___¦ - 162 - . -.:'. =;_*->: r Vpričo Boga! 8. Sveti spomeniki. Kaj storimo v navadnem življenju, kadar hočemo, da bi ne pozabili kake reči, marveč se je spominjali o gotovem času? Nekateri si zapišejo na tak kraj, ki jim je velikrat pred očmi. Drugi si naredijo vozal na žepno rutico, ker ta jim je tudi mnogokrat pred očmi, ali pa si naredijo kako drugo znamenje, ki naj bi jih pravočasno spomnilo tega, česar nočejo ali ne srnejo pozabiti Ravnajmo še mi enako z ozironi na priču-jočnost božjo. Poznal sem v dijaških letih nekega mladeniča, ki se je trudil, da bi ne bil pri molitvi razmišljen. Da bi imel ta trud boljši uspeh, je večkrat polagal predse na klop. kjer je klečal, neko bolj nenavadno podo-bico, s tem trdnim sklepom. da naj bi mu pogied na to podobico takoj zopet obrnil misli na Boga in mo-litev, ako mu bodo drugam uhajale. Pozneje je sam priznal, da se mu je še precej dobro obnesel ta pomoček. Sicer nam pa ni treba še le iskati ali narejati takih budilnih opominjevalcev; saj nam je sv. cerkev sama oskrbela več takih naprav, ki bi jih smeli ime-novatisvete spomenike božje pričuj očnosti. Tak spomenik je najprej domača ccrkev. Kolikorkral dobri kaloličan pogleda župnijsko cerkev, se pač mora nehote spomniti svojega Zveličarja, ki noč in dan biva na altarju v labernaklju osebno kot Bog in človek, enako kakor je nekdaj v Sveti deželi hodil od kraja do kraja in povsod delil svoje nebeške darove. Večkrat se torej oziraj proti domači cerkvi in prav prisrčno počasti svojega božjega Zveličarja! Pri cerkvi je zvonik, ki visoko kipi proti nebu in s tem tudi nas opozarja, naj se tudi naše misli in želje vzdigajo proti nebu k predobrotljivemu Očetu nebeškemu. V zvoniku so zvonovi še posebno posvečeni spomeniki božje pričujočnosti. Vsak dan se po več- — 163 — krat razlega njih doneči glas na vse strani in opo-minja Ijudi, na) mislijo na Boga in na svoj nebežki dom. Ob posvečevanju zvonov se bere evangelij, v katerem so Jezusove bcsede: .Marta, Marta, skrbna si in se za veliko prizadevaš. Pa le eno je potrebno." Skoro vsako zvonjenje nam ponavlja ta resni opomin. tCo zjutraj Bdan zvoni", te zvon prebudi in ti kliče: MMarta, Marta! ... Le eno je potrebno!" Nikar ne strezi svojemu telesu, premagaj se iz Ijubezni do Boga, vstani urno in prični v božjem imenu svoja vsakdanja opravila. — Opoldne, ko te je že utrudilo svetno delo, ti zopet glasno zadoni: ..Marta. Marta! .. Le cno je potrebnol" Oddahni se, odloži svoje delo in moli! Ko si služiš zemskega kruha, ne pozabi nebe-škega! — Ko se dan nagne in se začne večeriti, tako dobrohotno zakliče zvon: »Marta, Marta! . . . Le eno je potrebno!" Misli na Boga in njemu daruj svoj trud! —In kadar zVoni mrliču, oj. takrat še posebno resnobno udarja na uho: ,,Marta, Marta! ... Le eno je potrebno!" Kmalu prideš (udi ti na vrsto! V zvoniku je tudi ura. Pač je malo reči na svetu, ki nas bi tako v živo spominjale na minljivost vsega svetnega prizadevanja in na resnobo brez-krajne večnosti, torej na Boga, neskončno pravičnega Sodnika, kot cerkvena pa tudj vsaka druga ura. —¦ Ena bo gotovo zadnja! Morda je že zdaj enajsta ? Kaj, ko bi res bila? Kako sem pripravljenr Jabelkoskrižem na vrhu zvonika pomeni odrešenje sveta, torej je na daleč viden spomenik, ki nas z neko silo priganja, da se hvaležno spominjamo svojega Ijubega Zveličarja! Tudi p e t e 1 i n na vrh križa nam ne sme biti le .vremenski prerok", marveč resen buditelj k Cuječ-nosti in natančnosti v službi božji. Jako resen spomenik božje pričujočnosti je po-kopaiišče poleg cerkve ali v bližini cerkve. To že naše srce samo čuti, tega ni treba še posebej razlagati in dokazovati. Zelo lepa in hvale vredna je navada, da se na razpoljih in sicer na več krajih ob cestah in stezah postavljajo kap e lic e ali takozvana z n a men ja: kipi - 164 — in slike križanega Jezusa, Mafere božje ali kakega svetnika. Tudi to so budilni spomeniki božje priču-jočnosfi. Nikar ne preziraj njihovega opomina! 9. Zaveza z Bogom. Vkljub mnogoštevilnim pomočkom, ki nam po-magajo misliti na Boga in živeli v njegovi pričujoč-nosti, je vendar zlasti delavnemu Cloveku ob stoternih skrbeh in zmotnjavah nemogoče vedno misliti na Boga in božje reči. Zato se bogoljubni Ijudje radi poslužujejo še enega sredstva. ki jim naj vsaj pone-koliko nadornestuje druge vaje, ki stno jili do zdaj naštcli in priporočili za življenje v pričujočnosti božji. To sredstvo se imenuje: zaveza ali pogodba z Bogom, ki je jako podobna obujanju (vztrajnega) dobrega namena. Stori torej enkrat ali po dvakrat na dan z Bogom zavezo ali pogodbo, da mu žcliš in hočeš posvetili vsak trenutek, vedno le zanj živeti, četudi zarad obilih opravil in skrbi ne boš utegnil misliti na to, ter že zdaj prekličeS, ko bi te kdaj motila kaka nasprotna misel ali želja. 1. Siori pogodbo z Bogom: Kolikokrat li bo srce utripalo, vselej ga hočeš z vsetni Custvi in že-Ijami Bogu darovati tako popolnoma, da mu bodi on sam neomejen gospod in kralj. Pogodi se z Jezusom, da kar hoče on, to hočeš ludi li, kar je njemu zo-perno, to naj se tudi tebi studi vselej in povsod. 2. Pogodi se z Jezusom, da ob vsakem d i h-Ijaju hočeš obudili goreče te\\i, naj pride s svojo milostjo v tvoje srce, ter naj ga posvečuje in osre-čuje s svojo pričujočnostjo; obenem pa bodi vsak tvoj dihljaj tudi zagotovilo, da le njemu naj služijo vse tvoje dušne in telesne moči. 3. Naredi pogodbo s svojim Stvarnikom: da ob vsakem pogledu hočeš z vsemi angeli in svetniki slaviti in častiti božje veličanslvo in ga zahvaljevali za njegove brezštevilne dobrote, s kalerimi vsak dan tako radodarno obsipa vse svoje stvari, posebcj pa še tebe. — 165 — 4. Pogodi se z Bogom, da hočeš vselej, ko-likokral se prestopiš, srčno obžalovati vse svoje dosedanje prestopke in napake. pa trdno skleniti, da odslej z božio pomočjo ne boš nikdar več krenil s prave poli. 5. Pogodi se s svojim Zveličarjem, da hočeš ob vsaki besedi, ki jo boš izpregovori! ati zapisal. za-gotoviti mu svojo Ijubezen in zvcstobo 6. Stori pogodbo z Bogom, da hočeš ob vsa-kem svojem opravilu, velikem in majhnem, ime-nitnem in preprostem, ponoviti dobri namen ter ga zdmžiti s tislimi svetimi nameni, ki sta jih imela Jezus in Marija na zemlji. ki jih imajo vsi svetniki v nebesih in vsi pravični na zemlji, in da z njihovim zasluženjem daruješ ludi vse svoje misli in želje, besede in dela. 7. Fogodi se z Bogotn, da hočeš vsako te-žavo in nadlogo voljno prenesti v duhu po-kore, ter s prebridkim trpljenjem Jezusa in Matere božje darovali ludi vse svoje trpljenje nebežkemu Očetu. 8. Tudi o tem se pogodi z Bogom, da se hočeš veseliti vselej le tako, da ne bo s tem Bog žaljen, marveč poveličevan. ltd.