Taja Kramberger
Prozorna zavetišča
I.
Nežno plapolajo plitvi izdihi dni v zimo
ponedeljka, -8. Meteorološki klic neuija. Noč je sklonjena
in se opira na komolce, kakor labod ljubkuje Ledo. Z eno roko v Firencah, z drugo v pesmi.
Iskanje nezasičenih prostorov. Potujem nepremično, vrtinec v kripti,
votivno enakonočje v šobi, ki čaka na vodomet podob. Ta pena pod nogami,
te bele plavuti Hada, ki se tope v pasje tačke,
to krotko peije decembra, ki se ugreza v metope in
si ga na hrbet naloži Enej, ko brodi po brezdušni preriji in razblini zid s pogledom.
Si dopustim sprehod, poln možnosti
beline, še pred rojstvom sonca, da me prekrije svit s
svojim spominom kakor zatja. Plundra je neskončno užaloščeni sneg, ki se razjoče ob tisti pesmi,
o gluhi bratje.
Marcar.
Kako se veže krik na krik, minuli zrak s slovesnostjo ozračja, stopinja v snegu z mojim korakom, pod srepečim sojem kandelabra,
in govori z glasom smrtno ranjene zveri, z milino, ki dopušča zvezdni spust delfinov, dragulje,
raztrošene po tleh, zdrobljene vrče v vihri zavetja,
ki se brez trušča uležejo med bele ijuhe, v cvet satovja razpetih jader. Ne kajak ne kanu ne vesta,
da so vijolice oranžne in zimzelenje odteka v slap Rinka.
Tudi pod listjem je svetloba. Obstoj je sam na sebi radost, o tihi sloves drobne kretnje, ki popravi puli otroku, in vzletijo
lastovice na jug. Ne mine dan ne noč brez
smrtne rane, ki nas ohranja pri življenju. Vsa zima se pogrezne vanjo,
gotovo zima, začasna svoboda oblakov, da se znebijo teže in jo vržejo na zemljo,
gotovo zima, krvavi rudnik ledeniških brezen, ki zakadi počasnost v plaz,
se pogrezne vanjo.
El sol se pone,
ker je trudna zemlja, ker je trudna zemlja in kako bi se vam zdelo, če bi nekdo kar naprej hodil po vaših plečih?
II.
In znova sanje, Great Plains, sneg je insignija,
živahnost vitraža, rezka strmina grla, razprti prsti, dva po dva in la exactitud, pokrov motoija, ki poskoči v ustekleničeno zavetje. Opazujem telo nekoga, ki drži moj svinčnik in nekaj beleži. Marcar.
Kako so ustnice priprte in rujejo korenine iz možganov, poštna kočija usmeija misli v delirij srebrnih vej. Darovanje svetlobe nepremagljivemu soncu. Kako vzklikne pogled, ko trči ob obalo, o strašno,
navzočnost angelov na profilu diadema in trepalnice ljubkujejo predmete,
pločnik na ozadju moija, avtomobilsko hupo, otožna debla ob vznožju gora. Pomeni delajo kraval, bežijo v višine geometrijskih likov. Malenkostne tvorbe kot kokosovo mleko. Podpletene kite in fige v fuge. Se odkruši lubje in ljubim,
jaz ljubim, ko božam črke. Ich überquere,
to je zebra med dnevom in nočjo, klin, ki je lijak na belo platno, naj satira iztiri iz tira. Tako
pomeni delajo prevale v Kalistovih katakombah, in arijanci, arijanci,
Wulfila, ki vztrajaš,
precejajo svet
in biti zmrznjen. Podložene rokavice, aritmetika mraza leze vame. Nič posebnega ni tu, razen veselja do uskladiščenja pomarančevcev in podobnih drobnih sadežev
v naslonjala pletenih gugalnikov. Nič posebnega ni tu, razen nežnosti kraguljčkov v beli čipkasti ravani bakroreza. Prav nič posebnega, le vztrajno me zapisujejo te misli,
raztapljajo viskozno zgodovino krvi, kakor nekakšen kanon, sprožena ost,
švignejo kot šibra in se zajejo v milost. Kaj je nežnost za nekoga, ki brcne psa,
kaj za tistega, ki ga v snu dotaknejo Praksitelovi obrazi? Kaj delaš, Jure Detela, ravno zdaj, v srebru stkan od vzhoda do zahoda, se pogovarjaš z jeleni, s taščicami, Constablom in skupaj slikata, da barve kapljajo skozi nebesni prah žuželk
na mene?
Ja, prav imaš, tudi krik je logika sveta.
La medida matinal. Le besede imajo
to moč, da nekatere stvari odnesejo s seboj pod pazduho. Le besede ostanejo. Ne zgodovina.
III.
Sneg, zakaj ubijaš drevesa, zakaj, o, sneg?! Orjaško dno popoldneva sije skozi sonce in ga preglasi in nič se ne zgodi, no pasa nada, le luna stopa po nebu, da bi zvečer vzšla na pravem mestu. Okrogli ščit,
ki dežuješ svetlobo, ne potrebuješ izostrenih kopij. Približujem se, škrlatni gozd ledine in listja ni,
le debla so predano krotka v strahu, da jih ne potolče k tlom. Nemara ranim temnordeče ustnice globokih korenin. Ni pomoči. Navihanim deklicam v roza kopalkah pokažeš noge za žabico, pozneje hrbtno. Pomagaš z dilco.
Tako drsim, in če dovolj ne penim gladine, mi noge potonejo
in dišim po kloru. S kakšnim truščem se valijo krokarji po nebu. Prepeličje zrenje. Prisluhni vejam, ugonobljena teža belih isker,
ponoči drvijo prek goščav drobni cilindri.
Snežna bitja, razbežane kepe grške mitologije,
ne morem si pomagati, sredi seminarske naloge, o Bakh, se spomnim na konja Rosinanta, ki je požrl vse begonije, in na Lupinico in Matisse, še dobro, da mi stojiš ob strani. Beli kosmiči za igluje. Ninamuit people. Trgovina kula, non-stop. O bambus, kanele, lokvanj, žabji paglavci, v Kopru redko zapade sneg,
slaba obutev preveša morje v smeh snežakov in korenje,
ki si nos.
Izpove se Avguštin. Credo ut intelligam. S sajami izpolnjen strop, obrišem, a
vmes drčijo sanje, negibno plešejo potresi, rjove Arpova zvezda in je presojno njeno belo zapestje.
Nobene bojazljivosti ni v blagih pogledih, raztrgati srce v nežnost in nerodnost, ki si jasna, in obred na sinjem nebu cvetja, kjer počije pogled. Brez naglice drvim, počasi kot le kaj, da vidim svet v srebrni raztopini. Plahost in nepredanost, merili statike,
ki pogubno zarijeta sulice v besedo in šprica naokrog neomadeževana kri. O smešna skromnost razpolaganja z zavestjo, o vednost
o majhnih škratih, paloegrafiji, drevesnih letnicah, individuaciji in suhih slivah. Ne se vsevprek za vsako ceno poganjati v vroče vrelce kot makake. Ranjen vinograd v bakru,
ki si dosleden kot suša dežja. Smrčki kamnov so vlažni. Ko se jih dotakneš, te sprejmejo medse. Ni prestiža v razpokah
dlani, le reliefna veličina v šapi medvedka, ko liže med.
Vseobsežnost, zamah, brezhibna opna, ki usidra pogled in ne popušča. Zakaj bi zdaj ne rekla: ne bi mogla reči, kaj je to,
ampak čisto blizu sem nečemu. Nekaj me vleče ven kot žvečilni gumi, spretno pripopan pod šolsko klopjo. Nitka se pretrga. Marcar. Nekomu dolgujem jutrišnje jutro, prozorna zavetišča. Ne vem še komu.