Slovenske ljudske pesmi Založba Genija Za založbo: Blanka Jarni Korigirala: Eva Vivola Oprema: Dubravko Gecan Ljubljana, 2016 http://www.e-knjiga.si/more_cover.php?recordID=190 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=286513408 ISBN 978-961-280-345-2 (epub) ISBN 978-961-280-346-9 (pdf) ISBN 978-961-280-347-6 (mobi) Slovenske ljudske pesmi Vsebina: Al me boš kaj rada imela Boj za hlače Bom šel na planince Celo noč grmi in bliska Če mi lučka ne gori Da bi ja znala, keri je moj Da sem mlada bila Darovanje neveste Dekle moja, prines mi vode Dekle na sred morja Dekle, dekle, delaj pušeljc En hribček bom kupil Ena tička priletela Gormani že peljejo Gozdič je že zelen Imam jo ljubico Išel jesem pred štacune Jaz bi rad cigajnar bil Jaz mam pa konjča belega Jaz pa pojdem in marširam Je pa davi slanca pala Jubca moja, vstani gore Kadar, ljubca, ti umrla boš Kaj boš za mano hodil Kaj je tebi, ptica Kaj se ti, fantič Kje je moj par Kje so kozice? Ko sem s plenic izlezel Komu bi rože trgala Kukovica lepo kuka Lan sem se ženil Le majhno sem rekel Lepa si, pomlad zelena Ljubezen je bila in bo Luna pa gori gre Mašina je zafüčkala Moj fantič je na Trolsko vandral Muj fantič je rajžov naprej Na briegu je vietar Narobe svet Ne hod okol hiše Ne hodi čez Dravo Nevesta jemlje slovo No, kaj je tebi, dekle O le mamka vi, vi Oblaki so rdeči Oj dekle, kje si ti doma Oj dragi bratci vi Oj ta vojaški boben Pastirica Petelinček se oženo Pipa – pipalica Pleši, pleši, črni kos Po dolinci sonce sije Po hribcih je ivje Po morju plava barčica Pobič sem star šele osemnajst let Pojdam v rute Pojdem na štajersko Pred durmi je vahta Preluba si ti, pomlad Primorski partizan Prle si me vidla Pušico na ramo djal Rasti mi, rasti, travca zelena Se davno mrači Sem hodov k tebe Sijaj, sijaj, sončice Slovenec more znati Soldaški stan je kakor dež Sosedi mrmrajo Spomladi jo dobi Svatje – pogrebci Škrjanček poje, žvrgoli Ta pijanščna, ta nemarščna Te lepe daklete Tri tičice morje obletele Urca štir odbije V nedeljo jutro vstala bom Včasih me rada ima Vi ličca rdeče Vsakega od kraja ne vzame Vse je veselo, kaj živi Vsi so prihajali Z rožmarinom na božjo pot Za njo ko riba za vodo Zadnji večer Zapustil je še mož ženo Zeleni Jurij Al me boš kaj rada imela »Al me boš kaj rada imela, ko bom nosil suknjo belo, sabljico pripasano, puško pa nabasano?« »Jaz bi te že rada imela, ko bi samo srota smela, pa mi mamca branijo, da imaš premajhno kajžico.« »Kajžica res ni velika, pa sem fantič, kot se šika. Čez en mesec al pa dva se boš za mano jokala.« »Kaj se bom po teb jokala, rajš bom fanta druzga zbrala, ki bo imel zadost blaga, hišico pa v štuka dva.« »Kdor ima visoke hiše, tist pa tebe ne poiše; kdor pa ima zadost blaga, tist pa tebe ne pozna!« Boj za hlače Na svetu je dosti vse sorte norosti, koder kol hodim, tok vidim ta špas, jest v eni vasi sem slišal te špase, gledu od daleč, poslušu en čas: Dva zaročena, en mož in žena sta se rotila, klela, upila, koker pav na glas. Ta mož v ti hiši sedi tam per mizi: žena s polenam pred mizo stoji, ga kolne in pravi: ti šelm stari, hlače mi dej, al se ti kej zgodi! Bom jez možvala, čez te kravlala, ker sem poštena, pametna žena, kaj hovert stori? En dan ta žena moža nažene, de mož je mogu jet ribe lovit. Gre on od hiše, tedaj si misli: Kako bi mogu spet hlače dobit? Vjame tri ribe, spet domu pride; Žena ga gleda. Koker medveda Ga začne rotit. Ta mož ni več špasu, resnico je skazu: Stolu je odlomu eno nogo, jo enkrat udari; ta žena mu pravi: Tako ti šelm boš delu z menoj? Ga kolne, vpije, pa mož jo nabije, ni več reglala, kmalu je dol pala, k’ je toku glavo. Po tem se učite možje! Tako storite, koker je storu biv oni poprej. Če vaše žene so take šleve, de bojo ratale pametne zdej, hlače pokaži, pa s palco jo maži. Te bo prosila, ti obljubila, da mir bo vselej. Le taki norci so stari udovci, ker mlade žene sebi zaroče. Pravi: mlada meni dopada, mi bode stregla, ker jez sem star že. Tako mu streže, de mu oči zaveže, mu vzame hlače, za drugim skače, reči ji nič ne sme. Ne gre nam enim ženam poštenim, le takim ženam jaz vso čast dam. Zvejo to pravo, da mož je glava. Žene, tak storite, tak dobro bo vam! Bom šel na planince Bom šel na planince na strme gore, bom slišal od daleč zagorske zvoné. Zagorski zvonovi premilo pojo, nemara preljubo k pogrebu neso. Pa če jo nesejo, le naj jo neso, saj dlje je ne bodo, da b ne šel za njo. Zvoniti bom pustil, kropiti pa ne, kropile jo bodo le moje solze. Pokopale jo bodo le moje roke, krog groba sadil bom cvetice lepe. Med mile cvetlice naj mene lože, saj vem, da bo počlo na grobu srce. Celo noč grmi in bliska Celo noč grmi in bliska, ljubček pa po polji vriska: vriskaj, vriskaj al pa poj, sam da prideš k men nocoj! Prišel je na oknice, potrkal je na polknice: »Vstani, ljubca, odpiraj mi, saj zadosti spala si!« »Saj bi hitro vstajala, pa sem tako zvedela, od tebe zvedla sem le-to, da si drugi dal roko.« »Ljubca, tega ne verjemi, le sam mene ti objemi!« »Tebe ljubim samega iz mojga srca pravega.« Tolko časa me je objemala, da mi je v rokah zadremala. Ljubca k oknu je vstajala, svetle zvezde preštevala. »Zvezde že v kraj gredo: vstani, ljubček, pojd domu!« Ljubca je na ganku stala, svetle zvezde pregledvala: »Zvezde ni nobene več, dragi ljubček, pojdi preč!« Če mi lučka ne gori Če mi lučka ne gori, mi pa mesec sveti; mene pa srce boli, ker moram tu sedeti. Kdor je truden, naj gre spat, jaz pa bom bedela, ljubega bom čakala, pri oknu bom sedela. Da bi ja znala, keri je moj Da bi ja znala, keri je moj, bi jemi dala pušeljc necoj! Pušeljc je zeleni, ljubi zaljubljeni – da bi ja znala, keri je moj! Da bi ja znala, keri je moj, bi jemi dala robec necoj! Robec je židani, ljubi zaljubljeni – da bi ja znala, keri je moj! Da bi ja znala, keri je moj, bi jemi dala prstan necoj! Prstan je srebrni, ljubi zaljubljeni – da bi ja znala, keri je moj! Da bi ja znala, keri je moj, bi jemi dala venec nocoj! Venec je zeleni, ljubi zaljubljeni – da bi ja znala, keri je moj! Da sem mlada bila Da sem mlada bila, sem prosila Boga, da bi mi Bog dal bogatega moža, saj mi ga je oblubil, no saj mi ga je dal: Eno butaro glešta, no cvajarja dva. Pa kaj še le ona ma za ene lepe reči, na hiši nima strehe, ne v hiši peči, vse klopi so polamane, no špampet fali, al kej mi zdaj neki ta šelm leži? Včasi na trati, no včasi na tleh, največkrat pa v krčmi na golih klopeh, al kdaj le mi pride ti šelm iz krčme, še te mi prinese telečje noge. Telečje noge no svinsko glavo, šel to mi celo pijansko blago. Pa kaj še le on ma za eni lepi gvant, ki ga na sveti nima nobeden fant. Krpica za krpice drži, nit njeni gre niti od njega visi, ma zaflikano suknjo, pa candrav rokav, kak se ti šelm obleče, saj tak je nej prav. Darovanje neveste Ali, k darom pristoplajte, pristoplajte, darovajte našo mlado nevestico! Včeraj je bila še deklica, danes pa je nevestica. Očka, mamka, pristoplajte, pristoplajte, darovajte našo mlado nevestico: oče, škudo, mamka ruho, bratci, sestre, pristoplajte, pristoplajte, darovajte našo mlado nevestico ... Vse iz kota in iz pota pristoplajte, darovajte našo mlado nevestico: saj ne boste nikdar več, ledek stan je danes preč. Razvezujte črne mošnje, dajte ven srebrne groše: ak ji Bog da doživeti, saj vam želi povrniti! Dekle moja, prines mi vode Dekle moja, prines mi vode, da si umijem noge svoje! Noge svoje umu si bom, za tabo hodu nič več ne bom. Dekle moja, prines mi vode, da si umijem roke svoje! Roke svoje umu si bom, tebe objemov nič več ne bom. Dekle moja, prines mi vode, da si umijem srce svoje! Srce svoje umil si bom, na tebe mislu nič več ne bom. Dekle na sred morja Dekle na sred morja, rada bi moja bla, jaz sem pa vinski brat, pijem ga rad. Vinček moj, vinček moj, ti si moj, jaz sem tvoj, jaz te bom zmeraj pil, dokler bom živ. Kadar pa umrl bom, vince več pil ne bom, dente me v črni grob, firkelj na grob. Kdor bo le mimo šel, vsak bo koj spoznal: »Ta je bil vinski brat, pil ga je rad!« Dekle, dekle, delaj pušeljc »Dekle, dekle, delaj pušeljc za to rajžo žalostno.« »Pa kako t ga bom nardila, k sem premočno žalostna? Al vse glih t ga bom nardila z rožmarina nemškega, s plavo žido ga povila, s solzami ga frišala! Na klobučk t ga bom pripela z eno zlato knofelco, de t ga ne bo burja vzela, kedar boš na vojsko šo.« En hribček bom kupil En hribček bom kupil, bom trte sadil, prijatle povabil, še sam ga bom pil. Tam gori za hramom en trsek stoji, je z grozdjem obložen, da komaj drži. Že čriček prepeva, ne more več spat, v trgatev veleva, spet pojdemo brat. Konjički škreblajo in vozjo težko, ker vince pelajo, k je močno sladko! Prelepo rumeno, kak čisto zlato; le pijmo pošteno prežlahtno blago! Ena tička priletela Ena tička priletela, vrh kosarne se je usedla. Ona poje, žvrgoli, te mlade fante gor budi: »Mladi fantje, poslušajte, eno pismico pisajte do očeta, matere, do svoje ljubce ljubljene!« Ko so oče pismo brali, mamca so na pragu stali: oče pismo berejo, se mamca milo jokajo: »Kaj si je naš cesar zmislil, da je fantom pismo pisal, da vsaki mora bit soldat, naj bo bogat al siromak! Eno mašo bom plačala, da se bo za sinka brala, jaz ne vem, al še živi, bol pa že davno v grobu spi!« »Ljubček moj je tud odišel, mene je doma zapustil, jaz sem žalostna doma, on pa drugo ljubco ma. Svojo pojstlo bom postlala, svojga fanta bom pozdravla, tekle bodo dol solze, tak ko z megle dežek gre.« Gormani že peljejo Gormani že peljejo en sodek sladga vinca. V sred hribca pripeljejo, opešala je žvinca. Pripregli so konjičke tri, le vojz ga, vojz, bratec ti, hi! hi! hi! To vince vun popij! To se mi prav dobro zdi, če vinca v glažku ni! Gozdič je že zelen Gozdič je že zelen, travnik je razcveten: ptički pod nebom veselo pojo. »Ptički, jaz vprašam vas, al bo kaj skor pomlad, al bo kaj skor pomlad, zelena pomlad?« »Pomlad že prišla bo, k tebe na svet ne bo, k te bodo djali v to črno zemljo!« Imam jo ljubico Imam jo ljubico, v Krajn je za kuharco. Tam pa bolna leži, dajte ji lorberje tri! »Nočem jest lorberja, raj imam šoceljna: lorber po ustih greni, šocelj pa v srcu hladi!« Išel jesem pred štacune Išel jesem pred štacune, da se razhladim. Zagledal sem devojčico z vrta šetajoč. V jeni roki grozdek nosi, grozdek černijski, v drugi roki kito nosi, kito rožmarin. »Oj, devojka, daj mi kito, kito rožmarin!« »Jaz bi ti jo rada dala, al sem žalostna: snoči sem se zaročila, s kim me volja ni.« »Dosta ima zlata, srebra, ki mu broja ni.« »Ja bi rajši siromaha, s kim me volja je!« Jaz bi rad cigajnar bil Jaz bi rad cigajnar bil, pa rdeče kape nimam, rdečo kapo že dobim, pa pušlja noter nimam! Jaz bi rad eno Micko žmel, da b’ mi pušeljc noter dala, jaz bi ji pa vinca kupil, da bi se smejala! Jaz mam pa konjča belega Jaz mam pa konjča belega, drevi pa v ves pojezdim ga, čez tri goré, čez tri plané, čez tri travnike pliberške. Konjič pred duri prištaklja, ljubca po štengah pricaplja. Konjiča je djala v štalico, mene v svetlo kamrico. Konjču je dala čop sena, meni pa poljuba dva. Jaz pa pojdem in marširam Jaz pa pojdem in marširam čez dežele ogrske, nobeden drug ne pojde z mano kakor drobne ptičice. S kljunčkom bodo pot kazale, s perjem senco delale: nobeden drug ne pojde z mano kot te vesele ptičice. Kdo bo tebe, ljubca, troštal, kadar te zapustil bom? »Mene bojo tiste ribce, ki po vodi plavajo.« Kdo bo tebe, ljubca, troštal, ko te jaz zapustil bom? »Mene bojo tiste rožce, ki po polju rastejo.« Kdo bo tebe, ljubca, troštal, ko te jaz zapustil bom? »Mene bojo tisti fantje, ki ponoči pojejo!« Je pa davi slanca pala Je pa davi slanca pala na zelene travnike, je vso travco pomorila in vse žlahtne rožice. Men pa ni za rožce moje, če jih slanca pomori; meni je za dekle moje, če me ona zapusti. Ravno sredi mojga srca ena rožica cveti; če ne boš ji prilivala, se gotovo posuši. »Kaj ji bodem prilivala, nimam vinca ne vode. Pa ji bodem prilivala svoje solzice svetle.« Jubca moja, vstani gore »Jubca moja, vstani gore, vstani gore še tuo nuo}, de boš vidla rance moje, kuo so močno ranjene.« »Če imaš ardeče rane, pošjaj ta po duohtarja, če imaš hlaboke rane, pošjaj ta po mašnika. Če s biu snujka h mene paršu, o za višno nie s biu umru, če s biu snujka h mene paršu, o za višno nie s biu umru.« Kadar, ljubca, ti umrla boš Kadar, ljubca, ti umrla boš, v belem vsa oblečena boš. Tebi bojo svetile lučice, meni soldaške pušice. Tebi bo zvonil mrtvaški zvon, meni soldaški rompompom. Tebe štirje ponesejo, mene štirje popeljejo. Pred tabo pojde kapelan, za mano pojde črni vran. Tebe v črno zemljo pokopljejo, mene pa v morje potopljejo. Tebe bodo jedli črvički, mene morske ribice, nad tabo bo rasla travica, nad mano barka plavala. Kaj boš za mano hodil »Kaj boš za mano hodil, srebrne rinkce nosil? Mar bil bi rinkce doli djal, pa b bil doma zaspal. Kaj boš za mano hodil, pa biksane škornce nosil? Mar bil bi škornce doli djal, pa b bil doma zaspal. Kaj boš za mano hodil, klobuk po strani nosil? Mar b bil klobuček doli djal, pa b bil doma zaspal.« – Okol sem se zasukal, korajžno zaukal: »Bog te obvar stotavžentkrat, pri teb sem zadnikrat!« Kaj je tebi, ptica Kaj je tebi, ptica, bela golobica, kaj tak prebleduje ti rumeno lice? »Kaj ne b prebledvalo mi rumeno lice: ki me drugi čejo z ljubim razločiti! Če bodo mene drugi z ljubim razločili, žalostno bo moje na svetu življenje. Če bo moja solza na kamen padla, kamen se bo zdelil na dva drobna dela. Pelin, pelinkovec, ti si žarko cvetje, tebe bom trgala, okol srca djala. Koder moj ljubi hodi, tam rožmarin rodi, rožmarin zeleni, moj ljubi ljubljeni!« Kaj se ti, fantič Kaj se ti, fantič, v nevarnost podajaš, čez Savco v vas hodiš, pa plavat ne znaš? Mene poslušaj in več ne poskušaj čez Savco v vas hodit, ker plavat ne znaš! Savice sila bo tebe umorila, deklici v kamri bo počlo srce. Kje je moj par Ribce po murji plavajo, pa vsaka ima soj par: jast sem pa jna revna stvar, sam Boh ve, ké ja moj par! Ptičke po lufti letajo, pa vsaka ima soj par: jast sem pa jna revna stvar, sam Boh ve, ké ja moj par! Dekleta po vasi špancirajo, pa vsaka ima soj par: jast sem pa jna revna stvar, sam Bog ve, ké ja moj par! Fantje po vasi pojejo, pa vsak ima soj par: jast sem pa jna revna stvar, sam Boh ve, ké ja moj par! Kje so kozice? Čin, čin, čin, Drežnca, kje so kozice? Gori v skalici, kjer ni vodice. Koza je prdnala, rit se je prtrgala: Dajte no nit, Da zašijemo rit! Ko sem s plenic izlezel Ko sem s plenic izlezel, sem mislil, da m soldat, ker mam ravne noge, jaz še m komandant. Zdaj sem pa pastir, v štal je moj kvartir, šiba, gajžla je moj gver. Ko sem v šolo hodil, sem mislil, da m gospod, skoz zelene gozde imel svojo pot. Potem sem hlapec bil, rad sem vince pil, ženski spol tudi zlo častil. Ko sem se oženil, bil sem zavber mož, vzel sem mlado dekle: lepa žena boš. Zdaj že mati je, zmeraj krega se, ven in noter, koder gre. Zmeraj sem si mislil, kak bma birtvala, krone zlate vkup nalagala. Saj ni nič tako, kot si misli kdo, dostikrat še ni za sol. Zmeraj sem si mislil, kak bma šparala, kak bma vino mela, ne bma talala. Zdaj pa pijmo ga, zastonj je misel vsa, saj zato nam Bog ga da. Komu bi rože trgala »Lepo moje ravno polje, gé moj ljubi rano orje! Net ne orje, net ne pluži, temoč name premišluje!« »Lepi moji beli gradi, gé moj ljubi mili dragi! Net ne piše, ne pišuje, temoč skoz me premišluje!« »Lepe moje bele hiše, gé moj ljubi s pérom piše! Net ne piše, ne pišuje, al na vek me premišluje.« »Lepe moje senokoše, gé moj ljubi koso brusi! Net ne brusi, net ne kosi, al za menoj glase nosi.« »Lepi moji vinogradi, gé mi rase vsaka roža, roža, roža, lepa klica, ki njo trga vsaka dvica. ki njo trga vsaka dvica. Vsakša svojemi dragomi, jaz pa srota nemam komi.« Kukovica lepo kuka Kukovica lepo kuka tam v zelenem bukovju; prepelica prepeluje tam v zelenem travniku. Ljubček moj kosíco brusi tam v zelenem travniku: mrzla rosa, dobra kosa, rada travco položi. Suha burja, gorko sonce, rado se seno suši: mehka postlja, lepa ljubca, kratke so pri nji noči! Lan sem se ženil Lan sem se ženil, pred postom je blo, pa rad bi bli plesali, pa godcov ni blo. Godce smo dobili, prostorja ni blo, pa godce smo dobili. prostorja ni blo. V onem kot je brana, v drugem pa drevo, a v tretjem moja žena držala se grdo. Kruha sem jo prosil, pa mi ga ne da, za lase me potegne, čez vrata ven spelja. Peč se mi je podrla, oh, kaj bom začel? Pa žena mi je vmrla, kako sem jaz vesel! Peč smo sezidali, oj, hvala Bogu! Pa ženo zakopali, oje! O juhuhu! Le majhno sem rekel Le majhno sem rekel: »Čemu mi boš ti?« Je hitro imela vse solzne oči. Le majhno sem rekel: »Ti s ljubca mojá!« Je hitro postala veselga srca. Lepa si, pomlad zelena Lepa si, pomlad zelena, kakor rožca razcvetena: hitro se ozeleniš, mladim fantom žalost striš. Ko se drevje ozelenuje, ljubim fantom napovduje, da je prišel tisti čas, ko nas kliče vojskni glas. Očo, mater zapustiti in od doma se ločiti, mlad podat se bogve kam, to stri žalost fantom nam. Ljubi bratec in sestrica, zdaj bo puška mi tovaršica: puško, sablo, bajonet mora vsak vojak imet. Puško, sablo, bajonet moram tudi jaz imet. Vi cesarski, vi soldatje, vi bodite moji bratje! Očo, mater še objamem, zadnjič slovo od njih vzamem: južnal z vami več ne bom, kruh soldaški jedel bom! Ljubezen je bila in bo Ljubezen je bila, ljubezen še bo, ko tebe in mene na svetu ne bo! Luna pa gori gre Luna pa gori gre, lepo mi sveti že. Fantje pa v vas gredo, lepo zajuckajo. Vkupaj se vstopijo, lepo zapojejo. »Kdo so pa ti ljudje, k jih ne poznamo nič?« »Mi smo pa tam doma, vsaka nas rada ima. Mi smo pa z gornjo kraj, kdo nam pa more kaj? Kraja smo tacega zvaljamo vsacega. Mi smo pa s tiste vasi, da se nas vse boji. K okencu pridemo, dekelce skličemo. ›Snoči me rada imaš, dans pa mal godrnjaš! Ura je polnoči, men se domu mudi.‹ Mežnar že dan zvoni, nas pa še domu ni!« Mašina je zafüčkala Mašina je zafüčkala, mi smo mogli iti, vsaki svojo ljubico mogo zapüstiti. Doma so nam pai pravili: vei de van tan dobro, tan so nas pa spravili v veliko nevolo. Delali smo, delali, od zajtra do večera, za večerju doubili graha i krumpira. Draga moja ljubica, listeka mi piši! Z leipim beilim roupčekom skuze mi obriši. Jas bi ti že pisala, pa ti ga ne morem, od prevelike žalosti, vse san odnemogla. Moj fantič je na Trolsko vandral Moj fantič je na Trolsko vandral, oj zdaj pa tam bolan leži. Zdaj pošte mi nazaj pošilja, da naj mu jaz zdravila dam. Oj za bolezen so zdravila, a za ljubezen jih pa ni. Tirolka ti je pušeljc dala, pa naj ti še zdravila da! Muj fantič je rajžov naprej Muj fantič je rajžov naprej, pa mjane zapustu je zdej, je rajžov naprej, pa nazaj ga več nej, kaku sem jest žalostna zdej! Poglejmo na rdeče morjé, kaku so tam goste meglé. Poglejmo, poglejmo rdeče morje, muj fantič v Ameriko gre! K b fantič le vejdu muj tu, kak mjan je pr srci hedú – nazaj se b abrnu čez tri deželé, patruštov bi moje srce! Na briegu je vietar Na briegu je vietar, v dolinc je magla, moje jubce jubezen je nesla voda, moje jubce jubezen je nesla voda. Sen kurajžen vesieu, sen z gornjih dežel, sem z Mierse doma nega ubuozga moža, sen z Mierse doma nega ubuozga moža. Ne maram za te in za špote tvojé, se nizko parklonem, pasájo čez me, se nizko parklonem, pasájo čez me. Narobe svet Sonce sije, pa dež gre, malnar mele brez vodé, petelin skače brez nogé, dekla pometa brez metlé, perica pere brez vodé, kovač tolče brez roké, konjič teče brez nogé, žaba ma dobre zobé, polž ma pa trde rogé. Ne hod okol hiše Ne hod okol hiše, ne podpiraj voglov: moja hišca je nova, ne nuca stebrov. Ne hodi čez Dravo Ne hodi čez Dravo, so velče vodé, bi se mogel utopiti zavoljo mene. »Ne bodem se utopil, mam velče nojé: dve barti poskočim, sem že per tabé!« Nevesta jemlje slovo Dnes je lep veseli den, kaj je ne povoljen vsem: edna še med nami je, ki se joče celi den. V koti za mizoj sedi poleg lepga ženiha, v lepem venčki zelenem, v lepih rdečih pantličih. Mati njo darujejo, ladico nalagajo; oča navuk davlejo, od nje slovo jemljejo: »Idi, idi, moja hči, kam te pelajo oči, v lepo ves godomersko: gda boš prišla nzaj domo, ti dekličtva več ne bo!« »Preljubljeni oča moj, naj še ostanem tu nocoj: pome dó zjutra prišli s štiremi konjičeci, s štiremi konjičeci, s štirmi konji črnimi. Mene glava zlo boli, per srci veselja ni!« No, kaj je tebi, dekle »No, kaj je tebi, dekle, da s tako žalostno, teb se že na očeh pozna, da si se jokala?« »Se nisem, pa se šele bom, ker fantič moj mi gre od dom, gre s tega kraja v drugi kraj, ne bo ga več nazaj! Ti tamkaj boš na vahti stal, si bodeš drugo dekle zbral, ti tam pozabil boš na me, jaz pa nikdar na te!« »Oj dekle, dekle, molči ti, vem, kaj od te se govori, da prej, kom storil marša dva, ljubila boš druzega. Oj srečno, srečno, ljubica, in tvoja bela posteljca; Bog ti obvar dušo, telo, ko mene več k teb ne bo!« O le mamka vi, vi O le mamka vi, vi, kje so vaše hčeri, o le mamka vi, vi, kje so vaše hčeri? O le mamka vi, vi, mate liepe hčeri, mate Minčco mlado, o le dajte mi jo. Če jo nečete dat, o le mejte jo, gor na peč jo ložite, tam gor naj se suši! Oblaki so rdeči Oblaki so rdeči, kaj nek pomenijo? Da vsi ta mladi fantje k soldatom pojdejo. Prešmentana kosarna, prešmentanu peru, k sta mene zapisala k soldaškemu stanu. Skrivati sem se nehal, ne bom se skrival več, raj pojdem sam v kosarno, če pridem glih pod meč. Vojaški boben poje, in fantje vriskajo, in vsi prijatlom svojim roke še stiskajo. Oj, fantje, le korajžo, marširajmo naprej! Sovražnik nas že čaka, oj, fantje, kaj bo zdej? Oj dekle, kje si ti doma »Oj dekle, kje si ti doma, ker te nobeden ne pozna?« »Jaz sem pa tam doma, kjer teče voda od jezera.« »Kadar se jaz oženil bom, na svatbo te povabil bom.« »Na svatbo tvojo me ne bo, ker svatba tvoja čudna bo: ko tebe v prvo kličejo, meni zdravnika peljejo; ko tebe v drugo kličejo, mene na pare devljejo; ko tebe v cerkev peljejo, mene k pogrebu nesejo; ko tebi godci godejo, meni zvonovi pojejo; ko tebi svatje plešejo, pogrebci me zasipajo.« Oj dragi bratci vi Oj dragi bratci vi, kje počivajo vaše kosti? Po trnji in grmji ste hodili, da bi nam svobodo priborili. Tam je ležal partizan, poln težkih ran, na vse strani se je oziral, svoje roke in oči proti nebu upiral, da bi prišla mi pomoč, pa je ni od nekod. Ni očka ne mamce ne brata ne sestrice, da bi mi prnesle kapljo frišne vodice, da bi mi žejo pogasile, da bi mi tolažbo v srce vlile, da bi mi sladko besedo dale, da bi mi njegove rane oprale in povezale ... Oj ta vojaški boben Oj ta vojaški boben, ta bo meni velki zvon, oj ta mi bo zazvonil, kadar jaz umrl bom, bom, bom, bom, bom ... Oj ta vojaška sablja, ta bo meni svitla luč; oj ta mi bo svetila, kadar jaz umrl bom, cin, cin, cin, cin ... Oj ta zelena trata, ta bo meni zadnji dom, oj tukaj bom počival, kadar jaz umrl bom, di, dredi, rediron ... Oj ti gorenjski fantje bodo pokopali me, vsi bodo me spremili na zelene travnike. Brbom, brbom ...! Pastirica Pastirica krave pase in si dela vesele čase, pastirc pa pravi: »Juhe, juhe! Na planinci pa luštno je!« Na planinci je luštno biti, tam je dosti mleka piti, pastirc pa pravi: »Juhe, juhe! Na planinci prav luštno je! Juh!« Petelinček se oženo Petelinček se oženo je pod lipco zeleno. Vzel je piško lepo, na obeh očesih slepo. Povabil je za svate lisice vse kosmate. Volk je bil starešina, in tud lanska svinja. Kuharca je bla raca, za vilce pasja taca. Komarji, muhe plešejo, da se hiše tresejo. Se muha spotaknila, komarju nos odbila. Komar je vzel poleno, muhi odbil koleno. Muha je tak vpila, da je vse oglušila. Šli so po padarja, po rajnega Žnabljarja. Preden padar pride, že muhi duša uide. Za svatbo in sedmino so pili z žaklja vino. Ko so jo pokopali, so vsi bli trepetali. Pipa – pipalica Pípà, pípalica nà vole, nà kole nà strbene pàlice. Čígi ród? Téga Fránca Ràdovanca. – Zòvte mi ga nà večero, ne dajte mu vêčerati nì pod kùčo pògledati. Žàglovc, Màglovc, ajd na vòjsko! Pleši, pleši, črni kos Pleši, pleši črni kos! Kako bom plesal, ki sem bos! Kam si čevlje djal? Stari bab sem jih prodal. Kje je tista baba? V hrib sem jo pokopal. Kje je tisti hrib? Voda ga je vzela. Kje je tista voda? Golobčki so jo popili. Kje so tist golobčki? Gospoda jih je pojedla. Kje je tista gospoda? Skoz oken dol je padla, na sred morjá pa ven kukljá: Juhuhu! Po dolinci sonce sije Po dolinci sonce sije, po bregovih dež rosi. Zbogom, zbogom, oče, mati, jaz vas moram zapustit. Jaz vas moram zapustiti, ker jaz moram na vojsko it. Zbogom, zbogom, bratje, sestre, jaz vas moram zapustit, ker jaz moram na vojsko it. Zbogom, zbogom, ljubca moja, jaz te moram zapustit, ker jaz moram na vojsko it. Zbogom, zbogom, vsi moji znanci, jaz vas moram zapustit, ker jaz moram na vojsko it. Zbogom, zbogom, vsi prijatli, jaz vas moram zapustit, ker jaz moram na vojsko it. Po hribcih je ivje Po hribcih je ivje, po dolincah pak mraz: oh, kje je moj ljubi, oh, kje sem pa jaz! Po morju plava barčica Po morju plava barčica, prelepa barka pisana. Fantiči se pa zbirajo, se v lepo barko usedajo. Od kraja rine ladjica, je omedlela ljubica, sklenila bele je roke, točila grenke je solze. »Če hočeš moja ljubca bit, za mano v Milan moraš prit.« »Jaz nočem tvoja ljubca bit, za tabo v Milan nečem prit.« »Ostani torej pa doma, si zberi drujga ljubčeka!« »Jaz pa doma ostala bom, si drujga ljubga zbrala bom: Moj ljubček bo zeleni grob, poročil z njim me bo pokop; moj venček bo pa travica, ki rasla bo iz nedrja.« Pobič sem star šele osemnajst let Pobič sem star šele osemnajst let, cesar me hoče k soldatom imet. Kako bom soldat, k sem pobič premlad, k ne morem še puške držat! Pri fari zvonovi že milo pojo, od fantov, dekličev jaz jemljem slovo. Pa jemljem slovo, da bogve kako, nazaj me nikol več ne bo! Očka in mamka pa jokata se, ker vidta fantiče preblečene vse. Preblečeni so, na vojsko gredo, nazaj jih nikol več ne bo! Bratec in sestra pa jokata se, od bratca preljubga ločujeta se. »Oj bratec ti moj, nikar ne žaluj, saj prideš tud ti za menoj!« V kasarni sem hodil korajžen, vesel, sem puško zagledal, sem jokat začel. »Oj srček ti moj, nikar ne žaluj, z veseljem zavriskaj, zapoj!« Pojdam v rute Pojdam v rute, čör je mraz, čör je moj šocöj, bom tudi jaz! Dol pokleknam, mav požebram, da kne bo šocöj lažov koj sam. Pojdem na štajersko Pojdem na štajersko, gledat, kaj delajo, gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva je kuharca, druga je kelnarca, tretja je ljubica mojga srca. Pri eni bom jest dobil, z drugo bom vince pil, s tretjo bom srčece svoje hladil. Pred durmi je vahta Pred durmi je vahta, za šišo vodà: pa vse nič ne ubrani, si skrivši moja! Preluba si ti, pomlad Preluba si ti, pomlad, kak si vesela! Ptičica vsaka že skoraj bo pela; prva je kukovca ki nas bo klicala: »Kmetič, le pojd orat, ženka sejat!« Škrjanček pa prileti s poljske ravnine, ino nas gor budi: »Pojte na njive!« Škrjanček se gor spusti, nam pa zažvrgoli: »Kmetič, le pojd orat, ženka sejat!« Prišel bo sveti Vid, češnje zorijo, fantje na travniku rožce kosijo. Ima že vsak koso, kaj si nabrusil bo, v jutro pa, ko je svit, grejo kosit. Prepelička se oglasi v pšenički rumenoj, dekleta pa gor budi v jutro ob enoj. V jutro pa, ko je pet, prišlo jih je deset, mele so vse srpe, začnejo žet. Prišel bo svet Mihal v naše gorice, grozdje mo prešali, pili mo vince. Prišel bo svet Martin, z mošta postal je vin, žegnal ga bo Martin, jaz ga bom pil! Primorski partizan Po hribih jaz okrog blodim, od doma sem pregnan; ker ljubim ves slovenski rod, postal bom partizan. Visoke gore, temni gozd so partizanu dom; v njem svobode srečni dan morda dočakal bom. Požgali so mi rojstni kraj, odgnali drage vse. Bogve, če jih še videl bom, morda že v grobu spe. Al ena misel še živi, da narod vstaja spet. Na vzhodu zarja se žari, prihaja novi svet. Prle si me vidla Prle si me vidla koz kameni zid, zdaj pa me ne vidiš koz candravi plot! Pušico na ramo djal Pušico na ramo djal, sablico pod pazdho djal, in daleč se na pot podal bom v deželo Mantuo. Moja svitla sablica bo zdaj moja ljubica, ki me bo objemala, de bo kri se ulivala. Moja svitla pušica bo zdaj moja ženica: kogar ona položi, ga nobeden ne zbudi. Pismo hotel bi pisat, ljubici ga dam poslat, pa me pozabila je, se že omožila je. Pismo moje brala bo, sinčeka zibala bo, mož per nje bo sladko spal, jest pa bom na straži stal. Rasti mi, rasti, travca zelena Rasti mi, rasti, travca zelena, gor na tej travci hišca stoji. Not v tej hišci pojstla postlana, gor na tej pojstli dekle leži. »Al boš ke jedla, al boš ke pila? Al boš ljubila moje sarce?« »Jest na bom jedla, jest na bom pila, jest bom lubila tvoje sarce. Nožek uzela, sarček načela, de bom dobila tri kaple karvi; pismo pisala, lubmu poslala, de bo on vedu, kako se m godi.« Se davno mrači Se davno mrači, mojga pobča še ni; kaj dela, kaj dela, da tolko mudi? Snoč je bil, dav je šel, drev pa bo spet prišel, če ga pa drev ne bo, vzel je slovo. Že lunca sveti, mojga pobča še ni, znabiti nezvest je, za drugo gori. Danica blišči, pa ga vendar še ni; ne bodo ga vidle več moje oči. Je mene zapustil, je drugo dobil; naj srečen ostane, dokler bode živ! Sem hodov k tebe Sem hodov k tebe, doklier so rožice ble: zdej so rožce menile, menivo je vse! Sijaj, sijaj, sončice Sijaj, sijaj, sončice, oj sonce rumeno! »Kako bom sijalo sonce, k sem vedno žalostno? Sonce zgodaj gori gre, dekleta jokajo, ker rade bi ležale, pa vstati morajo. Sonce zgodaj doli gre, pastirji kolnejo, domov bi radi gnali, pa črede nimajo.« Slovenec more znati Slovenec more znati gorice delovati; če delao praf ne bou, naj pije le vodou. Zaj kupice nalejmo, na zdravje svoje spijmo, či prazen bode glaš, boš nam za drügog dao! Napij se ti zdravica, na zdravje veselica, ki si povabil nas na ete kratek čas. Zdaj bomo si zapeli dai bomo si veseli, sa žalost naj nihá, ker vince je domá. Soldaški stan je kakor dež Soldaški stan je kakor dež, ki pade na zeleni trš: vetrc popihne, pa ga ni – lih taki smo soldatje mi. Soldaški boben bobni, mi mormo bit pripravljeni, da varjemo prelepe mesta, dežele kranjske pa najbolj. Sedaj pa pomarširamo na Prajsa hudega: ko Prajsa pa pobijemo, pa zopet nazaj pridemo. Sosedi mrmrajo Sosedi mrmrajo, k mam ljubco mlado: mrmrajte, nehajte, drugače ne bo! Spomladi jo dobi Bo prišla vigred, bo stajal se led: bom dečvo dobil s ta drujimi vred. Svatje – pogrebci Glih dones ta današen dan no novo pesem peti znam: vad jane mvade deklce, glih tukaj mrtva je. Preh tednam je še zrava bva, nobeden ni vedu vad dga: pršva ja pošta vad neba, de more it s sveta. Vesele rajtava storit, ja v zakon mislva stopit, pa glih na sojga gódu dan ja djava svet na stran. »Vzeva od mamce bi slavo, ko b mogva vzgint gvar roko, vzeva bi jo še vad vas, pa ja marzu moj vabraz.« Vsa žvahta jo je spremlava, né hišica j bva tružica, né dom ja biv pa čarn grob, not bode počivava. Škrjanček poje, žvrgoli Škrjanček poje, žvrgoli, k se belga dneva veseli, škrjanček poje beli dan, da dviga hrib in plan. Kjerkol se midva srečava, prijazno se pogledava, še solzne najne so oči, vse to ljubezen stri. Kjerkol sem hodil, kjer sem bil, še take nisem nkjer dobil, da b bla tko milga ličeca in usmiljenga srca! Ta pijanščna, ta nemarščna Ta pijanščna, ta nemarščna, ta človeka zapelja! Ta je mene zapeljala, da sem se podpisat dal. Jaz nisem hotel doma spati na moji beli posteljci: zdaj moram pa na vahti stati na ti zemlji ogrski. Jaz nisem hotel doma ubogat svojga očeta in matere, sedaj pa moram tukaj mojga velkga avtmana! Ti moji cesarski šolni k nogam primrzujejo, le-te moje lanske ljubce name pozabljujejo. Te lepe daklete Te lepe daklete po kamrah lažó, majo duri podprte z rženo slamó. Tri tičice morje obletele Tri tičice, tri tičice morje obletele. Prva nosi, prva nosi klasek od pšenice. Da b ga, Bog daj, da b ga, Bog daj, v naše polje dela! Ona ga je, ona ga je v naše polje dela: naše polje, naše polje jako obrodilo. Tri tičice, tri tičice morje obletele. Druga nosi, druga nosi jagodo od grozda. Da b jo, Bog daj, da b jo, Bog daj, v naše gore dela! Ona jo je, ona jo je v naše gore dela: naše gore, naše gore jako obrodile. Tri tičice, tri tičice morje obletele. Tretja nosi, tretja nosi zdravje i veselje. Da b ga, Bog daj, da b ga, Bog daj, v naše selo dela! Ona ga je, ona ga je v naše selo dela: naše selo, naše selo zdravo i veselo. Urca štir odbije Urca štir odbije, se m srce veseli: moj fantič k men v vas pride, se mu sabljica svitli. »Le dol se k meni usedi, na mojo desno stran, da mi boš povedal, kaj je vojaški stan.« »Jaz bi ti povedal, kaj je vojaški stan, če bi jaz za gvišno vedel, da sem tvoj fantič sam.« »Za gvišno mi verjemi, da samga tebe imam, da samo tebe ljubim, da si moj fantič sam.« »Zdaj ti bom povedal, kaj je vojaški stan: menaža je prav slaba, komis je pa neslan.« V nedeljo jutro vstala bom V nedeljo jutro vstala bom, v Ljubljano se peljala bom. Pred avtmana stopila bom, za šoceljna prosila bom. Al avtman pravi, govori: »To se pa prav težko stori! Kdor hoče šoceljna imet, on mora zanjga dnarce štet.« »Al jaz pa rada štela bom, da šoceljna dobila bom!« Včasih me rada ima Včasih me rada ima, včas pa mal godrnja, včasih pa, kjer me vid, prav: »Le še prid!« Vi ličca rdeče Vi ličca rdeče, vi bistre oči; kar sem vas zagledal, pokoja več ni! Vsakega od kraja ne vzame Vsacga od kraja še vzela ne bom, ko čebela po rožah ga zbirala bom. Vse je veselo, kaj živi Vse je veselo, kaj živi, le samo mojo srce ni. Zapüsta me je fantič moj, ki mi je oblüba zakon svoj. Oblüba mi je tavženkrat, pa se je zlaga vsakokrat. Jaz bom pobrala vse, kaj mam, pa bom odišla kam ne znam. V to pisano Lublanico, v to lepo mesto marproško. Bom šivala, bom štrikala, bom svojga sinka zibala. Le spavaj, spavaj, sinek moj, da ne boš falot kak oča tvoj! Saj nisi ti ta prva bla, ki si se tako ukanila. Vse je veselo, kaj živi, le samo mojo srce ni. Vsi so prihajali Vsi so prihajali, njega ni blo: ko bi on vedel, kak men je hudo! Zvezdice prišle so, luna prišla, jaz pa sem jokala sama doma. Ljubi pa prišel bo, stisnil roko, pol bo ozdravljeno srce bolno! Z rožmarinom na božjo pot Rasti, rasti, rožmarin, da si pušeljc naredim, da ja pojdem naprej ž njim: po cesti zidani, z drobnim peskom sipani, kud se šeču romari, vsi nebeški angeli. Lipu gloriju pojejo, Bogu falo dajejo. Za njo ko riba za vodo Kukovca kukuje v zelenem bükovji, kosec koso brüsi v zelenem travniki. Janžek Gerčko vodi po gori zeleni, on pa si jo bara: »Maš mater ali nej?« »Da b jaz mater mela, ne vodâ bi me ti; da b jaz mater mela, ne vodâ bi me ti.« Gerčka gre v to cerkev kak roža lelija, Ivan pa za njoj kak riba za vodoj. Zadnji večer Gore odvržejo in sneg odleze preč, in rožice cveto, oj ni je zime več. Visoke so gore, zeleni travniki, in gladke so steze, po njih moj ljubi gre. Klobuček ma na glav, za njim pa listek bel, ta listek tako prav, de cesar ga bo vzel. Petelin je zapel, danica je prišla: moj ljubi slovo vzel, k sem se jest jokala. Oj psi že lajajo po celi vas naglas, meni naznanjajo, de pride ljubi v vas. Oj psi že lajajo, oh ljubega pa ni, pod mojmo okencam pa travca zeleni. Zapustil je še mož ženo Zapustil je še mož ženo, k je šel na vojsko prajzarsko, k je šel na vojsko prajzarsko, k ne vem, če je živ al mrtev! Adijo, adijo, ljubica, in tvoja bela posteljca: kolkrat sem jest per tebi bil, zdej bom pa v črni zemlji gnil! Odbila je kugla glavo, k je šel na vojsko prajzarsko; odbila je kugla glavo, nazaj ga nikdar več ne bo! Zeleni Jurij Prošel je, prošel pisani vuzem, došel je, došel zéleni Jure na zelénem konji po zelenem polji. Dajte mu, dajte, Jurja darovajte, dajte mu mleka, zelena mu obleka, dajte mu vina, da ga né bo zima, dajte mu mesa, da se ne otresa, dajte mu špeha, da ga né bo kreha, dajte mu jajec, da ga ne bi zajec, dajte mu kruha, da ga ne bi muha, dajte mu sóli za debele voli, dajte mu pógače, da mu noge póskoče, dajte mu másti, da bo vreden části, dajte mu hajde, da se doma najde, dajte mu pleče, da vam kaj ne reče, dajte mu krajcar, da ga né bo Šprajcar, dajte mu škudu, da ne pojde k sudu, dajte mu groš, da vam dojde još, haj, haj, haj! bo li skoro kaj? Ijüh, ijüh, ijüh!