbor štajarski, bil bi „exodus" nemških poslancev iz Češke bistveno prikrajšan. Sadjarska in vinarska šola v Mariboru ni zavod za ponem-čevanje in zaradi miru bilo bi umestno, da se Wundrov predlog odkloni. Poslancu Jermanu pridružil se je tudi doktor Schutz. Rekel je, da mu je mučno, dohajati k deželnega zbora sejam in da bi veliko rajši doma opravljal stanovske dolžnosti svoje. Ne bo se posrečilo, da bi Slovence potisnili nazaj; kolonije, ki so to poskušale, poniknile so vse v visoki plimi. Nemcem ne jemlje se ničesar, naj se tudi Slovencem ničesar ne jemlje. Odkritosrčno mora izjavljati, da se je Slovencem bolje godilo, ko je bilo še nemško mini-sterstvo na krmilu, ker se je to nekako balo, žaliti slovansko prebivalstvo. Ko bi se odklonil dr. Wundroy predlog, bilo bi to znamenje sprav-ljivosti. Navzlic tem osnovanim ugovorom bil je Wundrov predlog z veliko večino vsprejet in germanizacija na sadjarski in vinarski šoli v Mariboru bode zopet nadaljevala se z večjim pritiskom. Glas poslancev slovenskih bode še na dalje glas upijočega v nemški puščavi in v Gradci bodo nas jednako pritiskali na steno, kakor to praktikujejo „italianissimi" v Poreči. V štajarski in istrski zbornici velja za Slovence še vedno „Lasciate ogni speranca !" to je: Dajte slovo vsemu upanju! Gospodarske stvari. Smolika pri breskvah. Pri breskvah, marilah pa tudi pri češpljah izgodi se rado, da jim poči skorja ter začne iz njih teči smola. Kedar se to izgodi, je to znamenje, da je drevo ali prepolno soka ter raste preveč, ali da stoji deblo preveč na solnci ali pa je drevo drugače bolno. Na vsak način pa trpi drevo škodo in če nam je mar za to, da se nam ne posuši do cela, treba nam je skrbi, da mu pridemo na pomoč. Ali kako? Nek skušen učitelj nasvetuje, da naredimo malo nad rano in malo pod njo dvoje, troje zarez v skorijo noter do mladega lesu. On vi iz lastne izkušnje, da to pomaga, vsaj ■ največ kratov. To tudi potrjuje narava breskve. ! Ako je namreč krivo rane to, da drevo prenaglo raste, tedaj dobi naglo nove liste in ti pouzročijo, da se nareja zmirom več soka in ta ne najde, ko leze doli po lubi, dovolj prostora, zato pretere te cevice in tako začne teči iz skorije. Skorija je namreč premalo raztegljiva, ker je na zunanji strani izsušena in za to poči, kedar pritisne sok od znotraj preveč na njo. Le ta pritisk je pač, kar se lehko umeje, največji pri breskvah in marilah, ki močno rastejo in zato so le te največkrat smoljive. Ako pa stoji deblo breskve preveč na solnci, vskočijo posodice lubi vsled solnčne vro čine in to je krivo, da ne morejo vzprejeti soka. ki leze doli iz listov. Ako drevo boleha, tedaj pa je smolika znamenje njegove bolezni in mora se le ta poprej odpraviti, kakor sežemo nad smoliko. Brž ko torej zapazi človek na drevesu, breskvi ali marili, da teče iz njega smola, vreže naj 2 cm. nad in blizu 2 cm. pod rano več črt v lubad, vreze naj leže po en cra. druga od druge. S tem preneha notranja napetost posodic, in kar je preveč soka pod lubjo, ta začne hitro delati na to, da se scelijo rane. Drevesa, ki stoje precej na solnci, moraš nekaj časa ova-rovati prehude vročine, ki jim jo prizadejo solnčni žarki. Bolehavo drevo pa se naj ognoji in naj se mu zaliva dalje časa in naj se pri njem čaka z zarezo, dokler se ne pokaže, je-li še mogoče ga rešiti. Drevesa, ki imajo take zareze, okrevajo v časih prav hitro, vidi se že v 8—14 dneh, da zastaja tok in to je dobro znamenje, da je drevo zopet na poti do zdravja. Sejmovi. Dne 21. septembra v Framu, v Ormoži, v Podsredi, v Lučanah, pri sv. Petru v Gornji Radgoni in v Laškem trgu. Dne 24. septembra pri sv. Trojici v slov. gor., v Ar-noži, v St Jurji pri Celji, pri sv. Martinu pri Slov. Gradci, na Remšniku in v Slov. Bistrici. Dne 27. sept. v Svetincih.. Dopisi. Iz Ljutomera. (Slavnost.) Pozno pride to poročilo. Mislil sem, da bo prijela bolj spretna roka za pero, da poroča o slavnosti, ki se je vršila pri nas v soboto 18. avgusta. Toti den uporabili so Slovenci ljutomerskega okraja, da bi slavili štiridesetletnico vladanja premi-lega nam vladarja Franca Jožefa I. V petek večer že so prišli vrli godci Furlani ter so oznanjevali, da imamo drugi den veliko slavnost. Pa tudi v soboto na vse zarano so nas zbudili z veselo godbo. Predpoldnem je bila ob desetih slovesna sv. meša; služili so jo naš priljubljeni visokočastiti gospod dekan. Potem se je položil temeljni kamen novemu šolskemu poslopju. Tam je bila zbrana vsa šolska mladina in na sto in sto prebivalcev iz trga in iz okolice. Mili naš vladar so poslali prelepo darilo 40U0 gld. ter so dovolili, da se sme imenovati Franc Jožefova šola. Dne 15. avgusta 1.1. je tukajšnja slovenska okrajna posojilnica v proslavo štiridesetletnice darovala 1000 gld. za novo šolo v Ljutomeru, 200 gld. ljudski šoli pri Mali nedelji, 100 gld. za šolo v Cezanjevcih in po 100 gld. za šolska vrta v Vržeji in na Cvenu. Dne 18. avgusta imel je narodni zastop Ljutomerski ob osmib za-rano sejo in je tudi v proslavo štirdesetletnice daroval 3500 gld. za novo šolo v Ljutomeru, 500 gld. pa za šolo pri sv. Križi. — Velečastiti gospod dekan so najpred blagoslovili temeljni kamen ter so v svojem govoru rekli, da je vsake krščanske šole najimenitnejša naloga vzgojevati otroke v krščanskem duhu. Lepe so bile njihove besede in vsem starišem prav iz srca govorjene. — Potem je govorilo še več gospodov. Omenjam g. okr. glavarja, Ljutomerskega župana in profesorja doktorja Križana iz Varaždina. Toti gospod je, naglaševal da je slovenske šole dolžuost vzgojevati takše otroke, ki ljubijo svoj narod, svoj materinski jezik in zemljo, ki jih redi. To so krepke besede, zlata vredne. — Za njim so govorili deželni poslanec gospod Ivan Kukovec. Ni ga človeka v našem okraji, ki jih ne hi poznal in ni ga poštenega Slovenca, ki jih ne bi spoštoval. Gospod Kukovec so naš neustrašeni vodja; oni so naš ne-utrudljivi oča, v katerega ima ves slovenski okraj Ljutomerski popolno in neomahljivo zaupanje. Naj se sovražniki zaganjajo v njih, kakor hočejo, mi se bomo zmiraj zbirali okoli njih. Njihove velike zasluge je spoznal tudi naš presvitli cesar ter jim je že pred leti v znamenje svojega visokega spoštovanja podaril zlati križec Franc-Jožefovega reda. Ko so gospod Kukovec stopili na oder, da bi izpregovo-rili, nastala je tihota. Govorili so nam o življenji našega milega cesarja ter nam kazali, koliko stori za svoje narode, za lepo Avstrijo. Povedali pa so nam tudi, da je cesar Franc Jožef I. ustvaril postavo, ki zapoveduje, da so v Avstriji vsi narodi jednako pravi in da ima vsak narod nedotakljivo pravico čuvati in gojiti svojo narodnost in svoj jezik! Kazali so našim slepim sovražnikom, kako zvest je narod slovenski premilemu vladarju. Grd lažljivec in obrekovalec je tisti, ki si upa dvomiti nad zvestobo naroda našega! Čvrsto so donele zlate besede izvrstnega govornika. Zapišimo si jih globoko v srce. Ostanimo za vselej zvesti sinovi mile naše slovenske domovine in prelepe Avstrije. — Potem je še govoril g. nadučitelj Jože Horvat očetom in materam ter jih navduševal, da bi vsi z združenimi močmi pomagali dogotoviti začeto delo. S tem je bila slavnost predpoldnem končana. Nekdo. Iz Ljubnega. (Domoljubna izjava.) 1 Ker o proslavljenji 401etnice vladanja Njih ve-! ličanstva cesarja Franca Jožefa I. dne 19. avg. kojo je občina Ljubno priredila, do sedaj nisem čital še v Vašem listu poročila, usojam si jaz ovo slavnost nekoliko opisati. Priznati moram, da je bil 18. in 19. dan meseca avgusta v vso čast vrlim Ljubenčanom. Vže v soboto vršeče se priprave, mnogobrojne slovenske in cesarske zastave, lepi mlaji in mično okinčane hiše pričale so jasno o vsesplošnjem navdušenji ljudstva za kolikor mogoče dostojno praznovanje redke in velike slavnosti. Zvečer pa ob 1/29. uri, ko je že temna noč svoje krilo razpela, naznani gosti strel topičev začetek slavnosti, milo tri-jančenje zvonov se oglasi, hiše po trgu se krasno razsvetlijo *in na trgu pred župnijsko cerkvijo zbrani domači pevski zbor zapoje v navzočnosti uredjene prostovoljne požarne hrambe in mnogo-brojnega ljudstva zbrano cesarsko himno, kateri so sledili zrak pretresajoči „živio!" Potem zasvira Lučka godba in se začne mirozov po trgu. Drugo jutro, v nedeljo, zbralo se je na „forštu" obilno število v občini bivajočih re-zervnikov in domobrancev, od koder so se ob x/210. uri združeni s prost. pož. brambo pred i občinsko pisarno pridružečim se občinskim od-j borom, krajnim šolskim svetom in šolsko mladino, korakali v župnijsko cerkev, kjer je bilo blagoslovljenje krasne šolske zastave, šolski mladini v spomin 401etnice Njih veličanstva podarjene. Od tod bila je procesija na Rosulje in tam slovesno sv. opravilo z zahvalno pesmijo. Po službi božji podali smo se na „foršt", kjer je bilo za veselico vse priredjeno. Na krasno okinčani oder stopi preč. g. župnik ter mnogobrojnemu od daleč in blizo došlemu ljudstvu pomen slavnosti razloži, in k sklepu za-klče Njih veličanstvu trikrat „živio", katerega je ljudstvo navdušeno, gromovito ponovilo in pevski zbor je cesarsko himno zaoril. Zatem sledilo je defiliranje vojakov in prostov. pož. i brambe pred podobo Njih veličanstva, pogosto-vanje šolarjev s tombolo, petje, godba in sploh prosta zabava. Le prekmalu nas je razgnala temna noč na naša domovja. Preč. g. župniku pa, ki so 100 komadov knjižice „Naš cesar Franc Jožef I. za razdelitev iz svojega kupiti doizvolili, dalje vrlemu g. županu, kakor tudi slav. občinskemu odboru, krajnemu šolskemu svetu, ter drugim sodelovateljem pri slavnosti in sploh narodnim Ljubenčanom kličem: slava! Z Renišnika. (Cesarska 40 letnic a.) „Bog ohrani, Bog obvaruj nam Cesarja Avstrijo" sliši se povsod peti ne samo v trgih in mestih, temveč tudi na visokih hribih; kjer presvitlemu cesarju vdano slovensko ljudstvo prebiva, ki svojega deželnega očeta prisrčno ljubi in spoštuje kot obče znanega dobrotnika. Ker slišimo, kako si narodi sploh prizadevajo 401etnico presvitlega cesarja Fran Josipa I. dostojno in slavno obhajati, nam ni bilo mogoče prezirati tega, stopili smo tudi mi v kolo drugih krajev in sel, in storili, kar je bilo le mogoče. Že na večer pri prvem mraku, dne 11. septembra je gromovito pokanje možnarjev ozna-njevalo svečanost za prihodnji den. Nad sto kresov je gorelo po Remšniških hribih in rakete ali metalni ogenj, katerih je nad 30 zrak razsvitljevalo in kazalo: kakor plamen in ogenj hiti proti nebu, enako se vzdigujejo prisrčne prošnje vernega slovenskega ljudstva polne vdanosti do presvitlega nam vladarja v nebeške višave, da bi še mili Bog, oča in vladar vseh narodov, po široki zemlji mnogo let ohranil in obvaroval našega presvitlega cesarja vsake nesreče in nezgode! Dne 12. septembra bila je skušnja iz veronauka, pred katero so veleča-stiti g. dekan Anton Jazbec, slovesno sv. mešo brali in Te deum ali zahvalno pesem h koncu sv. meše zapeli. Navzoči so bili učenci in drugo ljudstvo v zahvalo, da je ljubi Bog dal presv. cesarju 40. leto svojega vladanja dočakati. Na slednje zapela se je tudi cesarska pesem, pri kateri so zopet možnarji navdušenje povzdigovali. Po skušnji se je šolska mladina peljala v učilnico, pred katero je bil slavolok ovenčan z zastavami trobojnicami in z napisom: „Slava Franu Josipu I.!" V šoli je načelnik kr. šol. sveta nagovoril šolsko mladino in razjasnjeval, kako milega in dobrotljivega očeta imamo v Avstriji, ki hoče vse narode osrečiti in povsod pomaga, kjer je le kaka potreba. Tudi naši šoli je podaril 200 gld. v dozidanje II. razreda. Učenci so zapeli nekatere pesmice prav živahno, kakor: „Po jezeru" itd. in prednašali „Cesar in ribičev sin", „Človek brez domoljubja", „Domovina", „Špartanka" živo in s ponosom. Dobili so vina in kruha, da so k sklepu navdušeno klicali presv. vladarju „živio!" Mariji veji so bili podarjeni z molitvenimi in drugimi knjižicami in darili. Za spomin na 40-letnico se je letos že v spomladi napravil šolski vrt za drevesnico, da se bo mogla mladina v sadjereji podučevati in se tako ležje spominjati svečanosti. Tudi stojita že dve zeleni lipici pri šte-pihu v spomladi vsajeni zraven drugih sadnih dreves, kar bo nam v veden spomin na 40letno vladanje našega presv. cesaja Fran Josipa I. Bog ga živi in ohrani še mnogo let! Iz Središča. (Smrtna kosa.) Dne 27. p. m. je tukaj umrl za sušico g. Franc Sanjkovič, pravnik tretjega leta na c. kr. vseučilišči v Gradci. To' je v tem okraji že tretji vseuči-liščnik, ki je tega desetletja umrl za sušico. Dne 21. julija 1881 je umrl na Krčevinah pri sv. Miklavži Fran Trstenjak, ki se je baš pripravljal za profesorsko skušnjo na Dunaji; mladenič bistre glave in blagega srca; dne 22. julija 1883 je izdahnil v Središči dušo svojo Vinko Dečko, bogoslovec I. tečaja v Zagrebu, ki bi bil s časom dober govornik, a letos nam je nemila smrt vzela Frana Sanjkoviča. Pokojnik se je porodil dne 5. avgusta 1865, izvršil je osnovne šole doma v Središči, dva gimnazijska razreda na Ptuji, a ostale v Mariboru. Bil je zelo priden, marljiv dijak; v četrtem razredu je dobil celo darilo iz Stajarske zgodovine, tako dobro se je ta predmet učil. Po končani osmi šoli je izvolil pravoslovje za svoj bodoči poklic; bil je vedno zdrav, čil in krepek, da ga je bilo veselje pogledati, toda meseca avgusta lanskega leta je začel kri bljuvati. Brž ko ne se je kje na lovu prehladil, ker je bil strasten lovec, no vendar je v kratkem ozdravel ter se čutil tako krepkega, da je mogel v Gradec. Letos se je po leti ta bolezen ponovila, in ko je pokojnik prišel 16. julija domov, bil je videti zelo slab, njegov poprej krepek in zveneč glas je bil tih in hrapav, s časom se je moral vleči in ni več vstal. Pokojnik je bil čednega vedenja, miren in tih, samo ako je trebalo peti, zavril je njegov krepki glas, da ga je bilo milina poslušati. Ljubili so ga povsod, kamor je prišel. Videl sem na njegovem domu štiri brzojave, katere je dobil dan pred smrtjo od svojih sošolcev in prijateljev, med katerimi me je najbolj zanimal brzojav iz Ljubljane, ker sem na njem čital ime mladega nadepolnega pesnika Gestrina. Pol ure po njegovi smrti je prišlo pismo iz Gradca, v katerem sem čital, kako željno ga pričakujejo v Gradec njegovi sodrugi „Triglavni" kot svojega podpredsednika. Sprevod je bil jako lep. Doma so mu zapeli: „Blagor mu, ki se spočije"; a na pokopališči pa: „Nad zvezdami." Sedem gospodov duhovnikov in štirje bogoslovci so spremljali milega pokojnika. Sprevod je vodil njegov stric, vele-častni gospod Fr. Sanjkovič, duhovnik v pokoji. Na pokopališči je krasno govoril njegov prijatelj g. Ivan Glaser, pravnik, ki mu je prišel od sv. Marije Device iz Puščave na sprevod. Na njegovem grobu žalujejo pošteni roditelji, brat in dve sestrici, a mi njegovi prijatelji in znanci mu kličemo tožnega srca: Počivaj v miru, blaga duša, vredna, da se ti postavijo na spomenik besede: Poln sladkih in veselih nad, V mladosti, ah, v najlepši dobi, Ko bi še živel, delal rad, Počivaš že v preranem grobi. Zemeljskih rešen si nadlog, Nebeško radost daj Ti Bog! B. Fl—g—č. Politični ogled. Avstrijske dežele. Minister za zunanje zadeve, grof Kalnoky, se je v nedeljo, dne 16. septembra odpeljal v Friedrichsruhe k želež- nemu kancelarju Nemčije, knezu Bismarku. Čemu da pojde tje, tega sicer ne znamo, vendar pa sodimo, da velja ta shod ožji zavezi, v kateri stoje Avstrije, Nemčija in Italija. — V Pragi je bil v nedeljo shod čeških veljakov in namen tega shoda bil je to, da se razvidi, na kateri strani, staro- ali mladočeskih poslancev, stoji češko ljudstvo. Na shodu se je sicer izreklo staročeskim poslancem popolno zaupanje, toda mladočeski možje težko, če jih pusté poslej na miru. — V staj. dež. zboru je opomenil posl, M. Vošnjak, naj zbor sklene postavo, po kateri se omeji prosta ženitev, toda dež. odbornik grof Berg je izrekel, da ni upanja, da dobi taka postava najvišje potrjenje, ker je nič ne mara sedanja vlada. — Kranjska dežela ima že od lani dež. dac na žgane pijače, letos pa še pride k temu drž. davek in to je vidno preveč. Posl. Pfeifer je zato predložil načrt postave v 3. seji dež. zbora, vsled katere se ne vrže dež. dac na toliko žgane pijače, kolikor je je kmetovalcem treba za domačo rabo. Ni dvoma, da vzprejme dež. zbor to spremembo. — Na c. kr. vršji gimnaziji v Ljubljani je letos vpisanih 909 učencev, samo v prvem razredu jih je 251. — Koroški liberalni Nemci bi radi, da se tudi v cerkvi, v kateri se zbira slov. ljudstvo, govori in poje nemški, če pride kedaj njih kateri va-njo. No to je pa že preveč! — Po Koroškem se spije, poleg žganja, na leto 143.260 hI. piva, na eno osebo ga pride torej 40 listrov. Ni malo to, vendar še je to bolje, kakor pa, da se popije žganje. — V gorah na Primorji se prikazuje sedaj že pogostem neka bolezen, ki pouzročuje, da krave izvržejo. To je tem večja nesreča za ljudi, ker se žive skoraj edino iz živinoreje. — Italijansko društvo „degli arti-giani" v Gorici je imelo zadnjo nedeljo blago-slovljenje svoje zastave. Sedaj se jezi, ker ni smelo v slovesnem sprevodu iti po mestu, ali prav tako, saj je isto društvo krivo, da še slov. „podporno društvo" nima blagoslovljene svoje zastave. — V Trstu so naš pešpolk štev. 87. prav lepo vzprejeli. Kakor je znano, ostane tam delj časa, v Celji pa biva poslej le par stotnij tega polka. — Prvo slov. ljudsko šolo v Trstu odprla je letos družba sv. Cirila in Metoda. Vzprejeti more pa le otroke v prvi razred, drugo leto pa se odpre seveda še tudi drugi razred te šole. V dež. zboru v Poreči je bil hud vrišč, ker dež. glavar ni pustil hrv. poslancem staviti do vlade vprašanja v hrv. jeziku. Hrv. poslanci so se pritožili zoper to pri grofu Taaffe. — Nova šolska postava, katero je sklenil hrv. dež. zbor v Zagrebu, ni dobila najvišjega potrjenja. — Ogerski minister Kol. Tisza se je vrnil v Pešto in pravi se, da bode minister za uk in bogočastje bojda grof Czaki. Doslej svet ne zna veliko o tem moži. Vunanje države. Iz tega, ker je bil kardinal Schiaffino v Belgiji, sklepa se v raznih listih, da je iskal stanovanja za sv. Očeta. Po tem bi sv. Oče šli iz Rima v Belgijo, kedar bi postala za to potreba. To je pa vidno le sad prežive domišljije. — Italija se ne čuti varna, kajti kralj in njegova vlada zagotavlja v eno mer, da ne mara z nikomer vojske, najmanj pa s Francijo, svojo zaveznico leta 1856. — Za vzprejem nemškega cesarja dela se v Rimu že sedaj, do meje gre mu naproti general Driguet. — Predsednik francoske republike, Sadi-Carnot, prišel je srečno s svoje poti nazaj v Pariz, potoma si je dal kaditi od vseh strank in je imel tudi za vsako sladkih besedi na izbiro. — General Boulanger dela na to, da dobi v Parizu mesto poslanca. Ako se mu posreči, tedaj bode pa velika nevarščina za sedanjo rvlado in tudi za predsednika republike. — Nemški cesar, Viljelm II, pride na Dunaj dne 3. oktobra in se poda, kakor se zagotavlja, potem na lov v ces. lovih na Gor. Stajarskem. Od ondot gre pa v Italijo. — Grof Herbert Bismarck, sin kan-celarja, pojde v Petrograd k ruskemu ministru za zunanje zadeve, grofu Giersu. Kakor se vidi, plete se nekaj med Nemčijo in Rusijo, samo kaj je to? Nam ni za to, da ugibamo. — Doli pri Rumunih je nov upor kmetov v vasi Dobranen-ski, Mir bode s časom že, toda ne brez krvi, more biti nedolžne. — Bolgarski minister za drž. denar, Načevič, biva v Carjem gradu ter išče denarja — na posodo. Ni lehko, da ga dohode. V Sofiji stoji 17 mož pred vojno sodbo za voljo „roparstva". Sodi se, da niso roparji, pač pa ustajniki, ljudje, ki ne marajo sedanje bolgarske vlade. — Srbski kralj se je premislil ter je jel cerkveni zbor, ki ima pravdo glede ločitve zakona kralja in kraljice v rokah, pre-vstvarjati. Predsednik zbora je postal „prestar" ter so ga deli v pokoj. Kdo še pride za tem na vrsto, da postane „prestar", ni še znano. — Turčija prevstvarja svoje vojaštvo in je sedaj kacih 30.000 reservistov sklicala v orožje k vojnim vajam. Tacih vaj še doslej ni bilo v Turčiji. — Poroka grškega kraljeviča Konstantina s sestro nemškega cesarja, Sofijo, bode še le prihodnje spomladi. — Ustaje v Marokanskem je konec, se ve, da le „z ognjem in mečem". Za poduk in kratek čas. Trg Središče po štirih sto letih. (Spiaal B. Fl.) (Konec.) Prišedši v šotor, zapela je „Vila": „Po-točnico". Po končani pesni stopi na oder Sre-diški župan, g. Ivan Kočevar ml. ter pozdravi s kratkim, krepkim govorom goste, prisedše iz daljnjih in bližnjih krajev. G. župan, ki se je mnogo trudil in ki je mnogo žrtvoval, da se ta svečanost izvrši lepše, dostojneje in sijajneje pokazal je o tej priložnosti, da vč, ako je treba, dobro sukati jezik svoj. Hvala mu! Za pozdra vom sta prišli na vrsto dve pesni: „Davorija", katero je pelo delavsko pevsko društvo, in: „Ustaj rode", katero je pela „Vila". Sedaj stopi na oder Ivan Kolarič, tržan Središki ter govori tej svečanosti primeren slavnostni govor zelo navdušeno v občo pohvalo vseh poslušalcev. O tej priliki je vrli govornik pokazal, kar more storiti mladenič, ki po nedeljah in praznikih ne hodi na plesišče ali kegljišče, trateč čas in zapravljajoč denar, zdravju in mošnji na kvar, ampak se doma uči, čitajoč časnike in druge poučne knjige. Sedaj smo slišali: „Cesarsko pesem" in „Veselo". Zatem se prikaže na odru velečastni gosp. Matevž Slekovec, župnik pri sv. Marku na Drav. polji, ki je več let tukaj kapelanoval. Imel je govor o Središči in njegovi zgodovini, povodom 400-letnega potrjenja njegovih pravic. Velečastni g. župnik je učenemu svetu znan kot marljiv nabiratelj starin in je rešil izvrstno svojo zadačo, ker močno upliva na poslušalce govor, v katerem slišijo zgodovino prednikov svojih. Ako je bila ona vesela, izvija jim ta govor iz očes solze radostnice; ako je bila žalostna, zalivajo jim oči solze pelinovke. Sre-diščani! Preteklost vaša je bila dosti mukotrpna, ker so pradedora Vašim zadajale ljute rane krvoloki Turki, ker so jih neusmiljeno tlačili brezvestni graščaki Ormoški, ker so jih plašili in mnčili divjaki Kruci. Hvala Bogu! ti tožni časi so minoli in vam je napočila lepša, srečnejša, veselejša doba. Sedaj se je pelo še nekaj pesmi. Petje je bilo v obče izvrstno. Ni moči povedati katera pesem se je lepše pela. Posebej je dopadla „Nazaj v planinski raj", ki ga je pelo pevsko društvo Ormoškega okraja in pa „Zrinjska Franko-panka", katero je pela „Vila" in delavsko pevsko društvo s spremljevanjem godbe. Tema pevskima društvoma imajo biti Središčani posebej hvaležni, ker „Vilaši", katerih je bilo blizo 30, prišli so zgolj iz ljubezni do Slovencev, da po-morejo povečati to svečanost, jim na čelu predsednik g. dr. Oskar Kiš, poslanec in odvetnik, kateri je napijal Slovencem tako lepe, krepke in jedrnate napitnice, da jih ne bodo z lehka pozabili, isto tako pevci delavskega društva, katerih je bilo 30. Prisrčna vam torej hvala na prekrasni zabavi, katero ste nam blagoiz-volili napraviti, vi sladki podravinski slavci, Bog vam ohrani srca zdrava, a grla glasna in jasna še mnoga leta! Po končanem vsporedu in ko so že bile luči prižgane, stopijo na oder štiri gospodičine iz Ormoža, hčerki gospe Stupce in hčerki gospoda Freuensfelda in zapojejo: „Slovenka sem". Ta pesem je čisto prosta, ali dragi čitatelj, ako je človek poslušal to petje iz daleka, mislil je, da ne sliši človeških glasov, temveč bujne glasove gorskih Vil. Za temi točkami je bil ume-talni ogenj pod vodstvom pyrotehnika g. Bern-reuterja. Ljudstvo je radoznalo gledalo to raz-nobojno šviganje in miganje, strmé poslušalo to praskanje in pokanje v zraku, kakor kako čudo. Hvala Središkemu domačinu gosp. Franu Kočevarju, županovemu bratu, vinotržcu v Mariboru, ki je na svoje stroške zemljakom svojim poslal nenavadno zabavo! Sedaj se je začelo obče veselje, vse je bilo bolj živo, vsaka žilica je bila hitreje, vsako srce je trkalo močneje. Hrvatje in Slovenci so se radostno objemali. Središke gospodične so se odpevale ta dan zabavi ter so tržile šopke, slaščico, staro vino, šampanjca itd. Tudi to je hvalevredno. Med tem se je še tudi pelo in govorilo. Lepo je povedal č. g. Dokša, rojen Slovenec, kapelan v Macincih kot Medjimurec svojim rojakom. Zelo dobro sta tudi govorila gg. Čulek in Kočevar pevskima društvoma, ki sta nas zapustili pozno v noč. Polagoma so odhajali tudi drugi gostje domov, a neke je pozdravila rumena zora na zabavišči. Za jed in pijačo je skrbel g. Veni-gerholz. Slišalo se je, da neki niso bili s postrežbo prav zadovoljni. Kdo bi vsakemu po volji ustregel? Jaz mislim, da lačen ni šel nobeden, a manj še žejen spat. A vam, vrli Središki narodnjaki, in posebej odboru bodi še je-denkrat hvala na taki izvrstni zabavi, pri kateri je bilo 3000 ljudi. Vse se je izvršilo tako dobro, da odbor, akoprem so bili stroški sila veliki, nima deficita, temveč je še preostala mala svotica. Dobili smo tudi dva brzojava in sicer od Njegove prevzišenosti Jakoba Maksimilijana, vladike Lavantinskega odgovor na našo čestitko: Hvala Središčanom! in od gosp. Jeršeta, c. kr. davkarskega uradnika iz La škega: Radi dvojne svečanosti radujem se z vami. Smešnica 38. Kmečki fanté stoji pred sodnikom, tožen, da je 60 let starega berača pretepel na cesti. „Zakaj", vpraša^ ga sodnik, „zakaj si stepel tacega reveža?" „Žlahtni gospod", odvrne fante, „kaj sem hotel, ko mi nihče drug ni prišel pod pesti". Razne stvari. (Vranska občina) prejela je od Nj. veličanstva presvitlega cesarja Najvišjo zahvalo za častitko, tetegrafično odposlano ob priliki slavnosti 40 letnega vladanja. (Občni zbor.) Podružnica družbe sv. Cirila in Metoda za sv. Lenart v slov. gor. in okolico se bode ustanovila v nedeljo, t. j. dne 30. septembra t. 1. v gostilni g. Poliča v trgu sv. Lenarta. Na dnevnem redu je potrjenje pra- vil, govor, izvolitev začasnega podružničnega načelništva. Vljudno se vabijo k zboru vsi že vpisani udje, narodnjaki in prijatelji verske šole. (Imenovanje.) G. Janez Koprivnik, učitelj na c. kr. vadnici v Mariboru, imenovan je za glavnega učitelja na c. kr. učiteljišči v Mariboru. (Zahvala.) Preblagi naš drž. in deželni poslanec, g. baron Godel-Lannoy in njegova premila gospa darovala sta vrlim in revnim učencem in učenkam ljudske šole pri sv. Marjeti na Pesnici, 2 zlata, 40 celo novih četrt goldinarjev en predpasnik, dva svilnata in mnogo drugih robcev. Za to preimenito darilo se jima zahvaljuje tukaj najprisrčnejše Štefan Kovačič, šol. vodja. (Nemila smrt.) V Pragi je umrl v nedeljo, dne 16. septembra Anton Raič, profesor na c. kr. veliki realki v Ljubljani. Ranjci se je rodil pri Mali nedelji v letu 1845. Bil je zna-čajen in jako delaven rodoljub. Naj mu bode blag spomin! (Brzojavna postaja.) V Vitanji se je odprla brzojavna postaja, združena je s tamoš-njo c. kr. pošto. („Bindišarji".) V Gradci so imeli une dni nemški pevci svoj shod in prišli so na-nj tudi naši „nemški" pevci, posebno iz Celja. Ko so le-ti tam peli, spoznali so jih pravi Nemci hitro ter so jim klicali: „Aj, bindišarji pojó tudi lepó". Koga štej0 po tem takem gornje-štajarski pravi Nemci med „bindišarje" ? Ljudi, ki so neka zmes med Slovenci in Nemci. Slovenci so, pa nočejo biti Slovenci in Nemci niso, pa čejo biti Nemci — to so vam pravi „bindišarji". Tako so tudi v Gradci od Nemcev slišali. Prav se jim izgodi! Kar so iskali, to so našli! „D. W." pa nam naj pové sedaj, ali še „bindiš" vedno ni ozmerjalka? (Za slovensko šolo) sklenile so se potegniti tudi občine Marija Gradec, prva v laškem okraju, ki je všolana v šole na Laškem, v Št. Miklavžu in Št. Petru, in pa občina Št. Peter v Savinjski dolini. V Savinjskej dolini se je do sedaj v obče največ občin oglasilo za slovensko šolo, dokaz, kako je ravno ob krasnej Savinji slovenski narod probujen. Naj bi njihov izgled probudil tudi drugod slovenske občine, da se isto tako potegnejo za pravice slovenskega jezika v slovenskih šolah. (Slov. šola.) Podružnica sv. Cirila in Metoda v Vuhredu ima prihodnjo nedeljo ob 4ih popoludne svoj letni občni zbor in je na dnevnem redu volitev novega odbora. (Spomenica.) Vsem spoštovanim gospodom in gospém iz Maribora, kakor tudi od sv. Marjete, kateri so povodom 401etne spomenice o nastopu vladarstva Njih veličanstva cesarja Franca Jožefa I. v zvezi stoletnice domače šole s svojimi dobrovoljnimi doneski šolsko veselico dne 13. sept. 1888 omogočili, izraža se najtoplejše: Bog plati! Štefan Kovačič, š. vodja. (P i p ar j i.) Nekje v Šleziji je mesto Wag-stadt. Tam se jim godi pač dobro, kajti neko društvo „piparjev" je obhajalo te dni svojo lOOdnevnico ter je tudi enako društvo v Mariboru povabilo na-njo. Ne zna se, je-li vabeče ali pa vabljeno društvo bolj vredno posmeha. (Ogenj.) V torek, dne 18. septembra je zgorelo nekemu mestjanu gospodarsko poslopje v Ormoži. Požarna bramba je ubranila, da ni ogenj dalje segel. (Potres.) V torek, dne 18. t. m. se je čutil na Vranskem ob 3. uri 26 min. lehek potres. Tudi iz Ljubljane javlja se enaka vest. Loterijne številke: V Gradcu 15. sept. 1888: 5, 57, 58, 17, 49 Na Dunaju „ „ 49, 74, 52, 75, 1 Naznanilo. Slovenski otroški vrtec „družbe sv. Cirila in Metoda" v Celji zvezan s privatno dekliško šolo čč. šojskih sester odpre se letos dne 8. oktobra. Vsprejemajo se otroci vseh stanov, ter smejo ustopati vsak čas. Odprt je vrtec izvzemši nedelje in praznike vsak dan od dne 9.—12. ure predpoldne, in od 2.-4. ure popoldne. Natančneji pogoji se izvedč pri odboru podružnice v Celji družbe sv. Cirila in Metoda in pa pri vodstvu omenjene dekliške šole (v hiši šolskih sester.) P. n. gg. stariši, ki žele, da bi njihovi otroci — stari najmanj 3 ter največ 6 let — zahajali v ta vrtec, se naj oglasi pri voditeljici dekliške šole, ali pa pri podpisanem odboru. V Celju, dne 13. sept. 1888. Za oior podružnice t Celji Me sv, Cirila in Metoda: Dr. Iv. Dečko, Drd. Urb. Lemež, načelnik. tajnik._1 v občini Lehen, katero obsega dva orala 400 sežnjev zemlje, s hišo, kjer je bila poprej tudi štacuna, in gospodarskim poslopjem, dober četrt ure od okrajne ceste in par streljajev od stranske poti, se proda prostovoljno pod roko. Več o tem pove lastnik France S ni i d, posestnik v Lehnn, pošta Fresen-Balinhof. (Karnthner Bahn.)___ Posestvo Naznanilo. V Bohovi (Hoče) štv. 31 in 5 se proda iz proste roke: eden hram z opeko, drugi pa s slamo pokrit, oba s pivnico, posestvo 35 oralov, vrti, travniki, njive in velik les prav po ceni. 2-3 * jDoijsi moiiiveniKi za somi Tiskarna sv. Cirila v Mariboru tiskala in založila je: I. „Sveto «pravilo44, Str. 250. Cena: polusnje 60 kr., usnje z zlatim obrezkom 70 kr., nevezano 18 kr. II. „Kijuček nebeški44, sestavil Ivan Skuhala. Str. 192. Cena: polusnje 50 kr., usnje z zlatim obrezkom 60 kr., nevezano 14 kr. ponuja po najnižji ceni 2-2__Josip Matic v Celji. se da v najem. Mita -Borlskega mosta črez Dravo se da v najem za tri leta, t. j. od 1. januvarija 1889 do konca decembra 1891 z izklicano ceno 2000 fl. Iz tega vzroka vrši se dne 29. decembra 1888 ob 11. uri predpoldnom pri tukajšnjem uradu očitna dražba in se smejo dražbeni pogoji vsaki dan uvideti. Okrajni oclfc>or Ptujski, dne 14. septembra 1888. 1-3 ^ W § z dobrim in stanovit-ffl® ™ v fes S nim glasom se proda za 70 gld. Več pove g. Kari Macher, gostilničar „zum Bierjackl" Viktrinhofgasse v Mariboru. 2-3 m P I 1 i i i 1 I m n I I i I ¡k te M 1 i 1 BI □C Najnovejše v reznih strojili. Patentiran varstveni rezni stroj reže O clolg-osti od. y4—3" V hipu se lahko ustavi in porine nazaj! 3C .Lepa, natančna rez! ^ Lahek gon pri naglem delu! z verigo ;ili brez nje! žene se z roko, nogo ali z vitlom. Gotova varnost zoper nesrečo! C. kr. izklj. privilegirane tovarne gospodarskih strojev, livarna «a železo in liladivarim na par. Pil. MAYFARTII €0. na B>unajti. II., Taborstrasse I'V;Milro