■IM t
O
I-<
NI LiJ
cr
UJ
LOV
Tereza Tomažič
«t s:
ec. ■X.
RežiserThomas Vinterberg je postal razvpit s filmom Praznovanje (Festen, 1998), prvim posnetim po načelih Dogme 95. V Praznovanju seje ukvarjal z dinamiko družine, njenimi skrivnostmi, zamolčanji, krivdami, ki se začnejo razkrivati na družinskem slavju, kjer pride resnica nazadnje na dan - oče, glava družine, je dva izmed svojih potomcev v njunem otroštvu spolno nadlegoval. Sprva očitkov nihče ne jemlje resno in se celo raz-hudijo nad sinom Christianom, ki trdi, daje zaradi tega njihova sestra Linda pred kratkim celo storila samomor. Toda tekom večera, potem ko sestra Helene prebere Lindino poslovilno pismo, oče prestopke končno prizna in družina ga pri zajtrku naslednjega jutra izobči. Tudi v svojem novem filmu Lov (Jagten, 2012) se Vinterberg ukvarja s spolnim nadlegovanjem otrok, pedofilijo in posledicami, ki jih ta s seboj prinaša v zaprto okolje, natančneje v majhno dansko vasico. Spričo nesrečnega spleta okoliščin protagonista filma Lucasa (odličen Mads Mikkelsen, v Cannesu je za to vlogo prejet nagrado za najboljšega igralca) obtožijo spolne zlorabe. Gledalcu je znana njegova nedolžnost, toda po začetnih sumničenjih, od prvih obtožb do preiskave, ko se ugotavlja njegova krivda, svet okrog njega iztiri. Okolica ga izobči in napade. Kar je seveda razumljivo - kadar gre za ljubezen staršev do svojih otrok, lahko gredo v svojem za-ščitništvu prek racionalnih meja.
Problematika nastale situacije, kar je nakazano tudi v filmu, pa leži nekje drugje. Izkazalo seje, da v želji odraslih - psihologov, psihiatrov in socialnih delavcev - po odkrivanju primerov spolne zlorabe otrok, tiči nekoliko preveč zagnanosti, ki predstavlja znotraj tega problema dvorezen meč. Vprašanja, ki jih v svojih intervjujih sprašujejo psihologi, so zastavljena tako, da otroka nevede napeljujejo k določenim odgovorom. Tudi v filmu je to razločno prikazano - ko deklico Klaro sprašujejo o Lucasu, ta noče ničesar odgovoriti, temveč pove, da bi se rada šla igrat ven z drugimi otroki. Vzgojiteljica v vrtcu in svetovalec na-kažeta, da se bo lahko šla igrat, če »pravilno« odgovori na zastavljeno vprašanje - in kot bi bil to test, pri katerem je možen samo en pravilen odgovor, deklica pokima, odrasla pa jo za ta odgovor še posebno pohvalita. Ob neki drugi priložnosti deklica spet opozori, da se pravzaprav ni nič zgodilo, vendar jo hitro pomirijo, češ gotovo je spomin zgolj potlačila in se zato zgolj ne spominja, da se je zares zgodilo.
Režiser je o svoji fascinaciji nad problemom, ki predstavlja temo Lova, povedal takole: »Neke temne zimske noči leta 1999je nekdo potrkal na moja vrata. Zunaj v snegu je z dokumenti v roki stal priznan danski otroški psiholog in razgreto razlagal nekaj o otrocih in njihovih fantazijah. Govoril je o pojmih, kot je npr. potlačen spomin, in še bolj vznemirlji-
vo, o svoji teoriji, da je misel virus. Nisem ga spustil v hišo. Nisem prebral dokumentov. Sel sem spat. Deset let kasneje sem potreboval psihologa. Poklical sem ga in iz nekakšne zapoznele oblike vljudnosti prebral dokumente. Bil sem šokiran. Fasciniran. In vedel sem, da je to zgodba, ki mora biti povedana. Zgodba o sodobnem lovu na čarovnice.« In tu Vinterbergov film pokaže, da za vsaditev »lažnega spomina« ne potrebujemo ne posebnih agentov in ne visoke tehnologije, kot je to prikazano v Nolanovem blockbusterju Izvor (Inception, 2010). Človeški spomin je veliko bolj dojemljiv za razne sugestije, želje in pričakovanja posameznika ter okolice in na preteklo resničnost, ki jo venomer retro-gardno ustvarjamo v sedanjosti, je veliko laže vplivati, kot menimo.
Prav spomin si največkrat predstavljamo kot nekakšen film znotraj naše glave, kot kolut sličic, podob, na katerega je vtisnjena nespremenljiva preteklost, ki si jo lahko kadarkoli spet odvrtimo pred očmi. Kakor bi sedli v temo kinodvorane, se sprostili in zgolj opazovali projekcijo, ki se odvija pred našimi očmi.
Lov obenem pokaže, kako so v takšen »lovu na čarovnice« žrtve vsi - obtoženec, otrok, družina, prijatelji, celotna skupnost- in da je rehabilitacija takšnega madeža, če ne že nemogoča, pa vsaj vprašljiva. Skozi film se vse od njegove naslovitve naprej mojstrsko vleče tema lova; skozi oprezajoče poglede kamere, ki prikrito opazuje divjad v jesenskem gozdu, pa do ritualnega prvega lova mladcev, ki šele s svojim prvim ulovom iz dečkov zares postanejo »možje«, ter vse do zadnjega prizora, ki da naslovu šele zares pravo težo.