(Neobhodno potrebna knjiga za vsakega
človeka, kateri se hoče sam, lahko in hitro
navaditi vsega potrebnega, da more sebe
in druge blažiti in prav olikati.)

Spisal

Jožef Valenčič

V Ljubljani, 1899

Založil in na svetlo dal pisatelj

Vabilo na naročbo.

Ravnokar je izšla Vzgoja in omika ali izvir sreče Neobhodno potrebna knjiga za vsakega človeka, kateri se hoče sam, lahko
in hitro navaditi vsega potrebnega, da more sebe in druge blažiti in prav olikati. Spisal po najboljših virih in navodilih Jožef Valenčič
v Ljubljani 1899, založil pisatelj, tiskala »Narodna tiskarna«. Tako je naslov novi knjigi, katera ima 3 dele, 31 poglavij, 152 paragrafov,
80 pododdelkov, 254 izdatno tiskanih strani, ki so po 18 cm  dolge in 12 cm  široke, s črkami srednje velikosti na jako belem in dobrem papirju.

Mnogo skrajšano kazalo te knjige je: Vvod. Pomen in namen vzgojnega navodila in družabnega pravilnika. Splošne določbe.
Odgoja: I. duševna, 11. telesna, 111. družabna.

1. Moralno-duševni del: Duševno izpopolnjevanje človeka. Rojstvo človeka. Krst. Odgoja do 6., do 14. leta. Birma. Prvo sv. obhajilo.
Od 14. leta do samostalnosti. Samoodgoja: O verskih zadevah. Strah božji. Izkazovanje ljubezni, časti in hvale Bogu. Vedenje pri:
sv. maši, večernicah, spovedi, sv. obhajilu, spovedi in .sv. obhajilu v stanovanju bolnika, procesijah, blagoslovih sploh, blagoslovu: otro-
čnice in otroka, stanovanja, jedil, zdravil itd. Gojenje in koristi moralnih čednosti. Modrost. Krotkoskin potrpežljivost. Sramežljivost.
Blagosrčnost. Pravičnost. Resničnost. Zmernost. Sočutje in radodarnost. Prijaznost in vljudnost. Hrabrost. Zvestoba. Izpolnjevanje dolžnosti.
Premišljevanje slabih navad, ki so proti: Bogu, bližnjemu, samemu sebi. Sredstva s katerimi se zatarejo vse slabe navade. Ostro opazo¬
vanje in pravo spoznavanje samega sebe. Kako si obdržimo čisto vest, pridobimo dobro ime in ohranimo zadovoljno srce.

H- Nravstveno-osebni del. Gojitev in utrjevanje lastnega telesa. Pravično pridobivanje osebnih koristi. Množenje in bramba posvetnega
blaženstva. Uživanje posvetnih dobrot. Kako je treba človeka soditi. Različno občenje: s trmoglavci, s prepirljivci, z ošabneži, s časti-
lakomniki, s togotneži, z maščevalci, s preskromnimi in bojazljivci, z iahkoverneži in predobrimi ljudmi, z veseljaki, z melanholiki, z
radovedneži, s priliznjenci, z nesramneži, z lažnjivci in goljufi, z obrekovalci in razžaljivci, z nevoščljivci in škodoželjneži, z nezaupljivci,
s pijanci, z blazniki, starejšega človeka z mlajšim, mlajšega človeka s starejšim, gospodov z damami, ženskih z gospodi. Napačno občenje
zaljubljenih različnega spola. Občenje zaljubljencev med zaljubo in poroko. Občenje: moža s soprogo, žene s soprogom. Gospodar in
gospodinja. Ljubezen in skrb roditeljev do otrok. Ljubezen in hvaležnost otrok do starišev. Ravnanje mačehe in očma s pasterko, s pa-
sterkom in obratno. Občenje sorodnikov med seboj. Ravpanje gospodarja in gospodinje s.posli. Dolžnosti poslov do gospodarja in go¬
spodinje. Občenje z duhovniki. Spoštovanje in hvaležnost do učiteljev in učiteljic. Občenje: z zdravniki, odvetniki, med uradniki in
privatnimi osebami, med javnimi služabniki in privatnimi osebami, med vojaškimi in med civilnimi osebami. Občenje: s prijatelji, z lastnimi

in s tujimi sovražniki. Vedenje prodajalca pri prodaji lastnega blaga. Vedenje kupca pri kupovanju. Občenje med rokodelci in ljudmi,

ki jih potrebujejo. Občenje oseb različnih slojev, stanov in različnega premoženja. Boljšanje pokvarjencev. Postopanje proti hudodelcem.
Ravnanje z živalmi.

lil. Nravstveno-družbani del. Nastanek in nujna potrebnost družabnega občenja. Splošna pravila za družabno občenje. Dvanajstero
pravic in koristi pridobljenih v dobri družbi. Pazljivosti pri ustnem občenju. Splošne določbe. Govor. Potrebnost slovesnega govora.
Govornik in poslušalci. Sestava govorove vsebine. Nagovori pri govoru. Držanje života pri govoru. Glas, poudarek in takt govora. Govor
iz srca v srce. Dolžnosti poslušalcev. Pogovarjanje: Koristi kratkočasnih pogovorov. Snov in predmeti družabnega pogovarjanja: snov ki
je lepa in koristna, snov ki je nedopadljiva in škodljiva. Vprašanje in prošnja, odgovor in pripoved. Vprašanje in dajanje svfeta. Vodstvo

in nadzorstvo pogovarjanja. Nespodobnosti pri pogovarjanju. Pravila proti nespodobnostim v družbi. Molčanje: l. pravočasno, dopadljivo

in koristno, II. pozora vredno, sumno in škodljivo. Pravila za pismeno občenje. Splošne določbe. Sestava pisma. Pisava pisma. Znotranja
oblika pisma: I. Različnost vsebine, po različnosti pisem. II. Oblika posameznih delov vsebine: Ogovor. Vvod. Običajni vvodni stavki (100).
Predmet pisma. Zvršetek pisma. Završni stavki (100). Kraj ali mesto in čas pisma. Predpodpisni pridevnik. Podpis. Pripis. Zunanja oblika
pisma: Zavitek pisma. Kako treba zgibati papir in zapirati, pismo. Kako je pismo pečatiti. Nadpis na zavitku pisma. Najnavadnejši naslovi
za: osebe, društva in oblastva. Obleka in noša. Stanovanje. Predstavljanje nepoznanih oseb. Izkazovanje spoštovanja, časti in ljubezni^.
Pozdravi in odzdravi. Prikloni. Podajanje rok. Poljub; roke- . .Objemanje telesa. . .Poljubljanje obličja.;Zvonjenje. Streljanje. Zastave ij
bandera. Slavoloki: Ofebno pVfirSSea.- Tbsffhvi' in dbbiv

delnosti. Hvaležnost za darove in dobrote. Ženitne zadeve: Sposobnost za ženitev. Izbiranje ljubimke (ljubimca) in zaljuba. Zaroka
Predporočni dan in večer. Priprava in vožnja ali hod k poroki. V cerkvi in med poroko. Po poroki. Ženitovanjsko gostovanje in veselje.
Slovo novoporočencev. Potovanje novoporočenih po poroki. Povabilo prijateljske družbe. Obisk. Sprejemanje obiskovalcev in občenje z
njimi. Vizitnice. Igre v družbi: i. lepe in koristne, 1L prepovedane in škodljive, lil. šaljive igre: v sobi, IV. na planem. Vedenje igralcev
pri igri. 'Čudodelne, mične in dopadljive kratkočasnosti. Petje in deklamacije v družbi. Godba. Važna pravila za ples. Vedenje na koncertu
in v gledališču. Tobak. Gostoljubje in vedenje pri mizi. Povabilo na gostijo. 10 pomislekov povabljenca. Obleka za gostovanje. Priprava
jestvin in pijač. Priprava obednice. Priprava namizne oprave, posodja in orodja. Napravljanje in okrasje mize. Sprejetje gostov. Vstop v
obednico. Odkazovanje sedežev. Zasedanje sedežev za mizo. Red predlaganja jedi in pijač na mizo. Kako morajo strežaji pri mizi streči.
Kako je treba spodobno jesti. Nespodobnosti pri jedi. Kako se spodobno pije. Nespodobnosti pri pitju. Govorjenje pred in med obedom.
Napitnice. Konec obeda. Razhod gostov. Obisk ali pismo po obedu. Vedenje v javnih gostilnicah in kavarnah. Držanje in kretanje telesa.
Nespodobno držanje in kretanje telesa. Hoja, predhod in vedenje na izprehajanju. Vedenje na izletih. Vedenje med vožnjo, kolesarjenjem
in jezdarjenjem. Vedenje na popotovanju. Bolezen in postrežba bolniku. Priprava človeka za smrt. Smrt človeka in naznanilo smrti.
Oprava mrliča in sobe žalosti. Vedenje in čuvanje pri mrliču. Pogreb mrliča: 1. pogrebni izprevod, II. nagrobni govor. Zahvala pomočnikom
'n sožalnikom. Žalovanje sorodnikov za mrtvimi. Nagrobniki in spomeniki. Spominjanje na mrtve.

Pri sestavi te knjige sem rabil: Philothea Donin, spisal sv. Frančišek Salezijanski, Gesundheits-Lexikon von dr. med. J. Ruff,
n Umgang mit Menschen von A. Freiherr von Knigge; Več sem se ravnal za vsaki slučaj po ustnih nasvetih strokovnjakov in izvedencev,
kakor tudi po lastnih izkušnjah, katere sem si pridobil pri opazovanju olikanih družb. Ravnal sem se po obče priznanih zakonih nravnosti,
javnega mnenja in najnovejših običajev; bil sem pri tem vesten in sem se oziral povsod na domače slovenske razmere. To je prva in
jako natančna knjiga, ki obsega poljudno pedagogiko, etiko in dober (bon-) ton; ujema se s cerkvenimi, z državnimi, z vojaškimi in
drugimi postavami, z različnimi znanstvenimi knjigami in tudi z duhom slovenskega življa. V tej knjigi so natančna navodila, kako si je
možno pridobiti tiste lastnosti, ki so neobhodno potrebne vsakemu človeku, kakor tudi vsakemu stanu in za vsak slučaj družabnega
življenja posebej, po katerih more človek sebe in druge blažiti, boljšati in olikati, ter si pridobiti duševno in telesno blagovitost, kakor
tudi ugled in ljubezen pri ljudeh. Ker je ta knjiga jako potrebna in koristna, jo po natančni presodbi priporočajo: »Slovenski Narod« z
dne 29. julija, »Ljubljanski Zvon« Vlil. zvezek, »Soča« z dne 4. avgusta, »Slovenec« z dne 5. avgusta, »Slovenski List« z dne 5. avgusta
in drugi slovenski časopisi jako obširno, a okrajšano in skupno tako-le:

»To je temeljita, obširna, natančna in velezanimiva knjiga. V' nji je dovolj najraznovrstnejših in vse hvale vrednih navodil za
duševno, telesno in družabno odgojo za vse dobe človeškega življenja, za vedenje pri izpolnjevanju dolžnosti do Boga, do bližnjega, do
samega sebe, za gojitev moralnih čednosti, za. čisto vest, dobro ime in zadovoljno srce. Pisatelj nikjer ne pretirava, drži se jedino srednje
iZniicrn ip ni<;anfl v nraven duhu v lahko nmliivem sl o cm in ima nrikunliivo vnaniost. To krnimo moremo s nonnsom pokazati tudi

stanu itd.«

jam samo

za predplačilo 1 gld. 80 kr. in 10 kr. več za poštnino,'ali proti poštnemu povzetju. Nerazrezano in čisto knjigo sem pripravljen vzeti v
treh dneh tudi nazaj in povrniti denar. Doslej je še nihče ni dal nazaj, ker je z njo vsakdo zadovoljen. Tiskano je samo 1000 knjig.

Zato najuljudnejše vabim p. n. občinstvo na blagovoljno naročilo te gotovo zanimive in koristne knjige, ter sem s popolnim
visokospoštovanjem najvdanejši

Jožef Valenčič.

V Ljubljani, dne 8. avgusta 1899. ,

Stari trg št. 4, lil. nadstropje.

pr&r  Kdor tega Vabila več ne rabi, vljudno prosim, da ga blagovoli izročiti drugi osebi, katera utegne to knjigo naročiti. "3EJ1



>; -X- -)i(- -):<•• -*

§>!l ^ ^



ali

<$ 0 <P<Š

& m-o

o

l^vir sreče.

(Neobhodno potrebna knjiga za vsakega
človeka, kateri se hoče sam, lahko in hitro
navaditi vsega potrebnega, da more sebe
in druge blažiti In prav olikati.)

Spisal

Jožef Valenčič.

o

O

O

(P o
0 ' O
a $ O

a%oo>

%  o

Q>a%Q>

o s? O p

Q=)  O P  ^ \y  ^^ ~f\

Q>  G  P P Q O'% P o

o Q>%0%Q>0%Q>P%%Q> o %

V Ljubljani, 1899.

Naložil in na svetlo dal pisatelj.

0 pQ> 0 %  0

^3 Q>.


izvir sreče.

(Neobhodno potrebna knjiga za vsakega človeka, kateri se hoče sam, lahko in hitro
navaditi vsega potrebnega, da more sebe in druge blažiti in prav olikati.)

'isQ) (str

Spisal po najboljših virih in navodilih

Jožef Valenčič.

Prvi natis.


V Ljubljani, meseca junija 1899.

Založil in na svetlo dal pisatelj.
Tiskala ,,Narodna tiskarna' 1 .

J o  <w/

Pisatelj te knjige si pridržuje vse literarne pravice, tudi pre¬
vajanje v druge jezike.

Predgovor.

v

(_ loveka prav sodijo ljudje po bogatstvu njegovih čednosti, po
obsegu njegove omike in po načinu njegovega vedenja in družabnega
občenja. V kakoršni meri ljudje človeka cenijo, v taki meri more
med njimi napredovati.

Vsakemu človeku je tedaj neizogibno potrebno, daje  zadostno
omikan, da se zna prikupno vesti in ume z ljudmi vseh stanov
prav občevati.

čednosti, resnično omiko in pravi način lepega vedenja in
občenja z ljudmi pa more človek pridobiti, ako se po načelnem
načrtu in po vsestransko odobrenem pravilniku uči sam; — težje
in počasneje doseže isto s posnemanjem vedenja čednostnih in
omikanih ljudi. Seveda so ljudje neenako olikani ter kažejo v dru¬
žabnem občenju v eni in isti zadevi veliko različnost, večkrat celo
nasprotno mnenje; — »pravi« pa je samo en način.

V vsaki večji družbi, zlasti nižjega stanu, je lahko opaziti,
da skoraj nihče ne pozna natančno in vseh pravil prave omike;
to svojo nevednost čuti človek najbolj grenko šele takrat, kadar
mora iti v odlično, zlasti tujo družbo. Posebno žalostno je videti
mladino, ki ima naravni dar in gorečo željo, da bi si pridobila po¬
trebne čednosti in primerno omiko, a ji manjka pripomočkov in
priložnosti, da bi to dosegla. Domača odgoja rodi prav malokje
zadosten vspeh in na višje šole more iti le malokdo. Da pa bi si
človek pridobil vse potrebno v dobro omikani družbi, bi potreboval
jako dosti časa in denarja. Tudi bi bil tak način izobraževanja
radi neenakega vedenja mučen za družbo in za onega, ki išče
omike.

Ker more človek kakor samouk sam zase gojiti lepe čednosti,
zatirati slabe navade in se vaditi vsega, kar treba vedeti, ako se

1 *

IV

hoče vesti lepo in prikupno, zato se mi zdi knjiga, v kateri so
zbrana dobra načela, zanesljiva pravila in jasna navodila o dobri
odgoji in lepem vedenju, Slovencem jako koristna.

Spisal sem torej tole knjigo, ki naj bi donašala mojim rojakom
kar največ in najboljšega sadu. Pri sestavi knjige sem porabil ne¬
katere vire: Philothea Donin, spisal sv. Frančišek Salezijanski, Ge-
sundheits-Lexikon von dr. med. Josef Ruff in Umgang mit Menschen,
von Adolf Freiherr von Knigge; več sem se ravnal po ustnih na¬
svetih strokovnjakov in izvedencev, največ pa po lastnih izkušnjah,
katere sem si pridobil pri opazovanju olikanih družb. — Tako
nabrano in sestavljeno snov sem razdelil na tri dele: v nravstveno-
duševni, -telesni in v -družabni del.

V prvem delu te knjige sem si prizadeval pokazati človeku,
kako naj omika in vadi svoj um in pamet, kako naj si blaži srce
ter nagiba in utrjuje lastno voljo za vse, kar je dobro, lepo in
dopadljivo. V tem delu sem zbral navodila za vedenje pri izpolnje¬
vanju vseh duševnih dolžnosti, za gojitev moralnih čednosti, za
opazovanje in spoznanje samega sebe. Tudi učim, kako si mo¬
remo obdržati čisto vest, si pridobiti dobro ime ter imeti zado¬
voljno srce.

V drugem delu sem razjasnil, kako je treba gojiti, utrjevati
in oskrbovati telo in označil sem pravo pot, po kateri si smemo
pridobivati osebnih koristi. Navedel sem primerni način množenja,
samoobrambe in modrega uživanja posvetnih dobrot; svetoval sem,
kako naj bi človek različno občeval s posameznimi osebami z
ozirom na različne narave, temperamente in značaje, na različno
starost, različni spol, na družinske in druge različne razmere, v
katerih je človek s posameznimi ljudmi. Končno sem podal navodila,
kako je treba ravnati z živalmi.

V tretjem delu sem zbral navodila za primerno in prikupno
vedenje in občenje z vsemi ljudmi v vsaki omikani družbi, v vseh
rečeh in zadevah; sploh za vsak slučaj družabnega življenja.

Da je možno lažje in hitreje rabiti to knjigo, sem sestavil
pregledno in natančno kazalo.

Pri vsem delu sem se ravnal po obče priznanih zakonih nrav¬
nosti, javnega mnenja in najnovejših običajev. Bil sem pri izboru
svojih navodov vesten ter sem se oziral povsod na domače slovenske

v

razmere. Ker pa je mogoče, da sem pri vsi pazljivosti v naglici
vender kaj prezrl, si bom z vso požrtvovalnostjo prizadeval, da vse
nedostatke v II. natisu odpravim in popolnim po želji ocenjevateljev.

Prizanesljivosti pri ocenjevanju te svoje knjige ne prosim, pač
pa naj bi se uvaževalo, da je moj poskus, podati kratko poljudno
etiko in popolnejši »dober ton« v eni knjigi, prvi!  Vsak za¬
četek je pri nas težak, zlasti pa na takem polju.

Pri sestavljanju te knjige me je vodila le srčna želja, da bi
dostojno pomagala širiti dobro odgojo in pravo omiko, ter da bi
vsakdo z resnim porabljanjem njene vsebine srečno dosegel svoj cilj.

V Ljubljani,  1. junija 1899.

Jožef Valenčič.

Vvod.

§ 1. Pomen in namen odgojnega navodila in družabnega
pravilnika.

Odgojno navodilo obsega vsa potrebna načela, pojasnila in
napotke, po katerih treba posameznega človeka ali celo družbo
izobraziti in olikati.

Družabni pravilnik je razširjeni obsežek različnih pravil, po
katerih se naj prikupno vedejo ljudje med seboj, da drug druzemu
ne store žalega. Po teh pravilih more vsakdo svoje pomote in ne¬
popolnosti že pri nastanku zatreti ter delati samemu sebi in svojemu
bližnjemu povsod in vselej le radost in zadovoljnost.

Splošne določbe.

§ 2. Odgoja sploh.

Bog je dal človeku um, pamet in voljo — vso potrebno dušno
moč, kakor tudi srce in telo, da bi človek z vsem tem izkazoval
Darovatelju največjo čast, ljubezen in zahvalo, da bi blažil, osrečeval
in zadovoljil ljudi, ugajal celo živalim ter pridobil sebi večnih
zaslug.

Um človeški rodi misli, pamet jih presoja ali so prave ali
neprave, dobre ali slabe ter jih izroči srcu, ki odloči, da jih telo
izvršuje ali ne. Človeku, ki hoče biti na svetu res srečen, je tedaj
neobhodno potreba: speči um človeški zbuditi, ga razživljati, krepčati,
razvijati, bistriti, ostriti in zanimati; pamet navaditi, da skrbi za
vse, kar je pravo, dobro in plemenito. Srce naj hrepeni, da obrne
vse v splošno korist; zdravo, utrjeno in neutrudno telo pa naj
izvrši vse dobro do največje vzornosti. —- Vsa odgoja človeška,
duševna, telesna in družabna, mora biti v pravem razmerju med
seboj in v popolnem soglasju z drugimi ljudmi.

Odgoja duševna, telesna in družabna.

7

I. Odgoja duševna.

Kmalu po rojstvu otroka se zbude njegov um in pamet, volja
in srce, ki naznanjajo že po naravnem nagonu vedno večjo rado¬
vednost, razsodnost in dojmljivost. Ako se pa te lastnosti z vsemi
razpoložnimi sredstvi tudi umetno dobro odgoje, more človek doseči
ž njimi skoraj neverjetne uspehe, kar nam pričajo velika dela po-
edinih oseb.

Da se more um človeški odgojiti, je na razpolago brezštevilno
pripomočkov; posebno književna, umetniška in obrtnijska dela so
najboljša odgojna sredstva. Pri tem pa je neobhodno treba, da se
človek za vse zanima, da se trudi vse razumeti in zvedeti.

Pri odgoji in poučevanju otroka je treba postopati naravnemu
razvoju primerno. Vsi otroci niso enaki, zategadelj mora biti tudi
odgoja različna. Učitelj podučuj učenca prisrčno, ljubeznivo, z enako¬
mernim navdušenjem, odločno, krepko, nepopustljivo, ako treba,
celo strogo. V razlagi mora učitelj prehajati od znanega k ne¬
znanemu, od enostavnega k sestavljenemu, in od lažjega k težjemu.
Vse pa je treba resno ponavljati.

Kaj je prav ali neprav, dobro ali slabo, spodobno ali nespodobno,
razsodi pamet, ker ima na razpolago dovolj izgledov in za vodilo
občno mnenje.

Volja človeška naj se nagiba in teži za vsem, kar je pametnim
ljudem prikupno in kar je sploh koristno.

Srce naj poželi samo kar je možno, po splošni sodbi dopustno,
priporočno ali zapovedano; — vsemu temu nasprotnemu pa naj se
človekova duševnost odločno upre.

II. Za telesno odgojo so veljavna tale poglavitna pravila:

Neprenehano menjanje dobrega zraka, zmerno uživanje dobrih

jedi in pijač, snažnost telesa, pametno narejena obleka, previdno
utrjevanje in zadostno gibanje života, pametna raba duševnih in
fizičnih moči, reden in zadosten počitek. Kadar človek oboli, naj
pokliče nemudoma zdravnika. Lastno zdravljenje po navodilih
knjig navadno nima uspeha. Več o tem omenim v §§ 12, 77 in
127 do ldl.

III. Odgoja družabna obsega vse, kar mora vedeti človek, da
stori ali ne stori v omikani družbi, ako si hoče pridobiti splošno
spoštovanje, ugled in ljubezen.

8

I. del, 1. poglavje, § 3

Podlaga družabni odgoji je pravo sočutje in pametna ljubezen
do bližnjega. Poglavitno pravilo za družabno življenje je pa tole:
Vsak človek naj bo z drugimi ljudmi tak, kakor bi sam rad, da bi
bili drugi ž njim! V vsem, povsod in vselej bodi človek resnico¬
ljuben, pravičen, spoštljiv, vljuden, ljubezniv, prizanesljiv in po-
strežljiv. Več o tem bo v drugem in tretjem delu te knjige.

I. Moralno-duševni del.

Življenska navodila.

Prvo poglavje.

Rešilne skrbi za človeka.

§ 3. Rojstvo otroka je najvažnejši dogodek njegovega življenja;
ž njim se potrdi tudi zakonska zveza starišev, se pomnoži njihova
ljubezen in zvestoba in se predrugačijo osebne pravice in dolžnosti.
Rojstvo otroka provzroči veliko pozornost in napravi navadno po¬
sebno radost vsem vdeleženim osebam.

Ko je dan rojstva že blizu, treba, da je vse pripravljeno, kar
se potrebuje v tem slučaju. Posebno je potrebno, poklicati pravo¬
časno porodničarja-zdravnika, ali vsaj za to izučeno in izkušeno
babico. Od zdravnika ali babice je odvisno življenje matere in
otroka. Pri porodu naj bodo pričujoče seveda samo tiste osebe,
katere so k temu neobhodno potrebne; vsem drugim pa — posebno
otrokom in mladim osebam sploh — naj bo porod skrivnost.

Oče naj naznani, ako je mogoče, že na dan rojstva, vsekakor
pa dan po njem, dogodek svojim in ženinim starišem in bližnjim
sorodnikom. Ako stanujejo v istem mestu, naj jim sporoči osebno
rojstvo otroka, sicer pa pismeno.

Ta naznanila naj bodo radostne vsebine; po obsegu pa naj
bodo kratka. Zadosti je, ako naznani oče čas rojstva in spol otroka,
kakor tudi zdravstveno stanje rojenčka in porodnice-otročnice.

Tudi svojim prijateljem in znancem naj oče naznani rojstvo
svojega otroka v prvih treh dneh po rojstvu; praviloma naj stori
to pismeno in na kratko. Obširna naznanila v pismih, zlasti na
dopisnicah, bi bila smešna; — posebno za ljudi, katerim je za to
malo mar. Vsem pismenim naznanilom se mora pristaviti kraj in

Rojstvo otroka.

9

dan, kakor tudi obe imeni (očetovo prej) in priimek roditeljev. V
slučaju dvoma —■ ako je v istem kraju več enakih imen in priimkov,
—■ naj se pristavi podpisu tudi družinsko ime porodnice. Naznaniti
rojstvo otroka v časopisih, bi bilo smešno.

Duhovniku, kateri vodi krstne knjige, mora oče naznaniti
natančno dan rojstva svojega otroka, praviloma stori to osebno;
običajno naznani to obenem takrat, ko gre naznanit krst otroka.
Vsekakor naj se javi duhovniku otrokovo rojstvo v prvih treh dneh.

Razen tega naj mož svoji ženi kmalu po porodu izroči posebno
srčno in ljubeznivo prijeten dar in ji postreže osebno z vsem
potrebnim.

Ko zvesta deda in babici (stari materi) rojstvo vnuka ali vnuke,
gresta babici, ako le mogoče, osebno precej ali vsaj v prvih treh
dneh tudi v imenu dedov obiskat novorojenega otroka in njegove
stariše ter jim pri tem svetujeta in pomagata.

Sorodniki čestitajo v prvih treh dneh po prejemu rojstvenega
naznanila starišem novorojenega otroka pismeno,  ter jih vsaj
med osmim in štirinajstim dnevom po porodu tudi osebno obiščejo
in obdarijo.

Drugi prijatelji in znanci, kateri so prejeli naznanilo rojstva,
naj sporoče pismeno svoje čestitke obema naznanilcema v enem,
očetu pisanem pismu, ali z dopisnico v prvih osmih dneh po prejemu
naznanila. Obenem se spodobi vprašati po zdravju in stanju po¬
rodnice in otroka; ako stanujejo v istem mestu, naj pošiljajo hlapca
ali deklo vsake tri dni vprašat, kako se počuti otročnica, po preteku
treh ali štirih tednov pa naj osebno posetijo novorojeno dete in
njegove roditelje.

Ta obisk naj bo kratek. Ponoviti je svoje čestitanje tudi
ustmeno, vprašati po zdravju porodnice in novorojenega otroka ter
ogledati rojenčka. O otroku treba govoriti le tako, da ima mati
veselje; nikdar se ne sme izreči o zunanjosti otroka neugodna sodba.
Milovati porodnico, akoravno je morebiti res slaba in medla vsled
poroda, ali jo drugače vznemiriti in razdražiti, se nikakor ne
spodobi. Posetnik naj jo ljubeznivo tolaži, ter jo — ako se mu zdi
umestno, — obdari s primernim spominkom.

Ako dopuščajo zdravstvene razmere otročnice in otroka, nese
tega mati sama, spremljana od lastnega moža, — praviloma štirideseti

10

I. del, 1. poglavje, § 4.

dan po porodu - v pristojno cerkev, v katero jo vpelje duhovnik.
Kako se treba pri vpeljavanju vesti, bo povedano v § 6.

Šele po vpeljanju naj porodnica, spremljana od svojega moža,
vrne obiske vsem osebam, katere so jima čestitale osebno. Izven
mesta stanujočim ljudem pa, kateri so zaradi prevelike oddaljenosti
čestitali pismeno, naj se zahvalijo stariši v skupnem pismu za
čestitke v prvih treh dneh po prejemu taistih.

§ 4. Krst otroka.  — Previdni stariši skrbe navadno že pred
rojstvom svojega otroka za njegove krstne botre in jih oče tudi v
imenu svoje žene, če že ne prej, na dan rojstva ali vsaj drugi dan
potem, ako le mogoče osebno, prosi za čast, da bi držali otroka
pri krstu.

Za krstne botre je treba izbrati tiste katoliške osebe, katere
bi mogle najbolje pomagati ali v potrebi celo same skrbeti za
otrokovo dušno in telesno srečo. Zato naj oče in mati naprosita
otrokovega deda in staro mater ali vsaj bližnje sorodnike za botre.
Šele ako ni drugače možno, naj iščejo stariši pomoč pri dobrih
prijateljih, kateri žive v bljižnih krajih.

Pri tem izbiranju treba ceniti dobro ime in blago srce botrov
višje kakor bogastvo in stan. Tudi je resnično in stanovitno pri¬
jateljstvo več vredno, kakor še tako velik dar ošabnega bogatina,
ki se po krstu za otroka sploh več ne meni.

Vsak naj tedaj išče take krstne botre, ki so poštenega imena
in njemu po stanu in družinskih razmerah približno enaki. Botri
naj bodo, ako le mogoče, polnoletni in samostalni; mladoletni in
odvisni pa morejo biti botri le z dovoljenjem svojih starišev ali
varuhov. — Kdor prosi moža za botra, mora prositi tudi njegovo
ženo za botro; ako pa želi imeti prositelj gospodično za krstno
botro svoji hčeri, spodobi se, da prepusti gospodični, da sama izbere
botra. Ako je določen botrom samec, naj izbere sam botro.

Malokdaj zahtevajo izjemne okolnosti, da morajo izbrati stariši
krstne botre, ki stanujejo v različnih krajih in ki se med seboj ne
poznajo. Ako pa je to primerno in koristno, naj krščenčev oče botra
(ali botro) in njegove razmere drugemu botru in obratno popiše in
skrbi za to, da se botra seznanita dan ali vsaj nekoliko ur pred
krščenjem. No spodobi se menjati krstne botre pri vsakem sledečem
otroku, ako k temu ne prisilijo smrt ali drugi važni vzroki; kdor

Krst otroka.

11

pa mora to storiti, naj se prejšnjim botrom srčno zahvali za izkazane
vsluge ter naj javi vzrok menjanja in razloži povod tudi novim botrom.

Kdor je naprošen, da drži otroka pri krstu, naj natančno pre¬
misli, ali mu bo mogoče primerno izpolnjevati dotične dolžnosti.
Ako more sprejeti dolžnosti botra, naj sporoči to starišem precej
ali v prvih 24 urah po prošnji in se naj zahvali za izkazano zaupanje.
Ako pa komu iz kateregakoli vzroka ni mogoče vstreči želji
starišev, naj se primerno opraviči.

Ko so botri izbrani, naj določi otrokov oče sporazumno z
botri kraj, dan in uro krsta.

Ime izbero otroku njegovi stariši. Imenujejo ga po botrih ali
pa po kaki svetnici ali svetniku, kateremu ga želijo posebno pri¬
poročiti, ali čegar praznik se slavi na dan otrokovega rojstva. Izbere
naj se tako, da sta rojstveni in godovni dan čim najbližja dneva.

Nekateri stariši imenujejo svojega prvega otroka tako kakor
je ime njim (otrokovi materi ali očetu). Te navade ni priporočati;
vsled nje se pripete čestokrat škodljive pomote, zlasti pri uradnih
pismih in se dogajajo celo v domačem življenju zmote. Posebno so
mogoče take zmote, ako so ded, oče in sin istega imena.

Otroku zadošča samo eno ime, ki naj je ime svetnika ali
svetnice. Zlasti je Slovencem priporočati prelepa imena slovanskih
svetnikov in svetnic. Neprimerno je pa izbirati imena drugih na¬
rodov ali celo druge vere, kar provzroči večkrat opravičen smeh
in tudi škodo.

Navadno so krščeni otroci v prvih osmih dneh po svojem
rojstvu v cerkvi; ako pa zahtevajo nepovoljno zdravje otroka, slabo
vreme in druge okolnosti, da se vrši krst doma, naj prosi oče pri¬
stojnega duhovnika, da bi prišel ob določeni uri krstit otroka v
njegovo stanovanje.

Vsi, kateri so pri krstni svečanosti, naj bodo svojemu stanu
primerno praznično oblečeni. V najodličnejših krogih se rabijo pri
takih prilikah frak, klak, bela zavratnica in svitle rokavice, oziroma
črna (za starejše) ali svitla (za mlajše dame) svilnata toaleta.

Krstni boter gre ali se pelje pravočasno z lepim šopkom
cvetlic v stanovanje botre. Tej izroči cvetlice ter jo spremi v sta¬
novanje krščenca, kjer ju njegovi stariši srčno sprejmo in času
primerno pogoste.

Obred sv. krsta se vrši po predpisih liturgike takole:

12

I. del, 1. poglavje, § 4

Duhovnik vpraša botra: Kako naj bo otroku ime?

Botri povedo že prej dogovorjeno ime.svetnice, oziroma svetnika.

Duhovnik vpraša otroka: I., kaj hočeš imeti od sv. Cerkve?

Boter odgovori: Vero.

Duhovnik vpraša: Kaj ti obljubi vera?

Boter odgovori: Večno življenje.

Ko položi duhovnik kraj štole na otroka in ga pelje h krst¬
nemu kamnu, gresta tudi botra tja in molita 'z duhovnikom apo¬
stolsko vero in očenaš. Potem vpraša duhovnik otroka: I., ali se
odpoveš hudiču i. t. d.

Boter odgovori: Se odpovem.

Nato vpraša duhovnik otroka: Ali veruješ v Boga Očeta i.t.d.?

Boter odgovori vsakokrat: Verujem.

Duhovnik vpraša: I., ali hočeš biti krščen ?

Boter odgovori: Hočem.

Duhovnik poda nato belo oblačilce ali bel prtič, katerega je
treba po otroku razgrniti in da otroku ali botru v desno roko
gorečo svečo. Nato oblije otrokovo glavo z blagoslovljeno vodo.
Slednjič opomni duhovnik botre na njihove prevzete dolžnosti in
na duhovno sorodstvo, katero je postalo vsled sv. krsta med botri
in med krščencem. Potem pa reče: Pojdi v miru in Gospod naj bo
s teboj!

Ako naj se krsti otrok v lastnem stanovanju, je treba postaviti
mizo srednje veličine k steni v svetlo sobo ter jo pokriti z belim
prtom. Na sredo mize je treba postaviti božje razpelo med dva
svečnika, na katerih gorita sveči. Vse drugo prinese cerkovnik.
(Pripraviti je le še vse, da se more duhovnik po opravilu umiti.)

Ako otročnica težko stoji, naj sede na stol na desno mize,
njen mož naj se postavi na levo mize, botra ali prvi boter stopi
med oba na desno in boter — oziroma drugi boter — na levo pri
botri, ali levo pri prvem botru, na desno pri očetu; vsi korak
pred mizo. Drugi pričujoči naj se postavijo — gospe na desno,
gospodje na levo —- v polukrogu za botre.

Ko pride duhovnik, ga sprejme hišni gospodar. — Botri se
vedo ves čas kakor v cerkvi.

Po končanem krščenju izroči babica otroka materi v naročje.
Mati poklekne in duhovnik poškropi njo in otroka z blagoslovljeno
vodo; mati pa pri tem pokriža sebe in otroka.

Krst in odgoja človeka.

13

Po krstu se vrši navadno primerna pojedina, h kateri se
povabi običajno tudi duhovnika, ki ima za mizo častno mesto na
levici poleg matere. — Ako pa duhovnika ni pri pojedini, sede na
njegovo mesto prvi boter; vsem drugim se odkažeio pristojna mesta.
Več o tem glej § 123.

Boter daruje v odličnih rodbinah razun omenjenega šopka
cvetlic krstni botri še kak drug spominek, n. pr. pahljačo, zapest¬
nico ali kaj druzega. Oba botra pa darujeta materi in očetu jestvine
in okusne pijače ali druge primerne darove.

Krščencu daruje botra navadno lično čepico ali oblačilce, boter
pa kak drug primeren dar, — ako le mogoče, dosmrten spominek.
Duhovniku in cerkovniku, kakor tudi porodničarici in drugim strež¬
nicam darujeta boter in botra samo primeren denar.

Za vsak godovni dan in ob drugih prilikah naj dasta krstna
botra svojemu krščencu umestno darilce ter naj ga vedno opomi¬
njata k dobremu in spominjata krstne obljube. Ako bi bilo potreba,
naj tudi v dejanju skrbita za njegovo dušno in telesno srečo.

Drugo poglavje.

§ 5. Prava odgoja človeka, primerna njegovi vsakočasni dobi.

I. Sveta dolžnost starišev je od rojstva do 6. leta otroka
osebno vzgajati. Proti tej dolžnosti greše zlasti matere, katere izroče
po porodu svojega otroka dotlej nepoznani dojnici, katera ima mo¬
rebiti osodepolne bolezni ali grde strasti. Take matere mislijo, da
bi izgubile svojo lepoto obraza ter obliko in moč telesa; menijo, da
bi jim sploh škodilo na zdravju in preveč kratilo uživanje veselic,
če bi lastnega otroka dojile same. Ako matere ne primorajo bolezni
ali popolna nesposobnost dojenja, da vzame dojnico, naj mati lastnega
otroka doji sama vse leto ali vsaj prvih 9 mesecev. To koristi njej
in otroku na zdravju in je koristno tudi zato, da vlije mati z
lastnim mlekom svojo materno ljubezen otroku v kri in prevzame
s svojim ljubeznipolnim ravnanjem njegovo nenačeto srce, ga
vpelje, vodi in utrdi na dobro pot ter varuje prvih slabih vtiskov.

Ko začne otrok spoznavati, naj se začne baviti ž njim tudi
njegov oče. Budi naj v otrokovem srcu pravo ljubezen in spošto¬
vanje. Brani naj ga na vseh potih slabih nagibov in razvad. Prvi
vtiski ostanejo neizpremenljivi in neizbrisni.

14

I. del, 2. poglavje, § 5.

Stariši naj skrbe neprenehoma tudi za to, da spoznava njih
otrok od začetka svojega razumevanja vedno bolj Boga in Njegova
dela. Ko zna otrok že govoriti, naj ga uče moliti ter naj vsade
vanj strah božji; nasprotno pa naj zatro v njem vsakršne vraže,
prazen strah in vse grde navade. Resnicoljubnost, ubogljivost in
spoštljivost, kakor tudi druge čednosti naj sejejo stariši v obilni
meri v otrokovo srce. Uče ga naj pozdravljati: Hvaljen bodi Jezus
Kristus, dobro jutro, dober dan in lahko noč! Vadijo naj ga poljubiti
njim ali drugim dobrotnikom desno roko zjutraj, zvečer in sploh
vselej po sprejeti dobroti.

Da bo otrok sočuten in usmiljen, naj mu stariši ne dovolijo
tepsti ljudi ali mučiti živali. Zbujati mu je treba usmiljenje do
revežev in bolnikov. Kadar je bil priden, naj ga stariši primerno
pohvalijo, a ne sme se v njem zbujati napuha.

Kadar napravi otrok kaj napačnega, naj ga mati poduči, po¬
svari, če treba tudi ostraši ali celo kaznuje. Nikdar pa naj mati
otroku ne grozi, da ga bo kaznoval oče, kajti otrok bi spoznal v
tem materno premehko prizanesljivost, očeta bi pa tiho črtil kakor
svojega sovražnika. Se slabše nasledke rodi pri otroku enostranska
potuha; ako ga n. pr. oče svari ali celo kaznuje ter ga premehka
mati obenem miluje in brani. Stariši morajo biti v družbi otroka
vedno istih misli in želja. Ce je otrok res vreden ali celo potreben
zagovora ali brambe, naj se to zgodi, kadar sta oče in mati sama
in kadar otroka ni poleg.

Dobro je, da ima otrok vedno kak opravek; zato mu treba
dati izbrane igrače; v začetku take, ki zadovpljujejo njegov vid in
sluh, pozneje pa mikavne igrače, s katerimi ima dosti dela,. Tri-
ali štiriletnemu otroku pa je že treba dajati primerna naročila, da
jih izvrši sam. Kakor hitro je za to sposoben, pa naj se izroči v
otroški vrtec, kjer se pripravlja na šolo.

II. Šestletnega otroka je treba izročiti v javno šolo in takoj
je treba strogo paziti na to, da se vede natančno po šolskih po¬
stavah in ukazih. Preskrbeti mu je zato vse potrebne šolske stvari,
katere mora imeti v redu. Pomagati mu je treba pri izvrševanju
njegovih dolžnosti ter mu vcepljati ukaželjnost globoko v srce.
Neodpustljivo bi bilo, ako bi stariši otroku zapovedali, naj opravlja
domača dela, namesto da bi šel v šolo, ali da bi ga s kakimi
opravili ali na drug način motili v izvrševanju šolskih dolžnosti.

Odgoja, primerna dobi, in birma otroka.

15

Ako prinese otrok iz šolo znamenje pohvale, naj ga tudi sta-
riši pohvalijo in primerno obdarijo. Nasprotno pa naj ga dobrohotno
posvare, ako je bil v šoli karan ali celo kaznovan.

Otročjim pritožbam ni dobro precej verjeti, nego stariši naj
se v važnih slučajih prej prepričajo o resnici, in potem naj store
kar je potrebno. Nikdar pa naj ne dajejo otroku potuhe; ako bi še
mu bila res krivica storila, naj ga potolažijo in uče potrpljenja.

Otroka je treba navaditi, da svojega učitelja ne le spoštuje,
nego tudi srčno ljubi kakor svojega velikega dobrotnika. Stariši naj
pri učitelju večkrat tudi osebno vprašajo, kako se otrok vede in
napreduje; učitelju naj ga toplo priporočijo ter se mu za njegov
uspeh učenja srčno zahvalijo.

Komur je le mogoče, naj skrbi, da se uči otrok tudi izven
šolskega časa, privatno, doma. Ta poduk pa mora biti popolnoma
v soglasju s šolskim podukom, večjidel pa le ponavljanje že
naučenega.

Šolske naloge mora smatrati otrok za svojo poglavitno zadačo.
Vendar je izven šolskega poduka, v prostem času doma paziti, da
se uri in lika otrok ob enem tudi v prikupnem vedenju. Stariši
naj ne puste, da zahaja v družbo neolikanih otrok. Vselej pa mora
biti na prvo povelje brezpogojno ubogljiv ne le svojim starišem,
nego vsem odraščenim osebam. Ako bi se pokazalo pri otroku
kujanje, ugovarjanje, prepirljivost ali celo upornost, naj te napake
njegovi stariši precej v začetku z vso odločnostjo zatarejo in vsade
namesto teh ljubeznipolno spoštovanje in druge čednosti.

Birma otroka.  Ko je veroučitelj spoznal, daje  otrok vreden
sv. birme, naznani to otrokovim starišem, kateri poiščejo birmancu
botra oziroma botro. Botre za sv. birmo je treba izbrati približno
s takšno previdnostjo, kakor za sv. krst. Glej § 4. Birmanski botri pre¬
vzamejo tudi pri tem zakramentu dolžnost, otroku v potrebi pomagati
za dušno in telesno srečo ter postane vsled sv. birme med botri,
med birmancem in med njegovimi roditelji tudi duhovno sorodstvo.

Stariši oziroma varuhi naj tedaj pravočasno prosijo primerne
osebe za botre, store naj to osebno; le zavoljo prevelike oddalje¬
nosti, bolezni itd. in le dobre prijatelje smejo prositi pismeno.

Kdor je naprošen za birmanskega botra, naj, ako le mogoče,
precej izjavi, da to čast prevzame; — ako mu pa ni mogoče, naj
se precej ali v prvih 24 urah po prošnji primerno opraviči.

16

I. del, 2. poglavje, § 5.

Za birmanko je najprimernejša vsa bela obleka, na prsih zlat
križec na tenki verižici, na glavi venček ali par kamelij ali lilij —
za odraščeno birmanko je primeren pajčolan na glavi — bele ro,-
kavice in molitvenik. Vendar pa je primerna tudi vsaka pražnja
obleka svetlejše barve. Za birmanca je najprimernejša črna ali siv¬
kasta obleka, belo perilo in bela ovratnica. Birmanci naj imajo pri
sebi tudi 3 cm  široki beli trak (znak čednosti duše), katerega ovije
boter pozneje birmancu (birmanki) okoli glave.

Botri in botre, kakor tudi stariši in drugi pričujoči, naj bodo
svojemu stanu primerno praznično oblečeni. Preobilen lišp pa se
ne spodobi, ker bi bil resnobi sv. birme nasproten.

Botri postavijo svoje birmance v pristojni cerkvi v red, sami
pa stoje za njimi. Ako so prisotni stariši, stoje zadaj za botri.

Neposredno pred birmanjem polože botri birmancu bel trak
med prste k molitvi sklenjenih rok in svojo desno roko na desno
ramo birmanca. Ko je pomazal škof birmancu čelo s krizmo in se
dotaknil njegovega lica s svojima prstoma, naj ovije boter birman-
čevo čelo s pripravljenim trakom. Vsak birmanec gre nato s
svojim botrom mimo duhovnika, ki mu odveže trak ter z volno
obriše čelo. Boter položi pri tem v pripravljeno posodo dar cerkvi.

Navadno napravijo birmančevi stariši na dan birme pojedino,
na katero povabijo tudi botra, oziroma botro; boter naj sedi za
mizo na častnem mestu, — na levici hišne gospodinje, botra pa na
desni hišnega gospodarja. Oba botra naj imata svojega birmanca
poleg sebe. Ta gostija naj bo birmini svečanosti primerna. — Ne bi
se torej spodobilo na ta dan prirediti hrupno veselico ali celo ples.

Boter, oziroma botra, naj podari svojemu birmancu odnosno
birmanki na dan birme koristno knjigo in druge spominke.

Prvo sv. obhajilo  je za otroka najznamenitejši zakrament,
ker se pri tem združi prvikrat neposredno z Bogom. Zato naj
njegovi starši skrbe, da se otrok za spoved in za najsvetejši za¬
krament vredno pripravi. Naj ga v to svrho natančno pouče, kako
se mora pri tem vesti in naj mu pripravijo vse, kar je potreba.
Ako je le mogoče, naj ga stariši spremijo v cerkev in tam nadzirajo
njegovo vedenje. Za spomin na prvo sv. obhajilo naj dajo stariši ta
dan otroku podučljivo knjigo ali drugo dolgotrajno darilce. Sorodniki,
prijatelji in znanci pa naj mu čestitajo, za kar se mora otrok pri¬
merno zahvaliti.

1. sv. obhajilo, odgoja po 14. letu. Tretje poglavje.

17

Določila glede obleke za spoved in za obhajilo, kakor tudi
vse druge podrobnosti pri tem opravilu navajam v § 6. e)  in f).

III. Akoravno sta štirinajstletna deklica in toliko star deček
navadno že dovršila ljudsko šolo, naj skrbe stariši ali njihovi na¬
mestniki tudi poslej, da se uče otroci lepega vedenja. V tej dobi
so potrebni otroci posebno skrbnega nadzorovanja, kajti otrokovo
srce je takrat najpripravnejše za pohujšanje.

Odrasli morajo torej vedno paziti, kaj govore ali delajo vpričo
otrok, ki vse vidijo in slišijo. Varovati je otroke slabe tovaršije, sicer
bi prelahko zabredli v grehe ter v kratkem času pozabili vse, kar
so se do takrat lepega naučili.

Tisti stariši, kateri pošljejo svojega otroka v tuje kraje na
velike šole, naj ga priporoče dobrim prijateljem, ki naj ga nadzirajo.
Otroku naj pošljejo vedno le toliko denarja, da s tem izhaja; tudi
naj ga včasih nepričakovano obiščejo in pregledujejo njegove pisarije
in knjige. Tisti stariši pa, katerih štirinajstletni otrok mora javno
šolo zapustiti, naj mu nabavijo vsaj dobrih knjig in drugih pripo¬
močkov, s katerimi se poslej podučuje sam. Naj ga ne puste v slabo
družbo, nego naj ga vodijo v dobroolikano družbo ter mu dajejo v
vsem, vselej in povsod najboljši zgled.

Telesno odgojo človeka in skrbi staršev za telesno srečo svojih
otrok bom popisal v §§ 12. in 42., družabno odgojo pa v 2. in 3.
delu te knjige.

Tretje poglavje.

§ 6. Samoodgoja človeka z ozirom na izpolnjevanje duševnih
dolžnosti.

a)  O verskih zadevah sploh. Vse človeško prizadevanje ima
seveda dober začetek, ugoden tek in srečen zvršetek ter dobi slavno
krono le takrat, ako izvira in raste naše prizadevanje iz ugodne,
trdne in stanovitne podlage.

Najugodnejša in najboljša podlaga vseh podlag je bila' je
in bo za vse, povsod in vselej le vera v Boga in v Njegove
skrivnosti. Ta svetinja je neugasna luč v temi, neusehljivi izvir vse
sreče, začetek in zvršetek vseh čednosti; vera je krepčalni balzam,
ki umiri in osrči človeka v nevarnosti, mu da tolažbo in upanje
v nesreči in bridkosti ter ga prijetno spodbuja k vestnemu izpol¬
njevanju vseh dolžnosti. Vera je splošna podlaga človeškega ob-

2

18

I. del, 3. poglavje, § 6.

stanka, miru in varnosti, prava vera jc največja pomoč tudi v takih
slučajih, kjer ne morejo pomagati vse posvetne moči. Zato je sveta
dolžnost človeka, da dobro pozna prava verska načela, da se ž njimi
napolni, jih vzvišeno časti, dobra dela neutrudljivo goji in po
možnosti širi, kakor tudi pazljivo varuje in odločno brani pred
vsemi napadi.

Ako je kdo po naključju ali hotoma pri verskih opravilih
državno potrjenih drugovernikov, naj se vede pri tem tako, kakor
oni; ako pa se ne zna ali se noče vesti enako, naj spoštljivo odide.
Postavno priznane verske zadeve nepristojno pretresati, bi bilo ne¬
spodobno; zasmehovati, zaničevati ali celo motiti jih, pa je ostro
prepovedano in kaznjivo. Zatorej je najbolje, da daje človek s svojo
pravo vero vsem vabljiv vzgled, pa pusti vsakega, naj veruje kakor
hoče, samo da dela v vseh drugih zadevah prav.

b)  Strah božji. Pred vsegamogočnim bitjem Stvarnikovim se
tresejo in natančno po Njegovi volji se sučejo vsi neizmerni svetovi,
delajo vse moči in se vrši vse.

Srce človeško mora biti potemtakem vselej polno strahu
božjega — tudi zato, ker pravi strah božji brani v prvi vrsti
človeku, da bi slabo mislil, škodljivo govoril ali prepovedano storil.
Ta strah je tedaj vsakemu človeku neobhodno potreben. Ako bi
človek prelomil božjo zapoved, bi obenem kršil tudi posvetne zakone
in bi izgubil spoštovanje in ljubezen ljudi. Samotnega bi zato grizla
vest, in čutil bi se nesrečnega. Kaznovali pa bi ga še posvetni
sodniki.

c)  Izkazovanje ljubezni, časti in hvale Bogu. Že prvi ljudje in
njihovi nasledniki, ko so spoznali, da se morajo sami zase in za
vse, kar so uživali, zahvaliti najboljšemu Darovatelju, so izkazovali
nepoznanemu Dobrotniku v vsej ponižnosti največjo ljubezen, čast
in zahvalo. Storili so to tako, kakor jim je bilo takrat znano in
mogoče, ne samo z besedo, nego so tudi darovali obenem velike črede
živine, del premoženja v različni obliki in 'sploh najljubše stvari.

Dandanes pa, ko so po usmiljenju Stvarnika ljudem na raz¬
polago že večje ugodnosti in neskončne dobrote, smo vsi dolžni,
svojemu Bogu izkazovati v največji ponižnosti največjo ljubezen,
čast in hvalo. Vsak pravovernik naj si tedaj prizadeva, z vso močjo
vselej in povsod, svojo ljubezen do Boga pomnožiti in spoštovanje
izpopolniti. Ponosen in najsrečnejši je tisti človek, kateri izpolnuje to

Strah božji, čaščenje Boga, vedenje pri sv. maši.

19

splošno in najsvetejšo dolžnost na najpristojnejši način in najbolj
popolnoma.

Neodpustljivo bi bilo tedaj, ako bi kdo v času, ko je zapo¬
vedano ali navada častiti Boga, delal kaj posvetnega ali sploh božjo
službo zanemaril, seje sramoval ali jo zasmehoval. Vsak naj odločno
in javno izkazuje in daje Bogu kar je božjega in svetu kar je
posvetnega.

Č}  Spodobno vedenje v cerkvi pri sv. maši. Bog je dal človeku
prostost, da dela zase celih 6 dni in mu je zapovedal, da vsaj
vsaki sedmi dan počiva in mu izkazuje za vse, kar uživa, pristojno
zahvalo. Pri neizmernih prejetih dobrotah in posebno pri majhni
božji zahtevi mora tudi divjega človeka in tudi ledeno srce prešiniti
spoznanje lastnih dolžnosti, ter se v njem vžgati in razpaliti želja,
da bi izpolnjeval to dolžnost kolikor možno popolnoma.

Posebno mi kristjani prejemljemo od Boga največje dobrote,
zato mu posvetimo vsaj cele nedelje in cele zapovedane praznike!

Precej, ko oznanja v nedeljo ali na dan praznika slovesno
jutranje zvonjenje dan Gospodov, naj gre vsak človek sam vase in
naj nepogojno odloči: ta dan bodi posvečen le Bogu!

Bogu se morejo izkazovati čast, ljubezen in zahvala sicer
povsod, toda najbolje seveda le v Njegovi hiši, — v cerkvi.

Kdor nikakor ne more iti k božji službi v cerkev osebno, naj
gre tja vsaj v duhu; kdor pa more iti, naj tega nikdar ne zamudi.

Vendar naj bi nevedni otroci, kateri radi jočejo in tudi blazni
ali pijani odrasli, kakor tudi tisti ljudje, kateri morajo vedno ka¬
šljati, ostali doma! —

Da moreš iti k službi božji v cerkev osebno, pripravi si pravo¬
časno svojo praznično obleko. Obleci se tistega dne, kadar cerkev
žaluje, črno, kadar se cerkev veseli, pa belo ali svetlo, vselej čisto
in dostojno, ponižnosti in pobožnosti, kakor tudi stanu in starosti
popolnoma primerno. Razen tega naj vzame vsak s seboj molitvenik
ali vsaj molek. Sicer naj vzame vsakdo sarno kar je neobhodno
potrebno, na pr. dežnik ali solnčnik, palico, pahljačo in uro; ošabna
in prevzetna gizdavost in preobilen nakit se ne spodobi, tem manje,
ker vemo, da Bogu ne ugaja zunanje lišpanje z dragocenostmi, in
ker hodimo v cerkev, da bi ugajali Bogu, ne pa ljudem.

Docela nedostojno bi bilo oblačiti se tako, da bi opozarjali
nase ali celo pohujševali s svojo šopirnostjo.

2 *

20

I. del, 3. poglavje, § 6.

V cerkev in nazaj naj bi hodilo več oseb skupaj in praviloma
vsak spol posebej; samo tiste osebe, katere so pomoči ali varstva
potrebne, naj bi bile spremljane od kateregakoli spola. Tja in nazaj
naj bi govorili samo o Bogu, o Njegovih čudežih in skrivnostih, o
življenju svetnikov in mučenikov; sploh naj bi se vsi vzajemno
izpodbujali k pobožnosti.

Ker je cerkev najsvetejše in vedno prebivališče Boga na
zemlji, ker je cerkev prava vez in edina posrednica med vsem ne¬
beškim in med vsem posvetnim, zato naj si vsakdo predstavlja
cerkev kakor nebeška vrata, stopnice k oltarju kakor stopnice v
nebesa, tabernakelj pa kakor prestol in sedež živega Boga. Tisto
zvišeno in ograjeno mesto v cerkvi, na katerem je oltar, se imenuje
duhovnišče (prezbiterij), drugi, nižje ležeči in širji prostor cerkve
se imenuje ladija. Evangeljska (desna, polnočna) stran oltarja je na
mašnikovi desni strani takrat, kadar je od oltarja obrnjen proti
ljudem; leva stran proti občinstvu obrnjenega mašnika pa se imenuje
listna (episteljska, poldnevna) stran oltarja.

Duhovnišče je namenjeno sv. opravilom in je določeno samo
za duhovnike; polovica ladije na evangeljski strani je namenjena
ženskemu, druga polovica ladije na listni (episteljski) strani pa
moškemu spolu; kor nad velikimi vratmi je določen za godbo in
petje. V ladiji so najimenitnejši sedeži v prvih klopeh na ženski
in moški strani proti sredini cerkve. Tu sede pri svečanostnih mašah
prvi odličnjaki in odličnjakinje. (Prostori ob zidu so manj častni.)

Sedeži so namenjeni predvsem starim ljudem, bolehnim, trudnim
popotnikom, ženskam ter imenitnim domačim in tujim ljudem.

Pred vstopom v cerkev si je treba očistiti tudi obuvalo.

Ljudje naj se postavijo v cerkvi kolikor možno po velikosti
t. j. najmanjši spredaj, največji pa zadej. Po vsej sredi ladije naj
ostane ulica med obema spoloma, ako le mogoče, vedno prosta.

V cerkev gredo po nekaterih krajih najprej najimenitnejše
osebe: načelniki političnih oblastij, občinski predstojniki in drugi
uradniki; kjer teh ni, pa župani in cerkveni starešine. Ti prvaki
gredo, ako jih povabi duhovnik, v klopi v duhovnišču, kjer sedejo
imenitnejši na evangeljsko, manj imenitni pa na listno stran pred
oltarjem, ter dajejo lep zgled z lepim vedenjem. Za temi gredo v
cerkev ženske in potem moški. Zunaj cerkve naj ne ostane nikdo,
ako ni cerkev prepolna; kdor se je zamudil, naj se ustavi v cerkvi

Vedenje v cerkvi pri sv. maši.

21

blizu vrat in naj ne rine naprej. V nekaterih krajih na deželi imajo
lepo navado, da gre manj odlična ali ugledna oseba h kropilniku,
kjer omoči prve tri pi’ste desne roke, pa ponudi vodo na prstih ime-
nitnejši osebi, katera se z desno roko ponudene vode dotakne in
zato tiho zahvali. Precej ko si vzame blagoslovljene vode, se vsakdo
na istem mestu z desnim kolenom globoko — ako je izpostavljeno
sv. Režnje Telo, pa do zemlje —- prikloni, nekoliko tudi glavo
pripogne, obenem položi levo dlan na podsrčno stran, se z omo-
čenimi tremi prsti trkne skesano na srce, se prekriža, obenem
zravna, pa gre na določeno mesto.

Hoja in vse kretanje v cerkvi naj bo slovesno, ponižno in
globokospoštljivo; obličje bodi obrnjeno vedno h glavnemu ali
onemu oltarju, na katerem se bere sv. maša. Ko je prišel vsak na
svoje mesto, naj položi klobuk, dežnik itd. na primeren kraj poleg
sebe, potem pa naj precej poklekne na obe koleni, se prekriža in
sklene roke. Pravilno se stori to tako, da se položi desni palec
črez levega, oba pa nasloni na sredo prs; drugih prstov naj ne drži
molilec prekrižanih, nego ravno naprej nagnjene. Po kratki molitvi
naj se pokriža, vstane in potem pozdravi na desni pa na levi
stoječe najbližnje osebe. To se zgodi molče, le s ponižnim priklonom
glave, na kar dotičniki ravno tako odzdravijo. Po tem pozdravu se
naj vsakdo zamakne v molitev in premišljevanje ter naj mirno in
pobožno čaka začetka sv. maše. Tisti, ki so v klopeh, sede, vsi
drugi pa stoje.

Opomba.  Nespodobno je: v cerkvi ozirati se na mimo gredoče
osebe, jih z očmi ali celo z glavo spremljati, si dajati znamenja z
očmi, z glavo ali celo z roko, z drugo osebo šepetati ali polglasno
govoriti, se smejati, se z enega mesta na drugo premeščati, se pri
vhodu, pri izhodu ali sploh prerivati, na tla, mesto v svoj robec
kašljati ali pljuvati, tla z obuvalom ali drugače ponesnažiti,
bahavo pripravljati in oddajati miloščino glasno v pušico, paziti, ako
in koliko bo kdo drugi dal v bogaime, tobak njuhati ali celo
drugemu ponujati tobačnico, dolgočasno zehati, se pretezati, ali celo
spati. — Vse to je nespodobno, najhujše graje vredno in pohujšljivo.

Ko pride tudi duhovnik v cerkev, naj pripravi vsakdo mo¬
litvenik ali molek, vsak naj pazi, da bode čital ali molil dotični
del maše ob tistem času kakor duhovnik, t. j., da ne bere ali ne
moli prehitro, a tudi ne prepočasi.

22

I. del, 3. poglavje, § 6.

Kadar čita duhovnik sv. evangelij, morajo vsi prisotni vstati,
ter se pokrižati; istotako se vstane in pokriža pri poslednjem
sv. evangeliju. Poklekniti pa je treba na obe koleni pri povzdi¬
govanju ter klečati do zavživanja in pri blagoslovu. Sicer morejo
oni, ki so v klopeh, sedeti. Najvažnejše dele maše, naznani strežnik
z zvončkanjem.

Pri začetku in po zvršetku pridige naj se vsakdo pokriža;
med pridigo smejo osebe v klopeh sedeti. — Vsakdo naj pridigo
posluša pazljivo; neodpustljivo bi bilo, ako bi kdo med pridigo odšel
iz cerkve ali ako bi med pridigo spal.

Po svečanostih sv. maši se poje in z orgijami spremlja zahvalna
ali pa cesarska pesem; pri tej je treba ravno in mirno stati.

Po dokončani sv. maši vzame vsakdo svoje reči, se proti
oltarju z desnim kolenom globoko in ponižno prikloni in glavo
nekoliko pripogne; nato se pokriža, obrne pa odide mirno ter brez
pehanja. Pri izhodnih vratih naj vsakdo omoči v kropilniku z blago¬
slovljeno vodo svoje prste, se obrne zopet k oltarju, se pripogne
globoko z desnim kolenom in se pokriža, potem obrne in odide.
Moški si pokrijejo glavo šele potem, ko so že prekoračili cerkveni
prag. Hoja iz cerkve domov bodi še bolj spodobna in bogoljubna
kakor prihod v cerkev.

d)  Vedenje v cerkvi pri večernicah.

Popoldanska služba božja je koristna zategadelj, ker razlagajo
duhovniki pri večernicah krščanski nauk, pridigajo in delijo po¬
sebne blagoslove. Zatorej naj bi se vsak človek oblekel praviloma
črno — ali vsaj temno — m le takrat, kadar praznuje cerkev
veliko veselje, naj bi se oblekel svetlo. Vsakdo, če le more, naj bi
se udeležil vsako nedeljo in vsak praznik popoldanske službe božje.

Vesti se je pri večernicah enako kakor pri sv. maši (gl. § 6., č).

Med krščanskim naukom, oziroma med pridigo, naj ljudje
stoje, odnosno sede v klopeh mirno in pazljivo; med litanijami in
pri vseh drugih molitvah naj vsi kleče na obeh kolenih s skle¬
njenimi rokami kakor pri sv. maši. Pri »Tantum ergo« in pri
»Genitori genitoque«, kakor tudi pri blagoslovu mora vsakdo klečati
ter se pred in po blagoslovu pokrižati.

Tudi ostali čas nedelje ali praznika po večernicah doma naj
vsakdo porabi pobožno; bere naj pobožne knjige, pripoveduje lepe
prigodbe in dela sploh vse, kar je duhu koristno. Bavi pa naj se

Vedenje v cerkvi pri sv. maSi, večernicah in izpovedi.

23

tudi z drugimi koristnimi, poučnimi knjigami. Nihče naj pa ne
oskruni Gospodovih dnij s pijančevanjem, prepovedano igro ali celo
s preklinjanjem in nespodobnim vedenjem.

e)  Spodobno vedenje v cerkvi pri izpovedi.

Izpoved in sv. odveza sta edini sredstvi, s katerima si more
človek zadobiti izgubljeno milost božjo, rešiti svojo dušo, očistiti in
umiriti svojo vest, dobiti novo duševno moč, pridobiti si tudi
spoštovanje in dobrohotnost pri ljudeh.

Zatorej je sveta dolžnost in neobhodna potreba, da se vsak
človek ne le enkrat na leto, temuč tudi pred stopom v nov
stan, pri svojih jubilejih, pred odhodom v vojno in v druge smrtne
nevarnosti, v veliki bolezni in sploh v jako imenitnih slučajih
življenja izpove in sprejme sv, obhajilo.

Kdor si je odločil dan za izpoved, naj precej zjutraj praznično
uredi svoje telo — posebno dobro naj si osnaži usta, naj se obleče
v črno pražno oblačilo (belo perilo), naj vzame seboj molitvenik ali
vsaj molek, ter naj gre v cerkev. Pri stopu v cerkev naj se
globoko prikloni z desnim kolenom k oltarju, se pokriža z blago¬
slovljeno vodo ter sede v klop. Ako mora sesti k drugi osebi, naj
to spodobno molče pozdravi s priklonom glave ter naj pri tem
opravilu ne moti nikogar.

Potem naj poklekne na obe koleni, se pokriža, sklene roke
in moli kratko molitvico; nato naj se pokriža, sede in mirno iz¬
prašuje svojo vest. Ko jo je dobro izprašal in obudil pravi kes, naj
— vojak odloži svoje orožje, in vsakdo sleče rokavice — gre s
sklenjenimi rokami s ponižno sklonjeno glavo k bližnji spovednici.
Ako so ondi že druge osebe, naj se uvrsti najzadnji in čaka, da
pride na vrsto. Dokler se kdo izpoveduje, naj bo vsak toliko od
spovednice oddaljen, da ne sliši spovedovančevega in ne duhovni¬
kovega glasu. Neodpustljivo bi bilo, ako bi kdo poslušal tujo izpoved.
Sele ko vstane prednik in odide od spovednice, naj naslednji pristopi
in poklekne na obe koleni k izpovednici ter drži sklenjene roke.

Ko odpre duhovnik okno in deli spovedovancu z roko v zna¬
menju sv. križa svoj blagoslov, naj se spovedovanec pokriža, sklene
roke in se izpoveduje razločno, razumljivo, s spodobnimi bese¬
dami in tako tiho, da ga sliši le izpovednik. Večje grehe naj izpove
najprej; na izpovednikova vprašanja naj pazi in odgovarja natančno,
brez zvijanja in brez kimanja ali majanja z glavo.

24

I. del, 3. poglavje, § 6.

Vsak naj se izpove vsega, karkoli se mu zdi grešno, vendar
naj s praznimi besedami ne trati časa; — kdor bi se izpovedoval
samo par minut ali pa jako dolgo časa, bi obudil sum in obreko¬
vanje zlobnih jezikov; srednja mera je tedaj najbolja in zato naj
vsakdo že prej pripravi in premisli vse, kar ima povedati. Izpove-
dovanec naj pazi posebno na naloženo pokoro.

Ko deli izpovednik izpovedancu odvezo in naredi z roko
črezenj sv. križ, naj se izpovedanec pokriža, se izpovedniku prikloni,
vstane in se vrne na svoje mesto v klop. Tam naj poklekne na
obe koleni, sklene roke in hvaležno moli.

Ako bi pa izpovednik ne mogel in ne hotel dati sv. odveze,
naj se pohlevno ukloni izpovedanec tej odsodbi in se tiho vrne na
svoje prejšnje mesto, kjer naj moli in se vede tako, da nihče ni¬
česar ne zasluti. Vendar k sv. obhajilu brez odveze ne sme iti.

f)  Vedenje pri sv. obhajilu v cerkvi.

Sveto obhajilo za izpovedane in odvezane ljudi je ali med
sv. mašo ali šele po sv. maši. Ko poklekne cerkovnik na vogel
listne strani oltarja in začne moliti »Konfiteor«, se obrne mašnik
k ljudstvu, moli s sklenjenimi rokami in blagoslovi ljudi v znamenju
sv. križa, in se pokrižajo pri tem vsi prisotni. Tisti, kateri bodo ob¬
hajani, naj gredo med tem s sklenjenimi rokami, s sklonjeno glavo
k božji mizi — k predoltarni pregradi in naj tam pokleknejo na obe
koleni, drug tik drugega, tako da se ne tišče.

Ko pokaže duhovnik ljudstvu sv. hostijo in reče: »Glejte,
Jagnje božje«, naj pokleknejo tudi vsi drugi ljudje v cerkvi; ko pa
reče: »Gospod, jaz nisem vreden itd.«, naj vsi pripognejo glave,
položo leve dlani na podsrčno stran, se trkajo na prša, govore tiho
ravno tako ter naj se potem pokrižajo.

Kadar se približa duhovnik, da te obhaja, vzdigni glavo, glej
predse, odpri lepo svoja usta, položi jezik na spodnjo ustnico ter
drži z desno roko molitvenik ali zložen čist robec pod in pred
svojo brado.

Ako pa drži cerkovnik k temu »božjo mizico«, ni treba držati
molitvenika ali robca. Ko je položil duhovnik sv. hostijo v usta, naj
obhajanec oziroma obhajanka skloni glavo, položi levo dlan pod
srce, s prvimi tremi prsti desne roke naj 3krat trkne na prša, se
pokriža in použije sv. hostijo; kmalu potem naj vstane, sklene

Vedenje pri izpovedi in pri sv. obhajilu.

25

roke in gre s pripognjeno glavo na svoje prejšnje mesto. Tam naj
poklekne, zapre oči in pazi, da sv. hostijo popolnoma in primerno
použije.

Ko je obhajanec kleče použil sv. hostijo in opravil zahvalne
molitve, sme vstati, oziroma sesti, pač pa se spodobi še nekoliko
moliti.

Ako je duhovnik obhajal že vse opravičene — izven sv. maše,
se obrne k ljudstvu in mu podeli s ciborijem sv. blagoslov. Pri
tem vsi navzoči pokleknejo, se prekrižajo pa vstanejo.

Nespodobno bi bilo iti iz cerkve precej po sv. obhajilu, brez
zahvalne molitve; tudi pljuniti se ne sme, dokler se česa ne je
ali ne pije. Na dan sv. obhajila se spodobi, da gre človek večkrat
v cerkev, čita s posebno pobožnostjo duhovne knjige, opravlja doma
dobra dela, se varuje slabih misli in se ogiba posvetnega hrupa.

g)  Vedenje pri izpovedi in pri sv. obhajilu v stanovanju bolnika.

Ako je kdo nevarno bolan in vsled tega v smrtni opasnosti,
naj nemudoma prosi izpovednika za sv. obhajilo. V to svrho naj
domači bolnika praznično opravijo, dotično sobo lepo pospravijo,
postavijo mizo blizu bolnikove postelje, jo pregrnejo s prtom, po¬
stavijo na sredo božje razpelo med dva svečnika s svečami, poleg
kropilnico z blagoslovljeno vodo in kropilom. Pripravljen bodi tudi
umivalnik s čisto vodo in čisto brisačo. Ko naznanja cerkovnik z
zvončkom prihod duhovnika in bližanje sv. Rešnjega Telesa, naj
hiti vsak na ulico. Ko je duhovnik še tri korake daleč, naj vsakdo
poklekne na obe koleni, skloni glavo, se pokriža in trkne Škrat
na svoja prša. Šele ko je duhovnik tri korake daleč, naj se človek
zopet pokriža, vstane in gre odkrit za duhovnikom. (Tako se je
vesti tudi, ako sreča človek duhovnika s sv. Rešnjim Telesom na
poti.) Kadar je duhovnik že blizu bolnikovega stanovanja, vžgo
bolnikovi domači obe sveči na mizi; in ko duhovnik stopi v sobč),
pokleknejo vsi pričujoči, da sprejmo blagoslov.

Nato naj vsi prisotni vstanejo in se oddalijo iz sobe, ker
bolnik se bo izpovedal. Ko jih duhovnik po dovršeni izpovedi po¬
vabi, gredo zopet v sobo, kjer precej pokleknejo na obe koleni,
ker vrši se sv. obhajilo. Pri pozvonjenju naj vsak sklone glavo,
položi levo dlan pod srce, se trka na prša ter se pokriža.

Po opravilu naj vsi vstanejo, toda odidejo naj šele potem, ko
je odšel duhovnik, kateremu naj se pri odhodu vsi spoštljivo pri-

26

I. del, 3. poglavje, § 6.

klonijo. Ako pa namerja duhovnik še ostati, se smejo prisotni od¬
daljiti precej po dovršenem opravilu.

Bolnikovi sorodniki naj duhovniku in cerkovniku vročijo pri¬
merno plačilo ali darilo, vsem drugim, ki so bili prisotni, pa naj
se zahvalijo za sočutje.

h)  Vedenje pri procesijah.

Da bodo procesije vedno v večjo čast in hvalo Bogu, v javen
zgled, v ponos naše sv. vere ter nam v splošno samozadovoljnost,
naj bi si vsakdo iz lastnega nagiba prizadeval, da vzviša to sveča¬
nost kolikor mogoče

Ker so procesije različne, da duhovski predstojnik za vsak
slučaj posebne ukaze. Splošno veljavne so tele določbe: Ulice, po
katerih ima iti procesija, treba kolikor mogoče os nažrti, povsod ali
vsaj okoli zunanjih začasnih oltarjev cvetlic potrositi, na obe strani
ob poti zeleno vejevje posaditi, na hiše zastave razobesiti, na okna
poleg nekaterih sveč velike šope cvetlic postaviti, sebe praznično
opraviti in obleči obleko, ki je primerna veselemu ali žalostnemu
povodu procesije in se, ako le mogoče, vsake procesije udeležiti.

Na čelu procesije gre najprej križenosec, kateri nosi sv. raz¬
pelo, ovito z vencem; za tem gredo navadno šolski dečki pod
nadzorstvom učitelja, njim sledijo šolske deklice, spremljane od
učiteljice. Potem gredo cerkvena društva, katerih členi nosijo več¬
krat goreče sveče. Za pevskim zborom pod baldahinom nosi naj¬
odličnejši duhovnik monstranco, spremljajo ga nižji duhovniki in
strežniki. Nato slede načelniki in zastopniki občine, mesta ali de¬
žele, za njimi gredo poedini oddelki sosesk in društev, najprej
moški in za temi ženske. Vsaka soseska ima svoj križ z banderom,
za njim naj gre župan, na njegovi levi strani njegov namestnik,
za njima drugi občinski svetovalci in odličnjaki ter vsa soseska;
na koncu soseske naj hodi tudi občinski svetovalec, ki naj bi skrbel
za popolen red. Med vsakim oddelkom in križenoscem naj bi bilo
vselej par korakov praznega prostora. Razen duhovnikov naj bi
hodili vsi drugi ljudje, po dva in dva skupaj, enake velikosti in
starosti, starejši naprej. Hodil naj bi vsakdo takoj za svojim pred¬
nikom in ne zaostajal več kakor korak za njim. Med vsem obhodom
naj bi se vedel kolikor možno najbolj spodobno, naj bi se ne
oziral in ne govoril o posvetnih rečeh, temuč le molil ali pel

Vedenje pri procesijah in pri blagoslovih.

27

svete pesmi. Pri vseh štirih evangelijih zunaj cerkve se je treba
vesti kakor v cerkvi.

Po povratku v cerkev podeli duhovnik ljudstvu sv. blagoslov.
S tem je slovesnost končana.

z) Vedenje pri blagoslovih sploh.

Za vse blagoslove sploh velja tole poglavitno pravilo: Ako
deli blagoslov duhovnik, kateri ni škof, brez sv. Rešnjega Telesa,
t. j. s kropilom ali samo z roko, smejo sicer prisotne osebe stati,
toda popolnoma spoštljivo in pazno: s pripognjeno glavo sklenejo
pobožno roke in se pokrižajo; ako pa deli ravno tako blagoslov —
brez sv. Rešnjega Telesa — škof ali še večji duhovnik, treba je
poklekniti na obe koleni.

Kadar pa deli duhovnik blagoslov s sv. Rešnjim Telesom v
rokah, takrat mora vsakdo poklekniti na obe koleni in sme vstati
šele po dokončanem blagoslovu.

j)  Vedenje pri blagoslovu (vpeljanju) otročnice in otroka v
cerkvi.

Po srečnem rojstvu otroka so dolžni njegovi stariši Bogu
posebno zahvalo že zato, ker je Bog rešil mater v veliki nevar¬
nosti in ji dal željno pričakovanega otroka — njihovo tolažbo in
srečo na svetu.

Potem, ko sta se otročnica in otrok že zadostno okrepčala —
navadno štirideseti dan po rojstvu, naj stariši opravijo spodobno
sebe in otroka ter naj gredo v pristojno cerkev, da se tam Bogu
zahvalijo za prejete dobrote ter ga prosijo pomoči zase in za
otroka.

Ako pa otrok še ni krščen, ali ako je bolehen, če je slabo
vreme ali predolga pot, je zadosti, da gredo stariši sami v cerkev.
K temu se spodobi stanu primerna praznična obleka za stariše in
za otroka. Mati naj vzame seboj svečo in gre, včasih spremljena
od svojega moža, v cerkev, otroka pa naj nese babica za njima.

Duhovnik pokropi klečečo mater in otroka z blagoslovljeno
vodo, pri tem drži mati v levici svečo in se pokriža. Potem ji poda
duhovnik konec štole, da jo poljubi. Nato gredo vsi za duhovnikom
k oltarju. Tam pred oltarjem pokleknejo: mati z otrokom na sredi,
duhovnik na njeni desni in babica s svečo na levi strani. Duhovnik
moli za stariše in za otroka ter slednjič pokropi mater in otroka
z blagoslovljeno vodo; pri tem pokriža mati otroka in sebe. S tem

28

I. del, 3. poglavje, §§ 6. in 7.

je obred dovršen. — Ako gre porodnica k vpeljanju sama, poklekne
pred oltarjem na levo k duhovniku. Navada je, da daruje mati pri
vpeljanju Bogu svojega otroka in zvesto obljubi, da bo otroka
izredila tako, kakor je Bogu dopadljivo. V znamenje tega naj da
mal dar vbogaime.

k)  Vedenje pri blagoslovu stanovanja, jedil, zdravil, poljskega
semena itd. Navadno blagoslovijo duhovniki ljudem stanovanja na
dan pred sv. Tremi kralji. Zato je treba stanovanje pospraviti in ko
pride duhovnik s cerkovnikom v stanovanje, naj vsi prisotni svoje
delo odlože, vstanejo, se obrnejo k duhovniku in se vedejo pri
blagoslovu, kakor je omenjeno pod i ). Po dokončanem blagoslovu
ponudi marsikateri gospodar duhovniku primerno jed in pijačo; vsak
gospodar pa mora dati poleg tega še primerno plačilo za duhovnika.
Plačilo izroči cerkovniku.

Skoraj splošna in hvalevredna navada je, da pošljejo pobožni
gospodarji ali gospodinje na velikonočno soboto popoldne ali pa na
velikonočno nedeljo zjutraj v pristojno cerkev mnogovrstne jedi in
pijače, da jih duhovnik blagoslovi. Primerno je nesti k blagoslovu
v lepo pregrnjenih jerbasih vsaj kos jagnjeta, nekoliko jajc, kruha
in vina.

Pred blagoslovom se postavijo vsi jerbasi v vrsto, vsaka no¬
silka odkrije svoj jerbas, sama pa se postavi za njim in se pri
blagoslovu vede kakor je rečeno pod i).

Zdravila, poljska semena ali druge reči je treba nesti v ste¬
klenici ali v primerni posodi v cerkev, ter se dotični nositelj ali
nosilka pri blagoslovu vede kakor je rečeno pod i).  Pri vsakem
blagoslovu pa se spodobi dati vsaj nekoliko krajcarjev vbogaime.

§ 7. Gojenje in koristi moralnih čednosti.

Vse čednosti človeka so združene v njegovi, po odgoji in po
samoodgoji pridobljeni stanovitnosti, da se odloča vedno samo za
pravo in za dobro.

Čednosti prebivajo tedaj le v čistem srcu. Gojitev čednosti se
zdi človeku v začetku skoraj mučna, ko pa jih začne spoznavati in
čutiti njihove sladkosti in ko dobiva človek od njih sad, so mu
čednosti edina tolažba in radost.

Moralnost obsega vse, kar se nanaša na običaj (navado) in
nravstvenost (pravodelnost) v človeškem življenju; t. j. čista zavest,
kaj je »prav« ali »neprav«, odloči dejanja in nehanja. Kakor je

Gojenje čednosti.

29

veliko uživanje lastnih čednosti, tako velike so vsled teh tudi
sladkosti, ugodnosti in zadovoljnost našega življenja. Zato naj bi
vsak človek gojil vse čednosti, katere so vsakomur vselej potrebne.
Gojil naj bi zlasti njegovemu stanu koristne čednosti. Te naj bi
uporabljal le o pravem času, povsod enako in brez poželenja
časti ali plačila.

a)  Modrost, s katero zamore človek prav spoznati in prav
obračati vse pripomočke, da doseže dušno izveličanje in posvetno
srečo, ima samo dotlej moralen pomen, dokler deluje njeno praktično
porabljanje na splošno dobromiselnost in občno dobrodelnost. Ne¬
izrečeno nesrečni so blazni ljudje, kateri vsled svoje bolezni ne
vedo ničesar in celo lastnih pravic ne morejo in ne smejo sami
rabiti in ž njimi niti sami sebi postreči. — Vsi drugi pa imamo
več ali manj znanja, pameti, izkustva in splošne zmožnosti; —
nekateri srečni ljudje imajo celo izredno velike modrosti, tako da
lahko postrežejo sami sebi in pomagajo bližnjemu. Z združenimi
močmi, mejsebojno ljubeznijo in prizanesljivostjo si lahko napravimo
zadostno posvetno srečo. Zategadelj si prizadevajmo vsi neprenehoma
svoje znanje, izkušnje in splošne zmožnosti kolikor le mogoče
izpopolniti ter svojo modrost kolikor mogoče dovršiti in obračati v
splošno srečo. Cim večje je naše znanje in čim lepše vedenje, tem
višje je naše blagostanje. Ker pa človek ne more znati vsega, naj
se vsak uči predvsem tega, 'kar zahteva njegov stan in kar mora
znati, da izpolni svoje dolžnosti.

Ko je spoznal vsak sam sebe, ko je uredil svoje srce, dal
pravo mero svojemu nagibu in poželjenju, naj uredi in utrdi še
svoje telo in vse svoje zadeve; potem naj se uči spoznavati svojega
bližnjega, njegove razmere, medsebojne pravice in dožnosti ter naj
dožene najboljši način skupnega življenja.

Končno je treba natančno spoznati, premotriti in preučiti tudi
zunanjo naravo. Obračaje vedno v najboljšo korist sedanji čas, je
treba spoznati tudi preteklost ter si iz te in iz sedanjih razmer in
okolnosti ustvariti pravo navodilo za prihodnost.

b)  Krotkost in potrpežljivost sta za praktično življenje vsakemu
človeku neobhodno potrebni čednosti. Nepremagana narava in še
več naše lastne krivnje nam pokladajo na trnjevo pot življenja
takšne ovire in zapreke, ki bi v kratkem času zatrle v človeku
vso krotkost in ga gnale v jezo, prepir, v boj in v obup, ako nas

30

L del, 3. poglavje, § 7.

ne bi branila potrpežljivost, katera premaga vse in naredi iz strupa
zdravilo, iz žolča med, iz togote radost. Kdor hoče, da se bode in
utrde v njem krotkost in potrpežljivost, s katerima more premagati
vse zoprnosti, mora pri vsaki priliki premagati najprej samega sebe
ter hladnokrvno premisliti: od kod in zakaj prihaja ta zoprnost, kaj
je njen vzrok, ali je zoprnost res škodljiva in ali je pomoč mogoča?
Sveto pismo pravi, da je napovedal Bog že Adamu in Evi ter na¬
slednikom in naslednicam nadloge in bridkosti ter da se vse zgodi
le po božji volji. Zato smo dolžni, vse zoprnosti vselej in povsod
ponižno in voljno pretrpeti in pomisliti, da smo zaslužili večkrat
še večje zapreke in težave. Ako pride zoprnost neposredno od
narave, se da sicer ukrotiti, toda ne premagati; ako pride zoprnost
neposredno od ljudi ali celo od živali, jo moremo premagati naj¬
lažje s hladnokrvnostjo, odločnostjo, razsodnostjo, ljubeznivostjo, s
pomočjo dobrih somišljenikov ali z močjo postave; najhitrejše pa z
nasprotnico zoprnosti — s potrpežljivostjo.

Navadno nam prihajajo zoprnosti, katere smo obilno zaslužili,
kakor pravični opomini, svarjenja ali kazni od Boga. Takim zoprnostim
se moramo vdati in jih mirno prenašati, ker so pravične. Kdor
pazno išče vzrok težav, ga najde skoraj vselej sam v sebi, v lastnih
navadah in razvadah, v svoji lenobi ali v drugih grdih lastnostih.

Skoraj vselej in zlasti v prvi razburjenosti si človek predstavlja
ovire in zoprnosti veliko večje in bolj škodljive kakor so v resnici.
Mnoge težave, ovire, zapreke in zoprnosti so poedincem škodljive,
splošnosti, širši družbi pa koristne. Zgodi se pa včasih tudi obratno.

Kadar napadejo človeka nadloge in bridkosti, naj pomisli, da
je dosti ljudi, kateri trpe take in še večje nadloge in bridkosti
neprenehoma. Ako bi ga pa vendar nevolja ali jeza premagala in
bi naredil v razburjenosti napako, naj zbere hitro vse svoje moči,
ter naj se s potrpežljivostjo premaga in precej popravi narejeno napako.

Na nadloge in bridkosti naj bi bil vsak človek vedno pri¬
pravljen; zategadelj je obilna krotkost in vsezmagalna potrpežljivost
prvi pogoj lastne sreče. Posebno pa naj bi se vadili potrpežljivosti
in samozatajevanja oni, ki so vsled službe, ali iz raznih vzrokov
odvisni od drugih oseb in dolžni nepogojno pokorščino. Ako bi
iskali taki ljudje v lastni razburjenosti svojo pravico pri tretjih osebah
ali si pravico celo sami delali, bi skoraj vselej izsubili svojo pravico
ter zapravili svojo srečo.

Potrpežljivost in sramežljivost.

31

Akoravno pa je krotkost in zlasti potrpežljivost krona vseh
čednosti, mora imeti tudi potrpežljivost svoje meje. Marsikdaj tudi
vsa potrpežljivost nič ne pomaga; zato bi nadaljna potrpežljivost
celo škodila in treba se je tedaj pametno braniti.

Ako bi se lotil kdo protipravno, hudobno, zlobno, škodoželjno,
bodisi ustmeno ali pismeno ali v časopisu naše osebe ali časti,
naše svobode, našega premoženja ali pravic, potem ga moramo
opomniti, ako mogoče v odsotnosti drugih ljudi, popolnoma mirno
na njegovo krivično početje. Ako se napadi vzlic temu nadaljujejo,
opomniti ga treba znova, a resno in odločno na slabe nasledke,
ako ne neha z napadi; če bi pa zlobnež tudi potem še nada¬
ljeval s svojimi hudobijami, ga moramo ovaditi ustmeno ali pismeno
z vsemi dokazi dogodka.

Ako je otrok in še ne 10 let star, ga treba ovaditi njegovim
starišem ali varuhu, starejše zlobneže pa pristojnemu oblastvu.

Ako bi pa koga zlobnež celo telesno z orožjem napadel in če
je človek v nevarnosti, treba najprej zapovedati mu odločno in
ostro, naj neha, potem poklicati ljudi na pomoč ter se braniti s
telesno močjo in s priročnimi rečmi, ako niti te ne zadostujejo, celo
z orožjem, — vendar samo toliko, kolikor je neobhodno potrebno.
Takoj ko je napadnik premagan, mu treba postreči ter se ž njim
kolikor mogoče hitro spraviti in sprijazniti.

c)  Sramežljivost je znak in pogoj dušne in telesne čistosti.

Sramežljivi, neoskrunjeni in čisti človek je podoben skoraj
angelju, ker pisano je: »Blagor jim, ki so čistega srca, Boga bodo
gledali!« Sramežljivi in neoskrunjeni človek uživa že na tem svetu
veliko srečo, strašni nasledki nesramežljivosti se ga [trav tako ne
morejo 7  prijeti, kakor se ne prime rja čistega zlata.

Dokler je človek sramežljiv, slabega niti ne misli, niti ne govori,
niti ne dela; njegova čista vest ga sili vedno k izpolnjevanju dolž¬
nosti, in dokler izpolnuje te natančno, je srečen.

Zatorej naj bi vsak človek prirojeno sramežljivost kakor naj¬
večjo blaginjo marljivo gojil in skrbno varoval, ali izgubljeno kakor
hitro mogoče zopet pridobil. To bo vsakemu človeku mogoče le
tedaj, ako se ogiblje vseh nesramežljivih, moralno pokvarjenih ljudi,
nesramnih knjig, časopisov in podob.

Tudi kadar je sam, naj ne misli na nesramnosti, nego vedno
naj skrbi za prostost svojega srca in za nežnost vesti, človek, ki

32

I. del, 3. poglavje, § 7.

dela resno in ima skrbi, itak ne utegne razmišljati nečednih dejanj.
Zato naj ima človek vedno nekaj opravila. Stariši naj torej pazijo
na to, da imajo otroci in varovanci nekaj dela in da se ne potikajo
po skrivnih kotih.

Sramežljivost in čistost sta zaprti v jako tenkočutni posodi,
katera se jako lahko razbije, včasih tudi nehote.

Sramežljivost je potrebna vsakemu človeku, zlasti v družbi;
najbolj pa je potrebna tistim ljudem, kateri so nesramežljivosti in
zapeljivosti najbližje in največkrat izpostavljeni.

Tudi zakonske pravice je treba uživati sramežljivo in pametno,
ker celo najboljše zdravilo škoduje zdravju in provzroči prezgodnjo
smrt, ako se ga uživa čezmerno, prepogostokrat ali celo strastno.

Posebno neodpustljivo greši, kdor zanemarja svoje zakonsko
bogatstvo, hrepeni in sega po tujih lastninah.

Neprecenljivo vrednost sramežljivosti in čistosti spoznajo šele
tisti, ki nimajo več teh svetinj. Morda se sicer po sili smejejo in v
svojem obupu celo pojejo, toda vidi se na njihovi nemirnosti, da
jih peče, grize in muči neprenehoma slaba vest.

Zavrženi od vseh pravomislečih, se otožno potikajo in hirajo
po samotah, kjer se morejo pečati le z enakimi nesramneži.

Prej ali slej morajo iti v javno siromašnico ali v bolnišnico,
kjer jih čaka večkrat strašno trpljenje in mučna smrt.

Bodimo torej povsod in vselej sramežljivi!

č)  Blagosrčnost.

Blagosrčen je tisti človek, ki svojemu bližnjemu želi in svetuje
vedno dobro ter mu prostovoljno in z veseljem kadar in kakor
more pomaga ter ga podpira z vsemi svojimi sredstvi.

Vendar radi blagosrčnosti ne sme nihče zanemariti samega
sebe, nego treba sicer vstrezati tujim željam, toda pred vsem mi¬
sliti nase in na svojo družino.

Priložnosti se ponujajo vsakomur, da dokaže svojo blagosrčnost
z besedo ali z dejanjem, posebno pa z dobrim vzgledom. Ta
čednost je potrebna vsakemu poedinemu človeku tembolj, čim večji
je njegov delokrog; potrebna je tudi vsem ljudem skupaj, ker od
nje je odvisna vzajemna pomoč, brez katere ni mogoče živeti.

Blagosrčnost je tedaj posebno imenitna človeška čednost. Zato
naj bi si vsak prizadeval, da prirojeno blagosrčnost vedno goji in
krepča, jo varuje in kaže dejanski, kajti gotovo rodi vsakomur

Blagosrčnost, pravičnost in resničnost.

33

notranjo sladkost in radost, občno spoštovanje in ljubezen, —• srečo
že na tem svetu ter ima celo neumrjoče, slavne posledice.

d)  Pravičnost je najsvetejša mera in vaga, s katero se dele
poedinemu človeku in vsem ljudem pravica in dolžnost, ali tista
čednost, katera spoštuje pravice vsakega človeka ter pripozna in
varuje vsakemu svoje. Nič na svetu naj bi se ne gojilo, oskrbovalo
in porabljalo tedaj tako vestno, pazljivo in natančno kakor pravič¬
nost, ker od te je odvisna sreča ali nesreča, ljubezen ali sovraštvo
mir ali nemir, obstanek ali pogin, izveličanje ali pogubljenje po¬
sameznih oseb ali celih držav.

Potemtakem se mora imenovati pravičnost res »sveta« čednost
in tisti, kateri so izvoljeni, da jo goje, varujejo in rabijo, morajo
biti sami pravični! Vsak človek ima več ali manj priložnosti, da
rabi pravico v obsegu državnih in cerkvenih postav; vsakdo lahko
tedaj v svojem delokrogu dokaže svetu, da je res pravičen. Vse
pravice in dolžnosti so z dotičnimi postavami vsakemu že tako
natančno omejene, da ni mogoče dvomiti o njih obsegu. Kdor bi
pa vender še dvomil, naj po dobri vesti stori ali odpusti svojemu
bližnjemu to, kar sme zahtevati in kar dovoljuje pamet in kar bi
rad, da bi mu drugi pametni ljudje storili ali odpustili, ako bi bil
sam v položaju svojega bližnjega.

Pravični človek sodi vsaki dan in v vsaki zadevi najprej
samega sebe in potem prav s tako mero, ako je treba, tudi druge
ljudi; izpolnuje vse svoje dolžnosti o pravem času, natančno in
vestno, tujih pravic ne obrača in ne pusti obračati v svojo korist
in se sam radovoljno ukloni splošni pravičnosti. Kdor živi vedno
pravično, je srečen že sam v sebi, ker ima čisto in mirno vest,
uživa dušne sladkosti v svesti si lastne poštenosti, in srce je polno
radosti in miru. Razven tega obdaja pravičnega človeka splošno
spoštovanje, čast in velika ljubezen ljudi ter se more nadejati tudi
posmrtnega plačila.

e)  Resničnost.

Ako se ljudje prepričajo, da govori človek le resnico, ga zato
čislajo in ljubijo, radi ž njim občijo in mu zaupajo velike reči;
lažnjivcu pa niti resnice ne verujejo, se ga ogibljejo in slednjič ga
zavržejo, ker vedo, kdor le resnico govori, ljubi tudi pravico in
dobra dela sploh, lažnjivec pa rad goljufa in krade. Človek dene
krono svojemu značaju in pravi temelj svoji sreči s tem, da govori

3

34

I. del, 2. poglavje, § 7.

le resnico tudi sam o sebi — kakor tisti svetniki, kateri niso hoteli
z lažjo niti svojega življenja rešiti.

Kdor govori samo resnico, je pogumen in ima toliko moralno
moč, da se nikogar ne boji; lažnjivec pa se boji celo sam svoje sence,
tembolj ker ve, da pride resnica vselej na dan, najsi je zakopana
na dno najtežjih laži.

Kakor vse druge navade, postane tudi način govorjenja resnice
ali laži železna srajca; odvaditi se dobrega, je težko, strastnega pa
skoraj nemogoče. Zato in ker besed popolnoma izbrisati ni možno,
temveč si škodoželjni ljudje še prizadevajo, da pridenejo tudi
resnični besedi strupeno prilogo in lažnjiv pomen, je tedaj neob-
hodno potrebno, da vsako besedo pred izgovorom dobro premislimo
in govorimo vselej samo čisto resnico. Ako pa bi kdo v naglici
ali po pomoti izrekel laž, naj to hitro oporeče in opraviči. Tujih
besed in trditev pa naj ne porablja in ne pripoveduje drugim, dokler
se ni prepričal, da so res popolnoma resnične.

/) Zmernost je prava mera v poželenju, pridobivanju in uži¬
vanju duševnih in telesnih dobrot. Od povsod se slišijo prepiri in
pritožbe, znamenja, da je stara nezadovoljnost še vedno splošna; vsak
ima velikansko število važnih neizpolnjenih želja in zahtev, vsak
hoče imeti največ pravic in najmanj dolžnosti; premoženja ni ni¬
komur zadosti in sploh si prizadeva vsakdo, kako bi svoj položaj
dvignil nad vse drugo.

Pri vsem tem pa malokdo išče in pozna pravi vzrok svoje
nezadovoljnosti, zakaj skoraj vsakdo išče odpomoči le izven sebe.
Toda vzrok našega trpljenja in naše nezadovoljnosti je največkrat
naše nezmerno poželenje, nezmerno pridobivanje in nezmerno
uživanje. Vsak nezadovoljnež je tedaj največ sam kriv svoje neza¬
dovoljnosti, in prava pomoč zato je le v njem samem. Pred vsem
drugim naj bi se nihče ne predrznil presojati božjih del in božje
previdnosti, nego naj bi vsakdo pri vsaki prikazni, katera presega
človeško znanje in moč, rekel, kakor je dolžan: »Zgodi so Tvoja
volja, kakor v nebesih tako na zemlji! . . .« ter naj bi take prikazni
in njih nasledke le premišljeval, občudoval, se iz njih učil in se,
popolnoma vdan, ravnal po njih.

Iz človeškega delokroga naj bi vsak želel in zahteval samo to,
kar je njemu primerno, koristno in neobhodno potrebno; upal in
pričakoval naj bi vsakdo samo toliko, kolikor sme, in pravice naj

Zmernost, sočutje, radodarnost, prijaznost in vljudnost.

35

ne išče nikdar večje, kakor so bile njegove izpolnjene dolžnosti.
Posebno naj bi vsakdo v sebi zatiral poželenje do tistih reči, katere
so sploh znane kakor škodljive, slabe ali celo prepovedane.

Vse to, kar je komu oddeljeno od Boga ali po njegovih na¬
mestnikih, naj bi človek častil in ljubil; v tuje zadeve naj bi se
brez potrebe ne mešal, temuč rabil svoj čas, svoje duševne in
telesne moči sebi in soljudem na korist in čast. To, kar si je kdo
pridobil na pošten način, naj bi užival primerno svojim potrebam,
varčno in koristno, trezno in redno, da zadosti s tem vsem svojim
potrebam in dolžnostim ter vsaj sproti izhaja brez tuje pomoči.

£-)  Sočutje in radodarnost.

Sočuten človek in radodaren je tisti, kateri čuti žalost in
veselje s svojimi soljudmi in je pripraven, dati brezplačno, iz čiste
dobrohotnosti do bližnjega vse, kar more in sme. Vse stvari, ki
trpe po nedolžnem, posebno pa ljudje, ki vsled svojih pogreškov
nimajo niti toliko, da bi borno živeli sami sebe, kakor tudi tisti, ki
si prizadevajo, da bi si na pošten način pridobili živeža ali ne¬
dolžnega veselja, tisti, katere preganja brez lastne krivde nesreča,
so res vredni našega srčnega sožalovanja ter potrebni primerne
pomoči.

Blagor tistemu, kateri more tudi pomagati, kajti Kristus je
rekel: »Kar ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, ste
meni storili!« Kdor pa usmiljenja ne izkaže, usmiljenja ne najde;
vsi smo v božjih rokah in vsaki čas se vsakomur lahko zgodi naj¬
večja nesreča. Zato naj bi se vsakdo iz srca usmilil vsake usmi¬
ljenja vredne stvari, ter naj bi po svoji moči vselej pomagal povsod,
kjer je pomoč umestna in potrebna. Pomagal pa naj bi vsakdo
brez bahanja s svojo bogatijo in brez iskanja časti in hvale siro¬
maka. Pomaga naj vsakdo le iz čiste ljubezni do Boga, iz prave
sočutnosti in pametne ljubezni do svojega bližnjega.

k)  Prijaznost in vljudnost rasteta kakor dve sestri iz najmoč¬
nejše podlage — iz ljubezni, ter imata tako čarodejno moč, da
vlečeta vse k sebi in premagata vse. Kakor razsvetli solnce vso
temoto in raztopi vsak led, tako razsvetlita tudi prijaznost in vljudnost
ponoči in podnevi temno, srdito ali obupano srce. Prijazen človek
ugaja z vsem izrazom svojega obličja, zlasti s pogledom, z besedo,
z dejanjem ali z odpuščanjem.

3 *

36

I. del, 3. poglavje, § 7.

Prijazen človek je obenem tudi vljuden ter se vede v vsi
svoji individualnosti tako, kakor ugaja vsakemu dobromislečemu
človeku. Te čednosti pa sta samo tedaj pravi in dosežeta svoj bla-
goviti uspeh in odmev, ako ju človek izkazuje naravno, srčno in
le iz čiste dobrohotnosti do bližnjega, ne pa morebiti samo zaradi
dobička in časti. Prijaznost in vljudnost morata biti resnični in ne
navidezni ali hinavski.

Pridobiti si more prijaznost in vljudnost vsak človek, ako le
hoče; treba je le, da se za to odločno potrudi, da občuje samo s pri¬
jaznimi in z vljudnimi osebami, da pazi, kako občujejo taki ljudje
med seboj, in da se navadi dotičnih, pri tem občenju potrebnih iz¬
razov in kretanja tako gladko, da se mu kmalu samo sili na porabo.
To vajo pa naj človek vedno nadaljuje, ker zanemarjeno se kmalu
pozabi. Ako se želi kdo prepričati, ali je njegov izraz v obličju res
prijazen, naj pogleda včasih tudi v ogledalo; da se prepriča o svoji
prijaznosti in vljudnosti sploh, pa naj sodi po vtisku, katerega
napravi pri olikanih ljudeh, ter naj se po tem ravna.

Prijaznost in vljudnost sta zadostni priporočili in vabili, s ka¬
terima si zamore človek pridobiti občno spoštovanje, dobrohotnost
in ljubezen, katera rodi vso srečo. Zatorej naj bi si vsakdo z vso
močjo prizadeval, biti vselej z vsemi in povsod prijazen in vljuden.

i)  Hrabrost.

Hraber človek, ki si je v svesti svoje pravičnosti, dolžnosti
in zmožnosti, je pripraven, storiti vse dobro in dopadljivo ter opustiti
vse slabo; ne boji se nobene nevarnosti, zato zatira vse krivično
in škodljivo, ne da bi se bal ovir in težav.

Pri gojitvi te čednosti, pri izvrševanju dobrih del in pri zati¬
ranju zla sploh, čuti človeško telo razmerno le jako malo ali skoraj
nič truda; saj je obdano od duha zmage, notranji pogum mu daje
obilo, vedno novo moč in vztrajnost, srce pa je prepolno radosti in
čuti že naprej vso sladkost in zadovoljnost uspeha.

Kolikor več blagovitih uspehov dosežeta duh in telo, toliko
večja je radost, korist in slava človeka. Vsakemu človeku se po¬
nujajo ugodne priložnosti, da pokaže svojo hrabrost in da izkoristi
svoj pogum.

Zatorej si prizadevajmo vsi in bodimo hrabri v iskanju dobrega
in v premagovanju slabega!

Hrabrost, zvestoba, izpolnjevanje dolžnosti.

87

j)  Zvestoba je neoskrunjeno in natančno izpolnjevanje zveze
ali obljube, katero sta sklenila dva .človeka ali družbi po vesti in
iz vdane nagnjenosti.

Nekdanji Rimljani so častili zvestobo kakor boginjo. Vsaka
obljuba, dana s tem, da sta si segla človeka v roko, je imela včasih
veljavo prisege. Na zvestobi slone vera, zaupanje in ljubezen, vse
drugo dobro pa prihaja iz nje, ter je zvestoba vsakemu človeku
toliko vredna, kolikor je vreden sam sebi. V zvestobi je moč, zve¬
stoba donaša zmago, iz te pa se rodi sreča.

Brez zvestobe ni tedaj nič varnega in nič stanovitnega, kakor
le sum, kazen in poguba. Vsak človek mora živeti le v družbi in
zamenjavati z drugimi ljudmi svoje pravice in dolžnosti, obljube in
izpolnjevanja; ako je pri tem zvest, hiti vse zvesto in dobro k
njemu, da doseže gotovo svoj cilj, ako je pa nezvest, beži vse dobro,
in dopadljivo od njega.

Popolna in nepremenljiva zvestoba je tedaj gotovo in neiz¬
ogibno potrebna tudi za poedine slučaje med ljudmi, ki občujejo
morebiti le enkrat v življenju; še bolj pa tistim ljudem, ki morajo
občevati vsaki dan.

Najbolj je zvestoba potrebna tistim, ki so se zedinili sicer
prostovoljno, toda po božji odredbi za vse svoje življenje z dušo
in s telesom ter so si pred Bogom in pred ljudmi sveto obljubili,
da bodo živeli do smrti drug za druzega ter skupno uživali vso
radost in žalost, katero donese usoda.

Vdani v voljo božjo in v soglasju z vsem svetom, bodimo tedaj
popolnoma povsod in ves čas z dušo in s telesom zvesti Bogu,
sami sebi, vsakemu bližnjemu, zlasti svoji družini, domovini in
svojemu vladarju!

k)  Izpolnjevanje dolžnosti.

Vsak človek si mora na ljioralni podlagi prizadevati, da do¬
seže vedno večjo srečo, da ukoristi vse svoje uspehe o pravem
času in na najboljši način, da zadosti po svoji moči vestno vsem
potrebam in dobrim željam pravočasno in da doseže svoje blagostanje
v splošni blagovitosti.

Ni zadostno, ako človek vse svoje dolžnosti prav pozna, temveč
treba je taiste tudi natančno in popolnoma primerno izpolniti; ker
vse čednosti dosežejo pravo veljavo šele v splošni, resnični koristi
in občni dopadljivosti.

38

I. del, 3. poglavje, §§ 7. in 8.

Vsakdo naj bi se tedaj trudil, da izpolnjuje na najboljši način
vse dolžnosti, katere spadajo v njegov poklic.

Natančno izpolnjevanje dolžnosti poklica bodi vsakomur glavna
in prva naloga; nikdar pa naj se nihče ne vtika v opravila drugih
stanov, za katere nima sposobnosti.

človek naj bi prevzel ali si sam naložil samo toliko, kolikor
more res dobro izpolniti.

Na delo naj bi šel veselo in pogumno; med izpolnjevanjem
dolžnosti naj bi bil hladnokrven, zamišljen vedno v svoj opravek
in naj bi se ne dal nikdar zapeljati v zmoto; zato naj bi vse svoje
duševne in telesne moči združil le za svoje opravilo.

Svoje delo naj bi si vsakdo uredil po nujnosti in važnosti, ter
opravil najprej ono, kar je najnujnejše, potem vse, kar je koristno
in končno to, kar je kratkočasno.

Dolžnosti izpolnjevati naj bi začel vsakdo sam v sebi, potem na
sebi in okoli sebe. Začetega opravila naj bi človek ne odložil,
dokler ni dovršeno, ali ako ni k temu primoran.

Nobene lastne dolžnosti naj bi ne odlašal, ali celo zanemaril,
temuč vsako naj bi izpolnil hitro in kolikor le mogoče natančno.

Izpolnjevanje lastnih dolžnosti naj postane vsakemu človeku
prijetna navada, ter naj nihče nikdar ne čaka, da ga k izpolnitvi
šele kdo drugi opomni ali celo primora.

Vrednost človeka se meri po izpolnjevanju dolžnosti. Zane¬
marjene 'dolžnosti provzročijo nemir vesti, duševno trpljenje,
zamero, sovraštvo, škodo ali celo pogubo; izpolnjenje pa nam da
mir vesti, radost in zadovoljnost srca, nam pridobiva ljubezen pri
Bogu, ugled, dobrohotnost in ljubezen pri ljudeh, blagovitost za
telo in izveličanje za dušo. Zatorej izpolnujmo radi, zvesto in na¬
tančno vse svoje dolžnosti!

§ 8. Premišljevanje slabih navad, ki so proti:

I.) Bogu. Kdor bi Boga preklinjal, o Njem žaljivo in brez po¬
trebe govoril, Njegova dela, verske zadeve sploh brez pravice pre-
tresaval, kdor bi, ko zvoni k molitvi, se vsaj ne odkril, ob času
službe božje posvetna dela javno opravljal in se sploh, z besedo,
z dejanjem ali z opuščenjem vedel proti obstoječim verskim zapo¬
vedim, tisti bi ne le Boga žalil in zaslužil kazen, nego bi pohujšal
s tem tudi druge nedolžne in dobre ljudi, ki bi ga zato črtili in
zaničevali. S tem bi pokazal svojo surovost, neotesanost in strast-

Izpolnjevanje dolžnosti in premišljanje slabih navad.

39

nost srca ter bi bil v posebnih slučajih tudi po državnih zakonih
ostro kaznovan.

Lahkomišljen človek se take grde navade in kaznivih dejanj
prelahko navadi, postane strasten, si pokvari srce in značaj ter po¬
stane končno nepobolšljiv.

Za dobre opomine in svarjenja mu ni več mar, in celo sramote
ne pozna več. Zato naj bi se ogibal in varoval vsakdo slabih navad;
one, katere pa že ima, naj bi zatiral ter posebno v tem oziru dajal
vsem lep vzgled. Bog ne plačuje in ne kaznuje takoj, toda vendar
ne ostane nikomur ničesar dolžan.

II. Proti bližnjemu. Kdor se dela v besedi ali v dejanju dru¬
gačnega kakoršen je v resnici, kdor hvali to, kar črti ali graja ono,
kar mu ugaja, je hinavec. Hinavec je navadno sladkobeseden, pri-
lizljiv, jako pozoren, se plazi kakor suženj okoli veljakov, hvalisa
vladajoče stranke, je navidezen prijatelj srečnežev, tlačitelj prema¬
ganih in zapuščenih, ima pravičnost in pobožnost vedno na jeziku,
daje milodare in izpolnjuje svoje dolžnosti z velikim šumom in
hrupom, graja očitno tuje pregreške, zagovarja tuje pogreške tako,
da postanejo potem še večji, zapeljuje ljudi s svojim slepljenjem v
krivo sodbo in na krivo pot, razširja sovraštvo, seje hudobijo, si
nadeva krinko prijateljstva in pobožnosti, da le doseže svoj sebični
namen. Pohujšanje ali škoda, katero napravi hinavec drugim ljudem
s svojim mamljenjem, je večkrat jako velika. Hinavec je divji volk
v koži jagnjeta, je strupena kača v koži jegulje. Zato naj se varuje
potuhnjenega hudobneža vsakdo od daleč, mu ničesar ne veruje in,
ako le mogoče, z njim prav nič ne občuje.

Lažnjivec zatira mir svoji vesti, kolje svojo dušo, zapravlja
svojo verodostojnost in blati svoj značaj, izdaja zlu sam sebe, za¬
peljuje v zmoto in v zlo nedolžne poslušalce in razširja to kugo
tudi med ljudmi, ki niso prisotni; povzroča zmešnjavo, prepiranje,
izpričavanje in škodo. Kadar pride resnica na dan, je lažnjivec živ
zakopan v sramoto in v zasluženo sovraštvo; poleg tega je večkrat
ostro kaznovan že od posvetne pravice.

Namesto da bi poravnali storjeno krivico sami med seboj ali
mirno, tiho in lahko pri oblastvu, se nekateri ljudje javno prepirajo,
se precej tako razkačijo in se tako zmerjajo, da se zbere okoli
njih množica radovednih ljudi; pri tem si očitajo, kar se le morejo
izmisliti in v svoji srditosti se celo pretepajo. Potem pa se morajo

40

I. del, 3. poglavje, §§ 8. in 9.

iti zdravit ali premišljevat svojo surovost v ječo. S tem napravijo
pohujšanje, izgube dobro ime ter trpe veliko sramoto in škodo.

Kdor draži ljudi in zapeljuje v sovraštvo, kdor koga zmerja
ali se nedostojno šali, nadeva grda ali zasmehljiva imena, slaba
dela hvali in sploh, kdor se vtika v tuja opravila, do katerih nima
niti pravice niti dolžnosti, tak človek kaže svojo slabost in škodo¬
željnost, se vsakemu zameri ter si napravi splošno sovraštvo in
večkrat veliko škodo.

Druge slabe navade proti bližnjemu bodo navedene v §§ 13 do
18, 23 do 31, 36, 61, 68 VI, 6911, 106II, 113 in 138.

III. Proti samemu sebi. Pijanost je divja mati vseh pregreh,
kužna bolezen lahkomiselnih ljudi, 'rhurilka časti, poštenja in mo¬
ralnosti sploh, strup za človeško kri in zdravje, zatiralka ljudi, grob
premoženja in izvir vsega slabega. Kdor se navadi čezmerno uživati
opojne pijače, se odreka prostovoljno vsemu, kar je pametno, dobro
in dopadljivo, zameta sploh vso blagovitost ter pada vedno nižje
v radovoljno sramoto, blaznost, težko ali celo neozdravno bolezen,
v veliko trpljenje, zgodnjo in nenaravno smrt, skratka v gotovo
pogubo. Lahkomiselni ljudje, ki se boje dela, si iščejo družabnikov,
hite precej zjutraj v pivnico, pijejo tam morda umetno vino ali
celo strupeno žganje, igrajo in zapravljajo svoj denar. Pri tem jim
gine pamet, da govore neumnosti, se prepirajo in togote tako, da
se mora trezen človek od studa zgroziti. Pijanec je nedostojen,
nesramen, razžaljiv, se rad prepira in pretepa ter dela škodo sebi
in drugim. Njegova zunanjost je ostudna, da se mu umakne vsak
trezen človek in ga zaničuje, čestokrat zagreše pijanci kazniva
dejanja, da, celo grozovitna hudodelstva.

Opojne pijače pokončajo pijancu posebno možgane in hrbtni
mozeg, mu oslabe pamet, bude in dražijo v njem divja poželenja
in strasti. Pijanec postane nemiren, ne more spati, se po životu
vedno bolj trese, njegova usta, goltanec in želodec muči vnetje,
ves život se kmalu pokvari, omrtvi in pogine. Mnogo pijancev tudi
zblazni. Ako ima premoženje, ga zapravi in uniči ter mora s svojo
nedolžno družino stradati in beračiti.

Ker je pijanost le navada, se je človek polagoma tudi odvadi,
ako le hoče. Potrebna mu je lahko prebavljiva hrana, marljivost
pri delu in odločna vzdržnost.

Slabe navade in sredstva proti njim.

41 -

Jeza in togota. Da jeza in togota človeško srce in značaj po¬
kvarita in razdivjata, da jemljeta človeku zdravje (ker provzročata
žolčno vročico, vnetje jeter, vnetje srca in možganov, glavobol,
bljuvanje, krč, božjast in druge bolezni), mu tedaj grenita življenje
in provzročita večkrat celo naglo smrt, je splošno znano. Ko prev¬
zame togota človeka, pozabi na Boga in na vse drugo, ne razloči,
več pravice od krivice, mu postane vse slabo najljubše ter govori
in dela brez premisleka zlo. Vsak dobrohoten opomin pa ga še
bolj razkači. Zato beži vse od togotnega človeka; nihče noče ž
njim občevati, v potrebi mu noče nihče pomagati, in niti z denarjem
si togotnež večkrat ne more pomagati. Ako bi videl togotnež svoj
srditi in spačeni obraz v ogledalu, bi se ga sam gotovo prestrašil;
tembolj, ko bi pomislil, da pokončuje lastni život.

Napuh in prešernost. Nekateri ljudje občudujejo samoljubno
sebe, svoje reči in lastnosti, smatrajo sami sebe za najmodrejše,
najizkušenejše, najlepše in najuglednejše, ter si slednjič domišljajo,
da so vsi ljudje in skoraj ves svet malenkost proti njim. Zato se
smešno šopirijo, stegajo ošabno svoj vrat, drže trdo svoj život ter
odgovarjajo, ako so prisiljeni, le kratko in zaničljivo, pri tem pa
žele, pričakujejo in zahtevajo, da jih mora vsakdo občudovati in
se jim laskati. S tem kažejo napuhnjeni ljudje svojo kratkoumnost
svojo pičlo omiko, krivo razsodnost in prazno ničemurnost. —
Napuhnjen in prešern človek je smešen in zopern, zato pa zani¬
čevan in zasmehovan.

Obupnost. Nekateri ljudje žive sicer v ugodnih razmerah in
jim ne manjka ničesar, pa si vender domišljajo, da so reveži, da
bodo imeli žalostno prihodnost, da so nezadostno omikani, da se
slabo vedejo, da jih zato ves svet prezira in se jim izogiblje. Vsled
tega se boje družbe, postanejo vedno bolj zmešani in otožni, nimajo
nobenega zaupanja, sami ne vedo kaj bi počeli ter si žele smrti.

Vzrok obupnosti je tudi pri ljudeh, kateri so res reveži, ma¬
lodušnost, nesrčnost, nepotrebna zamišljenost in samotnost. Delo,
vesela družba in koristna zabava preženejo obupnost vsakomur.

Vse druge slabe navade, katere škodujejo posebno dobremu
imenu, ugledu in prikupnosti človeka, bom navedel pri §§ 36, 68 VI
6911, 106II, 113, 128, 130 in 138.

§ 9. Sredstva, s katerimi se zatarejo vse slabe navade.

42

I. del, 3. poglavje §§ 9. in 10.

Slabo je sploh vse, kar škoduje ali pohujšuje. Škodljivost pa
je treba soditi po občni sodbi in po izkušnji.

Navada je lahkost opravila ter se rodi iz vedno lažjega po¬
navljanja istega dejanja; strast pa je zanemarjena slaba navada.
Človek je v vsem odvisen od svoje lastne volje. Ako odloči volja,
človek misli ali ne misli, govori ali molči, dela ali opusti.

Duševnost človekova je tako voljna, da se uklanja volji popol¬
noma; od te prevzema vse in trpi zvesto tudi neugodnosti in celo
take strasti, ki jo more in pogubljajo. Tudi telo človeško je volji
tako zvesto, vdano in popustljivo, da od volje prejema, uživa in
prenaša vse, tudi zoprnosti in se privadi celo merilnemu strupu.

Kakor je mogoče človeku privaditi se vseh pogubnih slabosti
in napak, tako je človeku tudi mogoče odvaditi se polagoma vsega
slabega in napačnega. Da se človek odvadi slabega, ni tedaj potreba
druzega, kakor zvesto in neprenehoma paziti nase in imeti stano¬
vitno ljubezen do dobrega. Potreba je energične in stanovitne
lastne volje, ki zamenja vsako slabo navado in strast z nji nasprotno
čednostjo, na pr. preklinjanje z molitvijo, pijanost s treznostjo, jezo
in togoto s krotkostjo in potrpežljivostjo, napuh s ponižnostjo, le¬
nobo z marljivostjo itd.

Slabo se rodi iz nespameti, nerazsodnosti, nepremišljenosti, v
nezmernem poželenju in sebičnosti, lenobi, v razdraženosti, v zlo¬
rabi prostosti, največkrat pa v slabi družbi. Zato je treba uničiti
izvir zla, se vseh priložnosti in nevarnosti, ki vabijo v zlo, ogibati,

se vsemu nagnjenju in vsem izkušnjavam, ki zapeljujejo v slabo, z

vsemi dobrimi pripomočki odločno ustavljati, zatreti vsako napač¬
nost precej pri njenem nastanku, si iskati pomoči v vseh čednostih
in vabiti druge ljudi k enakemu sodelovanju.

Kdor opazi zlo kakoršnekoli vrste in kjerkoli, naj mu na¬
sprotuje z mislijo, z besedo in z dejanjem ali opuščenjem. Pobijati

je treba zlo tem vztrajnejše in odločnejše, čim hujše je. Kdor hoče

do cela premagati slabe navade, mora biti v vsem, vselej in povsod
previden, premagljiv in neutrudljivo delaven v dobrem. Koristno je
občevati kolikor le mogoče z olikanci, motriti njihove dobre last¬
nosti in lepe navade, vzpodbujati v sebi željo do enakih čednosti
in jih posnemati; poleg tega treba nasledke vseh čednosti in na¬
sprotnih strasti pogosto in globoko premišljevati. Posebno se je
treba varovati tistih slabih navad, katere so postale že splošne in

Spoznavanje samega sebe.

43

se ne zde ljudem več slabe, na pr. tobak kaditi, ga žvečiti ali
njuhati, se napiti, drugim ljudem se posmehovati ali koga dražiti,
ga za nos voditi itd.

Svoj čas naj bi človek porabljal samo za natančno izpolnje¬
vanje lastnih dolžnosti, ostanek časa pa za svoje ugodnosti in lepe
zabave: za slabe navade naj bi nikdar ne ostalo časa. Izkušnje uče
da se človek lahko vzdrži, ako le hoče, vsega slabega, da lahko
zatare vse slabo in da se vsega dobrega navadi.

Po tem takem je »v o Ij a« vsakega človeka že sama zadostna,
da vse slabe navade odvrne in zatre za vselej. Razen vesti je tudi
dovolj ljudi, ki opozarjajo človeka na slabe navade ter mu jih po¬
magajo zatirati. Vsako slabo navado je možno zameniti z nasprotno
dobro navado in vsako strast je možno zadušiti z nasprotno
čednostjo.

§ 10. Ostro opazovanje in pravo spoznavanje samega sebe.

Bog je dal človeku prostost, da dela kar hoče; tudi posvetne
postave puste človekovi volji jako velik delokrog. Človek je pa že
po Adamovem grehu in posebno vsled lastnih slabosti in napačnega
poželenja nagnjen bolj k slabemu kakor k dobremu; razen tega je
okoli človeka toliko skrito nastavljenih zanjk in hudobnih zapelji¬
vosti, da je res velika nevarnost, da pade v zlo.

Vsako storjeno zlo pa si zapomnijo Bog in ljudje ter človeka,
ko je mera polna, pokličejo na odgovor in ostro obsodijo. Radi tega
je tedaj neobhodno potrebno, da pazi vsak človek neprenehoma sam
nase ter da pred vsakim govorom, dejanjem ali opuščenjem zadostno
premisli, kakšen bo izid.

Le kar je spoznal človek kakor pametno, koristno in sploh
dopadljivo, naj govori, dela ali opusti; kadar je razdražen, pa
naj molči in opusti vsako delo, dokler traja razdraženost. Ob¬
enem naj si prizadeva, da se hitro pomiri in pozabi povod jeze.

Tembolj je treba paziti na to, ako občuje človek z imenitnimi
osebami v važnih rečeh in ako se godi to javno; vselej in povsod
pa naj dela človek premišljeno, mirno in brez strasti.

Vse pogreške in napačnosti pa naj precej popravi. Vsak večer,
kraj vsakega tedna, meseca in leta naj bi naredil človek natančen
obračun sam s seboj, ter še prepričal, koliko je v tem času pri
Bogu, ljudeh in sam pri sebi v duševnih in telesnih dobrotah pri-

44

I. del, 3. poglavje, § 10. in 11.

dobil ali izgubil. Vsak naj bi presojal večkrat vse svoje lastnosti,

sposobnosti, svoje nagnjenje in sploh vso svojo naravo; pogostoma

naj bi podrobno in natančno pretresel svoj značaj, se primerjal z
drugimi ter si zapomnil razloček. Sodil pa naj bi vsakdo sam sebe
in svoje razmere ostro in stvarno, tako kakor druge, in vsakdo
naj bi cenil lastne čednosti, zasluge in svoje sposobnosti, kakor
tudi grajal svoje pogreške, slabosti in napake tako, kakor tuje.

Tudi v svoji zunanjosti, zlasti v obleki in vedenju naj bi bil

človek vedno tak, da se mu ni treba sramovati in bati grajanja ali

obrekovanja.

Ko je človek dobro spoznal samega sebe, in svoje razmere,
naj bi si postavil enoten in ugoden cilj, napravil in izboljšal naj
bi svoj načrt za prihodnost, se ravnal natančno, zvesto in ne¬
utrudljivo po njem ter si prizadeval z vsemi dobrimi pripomočki
pridobiti si dobro ime, spoštovanje in dobrohotnost pri ljudeh, kakor
tudi gmotno premoženje.

Zato naj bi vsakdo čim najbolj porabljal vse svoje duševne in
telesne moči, ves svoj čas in vsako priložnost. Naj bi si nikdar
nihče ne privoščil površnosti, odlašanja ali celo zanemarjanja svojih
opravil in naj bi se nihče ne branil izpolnjevati lastne dolžnosti
ter naj bi se nikdar in nikakor ne dal odvrniti od njih!

§ 11. Kako si obdržimo čisto vest, pridobimo dobro ime in
ohranimo zadovoljno srce? Cista vest, dobro ime in zadovoljno
srce so tri največje človeške blagovitosti, v katerih so zapopadene
vse druge dobrote. Vse skupaj ustvarijo človeško srečo na tem
svetu —■ posvetni raj, katerega doseže in uživa vsakdo lahko, ako
le hoče. Dobra vest je čista in mirna le takrat, kadar ne čuti na
sebi čisto nič takega, kar smatra prava pamet za slabo, nedopadljivo
in prepovedano, človek si more biti tedaj svest, da je po svoji
moči izpolnil natančno vse svoje dolžnosti, da ni govoril, ne storil
in ne opustil ničesar, kar bi ne bilo' njemu dovoljeno, pametno ih
Bogu ljubo, da ni storil niti sebi niti drugim krivice in slednjič,
da ne pokriva in brani tujih pregreškov.

človek si pridobi in uživa dobro ime, ako je njegovo govor¬
jenje, dejanje in opuščenje, skratka vsa njegova osebnost popolnoma
v soglasju s pametjo dobromiselnih ljudi in v nasprotju s pokvar¬
jenostjo. Dobro ime izvira iz vseh čednosti, zlasti iz blagosrčnosti
in pravičnosti, posebno pa iz pravega izpolnjevanja vseh lastnih

Čista vest, dobro ime, zadovoljno srce.

45

dolžnosti. Prizadevati si je treba za dobro ime tedaj le s pomočjo
lastnih čednosti ne pa z bahanjem, ali z zlorabo tujih pravic. Priza¬
devati si zato ne smemo, da bi imeli na eni strani dobro ime, na
drugi pa slabo, temuč samo dobro. Ker je pa na svetu vedno
dobrih in slabih ljudi, ne more nihče biti spoštovan, ljubljen in
čislan od vseh ljudi, temuč dobri samo pri dobrih in slabi pri
slabih; pokvarjeni ljudje nočejo čislati čednosti, ker bi radi, da bi
se vsi pokvarili. Zatorej naj išče pameten človek dober glas le pri
čednostnih ljudeh in naj se veseli, ako ni v soglasju s pokvarjenimi
osebami. Vsakdo naj bi svoje dobro ime gojil le s čisto hrano
lastnih čednosti, ga cenil in ljubil ter, ako bi bilo potreba, ga branil
z vsemi dopustljivimi pripomočki.

Človek naj bi si sicer prizadeval z vso močjo, da vedno napre¬
duje v dobrem, vender naj bi se ne udal kakor suženj svoji neza¬
dovoljnosti, nego naj bi imel v svojem poželenju pravo mero in
se vadil v vsakem položaju kolikor mogoče biti zadovoljen; črez-
merna nezadovoljnost prihaja namreč bolj iz lakomnosti, kakor iz
potrebe in postaja čim dalje bolj strastna. Pri vsaki nepovoljnosti
naj bi premislil vsakdo, da so tudi njegove razmere odrejene po
božji previdnosti in omejene po svetovni potrebi; zato naj bi se
tedaj vsak voljno ravnal po božji volji, po časnih razmerah in po¬
trebah. Vsak naj bi postavil samega sebe v razmerje proti vsemu
drugemu in videl bi, da je malenkost, ki živi le malo časa in ki
ne more zahtevati, da bi se ravnalo vse drugo po njegovi volji.

Vsakdo naj bi bil v svojem stanu zadovoljen in pomisli naj, da
imajo tudi vsi drugi stanovi svoje zoprnosti, da ni vse zlato, kar se
sveti, nego je večkrat v veliki svetlobi še večja grenkost. Kdor je
na večji stopinji ima več zoprnega opravila, večjo odgovornost in
večjo nevarnost; kdor ima večje plačilo in dohodke, ima tudi večje
stroške. Človeku tekne malo premoženje, po pravici pridobljeno
bolj, kakor hudobnežu njegova, po krivici pridobljena bogatija.
Kdor hoče biti z lastnimi razmerami vedno zadovoljen, naj ne
misli in ne gleda na tiste ljudi, ki imajo večje ugodnosti nego
naj misli in gleda na tiste ljudi, katerim se godi slabše kakor
njemu, ki so z malim zadovoljni in vedno veseli.

46

II. del, 1. poglavje, § 12.

II. Nravstveno-osebni del.

Prvo poglavje.

§ 12. Osebne dolžnosti in pravice posameznega človeka.

I. Gojitev in utrjevanje lastnega telesa.

Pri iskanju in uživanju posvetne blagovitosti naj bi bila vsa¬
kemu človeku prva in največja skrb, da svoje telo namenu popolnoma
primerno goji in varuje. Telo, ki je lepo in zdravo, je več vredno,
kot vse druge posvetne blaginje. Obraz človeka je verno ogledalo
duše, srca in značaja. Na obrazu se dajo skoro zanesljivo spoznati
pleme, omika, razumnost, narav in nagnjenje srca. Zato naj bi
vsakdo svoj obraz varoval spačenosti ter ga čedil vestno in skrbno.
Pri tem naj rabi zobno ščetko, britev, čisto vodo, dobro milo in
čedno brisačo. Vsa umetna lepotila, ki delajo le za kratek čas go¬
ljufivo lepotijo, so škodljiva in obraz kmalu popačijo. Vsakdo naj
bi si prizadeval, da je njegovo obličje lepo vsled zdravja. Nebarvani
in nežgani lasje naj bodo lepo počesani in poravnani, brke primerno
zavihane in brada prirezana. Uhani naj bodo majhni in zlati ali
sicer dragoceni. Verižica okrog vratu drobna in lična. Mlado dekle
pa je najiepše brez vsakega nakita.

Izraz obličja bodi miren, jasen in odprt; pogled naj bo svo¬
boden, voljen, prijazen in ljubezniv. Da postane telo človeka spo¬
sobno za izvrševanje svojih velikih dolžnosti, je neobhodno potrebno,
da ga metodično urimo in utrjamo. Pred vsem je potrebno, da smo
zmerni pri uživanju jedi in pijač, da vedno enako in vztrajno de¬
lamo ter pametno uporabljamo vse svoje telesne in duševne moči.
Seveda se mora ravnati utrjevanje telesa po starosti, spolu in
zdravju. Novorojenega otroka je treba kopati vsaki dan nekoliko minut
v gorki, starejšega dva ali trikrat na teden v mlačni in večjega v
hladni vodi; odrasle osebe naj si umivajo vse telo z mrzlo vodo
vsaki dan zjutraj, precej ko vstanejo. Dobro je pogosto kopati se o
pravem času v prosti vodi. Tudi zmerna telovadba je koristna
zdravju, zlasti za one, ki delajo duševno.

človek se ne sme mehkužiti in si domišljati, da je bolan; v
resni bolezni pa tudi ne sme zamuditi zdravniške pomoči. Sam se
naj človek nikdar ne zdravi, ako je opasno bolan.

Osebne dolžnosti in pravice posameznega človeka.

47

Obleko in obutev telesa opišem v § 76., držanje in kretanje
života pa v § 137.

II. Pravično pridobivanje osebnih koristi.

Precej ko doseže človek svojo potrebno stopinjo zrelosti —
navadno med štirinajstim in dvajsetim letom — naj bi si vsakdo
izbral svojim sposobnostim, svoji želji in svojim zunanjim sredstvom
primeren poklic za vse življenje. Vsakdo naj bi si izbral tak poklic,
ki nravnosti in nobenemu človeku vsaj ne škoduje, ter bi si zanj
pridobil vse potrebno, dobro in natančno znanje in spretnost. Kadar
je človek polnoleten, naj bi se živil že sam.

III. Množenje in hramba posvetnega blaženstva.

Dandanes se ne izdela več zadostno naravnih jestvin in pijač,
nego delajo tvornice tudi umetna jedila in umetne pijače, ki pa
navadno škodujejo zdravju.

Ker pa je še mnogo rodovitne neobdelane zemlje, ki ponuja
svoj sad in daje ljudem dela, naj bi skrbel vsakdo, da se njegova
zemlja primerno obdeluje.

Potepuhe in vse za delo sposobne osebe, ki se dela ogibljejo,
treba vabiti in priganjati k delu.

Brezdelnost vleče v brezbožnost, množi strasti in goji hudo¬
delce. Pametna pridnost rodi gotovo najslajši sad na tem in onem
svetu, nesramna in neumna lenoba pa pokoplje v pogubo.

Neizkušeni in malomarni ljudje zanemarjajo in skrivajo člo¬
veške, živinske, vinsko-trtne in druge kužne bolezni, jih kljub
dotičnim postavam in poukom izvedencev taje, razširjajo m se dobrim
naredbam previdnosti upirajo in provzroče s tem velikansko škodo.
Drugi zakrivajo ali podpirajo take ljudi, kateri izdelujejo ali pona¬
rejajo umetna živili, dajejo potuho oderuhom, kateri se bogate s
prevelikimi obrestmi in z goljufivo trgovino, ščitijo vedeževalke in
kvartače, ki sleparijo z goljufivim vedeževalstvom nevedne ljudi,
jih zapeljujejo, sumničijo nedolžne ter provzroče med njimi so¬
vraštvo, prepir in večkrat celo hudodelstva.

Ako bi zedinili vsi pametni ljudje vse lastne moči in s temi
vse kar je škodljivo in slabo zatirali in povsod le koristili, bi imeli
vsi ljudje že na tem svetu raj.

Nihče pa naj ne čaka, da se bomo vsi zedinili, nego naj bi
deloval v tem smislu vsak sam in v kolikor mogoče velikem takem
društvu z vso svojo močjo.

48

II. del, 2. poglavje, § 13. in 14.

IV. Uživanje posvetnih dobrot.

Krasoto, katero nam kaže narava na občudovanje, in umetnije,
katere ponujajo ljudje na ogled, kakor tudi naravine darove, in vse
kar si pridobimo med ljudmi sami, t. j. sploh vso posvetno blago-
vitost, je mogoče prav uživati duševno in telesno le takrat, kadar
naravine lepote poznamo, ljudske umetnosti prav sodimo in cenimo
ter razdelimo vse telesu namenjeno za ves čas enakomerno, te¬
lesnim in materialnim razmeram pristojno.

Proti temu načelu in tedaj sami proti sebi greše tisti ljudje,
kateri potratijo s svojim nerednim življenjem vse svoje premoženje,
ki pokvarijo obenem navadno svoje poštenje in zdravje, v starosti
pa delajo na beraški palici pokoro; tem nasprotno greše tisti skopi
ljudje, ki leže vedno na svojih denarjih, obenem pa trpe kakor
berači.

Nekateri skrbe, da ugode samo telesu tako, da použijejo
skoraj vse kar imajo, pri tem pa zanemarijo svojo zunanjo te¬
lesno opravo.

Drugi se zopet le gizdajo in lišpajo, potrebne hrane pa si ne
privoščijo, samo da se morejo ob nedeljah našopiriti.

Nekateri odkupijo zato tujo, zastavljeno obleko in tuje drago¬
cenosti iz zastavljalnice samo za en dan, vsled tolike potrate pa
zastavljajo vsaki ponedeljek tudi svojo obleko.

Tretji stradajo ves teden, v nedeljo pa zapravijo ves zaslužek.
Namesto da ta dan počivajo, mučijo svoje telo, zapravljajo svoje
zdravje, zlorabijo svojo prostost ter jo vsled prepiranja in pretepanja
izgube za več časa.

Lastna korist zahteva tedaj, da uživa vsakdo vse pametno,
zmerno, varčno, oziraje se na bodočnost, zlasti na starost.

Drugo poglavje.

Občenje z različnimi osebami.

I. Previdno občenje človeka z ljudmi različnih temperamentov
in značajev.

Človeka je treba soditi tako, kakor ga sodi večina pametnih,
poštenih in nepristranskih ljudi; ne po njegovih besedah, nego po
vseh njegovih dejanjih, katera je storil v treznem in normalnem
stanu, ko je mislil, da ga nihče ne vidi; posebno zanesljivo pa

Občenje s trmoglavci in s prepirljivci.

49

je možno soditi človeka, ako ga opazujemo, kako se vede napram
drugim ljudem, ki so v potrebi, v nevarnosti in v nesreči, in kako
se vede v lastni nesreči, v jezi ali žalosti.

§ 13. Občenje s trmoglavci. Ti zahtevajo, da potrdimo njihovo,
četudi nespametno mnenje vselej in brezpogojno. Trmoglavemu
človeku ne ugovarjajmo obširno, ker to nič ne koristi, temveč
njegovo trmoglavost samo še poveča, ampak povejmo mu svoje
mnenje razločno, a kratko, potem pa molčimo.

Navadno že črez nekoliko časa spozna vsakdo svojo zmoto,
in naša miroljubnost ga počasi poboljša.

Ako smo odvisni od trmoglavega človeka, ki nam da tako
zapoved, katero bo kmalu grajal sam, obljubimo mu brez ugovora,
da jo izpolnimo, toda izpolnjenje zapovedi odlašajmo toliko časa,
dokler ne bo izprevidel in predrugačil krive zapovedi.

črez nekoliko časa po zapovedi mu recimo, da smo njegovo
zapoved pozabili, in ga prosimo, da nam ponovi svojo zapoved; ako
pa dela ni mogoče odlašati, izvršimo krivo zapoved tiho po svojem
mnenju, in ko bo po pametni razsodnosti hvalil naš način izvršitve,
bomo rekli, da smo razumeli njegovo zapoved v tem smislu, kakor
smo jo izvršili.

Tako se bomo obenem zavarovali, da ne bo spoznal naše
zvijače.

če je pa trmoglavi človek nerazsoden ali celo uporen, delajmo
se nevedni in pustimo ga, naj dela po svoje ter ga brez nevarnosti
in brez škode zapletimo pri njegovem napredovanju v tako zadrego,
da bo moral kmalu spoznati svojo zmoto in krivico, ter iskati tujo
pomoč; v taki zadregi ga bomo obvarovali škode, vendar pa pustili,
da nekoliko časa trepeta. Ko se bo nabredel, ga bomo rešili, ker
najbrže bo v prihodnje želel, da ga vodijo pametni ljudje.

Samo v neodložljivem in jako nevarnem slučaju se bomo
krivičnemu trdovratnežu, ako ne bo drugače, z vso odločnostjo
krepko branili in se mu ne udali; vselej pa moramo paziti, da
ničesar ne zagrešimo, da nam ne bo mogel očitati nobenega pogreška.

§ 14. Vedenje s prepirljivci.

Marsikdo se prička celo proti lastnemu prepričanju iz strasti
do prepira in da bi se ubranil razlogom druzega človeka ali samo
zato, ker ga veseli dražiti družbo in zlorabljati tujo togoto v svojo
korist.

4

50

II. del, 2 poglavje, §§ 15—18.

Ko zapazimo, da nas prepirljivec nalašč vpleta in vleče ali sili
v prepir, ostanimo mirni in hladnokrvno mu odgovorimo, da se
nočemo prepirati.

Najbolje pa je, da molče odidemo. Ako bo potem prepirljivec
izprevidel svoj pregrešek in začel pameten pogovor, mu bomo pa¬
metno in previdno odgovarjali. Ako bo pa znova silil strastno v
prepir, delajmo se, kakor bi ga ne slišali in se pečajmo z drugo
osebo ali rečjo.

Ce bi prepirljivec kljub naši miroljubnosti nadaljeval z naga¬
jivimi besedami in nas napadal tako, da bi moglo to našemu
ugledu škodovati, tedaj mu hladnokrvno, kratko in resno povejmo
v lice, da je njegovo vedenje netaktno in osebno žaljivo. Nato se
odstranimo in si iščimo zadoščenja, če je treba, na sodišču.

§ 15. Vedenje z ošabneži.

Nekateri ljudje se šopirijo in bahajo z nekimi domišljenimi in
ničevnimi prednostmi in s takimi lastnostmi, katere so sicer nekaj
vredne, toda jih sami cenijo previsoko.

Ako tedaj opazimo, da se taka ošabna oseba nalašč šopiri in
hoče, da jo občudujemo in visoko cenimo, prezirajmo jo popolnoma
in delajmo se, kakor bi tega bahanja niti ne videli; ako pa bi nam to
preveč nagajalo, bi opomnili dotičnega ošabneža prijazno in kratko
z resnim pogledom, kratkoumnega ošabneža pa odločno z besedo.

čim več se dovoljuje takim ljudem, temveč zahtevajo; kadar
jim pa njihovo šopirjenje izpodleti, se navadno poboljšajo.

Vse tiste ljudi pa, kateri lastne zasluge prav cenijo in so
nanje opravičeno ponosni, bomo spoštovali in čislali vse njihove
zasluge. Vsaka zasluga je vredna plačila.

§ 16. Občenje s častilakomniki.

Nekateri ljudje hrepene dobiti povsod in vselej največjo, dasi
nezasluženo čast in veljavo; zato hvalijo svoje zasluge pretirano in
očitno, tratijo premoženje samo zato, da jih drugi zavidajo in bla¬
grujejo, se povsod v prvo vrsto rinejo ter store vse, da se le o
njih govori in piše. Vsako, tudi nepošteno sredstvo jim je dobro v
to samoljubno svrho.

Ako smo primorani s častilakomno osebo živeti in ž njo
občevati, tedaj moramo svojo vrednost sicer previdno varovati,
vendar pa častilakomnežu na videz, dokler mogoče, ustrezati.

Ošabneži, častilakomniki, togotneži, maščevalci. 51

Obenem pa je treba častilakomnost in njene pojave dobrovoljno
in dovtipno grajati. Na ta način zadenemo posredno tudi prisotnega
častilakomnika ter ga tako spreobračamo.

Prazno ali lažnjivo samohvalo moramo prezirati, ako bi nas
pa častilakomnik s smešno samohvalo nadlegoval preveč, mu mo¬
ramo svoje mnenje mirno, spodobno, jasno in odkrito povedati.

Ako bi kdo hotel kupiti našo pohvalo, mu bomo primerno
razjasnili, da pohvale po nobeni denarni ceni ne prodajamo,
temuč jo darujemo le zaslugi.

Resnične zasluge oseb bomo proti zavidljivemu in škodoželj¬
nemu grajanju zagovarjali, tiste pa, ki bi od podložnih oseb s
strahovanjem zahtevali nepristojno čast, bomo očitno grajali.

Prepričanja ne kratimo nikomur, temveč ga spoštujmo. Na¬
sprotno pa zahtevajmo, da se ceni tudi naše prepričanje, in da se
ne krati nikomur svoboda misli in govora. Vsakemu svoje!

§ 17. Občenje s togotneži.

Nekateri ljudje se v svoji nagli razburjenosti ne morejo ali
nočejo premagati in ne morejo krotiti lastne togote, temveč vihrajo
in divjajo kakor besni in blazni. S temi ljudmi je treba ravnati
jako previdno. Najbolj je, da pustimo silno jeznega človeka samega.

Kdor pa ne more ali noče zapustiti togotneža, naj bo tih
in miren, naj mu gleda voljno, pohlevno in tolažilno v oči. Ako bi
pa hotel razsajač udariti mirnega človeka ali ga poškodovati, naj
mu ta pokaže kolikor le mogoče resen obraz, ga gleda prebodljivo
v oči, stisne svoje pesti in zakriči: »Mir, sicer se bom branil!« —
Na pomoč naj bi klical človek, ako bi bila tuja pomoč res potrebna.
Dokler pa tuje pomoči ni, naj bi se branil vsakdo z vsemi pomočki
pogumno in odločno, kolikor je neobhodno potreba (glej § 7. b ).

Ako le mogoče, je dobro, da togotneže v njihovi razburjenosti
varujemo, in ko so se utolažili, delajmo se, kakor da bi bili ves
dogodek pozabili. Najbolje pa je, da ž njimi ne občujemo in se jih
ogibamo.

§ 18. Občenje z maščevalci.

Nekateri ljudje zavoljo vsake dozdevne ali njim res storjene
krivice strastno sovražijo in črte ter napravijo pri prvi priložnosti
žaljivcu ali njegovi družini ali celo njegovim prijateljem kolikor
mogoče veliko škodo. Nekateri maščevalci se nikakor nočejo
pobotati.

4*

52

II. del, 2. poglavje, §§ 19—22.

Takega človeka se bomo kolikor mogoče ogibali; ko bi bili
pa primorani, da se ž njim pečamo, bomo svoje občenje omejili
samo na neobhodno potrebno in si pri tem prizadevali, da mu ka¬
žemo zadostno spoštovanje.

Ako bi si dotični osvetitelj pri vsem tem domišljal, da je
razžaljen ali poškodovan, se bomo precej opravičili, oziroma povrnili
resnično storjeno škodo.

Celo taki ljudje so, ki očitajo nedolžni osebi izmišljene pre-
greške in se delajo silno maščevanjaželjni, samo, da bi dotično
osebo s tem ustrašili, jo zlorabljali in izkoriščali.

Ako bi se lotil tak spačenec nas, ga prosimo mirno, naj nam
ves svoj naklep natančno razjasni, potem bi mu kratko in jasno
dokazali svojo popolno nedolžnost in njegovo zmoto.

Zajedno bi mu podali dokaze o naši pazljivosti in pogumu.
Ce bi pa bilo njegovo vedenje hudodelstvo izsiljevanja ali drugo
kaznivo dejanje, bi ga nemudoma ovadili ali izročili pristojni sodniji.

§ 19. Občenje s skromnimi in boječimi ljudmi.

Preskromen človek kaže premalo samozavesti s tem, da niti
svojih pravic zadostno ne porabi in ne brani. Nekateri store to iz
resnično premajhne cenitve sebe, marsikdo pa se le hlini, da doseže
svoj sebični cilj. Ako bomo tedaj spoznali, da je človek, s katerim
občujemo, res in naravno preskromen, si bomo prizadevali, da ga
s prijazno zaupljivostjo osrčimo, mu zbudimo samozavest in pogum,
ter ga opozorimo na njegove pravice in prednosti.

Dokazali mu bomo svoje resnično čislanje, zadostili bomo
vsem njegovim pravicam in ga po okolnosti celo podpirali pri po¬
rabi njegovih pravic. Ko se bomo pa prepričali, da skuša kdo s
svojo navidezno skromnostjo prekaniti nas, mu bomo dali na pri¬
meren način spoznati, da smo ga pregledali ter si bomo prizadevali,
na spodoben način odkrižati se ga. Tako se bomo vedli tudi z na¬
ravno ali navidezno boječimi osebami.

§ 20. Občenje z lahkoverneži in s predobrimi ljudmi.

Lahkovernež misli, da je vsak človek pošten, vesten in zvest;
vsled tega zaupa in izroči vsakemu človeku brez ovinkov svoje
premoženje, pravice in celo samega sebe.

Predober človek daruje radovoljno nepotrebnim osebam to,
kar potrebuje sam, obljubi več, kakor more izpolniti, opravlja tuje
dolžnosti in zamuja s tem sam svoje. Kdor bi se tedaj predrznil,

Bojazljivci, veseljaki, melanholiki.

53

take lastnosti brezvestno zlorabiti, bi s tem gotovo zaslužil naj¬
večje, splošno grajanje in zaničevanje vseh ljudi.

Zdravi um, dobra vest in pravica zahtevajo, da človek ne
zlorabi ničesar, posebno pa ne tuje lahkovernosti in prevelike do¬
brotljivosti. Vsak pameten človek naj bi si torej prizadeval, da reši
lahkoverneže in predobre osebe iz nevarnosti, jim odpre oči, jih
svari pred zlobneži in nemoralnimi umazanci.

§ 21. Občenje z veseljaki.

Nekateri ljudje pozabijo v svoji kipeči radosti na vse žalosti
in zoprnosti tega sveta, so vsi prevzeti od veselja ter se iz vsega
srca prostodušno šalijo in smejejo.

Prava radost je/tedaj neprecenljivo zdravilo za vsakega člo¬
veka, ker sladi življenje in veča zadovoljnost; toda le takrat,
kadar je veselje nedolžno, če izvira iz nravstvene in človekoljubne
podlage, ne pa iz nespodobnega pogovora ali zasmehovanja tujih
ljudi. Vsakdo naj bi tedaj gojil v sebi plemenito radost in nedolžno
šaljivost, ter pripomogel pri vsaki priložnosti v krogu dostojnih
ljudij, da se pospešujeta omika in zabava.

Ker se pa pri družabni šaljivosti in smehu uname prelahko
žaljivo zasmehovanje nedolžnih pogreškov prisotnih ali neprisotnih
oseb, naj bi se vsakdo skrbno varoval dotakniti se vsega, kar bi
moglo biti nespodobno in žaljivo; temveč naj bi vsakdo zajemal
snov pogovora za smeh in za šalo samo iz nedolžnih virov.

Ako bi se pa vendar pri vsi pazljivosti prikradla in vmešala
v družbo kakšna nespodobnost, jo je treba hitro preklicati ali dati
ji, ako le mogoče, nasproten pomen.

§ 22. Občenje z melanholiki. Nekateri ljudje se vdado žalosti
tako, da so neprenehoma globoko zamišljeni in vedno otožni, da
ljubijo samotnost, kjer večjidel tiho in mirno otrpnejo ter si sami
ne morejo več pomagati, vendar pa vzroka lastne žalosti nikomur
ne povedo in se nočejo potožiti.

Podlaga taki žalosti je večjidel težkokrvni temperament, vzrok
pa nesrečen prigodek. Nekateri ljudje pa so celo brez posebnega
vzroka melanholični. Posledica je navadno bolezen ali celo nena¬
ravna smrt, — samomor.

Vsak človek naj bi si tedaj prizadeval, da tolaži žalostne ljudi
z vsemi dobrimi pripomočki, da jih razveseljuje, ter se pri tem
ravna po načelih, navedenih v §§ 90. ir. 91. Razen tega pa je

54

II. del, 2. poglavje, §§ 23—27.

potrebno, da imamo melanholike vedno pred očmi, dokler ne pridejo
na pravo pot.

§ 23. Občenje z radovedneži Marsikdo ima navado, da poiz¬
veduje tuje namene, posluša tajne pogovore, zasleduje vsako tujo
stopinjo in se meša v tuje zadeve brez vsake potrebe. Take ogleduhe
je treba odpraviti spodobno, a tako odločno, da jih ne bo več volja,
vtikati se v tuja opravila brez pravice, ali pa množiti svojo rado¬
vednost z navideznimi skrivnostmi.

Radovednežu se mora dokazati, da je smešen in nemoški, to
ga ozdravi popolnoma. Ako pa je nepoboljšljiv, se izključi s tem
sam iz vsake boljše družbe.

§ 24. Občenje s priliznjenci. Nekateri ljudje si prizadevajo s
sebičnimi nameni spoznati človeka; zato se mu laskajo z medenimi
besedami, ga hvalisajo ali pa branijo njegove pogreške, skratka
se trudijo človeka omamiti in pridobiti zase.

Ker prilizovanje spočetka ugaja in vleče človeka v nevarnost,
je najbolje, da se zvitega prilizovalca kolikor mogoče hitro odkrižamo
in sitneža spodobno in odločno odpravimo; ako pa to ni mogoče,
se ne brigajmo za njegovo prilizovanje ali pa ga osmešimo s tem,
da mu rečemo sami še večje priliznjenosti tako, da vidi sam, da ga
ne smatramo resnim človekom.

§ 25. Občenje z,nesramneži. Nekateri ljudje ne čutijo več
sramote in ne poznajo časti, nego nadlegujejo brezobzirno vsakega,
da le dosežejo svoj smoter. Takim ljudem je treba odreči spodobno,
resno, kratko in odločno vsako občenje enkrat za vselej; ako bi se
pa vkljub temu predrznih vnovič v našo družbo in delali nadlego,
je treba ostro ukazati, naj se precej oddalijo. Ko bi pa vse to ne
pomagalo, pokličimo takoj oblastnijsko pomoč, a z njimi se ne pre¬
pirajmo ali celo pretepajmo, ker to bi onečastilo nas same.

§ 26. Občenje z lažnjivci in goljufi. Marsikdo je zabredel v
svoji strasti že tako daleč, da laže in skuša goljufati celo takrat,
kadar ve, da bi razrešil dotično stvar z resnico in pošteno prav
lahko. Grda navada takim več ne pusti, da bi govorili resnico ali
živeli pošteno/ S takimi ljudmi je treba občevati vselej prostodušno,
resnično in pošteno; vpričo njih moramo vsako laž, hlimbo in
zvijačo ostro grajati in črtiti, resnico in pravico pa, kolikor le
mogoče, hvaliti in ceniti. Dokler se nam ne zlažejo in nas ne
goljufajo, kažimo jim — s potrebno previdnostjo — neomejeno

Radovedneži, priliznjenci, lažnjivci, obrekovalci.

55

zaupnost; po našem vedenju naj si mislijo, da jih smatramo za
resnicoljubne in pravične; male pomote jim potrpežljivo odpustimo
in prizanesimo, ako njihove napake ne izvirajo iz hudobne po¬
tuhnjenosti. Ne nadzorujmo jih skrivoma, da tega ne izvedo, temveč
vprašajmo jih vselej naravnost, ako nam ni kaj jasno. Ako pa se
pri odgovoru zapletajo v zvijače in se pripravljajo, da bi nas na¬
lagali ali ogoljufali, umolknimo precej in jih prijazno opomnimo,
da poznamo resnico. Ko bi se nam pa res zlagali ali nas ogoljufali,
bodimo srditi, grajajmo njih/ove pregreške ostro in odtegnimo jim
svoje zaupanje v vsem, kar govore ali delajo, toliko časa, dokler se
ne poboljšajo.

Z nepoboljšljivimi pa ne občujmo več in naznanimo očitne
goljufije sodniji.

§ 27. Občenje z obrekovalci in razžaljivci. Kdor se proti komu
izmišljuje neresnične stvari, jih drugim ljudem razglaša kakor
resnične, ali kdor resnično, toda majhno napako z lažjo nalašč
poveča, poznana dobra dela pa z lažjo nalašč manjša ali celo po¬
polnoma uničuje, poznane čednosti s hudobno lažjo obrača tako,
da se vidijo kakor bi bile strasti, tak hudobnež je neposreden
obrekovalec; ako pa okolnosti zasuče tako, da stori to kdo drugi
namesto njega, je sokriv obrekovanja. Kdor pa proti komu razglaša
sicer resnične žaljive reči, kdor koga javno graja, zasramuje in
zaničuje, prezira njegovo dostojnost, ali mu se javno celo grozi in
ravna z njim nasilno ali sploh grdo, ga ovira, da ne more doseči
iskane časti, kdor dobra, drugim še ne poznana dela popolnoma
ali deloma molče taji, tak zlobnež je žaljivec ali kratitelj časti.

Posebno važno je obrekovanje ali razžaljenje, ki je hinavsko,
zavito v navidezno nepristanost, sveto ogorčenost ali dobrohotnost.
To stori obrekovalec na primer z besedami: Rečem Vam, da ga

sicer ljubim, a moram, žal, vendarle povedati resnico, daje  sleparil;
ali: Ona je res jako lepa in tudi duhovita, toda malovredna itd.

Družabno življenje človeka je odvisno od dobrega glasu ali
dobrega imena, katero ima pri ljudeh; zato je dober glas človeka
največje vrednosti na svetu. Obrekovalec in razžaljivec pa zatirata
dobro ime nedolžnega človeka in ga morita družabno; obenem
mori obrekovalec svojo vest, zatira lastno verodostojnost, okuži in
pokvari tudi tiste ljudi, kateri poslušajo obrekovanje in razžaljenje.

56

II. del, 2. poglavje, §§ 28—32.

Jezik obrekovalca in razžaljivca je tedaj bolj strupen kakor
kačji pik in nasledki obrekovanja in razžaljenja časti so neizrečeno
škodljivi, večkrat celo pogubep.

Kdor tedaj sliši obrekovanje ali razžaljenje časti tretje osebe,
naj ne bo škodoželjen, temuč naj opomni obrekovalca ali razžaljivca
na hude nasledke njegovih besedij in dejanj.

Poslušalec naj, ako le more, opraviči obrekovanega ali raz¬
žaljenega človeka; ako pa ne more, naj izrazi svoj dvom o po¬
vedanem ter zavrne razžaljenje kot preostro in neumestno. Pameten
poslušalec naj odvrača in ovira nadaljno pikanje, naj odpravi pre-
radovedne poslušalce ter naj našteva olajšalne okolnosti, čednosti
in dobra dela obrekovanega človeka.

Kdor pa je obrekovan ali razžaljen sam vpričo, naj se v
obrekovalca ali razžaljivca niti ne ozre, temuč obrnjen k pričujočim
poslušalcem naj kolikor le mogoče hladnokrvno, mirno in voljno,
a odločno in jasno dokaže v vsem obsegu lastno nedolžnost in naj
se z obrekovalcem ali razžaljivcem spočetka ne peča.

Ko bi pa videl, da postaja obrekovalec ali žaljivec vedno bolj
drzen, tako da bi moglo njegovo grozno in gnjusno obrekovanje
ali razžaljenje nagniti že dvomljive poslušalce, da bi vrjeli laž, s
čimer bi trpel pri vsi svoji nedolžnosti žaljenec veliko škodo ali
sramoto, tedaj naj obrekovanec ali žaljenec odločno, resno in po¬
gumno zavrne obrekovalca ali razžaljivca naravnost ter išče pomoči
na sodišču.

Proti obrekovanju in žaljenju v časopisih in drugih javnih
spisih naj bi obrekovanec ali razžaljenec postopal približno tako
kakor pri ustmenem žaljenju.

§ 28. Občenje z nevoščljivci in škodoželjneži. Proti tem, ki so
obenem navadno tudi častilakomni, naj bi se vsakdo vedel tako,
da njegovih namenov, opravil in dobrih vspehov, kakovosti in ko-
likosti premoženja, kakor tudi njegovih zadev, razmer in blagovitosti
sploh ne poznajo. Ako pa že poznajo naše razmere, kažimo se
hladne, ne baharimo s svojim imetkom in svojo srečo, nego bodimo
skromni. Vpričo takih ljudi sploh ne govorimo o svojih ali tujih
dobrih razmerah ter opozarjajmo na to, da ima vsakdo svoj križ,
svoje težave in nadloge.

§ 29. Občenje z nezaupljivci. Na svetu je mnogo ljudi, ki
dvomijo o vsakem človeku, ki nikomur ničesar ne verujejo in ne

Škodoželjneži, nezanpljivci, pijanci, blazniki.

57

zaupajo, ki sumničijo tudi najbolj resničnega človeka za lažnjivca
in si mislijo vsakega poštenjaka za zložbneža.S takimi naj se vede
vsakdo vedno enako prostodušno, pošteno in resnično, pri vsaki
priliki in pri vsakem dvomu jim je treba precej dokazati lastno pra¬
vičnost in njihovo zmoto; ali pa se za njihovo sumničenje niti ne
zmeniti, nego hoditi pogumno in previdno po pametni poti J

§ 30. Ohčenje s pijanci. Pijancu izgine bolj ali manj prava
razsodnost in otemni zdrava pamet. Zato postanejo nekateri pijanci
omahli, padavi in malobesedni, drugi pa nemirni, blebetavi in raz-
sajači. Ker dela pijanec javno pohujšanje, je tedaj dolžnost pametnih
ljudi, zlasti pa pijančevih sorodnikov, da ga odpravijo nemudoma
ljudem izpred oči, mirnega pijanca v posteljo, razsajača pa v prazno,
toplo sobo ter ga tam mamijo z zvijačami toliko časa, dokler se
ne iztrezne. Brez neobhodne potrebe naj bi se ne pečal s pijancem
nihče, ternuč se ga ogibal in odpravil tudi radovedne ljudi od
njega. Ko se je pijanec iztreznil, mu je treba živo predočiti vse
njegove norosti in surovosti, katere je govoril in delal v pijanosti;
opozoriti ga moramo srčno na vsestransko mrzkost in njegove
strasti ter ga slednjič opomnimo na grozečo nevarnost in bližnjo
pogubo, v katero hiti vsled svoje grde strasti.

§ 31. Občenje z blazniki. Onim, katerim se je stemnila pamet
morebiti za vselej, da ne morejo ločiti dobrega od slabega in
spodobnega ne od nespodobnega ter postanejo vsled tega škodljivi
moralnosti, nevarni sami sebi in drugim ljudem, je treba najboljšega
in trajnega varstva. Ravnati je z njimi prizanesljivo in prijazno,
pustiti jim — dokler niso nevarni — kolikor mogoče prostosti;
dražiti ali brez potrebe jeziti jih ne sme nihče. Malo zmešani ljudje
večjidel žalostno premišljajo, zato je dobro, ako jim damo lahko
in kratkočasno delo. Sploh pa je treba nanje paziti, da ne store
žalega sebi in drugim ljudem. Precej pri nastanku blaznosti je
treba, če možno, izvedeti vzrok bolezni (na pr. črezmerno uživanje
alkoholnatih pijač, pretres možganov, prestrašenost, mačuh ali druge
težke bolezni itd.) ter je najbolje, da izročimo vse blaznike, zlasti
pa nevarne osebe, kolikor mogoče hitro v blaznico.

II. Z ozirom na starost.

§ 32. Občenje starejšega človeka z mlajšim.

Cim starejši postaja človek, tembolj spodobno in vzgledno
naj bo njegovo vedenje, tem resnejši, stanovitnejši in veljavnejši

58

II. del, 2. poglavje, §§ 33. in 34.

njegov značaj, tako da nadkriljuje z vsemi svojimi čednostmi
mlajše ljudi.

Starejši človek naj daje mlajšemu svoje izkušnje in prepri¬
čanja za svarilo pred slabim in za vodilo na dobro pot; daje naj
mu pametne nasvete ter naj se vede sploh tako podučljivo in pri¬
jazno, da se bodo mlajši ljudje iz lastnega nagiba vedli po njegovem
lepem zgledu ter ga iz srca spoštovali in visoko cenili.

Veselost, pametno šaljivost in nedolžno razveseljevanje mladih
ljudij v krogu pristojnosti, naj bi star človek odobraval in se spomnil
na svoja mlada leta ter ne zahteval, da bi se vedla vroča mladina
tako hladnokrvno kakor starci.

Nespodobno pa bi bilo, ako bi hotel star človek s plesom,- z
norčevanjem in telesnim razveseljevanjem kljubovati svoji starosti
in se v gizdanju enačiti z mladimi ljudmi. Vsak naj bi tedaj uredil
svoje vedenje vselej primerno svoji starosti.

Star človek naj bo vesel, a ne razposajen, resen, a ne čmerikav
in godrnjav, malobeseden, a ne molčeč.

§ 33. Spoštljivo občenje mlajšega človeka s starejšim.

Starejši ljudje so ugladili mlajšim pot do današnjih dobrot in
imajo, kolikor večjo starost, toliko večjo izkušenost; čednosti starih
ljudij so ogledala mladine, hladnokrvna razsodnost starcev kroti
viharno prenagljenost mladeničev, dobrohotno svetovanje starcev
reši iz nevarnosti mlade ljudi ter jim blagohotno pomaga do sreč¬
nega uspeha.

Radi tega in ker bo vsakdo enkrat star, je sveta dolžnost
mladeničev in mladenk, da spoštujejo stare ljudi iz vsega srca,
jih visoko cenijo ter jim izkazujejo pri vsaki priložnosti svojo
udanost.

Mladina naj bi si tedaj prizadevala, da se vede do starejših
kakor učenec ter naj bo ponosna, ako je dosegla zaupanje in do¬
brohotnost starejših. Ravnala naj bi se natančno po njihovih dobrih
nasvetih in jim izkazovala obilno zahvalo za dobre zglede in za
pripomočke.

Pregreške starih ljudij pa naj bi mladina potrpežljivo in voljno
prenašala ter si mislila, da narede mnogoletne zoprnosti tudi naj¬
boljšega človeka slabovoljnega in vznemirljivega.

Neodpustljivo bi bilo tedaj, ako bi se kdo predrznil stare
ljudi prezirati, zametati njihove dobrohotne nasvete, jim kratiti

Občenje ljudij razne starosti in raznega spola.

59

dolžno spoštovanje ali žaliti dostojanstvo starosti; tem manj od¬
pustljivo bi bilo to, ker zasluži vsak pregrešek, storjen v prisotnosti
starih ljudij ali celo proti njim, veliko večjo grajo in zaničevanje,
kakor da bi bil storjen proti enakostarim osebam.

III. Občenje človeka z osebami različnega spola sploh.

Način vzajemnega občenja ljudij različnega spola med seboj
je jako važen in skoraj odločilen za veljavo in ugled poedinih
oseb in cele družbe. Zato naj bi si osebe obeh spolov vzajemno
izkazovale in zahtevale tak obzir, kakoršnega zahtevajo človeška
dostojnost, splošna potrebnost in zlasti razlika obeh spolov.

§ 34. Občenje gospodov z damami bodi spoštljivo, samosvestno,
dobrohotno, prijazno in ljubeznivo, postrežljivo in sploh obzira polno.

Pri občenju z gospemi naj bi si moški prizadeval, da jim
ustreže čim najbolje in najlepše ter zadosti vsem njihovim pravim
zahtevam in željam.

Podlaga občenja naj bi bila neoskrunjena nravstvenost, lju¬
bezen in zvestoba; zato naj bi se nihče ne predrznil govoriti ali
vesti se tako nespodobno, da bi morale prisotne gospe vsled tega
zardeti, in tudi naj ne bi zakrivil, da bi zabredel kdo drugi v ne¬
spodobnost, nego naj bi se vsakdo vedel veledostojno, brez zvijač,
prostodušno, vdano in družno. Posebno spoštovanje naj bi kazal
vsakdo gospem tudi s tem, da si prizadeva pri vsaki priložnosti
kolikor le mogoče hitro postreči in ugoditi jim tudi v takih slučajih,
kjer pomoč ni ravno neobhodno potrebna, vendar pa radi večje
ugodnosti in prijetnosti umestna.

Ako na pr. gospod sedi, kjer ni več nobenega prostega sedeža,
naj, ko pride dama, precej vstane in ji ponudi svoj sedež; stvar,
ki je padla gospej iz rok, naj bi gospod precej pobral in jo vročil;
pri stopu na voz ali z voza naj bi moški pomagal ženski, ako de¬
žuje ali sneži, naj ji ponudi svoj dežnik ali voz, če je potrebno, da
se dame okrepčajo z jedjo ali s pijačo, naj jim moški postreže, kjer
je nevarnost, naj jih spremlja itd.

Kadar hoče gospod damam s čim postreči, naj si prej izprosi
za to dovoljenja, kajti vsiljiva vljudnost ni nikomur dobrodošla.
Vsaka gospem izkazana vljudnost in usluga naj bi bila očitna, tiha,
taktna, izvedena tako pripravno, srčno, prijazno in spodobno, da
pri vsem tem ne nastane nikakoršen sum, temveč povzroči le vse¬
stransko zadovoljnost.

60

II. del, 2. poglavje, § 35.

Poseben obzir naj bi imeli gospodje tudi na to, da se dame
rade kratkočasijo, ter naj bi si prizadevali, da jih prijetno zabavajo.

Snov za to naj bi izbrali tako, da ne bo pri kratkočasenju
nihče razžaljen; pri šaljivem prepiru naj dovoli gospod, da zmaga
dama; kar prav predlaga gospa, naj bi gospod odobril, in kar
svetuje dama, izpolnil, ako mu je le možno. Gospod naj ceni in
spoštuje njeno razumnost, ji ugovarja le rahlo in odbija njene na¬
pačne nazore mirno in z izbranimi besedami.

Zategadelj pa ni treba, da bi potrdil in hvalil gospod napač¬
nost, zato ker morebiti ugaja dami; tudi bi ne bilo moško, ako bi
si moški iz galantnosti ne upal opozoriti dame na njene pomote.
Posvetna in izobražena dama gotovo višje ceni značajnega moža
kakor hinavca, ki vedno prikimuje in nima lastne sodbe. Ako pa
tekmujejo gospe med seboj, naj bi dal gospod, če le mogoče, vsem
enako prav.

Kadar občujejo gospodje z damami, naj bo njihova obleka v
najlepšem redu; vsak gospod naj bo v prisotnosti dam skromen, a
ne bojazljiv, nego pogumen, živahen, brez viharnosti, gibčen in
zabaven. V družbi dam naj bi gospodje kadili samo takrat, kadar
jim dovolijo dame.

Občenje z damami bistri gospodom um, blaži njihovo srce in
značaj, jih dela dobrovoljne, ljudomile, potrpežljive, zgovorne, kratko¬
časne in jim pridobi tudi druge lepe čednosti.

Zato naj ne bi nihče zamudil kolikor mogoče mnogo občevati
z olikanimi in čednostnimi damami.

§ 35. Zensko vedenje z gospodi naj bi bilo ljubeznivo, ponosa-
polno, brez napuha, milosrčno, prijazno, skromno, potrpežljivo,
odkritosrčno, previdno in zvesto.

Ženski spol je bogato obdarovan s priljudno družljivostjo, z
ljubko prisrčnostjo, z moralno ljubeznivostjo, s pristojnostjo, z
rahločutnostjo, z udanostjo in z drugimi posebnimi lastnostmi, ka¬
tere mu je dala narava, da se more priljubiti moškemu spolu, da
more zoprnosti stanovitno prenašati, življenje sladiti ter posebno
na moralno, družinsko in družabno življenje jako blago vplivati.

Moški spol, kateremu je odmenjen javni, pridobninski in pri¬
delovalni delokrog, uživa olajšanje in sladkost življenja večjidel
takrat, kadar občuje z ženskim spolom. Cim bolj je olikan moški
spol, tem ugodnejši je položaj in življenje tudi za ženski spol.

Žensko vedenje z gospodi.

61

Ker povzroči izpolnjevanje lastnih dolžnosti moškemu spolu
skoraj le težave in grenkosti, naj bi pomogle blage dame moškim
kolikor le mogoče v vseh zadevah ter jim lepšale in sladile življenje.

Dame, kakor zaščitnice moralnosti, naj bi pri občenju z go¬
spodi ne le opustile vse, kar bi moglo tej čednosti škodovati, temuč
naj bi tudi ne dopustile, da greši kdo drugi v njihovi prisotnosti
proti nravnosti.

Ako bi zabredel kdo, četudi nehote, v nespodobnost, naj bi ga
dame na primeren način opozorile ali opomnile ter naj bi vpeljale
in vzdržale pri občenju vselej in povsod pravi družabni ton. V
ženskih očeh naj bi bil vedno odsev nedolžnosti, na licih znamenje
sramežljivosti, na jeziku prijaznost, v ljubkem kretanju pa spričalo
pravih čednosti.

Z milosrčnostjo naj bi blažile dame moškim čut in srce, s žarki
nedolžne ljubeznjivosti naj bi si pridobivale moško srce, z nepre¬
magano zvestobo pa naj bi si utrdile stanovitno moško zvestobo.

Dame naj bi ponudeno prijaznost in usluge porabljale skromno;
pri tem naj bi se izkazale ginjeno zadovoljne, ne da bi uljudnega
gospoda zato posebno odlikovale ali mu ustrezale na enak način.
Radosten priklon glave ali srčna, kratka ustmena zahvala je za¬
dostno povračilo za male usluge. Ker je moški spol bolj nagnjen
k jezi in vihravosti kakor dame, naj bi si dame s svojo potrpež¬
ljivostjo, z zgovornostjo, v potrebi celo s prirojeno, nedolžno in
prijetno zvijačo prizadevale, da moške krote, blaže in pomire. Ako
bi se začeli gospodje med seboj prepirati, naj bi dame prepir po
okolnostih in temperamentu posameznih gospodov onemogočile ali
ovirale s šalo, s prošnjo ali z drugimi dobrimi pripomočki; tudi
naj bi se izognile vsemu, kar more provzročiti ljubosumno ali dru¬
gačno sovraštvo med kakim gospodom in damp. Vsako občenje
med damami in gospodi naj bi bilo jasno, očitno, razumljivo, brez
dvoumnosti in svobodno vsega, kar bi moglo vzbuditi grd sum;
ako bi pa sum vendar nastal, je treba precej pri nastanku razjasniti
in opravičiti brez hrupa vse okolnosti in razmere.

Daši je prostodušnost sploh prikupna, naj bi se dame pri
občenju z gospodi vendar varovale razposajenosti. Vedle naj bi se
odkritosrčno in zmerno, zlasti s tujimi gospodi previdno, a z
vsakim znanim gospodom jednako in nepristransko. (O vedenju
med damami in gospodi, ako so zaljubljeni, zaročeni, poročeni, o

62

II. del, 2. poglavje, §§ 36. in 37. 3. poglavje, § 38.

vedenju pri predstavah, na posetih, na plesu, v koncertu in v gle¬
dališču, na izprehodih in izletih, med vožnjo in potovanjem glej
§§ 36 do 40, 68, 78 do 88, 92 do 105, 111, 112, 114 do 136 in 139 do 142.)

§ 36. Napačno občenje zaljubljenih ljudi različnega spola. Pa¬
metno uživana ljubezen je največji pripomoček, da se doseže bla-
govitost na .svetu; zlorabljana ljubezen pa postane čestokrat pogubna
strast, ki rodi bolezen, obup, včasih celo smrt.

Ker premaga razpaljena ljubezen vse sile in je ni mogoče več
pogasiti in zakriti, naj bi pazil vsakdo, da je ne zažge na krivem
mestu, zlasti ne na — tujem smodniku in nikjer prezgodaj.

Nekateri ljudje, zlasti v mladosti, ko jim njihovo neizkušeno
srce premaga pamet, se zaljubijo samo v zunanjost života brez
ozira na duševne lastnosti in rodbinske razmere dotične osebe ter
nadaljujejo svojo slepo ljubezen tudi takrat, ko so že sprevideli, da
bi bilo zakonsko življenje pogubno zanje in za potomce. Kadar pa
spoznajo svojo lahkomiselnost, zapusti večkrat bolj kriva in bolj
svobodna stranka drugo, dasi je že prepozno in imata obe stranki
manjšo ali večjo škodo na duši in na imetku.

Nekateri, kateri se ne morejo poročiti, žive skupaj nezakonsko
in delajo javno pohujšanje. Njihovi potomci pa so mnogokrat naj-
nesrečnejši. Nesrečni in vsega obžalovanja vredni so tudi tisti
samci, ki se zaljubijo v zakonske žene, nesrečna je tudi poročena
ženska, ki se zaljubi v samca. Vsega obsojanja pa so vredni taki
nesrečneži takrat, ako se razvije po njihovi krivdi ljubezen v gnusno
strast. Nasledki takega razmerja so navadno splošno pohujšanje,
večkrat uboj ali samomorstvo.

Kdor tedaj čuti, da ljubi osebo drugega spola, naj bi nemu¬
doma trezno premislil, je li sploh zakonska zveza mogoča, koristna
in za eventualne potomce ugodna. Človek, ki sprevidi, da bi bil
zakon neprimeren, naj si svojo ljubezen polagoma izbije iz srca in
iz glave; v to svrho naj se izogiblje vsega, kar ga spominja ljub¬
ljene osebe in kar more znova in še hujše razžgati ljubezen. Za¬
pusti naj kraj svoje ljubezni ter se raztrese in zmoti s potovanjem
iz važnim delom. Ako je pa zakonska zveza mogoča in primerna,
toda ni zanjo še pravega časa, naj človek svoje ljubezni nikomur ne
kaže, dokler ne pride zanjo pravi čas.

§ 37. Občenje zaljubljenih med zaljubo in poroko. (Glej
§§ 95 do 98.)

Občenje zaljubljenih in moža s soprogo.

63

Tretje poglavje.

Občenje družinskih členov med seboj.

§ 38. Občenje moža s soprogo. Takoj spočetka zakonskega
življenja naj bi se žena in mož, popolnoma udana v svojo usodo,
izročila v duhu popolnoma drug drugemu in si obljubila z najsve¬
tejšo obljubo z dušo in s srcem za vselej, da bodeta v vseh zadevah
življenja živela drug za drugega, se žrtvovala ter nikdar prenehala
natančno izpolnjevati vse svoje dolžnosti, dokler ju ne bo raz¬
ločila smrt.

Mož naj bi se natančno podučil o temperamentu, nagnjenosti,
željah in značaju, o duševnih in telesnih lastnostih in o vseh na¬
vadah svoje žene ter naj bi si prizadeval, da si izmisli načine in
najde sredstva, da more vsem njenim potrebam in željam kolikor
mogoče ugoditi ter da doseže v kratkem časa ž njo popolno so¬
glasje. Mož naj bi izkazoval iz lastnega nagiba svoji ženi neome¬
jeno zaupanje in odkritosrčnost, največjo ljubezen, prijaznost,
spoštovanje, zakonsko sramežljivost, čistost in nežnost, potrpežljivost,
neoskrunjeno zvestobo in čednost tudi v zunanjosti. Dokazal naj
bi mož svoji ženi, da nadkriljuje v izpolnjevanju svojih dolžnosti
in v omiki vse druge može svojega stanu.

Ženino ljubezen in neoskrunjeno zvestobo naj bi si mož pri¬
zadeval zaslužiti, pridobiti in utrditi z lastno zvestobo in enako
ljubeznijo, kakor tudi z raznimi drugimi prikupnimi sredstvi. Soprog
naj ne muči soproge z neumestno, neopravičeno ljubosumnostjo, z
lokavostjo, s kljubovanjem ali celo s silo. Mož naj bi prinesel svoji
ženi večkrat kaj novega in mičnega; razveselil naj bi jo včasih
tudi z darilcem.

V vseh osebnih ženinih zadevah naj bi mož kazal pravo so¬
čutje. Soprog naj bi svoji ženi ničesar ne zapovedoval ali prepo¬
vedoval, nego jo vedno prijazno naprosil in povabil ali ji dobro¬
hotno svetoval. Mož naj bi se natančno omejil na svoj delokrog
ter izpolnjeval samo vse svoje dolžnosti. Vtikanje v ženin delokrog
je smešno. Vsako ženino lepo besedo, dobro delo ali primerno
opuščenje naj bi mož opazil in visoko cenil. Ne da bi žena zahte¬
vala, skrbi naj mož, da je stanu primerno z vsem preskrbljena. Mož
naj bo v teh zadevah ženin zvesti tolažitelj, prijatelj, svetovalec,
učitelj, branitelj, varuh in pomočnik.

64

II. del, 3. poglavje, §§ 39. in 40.

Ako dobi mož pismo —• zlasti v prisotnosti svoje žene —,
naj ga, ko je pismo prečital, izroči svoji ženi, da ga tudi ona pre¬
bere; njenih pisem pa naj samovoljno ne odpira, nego naj se ogiblje
vsega, kar bi moglo vzbuditi med njima kak sum. Lastna žena
naj bi bila svojemu možu ljubša kakor vse druge ženske ter naj
se mož ne domišlja, da bi bila druga vrednejša njegove ljubezni.
Ako bi se mu pa začela druga ženska res bolj dopadati, naj se je
ogiblje in se ž njo nikdar ne peča. Drugo žensko, ki mu namiguje,
ali sili celo očitno vanj, naj mož dostojno zavrne ter si prizadeva,
svojo lastno ženo tembolj ceniti in ljubiti. Bog je bil dal Adamu
le eno Evo, tedaj dopušča vsem Adamovim naslednikom tudi samo
po eno ženo.

Z drugimi ljudmi naj bi se vedel mož tako spodobno, da ga
vsi spoštujejo in cenijo. Svoji ženi naj bi ne zameril, ako občuje
z osebami obojega spola spoštljivo, prijazno in uljudno; vendar naj
bi jo varoval vseh mamljivih priložnosti in odvračal od nje vse
zvijače in zapeljivosti, ki bi mogle škoditi njeni zvestobi ali čistosti.

Zlasti pred drugimi ljudmi naj bi mož izkazoval svoji ženi
spoštovanje in ljubezen ter kazal, da je nanjo ponosen.

Vsak medsebojni razpor in prepir naj bi mož s svojo ženo
poravnal doma in ne dopustil, da se vtika kdo drugi brezpravno
v njune zakonske zadeve. Na njene pregreške naj bi mož opozarjal
svojo ženo prizanesljivo, prijazno ali celo šaljivo, nikdar pa naj ne
ravna ž njo nespodobno ali celo kruto; nastale zoprnosti naj bi
mož prenašal voljno, ne delal javnega pohujšanja nego si z vso
močjo prizadeval, da ustanovi in utrdi pravo zakonsko srečo.

§ 39. Vedenje žene s soprogom.

Zena, ki hoče uživati do smrti pravi mir, soprogovo ljubezen
in zvestobo ter v časti in spoštovanju vso zakonsko srečo, naj bi
si prizadevala neprenehoma, da si vse to zasluži z najlepšimi
čednostmi in najpoštenejšimi sredstvi.

Da to doseže, naj bi tudi žena storila vse ono, kar sem omenil
v § 38. Razen tega naj si misli vedno, da mora biti kakor žena
svojemu možu prav pokorna in udana. Zena naj bi bila prijazna,
nežna, previdna in pazljiva, potrpežljiva, odjenljiva, obzirna, pozorna,
prikupljiva, nedolžno prebrisana in pametno mamljiva.

Ljubezen, ki je združila ženo in moža ter ju zvezala, naj bi
žena gojila sama v sebi in v svojem možu po poroki še bolj

Žena in mož; gospodar in gospodinja.

65

pazljivo in neutrudljivo kakor pred poroko; vsega, kar bi moglo
ljubezni škoditi, naj bi se žena skrbno ogibala in se posebno va¬
rovala, da ne povzroči ljubosumnosti.

Priljudna, prijazna, dobrohotna in ljubezniva bodi žena napram
vsem ljudem, svojo neugasno ljubezen in neoskrunjeno zvestobo
pa naj hrani samo za svojega moža. Ako hoče žena, da jo ljubi
mož bolj kakor vse druge, naj si to ljubezen zasluži in naj se ne
zanaša samo na predporočne in predoltarne obljube; ako želi, da
ostane mož doma rajši kakor bi bodil drugam, naj mu napravi
dom najbolj dopadljiv in vsestransko ugoden. Pripomočkov, da to
doseže, ima vsaka žena dovolj, samo ako jih zna in hoče prav
porabljati.

§ 40. Dolžnosti in pravice gospodarja in gospodinje.

Dolžnosti, katere prevzameta gospodar in gospodinja pri osnovi
in uredbi lastne družine, so jako obširne in velevažne. Od načina,
kako jih izpolnjujeta, je odvisna njuna, njunih naslednikov in vseh
družinskih členov čast in sreča ali sramota, bridkost in poguba.
Zato naj bi postavil gospodar dogovorno z gospodinjo precej pri
začetku svoje družine temelj: pobožnost in bogaboječnost, dober
zgled, moralnost, vzajemno spoštovanje družinskih členov, složnost,
potrpežljivost, marljivost, varčnost, pravičnost in rednost. Smoter
pa bodi družini skupna čast in blagovitost. Gospodar ali gospodinja
naj bi vselej, kadar zvoni k molitvi, pred jedjo in po jedi, zlasti
pa zvečer, molila primerno molitev naprej in vsi družinski členi
glasno za njo; oba naj bi složno pazila, da opravi vsak družinski
člen pravočasno tudi svoje duševne dolžnosti tako, da vlada v vsej
družini vselej prava pobožnost in bogaboječnost. Gospodar in go¬
spodinja naj bi se navadila, da vršita vse lastne dolžnosti vsak v
svojem delokrogu pravočasno, dobro in natančno.

Pri izpolnjevanju dolžnosti naj bi se ravnal vsak po pravilu
v § 7. A Vse važno naj bi odrejala gospodar in gospodinja po
skupnem posvetovanju ter vedela za svoje namene; izid in uspehi
obojestranskih opravil naj bi bili tudi obema popolnoma znani.
Gospodar in gospodinja naj bi dajala vsak v svojem področju vsem
drugim družinskim členom zapovedi jasno, kratko in odločno ter
naj bi pazila, da jih vsak družinski člen precej izpolni tako, kakor
hočeta zapovednika.

5

66

IT. del, 3. poglavje, § 41.

V vsi družini naj vlada voljna in neomahljiva pokorščina.
Družinski členi si praviloma ne smejo dajati zapovedi med seboj,
vendar pa smejo le v nujnih in nevarnih slučajih delati vsak
po svojem mnenju samo takrat, če ni mogoče prašati za svet
gospodarja ali gospodinjo. Le tisti človek, ki daje z besedo, v de¬
janju in o puščen ju vselej dober zgled, ima pravo moralno moč za¬
htevati, da delajo vsi njemu podložni ljudje in se vedo spodobno.

Zategadelj naj bi dajala gospodar in gospodinja družinskim
členom v vsem dober zgled ter ne dovoljevala, da starejši členi
družine govore in delajo pred mlajšimi kar se jim zljubi.

Ni zadosti, da so posli in drugi členi družine v vsem čedni,
nego je treba paziti, da ne prihajajo tuje pokvarjene osebe v
nravstveno družino in da se nihče ne peča s strastnimi zapeljivci.
Spodobno in neobhodno potrebno je, da se vsi družinski členi med
seboj spoštujejo in ljubijo, da ne delajo prepirov in škode.

Složnost je jako potrebna in koristna med vsemi ljudmi, po¬
sebno pa v družini; zato naj bi vsi družinski členi, zlasti pa go¬
spodar in gospodinja, vedno mislili, da so po božji volji, po krvi
in mleku združeni, da dosežejo skupen cilj.

Vsakdo naj bi tedaj svojo osebno korist podredil in daroval celi
družini in iskal svojo srečo in zadovoljnost le v sreči in zadovolj¬
nosti cele družine.

Vsi naj bi si prizadevali biti vedno v popolnem soglasju in
vsi naj bi z vsemi združenimi močmi pospeševali skupno čast in
srečo. Mlajši naj ne bodo nevoščljivi starejšim in bolj spoštovanim;
starejši, posebno gospodar in gospodinja, pa naj ne bodo ošabni
proti mlajšim, temveč naj ravnajo s podložnimi dobrohotno in pra¬
vično, vsi pa naj bodo med seboj odkritosrčni.

Družinske zadeve naj razsoja le gospodar dogovorno z go¬
spodinjo; vsa vprašanja naj se razrešujejo le doma, ter naj nihče
ne razglaša domačih zadev med tuje ljudi, nego naj ostane vsak
prepir in vsak pojav nesloge domača tajnost.

Tistega, ki bi skušal ali se predrznil družinski časti ali koristi
škodovati, naj nihče ne zakriva in mu ne prizanaša, temuč naj
izvesta gospodar in gospodinja vsako nespodobnost in jo pri
nastanku odpravita in zatareta. Voljna potrpežljivost je zlasti med
družinskimi ljudmi neobhodno potrebna; zato naj bi vsi nastale
pregreške obžalovali, osebne, zlasti nezakrivljene pomanjkljivosti in

Ljubezen in skrb matere in očeta do svojih otrok.

67

nesposobnosti poedinih oseb prenašali sočutno in nihče naj se ne
bi — v svesti svoje večje duševne ali telesne smožnosti — jezil
na druzega, posebno ako mu ni ničesar zakrivil; največja surovost
bi bila, ako bi se kdo nad nedolžnimi domačimi maščeval.

Vsi družinski členi, zlasti pa gospodar in gospodinja, naj bi
se vzajemno vnemali s pohvalo, z darilci za posebne zasluge in
vzpodbujali s primernimi pripomočki k vsemu dobremu in dopad¬
ljivemu. Gospodar naj bi na dan novega leta, svojega godu ali pri
drugi priložnosti vsem družinskim členom izrekel svojo posebno
zadovoljnost za skupne napredke, pomanjkljivosti naj bi jim živo
položil na srce z željo, da se kolikor mogoče hitro vse izpopolni
in poboljša. Zato naj bi porabil vsakdo svoje moči in ves čas mar¬
ljivo ter obrnil vsako okolnost in priložnost v skupno korist. Z
vsem skupnim premoženjem naj bi gospodar in gospodinja gospo¬
darila vselej popolnoma dogovorno in varčno, ostanek, ako ga je
kaj, naj bi imela oba v varstvu na razpolago, in približno naj bi
vedeli tudi drugi odrasli družinski udje, zakaj in kako se troši
skupni pridobitek.

Vsak pregrešek ali vsako opravičeno prošnjo ali pritožbo, naj
bi gospodinja in posebno gospodar presodila mirno in dobro.

Krivičnega naj bi svarila odločno in primerno ostro, brez hrupa
— ako je pa strašilen zgled potreben, naj posvarita ali celo kaznujeta
mlajšega pred starejšimi, nikdar pa ne starejšega pred mlajšimi.
Zaničevati ali smešiti pa se ne sme nikogar.

Ravnanje gospodinjino in zlasti gospodarjevo s podložnimi naj
bo pravično in dobrohotno, posebnim lastnostim, temperamentu,
nagnjenosti, značaju in namenu poedine podložne osebe primerno,
sočutno in tako podučljivo, da se s tem doseže popolno zaupanje,
vdanost in spoštljivost.

Tudi strahovanje in v najskrajnejšem slučaju kaznovanje go¬
spodinjino in posebno gospodarjevo naj bi bilo primerno lastnostim
poedine osebe in naj bi ne preseglo meje pristojnosti nikdar. Kazen
ne bodi nikoli kruta in neusmiljena!

§ 41. Ljubezen in skrb matere in očeta do svojih otrok.

Najsvetejša dolžnost vseh starišev je, da poduče svoje otroke
v pravi veri, da jih vzpodbujajo k vsemu dobremu, jih varujejo vseh
zapeljivosti, jim dajejo vselej dober zgled, jih, kadar je treba, posvare
ali celo primerno kaznijo ter skrbe za njihovo časno blagovitost

5*

68

II. del, 3. poglavje, §§ 42. in 43.

in večno izveličanje. Zato naj bi skrbeli stariši neprenehoma za du¬
ševni in telesni razvoj otrok. Ko so sposobni za nauk, naj bi jih
redno pošiljali v šolo in pazili, da otroci v šoli naučeno tudi doma
ponavljajo ter da se uče temeljito.

Stariši naj bi ravnali z vsakim svojim otrokom njegovim po¬
sebnim lastnostim in starosti primerno, ne premehko in ne pretrdo,
nobenemu otroku naj ne bi dajali potuhe, nego naj bi vzbujali
v vsakem s svojo pridnostjo, s sočutno ljubeznivostjo in z vsem
lastnim vedenjem spoštovanje in ljubezen. Kdor ne more svojih
otrok poslati v višje šole, naj bi vsaj skrbel, da se otroci od štiri¬
najstega leta naprej uče domačega gospodarstva ali dobrega roko¬
delstva; kdor pa ne more niti tega plačati, naj dovoli, da si otrok
sam odsluži rokodelski nauk. Sposobni in ubogi mladeniči naj
bi šli prostovoljno k vojakom in po dosluženju takoj v kako drugo
javno službo.

Sploh pa naj bi stariši pazili, da je vsak polnoleten otrok že
zadostno preskrbljen, tako da bo izhajal svojemu stanu primerno
in da bo s tem kar zasluži, v potrebi pomagal lahko tudi starišem.

§ 42. Ljubezen in hvaležnost otrok do lastnih starišev. .jSpo-
štuj očeta in mater, ako hočeš, da se ti bo dobro godilo, ljubi jih
vselej zvesto in hvaležno, vračuj jim njihovo skrb v dejanju! Ako
otrok globoko premisli četrto božjo zapoved, na trud in potrpljenje
katero so imeli roditelji ž njim, na ljubezen, katero so mu izkazovali
in na vse dobro, katero so napravili roditelji njemu, tedaj mora
vsakega otroka prešiniti neugasna ljubezen do svojih starišev in
neumorna želja, da bi jim po vsi svoji moči in znanju povrnil lju¬
bezen in dobrote vsaj nekoliko. Kako rad bi marsikateri otrok svojim,
že pod črno zemljo ležečim starišem izkazal vsaj še toliko spošto¬
vanja, ljubezni in dobrote, kolikor je po lastni krivnji zamudil,
dokler so bili še živi! Kako rad bi se jim potožil, da ga radi tega
dolga peče vest ter jih prosil odpuščanja. Kako rad bi jih še enkrat
videl, objel in poljubil! Toda — zastonj. Prekesno je prišlo kesanje.
Radi neizpolnjenja četrte božje zapovedi zadene marsikakega otroka
že na tem svetu ostra sodba in velika kazen. Tak otrok navadno
nima nobene sreče, in drugi ljudje ga zato zaničujejo. Ostra sodba
in velika kazen pa čaka krivega otroka tudi na onem svetu.

Zatorej, otroci, spoštujte in ljubite svoje stariše, dokler vam
žive, iz vsega srca in neprenehoma! Bodite jim pokorni in rado-

Občenje otrok s stariši in mačehe ali očma s pastorki.

69

voljno ubogljivi v vsem, kar je prav; odvračajte od njih vsakatero
nevarnost, žalost in trpljenje; tolažite jih, delajte jim radost s
svojim dobrim napredkom in z različnimi pripomočki; izkažite jim
svojo obilno hvaležnost zlasti v dejanju pri vsaki priložnosti ter
imejte voljno potrpežljivost z njihovimi napakami ali slabostmi!
Skrbite posebno za njihovo zdravje, zlasti v bolezni in v starosti,
ter se trudite neprenehoma za njihovo veselje in blagovitost! Razun
tega pazite, da stariše tudi vaši bratje in vaše sestre kakor tudi
drugi ljudje spodobno spoštujejo, ljubijo in jim pomagajo v vsaki
potrebi!

Ko vam dajo stariši kruha ali kaj druzega, se jim vselej lepo
zahvalite. Ako vam podarijo večje darilo, jim poljubite roko. Isto
storite, kadar greste v šolo, na izprehod ali kam drugam za dalje
časa; poljubite jim roko tudi, ko se vrnete ali ako odidejo vaši
stariši za nekoliko časa od vas in ko se vrnejo. Stopite pri takih
priložnostih spoštljivo prednje, se jim spodobno priklonite (dečki
se odkrijejo) ter jim poljubite roko. (Glej § 82.) Pred odhodom na
daljno pot in precej ko se vrnete s potovanja, jih pa objemite in
poljubite!'(Glej §§ 83. in 84.) Ako ste v tujih krajih, ali če so ondi
vaši stariši, jim pišite pogosto, vsekakor pa vsaj za njihov god, za
novo leto in o drugih znamenitih slučajih. V pismu jih — ako le
mogoče — jako razveselite ter jim pošljite spominček ali darček.

V vsaki nevarni bolezni spravite svoje stariše z Bogom in
skrbite posebno za njihovo večno izveličanje— dokler je čas. Tudi
po smrti svojih starišev molite zanje in plačajte sv. mašo za njihovo
dušo. Cedite in krasite njihove grobe ter pokažite pri vsaki priliki
svojo otroško—ljubezen do svojih starišev!

Kdor spoštuje, ljubi in podpira svoje stariše, tistega ljubi Bog
in mu da že na tem svetu svoj blagoslov. Takega otroka pa spo¬
štujejo, cenijo in ljubijo zato tudi ljudje.

§ 43. Ravnanje mačehe in očma s pasterko, s pasterkom in
obratno.

Marsikatera mačeha in marsikateri očim ravna s svojim pa¬
sterkom ali s pasterko tako slabo, da se je uresničil pregovor:
»Kolikor je mačeh in očmov dobrih, toliko je vran belih«. Tega so
gotovo dosti krive tudi dotične pasterke in pasterki, največkrat pa
še živeča mati ali oče otrok.

70

II. del, 3. poglavje, §§ 44. in 45.

Kjerkoli nastane in raste med temi ljudmi razpor, prepir in
še večje zlo, tam raste tudi njihova skupna sramota in nesreča.
Dela se tudi javno pohujšanje.

Da se ubrani tako družinsko zlo, ali da se ga zmanjša in celo
zatre, naj bi vsak oče ali mati pred svojo smrtjo, ako je mogoče,
v svoji zadnji volji (oporoki) družinskim osebam in razmeram pri¬
merno natančno uredil in določil vse okolnosti; zapuščena vdova ali
vdovec,— ako se mora zopet omožiti ali oženiti — naj bi si izbrala
za drugega moža, oziroma ženo le milosrčno osebo in le s pogojem,
da bodeta popolnoma nepristranska do otrok iz prvega zakona. Prava
mati ali oče zapuščenih otrok naj bi ustanovila in neprenehoma
skrbno gojila med otroci in med mačeho ali očmom spoštovanje in
ljubezen. Mačeha in očim naj bi pri vsaki priložnosti premislila
dobro, da si bodeta pridobila oba pravo in potrebno zaupanje pri
pasterkah in pri pasterkih najlažje in edino Je z nepristranostjo in
z milosrčnostjo. S pristranostjo in z mučenjem nedolžnih otrok bi
si pridobila gotovo vsestransko zaničevanje in včasih tudi ostro
kazen. Vsi ljudje pazijo na vedenje mačehe ali očma in ga ostro
sodijo. Zato naj ne pozna očim med pasterki in svojimi otroci nobenega
razločka. Da postanejo pasterki prej sposobni za delo, treba skrbeti
zanje kakor za lastne otroke. Mačeha naj ne dela niti očitno, niti
doma v ničemer nikake razlike med svojimi in moževimi prvimi
otroci, nego jih vse hrani, oblači in odg-aja z enako skrbjo in lju¬
beznijo. S tem si bo utrdila ljubezen moža in pridobila spoštovanje
ljudij in največje zasluge za nebesa. Pasterki pa naj bi premislili,
da so mačehi ali očmu postavno podrejeni in da ga (jo) morajo
spoštovati in ljubiti kakor namestnika svojega očeta ali svoje matere.

Potemtakem naj bi ravnale mačehe in očmi s svojimi pasterki
ves čas milosrčno, pravično, nežno in ljubeznivo ter naj bi si zlasti
spočetka iz vse duše prizadevali, da si pridobe pri pasterkih po¬
polno zaupanje, vdanost, pokorščino, ljubezen in naklonjenost. Pa¬
sterki pa naj bi svojim mačeham ali očmom izkazovali svojo hva¬
ležnost v obilni meri, v besedi in dejanju.

§ 44. Občenje sorodnikov med seboj.

Vsi bližnji sorodniki, katerim je odločeno, da žive skupaj
v eni družini ali blizu drug drugemu in dele vso rodbinsko osodo,
naj bi ne pozabili, da jih veže po božji previdnosti rodbinska vez
krvi in mleka ter da so vse duševne in telesne koristi poedinca

Občenje sorodnikov med seboj.

71

v hasek in čast celi rodbini. Zato je povsem umevno in neobhodno
potrebno, da vlada med vsemi sorodniki popolno soglasje, največja
ljubezen in neutrudljivo iskanje vsega dobrega ter da se ogibljejo
vsega, kar bi moglo ovirati dober uspeh ali napraviti zlo. Vsak so¬
rodnik naj bi čutil za svojega sorodnika v vsem večje zanimanje,
sočutje in ljubezen kakor za druge ljudi in to naj bi vsakdo izka¬
zoval zlasti v dejanju. Sorodnik naj bi od drugega ne zahteval
več kakor dopušča pamet, nihče naj bi ne kratil pravice drugega
in vsak naj bi v potrobi dal in pomagal drugemu, kolikor mu
možno. Vsi sorodniki naj bi si tedaj prizadevali z združenimi močmi
neprenehoma za dobro ime in ugodno stanje vsakega sorodnika,
zlasti pa za dober glas vse rodbine, Razun tega naj bi se bližnji
sorodniki ravnali po načelih, katera sem navedel v § 40.

§ 45. Ravnanje gospodarja in gospodinje s posli.

Hlapec in dekla postaneta, ko prevzameta v hiši službo, člena
dotične družine in sta podrejena nadzorstvu in odgovornosti gospo¬
darjevi v zmislu postave za posle in po določbah službene pogodbe.
Gospodarji in gospodinje naj bi ravnale s hlapci in z deklami vselej
prijazno, človekoljubno, dostojno in dosledno, resno, sočutno, vendar
ne prezaupno, enakomerno, po potrebi odločno in ostro, vselej pa
pravično in njihovim osebnim lastnostim in službenim okolnostim
popolnoma primerno. Službodajalci naj bi pazili, da se vedo posli
nravstveno in spodobno ter se ravnajo ves čas svojega službovanja
natančno po družinskem redu, da izpolnjujejo dobro in pravočasno
vse svoje službene in duševne dolžnosti ter da hodijo ob nedeljah
in praznikih k božji službi. Ako pa morajo hoditi še v šolo ali k
drugemu nauku, naj službodajalci tega nikakor ne ovirajo. Sploh
pa naj bi si službodajalci prizadeli, da se hlapci in dekle kmalu
udomačijo in privadijo dela. Gospodar in gospodinja naj bi hlapcem
in deklam zapovedovala vselej odločno in jasno; opravljajo naj posli
samo dopuščena dela in samo toliko, kolikor ga morejo izvršiti
dobro in brez škode na zdravju. Določila naj bi jim pa tudi po¬
trebni počitek o pravem času.

Hrana naj bi bila za posle zdrava in zadostna. Plačilo naj jim
izplačuje gospodar natančno in o pravem času. Za zdravje poslov
naj bi službodajalci skrbeli vestno in jim v bolezni pomagali in
postregli kakor členu lastne družine. Nikdar naj bi ne dopustili,

72

II. del, 3. poglavje, § 46, 4. poglavje, § 47.

da poslom kdo škoduje na časti, prostosti, zdravju ali premoženju;
zlasti naj bi službodajalci varovali dekle.

Posebna čast za gospodarje in gospodinje je, ako si pri njih
hlapci in dekle od zaslužka nekaj prihranijo, ako se iz njihove hiše
celo oženijo oziroma omože ali pridejo drugače v boljši položaj
življenja. Da poboljšajo hlapcem in deklam njihovo življenje, naj
bi jim gospodarji in gospodinje včasih dopustile, da se udeleže ne¬
dolžnih veselic; vendar pa naj jim hi ne dopustile, da se pečajo s
zapeljivci ali pokvarjenci. Milosrčen ozir naj bi gospodarji in go¬
spodinje imeli na svoje stare, bolehne, onemogle ali slaboumne
posle ter naj bi jih ne zanemarili, ko si ne morejo ničesar več
pridobiti, nego naj bi jim primerno pomagali. Pomagali naj bi jim
tudi doseči pri njihovih občinah ali v javnih zavodih dosmrtno
obskrbo.

§ 46. Dolžnosti poslov do gospodarja in gospodinje.

Hlapci in dekle so gospodarju in gospodinji, kakor tudi drugim
členom njihove družine, ki imajo pravico jim zapovedovati, dolžni
popolno pokorščino ves čas službovanja. Samo takrat, ako bi kdo
od njih zahteval, da naj narede to, kar je po postavi prepovedano,
ali opuste, kar je zapovedano, ako kdo zahteva, da hlapci ali dekle
delajo ali privolijo to, kar je proti nravnosti ali nespametno, samo
v takih slučajih naj bi hlapci in dekle spoštljivo, s primernim iz¬
govorom odločno odrekle svojo pokorščino.

Razen take pokorščine so hlapci in dekle dolžni svojim go¬
spodarjem in gospodinjam popolno zvestobo, največjo poštenost, vso
možno marljivost in pazljivost; podrediti se morajo natančno redu
v družini, prizadevati si kolikor le mogoče za splošno korist, od¬
vračati, ali vsaj manjšati škodo ali grozečo nevarnost, ovaditi jim
pravočasno doznane tatvine, goljufije ali skrivne naklepe proti njim.
Ne smejo pa ovaditi drugim ljudem hišnih skrivnosti in namenov
svojih gospodarjev ali gospodinj. Opomine, zasluženo svarjenje ali
grajo gospodarjevo ali gospodinjino naj bi prenašali hlapci ali dekle
potrpežljivo, se vselej opravičili in prosili odpuščenja. Nikdar pa
naj bi se ne predrznih posli ugovarjati ali se z gospodarji prepirati.
Gospodarju in gospodinji, kakor tudi vsem članom družine, nji¬
hovim sorodnikom in prijateljem naj bi hlapci in dekle izkazovali
vselej primerno spoštovanje, čast, podložnost in postrežljivost, jih
pri drugih ljudeh nikdar ne opravljali, grajali, razglašali njihovih

Dolžnosti poslov do gospodarja in vedenje z duhovniki.

73

slabosti ali celo obrekovali, temuč si prizadevali za njihovo dobro
ime. Niti svojih prejšnjih gospodarjev in gospodinj ali členov tiste
družine, v kateri so prej služili, naj bi nikdar ne opravljali ali celo
obrekovali. Zaupnosti, prijaznosti ali dobrohotnosti gospodarjeve ali
gospodinjine naj bi hlapec in dekla nikdar ne zlorabila, nego jima
izkazovala v polni meri spoštljivost in bila dostojna tudi v šali.
Za izvenredne darove ali dopuste in za vse druge dobrote, katere
v pogodbi niso bile izgovorjene, naj izrečeta hlapec in dekla svojim
dobrotnikom najsrčnejšo zahvalo in naj tudi v dejanju dokažeta,
da sta tega res vredna.

Razen tega naj bi bili hlapci in dekle ponižni, vljudni in pri¬
jazni, v vsem redni in čedni, prostodušni, odkritosrčni in vselej
resnicoljubni. Posebno naj bi se hlapci in dekle ne pečali s tujimi
ljudmi, ki so na slabem glasu, in ne imeli z lahkomiselneži skrivnega
ljubezničanja, ki vleče le v pogubo.

Četrto poglavje.

Občenje z ljudmi, ki so v javnih službah.

§ 47. Vedenje z duhovniki. Posebnega spoštovanja vredni
so vzorni duhovniki, ki vpeljejo človeka pri začetku njegovega živ¬
ljenja v družbo vernih ljudi, ga potem uče spoznavati Stvarnika
in Dobrotnika, mu razjasnjujejo in dele blagodejno vso blagovitost,
ga vabijo in vodijo po nravstveni poti, odvračajo od zla in nape¬
ljujejo k dobremu, ga tolažijo in krepčajo z upanjem pri izpol¬
njevanju dolžnosti in prenašanju posvetnih bridkosti, mu polajšajo
smrtne težave in mu dajo največje tolažbe pri odhodu s tega
sveta.

Tudi za dosego telesnih dobrot imajo duhovniki mnogo zaslug,
posebno v takih krajih, kjer so ljudje večidel brez posebne in za¬
dostne izobrazbe in omike. Radi velike važnosti duhovskega stanu
naj bi tedaj vsak človek vzornega duhovnika visoko spoštoval in
cenil ter mu pri vsaki priložnosti izkazal svojo vdanost in zaupanje.
Kdor pride k duhovniku v njegovo uradno sobo v posebnih za¬
devah, naj se mu — moški z odkrito glavo —- globoko prikloni.
Škofu se tudi poljubi prstan na desni roki, pred papežem pa se
poklekne na obe koleni in poljubi svetinje na njegovem obuvalu;
kadar deli sv. blagoslov, se treba seveda pokrižati. Po dokončanem

74

II. del, 3. poglavje, §§ 48. in 49.

občenju z duhovnikom naj bi se vsakdo zopet globoko priklonil in
mu poljubil desno roko. Škofu je treba poljubiti zopet prstan (§ 82.),
papežu svetinje na nogah, potem pa se globoko prikloniti in se
spoštljivo oddaljiti.

Vsakega duhovnika naj bi vsakdo pozdravljal pri sestanku s
»Hvaljen bodi Jezus Kristus«, pred odhodom pa »Z Bogom« ter
naj bi dostavljal tem besedam vsakikrat za duhovnika poseben —
med njimi različen — nagovor. Več v §§ 67. IV in 75.

Zlasti v samostanih in drugih duhovniških zavodih naj bi se
vsakdo vedel ponižno, uljudno in pobožno ter se podredil njihovemu
redu in običaju.

§ 48. Spoštovanje in hvaležnost do učiteljev in učiteljic.

Veda, omika in olika je človeku dandanes najboljši pripomoček,
da doseže in uživa pravo in trajno spoštovanje, čast in ugled, kakor
tudi vse druge blagovitosti. Te pa moremo doseči v pravi meri s
pomočjo učiteljev in učiteljic.

Srčnega obžalovanja pa so vredni tisti ljudje, ki ne znajo
brati in ne pisati, ki ne poznajo zadostno javnega mnenja in ne
važnih novic; akoravno mučijo svoj spomin, ne morejo dobro ure¬
jati lastnih računov in gospodarskih zadev, ne doseči možnih pri-
dobitkov. Da se tajno sporazumejo z drugo osebo, ki stanuje v
drugih krajih, morajo taki ljudje ves dan hoditi ali plačati drago
vožnjo, kar bi bili hitro opravili s pismom, ako bi znali pisali in
brati. Nobena dobrota ni tedaj tako velika in tako srečonosna kakor
poduk, omika in olika, a tudi nobeno opravilo ne muči tako potr-
__ pežljivosti, kakor podučevanje otrok. Potemtakem so učitelji in
učiteljice res najkoristnejši ljudje; učitelji so pravi odgojitelji ljudi
in najpožrtv.ovalnejši pospešitelji sreče. Vsi učenci so torej dolžni
svojim učiteljem dosmrtno največje spoštovanje in največjo hva¬
ležnost, katero naj bi jim izkazovali najsrčnejše pri vsaki priložnosti
in ne le ustmeno ali pismeno, temuč tudi v dejanju.

Tudi stariši učencev in učenk so dolžni požrtvovalnim uči¬
teljem in učiteljicam veliko spoštovanje, obilno hvaležnost in naj¬
večje priznanje. Pravi učitelj ni nikdar plačan in njegove velikanske
zasluge za omiko naroda so neumrljive.

Delovanje učiteljev pa bi koristilo še veliko več, ako bi ne¬
vedni stariši podučevanja ne ovirali in če bi učenci in učenke

Učitelji in zdravniki.

75

naučenega ne zanemarjali. Dobre šole in dobri učitelji so največji
dobrotniki ljudi, ki iščejo pravo srečo na tem in onem svetu.

§ 49. Občenje z zdravniki.

Vsak človek naj bi si prizadeval neprenehoma, da živi v
vsakem oziru zmerno in redno, da skrbi za svoje zdravje, tako, da
mu ni treba nikdar iskati pri zdravnikih pomoči. Nihče naj bi si
ne domišljal, da je bolan, ako ni, toda tudi nihče naj ne odlaša in
ne zamuja iskati zdravniške pomoči, kadar je potrebna.

Kjer je mogoče zdravnike izbirati, naj bi pazil izbiralec, da
ima dotični zdravnik zdrav um in čisto pamet, da je moralen,
vedno trezen in miren, da je iste narodnosti ali da vsaj zadostno
razume in govori jezik bolnika, da je vesten zdravnik iz poklica,
da je molčeč, prijazen, sočuten in človekoljuben, da si pri pregle¬
dovanju bolnika skrbno in pazljivo prizadeva, najti in spoznati bo¬
lezen in da je stanoviten v svojih odločbah in odredbah.

Potem, ko si je bolnik izbral zdravnika, naj se mu popolnoma
zaupa, razodene naj mu s spodobnimi, razumljivimi in jasnimi
besedami vse počutke in znake, ter naj ne zamolči niti najmanjše
in najskrivnejše okolnosti. Odgovarja naj mu na vsako vprašanje
odkritosrčno in jasno. Posebno naj pazi bolnik na zdravnikove
odredbe in zapovedi ali prepovedi ter naj izpolni vse natančno.

Razven zdravnikovega zdravila naj bolnik ne porablja skrivaj
in samovoljno nobenega drugega zdravila in naj ne vprašuje skrivaj
še drugega zdravnika za svet. Pri vsaki operaciji, kadar je na
zdravnikovo zahtevo potreba, naj mu pomaga spretna druga oseba
in mu postreže z vsem potrebnim. Po delu pa mu je treba ponuditi
umivalnico z mlačno vodo, kos mila in čisto brisačo.

Oseba, ki spremlja bolnika ali bolnico k zdravniku, naj bi
čakala v predsobi in le pri otrocih naj bi bila spremljevalka pri¬
sotna pri pregledovanju, ako dovoli zdravnik.

Zdravniku je treba njegov trud, troske in vse kar računa
plačati in mu izreči največjo zahvalo ter ga visoko spoštovati
in ceniti.

Nihče ne zahtevaj, da bi delal zdravnik čudeže, kajti to more
samo Bog. Da nekateri ljudje ne ozdravijo, so krivi navadno sami,
ker kličejo zdravnike prekesno, ko življenje skoraj že uhaja in ker
se ne ravnajo po zdravnikovih določbah.

76

II. del, 4. poglavje, §§ 50—52.

Zdravniki so res pravi dobrotniki človeštva, kateremu večkrat
žrtvujejo svoje zdravje ali celo življenje, da rešijo ljudi kužnih
bolezni ali prezgodne smrti.

§ 50. Občenje z odvetniki.

Vsakdo naj si bi prizadeval vsakega poštenega odvetnika
spoštovati in visoko ceniti, mu zaupati s popolno odkritosrčnostjo
svoje pravdne zadeve, pred vsem pa varovati se nepotrebnega
tožarjenja.

Mnogi strastni pravdarji so večkrat radi malovažnega prepira
trmoglavo zapravdali vse svoje premoženje. Da se tožarjenja
ognemo kolikor le mogoče, naj bi imel vsakdo svoje zadeve vedno v
redu in jih zlasti pred svojo smrtjo razjasnil v oporoki, tako, da
njegovi dediči ne bodo imeli vzroka prepirati ali tožariti se. Ko bi
pa vender nastalo kako navskrižje, naj bi se dotični nasprotniki
poravnali pametno med seboj; kajti navadno je bolj koristno in
častno mršavo in mirno poravnanje, kakor mastno pravdanje.

Ako bi bila pravda pa neizogibno potrebna, naj bi si vsakdo
izbral odvetnika, ki je pošten ne le po paragrafih, nego takega, ki
je tudi vesten in sočuten, nesebičen, resnicoljuben, v svojem poklicu
spreten in iznajdljiv, ki se ne da s prijateljstvom, s prilizovanjem ali
z darovi ali zvijačami pregovoriti in odvrniti od iskanja pravice.
Razen tega naj pazi pravdar, da je odvetnik enake narodnosti
kakor pravdar, da se moreta dovolj razumeti.

Sramotno in po okolnostih ostro kaznivo bi bilo, ako bi se
kdo predrznil, odvetnika z darovi skrivaj podkupovati, ki se je
zavezal braniti nasprotnega pravdarja in mu napraviti z lažjo ali
s krivimi pričami po krivici škodo.

Pri vsem občenju naj bi bil pravdar s svojim odvetnikom
kolikor mogoče spoštljiv in vljuden, med pravdo in po končani
pravdi naj mu pošteno plača vse zaslužke in račune ter naj se mu
zahvali za pomoč, zlasti ako je pravdo dobil.

§ 51. Občenje med uradniki in med privatnimi osebami sploh.

Večkrat se prigodi, da se kdo predrzne uradnika, kadar
opravlja v uradu svoje dolžnosti, nagovoriti s »ti«, s priimkom ali
celo s krstnim imenom, morebiti tudi v prisotnosti drugih urad¬
nikov, zato, ker je ogovoritelj z dotičnim uradnikom zunaj urada
prijatelj, sosed ali sorodnik.

Odvetniki, uradniki, javni služabniki in privatniki.

77

Ker se skruni s takim zaupnim vedenjem ugled in veljava
urada sploh in se ponižuje dotičnega uradnika, naj bi tedaj vsakdo
vsakega uradnika pri uradnih opravilih imenoval »gospod« in pri¬
stavil njegovo lastnost po častni stopinji. Natančneje glej § 75.

Kdor bi pa poskušal z darovi, z zvijačo, z lažjo ali na drug
način kateregakoli uradnika zapeljati k pristranosti ali k oskrumbi
njegove uradne dolžnosti, bi zaslužil ne le splošno zaničevanje,
temuč tudi ostro kazen. Vsakdo naj bi tedaj uradnike pri izvrševanju
njihovih uradnih dolžnosti spoštoval in cenil, jih ne motil, kadar
so zamišljeni v račune ali v druga važna opravila, nego z vpra¬
šanjem, s pozdravom ali z drugimi zadevami počakal dotlej, da
dovrše svoje delo.

Vsako prošnjo, pritožbo ali odgovor naj bi razložil vsakdo v
uradu hladnokrvno, jasno in zadostno, kolikor mogoče kratko, ter
naj bi se izognil vsega, kar bi moglo dotičnega uradnika žaliti ali
razdražiti.

Z druge strani pa naj bi tudi uradniki z vsemi privatnimi
ljudmi občevali človekoljubno, prijazno, podučljivo, postrežljivo in
spoštljivo; napuh, prevzetnost, osornost ali celo zaničevanje bi jako
škodovalo časti, ugledu in veljavi dotičnega uradnika in zasenčilo
deloma uradniški stan sploh ter bi moglo povzročiti javne pritožbe
in druge neprijetnosti.

§ 52. Občenje med javnimi služabniki in privatnimi osebami.

Neposredni vzdrževalci javnega reda, miru in javne varnosti
ter edini posredovalci med oblastnijami in med privatnimi ljudmi
so raznovrstni javni služabniki, ki izvršujejo postavne določbe iz
lastnega nagiba ali na temelju zaukazov, prejetih od višjih oblastev.
Ko izvršujejo javni služabniki svojo službo, imajo postavne pravice,
katere jim dajo toliko oblasti, da sme in mora vsak posamezni
služabnik vršiti v svojem delokrogu svojo službo v vsem obsegu;
tudi sme in mora odstraniti ovire ali celo upore z vsemi sredstvi,
katere mu daje zakon. Po kazenski postavi § 81. zakrivi hudo¬
delstvo, kdor sam zase, ali brez zarote z drugimi, oblastnijski,
službo izvršujoči osebi nevarno grozi ali se je loti posilno, ali
samo skuša, da bi se je lotil, s tem namenom, da bi jo v izvrše¬
vanju službe oviral, ali oblastnijsko osebo prisilil, naj dela proti
svoji volji in proti postavi. Kriv je tudi takrat, ako upornez nima
v rokah nikakega orožja ali drugih reči in akoravno ne doseže

78

II. del, 4. poglavje, § 53, 5. poglavje § 54.

svojega cilja. Kaznivo dejanje in sam sebi škodo in sramoto bi
naredil tudi tisti, ki bi poskušal z darovi ali na drugi način oblast-
nijsko osebo zapeljati k pristranosti ali k oskrumbi svoje službene
dolžnosti; ako bi se brez pravice mešal ali vtikal v njeno službo,
ali ako bi tako osebo kakorkoli razžalil pri izvrševanju njene
službe. Potemtakem je najbolje, da vsakdo oblastnijske osebe v
službenih zadevah uboga precej in se ne dotiče takih zadev pro-
tivno; ako pa misli, da se mu godi krivica, naj se primerno izpriča
ali po izvršenju celo pritoži.

Vsakemu javnemu služabniku je odmerjen službeni delokrog
in je večkrat pri izvrševanju službe mnogo odvisno od njegove
vesti in volje, ker tudi služabnik vrši svojo službo lahko na raz¬
ličen način in je vendar izvršena postavno. .Javni služabniki tudi
lahko nevedne ljudi poduče in jim izvenslužbeno marsikaj lahko
pomagajo, ako hočejo.

Ker so javni služabniki le brezmadežne in skrbno izbrane
osebe posebno dobrega glasu, naj bi jih vsakdo primerno spoštoval
in cenil ter jim kolikor mogoče olajšal njihov teški poklic. Posebno
kadar morajo javni služabniki izvrševati svojo službo v nepoznanih
krajih, naj bi jim dajal vsakdo ugodna pojasnila in pripomočke, naj
bi jim ponudil primerno okrepčilo, jim pustil ogreti in osušiti se,
jim dal prenočišče in jim bil sploh postrežljiv z vsem potrebnim
kolikor mogoče vljudno in prijazno.

Vsi javni služabniki pa naj bi svojo službo izvrševali popol¬
noma v duhu postav, v smislu oblastnijskili zaukazov, vselej na¬
tančno po vesti, zmerno, z milosrčnim ozirom na privatne ljudi in
na njihove razmere ter ne iskali časti ali celo gmotnih koristi s
prenapetimi ali zvitimi službenimi vspehi, nego naj bi vselej imeli
pred očmi posebno tudi lastno prisego in ugled celega krdela ali
urada, v katerem služijo, kakor tudi splošno blagovitost-vseh ljudi.

Javni služabniki naj bi bili nepristranski, strogo objektivni,
vsakemu enako pravični in resnični ter vsaki omami ali podkupnosti
nepristopni. Razen tega naj bi dajali s čednim življenjem ter z
resnim, spodobnim in vljudnim vedenjem, posebno pa z izpolnjevanjem
duševnih dolžnosti vsem ljudem lep vzgled.

Vsak javni služabnik naj bi z vsemi ljudmi občeval tako, da
si pridobi pri vseh dobromiselnih resnično spoštovanje in dobro ime
ter da ima vselej čisto in mirno vest.

Vojaki, privatniki in prijatelji.

79

§ 53. Občenje med vojaškimi in civilnimi osebami.

Vojaški duh je vcepljen bolj ali manj vsem vojakom v vso
njihovo bit.nost tako živo in ostro, da varujejo in branijo vojaki
posebno vestno svojo čast. Čast jo vojaštvu vse, brez nje ne velja
nič. 1'osebno častniki (olicirji) morajo biti zategadelj glede razga¬
ljenja tako občutljivi, da zahtevajo tudi za najmanjše razžaljenje
časti zadoščenja ter imajo pravico in dolžnost proti človeku, ki bi
jih nalašč razžalil, rabiti orožje,

Kdor hoče ali mora občevati z vojaki, posebno pa s častniki,
naj se vede z besedo in z dejanjem ali z opuščenjem vselej in
povsod jako pazljivo, spoštljivo, vljudno in resno; vsakdo naj se
skratka skrbno ogiblje vsega, kar bi jih moglo razžaliti. Ako bi jih
pa pri vsi pazljivosti nehote razžalil, naj pojasni razžaljivec nemu¬
doma svojo zmoto ter prosi kratko odpuščanja. Ne le posameznih
vojakov, nego ves vojaški stan je treba visoko spoštovati, in nihče
naj se ne predrzne, zlasti ne v prisotnosti častnikov, delati ali opu¬
stiti kaj takega, kar bi skrunilo čast vojaškega stanu. Na ramah
vzornega vojaštva sloni čast države; — vojaštvo dela državi s svojim
hrabrim vedenjem največji ugled, nasprotno pa je maločastno na¬
stopanje vojaštva navadno začetek razpada vsake države. Učitelj,
duhovnik in vojak, so trije glavni stebri držav; ako se podero ti,
ne dvigne države nihče več. Zato naj bi vojaki svojo čast branili
in varovali kot najsvetejši biser. Kadar občujejo s civilnimi ljudmi,
naj bodo vojaki vselej prijazni in vljudni, veseli, zabavni in postrež-
Ijivi. Najgrše je, ako je vojak surov, robat in ošaben. Vojak bodi
omikan in se naj zanima za vsa javna vprašanja. Nikdar pa §e ne
sme vtikati v politiko in strastne debate civilistov. V privatnih
sobah, v civilnih uradih pri obravnavi privatnih zadev in v cerkvah
naj bi se osebe vojaškega moštva odkrile; na ulici pa in v službi
naj bi se vedle seveda po vojaških določbah.

Peto poglavje.

§ 54. Občenje s prijatelji.

Prijateljstvo med ljudmi je vzajemna naklonjenost in obstoji v
soglasni enakosti načel, želja in prizadevanja ter je trojnovrstno:
1. Materialno prijateljstvo nastane iz vkupnosti gmotnih koristi, po
vzajemnem pospeševanju v poklicni marljivosti — iz gmotnih ko-

80

II. del, 5. poglavje, § 54.

risti sploh in traja pogojno le toliko časa, dokler trajajo take ko¬
risti, ali vsaj upanje, da se jih doseže. 2. Estetično prijateljstvo izvira
iz neposrednega dopadanja in ljubezni do osebe ter traja dotlej,
dokler prepričanje ne najde nasprotnosti in dokler ostaneta dopa-
danje in ljubezen neoskrunjeni. 3. Moralno prijateljstvo postane iz
čiste enakosti nravstvenih načel in teženja po vzajemnem odo¬
bravanju nravstvenih značajev, pospešuje z dušo in s telesom
odkritosrčno največje nravstvene koristi ter se javlja in odlikuje v
nežnem, voljnem in zmernem pogledu, po radostnih, ljubeznivih,
čistih in prostodušnih govorih, kakor tudi v blagodejnem delovanju
sploh. Tako (3.) prijateljstvo vztraja dotlej, dokler traja stanovitnost
značajev in moralna zavest; na tako pravo prijateljstvo se sme
tedaj človek zanašati v vseh premembah življenja.

Najsrečnejše, najlepše in najstanovitnejše prijateljstvo je seveda
tisto, v katerem so skupne gmotne koristi oslajene z osebno do¬
padljivostjo in z radostnim skupnim občevanjem, oboje pa oblaženo
z nravstveno enakostjo značajev in kadar veže vse to troje neraz-
družna zvestoba. Pravo prijateljstvo obsega ne le prijatelja, temveč
tudi njegovo dobro ime in čast, njegovo zdravje in ‘gmotno pre¬
moženje, blagovitost vseh členov njegove družine, njegove sorodnike,
prijatelje in sploh vse, kar je neposredno ali posredno njegovo.
Pravo prijateljstvo jasni, čisti in razširja vzajemna dobra načela,
blaži, krepča in množi skupne uspehe, izpopolnjuje in daje tolažbo,
pogum in pomoč vsakemu poedinemu ter pospešuje in da vsem
skupno srečo.

Vsak človek naj bi si tedaj prizadeval, da pridobi vsaj nekoliko
pravih prijateljev in prijateljic, da jih spoštuje in ceni, ter jim kaže
pri vsaki priložnosti, zlasti v dejanju, svojo nesebičnost.

Kdor si je našel po lastni želji človeka, s katerim želi obče¬
vati prav prijateljsko, naj mu pri ugodni priložnosti prostodušno
in spoštljivo naznani svojo željo. Imenitnejšega naj naprosi, enakega
ali nižjega pa povabi v prijateljsko zvezo ter naj mu slovesno in
resno obljubi, da si bo prizadeval kolikor bo mogoče, z vsemi do¬
brimi pomočki gojiti, večati in trditi vzajemno prijateljstvo. Da pa
postane prijateljsko občenje bolj prostodušno in srčno, da je zveza
bolj zaupna in trdna, naj bi se osebe enake starosti, enake olike
in družabnega položaja, v slučaju vsestranskega soglasja in v nadi
stanovitnega prijateljstva, med seboj tikale.

Občenje s prijatelji.

81

»Pobrati« se človek navadno takole: Pri skoraj polnih kozarcih
vina naj ponudi imenitnejši manj imenitnemu svojo »bratovščino«,
mlajši naj se zahvali za to čast in potrdi ponudbo. Nato oba vsta¬
neta, si podasta desno roko, se drug drugemu priklonita, primeta
svoja kozarca in trčita z njima, potem vino izpijeta in si zopet
podasta desno roko. Imenitnejši reče pri tem: »Moje (krstno) ime
je J . . . .«, na kar odgovori mlajši: »Moje (krstno ime) pa N . . .«
Od tega časa se tikata in kličeta s krstnimi imeni ali priimki. Ge
pa ni vina pri rokah, je zadosti, da si dasta roko in se poljubita.

Ko se začneta dva ravnokar »pobratena« prijatelja v družbi
tikati, naj bi imenitnejši ali starejši prej ogovoril svojega prijatelja
s »Ti« in šele potem mlajši ali manj ugledni.

Prijateljsko občenje naj bi bilo sočutno, odkritosrčno, Ijubezni-
polno, nravstveno in stanovitno. Pri razgovorih mora prijatelj pri¬
jatelju vse povedati, vendar pa se sme in mora zamolčati ali zatajiti
celo prijatelju samo sledeče:

1. Prijatelja se tičoče novice, ki bi ga žalile in mu ne koristile,
ako bi jih izvedel. 2. Zadeve drugih oseb, ki so jih nam zaupale
kakor skrivnosti ter nam naročile, naj jih ne povemo nikomur.
3. Svoje lastne važne skrivnosti, ako bi nam moglo to napraviti
veliko nevarnost ali celo škodo.

Nad vsem pametnim, kar ugaja prijatelju, je treba kazati
sočutno radost, ako se veseli svoje sreče, mu je treba srčno česti¬
tati, na njegove pomote in pregreške ga moramo dostojno opomniti,
ga na nevarnost pravočasno opozoriti ali jo odvrniti ter škodo vsaj
pomanjšati. Ako pa se pritoži prijatelj radi svoje nesreče, ga je
treba poslušati sožalno, ga tolažiti ter mu buditi pogum in mu tudi
v dejanju prav pomagati.

Sočutje in ljubezen prijateljevo moramo visoko ceniti in se
mu za vse usluge srčno zahvaliti. Njegovo pomoč v dejanju, zlasti
denarno, smemo rabiti samo zmerno in skromno. Nihče naj ne pri¬
čakuje in ne zahteva, da bi se prijatelj radi njega preveč, ali celo
na lastno škodo, žrtvoval; po nobeni ceni pa naj nihče ne dopusti,
da bi prijatelj svojo čast ali poštenje oskrunil radi nas ali celo radi
drugih ljudij.

Prijatelji naj bi med seboj drug drugemu dajali enoliko in
drug od druzega jemali enoliko. Prenapeta dobrohotnost in pre-
težnost vedno na eni strani kali in razdira prijateljstvo.

6

82

II. del, 5. poglavje, § 56.

Lastno radost in svoje srečne dogodke naj bi vsakdo precej
zaupal svojemu prijatelju, pa tudi svoje težave naj bi mu naznanil.

Vsakdo naj bi uredil tudi svojo zunanjost in lastno vedenje
z drugimi ljudmi tako, da se prijatelji ne bodo sramovali biti ž
njim v družbi. Pred drugimi ljudmi je treba slabosti svojega prija¬
telja skrivati, njegovo dobro ime in gmotne koristi z vsemi dobrimi
sredstvi braniti, in opravljanje ali obrekovanje proti njemu zavračati,
ne da izve prijatelj, kaj se je govorilo.

Ako zabrede prijatelj v zmoto ali v napačnost, je treba, da ga
privedemo zopet na pravo pot.

Prijatelju, ki stanuje v daljnem kraju, je treba pogosto, vsaj
za novo leto, za njegov god in o drugih važnih prigodbah, pisati
obširno pismo ter ga kolikor mogoče razveseliti ali potolažiti, mu
čestitati in voščiti srečo.

Prijateljstvu škoduje in ga uniči divja poltnost, hrepenenje
po mamljivih in upijanljivih radostih, strastno zabavljanje, pijanstvo,
škodljive igre, izhlinjena in ničemurna sebičnost, prevelike in ne¬
spodobne zahteve, nepovračanje uslug, prazne obljube, omahljivost
v načelih in značaju, laž, goljufija, nezaupnost in sploh vse, kar se
ne spodobi in ne sme govoriti, storiti ali opustiti.

Kdor pride z lastnim prijateljem v navzkrižje ali celo v razpor,
naj si prizadeva, da se zopet poravna brez posredovanja tretje
osebe in brez hrupa.

Pri tem mora seveda vsakdo nekoliko odnehati. — Ako
pa je neobhodno potrebno, da se prijateljstvo pretrga ali celo
razdre, naj to zahtevajoča stranka pove mirno drugi in navede
tudi vzroke. Vse tedanje razmere je treba, ako možno, deti v tak
stan, v kakoršnem so bile pred zvezo prijateljstva. Brez hrupa naj
se bivša prijatelja potem vzajemno ogibljeta drug drugemu. Ako
pa bi bila primorana, da še dalje občujeta, naj to omejita samo
na najpotrebnejše. Po razvezi prijateljstva naj nihče ne očita svo¬
jemu bivšemu prijatelju dobrot, naj ne izdaja skrivnosti, katere mu
je zaupal bivši prijatelj, naj ne razglaša njegovih slabosti in po¬
manjkljivosti, nego naj občuje ž njim mirno, spodobno in spoštljiva.

§ 55. Občenje z lastnimi in vedenje s tujimi sovražniki.

Tudi sovražniki so človeku skoraj potrebni in koristni, ako-
ravno mu žele samo škodo in pospešujejo le kvar.

Občenje z lastnimi in vedenje s tujimi sovražniki.

83

Marsikdo bi proveč zanemaril izpolnjevanje svojih dolžnosti,
bi svojih pravic ne gojil, ne varoval in ne ukoristil tako skrbno,
marsikdo bi se vdajal vedno bolj in brez skrbi zapeljivim in slabim
navadam, zanemaril bi z besedo, z dejanjem in z opuščenjem sa¬
mega sebe in svoje zadeve sploh, ako ne bi vedel, da so okoli
njega vedno njegovi sovražniki, ki zasledujejo vsako njegovo be¬
sedo, dejanje in opuščenje, ki preže na njegove pregreške, si res
storjeno dobro zapomnijo in hudobno koprne, da bi ga zatrli z
njegovjfni pregrešiti.

Ker pa človek to dobro ve, si prizadeva z vso silo, da izpolnuje
vse svoje dolžnosti kolikor mogoče natančno, da svoje pravice
skrbno varuje in jih okoristi ter se sploh slabega varuje in izpo¬
polnjuje sam sebe in vse svoje zadeve.

Sovražniki očitajo človeku precej vsak, tudi nehote storjeni
pregrešek in razglašajo vsako pomoto, katero človek potem seveda
precej in dobro popravi; lastni prijatelji pa človeka varujejo, mu
njegove male pregreške in pomote prizanesljivo zamolče in zakrivajo.

Ako se pritožuje človek drugim ljudem ali naznanja s pre¬
piri, da ima sovražnike, si mislijo njegovi prijatelji in drugi ljudje,
da je več ali manj tega sovraštva sam kriv. Tisti ljudje pa, ki ga
črte tajno, a se vender niso čutili sami zadostno močne, da bi mu
nasprotovali javno, se vesele na tihem naših zmot in nesreč ter se
pridružijo sovražnikom; tako se sovražniki množi' in postopajo
tembolj drzni, čim bolj kdo razglaša svoje sovražnike. Zato naj bi
vsak človek svoje sovražnike, dokler je mogoče, zamolčal, vendar
pazil nanje.

Kadar nas pa sovražnik nadleguje in napada javno tako drzno,
da ni mogoče dalje molčati in smo v nevarnosti, se treba vesti
pred ljudmi tako mirno in prizanesljivo, da bo vsak pameten človek
uverjen, da smo nedolžni.

V sovražnika se niti ne ozrimo, dokler je upanje, da se bo
naveličal napadati nas in da bo odnehal iz lastnega nagiba. Ako
bi pa napadanje postalo vedno drznejše, in ako bi mogla za nas
nastati nevarnost, moramo postopati proti svojemu sovražniku tako,
kakor je rečeno v 7 b),  17 in 27.

Vsak miroljuben in nepristranski človek, ki vidi, da se so¬
vražila dve osebi ali stranki, naj se pazi, da ne občuje z obema
naenkrat; ako pa mora to storiti, naj se nikdar ne vpleta v njihove

C*

84

II. del, B. poglavje, §§ 66. in 57.

sovražne razmere, temveč naj prosi, da ne govorita v njegovi pri¬
sotnosti o svojih sovražnih razmerah.

Ako se sovražnik pritoži radi drugega, poslušati ga treba
molče in s popolno nepristranostjo; sramotno in škodljivo bi bilo,
ako bi rekel človek hinavsko obema sovražnikoma, da imata po¬
polnoma prav, ako bi drugega proti drugemu kujskal in ju podpi-
haval še k večjemu sovraštvu.

Ge je pa nepristranec primoran, da pove svoje mnenje glede
njunega sovražnega razmerja, ko ga je dobro premislil, naj vsotzadevo
spoštljivo, a brez ozira na osebo, sorodnost, prijateljstvo ali prili¬
zovanje, pove svoje mnenje tako, kakor zahteva pravičnost. Ako
nepristranec spozna, da je nastalo med tujimi sovražniki sovraštvo
vsled napačnega razumljenja, torej vsled pomote, ali vsled šuntanja
drugih oseb, ako vidi, da je vsak sovražnik nekoliko kriv, da pa
sta oba voljna spraviti se, in daje mej njima trajna sprava mogoča,
naj si prizadeva, da ju pomiri, poravna in prijateljsko spravi.

§ 56. Vedenje prodajalca pri prodaji lastnega blaga.

Da se doseže v trgovini dober in trajen uspeh, je treba
trgovcem in prodajalcem različnega blaga, stanovitno dobrega
glasu in zaupanja pri kupcih.

Zato naj bi si trgovec in prodajalec prizadeval neutrudljivo,
da svoj trgovski ugled pri vsaki priložnosti resnično utemelji z
največjo pravičnostjo, z vestnostjo, s prijaznostjo in s postrežlji-
vostjo. Mera in vaga, računi in zapisovanja zastanega dolga, vse
bodi docela natančno.

Trgovec naj slaboumnim osebam in ljudem, ki ne znajo pisati,
pri vsaki priložnosti spodobno naznani Zastari e k njihovega dolga,
da ne nastanejo prepiri.

Da more prodajalec vsem kupcem prodajati blago po enaki
ceni, da se izogne pri tem nepotrebnega pogajanja, da prihrani
dosti dragega časa in ima gotovo dobiček, naj bi določil prodajalec
za poedine vrste svojega blaga primerne in stalne cene ter ne za¬
hteval, zlasti od neizkušenih ljudi, več, kakor je dotično blago
vredno.

Neizkušenim in dvomljivim kupcem naj bi prodajalec raz¬
jasnil vse razmere vestno pri izbiranju blaga, jim v potrebi tudi
svetoval, in kupcem, ki so naročili pismeno, vse vestno uredil, ra¬
čunal in poslal, kakor da bi bili naročniki osebno prisotni ter naj

Vedenje prodajalca in kupca.

85

jim na vsako pismeno vprašanje nemudoma odgovoril. Precej, ko
stopi kupec v prodajalnico, naj ga prodajalec pozdravi, gospej in
vsaki imenitnejši osebi naj se tudi prikloni, jo precej prijazno vpraša
kaj bi rada, ali s čim ji more ustreči. Vsaj gospem, imenitnejšim
in starejšim osebam naj ponudi stol, naj da. radovoljno na ogled
kar kdo zahteva, naj odgovori na vsako vprašanje jasno in točno
ter naj nikogar ne sili, da kupi več kakor potrebuje. Zahtevano
blago naj spretno uredi, pri plačilu naj da, zlasti damam, več pa¬
pirnatega ali srebrnega denarja in kolikor mogoče malo težkega
drobiža. Pred odhodom naj kupca zopet prijazno pozdravi in se
mu prikloni. Prodajalec naj ne kaže nevolje niti takrat, ako kupec
vzlic dolgemu izbiranju celo ničesar ne kupi; temveč naj se
mu prijazno priporoči za drugikrat. Občevanje prodajalčevo naj
bo vselej postrežljivo, mirno, vljudno, prijazno in spoštljivo ter
omejeno le na kupčijo. Samo dobre znanke in znance naj kratko
popraša po osebnih zadevah. Od dolžnikov naj terja zastani dolg
vedno jako previdno, vljudno in nikdar ne v prisotnosti drugih
ljudi. Blago, katero prodaja trgovec, naj bi bilo pristno, ne pona¬
rejeno, ali zdravju škodljivo, temveč tako, da se priporoča in po¬
nuja samo. Razun tega naj skrbi prodajalec za največjo snago in
za red v svoji prodajalnici, kakor tudi za čedno zunanjost lastne
osebe.

§ 57. Vedenje kupca pri kupovanju.

Kdor hoče kupiti dobro in ceno, naj gre k prodajalcu, katerega
pozna kakor vestnega poštenjaka, pri katerem je različne robe na
izbor, in denar naj vzame seboj, da plača precej.

V mestih pa in povsod, kjer kupec še ne pozna prodajalcev,
naj pazi, da ne pade v roke brezvestnemu in lakomnemu ode¬
ruhu. V tem slučaju je najbolj pametno kupiti v taki prodajalnici,
kjer je stalna cena že napisana na vsaki vrsti blaga ali na pri¬
mernem mestu za vse blago. Pri vstopu v prodajalnico naj kupec
prodajalca pozdravi ter jasno in kratko naznani svojo željo. Kupec
naj se vede mirno, vljudno in spoštljivo.

Ako ponudi prodajalec kupcu stol, naj se za to prijaznost za¬
hvali in sede. Moški naj se odkrije le takrat, ako sede, sicer sme
ostati pokrit. Dežnik, ali palico in klobuk naj obesi na obešalnik,
ali položi kam drugam, kjer ne dela napotja.

80

II. del, 5. poglavje, §§ 58. in 59.

Da prodajalcu ne provzroči preveč truda in da mu ne trati
dragega časa le iz radovednosti, naj si kupec izprosi le toliko robe
na izbor, kolikor jo neobhodno potrebuje. Pri ogledovanju naj kupec
robe ne omaže ali drugače ne pokvari, temuč prepriča naj se o
njeni kakovosti bolj z očmi kakor z rokami.

Po dobrem premisleku naj se kupec kolikor mogoče hitro
odloči za eno ali za drugo blago; ako cena ni še stalno določena, naj
se s prodajalcem za to pogaja na kratko. Ako bi kupec rad kupil
kaj na upanje, naj to prodajalcu naznani, predat) si da robo iztožiti
na izber, da ne dela trgovec vsega zastonj. Za dano upanje naj se
dolžnik upniku srčno zahvali, obljubljeno plačilo pa izplača pravočasno.

Ako kupec, ko si je ogledal blago, noče ničesar kupiti, naj
prodajalcu izreče svoje obžalovanje za brezuspešni trud.

Pred odhodom iz prodajalnice naj kupec prodajalca vljudno
pozdravi in pazi, da ne pozabi v prodajalnici svojih reči in ne
vzame tujih ali da česa ne zamenja.

Kupec, ki se je preveril, da je prodajalec stanoviten poštenjak,
da je njegova roba in cena primerna, naj brez važnega vzroka ne
hodi kupovat k drugemu prodajalcu. Stanovitni trgovci postrežejo
najboljše in v potrebi tudi upajo. Ako je pa kupec primoran pre-
meniti prodajalnico, naj tudi prvemu prodajalcu pove odkritosrčno
vzrok premene.

§ 58. Občenje med rokodelci in ljudmi, ki jih potrebujejo.

Rokodelec, ki hoče imeti vedno obilo dela in dosti zaslužka,
naj si prizadeva, da postanejo njegove osebne čednosti znane, in
da so izdelki njegovega rokodelstva lepi, dobri in" ceni. Rokodelec
bodi resnicoljuben, zmeren, sramežljiv, marljiv in zamolčljiv. Go¬
voril naj bi rokodelec povsod le resnico, posebno pa glede svojega
rokodelstva naj bi ne obljubljal tega, česar ne more ali ne zna
storiti; dela naj prevzame le toliko, kolikor ga more dobro izvršiti,
in vse kar prevzame, naj izvrši točno in natančno.

Cena rokodelčevih izdelkov in vse njegove zahteve naj bi bile
zmerne. Ako dela pri drugih ljudeh, naj se podredi tudi z ozirom
na hrano in stanovanje.

Tudi v šaljivih pogovorih in v vsem vedenju naj bi bil roko¬
delec sramežljiv in vzdržljiv ter naj bi posebno pazil na čedno
zunanjost. Roke naj bi si rokodelec, ki občuje med delom s stran¬
kami, umil po potrebi večkrat na dan.

Občenje rokodelcev in delodajalcev.

87

Grajanja vredna je navada in strast nekaterih rokodelcev, ki
delajo ob nedeljah in praznikih dopoldne, v pondeljek in tudi torek
pa le pijančujejo in se klatijo brez dela po beznicah. Zato naj bi
vsak rokodelec opravljal svoje delo enakomerno, vedno marljivo,
toda le o pravem času.

Marsikateri rokodelci, in posebno tisti, kateri delajo večjidel
pri drugih ljudeh, zapazijo pri delodajalcih cesto tajne osebne po¬
greške ali doznajo družinske skrivnosti; zato naj bi se dotikali
osebnih ali družinskih zadev le toliko, kolikor to zahteva izvrše¬
vanje dolžnosti. Nehote zapazenih ali doznanih tajnih okolnosti in
zadev pa naj bi nikomur ne ovadili, nego si prizadevali, da mo¬
rejo o vsakem le dobro govoriti. Sploh pa naj bi se rokodelci vedli
z vsemi ljudmi spoštljivo, vljudno, prijazno in postrežljivo ter naj
bi pri vsaki priložnosti dokazali svojo oliko.

Kdor potrebuje rokodelca ali njegove izdelke, naj bi poklical,
ako le mogoče, najbližje stanujočega rokodelca, ker ne bi bilo spo¬
dobno, ako bi nam delal novo obleko oddaljen, a staro bi nam v
naglici popravljal najbližji rokodelec iste vrste. Vsakdo naj bi so. z
rokodelcem vselej pred začetkom natančno pogodil glede vseh vza¬
jemnih dolžnosti dotičnega dela. 1’ozneje bi mogla nastati med
njima nezadovoljnost, prepir ali celo tožba. Nihče naj hi svojih
osebnih ali družinskih zadev ali skrivnosti prezaupno ne razodeval
rokodelcu, temuč naj bi omejil občevanje le na pogojeno opravilo,
tako da mu ne bo treba bati se nobenega opravljanja. Zenske naj
spremi vselej kak poselali sorodnik k rokodelcu, zlasti ako je nepoznan.

Rokodelcu je treba precej plačati zasluženo plačilo ter mu ne
povzročati potov ali celo tožbe in škode radi zanikernosti pri pla¬
čevanju. ,_

§ 59. Občevanje oseb raznih slojev, raznih stanov in različ¬
nega premoženja. Na svetu velja že od nekdaj pravilo, da se morajo
nižji sloji podrediti višjim, da mora biti manj ugleden stan podrejen
uglednejšemu ter da je revež zavisen Od bogatina. Iz tega je že
samo po sebi jasno, kako naj občuje revež z bogatinom ali manj
ugledni in vplivni človek z uglednejšimi in vplivnejšimi ljudmi,
ako je nanje navezan in od njih celo odvisen. Manj ugledni revež
bodi vljuden, postrežljiv in prijazen napram uglednemu bogatinu, f
vendar pa naj pri tem ne stori ničesar, kar bi bilo zoper osebno
čast, zoper poštenje ali zoper pravičnost. Človek more biti prav

88

II. del, 5. poglavje § 60.

pokoren in poslušen, zato pa ni treba, da bi bil suženj ali orodje
brez misli in volje. Z marljivostjo in poštenostjo naj si pridobi
revež zaupanje vplivnega bogatina, naj mu, vsaj navidezno, vztreza
v vsem dopustnem, pri tem pa naj vendarle brani in varuje svoje
pravice in svoje poštenje. Revež naj se ne da radi tega, ker nima
polne mošnje, zaničevati in teptati; manj ugledni človek naj ne
trpi, da bi ravnali z njim vplivni in veleugledni ljudje nespodobno
in krivično, nego zagovarjaj previdno, a odločno in resno svoja
načela, svoje mnenje ter svoje pošteno ime. »Kdor zaničuje se sam,
podlaga je tujčevi peti«; — kdor pa spoštuje samega sebe, njega
spoštujejo tudi drugi ljudje. Lepa suknja in visoko dostojanstvo
nikakor nista dokaz, daje njun nositeij res moder, omikan in blag
človek; večkrat utriplje pod borno suknjo neuglednega moža naj¬
plemenitejše srce ter je njen nositeij veleobražen in omikan mož.
Svileno krilo visoke dame pokriva večkrat največjo duševno puhlost,
najgrše srce in najbolj črno dušo; pod preprosto obleko skromne
žene pa se skriva često zlat značaj in vzor pristne »Slovenke.

Ako pa izkaže visoka in bogata oseba revnemu ali malo vpliv¬
nemu človeku resnično blagosrčnost in ljudomilost, jo treba srčno
spoštovati in ljubiti kakor svojo dobrotnico ter moliti zanjo. Delati
ji moramo s svojim vedenjem le veselje in čast ter širiti njen
dober glas v vse družbe, v katerih imamo pristop.

Višji ali bogatejši človek naj bi izkazoval svojo dobrotljivost
in naklonjenost vedno le iz plemenitih in lepih nagibov. Dobrote,
izkazane iz gole častilakomnosti in iz pohlepnosti po javni hvali,
nimajo pred Bogom nobene vrednosti ter so navadno tudi za spre¬
jemalce le žaljive. Bogatin naj misli, da je sreča opotočna! Kolo
usode se vrti neprestano, in more se zgoditi nenadoma, da bode
že jutri spodaj tisti, ki je danes zgoraj!

§ 60. Boljšanje pokvarjencev.

Človek se rodi sicer dober, toda slaba odgoja, zapeljive družbe,
razuzdanost brez nadzorstva, nepopravljanje pregreškov, nesrečni
prigodki in druge različne okolnosti zapeljejo in zaženejo na krivo
pot marsikaterega človeka. Marsikdo izgubi končno vso svojo sra¬
mežljivost, svoje poštenje, vso zaupnost v Boga in v ljudi ter obupa
sam nad seboj.

Uda se potem nesramnemu in pregrešnemu življenju, se pogreza
v vedno večje strasti in živi končno le v strasti, sramoti in pregrehi.

Boljšanje pokvarjencev.

89

Ker je med pokvarjenimi ljudmi dosti tudi takih, ki bi se radi
poboljšali in nadaljevali svoje življenje nravstveno, naj si bi vsak
človekoljub prizadeval, da tako nesrečnega človeka, ako je mogoče,
reši pogube in ga pripelje na pravo pot.

Opominjanje in vse napeljevanje, s katerim hočemo pripeljati
pokvarjenega človeka od zla k dobremu, more biti vroče in stano¬
vitno, tako da se srce pokvarjenca pretrese, izmehča in se popol¬
noma uda poboljševalcu.

Poboljševalec si mora znati pridobiti pri poboljševancu spo¬
štovanje, ljubezen in zaupanje. Poboljševalec mora napolniti
pokvarjenca s prepričanjem, da ga more poboljšati, in z navdušenim
hrepenenjem za vsem dobrim in dopadljivim. Poboljševalec mora
poboljševancu slikati v najbližji bližini čast, radost in srečo, katera
ga čaka, ako se resno poboljša.

Poboljševalec mora vse občenje in vse okolnosti sukati tako,
da se poboljševanec čuti odlikovanega in si iz lastnega nagiba
začne srčno prizadevati, da bi kolikor mogoče mnogo občeval z
dobrimi ljudmi. Poboljševalci naj občujejo s poboljševanja potrebnimi
vselej prostodušno, sočutno, prijazno in dobrohotno. Poboljševalec
naj pokvarjenemu ne očita starih pregreškov, nego naj mu reče,
da pazi le na njegovo sedanje vedenje in na prihodnost.

Uči in opozarja naj boljševalec poboljševanca samo skrivoma
ter ga naj ne svari javno; ponižuje ali zaničuje pa naj ga nikdar
in nikjer. Poboljševalec naj kaže poboljšancu včasih vsaj na videz
svojo zaupnost, po preteku nekoliko časa naj izreče poboljševalec
poboljšancu včasih svojo zadovoljnost, ker dobro napreduje.

Kolikor bolj se poboljšanec boljša, tem več naj ga boljševalec
očitno spoštuje in ljubi; ako pa zabrede poboljšanec med tem
včasih zopet v stare strasti, naj poboljševalec ne izgubi zato poguma
in naj ne krati poboljšancu upanja, temuč naj ga tem bolj utrjuje
v dobrem ter naj uporablja potrebno pripomočke tem bolj živo in
še v večji meri.

Vlsak poboljšalec naj si bo svest, da je mogoče, ako imata
oba dobro voljo, s požrtvovalnim prizadevanjem, s primernim rav¬
nanjem in s porabo primernih sredstev vsakega na umu zdravega,
a moralno pokvarjenega človeka rešiti, poboljšati in pripeljati na
{travo pot. Rešitelj doseže s tem največje spoštovanje, čast in lju¬
bezen na tem in največje plačilo na onem svetu.

90

II. del, 5. poglavje, § 61., 6. poglavje, § 62.

§ 61. Postopanje proti hudodelcem.

Ako pričajo vse okolnosti in razmere, da je človek v svoje
pregrehe padel že tako nizko, da ga ni več mogoče zlepa poboljšati,
ali ako precej pri začetku svojega hudobnega življenja vsak dobro¬
hoten opomin k dobremu trdovratno in drzno zasmehuje ali zani¬
čuje ter v svoji hudobiji stanovitno in strastno napreduje in si celo
prizadeva, kužiti in kvariti tudi druge, še nedolžne ljudi, s takim
hudobnežem naj bi nihče zaupno in prijateljski ne občeval, temuč
naj bi se ga vsakdo ogibal kakor kuge.

Kdor pa je primoran, da s takim zlobnežem občuje službeno,
naj bi postopal vselej jako previdno, resno, odločno pogumno. Hodil
naj bi le po pametni postavni poti tako, da hudobnež čuti in spozna
pravičnikovo previdnost, srčnost in neustrašljivost ter se zaveda,
da je pravičnik vedno pripravljen, vsako zvijačo, zapeljivost ali
vsak napad precej krepko odbiti.

Zavračal naj bi pravičnik vsako zaupno in prijateljsko izpra¬
ševanje ali dogovarjanje, katero bi skušal zlobnež ž njim začeti
ali nadaljevati ter se ne vezal ž njim za nikakršne spletke.

Taki hudohneži si prizadevajo namreč spoznati človekove sla¬
bosti, pogreške, razmere in okolnosti samo zato, da jih pri izvrše¬
vanju svojih hudobnih namenov obračajo v lastno korist. Ali pa
žele izvedeti človekove pomote in pregreške, da mu jih morejo
pri priliki očitati, ga ž njimi črniti in strahovati, sami sebe pa
ojačiti, braniti in opravičiti.

Sploh naj bi vsakdo, posebno pa kdor ima dolžnost, nadzo¬
roval hudodelce ter njihove zločine odločno in brezobzirno zasle¬
doval in jih, ako je mogoče, pri vsakem hudodelstvu zasačil in
ovadil z natančnimi dokazi pristojnemu oblastvu.

Vendar naj bi nihče ne očital hudodelcu njegovih starih pre¬
greh in kazni, ga celo javno ne žalil in ne zaničeval ali sicer ž
njim ravnal neusmiljeno, nego naj bi ga vsakdo, ako se je poboljšal
ali prestal kazen, primerno spoštoval. Omenjati zločine ali pregrehe,
za katere je prestal kdo že kazen, je tudi po kazenskih zakonih
prepovedano in kaznivo.

Ravnanje s hudodelci in z živalmi.

91

Šesto poglavje.

§ 62. Ravnanje z živahni.

Ker se nekateri ljudje pri občenju z živalmi vedejo jako ne¬
spodobno in povzročajo s tem celo javno pohujšanje, je potreba,
da tudi o tem nekoliko omenimo.

Marsikateri mesarji izkazujejo bahavo pred drugimi ljudmi
svojo moč ter mučijo živino dosti več, kakor je potreba. Ko je že
zvezana, jo brez potrebe vlačijo ali sujejo, jo vozijo tako, da ji visi
glava raz voz, pri klanju mečejo živino, zlasti jagnjeta, še na pol
živa na stran in puste, da se še dolgo časa mučijo.

Vozniki nalože včasih na voz preveliko težo, vzlic lemu pa
vpreženo, morebiti lačno in suho, ali celo bolno živino pretepajo
neusmiljeno.

Lovci nosijo nastreljeno divjačino na pol živo seboj in jo pri¬
nesejo tako tudi domov.

Očetje ujamejo mlade ptiče in jih vročijo svojim nevednim
otrokom, da jih ti več dni mučijo.

Sploh je premnogo ljudi, ki trpinčijo različno živino brez po¬
trebe, nalašč in celo sebi ali drugim v zabavo!

Tem srčnosurovim ljudem pa so nasprotne osebe, ki ljubijo
pretirano živali. Nekateri vodijo svoje pse vedno seboj na izprehod,
v prijateljske hiše, v družbe, v prodajalnice in celo v cerkve.

Nekatere dame pse pred drugimi ljudmi zaljubljeno božkajo
in celo poljubljajo; nekatere skrbe za svoje mačke bolj kakor za
svoje otroke, žrtvujejo zanje mnogo denarja, katerega naj bi mnogo
boljše porabljale za ubožce in sirote. Nekateri moški konja bolj
čislajo kakor svojega prijatelja, skrbe za svojega psa bolj kakor za
svojega hlapca itd.

Kdor živino nalašč draži ali jo muči in trpinči brez potrebe,
kaže svojo surovo trdosrčnost, neusmiljenost, kdor ima divje ve¬
selje vsled tujega trpljenja in muke, tisti pohujšuje ali žali s tem
prisotne ljudi in škoduje večkrat tudi človeškemu zdravju, izgubi
pri vseh pametnih ljudeh svoje spoštovanje in veljavo ter zasluži
po postavah občutno kazen.

Kdor pa občuje z živino premehkosrčno, prenežno, ljubko ali
celo zaljubljeno, tak človek je smešen in ostuden.

92

III. del, 1. poglavje, § 63., 2. poglavje, § 64.

Kdor kaže živini nepristojno ali nepotrebno in preveliko skrb
in kdor izkazuje živalim večjo ljubezen kakor človeku, tak človek
enači samega sebi živini. Zato izgubi pri vseh pametnih ljudeh
spoštovanje in veljavo.

Potemtakem naj bi vsak človek gojil in oskrboval samo vse
koristne živali le kolikor je potreba in mogoče; ravnal naj bi z
živalmi usmiljeno in jim lajšal življenje.

Kdor pa je primoran, da kolje živino, naj dela to spretno in
izvrši usmrtitev kolikor mogoče naglo.

Ml. Nravstveno-družabni del.

Prvo poglavje.

§ 63. Nastanek in nujna potrebnost družabnega občenja.

Zgodovina uči, da je prva dva človeka združil Bog in tudi
vsakemu odredil svoje dolžnosti in pravice ter jima zapovedal, naj
živita složno ter množita družbo.

Vsak zaveden človek čuti že po naravnem nagibu, po vsi
svoji moralni in fizični — duševni in telesni bitnosti nujno po¬
trebnost, da živi v družbi. To potrebnost čuti vsakdo tembolj, ako
pomisli, da bi človek, ki bi hotel živeti sam zase, ločen od drugih
ljudij, životaril nekoliko časa v splošnem pomanjkanju in bi po¬
divjal ter padel duševno in moralno na prvotno stopinjo divjaštva.

Z združenimi močmi pa dosežejo ljudje obilo sreče. Ker je
torej za razvoj olike in splošnih koristi družabno občenje za vsakega
človeka noobhodno, zato je treba določiti vsakemu pametnemu
človeku prikupna načela in pravila, ki so merodajna za vse slučaje
družabnega življenja. Tem pravilom naj bi se vsak družbeni člen
podredil radovoljno ter jih izpolnjeval pri vsaki priložnosti.

Drugo poglavje.

§ 64. Splošna pravila in načela za družabno občenje.

Obiskovanje družbe naj bi bilo zmerno. Vsak človek naj izvrši
najprej natančno vse svoje dolžnosti, ki se tičejo njegovega poklica;
uredi naj prej vse svoje osebne in družinske zadeve in šele potem

Nastanek, potrebnost in pravila družabnega občenja.

93

naj bi šel v družbo. Pri tem naj bi pazil, da s svojim obiskovanjem
ne ovira ljudi v izvrševanju njihovih osebnih ali družinskih opravil.
Da se nihče sam s seboj ne dolgočasi, naj porabi ves prosti čas v
dobri družbi in z zabavnimi opravki.

Vsakdo naj bi se družil samo z osebami, katere so na dobrem
glasu, ki so njegovim lastnostim in načelom približno enake; občeval
naj bi zaupno le z dobro poznanimi ljudmi, samo v dostojnih krajih
in prostorih; z nepoznanimi osebami in zlasti v tujih krajih pa naj
bi vsakdo svoje občenje omejil le na neobhodno potrebno.

Precej pri začetku družabnega občenja naj bi si vsakdo pri¬
zadeval, da izve na primeren način in si dobro zapomni vse lastnosti,
pravice in zasluge vsakega družabnega člena, ter naj bi jih prav
uvaževal in spoštoval tudi takrat, ko bi mu bile prednosti dotičnega
člena radi konkurence neugodne.

Tudi samega sebe naj bi cenil vsak človek v pravi meri. Po¬
rabljal naj bi vse svoje pravice in prednosti tako zmerno, da ne
povzroča s tem nikomur nobene krivice ali neprijetnosti.

V družbi naj bi sodeloval vsakdo previdno in pravočasno ter
pokazal dejanski svojo pravo veljavo. Nihče naj bi ne mislil, da je
rojen le za uživanje brez dela; vsakdo pa naj bi tudi drugim
družbenim členom dal priložnost, da pokažejo svojo družabno spo¬
sobnost. Nihče naj bi se ne predrznil tuje pomote ali pogreške
hrupno sporočati, ugled tujih oseb poniževati, samega sebe pa povi¬
ševati, ali si celo prisvajati zasluge drugih ljudi. Pri občenju z
ljudmi naj bi bil vsak človek vesten, sočuten,- resnicoljuben in
pravičen, zvest, odkritosrčen, vljuden, prijazen, ljubezniv, milosrčen,
zamolčljiv in prizanesljiv; skratka, naj bi pametno ugajal drugim
ljudem z vsem tako, da so zadovoljni sami s seboj in ž njim ter
da si pridobi pri vseh pametnih ljudeh spoštovanje in ljubezen.
Vsako družabno občenje naj bi bilo prostodušno, gladko, mično,
zanimivo in voljno; vsakdo naj bi se radovoljno podredil koristnim
družabnim zahtevam in v vsaki družbi naj bi vselej vladal duh
čednosti, zložnosti, vzajemnega spoštovanja, dobrohotnosti in ljubezni.
Vsi ljudje pa naj bi si vzajemno in nerazdelno prizadevali z vsemi
dopustnimi pripomočki v družbi drug drugemu lajšati in sladiti
življenje ter na nravstveni podlagi gojiti in varovati splošne koristi;
obenem pa z vsemi dobrimi sredstvi pospeševati, čistiti in širiti
tudi družabno oliko.

94

III, del, 2. poglavje, § 65., 3. poglavje, §§ 66. in 67.

§ 65. Dvanajstere pravice in koristi človeka, pridobljene v
dobri družbi:

1. Srčna radost in sladkost, katero občuti človek v sebi precej
potem, ko je povzročil drugim ljudem kaj dobrega in dopadljivega,
ali odvrnil od njih kaj slabega in neprijetnega;

2. upanje, da bo njegovo dobro delo blagonosno osrečilo,
ugajalo in zadovoljilo tiste osebe, katerim je to dobro storjeno;

3. pravica do hvaležnosti in povračila od ljudi, katerim je
povzročil kaj dobrega ali dopadljivega;

4. druženje, množenje, čiščenje in bistrenje različnih misli in
namenov, zedinjenje vseh nazorov, pospeševanje nravstvenosti, dru¬
žabne olike in splošne blagovitosti, vzajemno izpodbujanje k vsemu
dobremu, lepemu in dopadljivemu;

5. deljenje in pozabljenje žalosti in bridkosti, ogibanje slabih
izkušnjav, ki bi nadlegovale, zapeljevale in mučile samotnega
človeka ter odvračanje zla;

6. plemenitost srca, čudi in temperamenta, krepkost značaja,
bistroumnost, gibčnost, urnost, spretnost v kretanju, glad kost in
lehkost v družabnem občenju;

7. srčno veselje in radost, katera se preliva v družbi iz srca
v srce, vzajemna dobrohotnost in ljubezen, ki veže družabne člene
vedno bolj trdo, in počitek, katerega uživa človek po utrudljivem
in zopernem delu v družabni lekarnici, v kateri se zdravi in krepča
za novo delovanje in za nove uspehe;

8. spoštovanje, čast in veljava, katere uživa vsak družabni
člen v vseh pravicah, v vsej časti in veljavi olikane družbe in v
vsi javnosti;

9. upanje do posvetne gmotne sreče, katero je človeku mogoče
uspešiti s pomočjo prave olike v dobri  družbi;

10. upanje, da mu družba izpregleda in odpusti pomote ali
nespodobnosti, katere bi mogel svoječasno povzročiti ali napraviti:

11. javna hvaležnost in tudi največja odlikovanja in poslavila,
katera se dobrotvorcu priznajo po zaslugah že za Žitka, kakor tudi
posmrtni slavni spomini in spomeniki, katere mu postavijo hvaležni
ljudje in

12. versko upanje, da bode deležen večnega izveličanja za
plačilo posvetnih dobrih del, katera povzroči in pospeši človek na
pravi družabni podlagi z lastno oliko.

Koristi dobre družbe, ustmeno občenje in govor.

95

Tretje poglavje.

Potrebna pazljivost pri ustnem občenju.

§ 66. Splošne določbe. Vsak človek naj bi si prizadeval go¬
voriti kolikor le mogoče čisti knjižni jezik brez narečja in brez
mešanja s tujim jezikom tako jasno, da ga more razumeti vsak
poslušalec popolnoma, v pravem pomenu besede. Vse kar hoče kdo
govoriti, naj bi pred izgovorom dobro premislil, potem pa govoril
pni prosto in resnično le to, kar mu je mogoče tudi dokazati.

Praviloma naj bi govoril vsak človek prostodušno in povsod
le svojo materinščino; ako pa zahtevajo njegova javna služba, na¬
rodne ali osebne koristi, da govori drug jezik, kar se pripeti zlasti
takrat, ako oseba, s katero mora občevati, ne zna njegove materin¬
ščine, naj bi izjemno občeval v tujem jeziku, vendar pa samo toliko,
kolikor je neobhodno potrebno. Kdor gre kam govorit ali poročat,
naj bi hodil —- zlasti navzgor po stopnicah — počasi, da se ne za¬
diha: ter naj pazi, da ima zlasti pljuča v normalnem stanu, predno
začne govoriti.

§ 67. Govor.

I. Potrebnost in primernost slovesnega govora.

Da ostanejo jako pomenljivi dogodki ljudem dolgo časa v
spominu, se spodobi in je večkrat neobhodno potrebno, da se nji¬
hova pomenljivost potrdi vsakemu slučaju primerno s slovesnim, v
srce segajočim, obširnejšim in lepim govorom. Potreba in pri¬
mernost sporni n jeva 1 nega govora je tedaj odvisna od važnosti po¬
sameznega prigodka. Pri vsakem, posebnega spomina res vrednem
dogodku naj bi torej govoril, kdor je za to sposoben, o važnejših
okolnosiih in posledicah dotične dogodbe. Nihče pa naj bi ne smešil
ali zlorabil slovesnega govora pri vsakem malovažnem dogodku, ki
ni vreden posebnega spomina. Priložnost ali resnična potrebnost
za slovesen govor ali odgovor se nudi zlasti v večji družbi do¬
stikrat; zato naj bi si prizadeval vsak človek, da se navadi govoriti
javno vsaj jasno in razumljivo.

II. Poslušalec in govornik.

Govornik, ki hoče ali mora v družbi slovesno govoriti, naj si
prej v duhu  predstavi vse poslušalce; naj namreč pomisli, ako meri
njegov govor na poedinca ali na družbo, ali je nagovorjenec glede
odličnosti njemu enak, ali je bolj ali manj imeniten kakor on, ali

96

III. del, 3. poglavje, § 67.

je poslušalec z njim v družinskem, prijateljskem, služabnem, uradnem,
v nadrednem ali podrednem, več ali manj odvisnem razmerju; —
ker v vsakem posameznem teh slučajev bi morala biti oblika go¬
vora drugačna. Ako meri govor na veliko družbo, v kateri so osebe
raznih stanov in slojev, kjer tedaj ena oblika govora ni primerna
za vse prisotnike, v takem slučaju je treba govoriti tako, kakor je
primerno govoriti na naslov najimenitnejšega poslušalca.

III. Sestava govorove vsebine.

Pri sestavi govora naj bi govornik pazil najbolj na glavno
reč, na povod in na smoter govora. Samo vse važne okolnosti
dotičnega prigodka, o katerih hoče govoriti, naj bi skupil v eno
celoto tako, da pove s kratkimi, a jedrovitimi izreki dosti. Sploh
naj bi bil slovesen govor stvaren in tehten. Pri začetku govora naj
omeni govornik povod svojemu govoru in v to svrho naj se opre
na ukaz, na povabilo ali na kak drug nagib; — ako hoče govoriti
tudi v imenu drugih družabnikov, naj to pove v začetku. Potem
naj uvrsti glavne reči drugo za drugo kakor so se prigodile, za
temi naj slede potrebe, oziroma koristi ali občutki in slednjič naj
izreče svoj poziv, svojo željo, obljubo, upanje ali sploh to, na kar
meri njegov govor. — Ves govor naj bo naraven in lahkorazumeven,
naj se v duhu soglasno strinja in ujema s prigod kom in naj bo
razdeljen na primerno kratke odstavke. Vsaki del govora naj bi
imel svojo vodilno misel, različno od drugih odstavkov. Govornik,
ki po svojem poklicu ni primoran izreči v govoru pravično očitanje,-
svarjenje ali grajanje, naj bi se skrbno varoval, da v svoj govor ne
vmeša besed, ki bi mogle enega ali drugega poslušalca zadeti
neprijetno in mu kaliti veselje; nihče pa naj bi v govoru nobenega
poslušalca nalašč ne žalil in zaničeval, ali govoril celo nespodobne
ali pohujšljive besede.

IV. Nagovori pri govoru.

S prvimi besedami govora naj govornik ogovori osebo ali
celo družbo, kateri hoče govoriti, tako kakor zahteva ali dopušča
njeno družabno stališče, ter naj ta nagovor večkrat ponovi, zlasti
pa predno hoče izreči zadnji odstavek svojega govora, t. j prodno
izrazi svojo prošnjo, obljubo, željo, grajo itd.

Kakšen nagovor in naslov pristoja različnim osebam ali družbam,
bo določeno v § 75.

V. Držanje života pri govoru.

Govor.

97

Kjer je za govornike narejen oder (govorilnica), stopi govornik
nanj; kjer pa tega ni, stopi govornik 1 korak (če je poslušalec
imenitnejši, 3 korake) pred osebo, kateri hoče govoriti, — v večji
družbi naj gre na očitno mesto, ako pa sede vsi za mizami, naj
zbere govornik vselej svoje misli in naj čaka, da prenehajo vsi pri¬
sotni govoriti. Ako pa neprenehoma govorijo ali celo hrupijo, naj
potrka s čimurkoli ob svoj kozarec ali s kozarcem ali pa s prsti
ob mizo; ko so postali nato vsi tihi in pozorni, naj vstane odkrit
z resnim obrazom, potem naj se prikloni najprej najimenitnejši
osebi, potem na desno in levo, pa začne govoriti. Obleko ali kaj
druzega na sebi popravljati, ni dostojno. Med govorom naj govornik
gleda osebo, kateri govori, v oči; izraz v njegovem obličju naj bo
resen, vesel ali žalosten, sploh primeren vsebini govora. Stoji naj
ravno, slovesno in mirno, le z glavo in z desno roko — včasih
celo z obema rokama— naj primerno spremlja pomen besede. Toda
mahanje z rokami in kimanje z glavo mora biti zmerno, umerjeno
in naj se ne ponavlja prevečkrat, sicer je govornik smešen. Precej
ko so poslušalci z besedo ali s ploskanjem odobrili in pohvalili govor
— vselej pa po zvršetku govora—, naj se govornik prikloni kakor
pred govorom in potem naj sede, odnosno odide z govorniškega odra.

VI. Glas, poudarek in takt govora.

Vsak govornik naj bi si prizadeval, da izgovori vsako besedo
s čistim, razločnim, lepodonečim in za vse poslušalce zadosti močnim
glasom. Porabljal naj bi pravi besedni naglas in umestni govorni
poudarek, tako da postane glas včasih ponižan ali povzdignjen,
počasen ali nagel, voljen in prijazen ali pretresljiv in celo grozeč,
—■ vselej primeren pomenu poedinih besed. Ves duh vsake besede
naj šine v glavo in srce poslušalcev, da povzroči vsaka beseda
občutek, katerega govornik namerava izzvati in da doseže ves govor
svoj namen.

Govoril naj bi govornik tako počasi', da premisli vsak poslu¬
šalec lahko vsako besedo sproti, si vse dobro zapomni in da teku
govora lahko sledi; med odstavki govora naj bi delal primerno
kratke prenehljaje, vendar naj ne pusti poslušalcev predolgo čakati
na sledeče besede.

Vil. Govor iz srca v srce.

Kdor hoče s svojim govorom doseči zaželjeni smoter, naj ne
govori mrzlo samo z ustmi, skoraj brez misli na to, kar govori,

98

III. del, 3. poglavje, §§ 67. in 68.

kakor da bi mu ne bilo mar, ako ga kdo posluša ali ne; temveč
govornik mora poslušalce s svojim govorom prepričati, prešiniti,
vneti in gfniti.

Zato naj bi vsak govornik najprej sam sebe vnel in zavzel za
predmet govora, čutil naj bi sam živo vsako besedo, pred no jo je
izrekel, vsaka beseda naj bi švignila iz res ginjenega srca tudi
skozi govornikove oči v poslušalce; tako da njegov govor res gine
vsakega poslušalca.

Pri vsi potrebnosti glnjenja pa naj bi vendar govornik ne pre¬
tiraval, ker kar je preveč, je nezdravo in celo nevarno. Zato naj bi
govornik z govorom mrzla srca’segrel, že prevroča pa hladil; ravnal
naj bi se tedaj po potrebi, praviloma pa naj bi se držal tudi pri
vsakem govoru srednje mere.

VIII. Dolžnosti poslušalcev.

Ko opazijo družbeni členi, da je kdo pripravljen za javen in
slovesen govor, naj bi vsi precej utihnili in pazili nanj.

Ako je dotični člen najimenitnejša ali jednakoiinenitna oseba,
naj bi se moški precej, ko nagovori poslušalce, odkrili, vsi poslušalci
pa vstali. Ako jih pa govornik z ozirom na dolgotrajnost govora
naprosi, da zopet sedejo, naj se priklonijo pa sedejo. Ako je pa go¬
vornik dosti manj imeniten kakor najimenitnejši poslušalec ali
poslušalcem celo podložen, tedaj naj poslušalci ne vstanejo. Osebe
ženskega spola naj vstanejo le takrat, kadar govori vsaj enako
imenitna gospa ali mnogo imenitnejši gospod. V vsakem slučaju
pa naj bi vsi poslušalci in poslušalke poslušali govor liho, mirno
in pazljivo ter precej po izreku poedinih govorovih odstavkov,
vsekakor pa po dovršenem govoru — ako je govornik le zaslužil, z
besedo ali s ploskanjem izražali svoje soinišljenstvo ali odobravanje.

Nobeden poslušalec — ako ni po svojem poklicu primoran -
naj bi se ne predrznil s svojim zasmehljivim in zaničljivim izrazom
v obličju, s šepetanjem, s spregovarjanjem ali celo s klici govornika
med govorom motiti ali ga celo žaliti. Ako izgovori govornik
kakšno besedo, ki poslušalcu popolnoma ne ugaja, naj jo poslušalec
prezira. Ako bi bil pa res primoran ugovarjati, naj stori to po trezni
presodbi šele potem, ko je govornik svoj govor dokončal. Ako se
govor završi z »živio«-klici ali z drugimi slovesnimi besedami, naj
pri teh besedah vstanejo vsi poslušalci in poslušalke. — Moški so
pri tem seveda odkriti.

Kratkočasno pogovarjanje.

99

§ 68. Pogovarjanje.

Za vse ljudi, posebno pa za tiste, ki pri izpolnjevanju lastnih
dolžnosti pretirano porabljajo tudi prosti čas za delo, jo družbeno
pogovarjanje in kratkočasje jako potrebno in koristno. Vestno iz-
polnjenje poklicnih dolžnosti izmuči in utrudi človeka, dobro druž¬
beno pogovarjanje pa ga kratkočasi, tolaži, poduči, sprijatelji, mu
sploh prijetno ugaja, ga krepča in blagodari.' Prave koristi in blago¬
dejnosti kratkočasnega pogovora pa se morejo doseči le takrat,
kadar je pogovarjanje prijetno, zanimivo in živahno. Kratkočasni
pogovor naj bi bil prostodušen, prisrčen in sočuten, zaupljiv, jasen,
lahkorazumljiv, blag, prijazen, voljen, rahel, duhovit, vesel, mičen,
šaljiv, dovlipen in včasih celo dobrohotno-nagajiv, toda nikdar zloben.
Razen tega naj bi obsegal kratkočasni pogovor skoraj vse, kar je
omenjeno v § 67. in kar bo rečeno v § 69.

Družabnega pogovora naj bi se udeleževal vsak prisotni člen
družbe; vsak naj bi povedal svoje mnenje, svoj okus in svoje želje,
prepričeval druge ter se dal sam prepričati.

Vsak družbeni člen naj bi si zlasti pri družabnem pogovar¬
janju prizadeval spoznati hitro značaje, nagnjenja, stopnje olike in
družabne položaje poedinih členov ter biti z vsakim posebej in z
vsemi skupaj vedno v dobrem soglasju. Nihče naj ne bi nikdar
užalii tujega samoljubja brez potrebe, temuč izrazil naj bi se vselej
o ljudeh in njihovih razmerah, kolikor mogoče, dobro, branil naj bi
vse pravice človečnosti proti napuhu in prevzetnosti; voljno naj bi
potrpel in prenašal tuje slabosti in pomote, naj bi pomislil tudi na
svojo lastno pogrešljivost ter naj bi se srčno zahvalil za dobre
poduke in opomine.

V družbi naj bi se vsakdo vedno kazal vnetega za pogovor.
Zato naj bi bil pazljiv, da sliši vsako besedo in da zbudi vsaka
beseda v njem tak občutek, kakoršnega želi govornik; na obličju
naj bi kazal vsakdo jasno prijaznost, na ustili pa v pravem času
nasmeh. Sodeloval naj bi navdušeno pri vsem pametnem: kar
ugaja modrim ljudem, naj bi odobraval ter primerno pohvalil vse,
kar store drugi družbeni udje dobrega in dopadljivega.

I. Koristi kratkočasnih pogovorov.

Ljudje v družbi hvalijo dobra in obsojajo zla dela. Vsled tega
je vsakdo v družbi primoran, da zatre svoje hudobne naklepe, katere
je morebiti snoval v sebi. Vsakdo graja tuje strasti in si obenem

100

til. del, 3. poglavje, § 63.

prizadeva posnemati tuje in pokazati svoje resnične ali vsaj na¬
videzne čednosti. Ako pa se kdo predrzne vesti se nespodobno,
ga pristojnost vseh drugih opominja k dobremu in ga popravlja;
nepoboljšljivega pa zapodi iz dobre družbe. Cim hitrejše raste v
človeku želja, da bi se udeleževal družbenih radosti, tem bolj si
prizadeva, zapustiti vse svoje grajane strasti in tem bolj se trudi, da
si pridobi v dobri družbi spoštovanje. S tem pa rastejo tudi njegove
čednosti in se množi njegova popolnost. V družbi se ljudje večkrat
pogovarjajo tudi o ponesrečenih osebah, o pomoči potrebnih in
vrednih družinah, ali o občno koristnih zavodih, ter nabero, ginjeni
in zato zavzeti, z malo požrtvovalnostjo poedinih družbenih členov
vsoto denarja za milodarne in blagodejne namene. V takih slučajih
občuti vsak družbeni člen za svojo milodarnost trojno radost. Za
vsakega človeka, ki je izpolnil poklicne dolžnosti, še bolj pa za
bogataša, ki je brez poklica in ga muči preobilnost zlatega časa,
najbolj pa za jako občutljive, sočutne in radovedne osebe ženskega
spola, ki so ves dan le pri domači enoličnosti, je družbeno po¬
menkovanje jako ugfodfjivo; tem bolj, ker postanejo žalosti in ne¬
prijetnosti, v družbi povedane in na več delov razdeljene, manjše,
lastna radost pa postaja, kolikor bolj deljena, toliko večja. Cim več
je družbenih členov, ki se združeni res ljubijo, tem večjo moč čuti
vsak poedinec v sebi in v vsej družbi; vsakdo se zanaša tudi na
tuje sposobnosti in se nadeja, da bo imel v potrebi tujo obrambo,
zagovornike in svetovalce. Človeku prirojeno osornost in neugla-
jenost blaži in premaga lastna želja, da bi ugajal drugim; ta želja
se razvija in razpali zlasti pri družabnem pogovarjanju in s tem
si pridobi človek blagost srca in čudi, krepkost značaja, vljudno
uglajenost občenja, prisrčnost, ljubkost izraza, gibčnost in ugodno
delavnost vseh počutkov. Pri družabnem pogovarjanju sc navadi
marsikdo koristnejšega načina gospodarstva, dozna boljšo pot do do¬
bička, trgovec pa pospeši svojo trgovino itd. Sploh se pospešijo pri
tem razne duševne, telesne in gmotne koristi. (Glej tudi § 05.)

II. Snov in predmeti družabnega pogovarjanja.

a)  Snov, ki je lepa in koristna. Vsak človek se najrajši in
najlažje pogovarja o svojem poklicu, o rečeh s katerimi se peča,
katere so mu dobro znane in dopadljive, o tem, kar se je pripetilo
v njegovem delokrogu, ali se more prigoditi. Tedaj vsak o svojih
zadevah. Potemtakem je treba pri govoru paziti zlasti na spol in

Družabno pogovarjanje.

101

starost, na poklic in na splošno oliko poedinih družbenih členov; z
vsakim je treba govoriti tako visoko, da nagovorjenec pogovor
lahko nadaljuje ter pri tem sam sebe in svoj govor primerno visoko
ceni. Dopadljiva snov pogovarjanja je tista, s katero se zbudi in
vzdrži v družbi nedolžno veselje in kratkočasnost. Take snovi so
dnevni prigodki, novice časopisov in književnosti, novi običaji in
nove noše, popotovanje, izleti, veselice, godba, petje, znanstvo,
skratka vse, kar je družabnim členom koristno in dopadljivo, —
samo da ni občni nravstvenosti protivno.

b)  Snov, ki je nedopadljiva in škodljiva. Pravemu namenu
družabnega pogovarjanja je sledeča snov protivna in nespodobna:
obrekovanje in hudobno opravljanje, škodoželjno grajanje, zlobno
zasmehovanje, govor o mrzkih ranah, o mrtvih ali strtih živalih in
o gnusnih predmetih sploh; neprestano in opetovano javkanje in
pritoževanje radi škode, nesreče, smrti in drugih nadlog, ki so že
vsem znane in katerih odvrniti ni možno, izmišljanje in preroko¬
vanje slabe prihodnosti, pretenko in dolgočasno presojanje in pre¬
tresanje vsake malopomenljive besede brez potrebe in koristi, puhli
in prazni predmeti, ki so vsem znani na pr. danes je lepo vreme,
včeraj je bilo deževno; danes vemo, kako je, ne vemo pa, kako bo
jutri; do jutri se lahko še dosti zgodi itd., razen tega tudi vsaka
druga snov, ki bi se mogla zameriti pametnim členom različne
družbe.

111. Vprašanje in prošnja, odgovor in pripoved.

Človek, ki bi rad, da mu kdo nekaj pove, da, stori ali opusti,
naj bi dotičnika vprašal, odnosno mu izrekel svojo željo, praviloma
vselej z začetno besedo: »Prosim«.

Ako je naprošena oseba imenitna, naj bi prositelj pristavil tudi
besedo »gospod« ali »gospa«, oziroma »gospodična«. Poleg tega naj
bi imenoval v svojem nagovoru tudi stan ali častni naslov nago-
vorjenca, na pr. doktor, profesor, učitelj i. t. d. Osebe nižjih stanov,
ki bi bile morda celo razžaljene, ako bi jih kdo imenoval »gospod«,
»gospa« ali »gospodična«, je treba prositi s pristavkom njihovih
priimkov ali krstnih imen, na pr. Prosim Vas. Poropat, ali: Prosim
Vas, Helena. Nepoznane in uboge ljudi pa je treba naprositi s pri¬
stavkom: »Vas prijatelj«, na pr. Prosim Vas, prijatelj, ali kratko:
»Prosim Vas«. Posebno imenitnim osebam je dobro pristaviti tudi
besedo »lepo«, premilostljivi (a), milostljivi (a), veleučeni, velečastni itd.;

102

III. del, 3. poglavje, § 68.

na pr. »Prosim lepo, premilostljivi gospod knez, milostljivi gospod
grof, baron, veleučeni gospod profesor, velečastni gospod župnik.
(Natančnejši naslovi za vse osebe itd. bodo navedeni v § 75.). Da
se izkaže velikašem še večja čast, ko se z njimi govori, jih je treba
nagovoriti s poosebljenjem njihove časti, na pr. Prosim Vašo eks-
celencijo, ako zapove Vaša vzvišenost, ako dovoli Vaša milost, da
pride Vaša preblagorodnost, ako želi gospod grof itd.

Marsikdo nagovarja osebe celo v množnem številu, na pr.
Slišijo, gospod, — ako hočejo, prosim, da pridejo, da mi dajo itd.
Tako govorjenje je napačno, prenapeto, smešno in včasih neraz¬
umljivo.

Bogu, angeljem in svetnikom rečemo Ti. —

Ako je kdo na pr. doktor, obenem pa tudi občinski župan, de-
deželni in državni poslanec, ga smemo službeno nagovoriti v ob¬
činskih zadevah »gospod župan«, v zadevah deželnega — odnosno
državnega poslanca »gospod poslanec«, kakor tudi vsakega uradnika
pri njegovem uradnem opravilu — po njegovem uradnem naslovu.
V družabnih zadevah pa se mora nagovoriti vsako osebo z naj¬
večjim častnim naslovom ter je treba ta naslov pri pogovarjanju
ponavljati.

Kdor hoče in mora vprašati kaj važnega in nujnega človeka,
ki se ravnokar pogovarja s tretjo osebo, naj vprašalec prosi prej
tretjo osebo za dopuščenje. S praznimi, pretežkimi ali sploh ne¬
potrebnimi vprašanji naj bi v družbi zlasti imenitnejših ljudi nihče
ne nadlegoval. Vsako vprašanje naj bo tedaj jedrovito, pomenljivo,
in za vprašanega človeka kakor tudi za vso družbo pravomerno.

Sorodniki in zaupni prijatelji med seboj se imenujejo in pri¬
jazno naprosijo ali vprašajo seveda le s krstnim imenom, s priimki
ali z družinskimi naslovi, tako da si starejši sorodniki mlajšim,
zakonski, kakor tudi pravi prijatelji in otroci rečejo med seboj »ti«.
Otroci reko svojim starišem, tetam in stricem, kakor tudi starejšim
in imenitnejšim sorodnikom navadno »Vi«. Kdor vprašanja ni dobro
razumel, naj reče vprašalki oziroma vprašalcu: Odpustite gospa,
gospod I . . ., Vašega vprašanja nisem razumel! Ali: Prosim, gospod
I . . ., kaj ste me vprašali?, ali: Prosim Vas, Poropat, kaj ste rekli?,
ali: Kaj si vprašal, Tonček?

Odgovoril naj bi po dobrem razsodku le oni kdor je bil vprašan,
približno takole: Da, mama. Da, oče. Da, hčerka; da, sinček moj.

Pogovarjanje.

103

Da, gospod župnik, itd. Da, Tonček — Lenčka — gospodična.
Ali: Zal, da ne vena, milostljiva gospa. Žal, da mi ni mogoče, pri¬
jatelj. Ne vem, ljuba mama. Ne, gospod doktor itd. Nikdar naj bi
tedaj nihče ne odgovoril samo s trdim: »Da« ali: »Ne«, teinuč pri¬
stavil naj bi vselej spoštljivo in dopadljivo besedo. Kdor vidi, da
se vprašani človek pomišlja dolgo časa zastonj, kako bi odgovoril
in ako hoče namesto vprašanega človeka odgovoriti, naj vprašalca
in zlasti vprašanega človeka za to prosi prej dopuščenja. Ako je v
družbi več oseb različnega stanu, in ako vpraša kdo vse prisotne
osebe, tedaj naj mlajši čakajo, da odgovori najimenitnejši izmed
vprašanih. Ako se pa vidi, da ta noče ali ne more odgovoriti, naj
prosi od ostalih najimenitnejši svojega prednika za dopuščenje, da
odgovori; ako bi pa tudi ta ne mogel odgovoriti, naj se vrste tako, da
odgovori najmanj imenitni najzadnji. Kdor govori z imenitnejšo osebo,
naj imenuje taisto kakor tudi njene sorodnike, celo njene prijatelje
in vse njene zadeve prej kakor sam svoje. Na pr. Vi in jaz. Vaša
gospa žena in moja sestra, Vaš gospod soprog in moj brat, Vaše
mnenje in moje, Vaše pismo in moje itd.

Manjiinenitni ali celo podložni osebi pa naj reče govornik:
Vaša žena, jaz in Vi, moje in Vaše; vendar: Vaša mati in moj hlapec.
Svojim sorodnikom naj reče govornik: Moja gospa (žena), moja liči
učiteljica, moj sin notar, moj stric lečnik. Zena pa reče: Moj mož,
moja mama (mati) itd.

Kdor kaj pripoveduje, naj rabi samo primerne in spodobne
besede; zlasti v prisotnosti ženskega spola in otrok naj ne govori
o nekaterih delih telesa; žensko pa naj no govore o nogavičnih
podvezah ali o spodnji obleki pred moškimi. Tudi dopustljive, a
pretirano rabljene besede narede neugoden vlisek, na pr. grozno,
velikansko, strašansko, silno itd., posebno pri malopomenljivem
predmetu, kjer takih izrekov- ni treba. Zlasti pri različnosti mnenja
ni spodobno pri vsaki mali razliki trdovratno trditi svoje mnenjo
temveč je bolje govoriti dvomljivo, na pr. Meni se zdi, da . . . ali:
Ako se ne motim, je bilo . . . itd. Kdor je primoran, naj ugovarja
in očita ne ostro, teinuč rahlo, na pr. V naglici ste vendar po¬
zabili, da . . ., ali: Svoje obljube bržčas niste mogli izpolniti, ali:
To ste morda po pomoti naredili, ali prezrli? itd. Prepirov se je
treba v družbi kolikor mogoče ogibati in jih ovirati; kdor je pa
primoran, da govorniku njegovo pomoto precej popravi ali sploh

104

III. del, 3. poglavje, § 68.

ugovarja, naj reče brez hrupa in ako le mogoče, ne pred drugimi
osebami: Odpustite, gospod I . . ., menda se motite, ker zdi se mi,
da je bilo to drugače in sicer . . ., ali: Dopustite, gospod I . . ., da
to stvar malo drugače povem, ali: Vam, gospod I . . ., ne bi rad
ugovarjal, toda odpustite, meni se zdi, da . . . itd. Pred ugovorom
je treba tedaj predgovornika prositi, da nam ne zameri, da njegovo
trditev zavračamo. Ako smo zmagali, se ne smemo kazati zato
vesele in ponosne.

IV. Vprašanja in dajanje sveta. Dokler le mogoče, naj bi vsak
človek svoje zadeve presojal, ravnal in izvrševal sam previdno in
pametno, ter naj bi se ogibal vprašati druge ljudi za svet, ker pravi
dobrohotnik in prijatelj je v veliki zadregi, ako ne ve, kako bi prav
svetoval in ne bi rad vzel nase odgovornosti za svoj nasvet; ne¬
sposoben svetovalec ne more pomagati in je tedaj škoda za čas
in besede kakor tudi za stroške, škodoželjnež pa itak ne daje do¬
brega sveta. Kdor je že sam popolnoma odločil, kako bo svojo
zadevo razrešil sam, in vpraša vendar druge ljudi za svet le zato,
da bi ga vprašani občudovali in hvalili, tisti kaže svojo puhlo
prevzetnost in domišljavost. S tem si nakoplje le zamero in večkrat
celo škodo. Ako je pa človek primoran, da vpraša druge ljudi za
blagodaten svet, naj bi svoje razmere resno, zaupljivo, odkritosrčno
in natančno razjasnil človeku, katerega pozna kakor svojega vest¬
nega in sočutnega dobrotnika, o katerem ve, da je bistroumen in
razsoden zadosti, da more dotične okolnosti razumeti, pretehtati in
prav presoditi brez sebičnih namenov. Iz lastnega nagiba dajati
dober svet, naj bi se predrznil človek le, ako ima dolžnost ali pa
iz čiste dobrohotnosti in ljubezni le takrat, kadar grozi očitno velika
nevarnost, ali ako to zahtevajo velike koristi dotične osebe in ako
je dober uspeh nasveta zajamčen. Kdor je pa naprošen, da prosilcu
kaj svetuje, naj se prej prepriča, ali - je njegova prošnja res po¬
trebna, resna in zaupna ali samo navidezna, površna ali celo le
dovtipna, ali si prosilec res ne zna sam pomagati, ter ako je na-
prošenemu človeku mogoče, da da v dotični zadevi dobetr svet. V
vsakem slučaju naj se prosilcu sicer zahvali za zaupanje, hkratu pa
naj ga osrči, da ravna po lastni pameti in razsodnosti. Ako pa pro¬
silec s svojo prošnjo ne odneha, naj si da naprošeni človek na¬
tančno razjasniti vse okolnosti, ki se nanašajo na dotično zadevo.
Vse to naj zavzeto in natančno, ostro pretrese in pametno presodi,

Pogovarjanje.

105

potem pa razjasni svoje mnenje o vsaki poedini okolnosti vprašalcu
odkritosrčno, dobrohotno in podučljivo; vendar pa naj mu končno
reče, naj pri vsem tem naredi vse po svoji pameti, ter da odklanja
vsako odgovornost.

Ako pa ima svetovalec že vsled poklica dolžnost svetovati,
naj si tudi v dejanju vestno prizadeva, da doseže s svojim sveto¬
vanjem dober uspeh. Kdor prejme dobrohoten svet, naj se sveto¬
valcu zato precej zahvali, — svetovalcu iz poklica pa naj seveda
tudi plača. Ako doseže s tem nasvetom dober uspeh, naj se sve¬
tovalcu zopet zahvali, ako pa je uspeh neugoden, naj tega ne očita
svetovalcu, nego molče naj krivi neugodne okolnosti. Svetovalec
naj se ob ugodnem uspehu raduje in sprejme le zmerno zahvalo;
reče naj, da se je za ugoden uspeh zahvaliti najbolj ugodnim
okolnostim.

V. Vodstvo in nadzorstvo pogovarjanja. Radi okusnega reda
in da se pospeši kolikor le mogoče velika zadovoljnost vseh druž¬
benih členov, naj bi zlasti v večji družbi prostodušna in bistro¬
umna, zadostno olikana oseba, ki je spretna v pogovarjanju, molče
prevzela vodstvo in nadzorstvo družabnega pogovarjanja. Ako je
družba na planem ali v javnem prostoru, sodi to vodstvo in nad¬
zorstvo najimenitnejši gospe, oziroma gospodu; v privatni hiši pa
hišni gospodinji ali gospodarju, ki si pa lahko izbere namestnico
oziroma namestnika.

Kdor hoče prevzeti v družbi vodstvo in nadzorstvo, naj bi se
ravnal približno po sledečem pravilu: Najimenitnejša oseba naj

sede na očitno mesto v sredo družbe tako, da more videti in sli¬
šati vse ter naj skupnemu pogovoru določi smer in smoter (kratko-
časnost, prijateljstvo, tolažbo, poduk itd.).

Obenem naj voditeljica ali voditelj pazi na vsako besedo, na
vsak pogled in na izraz v obličju ter naj si prizadeva uganiti
tudi želje.

Ako voditeljica ali voditelj vidi, da je družbenik bojazljiv in
da zato ne govori, naj ga z uljudnim nasmehom vpraša tako, da
bo lahko odgovoril in se osrčil; vpelje naj ga skratka v pogovor.
Ako opazi, da govor enega člena dolgočasi vso družbo, naj spretno
zaobrne pogovor na drug predmet, ne da to kdo opazi. Ako pa vo¬
ditelj spozna, da kani prenapetnež s svojimi pretežkimi predmeti
družbi imponirati, naj premenja dovtipno smer pogovora. Ako

106

III. del, 3. poglavje, § 68.

uide komu beseda, katero prisotni grajajo, naj voditelj družbe raz¬
jasni govornikovo mnenje in naj da dotični besedi, ako mogoče
ugoden pomen. Ako pride kdo s pogovorom v zadrego, naj ga vo¬
ditelj reši; ako dobi kdo v družbi pismo in se ga ne upa citati,
naj voditelj prosi zanj dopuščenja, da ga sme prečitati. Ako je
klican domov in ne ve, kako bi se poslovil ter se obotavlja, naj
voditelj dotičnernu očita dobrohotno, da bo radi družbe zamudil
važne opravke ter naj ga nagovori, da odide. Voditelj naj si priza¬
deva, da dobi vsak družbeni člen takšno snov za pogovor, kakršna
je primerna njegovi omiki; ako voditelj ve, da ima družbeni ud še
nepoznane zasluge, a da je prezmeren in jih sam ne pove, naj
voditelj te zasluge družbi razloži. Sploh naj bi voditelj oviral in
odstranil vse nedopadljivo, nespodobno in škodljivo, obenem pa naj
bi zavzeto pospeševal radost, čast in zadovoljnost za vsakega člena
posebej in za vso družbo skupaj. Ako voditeljica ali voditelj to
doseže, doseže tudi zase vsestransko spoštovanje, ljubezen, radost
in zadovoljnost.

VT. Nespodobnosti pri pogovarjanju so posebno sledeče:

Pačenje poedinih črk. Ako se na pr. c, č, s, š, z in ž izgo¬
varjajo tako, da se položi spodnjo ustnico pod zgornjo vrsto zob
in se tako izgovori mesto enega s-a več s-ov. Ali ako izgovarja črko
»r« v grlu, ali ako kdo zadnje črke ali polovico besedi požira,
svoj naraven glas pači in govori prisiljeno skozi nos, ako nekatere
zloge ali poedine besede izgovarja s prisiljenim naglasom in po¬
udarkom, ako govori z napolzaprtimi ustmi ali izkihuje posamezne
črke (na pr. k, h, g) s poudarkom, ako gleda med pogovorom v tla
ali v stran namesto v oči; ako med izgovorom zeha ali p uši, pre¬
hitro ali prepočasi govori, v zadregi pokašljujo, stoka, si obleko ali
brke popravlja. Nespodobno je, govoriti sam s seboj, blebetati
prazno in čezmerno, govoriti vedno sam o sebi ali o lastnih zadevah
kazati važnost malovažnim rečem in čuditi se pogosto in ne o
pravem času. Nedostojno je govoriti le mi mično ali dvoumno, ža¬
lostno v veselih in veselo v žalostnih slučajih, neomikano je, kazati
med pogovorom razdraženost ali surovost, nedostojna je čezmerna
radovednost, zoprno je govorjenje o starosti in o skrivnostih, se¬
ganje v tuje govorjenje, sitno in trmoglavo ugovarjanje in malen¬
kostno prepiranje, zasramovanje drugih oseb. Grdo je svoje lastne
besede hitro pozabiti in si čez nekoliko časa oporekati; ponavljali

Pogovarjanje.

107

isto vprašanje, šepetati z drago osebo, potem pa se tajno smejati
in obenem koga gledati. Nedostojno je med splošnim pogovarjanjem
se z eno osebo posebej pogovarjati dolgo časa, zlasti se to ne sme
v mali družbi. Ne smemo odgovoriti, ako nismo dobro razumeli
vprašanja. Nedostojno je prikimati ali odkimati z glavo, namesto
govoriti z jezikom; poslušati z odprtimi ustmi, govoriti s polnimi
ustmi, delati se gluhega ali celo zavidljivo prezirati tuje hvale¬
vredne govore, smejati se škodoželjno tujim pomotam, med tujim
pogovorom igrati se z rokovicami, s psom ali z drugimi rečmi.
Neomikano je ozirati se okoli in šaliti se z drugimi osebami med
govorom, zehati, gledati na uro ali dremati; na vprašanja ne odgo¬
voriti; govoriti med govorom druge osebe, hrupno, predolgo in pri¬
siljeno smejanje ali celo razsajanje; med tujim govorom očitno in
kakor nalašč iz družbe oditi. Vse to se ne spodobi in se v olikani
družbi ne sme storiti.

VII. Pravila in pomočki, s katerimi se more ovirati in zatreti
nespodobnosti v družbi. Vsi družbeni členi naj bi si prizadevali
vzajemno, da ovirajo, manjšajo in .zatro vsako nespodobnost, ki bi se
mogla prikazati v družbi. V to svriio se je ravnati vsaj po sledečih
pravilih:

a)  Vsak družbeni člen naj bi zasledoval, manjšal in zatiral
pogrešnosti, nepristojnosti in nespodobnosti najprej sam v sebi;

b)  ako.se pri kom pokaže znamenje nespodobnosti, naj bi vsi
drugi neočitno zasukali pogovor tako, da se nespodobnost ne more
niti dovršiti;

c)  na že dovršene in v nevednosti ponovljene nespodobnosti
naj bi družbeni členi, starejši mlajše in imenitnejši manjimenitne,
opozarjali zaupno, dobrohotno in tajno;

č)  vse važne nespodobnosti naj bi družbeni udje v času, ko
se nihče ni pregrešil, grajali očitno, ne da bi koga imenovali;

d)  resnice in pravice ali laži in krivice naj bi nihče ne pojas¬
njeval potem, ko je vse že zadosti jasno in razumno;

e)  ako se pojavijo razne misli ter se uname prepir, naj bi
pameten človek kratko, a jedrnato in resno razložil svoje mnenje
ter se v ma lopo meniji vib rečeh ne pričkal, ker prenapetnež ima
navadno zadnjo besedo, pameten človek pa zmago;

f)  nespodobnost se lažje pozabi, ako se neposredno po njenem
nastanku vpelje in nadaljuje mičen in živahen pogovor;

108

III. del, 3. poglavje, § 69.

g-)  prepir se naj konča z dovtipi, s šalo, s smehom, z igro, s
petjem, z godbo, s plesom itd. (Glej tudi § 68. V.)

§ 69. Molčanje:

I. Pravočasno, dopadljivo in koristno molčanje.

Bog je človeku ustvaril dve očesi, dve ušesi, obilo možganov
dvoje vrste in dve roki, — toda samo en jezik. Morebiti in naj-
brže je to storil zato, da naj bi človek vsako reč prej dvakrat pre¬
gledal, na obe ušesi vse pazljivo poslušal, dvakrat prej dobro pre¬
mislil in šele potem govoril. Morda je s tem Bog ukazal, da naj
bodo človekova dobra dela vsaj dvakrat tako velika kakor je nje¬
govo govorjenje.

Ker je družabno občenje praviloma ustmeno, obstoje korist,
dopadljivost, prava olika, umetnost in ugled vsakega človeka kakor
tudi vzajemna zadovoljnost in vsa blagovitost vse družbe le v
pravočasnem in spodobnem govorjenju, z druge strani pa v pravo¬
časnem in dopadljivem molčanju.

Govoril naj bi tedaj človek v družbi praviloma takrat, ko vsi
drugi členi molče, kadar ga pozove kdo mimično ali izrečno k
govoru, ali kadar ga okolnosti res primorajo, da seže govorniku v
besedo in pretrga njegovo govorjenje. Molčal pa naj bi vsakdo
takrat, kadar govori kdo drugi, vsekakor pa v sledečih slučajih:

1. ako je človek razdražen in jezen; 2. ako mora občevati s
togotnim, morebiti celo naglojeznim človekom; 3. dokler kdo moli,
premišljuje, govori, zapoveduje ali sprejema zapovedi, kaj pazljivo
posluša, piše, riše, bere, meri, računa, šteje, občuje z imenitnejšo
osebo ali igra; 4. ako si človek ne more izmisliti spodobnega in
primernega predmeta; 5. dokler govore imenitnejše osebe nespo¬
dobno in kadar grde druge ljudi ali jih zasmehujejo, zaničujejo,
opravljajo, obrekujejo, kujejo spletke ali snujejo slabe naklepe;
6. zamolčal naj bi vsakdo svoje važne skrivnosti, kakor tudi vse
tuje skrivnosti, ki so mu zaupane, da jih ne pove nikomur, ali tuje
okolnosti, ki bi komu škodile, ako bi se razvedele, vse nespodobne
besede in prigodke, ki se ne smejo ovaditi in vse, kar bi moglo
vsled ovadbe povzročiti večjo škodo kakor korist ali kaliti komu
veselje; 7. molčal naj bi v družbi večjidel tudi s preradovednimi
izpraševalci, z blebetavci in lahkomiselneži. S takimi naj govori le o
javnih, že skoraj vsem ljudem znanih ali malovažnih rečeh, katere
ne škodijo nikomur, ako bi jih tudi brzojavili na vse strani.

Molčanje.

109

II. Sum no in škodljivo je molčanje

1. ako odrasel človek v družbi mnogo ali ves čas molči ali
na vprašanja le enozložno odgovarja, med tem, ko se spodobno
razgovarja vsa družba.

Vzrok takemu molčanju je včasih pomanjkanje misli ali topost.
Taki molčalci gledajo z brezizraznimi očmi dolgo časa na en kraj;
če so nedolžni, so obžalovanja vredni. Kriva je molčanja včasih tudi
prevelika nezaupnost in boječnost.

Taki ljudje so večkrat v zadregi, ker jim manjka vaje v go¬
vorjenju; boječnost se jim v očeh vidi in so zato obzira in spod¬
bujanja vredni.

Povod moj k u je večkrat majhna omika pa velika trmoglavost.
Taki molčalci '^o bojazljivo-prevzetni ter ne govore, ker ne puste
da bi se govorilo o njih in ne trpe opazk ali protigovora. Zato je
najbolje, da se jih ogibljemo.

Dalje je večkrat vzrok molku nespameten napuh, vsled kate¬
rega se' molčalec precenjuje, gleda ošabno v zrak, ter zaničuje do¬
zdevno premalopomenljivi pogovor. Taki ljudje so vredni preziranja
in grajanja.

2. Še večjega grajanja vreden je tisti molčalec, ki začne pri¬
povedovati, pa nepričakovano umolkne; potem gleda podmurjeno
predse ali v tla, a ne pove svoje muhe. S tem kaže, da je nekaj
zapazil, vsled česar prisotnim zadosti ne zaupa.

3. Najbolj pa se je treba varovati tistega molčalca, ki samo pre¬
kanjeno, hinavsko in ogleduško posluša ali skrbno poprašuje o
važnih rečeh, zasleduje tuje namene, si jih dobro zapomni, da jih
more svoječasno zlorabiti. Takega človeka je lahko poznati po nje¬
govi zvijači, po preveliki radovednosti za tuje skrivnosti in po svoji
molčečnosti. Kdor molči v družbi preveč ali ves čas, zlasti pa če
molči zlobno, med tem ko bi moral govorili, povzroči med drugimi
družbenimi členi večjo ali manjšo osuplost in dvomljivost, skrb in
nemir, ovira ali pretrga tek pogovora ter kali vso družbeno zabavo;
sam sebi pa zasluži zamero ali celo sovraštvo vseh prisotnih. Da
se temu ognemo, naj bi tedaj vsakdo v družbi pravočasno in spo¬
dobno govoril, kadar pa^je čas da molči, naj bi molčal in se vedel
pri tem kakor je rečeno v § 68. zadnji stavek pred I.

110

III. del, 4. poglavje, §§ 70—73.

Četrto poglavje.

Pravila za pismeno občenje.

§ 70. Splošne določbe. Pri pismenem občenju je potrebna še
mnogo večja previdnost, kakor pri ustmenem, ker izrečene besede
ne more poslušalec tako natančno in toliko časa presojati kakor
pismeno. Trdo ali nespodobno izrečeno besedo se hitro lahko po¬
pravi, pokrije, oslabi in osladi z nasmehom ali z drugo besedo ter
se izrečeno besedo sčasoma tudi pozabi ali celo zanika; toda pi¬
smena beseda dela sama pomen in način pisanja, napravlja trajen
vtisek na bralca. Pismo je mogoče tudi po dolgem času pokazati
povsod, kakor dokaz ter pride lahko nehote tudi v roke sovraž¬
nikov, ki povzročijo ž njim velike neprijetnosti.

Zaradi tega naj bi vsakdo pred pisanjem pisma trezno in na¬
tančno premislil na vsa pismenega občenja se tičoča pravila, potem
pa naj bi pisal samo to, kar se ne da odlašati.

Pri pisanju pisma je treba jemati ozir na prejemnikove lastnosti,
duševne razmere in občutke, kakor tudi na obojestranske koristi
in všečnost, skratka na ves željeni uspeh pisma. Zato naj bi
bilo vsako pismo pisano tako, da ga čita prejemnik res z vsem
dopadanjem ter da napravi vsaka beseda in vsa vsebina pisma v
bralcu tak vtisek, kakršnega je želel doseči pisatelj. Vsakemu člo¬
veku je treba pisati tako, da prejemnik pismo lahko in dobro
razume.

Prejemal, odpiral in bral naj bi vsakdo le tista pisma, ki so
namenjena njemu. Za prihodnost še važna pisma naj bi prejemnik
skrbno varoval, nerabna pisma pa naj bi vsakdo precej uničil. Tuja
odprta pisma samovoljno prebirati je nespodobno in žaljivo, tuja s
pečatom zaprta pisma odpirati ali utajiti pa je ostro kaznivo.

Prejemnikova dolžnost je, da na vsako pismo odgovori, zlasti,
ako se vidi, da pisatelj želi odgovora. Kdor izrečno prosi, da se mu
odgovori, naj v svojem pismu priloži znamko kakor poštnino za
odgovorno pismo. Prejemnik pisma pa naj bi izpolnil svojo dolžnost
kolikor mogoče v kratkem času ter naj bi nihče ne vzkračal
željnega in primernega odgovora iz nemarnosti ali hudobnosti.

§ 71. Sestava pisma. Da se more pismo prav sestaviti, je treba
pribaviti praviloma črnilo in pisemski papir, ki naj bo bel in čist.
Za dopisovanje z imenitnejšimi, starejšimi ali nepoznanimi osebami

Sestava, pisava in notranjost pisma.

111

je treba rabiti celo četrtinsko polo papirja z vodoravnimi vodnimi
črtami 2 x 3!) / 2s  cm  veliko; za pisma, namenjena enako ali manj ime¬
nitnim osebam, pa celo osmerkino polo 2 x 22 / 14  cm.  Pisemski zavitek
naj bo le tako velik, da je poln, ako se vtakne vanj pisemski
papir, večje oblike pregnit dvakrat, manjše oblike pa pregnit le
enkrat. Pisava naj bo slovnično pravilna brez pogreškov, kolikor
le mogoče lepa in razločna; napisane besede se ne sme izbrisati
ali iztrgati, med vrste se ne spodobi pisati in tudi peska na pismo
se ne sme posipali. Vse pismo mora biti čisto in neomadeževano.

§ 72. Pisava pisma je odvisna od njegove vsebine in njegovega
namena, še več pa od lastnosti, zmožnosti in značaja pisateljevega.
Ker razume in sodi vsak človek vse reči po svoje, je vsak dopisnik
tak, kakršna je njegova pisava. Vsako stvar ali vsak dogodek je
mogoče razumeti, soditi in predstaviti različno, vender vsakdo si
domišlja, da to razume edino prav; — najboljši je seveda samo en
način.

Pisava naj bo naravna in odkritosrčna. Tej nasprotna je pri¬
siljena ali nemarna pisava. Prisiljena pisava kaže, da je pisatelj
mučno iskal besede in mešal celo tuje, neprilične izraze, da je
hlepel po umetnem besedosledju in zavijanju, da je izsilil občutke
in dovtipe ter bil skratka nezmožen ali neiskren. Pisava je nemarna,
ako so v nji napačni, puhli in surovi izrazi. Pravo pismo mora biti
dobro spričalo pisateljeve olike. Dobra pisava zahteva, da se rabi
več in različnih besed, tako da se ena in ista beseda praviloma ne
rabi v enem in istem stavku dva- tri- ali celo večkrat. Tudi ni
dobro začeti vsa svoja pisma vselej z enimi besedami ali pismo
vselej enako završiti. Dobra pisava zahteva tudi le toliko primernih
besedij, kolikor jih je za izraz mnenja neobhodno potrebnih. Z
malo besedami se mora dosti povedati; zato mora biti vsaka be¬
seda rabljena v pravem pomenu na pristojnem mestu in tudi ločila
naj bodo prav postavljena. Vsak stavek naj obsega na pravem
mestu le skupaj spadajoče misli. Duh popisane reči naj veže nepre¬
trgoma vse stavke. Vse besedilo naj teče gladko in lahko brez
zadiranja. Hlagoglasje pa naj veže vso vsebino pisma.

§ 73. /notranja oblika pisma.

1. Vsebina pisma naj bi bila soglasna, dobro premišljena in
zložena iz primernih, a le neobhodno potrebnih besed, ločil in na¬
vadnih znamenj, pisana po določilih slovnice in spodobnosti.

112

III. del, 4. poglavje, § 73.

Vsaka beseda, vsak stavek in ves obseg pisma naj bo jedrovit,
mičen in razumljiv, brez dvoumnosti. Vsa vsebina naj bo polna
modrosti, plemenitosti in ljubeznivosti.

Zato naj bi imel dopisnik za navodilo veliko resnost življenja,
kakor tudi pamet in previdnost; za smoter pa čednost in blagovitost.

Pismo naj se ne začne z besedo »Jaz« in tudi sledečih stavkov
ni dobro začeti z lastnimi zaimki. Dopisnik naj imenuje v enem in
istem stavku —• ako dopušča blagoglasje, sam sebe za osebo, kateri
piše, in svoje zadeve za zadevami prejemnikovimi. Torej ne: jaz in
Vi, nego: Vi in jaz, Vam in meni, Vaše pravice in moje dolž¬
nosti itd.

Ako sta si dopisnik in prejemnik pisma po stanu enaka ali
vsaj približno podobna, naj imenuje dopisnik prejemnikove sorod¬
nike v pismu z naslovi. Na pr. Vaša čestita gospa žena, Vaša
gospodična hči, Vaše ekscelencije gospod brat itd. Prošnjo ime-
nitnejše osebe naj dopisnik imenuje »željo« ali »nalog«. Na pr.
Vaši želji ali Vašemu, zame jako častnemu nalogu itd. Pismo višje
osebe naj imenuje dopisnik visoko cenjeni »dopis«; pismo prijateljev
pa »ljubo« ali »cenjeno«. Na pr. Vaš visoko (vele-) cenjeni dopis,
ali Tvoje ljubo (cenjeno) pismo z dne . . . sem prebral z veseljem itd.

Pismo in zlasti njegova vsebina naj bosta sploh primerna in
pristojna vsakočasnemu povodu, posebno pa osebi, kateri se piše,
— njeni splošni veljavi in čudi, njenemu značaju in njenim vsako-
časnim okolnostim, urejena z natančnim ozirom na razmerje, katero
je med dopisnikom in med prejemnikom pisma. Zato je treba pisati
starejšim osebam kakor je pisatelj, posebno pa ženskemu spolu,
spoštljivejše in s posebnim ozirom na različna svojstva prejem¬
nikova. Ljudem višjega stanu je treba izkazati višje čislanje in
spoštovanje, lastnim zapovednikom, ki imajo dopisnikovo ošodo
deloma v rokah, pa se mora kazati tudi vdanost, pokornost in pod-
ložnost, — vendar brez hinavske ali potuhnjene prilizljivosti in brez
zametanja lastne veljave. Osebam dopisnikovega stanu in enake
veljave je treba izkazati čislanje in. vljudnost; nepoznano osebo je
treba razven tega v začetku pisma prositi, da ne zameri, ker jo
nadlegujemo s pismom. Tudi osebi nižjega stanu in manjšega ugleda^
naj dopisnik izkaže njenemu ugledu primerno čast ter naj ne
krati nikomur spoštovanja, ki gre v pravi meri tudi najbornejšemu
človeku. Posebno pa naj imenitnejši dopisnik ne kaže v pismu svoje

Znotranja oblika pisma; vsebina sploh.

113

samozavesti in svoje veljave. Svojim sorodnikom in prijateljem je
treba pisati prostodušno in odkritosrčno, zaupno in ljubeznivo, na¬
ravno, nežno, mično in duhovito, iz srca v srce. " ~

Vsled različnosti'povodov so tudi pisma in njih vsebina jako
različna.

1. Listki, biljeti ali kratka pisemca, katera se sme v naglici s
selom poslati samo sorodnikom in zaupnim prijateljem, ki stanujejo
v istem mestu. Vsebina listkov ali biljetov je poleg nagovora le
kratko vprašanje ali naznanilo s podpisom brez drugih formalnosti.

2. Dopisnice se pošljejo po pošti le zaupnim, nikdar pa ne
odličnim ali tujim osebam. Poleg nagovora obsegaj dopisnica le
kratko, tudi za javnost primerno sporočilo in podpis.

3. Pisma, s katerimi se naznanja, pripoveduje ali popisuje so¬
rodnikom ali prijateljem prigodke, zadeve, razmere in okolnosti, ali
so odgovarja na vprašanja, naročila itd. Naznanilo naj bo jasno,
razumljivo, kratkočasno, mično in lepo sestavljeno; popis bodi po¬
droben, navdušen, prehajajoč od vzroka po vrsti do nasledkov. Pri
vsi natančnosti naj bo vsebina takih pisem vendar jedrovita ter
omejena le na važnejše okolnosti s kratkim vvodom in srčnim po¬
zdravom. Ako pa se mora naznaniti žalostne in nesrečne prigodke,
je treba z daljšim vvodom nesrečnega prejemnika pripravljati, da
izve zlo vest. Še primernejše pa je, da se naznani pismeno nesreča
tretji dobrohotni osebi s prošnjo, da bi obvestila nesrečno osebo o
nesreči ustmeno ter jo po potrebi tolažila in varovala.

4. Prijateljska pisma, s katerimi se prijateljstvo ponudi ali
vzdrži in nadaljuje. Prijateljstvo se more ponuditi pismeno z izrazi
spoštljivosti, brez sitnosti in prilizovanja, samo takrat, kadar je mo¬
goče upati, da je dotična oseba res pripravljena skleniti prijateljstvo.
Osebam, med katerimi že obstoji prijateljstvo, je treba pisati, kakor
je prej omenjeno in pristaviti izraze srčne dobrohotnosti, nagnjenja
in visokega cenjonja, zahvalo za izkazano zvestobo in željo, da bi
se prisrčno prijateljstvo nadaljevalo nerazdružljivo.

5. LjuMmska in ženitbena pisma, s katerimi ponudi zaljubljenec
svojo ljubezen osebi ženskega spola in jo prosi za zvezo ljubezni,
ali pa nadaljujeta dve osebi različnega spola vzajemno že potr¬
jeno ljubezen. Pri vsem zatrjevanju in dokazovanju svojo vne¬
tosti. goreče ljubezni, srčnih občutkov, zelja, obljub, nad itd.,
naj bi bila vsebina takih pisem vendar pametna, resnobna, premiš-

8

114

III. del, 4. poglavje § 73.

ljena, naravna, jasna, dostojna, nedolžna in nravstvena, mična in
popolnoma odkritosrčna, tako da more prenesti najmočnejše občutke
srca v srce in med njima vredno posredovati.

6. Voščilna in čestitovalna pisma, s katerimi se izreka sočutje
ob tuji radosti ali se želi sreča, zdravje in blagovitost sploh. Vse¬
bina takim pismom naj bi bila prisrčna, živahna in vesela. V dokaz,
da je sočutnost resnična, omeni najprej dopisnik razmerje, v ka¬
terem je s prejemnikom pisma, potem pa naj izreče najsrčnejše
voščilo ali čestitko. Taka pisma naj bodo kratka in resna, brez ne¬
potrebnih besed ter naj se dotikajo le veselega povoda. Druge novice
naj se sporoče v naslednjem pismu.

7. Vprašalna in svetovalna pisma naj bi imela prilično enako
vsebino, kakor je rečeno v § 68. pod IV.

8. Opominjevalna pisma, s katerimi se koga opominja, naj se
poboljša ali da naj izpolni dano, a pozabljeno obljubo ali dolžnost.
Taka pisma naj bi imela spoštljivo, vendar odločno in resno vse¬
bino, primerno poedinemu slučaju in dotični osebi. Opominjati z
dopisnico ali z odprtim pismom se ne spodobi. Vselej naj oporni
njevalec izrazi obžalovanje, da je k opominu primoran.

9. [zgovorna in opravičevalna pisma. Vsebina teh pisem naj
bo posebno spoštljiva, odkritosrčna in skesana. Dopisnik naj se
opraviči in prosi za odpuščenje ter obljubi, da se poboljša. Kdor se
pa čuti nedolžnega, naj se brani mirno in resno ter dokaže, da je
nastala pomota.

10. Povabilna pisma. Kdor povabi zaupno osebo, da se
udeleži kake zabave, naj vabi kratko, jasno, veselo, živahno, ako
možno tudi dovtipno in šaljivo. Ako pa je pismo namenjeno ime-
nitnejši ali starejši osebi, mora biti pisano spoštljivo brez šale.
Kadar je povod povabilu žalosten, mora biti tudi vsebina pisma
resna in žalostnemu prigodku primerna. Na ples in na slovesne
veselice se vabi navadno na tiskanih, čistobelih listkih v zavitku;
lastne sorodnike in prijatelje enakega ali nižjega stanu se sme po¬
vabiti celo z dopisnico. Kadar se vabi koga na kosilo ali večerjo,
je treba prositi za odgovor. Kdor prejme povabilo, mora kolikor
mogoče hitro odgovoriti; v povoljnem slučaju naj izreče svojo radost
vsled vabila in se naj zahvali za izkazano pozornost, prijaznost in
čast. Izrazi naj svoje veselje radi bodoče veselice ter naj obljubi,
da bo prišel o pravem času. Ako pa mora odreči, naj se zahvali

Znotranja oblika in vsebina pisma.

115

za vabilo in obžaluje, da se zabave ne more udeležiti. Izpriča naj
svojo odpoved z verjetnimi izgovori, želi največjo radost vsem ude¬
ležencem ter naj obljubi, da pride na poset v kratkem času. Po¬
vabila na tiskanih listkih imajo običajno sledečo obliko:

V Ljubljani, Kongresni trg 4.
6. maja iSqq.

Veleučenega gospoda profesorja I. I. in gospo soprogo
se usojati povabiti k večerji dne 10. t. m. ob 8. uri zvečer

najvdanejša

s[nton Pečnik in soproga.

P. o. (— Prosim odgovor.)

V Trstu, Via nuova jo.
2 . oktobra /8pp.

Gospoda I. I. s cenjeno obiteljo vabita najvljudneje na
ples dne 14. t. m. ob 8. uri zvečer

vdana

jojcf Tavčar in soproga.

P. o.

Več o vabilih v § 102.

11. Prosil na pisma. Primerno je, da se začetek prošnje opira
na znano blagosrčnost naprošene osebe. Ako pa je oseba nepoznana
ali imenitnejša kakor prosilec, ji' treba prositi, naj ne zameri, da
jo nadlegujemo. Včasih je treba opirati prošnjo na postave in do¬
ločila, na razpis (službe), na ustmeni razglas ild. Vvodu naj sledi
povod prošnje in nato prošnja sama. Podprta bodi prošnja z do¬
kazi, da smo prositi opravičeni, s spričali zmožnosti, zaslug, pred-

8 *

116

III. del, 4. poglavje, § 73.

nosti, pravic itd. Prijatelje se spodobi prositi zaupno, nepoznane
osebe spoštljivo in vljudno, vsakega pa srčno in vdano. Slednjič
naj prosilec zatrdi, da se bo izkazal dobrote vrednega ter da bo
neizrečeno vesel in dobrotniku do smrti hvaležen, ako bo njegova
prošnja uslišana itd.

12. Uslišalna ali odrekovalna pisma. Kdor usliši prošnjo, naj
v pismu izreče bolj imenitnemu prosilcu, da si šteje v veliko čast
in da občuti veliko srčno radost, ker je imel priložnost, da mu pri
tem izkaže svoje veliko spoštovanje. Prosilčeve želje naj uslišatelj
časti kakor ljube zapovedi ali naročila. Spoštovanja vrednemu pri¬
jatelju ali znancu naj izkaže uslišatelj primerno spoštovanje in
vljudnost ter naj izreče svojo srčno radost, da mu je bilo mogoče
pri tej priložnosti dokazati svoje prijateljstvo, postrežljivost in lju¬
bezen. Tudi prositeljem nižje dostojnosti in celo podložnim naj
uslišatelj izkaže svojo čisto dobrohotnost, prijaznost in postrežljivost.
Nikdar pa naj uslišatelj ne da izpoznati želje ali zahteve, da bi se
mu usluga ali dobrota povrnila. Kdor pa je res primoran, da prošnjo
odreče, naj sožalno dokaže z naravnimi, resničnimi in tehtnimi
vzroki, da mu ni bilo mogoče prošnje uslišati. Obenem naj prosilca
zagotovi, da si bo prizadeval, pri drugi priložnosti na vsak način
sedanjo odpoved nadomestiti z radostno postrežljivostjo.

13. Darilna pisma, s katerimi se spremlja lastne darove, naj
bodo pred vsem kratka. Omeniti je treba v njih najprej povod
darov. Vrednosti in izvrstnosti darov naj pošiljatelj ne omenja
nikdar! Potreben je tudi razločen podpis, kajti omikanec ne spre¬
jema darov iz neznane roke. Ako je dar namenjen v spomin za
večje zasluge, je treba poudariti posebno zahvalno vse obdarjenčeve
zasluge. Sorodnikom in prijateljem je treba pisati prisrčno, zaupno,
včasih dovtipno in šaljivo. Podložnim, ubogim ali ponesrečenim pa
je treba pisati sočutno in milosrčno. Ako se pošlje ali piše z darom
še kaj druzega, naj se omeni dar za dotično stvarjo.

14. Zahvalilna pisma, s katerimi se zahvali za izkazano so¬
čutje ali dobroto. Zahvaliti se je treba vselej kolikor mogoče hitro po
prejeti dobroti; ako pa ni mogoče, seje treba v začetku zakasnjenega
pisma opravičiti. Višjim dobrotnikom se je treba zahvaliti s primerno
visokim spoštovanjem; enakoimenitnim živahno in nižjim dobro¬
hotno; vsem pa naravno, prisrčno in iskreno. Zahvala se ravnaj po
velikosti dobrote ter ne bodi nikdar pretirana, a tudi ne premala.

Znotranja oblika in vsebina pisma.

117

Da ne obdolžimo darovalca sebičnih namenov, ne smemo takoj
po izkazani uslugi ali dobroti ponujati svoje pomoči, postrcžljivosti
ali povračila. Ako se je imenitnejši obdarovanec zahvalil za uslugo
ali za dar, naj mu manjimenitni obdarovalec odgovori, da je dobil
njegovo zahvalno pismo in da ga veseli, da mu je vstregel. Obenem
naj se ponudi za nadaljno postrežljivost.

15. Priporočevalno pismo, s katerim priporoča dopisnik pre¬
jemniku tretjo osebo, je skoraj enako prosilnemu pismu, z razločkom,
da prosilec ne prosi zase, nego za druge. Piše se navadno le za¬
upnim prijateljem; — imenitnejšim osebam pa samo takrat, kadar
žele ali zahtevajo, da jim priporočimo kogarkoli. Taka pisma za¬
htevajo naj večjo previdnost; spodobi se priporočiti v pravi meri
samo dobrohotnosti res vredne osebe. Priložiti je dobro pismu
spričevala priporočenca. V začetku pisma naj dopisnik pove povod,
zakaj mora prejemniku dotično osebo priporočiti, nato pa naj popiše
živo in predočljivo priporočenca. Ako je mogoče, naj priporočenec
nese sam odprto pismo namenjenemu prejemniku. Odgovor na
priporočevalno pismo je enak odgovoru, omenjenemu pred pod
točko 12. — Spodobno ni odgovarjati čez dolgo časa, pa samo s
praznimi obljubami.

16. Pismo v slovo. S tem se poslovi človek pred svojim od¬
hodom. Dopisnik naj v začetku pisma omeni povod in čas odhoda,
izpriča naj se z važnimi zadržki, zakaj mu ni bilo mogoče osebno
posloviti se, zahvali naj se srčno za vse prejete dobrote in usluge
ter obžaluje, da mora oditi; obenem zatrdi, da bo vse prejemnikove
blage lastnosti ohranil vedno v ljubem spominu in želi prejemniku
obilno sreče. Vsebina pisma mora biti iskrena, prisrčna, zaupna in
ljubezniva ter spoštljiva po razmerju, v katerem je dopisnik s
prejemnikom. Prejemnik naj na tako pismo odgovori, da obžaluje
dopisnikov odhod tem bolj, ker mu ni bilo mogoče osebno posloviti
se; zahvali naj se mu za vse usluge in dobrote, želi iz srca srečno
pot in obilen blagoslov v novem kraju, naj ga osrči z upom na
boljšo prihodnost ter izrazi nado, da se vidita kmalu zopet, ali pa
naj mu zagotovi svojo zvestobo.

17. Sožalno in tolažilno pismo, s katerim izkaže dopisnik
svoje sožalje prejemniku in ga tolaži. I olažitelj naj v pravi meri
tolaži šele potem, ko je prav presodil razmerje, v katerem je s
prejemnikom, nadalje spol in starost, čut, temperament in voljo,

118

III. del, 4. poglavje, § 73.

kakor tudi zdravje prejemnika in kakovost njegove nesreče. V za¬
četku pisma naj reče tolažitelj, da mu je naznanilo nesreče presu¬
nilo srce, da nesrečo globoko sočuti, hvali naj primerno izgubljeno
reč in obžaluje njeno izgubo. Žalujočega pa treba obenem rahlo
opozoriti, da se zdi nesreča pri nastanku veliko večja kakor je v
resnici, da je boljše tako, kakor da bi se bilo zgodilo še slabše, da
se godi drugim še hujše, da nesreča menda ne bo imela jako
slabih in dolgotrajnih posledic; dopisnik naj živahno omeni vse,
kar je še ostalo žalujočemu, in izrazi nado, da mu ostane poslej
sreča zvesta. Ako je tretja oseba kriva žalosti, naj dopisnik omeni,
da bodo krivičnika zato črtili vsi poštenjaki, ponesrečenega pa vsi
obžalovali. Dopisnik naj omeni, da se mora vsak človek boriti z
usodo, katero more premagati le z božjo pomočjo. Vse se godi po
božji volji in previdnosti. Zato naj se žalujoči uda in se varuje
slabih posledic, prevelikega žalovanja, ki izpodkopuje zdravje itd.
Ako je potreba in mogoče, naj obljubi dopisnik tudi svojo pomoč
v dejanju.

II. Oblika posameznih delov pismene vsebine. Pisatelj naj
položi predse pisemski papir tako, da sta oba kraja papirja pri
njegovi desni, papirjev rob ali hrbet pregibka pa pri levi roki.
Vsebino pisma je treba pisati najprej na zgoranjo stran tako leže¬
čega papirja in paziti, da so vse vrste vodoravne in vzporedne, da
je druga od druge v enaki razdalji in vsaka na obeh straneh od
zgoranjega roba enako oddaljena. Na papirju naj ostane praznega
prostora pri pismu za imenitnejše osebe pri levi roki in pri zdo-
lanjem robu po 35 cm,  pri desni roki pa en cm.  Za pisma enako
ali manj imenitnim osebam pa pri levi roki in pri zdolanjem robu
po 2 cm,  pri desni roki samo pol centimetra. (Glej obrazec pod f).)

a)  Ogovor, s katerim nagovori pisatelj osebo, kateri je pismo
namenjeno, naj se piše takole:

V prvi vrsti pisma se napiše pridevnik za jako imenitno osebo
6 cm  od zgoranjega in 5 cm  od levega roba, — za malo več ime¬
nitno kot je pisatelj 5 cm  od zgoranjega in ravno toliko od levega
roba*; za enako ali manjimenitno osebo pa 3 cm  od zgoranjega in
ravno toliko od levega papirjevega roba**; 2 cm  pod pridevnikom
naj se piše častni naslov ali samo ime, oziroma priimek dotične
osebe tako, da je prva črka naslova oziroma imena ali priimka za
imenitnejše osebe 2 cm*,  za enakoimenitne osebe pa 1 cm**  bolj

Oblika posameznih delov pismene vsebine.

119

oddaljena proti desni strani kakor prva črka pridevnika. Ako je
častni naslov dolg-, je treba pisati pridevnik in 2 cm  zdolaj celi
naslov tako, da stoji sredina pridevnika in sredina naslova ravno
na širni sredini papirja***. V vsakem slučaju je treba tedaj, da
stoji sredina vsega ogovora, — ki se završi s klicajem, na širni
sredini papirja. Starejše in imenitnejše, kakor tudi nepoznane osebe,
s katerimi dopisnik ni v prijateljski zvezi, naj ogovori s formalnim

s c,” .Cenjeni

Visokorodni

L

. . e,

j~ gospod grof!  5 cm

! ~gospod Potočnik!

3 cm ljubi Alojz!  3 cm

naslovom, kakor bo rečeno v § 75.; sorodnike in zaupne prijatelje
pa naj ogovori s pridevnikom: Preljubi, srčno ljubljeni, predragi,

velecenjeni, ljubi, cenjeni, dragi, dobri itd.

Ogovor v trgovinskih zadevah se postavi tako daleč od zgora-
njoga in levega roba papirja, kakor je rečeno zgoraj za druga
pisma, vendar se praviloma imenuje kratko vse v eni vrsti lo
tvrdka dotičnega trgovca. Na pr. Gospod Oroslav Dolenc v Ljubljani!

Teh pravil se je treba približno držati tudi če je papir večji
ali manjši kot je rečeno v § 71, ker tudi ogovori so daljši in krajši.

b)  Vvod pisma pove vzrok pisanja ter polagoma vpelje in
pripravi bralca na poglavitno točko pisma. V odgovornem pismu
se v vvodu tudi potrdi prejem pisma, na katero se odgovarja, ali

120

III. del, 4. poglavje, § 73.

se omeni le dan in mesec ali tudi leto prejetega pisma, ukaza ali
dogovora. Primeren vvod pisma je zlasti v sledečih slučajih ne-
obhodno potreben. 1. V pismu na nepoznano in na bolj imenitno
osebo, s katero ni dopisnik v nobeni zvezi.

Pri tej se dopisnik z vvodom vljudno predstavi, prosi da ne
zameri ker si je usodil pisati, se izpriča z vzroki, da je moral
pisati in si sploh prizadeva, da pridobi prejemnika za se in za
svojo reč. 2. V pismu, katero obsega prošnjo ali priporočilo. 3. V
slučaju, ko se je bati dvomnosti ali prejemnikove nevolje in raz¬
draženosti. 4. V pismu, ki naznanja neprijetno ali žalostno novico.
5. V vseh važnih pismih, da opozorimo prejemnika že naprej na
poglavitno reč.

Vvod je treba začeti pisati za imenitnejšo ali nepoznano
osebo 4 cm  pod ogovorom in 5 cm  od levega papirnega hrbta; za
enako ali manj imenitno osebo pa 2 cm  pod ogovorom in 3 cm  od
levega roba papirja. Potem je paziti, da so začetne črko tudi
vseh drugih sledečih stavkov od levega roba oddaljene toliko,
kolikor začetna črka vvoda. Spodobno je, da ostane praznega
prostora pri levem, pri zdolanjem in pri desnem robu papirja —
tudi na sledečih treh straneh toliko, kolikor na prvi strani in da
so prve vrste na sledečih treh straneh enako 1 cm  pod vrstjo, v
kateri je na prvi strani ogovor.

bb)  Običajni vvodni stavki:

1. Naznanilni in popisovalni. Štejem si v čast, prečastiti go¬
spod, naznaniti Vam, da . . ./ Prepričan sem, da se, častiti gospod,
sočutno zanimate za vse, kar se tiče mene in moje družine. Zato
mi blagohotno dopustite, da Vam naznanim . . . / Radostno izpolnim
Vaš cenjeni nalog z dne ... in Vam, častiti gospod, naznanim,
da ... / Vselej je bila moja največja radost, Vam, velecenjeni go¬
spod, sporočati iz teh krajev le prijetne dogodke. Zato jako obža¬
lujem, da Vam moram danes naznaniti sledečo neugodnost . . ./
Tvoja slutnja, dragi mi prijatelj, se je uresničila, ker I. I., o katerem
si mi govoril dne . . ., je resnično . . . / Vsled Tvoje posebne spret¬
nosti v tolaženju in radi najine skupne ljubezni do gospodične 1. I.,
Ti sožalno naznanim smrt njene sestre I. in Te prosim, da ji Ti
to previdno naznaniš.

2. Prijateljski. Bodite prepričani, da je Vaše prijateljstvo zame
neprecenljivo; zato mi tedaj dopustite, da Vam tudi s tem pismom

Vvod pisma, običajni vvodni stavki.

121

izrazim svoje srčne občutke . . . / V največji radosti imam zopet
priložnost, da Ti dokažem svojo srčno željo, naj bi ostalo najino
prijateljstvo neprenehljivo . . . / Akoravno Ti nisem že dolgo časa
ničesar pisal, se vendar nadejam, da se ne boš jezil, ker vem, da
poznaš moja opravila . . . / Čislam Te kakor svojega pravega prija¬
telja; zato dopusti, da Ti sporočam radost, katero uživam vsled
tegale prigodka . . . / Kakor vsaka, mi je tudi ta priložnost jako
ljuba, da Ti dokažem svoje prijateljsko mnenje in neizpremenljivo
zvestobo . . . / Jako je bridko in grenko, ako treba prijateljstvo za¬
treti in zakopati; toda tem radostnejše in slajše je, ako se oživ¬
ljeno prijateljstvo zopet nadaljuje. Zatorej: Tukaj imaš zopet moje
srce in desno roko!

3. Ljubezenski in ženitninski. Poznava se že dolgo časa in
zadosti natančno, zategadelj se mi zdi danes primerno, da Vam,
časti in ljubezni vredna gospodična, razodenem povsem odkritosrčno
da bi bil neizmerno srečen, ako bi . . . / Ne morem dalje skrivati
svoje goreče ljubezni, katero občuti že dolgo časa moje prepolno
srce za Vas, vsega spoštovanja in ljubezni vredna gospodična. Zato
želim, da Vam razložim danes svojo skrivno željo . . . / Zanesljivi
prijatelji so mi dali toliko poguma, da se upam, Vam, časti vredna
gospa, izročiti svojo najvažnejšo ponudbo in prošnjo . . , / Rdečica
mi obraz zaliva, ko se pripravljam, da Vam, častiti gospod, na vi¬
soko cenjeno priznanje z dne . . . odgovorim odkritosrčno, da čutim
tudi jaz do Vas čisto, srčno in zvesto ljubezen . . . / Čezmerno mi
utriplje srce, ko Vam na mnogocenjeno izpoved z dne . . . priznam
iskreno, da Vas tudi jaz srčno ljubim ... Vaše častno pismo z
dne . . . cenim visoko. Vendar obžalujem da Vam moram željo
odreči, ker . . .

4. Čestitovalni. Kakor se množe nova leta, tako se množe tudi
moje najsvetejše dolžnosti, da Vam, preljubi stariši, izkažem za
brezštevilne dobrote največjo hvaležnost in da Vam delam največjo
radost. Zato sem ves vnet tudi danes in Vam želim iz vsega srca
da . .• J  /• Tvoj visokocenjeni rojstni dan, preljubi moj prijatelj, mi
daje vsako leto najslajšo priliko, da li izrekam svojo vročo če¬
stitko in najiskrenejša voščila . . . / Brezštevilni dokazi Vaše vzorne
dobrohotnosti mi nalagajo najljubšo dolžnost, da Vaso radost pri
današnjem svetkovanju tudi jaz kolikor mogoče pomnožim ...
Veselo naznanilo Tvoje zaroke mi je naredilo najsrčnejšo radost, s

122

III. del, 4. poglavje, § 73.

katero Tebi, preljubi prijatelj, iz vsega srca želim, da . . . Blagovolite
mnogospoštovani gospod, dovoliti, da Vam naznanim svojo najsrč¬
nejšo radost, s katero sem doznal Vaše častno povišanje v službi,
ter da Vam k temu velezasluženemu povišanju čestitam iz vsega
srca in želim ... Najljubše naznanilo, da si, preljubi moj prijatelj,
zopet ozdravil, me je ganilo tako prijetno, da ti ne morem popisati
svoje srčne radosti, s katero Ti želim . . .

5. Sveta vprašalni. Vaši izkušeni presodnosti in preblagi so¬
čutnosti sem izpovedal radostno vsako važnost svojega življenja in
vselej ste bili, preljubi stariši, skrbni voditelji moje osode. Zato
Vas tudi zdaj, ko se hočem ženiti, prosim s popolno otročjo vda¬
nostjo, da mi svetujete . . . Vaša Prevzvišenost mi je dovolila, da
se smem na Vašo Milost v vsaki potrebi obrniti za poduk. Vsled
tega, in ker sem v veliki zadregi, si upam Vašo Prevzvišenost
prositi najponižneje za svet v sledeči zadevi: . . . Popolnoma pre-
prepričan o Vaši vestnosti in sposobnosti, prosim Vas mnogospo¬
štovani gospod doktor, da mi blagovoljno svetujete, kaj mi je storiti
v tem-le slučaju: . . . / Sledeča zadeva se mi zdi tako zapletena, da
sam ne vem kaj naj počnem. Ob enem pa je zame tudi tako važna
in tajna, da se jo upam razodeti le Tebi, preljubi prijatelj, in Te
prositi za svet . . . / Z neomejenim zaupanjem Vam razodevam, ča¬
stiti gospod, svojo sledečo skrivnost ter Vas prosim najsrčnejše, da
presodite vse navedene okolnosti in mi potem milosrčno svetujete,
kaj mi je početi v tej zadregi . . .

6. Svetovalni. Visokocenjene zaupnosti, s katero me je Vaša
blagorodnost počastila v pismu z dne . . ., se mislim izkazati vred¬
nega s sledečim nasvetom . . ./Vaše  cenjeno pismo z dne ... je
jasen dokaz velike zaupnosti, s katero ste me počastili že večkrat.
Da se skažem vrednega Vašega zaupanja, Vam svetujem, da . . ./
Radostno odgovarjam Vaši zaupnosti, s katero ste me odlikovali v
cenjenem pismu z dne . . . tako-le: . . . Zaupnost, katero ste mi
izkazali v Vašem cenjenem pismu z dne . . ., hočem poplačati z
odkritosrčnim svetom, da: . . . , Vaš odkritosrčni prijatelj, ki Vam bo
svoječasno povedal, zakaj svojega imena danes ne ovadi, \ am
svetuje dobrohotno, da svoje zaupno občenje z gospodom I. I. na
primeren način kolikor mogoče hitro končate, ker . . .

7. Opominjalni. Namesto knjige, za katero me prosiš tako
goreče, Ti moram poslati le dobrohoten opomin, da takih knjig

Vvod pisma, običajni vvodni stavki.

123

ne črtaj, ker so pohujšljive! — / V največji skrbi, zlasti za Tvoje
dobro ime in za vso Tvojo srečo sploh, Te najsrčnejše opomnim,
da . . . / Kakor vidim, ste, blagorodni gospod, že pozabili, da . . . /
Vse svoje, že jako opešane moči sem združil, da Te opomnim mo¬
rebiti zadnjikrat, da se rešiš hudobnih krempljev peklenske zape¬
ljivosti . . . / Popolnoma spoštljivo in tako tudi odločno Vas opominjam
zadnjikrat zlepa, da . . .

8. Izgovorni in opravičevalni. Vaše očitanje z dne ... je
popolnoma opravičeno, celo prizanesljivo in rad priznam svojo
krivdo, toda vse zlo se je prigodilo tako-le: . . . / Jako obžalujem
Vašo nevoljo, katere nisem povzročil jaz, temuč sledeče okolnosti . . . /
Priznam sožalno, daje kriva moja, v naglici storjena pomota nesreče,
ki se je zgodila ter Vas prosim zato odpuščenja. Ponujam Vam
tudi zadostilo, toda . . J / Z obžalovanjem se čudim Vašemu pismu
z dne . . ., ki mi očita, da . . ., ker sem povsem nedolžen. To do¬
kazuje sledeče: . . .

9. Povabilni. Sploh poznana ljubeznivost, s katero se Vaša

Preblagorodnost navadno udeležuje tuje sreče in radosti, mi daje
pogum, da Vas ponižno vabim ... j  Vaša blagorodnost je izkazala
moji družini in posebno meni že toliko sočutne dobrohotnosti, da
se drznem vdano povabiti Vas na . . ., dne ... ob . . . uri . . ./
Vaša cenjena prisotnost bi nam bila dne ... pri svetkovanju imen-
dneva moje sestre I. tako ljuba, da se usodim, vljudno k temu
povabiti Vas. Začetek svetkovanja bo ob ... uri ... / 8 tem

pismom želim, ljubi prijatelj, da prideš dne ... ob . . . uri, k
svetkovanju mojega rojstnega dneva.

10. Prosilni. Vzvišenemu prestolu Vašega Veličanstva se v

največji ponižnosti bliža sirota, ki v svoji popolni podložnosti prosi
Vašo neizmerno Milost, katera je rešila že brezštevilne ubogo. Moj
oče ... / Po vsej deželi znana človekoljubnost in milosrčnost Vaše
Preblagorodnosti mi dajeta toliko poguma, da si upam predložiti
Vam svojo sledečo prošnjo z vso ponižnostjo ... \ sled brezštevilnih

dokazov sočutne dobrohotnosti, s katerimi me je \ aša blagorodnost
počastila že parkrat, se Vas upam iznova ponižno prositi, da . . .
Blagovolite, častiti gospod, odpustiti mi, da \ as nadlegujem v svoji
veliki zadregi s sledečo prošnjo . . . 'Popolnoma prepričan o Vaši
blagosrčnosti, se Vas usojam vljudno prositi, da ... Z vljudnim
ozirom na cenjeni razglas z dne . . ., tičoč se izpraznjenega mesta

124

III. del, 4. poglavje, § 73.

za občinskega tajnika, naj mi slavni občinski svet dovoli, da pred¬
ložim svojo vdano prošnjo, podprto s sledečimi dokazi:

11. Uslišavni. Jako me veseli, da morem Vašo prošnjo z
dne . . . uslišati in . . . / Priložnost, da Vam dokažem svojo sočutno
dobrohotnost, mi je jako ljuba. Zatorej Vam . . . / Radostno Vam
naznanim svoje veselje, da Vam morem na cenjeno prošnjo z
dne . . . ustreči s ... i  Vaša nesreča, opisana v prošnji z dne . . .
meje ginila tako, da sem sočutno pripravljen, Vam . . ./Z vljudnim
ozirom na Vašo prošnjo z dne . . ., me veseli, da . . ; / S pogojem,
da boste v cenjenem pismu z dne . . . izrečeno obljubo resnično
tudi izvrševali, Vam hočem . . .

12. Odrekovani. Neizrečeno mi je žal, da mi ni mogoče ustreči
Vaši cenjeni prošnji z dne . . ., ker . ... j  Jako rad bi bil ugodil
Vaši skromni prošnji z dne . . ., toda, žal . . . / Vaša, res ozira-
vredna prošnja z dne . . ., me je ginila jako sočutno; tem bolj,
ker srčno obžalujem, da mi nikakor ni mogoče ustreči Vaši želji.
Vzrok temu je namreč . . . / Na Tvoje ljubo mi pismo z dne . . .
moram odgovoriti z velikim obžalovanjem, ker ne morem pri vsi
svoji dobri volji nikakor ustreči Tvoji želji ... j  Prav zato, ker Ti
želim pravo srečo, ne smem uslišati Tvoje čudne prošnje z dne . . .
Vem namreč, da bi Ti iz sledečih vzrokov samo škodovalo . . .

13. Darilni. Iz daljnega kraja hitim v duhu k radostnemu
svetkovanju Vašega, zame najljubšega godu, in na oltarju mojega
ginjenega srca nese moj duh priloženo darilce, katero, preljuba
moja mati, blagovolite sprejeti kakor mal del moje velike otročje
hvaležnosti . . . / Prešinjen od najsrčnejše hvaležnosti, katero sem
Vam dolžan za srečno ozdravljenje moje preljube žene, se upam,
blagorodni gospod zdravnik, s priloženo malenkostjo dokazati Vam
kako nepozabna mi ostane Vaša, z najboljšim uspehom kronana
pomoč. Blagovolite tedaj, blagorodni gospod doktor, sprejeti . . . /
Dolžnost in prijateljstvo mi prijetno velevata, da Vam dokažem ne
le z besedami, temuč kolikor le mogoče tudi v dejanju, kako srčno
sočutim nesrečo, ki Vas je zadela. Sprejmite tedaj blagovoljno pri¬
loženo malenkost . . . / Vašo blagosrčnost in radodarnost občudujem
in želim, da bi Vas, četudi v najmanjši meri mogel posnemati.
Vsled Vaše meni izkazane dobrote se tedaj usodim poslati Vam
priloženo malo darilce . . . / Ne morem najti zadosti primernih
besedi, da Vam izrečem hvaležnost in srčno ljubezen, katero občutim

Vvod pisma, običajni vvodni stavki.

125

za Vas. Da Vam to dokažem, se usodim prositi Vas, da blagovolite
sprejeti priloženo darilce . .■. / Da Tvojo radost še nekoliko po¬
večam, Ti pošiljam iz srca priloženo . . . katero blagovoli sprejeti
kakor znamenje čistega prijateljstva.

14. Zahvalilni. Z neizrečeno ginjenim srcem Vam izrekam s
tem svojo največjo hvaležnost za blagohotno mi poslani dar, ki mi
je napravil največjo radost . . . / Globoko ginjen vsled dobrote,
katero ste mi izkazali, poskušam Vam s tem izreči vsaj približno
svojo veliko hvaležnost . . . / Zastonj se izmišljujem besede, s ka¬
terimi bi se Vam rad primerno zahvalil za Vašo veliko dobroto,
izkazano mi dne . . . Blagovolite tedaj vzeti te borne vrstice
kakor izraz moje naj večje zalivale . ... / Svoj blagi namen, napra¬
viti mi z najljubšim darom posebno radost, si, preljubi prijatelj,
dosegel popolnoma; vsled tega jako ginjen, Ti izrečem s tem . . . "j
Vsled Vašega visokocenjenega priporočila z dne . . . sem srečno
dosegel svoj željeni smoter; zato se Vam s tem najsrčnejše zahva¬
ljujem in obenem obljubujem, da . . . f  Blagovolite sprejeti s tem
mojo najsrčnejšo zahvalo za Vašo velikodušno pomoč, katera me
je rešila iz velike zadrege . . .

15. Priporočevalni. Vsled visokocenjene zapovedi, s katero je
blagovolila Vaša Prevzvišenost dne . . . milostljivo počastiti me,
se upam vdano naznaniti Vam, da sem bil tako srečen, najti v
nosilcu tega pisma moža, ki bo — tako upam — zadostil vsem
zahtevam Vaše Prevzvišenosti. Mož je ... / Ker mi je Vaša bla-
gorodnost naročila iskati zanesljivega kočijaža, se usojam priporočiti
Vam prinosca tega pisma za to mesto in se opiram pri tem na
sledeče dokaze . . . / Odgovorjaje na Vaše cenjeno pismo z dne . . .
si štejem v prijetno dolžnost in čast, da Vam priporočam Antona
I., kakor zvestega hlapca. I. je bil ... / Vsled najinega dogovora
me veseli, da Ti morem toplo priporočiti gospoda I. I., kakor po¬
štenega in izvrstnega delavca. I. je namreč . . .

16. Slovojemalni. Neizrečeno težko mi je bilo včeraj pri srcu,
ko sem moral zapustiti svoje preljube prijatelje in odpotovati; tem
bolj mi je bilo hudo, ker mi čas ni nikakor dopuščal, da bi bil se prišel
osebno poslovit. Kadi tega se vračam v duhu k Vam, da . . . / Zal
mi je jako, da mi prekratko odmerjeni čas ni dopuščal, da bi se od
Vas pred svojim odhodom poslovil osebno; zato sc usojam s tem
dokazati Vam, kako . . . / Želim, da bi Vam te vrstice naznanile,

126

III. del, 4. poglavje, § 73.

kako veliko žalost občutim zaradi svojega odhoda; posebno pa sem
žalosten zato, ker mi prekratki čas ni nikakor dopuščal, da bi prišel
še zadnjič v Vašo gostoljubno hišo. Blagovolite tedaj . . . /..,

Ko sem se hotel včeraj pred svojim odhodom od Vas osebno
posloviti, mi je, žal, nesrečen slučaj zabranil, ker nisem bil več
tako srečen, da bi Vas bil dobil doma. Blagovolite mi tedaj dopu¬
stiti, da se od Vas poslovim pismeno in se Vam s tem za¬
hvalim za. . ./Nepričakovano sem dobil včeraj brzojavni nalog, da
moram nagloma odpotovati, ne da bi se bil mogel od Vas osebno
posloviti. Dovolite vsaj, da . . . / Obžalujem, da je nesrečni spor
skalil najino prijateljstvo; tem bolj, ker mi ni bilo mogoče, da bi
se bil s Teboj pred svojim odhodom poslovil osebno. Ker bova zdaj
daleč drug od drugega in le Bog ve, ali se bova sploh še kdaj
videla, sem pripravljen, s Teboj spraviti se pismeno in . . .

17. Sožalni in tolažilni. Z globokim sožaljem sem d oznak
da Tvoje vneto prizadevanje za . . . ni bilo uspešno . . . (Da se
izpolnitev Tvojih želja ni uresničila . . . Da se Ti je pripetila ne¬
sreča . . . Da si jako bolan itd.) To je res grenka izkušnja, toda
tolaži se . . . / Vsled žalostnih okolnosti, katere si mi naznanil v
cenjenem pismu z dne . . ., Te odkritosrčno in sočutno obžalujem.
Tvoja žalost je vsled nesreče gotovo velika, toda . . .. / Sočutno
obžalujem Tvoje nedolžno srce, katero mora prenašati grozno žalost,
naznanjeno mi v pismu z dne . . . Res, da si vsled tega ker . . .,
vendar ne obupaj!... / Vaše bridkosti polno pismo je zbudilo v meni
najglobočje sožalje, zavoljo nesreče, ki Vas je zadela tako ne¬
usmiljeno. Ker vem, da je ta žalost prevelika za Vaše nežno in
nedolžno srce, Vas prosim . . . / Vaši Prevzvišenosti moram vsled
prezgodne smrti Vašega preljubega sina izreči svoje odkritosrčno
sočutje in sožalovanje. To je moja najžalostnejša dolžnost, katero
opravljam s prešinjenim srcem. Neusmiljena smrt Vam je vzela
vso radost in upanje, ampak . . . vera Vam bodi tolažilo, katero
Vam pomagaj prenašati veliko nesrečo ...,/Naznanilo o prezgodnji
smrti Tvojega preljubega brata me je tako prešinilo in pretreslo,
da mi je vsled resničnega sočutja komaj mogoče, sporočiti svoje
najsrčnejše sožalje. V tem obžalovanju hočem poskušati, da Ti . . .

c)  Poglavitni del ali predmet pisma obsega eno ali več mislij,
katere so povzročile in nagnile ali prisilile dopisnika, da piše
list. Pismo — zlasti za imenitnejšo osebo, naj obsega — ako le

Poglavitni del ali predmet pisma.

127

mogoče, samo eno poglavitno reč; če se pa mora pisati v enem
pismu o več predmetih, tedaj jih je treba vvrstiti po njihovi važ¬
nosti in sorodnosti druzega za drugim; začeti je treba z najvaž¬
nejšim predmetom. Med posameznimi poglavitnimi predmeti pa je
dobro pustiti po eno vrsto prazno in v tej vrsti narediti kratko
vodoravno črto, da je pregled potem lažji. Začetek vsakega novega
stavka mora biti na večjem papirju 2 cm , na manj.em papirju pa
1 cm  dalje od levega papirjevega roba kakor začetek drugih vrst.
Obrazec je videti v tem paragrafu pod /). V pismu z odgovori je
treba odgovarjati na vprašanja v takem redu po vrsti, kakor stoje
vprašanja drugo za drugim v prejetem pismu. Dopisnik naj pazi
posebno na red, v katerem predočuje prejemniku poglavitno reč
in na vse važne okolnosti, katere se tičejo te reči. Začne naj tedaj
pri začetku in nastanku stvari ter razvrsti naj vse v tistem redu,
v katerem se je zadeva razvijala; navede naj vse okolnosti po
vrsti kakor jih je reč povzročila, popiše naj kakšna in v kakšnem
stanu je ta reč zdaj in kakšna more bržčas postati; omeni naj vse
njene posledice in učinke, potem pa naj izreče svoje mnenje ozi¬
roma željo. Pri pisanju pisma treba tudi vse častne naslove (§ 75.)
bralca na primernih mestih vplesti ter njegov ugled in veljavo
povzdigovati. Dopisnik pa naj svoje osebe nikar ne postavlja v
ospredje. Na pr. 1.) Cesarji in kralji »blagovolijo« nekaj narediti in
zapovedo, dajo Najvišja povelja, ukažejo in velevajo, kar morajo
Njihovi podložni storiti ali opustiti; vladarji delajo ali govore pro-
milostljivo, preblagovoljno, s posebno prijaznostjo, milostjo in vljud¬
nostjo, za kar se Jim podložni prepokorno, preponižno, najvdanejše
zahvaljujejo ter Jim najzvestejšo vdanost in pokornost obljubijo.
Cesarji in kralji hočejo v vsem ljudstvo osrečiti; Njih podložnik se
mora vsled tega osrečenega čutiti in Jim za vse svojo preponižno
zahvalo izreči. Podložnik se upa ali se predrzne prositi, predložiti,
ali razložiti, kar velikodušni vladar blagovoli izpolniti. Vladar kakor
oče domovine, ukazuje in ravna z lastno mu milosrčnostjo in lju¬
beznijo do podložnih otrok svoje domovine; ti otroci pa pričakujejo
v največji spoštljivosti in vdanosti. 2.) ('sebe visokega stanu: visoko-
rodni in preblagorodni imajo milost in dobrohotnost ukazati; oni
z kažejo svojim podložnim veliko čast s tem, da jim dovolijo, po¬
streči; počastijo svojega prepokornega hlapca milostljivo z največjo
in nenavadno dobroto in prijaznostjo; ko zapovejo kaj svojim

128

III. del, 4. poglavje, § 73.

podložnim — njim se ljubi zapovedati in odrediti ter jim ugaja
odločiti; podložnik spozna z globoko ginjenim srcem njih veliko¬
dušnost in prizanesljivost ter jim povrača vse to z najponižnejšo
hvaležnostjo. Njihova splošno poznana dobrotljivost in dobrohot¬
nost dajeta podložnemu pogum, da se upa nadlegovati jih; podložnik
se predrzne po njih zgledu živeti in ves vnet si prizadeva, njih
priznanje bolj in bolj pridobiti s tem, da skuša njihovim željam in
zapovedim ugoditi ter tako postati vreden njihove dobrohotnosti.
Oni sodijo podložnega premilostljivo; podložni jih prosi z največjo
spoštljivostjo in v nadi na njih znano dobrohotnost, prepričan o
njihovi milosrčnosti ter velikodušni želji, vsem potrebnim podlož¬
nikom pomagati. Podložnik pričakuje z neomejenim, z neizmernim,
ali z najodličnejšim visokospoštovanjem, z dolžno vdanostjo in z
vneto poslušnostjo ukazov svojega zapovednika. 3. Druge imenitne
osebe na pr.: Gospod dvorni svetovalec naredi in izkaže dobro¬
hotno in blagovoljno nižjemu človeku čast; milostljiva, dobra in
priljudna gospa izreče nižji osebi dobrohotno svoje mišljenje,
ji izkaže čast in povzroči veliko radost; nižja oseba pa se za to
ponižno zahvaljuje ter sprejema z odkritosrčno in vročo hvalež¬
nostjo storjeno uslugo; gospod major želi, izreče zahtevo, ukaže
in veleva; nižji si šteje v prijetno dolžnost, se čuti srečnega, da
mu more postreči; podložnik si usoja, je tako svoboden, se upa in
ne odlaša gospodu majorju ustreči in ugoditi; gospa vladnega
svetovalca daje nižji osebi prijetno priliko, da ji more izkazati še
večje visokospoštovanje, vdanost in hvaležnost; ona izkazuje nižji
osebi preveč časti, katero ve ta oseba dobro ceniti; gospa dopusti
dobrohotno nižji osebi, da seta za stvar zavzame, nižja oseba ji je
z neizpremenljivo visokospoštljivostjo vdana. Visokočastiti gospod
župnik je uslišal z očetovsko ljubeznijo prošnjo nižjega ter je s
tem pokazal prijazno dobrohotnost; nižji si šteje v čast, ako ga
gospod župnik obišče in je vesel, ako o njem čuje kaj, nižji ostaja
z odličnim, s popolnim, z največjim, s posebnim visokospoštovanjem
popolnoma vdani, itd.

č)  Zvršetek pisma. Prejemnik pisma osupne, ko prebere in
premisli važnost naznanjene mu zadeve. Da so mu vse te pogla¬
vitne okolnosti kolikor mogoče dopadljive in da ga zanje pridobimo,
je potrebno izbrati in priplesti k poglavitni reči primeren zvršetek,
ki naj se v svojem pomenu lepo ujema in veže z vso vsebino pisma.

Zvršetek pisma.

129

Kakor je potreba, da odpre vvod pisma bralčevo srce in vpelje
poglavitno reč, tako je tudi potrebno, da zaključi zvršetek pisma
vse poglavitne okolnosti v prejemnikovo srce in vtisne v spomin.

Da to doseže, naj bi pazil dopisnik natančno na razmerje,
v katerem je s prejemnikom pisma in tudi na sledeča pravila:

1. V pismih na višje in sploh take osebe, s katerimi ni do¬
pisnik v nobeni zaupni zvezi, je treba skrbno izbrati izraze in po
zaključku poglavitne reči je treba vvrstiti pripravljalni stavek, kate¬
remu naj sledi pravi zvršilni stavek.

Pripravljalni stavki so približno taki-le: Nikdar ne pozabim,

koliko čast in zahvalo sem Vam dolžan. Prihodnost dokaže, da
niste naklonili Svoje dobrohotnosti nevrednemu človeku. Pri vsaki
priložnosti si bom prizadeval, da Vam dokažem svojo hvaležnost.
Za dokaz Vaše dobrohotnosti Vam dolgujem srčno zahvalo. Ako mi
bode na katerikoli način mogoče, ugoditi Vam, me bo jako veselilo itd.

Pravi zvršetek pri takih pismih pa se naj glasi tako le: Prosim,
preblagorodni gospod, sprejmite moje zagotovilo, da Vas globoko
spoštujem, in ostanem Vam vdani . . . / S trdno obljubo, da Vam
ostanem zvesto vdan, sem . . . S popolnim spoštovanjem se ime¬
nujem Vaši blagorodnosti vdani S posebnnim spoštovanjem

Vaš . . ./S popolnim spoštovanjem se Vam priporoča . . ./Z odlič¬
nim visokospoštovanjem imam čast imenovati se Vaš ... Z občutki
odličnega visokospoštovanja se Vam priporoča vdani . . . / S po¬
polnim spoštovanjem ostanem pokorni . . . / Z odkritosrčnim visoko¬
spoštovanjem sem vedno Vaš . . . / Ostanem Vam z največjim
spoštovanjem vdani . . . / Ponižno se priporočujoč Vašej prijaznosti
sem . . . / Moja hvaležnost za ta dokaz Vaše milosti je tako velika,
kakor je bilo vselej moje visokospoštovanje, s katerim ostanem . . . /
Vaši Preblagorodnosti se izročim v milost in v okrilje tor si štejem
v čast, da se smem podpisati prevdani Vam . . .

2. V pismih za lastne sorodnike in na enako- ali manjimenitne
prijatelje pa je, ako le mogoče in ne da so škodi blagoglasju, dobro,
da se poglavitna, reč in govor zasuka tako spretno, da je kraj go¬
vora obenem tudi zvršetek pisma; — kakor se vidi iz sledečih
završilnih stavkov z *.

3. Kadar pa no dopušča blagoglasje, da bi se završilo s pogla¬
vitno rečjo, tedaj je treba odločiti zvršetku poseben stavek, kakor
kažejo sledeči završi)i stavki brez *.

9

130

III. del, 4. poglavje, § 73.

čc)  Završni stavki.

1. Naznanilni in popisovalni. ‘Vse povedano naj završim v
največjem spoštovanju, s katerim ostanem Vaši blagorodnosti . .
‘Zadovoljite, se, prosim, za danes s tem in nadejam se, da Vam
kmalu naznani kaj več Vaš ... / Prosim, da ne zamerite, ako
sem v naglici kaj pogrešil, in ostanem s popolnim spoštovanjem
Vam . . . /•* Vsled tega je moja radost tako velika, da je ne morem
popisati; pridi torej, ljubi prijatelj, kmalu k meni sam, da se pre¬
pričaš, kako je vesel Tvoj . . . / Moji občutki me premagujejo, zato
ti ne morem pisati več; samo to Te še prosim, pridi hitro tolažit
Svojo žalujočo . . .

2. Prijateljski. * Te okolnosti so tedaj tako ugodne, da se res
smeva nadejati, da ostane trdno najino prijateljstvo, katero je naj¬
večja radost za Tvojega . . . !  ‘Vsled teh okolnosti je tedaj le od
Tvoje odločbe odvisno, ako se smem tudi dalje imenovati Tvoj . . . /
‘Toliko za danes v naglici; v kratkem pa se nadejaj natančnejšega
razjasnila od Svojega . . . / Bodi prepričan, da ti je srčno vdan
Tvoj . . . 7 'Bodi mi zdrav in ne žabi Svojega ... / Priporočam
se Tvojemu prijateljstvu tudi za naprej in ostanem kakor do zdaj
Tvoj . . . / Veruj mi, da ne bom nehal biti Tvoj . . . / Ostanem
za vsaki slučaj Tvoj . . . / Bodi srečen in razveseli kmalu z odgo¬
vorom Svojega . . . / Z najsrčnejšim pozdravom ostanem Tvoj . . . /
Tebi in Tvojim vsega, dobrega žele, ostanem Tvoj . . .

3. Ljubezenski in ženitninski. ‘S to izpovedjo Vam izročam
zaupno, ljubezniva gospodična, vso svojo posvetno srečo v Vaše
roke, z vljudno prošnjo, da blagovoljno odločite in hitro razveselite
z odgovorom Vas najprisrčnejše ljubečega ... / Z največjo ne-
strpljivostjo pričakujem Vaše blagovoljno odločitev glede moje osode
in se imenujem Vas najsrčnejše ljubeči . . , (i / Presodite blagohotno
mojo odkritosrčnost in rešite z ugodnim odgovorom iz mučne
dvomnosti tistega, ki želi biti do smrti Vaš zvesti . . . / To Vam
z dovoljenjem svojih ljubih roditeljev radostno priznam. Bodite mi
tedaj dobrodošli in dovolite, da Vas najsrčneje pozdravlja Vaša . . .

Z dovoljenjem svojega oskrbnika gledam v duhu radostno pri¬
hodnost, katero mi je odločeno z Vami dosmrtno preživeti in sem
srečna, da se smem imenovati Vam zvesto vdana ... / Nadejam
se tedaj, da mi mojega neugodnega odgovora ne zamerite in da

Završni stavki pisma.

131

ostane najino razmerje kakor do zdaj polno vsega spoštovanja, s
katerim ostanem odkritosrčna . . .

4. Cestitovalni. Bog Vas obvaruj in Vam daj dočakati obilnega
veselja nad Svojim . . . / Bodi mi zdrav, vesel in tako Srečen,
kakor želi iz vsega srca Tvoj . . . / Zdravstvujte in ohranite v
ljubezni Svojega ... j  S tako vročimi željami za Vas bom ostal
do svojega zadnjega izdildjeja Vaš ... / Da bi, prečastiti gospod,
v Svojem novem delokrogu dosegli take uspehe kakoršne si sami
želite in da bi Vaše sedanje povišanje kmalu doseglo najvišji vrhunec,
želi iz vsega srca Vaš . . . ,/ Blagonosno uresničenje teh mojih
želja bo neizrečeno osrečilo Tvojega . . .

5. Za svet vprašalni. *Le od Vašega sveta, preljubi stariši, je
odvisno moje nadaljevanje v tej važni zadevi; zato Vas najsrčnejše
prosim, da odločite z blagoslovnim odgovorom pravo pot Svojemu
pokornemu . . . / Z neomejenim zaupanjem pričakujem radovedno
Vaš prijazni odgovor; med tem pa si štejem v čast, da se smem
imenovati s popolnim spoštovanjem Vaš . . . / Moji prošnji pri¬
stavim največje spoštovanje, s katerim ostanem Vaš . . . / Za do¬
brohotni odgovor se Vam že naprej najsrčnejše zahvalim in ostanem
z vsem spoštovanjem Vaš . . .

6. Svetovalni. 'Svetujem Ti, kakor zahteva moja očetovska

dolžnost in skrb zate, ter se nadejam, da se boš tudi v tej zadevi
ravnal po želji tvojega ... / Srčno žele, da bi dosegel z mojim

mnenjem srečen cilj, sem Tvoj ... . J  Veseli me, da se Tvoje mnenje
ujema z mojim ter Ti želim srečen uspeli in ostanem Tvoj . . . j
Poseti me kmalu, da mi poveš uspeh te zadeve; med tem pa
zdravstvuj in ostani srečen, kakor želi Tvoj . . . ./ Tvoje ravnanje
po moji želji, tako se nadejam, bo imelo tudi v tej zadevi srečen
uspeh, kakoršnega Ti iz srca želi Tvoj . . . / Zal mi jo, da Ti v
tej zadevi ne morem dati povoljnega sveta; zato te pozdravim tem
srčnejše in ostanem Tvoj ...

7. Opominjevalni. Nadejajo se, da opustiš te nespodobnosti za
vselej in da me razveseliš s Svojim poboljšanjem, Te srčno po-
zdravljam in ostanem ves Tvoj . . . / Le na ta način moreš doseči
zopet moje zaupanje in dobrohotnost, katero Ti s tem pogojem
obljublja Tvoj . , . / Samo tvoje poboljšanje more tedaj rešiti Tebe
pogube, katera bi rodila obup Tvojemu ... / Ako izpolnite te
Svoje dolžnosti, Vam bo jako hvaležen Vaš ... j  Ako bi tudi zdaj

9 *

132

III. del, 4. poglavje, § 73.

ne izpolnili Svoje dolžnosti, bi gnali s tem v največjo zadrego
udanega . . .

8. Izgovorni in opravičevalni. S tem pogojem blagovolite odpu¬
stiti pokornemu . . : / Menim, da sem se dovolj opravičil, ter se
nadejam, da bodem užival tudi poslej Vaše prejšnje zaupanje.
Vaš . . . / *Ako bi to razjasnilo ne zadoščalo, sem pripravljen, da
Vam svojo nedolžnost tudi ustmeno opravičim. Med tem pa imam
čast imenovati se Vaš . . . / 'Potemtakem se smem nadejati, da
ostanejo najine prijateljske razmere ugodne, kakor želi Tvoj . . . /
Ako se Vam zdi moje opravičenje zadostno, naznanite to dobro¬
hotno kmalu Svojemu . . . / Nadejaje se, da boste priznali mojo
nedolžnost popolnoma, ostanem Vam vdani . . .

9. Povabilni. Z največjo radostjo pričakujem željno Vaš prihod
in ostajam med tem s popolnim spoštovanjem Vam vdani . . .
Pridi tedaj hitro k nam, da ti dokažem tudi ustmeno in v dejanju,
kako sem v nežni ljubezni Tvoja . . . / Vaš prihod napravi naj¬
večjo čast in veselje Vam prevdanemu . . . / Bodite prepričani, da
Vas željno pričakuje z odličnim spoštovanjem vdani . . . / Pomnoži
tedaj s Svojim prihodom radost Svojemu ... j  Pridi tedaj in veruj
da ti gre v duhu z radostjo že naproti Tvoj ... j

10. Prosilni. Pričakuje, da mojo najponižnejšo prošnjo milost¬
ljivo uslišite, ostanem Vašemu Cesarskemu Veličanstvu najvdanejši
in prepokorni . . . / Blagovolite, prevzvišeni gospod, milostno ozi¬
rati se na mojo ponižno prošnjo in mi dovoliti, da se smem ime¬
novati s popolnim spoštovanjem Vam vdani . . . Z radostnim
upom čaka, da uslišite njegovo ponižno prošnjo, Vam vdani . . . ■
Za izpolnjenje moje vljudne prošnje Vam bo dosmrtno hvaležen
Vaš . . . / Dovolite mi, da Vas zagotavljam svojega popolnega spo¬
štovanja, s katerim sem Vaš . . . / Vašo blagohotno odločitev željno
pričakuje, se imenujem z odličnim spoštovanjem, Vam ... Tvoje
prijateljstvo mi je porok, da uslišiš prošnjo Svojega . . .

11. Uslišalni. .Tako me bo veselilo, ako Vam bo moja mala
postrežijivoSt tako ugodila, kakor iz srca želi Vam dobrohotni ... j
Prav rad Vam postrežem iz čiste dobrohotnosti in iz odličnega
spoštovanja, s katerim ostanem Vaš . . • / Bodite prepričani, da
izpolnitev Vaše želje srčno veseli Vašega dobrohotnega ... j  Jako
rad izpolnim Vašo željo, da Vam dokažem, kako visoko Vas ceni
in ljubi Vaš . . . / Sprejmi s tem obvestilo, da je Tvoja želja izpol-

Zavržni stavki pisma.

133

njena in srčen pozdrav Svojega ... S to malo ustrežljivostjo Ti
pošlje najsrčnejši pozdrav Tvoj . . .

12. Odrekovalni. Z iskrenim obžalovanjem, da mi zdaj ni mo¬
goče uslišati Vaše prošnje, ostanem Vaš . . . / Prosim, da mi no
zamerite, ker Vaše želje ne morem izpolniti ter da sprejmete
pozdrav Svojega . . . / Te, za naju oba neugodne okolnosti se na¬
dejam, da ne bodo kalile najinega prijateljstva in dobrohotnosti,
katero želi z vso močjo pospeševati Tvoj . . . / Da mi bo mogoče
pri drugi priložnosti ugodno nadomestiti ta svoj neugodni odgovor,
blagovolite počastiti z drugimi nalogi Svojega . . . / Izpolni natančno
dane nauke, potem ostanem kakor prej Tvoj dobrohotni oče . . .

13. Darilni. Jako srečen bi bil, ako bi sprejeli 1 ) to malo, iz
hvaležnega srca poslano darilce kakor mal dokaz veliko ljubezni,
katero občuti za Vas Vaš . . . / Ako radovoljno sprejmete priložene
malenkosti, bo neizrečeno veselilo Vašega . . . ' Blagovolite spre¬
jeti to darilce kakor poroštvo velike ljubezni in spoštovanja, s
katerim ostanem Vaš . . . Nadejaje se, da bom Tvoj obžalovanja
vredni položaj s tem vsaj nekoliko olajšal, ostanem Tebi dobro-
hoteči . . . / *Tej malenkosti prilagam svoje veliko spoštovanje, s
katerim sem Vam udani ..■.•/  ‘Temu priložim svoj najprisrčnejši
pozdrav in ostanem Tvoj neizpremenljivi prijatelj . . .

14. Zahvalilni. Da bi Vam Bog podelil svoj blagoslov v obilni
meri za Vašo meni izkazano dobroto, prosil bo Njega do zadnjega
izdihljaja Vam hvaležni ... Ljubi spomin na Vašo dobroto me
bo dosmrtno vzpodbujal, da Vam dokažem dostojno pri vsaki pri¬
ložnosti v dejanju, kako visoko Vas ljubi in spoštuje Vam hva¬
ležni . . . / Neprenehoma si bom prizadeval, da Vam v dejanju
dokažem svojo največjo hvaležnost in spoštovanje, s katerim ostajam
Vam dosmrtno hvaležni . . . / ‘To dobroto bom z vso hvaležnostjo
spoznal in vsako priložnost uporabil, da Vam dokažem resnično
visoko spoštovanje, s katerim ostanem Vam ... S popolnim spo¬
štovanjem ostanem Vam jako hvaležni . . . / Bodite zdravi, veseli
in do samozadovoljnosti srečni, kakor iz srca želi Vam hva¬
ležni ... Bodi prepričan, da Ti iz srca želi obilno sreče Tvoj
hvaležni . . .

‘) Ako se govori ali piše eni osebi v množnem številu: da bi sprejeli,

dali, počakali itd., je to proti slovnici. Ker je pa ta navada po slovenskih krajih
jako ukoreninjena, se more tako govoriti in pisati.

134

III. del, 4. poglavje, §§ 73.

15. Priporočevalni. V posebno srečo in čast si štejem, da mi
je bilo mogoče pri tej priložnosti Vaši Ekscelenciji izkazati svojo
popolno vdanost in svoje največje spoštovanje, s katerim ostanem ...
Nadejaje se, da Vam bo priporočenec po Vašej volji, se imenujem
z odličnim spoštovanjem Vam . . . / Da bi Vam bilo moje priporo¬
čilo povoljno, želi z velikim spoštovanjem Vaš . . . Obenem Te
najsrčnejše pozdravljam in ostanem Tvoj dobrohotni . . .

16. Slovojemalni. Blagovolite mi dovoliti, da se smem tudi iz
daljave imenovati s polnim spoštovanjem Vaš . . . / Vsa radost,
katero sem z Vami užival, mi ostane vedno v dragem spominu in
bodite prepričani, da ne preneham nikdar biti Vaš . . .. / Glede
moje strani je resnična sprava med nama s tem dovršena in sem
tedaj z največjim spoštovanjem Vaš ... Med nama je zdaj res
velika daljava, toda še večja je ljubezen, s katero ostanem Tvoj
zvesti . . . J  Tvoji ljubi dokazi pravega prijateljstva me bodo spre¬
mljali povsod, kjer ostanem tudi v tujini Tvoj zvesti . . . j  Zdrav-
stvuj! Ostani srečno, preljubo bratovsko srce, in spominjaj se do
groba ljubečega Te . . .

17. Sožalni in tolažilni. Da bi Vam Bog dal vselej Svoj po¬

polni blagoslov, zadostno tolažbo in obilno pomoč, posebno pa v
tem žalostnem slučaju, Vam iz vsega srca sočutno želi Vaš . . . /
Tolažite se tedaj z zaupanjem v božjo previdnost, z vdanostjo v
nepremagljivo usodo, s samozatajevanjem ter v svesti, da čuti Vašo
bridkost tudi Vaš . . . / Premagaj torej Svojo žalost v duhu svete
vere z orožjem zdrave pameti in krepčaj se v zaupanju na božjo
pomoč in na boljšo prihodnost tako srečno, kakor Ti najbolj so¬
čutno želi Tvoj . . . / Vdaj se popolnoma v voljo božjo tudi pri
tej izkušnji, bodi stanoviten in pogumen ter veruj, da bode pobolj-
šanje Tvojega položaja v kratkem času neizrečeno veselilo posebno
sočutnega . . . / S tem pismom hitim v duhu k Tebi, da tolažim
Tvoje žalostno srce, kateremu ostanem do smrti zvesto in iskreno
sočutni . . . / V duhu sem ves pri Tebi in hitim jemat žalost s
Tvojega tužnega srca, kateremu bom ostal do groba zvesti in so¬
čutni . . . / Bog daj, da bi se kmalu obrnilo na dobro, kar Ti iz
vsega srca želi Tvoj . . . J  Temu najsrčnejšemu sočutju pristavljam
svojo neizpremenljivo ljubezen, s katero ostanem Tvoj / . / S

Teboj srčno žaluje Tvoj zvesti prijatelj . . . Naj bi ta tolažba po-

Kraj, čas in predpodpisni pridevnik pisma.

135

mirila in okrepčala N aše žalostno srce tako blagodejno, kakor iz
vsega srca sočutno želi Vaš . . .

d)  Kraj ali mesto in čas pisma. Vsako pismo naj prejemniku
natančno naznani, kje in kdaj je bilo pisano. N" trgovinskih pismih
je na prvi strani pisemskega papirja blizu zgoranjega roba pri
levem hrbtu pregiba navadno že tiskan ves naslov dotičnega trgovca;
zato se piše kraj, dan, mesec in leto v trgovinskih pismih na prvi
strani papirja, pod zgoranjem robom v prvi vrsti na desni polovici
tako, da pride leto k desnemu robu. V netrgovinskih pismih, ki
obsegajo le osebne zadeve, se spodobi pisati kraj, dan, mesec in leto
šele po zvršetku pisma v isti vrsti v kateri je podpis in začeti
tako blizu levega roba, kakor začetne črke novih stavkov. Potem¬
takem je vse to s podpisom vred na eni in isti strani papirja ter vidi
bralec obojevrstnih pisem obenem: kdo, kje in kdaj je pisal pismo.
Kjer se je bati pomote radi enakoimenskih krajev v različnih de¬
želah, je dobro pisati pod tak enakoimenski kraj tudi dotično de¬
želo, zlasti ako je pismo namenjeno daleč. Ako pa se pismo piše
v takem kraju, kjer ni poštnega urada, je dobro, pristaviti dotičnemu
kraju tudi ime zadnje pošte. V večjem mestu naj bi pristavil do¬
pisnik pod mesto tudi okraj, ulico, hišno številko, nadstropje in
številko vrat svojega stanovanja. V vsakem slučaju pa naj dopisnik
pazi, da je ves njegov naslov prejemniku kakor tudi poštnim
uradnikom in pismonoscu natančno znan.

e)  Predpodpisni pridevnik v pismu, s katerim dopisnik izrazi,
kakšen ali v kakem razmerju se čuti do prejemnika. Da se to prav
določi, naj se postavi pred in nad podpis pridevnik, primeren raz¬
merju, v katerem je s sprejemnikom ali primeren povodu pisma.
Na pr. v pismu za:

1. lastne zapovednike in sploh za imenitnejše osebe naj pred¬
stavi: najvdanejši, najponižnejši, prepokorni, preponižni, z največjim,
s popolnim, z vsem ali z veleodličnim spoštovanjem vdani.

2. lastne dobrotnike: hvaležni, hvaležnosti polni, vselej hva¬
ležni, dosmrtno hvaležni, od največje hvaležnosti prešinjeni, naj-
hvaležnejši.

3. prijatelje: odkritosrčni, vselej zvesti, pravi, prijateljsko vdani,
nežno, srčno, zvesto ljubeči, nepremenljivi, neizpremonljivi, postrež-
ljivi, dobromiselni, dobrohotni, dobrohoteči, sočutni, nepozabljivi,
vedno se spominjajoči.

III. del, 4. poglavje, § 73. in 74.

136

4. v srečnih slučajih: jako srečni, najradostnejši, preradostni,
dušno radostni, posebno veseli, srčno razveseljeni.

5. v nesreči: najžalostnejši, žalujoči, otožni, osupnjeni, prepa¬
deni, prestrašeni, potrti, nesrečni, obupani, obupanju blizi, obu-
panja polni itd.

Ta pridevnik je treba pisati tem nižje pod zadnjo besedo
zvršetka pisma, čim imenitnejši je prejemnik kot dopisnik tako, da
stoji ta pridevnik samo 2 cm  zgoraj in 1 cm  bolj na levo od podpisa.

Natančneje o tem sledi pri določbah o podpisu.

/j Podpis pisma, s katerim naznani dopisnik svoje krstno ime,
priimek in svojo častno stopinjo ter potrdi s tem tudi vso vsebino

Zdolanji rob papirja.

pisma. Vsako pismo naj bi tedaj imelo praviloma popoln, natančen
in čitljiv podpis. Le med dobrimi znanci in sorodniki zadošča
krstno ime za podpis. Brezimno ali z izmišljenim ali lažnjivim
imenom podpisano pismo pošlje le tisti, ki se vsebine pisma ne
upa podpisati. Malo imenitni dopisnik naj piše svoj podpis v pismu
za najimenitnejšega prejemnika okoli 6 c;//, za malo imenitnejega
kot je dopisnik blizu 4 cm , za manj imenitnega ali družinskega
prejemnika pa 2 cm  pod zadnjo besedo pismovega zvršetka. V
vsakem slučaju pa mora biti zadnja črka podpisa vsaj 2 cm  od de¬
snega papirjevega roba —- vselej na desni polovici papirja. Podpis
za imenitnejše osebe mora biti čist brez umetnega in olepšalnega

Podpis, pripis in zunanja oblika pisma.

137

podčrtanja ali podzankanja, ker to — če je res lepo —je dopuščeno
samo v pismih za dobre prijatelje in zaupljive osebe. Za natančnejše
pojasnilo je obrazec na strani 136. pod f.

g)  Pripis v pismu, s katerim dostavi dopisnik pod podpisom
še to, kar mu je prišlo prekasno na um, ali kar je .izvedel potem,
ko je pismo že podpisal. V pismu za imenitnejšo osebo kakor je
dopisnik ali za nepoznano osebo se ne sme na ta način nič pripisati,
nego naj se piše drugo pismo. Tak pripis se sme dostaviti samo
na svoje sorodnike in zaupne prijatelje, toda, samo, ako je naglica.
Obenem pa naj se dopisnik izpriča, zakaj mora poslati tako spa¬
čeno pismo.

§ 74. Zunanja oblika pisma.

T. Zavitek pisma naj bo iz kolikor mogoče močnega in nepro¬
zornega papirja, vsaj za imenitnejšo osebo bele barve, vsekakor pa
mora biti čist. Zavitek naj bo tako dolg in tako širok, da je ravno
poln, ko se dene vanj zguben pisemski papir. Kadar dopisnik žaluje,
mora imeti zavitek —- če le mogoče tudi pisemski papir — črn
rob. Kupljeni zavitki blizu 15 cm  dolgi, 11 cm  široki, so večinoma
najbolj primerni

II. Kako treba zgibati papir in zapirati pisma. Da moremo
pisemski papir zgeniti, ga je treba položiti predse tako, kakor pri
začetku pisanja (§ 73. II.) Večji papir je treba potem zgeniti od leve
na desno, t. j., se položi levi hrbet papirja na desni rob. Nato se
bližni (prisebni) konec podvije tako, da pride oddaljeni kraj na
prisebnega. Pri papirju manjše vrste je treba bližni konec vzdigniti
in ga položiti na oddaljeni kraj. Pri zgibanju papirja je treba pa¬
ziti, da leže skupaj spadajoči, enakodolgi kraji ravno in natančno
drug na drugem.

Ako je zavitek prozoren, in tako zgenjeni papir popisan na
vseh štirih straneh, je treba zaviti ga v čist in enakovelik listič.
Potem ni mogoče brati pisma skozi tanki zavitek. Papir je treba
vtakniti v zavitek tako, da je obrnjen ogovor od pečatne k nadpisni
strani. Ko je papir v zavitku, je treba lepivo na zavilkovem po¬
krovu omočiti ter potem pokrov dobro pritisniti na svojo podlago.
Paziti je, da se ne prilepi pismo k zavitku.

III. Kako je pismo pečatiti. Praviloma je treba pismo zapečatiti
z rdečim pečatnim voskom. Le žalujoče osebe pečatijo pisma s
črnim pečatnim voskom. Samo pisma male važnosti, namenjena

138

III. del, 4. poglavje, § 74.

le sorodnikom in prijateljem, ki stanujejo v istem mestu, se sme
zapečatiti z lepivimi oblati. Pečatni vosek je treba zažgati in ga na¬
kapati na zavitkov pokrov in na bližnjo okolico njegove podlage
na sredi zavitkove dolžine malo bolj na široko kakor more pečatnik
pokriti in ne na debelo. Na vroč vosek je treba pritisniti moker
pečatnik tako, da so obrnjene njegove črke proti in somerno go¬
renjemu robu zavitka. (Glej pri nadpisu obrazec 4.) Za pečatenje

1

15 cm

2 .

Gospa

! Znamka i

Aleksandra Hudovernlkova

šivilja

V

Trstu (Tries te)
poste restante.

je treba porabljati le svoj pečatnik in nikdar ne naprstnika ali
denarja itd.

IV. Nadpis na zavitku pisma. Na gladki strani zavitka, veli¬
kega kakor je rečeno v § 74. pod I., je treba začeti pisati 3 cm  pod
gorenjim robom, 2 ali 3 cm  od levega roba častni pridevnik pre¬
jemnika: Blagorodni itd., ki se ravna po odličnosti in v isti vrsti
dalje stoji naslov gospa, gospodična ali gospod. Za preprostejše osebe

Zunanja oblika pisma.

139

pa, katere nimajo posebno častnega pridevnika (Blagorodni itd.), je
treba na istem mestu začeti pisati samo naslov gospa, gospodična
ali gospod — te besede se pišejo tudi malo imenitnim osebam.
2 cm  pod to vrsto je treba napisati krstno ime in potem priimek
prejemnika tako, da je prva črka krstnega imena toliko od levega
roba, kakor zadnja črka priimka od desnega roba. Krstno ime in
priimek naj stojita okoli 1 cm  zgoraj zavitkove širine. 1 cm  pod

3 .

Gospod

Znamka

:

Enp-elbert Valentinčič

cD

v Malih Ločah hiš. št. 16 .

Pošta Podgrad (Castclnuovo)
v Istri.

15 cm

4 .

krstnim imenom in pod priimkom je treba pisati poklic ali delo, s
katerim se bavi prejemnik tako, da je prva črka te vrste toliko od
levega, kakor zadnja črka od desnega roba. Zavitkovi širini primerno
daleč pod to vrsto je treba pisati kraj in številko hiše, v kateri
stanuje prejemnik. Hišna štev. naj stoji okoli 1 cm  od desnega za-
vitkovega roba. To vrsto se piše, ako v dotičnem kraju ni pošte
(obrazec 3). Ako stanuje prejemnik v kraju, kjer je poštni urad,

140

ni. del, 4. poglavje, § 75.

tedaj zadnjerečene vrste ni treba, nego se piše 2 cm  nad zdolanjim
robom samo ime dotičnega kraja tako, da je zadnja črka 1 cm  od
desnega roba. (Obrazca 1 in 2). Ime kraja ali mesta, v katerem je
zadnja pošta, je treba ravno podčrtati. Pod to vrsto in črto se naj
piše, kadar treba, trg ali ulico, hišno številko, nadstropje in številko
vrat stanovanja, v katerem stanuje prejemnik. (Obrazec 1). Ako pa
prejemnik želi, da ga čaka pismo na pošti, naj zapiše dopisnik pod
ime poštnega kraja besedi: poste rest  ant  e. (Obrazec 2). Pod
ime pošte je dobro pisati tudi ime dotične dežele, zlasti ako je
tista pošta v maloznanem kraju. (Obrazec 3).

Ako je pismo namenjeno v kraj, kjer se ne govori slovenski,
naj se dostavi ime kraja še v tistem jeziku, ki se govori v dotič-
nem kraju. (Obrazec 1). Tiste kraje pa, ki se imenujejo v različnih
jezikih jako različno, je imenovati v dveh, v dotičnem kraju uradno
rabljenih jezikih (Obrazci 1, 2 in 3); na pr. Podgrad (Castclnuovo),
Sobotica (Steinamanger), Liberce (Reichenberg) itd.

Znamko (marko) za poštnino je treba prilepiti nad prejemnikov
priimek v zgoranji desni kot zavitka tako, da ostane zgoraj in na
desno od znamke čistega papirja blizu 1 cm.  Na drugi (pečatni)
strani na pokrovu zavitka 1 cm  pod zgoranjim robom je dobro da
napiše dopisnik ves svoj naslov, potem ve prejemnik kdo mu piše
še predno odpre zavitek; ako pa pismo ne more najti prejemnika,
pride isto dopisniku nazaj. (Obrazec 4). Za natančnejše pojasnilo
naj se rabijo obrazci na straneh 138. in 139.

§ 75. Najnavadnejši naslovi za vse osebe, društva in oblastva.

Naslov je častna beseda ali imenovanje, s katerim je treba
osebo (društvo ali oblastvo) počastiti in jo z ozirom na vso njeno
družbeno veljavo od druzih razločiti. Vsaka oseba ima naslov, ki
je primeren njenemu rodu ali stanu in poklicu, njenim zaslugam,
vsakočasni stopnji v službi, torej vsemu njenemu podedovanemu
in pridobljenemu dostojanstvu. Vsaka družba ali vsako društvo se
v dostojanstvu loči od druzega po svoji zasebni ali javni veljavi
ali važnosti in koristi. Vsako oblastvo pa se razloči od drugega po
svojem delokrogu. Ker je skoraj med vsemi osebami, med druž¬
bami in med oblastvi večji ali manjši razloček v časti, naj tedaj
osebe, ki občujejo med seboj pismeno, natančno pazijo na ta raz¬
loček. Da moremo dati posameznim osebam ali družbam kakor tudi
oblastvom primerne naslove, naj bi veljala naslednja določila:

Najnavadnejši naslovi moški.

141

I. Osebni naslovi:

1. Svetovni.

a)  za moške:

Njegovemu Veličanstvu avstrijskemu cesarju:

Ogovor: ( Vaše Cesarsko in Kraljevo Apostolsko Veličanstvo!
[§ 73., II., a)]  | Premilostni Cesar in Gospod!

j  Premilostni Gospod!

| Presvetli Cesar!

Govor [§ 73., II., c )]: Vaše Cesarsko Veličanstvo ali: Vaša Cesarost.
Predpodpisni pridevnik |§ 73., II., e)]:  Vašemu Cesarskemu

Veličanstvu prepokorni (preponižni, ali najvdanejši) podložnik.

Njegovemu Cesarskemu in Kraljevemu
Apostolskemu Veličanstvu Francu Jožefu I.,
Cesarju avstrijskemu, Kralju češkemu in
ogrskemu itd.

Nadpis [§ 74. IV.]

Nadvojvodam avstrijskim:
j Vaša Cesarska Visokost!

Og’-- j Presvetli gospod nadvojvoda:

Gov: Vaša Cesarska Visokost.

Prid.: Najponižnejši . . .

Nadp.: Njegovi Cesarski Visokosti, presvetlemu gospodu

nadvojvodi (ime) kraljevemu princu ogrskemu itd.

Knezom (nevladajočim):

( Vaša Svetlost!

( ^g-- | Milostljivi gospod!

Gov.: Vaša Svetlost ali Vaša Milost.

Prid.: Najponižnejši.

Nadp.: Njegovi Svetlosti, gospodu (ime) knezu . . . (ime nje¬
govega posestva).

Grofom:

( Visokorodni gospod grof!

( Milostljivi gospod!

Gov.: Vaše Visokorodje ali Vaša Milost.
Prid.: Najponižnejši (ali najpokornejši).
Nadp.: Visokorodnemu gospodu grofu I. I.

142

III. del, 4. poglavje, § 75.

Baronom:

Og.: Preblagorodni gospod baron!

Gov.: Vaše Preblagorodje (ali Vaša Milost).

Prid.: Najponižnejši.

Nadp.: Preblagorodnemu gospodu baronu I. I.

Vitezom in plemenitnikom:

Og.: Preblagorodni gospod!

Gov.: Preblagorodni gospod.

Prid.: Najvdanejši (ali najpokornejši).

Nadp.: Preblagorodnemu gospodu vitezu (ali plemenilniku) 1. I.

Ministrom ali tajnim svetovalcem:

Og.: Prevzvišeni gospod!

Gov.: Vaša Prevzvišenost ali Vaša Ekscelencija.

Prid.: Najponižnejši (ali najpokornejši).

Nadp.: Njegovej Prevzvišenosti gospodu 1. I.

Njegovega c. in kr. apostolskega Veličanstva pravi tajni svetnik in
minister (pravosodja, trgovine itd.)

'Cesarskim namestnikom, 1 ) 'deželnim predsednikom, 1 ) 'konzulom, 1 )
'predsednikom deželnih nadsodnij, 1 ) feldmaršalom, feldcajgmajstrom
ali generalom konjištva in feldmaršal-lajtnantom, podadmiralom:
Og.: Prevzvišeni gospod!

Gov.: Vaša Prevzvišenost ali Vaša Ekscelencija.

Prid.: Najponižnejši (ali najpokornejši), ,

Nadp.: Njegovej Prevzvišenosti ali Ekscelenciji, gospodu I. I.
Ako je kdo od teh Njegovega c. in kr. apostolskega Veli¬
čanstva tajni svetnik, se to pristavi pod ime in priimek ter šele
potem slede druge odlike.

Uradnikom 6., 7. in 8. plačilnega razreda in štabnim častnikom:
Og.: Preblagorodni gospod!

Gov.: Vaše Preblagorodje.

*) Ker naslov „Ekscelencija“ ne pristoji vsakemu deželnemu namestniku,
konzulu, ali predsedniku deželne nadsodnije, je treba tedaj poizvedeti, ako je
dotičniku že ta naslov priznan ali ne.

Generalnemu majorju treba reči: Prevzvišeni gospod in Prevzvišenost, ne
pa Ekscelencija.

Najnavadnejši naslovi za moške.

143

Prid.: Najvdanejši ali najpokornejši.

Nadp.: Preblagorodnemu gospodu 1. I. (pod ime in priimek se
piše častni čin.

Uradnikom 9., 10. in 11. razreda, kakor tudi nižjim častnikom teh

razredov:

Gg.: Blagorodni ali mnogospoštovani (velecenjeni ali prečastiti)
gospod!

Go v.: Vaše blagorodje.

Prid.: Jako vdani . . .

Nadp.: Blagorodnemu ali Mnogospoštovanemu gospodu I. I.
(pod ime in priimek se doda častni čin).

Ako je uradnik plemenitega rodu, je treba pisati stopnjo
njegovega plemstva pred uradni pridevek.

Vseučilišču im rektorjem:

Og.: Vaša Magnificencija!

Gov.: Vaša Magnificencija.

Prid.: Najvdanejši ali najpokornejši.

Nadp.: Njegovej Magnificenciji gospodu 1. I. (pod ime in pri¬
imek, se piše dostojanstvo in častni čin).

Profesorjem:

Og.: Veleučeni gospod!

Gov.: Vaša Veleučenost.

Prid.: Najponižnejši.

Nadp.: Veleučenemu gospodu I. I., profesorju na . . .

Učiteljem kakor uradnikom 9., 10. in 11. razreda.
Doktorjem, umetnikom in veletržcem:

Og.: Prespoštovani ali Velecenjeni gospod!

Gov.: Vaše blagorodje.

Prid.: Najvdanejši . . .

Nadp.: Blagorodnemu ali Velecenjenemu gospodu 1. I., doktorju
zdravništva (ali zdravniku) oziroma pravoznanstva (ali odvetniku).

Drugim nižjim osebam:

Og.: Blagorodni ali Cenjeni gospod!

Gov.: Vi (blagorodni gospod).

144

III. del, 4. poglavje, § 75.

Prid : Vdani . . .

Nadp.: Blagorodnemu ali Spoštovanemu gospodu I. I. (pod I. I.
dodajo se stan ali delo, s katerim se peča.)


b)  Za ženske:

Njenemu Veličanstvu cesarici:

( Vaše Cesarsko in Kraljevo Veličanstvo!

Presvetla Gospa!

Gov.: Vaše Veličanstvo!

Podp.: Prepokorni ali preponižni . . .

Nadp.: Njenemu Cesarskemu in Kraljevemu Veličanstvu

presvetli Gospe (ime) Cesarici avstrijanski.

Nadvojvod injam:

avstrijskim: drugim sploh:

( Vaša Cesarska Visokost! fPresvetla nadvojvodinja!
Gg., ^presvetla gospa nadvojvodinja! | Premilostna gospa!
Gov.: Vaša Cesarska Visokost.

Prid.: Vaša Visokost.

Nadp.: Njeni cesarski Visokosti, presvetli gospe nadvojvodinji
(ime), kraljevi princesi ogrskej itd.

Kneginjam:

Vaša Svetlost!

Milostljiva gospa!

Gov.: Vaša Svetlost.

Prid.: Najponižnejši.

Nadp.: Njeni Svetlosti, gospe (ime) kneginji . . . (ime po¬

sestva).

Grofinjam:

( Visokorodna gospa grofinja!

| Milostljiva gospa!

Gov.: Vaše Visokorodje.

Prid.: Najponižnejši ali najpokornejši.

Nadp.: Vlsokorodni gospe grofinji 1. I.

Baroninjam:

Og.: Preblagorodna gospa baroninja!

Gov.: Vaše Preblagorodje ali Vaša Milost.

Prid.: Najponižnejši.

Or

Naslovi duhovski za molke.

145

Nadp.: Preblagorodni gospo baroninji I. I.

Tudi neomoženim ženskam baronskega ali večjega stanu, se
reče in piše gospa.

Ženskam srednjega stanu:

Og.: Blagorodna ali Velecenjena gospa (gospodična)!

Gov.: Vaše blagorodje ali Vi.

Prid.: Jako vdani ali vdani.

Nadp.: Blagorodni ali (Mnogo-) Spoštovani gospe (gospodični) 1.1.

2. Duhovski.

a)  Za moške:

'Papežu:

Og.: Sveti Oče!

Gov.: Vaša Svetost.

Prid.: Prepokorni sin . . .

Nadp.: Njegovi Svetosti I. . . ., slavno vladajočemu očetu
svete rimske katoliške cerkve v Rimu.

Kardinalom:

Og.: Vaša Eminencija!

Gov.: Vaša Eminencija.

Prid.: Prepokorni . . .

Nadp.: Njegovi Eminenciji, prečastitljivemu gospodu I. I.,

sv. rimske cerkve kardinalu.

Nadškofu ali škofu, ki je rojen knez:

Og.: Prečastitljivi (ali Presvetli) knezonadškof (oziroma knezo-

škof)!

Gov.: Vaša Svetlost.

Prid.: Prepokorni . . .

Nadp.: Prečastitljivemu (ali Presvetlemu) gospodu I. I., knezo-
nadškofu (oziroma knezoškofu) v . . .

Nadškofu ali škofu, ki je poknežen:

Og.: Prečastitljivi knezonadškof (oziroma knezoškof)!

Gov.: Vaša kneževska Milost.

Prid.: Prepokorni . . .

Nadp.: Prečastitljivemu gospodu I. I., knezonadškofu (ali

knezoškofu).

10

146

III. del, 4. poglavje, § 75.

Nadškofu ali škofu, ki ni pok nežen:

Og.: Prečastitljivi nadškof (oziroma škoi)!

Gov.: Vaša Milost.

Prid.: Prepokorni . . .

Nadp.: Prečastitljivemu gospodu I. I., nadškofu (oziroma škofu)

v ... .

Prelatu, opatu ali kanoniku:

Og.: Prečastitljivi gospod!

Gov.: Prečastitljivi gospod.

Prid.: Prepokorni . . .

Nadp.: Prečastitljivemu gospodu I. L, kanoniku itd. v . . .

Dekanu, priorju, župniku, doktorju bogoslovja in konzistorialnemu

svetovalcu:

Og.: Prečastitljivi gospod!

Gov.: Prečastitljivi gospod.

Prid.: Prepokorni . . .

Nadp.: Prečastitljivemu gospodu 1. I., dekanu itd. v . . .

Drugim nižjim duhovnikom:

Og.: častiti gospod!

Gov.: častiti gospod ali Vi.

Prid.: Vdani.

Nadp.: častitemu gospodu I. L, kaplanu v . . .

b)  Za ženske:

Opatinji kneževskega stanu:

( Prečastitljiva in visokorodna kneginja!

( Milostljiva gospa!

Gov.: Vaša Milost.

Prid.: Prepokorni . . .

Nadp.: Prečastitljivi visokorodni kneginji I. I., opatinji samo¬
stana v . . .

Opatinji, ki ni plemenitega rodu:

( Prečastitljiva blagorodna opatinja!

| Milostljiva gospa!

Gov.: Vaša Milost.

Naslovi duhovski, društveni in uradni.

147

Prid.: Prepokorni . . .

Nadp.: Prečastiti j i vi gospe I. L, opatinji samostana v . . .

Priorici:

Og.: Precastitljiva gospa!

Gov.: Vi, precastitljiva gospa.

Prid.: Najvdanejši . . .

Nadp.: Prečastitljivi gospe I. I., priorinji samostana v . . .

Nuni:

Og.: Visokočastna gospa!

Gov.: Vi.

Prid.: Vdani.

Nadp.: Mnogočastni gospe I. I., nuni samostana v . . .

Opomba.  Večkrat je treba pisati na različne kupčijske firme
itd., akoravno dopisnik ne ve, ali bo prejela pismo gospa ali go¬
spod. V takih slučajih je treba rabiti naslov, ki je primeren za oba.
Na pr.:

Og.: Vaše blagorodje!

Gov.: Vaše blagorodje.

Prid.: Vdani . . .

Nadp.: (Kakor glasi dotična firma).

II. Naslovi za družbe, diuuštva in zbore:

Vsaki družbi, društvu ali zboru pristoja tak naslov ali ogovor,
kakor osebam, ki so njeni (njegovi) členi ali udeleženci in sicer
tak, kakoršnega ima najimenitnejši člen. Uvaževati je tudi smoter
in delokrog društva ali zbora. Potemtakem je družba visoko¬
častna ali prcčastna ali častna.  Društvo je preslavno ali
slavno. Visoki  državni zbor, preslavni  deželni zbor (odbor
ali šolski svet), a vsi manjši zbori so pa slavni.

III.  Uradni naslovi:

a)  Svetovni:

Uradom, katerih delokrog obsega vso državo, pristoja naslov
visoko  (ministrstvo itd.); tistim uradom, katerih delokrog obsega
samo eno deželo, pristoja naslov preslavni,  (c. kr. deželna vlada,

10 *

148

ill. del, 6. poglavje, § 76.

odbor, šolski svet itd.); vsi manjši uradi pa dobe naslov slavni
(c. kr. okrajno glavarstvo, sodišče itd.) Naslov preslavni ali slavni
dobe uradi — ne pa tudi uradniki. Tedaj: slavno c. kr. okrajno
sodišče! — mnogospoštovani gospod sodnik!

b)  D uh o v s k i:

Og.: Previsokočastni (škofovski) ordinarijat!

Gov.: Previsokočastni ordinarijat.

Prid.: Prepokorni . . .

Nadp.: Previsokočastnemu škofovskemu ordinarijatu v . . .

Og.: Prečastni korarski zbor!

Gov.: Prečastni korarski zbor.

Prid.: Prepokorni . . .

Nadp.: Prečastnemu korarskemu zboru v . . .

Og.: Visokočastni župnijski urad!

Gov.: Visokočastni župnijski urad.

Prid.: Pokorni . . .

Nadp.: Visokočastnemu župnijskemu uradu v . . .

Peto poglavje.

§ 76 Obleka in noša.

Narava zahteva, da varuje človek svoje telo s primerno obleko*
škodljivosti zunanje temperature, slabega vremena in sploh vsega,
kar bi moglo telesu škodovati od zunaj. Ničemerneži si pa izmišljajo,
kako bi z umetno obleko razven tega tudi zakrili telesne nedostatke
in napake ali se celo lepotili. Kdor si tedaj prizadeva, da svoje telo
varuje in neguje, si da napraviti obleko, ki je telesu primerna in
prav topla. Pozimi se nosi temna debela, poleti tenka svetla obleka.
Kdor pa hoče z obleko doseči le to, da bi drugim ugajal, ta muči in
kvari svoje telo s pretesno in s preširoko, sploh z neprilično obleko,
brez ozira na telesno toploto in na temperaturo. Tak si priza¬
deva tedaj, samo da bi bil lep, četudi spodkopava svoje zdravje.
Slabotne ali bolehne osebe, katerih lastna toplota je majhna, ali
katerih prša ali drugi deli telesa so bolni, naj bi nosile toplo,
volneno obleko skoraj vse leto. Zdravi ljudje pa naj bi nosili obleko
kakoršno zahteva lastna toplota in vsakočasna zunanja temperatura,
z ozirom na delo, katero kdo opravlja ter s posebnim ozirom na
spol in čas.

Obleka in noša.

149

Obleka naj bi se telesa nikjer ne tiščala, posebno pa okoli
vrata in okoli prs naj bi bila ohlapna. V tem oziru so ženska prša
stisnjena z, zatezljivim in zdravju kvarljivim modrcem, vredna
pravega obžalovanje. Obuvalo naj bo nogi priležno, naj torej nikdar
ne tišči ter naj ima nizke pete. Obleka in obuvalo naj pokrivata vse
telo tako, da ostaneta samo zgornji del vrata in obličje nepokrita.
Pri izvrševanju dolžnosti morata biti seveda tudi obe roki od za¬
pestja naprej gole. Nespodobno bi bilo kazati na ulici razkrita prša
in do lakta ali celo do ramen gole roke.

Vsak človek naj bi se oblačil primerno svojemu stanu, premo¬
ženju in svojimi dohodkom, svoji starosti ter z ozirom na imajočo
žalost ali veselje, skratka: primerno svojim vsakočasnim razmeram.
Obleka mora biti sicer priprosta, a vselej mora biti snažna in
okusna, v največjem redu in v popolnem soglasju z osebo, katera
jo nosi. Vsakdo naj bi pomislil, da obleka ne naredi, temuč le po¬
naredi človeka. Nihče naj ne obeša nase brez potrebe toliko dra¬
gocenosti, da so več vredne kakor nositelj. Vsakdo naj ceni in da ceniti
samega sebe višje, kakor svojo obleko ter naj se vede priprosto in
naravno v najlepši praznični, kakor v vsakdanji obleki. Vsakemu
odraslemu človeku so potrebne vsaj štiri obleke. 1. Večerna in
jutranja obleka, ki se sme nositi samo v stanovanju. Ta obleka
naj bo iz tenke bele tkanine ali volnena, vsekakor ohlapna ter
obstoji iz perila, skoraj dopetnega plašča, ohlapnega obuvala in
lahkega pokrivala. 2. Enostavna in preprosta obleka, v kateri se
opravljajo hišna opravila. V nji se sme iti, ako je slabo vreme,
tudi na trg ali v prodajalnico. Ta obleka je navadno iz temne in
trpežne tkanine. 3. Izprehodna obleka se rabi tudi za obiskovanje
sorodnikov in zaupnih prijateljev, kakor tudi za sprejem nepriča¬
kovanih obiskovalcev v lastnem stanovanju. Ta naj bo iz svetlejšega
in boljšega blaga. Rokavice za izprehod in za potovanje naj bodo
temne, za stare osebe celo črne barve. 4. Praznična obleka za
božjo službo, za obiske imenitnejših oseb, za poset odličnih družb,
za pojedine, koncerte, gledališča, ženitovanja, plesne in druge si¬
jajne veselice in svečanosti. Ta obleka mora biti iz najboljšega
blaga. Ženske se morajo pri izbiranju blaga ozirati tudi na starost
ter na barvo lica in las. Za starejše gospe je primerna močnejša
in težja tkanina; za mlade gospodične pa lažja in tanjša; barva
je za starejše dame navadno črna, rajava, siva ali vijolčasta;

150

III. del, 5. poglavje, §§ 76. in 77.

za gospodične ali mlade gospe pa bela, rožna, višnjeva, rumen¬
kasta ali rdečkasta. Črnolaskam pristoja zlasti rožnata, vijoličasta,
svetlo-višnjeva ali rumenkasta obleka najbolj. Obličje s p vidi v taki
obleki bolj očitno in živahno. Rumenolaskam pa pristoja modro-
zelenkasta ali svetlovišnjeva barva najbolj, ker vsled teh se zdi
obličje rožnato in bolj živahno. Bledemu obličju pristoja plava,
bela ali rdeča barva, obličje se zdi rožnato; v črni obleki bi se
zdelo bledo obličje še bledejše. Za jako rdeče obličje pristoja vijolčasto-
temna, sploh temnejša ali črna obleka. Barva poedinih delov obleke
med seboj, kakor tudi vsa obleka skupaj naj se tedaj ujema z barvo
obličja in z lasmi. Najlepša je obleka iz skoraj enakobarvnega blaga.
Tenke in visoke osebe naj oblečejo več spodnje obleke; širša
zgorenja, bela ali svetlobarvna obleka naj ima počrezne, ali nakrižne
črte ali proge. Obrobljena pa bodi ta obleka široko. Oseba se zdi
vsled tega manjša in krepkejša. Majh.no in široke osebe pa naj
oblečejo neširoko temno ali črno obleko, ki naj ima navpične ozke
črte ali proge in tudi obrobek bodi ozek. Tako opravljena oseba
se zdi večja in njena širokost na videz izginja. Žep in v njem
nosni robec naj bi bil spredaj ali na strani ali pa v širokosti le¬
vega rokava. Širokost, visokost in barva ženskega klobuka in nakit
glave naj bo v pravem somerju in soglasju z velikostjo glave, z
dolgostjo in širokostjo obličja, kakor tudi z barvo obličja in las.
Rumenolaskam pristoja z ozirom na barvno različje črn ali temen
klobuk; črnolaskam z zagorelim obličjem pa pristoja svetel klobuk
z belim nakitom. Tudi solnčnik, pahljača in rokovnik naj bodo pri¬
bližno enake barve, kakor druga obleka.

Moški naj bi nosili praznične hlače, odprt telovnik in frak iz
črnega, tenkega sukna, belo ovratnico in visok klobuk (cilinder).
Rokavice so pristojne za obisk praviloma svetle barve, za največjo
svečanost so primerne bele. Črne rokavice nosijo gospodje samo,
kadar žalujejo; starejše gospe pa nosijo črne rokavice tudi na izpre-
hodu in celo pri obisku. Zunaj lastnega stanovanja je treba nositi
rokavice praviloma povsod; gospod sme vzeti rokavico z leve
roke na ulici, če kadi; kdor je povabljen na obed, naj sleče roka¬
vice predno sede za mizo in natakne naj jih na roke zopet, ko
je obed končal. — Desno rokavico se sme sleči tudi takrat, ako
je vzeti treba slaščice, sadje ali močnate jedi in tudi pred obra¬
čanjem listov v knjigah itd. — Kdor hoče igrati na klavirju, naj

Obleka, noša in stanovanja.

151

sleče obe rokavici šele potem, ko jo sedel in naj jih obleče zopet
precej, ko je odigral, predno gre na svoje prejšnje mesto. Pri petju,
na koncertu, v gledališču in na plesu se rokavic nikdar ne sleče.
Gospodične naj bi nosile samo malo nakita na sebi: tenko verižico
okoli vratu, v laseh belo cvetko in zlat obroček (zapestnico) za levo
zapestjo. Gospe naj bi nosile razven tega tudi svoj zakonski in še
drug prstan, zlato uro na tenki verižici in morda še kak nakit v
laseh. Starejše dame pa naj bi ves nakit polagoma opustile.

Predirati si ušesa in nositi uhane je sicer protinaravno in pri
umivanju nerodno; ker se je pa ta navada udomačila že skoraj
povsod, naj bi tedaj nosile ženske uhane majhne, lične oblike. Go¬
spodje naj bi imeli za nakit pod vratom, na prsih in za pestjo zlate
gumbe ter zlato ali srebrno uro na enaki verižici. Kadar pa žalujejo,
naj nosijo uro na črnem svilnatem ali na lasnatem (žimnatem)
traku. Od prve adventne nedelje do praznika sv. Treh kraljev in
od pepelnične srede do prve nedelje po Veliki noči kakor tudi pri
drugih žalostnih prilikah naj bi se odložil vsak nakit in obleka
naj bi bila črna ali temna.

Kdor ljubi v obleki dišave, naj bi porabljal olje ali prah samo
lopodišečih šmarnic, vijolic ali resed. Vse premočne dišave so za
družbo zoprne in kažejo malo okusa.

Šesto poglavje.

g 77. Stanovanje. Kakor je za človeka neobhodno potrebna
obleka, tako mu je potrebno tudi stanovanje. Stanovanje je varno
pribežališče, pravo zavetje in okrepčujoče počivališče, obenem pa
tudi rodilnica družinskih čednosti in shajališče s tujimi osebami.
Postava daje človeku in njegovemu premoženju v njegovem sta¬
novanju posebno varstvo pred hudodelci, pred naravino škodljivostjo,
pred zverino, strupenino itd. V lastnem stanovanju ima torej vsakdo
lahko svoje ugodnosti. Za zdravje in krepčanje človeka je posebno
odločilna kakovost njegovega stanovanja, ker v njem preživi okoli
polovico časa. Osebe, stanujoče v skupnem stanovanju, občujejo v
največji zaupljivosti; zato morajo biti vzajemno najbolj obzirne in
vzdržne, da ušpešijo med seboj vedno večje čednosti, kajti sicer
se moralno vedno bolj kvarijo. Kakoršno je stanovanje človeka, tak
je tudi njegov ugled pred drugimi ljudmi, ki ga obiskujejo v nje-

152

III. del, 6. poglavje, § 77.

govern stanovanju. Da more človek uživati vse ugodnosti in do¬
padljivosti, katere mu more dajati stanovanje, naj bi pazil vsakdo,
da je njegovo stanovanje na varnem kraju zidano in urejeno
po novi stavbeni postavi in da je tuja pomoč za vsako potrebo
blizu stanovanja. Vsakdo naj bi si uredil in opravil svoje stanovanje
popolnoma primerno svojemu stanu, premoženju in dohodkom,
posebno pa z natančnim ozirom na število, na spol in starost dru¬
žinskih členov. V stanovanju naj bi bila tedaj za vsak zakonski
par posebna spalnica, za štiriletne ali starejše hčere in za dečke od
te starosti naprej posebna soba. Vendar naj bi imele hčere vsaj od
12., mladeniči pa od 14. leta naprej od mlajših otrok odločene
svetlobarvane spalnice. Hišna oprava otročjih stanovanj bodi svetla
z belimi ali svetlimi zagrinjali okenj. Dekla in hlapec naj bi imela
tudi vsak svojo posebno spalnico. Vsaka spalnica, v kateri spi več
oseb, naj bi bila vsaj tako velika, da je za vsako notri spavajočo
odraslo osebo najmanj 20 m s ,  za vsakega otroka pa 16 ;« 3  zračnega
prostora, temu primerno obširna tla in obilno svetlobe. V spalnici
naj ima vsaka oseba svojo posteljo z vsem, kar je treba za ugoden
počitek. Postavljena bodi postelja, ako le mogoče 20 cm  od stene.
Na steni nad zglavjem vsake postelje naj bi visela podoba krstnega
patrona ali patrone tiste osebe, ki spi na d etični postelji. Na na¬
sprotni steni pred vznožjem pa naj bi viselo veliko ogledalo, pod in
pred tem postavljena umivalna mizica. Blizu postelje naj bo omara
za obleko, za vsako osebo posebej po 1 stol in pri zglavju vsake
postelje naj bo omarica s ponočno posodo; na omarici pa svečnik
s svečo in vžigalicami. Vsako okno spalnice naj bi imelo zagrinjalo.
Kdor more imeti blizu spalnice kopalnico in v tej banjo, je to za
zdravje gotovo jako koristno in telesu ugodljivo. Kuhinja naj bi
bila jako svetla in v njej naj bi bilo vse potrebno kuhinjsko po¬
sodje in orodje, omenjeno v različnih kuharskih bukvah. Blizu ku¬
hinje naj bo obednica v svetli prostorini, oddaljena od vsega smradu.
Vrata v obednico naj bi bila na dolgostni sredini podolžne stene
in ne na čelu, t. j. ne na ožjem kraju obednice. Vse stene obednice
naj bi imele od tal 2 m  visok svetlobarvan oboj iz desak; ostali
del sten in strop obednice naj bi bil svetlo barvan soglasno z
obojem. V sredini obednice naj stoji podolžna miza, na obeh
straneh ob mizi pa toliko stolov, kolikor oseb more za njo jesti.
V tistem kotu obednice, ki je najbližji kuhinji, naj bo omara s

Stanovanje.

153

krožniki, žlicami, prti in prtiči, kakor tudi z vso drugo namizno
opravo. Za ponočno razsvetljavo naj visi primerno velika svetilnica
od stropa na podolžni sredini obednico in naj bo urejena tako, da
ne dela smradu. Delavnica za gospodarja in za odraslega sina
naj ima resen značaj; pisalna miza naj bo iz trdega lesa, rdečkasto-
temno polikana, na njej pisarske potrebščine, zraven nje enako-
barvana svetilnica, v neposredni bližini enakopolikana omara s ste¬
klenimi vraticami za knjige, enakopolikan in pokrit blazinjak, trije
ali štirje enakopolikani stoli, rdečkasto-temno zagrinjalo pri oknih,
na stenah slike prijateljev, drugi spomini njegove mladosti in zna¬
menje njegove posebne ljubezni, na pr. lovska oprava itd.

Ako je pa gospodar umetnik ali obrtnik, mora biti v njegovi
delavnici orodje njegovega poklica. V delavnici hišne gospodinje in
odraslih hčera naj bo njihovim opravilom primerna oprava; na pr.:
knjižnica s steklenimi vraticami, pisalne, oziroma slikarske mizice,
šivalni stroji i dr. Na stenah naj bi bile različne slike sorod¬
nikov in prijateljic, v kotih pa sobne rastline in cvetlice. Ob oknih
te delavnice naj vise višnjeva ali rdečkasta zagrinjala, raz strop na
sredi sobe pa naj visi primerno velika svetilnica živahne barve.

V priprosti sobi za otroke naj bo pri stenah 1'5 m  visok oboj
z desak, pri steni omara za šolske knjige in potrebščine, kakor tudi
za otročje igrače in telovadno orodje. Sredi te sobe naj bo nizka
miza, okoli nje stolički in nad njo pa naj visi svetilnica,.

Sprejemnica naj bo prijazna soba, ako le mogoče, blizu
vhodnih vrat v jako svetli prostorini; strop in stene naj bodo bar¬
vane družinskemu značaju ali narodnim barvam primerno, na sredi
naj bo okusna miza, na nji steklen krožnik ali umetno sple¬
tena košarica, na nji obiskalni lističi prijateljev in znancev, za
mizo pa vsaj štirje stoli; nad mizo naj visi okusna svetilnica.
Na steni, ki je vratom nasproti, naj vise lepe podobe, pri drugi
steni na desni strani vhoda naj bo sofa, pri levi steni pa okusna
omara in v nji zbirka izvrstnih knjig. Ob oknih naj vise okusna
zagrinjala, ki so barvana soglasno kakor stene. V sobi blizu spre¬
jemnice naj bi bili na steni obešalniki za obleko, poleg veliko
ogledalo, na ozki mizici pa glavnik ter ščetke za obleko in za
obuvalo. Po kotih naj stoje sobne rastine. V vsakem stanovanju
naj bi bila tudi klet (shramba za meso, mast, vino itd.), kakor tudi
drvarnica.

154

III, del, 7. poglavje, § 78.

Izven tega mora biti pri vsakem stanovanju tudi stranišče,
kolikor mogoče daleč od drugih prostorin, z velikim oknom,
obrnjenim od drugih sob. Na tem oknu mora biti, ako treba, za¬
grinjalo. Vrata stranišča se morajo dobro zapirati, in v stranišču na
desni steni naj bo canjica s papirjem. Vsako stanovanje naj bi bilo
na trdih in suhih tleh; zidovi naj bodo kolikor mogoče vselej suhi,
vse prostorine, posebno pa spalnice, kolikor mogoče prevetrene in
vselej polne čistega zraka. Vse kar more zrak pokvariti, je treba
iz prostorin kakor tudi iz bližnje okolice hitro odpraviti in v vsakem
stanovanju naj bo največja snažnost, neprenehljiv red in povsod
dober okus. Kdor je primoran, da si najame stanovanje v tuji hiši,
naj ve, da so najodličnejša stanišča v prvem nadstropju. Ako si
hočeš ogledati namenjeno stanovanje, v katerem stanuje še druga
družina, pridi ob uri, katero določi dotedanji najemnik, da njega
in družine ne nadleguješ prezgodaj ali prekosilo. Pri tem ogledo¬
vanju ni navadno, vender pa koristno, da se ogledovalec najemniku
vljudno predstavi in ga prijazno prosi, da bi mu dobrohotno po¬
kazal vse prostorine in mu povedal resnično vse pomanjkljivosti
dotičnega stanovanja. Ako pa ogledovalec za to ljubav ne prosi,
naj pošlje dotedanji najemnik svojega hlapca, da pokaže ogledovalcu
vse prostorine. Ogledovalec naj ogleda kolikor mogoče hitro lego,
velikost in kakovost prostorin; nespodobno bi bilo, ako bi se
ogledovalec zanimal za tujo napravo, za podobe slike in orodje
dotedanjega najemnika in ga občudoval, hvalil ali celo grajal. Pri
tem treba vprašati le potrebno. Govorjenje bodi vljudno in kratko;
posebno pa se je treba pri odhodu spoštljivo in prijazno posloviti
in zahvaliti za usluge.

Sedmo poglavje.

§ 78. Predstavljanje nepoznanih oseb.

Vsak človek govori bolj prostodušno, odkritosrčno, zaupno, o
večjih važnostih in celo o skrivnostih šele potem, ko ve natančno,
s kom govori in kdo ga posluša. Da moremo vpeljati družbeno' ob-
čenje, ga nadaljevati in doseči z njim pravi smoter, naj bi se osebe,
ki se še ne poznajo, pri prvem sestanku druga drugi predstavile.
Vsaka oseba naj pove svoj priimek, svoj poklic in častni čin, včasih
tudi svoje domovanje. Vsak človek se sme sicer predstavljati sam,

Predstavljanje nepoznanih oseb.

155

vendar je boljše, da ga predstavi še nepoznani osebi tretji posre¬
dovalec, ki pozna dobro razmere obeli oseb, ki se hočeta spoznati.
Zato naj gostitelj, — ako je zaprečen, pa gospa, -- predstavlja
na shajališču svoje goste in posetnike; drugje pa sme vsak človek
iz lastnega nagiba ali na prošnjo predstaviti drugo osebo tretji,
ako pozna razmerje med obema tujcema. Vsak posredovalec s tem
predstavljanjem ugodi gotovo obema predstavljenima osebama, kakor
tudi družabnim zahtevam. Predstavi naj se prej mlajša gospodična
ali gospa starejši in manjimenitna imenitnejši; tako tudi mlajši
gospod starejšemu in manjimenitni imenitnejšemu. Pri enaki sta¬
rosti ali pri enaki imenitnosti ima vsaka oseba v svoji hiši ali v
svojem domovanju prednost. Predstavi naj se tedaj prej tuja gospa
domači gospej in tuji gospod gospodarju. Zenski spol ima tudi v
tem oziru prednost. Predstaviti se mora tedaj gospod gospe ali
gospodični; samo cesarju in. kralju ali njegovim namestnikom se
predstavijo seveda tudi gospe. Tudi odraslemu knezu, starejšemu,
velikemu dostojanstveniku in starejšemu uradniku jako visoke
stopnje, lastnemu učitelju ali velikim učenjakom in umetnikom naj
se predstavijo tudi gospe in gospodične.

Kdor se hoče ali mora drugemu človeku sam predstaviti, naj
se postavi 1 korak pred njega, (pred mnogoimenitnejšega 3 korake)
tako, da mu gleda v oči in drži pete skupaj. Moški se odkrije (glej
§ 79.), se prikloni (glej § 80.) pa reče razločno in jasno posebno
odlični osebi: »Prosim, dovolite, milostljiva gospa, (častna gospo¬
dična ali milostljivi gospod), da se Vam predstavim. Jaz sem I. I.
ljudski učitelj iz Trsta.« Približno enakoimenitnemu naj reče: »Do¬
pustite, gospa (gospodična ali gospod), da se Vam predstavim. Jaz
sem 1. I. sodnijski kancelist iz Gorice.« Kdor je v službeni obleki,
na kateri se vidi njegov poklic in častni čin, naj pove samo svoj
priimek in domovanje. Ko se predstavlja mlajša ali manjimenitna
gospa starejši ali imenitnejši, naj se postavi ravno tako pred sta¬
rejšo ter naj se prikloni (glej § 80.) Ko se predstavlja gospod gospe
ali gospodični, naj se ji prikloni posebno globoko. Ako dama pri
tem sedi, ni treba, da vstane, temuč naj sede pripogne glavo in
zgornji del telesa; ako pa dama stoji, naj prijazno pripogne samo
glavo. Praviloma dami ni potreba da pove gospodu, ki se ji je
predstavil, svoje ime itd.; ako pa misli po nadaljnem pogovoru,
da je tega vreden, mu pove svoje ime itd. med pogovorom ali

156

III. del, 7. poglavje, § 78.

po tem. Kadar se predstavi mlajši gospod starejšemu gospodu, naj
bo pri tem tudi starejši odkrit, naj se stoje mlajšemu prikloni in
naj mu tudi pove svoje ime itd. Potem naj se pokrije prej imenit-
nejši, potem tudi mlajši. Potem ko sta si obe osebi povedali svoji
imeni itd., more imenitnejša oseba, ako hoče, podati svojo desnico
manjimenitni osebi, ta pa naj se pri tem zopet prikloni za to po¬
sebno čast. Precej po formalni predstavi naj govorita obe osebi
nekoliko časa o povodu predstave itd.; vendar sme ta govor vpeljati
in ga nadaljevati le imenitnejša oseba.

Velika starost človeka je tudi v tem oziru večjega spoštovanja
vredna, kakor večja učenost dosti mlajše osebe. Kdor hoče iz last¬
nega nagiba ali na prošnjo predstaviti drugo osebo tretjemu človeku,
naj to izvrši na sledeči način: Posredovalec naj z ogovori povabi
osebi, kateri je treba predstaviti, k sebi, ali naj gre z manjimenitno
k boljimenitni osebi. Kadar sta že tri korake blizu, naj se posredo¬
valec postavi na levo stran imenitnejše korak od nje tako, da je
njegova desna rama pri levi rami imenitnejše osebe, njegova leva
rama pa pri desni manjimenitne osebe. Potem se ozre posredovalec
k imenitnejši osebi in ji, ako je imenitneja kakor posredovalec,
reče: »Prosim«, — enakoimenitni pa samo: »Dovolite, gospa, go¬
spodična ali gospod, da Vam predstavim gospoda I. L, urarja iz
Bistrice.« — Pri teh besedah naj pokaže posredovalec s svojo levo
odprto dlanjo imenitnejši osebi manjimenitno; potem pa pokaže s
svojo desno roko manjimenitni osebi boljimenitno in imenuje njeno
ime. Na pr. »Gospod doktor zdravoslovja I. I. s Krka.« Ako je pa
častni razloček med obema osebama, kateri je treba predstaviti,
jako velik, ali ako je imenitnejša oseba na dolgo in široko ali celo
še svetovno poznana, tedaj posredovalec ji predstavi in pravilno
imenuje samo manjimenitno osebo, znane ali slavne osebe pa ne
predstavi in ne imenuje. To enačenje bi bilo za imenitnejšo osebo
žaljivo, za manjimenitno pa prečastno. Na pr. za ministra in kan-
celista, ali za profesorja in učenca itd. Osebe, katere predstavi po¬
sredovalec, naj se pri tem (moški odkriti) druga drugi prikloni in
si (ako hoče imenitnejša) podasta roki tako, kakor da bi se
predstavljale same, brez posredovalca, a lastnih imen itd. ne ponav¬
ljata, ker to izreče posredovalec. Kdor predstavi drugo osebo tretji,
naj vpelje med obema predstavljenima osebama primeren pogovor;

•— vendar ima tudi pri posredovalnem predstavljanju praviloma le

Predstavljanje nepoznanih oseb.

157

najimenitnejša oseba od vseh treh pravico vpeljati in nadaljevati
pogovor. Posredovalec, ki je predstavil osebi takega človeka, ki
ima skrivne zasluge, naj jih, ako so mu znane, omeni. Na pr. občinski
župan predstavi šolskega učitelja I. I. iste občine tja došlemu pro¬
fesorju. Zupan ve, da je učitelj napisal in izdal vsestransko hvaljeno
knjigo pod nepravim imenom K. L. Zupan naj tedaj profesorju na¬
znani to skrivno učiteljevo zaslugo, kakor tudi druge ugodne
okolnosti; ako na pr. župan ve, da sta bila dotični profesor in
učiteljev oče součenca in velika prijatelja. Sploh naj si posredovalec
prizadeva, da postane spoznanje predstavljenih oseb kolikor mogoče
dopadljivo in mično, pogovor med njima pa ugoden in živahen.
Ako je v družbi več (2—10) členov, pa pride k nji tak nepo-
znanec, ki je enako ali maloveč imeniten, naj posredovalec pred¬
stavi najprej nepoznanca celi družbi, potem pa nepoznancu najime¬
nitnejšega člena in vse družabnike po vrsti. Ako pa je novoprišlec
dosti imenitnejši kot družbeni členi, je treba prej njemu predstaviti
vse družabnike potem njega skupno vsej družbi. Ge je v družbi
že 10 členov, a pride še enajsti itd., družbi nepoznani človek,
tedaj naj posredovalec predstavi samo njega družbi, ne pa dru¬
žabnikov njemu. Ako enajsti itd. prišlec želi spoznati eno ali več
že zbranih oseb po imenu, naj naprosi pozneje posredovalca, da ga
predstavi dotični osebi posebej. Posredovalec, ki bi tudi novopri-
šlecu predstavil vsakega družabnika večje družbe posebej, bi povzročil
vsem veliko nadlego brez koristi. Ta novoprišlec se pri tem pri¬
kloni družbi na desno in na levo. Vsi družbeni členi vstanejo, ako
so sedeli, takrat, ako je prišla dama. Ako pa je prišel gospod, ki
ni posebno imeniten, tedaj gospe ne vstanejo. Stoječi se priklonijo
novoprišlecu z zgornjim delom telesa, sedeče dame pa samo z
glavo. Ako družba že igra, pleše poje ali je, se novoprišlec ne
predstavlja, temuč pozdravi molče s prikloni, sede na določeno
mesto in družba deluje naprej. To velja, ako novoprišlec ni posebno
imeniten. Ako ste v večji družbi ter pride k vam vaš, družbi še
nepoznan prijatelj, da bi govoril v naglici samo z vami par besedi,
tedaj predstavite nepoznanca družbi, predno govorite z njim;
govorite potem z novoprišlecem v prisotnosti vse družbe le kratko
ako ne misli ostati v družbi.

V javnih krčmah, v kavarnah, pri koncertih, v gledališču in na
popotovanju se nepoznane osebe ne predstavljajo, ker so le za

158

III. del, 8. poglavje, § 79.

malo časa skupaj. Akoravno so nepoznane, se vendar smejo pogo¬
varjati. — Šele ako iz pogovora spoznajo, da so približno enake
olike, veljave in mišljenja, se lahko med daljnim pogovorom pred¬
stavijo. če pa hoče kdo iz posebnih vzrokov popotovati in ostati
nepoznan, sme zamolčati svoje pravo ime, a naj bo vsekako z ljudmi
vselej in povsod vljuden in prijazen.

Osmo poglavje.

Izkazovanje spoštovanja, časti in ljubezni:

§ 79. Pozdravi in odzdravi. Ljudje naj bi se vzajemno po¬
zdravljali in si odzdravljali vselej pri sestanku ali pri srečanju,
kakor tudi pred začetkom in po izvršetku ustnega občenja, pred
razhodom. Ako pa je oseba oddaljena od druge več kakor 30 ko¬
rakov, tedaj ni potrebno, da se pozdravita. Pozdravi naj prej manj-
imenitni, od dveh enakoimenitnih prej tisti, ki pride pozneje k
drugemu, ali ki gre prej proč od drugega. Praviloma pozdravi prej
mlajši starejšega in moški žensko. Vendar pozdravi izjemno prej
ženska svojega gospodarja ali učitelja, ako je nižjega rodu, pozdravi
mnogo starejšega velikega dostojanstvenika, starejšega uradnika
jako velike častne stopnje ali jako učenega, svetovno poznanega
gospoda. Kdor hoče pozdraviti Človeka na mestu, naj se postavi
3 korake prednj, gleda naj mu v oči, stoji ravno, drži pete skupaj,
palca nog naj sta za lastno stopinjo narazen in roki naj visita
naravno ob životu. Moški prime svoj trdi klobuk za okrajec spredaj
s palcem od zdolaj, druge štiri, skupaj stisnjene prste položi na
krajec počrez, vzdigne klobuk 10 cin  od glave kvišku, da je prvi
in zadnji konec krajcev enako visoko, potegne klobuk tako naprej,
da pride zadnji konec krajcev vodopadno 10 cm  nad čelo, drži
klobuk tako dolgo, da pravilno našteje 1, 2, 3, potem ga postavi
zopet na glavo. — Mehki klobuk pa prime s prvimi tremi prsti za
oglavje spredaj na vrhu, vzdigne klobuk z jako stegnjeno roko od
glave kvišku in naprej, — ako mogoče tako, kakor je omenjeno
zatrdi klobuk. Pred jako imenitnejšo osebo naj pozdravljavec prime
klobuk ravno tako, se odkrije in ga s stegnjeno roko drži pri
desnem kolenu na strani, dokler govori. Pred začetkom in po zvr-

Pozdravi.

159

šetku govora se je treba imenitnejši osebi tudi prikloniti (§ 80.),
potem pokriti se, pa oditi. Pri navdušenem pozdravu je treba
klobuk vzdigniti z desno roko kolikor mogoče visoko in ga vihteti
radostno več časa v zraku. Ako se pozdravljavec nadeja, da mu bo
podala pozdravljena oseba roko, naj se odkrije z levo roko, desno
pa naj drži mirno ob životu, vendar pripravno za rokovanje. Pri
srečanju naj vsakdo pazi, da gre druga oseba, ako mogoče, pri
njegovi desni rami mimo. Izjeme so v § 139. V tem slučaju naj
se vsakdo odkrije z levo roko; ako gresta srečajoči se osebi pri
levih ramah mimo, naj se obe odkrijeta z desnima rokama. V
vsakem slučaju tedaj s tisto roko, ki je na nasprotni strani od
srečane osebe. Ko sta osebi, ki se hočeta pozdraviti, pri srečanju
še 3 korake narazen, se ozre druga drugi v obličje, obenem se
odkrijeta obe — manjimenitna malo prej —- in se le z glavama
priklonita; pokrijeta se zopet šele potem, ko sta 3 korake narazen.
Kdor bi srečal cesarja ali cesarico ali drugega člena cesarske dru¬
žine, naj se ustavi 4 korake pred njim in 3 korake na njegovi levi
strani; obenem naj se moški odkrije z desno roko in drži klobuk
v stegnjeni roki ob desni nogi. Vsakdo naj zre spoštljivo najvišji
osebi v obličje, se ji globoko prikloni, zre za njo, pa se zopet po¬
krije in odide naprej šele potem, ko je presvetla oseba že 3 korake
daleč. Kdor ima srečati jako velike dostojanstvenike ali lastne za-
povednike, ni treba, da se ustavi, pač pa naj naredi zadnjih 6
korakov očitno počasnejše. Gospe, ki se peljejo v odprtem vozu,
pozdravljajo ali odzdravljajo sede s tem, da pripognejo pred malo-
imenitnimi osebami le glavo, pred jako imenitnimi osebami pa tudi
zgornji del telesa. Ako se vozi gospod, se tudi odkrije, ako pa
kočira sam, naj pripogne samo bič. Kdor se pelje v zaprtem vozu,
naj, kadar hoče pozdraviti ali svojemu zunanjemu prijatelju odzdra¬
viti, odpre ali zniža stekleno okence voza; kdor jezdi v počasnem
koraku, naj pozdravi ali odzdravi s priklonom glave, ako pa konj
dirja, naj pripogne jezdec v pozdrav le bič ali palico na dotično
stran. Kdor je v lastni sobi in vidi, da ga kdo od zunaj skozi
okno pozdravlja, naj odpre okno in odzdravi. Vendar se ne spodobi
skozi okno dolgo časa pogovarjati se. — Izven teh tihih znamenj
pozdrava treba je tudi pozdravov z besedo. Osebo, ki je jako imenitna
in dosti imenitnejša kakor pozdravljalec, se sme pozdraviti le tiho.
Pač pa. je treba pozdraviti tudi z besedo tiste osebe, ki so malo-

160

IH. del, 8. poglavje, §§ 79. in 80.

imenitnejše ali enakoimenitne kakor pozdravljavec, kakor tudi
lastne sorodnike, zaupne prijatelje in dobre znance. Tudi malo
več imenitni osebi se sme reči zjutraj do 9. ure »dobro jutro«,
od 9. do 2 uri pred solnčnim zahodom »dober dan«, kasneje
pa »dober večer«. Sorodniku ali prijatelju je pa treba reči pri¬
jaznejše pozdravne besede, na pr. dobro jutro, ljuba sestra; dober
večer, ljubi ali dragi prijatelj itd. Pri vsakem pozdravu treba, da
je izven tega tudi izraz v obličju srčen, spoštljiv, vljuden, prijazen
ali ljubezniv, po razmerju, ki je med pozdravljavcem in med po¬
zdravljeno osebo. Kdor v rokah kaj drži, tako da se ne more od¬
kriti, naj prikloni pokrito glavo in pozdravi po okolnostih tudi z
besedo; vendar naj pozdravljavec pazi, da vidi pozdravljena oseba,
da so njegove roke zaprečene. Pred vsakim pozdravom ali od-
zdravom je treba vzeti iz ust smodko ali druge reči in ako le
mogoče, odložiti je treba tudi delo iz rok.

Ako občujete ali hodite z dosti imenitnejšim človekom, ne
pozdravljajte med tem iz lastnega nagiba tretjo osebo, ki je dosti
manj imenitna kakor vaš spremljevalec; ako pa vaš spremljevalec
koga pozdravi ali mu odzdravi, pozdravite ali odzdravite tudi vi,
ne da z dotično tretjo osebo pri tem še drugače občujete. Ako so
vaš spremljevalec ustavi, da govori s tretjo osebo, ne da vas taisti
osebi predstavi, se odkrite in priklonite, potem se zopet pokrite pa
oddaljite od obeh okoli 6 korakov in glejte kam drugam. Ako drži
vaš spremljevalec pri svojem pogovoru z dotično, še bolj imenitno
osebo svoj klobuk v roki, držite tudi vi svoj klobuk v roki med
njiju pogovorom; kadar se pa onadva pri ločitvi pozdravljata, po¬
zdravite dotično tretjo osebo pri njenem odhodu tudi vi, potem
idite s svojim spremljevalcem, ko ste ga zopet pozdravili in se
pokrili, dalje. Ako gre gospa s svojim soprogom, ko ta pozdravi
svojega nji nepoznanega prijatelja, ali mu odzdravlja, ni treba, da
taistega tudi ona pozdravi, vendar pa mora mu odzdraviti lo tedaj,
ako je prijatelj pozdravil tudi njo. Ako pa pozdravi ali odzdravlja
sama, mora tudi njen soprog pozdraviti ali odzdraviti. Ce gre
gospa od soproga v prodajalnico ali ako gre soprog z njenim do-
puščenjem v prodajalnico na pr. po smodke, ali pred vsako ločitvijo
in po zopetnem sestanku sploh, naj jo soprog pozdravi. Ko pride
k vam v sobo človek s klobukom v roki, vstanite, odkrite sc (po
imenitnosti mu idite naproti vsaj en korak, imenitnejšemu pa

Pozdravi, odzdravi in prikloni.

161

vsaj 3 korake) in ako je prišlec malo več ali vam enako imeniten,
ga prosite, manjimenitnega povabite, naj se pokrije in ko to stori,
pokrite se tudi vi; jako imenitnega in dosti imenitnejšega prišleca
kakor vi pa ne smete prositi, naj se pokrije, nego ostanite odkriti
tudi sami. Ako vam kdo ponudi stol, da sedete, zahvalite se za to
s priklonom, po okolnostih tudi z besedo. Na javnem šetališču in
na zabaviščih sploh, kjer se osebe v kratkem času jako pogosto
srečajo, je zadosti, da se pozdravijo v enem in istem poldnevu
praviloma le pri sestanku in pri razhodu. Pozdraviti in odzdraviti
je dolžnost tudi ponoči, ako je dotična prostorina ali ulica in
okolica tako razsvetljena, da se osebe dobro vidijo in lahko brez
dvombe spoznajo. Popolnoma nepoznane osebe, ako niso predstav¬
ljene, se navadno ne pozdravljajo, pač pa v gostilnici (§ 136.), na
popotovanju (§ 142.) in v izrednih slučajih. Vsako spoštovanja
vredno osebo prav pozdraviti, je neobhodno potrebna vljudnost, na
vsak pravilni pozdrav primerno odzdraviti, je neizogibna dolžnost.
Zato naj bi vsakdo, kadar vidi, da se je kdo že pripravil, da tiho
pozdravi ali precej, ko je dotičnik pozdrav izrekel, se obrnil k
pozdravljalcu in mu odzdravil medsebojnemu razmerju popolnoma
primerno, vljudno, prijazno ali po okolnostih ljubeznivo. Ako bi se
pa morebiti kdo predrznil, s svojim nepristojnim, očividno mrzlim
in pomanjkljivim ali s preobilnim in preši ljen im pozdravom in celo
z zasramljivim posmehom drugemu človeku nagajati in tega zani¬
čevati, naj tako pozdravljeni človek takega pozdravljalca pogleda
začudeno, bistro, resno in odzdravi sicer popolnoma spoštljivo,
vendar hladnokrvno in tiho (ne prilizljivo in tudi ne bojazljivo),
potem pa se dotičnega pozdravljalca ogiblje kolikor mogoče. Vojaki
vzdignejo pri pozdravu ali odzdravu stisnjene prste desne roke in
se z njimi dotaknejo oboda svojega naglavnega pokrivala na strani
pri sencu. Kar se tiče pozdrava in odzdrava v koncertu in gleda¬
lišču, v. javnih gostilnicah in kavarnah, na popotovanju in pri pri¬
hodu k žalujočim pri mrliču, bo povedano v §§ 112., 136., 142. in 147.

§ 80. Priklon jo imenitnejši del pozdrava in se napravi takole:
Oseba ženskega spola se postavi tako, kakor je rečeno v § 79. pri
začetku (za pozdrav na mestu). Za mali priklon pripogne dama
vljudno samo glavo, tako da pride brada skoraj na prša. Za globoki
priklon pa tiho podrsa stopalo leve noge ravno naprej, tako
da pride zadnji kraj pete tja, kjer je bil prej prvi kraj prstov, pri¬
ti

162

III. del, 8. poglavje, §§ 81—83.

pogne ljubko glavo in zgornji del telesa naprej in sicer tem nižje,
čim imenitnejša je oseba, kateri se priklanja ter obenem tudi neko¬
liko sključi obe nogi v kolenih. Pri malem priklonu visita obe roki
naravno doli; pri globokem priklonu pa visi tako samo desna roka,
ker rahlo stisnjene prste leve roke položi dama na sredo svojih
prs. Tudi moški se postavi pred osebo, kateri se hoče prikloniti
tako, kakor je omenjeno v § 79. 7. stavek, se odkrije z levo roko
in drži klobuk poklopnjen k levi nogi; obe roki visita naravno doli,
obe nogi sta ravni, potem naredi mali priklon samo z glavo, da
pride brada skoraj na prša; za globoki priklon'pa pripogne glavo
le malo, ves zgornji del telesa pa pripogne tem nižje, čim ime¬
nitnejša je oseba, kateri se priklanja in sicer tako, da se pregne
telo le v pasu. Priklon ženski kakor tudi moški traja praviloma le
toliko časa, dokler je mogoče navadno našteti 1, 2, 3; ko se šteje
1, treba se je prikloniti, dokler se izreče 2, treba je stati v priklo¬
njeni drži in na 3 se je zopet popolnoma zravnati. Pred jako
imenitno in mnogo imenitnejšo osebo je treba, ostati v priklonjeni
drži, ddkler se izreče 2, 3 in zravnati se je še le na 4. Pri tem
zravnanju dene oseba ženskega spola levo nogo zopet k desni na
prejšnje mesto in levo roko spusti naravno doli, moški pa se
pokrije.

§ 81. Podajanje rok (rokovanje). Kdor pri pozdravu poda svojo
roko drugemu človeku, prizna temu nekoliko pravice do zaupnega
bližanja in mu naznani svojo posebno naklonjenost, večjo dobro¬
hotnost ali celo ljubezen.

Svojo roko podati ima pravico samo imenitnejša oseba; manj
imenitni človek pa mora na to ponudbo čakati. Imenitnejša oseba,
ki hoče podati roko, naj vzdigne odprto desno roko blizu sebe do
srca, suče odprto dlan navzgoraj, obenem vrže odprto roko prijazno
proti manjimenitnemu človeku, kakor bi mu hotela svojo dlan po¬
kazati, tanjše 4 prste, rahlo drug k drugemu pritisnjene, naj zasuče
k sebi, da leže s prsi skoraj paralelno in vodoravno proti levi roki,
vsa desna roka naj bo primerno stegnjena naprej in na levo, da
pride dlan zgoraj pred sredino telesa, desni komolec bodi malo
vzdignjen in zgornji del telesa malo pripognjen. Manj imenitni
človek naj se pri tem prikloni, pa položi svoje 4 tanjše prste desne
roke tako, da leže križem na prstih imenitnejše osebe, potem te
prav rahlo objame, (ne da bi jih stiskal) in obrača tako, da pridejo

Rokovanje, poljub roke in objemanje telesa.

163

precej potem prsti in dlan imenitnejše osebe zgoraj in ravno naprej,
lastne prste pa zasuče na levo, kakor prej imenitnejša oseba. Ko
pa se v duhu našteje 1, 2, 3, se rahlo spustita obe roki.

Tujo roko držati dalje časa ali jo celo stiskati, pomeni veliko
zaupnost, staro prijateljstvo ali celo ljubezen. Kdor drži v desni
roki klobuk ali drugo reč, naj jo pri rokovanju leva roka hitro
prevzame.

§ 82. Poljub roke. Kdor poljubi tujo roko, izkaže dotični osebi
posebno spoštovanje in hvaležnost. Zato naj bi poljubljali roke
zlasti otroci lastnim starišem in učiteljem pred vsakim odhodom
za daljši čas in ob prihodu, posebno pa na dan njihovega godu ali
rojstva. Poljubljal naj bi vsakdo roko svoji dobrotnici ali svojemu
dobrotniku, posebno precej po prejeti dobroti in sploh vsaka
manjimenitna oseba imenitnejši osebi, ako je ta vredna takega
spoštovanja, kakršnega se ne more samo z besedo in na manj po¬
menljiv način izkazati zadostno.

Kdor hoče poljubiti tujo roko, naj po izvršenem priklonu ali
rokovanju prosi zato dotično osebo dopuščenja.

Podane 4 tanjše prste desne roke naj prime na krajih
rahlo s svojo desno roko, se k prstom prikloni in jih le malo
vzdigne, pa poljubi zadnji (pripestni) člen srednjega prsta ali more¬
bitni prstan na tej roki na zgornji strani, praviloma enkrat, za jako
velike dobrote pa celo trikrat, tako kakor bo rečeno v § 84. Precej
po poljubu naj poljubitelj dobrotnikovo roko na lahko izpusti. Od-
tezati ali zmikati roko pred poljubom ni spodobno ter prav žaljivo.

§ 83. Objemanje telesa. Le osebe, ki so popolnoma zaupne in
v tesni zvezi, kakor stariši in otroci, bljižni sorodniki, kakor tudi
veliki in zvesti prijatelji med seboj, si objemajo vzajemno telesa,
v znamenje posebne ljubezni. Marsikdaj se izjemno prigodi, da tudi
imenitnejše ali celo najimenitnejše osebe objamejo zavoljo posebno
velikih zaslug, celo svoje podložne osebe; na pr. cesar ali kralj
objame svojega ministra, gospodar svojega hlapca ali gospodinja
svojo deklo itd. v znamenje posebnega zadovoljstva, priznanja in
pohvale. Pri vzajemnem objemanju si držita osebi pri pozdravu
podane roke, nato se vzajemno potegneta radostno k sebi (imenit¬
nejša oseba začne prej potezati), si izpustita roke, vsaka objame z
lastno desno roko drugo osebo okoli telesa, tako da pritisnejo kraji
prstov spoštljivo rahlo, ali ljubeznivo in krčevito na hrbet v viso-

11 *

164

III. del, 8. poglavje, §§ 84—87.

čini srca, srce k srca; obenem objame vsaka oseba s svojo levo
roko drugo osebo okoli vratu, tako da pritesnejo kraji prstov na
zgornjem koncu zatilnika, glavi in usta skupaj. Pri enostranskem
objetju objame samo imenitnejša oseba svojega podložnika z desno
roko kakor je zgoraj rečeno, a levo odprto roko položi samo na
desno podložnikovo ramo; pri tem mora podložnik ravno, najbolj
spoštljivo in mirno stati.

Ko mine objetje, se objemalec zravna, podložnik pa stopi 3
korake nazaj, se za to posebno čast globoko prikloni in gleda
ginjen objemalcu v oči.

§ 84. Poljubljanje obličja. Precej, ko se dve osebi vzajemno
objameta (§ 83.), se navadno tudi poljubita v obličje takole: Najprej
se prisrčno pogledata v oči, zbočita špičasto ustnici ter se poljubita
na sredo čela v znamenje blagoslova (stariši svoje otroke itd.) ali
na leva ter na desna lica blizu ust v znamenje prijateljstva
(prijatelji in dobri znanci) ali na sredo ust od lastne desne pa od
lastne leve strani v znamenje ljubezni.

Na čelo in na obe lici se pritisnejo ustnice malo in le toliko
časa, dokler je mogoče našteti 1, 2, 3; na obe tuji ustnici pa tem
močnejše in tem več časa, čim močnejša in večja je ljubezen.

Vendar je treba poljubljati pametno, zmerno, spretno, ljubko, ži¬
vahno, radostno in ginljivo. Ne sme se pa pri poljubu glasno cmokati in
sliniti, marveč tenkoglasno vase cikniti, da se sliši malo, pa dosti čuti.

§ 85. Zvonjenje, s katerim se izkaže škofu ali še imenitnejšemu
duhovniku pri njegovem prihodu v kak kraj posebna čast.

Ivo se zapazi s cerkvenega zvonika ali z druge visočine bli¬
žajoči se voz ali vlak, v katerem je ta dostojanstvenik, naj bi uda¬
rili dobro vežbani zvonilci ob največji zvon z njegovim kembljem
3krat zaporedoma in med vsakim udarcem naj preteče toliko časa,
da je mogoče pravilno šteti do 3; ravno toliko časa po tretjem
udarcu naj začno z vsemi zvonovi zvoniti slovesno, ubrano, zložno
in lepoglasno ter zvonili naj bi tako neprenehoma, dokler ne pride
dotični odličnik v cerkev. Ako pa se rečeni duhovnik le mimo pelje,
naj zvonjenje traja, dokler se še vidi njegov voz.

§ 86. Streljanje. .Tako imenitne osebe, ki imajo veliko veljavo in
posebne zasluge za državo in deželo, za ves narod ali vsaj za dotični
okraj, je treba pri njihovem službenem ali slovesnem prihodu, kakor
tudi po slovesnem govoru in pri odhodu počastiti tudi s streljanjem.

Poljub obličja, zvonjenje, streljanje in zastave.

165

To naj bi izvrševali spretni moški, ki so v tem dobro izvež-
bani, potem ko so dobro pregledali dotično orožje. Navadno se
rabijo topiči, s katerimi naj bi streljali jako previdno, da se ne
dogodi kaka nesreča. V še vroč topič naj nihče ne tlači smodnika.

Ko se z visočine zapazi bližanje dotičnega dostojanstvenika
ali ko prestopi mejo dotičnega kraja in po zvršetku njegovega
slovesnega govora ali ko odhaja iz kraja, naj bi ga počastili
vsakokrat vsaj po trije zaporedni streli.

Med vsakim strelom naj preteče enoliko časa, dokler se more
počasno našteti do 3. Tudi pri ženitbenih slovesnostih in veselicah
je marsikje navada streljati na čast in radost novoporočencema.
To navado naj bi vsi opustili. V takih slučajih nosijo ljudje strelno
orožje brez postavne pravice t. j. brez orožnega lista, streljajo v
vaseh in blizu lesenih poslopij s slamnatimi strehami, itd. kjer je
postavno prepovedano in marsikdo ne zna rabiti orožja; razven
tega je strelec morebiti preveč vesel in lakkomišljen. Zato se do¬
godi večkrat velika nesreča in sramota.

§ 87. Zastave ali bandera so znaki izkazovanja časti in sočutja.
Paziti pa je treba, da so zastave prave barve, prav razobešene, ozi¬
roma nošene ali držane, in da nositelji z njimi prav pozdravljajo.

Zastava avstrijske cesarske hiše  je črno-rumena. Av¬
strijsko bojno bandero  je rdeče-belo-rdeče; na sredi ima
avstrijski grb (orel z dvema glavama itd.) A v st r o-ogr s k o trgo¬
vinsko bandero  je zgoraj (pri sulici) rdeče, na sredi belo in
spodaj pol rdeče, pol zeleno. Na sredi bandera sta grba obeh
državnih polovic. Ogrska  zastava je rdeče-belo-zelena. Slo¬
ve nsko-n  ar  od  n a pa belo-modro-rdeča. Kranjska  zastava je
belo-modra-rdeča. 1 ) Ljubljanska  zastava je belo-zelena. češka
deželna zastava je belo-rdeča; istrska  je rumeno-rdeče-modra;
goriško-gradiščanska  belo-rdeča-rumeno-modra; tržaška  je
zlato-rdeče-belo-črna; koroška  zlato-rdeče-bela; štajerska  je
belo-zelena; dalmatinska  modro-zlata, ga 1 iška  modro-rdeče-
zlata, moravska  zlato-rdeča-modra; ruske deželne barve  so
črno pomarančasto-bele, i t al ij a n s k e zeleno-belo-rdeče, nemške
so črno-belo-rdeče, srbske  rdeče-modro-bele, črnogorske  pa so
rdeče-bele, hrvatske in francoske  modre-bele-rdeče, itd.

‘) Potrjena s cesarskim reskriptom 23. septembra 1848.

166

III. del, 8. poglavje § 88., 9. poglavje § 89.

Belo razvito bandero pomeni vdajo ali predajo, (ali veselje,
na pr. nad praznimi kaznilnicami), tudi spravo. Rdeče bandero znači
odločnost za upor in boj, rumeno bandero = kugo, črno bandero
pa = žalost.

Razobesiti je treba bandera — zlasti pri političnih slavnostih
— tako, da je cesarsko ali avstrijsko-bojno, ali vsaj avstrijsko-kup-
čijsko bandero zgoraj in druga bandera zdolaj, ali avstrijsko na
sredi in malo višje, slovenskonarodna na desni, deželna pa na
levi strani avstrijanskega bandera; vsa druga bandera pa v bližini
teh po pomenu svečanosti.

Banderonosec dene, ko stoji, banderišče (drog) h koncu desnega
stopala na desni strani in drži banderišče z desno roko; bandero
se nosi na levi (srčni) strani, tako da pride spodnji konec bande-
rišča v visočino pasa, desna roka drži banderišče pri zdolnjem
kraju, leva roka pa v visočini oči, vrh banderišča in bandero se
nagne malo naprej. Ko pride oseba ali družba, kateri se hoče izka¬
zati čast, tako blizu, da gre najimenitnejši izkazovalec časti dotični
družbi ali osebi naproti in ko se ji odkrije, vzdigne in drži bandero¬
nosec banderišče z banderom tako, kakor je rečeno zgoraj. Ko pa
pride oseba, kateri se izkazuje čast, 3 korake blizu banderonosca,
naj bandero in banderišče objame z desno roko in nagne vso za¬
stavo tako, da pride vrb banderišča 20 cm  blizu tal, zdolnji konec
banderišča stisne pod desno pazduho, leva roka pa naj drži klobuk
ob nogi (ako je v uniformi, se ne odkrije). Tako pripognjeno ban¬
dero je treba držati, dokler ni dostojanstvenik 3 korake od ban¬
deronosca., ali dokler traja nagovor. Kadar zakličejo govornik in
drugi navdušeno živio itd. ter vihte klobuke v zraku, naj bandero¬
nosec vzdigne bandero ob svoji levi strani kolikor mogoče visoko,
in ga naj vihti po zraku. Po završeni svečanosti nosi banderonosec
bandero na svoji levi rami, držeč ga z levo roko.

§ 88. Slavoloki. Kadar pride kam izvenreden slavodobitelj,
jako imeniten in mogočen dostojanstvenik, velik dobrodelnik ali
posebne časti in slave vredno društvo ter bi tamošnji domačini radi
izkazali največjo čast, tedaj naj bi na vhodu mesta napravili pri¬
meren slavolok, pod katerim pride dotični slavnostnik v kraj, ki
ga želi počastiti.

Vrhunec slavoloka naj bi bil približno 4 m  visoko, lok na sredi
vsaj 2 m  širok, obe stranici (stebra) pa morata biti močni in varno

Slavoloki in osebno čestitanje.

167

stoječi. Ves slavolok naj bi bil okrašen poleti z rdečimi, belimi in
zelenimi svežimi cvetlicami, pozimi pa z bršljanom, s smrečjem in
z umetnimi rdečimi belimi in zelenimi cvetlicami. Na sredini loka
naj visi velik venec iz lovorovih listov za zmagovalca, iz mirtovega
ali bršljanovega perja ali pa iz drugih, povodu primernopomenljivo
barvnih cvetlic za drugega slavnostnika. V znotranjosti venca naj
bo deska, pokrita z belim papirjem, na tem pa naj bo napisano:
Slava! ali Živio! ali pa primeren pozdrav. Pod tem slavo- ali živio-
klicem treba pisati ime in priimek slavnostnikov, pod ta pa druge
besede spoštovanja, ljubezni, zvestobe, vdanosti, hvaležnosti itd. Na
levi strani tistega, ki je obrnjen proti kraju, blizu 1 m  visoko, naj bo
napisano ime tamošnjega kraja, dan, mesec in leto, na desni strani
v enaki visočini pa skupno ime častilcev. Izven tega naj bo
slavolok okrašen po stanu slavnostnika s cesarsko, z državno, z
narodno, z deželno in z drugačno zastavo. Ko pride dotični do¬
stojanstvenik 30 korakov blizo slavoloka, naj bi stali vsi praznično
oblečeni častilci v vrstah — imenitnejši, oziroma dame na desni,
manjimenitni, oziroma moški pa na levi strani slavoloka. Načelnik
sprejemnega odbora naj bi šel dostojanstveniku naproti, se 3 ko¬
rake pred njim priklonil ter ga glasno ogovoril v svojem in v
imenu vseh častilcev — katero mu skupno predstavi z rokokretom
— ;  (pri tem naj se vsi častilci priklonijo ter ga enoglasno pozdravijo:
Slava! ali Živio! 1. I.) Precej po govoru naj najimenitnejša dama (še
bolj imenitnemu po priklonu) izroči prišlecu primeren šopek cvetlic
ali drug dar in spominek. Pri tem in tudi pozneje naj bi pravočasno
dostojanstvenika navdušeno pozdravljala vsa množica s slavoklici itd.

Deveto poglavje.

§ 89. Osebno čestitanje.

Kdor izve, da se je sorodniku, prijatelju ali dobremu znancu
dogodila posebna sreča in povoljnost večje važnosti, naj se precej
ali.v prvih 24 urah praznično obleče, gre ali se. pelje osebno in
pravočasno (§ 103.) k dotičniku, da se mu s posebno radostnim
izrazom v obličju predstavi in mu z najbolj ginljivim, kratkim, v
srce segajočim govorom povodu primerno čestita. Pri tem naj bi
se čestitalec ravnal po pravilih, navedenih v § 73.1,6, 13.ll/db  in
u, kakor tudi po § 103., komur se čestita pa po §§ 73.1/14 in 93.

168

III. del, 9. poglavje, §§ 90. in 91.; 10. poglavje, § 92.

§ 90. Ravnanje v nevarnosti in nesreči.

človek zaide v nevarnost ali se mu zgodi hipoma nesreča
takrat, kakar na to najmanj misli in ko ni nanjo nikakor pripravljen.
Nevarnost, še bolj pa nesreča je sama na sebi huda in ko jo
človek, zamišljen v druge svoje zadeve, zapazi, se skoraj vselej bolj
ali manj prestraši, izgubi prisotnost duha in nekateri so pri tem
tako zmešani, da ne vedo ničesar. Nevarnost odvrniti ali nesrečo
vsaj zmanjšati je mogoče samo, ako človek, ko jo zapazi, ostane
hladnokrven, miren in v vsi samosvesti, ako hipoma velikost ne¬
varnosti prav obsodi m nastopi proti njej precej odločno, srčno,
pogumno in stanovitno. Vendar naj bi vsakdo pametno odjenjal
samo takrat, kadar vidi, da je nevarnost tako velika, da bi ga pri
nadaljnem odporu gotovo pokončala.

V kritičnih trenutkih je tedaj treba hitro odločiti se, kaj je
početi, ne pa omahljivo obotavljati se, prazno blebetati, ali obupano
javkati. Živo se je treba poprijeti rešila sam in osrčevati še druge,
ki so v isti nevarnosti, jih vzpodbujati, podložne celo priganjati k
sorešenju. Različne nevarnosti in nesreče se morejo vsaki čas pri¬
petiti, in zato naj bi bil vsakdo vselej na vse pripravljen; mislil in
odločil naj bi vsakdo že naprej, kako bi v tem ali onem slučaju
ravnal in se vedel, ako bi se mu pripetilo to ali ono. Strah in ža¬
lost izvirata bolj iz napačnega predsodka in domišljanega pred-
čutja kakor iz pravih, strahu ali žalosti res vrednih okolnosti;
nevarnost, ki je povod žalosti in strahu, pa se zdi pri nastanku
večja, kakor je v resnici. Zato bi bilo dobro, da bi se ljudje glede
samosvesti, prisotnosti duha, odločnosti, srčnosti in poguma vza¬
jemno vežbali, predno je treba te dobre lastnosti rabiti. Tako se
vadijo na pr. vojaki in konji za vojno.

§ 91. Osebno sožalovanje, tolaženje in pomoč.

Sveta dolžnost vsakega človeka je, da druge ljudi sploh, po¬
sebno pa lastne sorodnike, prijatelje in dobre znance v vsaki nji¬
hovi nesreči in nevolji prisrčno miluje, jih blagodejno tolaži in
jim človekoljubno pomaga. Zato naj bi se vsakdo precej ali v prvih
24 urah potem, ko je izvedel, da se je bližnjemu pripetila bridkost,
oblekel praznično žalostno pa šel pravočasno (§ 103.) k nesrečnežu,
se mu predstavil z žalostnim izrazom v obličju ter mu izrekel
globoko-sočutno svoje resnično sožalovanje in srčno tolažbo. Vede
se naj na podoben način, kakor je omenjeno v §§ 73.1/17, T3ll[bb

Ravnanje v nevarnosti, sožalenje in darovi.

169

in c č.  Po izgovoru naj bi tolažilec ponesrečenemu človeku tudi v
dejanju pomagal kolikor more; ako mu pa res ni mogoče pomagati,
naj bi to nemožnost obžaloval in dokazal ter izrekel željo in voljo,
da mu bo res pomagal precej, ko bo to mogoče. Vse občenje naj
bo res sočutno, izraz obličja zamišljen in kretanje otožno. Sožalnik
in tolažnik naj ne gleda in ne govori o drugih okolnostih, ki niso
v zvezi s tem predmetom; tudi odhod sožaliteljev od nesrečne
osebe naj bo žalosten, počasen in zamišljen.

Deseto poglavje.

§ 92. Darovi in dobrodelnosti.

Občno spoštovanje si človek pridobi praviloma s svojo sta¬
rostjo in z dopadljivim vedenjem; vsestransko čast se pospeši z
izvenrednimi splošnimi zaslugami; da se doseže posebno dobro¬
hotnost in ljubezen posameznih oseb, pa je treba taistim pri ugodni
priložnosti darovati na dopadljiv način primerne darove ali jim sto¬
riti posebno dobrodelnost. Da doseže dar pravi uspeh, jo treba, da
daruje darovalec iz lastnega nagiba, radovoljno, iz čiste radodarnosti
in dobrohotnosti osebi, ki je voljna dar sprejeti in biti ž njim v
tesnejši zvezi. Darovati je treba svojo lastnino, takšen dar, kakoršen
dotični osebi najbolj ugaja, o pravem času, posebno pa na najbolj
dopadljiv način.

Ko je darovalec vse to povoljno premislil, naj da dotičnemu
daru najokusnejšo obliko, naj ga položi na lep krožnik ali v ste¬
klenico itd. To naj položi v čeden košek in pokrije s snažnim po-
grinjalcem, steklenico naj zavije v bel, čist papir (ne pa v prtič ali
celo v robec), dragocenosti naj položi v pripravno vlagališče ali v
škatljo, šopek cvetlic treba povezati s svilenim, belim, rudečim,
modrim ali zelenim trakom z dvema zankama. Šopek naj položi
v enakobarven papirnat zavitek in ga s tem pokrije. Potem naj se
darovalec obleče praznično, pa nese dar dotični osebi, kateri naj
se predstavi s posebno radostnim izrazom v obličju ter naj omeni
z ginljivimi besedami povod, nagib in namen darovanja. Reče naj,
da čuti dolžnost in srčno željo dotični osebi ugoditi, da je darilce
jako majhno, da pa izvira iz srca velike dobrohotnosti (ali ljubezni,
hvaležnosti itd.), ter naj eventualno prosi ali želi, da bi dotična
oseba blagovolila (ali izvolila) vzeti to darilce tako rada (imenitnejša

170

III. del, 10. poglavje, k § 92.

dobrohotno) kakor je darovano iz čiste radodarnosti (pri zadnjih
besedah naj se darovalec prikloni in izroči dar z desno roko). Dar
je treba imenovati samo enkrat kakor majhno, nebistveno reč.
Nikakor bi se ne spodobilo omeniti njegovo kakovost ali vrednost.
Vse to občenje in govorjenje naj bo razmerju obeh oseb primerno,
govor izbran, srčen, ginljiv in kratek. Darovalec naj se pri tem
varuje užaliti nežnočutnost obdarovane osebe, posebno ako ve, da je
častiželjna in da ne vzame rada darov, ne da bi jih precej povrnila.
Darovalec naj ne daruje takih reči, katerih sam ne more rabiti,
da so jih le iznebi. Najbolje je darovati tako reč, katere obdarovana
oseba nima in je tudi ne more dobiti; ali pa tak predmet, katerega
ta oseba pri darovalcu vidi in se ji jako dopade. Ako pa darovalca
kdo česa izrečno prosi, naj prositelja prijazno, sočutno in pazljivo
posluša, dokler ne izreče vse svoje želje in ako le mogoče, naj mu da
kar prosi radovoljno in precej. Ako pa tega ne more storiti, naj
mu vljudno in obžaluje pove, zakaj prošene reči ne more dati ali
zakaj želje ne more izpolniti. Kakšni darovi so primerni za otroč-
nico, za kršenca in birmanca, za krstno botro za zaročnico, za ženo,
za moža in za druge posamezne osebe in slučaje, je na dotičnih
mestih omenjeno. Tukaj naj le še omenim, da so cvetlice zlasti
osebam ženskega spola večkrat najljubše darilo. Kdor hoče daro¬
vati cvetlice in doseči ž njimi pravi vspeh, naj pomni, da imajo
cvetlice in rastline sledeči pomen:

Akacijino cvetje = zaupaj mi!

Akacijina vejica = nehvaležnost je plačilo sveta.

Planinska vijolica = Vaša razsodnost in voljnost, so Vas vsa¬
dile v moje srce.

Kitajska naranča = prisegam, da ljubim samo Tebe.

Smetlika = Tvoji ognjeni pogledi jemljejo mir mojemu srcu.

Balzamina = žarki Tvoje lepote razsvetlijo vse.

Kopriva = Tvoje zbodljive besede so neznosne.

Zelenika (pušpan) == Ti si prevelik(a) svojeglavec (svojeglavim).

Ceder — sožalujem s Teboj.

Stolistnica = vse Te čisla in ljubi, ker si največja lepotica.

Citrona = žal, da Tvoje želje ne morem izpolniti.

Citronovo pero = zakaj si tako žalostna?

Drenulja (drenova jagoda) = živi dolgo, vselej srečno!

Osat = Tvoje zbadljive besede mi prebadajo srce.

Darovi in dobrodelnosti.

171

Hrastovo pero = venec slave naj venča Tvoje čelo.

Bršljan = nobena posvetna moč me ne more ločiti od Tebe.
Jagoda = kdor ne išče, ne najde.

Kum (kimelj) = ne tako naglo in očitno govoriti (najina ljubezen
naj ostane še skrivnost).

Poljski nagelj = Ti si mi najljubša ljubkost.

Domači rdeči nagelj = goreče hrepenenje po Tebi mi raz¬
taplja srce.

Bezgovo cvetje ali pero = ali bije Tvoje ljubo srce res zame?
Georgina = Ti si tako ošabna, da se komaj upam pogledati Te.
Zlatica = hitimo k oltarju predno poteče čas mladosti.
Granatovo cvetje = kmalu boš v ženitni obleki.

Hortenzija = ali si me res pozabil(a) ?
llijacinta = Tebi sem udan(a).

Kozji parkeljci (Lonicera caprifolium) = čista, trdna in zvesta
je moja ljubezen.

Uheljnik — večno zvestobo Ti obljubim slovesno.

Neven — neumrjoča kakor duša je najina ljubezen.

Kamilica = vse Tvoje želje naj bi se izpolnile.

Detelja = svoboda je najdražji zaklad.

Pero detelje = odkritosrčno naj bo najino prijateljstvo.

Konjska meta = pozabi žalost.

Lilija = nedolžnost, krolkost in ponižnost so v Tvojem ne¬
žnem srcu.

Lavor = občudujem Te.

Jurjevka = ljubim Te, odkar sem Te videl prvikrat.

Slezena = Ti si lep(a), a v Tvojem srcu je mrzlo.

Melisa = kjerkoli sem, tam me obdaja Tvoja podoba.

Mah = Tvoja trdovratnost me žene v obup.

Muškatov cvet = Ti si zame posvetni raj.

Mirta = Bog ljubezni naj bi Te kmalu ovenčal z nevestnim
vencem.

Narcis (rumeni) == napubnjen(a) si in brez zaslug.

Oleander = Ti oživljaš moje srce.

Peteršilj = zmernost je ljuba primernost.

Besedica = krotkost in srčna dobrota so ljubše in močnejše,
kakor prevzetna lepota.

Vrtna roža = le pri Tebi imam mir in vso radost.

172

III. del, 10. poglavje, § 93.

Pero rože = det.

Rožmarin = kmalu bom Tvoj, moja sladka sreča.

Salata = svetuj mi, kaj naj naredim?

Trobentica = kje je ključ Tvojega srca?

Kozja pogačica == zakaj si tako mrzel (zla) proti meni ?

Snežna seboj ka (zvonček) = čistost Tvojega srca žari iz
Tvojih oči.

Sabljiča = orožje ljubezni naj Ti da zmago.

Solnčnica = ali se Tvoja ošabnost res ne da ugnati?

Malica (= goreča ljubezen = nagelj = bellis perennis) = Tvoja
prisrčna ljubkost je čarovno-omamljiva.

Žalujka (vrba) = oh! kratka je bila moja sreča.

Tulipan = prevzetnost žene v pogubo.

Vijolica = nič ni slajše, kot skrivna ljubezen.

Potočnica je priča nepozabljivosti.

Vrbovo pero = o Tebi nočem ničesar vedeti.

Pero vinske trte = uživaj radosti življenja.

Mladika vinske trte = bližaj se, toda z vso zvestobo.

Slak = veruj trdno na mojo zvestobo!

Zimostraževo pero = neminljiva je moja ljubezen.

Oljčno pero = mir.

Palmovo pero = zmaga.

Kdor komu kaj daruje, naj ne misli na povračilo in naj ne
zahteva pri obdarovani osebi zase večjih pravic ter naj si ne jemlje
zato večje prostosti; temveč darovalec naj po darovanju občuje z
obdarovano osebo še bolj previdno in varno kakor prej, da nihče
ne sumniči, da išče darovatelj zahvalo in povračilo.

Ako mogoče, je po darovanju primerno, da se darovalec zlasti
sramežljivih in mehkočutnih oseb nekaj časa previdno ogiblje ali z
njimi o daru ničesar ne govori, temveč na to na videz pozabi. Ako pa
hoče obdarjena oseba po vsaki ceni izkazati za dobljeni dar svojo
hvaležnost, jo je treba sprejeti prijazno ter se ne braniti manjšega
povračila.

Omenjati svoje darove obdarovani osebi je žaljivo in nespo¬
dobno; očitati jih pa je sramotno. Ako bi pa kdo svojo radodarnost
ali dobrodelnost in tujo hvaležnost tretjim osebam razglašal, bi bilo
to neodpustljivo in neomikano, kajti darovati ali dobro storiti,
ako mogoče, je sicer dolžan vsakdo, nihče pa ni prisiljen.

Hvaležnost za darove in dobrote.

173

§ 93. Hvaležnost za darove in dobrote.

Prava hvaležnost za prejete dobrote je najsvetejša dolžnost
in najlepša čednost. Prava hvaležnost je tudi ključ do novih do¬
brot. Vsaki, celo najmanjši dar in vsaka, tudi najmanjša dobrota,
izkazana z besedo, z dejanjem ali z opuščenjem, je vredna primerne
hvaležnosti. Hvaležnost pa se ne sme ravnati le po materialni
vrednosti dotičnega daru ali dobrodelnosti, temveč po blagosrčnosti
in vljudnosti, po ljubeznivosti in po dobrem namenu, katerega je
izkazal dobrodelnik pri svoji dobrodelnosti. Precej, ko vam je storil
kdo z besedo ali z dejanjem kaj dobrega, se mu zahvalite srčno,
ginljivo in prijazno, posebno pa, ako je dobrotnik to storil iz last¬
nega nagiba brez vsake prošnje. Ako vam ponudi gmoten dar
darovalec, ki je na dobrem glasu in ako spoznate, da vas hoče
obdariti le iz čiste dobrohotnosti, tedaj se izkažite posebno ginjene
in z radostnim izrazom v obličju sprejmite dar. Dobrotniku se
priklonite, zahvalite se mu zato najprisrčnejše, vzemite precej
potem dar v roke, ga ogledujte in hvalite radostno. Ako je kdo od
vaših sorodnikov ali prijateljev prisoten, pokažite mu dar, po okol-
nostih ga postavite na jako očitno mesto. Ako so že drugi darovi
na mizi, postavite novi dar spredaj med dva druga, potem pa
darovalcu zopet zatrdite, da vam ta dar prav posebno ugaja, ter
da ste mu dolžni zanj posebno hvaležnost ali ljubezen. Ako Vam
prinese dar dekla ali hlapec darovalcev, sprejmite ga tudi vljudno
in prijazno ter obdarite sela s primernim denarnim darilom pa
sporočite darovalcu svojo ustmeno ali pismeno zahvalo. Pazite, da
kmalu po sprejetju daru vsakemu darovalcu pri ugodni priložnosti
s primernim darom in z osebno dobrodelnostjo, njegovo dobroto
obilno povrnete; storite to tudi takrat, ako ravno veste, da ne boste
dotičnega darovalca nič več potrebovali ali da vam ne bo mogel
nič več dobrega storiti. Prejeti dar hranite ne glede na njegovo
kakovost kakor drag spominek in nikdar ga nc darujte tretji osebi,
ker to bi bilo za darovalca razžaljivo.

Ako bi vam pa ponudil dar človek, ki je na slabem glasu,
ali bi ga ponujal z nečastnim namenom, mu sicer vljudno, toda
kratko in odločno recite, da daru nikakor ne sprejmete. Glejte, da
takega človeka kolikor mogoče hitro odpravite, a ga ne razžalite!

174

III. del, 11. poglavje, §§ 94 —96.

Enajsto poglavje.

Ženitne zadeve.

§ 94. Sposobnost za ženitev.

Kdor hoče svojo srečo, radost in blagovitost iskati in uživati
v zakonskem stanu, naj se omoži ali oženi šele takrat, ko ve, da
je duševno, telesno in gmotno za ta stan res že sposoben. Kadar
je o tem prepričan, pa naj pravega časa, ako mogoče, ne zamudi.
Duševna sposobnost zahteva popolnoma zdrav um in zdravo pamet,
kakor tudi zadostno omiko, da se more vse svoje dolžnosti v svojem
delokrogu zakonskega stanu natančno izvrševati. Telesna sposob¬
nost je v popolnem razvoju in zrelosti telesa, katero ženske dose¬
žejo praviloma v svojem osemnajstem do dvajsetem, moški pa v
24.—26. letu. Kdor se ženi, naj bo stanovitnega zdravja in brez
takih bolezni, ki se navadno podedujejo (na pr. božjast, jetika,
škroflji, blaznost, škiljavost itd.) Z ozirom na gmotno sposobnost naj
bi stopil vsakdo v zakonski stan šele takrat, ko ima sam, ali skupaj
z osebo, katero hoče vzeti v zakon, toliko premoženja ali goto¬
vega zaslužka, da se morejo s tem spodobno opraviti ženitni
stroški, da moreta zakonca brez pomanjkanja živeti in da moreta
tudi vse svoje morebitne naslednike današnjim zahtevam primerno
odgojiti, izučiti in pripraviti na pravo pot življenja.

§ 95. Izbiranje ljubimke (ljubimca) in zaljuba.

Nobena dama naj ne jemlje za moža lepe moške obleke, ne
gradu v zraku za stanovanje in tudi ne obljube za kosilo, moški pa
naj ne izbira lepe ženske obleke ali samo bogatije za ženo; ker živ¬
ljenje sploh, posebno pa zakonski stan, zahteva resno pravih ljudi,
prave ljubezni in tudi gmotnega premoženja ali vsaj poroštva, da ga
dobi. Ako si človek, sposoben in nagnjen za zakonski stan, med po
znanimi ljudmi ne more najti povoljne osebe drugega spola, naj na¬
znani to okolnost sorodnikom ali resnično dobrohotnim prijateljem, ki
poznajo več ljudi tudi v daljnih krajih. Ako pa teh nima, naj se zateče
celo k časopisju. Nikdar pa naj so ne da nihče v roke takim ljudem,
ki ponujajo razne neveste ali ženine ter se s tem obrtom žive. V
ženitnih zadevah je dobro, poslušati dobre nauke in prave nasvete
ali opomine starejših, dobrohotnih in izkušenih ljudi, najbolje je
pa delati po lastnem prepričanju ter narediti po lastni pameti in
želji. Kdor hoče doseči in uživati pravo blagovitost zakonskega

Sposobnost za ženitev, zaljuba in zaroka.

175

stanu, naj pred vsem prav presodi samega sebe, svoje lastnosti in
vse lastne zadeve; potem naj vse to natančno primerja lastnostim
in zadevam tiste izbrane osebe drugega spola, s katero želi stopiti
v zakonski stan. Pri tem primerjanju naj posebno pazi, ali so obo¬
jestranska nravstvena načela in prizadevanja v popolnemu soglasju
(taka načela se dado spoznati zlasti v resnem občenju in v nežnem,
voljnem in zmernem pogledu, po čistih, prostodušnih, očitnih go¬
vorih in po blagodejnem delovanju sploh) in ako se srčne lastnosti,
kakor tudi duševne zmožnosti in olika vsaj približno strinjajo.
Razen tega je treba paziti na približno enako starost, krepkost in
na telesne lastnosti sploh. Kdor jemlje vdovo ali vdovca, naj pre¬
misli, kako je živel dotičnik v prejšnjem stanu; kdor pa jemlje
samsko osebo, naj pazi, kako se je vedla doslej.

Tudi gmotno premoženje, prihodki in pridobninske zmožnosti,
kakor tudi gospodarstvena in varčnostna načela naj bi bila kolikor
mogoče približno enaka. Ako si vse to natančno premislil ter ako
se nadejaš, da bodo izbrana oseba kakor tudi njeni in tvoji stariši
zadovoljni, da stopiš v zakonsko zvezo, sporoči izvoljenki svojo
ljubezen in svoj namen ako le mogoče ustmeno ter jo ljubko
prosi, da pove svoje mnenje o tem blagohotno tudi ona, hitro in
odločno. Ako sta oba zaljubljenca popolnoma zadovoljna, da stopita
v zakonski stan, naj bi se izpovedala pri prvem sestanku drug
drugemu iz dna srca vseh prešlosti in si z ozirom na dosmrtno
prihodnost predočila tudi vse zoprnosti zakonskega stanu ... Ko
natančno spoznata, da sta res ustvarjena za skupno življenje in da
jima skupni zakonski stan res obeča pravo zakonsko blagovitost,
šele potem naj se drug drugemu srčno izročita ter si najsrčnejše
in slovesno obljubita dosmrtno in neoskrunjeno zvestobo.

§ 96. Zaroka. Ko sta oba zaljubljenca že v popolnem soglasju
in ko približno vesta, da bodo obojestranski stariši privolili v to
zavezo, naj naznani zaljubljenec svojo zaljubo očetu ali varuhu
zaljubljenke s priporočenim pismom ali po svoji ljubici in naj ga
vljudno in ponižno prosi, ako in kdaj sme priti na formalno in
slovesno zaroko. Ko je zaljubljenec dobil povoljni odgovor, naj se
napravi praznično in obleče ako mogoče salonsko obleko: frak,
belo-svilnato ovratnico, cilinder in svetle rokavice; vtekne naj v
žep za svojo zaljubljenko in zase dva zaročna prstana, t. j. dva
gfladka zlata prstana, katera bodeta tudi poročna prstana. Precej

176

III. del, 11. poglavje, § 96.

po poroki je treba v znotranjost teh prstanov vrezati krstna imena
poročencev in priimek ali vsaj teh začetne črke, kakor tudi dan,
mesec in leto poroke, tako da bo nosila žena prstan z imenom
svojega moža, soprog pa prstan z imenom svoje žene. Ako le
mogoče, naj vtekne v žep tudi zlat zapestnik in druge drago¬
cenosti, vzame s seboj tudi umetno napravljen šopek belih rožic,
pa se pelje ali gre s svojim očetom ali varuhom k očetu ali va¬
ruhu svoje zaljubljenke. Tu sprejmo snubca nevesta v beli, (ako je
vdova, v svetli obleki,) in njeni praznično oblečeni stariši prijazno
ter ju povabijo v sprejemnico. Snubljenka naj sedi za mizo na
častnem mestu, na desni pri nji njen oče, na levi zraven nje pa
njena mati. Na drugi strani mize sedi snubec, na desni strani pri
njem pa njegov oče ali varuh.

Šopek, katerega je izročil zaljubljenec pri prihodu svoji lju¬
bici, naj postavi dekle v vazo ali v kozarec na sredo mize predse
in pred svojega ljubega. Zaljubljenec vstane in se prikloni zaljub-
Ijenkini materi in očetu ter jima razodene svojo zaljubo. Svoj
pošteni namen naj potrdi s častno besedo ter potem očeta in mater
ponižno prosi za dovoljenje, da sme z gospodično hčerjo stopiti v
zakon. Ako očetu razmere zaročnika niso še znane, naj snubca
vpraša, kakšno gmotno stanje more jamčiti zaročnici, oziroma
naj poizve, koliko hoče zaročnikov oče pomagati gmotno. Ob¬
enem naj pove sam, koliko hoče dati svoji hčeri za doto. Sploh
naj bi obojestransko natančno določili vse, kar se tiče gmotnega
premoženja za oba zaročenca. Na zaljubljenčevo prošnjo izreče
mnenje, oziroma da svoje privoljenje zaljubljenkin oče in potem
njena mati. Ako sta zadovoljna, imenujeta tasta odslej zaljubljenca
s krstnim imenom in ga tikata. V znamenje blagoslova in potrditve
mu podasta desne roke in ga povabita enkrat za vselej, da sme
povoljno priti k njim na obisk. Zaljubljenec se obema zopet prikloni,
se jima za to srčno zahvali, poljubi podano roko in slovesno obljubi,
da si bo z vso močjo prizadeval, biti dosmrtno vreden ljubezni.
Potem natakne zaljubljenec zaročni prstan s privoljenjem in dopu-
ščenjem gospodični na prstanec leve roke in ji da tudi svoj zaročni
prstan, katerega natakne ona na njegov prstanec leve roke. Pri
tem imenuje ona njega, on pa njo s krstnim imenom, se tikata in
si podasta desni roki, si izrečno obljubita dosmrtno ljubezen in
neoskrunjeno zvestobo, ter se poljubita — na čelo in na usta. Potem

Zaroka.

177

vroči zaročnik svoji zaročnici še kake darove (zapestnik, fotografijo
itd.), ona pa vzame iz svojega šopka 3 cvetke in si jih pripne na
obleko nad srcem, potem daruje zaročniku izdelek lastnih rok
(na pr. navezene robce ali srajčne zlate gumbe in zapestnike, foto¬
grafijo itd.). S tem je slovesna zaroka končana.

Ce pa zaljubljenkini stariši v zvezo ne privolijo, naj njen oče
zaljubljencu spoštljivo in obzirno odreče in pove vzroke, potem naj
se brez hrupa razidejo in o tem nikomur ničesar ne povedo. Precej
po zaroki je običajna manjša gostija, praviloma samo za družinske
člene brez prijateljev, pri kateri napije oče zaročnice s kratkim,
a srčnoginljivim govorom blagovitosti novozaročencev in zdravju
zaročnikovih starišev; zaročnikov oče pa napije potem blagovitosti
zaročencev in zdravju zaročničinih starišev. Slednjič napije zaročnik
na zdravje svoje bodoče tašče in bodočega tasta (imenuje ju mater
in očeta), kakor tudi na zdravje svoje zaročnice ter obljubi slovesno,
da si bo z vso močjo prizadeval, izpolnjevati natančno vse svoje
dolžnosti.

Drugi dan po zaroki obiščeta oba zaročnikova roditelja za-
ročnico pri njenih stariših, ako stanujejo v istem mestu ali blizu,
osebno, ter jo najsrčnejši pozdravita in imenujeta (tikata) od tega
dneva naprej s krstnim imenom kakor svojo ljubo hčer. Ako sta¬
nuje zaročnica daleč, v drugem mostu, naj piše mati zaročnikova
zaročenki pismo in jo v njem ravnotako pozdravi in imenuje. V
prvih osmih dneh po pismu pa naj jo osebno obišče in vsebino
pisma ponovi. Ce so zaročnikovi roditelji jako stari ali dosti ime-
nitnejši, čakajo doma, da jim njihov sin predstavi svojo zaročnico.

Pri osebnem obisku se zaročnica obema obiskovalcema spošt¬
ljivo in najsrčnejše zahvali, da jo sprejmeta za svojo hčer, ter jima
obljubi, da si bo vedno prizadevala biti vredna njune ljubezni in
prosi oba za nadaljno dobrohotnost. Ako pa stanuje zaročenka v
drugem kraju, piše zaročnikovi materi tako odgovorno pismo. Rodi¬
telji zaročnice obiščejo potem drugi dan zaročnika pri njegovih
stariših, ga pozdravijo najsrčnejše kakor ljubega sina in ga zopet
povabijo, da jih pride pogosto obiskat.

V prvih treh dneh po formalni zaroki naj stariši ali varuh
zaročnice naznanijo zaroko v časopisu, ki se čita tam, kjer stanuje
zaročnik; precej potem naznani tudi zaročnik svojo zaroko v drugem

12

178

III. del, 11. poglavje, k § 96.

časopisu, ki se čita tam, kjer stanuje zaročnica. Ako je zaročnica
samostojna vdova, naznanita to ona in njen zaročnik v dveh časopisih.
Na pr.:

Murija pitance roj. M fuga
A. n to n L ju Bi e

zaročena.

če stanujeta v različnih mestih, pridene se pod priimek vsa¬
kega kraj, v katerem stanujeta.

Na pr.:

Muriju Mfanec voj. .Sfuga
Anton fijuBie

zaročena

Trst. Voihjrtuf.

Ako ima zaročnica imenitno družinsko ime in zaročenec častno
stopinjo, se to pristavi pod priimek vsakega.

Na pr.:

Ana .Ali rjanee roj. Orožen

'Zlatarjeva

.Stefan Primožič

c. kr. notar
zaročena

JSežana. (Sorica.

Zaroka.

179

Ce zaročnica ni vdova, ni potreba pisati: »roj. Orožen«, nego
samo: »Ana Škrjanec«. Stan zaročenca naj se praviloma navede
vselej. Sploh je treba naznaniti zaroko zadostno razumljivo, ven d er
opustiti vsako brezpotrebno besedo.

Razen tega časopisnega naznanila naj stariši zaročnice in za¬
ročnih ob enem naznanijo zaroko vsak svojim sorodnikom in pri¬
jateljem na enako kamnotiskanih (litograliranih) belih, močnih
listkih, s pozlačenim robom posebej. Kdor je dobil tak listek in
ako stanuje v istem mestu ali blizu, naj v prvih osmih dneh po
prejetju obišče novozaročenca, jima častita in želi srečo osebno; iz
daljnega mesta pa naj jima častita pismeno. Zato je treba, da sta
zaročenca prve dni po naznanilu zaroke vedno pripravljena na
sprejem obiskovalcev. V prvih 14 dneh po naznanilu, naj se zaro¬
čenca, oblečena okusno za obisk (§ 103), skupno predstavita vsem
bližnjim, najprej imenitnejšim sorodnikom in prijateljem, kateri so
jima -časti tali osebno. Ako se pa k temu predstavljanju peljeta, naj
ju spremi sorodnik. K samostojnim moškim gre zaročnih sam,
kakor so tudi ti pri častitanju obiskali samo njega.

Zaročnih naj okusno, vender priprosto praznično oblečen
obišče svojo zaročnico, ako le mogoče vsaki dan ter naj ji prinaša
šopek cvetlic ali drugo ljubko darilce; vselej naj ji pove kaj novega
in prijetnega ter jo sploh kratkočasi kolikor le mogoče. Tudi za¬
ročnica naj bo oblečena vedno okusno, vendar priprosto in ne gi-
zdavo; cvetlice naj nosi samo doma in ne na salonski obleki v
družbi. Pazi naj tudi, da je ob času zaročnikove prisotnosti v sobi
vselej tudi njena mati, sestra ali drugi človek lastne družine. Za¬
ročnica naj dovoli, da ji zaročenec izmakne kakšen poljubček, pred
tujimi ljudmi pa je dopuščen samo rokopoljub. Tudi na iz prehod,
v gledališče, na koncerte itd. naj ju spremlja vselej sorodna oseba.
Sploh naj se zaročenca ljubita nežno in srčno, ter se vzajemno tudi
spoštujeta. Posebno pred tujimi ljudmi naj se oba skrbno varujeta
vsega, kar bi moglo kaliti medsebojno zadovoljnost in ljubezen ali
povzročiti opravljanje in obrekovanje ali posmehovanje ljudi. Ker
si nekateri ljudje preveč radi brusijo jezike ob zaročenih osebah
in jim celo nagajajo, naj bi zaročenca občevala manj z drugimi
ljudmi in živela bolj sama zase. Vsako vtikanje v njuno zaroko
naj spoštljivo, a odločno zavrneta; posebno pa je treba in sicer
spoštjivo, a resno zavračati vsako obrekovanje škodoželjnih ljudi,

12 *

180

d. del, 11. poglavje, § 97.

ki si zlobno prizadevajo, da bi napravili med zaročencema razprtijo
in celo zaroko razdrli.

Ako bi pa zaročena oseba iz resničnih in važnih vzrokov bila
primorana zaroko razdreti, naj bi dokazala najprej drugi zaročeni
osebi in potem tudi pred obojestranskimi roditelji oziroma pred
varuhom vse tehtne vzroke, da zveza ni mogoča. Spodobno in pri¬
jazno naj bi zahtevala, da ostaneta obe stranki v razmerju, v
kakoršnem sta bili pred zaroko in zaljubo. V takem slučaju se
spodobi, da se morebitni darovi vzajemno povrnejo in vse med¬
sebojne razmere poravnajo. Postava sicer dopušča, da po krivici
zapuščena oseba obdrži dobljene darove. Razdor zaroke se naznani
samo najbližnjim sorodnikom in posebnim prijateljem. Ker govore
po vsaki razvezi zaroke ljudje na dolgo in široko, naj bi se raz¬
vezane osebe temu opravljanju umaknile za nekoliko časa in od¬
potovale; ako pa to ni mogoče, naj bi o tem sploh ničesar ne go¬
vorile, temuč vse besedičenje voljno prenašale. Na nepristojno
popraševanje po vzroku razdora naj bi kratko odgovarjale, nagajanje
pa resno in mirno zavračale. Da torej ne bo treba zaroke razdirati,
naj bi stranki vse potrebno poizvedelo in zatrdile natančno pred
zaroko, poroke pa nepotrebno ne odlašale.

§ 97. Predporočni dan in večer.

Zaročnica in zaročnik povabita dogovorno in z dopuščenjem
starišev vsak svoje sorodnike in prijatelje, da pridejo na določeni
dan k poročnemu svetkovanju in ženitvanju. Zaročnikov oče in
zaročnik, kakor tudi njihovi odraščeni družinski členi in vse po¬
vabljene osebe se snidejo na predporočni dan popoldne v sprejem¬
nici pri zaročnici in pri njenih stariših. Zaročnica sede v obleki
rožnate ali svitle barve s cvetkami v laseh in na prsih na prvo
častno mesto, na levo stran k nji sede njen zaročnik, ki bodi
praznično oblečen (ako možno, z belo-svetlo ovratnico in v fraku).
Na levi prsni strani naj ima ženin tudi cvetko. Vse druge osebe
pa sedejo na druge sedeže po različni imenitnosti.

Vsaka povabljena oseba najprej srčno čestita zaročencema,
potem pa vroči primeren dar zaročnici, ki postavi vse darove po
vrsti predse na mizo vsem na ogled. Dobre prijateljice, gospodičine
ali dekleta, kupijo in napravijo v nekaterih krajih nevesti poročni
venec, pajčolan in šopek cvetlic. Vse to izroči najimenitnejša go¬
spodična (dekle) v svojem in v imenu vseh drugih tovarišic zaročnici

Predporočni dan in večer.

181

s kratkim in prisrčnim nagovorom, v katerem govornica hvali za-
ročnico in njeno ljubeznivost, omeni vzajemno prijateljstvo', obžaluje
bodočo ločitev, a se vendar veseli njene sreče in ji vošči obilo
sreče v zakonskem stanu; —■ vse druge tovarišice pa pojo med
tem pod oknom slovesno pesem. Zaročnica pokliče zunanje tovari¬
šice k sebi, se vsem prisrčno zahvali za dotedanjo prijaznost, po¬
sebno pa za častni dar, se od njih poslovi in jim obljubi, da jih
bo obranila v dobrem spominu. Zaročnikovi neoženjeni prijatelji
kupijo ponekod obesek za verižico, ali mu dajo svoje fotografije,
tobačnico, tintnik, kak namizen nastavek} žepno ali stensko uro ali
drug primeren dar, katerega mu vroči najimenitnejši prijateljev, —
na kmetih fantovski župan — s kratkim ogovorom. Drugi sodaro-
valci (fantje) se med tem vedejo (pojo), kakor je predomenjeno pri
zaročnici. Ženin ponudi tem prijateljem vina. Najimenitnejši izmed
mladeničev napije na zdravje, srečo in splošno blagovitost zaročnice
in zaročnika. Ako se pije nadalje, naj izreče nov govornik nedolžno
šaljivo napitnico. Potem se mladeniči zahvalijo za prijazno po¬
strežbo in odidejo mirno. Jako nespodobna in celo ostro kazniva
je bila navada nekaterih fantov po vaseh, ki so šiloma zahtevali
pijače ter se vedli pri tem grozilno ali žaljivo. Po §§ 98, 99, 190
itd. kaz. zakona se pri takšnih priložnostih prelahko pregreši hudo¬
delstvo izsiljevanja, hudodelstvo nevarne grožnje, hudodelstvo ropa,
različni pregreški in različni prestopki, — za katere so določene
kazni celo do 20 let težke ječe. Razen tega naj bi vsakdo pomislil,
da dober glas priporoča človeka tudi v deveto vas; :  njegovo slabo
ime pa ga toži še dlje.

Zaročenec mora skrbeti, da je njegovo stanovanje že pred tem
dnevom povsem urejeno. Na predporočni dan vroči ženin svoji
nevesti morda zlato uro z verižico, uhane ali kako drugo dragoce¬
nost kakor poročno vezilo. Stariči neveste pa dajo na predporočni
dan v ženinovo stanovanje prepeljati vso balo neveste.

Stariši neveste napravijo navadno na predporočni večer tudi
primerno gostijo za vse družinske in povabljene osebe, pri kateri
se vrste napitnice, pesmi in šaljivosti, ki se tičejo večjidel zaročnice
in zaročenca ter se pri tem razvije zabava. Ta gostija in veselica
traja praviloma najdalje do 10. ure zvečer. Stariši zaročnice preskrbe
pravočasno tudi primerna prenočišča za vse povabljene osebe, tako
da v njihovem stanovanju prenoče vse mlade dame, ki so prišle

18 Ž

III. del, 11. poglavje, § 98.

brez sorodnikov, — zaročenec pa, ako je prišel iz daljnega kraja,
in drugi moški prenoče v bljižnih gostilnicah. Nespododno, graje
in včasih tudi kazni vredno bi bilo, ako bi na predporočni večer
kdo iz surove šaljivosti ali celo iz zlobnosti blizu zaročencev in
gostov ropotal, razbijal in razsajal. Vsakdo naj bi izkazal zlasti
tujim gostom primerno spoštovanje in oliko.

§ 98. Poroka.

I. Priprava in vožnja ali hod k poroki. Nevesta in ženin na¬
prosita izmed najbližjih sorodnikov ali najboljših prijateljev vsak
enega moškega za pričo k poroki; priči sta tudi ženitvanjski starešini,
da ženitovanje spodobno uredita in redno vodita. Vse vodstvo in
vzdržanje reda prevzame praviloma ženinova priča; — vendar je
bolj primerno, da ta uredi in vodi zadeve, katere se tičejo zaro¬
čenca, priča nevestina pa vse, kar se tiče neveste. Skupne zadeve
pa uredita oba dogovorno. Ženin in nevesta določita vsak izmed
svojih najbližnjih sorodnic (sestre itd.) vsaj po eno neomoženo dru¬
žico (svatevco), ženinov neoženjeni brat ali drug njegov sorodnik
pa bodi vojčin. Ženitovanska obleka in vse ženitovanje bodi vselej
primerno stanu, premoženju in družbeni stopnji neveste in ženina;
posebno pa naj bo vedenje teh dveh resno, slovesno in prijazno,
vseh drugih gostov pa spodobno veselo, nedolžno šaljivo in radostno.
Obleka in oprava neveste je navadno takale: Barva obleke je naj¬
primernejša — tudi za jako mlade vdove — bela, za starejše neveste
pa svetlo-siva. Blago obleke sme biti po okusu, stanu ali premoženju
različno. Obleka z dolgo vlečko pristoja samo imenitnejši nevesti. Paj¬
čolan, dolg skoraj kakor obleka, iz bele, tenke in prozorne tkanine,
nosi praviloma vsaka nevesta. Poročni venec za dekleta bodi spleten
iz mirtinih vejic s peresci; za vdove pa iz pomarančnih peres in
pomarančnega cvetja. Šopek cvetlic za nevesto naj bo umetno se¬
stavljen iz rdečih, belih in zelenih barv. Za tak šopek so primerne
vrtnice, mirtino in pomarančno cvetje, šmarnice, zvončki itd. Nakit
neveste naj bi bil sicer primeren, vendar ne preveč gizdav.

Ženin je oblečen v najboljši praznični obleki. Praviloma se
rabi frak, bela svilnata ovratnica, bele rokavice, klak; častniki in
uradniki, kakor tudi podčastniki oblečejo paradno uniformo. Tudi
vse druge osebe, ki se ženitovanja udeleže, so oblečene v najboljši
praznični obleki, primerni spolu, starosti in stanu, vendar pa tako,
da sta ženin in nevesta najbolj očitna. Svatevce (družice) nosijo

Poroka.

188

navadno belo obleko brez pajčolana in bele, ne mirtine vence.
Vojčin je oblečen skoraj kakor ženin, vendar ne nosi čisto belih,
nego sive rokavice. Ženin in nevesta gresta pred poročnim dnevom
k izpovedi in k sv. obhajilu; na poročni dan, prej nego gresta v
cerkev, pa pristopita k svojim starišem in jih prosita za blagoslov.
Stariši jima izrečejo blagoslovne besede in ju v znamenje tega po¬
ljubijo na čelo, ženin in nevesta pa poljubita starišem hvaležno
roke, lica in usta.

Poroka se izvrši navadno v cerkvi tistega kraja, kjer stanuje
nevesta in njeni stariši. K cerkvi se peljejo svatje v kočijah, a v
cerkev gredo do altarja v temle redu: najprej nevesta z vojčinoin,
za njima ženin z nevestino sestro ali z njeno prvo svatevco, potem
nevestina mati z ženinovim očetom, za njima ženinova mati z ne¬
vestinim očetom, potem nevestina priča s svojo družico, za njimi
ženinova priča z družico, za temi. druge svatevce ali družice, vsaka
s svojim drugom; za njimi vsi drugi po sorodnosti, imenitnosti in
dostojnosti. Ako spremlja svate godba, gredo godci do cerkve
8 korake pred vsemi, v cerkev pa gredo zadaj za vsemi.

II. Kako se je vesti v cerkvi med poroko.

Pred oltarjem blizu prve stopnice stoji nevesta, obrnjena k
oltarju na ženinovi levi, ženin pa na njeni desni strani. Na levi
strani neveste v isti vrsti stoji najimenitnejša svatevca, (ki prevzame
med poroko od neveste njen šopek cvetlic,) druge svatevce pa stoje
zadaj za prvo svatevco; na desni strani pri ženinu stoji v isti vrsti
vojčin, (ki drži med poroko ženinov klobuk). Za nevesto stoji njena
priča, za ženinom pa njegova priča. Za nevestino pričo stoje njeni
stariši, ženinovi stariši pa za njegovo pričo, mati stoji na levi strani
pri očetu. Za stariši stoje vsi drugi svatje, ženske na levi, moški
na desni strani, obrnjeni k oltarju. Nevesta in ženin izročita vsak
svoj poročni prstan, precej ko stopita pred oltar, cerkovniku, ki ju
dene na oltar. Duhovnik blagoslovi na oltarju oba poročna prstana,
potem poduči nevesto in ženina o dolžnostih zakonskega stanu, pa
vpraša ženina in nevesto, ali sta se res odkritosrčno in trdno od¬
ločila, da stopita v zakonski stan. Na to vprašanje odgovorita ženin
in nevesta primerno glasno in prijazno: »Da!« —■

Duhovnik jima izroči potem poročna prstana; ženin natakne
nevesti njen prstan na prstanec desne roke, potlej pa natakne ne¬
vesta ženinov prstan na prstanec njegove desne roke; potem si

184

III. del, 11. poglavje, §§ 99. in 100.

podasta desni roki, kateri ovije duhovnik s štolo, položi na nje
svojo desno roko in ju blagoslovi.

Poročni prstani pomenijo večnost zveze, neprenehljivo zvestobo
in ljubezen. Poročenca sta si podala roki v znamenje prisege pred
Bogom in Njegovo sv. cerkvijo, da ne bodeta drug druzega za¬
pustila, nego si vzajemno ljubeznivo pomagala v vsakem slučaju
do smrti. Duhovnik ovije roke obeh s štolo in na to položi svojo
desno roko v znamenje, da je blagoslov pod varstvom sv. cerkve.

Pri držanju in ovijanju rok sta ženin in nevesta malo sklo¬
njena drug k drugemu, ter gledata slovesno in zamišljeno to
opravilo. Ko vzame duhovnik štolo nazaj, nevesta in ženin izpu¬
stita roki in poklekneta in se prekrižata; duhovnik moli za oba,
potem pa ju pokropi z blagoslovljeno vodo. Pri kropljenju se ne¬
vesta in ženin zopet pokrižata in šele potem vstaneta.

To kropljenje pomeni željo sv. cerkve, da bi dal Bog obema
poročencema Svoj nebeški blagoslov v obilni meri.

Vsi svatje stoje mirno, le jako stari ali celo bolehni smejo
sesti; vendar vsi pokleknejo in se pokrižajo pri molitvi in blago¬
slovu, potem pa vstanejo obenem kakor nevesta in ženin.

Sv. cerkev želi, da bi se poroke izvrševale pri sv. maši.

III. Vedenje po poroki.

Ko je pokropil duhovnik nevesto in ženina z blagoslovljeno
vodo, je poroka končana. Potem gredo svatje iz cerkve na bivši
navestin dom: prvi nevesta in ženin, za njima nevestina mati z
ženinovim očetom, potem ženinova mati z nevestinim očetom in
za njimi vsi drugi po sorodnosti, starosti in dostojnosti — prva
svatevca z vojčinom. Novoporočenim častitati, se objemati in po¬
ljubljati se ne spodobi v cerkvi, temveč šele zunaj pred cerkvijo,
najbolj pa je primerno doma.

§ 99. Zenitovansko gostovanje in veselje.

V obednici nevestinih starišev sede nevesta za mizo na prvo
častno mesto, ženin sede na levo k nevesti, na desni strani pri
nevesti sedi ženinov oče, na desno pri tem pa nevestina mati; na
levi strani pri ženinu sedi njegova mati, na levo pri tej pa nevestin
oče. Na drugi strani mize, novoporočencema nasproti, sedi duhovnik,
ki ju je poročil, na desni in levi pri duhovniku sedita obe poročni
priči (starešini), nevestina priča na desni. Vsak ima po eno imenit-
nejšo damo na desno poleg sebe. Ako duhovnik ni povabljen, sedita

Ženitovansko gostovanje; ženin in nevesta pri slovesu.

.185

priči z družicama na istem mestu. Vsi drugi gostje sede po sorod¬
nosti in dostojnosti tako, da ima vsak moški na desni pri sebi po
eno družico, kateri postreza kakor pri drugih slovesnih obedih.
Prvo napitnico izreče duhovnik; — ako tega ni, pa nevestina priča
na zdravje, mir, ljubezen in obilni blagoslov obeh novoporočenih.
Nato odgovori ženin hvaležno in obljubi, da si bo prizadeval, vse
svoje dolžnosti natančno izvrševati in doseči vso veljavo pravega
moža, ter pije na zdravje in srečo vseh prisotnih. Drugo napitnico
izreče ženinova priča na zdravje nevestinih in ženinovih starišev.
Ako je prisoten duhovnik, izreče na zdravje ženinovih starišev ne¬
vestin pričevalec s tretjo napitnico. Nevestin oče odgovori, pije na
zdravje vseh prisotnih in jih zahvali za čast, da so se udeležili
tega ženitovanja. Potem napije tudi ženinov oče vsem, posebno
nevesti. Za njim slede napitnice drugih gostov po sorodnosti in
imenitnosti. Drugi dan po poroki je gostovanje pri ženinovih sta-
riših. Ako se pa, — kar je pametnejše — opravi vse v enem dnevu,
je pri njih gostovanje na poročni dan zvečer. Za mizo sedeta nevesta
in ženin zopet na prvo častno mesto kakor prej, toda na desno
k nevesti sede njen oče, na desno pri tem pa ženinova mati; na
levi pri ženinu sedi nevestina mati, na levo pri tej pa ženinov oče.
Na drugi strani mize sedita oba pričevalca kakor prej, vendar
ženinov pričevalec na desni, nevestin pa na levi strani, t. j. oboji
stariši in oba pričevalca zamenjajo sedeže. Vsi drugi sede, kakor
za prejšnjo mizo. Ako stariši poročenca niso več živi, jih nadomesti
varuh ali drug sorodnik.

Vsa druga pravila, omenjena v §§ 114 do 135, so veljavna
tudi za ženitovansko gostovanje. Po gostovanju sledi navadno petje,
ples in drugo spodobno veselje.

§ 100. Ženin in nevesta se poslovita.

Predno se nevesta in ženin od lastnih roditeljev ločita, se
obema, posebno pa vsak svoji materi, z izbranimi in najsrčnejšimi
besedami za vse nepoplačljive trude, za velike skrbi, za vso odgojo
in za vse od začetka življenja prejete dobrote zahvalita ter jima že¬
lita popolno zdravje in obilo srečo do smrti. Pri tem jima poljubita
roke, ju objameta in poljubita lica in usta. Stariši dajo svojima
otrokoma pred ločitvijo zadnje nauke, jima žele vzajemno in ne-
prenehljivo ljubezen, zvestobo, obilo srečo in božji blagoslov v za¬
konskem stanu ter ju v znamenje blagoslova poljubijo na čelo in na

186

III. del, 11. poglavje, § 101.; 12. poglavje § 102.

usta. Ko jemlje nevesta slovo od svojih starišev, je ženin blizu in
jo tolaži.

§ 101. Potovanje novoporočenih po poroki.

Nekateri novoporočenci potujejo precej po dokončanem ženi-
tovanju v lepe kraje, obiščejo različna mesta, gledališča, koncerte itd.
ter ostanejo v tujini teden dni ali celo še več časa.

Potovanje sploh in bivanje v tujih krajih je' zlasti v lepem vre¬
menu res mično in zanimivo, toda novoporočenca naj bi ostala rajše
doma. Na potovanju potrosita novoporočenca mnogo denarja ter si
radi nerednega življenja in različne hrane večkrat pokvarita zdravje.
Tudi sta izpostavljena raznim neprilikam in hudomušnosti ljudi.

Kako naj bi potovala žena in mož po poti zakonskega živ¬
ljenja, je rečeno v §§ 38, 39 in 40.

Prva poroka se imenuje zelena, ker je polna upanja; 10 let po
nji pride rožna, 25 let po prvi poroki je srebrno ženitovanje, 50 let
po zeleni pride zlata poroka. Rožno in srebrno ženitovanje se opravi
navadno s primerno veselico, s častitanjem in darovi med sorodniki
in prijatelji le doma, zlato poroko pa se ponovi tudi v cerkvi.

Dvanajsto poglavje.

§ 102. Povabilo prijateljske družbe sploh.

Vljudna prijaznost zahteva, da povabimo, zlasti ob posebnih
priložnostih — k sebi tiste osebe, s katerimi moremo in želimo živeti
v prijateljski zvezi.

K udeležbi h takim svečanostim, ki imajo za predmet samo
notranje družinske zadeve (porod, krst, birma, zaroka, poroka itd.),
se povabi navadno le sorodnike in v potrebi tudi posebne sveto¬
valce. K udeležbi k veselicam in drugim zadevam, ki se tičejo dru¬
žabnega in javnega življenja sploh (igra, petje, ples, lov itd.), se po¬
vabi po kakovosti predmeta običajno vse osebe prijateljskega kroga
ter se brez važnega vzroka nobenega ne prezre. Vendar se povabi
na veliki obed ob posebnih priložnostih razen lastnih sorodnikov
tudi samo nekoliko prijateljev, ki so z gostilcem v posebni zvezi.
Ako povabljena oseba ne pride, a svojo odsotnost pred dotično
veselico opraviči, spodobi se, da jo povabimo drugikrat; — povabiti
pa se jo sme tudi, če se ne opraviči. Ako pa kdo tudi na drugo
povabilo ne pride in se zadostno ne opraviči vsaj z vizitnico, ga ni

Potovanje po poroki, povabilo prijateljske družbe.

i87

treba v sledečih slučajih več povabljati, ker molk je znamenje, da
noče z nami prijateljsko občevati. Vabilo na ženitovanje, k obedu,
na ples in na večje veselice sploh, se pošlje možu (družinskemu
glavarju). Za manjše veselice, ki se tičejo večidel ženskih oseb (kava,
čaj, petje itd.), se pošlje vabilo ženi; za poedine male kratkočasne
zabave (godovanja) se smejo povabiti med seboj odrasle hčere ali
sinovi, seveda le z dopuščenjem lastnih starišev. Navadno vabi moški
moške in ženska ženske, mož in žena skupaj pa oboje. Samostalne
in neodvisne ženske pa smejo povabiti moške samo takrat, ako
pridejo tudi ženske.

Povabilo na ples ali na druge velike slovesnosti, ki zahtevajo
več priprave, je treba poslati 10—14 dni, na večerne manje veselice
6—8 dni, na kosilo ali večerjo 4—6 dni, za druge male veselice
(kava, čaj, igra, petje ali deklamacija itd.), za katere ni potreba po¬
sebnih priprav, se pošlje 2—4 dni pred določenim dnevom. Ustmeno
se povabi samo sorodnike, ki stanujejo v istem kraju in le k dru¬
žinskim svečanostim; na večje veselice pa se praviloma vsem raz¬
pošljejo pismena povabila po pošti ali pa se pošljejo s hlapci. Kdor
je povabila že razposlal, pa se mu potem prigodi taka zapreka, da
ne more sprejeti povabljenih oseb, naj to zapreko (bolezen, smrt itd.)
vsem povabljenim naznani precej in povabilo prekliče. Vsa druga
pravila za pismena povabila so v § 73. Kdor prejme povabilo, je
dolžan svoj prihod ali neprihod takoj naznaniti; kdor svoj prihod
obljubi, ne sme brez važnega vzroka izostati; ako se mu pa potem, ko
je kdo povabilo sprejel, dogodi neodložna zapreka, naj jo sporoči po-
vabiču hitro in naznani, da ga ne bo. — Nespodobno pa bi bilo, ako
bi šel na isti dan kdo k drugemu povabiču, potem ko seje prvemu
vabitelju odpovedal. Kdor pa mora povabilo odkloniti, je dolžan, da
povabiča kmalu potem sam povabi, a ga prej, kolikor mogoče hitro
po odklonu, poseti. Gostilnika, pri katerem smo kosili, večerjali, ali
se udeležili veselice, moramo pri prvi priložnosti povabiti k sebi na
enako gostijo ali veselico. Samo neomožene in samostalne ženske,
kakor tudi neoženjeni moški niso dolžni vabiti na veliko gostijo,
nego vabijo taki moški gostilca in njegovega sina v gostilnico na
zajuterk, neomožene ženske pa povabijo gostiteljico in njene hčere
na kavo, ali na čaj, jim darujejo na njihov rojstni ali godovni dan
primerno darilce ali vsaj šopek cvetlic in jim za prejete gostije ali
veselice izkažejo svojo hvaležnost še kako drugače.

188

III. del, 12 poglavje, § 103.

§ 103. Obisk.

Potreba sili, da se obiskujejo ljudje ne le vsled povabila, temuč
tudi iz lastnega nagiba, da s tem drug drugemu izkazujejo pozornost,
vljudnost in spoštovanje, kakor tudi naklonjenost in ljubezen ter vsi
širijo družabno oliko. Obiskovalec naj si tedaj prizadeva, da napravi
s svojim obiskom obiskani osebi veselje, dopadljiv občutek in vtisk
ter da je ne moti in pri delu ne zadržuje. Povodi za obisk so brez¬
številni; posebno pa je v sledečih slučajih obisk primeren in celo neiz¬
ogibno potreben. Ako se treba lastnemu predstojniku službeno pred¬
staviti ali mu častitati za novo leto, za rojstni dan ali god, in kadar
je v službi povišan ali odlikovan in pri drugih izvenrednih, radostnih
prilikah. Obiskati treba ljudi v prvih osmih dneh, da se moremo
zahvaliti za prejeto izvenredno dobroto in čast, po povabilu na ude¬
ležbo sijajne veselice, zlasti ako potrebujemo kakšna pojasnila, kakor
tudi po velikem kosilu, večerji ali po izvenredni veselici. Mati
spremlja na prvi obisk doraslo, a v družbo še ne vpeljano hčer,
da se ta vežba za družbo. Novoporočeni obiščejo po preteku osmih
dni v nadaljnih 14 dneh po poroki osebe istega mesta, s katerimi
želijo biti v prijateljski zvezi. Trgovec, umetnik in rokodelec ter
vsakdo, ki se nastani v drugem mestu, obišče osebe, ki bi mogle
pospeševati njegovo korist. Kdor je službeno prestavljen ali se sam
preseli drugam ali v velikih mestih iz ene hiše daleč v drugo hišo,
obišče v prejšnjem kraju prijatelje in sosede pred svojim odhodom
in tudi v drugem mestu nove sosede in osebe sploh, s katerimi želi
stopiti v prijazno zvezo.

Obisk je primeren tudi v različnih drugih slučajih, ako hoče
kdo izkazati s tem komu sočutje ali čast.

Kakor pri vsem drugem, je tudi pri obiskovanju prava zmer¬
nost in srednja pot najljubša in najboljša. Kdor obiskuje prepogosto,
ali ako prihaja nepravočasno in pri obiskani osebi, ki ima morda
dosti opravila, ostane predolgo, postane nadležen in siten, ako pa
obiskuje premalo ali celo nič, ga imajo ljudje za neolikanca in ne¬
prijaznega človeka. Ob nedeljah, ob velikih praznikih, zadnje tri dni
velikega tedna, dne 24. decembra in sploh na dan pred velikimi
prazniki, na dan pusta in v dneh, v katerih ima vsaka družina dosti
opravila ali si želi miru in počitka, se ne spodobi, ako ni velika
sila, nikogar obiskati iz lastnega nagiba. Jako imenitne osebe dolo¬
čijo dneve in ure, ob katerih sprejemajo obiskovalce.

Obisk.

189

Pravi čas za obiskovanje je za gospode praviloma od 10. do
11. ure predpoldne, za gospe pa med 3. in 4. uro popoldne; samo
v trgovinskih in sploh neodložnih zadevah sme se obiskati tudi prej
ali kasnejše, med opravilnim časom trgovinske delavnosti. Posebno
pa naj se obiskovalec ravna po poklicu dotične osebe, katero na-
merja obiskati, na pr. profesorja je treba posetiti, ko je že dovršil
svoje podučevanje, trgovca, ko je dovršil svoja pisma in račune itd.
Osebo pa, ki nima skoraj nobenega opravila, temveč se dolgočasi,
smemo obiskati po 9. uri predpoldne do 4. ure popoldne vsaki čas,
vendar vsaj jedno uro po obedu si želi vsakdo miru.

Obleka za obiskovanje mora biti praviloma praznična (§ 76.
točka 4) in čedna, zlasti za poset imenitnejše osebe, in posebno
okusna, ako obiščemo ženske osebe. Vendar se smejo sorodniki in
dobri prijatelji med seboj obiskati v dobri obleki za izprehod. Za
obisk žalujoče osebe se treba obleči povsem črno brez nakita.
Torej črna ovratnica in črne rokavice. Otroke, ki še niso stari
14 let, in pse je treba nepogojno pustiti doma. Pred vratmi dotične
hiše naj očisti obiskovalec svoje obuvalo, v hiši pri vhodu pa si po¬
ravna ali očedi obleko, i. dr.

Ko pride obiskovalec v hiši osebe, katero hoče obiskati, pred
zaprta vrata stanovanja, naj potrka s členom sredinca desno roke
glasno, a ne drzno in pri tem naj pomni, da pomeni: en udarec na
vrata prihod najmanj imenitne osebe (dekle, hlapca ali berača itd.);
dva udarca naznanita nosilca novosti (pismonošo itd.), in pomenita,
da je prišel prišlec po opravilu; trije udarci naznanijo prihod go¬
spodarja ali gospodinje in sploh takih oseb, ki imajo nekako pra¬
vico, da vstopijo; štirje udarci naznanijo prihod osebe v posebno
dobrem družabnem glasu; štirje udarci, dvakrat ponovljeni s pre¬
nehanjem pa naznanijo prihod velikega plemenitaša ali ministra,
sploh izvenredno imenitne osebe. Kjer je pri vratih potezalo ali pri-
tiskalce za zvonček, se pozvoni enkrat. Ako ne odpre nihče in se
nihče ne oglasi, sme obiskovalec čez nekoliko časa zopet potrkati,
in ako se celo na to nihče ne oglasi,sme kmalu potem pritisniti
kljuko, da se prepriča, ali so vrata zaklenjena.

Brez trkanja na vrata ali brez zvonjenja sme vstopiti le zapovednik
ali gospodar k svojemu podložnemu (vendar pa ne v spalnico jako
zgodaj ali jako kesno) in oseba druga k drugi, ki so v jako zaupni
zvezi in vsakdo tam, kjer je na vratih napisano: »Ne trkati«.

190

III del, 12. poglavje, k § 103.

Ko je družinski člen odprl vrata, naj mu vroči obiskovalec vi-
zitnico ali mu vsaj razločno naznani svoje ime in mu pove, koga
bi rad obiskal ali s katero osebo bi rad govoril.

Ko naznani posel dotični hišni osebi prihod obiskovalcev, in
pride posetniku povedat, da bo sprejet, ga povabi v čakalnico, kjer
naj obiskovalec odloži svoj dežnik ali solnčnik, palico, zgornjo suknjo,
zgornje čevlje — ali kaj druzega. Med čakanjem gledati sme obisko¬
valec v čakalnici slike na stenah, na mizi izložene časopise in
knjige, ki so na razpolago čakalcem. Obiskovalec, povabljen k do¬
tični hišni osebi, stopi v sobo in se globoko prikloni. Ako so bila
vrata prej zaprta, jih zopet počasi zapre tako, da je pri zapiranju
obrnjen k dotični osebi. Potem stopi 3 korake pred obiskano osebo;
moški drži klobuk v levi stegnjeni roki ob nogi, ženska pa obdrži
klobuk na glavi. Pajčolan se dvigne popolnoma, ako se obišče osebo,
ki je imenitnejša kot obiskovalka, sicer sme ostati obraz napol za¬
krit. Nespodobno pa je imeti med obiskom obraz povsem pokrit. —
Ako je prisotnih več oseb, se prikloni obiskovalec najprej hišni go¬
spodinji, potem gospodarju, pa njihovim hčeram in sinovom, potem
tujim gospem, pa tujim gospodom vsakemu posebej. Ako jih je
pa več kot 10, se prikloni vsem gospem, pa vsem gospodom
skupaj. Nato pa govori z osebo, katero je prišel obiskat. Ako nima
obiskovalec kaj drugega govoriti, naj reče na pr. imenitnejšemu:
Vsled Vašega častnega povabila sem Vas prišel obiskat. Ako pa je
prišel iz lastnega nagiba: Usodil sem se Vas obiskati, da Vam iz¬
razim svoje spoštovanje in svojo posebno vdanost. Enakoimenitnim
in dobrim prijateljem pa se reče: Vsled Tvojega cenjenega povabila
. . . ali: Prišel sem Vas vprašat, kako se Vam godi, ali sto zdravi
itd. Posetnik naj pazi precej pri prihodu in pri prvih besedah, ali je
sprejet srčno in radostno, ali hladnokrvno in celo nevoljno. Ce po¬
vabi obiskana oseba obiskovalko ali obiskovalca, da naj sede, so po¬
vabljeni za to zahvali. Starejša obiskovalka sme sesti na zofo ali
divan, na desno hišne gospodinje, gospodična ali gospod pa vzame
najbližnji stol in sede 2 do 3 korake pred obiskano osebo, vendar
tako, da ne obrne hrbta tretji osebi, ki je morebiti v sobi. Sedeči
obiskovalec drži svoj klobuk z levo roko na levem kolenu; samo
ako obiskana oseba želi izrečno, da ga odloži, naj položi obiskovalec
klobuk na bližnji stol, omaro ali drugam, ne predse, temuč na stran.
Nikdar pa ne položi ničesar na jedilno mizo ali na posteljo. Ako

Obisk.

191

reče imenitnejša obiskana oseba obiskovalcu, da naj se pokrije, se
posetnik za to zahvali in pokrije.

Ako pa obiskovalcu sedež ni ponuden, naj stoji in opravi svoj
obisk vsaj v 10 minutah. Ako se obiskovalec sede pogovarja s hišnim
gospodarjem, in pride med tem v sobo hišna gospodinja ali njuna
14-letna ali starejša hči ali drugi starejši družinski člen, naj obisko¬
valec vstane, se prišlecu prikloni — in šele potem zopet sede, kadar
mu rečejo. Ako pride v sobo tuja oseba, naj obiskovalec vstane in
se tej prikloni le takrat, ako obiskani gospodar vstane in se pri¬
kloni novoprišli osebi. Ce mora ostati obiskovalec nekoliko časa
sam v obiskovalnici, naj stoji ali sedi mirno; gledati more slike na
stenah, ampak se ne sme dotakniti ali celo premikati drugih reči
in še manj gledati pisma.

Obisk, zlasti prvi, posebno pa pri imenitnejših in takih osebah,
ki imajo malo časa, naj traja samo 10 minut; pri dobrih prijateljih,
ki nimajo opravila, se sme ostati po okolnostih več časa. Obisko¬
valec naj pazi, da more tudi obiskovana oseba govoriti; ako pa
opazi, da se obiskana oseba nekako sili govoriti, da odgovarja
nestrpno, nemirno, enozložno ali kliče brez potrebe slugo, ali ope-
tovano zeha, se ozira, toži, da ima dosti opravila, gleda na uro ali
skozi okno ali celo dolgo ničesar ne govori, tedaj je zadnji čas, da
obiskovalec odide. Ako ga pa obiskana oseba na videz nagovarja,
naj še dalje tam ostane, naj obiskovalec res še malo časa ostane,
potem pa naj se verjetno izgovori in odide. Ce je obiskovalec še
pri obiskovani osebi, ko vstopi drug posetnik, naj prvi obiskovalec
ostane še par minut, naj kaj govori in potem odide. Obiskovalec
naj pazi med pogovorom in posebno pred odhodom, ali ga obiskana
oseba povabi, da pride zopet na obisk, ko je pogovor in obisk do¬
končan, naj obiskovalec vstane, pusti svoj stol na mestu in na miru,
vzame svoj klobuk v levo roko, se 3 korake pred obiskano osebo
stoječ primerno globoko in vljudno prikloni (roko poda navadno go¬
stitelj; le če je obiskovalec imenitnejši, poda roko gostitelju obisko¬
valec) in se poslovi tudi od drugega družinskega člena, ako je pri¬
soten. Potem gre, ako mogoče, z levo, sicer pa z desno ramo naprej
k izhodnim vratom, med tem gleda obiskano osebo, zadnji korak
črez prag naredi po strani z ramo in s hrbtom naprej, se obiskani
osebi zopet pokloni, pa zapre počasi vrata (ako so bila vrata pri
prihodu odprta, jih pusti odprta) in odide. Ako spremi obiskana

192

III. del, 12. poglavje, k § 103. in § 104.

oseba obiskovalca do vrat ali še dalje, se posetnik zopet prikloni
tam, kjer mora izginiti obiskani osebi izpred oči.

Ako greste kam na obisk, pa srečate dotičnika na stopnicah
odhajajočega z doma, in če ta hoče iti radi vas nazaj v svoje sta¬
novanje, ga prosite, naj no hodi nazaj; nego postojte z njim malo
časa in govorite nekoliko besedi, potem pa odidite. Ge pa osebe,
katero ste hoteli obiskati, ne najdete doma — ali če je sicer doma,
a vas ne more sprejeti, tedaj zapišite na svojo vizitnico, kakor bo
rečeno v § 105., pa izročite to osebi dotične družine, ali vsaj pove¬
dite vaše ime, po okolnostih tudi namen. Ako pa ni nikogar doma,
vteknite svojo napisano vizitnico v omarico, visečo na vratih (pisme-
njak) ali pod vrata v stanovanje. Pri prvem sestanku z dotično
osebo pazite, ali vašo vizitnico kaj omeni; če ne reče ničesar, jo
spomnite sami in obžalujte, da niste bili tako srečni, da bi jo
našli doma.

Obiskana oseba je praviloma dolžna, vrniti obiskovalcu v
prvih osmih dneh njegov obisk, zlasti ako je bil ta izraz čistega
spoštovanja in dobrohotnosti. Vendar obiska ne odvrne gospa
gospodu in jako imenitna maloimenitni osebi, temuč, ako hoče, ga
pri prvem obisku povabi, da naj zopet pride. Cim dalje obiskana
oseba odlaša vrnitev obiska, tem manj mara za obiskovalca; ali
pa obiska sploh ne vrne ali pri prvem obisku obiskovalca ne
povabi, da jo zopet obišče, pomeni to, da naj sploh več ne pride.

Ge je pa obiskovalec pozneje prisiljen tako osebo zopet obi¬
skati, naj ji naznani prej pismeno novi povod ter kratko prosi, ako
in kdaj sme priti. Kdor pa hoče obiskati svojega prijatelja, ki sta¬
nuješ drugem mestu, in hoče pri njem in pri njegovi družini več
dni ali celo več tednov ostati — kar se zgodi večidel vsled pova¬
bila, naj naznani svoj prihod vsaj dva dni prej pismeno, naj vzame
seboj vsaj dvojno obleko, za ves čas zadosti perila, za prijatelja in
za njegove družinske člene, — zlasti za otroke, primerna darila in
naj pride natančno ob naznanjenem času ter naj se predstavi jako
srčno in ljubeznivo.

Tak obiskovalec naj pazi, da nadleguje svojega prijatelja in
njegovo družino kolikor mogoče malo; v vsem naj bo zmeren, vda
naj se družinskemu redu in vsem običajem; z vsemi družinskimi
členi naj bo jako vljuden in prijazen, naj pomaga pri družinskih
opravilih kolikor le more ter naj, ko je namen svojega obiska do-

Obisk, sprejemanje obiskovalcev in občenje z njimi. 193

segel, spodobno odide. Pred odhodom naj se obiskovalec obiska¬
nemu prijatelju in njegovi ženi za ljubo sprejetje in postrežbo,
odraslim družinskim udom pa za njihovo ljubeznivost najsrčnejše
zahvali, slugo in služkinjo naj primerno in skrivaj obdari, se srčno
in ljubeznivo poslovi ter odide. Precej ko pride domov, naj obisko¬
valec obiskanemu prijatelju piše pismo, mu naznani svoj srečni po¬
vratek in ga za vse dobrote zopet najsrčnejše zahvali. Za njegov
god ali pri drugi priložnosti pa naj mu obiskovalec pošlje primeren
dar v zahvalo.

§ 104. Sprejemanje obiskovalcev in občenje z njimi.

Ako ste povabili koga na obisk ali če vsled obiskovalčevega
naznanila veste, da pride na določeni dan, ob dogovorjeni uri k
vam na obisk vaš veliki prijatelj ali jako imenitna oseba, denfte
vse svoje stanovanje, zlasti pa sprejemnico, v največji red; potem
se praznično oblecite sami in družina — vendar tako, da bode
obiskovalec v lepši obleki. Potem se peljite ali idite do bližnje
železnične postaje, ali do parobrodnega pristajališča (ako to ni več
kot četrt ure daleč) čakat imenitnejšo ali ljubo osebo, ki pride.
Enakoimenitnega obiskovalca čakajte vsaj pri vhodnih vratih svo¬
jega stanovanja. Blizu vas naj čaka tudi vaš sluga, da prenese
popotno opravo obiskovalčevo v hišo. Ko pride obiskovalec, mu
idite radostno — ako je imenitnejši 3 do 6 korakov — zaupnemu
prijatelju z odprtimi rokami — naproti, se mu odkrite in priklonite
— prijatelju podajte roko, ali z obemi pestmi objemite njegovo roko,
ga po okolnostih objemite in poljubite, potem pa mu precej izrecite
svojo radost, da ga zopet vidite in ga vprašajte, ali je zdrav ali je
ugodno popotoval, in kako se počuti njegova družina. Ta vprašanja
naj bodo srčna, sočutna in kratka, izrečena stoje.

Ako pa pride obiskovalec v hišo nenadoma in naznani svoj
prihod šele po vašem slugi, in ako je ta obiskovalec vaš veliki
prijatelj ali jako imeniten človek, idite v predsobo, se mu priklo¬
nite in ga vprašajte po redu, kakor je pred rečeno, odprite vrata
sprejemnice in ga povabite, naj vstopi, ter pojdite za njim v spre¬
jemnico. Stojte ali sedite pri njem na levi strani. Zaupnega prijatelja,
ali enako in manj imenitnega človeka smete povabiti, naj se pokrije,
(ko se obiskovalec pokrije, pokrite se tudi vi) ali vsaj da odloži svoj
klobuk in pokažite mu primerno mesto. Imenitnejšemu podajte,
enako ali manjimenitnemu pokažite najboljši stol, pa ga prosite

13

194

III. del, 12. poglavje, § 104.

(povabite), da sede, in ko je obiskovalec sedel, sedite tudi vi —
pred ali na levi strani imenitnejšega obiskovalca. V sobi na mestu
sede čakati sinete samo dosti manj imenitnega ali trgovinskega
obiskovalca in mu se le z glavo pripogniti; enakoimenitnemu pa
je treba iti vsaj 3 korake naproti in se mu pravilno prikloniti.
Ako pride dama na obisk, jo je treba povabiti, da sede na sofo,
hišna gospodinja sede na levo k nji tudi na sofo; če pridejo z
gospo tudi mlade gospodične ali spremljevalke (njene dekle), sedejo
te na stole na desno in na levo pred solo; na sofo pa naj
sedejo zaporedoma vse gospe, ki pridejo na obisk. Ko pa na sol!
ni več prostora in pride še ena imenitnejša gospa, tedaj naj hišna
gospodinja vstane in odstopi svoje mesto na soli novoprišlici, ona
pa naj sede na stol. Na sofi sede vselej najimenitnejše gospe na
desni, manjimenitne pa na levi strani. Gospod pa ne sme sesti
k gospe na sofo, temveč na stol dva koraka daleč pred gospo
malo na levo ter mora občevati popolnoma spoštljivo z njo.

Vsakemu obiskovalcu je treba odkazati ugodno mesto in no¬
benemu ne pri vratih, pri oknu ali pri peči. Ge pride k vam na
obisk kdo nepričakovano, odložite precej iz rok vsako delo; ako je
pa delo neodložno in bo kmalu dovršeno, prosite obiskovalca, da
ne zameri, se z neodložnostjo izgovorite in glejte, da kolikor mo¬
goče hitro delo izvršite in potem občujete z obiskovalcem. Sprejeti
je treba, ako le mogoče, praviloma vsakega obiskovalca, ki je na
dobrem glasu. Vendar trgovinske obiskovalce in preveč nadležne
ali brezobzirne osebe sploh sme vsakdo odvrniti, ne da bi se bal
zamere, vendar varno, sožalno, s primernim izgovorom, vselej
spoštljivo in prijazno. Mlade gospodične pa celo ne smejo same
sprejemati gospodov na obisk, temveč se morajo izgovoriti, da ni sta-
rišev doma. Kdor kakega dne noče sprejeti nobenega obiskovalca,
naj zjutraj dotičnega dneva obesi na vhodna vrata svojega stano¬
vanja tablico z napisom: »Danes obiskovalcev ne sprejemam« in
naj tudi slugi reče, da to vsakomur prijazno pove.

Ako se pričakuje večja družba, sede hišna gospodinja v spre¬
jemnici na očitno mesto ter vpeljuje in vodi pogovor s prisotnimi
obiskovalci ter vstane le, kadar pridejo zapoznele gospe ali veliko
imenitnejši gospodje. Hišni gospodar pa čaka v sprejemnici blizu
vrat, sprejme prijazno vsakega novoprišleca, ga vsem drugim pred¬
stavi, ako je družbi nepoznan, kakor je rečeno v § 78., ter ga izroči

Sprejemanje obiskovalcev in občenje z njimi.

195

gospodinji na primerno mesto. Hišna gospodinja in gospodar, kakor
tudi odrasli otroci morajo biti pri sprejemanju posebno obzirni, pri¬
jazni in postrežljivi. Lastnih služabnikov ne smejo gospodarji v pri¬
sotnosti gostov svariti, se nikakor ne jeziti, temveč napačnosti
podložnih spretno zakriti. Hišni mali otroci ali celo psi in mačke
navadno ne smejo priti v obiskovalnico, kjer so obiskovalci. Ako je
po prihodu prvih obiskovalcev preteklo že več kot pol ure in ako
še kdo manjka, sme se zlasti v veliki vročini ali v velikem mrazu
ponuditi, posebno gospem, hladilno oziroma gorko pijačo, in se sme
začeti kmalu po tem veselica, ne da bi predolgo čakali zadnjega
obiskovalca, ako ni posebno imeniten. Pri prvem in kratkem obisku
se obiskovalcu, zlasti ako dotlej ni bil znan, praviloma ne ponudi
pijače in tudi jedi ne; prijateljskim, še bolj pa sorodnim obisko¬
valcem, ako so prišli iz dolgega potovanja in posebno gospem ali
bolehnim osebam, kakor tudi otrokom pa se v vročini spodobi, v
mrazu pa celo mora ponuditi primerno pijačo po potrebi tudi jed ?
kadilcem pa smodke itd. Pravila za pogovor so v §§ 68. in 69.
Ako je kdo na obisku in želite, da ostane še dalje, med tem pa
piude nenadoma drugi obiskovalec ali družinski člen radi kratkega
neodložnega opravila, tedaj prosite prvo osebo, naj ostane in do¬
pusti, da kasneje došlega kratko odpravite. Ko je pri vas kdo na
obisku, pazite, da z njim radostno govorite, posebno o povodu,
namenu in cilju obiska ter da sploh kažete, da vam je dotičnikova
prisotnost ljuba. Ko se pa posetnik pripravlja za odhod, recite mu
srčno: »Ostanite vendar še nekoliko časa!« Samo, ako imate res
nujno opravilo in ga morate nemudoma izvršiti in ako ste o na¬
menu obiska že primerno zadosti govorili, ne zadržujte posetnika,
nego ga vljudno prosite, naj pride kmalu zopet na obisk. Ko je
obiskovalec vstal, da odide, vstanite tudi vi, podajte mu njegov
klobuk, ako je obiskovalec imenitnejši, idite na njegovi levi strani
k vratom, jih odprite z levo roko in pustite, da gre ven prej obisko¬
valec, v predsobi mu pomagajte pri oblačenju suknje ali plašča,
podajte mu v roko dežnik ali palico itd., idite po stopnjicah eno
stopnico za njim, pri izhodnih vratih se z njim srčno pozdravite,
ako pa ga čaka voz, mu pomagajte pri vstopu v kočijo in so mu
zopet priklonite ter zaprite počasi vrata za njim šele takrat, ko ga
več ne vidite ali ne slišite. l’o okolnostib idite s posetnikom do
prve železnične postaje, zlasti ako je jako imenitna ali prijateljska

13 *

196

III. del, 12 . poglavje, § 105 .

oseba, če je pa več obiskovalcev pri vas in hoče vam enakoime-
nitni gost prej oditi kot drugi, sprejmite ga do vrat sprejemnice in
se na pragu poslovite; ako odhaja enakoimenitna gospa, jo sprej¬
mite do stopnjic, tam se poslovite in ko odide, pojdite hitro nazaj
k ostalim obiskovalcem, katere kratkočasi med tem hišna gospo¬
dinja. Kadar gre gospod proč, se poslovi hišna gospodinja od njega
stoje na mestu, tako tudi od gospe, če jih je več prisotnih; ako je
pa samo ona gospa na obisku, jo tudi ona spremi do stopnic. Samo
ako odide trgovinski ali drug male časti vreden obiskovalec, ali če
ste obiskovalčev predstojnik ali učitelj, se smete od njega na mestu,
po okolnostih celo sede, vendar prijazno posloviti in mu njegov
priklon odvrniti samo s priklonom svoje glave.

Sploh pa glejte pri sprejemu, daje  pogovor prisrčen in zanimiv,
občevanje živahno, da izkažete vsakomur njemu pristojno čast in
prednost, da ni nihče preziran, zapostavljen in ne zanemarjen ter
da je posebno razhod kolikor le mogoče srčen in zadovoljiv.

§ 105. Vizitnice (posetnice).

Pri družabnem občenju imajo vizitnice jako veliko pomenlji¬
vost in še večjo vrednost, ker z vizitko potrdi človek svoje ime,
priimek in svoj okrajšani naslov, katerega je že povedal nepoznani
osebi in se prejemniku priporoči, naj ga med velikim številom
drugih poznancev ne pozabi.

Prekratki čas in preoj?ila opravila človeku ne dopuste, da bi
izkazoval vsem sorodnikom in mnogoštevilnim prijateljem dolžno
spoštovanje čast in sočutnost v različnih slučajih vselej in vsem
osebno. Zato pa jim pošlje ali pusti svojo vizitnico, da ,ga začasno
nadomesti. Najbolj primerne in okusne vizitnice so iz čisto belega,
precej močnega kartona približno 10 cm  dolge in navadno 6 cm
široke; na njih je polni naslov kamnotiskan (litografiran) s črno
barvo; zlata obreza ali celo zlate črke in pregizdavi okraski na
vizitnicah so neokusni. Samo žalujoče osebe smejo imeti vizitnice
s črnim obrobom. Na eni strani vizitnice je tiskano praviloma samo
krstno ime in primek. Plemenitaši predstavijo nad to tudi znamenje
plemstva (grb, krono z rogljiči. 5 rogljičev ima najmanjši pleme¬
nitaš, 7 baron, 9 pa grof) in pišejo besedo pl. (= plemeniti), vitez,
markiz, baron, grof, itd. navadno med ime in priimek. Oficirji, urad¬
niki in vsi, ki imajo častni čin, pišejo tega navadno pod ime in
priimek. Nekateri, zlasti trgovci v velikih mestih, imajo na lastni

Vizitnice (posetnice).

197

vizitnici ves svoj naslov. Zakonske žene imajo na vizitnicah tiskan
priimek moža in ime svojega očeta. Na pr.: Ana dr. Grbičeva, rojena
Žitnik ali pa samo: Soproga Antona Ferjančiča, ali: Soproga Antona
Ferjančiča, rojena Butinar, ali pa samo Ivanka Ferjančičeva. Na¬
vadno gospe ne dajejo in ne pošiljajo samo lastnih vizitnic moškim,
nego imata žena in mož skupne vizitnice. Na pr. Anton Ferjančič in
žena, ali: Zena in Anton Ferjančič. Hči sme imeti lastne vizitnice
šele potem, ko jo je mati vpeljala v družbo; pri tem vpeljanju
(prvem obisku) izroči mati svojo vizitnico s pristavkom: s hčerjo
Ano. Dekliška vizitnica se glasi na pr.: Ana Zavrtnik. Ako hoče v
družbo še nevpeljano dekle dati svoji prijateljici vizitnico, naj
napiše s črnilom svoje ime na materino vizitnico.

Sploh naj bi si dal vsakdo svoje vizitnice tako napraviti,
da se napis na taistih loči od napisa drugih ljudi, da tedaj ne na¬
stane nikak dvom. Ako sta v enem in istem kraju morebiti dva
Ferjančiča in ima vsak ženo, toda eden je Anton, drugi pa Ivan,
prvi doktor, drugi pa ne, ali ako sta oba Antona, ena žena je ro¬
jena Butinar, druga pa Ceglar, tedaj je potreba, da se ta razloček
omeni. Vsakdo naj bi naznanil na svojih vizitnicah svoj najčastnejši
naslov; prenapeto in smešno pa je, ako kdo naklada na svoje vi¬
zitnice vse svoje častne naslove. Za vizitnice se spodobi kupiti
primerne male zavitke iz belega papirja. S seboj pa je nositi vi¬
zitnice v usnjati listnici.

Kadar se dve, še nepoznani osebi druga drugi predstavita,
zamenjata obenem praviloma tudi svoji vizitnici, tako da vsaka
izroči prej svojo lastno vizitnico in šele potem pogleda tuje ime
na prejeti vizitnici. Moški, ki se predstavi v družini, izroči pravi¬
loma toliko svojih vizitnic, kolikor je v tisti družini odraslih oseb,
že vpeljanih v družbo; ženska, ki se predstavi, pa jih izroči le toliko,
kolikor je odraslih ženskih oseb. Glavar dotične družine povrne
vizitnice vsakega odraslega družinskega člena ali pa predstavi vse
člene in vroči samo svojo vizitnico. Kdor je hotel koga posetiti, a
dotičnika ne najde doma, napiše na čisti strani vizitnice na sredi
s kratkimi besedami ves povod in namen svojega obiska. Na pr.:
Se je prišel predstavit ... Je prišel vrnit obisk ... Se je prišel
zahvalit ... Je prišel čestitat ... Se je prišel poslovit ... ali
Srčna zahvala! Srečno novoleto! Srčno čestitanje! Srčno sožalje!
itd. Tako napisano vizitnico je treba vtekniti v nezalepljen

198

III. del, 13. poglavje, § 106.

zavitek, oboje pa izročiti najimenitnejši osebi dotične družine, ki
je doma, in ji povedati, komu je bil obisk namenjen. Ce pa ni
nikogar doma, je treba zapisati na zavitek ime in priimek pre¬
jemnika. Tako napisano vizitnico v zavitku je treba vtekniti v
omarico, ki visi na vratih, ali pod vrata v stanovanje.

Velikim dostojanstvenikom se ne pošilja in tudi ne pušča v
njihovem stanovanju vizitnic, temuč obiskovalec piše svoje ime in
priimek v knjigo, ki je tam nalašč izpostavljena.

Trinajsto poglavje.

§ 106. Igre v družbi:

I. Lepe in koristne igre.

Za povzdigo zabavo in družabnega občenja je primerno včasih
tudi igrati na karte, domino, tivoli, biljard ali kaj druzega.

Postavno dovoljene so samo tiste igre, pri katerih je dobitek
ali izgubitek odvisen od igralčeve sposobnosti in spretnosti bolj
kakor od sreče. Dopadljiva in za družbo koristna je pa vsaka igra
samo dotlej, dokler se pri nji vsi igralci nerazdraženi dobrovoljno
kratkočasijo.

II. Prepovedane in škodljive igre.

Postavno prepovedane so sploh tisto igre, pri katerih dobitek
ali izgubitek ni odvisen od igralčeve spretnosti in sposobnosti, nego
samo ali posebno od naklučja in sreče. Kaznivi so dotični igralci in
tudi tisti, ki jim dopuste v svojem stanovanju tako igrati; kdor pa
take igralce ovadi sodniji, tudi ako je soigral, dobi pj tistega de¬
narja, za katerega so igrali, ali katerega dobi sodnija od vsakega
sokrivca (10 do 900 gld.) kakor kazen. Ovadnik je kazni prost.
(§ 522 kaz. zak.) Nobena strast nima toliko in tako škodljivih na¬
sledkov za vsakega strastnega igralca, za njegovo družino in za
vso družbo, kakor strast zapeljive in prepovedane igre. Med dru¬
gimi mnogoštevilnimi so škodljivi nasledki tudi sledeči: razdraž¬
ljivost in nemir lastnega srca in vesti, nervoznost, dolgovi, surovost,
lakomnost, jeza, preklinjanje, nevoščljivost, škodoželjnost, hinavstvo,
laž, goljufija, prepir, sovraštvo, izguba prijateljstva, večkrat prete¬
panje, izguba dobrega imena in premoženja, splošna razuzdanost,
vrhunec obupnosti in prepogosto tudi —■ samomor. Nihče naj bi
tedaj ne igral prepovedanih iger, pač pa sledeče:

Igre.

199

III. Šaljive igre v sobi.

a)  Besede ponavljati. Vsakdo si izbere del telesa na pr. roka,
noga, jezik, nos itd., narekovalec pa si izbere vselej glavo, če reče
narekovalec: Moja glava je predolga, mora ponoviti kdor sije izbral
jezik: Moj jezik je predolg, drugi: moj nos je predolg, tretji: moja
roka je predolga itd. Če narekovalec reče: Moja glava se trese, je
lepa, jo vsi hvalijoBjo bom dal kovaču, da jo popravi itd., mora
vsakdo ravno tako ponoviti o onem delu telesa, ki si ga je izbral.
Narekovalec naj tedaj narekuje kolikor mogoče šaljivo, vendar spo¬
dobno. Kdor besed natančno ne ponavlja, ali izreče med tem drugo
besedo, mora plačati globo. Smejati se pač smejo in morejo vsi.

b)  Tiha godba. Spretna oseba je kapelnik, vsakdo ima v roki
palčico, kakor glasbeno orodje. Kapelnik potrka s svojo palčico in
z njo muzicira kakor na gosli, a kmalu neha. Ko pa potrka zopet,
začno goslati vsi drugi, kakor je on prej. čez nekoliko časa kapelnik
zopet potrka, na kar vsi drugi nehajo. Kapelnik potolče nato s
palčico in s prsti kakor na bobnu: ko neha in potrka zopet začno
drugi bobnati. Ko so muzicirali že tudi na najrazličnejše instrumente,

.ponavlja kapelnik in promonjuje vse instrumente hitro, a premembe
ne naznanja s trkanjem, vendar pa morajo vsi tiho in jako komično
njega in njegovo kretanje natančno posnemati. Kdor pogreši ali
zakasni mora plačati globo ali dati zastavilo.

c)  Slabo število 7. Vse prisotne osebe štejejo hitro po vrsti
kakor sede zaporedoma. Prvi reče 1, drugi 2, tretji 3 itd., samo
tista oseba, katera bi morala izreči 7, ali število, v katerem je 7
(17, 27 itd.), ali katero je s 7 deljivo (14, 49, 63 itd.), mora reči »brr«.
Kdor izreče tako (slabo) število, a bi moral reči »brr«, kakor tudi
tista oseba, ki reče »brr«, a bi morala izreči drugo (dobro) število,
mora plačati globo. Vsakdo sme premišljati, je li število deljivo s
7, t. j. če mora reči »brr« ali ne, samo dokler igrovodja more do-
šteti do 10.

c)  Sedež pri moji desnici je prost. Vse prisotne osebe sede v
krogu, vsaka na svojem stolu, en stol v kolobarju pa je prost.
Igrovodja da vsaki dami nenavadno moško krstno ime na pr.:
Boltažar, Deziderij, Jeremija, Tobija itd., vsakemu moškemu pa žensko
krstno ime na pr.: Adelajda, Kornelija, Felicita, Klotilda, Feodora
itd. Potem ponovi vsa ta imena enkrat. Precej za tem mora oseba,
na katere desni strani je prosti stol, izreči eno izmed danih imen.

200

III. del, 13. poglavje, § 106.

Na pr. Felicita, sedež pri moji desnici je prost! Nato mora
moški, kateremu je bilo dano ime Felicita, precej vstati in sesti
na prazni stol. Vsled tega je postal prost stol, kjer je sedel doslej
Felicita, in mora oseba na levi pri tem stolu reči na pr. Deziderij,
sedež pri moji desnici je prost! Dama z imenom Deziderij mora
zopet hitro sesti na prazni stol ter je tako vedno en stol prost.
Kdor ima na svoji desni strani prost stol, pa ne povabi nikogar
nanj, ali kdor je povabljen, a ne gre nanj sest, med tem, ko igro-
vodja lahko našteje do 10, mora plačati globo (dati zastavo).

d)  Mutasto pogovarjanje. V ravni vrsti sede na vsak stol po
1 dama in vsaka ima pred seboj prost stol. Kolikor jo dam, toliko
je gospodov, kateri se morajo oddaljiti iz sobe. Vsaka dama si
misli enega izmed odišlih gospodov za svojega soseda na praznem
stolu. Zaupna oseba gre po vrsti k vsaki dami in jo vpraša tiho,
katerega gospoda si želi za soseda predse, in dama ji mora to
tiho povedati. Ako si mislita dve dami enega in istega gospoda za
soseda, si mora tista, ki je pozneje vprašana, izbrati in povedati
drugega, ker zaupna oseba ji tiho pove, da je dotični gospod že
izbran. Ko si je vsaka dama izbrala po jednega gospoda, pokliče
zaupna dama v sobo gospode in jim reče, naj sede vsaki na stol
pred tisto damo, ki misli, da ga je izbrala. Ker tega seveda no¬
beden gospod ne ve, gleda vsakdo ali mu bo katera skrivaje po¬
mignila (kar se včasih tudi dogodi). Ako pa dame ne dajo znamenja,
mora se čez nekoliko časa vsak gospod eni dami prikloniti, pa
sesti na stol pred njo. Ako je sedel pred damo gospod, katerega
si je res izbrala, se mu ona sede in molče prikloni z glavo,
on pa ji molče izraža svojo ljubezen ali kaj druzega; na kar mu
dama z enakimi znamenji odgovarja ali ga vprašuje. Ce je pa sedel
pred damo gospod, katerega si ni izbrala, se mu ona ne prikloni,
temveč mu poda svojo roko in ga spremi ven, od koder je prišel-
Gospodje, kateri so tako neugodno odpravljeni, morajo priti' iznova
in sesti pred druge dame, dokler ne najde vsakdo tiste, ki si ga
je mislila.

e)  Mrzlo, gorko, vroče, gori! Družbeni člen gre v drugo sobo
med tem pa skrijejo ostali mal predmet. Potem pokličejo odsotnega
člena nazaj, in ta gre po sobi okrog ali počrez ter išče skriti pred¬
met. Ko je iskalec skritemu predmetu blizu, govore vsi drugi eno¬
glasno: gorko je. Ge se iskalec skritemu predmetu še bolj bliža,

Šaljive igre v sobi.

201

govore drugi glasnejše: vroče je. Kadar pa iskalec skriti predmet
prime ali se ga dotakne, govore vsi drugi še glasnejše: gori! Ko¬
likor dalje pa gre iskalec od skritega predmeta, toliko glasnejše
govorijo drugi: mrzlo; in ko gre še dalje: jako mrzlo je. Potem ko
je iskalec našel skriti predmet, določijo vsi novega iskalca ali
iskalko s srečkanjem, ali pa zavežejo z robcem prvemu iskalcu
očesi in tisti ali tista, katere se najprej dotakne, mora biti nova
iskalka.

f)  Vato pihati. Vse prisotne osebe sedejo okoli okrogle mize,
na sredi mize pa je na tenkem koncu privezan mal kosem vatei
volne ali lahko kokošje pero. Kadar reče igrovodja: Hopsa! pihne
vsakdo v vato, volno ali pero kolikor mogoče močno, da ne bi
padel šopek nanj. Kdor pa pusti, da pade šopek ali pero nanj,
mora plačati globo. Braniti se sme vsakdo le s sapo, a roke morajo
biti na mizi, pod mizo ali na hrbtih.

g)  Jaz pa! Vse osebe sede v krogu. Gospod naredi iz žep¬
nega robca rahel vozel, vrže robec dami in ji reče na pr.: Jaz se
ne bi rad omožil (ali ne bi rad poljubil mladega moža.) Dotična
dama mora odgovoriti: Jaz pa! Ta dama vrže potem dotičnemu
gospodu robec nazaj ali pa drugemu gospodu in mu reče na pr.:
Jaz ne izpijem 10 kozarcev piva zaporedoma. Gospod, kateremu
je bil vržen robec, mora odgovoriti: Jaz pa! Kdor vrže robec drugi
osebi, naj tedaj pri tem reče jako šaljive ali celo nagajive, vendar
spodobne in ne žaljive besede, ker oseba kateri je bil robec vržen,
mora vselej odgovoriti: Jaz pa!

Pri rečenih igrah nabrane globe treba položiti v košek ali
vrečico, potem vpraša družabnik, ko jemlje po eno zastavo iz
koška: Kaj naj naredi oseba, katere je ta globa? Nato odgovori
kdo drugi izmed družbe na pr.: Naj zapoje pesem, ali: naj se

na eni nogi stoječ prikloni. Sam (a) sebe poljubi (svojo sliko v ogle¬
dalu.) Izreče tri besede, ki se bero naprej in nazaj enako (ata, ded,
bob). Izreče 10 besedi hitro, v katerih ni nobenega »r«. Izreče
svojo oporoko in vsaki prisotni osebi nekaj oporoči (moškemu svoje
dolgove, ženski svoje brke, tretjemu senco pod lipo, četrtemu svojo
modrost itd.) Precej ko pokaže vprašalec dotično globo, mora lastnik
obsodbo izvršiti. Pri teh obsodbah se je treba ravnati po razmerju,
v katerem so prisotne osebe med seboj, a nikogar se ne sme ob¬
soditi naj naredi, kar se ne spodobi, ali kar je pretežavno in tudi

202

III. del, 13. poglavje, k § 106.

poljubljanje drugih oseb je primerno samo med družinskimi členi in
jako zaupnimi znanci. Ako bi kdo koga obsodil nepristojno ali pre¬
ostro, naj igrovodja vsako tako obsodbo prekliče in izreče sam drugo.

IV. Igre na planem.

a)  Igra z lopto (La\vn Tennis) je ne le kratkočasna, temuč
tudi zdravju jako koristna. Morejo jo igrati dve, tri ali štiri osebe
enakega ali različnega spola.

lgrališče') je na ravni trati (ledini) ali sicer na gladkem peščenem
prostoru, ki se označi z apnenim beležem ali s črtami na tleli in
ima tole obliko:

osebi

Na sredi, kjer so • je treba zabiti v zemljo kol, potem raz¬
peti od enega kola preko igrališča do druzega meter od tal visoko,
precej gosto mrežo. Številke 1 so notranja desna igrišča, * 2 ) številke
2 notranja leva, 3 zunanja desna, številke 4 pa zunanja leva igrišča
(igralni prostori). Kdor se udeleži te igre, mora imeti lahkoohlapno,
najboljše belo obleko, tako pokrivalo in obutev brez pet, raz-
ven tega tudi lopar (racket), podoben leseni lopatici, ki je na širokem
kraju mrežasto prepleten s črevesnimi strunami ali s pušpanovimi
vitrami. Igralci morajo imeti lopto (kroglo) iz gumija, veliko v pre¬
meru 7 - 5 cm , težko 55 gr,  s katero igrajo in vsaj še eno lopto kot
rezervo, ako se prva izgubi ali pokvari. Igralci določijo po srečkanju
kdo bo začetnik (ki bo metal lopto prvi) in kdo bo odbijalec (ki bo
izbiral stran igrišč in odbijal lopto k začetniku nazaj). —■ Vsak
igralec (stranka) ima svoj igralni prostor na eni strani mreže in se
postavi nasprotniku nasproti. Začetnik v svojem igrišču številka 3

‘) Spielplatz.

2 ) Spielplatzabtheilung.

igre na planem.

203

stopi na skrajno črto in vrže z loparjem lopto črez mrežo v odbi-
jalčevo igrišče številka 1, odbijalec pa jo čaka v svojem igrišču
številka 3. Kadar hoče začetnik prvikrat in po vsaki napaki vreči
lopto z loparjem k odbijalcu, mora zaklicati: Pozor!

Ako je vrgel začetnik lopto črez črte igrišča (štev. 1) odbijal-
čevega, sme vreči lopto drugikrat v isto igrišče ali vsaj na njegove
črte. Ge vrže začetnik lopto tudi drugikrat napačno, 1 ) gre metati
lopto potem iz svojega igrišča številka 4 od skrajne črte v odbi-
jalčevo igrišče številka 2, odbijalec pa jo tedaj čaka v svojem igrišču
številka 4. Tako se ponavlja, dokler vrže začetnik prav. če je vrgel
začetnik lopto prav, mora odbijalec čakati, da lopta pade v njegovo
igrišče enkrat na tla, in ko skoči od tal kvišku prvikrat, jo mora
odbiti z loparjem k začetniku črez mrežo nazaj. Potem pa sme
do prve napake vsakdo odbijati z loparjem lopto k nasprotniku, ko
je padla enkrat na tla ali tudi jo zavrniti v zraku, ko je prišla
črez mrežo in se sme kretati vsak po vsem svojem prostoru od
skrajne črte do mreže med stranskima črtama. Po vsaki napaki se
začne igra iznova.

Napako naredi:

1. Začetnik, ki je vrgel lopto dvakrat zaporedoma v nepravo
igrišče črez črte pravega igrišča;

2. odbijalec vsakokrat, ako odbije s prvim udarcem vrženo
lopto, predno pade lopta enkrat na tla;

3. vsak, ki pusti, da se dotakne lopta dvakrat zaporedoma tal
predno jo odbije črez mrežo, ali da se dotakne njegovega telesa;

4. kdor odbije lopto, predno je prišla črez mrežo ali jo sicer
udari dvakrat zaporedoma;

5. kdor odbije lopto tako, da pade ven črez skrajno ali stransko
črto nasprotnikovo;

6. kdor se dotakne mreže s telesom, z loparjem ali z lopto.

Vsak igralec šteje sebi v korist samo napake svojega nasprot¬
nika. Prva napaka velja 15 enot, z drugo 30, s tretjo 40, s četrto
napako 50 enot. Kadar naredi igralec (ali stranka) zaporedoma 4
napake, ima njegov nasprotnik eno »dobiteljico«. Po vsaki dobiteljici
postane začetnik odbijalec, odbijalec zadnje dobiteljice pa postane

') Ako vrže začetnik lopto tako, da zadene lopta vrhnji rob mreže in se
zdrsne potem v igrišče odbijalca, mora vreči lopto še v tretjič, kar pa mu ne
šteje za napako.

204

III. del, 13. poglavje, §§ 107. in 108.

začetnik nove dobiteljice ter zamenjata stranki tudi igralne prostore.
Kjer so trije igralci, igra prostovoljno ali po srečkanju eden proti
dvema; kdor je sam, je začetnik pri 1., 3., 5. itd. dobiteljici, oba
druga — premenjavaje se — pa sta začetnika pri 2., 4. itd. dobiteljici ter
igrata sicer po svoji polovici igrališča skupno. 1 ) Kjer so 4 igralci, do¬
ločijo s srečkanjem po dva igralca skupaj, potem pa začetnika.

Pri vsaki dobiteljici je drugi začetnik, ki vrže lopto svojemu
križem stoječemu nasprotniku (iz igrišča štev. 3 v štev. 1 ali iz
štev. 4 v štev. 2), v drugem igrata vsaka dva po skupni polovici
igrališča skupno. Druge določbe so za 2, 3 ali 4 igralce enako veljavne.

b)  Lonec razbijati. Na ravnem in gladkem prostoru je treba
zabosti skoraj 2 m  visok kol v tla in nanj povezniti star lonec ali
kositrno posodo ter obljubiti primeren dar tistemu, ki ga bo razbil
ali udaril s palico. Osebi, ki se sama ponudi ali po srečkanju do¬
loči, da bo razbijala lonec, treba z robcem zavezati oči, jo spremiti
10 korakov daleč od lonca, jo tam 3 krat zavrteti okoli svoje osi, ji
dati palico v roke in jo pustiti. Dotična oseba sme iti lonec iskat in
na treh mestih po trikrat udariti s palico le navpično. Potem ko je
udaril 9 krat brezuspešno prvi razbijatelj, se mu odvzame robec ter
gre kdo drugi ravno tako razbijat lonec.

c)  Boštjan, kje si!? Dvema moškima je treba zavezati z rob¬
cema oči, imenovati enega »gospodar«, drugega pa »hlapec Boštjan«.
Vse druge prisotne osebe si podajo roke in jih raztegnejo v velik
kolobar okoli gospodarja in hlapca, katera stojita nekoliko korakov
narazen. Gospodar ima v roki zvit (spleten) robec, s katerim hoče
hlapca radi storjene krivice našeškati, zato ga jezno kliče: »Boštjan,
kje si!?« Ob enem bodi gospodar okoli, da bi tepel hlapca. Boštjan
se sicer bojazljivo oglaša: »Tukaj!«, toda se hitro umika, da uide.
Klic in odgovor se ponavljata nekolikokrat, ko pa gospodar hlapca
ujame, nastopita dva druga isto delo namesto njiju.

c)  V vreči skakati. Dva dečka stopita z obema nogama vsak
v svojo vrečo, in potem je treba vsako vrečo zvezati dečku pod ra¬
mama, tako da sta obe roki prosti. Dečku, kateri preskače in preteče
v vreči 20 m  daleč prej kot drugi, je treba dati dar za to.

') Igra se navadno tako, da mora jedna stranka imeti 6 dobiteijic — potem
ima celo partijo (igro) dobljeno. Če nasprotna stranka nima v tem času nobene
dobiteljice, je igra s petimi dobiteljicami že dobljena. Če pa imata obe stranki
5 dobiteijic, mora napraviti jedna 7 dobiteijic, da dobi partijo.

Vedenje igralcev in čudodelne kratkočasnosti.

205

§ 107. Spodobno vedenje igralcev pri igri.

1. Igralci naj izbero dopuščeno igro, katero znajo zadostno
dobro vsi. 2. Vsakogar se sme prijazno povabiti, ampak nikogar se
ne spodobi siliti, naj igra. 3. Dva igralca, ki se črtita, naj ne se¬
deta za skupno igralno mizo. 4. Denarna stava, za katero se igra,
naj bo majhna. 5. Nihče naj se ne kaže zlovoljenega, ako je dobil
nepovoljne karte, ali če mu igra sploh ne gre dobro. 6. Ne sme se
igrati prepočasno in s tem mučiti nestrpljivost soigralcev. 7. Vsakdo
sme opozoriti svojčga tovariša na način igranja ali ga celo opomniti,
na njegove pomote, ampak samo vljudno in prijazno, brez hrupa in
razžaljenja. 8. Kdor igra s prepirljivim igralcem, naj spoštljivo in
hladnokrvno brani svojo pravo, vendar je bolje vljudno odjenjati,
kakor dalje prepirati se. 9. Nespodobno bi bilo, igralca prekaniti z
lažmi. 10. Igrati je treba sicer pazljivo, vendar nikdar ne strastno.
11. Igranje naj bi ne trajalo dalje, kakor vse drugo občenje pri
istem sestanku. 12. Kdor izgubi pri igri, naj ne kaže zlovoljnosti;
kdor dobi, pa ne svoje velike radosti. Po igri naj dobitelj z izgu-
biteljem občuje varno in se dela, kakor da je dobil po naključbi.
13. Dobljena stava (denar itd.) naj se porabi precej v korist vse
družbe. 14. Osebe, ki ne igrajo, naj se nikakor ne mešajo in ne
vtikajo v igro, nego naj med igro vzajemno drugače občujejo.

§ 108. čudodelne, mične in dopadljive kratkočasnosti.

Da uganete eno karto izmed 40 drugih, zmešajte ves zvezek
kart, recite soigraču naj izbere eno, jo drži in si jo dobro zapomni;
nato postavite druge karte v kupu na mizo in soigrač naj dene
izbrano karto na vrh vseh. Predno položite karte na mizo, poglejte
hitro in oprezno, katera karta je najzdolanja; potem naj soigrač
prevzdigne karte tako, da pride zdolanja na zgornjo, pa iščite
od zgoraj in ko najdete tisto, katero ste videli, veste, da je sledeča
njegova.

Da pokažete soigračem, da poznate vsako karto, ne da bi jo
videli, poglejte oprezno pod poklopnjenim zvezkom najzdolanjo,
nesite zvezek za svoj hrbet in denite z obema rokama najzdolnjo
karto z njenim hrbtom na zvezkovi hrbet, nato nesite zvezek pred
svoje oči; — karta, katero ste videli in si jo zapomnili, je z ve¬
ljavno barvo obrnjena proti igralcem, jo lahko imenujete in ob
enem vidite, katera je prva pod zvezkom. To pokažite in imenujte
drugikrat, pa jo postavite na prvo itd. do zadnje.

206

III. del, 13. poglavje, k § 108.; 14. poglavje §§ 309. in 110.

Da dokažete, da poznate vsoto prej ko prištevance, zapišite
na kos papirja na pr. 29997, pa izročite to številko drugemu, naj
jo skrije pa naj zapiše 4 številke po volji na pr. 2941 kakor prvi
prištevanec; pod vsako njegovo številko zapišite številko, katera
manjka do 9. Na pr. 7058; soigralec naj piše zopet 4 številke po
volji, na pr. 3625; sami pripišite zdolaj kar manjka do 9, t. j. 6374;
soigralec naj piše še 4 številke po volji na pr. 9562, sami pa pri¬
pišite 0437; soigrač naj sešteva te prištevance in vsota bo, kakor
ste prerokovali, 29997. Ako hočete, da piše soigralec 4 prištevance
in sami 4, prerokujte vsoto 39997, pa se ravnajte kakor prej.

Da uganete število, katero si misli tovariš, določite mu kako naj
dotično, vam nepoznano število množi, pa deli, koliko naj še pristavi
ali odvzame in slednjič naj pove samo zadnjo vsoto, potem pa sami
v duhu računajte hitro na nasprotni način in število, katero si je
mislil, uganete lahko, če si kdo misli na pr. 7, pa to množi samo
s seboj 7x7 = 49, pa pristavi dvakrat toliko, kakor si je mislil:
2 x 7 = 14 + 49 = 63, temu je pristavil 1, potem pa rekel, da ima 64.

če naredite skrivaj iz jabolka ali iz repe valjček, podoben
sveči (lojenici), na ta valjček denite košček suhega orehovega
jedra in to zažgite, pa pogasite in pojejte, bo morebiti, če delate
to zvečer, kdo mislil, da ste pojedli svečo.

Jajce lahko skuhate brez ognja, ako denete v lonec mrzlo
vodo in kos živega apna.

Jajce se valja samo po mizi, če na lupini naredite malo luknjo,
vsebino izpijete, denete v prazno lupino živo pijavko ali hrošča,
luknjo pa s tenkim papirjem zalepite.

Iz papirja izrezane figure se izprehajajo po mizi, ako pod vsako
figuro prilepite živo muho itd.

Ako pritisnete na nohet srednjega prsta na tenko smolo, de¬
nete krajcar na dlan in zaprete pest tako, da pritisne nohet smolo
na krajcar, potem pa pest hitro odprete, krajcar izgine, da prisotni
ne vedo kam.

Iz dobro zamašene steklenice lahko pijete, ne da potegnete
zamašek iz nje, ako namreč vtlačite zamašek v steklenico.

Te in brezštevilne druge čudodelnosti, kakor tudi nedolžne
zastavice, uganke, pristojne burke, kratke povesti in basni, reševanje
rebusov itd. itd., ako se spremlja s primerno šaljivim govorom, ugaja
marsikomu in pospešuje živahnost občenja.

207

Čudodelne kratkočasnice; petje, deklamacija in godba.

Štirinajsto poglavje.

§ 109. Petje in deklamacije v družbi.

Lepo petje blaži srce, miri' strasti, mori žalostne misli, pospe¬
šuje kratkočasnost in radost, kakor tudi ljubezen do Boga, do
cesarja in do naroda. Slovenci moremo biti ponosni na bogate
zbirke v srce segajočih in neprecenljivih narodnih in umetnih
pesmi. Posebno se priporočajo sledeče pesemske zbirke same:

»Narodne pesmi«.  Nabrala Fran Gerbič  in Janko Ži¬
rovnik ter »Zbori za štiri moške glasove«.  Uredil Josip
Gerin.  Izdala in založila »Glasbena Matica« v Ljubljani.

»Slovenska pesmarica«.  Uredila J. Aljaž in M. Hubad.
Izdala družba sv. Mohorja.

»Pesmarica«.  Sestavila dr. Razlag in Iv. Železnikar.
Tiskala »Narodna tiskarna«.

Vse te knjige se ceno dobe tudi v knjigarni g. Lavoslava
Sclnveninerja v Ljubljani. Zlasti mladeniči po mestih, trgih in vaseh
naj bi imeli med drugimi knjigami tudi te pesemske zbirke ter
naj bi se vadili v harmoničnem, plemenitem petju.

Deklamacija ali umetni govor da svojemu predmetu tem
večjo pomenljivost in ga predstavi tem bolj živo ter doseže svoj
cilj, čim natančnejše se ravna govornik po pravilih te umetnosti.
Snov umetnega govora naj bo vselej v soglasju s povodom dru¬
žabnega občenja, šaljiva ali resna, izpodbudljiva itd., ter naj si
govornik prizadeva izgovarjati glasno, razločno in jasno, čisto in
lepoglasno, naj pazi posebno na ločila ali prepone, na povzdig ali
pad glasu, naj spremlja izgovor s primernim izrazom v obličju, s
kretoin rok in včasi s kretanjem celega telesa. Vsakdo naj bi si
prizadeval, z umetnim govorom dati družabnemu občenju dobro¬
došlo duševno hrano. Vendar naj traja umetni govor praviloma
najdalje pol ure.

§ 110. Godba (muzika).

Kako velikansko moč na človeško srce ima lepa glasba, se
vidi sploh na vsakem poslušalcu. Posebno jasno pa se vidi vpliv
godbe takrat, ko že trudne plesalke in plesalci pozabijo na ves
trud in skoraj tudi sami nase in živahno stopajo ali poskakujejo
ter se hitronogo sučejo po taktu naprej, nazaj in na vse strani. —
Tudi vojaki izgubijo po dolgem hodu (maršu) včasih brez hrane in

208

III. del, 14. poglavje, § 111.

pijače skoraj vse moči; ko pa zasvira vojaška godba, tedaj je vsak
precej raven kakor sveča, gre moško in krepko po taktu, vsakemu
pa šviga ognjen pogum iz oči. Veseli vojaki lahko premagajo
žalostnega sovražnika. Celo bolnik, kadar zasliši lepodonečo godbo,
čuti olajšanje, se razveseli, dobi novo moč, večji up ter, ako le
more, gre (tapa) k oknu, da vidi godbenike in vso radostno mno¬
žico. Veselo srce je res pol zdravja in največja pomoč k zmagi. V
vsaki družbi, kjer se snidejo ljudje po utrudljivem delu, po velikih
skrbeh in v različni nepovoljnosti, je dobra godba jako potrebna in
koristna. Zato naj bi si vsakdo prizadeval, da se nauči kakega
glasbila ali naj vsaj gmotno pripomore, da muzicirajo drugi, sam
pa naj posluša, mirno se raduje in se godbenikom tudi s ploska¬
njem zahvali.

Kdor zna muzicirati, naj se v družbi ne ponuja, a tudi se naj
ne da dolgo prositi, temuč naj bo precej pripravljen, da s svojim
znanjem razveseli družbo. Ugodi naj kolikor mogoče vsem poslu¬
šalcem. Ako se pri sviranju malo pomoti, naj se ne ustavi, temuč
naj hladnokrvno nadaljuje in spretno naj svoj pregrešek zakrije.
Svira naj le kratke kose, nobenega pa naj brez posebne prošnjo
poslušalcev ne ponovi. Pri igranju naj bo pazljiv in se ne da motiti,
drži naj se ljubeznivo, naj ne udarja takta z nogo ali celo z glavo.
Ako žanje pohvalo, naj se prijazno zahvali; pri tem se prikloni
dama z glavo, gospod pa tudi z zgoranjim delom telesa. Pred¬
stojnik družbe ali hišna gospodinja, v katere hiši se svira ali
igra, naj pazi, da igrajo prej manj sposobne osebe in da je med
godbo vse drugo tiho in mirno, ako drugi gostje ne plešejo ali ne
spremljajo godbe s petjem. Ako pride kdo pred sobo, v kateri se
ravno muzicira, naj gre notri šele potem, ko je godba nehala. Spo¬
soben gospod naj bi pravočasno obračal note, zlasti ako igra dama.
Vsi poslušalci naj bi poslušali godbo mirno, tiho in pazljivo ter se
le po prenehanju godbe zopet pogovarjali. Končno naj bo omenjeno,
da naj glasbeno vežbanje ali tudi izvežbano muziciranje ne nadle¬
guje po dnevi bližnjih sosedov, kateri žele in potrebujejo tihoto,
posebno ako so bolni. Po deseti uri v noči pa naj godba utihne
praviloma povsod.

§ 111. Važna pravila za ples. Nedolžen in zmeren ples je
posebno za mlade ljudi potreben in dopadljiv predmet družabnega
občenja. Plesišče je jako ugoden, včasih pa še bolj nevaren kraj

Ples.

209

spoznavanja in približanja spolov. Na plesih morajo mladeniči in
mladenke najlažje pokazati svojo oliko in svojo vrednost; nikjer pa
ni tako nevarno, da se prestopi meja pristojnosti in spodobnosti,
kakor na plesu, zlasti ako se pridruži razvnetosti še alkohol. Kdor
hoče napraviti privaten ples samo za prijateljsko povabljene osebe,
naj se s temi prej sporazume. Ako hoče kdo napraviti javen ples,
katerega se sme za plačilo udeležiti vsakdo nepovabljen, pa je treba
za to izprositi prej posebno dovoljenje, navadno pri občinskem uradu.

Za ples si je treba preskrbeti primerno dvorano z gladkim in
ravnim parketom: poleti pri lepem vremenu pa se vršijo včasih
priprosti ljudski plesi tudi na planem.

Dotično dvorano ali veliko sobo za ples je treba namenu pri¬
merno okrasiti. Nad vhodnimi vratmi je navadno slika Terpsihore
(modrice plesne umetnosti), t. j. slika lepe ženske v cvetoči mla¬
dosti, z lovorjevim vencem na glavi, z liro v desni roki, s tam¬
burinom pa v levici.

Pod to sliko je običajno napis in pozdrav, primeren privatni
družbi ali javnim plesalkam in plesalcem. Okoli te slike in okoli
napisa pa se vije venec iz raznobojnih cvetlic. V sobi na stenah
naj vise slike in društveno bandero, po kotih stoje zelene rastline
in eksotično zelenje, pod stropom pa dišeče cvetlice; iz kota v kot
naj vise tenke vrvice, ki so vpletene z umetnimi cvetljicami in
bršljanom ali zimzelenom.

Oder za godbo naj bo visoko od tal, nad godbo naj visi slika
muze Euterpe (mlade ženske z dvema flavtoma v rokah, t. j. mo¬
drica muzike), ali lovorjev venec. Na vsaki strani orkestra stoj po
ena narodna zastava. Cesarske zastave so umestne posebno takrat,
ako ima veselica kako dotiko z državo ali cesarsko hišo. Poleg
te velike sobe naj bo druga soba, kjer si dame popravljajo obleko,
lase itd. V tej sobi pri steni naj bodo mize, na teh ščetke, glav¬
niki, zraven umivalnice z vodo in milom, brisače, velika in majhna
ogledala ter nekoliko stolov. V to sobo moški ne smejo zahajati,
temuč se za te določi druga posebna soba z enako opravo.

Ako je plesišče na planem, je primerno narediti na vhodni
strani okrašen slavolok tako, kakor je omenjeno za vhodna vrata
sobe, in tudi vse drugo okrašenje naj bo slično sobnemu. Pri lepem
vremenu je primerno, da se razobesijo raznobarvni balončki, ka¬
terih pa ni razsvetljevati, ker so papirnati.

14

210

ITI. del, 14. .poglavje, k § 111.

Treba pa je, da je vsako plesišče zvečer zadosti razsvetljeno.
Plešejo naj le zdravi ljudje, posebno ženske pa samo takrat, ko so
popolnoma zdrave; kdor ima srčno ali pljučno bolezen, naj ne
hodi na ples.

Obleka za ples je najprimernejša praznična, zadosti ohlapna
in lahka. Za dame bodi bela ali svetla toaleta, enake rokavice in
pahljača. Šopek lepodišečih cvetlic naj nosi plesalka v laseh.

Plesalci pridejo na ples navadno v fraku, z belo ovratnico, v
belih rokavicah in s klakom. Težkih in dolgih verižic za uro ni
primerno nositi s seboj.

Pri vsakem plesu mora biti plesovodja, kateri nosi v znak na
levi strani svileno pentljo, na kateri je naveze na beseda »Plesovodja«.
Ta določi dogovorno z drugimi plesalci red plesa, nagovarja in
pozdravlja prišle plesalce in plesalke, jim naznanja posebne določbe
ter vodi četvorke in druge skupne plese. Tudi za red in mir je
plesovodja posebno odgovoren.

Vsako plesalko naj praviloma spremlja zlasti na javen ples in
nazaj domov njena mati ali druga sorodna in starejša oseba. Oe se
plesalke in plesalci še ne poznajo, se predstavijo moški ženskam
pred začetkom plesa (§ 78). Da nagovori plesalec plesalko za ples,
se postavi tri korake pred njo, se ji vljudno prikloni in reče pri¬
jazno: Ali Vas smem prositi, milostljiva (častna) gospa (gospodična),
da plešete z menoj ta ples? ali: Prosim Vas, gospodična, za čast,
da plešete z menoj ta ples; ali: (samo sorodnim) Prosim, Marija,
Ivanka, Anica . . ., da pleševa ta ples!

Plesalka se precej na to prošnjo nakloni plesalcu samo z glavo,
ako je plesalec mnogo imenitnejši, pa z vsem životom (§ 80.) in od¬
govori: Da, gospod; ali: Da, rada; ali: Prav rada; ali: Obžalujem,
da Vam moram odreči, ker za ta ples sem se že obljubila; ali:
Obžalujem jako, da sem že trudna, in želim med tem plesom od¬
počiti se itd. Ce gresta dva plesalca obenem k isti plesalki, da bi
jo povabila na ples, ima prednost tisti, kateri se ji prej prikloni in
jo prej naprosi; tisti pa, kateri to zakasni, je najbolje, da med tistim
plesom stoji ali se vsaj oddalji, ali prosi sorodno plesalko za tisti
ples. Plesalka pa, katera plesalcu obljubi ples, ne sme izbegniti, in
ako odreče komu s primernim izgovorom ples, ne sme plesati istega
plesa z drugim plesalcem, kajti to bi bilo veliko žaljenje. Sploh
pa velja pravilo, da začne zlasti v privatnih plesih najprej plesati

Ples.

211

najimenitnejša plesalka in najimenitnejši plesalec (prvi ples je sploh
najimenitnejši), in da pleše vsak plesalec z vsako plesalko vsaj en
ples. Ko začne godba igrati, ponudi plesalec s priklonom glave
naprošeni plesalki svojo desno roko, plesalka se prime za njo z
levo roko, naredita tako 2 ali 3 korake, potem pa plesalec objame
z desno roko plesalko tako, da pridejo prsti njegove desnice na
sredo (kadar treba preko srede) njenega hrbta, med palcem in ka¬
zalcem, nad drugimi prstmi svoje leve roke pa drži plesalec tanjše
štiri prste plesalkine desne roke blizu ram. Dama položi svojo levo
roko, v kateri drži pahljačo, rahlo na njegovo desno ramo ple¬
salka je vedno na desni strani plesalca. Prša se ne smejo tiščati
prs, tudi kolena se ne smejo dotikati. Plesalec in plesalka naj gle¬
data drug drugemu preko rame. Piokavice je treba imeti med plesom
vedno na rokah.

Plesati je treba v vrsti, po taktu, elastično, graciozno, ritmično,
lahko in živahno, vendar zmerno in nikdar strastno. Ko je ples
dovršen, ponudi plesalec svoj desni laket plesalki in jo spremi na
njeno prejšnje mesto, kjer se ji globoko prikloni in reče: Srčna
hvala, ali: lepa hvala! Ako sedi ondi tudi plesalkina mati ali druga
sorodna oseba, se plesalec navadno tudi nji predstavi, ako pa ga že
pozna, naj se tudi tej prikloni pa odide. Plesalka se zahvali ple¬
salcu samo s priklonom glave; z besedo pa se mu ona zahvali le
takrat, ako želi ples pred zvršetkom skratiti in nehati. Pri hitrem
in dolgem plesu se vsakdo več ali menj spoti, in zato je primerno,
da plesalec svojo plesalko pri zvršetku prosi dovoljenja, da se ž
njo po sobi nekoliko minut izprehaja, tako se oba ohladita, predno
jo spremi na njeno mesto. Pri tem izprehajanju se držita za
podpazduhe, se prijazno in radostno, vendar spoštljivo in ne preži-
vahno ter tako glasno pogovarjata, da tudi drugi lahko slišijo. Pre-
zaupno šepetati in se za pahljačo skrivati pa, smejati, bi bilo sumno;
sploh naj se vsakdo, posebno pa ženska, vzdrži vsega, kar bi moglo
dati povod opravljanju in zlobnemu obrekovanju; skratka, pazi naj
vsaka, da ne postane plesalka jokalka.

Ako se vsled nedostajanja plesalcev primeri, da mora plesalka
sedeti, med tem ko drugi plešejo, naj plesalka ne izda svoje neza¬
dovoljnosti, temuč čisto mirno in navidezno zadovoljno naj gleda
ples, ali kramlja s tovarišico, ali pa naj se za malo časa oddalji.

14 *

212

UT. del, 14. poglavje, k § 111. in § 112.

Ako vidi hišna gospa, v katere hiši se pleše, ali plesovodja,
da je plesalka brez plesalca, in da stoji tudi plesalec, naj ga na¬
govarja, da gre z dotično plesalko plesat; vendar tako, da plesalka
tega nagovarjanja ne zapazi. Kdor ljubi ples, naj se navadi dobro
plesati; dokler pa tega ne zna, naj ne muči plesalk in ne sramoti
samega sebe.

Na plesih morajo gospodje marljivo plesati; sedeti in gledati, ako
ne plešejo vse plesalke, je neomikano. Mej plesom se ne sme piti mrzlih
pijač, tudi ni zdravo mnogo kaditi; zelo nevarno pa je hoditi na
mrzli zrak. Ohladiti se je treba polagoma in se domov prišedši
precej preobleči.

Maskaradni plesi vrše se o pustu. Da morajo biti vse maske
spodobne in vedenje strogo nravstveno, se razume. Na maška¬
radi pa morajo biti plesalci še živahnejši in dovtipnejši, plesalke
pa še prijaznejše kakor na navadnih plesih. Gospodje naj ne silijo
v ženske maske, da bi povedale, kdo so; in tudi če jih spoznajo,
naj se delajo moški, kakor da bi jih ne mogli spoznati. Opolnoči
mora odložiti vsakdo svojo krinko ali naličje. — Dame in gospodje
zahajajo na maskaradne plese navadno v slovanskih in drugih na¬
rodnih nošah, ki so ukrojene posebno elegantno ter so osobito
primerne njihovemu telesu.

Razen takozvanih krožnih plesov,  med katerimi se sučejo
posamezni pari v krogu drug za drugim, ter je posamezen par
popolnoma neodvisen od drugega, so tudi družbeni plesi,  med
katerimi so navezani posamezni pari na nasproti stoječe pare, na vse
ostale pare in na plesovodjo. Taki družbeni plesi so: hrvatsko in
srbsko kolo,  češka beseda,  poljska mazurka,  francoska če¬
tvorka, cotillon  in lanciers. 1 ) Vsak teh plesov ima več delov
in podob, kateri imajo svoje ime in posebno godbo. Imena napo¬
veduje plesovodja, ki se mora odlikovati, zlasti pri veliki množici
plesalcev, s posebno energijo in prisotnostjo duha, plesalci pa se
mu morajo nemudoma pokoriti. Plesovodja, ki ima okus, ne razteza
družbenih plesov črezmerno, nego je pri »zvršetku« (finale) zmeren.
Dolgotrajno korakanje, zapletanje in razpletanje vrst postane kmalu
dolgočasno, dirjanje ali divje vlačenje za roke pa je neolikano,
utrudljivo in zlasti za starejše dame in gospode neprimerno. Po

‘) Natančnejša navodila ne sodijo v to knjigo ter bi bila praktično ne¬
rabna. Za vsak tak ples treba vaj pri učitelju plesa.

Ples, koncert in gledališče.

213

zavrženem družbenem plesu se mora vsak par nasproti stoječemu
paru s poklonom kratko zahvaliti. — Na vsakem plesu je potrebno,
da plesalci in plesalke vedo, kako so razvrščeni posamezni plesi.
Navadno se pleše po temle plesnem redu: Pred polnočjo: Valček,
Mazurka, Četvorka (ali Kolo ali Beseda), Polka francoska, Valček,
četvorka (ali Kolo ali Beseda), Polka francoska. (Dame volijo.) Po-
polnoči: Mazurka, Valček, četvorka (ali Kolo ali Beseda), Mazurka,
Valček, Polka francoska, Četvorka (ali Kolo ali Beseda), Valček,
Polka hitra.

§ 112. Koncert in gledališče.  Na koncertih in v gleda¬
liščih predavajo in predstavljajo umetniki dramatična in glasbena
dela v to svrho. da se občinstvo izobražuje ter se plemenito za¬
bava. Gledališča in koncerti so namenjeni največjim umetnostim,
zato zahteva splošna dostojnost, kakor tudi korist vsakega člo¬
veka, da se na koncertih in v gledališču vede posebno spodobno.

Postava prepoveduje v zadnjih treh dneh velikega tedna in
dne 24. decembra vse javne veselice; javne plese in predstave v
gledališčih izven teh dni tudi na velikonočno nedeljo, na binkoštno
nedeljo, na dan sv. Rešnjega Telesa in dne 25. decembra. Tudi
dne 2. novembra se ne spodobi hrupno razveseljevanje. Ob dopu¬
ščenih časih naj zahajajo v koncerte in v gledališča samo osebe,
ki so zdrave in trezne, katere ne žalujejo. Kdor postane v slabem
in prevročem zraku kmalu bolan, posebno pa kdor mora pogostoma
kašljati, naj ostane doma. Obleka za koncerte in gledališča naj bo
praznična ali vsaj izprehodna, vsekakor pa čedna. Močne dišave v
obleki so neprimerne. Ženske naj ne nosijo tja visokih ali širokih
klobukov z visokim nakitom. Kdor povabi drugo osebo seboj na
koncert ali v gledališče, mora plačati tudi zanjo vstopnino; za
večjo ugodnost je dobro kupiti tudi vspored ali gledališki list.
Vsakdo naj pazi, da ne pride v koncert ali v gledališče prekasno;
na svoje mesto naj gre tako, da ne obrne hrbta sosednji osebi, da
nikomur ne stopi na nogo in ga ne odriva. Ako mora radi vas
kdo vstati ali se pomikati, prosite ga, da ne zameri, in se mu
zahvalite, ako se je umaknil. Ko pridete na svoje mesto, pozdravite
s priklonom najbližnje, na desni in na levi sedeče osebe. Ženske
sedejo v ložah spredaj in gospodje za njimi. Sploh je treba dati
damam bolj ugodne sedeže, da lažje vidijo in jih tudi drugi vidijo.
Vsakdo pa naj sedi mirno, s prijaznoradostnim izrazom v obličju;

214

III. del, 15. poglavje, § 113., 15. poglavje.

nihče naj se preočitno okoli ne ozira, obrača ali premika. Med
predstavo naj vsakdo pazno posluša in gleda, se ne pogovarja, pri
operi naj ne daje takta z glavo, z roko ali z nogo in ne poje z
gledališkimi pevci. Ko mine predstava, in ako je pohvala zaslužena,
ploskajo ženske ob dlani skoraj samo na videz, moški pa smejo
ploskati glasno in dalje časa. Preveč glasno smejati se, v pohvalo
kričati ali celo glasno grajati in žvižgati, se ne spodobi. Samo med
počitkom ali premorom predstave se sme z najbližnjimi osebami
govoriti o predmetu, kakor tudi o načinu predstave. Kdor zapazi
svojega prijatelja daleč od sebe, naj se mu prijazno prikloni, a ne
maha z roko.

Skozi gledališko kukalo se gleda navadno samo osebe na
odru in reči, ki se tičejo gledališča in predstave. V kako tujo osebo
dolgo časa zagledati se, pa bi bilo nespodobno. Zlasti gospodične,
ako zapazijo, da jih kdo opazuje skozi kukalo, naj se delajo, kakor
bi tega ne videle, in naj dvignejo svojo pahljačo na dotično stran
in si s to zakrijejo svoje obličje.

V gledališču se praviloma ne je. Kdor pa mora imeti vedno
kako slaščico v ustih, naj je tako, da s tem ne draži in ne nadle¬
guje drugih ljudij. Moški ne sme ponujati slaščic ženski, katere
dobro ne pozna in s katero ni v zaupni zvezi. Sploh naj bi se vsi
obnašali tako spodobno, da ni nihče moten, ne razžaljen ali nad-
legovan in da more vsakdo svojo radost uživati v popolni meri.
Ge le mogoče, naj nihče ne gre pred zvršetkom s koncerta in po¬
sebno ne iz gledališča. Ako pa mora iti, naj odide brez hrupa in
brez nadlegovanja. Po zvršetku pa naj odidejo prej tisti, kateri so
bližje izhoda po vrsti, brez šuma, primerno hitro, brez prerivanja
in obotavljanja ali ustavljanja.

Petnajsto poglavje.

§ 113. Tobak.

Zdravniki so dokazali, daje  nikotin telesu strup, in da je tega
strupa v suhem tobaku do 7'9%; dokazali so tudi, da nezmerno
uživanje tega strupa povzroča človeku: želodčni katar, utripanje
srca, trepetanje udov, slabo spanje, splošno slabost čutnic, hromoto
in druge bolezni. Vsak tobakar ve, koliko mora človek pretrpeti,
predno se človeški organizem privadi uživati ta strup, in vsakdo si
lahko izračuni, koliko denarja je treba dati, koliko časa je treba

Tobak in gostoljubje.

215

potratiti, koliko obleke je treba zamazati zaradi tobaka. Razen tega
napravi tobak dosti zlovoljnosti, zamere, mrmranja, očitanja, prego¬
varjanja, prepira in celo zasramovanja pri družabnem občenju, ker
vse osebe, ki ne rabijo tobaka, so mu odločno protivne. Verjetno
je, da se onemu, ki tobaka ne uživa, vidi raba tobaka protinaravna,
čudna, brezpotrebna ali morebiti celo ostudna; zato noče ali niti
ne more trpeti tobakovega duha in ne dima ter črti tobak splob.
Precej ko so bili spoznali tobakovo škodljivost in nepristojnost, so si
duhovna in posvetna oblastva že leta 1624. jako prizadevala, da bi
zatrli rabo tobaka. Sultan Murad IV. je bil ukazal prvim turškim
tobakačem pipe skozi nos potegniti, prvim ruskim tobakačem pa
so bili leta 1634. za kazen celo nosovi odrezani. Tudi dandanes je
za tobakače kazen velika. Tobak je jako drag, marsikdo si ž njim
poškoduje svoje zdravje ter je zopern družbi, ki tobak črti. Ker je
pa ta navada postala skoraj splošna, naj bi rabili tobak, ako ni
drugače, le zmerno moški, ki so stari vsaj 18 let in popolnoma
zdravi; vendar le tako, da ne škodujejo s tem nobeni drugi osebi
in se nikomur s tem ne zamerijo. Kdor hoče v prisotnosti imenit-
nejše osebe kaditi tobak, posebno pa v družbi ženske, mora prej
prositi za dopuščenje. Jako imenitne in dosti imenitnejše osebe pa
se ne sme niti za dopuščenje prositi in kaditi se sme le potem,
ako puši sama in nagovori iz lastnega nagiba k temu še druge.
Zlasti v tujem stanovanju je dovoljeno kaditi samo z dopuščenjem,
in kolikor mogoče malo. Dim treba izpuščati na stran od imenit¬
nejše osebe in ne onesnažiti tal ali drugih reči okoli sebe. Kadar
hočemo z imenitnejšo osebo govoriti ali pozdraviti, je treba vzeti
smodko iz ust. Kdor se hoče rabe tobaka odvaditi, naj tobaku pri¬
meša pelina ali zmletega popra, ali druge nedopadljive, a zdravju
neškodljive reči, katere dobi lahko tudi v lekarnici, pa naj se vede
tudi po § 9.

Šestnajsto poglavje.

Gostoljubje in vedenje pri mizi.

Zgodovina nas uči, da so se odlikovali Slovani že v starodavnih
časih z izrednim gostoljubjem. To gostoljubje pa je ostala značilna
lastnost tudi njihovih potomcev, Slovencev, ki so dobrega srca in
imajo potrebno omiko. Dokazano je, da je primerno gostovanje za
izboljšanje družabnih razmer jako važno. Seveda ne mara nihče

216

m. del, 16. poglavje, §§ 114,-119.

toliko za jed in pijačo, kolikor za čast, ugled in prijateljstvo, katero
raste in se krepča na podlagi prave gostoljubnosti. Že povabilo
na gostijo samo, prejeto od splošno spoštovane osebe, prešine vsakega
povabljenca z radostjo, ker to je ljubo znamenje dobrohotnosti in
želje, da bi se medsebojno prijateljstvo kolikor mogoče povečalo,
krepčalo in utrdilo. Kakor napreduje olika sploh, tako se boljšajo
vedno tudi običaji gostovanja. Najnovejši običaji v tem oziru so
sledeči:

§ 114. Povabilo na gostijo.

Predno razpošljete povabila, pomislite: 1. Ali je povod in na¬
men takšen, da je gostovanje umestno, pametno, dopuščeno ali celo
neizogibno potrebno, da vam ne bodo dejali: lahkomiseln zaprav¬
ljivec ali nesramen skopuh. 2. če je vaša družina, kakor tudi
družine povabljenih gostov v zadostno ugodnem zdravju in brez
žalovanja. 3. Povabite samo osebe, ki so na dobrem glasu, ki so
zmožne in voljne sodelovati za skupno čast, korist in radost, ki so
tudi med seboj v prijateljski zvezi. 4. Ako ne bo imel nobeden
gost vsled tega kakšne škode. 5. Ce je mogoče nadejati se ugod¬
nega vremena na dan gostovanja. 6. Ako je mogoče pripraviti za
vse goste vse potrebno o pravem času. 7. Je li uspeh, katerega
želite doseči z gostovanjem, mogoč, časten in koristen. 8. Pazite,
da nikogar ne prezrete, kateremu treba povabilo poslati, ali kateri
je tega vreden. 9. Povabite vse osebe, ki so jako rade povsod
skupaj, ali ki se pri tem ne smejo razločiti; na pr. žena in mož,
mati in hči, oče in sin, ali dva zaročenca itd. 10. Napravite pova¬
bila popolnoma spodobno, ter jih razpošljite pravočasno in pravilno
kakor je omenjeno v §§ 73. in 102.

§ 115. Desetero pomislekov povabljenca.

Ko ste prejeli povabilo na gostijo, naznanite vabitelju kolikor
mogoče hitro svoj prihod ali svojo odklonitev, vendar prej dobro
premislite in v sledečih slučajih mu naznanite, da ne pridete:
1. Ako ste povabljeni od osebe, ki je na slabem glasu, ali če se
bodo slaboglasne osebe udeležile gostovanja. 2. Ce je oseba, ki vas
povablja, sicer na dobrem glasu, toda bi mogla vaša udeležba
povzročiti vsled različnosti spola ali iz drugih vzrokov kak sum
ali zlobno obrekovanje. 3. Ako razmere, v katerih ste z vabiteljem,
ali vaše zdravje ne dopušča udeležiti se. 4. če vabi sicer dobra,
a preuboga ali celo zadolžena oseba. 5. Ali če prihaja vabilo od

Gostoljubje in vedenje pri mizi.

217

zapravljivca. 6. Kadar slutite, da kani vabitelj vsled gostovanja za¬
htevati neugodno ali celo nedopustljivo dejanje ali opuščenje.
7. Ako vabitelj glede povabila ni v soglasju z drugimi členi svoje
družine. 8. Ob času političnih volitev in prepirljivega strankanja,
da ne pridete po nedolžnem v sum in najbrže v škodo, da ste pod¬
kupljen strankar. 9. Ako vam ne bo mogoče nikakor vabitelju ali
drugemu členu njegove družine povrniti vsaj nekoliko dobrote
izkazane z gostovanjem in 10. Ce so členi vaše družine ali druge
osebe, s katerimi morate biti v soglasju, proti vaši udeležbi.

§ 116. Obleka za gostovanje je praznična (§ 76., točka 4) z
ozirom na vabitelja in na druge goste. Strežaji morajo biti oblečeni
v livreje ali drugače praznično, v fraku, z belo ovratnico, z belimi
rokavicami, v lahkem in tihem obuvalu, biti morajo gologlavi in
brez verižic za uro.

§ 117. Priprava jestvin in pijač. Jestvine za gostovanje morajo
biti nabavljene pravočasno tako, da se morejo rabiti kakor priporoča
dobra kuharska knjiga; pijače pa se morajo dobro ustanoviti, vino
v steklenicah mora biti na hladnem prostoru v pesku zakopano in
tudi vino v sodu mora na tem prostoru mirno stati vsaj 48 ur
pred rabo. Na dan gostovanja se jestvine izroče sposobni kuharici
ali kuharju, pijača točaju, gospodinja in gospodar pa vse priprav¬
ljanje nadzirata.

§ 118. Priprava obednice. Položaj in oprava obednice je ome¬
njena v § 77. Tukaj omenjam le, da jo treba zadnje dni pred go¬
stovanjem zadostno prezračiti in uro pred prihodom gostov, je
dobro jo tudi pokaditi s poprovo ali z žlahtno meto, z vijolicami
ali z drugimi lepodišavami; vendar ne preveč.

§ 119. Priprava namizne oprave, posodja in orodja. Namizni
prt naj pokrije mizo tako, da se vidijo samo vse njene noge in
ustni prtiči okoli 65/65 cm  veliki, oboje navadno iz belega damasta;
na njih naj bodo zaznamovane začetne črke imena in priimka
gospodinje. Te prte je treba zapreti z lepodišečimi šmarnicami ali z
drugo, ne premočno dišavo v omaro vsaj 24 ur pred rabo. Namizna
posoda naj bo kolikor možno vsa enaka po obliki in po barvi.
Najbolj primerna posoda je iz čisto belega porcelana brez slik.
Steklenice naj bodo po 1 liter in manjše, s steklenimi čepi in kozarci iz
brušenega stekla, za različno pijačo različne veličine; žlice ne jako
nizke iz srebra ali vsaj iz pakfona ali druge bele kovine; noži z

218

III. del, 16. poglavje, §§ 120. in 121.

jeklenimi rezili in z ročaji iz iste kovine kakor žlice, vilice s tremi
roglji z enakim držajem kakor nož, vse to orodje pa mora biti
popolnoma snažno in okusno.

§ 120. Napravljanje in okrasje mize. Mizo postavite tako,
kakor je rečeno v § 77. (pri obednici) in jo pokrite s prtom na
vseh straneh enako, tako da se vidijo samo njene noge. Pri raz¬
vrstitvi sedežev ob mizi je treba jemati ozir na širokost poedinih
oseb; praviloma pa mora biti od sredine enega sedeža do sredine
drugega najmanj 70 cm,  na voglu mize pa razmerno več. Na mizo
postavite za vsakega gosta en plitev krožnik, na tega globok kro¬
žnik za juho, na tega položite štirivoglato zložen prtič, da njegove
črke tako stoje, da jih gost lahko bere; na sredo prtiča postavite
za dotičnega gosta žemljo ali kos kruha, da je skorja zdolaj. Na
desno pri krožniku položite nož s špico proti sredini mize, rezilo
notri na levo obrnjeno; na levo pri krožniku položite vilice, osti
rogljev naj bodo obrnjene proti sredini mize; žlico, poveznjeno z
votlino navzdol, položite na mizo za krožnik, njen rop sezaj do
noževe osti, drugi kraj pa do osti vilic. Tik pred noževo ostjo in
pri žličnem repu postavite za vsakega gosta po 4 kozarce, namreč:
1 manjšega za rdeče naprej, k temu na desno 1 srednje veličine
za črno, zadaj za prvi 1 visokega (kelhastega) za sladko vino in
zadaj za drugim kozarcem naj stoji kupica srednje veličine za
vodo. Na desno pri kozarcih postavite belo, pol litra držečo
kegljasto steklenico za vino in na desno taiste ravno tako stekle¬
nico za vodo. Za vsakega gosta posebej ali vsaj za dva para gostov
postavite na sredo mednje karalino za olje in ocet, drobno sol in
za poper. Na karafini ali tik nje naj bodo v puščici zobotrebci; tik
karafine postavite tudi sklenico z gorčico ali z drugo omako in
žličico. Neposredno pred gosta na mizo postavite in naslonite na
krožnik jedilni list iz belega močnega papirja, na katerem je go-
stilčevo ime in priimek, pod tem dan gostovanja in zdolaj jedi in
pijače po vrsti, kakor prihajajo na mizo. Ako ima priti več kot 10
gostov, napišite na listke, podobne vizitnici, okrajšani naslov vsa¬
kega gosta, in ta listek položite na mizo pred jedilni list, da bo
vsakdo lahko sam našel svoj sedež.

Na desno jedilnega lista postavite na mizo in naslonite na
krožnik šopek lepodišečih cvetlic (vijolic, šmarnic, vrtnic itd.) za
vsako gospo ali gospodično. Večje šope lepodišečih cvetlic postavite

Gostoljubje in vedenje pri mizi.

219

v porcelanastih cvetnicah ali vazah na sredino mize tako, da stoji
na sredi med dvema paroma gostov (t. j. na sredi pred vsakimi
štirimi nasproti sedečimi gosti) po en šop cvetlic. Pozimi postavite
na mizo suhe umetne cvetlice, ki so poškropljene z dišavo. Tik na
desni pri vsakem teh šopov postavite — ako se vrši pojedina zvečer,
ročast svečnik z dvema svečama tako, da pride pred vsaka dva
gosta po ena sveča. Razen tega postavite na sredo mize, naj¬
bližje prvemu častnemu sedežu, največji in najlepši šop (stolpec)
lepodišečih cvetlic.

Tako naj se pripravi miza za veliki obed (banket) ali- za ve¬
liko večerjo.

Po obedu vzemite z mize vse reči, katere so se rabile nepo¬
sredno pri jedi in pri pitju, tudi ustne prtiče; potem osnažite na¬
mizni prt na mizi, pa napravite mizo za pokosilje takole: Pred
vsakega gosta postavite plitev krožnik, na tega prtiček zložen in
položen, kakor prtič prej, nanj postavite žemljico; na desno ob
krožnik položite dva nožiča, rezali na levo obrnjeni (enega za sir
itd., drugega pa za sadje) in žličico za sladoled; na levo pri kro¬
žniku pa položite male vilice za sadje; za krožnik postavite mal
plitev krožniček za olupke, odrezke in pečke sadja. Ko je treba
neposredno po velikem obedu in pri pokosilju predložiti kavo ali
čaj, vzemite z mize vse reči, ki so se pri jedi in pri pitju ravnokar
odrabile, očedite namizni prt, pa prinesite za vsacega gosta na
malem krožničku skodelico kave ali čaja, s kegljasto zvitim malim
prtičkom, pri kozarcu bodi na krožniku žličica, rep na desno; za
krožnik ali vsaj na sredino pred vsake 4 goste postavite sladkor-
nico, v tej kockastega sladkorja in srebrne kleščice ali iz boljše
bele kovine, da je možno kocke jemati.

§ 121. Prihod in sprejetje gostov. Pol ure pred prihodom
gostov naj hišni služabniki odpro vhodna in vrata sprejemnice na
stežaj, ako imajo priti k obedu jako imenitni gosti, je treba odpreti
obe plati obeh vrat na stežaj. Jako imenitne goste čaka za to pri¬
pravljeni hišni gospodar pri zunanjih vhodnih vratih, hišna gospo¬
dinja pa na vrhu stopnic, jako imenitne ženske čaka tudi gospodinja
tam, kjer gospodar; manjimenitne goste čaka gospodar na vrhu
stopnic, gospodinja pa v sprejemnici.

Ko pridejo gostje, jih gospodinja in gospodar spremita v
sprejemnico, kakor je rečeno v § 104., če se gostje ne poznajo, jih

220

III. del, 16. poglavje, §§ 122. in 123.

tudi vzajemno predstavita (§ 78.) ter jim naznanita, kdo ima še
priti. Pred vstopom v sprejemnico, odlože moški v tem slučaju
tudi klobuke. Ako kak gost ni prišel ob določenem času, a so vsi
drugi že v sprejemnici, se čaka zamudnika praviloma samo še
1  / 4  ure; če pa želi najimenitnejši gost, posebno pa, ako je zakasneli
gost imenitnejši, kakor prisotni, treba ga je čakati tudi več časa;
—■ vendar ne tako dolgo, da bi se pripravljene jedi in pijače vsled
tega pokazile. Ko so že vsi gosti skupaj, zapove hišna gospodinja
strežaju: »Napravite!«; hišni gospodar pa naznani svojo željo vsa¬
kemu gospodu, katero damo naj bi peljal za mizo. Nagovorjeni
gospod pa naj odgovori gospodarju: Hvala, z veseljem; ali: Hvala,
radostno. Precej potem se vsak gospod obrne k izbrani dami in se
ji globoko prikloni, dama nagne samo glavo.

§ 122. Vstop v obednico. Ko je na mizi že vse pripravljeno,
odpre prvi strežaj desno, tretji strežaj pa levo polovico obed ničnih
vrat na stežaj; prvi strežaj gre potem v sprejemnico, se postavi 3
korake pred hišno gospodinjo, se ji globoko prikloni, potem pa ji
naznani: »Gospa, miza je pripravljena«, nato se ji zopet prikloni
pa gre k odprti polovici vrat, kjer se postavita s tretjim strežajem
tik vratnih plati. Potem se priklonita vsakemu paru gostov, kateri
gredo v obednico. Drugi strežaji, polovica na eni, polovica na drugi
strani mize razvrščeni in k vratom obrnjeni, sprejmo s prikloni goste
in pomagajo gospem na sedeže, ako potreba. Ko je naznanil prvi
strežaj gospodinji, da je miza pripravljena, gre gospodinja tri ko¬
rake pred najimenitnejšega gospoda, se mu primerno prikloni, pa
mu reče: Gospod I. I., ali Vas smem prositi, da me peljete za mizo?
Gospod se ji globoko prikloni in reče: »Hvala, radostno«, ji obenem
ponudi svojo podpazduho, in oba gresta prva v obednico, vsi drugi
gostje gredo po svojem dostojanstvu, držeči se za podpazduhe, za
njima, a hišni gospodar z najimenitnejšo gospo gre kakor najzadnji
par v obednico.

§ 123. Odkazovanje sedežev. Pri odkazovanju zaporedno častnih
sedežev za mizo poedincem je treba jemati ozir na spol, starost,
javne zasluge, učenost, sposobnost in izkustvo, rod, stan, častno
stopnjo, katero ima kdo v javni ali privatni službi, odvisnost, so¬
rodstvo in prijateljstvo, ali na posebne slučaje ali namene, v ka¬
terih je primerno sicer manjveljavne osebe izredno bolj počastiti,
kakor imenitnejše. To se zgodi na pr. pri zaroki, poroki, jubileju,

Gostoljubje in vedenje pri mizi.

221

obletnici, namestitvi, odliki, poslavilu, umirovljenju itd. Ženske
imajo prednost pred moškimi, zakonci pred samci, pri enakih last¬
nostih in drugih dostojnostih sploh ima prednost večja starost. Kako
se gosti razposedajo v obednici k mizi na zaporedno častna mesta,
se vidi iz sledečega načrta:

Obednioa

itd. 15. 11. 7. 3. 1. 5. 9. 13. 17. itd.

Miza

itd. 18. 14. 10 6. 2. 4. 8. 12. 16. itd.

Vrata

0

cr

(D

a

D

o

9)

V predstoječi obednici je najčastnejši sedež tam, kjer je šte¬
vilka 1., najmanj častni sedež je pa tam, kjer je številka 18.; ako
so pri mizi osebe samo enega spola, je pri vsaki številki sedež za
eno osebo; če so pa pri nji osebe obojega spola, tedaj je pri vsaki
številki šedež za 1 par različnega spola. Ako je 5 oseb ali 5 parov
(sploh liho število) sedejo trije na stran 1., dve (dva para) pa na
stran 2. itd. V navadnih slučajih gostovanja sedi hišna gospodinja,
ki hoče goste počastiti, na desno ob najimenitnejšem gostu na 1.
častnem sedežu, (da ima vrata obednice pred očmi); hišni gospodar
sedi na levi ob najimenitnejši povabljenki na 2. častnem sedežu,
vsi drugi pa po svoji veljavi na desni in na levi, ob hišni
gospodinji in ob hišnem gospodarju. Ako je hišna gospodinja vdova,
si izbere bližnjega sorodnika na sedež 2.; če tudi tega ni, pa naj¬
imenitnejšega drugega gospoda. Tudi hišni gospodar, ako je vdovec,
izbere sorodnico ali najimenitnejšo gospo na sedež 1. Če le mogoče,
naj sedi pri vsaki ženski na njeni levi strani moški, — ki je njen
vitez-strežnik.

Ko so prišli vsi gostje v obednico, se postavijo v vrsto; hišni
gospodar da vsakemu gospodu načrt častnih sedežev, ali pokaže
vsakemu gospodu z roko in reče prijazno: »Mesto za gospo (gospo¬
dično) I. 1. in za gospoda I. I., prosim«. — če so osebe samo enega
spola, se reče: »Mesto za g . . .. I. I., prosim.« Ako je več kakor 10
gostov, se postavi že prej k vsakemu sedežu, v § 120. omenjeni
listek z imenom dotičnega gosta. Kako se gostje razposedejo pri

222

III. del, 16. poglavje, §§ 126. in 128.

ženitovanju in pri drugih posebnih priložnostih, je rečeno na do-
tičnih mestih. Splošno pravilo za izvenredne slučaje je: Kdor da.
povod k gostovanju, ima praviloma prvi častni sedež.

§ 124. Zasedanje sedežev za mizo. Vsak gospod pomaga iskati
najprej sedež za gospo, katero je pripeljal v obednico; ko ga je
našel, in če ta sedež ni pri njegovem sedežu, se spremljavki pri¬
kloni in gre iskat sam svoj sedež. Ko je tudi tega našel, se prikloni
bližnji gospej na desni pa sosedi na levi in tudi onstran mize se¬
dečima dvema paroma, desnemu in levemu. Obema sosednjima
gospema, zlasti pa svoji desni tovarišici pomaga pri sedanju, sam
pa sede šele tedaj, ko vidi da so sedli že vsi, ki so na imenitnejših
sedežih kakor on. Sesti je treba naravno, ne naslanjati prs na mizo
ter se ne držati okorno, kakor da bi sedel na iglah, in hrbet bodi
blizu naslonjala. Stol je treba pomakniti z obema rokama, tako da
je život okoli 5 cm  od miznega roba oddaljen. Sele potem, ko je
sedel, naj vsakdo sleče svoje rokavice, jih zloži in vtekne v levi
zunanji žep svoje obleke, potem pa govori z bližnjimi sosedi, naj¬
prej z desnimi, potem z levimi nekoliko prijaznih besedi.

§ 125. Red predlaganja jedi in pijač na mizo.

Najprej je treba položiti na mizo lahke jedi in pijače, potem
pa močnejše in težje; najprej gorke potem pa hladne, na pr.:

* Ako obsega poglavitni obed 9 jedi se pred juho predloži vsakemu gostu S ostrig na krožnik; če je
obed iz 10 jedi, se predloži po prvi medjedi (po točki 2., pred 3.) vroče gnjati s krompirjevim, grahovim
ali lečnatim pire. Ako je obed iz 7 jedi, se izpusti sladko jed, omenjeno pod točko 8.; če obsega samo
6 jedi, se izpusti drugo medjed (pod točko 4.); ako je samo iz 5 jedi, se izpusti tretjo medjed (pod točko 6.)
in če je obed samo iz 4 jedi, se izpusti tudi prvo medjed, omenjeno pod točko 2.

Gostoljubje in vedenje pri mizi.

223

§ 126. Kako morajo strežaji pri mizi streči.

Za vsakih 8 gostov pri mizi je praviloma zadosti 1 strežaj, in
pri večjem številu gostov morajo biti vsa primizna opravila raz¬
deljena med več strežajev tako, da opravlja vsak strežaj svoje delo
le ob odločeni mizi. Na pr. nadstrežaj A  toči vino, doklada kruh,
nadzira primizno postrežbo sploh in daje znamenja drugim na pr.
štirim strežajem B , C, C  in D,  da začno vsi naenkrat postrezati. Ko
A  nima opravila, se postavi pred hišnega gospodarja, da mu daje
lahko potrebna znamenja; B  in C  postrezata z ene, Č  in D  pa z
druge strani mize, vsak svojih 8 gostov. Strežaj razgrne po levem
predkomolcu in po levi dlani primerno dolg prt, z drugim
rogljem prta pa ovije palec desne roke, s katerim drži krožnik
zgoraj na robu, ko ga gostu predlaga. Sklede, krožnike in druge
posode nosi strežaj na sključenem predkomolcu in laktu na levi
roki, z desno pa posodje samo pridržuje zdolaj ali pri kraju na
robu. Pred gosta polaga strežaj jedi in druge reči na gostovi levi
strani z levo roko, da vzame gost lahko z desno roko. Zato se mu
približa, dene pete skupaj, se mu z glavo prikloni, levo koleno
malo sključi, desno ima stegnjeno, zgornji del telesa pripogne, a
levemu gostu hrbta ne obrne. A ko mogoče, drži strežaj skledo
ali veliki krožnik, dokler jemlje gost, samo z levo roko, desna
roka, če je prosta, visi naravno doli, ako pa ima v nji druge reči, jih
drži tako visoko in daleč od gosta, da ga ne zadenejo ali da nanj
nič ne pade. Ko si gost jemlje jedi, gleda strežaj spoštljivo in pazi,
pri tem, da se ne dotakne gosta in ne njegovega stola. Strežaj
mora vselej postreči natančno po dostojnosti, najprej najimenitnejše,
potem pa zaporedoma vse goste. Izpred gosta vzame strežaj prazne
krožnike in druge reči tudi ob gostovi levi strani s svojo desno
roko, ker drži v levici pladenj, na katerega polaga poedine krož-

224

III. del, 16. poglavje, § 127.

nike. Gostu je treba podati vse na krožniku in nič iz roke v roko,
ter vse opravljati kolikor mogoče pripravno in hitro, tiho, brez
vihravosti in brez šuma. Kadar strežaji nimajo opravila, stoje mirno
in spoštljivo 2 koraka za stoli svojih gostov in pazijo, ako kdo
česa potrebuje. Pri dolgih prenehljajih pa se oddalijo v bližnjo sobo.

§ 127. Kako je treba spodobno jesti. Pred jedjo in po jedi v
družini naj gospodar ali gospodinja glasno moli, vsa družina pa
za njima. Pri javnih obedih pa naj moli, kdor hoče, sam zase tiho.
Želeti drugemu pred ali med jedjo »dober tek« itd., ni umestno in
naj bi se opustilo.

Potem ko ste za mizo sedli, in ko je strežaj postregel vašo
sosedo, primite z levo roko kruh, ki je na krožniku in ga položite
s skorjo navzdol na levo h krožniku; potem primite z desno roko
zgornji rogelj ustnega prtiča, ga potegnite s krožnika, a ne snažite
krožnika z njim pred gospodinjo, nego si ga razgrnite na obe
stegni do pasu. Jesti začnite šele potem, ko so začeli vsi, ki so na
častnejših sedežih kakor vi. Žlico držite rahlo v desni roki tako,
da sloni njena težina na prvih, pod njen rep podvitih členih prstanca,
posebno pa srednjega prsta, rep, uprt pri mezincu, je objet s
palcem, kazalcem in sredjim prstom. Z levim palcem primite
krožnik malo za rob odzgoraj, kazalec držite po robu, s sklučenim
sredincem pa držite rob odzdolaj, mezinec in prstanec pa sta rahlo
k dlani sključena. Levi predkomolec je nalahko naslonjen na rob
mize, oba lakta sta blizu telesa Glavo pripognite nad kraj kro¬
žnika, ter naj stoji mirno in se med jedjo ne priklanja, temuč naj
nosi roka v usta.

Juho ali drugo tekočino zajemajte tako, da žlica ni polna, te¬
kočino izlijte čez konec žlice v usta in ne srkajte glasno. Ko je
že malo juhe, nagnite krožnik, dokler je mogoče zajemati, ne
smete pa s krožnika ostanek na žlico izcediti. Ako je juha pre¬
vroča, počakajte, dokler se ohladi ali pa jo z žlico počasi mešajte;
ne smete je pa pihati. Ko ste juho použili, položite žlico lahko v
krožnik tako, da je njen rep na desni. Nož držite pod desno dlanjo,
držaj bodi objet s štirimi prsti, kraj kazalca pa leži na hrbtu držaja
pri rezilu. Rabite nož le, kadar režete in kadar nakladate prikuho
na vilice, v usta pa ga ne nosite. Vilice držite v levi roki tako
kakor žlico v desni roki; samo pri mehkih jedeh, če noža ni treba,
držite vilice izjemno v desni roki, kakor žlico. Jedi zajemajte

Gostoljubje in vedenje pri mizi.

225

iz skupne velike sklede in nosite na svoj krožnik po najkrajši poti
s skupno zajemalico ali s skupnimi vilicami. Da bi med potjo na
prt ne kapnilo, podložite svoj krožnik. Na svoj krožnik devajte
različne jedi vsako posebej. Iz skupne sklede jemljite pri svoji
strani od kraja in ne izbirajte kosov in si vzemite, kolikor se spo¬
dobi, od vsake jedi samo enkrat in hitro. Kar ste vzdignili iz skupne
sklede* tega ne smete spustiti nazaj in jemati drugega. Glejte, da
vzamejo vse imenitnejše osebe jed prej kakor vi, ako vam pa ime-
nitnejši gost ponudi, da si vzamete jedi prej kakor on, prvikrat
ponudbo hvaležno odklonite, ako bi vas pa še silil, se mu za ponu¬
jeno čast zahvalite, si hitro vzemite jedi potem pa vročite njemu
skupno skledo. Najbolje je pa, če je razloček med gosti velik, da
si vzame vsake jedi prej imenitnejši gost in kakor podaja gostitelj
ali njegov namestnik. Soli ali popra vzemite iz skupne solnice s
posebnim, če tega ni, pa s svojim nožem, dokler je še čist. Kosa
mesa ne razrežite vsega naenkrat, temuč vsaki založaj sproti; re¬
žite na sredi krožnika, da ga s pritiskanjem na eno stran ne zvrnete.
Vsak založaj naj bo podolgast, majhen, da ga lahko nabodete, pri¬
držujte ga z nožem, in ko je na vilicah že naboden, obložite ga s

prikuho lepo z nožem, da od vilic nič ne visi. Meso odrežite in

odločite od kosti z nožem in z vilicami, a kosti ne smete oglodati.

Ce so drži noža nekoliko prikuhe, in si hočete ž njim odrezati

kruha, obrišite ga prej dobro ob kruh in denite tega precej potem
v usta.

Močnate jedi, mehke torte, žolco in druge strjene tekočine,
paštete, ribe, drobno, že vloženo meso, vse kar se da razdeliti z
vilicami brez noža in ne kaplja, jejte samo z vilicami. Vilice držite
v desni roki, mal košček kruha, s katerim pridržujete jedi od leve
strani in pomagate na vilice, pa držite v levi roki s prvimi tremi
prsti, zadnja 2 leva prsta imejte k dlani sključena. Ko ste vzeto
porcijo dotične jedi že snedli, položite nož in vilice tiho na krožnik
tako, da sta oba držaja obrnjena na desno, s prsi skoraj paralelno.
Če pa morate nož ali vilice med jedjo odložiti, položite ju na
krožnik tako, da je vsak držaj obrnjen k dotični roki; ne sme se
jih pa položiti na mizni prt. Ribje meso odločite od kosti z vili¬
cami v desni roki, pri tem ribo pritiskajte s koščkom kruha, tega
držite z levim palcem in kazalcem. Kake lupite le odzgoraj, meso,
ležeče v zdolanji pollupini, odločite sproti z vilicami, deloma z

15

220

m: del, 16. poglavje, §§ 128. in 129.

nožem in pridržujte s kruhom kakor pri ribi. Ostrige odprite z
nožem, eno lupino odvzemite, v drugo lupino, ležečo v levi roki,
kapnite par kapljic limonovega soka, meso nabodite in od lupine
odločite z vilicami, ga pojejte, potem pa izpijte vodo iz lupine.
Od klobase odrežite vsak založaj sproti. Makarone ovite okoli vilic,
da ne vise. Spargelje primite z desnim palcem in kazalcem za trdi
kraj, mehki del pa pojejte. Artičoko primite za rep z levim palcem
in kazalcem, z desnim palcem in kazalcem pa odlamlajte poedina
peresa in izsesajte iz teh mehkoto, mešičke pa skupljajte na krožnik.

Jabolka in hruške razrežite na dve polovici; prvo polovico
položite na krožnik, od druge polovice odrezajte po en košček; od vsa¬
kega koščka odrežite pečke, ga olupite in položite z dvema prstoma v
usta. Pomarančni olupek prerežite dvakrat navzkriž, z desnim
palcem in kazalcem odvzemite vse 4 dele olupka in potem s tema
dvema prstoma odlamlajte poedine koščke in devajte v usta. Dinja
(melona) je že razrezana na mizi; vzemite reženj, jedljivi del odrežite
od nejedljivega, potem jedljivi del na krožniku z vilicami nabadajte
pri kraju, odrežite po en mal košček in ga nosite z vilicami v
usta. Crešnje in vrtne jagode, držeče za rep z dvema prstoma,
drobne jagode brez repov pa v žlici nosite v usta. Da položite za¬
ložaj v usta, odprite jih, samo kolikor je neobhodno potrebno. Žve¬
čite le v zaprtih ustih, kolikor mogoče tiho, jejte zmerno, med
jedjo govorite kolikor mogoče malo, dokler imate kaj v ustih, pa
molčite. Koščice in vse ostanke izpustite iz ust v polzaprto pest,
in položite ob rob krožnika, ne pa na mizni prt. Ako najdete v
jedi d jak o ali smet, skrite jo, da jo nihče ne zapazi. Prstov ne
oblizujte, temuč obrišite jih ob prtič. Ce hočete piti mleko, čaj ali
kavo, vzemite iz sladkornice s kleščicami ali z dvema prstoma ne¬
koliko kock sladkorja in ko ste popili, položite svojo žličico na
krožnik, a ne v kozarec. Ako si morate trebiti zobe, storite to
spretno in hitro, brez zehanja, z zobotrebcem; tega čistega položite
potem na krožnik, če pa postane grd, denite ga v žep. Ge vidite,
da se bojazljiva oseba ne upa jesti, kolikor je potreba, jo smete
prijazno osrčiti in ji prigovarjati; toda samo takrat, ako jo vi go¬
stite in praviloma le enako, ali manj imenitno osebo. Gospod bodi
svoji pri desnici mu sedeči dami v vsakem oziru postrežljiv; ako
ji nataka vino, naj dela to z levico, ker sicer bi ji moral obrniti
desni laket in se nje dotikati.

Gostoljubje in vedenje pri mizi.

227

§ 128. Nespodobnosti pri jedi.

Strežaja z očmi spremljati, ko nese jed, gledati, kako in koliko
jedi si jemljejo drugi, izbirati in prevračati kose po skupni skledi,
nositi že drug velik kos v usta, predno je sneden prvi založaj,
žvečiti z odprtimi ustmi, da visi del jedi ven, ali požirati velike
kose brez žvečenja, jesti požrešno ali se hliniti, kakor da bi prišel
k mizi samo za pričo, odpirati preveč usta, da se vidi jezik, ob¬
enem tudi oči bolj odpirati, da se gubanči čelo, srkati, cmakati,
pihati ali v jed močno dihati, kruh z zobmi odgrizniti, stlačiti velik
kos za zobne vrste pod lice, da postane bula, oblizovati se okoli
ust, ali žlico lizati s stegnjenim jezikom, devati jedi z lastnega
krožnika na tuj krožnik, z nožem, z vilicami ali z žlico se igrati,
po krožniku škrebljati, kaj ob namizni, namesto ob ustni prt brisati,
brkati, sit težko izdihniti ali celo rigniti, ali usekovati se brez po¬
trebe, si mencati oči, trebiti si ušesa, česali se, s komolci se na mizo
naslanjati, ali jih po mizi široko raztegniti, noge pod mizo raztezati,
vse to je nespodobno. Ako kdo kihne, se navadno ne reče ničesar.

§ 129. Kako se spodobno pije.

Upijanljivih pijač pijte samo toliko, kolikor je neobhodno po¬
trebno ter pazite, da ste vselej trezni. Kadar hočete drugi osebi v
kozarec natočiti pijače iz steklenice, ki je bila zamašena s prohpkp,
glejte, da je grlo steklenice čisto, natočite prej v svoj kazarec za
par požirkov, pokusite ali je pijača dobra, potem pa natočite drugi
osebi in sicer v vsak kozarec samo toliko pijače, da ostane vsaj
2 cm  kozarca še praznega. Kadar hočete piti, si obrišite usta s
prtičem, potem primite valjasti kozarec pod njegovo sredino pri dnu
s prvimi tremi prsti desne roke, druga dva prosta prsta prislonite
s konci na sosednje prste. Vrat čašastega (kelihastega) kozarca
objemite samo s kazalcem in s srednjim prstom z ene, s palcem
pa z druge strani; vrček z ročem, v katerem je pivo ali druga
pijača, objemite s srednjim prstom in s prstancem desne roke roč
od znotraj, s palcem in kazalcem objemite vrček kolikor mogoče
naokoli, mazinec pa podložite pod roč. Potem položite kozarec
malo čez zdolnjo ustnico, držite glavo ravno, nagnite največ toliko
pijače v usta, kolikor morete trikrat požreti, pri tem pazite, da se
zgornja ustnica dotakne pijače samo malo, in potem, ko ste pili,
si obrišite usta zopet s prtičem ali vsaj s svojim čistim robcem,
ne pa z roko ali z rokavom.

IB*

228

III. del, 16. poglavje, §§ 130,—133.

Ako gostite svoje prijatelje in znance, smete bojazljivega ali
sramežljivega gosta prijazno ali rlovtipno enkrat naprositi ali na¬
govoriti, naj še pije; z močnimi in upijanljivimi pijačami se pa ne
sme nikogar siliti. Ko ste že zadosti jedli in pili, zložite rahlo
prtič, katerega sto imeli razgrnjenega na stegnih, ter ga položite
na mizci, na levo stran h krožniku.

§ 130. Nespodobnosti pri pitju so zlasti tele: poln kozarec z
vso pestjo objemati, ga dolgo držati in med tem jed še žvečiti;
piti, ko imaš jedi še v ustih; kozarec jako zariniti v usta, ga preveč
nagniti, da zakriva pijača zgornjo ustnico do nosa, in da teče pijača
preko ustnic; ali iz kozarca glasno srkati, vanj dihati, pri pitju
brado visoko vzdigati, pijačo tako požrešno požirati, da v goltancu
grgra, ali se celo v sapniku zaleti, potem pa krehati in pljuvati; po
pitju globoko dihati ali celo rigati, drugi osebi v lastni, ravnokar
porabljeni in še nečisti kozarec pijače natočiti, ali celo lastni ostanek
drugemu ponuditi. Največja in neodpustljiva nespodobnost pa je,
brezpotrebno in neizmerno piti ali se celo upijaniti itd.

§ 131. Govorjenje pred in med obedom.

Vsi pri gostovanju prisotni, posebno pa gostitelj in gostiteljka,
naj si prizadevajo, da se uname med vsemi gosti prijeten in za¬
nimiv pogovor. Vsakdo naj, kadar je ali pije, govori kolikor mogoče
malo. Tudi ni primerno delati med obedom take dovtipe, da je
vsakdo primoran smejati se z jedjo ali pijačo v ustih. Pred obedom
ali v počitkih med različnimi jedmi, kakor tudi po obedu, naj
bo pogovarjanje prostodušno, živahno, dovtipno in šegavo. Snov za
pogovor naj bo splošna, zanimiva in lahko razumljiva, da se po¬
govora lahko vsakdo udeleži. Med drugim je primerno govoriti o
umetnosti, gospodarstvu, politiki, o pravem načinu življenja, o pri¬
mernem uživanju jedi in pijače itd. Jako nespodobno bi bilo pri
tem govoriti o žalosti, trpljenju, bolezni, o kugi, o ranah, bolniščnici,
operacijah, o smrti, o mrličih, krepalinah ali od drugih gnusnih
rečeh sploh.

Nobeden gost naj ne hvali ali celo graja jedi ali pijače; ako
se pa vidi, da gostilec ali gostilka želi izvedeti mnenje gostov ali
celo dobiti pohvalo, je tedaj izvrstno jed ali dobro vino primerno
pohvaliti. Gost pa ne sme hvaliti jedi ali pijač, katere ima doma
in pred gostilcem ne hvaliti gostovanja pri drugem gostitelju.

Gostoljubje in vedenje pri mizi.

229

§ 132. Napitnice.

Ni zadosti, uživati samo jedi in pijače, ker tudi človeški duh
zahteva svojo hrano; zato so potrebne tudi napitnice. Pravi čas, da
se začno napitnipe, je po poglavitni jedi, ko je vsakdo snedel že neko¬
liko torte, in ko so kupice prvikrat natočene z najboljšim vinom iz
steklenic (na pr. šampanjec). Pri javnili obedih izreče predsednik
društva prvo napitnico na čast vladarju; druga predsednikova na¬
pitnica se nanaša na povod društvenega snidenja, potem pa slede
napitnice poedinim osebam ali društvom. Pri zasebnih in družinskih
obedih izreče prvo napitnico predstojnik prijateljske družbe ali
družinski gostilec. Ta izrazi svoje veselje, da vidi goste v svoji
hiši, se jim zahvali za izkazano čast ter pije na zdravje, srečo in
radost vseli gostov. Odgovori mu z drugo kupico najimenitnejši
gost, zahvali gostilca in gostilko za častno povabilo, za ljubo go¬
stovanje, za veliko prijaznost in ljubezen ter pije na zdravje, srečo
in blagoslov obeh domačinov. Potem slede napitnice drugih gostov,
ki se vrste zaporedoma po njihovi veljavi. Te napitnice se tičejo
odrasle hčere, ali odraslega sina, ali vse gostilčeve družine, ali
drugih oseb, posebno pa tistih, ki so dali povod, da se vrši gostija.
Komur se napije, mora odgovoriti; ako je bilo v napitnici imeno¬
vanih več oseb, odgovori v imenu vseh najimenitnejša oseba.
Zenske niso dolžne, obširno odgovarjati, nego se s priklonom glave
in z besedo »hvala« zadostno zahvalijo, ko trknejo s svojim ko¬
zarcem ob kozarec govornikov.

Kadar hoče kdo napitnico govoriti, udari ob svoj kozarec in
vstane; manj imenitni govornik reče razven tega tudi »Prosim!«
Ko vsi utihnejo, naj se govornik imenitnejšim osebam, posebno
onim, katerim hoče napiti, prikloni, in govori kratko, a srčno in
ginljivo. Pri zadnjih besedah prime govornik in za njim vsi drugi
vsak svoj kozarec in trknejo s temi ob mizo; le kadar je 10 gostov
ali manj blizu drug drugega, naj vsi trknejo vzajemno ob kozarce
ter izpijejo vino v obeh slučajih stoječi.

§ 133. Konec obeda.

Ko se hišna gospodinja prepriča, da so bile vse jedi in pijače
že na mizi, in da so použite, ter ko so ji zdi primerno, porabi
ugoden prenehljaj govorenja, vstane, se prikloni svojima sosedoma
na desni in na levi ter prijazno naznani: »Konec obeda, prosim«.
Včasih pa ni treba reči ničesar, ker nekaterim gostom zadošča kretnja.

230

III. del, 16. poglavje, §§ 134.—135.; 17. poglavje § 136.

Ako ni hišne gospodinje, naznani to njena namestnica ali
hišni gospodar; pri javnih obedih pa društveni predsednik.

Precej po tem naznanilu obleče vsak svoje rokavice, vstane,
moški se prikloni svoji desni in levi sosedi, ponudi desni sosedi
svojo podpazduho in jo pelje iz obednice v sprejemnico. Seveda
odhajajo prej zopet imenitnejši, kakor so prišli. Tam se gospodje s
priklonom od dam poslove, gredo k hišni gospodinji in gospodarju
ter se jima za čast in ljubeznivost srčno zahvalijo, in šele ko je
naredil vsak gost tako, postane občenje zopet splošno.

§ 134. Razhod gostov.

Vsi, posebno pa gostilec in gostilka, naj pazijo, da je zlasti
razhod gostov prijazen, prisrčen in ljubezniv. Pri razhodu poma¬
gajo gostilec in gostilka, posebno pa njihovi strežaji gostom pri
oblačenju in napravljanju. Pri tem stisne vsak gost strežaju v roke
primerno denarno darilce, vendar tako, da gostilec in gostilka tega
ne zapazita. Ko so napravljeni vsi, spremi gostilec in gostilka vse
gosto do tja, kjer sta jih pričakovala; ondi se od njih še zadnjič
poslovita, jim želita srečno pot in se povrneta v stanovanje šele
potem, ko so odšli gosti iz vida.

§ 135. Obisk ali pismo po obedu.

Precej drugi ali vsaj tretji dan po obedu obiščejo gostje go-
stilca ali gostilko navadno osebno ter se jima kratko zopet zahva¬
lijo za prijaznost in za obed. Gostje, ki stanujejo daleč v drugih
mestih, pa se zahvalijo pismeno.

Sedemnajsto poglavje.

§ 136. Vedenje v javnih gostilnicah in kavarnah.

V javno gostilnico gre človek navadno takrat, ako je na po¬
potovanju, daleč od doma, ko je tedaj jedi in pijače neobhodno
potreba in je nemogoče jesti in piti doma. Kdor pa zahaja blizu
svojega stanovanja in blizu svoje družine pogostoma, morebiti vsak
dan bolj iz strastne navade kakor iz potrebe v javno gostilnico,
kaže očitno, da svoje družine ne ljubi, da družinska hrana ni za¬
dostna, da si skrivaj poboljšava in da ni dober gospodar. V gostil¬
nici pije tak človek več kakor je potreba, brez ozira na draginjo,
govori vinjen kar se ne spodobi, se skrega in potolče, domov pride
togoten, oškoduje svojo nedolžno družino, in končno prodajo včasih

Vedenje v javnih gostilnicah in kavarnah.

231

njegovo zanemarjeno premoženje na javni dražbi. Kdor je mlad
pijanec in postopač, bo star gotovo preganjan potepuh in najne-
srečnejši berač!

(O pijancih glej tudi §§ 8. III. in 30.)

Ako ste primorani, idite v javno gostilnico, ki je na dobrem
glasu. Ko pridete v gostilniško sobo, pozdravite že ondi prisotne
goste. Ker nekateri gostilničarji še ne znajo, nekateri pa so že
prebogati in nočejo gostov in pivcev sprejeti spretno in prijazno
že pri vratih ter jim urno postrezati, treba nastopiti v gostilnici
prijazno, a odločno.

Ako gostilničar iz lastnega nagiba ne ponudi stola, naj ga
gost naprosi, da mu najde sedež, zlasti če je vse polno pivcev.
Ako pa gostilničar res nima časa, naj gleda gost mirno že od vrat,
da si sam najde prazen sedež. Pri tem pa naj ne hodi. kakor
zmešan od mize do mize. Ako je na mizi ali nad vratmi sobe
napis: »Pridržano« ali »Za posebno družbo«, naj gost tja ne gre.
Ako je za mizo že več pivcev, vprašajte jih prijazno, ali je prazni
sedež prost; če je prost, odložite, ne da se koga dotaknete, na pri¬
merno mesto blizu sebe svoj dežnik, solnčnik, palico, zgornjo
suknjo in klobuk. Potem pozdravite vse goste za isto mizo: »dober
dan!« ali »dober večer!« pa sedite. Imenitnejše osebe, ki so prišle
z vami v družbo, naj sedejo prej in na imenitnejše sedeže. če
pride pozneje k isti mizi dosti imenitnejša oseba, pozdravite jo s
priklonom glave ali celo zgornjega dela telesa, vstanite pa samo
tedaj, ako pride k vam posebno imenitna oseba.

V javni gostilnici si smete naročiti jedi in pijače po volji,
jejte in pijte, kakor je rečeno v §§ 124. do 131. če kaj potre¬
bujete, počakajte, da pride gostilničar ali natakar; ako pa čakate že
dolgo zastonj, udarite z noževim hrbtom ob prazen kozarec, in
kadar pride, naprosite ga kar potrebujete, če pa hočete vzeti ča¬
sopis, soli, popra, kruha ali drugo reč, ki je, sicer za vse na raz¬
polago, a leži ali stoji pred drugim pivcem, prosite ga, naj dovoli,
da si dotično stvar vzamete.

Prihod v javno kavarno in občenje tam, je kakor v gostilnici.
Pomniti pa je tudi, da bi bilo nespodobno pobrati vse časopise na¬
enkrat k svoji mizi in jih tam držati, dokler niso vsi prebrani.
Treba je torej vzeti vedno po en časopis in ga prečitanega zame¬
njati. Če pa vidite, da je kdo drugi vse časopise pobral k sebi, ali

232

III. del, 18. poglavje, §§ 137. in 138.

ko opazite kakšno drugo nespodobnost sploh, ne prepirajte se z
nobenim gostom, temuč pokličite kavarnarja in ga prijazno napro¬
site, po okolnostih se mu hladnokrvno pritožite brez hrupa. V ka¬
varnah treba govoriti tiho, da se ne moti drugih čitajočih gostov.
Ko je čas, da odidete, prosite za račun, plačajte tudi za tiste, katere
ste tja povabili, dajte tudi natakarju za postrežljivost par krajcarjev
kakor napitnino, vzemite svoje reči, pozdravite bližnje goste kakor
tudi kavarnarja, pa odidite mirno brez oziranja.

Osemnajsto poglavje.

§ 137. Držanje in kretanje telesa.

Ako hočemo, da se vedemo v družbi lepo in za vsak slučaj
primerno, je treba vsak telesni del posebej in vse telo držati in
kretati vselej in v vsakem oziru naravno, neprisiljeno, in ne pre¬
napeto, ali nemarno in zanikamo. Stoječe ali hodeče telo naj pred¬
stavlja ravno pokončno črto v popolnem soglasju z vsemi svojimi
poedinimi deli. Glavo je treba držati ravno, prša naravno zbočene,
rami obe v enaki visočini, trebuh pritegnjeno, da ne visi naprej,
roke naj vise naravno doli in naj bodo v laktih malo vpognjene,
prsti malo sključeni. Izraz v obličju naj bo jasen, vljuden, prijazen
in dostojen; pogled bister in ljubezniv. Gledati je treba praviloma
vodoravno predse. Glavo se sme obračati samo toliko na. desno, da
pride levo oko ravno nad sredo prsne širine, ko se jo krene na levo,
pa desno oko. Roke je treba kretati zmerno in kolikor le mogoče
blizu telesa. Način hoje naj bo primeren starosti; vselej pa je treba
hoditi naravno, dostojno, premočrtno, brez ošabnosti, da visi po¬
končna telesna črta malo naprej, enakomerno in lahko, da je
zgornji del telesa kolikor mogoče miren.

Dolgost koraka naj se ravna po dolgosti nog in visokosti
telesa; praviloma se stopa tako, da pride kraj sprednje p‘ete okoli
10 cm  pred prste zadnje noge; pravilen korak naj ne bo daljši
kakor 75 cm.  Tudi število korakov v 1 minuti naj se ravna po
vsakočasni starosti in opravilu, katero ima kdo. 'An  vojake je zapo¬
vedano, da napravijo 115 pravilnih korakov po 75 cm  v minuti. Kdor
si pa sam zapoveduje, naj hodi hitro po svoje, vendar vselej pri¬
stojno in spodobno.

Spodobno in nespodobno držanje in kretanje telesa.

233

Sedeti je treba s sredino telesa na sredini stola, zgornji del
telesa je držati navpično, kolena kolikor možno malo narazen, in
meča (piščali) naj stoje navpično.

Lasje naj bodo vselej počesani, ženski lasje tudi lepo spleteni
in zviti ali skodrani, moški lasje pa kratki in nenamazani. Brke
morajo biti lepo nasukane in zvihane, zobje čisti in beli, usta
snažna, brada gladko obrita ali počesana, nohti pa kolikor mogoče
odrezani in poglajeni. Sploh pa naj bo vse telo čedno brez umet¬
nega lepotila. Kadar se mora človek usekniti ali kihniti, mu je
treba obrniti samo glavo na stran od ljudi, ako pa je med dvema
osebama, pa naj glavo kolikor mogoče pripogne, podloži nosni
robec na levi dlani samo zadostno razgrnjen skoraj tik pod nos,
se usekne ali kihne kolikor mogoče hitro in tiho, se obriše dobro
in hitro, potem robec hitro zvije in shrani, pa neopazno pogleda,
ako je res čista tudi zgornja ustnica in obleka na prsih.

Izpljuvati se treba spretno v pljuvalnik, če pa tega ni blizu,
v nosni robec; pri tem treba glavo obrniti od ljudi in jo skloniti,
usta pa od dotične strani zakriti z dlanjo. Pri neobhodno potrebnem
trebljenju zob, pri zehanju in tudi pri smejanju z odprtimi ustmi
je treba usta zakriti z odprto dlanjo.

Kdor se mora skloniti k tlom, da kaj pobere, naj sključi
desno nogo v kolenu kakor bi hotel poklekniti, ter počepne kakor
da bi hotel sesti na desno peto, kolena pa naj drži kolikor mogoče
skupaj.

§ 138. Nespodobno držanje in kretanje telesa.

Nespodobi se: Glavo nositi ošabno na nategnjenem vratu in
brado pritiskati na vrat ali vzdigati nos previsoko, naslanjati glavo
hinavsko na eno ali na drugo ramo, ali jo nositi lenobno visečo
na hrbtu ali na prsih, se neprenehoma ozirati, kimati, široko
zehati, obenem z odprtimi ustmi na glas rigati, z zobmi škripati,
se oblizovati ali šobiti usta, zdolnjo ustnico ven obračati, z odprtimi
ustmi poslušati, v ustih zobotrebec ali drugo reč gristi, z ustnicami
poedine svoje brke loviti in potezati v usta in pri usekavanju z
nosom jako trobentati. Tudi se ne spodobi oči na stežaj odpirati v
eno reč ali celo v osebo in gledati kakor ogleduh po osebi, oči
preveč na stran obračati, previsoko v zrak ali predse v tla gledati,
nalašč škiliti, mežikati in migati z očmi ali jih skoraj zatisniti, se
pred drugimi brez potrebe v ogledalo gledati, si samodopadljivo

234

III. (Jel, 18- poglavje, § 139.

lase pqpravljati, brke dolgo časa vihati in sukati med tem pa go¬
voriti, z ramami dvomljivo migati in pleča stiskati, roke omahlo in
mrtvoudno pobešati, da vise kakor hočejo, z rokami pri hoji sejati
ali jih daleč gugati in ž njim mahati, nositi roke križema na hrbtu,
na prsih, v žepih ali se z njimi naslanjati na lastne kolke, s pestjo
neotesano po mizi tolči ali s stisnjenimi pestmi okoli hoditi, lakte
na mizo postaviti in z dlanjo objeto brado podpirati, v dlani si
pljuvati, prste si potezati, da v členih poka, s palci mleti, se z nohti
česati, z njimi si ušesa, nos ali oči trebiti, nohte grizti ali pred
drugimi čediti, z rokami spremljati vsako besedo in okoli kriliti,
osebo, s katero se govori, potezati za roko, za gumbe, za obleko,
iz obleke niti vleči ali se z visečimi trakovi igrati, na osebe s
prstom kazati, s prsti po mizi ali po oknu bobnati. Stati razkora¬
čeno ali samo na eni nogi in drugo križem postaviti, se na druge
reči naslanjati, stoje z nogami teptati ali drsati; hoditi prehitro ali
prepočasi, delati prekratke ali predolge korake, hoditi grbasto brez
potrebe, hoditi tako, da suknja zadaj preveč pleše, vzdigati noge
previsoko ali z nogami po tleh drsati, se v okna tujih stanovanj,
na stran ali nazaj ozirati, dežnik ali palico pod pazduho tako nositi,
da se dela s tem drugim ljudem ovira, imeti solčnik tudi v senci
dolgo časa razpet in ga nositi na rami, s palico okoli biti, klatiti
ž njo perje z dreves, odbijati cvetlice, zbijati kamenčke, se z roko,
v kateri je palica ali smodka, odkriti, pozdravljati s smod ko v ustih,
se na ozki poti ali na prihišnem tlaku postaviti, tam dolgo časa
blebetati in mimogredočim pot zapirati, nosni robec v roki nosit!
ali ga razgrinjati, vanj gledati ali ga celo na mizo de vati; sedeti
trdo in okorno ali se preživahno gibati in po stolu premikati,
sedeti preveč razkoračeno ali koleno ob koleno tolči, se na bližnji
stol naslanjati, zlasti ako sedi na tem druga oseba, se na prste
naslanjati in s peto ob tla trkati, skrivati stopalo pod stol, noge
naravnost predse ali celo narazen stegniti, nogo križema čez drugo
postavljati ali stopalo prijemati, se na stolovo naslonjalo z vso težo
telesa naslanjati in glavo nazaj obešati, roke pretezati, se upirati
s petami v tla, sede na stolu k steni ali k drugi reči nagibati se,
z visečimi nogami gugati in zvoniti, na zadnjih nogah stola zibati
se in s sedeža vstajati ter se pretezati, se k tlom sklanjati tako, da
je glava pri tleh, sedalo pa kviško obrnjeno, počepati tako, da sta
obe koleni enako sključeni ter se razčeperiti. Vse to se ne spodobi.

Hoja, prehod in vedenje na izprehajanju.

235

§ 139. Hoja, predhod in vedenje na izprehajanju.

Kako naj se ljudje pozdravljajo in si odzdravljajo, je povedano
v §§ 79. do 88., kako naj hodi vsakdo sam zase, je omenjeno v
§ 137. kukaj naj pojasnim, kako naj hodi človek z ozirom na
druge osebe.

Pred no greste na izprehod, se spodobno oblecite in napravite
kakor je rečeno v § 76. točka 3.; ko ste zunaj stanovanja, hodite
po izprehajališčih ali po prihišnem tlaku (pločniku) počasi in mirno.
Pazite sicer na vse strani pred seboj, vendar se kolikor mogoče
malo ozirajte, poglejte mimogrede prijazno vsacega človeka, v ni¬
kogar pa ne upirajte dolgo časa oči; dežnik, solnčnik in palico ali
druge reči nosite tako, da s tem nikomur ne delate neugodnosti.

Ako dopušča čas, hodite tako počasi kakor osebe, ki hodijo
pred vami, če pa jih morate preiti, hodite tako, da vas vsaj 3 ko¬
rake za seboj lahko slišijo, pustite jih hoditi po ugodnejši poti
oziroma po tlaku in ne hodite med njimi, temuč pri strani pred
nje, ne da se jih dotaknete. Pazite, da gre oseba, katero srečate,
na vaši desni strani mimo, ako taista ni več, kakor 3 korake od
vas na levo. Kadar hodite po obhišnem tlaku in srečate imenitnejšo
osebo, bolnika, damo, starega človeka ali malega otroka, se mu
umaknite s tlaka. Ko srečate imenitnejšo osebo na ozki stezi, se
umaknite v stran; ako jo srečate na ozkih stopnicah, pa počakajte
na odstavku (prehodu). Če se vaša pot in pot imenitnejše osebe
križata, in ako je imenitnejša oseba že 3 korake blizu, ustavite se,
da gre imenitnejša oseba pred vami naprej. Tudi če imenitnejša
ali enako imenitna oseba stoji ali sedi, idite na drugo stran vselej
zadaj za njenim hrbtom in ne pred njo mimo. Ako se hočete ali
morate ustaviti na poti, po kateri hodijo drugi ljudje, stopite s poti
primerno na stran. Pred oknom prodajalnice se ustavite le malo
časa tik pri zidu.

Ako ste se pa pri vsi pazljivosti zadeli ob koga, recite precej:
»Prosim, odpustite!« ali: »Pardon!« če pade dotični, zlasti imenit-
nejši osebi zavoljo vas kaj na tla, poberite reč in jo osebi vročite.
Če ste na izprehodu že trudni in se hočete odpočiti, sedite ob poti
na klop, in sicer z obličjem in ne s hrbtom proti mimogredočirn
ljudem. Ako mora iti ženska podnevi sama po opravilu, naj gre po
najbolj kratki poti, potem pa zopet hitro nazaj domov. Najbolj je
primerno, da gresta dve ali več oseb skupaj na izprehod.

236

III. del, 18. poglavje, § 140.

Ko greste z imenitnejšo osebo, idite na njeni levi strani pri nji
tako, da je taista vedno na lepši poti nekoliko naprej in ako se
vas ne drži za podpazduho, pazite, da je med vašo desno in njeno
levo roko vselej vsaj 10«« prostora ter hodite z njo skladno v
koraku t. j., da stopita oba z levo nogo naenkrat. Če piha mrzel
veter z desne strani, ali ako je tani, koder hodite, ugodna senca,
koder hodi dama, pa pripeka solnce, prosite damo, naj gre radi tega
na levo stran. V vsakem slučaju naj vam dama izroči reči, katere
nosi neugodno in jih začasno ne potrebuje, da jih nosite, na pr.:
dežnik itd. Če greste v svojem domačem kraju s tujo, čeravno
manjimenitno osebo, prosite jo, naj hodi na vaši desni strani in naj
stopi v vaše stanovanje prej kakor vi. Ako sreča vas in vašega
spremljevalca tretja oseba ali ako vaju prehiti, med tem ko govorita,
nadaljujte s svojim spremljevalcem pogovor enakoglasno. Dokler ste
v družbi z imenitnejšim spremljevalcem, pečajte se s tretjimi,
manjimenitnimi osebami kolikor le mogoče malo ali nič, da svojega
spremljevalca ne zanemarite. Ako morate iti od svojega spremlje¬
valca v prodajalnico ali drugam, izprosite si prej dovoljenje; če pa
vidite, da hoče vaš spremljevalec govoriti s kom, ne da vas pred¬
stavi ali omeni dotičniku, stopite vsaj šest korakov na stran (§ 73.).
Da spremite imenitnejšo osebo, posebno pa žensko do njenega sta¬
novanja, si izprosite za to prej dovoljenje in spremite jo le do
vežinih vrat. Tam se srčno zahvalite za čast, se kratko poslovite,
pa odidite. Ako pa spremi kdo vas do vašega stanovanja, se mu
tudi srčno zahvalite. Skozi ozka vrata in po ozki stezi gre imenit-
nejša oseba oziroma ženska naprej. Po snegu, med veliko mno¬
žico ljudi in povsod, kjer je treba odstraniti neugodnost ali nevar¬
nost s poti, pa dela pot moški; v javno gostilnico ali kavarno
stopi sicer vedno ženska naprej, vendar se precej pri vratih
ustavi, da gre moški prvi po gostilnici; ven gre zopet ona prva.
Po širokih stopnicah gre moški na levi strani vštric ženske, po
ozkih stopnicah doli gre ženska tri stopnice naprej, po ozkih stop¬
nicah ali po jako strmi stezi navzgor, pa hodi moški vedno naprej.

Ako greste na izprehod z dvema osebama, pazite, da gre naj¬
imenitnejša oseba na sredi, manjimenitna na njeni desni, najmanj-
imenitna oseba pa na levi strani, če gre gospod z dvema gospema,
hodi imenitnejša gospa na sredi, manjimenitna gospa na desni,
gospod pa na levi strani pi’ve gospe. Ako gre gospa z dvema go-

Vedenje na izletih.

237

spodoma, hodi ona na sredi, njen mož ali zarodnih, četudi je morda
imenitnejši, hodi na njeni levi, drugi, čeravno manjimenitni gospod
pa hodi na desni strani; mož ali zaročenec vodi ženo ali nevesto,
kadar treba tudi za podpazduho. Ako gre sestra med dvema last¬
nima bratoma ali gospa med dvema nji nesorodnima gospodoma,
gre imenitnejši gospod na desni, mlajši ali manjimenitni na njeni
levi strani. Več oseb naj hodi vštric v eni vrsti le tam, kjer
ne zapirajo s tem drugim ljudem poti. Dve osebi, ki se na spreha¬
jališču večkrat obračata, naj obračata pri vsakem obratu svoje obličje
druga k drugi, ne pa hrbta. Ako se pa obračajo tri osebe, se

obračata zunanji osebi vselej z obličjem k srednji in druga k

drugi, srednja oseba pa se obrne z obličjem po vrsti: pri prvem
obratu na desno, pri drugem na levo itd. — ali pa k tisti zunanji
osebi, s katero pri obračanju ravno govori. Pri samo enkratnem
obratu pa se obrne oseba na desnem krilu (strani) na mestu, okoli

nje pa se sučejo osebe, ki so na levo pri nji. V vsakem slučaju

pridejo vse osebe domov tako druga pri drugi, kakor so šle z doma.

§ 140. Vedenje na izletih.

Narava v svoji krasoti vabi ljudi iz mest, trgov in vasi v
bližnje kraje, na visoke hribe, v senčnate gozde, v podzemeljske
jame, na krasna jezera itd. Ljudje pa uživajo na teh izletih v lepih
spomladanskih in poletnih dnevih izvanrgdno radost.

Kadar hočejo iti ljudje na izlet, se dotične osebe nekoliko dni
pred tem dogovore in napravijo načrt. Obleka za izlet mora biti
primerna osebam, s katerimi, in kraju, kamor se gre. Vsekakor pa
naj bo obleka trpežna, da ji ne škodi dosti prah in dež, ohlapna
in pripravna tudi za eventualno premembo toplote ali vremena.
Če je izlet namenjen v daljni kraj, kjer ni mogoče dobiti jedi in
pijače, je dobro vzeti jedila in pijačo v snažnih zavitkih in lahkih
posodah seboj.

Ako hoče iti velika množica izletnikov skupaj, je dobro izro¬
čiti vodstvo vsega izleta sposobnemu vodniku, po čegar določbah
naj se ravna vsakdo. Vedenje in občenje med različnimi osebami
na izletu sme biti sicer nekoliko bolj prostodušno in živahno kakor
na ulici v mestu in kretanje bolj svobodno kakor na mestnem
izprehajališču, vendar je treba tudi na izletu natančno paziti na
dostojnost, spoštovanje, vljudnost in postrežljivost. Vsakdo naj si
prizadeva, da bo izlet vsej družbi ugoden in dopadljiv; vsakdo naj

238

III. del, 18. poglavje, § 141.

tedaj kaže dobro voljo ter naj se radi neizogibnih neugodnosti
nihče ne pritožuje. Če pridejo izletniki v tuje mesto ali tuj trg, naj
se vedejo tam popolnoma spodobno in občujejo naj s tamošnjimi
ljudmi kolikor mogoče spoštljivo in prijazno. Tako dela vsak izletnik
sebi in vsem drugim dobro ime, pospešuje kratkočasnost, ter se s
tem dobro priporoča. Stanovalci dotičnega kraja pa naj izletnike
sprejmo prijazno, jim postrežejo z vsem vljudno, računijo le pri¬
merno plačilo in si sploh prizadevajo, da bodo prišli izletniki tudi
drugikrat radi tja. Kadar gredo izletniki peš na visok hrib ali
v druge kraje v bližnji okolici, naj bodo zlasti mlajši moški sta¬
rejšim ženskam postrežljivi. Moški nosijo ženskam popotno opravo,
katere začasno ne potrebujejo (dežnik, ogrinjalo, daljnogled itd.),
jim ponudijo svojo roko v podporo, posebno na slabi, strmi poti,
jim dajo šopek lepodišečih cvetlic ter jih kratkočasijo s prijet¬
nimi pogovori in različnimi igrami na planem. Po dolgi hoji
gredo vsi izletniki skupaj v pripotno gostilnico, se tam okrepčajo
z jedjo in pijačo, ter vsi enako uživajo in vsi enako plačajo. Mož
plača tudi za svojo ženo, zaročnik tudi za svojo zaročnico in njeno
spremljevalko, za druge gospodične pa plačajo njihovi sorodniki;
žena brez moža ali mlada gospodična brez sorodnika ali jako za¬
nesljivega in dobro znanega spremljevalca ne hodi na izlete in
sploh daleč z doma in ne* dovoli, da bi tuj ali celo neznan moški
plačeval zanjo jedi, pijače ali druge račune. Ako ni med hojo blizu
nobene gostilnice, sedejo vsi izletniki na primerno mesto previdno
na tla in použijejo ondi seboj prinesene jedi in pijače. Papir in
druge ostanke pa zbero in skrijejo.

Vsi izletniki naj bi bili vselej blizu drug drugega ter naj bi
pazili, da se ne prigodi nikomur kakšna nesreča ali neprijetnost,
in prišli naj bi vedno vsi skupno domov pri belem dnevu, —
za vida.

§ 141. Vedenje med vožnjo, kolesarjenjem in jezdarjenjem.

Na vozu je prvi častni sedež na zadnji premi') na desni strani
voza, drugi častni sedež pa je na levi strani, tako da sedita oba z
obličjem naprej. Tretji sedež je na prednji premi nasproti prvemu
sedežu in četrti sedež je na prednji premi nasproti drugemu se¬
dežu. Kdor sedi torej na prednji premi, ima obličje obrnjeno proti
zadnji premi. Ena sama oseba sedi na zadnji premi na sredi; ako

‘) Prema = jeder der beiden Wagentheile.

Vedenje med vožnjo, kolesarjenjem in jezdarjenjem. 239

se vozita dama in gospod, ki se dobro ne poznata, sede dama na
zadnjo premo, gospod pa na prednjo premo nji nasproti. Žena ali
sorodna gospa sede na prvi, njen mož ali sorodnik poleg nje na
drugi sedež. Dve gospe sedeta na zadnjo premo; če je z njima
gospod, sede gospod obema nasproti, na sredo prve preme. Ako
sta z njima dva gospoda, sedeta oba na prvo premo; če je en go¬
spod s tremi gospemi, sede gospod na prednjo premo nasproti
drugemu sedežu. Na vozu je treba sedeti približno tako kakor na
stolu (§ 137), vendar pa se sme med dolgo vožnjo tudi nasloniti.
Na voz stopijo vse osebe praviloma na levi strani voza, najprej
imenitejše, oziroma dame, gospodje jim pa pri vstopu pomagajo.
Z voza pa stopijo po redu prej manjimenitne osebe, oziroma moški,
ki pomagajo zopet damam. Ako je pa voz tako obrnjen, da stopi
imenitnejša oseba zavoljo večje ugodnosti na voz ali z voza na
vozovi desni strani, naj vstopi ali izstopi manjimenitna oseba vse-
kako na levi strani voza. Dva kočijaža ki se s svojima vozoma
srečata, naj se umikata na desno stran, da gre tuji voz ob njegovi
levi strani mimo. Na tramvajski voz se sme in spodobi stopiti samo,
kadar stoji; moški, ki sedi v tem vozu, naj vstane in ponudi svoj
sedež kasneje prišli gospej, ako zanjo ni drugega praznega sedeža.
Tramvajskemu blagajničarju se spodobi darovati par krajcarjev,
ako mora potniku denar izmenjati. V vozu se ne spodobi pljuvati
na tla; izstopiti z voza je treba, ko voz stoji; ako pa hočete ali
morate izstopiti z voza med tem, ko teče, stopite ali skočite na
tla v tisto smer, kamor se vozite z naprej uprto nogo, in da visi
zgornji del telesa malo nazaj. Skakati nazaj v nasprotno smer
kakor teče voz, je smrtnonevarno.

Samovožnja na biciklju je postala v poslednjih letih najsploš¬
nejši šport. Kolesarstvo ni samo zabavno, nego je tudi velike prak¬
tične vrednosti, ker »čas je zlato«. Trgovcem, agentom, potovalcem,
delavcem in obrtnikom je kolo dandanes skoraj neizogibno potrebno.
Radi tega je vsakomur, ki mora hoditi daleč ali se voziti iz mesta
v okolico ali obratno, priporočati, da si nabavi kolo ter se navadi
kolesariti. Najboljše je, ako vstopi v kolesarsko društvo, ki ima
svojega učitelja in svoj prostor, kjer se podučujejo učenci v spretnem
kolesarjenju. V tem društvu so vsakemu kolesarju na razpolago
razni pripomočki brezplačno ali za mnogo nižjo ceno. Vsak društ-
venik dobi društveno znamenje in svojo legitimacijo. Razen tega

240

lil. del, 18. poglavje, § 142.

mora imeti vsak kolesar svojo številko, katero treba pritrditi na
kolo tako, da se vidi. To številko dobi kolesar na magistratu ali
pri županstva. Kdor hoče kolesariti preko avstrijske meje, se mora
zglasiti prej pri odboru »Zveze slov. kolesarjev v Ljubljani«, ki mu
da potrebna navodila. Brez teh navodil pa ni mogoče priti preko meje.

Premnogo pa je kolesarjev in kolesaric za zabavo in iz zdrav¬
stvenih vzrokov. Kolesaril naj bi le, kdor je povsem zdrav, čegar
srce ni slabo, in kdor ni omotičen. Tudi kratkovidneži naj bi ne
kolesarili po javnih potih, kjer hodi mnogo ljudij ali se prepeljava
mnogo vozov. Kolesarili naj bi praviloma otroci ne pred 14. letom,
pa tudi ne starci po 50. letu. Pretiranje v kolesarjenju škoduje,
posebno ženskam, tudi zdravim. Vsakdo naj bi se torej vozil
zmerno, le na kratkih progah in ne prehitro. Zlasti ženska naj bi
nikdar ne dirkala ter ne delala daljših izletov, ker izkušnja uči,
da so taki izleti njenemu zdravju usodni in celo smrtonosni. De¬
beluhi, zlasti pa debeluhe naj bi javno ne kolesarile, ker so na kolesu
videti smešne in okorne.

Kolesarji in kolesarice naj imajo kolikor možno lahko in
ohlapno obleko, navadno bele ali vsaj svetle barve.

Glede častnih mest pri skupni vožnji veljajo pri kolesarjenju
iste določbe, kakor pri pešhoji ali pri jezdarjenju. Voziti po stran¬
skih potih za pešce, ali jezdece je prepovedano. Zvoniti je treba le
v potrebi in vselej vsaj deset korakov pred ali za osebo.

Osebe na konjih morajo paziti glede častnih mest in glede
obračanja tako, kakor da bi šle peš (§ 139); — le s tem razločkom,
da jezdi manjimenitna oseba ne samo na levi strani, temuč tudi
korak zadaj za konjem imenitnejše osebe. Ako pa zadnji (manj-
imenitni) jezdec vidi, da piha od zadaj in od leve strani veter, in
ako leti prah, katerega dviga njegov konj, na prvega jezdeca, tedaj
naj jezdi manjimenitni jezdec sicer na levi, toda korak pred konjem
imenitnejšega jezdeca, črez suh in širok jarek ali črez vodo in po
blatu jezdi manjimenitni jezdec toliko naprej, da konj ne škropi
imenitnejšega jezdeca in ne njegovega konja z vodo ali z blatom.

§ 142. Vedenje na popotovanju.

Kdor hoče ali mora pogosto potovati, naj bi pri tem pazil na
sledeče: Za potovanje je potrebna obleka, kije  primerna vsakočasni
toplini in letnemu času, navadno sivkasta in volnena, trpežna in
ugodno ohlapna; obuvalo bodi priležno in močno; dame nosijo mal

Vedenje na popotovanju.

241

klobuk z malim nakitom, moški pa mehak klobuk ali okroglo
čepico. Jako porabna je popotna usnjata torba s priročnimi potreb¬
ščinami; vzeti je seboj daljnogled, krepak dežnik, trpežen plašč
in v popotni ročni skrinjici, ako treba, popolno praznično obleko,
samo neobhodno potrebno perilo, ščetko, glavnik, ogledalce, milo,
izkaznico ali popotni list in zadosti denarja.

Ko hočete potovati v nepoznane kraje, kupite si kažipotno
knjigo, naredite si natančen potni načrt in približno trošni proračun.
Tam, kjer bo trajala vožnja zdržema od enega mesta do drugega,
oziroma od enega izstopa do drugega več kakor pol dneva, vzemite
seboj tudi okusne mrzle jedi in dobre pijače. Na postajah, kjer se
vlak ali parobrod ustavi samo nekoliko minut, hiti preveč potnikov
v najbližnjo gostilnico, kjer se dobe slabe reči za drag denar. Kdor
ima slab želodec in mu dela vožnja omotico, naj je polagoma vedno,
kajti prazen želodec je najhujša muka in povzroča takozvano
»morsko bolezen«. Pri vstopu v železnični voz ali v parobrodno
sobo pozdravite z vljudno besedo vse prisotne in se zahvalite kratko,
a prisrčno osebi, ki vam je pri vstopu kaj pomagala. Vendar ženska
ne pozdravi prej moških. Potem odložite na prazno mesto nad se-
dežom svojo torbico, plašč in dežnik ali palico ter sedite. Moški
naj sede, če možno, nasproti ženski, ženska pa nasproti moškemu,
zlasti ako sta sama. Na potovanju je pri občevanju dopuščena ve¬
lika prostost, vendar naj bo vsakdo pazljiv in pozoren, kajti človek
često ne ve, s kom ima opravka. Kmalu po vstopu je primerno, da
začne in vpelje imenitnejša oseba, — vendar ne ženska, — ugoden
pogovor o popotovanju in novih iznajdbah v tem oziru, o vremenu,
o dotični okolici, o najnovejših prigodbah itd. — Nespodobno pa bi
bilo popraševati po osebnih razmerah in okolnostih ali celo po
imenu, poklicu in domovanju ali precej po cilju in namenu poto¬
vanja. Ne spodobi se ogledovati neobičajno obleko tujca, ali kazati
nevoljo, ker govori tujec v svojem jeziku. Ko vidite, da govorite z
osebo iz tistega mesta ali okolice, kamor potujete, ji povejte, ako
hočete, svoj cilj. Smete jo tudi poprašati vse, kar bi vam moglo v
dotičnem kraju koristiti. Ko spoznate, da je dotična oseba vam
približno enako olikana, smete se ji (da si pridobite večjo zaupnost)
predstaviti in ji dati svojo vizitnico. — Zenska se seveda ne pred¬
stavlja moškemu in mu lastne vizit.nice ne da; vendar pa pove, ako
hoče, tudi ona, kdo je in kam se vozi. Sploh pa je potrebna v

16

242

Ul. del, 18. poglavje, k § 142.; 19. poglavje, § 143.

občenju z nepoznanimi ljudmi posebno v tujih krajih velika pre¬
vidnost in vzdržnost. Ako je okno na eni strani voza odprto, naj
bi bilo na drugi strani nasprotno okno zavoljo prepiha zaprto. Tudi
ni dobro gledati skozi okno v smeri kamor teče voz, ker dim in
par iz Strojevega dimnika ali tudi sam veter škoduje očem. Na
parobrodu je najboljše stati na sredi, kadar je morje nemirno.
Službene ukaze v službi stoječih oseb na železnici ali na parobrodu
naj potnik izpolni voljno. Vendar sme potnik nepravilnosti spošt¬
ljivo in vljudno očitati, ali se zavoljo storjene krivice pri predstoj¬
niku najbiižnje postaje pritožiti. S seboj vzete jedi in pijače vživajte,
ne da obračate drugim potnikom hrbet ali da druge ljudi dražite
in sebe mažete. Ako vidite, da so vaše jedi komu prisotnih všeč,
ponudite mu jih na papirju, ne pa iz rok; ako vam ponudi kdo
drugi svoje jedi ali pijače, vzemite si malo in se zato uljudnost
zahvalite. Ako morate v tujem mestu jesti in piti ali prenočiti, na¬
prosite na postaji kako zanesljivo osebo, da vam svetuje gostilnico
ali hotel. Gostilničar predloži potniku, ki hoče pri njem prenočiti,
knjigo za tujce, in tujec, ki ni iz iste občine, mora zapisati dan
svojega prihoda, svoje ime, priimek in poklic, dotedanje domovanje,
potno izprično pismo in spremstvo. To mora zapisati vse resnično
in si ne izbirati tujega imena. Kdor si nadeva tuje ime, se zagreši
proti drž. zakonom in je kaznovan. Z gostilničarskimi služabniki
bodite sicer vljudni, a ne prezaupni, zahtevajte od njih samo kar
se tiče gostilničarske postrežbe; ako vam je potreba, da se popravi
obleka, ura ali druga mala reč, nesite jo sami k dotičnemu obrt¬
niku in se ž njim za plačilo naprej pogodite, — ne da mu takoj
poveste, da morate že drugi dan odpotovati. Na potovanju je dobro
iti zgodaj spat in zgodaj vstati. Vse je treba opravljati kolikor
mogoče tiho, da se drugih potnikov ne budi in ne nadleguje.

V tujih deželah imejte denar, ki je tam v rabi, zato si na
meji avstrijski denar izmenjajte. Med tujimi, zlasti razkačenimi po¬
litiki ne govorite o narodnih prepirih, ne grajajte njihove narod¬
nosti ali njihovih običajev, kakor da bi hoteli obrniti v enem dnevu
vse na svojo stran. Posebno v zunanjih deželah in zlasti v času
puntanja in vojske ne izprašujte o vojaških in političnih razmerah
in delovanju ali strankarskih namerah, da vas ne primejo kakor
ogleduha, temuč ravnajte se tudi po tamošnjih postavah, vsako-
časnih oglasih ali službenih zapovedih javnih oblastev in stražarjev.

Bolezen in 'postrežba bolniku.

243

Devetnajsto poglavje.

§ 143. Bolezen in postrežba bolniku.

Marsikdo hrepeni in skoraj brez odduška lovi gmotne dobičke
ali nezmerno, celo strastno uživa škodljive jedi in pijače; marsikdo
se vdaja leta in leta raznovrstni poželjivosti in kolikor le mogoče
zadostuje vsem svojim črezmernim strastem, ne pomisli pa, koliko
časa in v kaki meri more njegovo telo to zatiranje lastnega zdravja
in lastne moči prenašati. Zategadelj nastanejo prezgodaj v njegovem
organizmu nepravilnosti, različna oviranja ali zapreke delovanja,
končno pa bolezen.

Marsikdo pa oboli tudi brez lastne krivde.

Ko čuti bolnik v svojem telesu nepravilnosti, ovire in zapreke
v tako veliki meri, da se bliža nevarnost, naj gre nemudoma k
zdravniku in se ravna kakor je rečeno v § 49. Ako bolnik ne more
več hoditi, pa naj domači ali sorodniki pokličejo zdravnika k bolniku
in se ravnajo natančno po zdravnikovih ukazih, naročilih in naukih.

Dokler zdravnik ne pride, treba postrežati bolniku na sledeči
način: Soba, v kateri leži bolnik, mora biti vedno dobro prezračena.
Zato naj bo eno okno te sobe vedno ali vsaj vsako drugo uro od¬
prto; če je zunaj velik veter in ako je bolnik jako bolan ter tega
ne more trpeti, naj bodo okna sosednje sobe ves čas ali vsaj vsako
drugo uro popolnoma ali vsaj nekoliko časa odprta, da dohaja k
bolniku iz te sobe skozi odprta vrata čisti zrak, ne pa naravnost.
Koliko topline mora biti v bolnikovi sobi, določa po različnosti bo¬
lezni dotični zdravnik. Navadno zadošča 12°—16° R., ozir. 15°—20° C.
Da se odpravi slab duh iz bolnikove sobe treba večkrat poškropiti
tla s karbolno vodo ali z lepo dišečim jesihom. V bolnikovi sobi
in v bližnji okolici mora biti vedno mir; bolnikova soba naj bo
prijazno svetla, ako svetloba ne škodi bolnim očem. Svetloba od
zunaj ali od svetilnice naj ne prihaja bolniku od spredaj naravnost
v oči, temuč od zadaj; — okno ali svetilnica naj bo tedaj zadaj za
bolnikovim zglavjem. Bolnikova postelja bodi vselej čista in od
drugih reči tako daleč, da je mogoče iti okoli nje od vseh strani.
Poedine dele posteljne oprave je treba premenjati ali vsaj prezračiti
kolikor mogoče pogostoma. Podlaga in rjuhe na postelji morajo biti
gladke, brez gub, odeja ali drugo pogrinjalo lahko, zglavje mehko,
podzglavnik pa iz konjskih žim. Obleka bolnikova bodi iz lahke

16 *

244

III. del, 19. poglavje, § 144.; 20. poglavje, § 145.

tkanine, ugodno ohlapna, pogostoma in varno premenjana. —
Kadar treba bolnika pozimi preobleči, se mora postelj in obleka
prej segreti. Bolnik naj leži tako, kakor je zdravnik zapovedal,
— navadno pa leži vse telo skoraj vodoravno, le glava primerno
višje. Hrano in zdravila je dajati bolniku natančno po zdrav¬
nikovi zapovedi; hrano mu je prinašati o pravem času, ko je,
ga ne sme nihče motiti in ga ne gledati. Ce ga morate pitati,
govorite ž njim med tem kolikor mogoče malo, jedi pri njem ni
dobro puščati, da se mu ne pristudijo; zato treba nepoužite jedi
in pijače odnašati. Z bolnikom treba ravnati varno, potrpežljivo in
stanovitno, dobrohotno in ljubeznivo; kratkočasiti ga moramo tako,
ne da ga pri tem duševno trudimo. Prinesti mu treba pogosto cvetlic;
o njegovi bolezni in vidu na obličju je govoriti kolikor mogoče
ugodno in tolažljivo. — Ako se pa bolnik upira in noče izpolnje¬
vati zdravnikovih zapovedi, moramo opominjati bolnika na resnost
in nevarnost, Kadar bolnik spi, pazite, da ga nič ne budi, nego da
se zbudi sam; kadar pa ne spi, ne smete poleg njega z drugimi ose¬
bami šepetati in si dajati znamenja, nego govorite primerno glasno,
jasno in nedvomno. Pri govorjenju se postavite pred bolnika in ne
na njegovo stran, da mu ni potreba obračati glave in oči. Pazite,
da vrata pri odpiranju ali zapiranju ne cvilijo in ne škripljejo, da
okna, kadar je veter, ne škrtajo, da zagrinjalo ob oknu ne maha,
ter da ura ne teklja in ne bije. Na posteljo bolnikovo se ne na¬
slanjajte in je brez potrebe ne prerivajte. V sobo k bolniku stopite
v mehkem obuvalu in natihoma, vendar odločno in ne obotavljajte
se okoli njega brez potrebe. Kadar mu greste kaj iskat, ne pustite
ga dolgo čakati. Sploh se vedite pri bolniku obzirno, ne prepočasno
in ne prehitro, nego vselej tako, da ravnate natančno v zmislu
zdravnikovih zapovedi in naročil, kakor tudi da po pametni raz¬
sodnosti vsem bolnikovim željam kolikor mogoče ugajate. Tujim
osebam dopustite obiskati bolnika samo, ako je zdravnik dopustil
oziroma priporočil, in gredo naj k bolniku le tiste osebe, katere
rad vidi. Posetniki naj ostanejo pri njem samo okoli 10 minut.
Kadar se vam dozdeva, ali kadar izveste od zdravnika, da je konec
bolnikovega življenja bržčas že blizu, nagovarjajte in pripravljajte
bolnika jako varno in previdno, naj se za vsaki slučaj spravi z
Bogom, naj okrepča svojo dušo s sveto popotnico in naj napravi
pred pričami svojo poslednjo oporoko.

Priprava človeka za smrt in naznanilo smrti.

245

§ 144. Priprava človeka za smrt.

Bolnik, katerega njegovi sorodniki in strežniki nagovarjajo da
naj se izpove in obhaja ter da izreče svojo oporoko, naj se vsled
tega nikakor ne vznemiri in ne straši. Vsak človek, tudi zdrav, ki
se spravi z Bogom in izpolni druge svoje posvetne dolžnosti, očisti
svojo vest in pomiri svoje srce ter je zadovoljnejši in srečnejši. Naj¬
boljše zdravilo v bolezni je čista vest in mirno srce, kajti strah
pred smrtjo uniči človeka. Umreti mora prej ali slej vsakdo, smrt
je človekovo drugo rojstvo k novemu življenju. Srečen bo večno,
kdor završi na tem svetu svoje življenje po božjih zapovedih in po
posvetnih postavah. Kadar je bolnik po teh in drugih nagovorih in
nasvetih pripravljen in željen spraviti se z Bogom, treba napraviti
tako, kakor je rečeno v § 6. g).  Po tem opravilu je paziti, da bolnik
pove, kje je njegova pismena oporoka, katero je naredil morebiti
že pred leti. Ako pa je še ni, naj jo — ako možno — sam napiše
in sam pravilno podpiše; če pa tega ne zna ali ne more več na¬
rediti, pokličite 3 (ali vsaj 2) polnoletne in umstveno zdrave priče.
Eden teh naj oporoko po bolnikovi prosti in resni volji napiše,
bolnik naj jo podpiše ali pristavi nanjo vsaj svoj križec (f) v pri¬
sotnosti prič; poleg križca (f) naj se pripiše ime in priimek bol¬
nika, potem pa se podpišejo še vse priče na oporoko. Ako pa nihče
prisotnih ne zna pisati, naj izreče bolnik ustmeno svojo oporoko
pred vsemi pričami, katere naj dajo slišano oporoko kolikor mogoče
kmalu po tem napisati, da česa ne pozabijo. Priče naj oporoke pred
smrtjo bolnika ne povedo nikomur, po smrti pa le sorodnikom in
pristojni oblastniji.

Dvajseto poglavje.

§ 145. Smrt človeka in naznanilo smrti.

Marsikdo se bojuje tudi s sleparskim orožjem in tekmuje tudi
z levo roko po stranskih, zvitih potih in celo pod krinko, samo da
bi svojega nasprotnika ponižal po vsaki ceni in povišal sebe; mar¬
sikdo koprni po različni ničemurnosti in požrešno grabi zapeljivi
denar in gmotno posvetno bogastvo celo iz beraških rok na kup,
a ne pomisli na smrt in na večnost. Temu nasprotno žive srečni
ljudje vedno v lepih čednostih ter lahko umro po končanem
življenju. Vsakdo pa mora prej ali slej, razmerno v kratkem času,
nenadoma zapustiti vse posvetno imetje in stopiti pred pravičnega

246

III. del, 20. poglavje, §§ 146. in 147.

Sodnika vseh sodnikov. Tam veljajo in govore za človeka samo
lepe čednosti in posvetna dobra dela.

Umirajoči človek ima navadno osteklenele in upale, pol¬
odprte oči, obe zenici sta obrnjeni proti čelu, barva obličja je bleda
in modrikasta, na licih in na ustnicah zamodrela in črnkasta, koža
na čelu gladka, mehki deli obličja upadejo, nos in brada postaneta
špičasta, truplo trdo in upalo, počasno in težavno dihanje s hri-
panjem, žila tolče prazno, vedno bolj počasi, prilepljiv mrzel pot
pokriva telo in dihanje se ustavlja ter neha končno za — vselej.
Ko vidite umirajočega človeka v takem stanu, tolažite ga, kličite
Boga na pomoč in molite z drugimi primerne molitve, odpravite
od njega jokajoče in hrupeče osebe, skrbite, da leži njegovo telo
ugodno, dajte mu pogostoma z žlico krepčalne pijače, ko pa te ne
more več požreti, očistite in mu pogostoma z vodo pomočite usta,
obrišite mu mrzli pot z obličja, vžgite svečo, dajte mu to in božje
razpelo v desno roko, da drži oboje. Ko se prepričate, da je umi¬
rajoči izdihnil svojo dušo, mu zatisnite obe očesi. Potem ga opra¬
vite kakor bo rečeno v § 146. Ko človek umre, je sveta dolžnost
njegovih sorodnikov ali strežnikov, da vsako, zlasti pa naglo in
nenaravno, ali kaznivega dejanja sumilo smrt precej naznanijo občin¬
skemu načelniku; ako je smrt naravna, brez sumnje kaznivega
dejanja ali kužne bolezni in zlasti v vaseh, ki so daleč od občin¬
skega urada, je zadosti naznaniti tako smrt vaškemu županu, ki
pošlje mrliškega oglednika, da mrliča ogleda. Naznaniti je treba
smrt tudi župniku, da izbriše mrliča izmed živih v cerkvenih
knjigah in določi kar je potrebno za pogreb. Razen tega naznanijo
mrličevi sorodniki smrt vsaj v enem časopisu, svojim neprisotnim
sorodnikom tudi s posebnimi pismi ali z brzojavi, prijateljem in
posebnim znancem pa s tiskanimi mrtvaškimi listi (osmrtnicami)
na močnem, okoli 30/24 cm  velikem papirju s črnim, 4 cm  širokim
obrobom. Pisemski papir in zavitek za naznanilo smrti naj ima
praviloma 1 cm  širok črn obrob; vendar sorodnikom, ki bi se
mogli vsled črnega obroba prestrašiti, je treba naznaniti smrt
varno na belem papirju, v belem zavitku, jako mehkočutnim, sla¬
botnim, bolehnim in obupljivim sorodnikom je treba smrt naznaniti
s pismom celo po tretji, prijazni osebi, ki žalujočega sorodnika
osebno tolaži in varuje. Z brzojavom se sme javiti samo, ako je za
pismo prekesno in le močnosrčnim osebam. V časopisu in na

Oprava in čuvanje mrliča, vedenje v sobi žalosti.

247

osmrtnici naj bo naznanilo smrti kolikor mogoče kratko, brez šo-
pirnosti, vendar jedrovito, natančno in zadosti določno; med drugim
je treba naznaniti: ime, priimek, častni naslov in starost mrliča,
kdaj je umrl, kdaj, ob kateri uri in odkod, — iz katere hiše — bodo
mrliča peljali ali nesli, v katero cerkev in na katero pokopališče,
kakor tudi dan, kdaj je bila osmrtnica tiskana. V časopisu in na
osmrtnici so kakor podpisi imena in priimki vseh mrličevih ne-
posrednjih sorodnikov, prej starejših in imenitnejših na desni, po-
srednjih in oddaljenejših sorodnikov pa na levi strani; ali pa se
podpiše skupen pridevnik, na pr. žalujoči ostali.

§ 146. Oprava mrliča in sobe žalosti. Mrliča je treba precej
po njegovi smrti umiti, čisto in praznično opraviti, pa položiti v
primerno sobo na pare. Za device in otroke sploh je primerna bela
obleka in na glavi venček z belih in lepodišečih rožic; za starejše
ljudi sploh pa črna obleka. Na parah in kasneje v rak vi ležečemu
mrliču je primerno sklopiti njegove roke na prsih ali nižje na
truplu kakor pri molitvi in dati mu v roke božje razpelo ter od
pasa doli črez noge ga pogrniti s črno tenko tkanino; taka tkanina
naj bo tudi pod mrličem, povsod okoli pare. Za mrličevo glavo je
mizica z večjim božjim razpelom med dvema gorečima svečama
na lepih svečnikih, — pri imenitnejšemu in bogatemu mrliču so
tudi na obeh straneh po tri druge sveče na svečnikih. Pred mrli¬
čevimi nogami na mizici je kropilnica, v nji kropilce in blagoslov¬
ljena voda. Vsa soba, v kateri je mrlič, naj bo v črno oblečena,
ali vsaj zagrinjala pri oknih morajo biti črna, ves čas naj bo polna
čistega zraka in blizu mrliča tudi steklenica ali mala posodica s
prijetno dišavo, na vhodnih vratih sobe pa naj visi osmrtnica z
naznanilom smrti. Došli venci naj se obesijo po stenah. Tudi vsi
mrličevi sorodniki naj bi se precej po smrti sorodnika oblekli v
črno obleko žalosti.

§ 147. Vedenje in čuvanje pri mrliču.

Kdor je prejel posebno naznanilo o smrti, naj naznanjevalcu,
ako jih je več najstarejšemu, ki je naznanilo prvi podpisal, precej
odgovori na brzojav z brzojavom, na pismo s pismom, a na osmrt¬
nico je treba poslati vsaj lastno vizitnico. Dobri prijatelji pošljejo tudi
mrtvaški venec. Tuji ljudje, kateri so doznali smrtni prigodek in
ako stanujejo v istem mestu, naj bi šli v hišo žalosti šele potem,
ko mislijo, da je ondi že vse v redu.

248

IH. del, 21. poglavje, § 148.

V sobo žalosti naj pride vsakdo počasi, resno in mirno; prišlec
(moški odkrit) pokropi mrliča z blagoslovljeno vodo križem, poklekne
na levo stran k mrliču in zmoli kratko molitvico, pa vstane in
izreče prisotnim sorodnikom mrličevim svoje sožalje. —• Ako vidi,
da so preveč žalostni, poda prišlec roko sorodniku enake veljave
in mu jo molče sočutno malo stisne. Nekoliko dobrih prijateljev
ostane v nekaterih krajih pri mrliču in pri njegovih žalostnih sorod¬
nikih tudi vso noč. Vsi prisotni naj ves čas s primernimi preneh-
ljaji molijo pri mrliču različne molitve, litanije, bero iz dobrih
knjig različne verske prigodbe in povesti ter govore pobožno o
verskih in duševnih zadevah. Jako nespodobno hi bilo, ako bi se
pri tem šalili in govorili o posvetnih, ali celo o trgovinskih rečeh,
o veselicah in se smejali ali igrali itd.

Mrličevi sorodniki (družinski predstojniki) pa vsem čuvajem o
primernem času tudi ponoči postrežejo v drugi posebni sobi z
okusno jedjo in pijačo.

Enoindvajseto poglavje.

§ 148. Pogreb mrliča:

I. Pogrebni izprevod. Spodobi se, da gredo vsi, ki so dobili
o mrličevi smrti posebno naznanilo, za mrtvaškim izprevodom.
Zato naj vsakdo obleče povsem črno praznično obleko, le perilo
sme biti belo. Sorodniki nosijo okoli klobuka in okoli levega nad-
komolca črn žalovalski ovoj, sorodnice pa imajo črn pajčolan. K
pogrebu naj pride vsakdo natančno ob določenem času in vede
naj se pri vsem opravilu spodobno, resno, žalostno, in kolikor mo¬
goče tiho. Kadar duhovnik poškropi mrliča v hiši žalosti z blago¬
slovljeno vodo, se vsi prisotni pokrižajo; ko nesejo mrliča iz hiše
na voz ali na nosila in precej ko stopijo nosci z rakvijo iz veže,
se moški pred hišo odkrijejo ter se vsi mrliču in — smrti priklo¬
nijo. Po nekaterih krajih tudi pokleknejo, kar pa ni potrebno. Rakev
na vozu ali na nosilih je treba pogrniti z mrtvaškim pregrinjalom.
Ako je bil mrlič uradnik, se položi na rakev njegovo paradno po¬
krivalo in paradni meč z nožnico navzkriž.

Izprevod gre od hiše žalosti navadno še v cerkev in odondot
na pokopališče v sledečem redu:

Ako se udeleži pogreba godba, gre ta naprej, za njo stopa
križenosec. Kjer godbe ni, gre prvi križenosec. Za tem nosi kdo na

Pogreb mrliča.

249

blazini kolajne, križe, rede in druga poslavila pokojnikova. Za tem
gredo duhovniki, za njimi peljejo ali neso mrliča, na desni in na
levi strani pri mrliču gredo po trije gospodje kakor častno sprem¬
stvo, neposredno za rakvijo gredo njegovi žalostni sorodniki po
redu in rodu, moški naprej; za temi gredo členi družbe, društva
ali bratovščine, v kateri je bil mrlič člen in tem slede drugi sprem¬
ljevalci pa spremljevalke. Vsi za rakvijo naj bi hodili paroma,
imenitnejši naprej, ako se pa vozijo, naj sledi voz za vozom. Ko
pride izprevod v cerkev, postavijo rakev na oder ali na nosila
tako, da je mrlič z obličjem obrnjen k oltarju. Ce je bil mrlič
duhovnik, ga obrnejo z obličjem od oltarja k ladji, oziroma k
vratom cerkve. Žalujoči sorodniki gredo pri veliki svečanosti v
duhovnišče, ako plačajo malo svečanost pa ostanejo v cerkvini.
ladiji v prvih klopeh, vsekakor ženske na evangeljski, moški pa na
listni strani. Vsi drugi spremljevalci ostanejo v cerkvini ladiji zadaj
za sorodniki, kakor so prišli v cerkev, ženske na evangeljski, moški
na listni strani. Precej ko pridejo v cerkev, smejo prisotni sesti v
klopi. Vendar pri skupni molitvi morajo vsi klečati in se tudi pri
blagoslovu mrliča pokrižati, potem vstati oziroma zopet sesti. Po
skupni molitvi za mrličevo dušo neso mrliča iz cerkve na poko¬
pališče in vsi gredo za mrličem iz cerkve v istem redu kakor so
šli prej v cerkev. Na pokopališču se postavijo spremljevalci na obe
dolgostni strani groba; prvi ob grobu na vsaki dolgostni strani so
po trije gospodje kakor častna straža; vsi so obrnjeni k grobu.
Potem ko vrže duhovnik nekoliko zemlje na rakev, ležečo v grobu,
vržejo tudi sorodniki in bližnji spremljevalci z desno roko zemlje
na rakev in reko: Počivaj v miru!

II. Nagrobni govor. Potem ko je duhovnik opravil svoja opra¬
vila in pred no zasujejo grobokopi mrliča, stopi že prej določeni
govornik k zglavju groba, se odkrit prisotnim prikloni, jih primerno
nagovori, potem pa govori s žalostnim glasom v srca segajoč na¬
grobni govor. V tem govoru našteva govornik dobre lastnosti, lepe
čednosti, prizadevanja, požrtvovalnost in delovanje, koristi, uspehe
in zasluge mrliča ter izraža žalost in sočutje, katero je povzročila
njegova prezgodnja smrt. Po okolnostih se omeni tudi povod,
način in nasledke njegove smrti, vsekakor pa spomin, v katerem
ga bodo ohranili ljudje ter želi pokojniku miren počitek in izveli-
čanje njegove duše. Vse poslušalke in poslušalci (ki so odkriti),

250

III. del, 21. poglavje, § 149.; 22. poglavje, § 150.

poslušajo mirno in tiho govornika in pri izreku zadnjeomenjene
želje in prošnje pogledajo vsi v nebo in potrdijo s sklenjenimi
povzdignjenimi rokami govornikovo željo in prošnjo. Govornik naj
bo iz prijateljskega kroga, vendar ne pokojnikov sorodnik in naj
govori samo takrat, ako so sorodniki to dovolili in ako je popol¬
noma v soglasju z njimi, resnično, pristojno v smislu javnega mnenja.
Pazi naj govornik, da njegov govor vname in gine vsakogar.
Preveč žalostne in mehkočutne osebe pa naj ne bi nagrobnega
govora poslušale, temuč se prej oddaljile; slabotne in bolehne ali
celo obupne osebe, zlasti sorodne ženske, pa naj bi ostale doma v
družbi tolažnikov in se ne udeležile pogreba.

§ 149. Zahvala pomočnikom in sožalnikom.

Mrličevi sorodniki na deželi, zlasti na kmetih napravijo isti
dan, precej po pogrebu v obednici ali v bližnji gostilnici malo, a
okusno in okrepčalno gostijo ter povabijo k tej gostiji zdravnika,
ki je zdravil pokojnika, duhovnika, ki je mrliča blagoslovil — ali
vsaj cerkovnika, ki je mrliču zvonil, vse druge, ki so bili v mrličevi
bolezni in pri njegovem pogrebu posebno na pomoč in vse sožal-
nike, ki so prišli iz drugih mest, trgov ali vasi se pogreba ude¬
ležit, kakor tudi nagrobnega govornika.

Na prvo častno mesto sede k mizi navadno duhovnik, na
drugo zdravnik, k obema imenitnejši mrličevi sorodniki in potem
vsi drugi po veljavi. Precej po gostiji moli duhovnik ali cerkovnik
naprej, vsi prisotni pa za njim kratko molitvico za izveličanje po¬
kojnikove duše, kakor tudi za blagoslov in posebno pomoč žalujoči
obitelji. Pri razhodu se najimenitnejši pokojnikov sorodnik zahvali
vsem povabljenim najsrčnejše za pomoč, sočutje in čast, katero
so izkazali mrliču in njegovim sorodnikom, ter ponovi to zahvalo
za vse, ki so se udeležili pogreba, drugi dan po pogrebu vsaj v
enem časopisu. Pod zahvalo se podpišejo sorodniki, kakor je rečeno
v § 145. Razen tega naj mrličevi sorodniki na prejeta sožalna
pisma tudi s pismom hvaležno odgovore. Strežnikom in vsem, ki
so mrliču v njegovi bolezni posebno stregli in pomagali, je treba
dati tudi plačilo ali darilo; sorodnikom in posebnim prijatljem mrli¬
čevim pa se spodobi dati sliko ali drugi spominek pokojnika.

Žalovanje sorodnikov za mrtvimi.

251

Dvaindvajseto poglavje.

§ 150. Žalovanje sorodnikov za mrtvim.

Vsakdo žaluje v svojem srcu za mrtvim sorodnikom po svoje,
toda z obleko in v zunanjim vedenjem mora vsak sorodnik kazati
žalost primerno dolgo časa in na primeren način:

Vdova žaluje za svojim možem vsaj eno leto; vdovec žaluje
za ženo takisto eno leto. Vnuke ali vnuki 1 ) za staro materjo (ba¬
bico) ali za starim očetom (dedom) pol leta; otroci za materjo ali
očetom eno leto. Za mačeho, za očmom, za pohčernico, za posinov-
nico ali za pohčernikom, za posinovnikom, za taščo ali tastom, za
svekrvo, svekrvom se žaluje po 6 mesecev; za njihovimi neposred-
njimi sorodniki, starimi štirinajst ali več let po tri mesece.
Za teto ali ujno, za strijcem ali ujcem po tri mesece; za sestro
ali bratom po šest mesecev; za polusestro ali polubratom po tri
mesece. Stara mati ali stari oče za vnuki, starimi štirinajst let
po šest mesecev, za mlajšimi le tri mesece. Pravi stariši za
svojilni otroci, starimi štirinajst ali več let po eno leto, za mlajšimi
po šest mesecov. Mačeha ali očim za pastorkama in pastorki; po¬
sinovil ica in posinovnlk za pohčerjenko ali posinovljenca po šest
mesecev; tete in štrijci ali ujci za sestranko ali bratano, za sestričem

,. ’) Vnuka je sinova ali hčerina hči, vnuk pa je hčerin ali sinov sin. Pra¬
vnuka je vnukina hči, pravnuk pa je vnukov sin. Stara mati (babica) je mati
prave matere ali očeta; prababica je mati stare matere. Ded je materin ali
očetov oče, praded pa je dedov oče. Mačeha je očetova žena, ki je otroku na¬
mestnica njegove prave, že umrle matere. Očim je otroku namestnik pravega,
že mrtvega očeta in materin soprog. Posinovnica ali pohčernica in posinovnik
ali pohčernik sta žena in mož brez lastnih otrok, ki vzameta tuje dekle za
svojo hčer in tujega mladeniča za svojega sina; tako dekle se imenuje pohčer-
jenka, tak mladenič pa posinovljenec. Soprogova mati,je njegove žene ,,svekrva“,
soprogov oče pa je njegove (sinove) žene ,,sveker“. Sinova žena je sinovim ro¬
diteljem sinaba (nevesta); ženina mati je možu tašča, oče žene je možu
tast. Hčerin mož je taščin in tastov zet. Ženina sestra' je moževa svast; mo¬
ževa sestra pa je ženi zoiva. Možev brat je ženin dever; ženin brat pa možu
šurjak. Sestrin mož je njenemu bratu ali njeni sestri svak; bratova žena je
(njegovemu bratu ali sestri) svakinja. Materin brat je njenim otrokom ujec,
ujčeva žena jim je ujna. Očetova ali materina sestra je teta; očetov brat je stric,
strijčeva žena je strina, polusestra ali polubrat je otrok iste (lastne) matere, ampak
drugega očeta ali istega (lastnega) očeta pa druge matere. Sestrina hči je (za
oba spola) sestrana, sestrin sin je pa sestric. Bratova hči je (za oba spola)
bratana, bratov sin je bratan. Tetina hči je tetična, tetin sin je tetic; strinina
ali strijčeva hči je strinična, strinin ali strijčev sin je strinič.

252

III. del, 22. poglavje, k § 150. in § 151.

ali bratanom po tri mesece. Tašča in tast za sinaho (nevesto) ali
zetom po šest mesecev, za odraslimi sinahinimi in zetovimi sorod¬
niki po tri mesece.

Cas žalovanja je treba razdeliti na dve enaki polovici in v
vsaki polovici kazati žalost drugače. V prvi polovici žalovalnega
časa je žalost globoka ali popolna, v drugi polovici pa mala ali
polžalost. V prvi polovici je treba nositi razen srajce in drugega
perila popolnoma črno obleko in opravo. Ženske, posebno vdove,
nosijo po zimi črno obleko iz goste volnene tkanine, poleti iz redke
črne tkanine, s črnimi čipkami; poleg tega nosijo črn klobuk s
črnim, skoraj do tal dolgim pajčolanom, ali brez klobuka črno pečo
mrežast ali sploh navaden črn naglavni robec, črne rokavice, žepni
robec s črnim obrobkom, črno pahljačo, črn solnčnik in črno obu¬
valo. Moški, zlasti vdovci, nosijo črno obleko, črno obrobljene na-
ročke, črno obrobljen nosni robec, črni ovoj okoli levega nadkomolca
ali vsaj okoli črnega klobuka, črno ovratnico, rokavice enake barve,
črno verižico za uro in črno obuvalo, vendar sme biti zgornja
suknja, ako ni črna, vsaj temne barve. V času globoke žalosti je
treba pisma pisati na črno obrobljen papir in rabiti črno obrobljene
pisemske zavitke. Obiske v tem času sprejemati in druge ljudi
obiskovati ter z njimi občiti je dopuščeno; zlasti v prvem mesecu
po smrti je to celo neobhodno potrebno. Javnih veselic in gleda¬
liških predstav pa se žalujoči vsaj v prvi polovici časa ne smejo
udeležavati. V drugi polovici žalovanja sme biti obleka brez pajčo¬
lana in brez žalovalskega ovoja okoli klobuka ali nadkomolca,
polagoma temnosivkasta, pa črna in bela in šele po preteku določenega
časa se sme nositi obleka po volji. Tako odpadajo v drugi polovici
časa zaporedoma tudi druga znamenja žalovanja in pri zvršetku
se polagoma začne žalovalec vdeleževati zopet javnih veselic.

Vdova se pred pretekom devetih mesecev po moževi smrti
ne sme zopet omožiti in ako gospodarske zadeve jako ne zahtevajo,
naj čaka vsaj eno leto; po preteku tega pa se sme vdova zopet
omožiti in ji ne bo nihče zameril. Vdovec naj čaka na novo ženitev
eno leto; če pa gospodinjske zadeve neobhodno zahtevajo, se sme
zopet oženiti že po preteku šestih mesecev po smrti žene. Tudi
drugi žalujoči sorodniki naj čakajo, vsaj dokler preteče čas popolne
žalosti; če pa nujne okolnosti drugače zahtevajo, se sme vršiti njih
poroka tudi nekoliko prej.

Nagrobniki in spomeniki.

253

§ 151. Nagrobniki in spomeniki.

Nad vhodnimi vratmi vsakega pokopališča naj bi bila alego¬
rična slika smrti, na pr. angelj s povešeno bakljo, pod sliko pa
naj bi bil primeren napis. (Na pr. Danes meni, jutri Tebi! Ali:
Vstali bodete zopet! — Ali: Odprta noč in dan so groba vrata, a
dneva ne pove nobena prat’ka. Ali: Poglej, popotnik, premisli

-— pa pojdi! Ali: Glej in premisli: Prah si in v prah se

povrneš!) Mrličevi sorodniki naj dajo precej po mrličevi smrti
napraviti iz marmornjaka (kamna) ali iz železa ali iz druge kovine
ali vsaj iz trdega lesa primeren križast nagrobnik in na tega z
malo besedami napisati ime, priimek, starost, rojstni kraj, ali bivše
domovanje, častni naslov in poglavitne uspehe dotičnega pokojnika,
kakor tudi nekoliko ginljivih besedi. Tak spomenik je postaviti k
zglavju mrličevega groba. Nagrobni napisi imajo navadno takole
obliko:

f

Tukaj počiva
I. I.

f

Tu pričakuje vstajenja
I. I.

iz Kozine, hišna štev. 24 župnik itd.

rojen 8. marca 1846 * 16. avgusta 1848 v Ljubljani.

umrl 12. maja 1878. f 24. oktobra 1898 v Kamniku.

Pod take napise se pripiše nekaj primernih stihov.

Človeku, ki si pridobi na tem svetu izvenredne in posebnega
spomina vredne zasluge in slavo, postavijo ljudje po njegovi
smrti na očitno mesto lep spomenik na čast slavodobitelja in
v spomin njegovih uspehov. Ker se je tak slavodobitelj za ko¬
ristno in dopadljivo reč trudil z vso požrtvovalnostjo, marsikateri
je za narod radovoljno tvegal ali celo svoje življenje izgubil, je sveta
dolžnost naroda, da mu kmalu po njegovi smrti napravijo pri¬
meren spomenik iz lepega marmornjaka in iz dolgotrajne kovine.
Na spomenik postavijo častilci slavodobiteljevo podobo naravne ve¬
likosti ali vsaj doprsni kip, znamenja njegovega dela in njegove
časti, predstavijo alegorično znamenje, s čim se je pečal in dajo
napisati na sprednjo stran spomenika njegovo ime, priimek, in le
toliko drugih besedi, da je tudi tujcu razumljiv povod in namen

254

III. del^ 22. poglavje, § 152.

spomenika. Na drugih straneh okoli spomenika naj bi bili drugi
ginljivi in navduševalni napisi. Tak spomenik naj bi slavodobileljevi
častilci postavili tam, kjer je slavljenec začel ali nehal živeti, ali v
glavno mesto med slavitelje, ter ga odkrili posebno slavnostno,
vneto in navdušeno.

§ 152. Spominjanje na mrtve.

Vsi tisti, ki so postavili slavodobitelju spomenik, in tudi nji¬
hovi nasledniki, naj dotični spomenik, ako potreba, vsaj enkrat v
letu očedijo, pri posebnih slavnostih ga tudi umetno okrase. Na
rojstni ali na smrtni dan slavodobitelja, kakor tudi na dan poseb¬
nega slavodobitja, vsakih 1.0, ,50 in posebno pa po preteku vsakih
100 let naj bi se slavitelji ali njihovi nasledniki v časopisih, pri
posebnih slavnostih tudi ustmeno in z znamenji časti in slave
srčno, živo in navdušeno spominjali slavodobitelja in njegovih za¬
slug, uspehov in nasledkov njegovih del. Sveta dolžnost je, tudi
vse nagrobnike nad grobovi vselej, kadar je potreba, ali vsaj
enkrat v letu očediti in okusno okinčati. Razen tega treba pri
vsaki družinski molitvi spominjati se vseh mrtvih sorodnikov, ki
so umrli starejši od 7 let, na dan obletnice po smrti pa dati brati
sv. mašo. Navada je brati sv. mašo za mrtvega: na dan smrti, na
3., na 7., na 30. dan in na dan obletnice. Posebno pa naj se na
vseh duš dan (2. novembra) vsakdo obleče v črno obleko, gre k
sv. maši in na grobe sorodnikov, ter tam moli pobožno za večno
izveličanje vseh sorodnikov in prijateljev.

Sploh pa naj bi si vsak človek kolikor mogoče prizadeval
ves čas popolnoma pristojno, pametno in pobožno živeti, da pride
po srečno dokončanem življenju s svojimi sorodniki v sveti raj, ter
dela čast in korist svojemu narodu.

Zagovor.

Vsebina te knjige se ujema ne samo s cerkvenimi, z državnimi,
vojaškimi in drugimi postavami ter z najnovejšimi določili glede
družbenega občenja, temuč se strinja tudi z duhom slovenskega
življa. Hodil sem v vsakem oziru srednjo pot. V popisu in tudi z
obrazci sem bil včasih jako podrobno natančen s posebnim ozirom
na ljudi manjše izobrazbe in olike. Ta natančnost in podrobno po¬
pisovanje sta za bistroumne omikance seveda nepotrebna, a škodila
ne bodeta nikomur.

Vsebino knjige sem razdelil tudi v paragrafe in v pododdelke zato,
ker mislim, da je tako lažje razločiti posamezne dele vsebine,
hitrejše najti in rabiti zvezo raznih paragrafov sorodne vsebine ter
lažje učiti se. Zlasti prvi del te knjige je tudi pobožne vsebine,
katera, mislim, bo ugajala marsikomu in vem, da ne bo na kvar
nikomur.

Pri vsi pazljivosti so nastali pri tisku nekateri malopomenljivi
pogreški. Taki pogreški so pri vsaki knjigi, zlasti pri prvi izdaji,
neizogibni. Oblika knjige je velika, da ni treba prepogosto obračati
listov in s tem pretrgati teka misli. Prostor je porabljen izdatno,
olepšavni okraski pa se mi zde nepotrebni. Tudi v jezikovnem
oziru sem hodil nekako srednjo pot ter sem upošteval najnovejše
določbe kolikor možno. Izražanje je za resnobnega čitatelja vedno
razumljivo ter vseskozi točno in natančno. Ker pa imajo različni
ljudje razne misli in ker se tiče namen te knjige omike vseh
slojev našega naroda ter je torej velike važnosti za posamez¬
nega človeka, še večje pa za ves narod, si štejem v prijetno dol¬
žnost vljudno vabiti in prositi vse p. n. bralce in bralke, da mi
sporoče blagovoljno svoje mnenje, 1 ) tičoče se izpopolnitve in poprave
te knjige, za kar se vsakomur v naprej najsrčnejše zahvaljujem. V
drugi izdaji se bom vestno oziral na vse sporočene mi opazke tei¬

na ocene naših listov.

P. n. občinstvu, kateremu priporočam blažilno vzgojo in pravo
omiko najtoplejše, ostanem s popolnim visokospoštovanjem

najvdanejši

pisatelj.

i) Svoje blagovoljne opazke naj bi mi p. n. bralci moje knjige poslali na
naslov: Jožef Valenčič, Ljubljana. Poste restante

Popravki in dodatki.

Na strani 8. v 9. vrsti od zgoraj izbrisati je Življenska navodila, citati je

Duševno izpopolnjevanje človeka.

Citati je posebnim.

Na strani 144. v 18. „ „ zgoraj „ „ Vaša Visokost,

Citati je Najponižnejši.

Na strani 146. v 14. ,, „ spodaj

„ „ 149. v 1. „

n »j 153. v 6. ,, ,,

i! v 172. v 3. ,, ,,

Citati je prejemnikovo nehvaležnost.

Na strani 184. v 9. vrsti od spodaj izbrisati je ženitovansko,
Citati je ženitovanjsko.

„ „ Vdani, Citati je Jako vdani.

Citati je vijoličasta.

izbrisati je sobi, Citati je predsobi zraven.
„ je tujo hvaležnost,

Na strani 192. v 18.
„ „ 203. v 19.

Citati je ali Crez črte.

Na strani 204. v 1.
Citati je po 5 dobiteljic.
Na strani 206. v 11.
„ 209. v 2.

zgoraj

ali, Citati je ako.

Crez Črte,

5 dobiteljic,

39997, Citati je 39996.
morajo, Citati je morejo.

Manjše tiskovne napake blagovoli Citatelj popraviti sam 1

Kabalo.

Stran

Predgovor.I_V

Vvod.

§ 1. Pomen in namen odgojnega navodila in družabnega pravilnika . . 6

Splošne določbe.

§ 2. Odgoja sploh. 6

I. Odgoja duševna. 7

II. „ telesna. 7

III. „ družabna. 7

I. Moralno-duševni del.

Življenska navodila.

Prvo poglavje.

Rešilne skrbi za človeka.

§ 3. Rojstvo otroka. 8

§ 4. Krst otroka.10

Drugo poglavje.

§ 5. Prava odgoja človeka.

I. Od rojstva do 6. leta.13

II. Od 6. do 14. leta .14

Birma.15

Prvo sv. obhajilo.16

III. Od 14. leta do samostalnosti.17

Tretje poglavje.

Samoodgoja človeka.

§ 6. Izpolnjevanje duševnih dolžnosti.

a)  0 verskih zadevah sploh.17

b)  Strah božji.18

c)  Izkazovanje ljubezni, časti in hvale Bogu .18

č)  Vedenje v cerkvi pri sv. maši.19

a)  „ „ „ ,, večernicah.22

e)  „ „ „ „ spovedi.23

f)  „ „ „ „ sv. obhajilu.24

g)  „ pri spovedi in obhajilu v stanovanju bolnika ... 25

h)  „ pri procesijah.26

i)  ,, pri blagoslovih sploh.27

j)  „ v cerkvi pri blagoslovu (vpeljevanju) otročnice in otroka 27

k)  „ pri blagoslovu stanovanja, jedil, zdravil itd. ... 28

*

II

Stran

§ 7. Gojenje in koristi moralnih čednosti.28

a)  Modrost.29

b)  Krotkost in potrpežljivost.29

c)  Sramežljivost.31

č)  Blagosrčnost.32

d)  Pravičnost.33

e)  Resničnost.33

f)  Zmernost.34

g)  Sočutje in radodarnost.35

h)  Prijaznost in vljudnost.: . . . 35

i)  Hrabrost.36

j)  Zvestoba.37

k)  Izpolnjevanje dolžnosti.37

§ 8. Premišljevanje slabih navad, ki so proti:

I. Bogu.38

II. bližnjemu.39

III. samemu sebi.40

§ 9. Sredstva, s katerimi se zatarejo vse slabe navade.41

§ 10. Ostro opazovanje in pravo spoznavanje samega sebe.43

§ 11. Kako si obdržimo čisto vest, pridobimo dobro ime in ohranimo za¬
dovoljno srce.44

II. Nravstveno=osebni del.

Prvo poglavje.

§ 12. Osebne dolžnosti in pravice posameznega človeka.

I. Gojitev in utrjevanje lastnega telesa.46

II. Pravično pridobivanje osebnih koristi.47

III. Množenje in bramba posvetnega blaženstva.47

IV. Uživanje posvetnih dobrot.48

Drugo poglavje.

Občenje z različnimi osebami.

I. Previdno občenje človeka z ljudmi različnih temparamentov in

značajev.48

§ 13. Občenje s trmoglavci.49

§ 14. „ s prepirljivci.49

§ 15. „ z ošabneži.50

§ 16. „ s častilakomniki.50

§ 17. „ s togotneži.51

§ 18. „ z maščevalci.51

§ 19. „ s preskromnimi in bojazljivci.52

§ 20. „ z lahkoverneži in predobrimi ljudmi.52

§ 21. „ z veseljaki.53

§ 22. „ z melanholiki -.53

§ 23. „ z radovedneži.54

III

Stran

§ 24. Občenje s priliznjenci. 54

§ 25. „ z nesramneži. 54

§ 26. „ z lažnjivci in goljufi.64

§ 27. „ z obrekovalci in razžaljivci.56

§ 28. „ z nevoščljivci in škodoželjneži.56

§ 29. „ z nezaupljivci.56

§ 30. „ s pijanci. 57

§ 31. „ z blazniki. 57

II. Občenje z ozirom na različno starost.

§ 32. Občenje starejšega človeka z mlajšim. 57

§ 33. Spoštljivo občenje mlajšega človeka s starejšim.58

III. Občenje z ozirom na različnost spola.59

§ 34. Občenje gospodov z damami. 59

§ 35. Vedenje ženskih z gospodi.60

§ 36. Napačno občenje zaljubljenih ljudi različnega spola.62

§ 37. Občenje zaljubljencev med zaljubo in poroko.62

Tretje poglavje.

Občenje družinskih členov med seboj.

§ 38. Občenje moža s soprogo.63

§ 39. Vedenje žene s soprogom.64

§ 40. Dolžnosti in pravice gospodarja in gospodinje. 65

§ 41. Ljubezen in skrb matere in očeta do otrok.67 «

§ 42. Ljubezen in hvaležnost otrok do starišev. 68  •

§ 43. Ravnanje mačehe in očma s pasterko in pasterkom in obratno . . 69

§ 44. Občenje sorodnikov med seboj.70

§ 45. Ravnanje gospodarja in gospodinje s posli.71

§46. Dolžnosti poslov do gospodarja in gospodinje.72

Četrto poglavje.

Občenje z ljudmi, ki so v javnih službah.

§ 47. Občenje z duhovniki.73

§ 48. Spoštovanje in hvaležnost do učiteljev in učiteljic ...*...  74

§ 49. Občenje z zdravniki.75

§ 50. „ z odvetniki.76

§51. „ med uradniki in privatnimi osebami . .76

§ 52. „ med javnimi služabniki in med privatnimi osebami ... 77

§ 53. „ med vojaškimi in med civilnimi osebami.79

Peto poglavje.

§ 54. Občenje s prijatelji.79

§ 55 . „ z lastnimi in s tujimi sovražniki.82

§ 56. Vedenje prodajalca pri prodaji lastnega blaga.84

§ 57. „ kupca pri kupovanju.85

§ 58. Občenje med rokodelci in ljudmi, ki jih potrebujejo . 86

IV

Stran

§ 59. Občenje oseb raznih slojev, stanov in različnega premoženja ... 87

§ 60. Boljšanje pokvarjencev.88

§ 61. Postopanje proti hudodelcem.90

Šesto poglavje.

§ 62. Ravnanje s živalmi.91

III. Nravstveno=družabni del.

Prvo poglavje.

§ 63. Nastanek in nujna potrebnost družabnega občenja.92

Drugo poglavje.

§ 64. Splošna pravila in načela za družabno občenje.92

§ 65. Dvajsetero pravic in koristi človeka, pridobljenih v dobri družbi 94

Tretje poglavje.

Potrebne pazljivosti pri ustnem občenju.

§ 66. Splošne določbe..95

§ 67. Govor:

I. Potrebnost in primernost slovesnega govora.95

II. Govornik in poslušalci.95

III Sestava govorove vsebine.96

IV. Nagovori pri govoru.96

V. Držanje života pri govoru.96

VI. Glas, poudarek in takt govora.97

VII. Govor iz srca v srce.97

VIII. Dolžnosti poslušalcev.98

§ 68. Pogovarjanje.99

I. Koristi kratkočasnih pogovorov.99

II. Snov in predmeti družabnega pogovarjanja.

a)  Snov, ki je lepa in koristna.100

b)  „ ki je nedopadljiva in škodljiva.101

III. Vptašanje in prošnja, odgovor in pripoved.101

IV. Vprašanje in dajanje sveta.104

V. Vodstvo in nadzorstvo pogovarjanja.105

VI. Nespodobnosti pri pogovarjanju.106

VII. Pravila proti nespodobnostim v družbi.107

§ 69. Molčanje:

I. pravočasno, dopadljivo in koristno.108

II. pozora vredno, sumno in škodljivo.109

Četrto poglavje.

Pravila za pismeno občenje.

§ 70. Splošne določbe.110

§ 71. Sestava pisma.  110

v

Stran

§ 72. Pisava pisma. 111

§ 73. Znotranja oblika pisma:

I. Različnost vsebine po različnosti pisem.111

II. Oblika posameznih delov vsebine.118

a)  Ogovor.118

b)  Vvod.119

bb)  Običajni vvodni stavki (100).120

c)  Predmet pisma. 126

c)  Zvršetek „  128

cč)  Završni stavki (100).130

d)  Kraj ali mesto in čas pisma.135

e)  Predpodpisni pridevnik.135

f)  Podpis.136

g)  Pripis.137

§ 74. Zunanja oblika pisma.

I. Zavitek pisma.137

II. Kako treba zgibati papir in zapirati pismo.137

III. Kako je pismo pečatiti.137

IV. Nadpis na zavitku pisma.138

§ 75. Najnavadnejši naslovi za osebe, za društva in za oblastva . . . 140

Peto poglavje.

§ 76. Obleka in noša.148

Šesto poglavje.

§ 77. Stanovanje.151

Sedmo poglavje.

§ 78. Predstavljanje nepoznanih oseb.154

Osmo poglavje.

Izkazovanje spoštovanja, časti in ljubezni.

§ 79. Pozdravi in odzdravi.158

§ 80. Prikloni.161

§ 81. Podajanje rok (rokovanje).162

§ 82. Poljub roke.163

§ 83. Objemanje telesa.163

§ 84. Poljubljanje obličja.:.164

§85. Zvonjenje.164

§ 86. Streljanje.164

§ 87. Zastave in bandera.165

§ 88. Slavoloki.166

Deveto poglavje.

§ 89. Osebno čestitanje.167

§ 90. Ravnanje v nevarnosti in v nesreči.168

§ 91. Osebno sožalovanje, tolaženje in pomoč po nesreči.168

VI

Deseto poglavje. Stran

§ 92. Darovi in dobrodelnosti.169

§ 93. Hvaležnost za darove in dobrote.173

Enajsto poglavje.

Zenitne zadeve.

§ 94. Sposobnost za ženitev.174

§ 95. Izbiranje ljubimke (ljubimca) in zaljuba.174

§ 96. Zaroka.175

§ 97. Preporočni dan in večer.'180

§ 98. Poroka.

I. Priprava in vožnja ali hod k poroki..182

II. V cerkvi in med poroko.183

III. Po poroki.184

§ 99. Ženitovanjsko gostovanje in veselje.184

§ 100. Slovo novoporočencev.185

§ 101. Potovanje novoporočenih po poroki.186

Dvanajsto poglavje.

§ 102. Povabilo prijateljske družbe.186

§ 103. Obisk.188

§ 104. Sprejemanje obiskovalcev in občenje z njimi.193

§ 105. Vizitnice (posetnice).196

Trinajsto poglavje.

§ 106. Igre v družbi:

I. lepe in koristne.198

II. prepovedane in škodljive.198

III. šaljive igre v sobi.199

IV. „ „ na planem.202

§ 107. Vedenje igralcev pri igri.205

§ 108. Čudodelne, mične in dopadljive kratkočasnosti.205

Štirinajsto poglavje.

§ 109. Petje in deklamacije v družbi.207

§ 110. Godba.207

§ 111. Važna pravila za ples.208

§ 112. Vedenje na koncertu in v gledališču.213

Petnajsto poglavje.

§ 113. Tobak.214

Šestnajsto poglavje.

Gostoljubje in vedenje pri mizi.215

§ 114. Povabilo na gostijo.216

§ 115. Desetero pomislekov povabljenca.216

§116. Obleka za gostovanje.217

§ 117. Priprava jestvin in pijač.217

VII

Stran

§ 118. Priprava obednice.217

§ 119. Priprava namizne oprave, posodja in orodja.217

§ 120. Napravljanje in okrasje mize.218

§ 121 Prihod in sprejetje gostov.219

§ 122. Vstop v obednico.220

§ 123. Odkazovanje sedežev.220

§ 124. Zasedanje sedežev za mizo.222

§ 125. Red predlaganja jedi in pijač na mizo.222

§ 126. Kako morajo strežaji pri mizi streči.223

§ 127. Kako je treba spodobno jesti.224

§ 128. Nespodobnosti pri jedi.227

§ 129, Kako se spodobno pije.227

§ 130. Nespodobnosti pri pitju.228

§ 131. Govorjenje pred in med obedom.228

§ 132. Napitnice.229

§ 133. Konec obeda.229

§ 134. Razhod gostov.230

§ 135. Obisk ali pismo po obedu.230

Sedemnajsto poglavje.

§ 136. Vedenje v javnih gostilnicah in kavarnah.230

Osemnajsto poglavje.

§ 137. Držanje in kretanje telesa.232

§ 138. Nespodobno držanje in kretanje telesa.233

§ 139. Hoja, predhod in vedenje na izprehajanju.235

§ 140. Vedenje na izletih.237

§ 141. Vedenje med Vožnjo, kolesarjenjem in jezdarjenjem.238

§ 142. Vedenje na popotovanju.240

Devetnajsto poglavje.

§ 143. Bolezen in postrežba bolniku.243

§ 144. Priprava človeka za smrt.245

Dvajseto poglavje.

§ 145. Smrt človeka in naznanilo smrti.245

§ 146. Oprava mrliča in sobe žalosti..247

§ 147. Vedenje in čuvanje pri mrliču.247

Enoindvajseto poglavje.

§ 148. Pogreb mrliča.248

§ 149. Zahvala pomočnikom in sožalnikom.250

Dvaindvajseto poglavje.

§ 150. Žalovanje sorodnikov za mrtvimi.251

§ 151. Nagrobniki in spomeniki.253

§ 152. Spominjanje na mrtve.254

m'--

/6  3

/

/io y~'  - • h

X)

J& %

: ‘a^“


vV^t/


va__<S_ , _ <s. _ _av(gL^

To knjigo prodaja samo pisatelj in založnik v Ljubljani, Stari trg štev. 4,
III. nadstropje, stane t gld. 80 kr. ter jo pošilja za predplačilo ali proti poštnemu
povzetju. Nerazrezano in čisto knjigo vzame založnik v treh dneh tudi nazaj in
vrne denar.




~w

—gr