. T
/ (.$6 GOSTOVANJE
POLJSKEGA DRŽAVNEGA GLEDALIŠČA IZ LODZA '
V LJ U B LJ AN I 6.-11. APRILA 1957
Dragim poljskim gledališkim gostom, ki prifiajajo prvič v “Jugoslavijo, izrekajo slovenski gledališki delavci iskreno in toplo dobrodošlico ter jifi prisrčno pozdravljajo v svoji sredi!
PANSTWOWY TEATR POWSZECHNY
V Lodzu, po velikosti tretjem mestu Poljske, delujejo tri dramska gledališča, opera, opereta, satirično gledališče in dve lutkovni gledališči. Vsako od teh gledališč ima naprej določen smoter In bolj ali manj dosledno izpolnjuje svoje naloge.
Polni naslov našega gledališča se glasi: »Panst\vowy Teatr Povvszech-ny« (Državno obče gledališče) in ta naziv že sam pove, kakšen je njegov značaj.
V nenehni skrbi za kvaliteten repertoar in za njegovo visoko umetnostno stopnjo se trudimo, da bi naše gledališče ne bilo »obče« samo po imenu.
Ne ženemo se za, literarnimi pikantnostmi, ki povzročajo drget pri blaziranih snobih. Tudi ne igramo za elito, temveč želimo, da bi bile naže predstave na ustreznem, nivoju in da bi jih sprejemale kar najširše množice gledalcev.
»Državno obče gledališče« ima svojo zanimivo zgodovino.
Nastalo je leta 1945 v težkih razmerah, kljub mnogim oviram; tako kot so se sploh s težavami obnavljale na Poljskem razne od hitlerjevskega okupatorja uničene kulturne ustanove, kakor tudi naša industrija in polje, delstvo.
Prvih pet let zgodovine tega teatra je doba požrtvovalnih naporov, uspehov in padcev. Pri nas so igrali umetniki take stopnje kakor sta Aleksander Zel\yerowic7, in Josef Wegrzyn. Repertorar, ki smo ga dajali v tem razdobju, je bil zelo raznovrsten. Poleg stvari iz velikega repertoarja — vrhunskih Fredrovih del, Moliera, Gogolja in Čehova, Zablockega, Shavva, Bal nekega — so se vrstila sodobna dela. To repertoarno linijo je nadaljeval Karol Adwentowicz; v njegovih časih smo obnavljali pozicije, kakor so: HeUmanovc »Male lisice«, Heyermansovo »Upanje«, Blizinskega »Brodolomci«, Raluckega »Samski klub«, Szaniawskega »Dva teatra« in predvsem Kruczkovvskega »Nemce«.
In vendar, kljub pestro izbranemu repertoarju, obisk ni bil posebno dober. Gledališče se je borilo s težavami.
Nekakšen prelomni moment v zgodovini našega gledališča je bilo leto 1951, ko je prišla na direktorsko mesto znamenita umetnica, učenka Julija Osterwe in njegove slavne »Redute« — Jadtviga Chojnacka.
Chojnacka ne ceni načela,, po katerem se predstava pripravi na osnovi partiture, obdelane za pisalno mizo, kar vodi bolj k diktatorskemu vsiljevanju režiserjevih stališč igralcem, marveč uvaja v režiji metodo diskusije z igralci, tako da se v skupnem naporu izobliltuje značaj posamezne osebe v igri. Z zanesljivim občutkom za odrsko resničnost sicer pokaže igralcem določene obrise vloge z živo besedo in plastično kretnjo, vendar tega ne delaj zato, da bi jo posnemali, ampak hoče samo označiti smer, v katero naj so razvije prebujena Igralčeva domišljija. Igralca pojmuje kot soustvarjalca, zato po pravici zahteva od njega, da ima svoj lastni odnos do vloge. Rolj inspirira kot diktira.
Tlako je nastalo razgibano in vroče vzdušje, v katerem so igralci hitro zoreli in so se rodile dobre predstave. Oba ta momenta pa sta kajpak neločljivo zvezana, kajti tudi repertoar Občega gledališča se sestavlja tako, tla se ob njem lahko razvijajo mladi igralski talenti. Naše gledališče je torej postalo tudi zanimiv gledališki studio.
Naš teater pa si ne vzgaja samo mladih igralcev, ampak tudi občinstvo. Pestri repertoar in zanimive scenske realizacije so si osvojile avditorij in pritegnile čedalje več gledalcev, tako da spada danes »Občo gledališče« med prve v državi in v celoti uresničuje planirani obisk in dohodke. Zato pa je tudi doplačilo za vstopnico vsakega gledalca iz državnega proračuna prav tu menda najmanjše v vsej Poljski.
Še nekaj besed o repertoarju Občega gledališča iz zadnjih let.
Naša idejno-unietniška načela so taka, da se trudimo za zlito vigra-nost ansambla in težimo za takimi odrskimi stvaritvami, pri katerih o izpovedani moči in o pomenu dela ne odločajo »zvezdniške« ambicije ali pa sijaj in tehnični rtazmah inscenacije, ampak predvsem avtorjeva beseda, bistveni smisel igralske kreacije in nadrejenost družbeno-problemske resničnosti.
V tem duhu je bila uprizorjena vrsta del kot so: Molierov »Namišljeni bolnik«, G. Zapolske »Morala gospe Dulske« z J. Chojnacko v glavni vlogi, Ostrovskega »Grešniki brez krivde«, Schillerjeva »Kovarstvo in ljubezen«, de Rojasa »Celestina«, »Filomena Marturano« de Filippa, Anouilho-va »Antigona« i. dr.
V Ljubljano prihaja »Obči teater« s tremi deli: z »Moralo gospe Dul. ske«, s »Celestino« in z »Antigono«.
Poljsko občinstvo in tisk sta te tri uprizoritve zelo toplo sprejela. Rodo všeč tudi Vam, dragi prijatelji v Ljubljani?
Na to vprašanje boste odgovorili Vi sami.
Prev. U. Kraigher
GABRIELA ZAPOLSKA
Gabriela Zapolska je začela pisati leta 1883 — natisnila je tedaj, v listu Ivurier Krakowski svojo prvo novelo. Za ocenitev in umevanje njene skoraj štiridesetletne dejavnosti (Zapolska je umrla leta 1911) to ni brezpomemben datum.
Ustvarjati je začela Zapolska v času, ko se je na Poljskem zalomila napredna linija meščanske književnosti. Vsa njena dolgoletna' pisateljska in dramatska dejavnost (po količini vzbuja spoštovanje: Zapolska je napisali! okoli 30 romanov in več kot 20 odrskih del) se je razvijala v dobi, ko so naraščala nasprotja kapitalistične ureditve, v dobi, ko je kapitalizem v Evropi, pa tudi na poljskih tleh, prehajal v zadnji Stadij.
Kako so v tem neugodnem okolju razvija literarna dejavnost Zapolske? že prva dela (Malaszka 1883, Akvareli 1885) so prinesla avtorici besne napade kritike. Literarni svet, skupaj z njim pa varšavsko in galicijsko malomeščanstvo, so dvignili vik in krik — Zapolska je pisala o tem, »o čemer so no govori«. Avtorice ti napadi niso preplašili — pisala je naprej. Z vsakim delom, ki je sledilo, si je širila krog bralcev in slave. Zapolska je z nezaslišano strastjo prikazovala »umazane strani« meščanskega življenja in miselnosti. Za Akvareli je izšla Kaska Kariatyda (1888) in druge knjige. Vsa ta dela so izvrstno zadevala v najsvetejše predpise meščanske zavesti in vzbujala globoko ogorčenje — »čednostna« kritika ni nikoli odpustila Zapolski tematike njenih del. Pisateljska pot Zapolske je bila zelo dosledna; pisateljica vse svoje življenje ni odstopila od stališča, ki ga je izbrala: razkrinkavanja in obtoževanja meščanske morale, prikazovanja v satiričnem, ostrem zrcalu temnih zakotij življenja in duševnosti meščanstva. Tak značaj ima njen roman »O čemer se ne govori« (1912), »O čemer se niti misliti noče« (1914) in drugi. Podobno razkrinkovalno razmerje do malomeščanstva najdemo tudi v njenih številnih dramah. Zapolska, ki je bila sama mnogo let igralka, je kazala izrazito drainatsko nadarjenost, obvladovala je kot redko kateri naših pisateljev tehniko pisanja odrskih del. Dela, v katerih jo dramatski talent omogočil Zapolski posebno jasno in prepričljivo napasti napako malomeščanstva, so ostala živa do danes, prešla so v stalili repertoar poljskega gledališča in niso izgubila za nas svoje idejne in umetniške vrednosti. Med njenimi številnimi, po večini dovršeno napisanimi dramami imajo tako vrednost predvsem žabica (1896), Skica (1909), Njih četvero (1912), Gospodična Maliczevvska (1912) in brez dvoma najboljša »malomeščanska tragikomedija«, Morala gospe Dulske (1907).
V	dramskih delih G. Zapolske jo brez dvoma dosegla višek naša meščanska komedija. Da bi pravilno ocenili njihov idejni pomen, je treba razmisliti, s kakšnih pozicij izvaja avtorica kritiko malomeščanstva in kakšne pojave kritizira.
Odrska dola Zapolske so svojevrsten »umetniški in družbeni dokument« dobe. Pojavi moralno popačenosti meščanstva, topoglavost, nravna gniloba, ki so prikazani v njenem delu, so dejstva; dejstva iz nedavne preteklosti, dejstva, katerih preostanke lahko opazimo še danes. Gotovo, da danes ne bi lahko našli tipa »mame in hišne posestnice«, tako brezupno malomeščanske kot je gospa Dulska, vendar se s pojavi meščanske »dvojne moralo«, druge zp, domačo rabo, spet druge »za videz« (za tuje ljudi) lahko srečujemo, žal, še zelo pogosto. To med drugim povzroča, da delo Zapolske, ki razkrinlcuje te vrste miselnost, ni zgubilo na neki način niti svoje satirične aktualnosti. Rekli smo, da Zapolska napada pojave meščanskega filistrstva. Slaba stran njenih del je v tem, da izven teh pojavov skoraj nikoli ne stopi. Njena neusmiljena in ujedijiva kritika malomeščanstva je v bistvu površna, je kritika pojavov družbenega zla, a ne njegovih pravih vzrokov, njegovega temelja. Zapolska napada malomeščanstvo, ne da bi
napadla sistem, ki te pojave malomeščanske gnilobe povzroča. V njenih delih najdemo skrbno zabeležene in osmešene nravne, psihične in etične črte malomeščana, medtem ko le popolnoma izjemno najdemo v njih polno osvetlitev družbene vloge malomeščanstva, njegovo povezanost s kapitalističnim sistemom izrabljanja, z eno besedo, redko najdemo pri Za-polski družbeno realistično motivacijo usod njenih junakov. To veže Za-polsko s splošnim pojavom v literaturi te dobe, z naturalizmom. Naturalizem je nadrobna, a površna kritika življenjskih pojavov. V naturalizem so zašli pisatelji dobe, ko jim propad znanosti in kulture, propad napredne misli ni dovolil pravilnega opazovanja družbenih pojavov.
Naturalističnih elementov najdemo v delu Zapolske mnogo. Drobne smešne strani ali tudi izrodki malomeščanskega življenja zrastejo v njenih očeh do vloge bistvenih, družbenih problemov. Zapolska ima praiv, ko neusmiljeno prikazuje moralno ničevost »dulščine«, vendar nepravilno vidi v zunanjih pojavih te izrojenosti vzroke vsega človeškega zla in krivic.
Doba, v kateri je živela in ustvarjala Zapolska, je nanjo zelo močno vplivala. Naturalizem, Id ga najdemo v njenih delih, ji ne dopušča, da bi Izvedla kritiko meščanstva dosledno do kraja. Zožuje se pod vplivom mitologije imperialistične dobe, zadržuje se na zunanjih pojavih. Zožuje se, a ne povsod enako. So taka dela G. Zapolske, v katerih je pisateljica; deloma premagala naturalistično opazovanje življenja, površno opazovanje. Skuša odkriti globlje vzroke upodobljenih pojavov. Postaja tedaj pisateljica kritičnega realizma.
Umetniško vodstvo gledališča Prev. R. Štefanova
„Morala gospe Dulske"
VSEBINA
i	I.	dejanje
Jutranji nemir v stanovanju Dulskih. Hčerki, odrezava Hesia in sentimentalna Mela, pravkar vstajata, Hanka, služkinja, kuri v peči.
Z nočnega popivanja se vrača Zbysko, sin. Med njim in materjo pride do otetre razprave. Gospa Dulska kara sina., da zapravlja zdravje, čas in denar.
PriEor is stranko v hiši je značilen za miselnost in tako imenovano moralo gospe Dulske. Gospa Dulska ji odpove stanovanje, ker se je stanovalka poskušala zastrupiti z vžigalicami; ta dogodek je po mnenju gospe Dulske vzel doibro ime vsej hiši.
Pride gospa Juliasiewicz. Ta v primernem trenutku opozori Dulsko, da se med Hamko in Zbyszkom plete »roman«.
Gospa, Dulska, ki jo zelo skrbi marala drugih, se zaradi tega niti malo ne vznemiri in da razumeti, da ne 'bi imela nič proti tesmu, ko bi to bilo resnica.
»Kar naj, samo da se ne vlači in zapravlja zdravja... Le mati lahko ra'zume, kakšna bolečina je, gledati sina, kako propada« — to je njen pogled na vso to zadevo.
In začne skupaj z Juliaisiewiczevo pripravljati načrt, kako bo zvišala najemnino svojim strankam: tako, da bo lahkoživka, ki stanuje v prvem nadstropju, plačevala največ.
n. dejanje
Razmerje med Zbyszkom tu Hanko postaja vse bolj intimno. Zbyszko
—	na materino zadovoljstvo — vedno pogosteje ostaja doma.
Sentimentalna Mela ju je nekoč zalotila in v svoji naivnosti navaja tirata na misel, da je dolžan Hanko poročiti.
še drug moment je, iki bi (govoril temu v prid: Hanka: pričakuje otroka.
Ko Dulska zve za to, se je polasti strašna jeza. Morala ji ne dovoljuje, da bi »taka« dekleta prebivala v njeni hiši.
»Takih deklet, ki jim ni! mar doforegai imena, ne morem imeti pri sebi. Poberi se takoj,« vpije na jokajočo deklico.
Vendar se Zbyszko le zgane. Ko zve od Juliasievviczeve, da je mati gledala skozi prste na njegovo razmerje s Hanko le zato, da bi ostajal doma, se ves ogorčen zaradi take morale upre in v znak protesta sklene, da se bo oženii s Hanko.
V	hiši nastane škandal. Dulska je obupana: Zbysko je manifestativno posadil Hanko zraven matere na zofo.
Dejanje se konča z glatsom hišnega zvonca. Hanka plane, da bi odprla vrata, a Zbysko jo posadi nazaj na zofo in zakliče: »Naj gre kuharica odpret vrata in naj pove, da obe gospe Dulski sprejemata.«
III. d e j ai n j e
Hanka je našla pokroviteljico v osebi sentimentalne Mele, ki se poteguje zanjo pri materi. A gospa Dulska je neizprosna. Skupno z Juliasie-wiozevo ima dolge raizgovore s Hankino krstno botro, staro perico Ta-drachovo.
Juliasiievviczeva prepričuje Tadrachovo, da se je gospodič le šalil, hkrati pa se obrača na Zbyszkovo razsodnost. V nevarnosti je, če 'bo delal zoper materino voljo, da mu ta odtegne gmotno .pomoč. »Plače imaš 60 zlotov, zraven pa celo vrsto dolgov. Živeti v dvoje s tem bo revščina... In kaj porečejo na to ljudje? škandal bo.« To so argumenti, ki jih spretno uporablja.
Zbyskov trenutni upor se nalomi: mladi mož se odloči, da se ibo uklonil materini volji.
Nato se Juliasiewiczeva pogaja s Tadrachovo in Hanko, ki ji predlaga nekaj deeetakov za odpravnino. Sedaj pa se je uprla vedno ponižna Hanka: terja 1000 zlotov odškodnine, v nasprotnem primeru pa grozi s škandalom in sediščem.
Gospa Dulska se najbolj boji škandala. Po dolgih pogajanjih vsa obupana izplača Hsnki zahtevano vsoto in ji veli, naj se pobere iz hiše.
Po tem viharju je spet tišina v stanovanju Dulskih. »No, zdaj bomo spet mogli živeti po krščansko,« ugotovi pomirjena gospa Dulska.
Prev. R. S.
I
MICHAL ORLICZ
Delo Jeana Anouilha in njegova »Antigona"
Jean Anouilh pripada najzanimivejši plejadi sodobnih francoskih dramatikov. Med svojimi spisi ima že odrska dela, ki so si zaradi globoke problematike in ponekod presenetljive umetniške oblike pridobila svetovni sloves.
V Parizu se Anouilhova dela že dolga leta neprestano pojavljajo na gledaliških oglasih. V zadnjem času so bila tudi pri nas na Poljskem sprejeta s toplim aplavzom < Povabilo na grad, Š kr jan ček, Antigona,).
Dar za poetične in dramaturške iznajdbe pri moderniziranju klasičnih tčm je Anouilh izpričal tudi v »Antigoni«, ko je na osnovo znane Sofokie-jeve tragedije postavil dva sodobno pojmovana pozitivna momenta, dve moralni vrednoti. Moč usode, ta bistveni element sofoklejevske tragedije je avtor eliminiral v korist zavestne odločitve Antigone, ki se odpove življenju; hkrati pa je Anouilh rehabilitiral Kreona. Tragedija Antigone je bila rojena iz upora junakinje zoper razum. Neupognjena moralna postava terja od Antigone, da izbere rajši ponosno smrt kakor pa eksistenco v okoliščinah, ki ji ne bi dale polnega smisla. V grški tragediji je formalna zmaga bolj na strani absolutne oblasti tebanskega kralja Kreona — pri Anouilhu pa je poudarek zmage na Antigoninem junaštvu, četudi avtor pravzaprav niti ne ve, na čigavo stran naj se postavi sam, ko je čustveno zvezan z argumenti obeh strani. Obe sta mu enako blizu, stvar Antigona in Kreonova.
V tem Anouilliovem pojmovanju je pač nekaj skupnega s stališčem Montherlanta, avtorja zadnje čase v Parizu igrane drame »Port Royal« (Theatre Odčon), po čigar mnenju »je mogoče priznati, da je pravica na obeh straneh, kajti tako so pač porazdeljene pravice med ljudmi«.
Vendar pa je dal Anouilh Antigoni moč za manifestativni diskurz s Kreonom — in to priča, da se avtorjeve simpatije vendarle nagibajo k posamezniku, Id se bori s sistemom premoči. Te simpatije ne znižujejo tona rehabilitacije Kreona, ki pri Anouilhu ni več krvoločni samodržec (kakor pri Sofokleju), ampak vladar, ki sam preživlja dramo svoje vesti. »Ko bi ne bilo teh malih Antigon, bi bilo povsem prijetno in mirno«, se pritožuje Anouilhov Kreon.
Ko bi ne bile na poti male Antigone, bi bilo vladanje za Kreona prijetno, vestno delo, Id bi se od drugih zaposlitev razlikovalo samo po tem, da se izvršuje na najvišji stopnji družbene lestvice, v imenu reda in za občo korist.
Kreon ni hudoben človek. Niti domišljavosti ni v njem, niti napuha. Samo sprijazniti se ni mogel z Antigonino zahtevo, da bi kljub izdanemu ukazu pokopala truplo svojega brata Polinejka, Id je padel v bitld, kajti to bi bilo nasprotno Kreonovemu rigoroznemu načelu močne roke, Id ukazuje, da je treba zlomiti vsako, tudi še tako resnično človeško pravico, če gre za to, da se obdrži državna oblast.
Taki ali podobni so tudi v drugih delih elementi Anouilhove intelektualne igre z dramskimi figurami.
»Ce hočemo prav razumeti dramsko umetnost Anouilha«, piše Jean Didier (»A la rencontre de Jean Anouilh«), »tedaj bo najbolje, če predamo besedo kar njemu samemu, da nam pojasni, kako se je pred desetimi leti pojavil nov element, ki je njegovemu delu spremenil obraz. Leta 1936 je
dejal v nekem intervjuju: odkril sem, da ni potrebno utesnjevati temo v naivna, oglata in rudimentarna pravila; avtor se lahko in se mora poigravati s svojimi osebami, z njihovimi strastmi in konflikti. »Popotnik« je bil mojo prvo delo, kjer sem vodil takšno »igro«, moja zadnja drama »An. tigona« pa mi je dala priložnost, da sem prenesel »igro« v svet tragičnega, da sem kot tako »igro« pokazal — rafinirano pot usode.
Prev. U. Kraigher
»ANTIGONA"
VSEBINA
Prolog predstavlja po vrsti like, ki nastopajo v igri. Govori o kralju Kreonu, lepi Izmeni, Antigoni in njenem zaročencu Hajmonu. Potem pove na kratko dejanje, kat se je izvršilo pred dogoditi, ki bodo sledili.
Dva sinova Edipova, Eteokles in Polinejk, sta se medsebojno pobila pred mestnim obzidjem. Tebanski kralj je sedaj Kreon. Ta je velel pokopati Eteokla, medtem ko je vrgel za hrano krokarjem in Šakalom truplo Polinejka, ki ni zaslužil poštenega pogreba. Kralj izda iukaz, naj si nihče ne drzne malopridneža pokopati — kdor pa bi nasprotoval njegovi volji, bo obsojen na smrt.
Zelo rano jutro je. Nastopi Antigona. Stara varuška jo sumniči, da je
—	pozabljajoč, da je zaročena s Hajmonom — -bila na sestanku z nekim mladim moškim. Antigona jo* odvrne od te zmote.
Pojavi se Izmena. Antigona jo spomni, da pred mestnim obzidjem še vedno leži njun nepokopani ,brat Polinej. Vnelo nagovarja sestro, da bi skupaj pokopali nesrečneža. Izmena se boji kraljeve, kazni, strah jo je smrti, zato odvrača Antigono od njenih blaznih namer.
Prelep ljubezenski dialog med Hajmonom in Antigono. Antigona zagotavlja: mlaideniču svojo ljubezen, ko pa se poslavlja od njega, izjavi, da vseeno ne more postati njegova žena. Zahteva, naj priseže, da ne bo spraševal po vzroku te odločitve.
Pojavi se stražar, ki sporoči kralju Kreonu, da je nekdo skušal pokopati Polinejkovo truplo. Kralj naroči straži, naj podvoji čuječnost. Dolg komentar zbora primerja dramo s komedijo in pokaže višjo vrednost tragedije ter njeno povezavo z vsemi življenjskimi pojavi.
Kmalu nato ujamejo Antigono v hipu, ko je že drugič skušala pokriti bratovo truplo s plastjo zemlje. Stražarji jo obravnavajo kot hudodelko, ki ji grozi smrt.
Stražar poroča kralju. Med kraljem in Antigono pride do daljšega razgovora.
Kralj bi rad rešil nečakinjo, ki je hkrati nevesta njegovega; sina. Vendar noče kršiti prava. Vodi ga skrb za skupnost, za pravične postave in njihovo izvajanje. Kreon hoče pozabiti vso zadevo pod pogojem, da Antigona v prihodnje opusti svojo blazno nameito.
Kralj, kršeč pravo, hoče vendar na videz ohraniti red in prosi Antigono, da bi ne povedala nikomur, kaj se je zgodilo.
Antigona pa je neuklonljiva. Kralj se znajde v težkem položaju. Ohraniti mora avtoriteto svoje oblasti, po drugi strani pa ne bi hotel biti ulbi-jalec neveste svojega sina.
Ker ne more z drugimi dokazi prepričati Antigone, ji v zelo temnih barvah riše značaja obeh njenih bratov. Spomni jo na njuno nepoštenost, na njuno neslavno smrt: mar nista sama drug drugega umorila?
»Ali je zaradi 'takih ljudi vredno izgubiti življenje?« Kralj navaja nov argument, ki pa spet ne omaje Antigone.
Zadeva se zaplete, ko pride zraven še Izmena. Ta izjavi, da bo pomagala Antigoni, da je pripravljena umreti skupaj z njo.
»Cuješ, Kreon? Tudi ona me hoče posnemati. Kdo ve, če ne potegne to za seboj še drugih, če so slišali moje (besede,« zakliče Antigona kralju.
Sedaj, ko vsa zadeva ni več skrivnost, kralj, dosleden v svojem ravnanju, pokliče stražo in veli, naj odpelje Antigono.
Zaman ga roti Hajmon, naj bi umaknil obsodbo: »Vse sem poizkusil, da bi jo rešil,« pravi kralj. »Tebe vedo, kaj je storila. Primoran sem, da jo dam usmrtiti.«
Hajmon še dalje apelira na očetova čustva, vendar je Kreon nepopustljiv.
Antigono odpeljejo v smrt. V zadnjem trenutku prosi stražarja, da bi izročil Hajmonu njeno pismo, ki vsebuje te ibesede: »Ljubljeni, izbrala sem smrt, in gotovo me ne ljubiš več.«
Iz poiiočila sla pa zvemo, dai ni tako. Ko so vrgli Antigono v jamo in jo začeli zasipati s kamenjem, Iso zaslišali nekalkšen krik. Kralj je velel sužnjem, naj odvalijo kup kamnitih skladov, in ko se je to zgodilo, je v globini jamie zagledal svojega sina. Hajmon je pogledal očeta s prezirom, mu pljunil v obraz, izvlekel meč in se prebodel z njim.
»Pokopal sem ju skupaj,« praivi potem Kreon pažu. »Sedaj sta že čista, počivata. Sta. le nekoliko Ihleda in itako zelo molčeča. Dva zaljubljenca na dan pred poročno nočjo.«
Iz poročila zbora zvemo, da se je kraljica prav tako sama ubila, ko je izvedela za sinovo smrt.
»To je vse,« konča zbor. »Končano je.« Antigona je zbežala in nikoli ne ibamo bedeli, kakšna vročica jo je nehala mučiti. Kar ji je bilo usojeno storiti, je izvršila. Neizmerno, žalostno pomirjenje je splavalo nad Tebe in na prazno palačo, kjer sedaj Kreon čaka smrti.
Prev. R. š.
STEFANIA CIESIELSKA-BOKKOVVSKA
De Rojas: „La Celestina11
»La Celestina — Tragieomedia de Calixto y Melibea« stoji na prehodu med vrsto neznatnih gledaliških stvaritev, kar jih je bilo na španskem pred 1.1499, in bogatini, bujnim in vsestranskim razcvetom španske dramatike XVn. stoletja. Povezuje ti dve razdobji, kajti po literarni vrednosti, po bogastvu motivov in po domiselnosti sega »La Celestina« daleč čez meje svoje epohe in še dolgo sveti na pot teatrskega razvoja v svoji domovini.
V	»Celestini« imamo, kakor v kasnejSem romantičnem gledališču, sožitje kontrastnih elementov drugega poleg drugega: idealizem in realizem, tragiko in kontiko, ]>atos in hiunor, mestoma forme, ki niso v skladu z epsko vsebino. V starejših literarnih delih je polno neverjetnih situacij in bledih, neživljenjskih oseb. Tu pa avtor upodablja globoka, resnična čustva in zahteva od bralca, da misli in trpi z njegovimi junaki. Na življenje ne gleda z očmi optimista: v njem vidj razočaranja, žalost in bolečino. Prikazuje pa poezijo strusti in njeno usodnost. Realizem »Celestine« je povsem objektiven in brezoseben. Med pesimističnimi podobami se napoveduje v Parmenu bodoči gracloso Lope de Vege, praktični tip, ki vleče Kallkstov donkihotski zanos nazaj k tlom.
»La Celestina« predstavlja prehod iz srednjega v novi vek. Zlitost raznorodnih elementov v atmosferi dozorevajoče renesanse daje delu humanističen značaj. Figure v tej drami so resnični ljudje in so nam blizu. Celestina sama je sicer lik iz španskega srednjega veka, čut za vrednost ženske v življenju pa je že renesančen.
Pred »Celestino« srečujemo v Španiji komajda začetke dramatike, tu pa imamo zaenkrat že akcijo, imeniten zaplet in sijajne tipe. To je nedvomno že posledica novega, prerodnega vetra. Drami ni več zadoščal religijski kult. Duh časa je terjal upodobitve resničnega življenja, realnih značajev in ni se izogibal drastičnosti. S »Celestino« se. je rodila španska renesansa in njeno gledališče: zrelo, človeško in naravno, refleksivno in umetniško. Združitev dveh svetov se vleče skozi vse dejanje »Celestine« in se na oko izvrši harmonično.
»Celestina« je srednjeveška figura, orodje greha; ona predstavlja modrost in bistrost, ki je zavestno in predvsem v službi egoizma, težnje za lastno koristjo, nezavestno pa je v službi večnih zakonov nature. Ta demonska figura nima enakovredne primere v evropski literaturi.
Kakor Celestina tako tudi Kalikst in Melibea (vzornika za Romea in Julijo) pripadata univerzalni in večni epohi — izven časa in prostora. Kalikst je reprezentant neoplatonizma v idealistični predstavi svoje ljubice. To je kult najvišje lepote. Mlademu, nekoliko donkihotskemu entuziastu je ljubljeno dekle najvišji ideal.
Melibea je predstavnica renesanse pod konec XV. stoletja, ženska velike čutne in večnostne lepote, kakor s podobo Leonarda da Vinci in Rafaela. Njen natančni opis, v katerem se Kalikst naslaja nad vsako podrobnostjo, podaja čutno stran. Njen duhovni značaj pa dopolnjuje sliko: Melibea je po telesu poosebljena večna ženskost, hkrati pa ideal duše.
Dramatično dejanje se vrti okoli motiva ljubezni in smrti, ki je toliko srednjeveški, kolikor je krščanski. Povezovanje ugodja in trpljenja, ljubezni in smrti je zelo srednjeveško, pa tudi šekspirsko in tudi romantično. Psihološka funkcija vsake osebe v drami — kajti celo drugovrstne osebe Ima-je vsaka svojo določeno osebnost — se razvija organsko in logično.
Toda spopad teh dveh svetov je lahko povzročil samo katastrofo. Do Celestinine smrti je bilo vse le komedija ljubezni in življenja. Z njeno smrtjo pa se akcija sprevrže v tragedijo. Ta nenadna sprememba je nemara najmočnejši efekt v vsej umetnini. Od tu vodi ves razplet dogodkov, vsa njihova notranja logika — tragika, ki nastopa kasneje pri Shakespearu — neogibno v smrt obeh zaljubljencev.
Na križišču srednjega veka in renesanse se je konflikt med čutno lju-beznjo in krščanstvom, med zakonom in zlorabo lahko končal samo tragično kot določena kazen za oba zaljubljenca, ki sta prestopila meje strasti.
»La Celestina« ima v zgodovini španske dramatike pomembno mesto, ker nosi v sebi zarodke najbolj svojskih zvrsti španskega nacionalnega gledališča.
Prev. L. Kraigher
»CELESTINA11
VSEBINA Prva slika
Mladi španski plemič Kalikst se na lovu s svojima služabnikoma Sem-pronijem in Paimenom spušča za sokolom daleč v posest dona Pleberia, kjer po naključju uzre Melilbeo.
Lepota senjore napraivi nanj silen vtis; odtod plamen njegovih besed, s katerimi izraža Melibei svoje občudovanje in svojo ljubezen. Preponosna deklica pa se ne prepusti čaru sladkih besed.
»Ni dostojno, če se plemič ponižuje na stopnjo pouličnih lahkoži-vcev. Prosim, da pri priči odidete odtod,« praivi hladno.
V	trenutku, ko Kalikst odhaja, se vrneta Meliibeina mati in oče. Oba sta ogorčena zaradi neznančeve predrznosti.
»Kaj je iskal tu ta vitez?« vpraša AJisa.
»Ptička,« odgovori Meliibea.
Druga slika
Parm eno ugotavlja v pogovoru s Sempronijem, da je njun gospod Kalikst na smrt zaljubljen v Melibeo. Zato imata zdaj oba težjo službo, kajti Kalikst je ves razburljiv in muhast. Kalilkst sam pa napeljuje pogovor samo na stvar, ki ga najbolj zanima, in tudi res zve od Parmena, da Meliibea ne more narediti niti koraka brez svoje zveste služabnice Lukrecije, njena soba pa ima tak položaj, da ni misliti na to, da bi,- bilo mogoče priti z njo v stik.
Semprcnio svetuje svojemu gospodu, naj vpraša za pomoč Celestino, »staro, grdo iin lokavo veščo, ki ima v sebi nekaj čarovniškega, pri tem pa je sposobna najbolj lopovskih podvigov.«
Zaljubljeni Kalikst pošlje oba služabnika, naj z darili in z denarjem pridobita Celestino, da se zavzame za. njegovo stvar.
Tretja slika
Obe Celeslinini »gojenki« Areuza in Elicija kramljata o svojih ljubezenskih zadevah, čakajoč na Celestino. Vešča pride z vrečo jedil na rami, za njo pa ničvredni morilec Centurion, Areuzin ljubček, ki se hvali, da je to noč spet nekega ubil.
Zasliši se trkanje na vrata in Sempronijev glas. Centurion dovoli, da ga skrijejo. Sempronio pripoveduje Celestini o ljubezenskih tegobah svojega gospodarja in prosi čarovnico za pomoč. Pri tem mu pomaga Parmeno, končno pa pride še. sam Kalikst, čigar darežljivost prebudi v vešči voljo do dejanj. Slika se zaključi s čarovniškimi obredi, ki jih opravlja stara vešča.
Četrta slika
Celestina, preoblečena v prodajalko niti, se prebije v hišo dona Pleberia. Stara zvodnica se v pogovoru z Melibeo po velikih ovinkih približa svojemu cilju, dokler končno ne izreče besed: »Senjora, si slišala kdaj o mladem in plemenitem vitezu, ki ga kličejo za dona Kaliksta?« Melibea jo strogo prekine, a tedaj Celestina spremeni taktiko. Trdi, da Kalikst trpi, ker ga bolijo zobje in da ga lahko ozdravi samo kakšna stvarca, ki jo ima Melibea na sebi.
Melibea ji izroči svoj pas in vešča se izmuzne iz hiše.
Pojavi se Alisa, ki opozarja hčer, da je Celestina hudičeva ženska, ki bi jo pravzaprav morali sežgati.
Peta slika
Popivanja pri Celestini se udeležujejo Elicija, Areuza, Centurion im 'Sempronio. Dobro razpoloženje kvarijo glasovi procesije sv. Inkvizicije, ki	s
gre mirno po ulici.
Pride Kalikst in Celestina mu poroča o svojih dosedanjih dejanjih ter mu pokaže pas, ki ga je dobila od Melibee. Kalikst je srečen, zlasti še, ko mu Celestina p dve, da ima za, jutri po večernicah spet zmenek z Me-libeo. Mladenič bogato obdari Celestino.
Sliko zaključuje žanrski prizor, ko Celestina vari zvezo med Areuzo in Parm eno m.
Šesta slika
Melibea se izpove Celestini, da ji misel na Kaliksta ne da miru. »Milo te prosim, če nočeš moje smrti — naredi, da ga bom mogla še enkrat videti,« pravi in prosi veščo, naj mu pove, da ga bo čakala na vrtu. Celestina obvesti Kaliksta, ki ji od veselja vrže za nagrado zlato verižico.
Sempranio poskuša Celestini vzeti verižico. Grozi ji z bodalom, vendar v zaldjem hipu spravi orožje in odide za svojim gospodarjem.
Sedma slika
Na vrtu dona Pleberia pojeta in kramljata Melilbea in Lukrecija. Me-ilbea nestrpno čaka ljubega.
Kalikst pride, z njim oborožena Parmeno in Sempronio, ki mu morata ostati za’stražo. Kalikst najde vhod na vrt im preživi z ljubljeno MeLilbeo nekaj ur v goreči ljubezni. Ob Svitiu, ko se je poslovil od Melibee, ga napadejo služabniki dona Pleberia in ga ubijejo. Ko Melibea to zve, umre od žailosti.
Osma slika
Parmeno in Sempronio, ki sta bila pustila svojega gospodarja v nevarnosti na cedilu, prideta k Celestini in zahtevata, da deli z njima denar in dragocenosti, ki jih je dobila od Melibee in Kaliksta. Celestina to odklanja in razbojnika jo vsa. besna ubijeta. Stara vešča umira z besedo: »Spovednika!«
Zaradi vpitja deklet zbežita oba razbojnika na ulico, kjer tudi nju napadejo in ubijejo.
Prizor zaključuje Centurion, ki pride, prežite j e mrtve, ki so tu padli, ter triumfalno -ugotovi, da je vendarle edini on ostal pri življenju.
Prev. U.K.
Gledališki list Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Lastnik in Izdajatelj Slovensko narodno gledališče Ljubljana. Urednik Lojze Filipič. Naslov uredništva: Ljubljana, poštni predal 27, Drama SNG. Naslov uprave: Glavno tajništvo SNG, Ljubljana, Cankarjeva 11. Posebna priloga številke 8 (XXXVI. letnik, sezona 1956-1957), izdana ob gosto, vanju poljskega Državnega gledališča iz Lodza v Ljubljani. Kot posebna priloga brez paginacije. Redakcija priloge je bila zaključena 15. marca, tisk pa je bil končan 1. aprila 1957. — Natisnila Tiskarna »Urška«, Kočevje
ELEKTRO STROJNO PODJETJE
„TIKI" - LJUBLJANA
TRATA ŠT. 12	Telefon	2797
se udejstvuje na področju elektro-kovinske stroke z izdelovanjem električnih grelnih in varilnih naprav, konstruira in izdeluje različne individualne kovinske in elektro izdelke za potrebe industrije ter široke potrošnje
Industrijsko podjetje za elektrozveze
TELEKOMUNIKACIJE
LJUBLJANA - PRŽANJ
Izdeluje in priporoča svoje izdelke:
Ljudski sprejem. Vesna 45 Koncertni „	Savica 56
UKV	„	Soča
Ljubitelji radijskih oddaj! Naše sprejemnike, ki so splošno znani po svoji kakovosti in elegamtni izvedbi, lahko nabavite v vseh strokovnih trgovinah Cene so nizke in vsakomur dostopne
ILIRIJA
ILIRIJA
ILIRIJA
ILIRIJA
ILIRIJA
ILIRIJA
ILIRIJA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRIJA
ILIRIJA
ILIRUA
ILIRIJA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
n,TRT J A ILIRUA ILIRUA ILIRUA ILIRUA ILIRUA ILIRUA ILIRUA ILIRIJA ILIRUA ILIRUA ILIRUA ILIRUA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
KREMA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
ILIRUA
Kupujte izvrstne proizvode
ALK
NAJBOLJŠA KVALITETA!	NIZKE	CENE!
LEPA EMBALAŽA!	Zadovoljstvo	potrošnikov!
O