Politiški oddelek.
Jednakopravnost pri poštnih uradih.
»Siidsteirische Post" je priobčila obširen članek o ravnopravuosti pri pošti. Naglasa v tem članku, da je jedna glavnih ovir narodni jednakopravnosti na pošti prevelik centralizem. Poštna ravnateljstva imajo skoro samo tehnične posle, imenovanja uradnikov se pa prepušča trgovinskemu ministerstvu. Poslednje pa nastavlja in prestavlja uradnike ne brigajoč se, jeli znajo jezik dotičnega kraja, kjer jim bode delovati, iz Trsta v Šlezijo, s Kranjskega na Tirolsko, s Koroškega v Bukovino. V drugih listih pa čitamo poslednje dni, da v Trstu in Gorici skoro noben uradnik ne zna slovenski. Poslujejo le italijanski in nemški. Branijo se vsprejemati poštne poši-ljatve s slovenskim naslovom, če je vsprejmejo, dobiš italijansko vsprejemnico. Če pa zahtevaš slovensko, je pa jeza in rotenje. Dolgo čakaš, predno sploh pride kak uradnik, ki se sploh slovenski more pogovoriti, kaj hočeš. Skoraj ložje bi v Hamburgu na Nemškem se na pošti zgovoril slovenski, nego pa v Gorici ali Trstu. Ko izvejo, kaj hočeš, je pa treba prevrniti vse predalčke, kjer so slovenske tiskovine, kajti pri rokah jih nimajo nikdar. Običajno se vse posluje italijanski ali nemški, imajo le tiskovine v teh dveh jezikih pri rokah, slovenske pa leže v kakem kotu založene.
Uradniki v Trstu znajo le nemški in italijanski, pismonosci pa še celo samo italijanski. V Gorico in Trst prihajajo na višje službe pri pošti tirolski Italijani, katerih že doma ne morejo rabiti, ker ne znajo razen materinščine nobenega jezika, za Gorico in Trst so pa dobri, ker Slovenci se v teh dveh mestih več ne poštevamo.
V Gorici je vsled slovenskih pritožb bila preiskava zaradi pomankljivega jezikovnega znanja na pošti, ki je pa za dotične uradnike seveda ugodno izpala. Kako se je vršila, si lahko mislimo. Vpraševali so se uradniki, če znajo slovenski, in vsi so odgovorili, da že znajo za služ-
beno potrebo. Koliko slovenščine je za službo potrebo po mnenju teli Ijudij, ki se domišljajo, da je prebivalstvo zaradi njih, ne pa oni zaradi prebivalstva, si tako mislimo. Ostalo je vse pri starem in slišimo, da se pripravlja nova pritožba. V Gorici in Trstu se sploh na pošti tako postopa, kakor bi ne bilo nobenega Slovenca na Primorskem. Na Koroškem se pa sploh trdi, da vsi Slovenci znajo nemški in se nemški uraduje. Tisti mncgobrojni Slovenci, kateri nemščine ne znajo, pa morajo iskati Ijudij, da jim narede nemške naslove. Na Koroškem ni varno oddati pismo ali kake druge pošiljatve s slovenskim naslovom, kajti ne ve se, kam jo odpošljejo. Nedavno pri neki pošti na Slovenskem Koroškem niti za Konjice niso vedeli, ki so vendar precej velik kraj. Taki škandalni dogodki se redno dogajajo, samo da se vselej ne izvedo, kajti navaden človek takih stvarij ne nosi takoj v liste.
Omenjeni štajerski list nasvetuje, naj bi se imenovanje uradnikov prepustilo poštnim ravnateljstvom. Za poštne aspirante naj bi se jemali le ljudje iz dotičnega poštnega okoliša, in bi se pozneje uradniki tudi ne mogli premeščevati v druge poštne okoliše. Če je okoliš večjezičen, naj se daje prednost tistim aspirantom, ki znajo tudi drugi ali tretji deželni jezik. Od vsacega uradnika naj bi se pa vsekako zahtevalo, da se nauči vsaj kraje svojega poštnega okoliša v vseh jezikih dotičnega okoliša. Če se to zgodi, bode konec pritožbam.
Tiskovine naj se pa v meševitih poštnih okoliših rabijo izključno dvojezične. Jednojezične naj se prepovedo. S tem se bi odpravilo mnogo prepira. Če se pa dovolijo jedni narodnosti tiskovine samo v njenem jeziku, jih bode zahtevala tudi druga, in prepir bode gotov.
Nasveti štajerskega lista so dobri, nikakor ne pretirani in lahko izvršljivi. Ž njimi bi se koristilo stvari sami in uradnikom, katerim gotovo ni ljubo, če jih prestavljajo od zapada do vzhoda, od juga do severa države.
Seveda bi se po našem mnenju še lahko več storilo. Lahko bi se poštni okoliši razdelili nekoliko z ozi-rom na narodne razmere. Sedaj spada v vsako poštno ravnateljstvo več celih kronovin.   Nobenega pravega  po-
------    314    ------
voda pa ni, da bi se bila dežela ne mogla uvrstiti pod dve poštni ravnateljstvi, n. pr. Južni Štajer pod tržaško in severni pod graško, ravno tako se razdeli tudi Koroška. Uprava poštna nima nič opraviti z deželno samoupravo, in se torej lahko uredi brez ozira na deželne meje.