Rokopisi se ae vračajo, Nefrankirana pisni« se ne r?™ — sprejemajo. ~— Za odgovor znamka 15 vin.
— Izhaja vsako soboto.
Štev. 22.
Naročn in a:
na leto . . . . K 8'— pol leta . . . „ 4"—
četrt leta .... 2 — Pos&meana Številka 20 v.
~ Inserati po dogovoru. ~
V Ljubljani, v soboto 6. aprila.
Leto 1918.
Zgodovina in narava
Š. — Očitajo nam Jugoslovanom in posebej še Slovencem, da nimamo nobene zgodovine, da se ne moremo sklicevati na preteklost in da torej nimamo pravice do samostojnosti. Tako očitanje je največja budalost. Niti ena današjih držav se ob gotovem času ni mogla sklicevati na zgodovino, vse so šele nastale, bodisi potom močnih naravnih potreb ali pa potom voljo naroda, ki se je zanašal na svojo moč in zavest. Če bi ta očitanja imela kako upravičenost, potem bi danes ne veljal obstoj drugih držav kakor kitajske, egiptske in asirsko-babilonske. Francija bi se morala pokoriti Italiji, ker jo je zavojeval Rim, zahodna Nemčija ravnotako, Avstrija do Donave tudi. Španska bi morala priznati gospodstvo Maroka, Tu-nezija ali gospodstvo Rima ali Carigrada ali Arabcev itd., kajti vsi ti so enkrat vladali tam. Rusija bi morala skoro vsa pripasti glavarju Hutuhta iz Urge v Mongoliji. Francija ne samo Rimu, temveč tudi Angležem, ki so jo imeli v srednjem veku nad polovico, Portugalska Španski, ki je tudi enkrat tam vladala, Anglija Norveški, ker so gospodovali tam Normani, izliva Labe in Odre Švedom, Petrograd tudi, Carigrad Italiji, Italija Nemčiji, Belgija Italiji, Franciji, Nemčiji, Avstriji; Holandski; Egipet Asiriji Babiloniji, Perziji. Makedoniji, Rimu, Carigradu, ma-melukom, Turkom, Francozom, vsa Amerika Angležem, Francozom, Špancem in Portugalcem. Kakšen kaos! Pa bi moralo vse tako biti, če bi veljalo samo zgodov. pravo. In kako bi se dala ta vrsta še razpresti 1
Pa še na nekaj pozabimo: da je zgodovinsko in naravno pravo v bistvu enoinisto. Vse države so nastale v okviru zemljepisne enote: v kakem kotlu, v kakem porečju, ali jih je združila stepa, ki je povsod enaka in ne loči, ali ob bregovih morja, ki ima tudi veliko družilno moč. Narava je države rodila in če so se razvijale po njeni volji, so se obdržale, nastala je njihova zgodovina, iz naravne potrebe je nastalo zgodovinsko, pravo. In če so se vse države šele polagoma razvile, ali naj ta razvoj ravno sedaj zastane, ko je človeštvo na najvišji stopnji udejstvovanja svojih sil? Če ni do danes prišlo do ustanovitve naše posebne države, ni iskati vzroka v naravnih potrebah, nasprotno, iskati ga imamo v nekaterih okolnostih, ki delajo proti naravi. Proti naravi pani mogoče imeti trajnih uspehov, to nam kaže zgodovina vselej in povsod. Sicer vidimo slučaje, da močna volja posameznikov podre včasih moč narave in moč zgodovinskega poteka, a to je le začasno, trajno se ohrani taka zgradba le tedaj, če ima naravne pogoje za obstanek.
Pa malo poglejmo. Že naštevanje gori omeujenih držav nam pravi, kako se je vse menjalo. Najbolj se pa menja lam, kjer so se pregrešili proti naravi, delali samo iz osebnih koristi, ne pa iz potrebe države ali naroda. Vsaka taka tvorba je morala razpasti. Da niti Atene niti Šparta niti Tebe niso mogle vladati celi Grški, je jasno. Grška obstoji iz samih kotlov, nobeden ni tako velik, da bi gospodoval vsem drugim in zaman so se borili Perikles in Epa-minondas in Alkibijades proti geografskim zahtevam. Aleksandrova država se ni mogla držati, ker je obstojala iz treh zemljepisno čisto različnih enot, bila je zgradba njegove jeklene volje.
Za razpad rimske države navajajo toliko vzrokov, dosedaj nobeden ne drži. Pa je vendar lahko. Ko so si Rimljani osvojili Sicilijo in pa gornje italsko nižino, so imeli dosti; edino, kar jim še opravičimo, je uničenje Kartagine, tekmovalke rimski trgovini. Vse drugo je bilo pa odveč in ni služilo potrebam naroda, temveč le posamezni n goljufom in oderuhom. Sicer so govorili nekaj o kolonizaciji rimskih državljanov, a ta je imela svoj izvor v nezdravih domačih razmerah, te pa v posameznikih. Zato je Rim propadel, ker se je razširil čez meje svojih potreb.
Anglija ni mogla obdržati Francije, ker majhen ali približno enako velik narod ne more preko morja
voditi drugega. Iz istega vzroka so morali Mavri iz Španske, Arabci iz Itnlije. Nemčija se tudi za časa tako zelo nadarjenih Štavfovcev ni mogla uveljaviti v Italiji, vzrok je n irava, Alpe. Koliko germanskih narodov je našlo v Italiji svoj grob! Vandali v Afriki so propadli, ker je narava tako hotela, Poljska in Ogrska nista mogli ostati združeni, ker so Karpati vmes, Napoleonova zgradba je padla skupaj, ker je bila ravno tako protinaravna kakor ona Ludovika XIV. To je Franciji ostalo, kar je Ludovik osvojil v njeno korist; vse drugo je šlo nazaj v svoja naravna okrožja. Eden najlepših dokaz <v za naše trditve je Španska. Odreči se je morala kolonijam, ker jih čez morje ni mogla obdržati, izgubila je vse evropske stranske dežele, ker ni bilo nobenih naravnih zvez. Če si osvojijo Japonci celo Sibirijo, to ne bo trajno, narava jih bo prej ali slej vrgla ven.
Zgodovinsko pravo je torej le posledica naravnega in velja le tedaj, če je v zvezi z njim. Z;do naj se Cehi nikar ne bojijo, narava češkega kotla je močnejša kakor vsa prizadevanja obrobnih Nemcev. Zato bodimo Jugoslovani dobre včlje, narava, podkrepljena z voljo in zavednosfo enotnega naroda, bo zahtevala in izvojevala našo državo. Navidez smo si Jugoslovani in Čehi nasprotni. Oni se sklicujejo na zgodovinsko pravo, mi na naravno. Hrvatje pa še na oboje. Pa je stvar v bistvu ista, Čehi se ne bi mogli danes sklicevati na zgodovino, če bi jim je ne dala narava. Zato le brez strahu v boj, česar nam zgodovina ne da, nam pa bo dala narava — njena mati.
le nekaj o dr. Krekovem spomeniku.
K. D. — Svoj čas sem na tem mestu nakazal nekaj misli o bodočefti Krekovem spomeniku, ki so med drugim bile tudi povod, da se je o tem vprašanju vnela zanimiva časopisna debata. To kaže, da je med našim razumništvom mnogo zanimanja za ta problem in je tembolj razveseljivo, ker le na ta način smemo upati, da bo novi spomenik res narodu v čast. Misli, ki sem jih razvil o odborovein sklepu, da naj spomenik stoji na Pogačarjevem trgu, so pa zadele deloma na precejšen odpor, kar sem tudi pričakoval. Menim pa, da je prav, če se v tako znamenitih kulturnih vprašanjih, kot je prav to, pojmi precizirajo in nazori izčistijo in da ne bo čisto odveč, če k stvari pridenem še par pripomb. Omejil se bom pri tem na vprašanje, kje naj spomenik stoji.
Ugovori, ki so se pojavili proti Pogačajevetnu trgu, so različni. „Dom in Svetovemu" člankarju se trg zato ne zdi primeren, ker bi prozaična okolica kvarila estetski užitek gledalcu, To je deloma res, pu le deloma. Saj ni kislo zelje in gnjila zelenjad, ki trgu daje njegovo lice, temveč stavbe, ki ga obdajajo in ljudje, ki se tam gibljejo. Stavbe so pri tem to, kar so sobi stene, vse ostalo je kakor pohištvo, ki ga lahko izmenjaš in mislim, da je v celi Ljubljani komaj še trg, ki bi arhitektonski tega prekašal. S tako strogega estetskega stališča bi spomenik-umotvor spadal samo v muzej, kvečjemu v zaseben park. Sicer se pa drugod tudi niso strašili stavili spomenike čisto sredi med vrvenje in b arantanje naroda. Jelačičev spomenik v Zagrebu se dviga iz valovja lop in stojnic^ in mu to prav nič ni v kvar, le še zvišuje organično skladnost monumenta s trgom. Enakih zgledov najdemo malone v vsakem večjem mestu, kjer se neposredno okoli spomenikov razvija naj-bujnejše trgovsko in prometno življenje. Naši pred niki so, kakor v toliko drugih ' stvareh, tudi v tem čutili čisto in instinktivno, da se morata spomenik in prostor medsebojno spopolnjevati. Tako stoje starejši monumenti, bodisi vodnjaki ali sicer spomeniki, skoro vedno jako ugodno, tvorijo del ce-
lotne slike in se jih, iztrganih iz nje, skoro ni možno predstavljati. Sicer pu, kje naj stoji spomenik ljudskega tribuna, — in to je bil Krek v pravem besednem pomenu, — če ne sredi življenja! Morda bi bil ta ugovor še upravičen, če bi postavili med kislo zelje kip nežnega poeta, toda Kreku se ne bomo pomišljali postaviti spomenik med to preprosto množico, ki jo je sam tako rado obiskoval. Sicer bo pa v tem pogledu gotovo precej boljše, kakor hitro se zgrade projektirane obrežne lope za branjevce, kar clankar sam čisto pravilno konstatira. Mislim, da je ta ugovor proti Pogačarjevem trgu neutemeljen in da je posledica prevelike estetske občutljivosti, ki se mi pa tukaj ne zdi umestna. Duhoviti angleški pi-satelj Chesterton pravi v svojem „Zagovoru javnosti": ?Absurdno bi bilo, če bi pripustili, da bi stebrovja in piramide zarudevale v kakem pohlevnem kotu, kakor spomladi vijolice v gozdu, lu naloga javnih nionumentov je, da . .. pridigajo velik in prepotre-ben nauk. Hrabrost in usmiljenost in silna vzhičenja bi morala biti vse javnejša, nego so to dandanes*. — So pa še drugi glasovi zoper Pog. trg. Tako je v 4. štev. „Domovine" trditev, da je „pod visokim stolpom in tik velike cerkve vsak kip — ubit." Ta tako apodiktična trditev se mi zdi povsem napačna in kaže prav malo globočjega umetniškega razumeve-nja. Saj spomenik sam ni izoliran otok sredi morja stavb, ki ga obdajajo, temveč le del celote, čeprav važen in imeniten del. Zato ne gre, da bi kdo kar a priori trdil, da poleg velikih cerkva spomeniki ne morejo učinkovati. Najbolji protidokaz pa je dejstvo samo, da .!? ,v Prejšnji ^asih, ko je bil umetniški okus še boljši in med narodom še bolj razširjen, stavili malone vse javne inonumente poleg ali sicer v neposredno bližino cerkva. To izpričujeja vzorni spomenik Colleonija v Benetkah in mnogo drugih po vsi Italiji in drugod. V zadnjih desetletjih je to načelo spet začelo prodirati, posebno v Nemčiji! Mirna cerkvena stena je, sploh kakor sploh vsaka mogočna arhitektonska tvorba najprimernejša kulisa spomenika, ki ga varuje pred izolacijo. — Tudi v ljubljanskem občinskem svetu so že razpravljali o tem, kje naj spomenik stoji, ker je odbor prosil mestno občino, da mu prepusti za kip potrebni prostor na Pog. trgu. Pri tem se je svetovalec ravn. Jeglič izjavil zoper ta trg, ker baje med prebivalstvom vlada velika opozicija zoper izbrani prostor. Mislim, da se ne motim, če trdim, da imenovani obč. svetnik nasprotuje temu trgu, ker po njegovem preprepri-i&fiju mora spomenik neobhodno stati lepo prosto v geometrični sredini trga. To nekdaj splošno veljavno naziranje, ki so je pa strokovnjaki kakor K. Silte in R. Unwin že spoznali za nepravo in je tudi znanstveno ovrgli, ima še neverjetno mnogo pristašev. To napačno mnenje je menda baročnego izvora in sicer iz one dobe, ko so začeli posamezni vladarji tekmovati med seboj, kdo b • zgradil več s črtalom in šestilom zasnovanih mest. Da predlagani Hrvatski trg ali Tabor ni prav nič primeren za postavitev spomenika, nas pouči en sam pogled na ta razdrapana in na vseh koncih in krajih raztrgana trga. Pred „moderno" banalna stavbo Mestnega doma bi tudi dovršen umotvor težko uspeval in bi bil samo v na-potje požarni brambi. Pogačarjev trg ima pa poleg drugih ugodnih strani še to, da leži čisto v osredju mesta, pa je le ločen od največjega šundra in direktnega prometa voz in cestne železnice. Zato se mi zui povsem umestno, kar je rekel župan, naj se postavi na Pog. trgu poskusna šablona in da naj se pritegnejo strokovnjaki in povedo svoje mnenje. Navadno so bili dozdaj osnutki za naše javne spomenike presplošni in premalo prilagodeni svoji okolici; brez slednjega je vsak ugoden učinek seveda zelo problematičen. Le tako, s skupnim delom vsfh poklicanih se smemo nadejati zadovoljivega uspeha
LISTEK.
Peter Klemen:
Mol dom,
Na jasni poljani je stal moj dom, ob ravni cesti se je belila hiša mojega očeta, blagoslovljena po materi in Bogu. Imeli smo konjičev par in krav deset, pa drobnica se je pasla po naših pašnikih, sočnatih, lepo zelenih, da se jim je solnce veselja smejalo dan na dan in so jih zvezde pozdravljale vsako noč. Bela je bila cesta, ki je peljala mimo hiše mojega očeta je stala vesela, ponosna ob njej. Zgodaj zju-je vstajal moj oče pokladat živini, zgodaj zjutraj je vsta ala moja mati molit za srečo svojo in svojih otrok.
Pred hišo je stala starodavna, lipa, ki je spomladi zelenela in cvetela, vsako leto lepša, vsako pomlad bolj dišeča. Gledal je nanjo oče, zrla je vanjo mati in mislila sta si: Ta lipa je naša, saj je zrastla na naših tleh, je srkala zeleno življenje iz naše grude in opojni vonj iz naročja domačih gajev.
Nekega dne pa se je zgodilo za naš dom nekaj čisto posebnega, težkega, usodepolnega, Prišel je in prestopil prag naše hiše sam hudič. Naša hiša se je stresla pod njegovimi koraki, vrata so škripala pod njegovo roko in tla so se udajala pod njegovimi nogami.
Vstopil ie, ohol in prevzeten, ter vprašal očeta : Mi prodate svojo hišo ob cesti? Dam vam zanjo zlata, rumenega kot solnčni sijaj in srebra, belega ko lunin svit.
Oče je strmel in ni odgovoril.
In hudič je nadaljeval: Oče, plačam vam hišo kot bi jo plačal sam Bog, jaz rabim ta prostor, da razširim meje moje lastnine.
Oče je gledal in molčal
In tretjič je hudič izpregovoril: Ali hočete biti bogat kot jaz ? Ali hočete, sezidam vam onkraj Klanca novo hišo, ogradim vam prostrane vrtove, zorjem rodovitne njive pri ljudeh onkraj Klanca? Storite, kar vam svetujem in ne boste se kesali. Hočete?
In oče je trdo odgovoril: Ne!
Hudič je spravil svoje vreče zlata in srebra pa je odšel.
Od istega dne dalje pa je prišla nesreča v našo hišo. Nič več ni zelenelo, nič več zorelo, živina je je hirala, še celo rože in nageljni niso hoteli več dišati. Petelin, ki nas je prej budil v zgodnjih jutranjih urah, je utihnil in mesto njega je sova škovi-kala krog naše hiše. Oče je cele dni presedel zamišljen na kamnu ob cesti in zrl po poljani tja nekam v daljavo, mati in otroci pa smo jokali in se izpra-ševali, kdo je kriv te nesreče. Ko je nekega dne starejši brat pripomnil, da je hudič kriv vsega tega. smo se vsi neznansko prestrašili in vprašali očeta' če je to res. Očetu pa je zagorelo v očeh in jezno nas je zavrnil: ,Molčite o njem in ne izgovarjajte njegovega imena, drugače se vrne!"
Od tedaj dalje iz strahu in spoštovanja do hudiča nismo več govorili o njem. Še misliti si nismo upali nanj, tako smo se ga bali vsi, oče, mali in otroci.
Kakor Job smo sedeli v svoji boli in revščini, kakor Izraelci smo pričakovali Mojzesa, a ni hotel priti.
Sejali smo pšenico, a zrastel je osat, sadili smo trto, a pognal je srobot, molzli smo krave, a v go-lido nam je tekla apnena voda.
čigava je GorISkaT
Stare bukve — novi dokazi.
Dr. P. Tak dokaz nam je omogočila vojna za Goriško.
V	mestni knjižnici goriški je bilo shranjenih več-davčnih zapisnikov, ki jih imenujemo ^urbarje." Po sestnikl, graščine, cerkve, in deželnoknežji uradi so jih Imeli do novejše dobe. V teh je bil imenovan davku podvržen posestnik, kraji, v katerih je imel svojo zemljo in sem in tam celo livadna imena posameznih parcel in konečno visočina in vrsta davka. Dajatve so bile predpisane deloma v pridelkih, deloma v denarju, deloma tudi v pripregi ali v tlaki.
V	njih imamo torej krajevna in osebna imena. Urbarji so pisani v raznih jezikih: najstarejši vpiski so latinski, poznejši nemški ali italijanski. Časovno nam predstavljajo dobo od 1482 — 1741, torej prav tista leta, ko so poizkušali potujčevati naše ljudstvo od vseh plati. Urbarji nam dokazujejo, da niso opravili ničesar.
Vzemimo najstarejšega 1482 — 1697, to je urbar cerkve sv. Florijana v Brdih. Krajevna imena so le štiri : L o č n i k (luczniko, loczenicho, enkrat Lutzney), S e n i c a (Senitza), pod bregmi, v Kremenem; torej 100 odst. slovenskih.
Osebnih imen je 115. Tu se vidi najprej stalnost prebivalstva; vedno ista imena, skozi več kakor 200 let! Od teh 115 imen jih je 91 slovenskih in 24 iz drugih jezikov: furlanskih, italijanskih in nemških. In kdo so nositelti teh nemških imen? Priseljeni plemenitaši, posestniki posameznih parcel in uradniki ali duhovniki. Med župniki imamo kar pet tujcev: Melinger, Weigselperger, Dolfino, Miller in Maurisperg, u med kaplani tri: Pesler, Tosolo, Ben-sa, dočim sta župnika le dva slovenskega pokolje-nja (Reja in Duša) a od kaplanov trije (Adumineiz, Dragonja in Zerjov). — Stalno prebivalstvo pa je vseskozi slovensko, to se torej reče 78 3 odst. proti 21*7 odst. večinona nestalnega elementa. A ne le to. Zupan re imenuje še-le 1. 1565 z latinskim imenom »potestas" (po ital. „podesta"); pred pa le „supan". To je umljivo, da je vpisal župnik, kateri je predsedoval zborovanjem pri obračunu in volitvah v upravni odbor, to dostojanstvo v latinščini ; a nikomur pač ne pride na mar domnevati, da bi bilo nazivalo ljudstvo svojega občinskega predstojnika z latinskim imenom! Kako, da je bila udomačena slovenščina v Ločniku, kamor je spadala cerkev sv. Florijana, nam dokazuje n. pr. vpisek h 1. 1497 „nffictaverunt fucaliczi vnam parvam bradam" (= dali so v najem Vukalici malo braj-do). Najpred je sklanjal vpisovalec lastno ime Fuka-lica (= Vukalica) po slovenski slovnici; latinsko bi bil moral reči „fucaliczae„ -- in dalje je rabil izraz „brajda". Ta je sicer iz latinščine vzet, a seje ohranil le v ljudskem jeziku, ki ga je vzelo med svoj jezikovni zaklad. — Drugi vpisek n. pr. se glasi: „Gregor Chlade dedit reparios X.," torej je izraz za denar „repar" rabljen v slovenski obliki -in to v Ločniku, ki ga hočejo Italijani označiti za svojo postojanko.
Drugi urbar je komorni urbar Goriški iz 1. 1507. Tega je priobčil 1. 1900 nekdanji državni poslanec grof Coronini. Pisan je nemški. Ker je izvirnik v posesti obitelji Coroninijeve, nimamo natančnega vpogleda gledš osebnih imen. Coronini je podal natančni izpisek krajevnih imen; za osebna pa je podal le nekaj primerov, in to za nemška 93 — te je napisal vse - a za slovenska le mimogrede 54, italijanskih in furlanskih 10. — Razmerje bo pa prav tako, kakor po drugih urbarjih, ako se oziramo na krajevna imena tega zapisnika. Teh je 99; slovenskih je 85, italijanskih 6, nemških 8. A med 8 nemSkimi imeni je pa 7 takih, ki se rabijo samo v urbarju za uradnika, med ljudstvom pa so v rabi slovenska imena; n. pr. Ungerspach (Voger-sko), FHelstorff (Bilje), Oberfeldt (Gorenje polje), Ortovvin (Vrtovin), Zum Crewz (Sv. Križ), Sandt Mi-
v Pešalo je naše upanje do Boga, strah pred hudičem pa je bil vsak dan neznosnejši.
In hiša mojega očeta je obubožala, prišli so nekega dne biriri in pognali so v svet očeta, mater in otroke.
Razkošatil se je hudič na domu mojega očeta. Ririči so mu ga prodali za dve steklenici žganja in sod piva.
Tako smo se razšli po svetu. Izgubili smo izpred oči belo cesto po poljani, in da bi nam bilo moči še živeti, smo morali pozabiti na belo hišo ob cesti.
S kamenjem in ostrim peskom so bila posuta da, kamorkoli smo stopili, na stezo, na cesto, na pašnik in travnik. Hoteli smo svežega zraka, a pov-sodi je dišalo po sežganih kosteh, želeli smo pestrih trakov, a ko smo si z njimi okrasili vrat in roke. smo imeli verige na sebi. Oblekli srno se v svilo in baržun, a ko smo se pogledali v ogledalo smo bili nagi. Zravnali smo svoje telo in svoje ude, pa smo se zavedli in bili smo ut ognjeni do tal.
Klicali smo Boga v svoji zapuščenosti. Usmilil se uas je in poslal nam tolažnike. A vrag je bil posekal lipo poleg hiše mojega očeta in je dal z njenimi poleni mučiti naše tolažnike do smrti.
Klicali smo v zapuščene gaje, klicali v čeri in pečevje svojega doma: Gaji, vednozelene trate, pokrite nas, pečine zasujte nas, a glas zlodejev se je odzval hudomušno: „Preobila milost bi bila za vas, hirajte in umirajte v bolečinah!"
Tako smo trpeli vsi, oče, mati, in otroci, bratje m sestre. Razpršila nas je usoda. Vsak je hodil po trnjevi poti. A marsikomu je postala pot težka, kamenje in trnje preostro. Omagal je in prosil hudiča za pomoč. Prišel je zlodej na prvi klic in prinesel s seboj zlata, kadila in smole. Zagodrnjali smo
bratje in sestre, oče in mati, in rekli smo: „Tako izdajaš hišo svojega očeta!" On pa je molčal in nas je sovražil.
Z neba je prišel glas: Bratje, sestre, očetje, m? tere, ljubite se med seboj! Mi pa nismo hoted slišati glasu m videti verig na svojih rokah. Pripogi-bali smo se in z uklenjenimi rokami smo metali kamenje drug na drugega.
Sedim v svoji sobi in gledam njeno razdejanje. Ze od nekdaj sem slutil, da tu nisem doma, da to ni moja hiša in te stene niso moje varovalke. Postelja je nebogljena, mize in omare črvive, tla vsa preperela. In duh po plesnobi je v njej, vonj, ki ga najtežje prenašam. Doma sem malokrat, ne zdržim vec v tej sobi, mrzli, nikdar zakurjeni. Cele večere bi preždel pri knjigah, pa doma ne morem ostati sedim v gostilni in pijem, svojemu telesu in duši v pogubo. Prišel sem zadnjič domov in trdno zaspal Ne vem, kako so se priplazili v moje stanovanje zlo-cir.ci, ki so mi ukradli vso mojo last in če bi bili mogli, odnesli bi mi bili celo dušo. Še nekaj so mi storili. Namazali so mi stene s sajami, tla so bila vsa v blatu, po pisalni mizi pa so ležale kaplje ovčje krvi.	rj
Ko sem se drugo jutro prebudil, je dišalo v sobi po mrtvecu in mimo mojega stanovanja so lajali psi pesem, kot jo slišim včasih v družbi razposajenih hlapcev, ki so pijani.
Sel sem pogledat, kaj se je zgodilo. Pred hižo je sedela moja mati z mrtvim sinom v naročju.
«hel (Šmihel nad Šempasom), Craindorf (Krajna vas); ostane torej med 99 imeni le eno nemško! Slovenskih j« potemtakem 85'8 odst. vseh drugih 14*2 odst. samonemških 1 odst.
Tretji u r b a r je iz 1. 1522; vpiski segajo do 1. 1648. Zasnoval ga je v Gorici živeči bogataš Ra-schauer, torej Nemec najbrže. Imel je posestva daleč na okoli: po Goriškem v vseh delih, v Furlaniji, a tudi na Kranjskem notri do Iga, In prav zato je ta urbar silno važen in zanimiv, ker sega daleč čez meje Goriške — pa odsvita povsod precej enake odnošaje!
Kr ujema :
slovenska Italijanska nemška nedoločljiva
Urbar Raschawerjev.
(V nemščini : 1525-1548.)
Osebna imena.
1*9 9 IS 4
87 09 •/, 4-'8 . 6 04 , 186 „
215
slovenska	348
italijanska	58
nemška	46
nedoločljiva	38
71-75 •/„ 11-95 . 9-48 „ 6-80 „
485
OorlSkl uradni urbar iz 1. 1530.
(V nemščini.)
Krajevna imena:
slovenska 210 Italijanska 10 nemika 10 nedoločljiva —
230
91-30 "V, 4-34 . 4 34 „
Osebna imena: slovenska 1638 italijanska 117 nemška 117 nedoločljiva —
87 05 % 6'25 „ 6 25 „
1872
Krajevna Imena : slovenska 478 italijanska 24 nemška 36 nedoločljiva 3
Goriški uradni urbar iz 1. 1548.
(V nemščini.)
Osebna imena: slovenska 1126 italijanska
88-35 "/, 4-48 . 665 . 0-55 „
541
153
nemška 184 nedoločljiva_39_
1502
74-96 »/j 1018 . 12 25 , 2 59 „
Goriški uradni urbar Iz I. 1560.
(V italijanščini.)
Krajevna imena: slovenska 66 italijanska 8 nemška	1
nedoločljiva —
88 - •/. 10-66 , 1 33 „
74
Osebna imena : slovenska 146 Italijanska 20 nemška 13 nedoločljiva 8
78-07 •/, 10-69 , 6 95 , 4 27 .
187
Goriš.«I uradni urbar Iz 1. 1564.
(V nemščini.)
Krajevna imena: slovenska 851 italijanska 27 nemška	6
nedoločljiva 1
96-15 % 302 . 0 67 . OH „
885
Osebna imena: slovenska 1450 italijanska 120 nemška 112 nedoločljiva 85
81-49 •/. 6-79 „ 6-33 „ 4-81 .
Goriški uradni urbar iz
(V nemščini)
1757
1565.
Krajevna imena: slovenska 756 italijanska 41 nemška	3
nedoločljiva 7
93-67 •/„ 5-08 . 0-37 , 0 86 „
807
Osebna imena: slovenska 1518 italijanska 198 nemška 84 nedoločljiva 106_
1900
79-64 0/, 79 64 , 4 40 . 5-56 „
Goriški uradni urbar Iz 1. 1571.
(V nemščini.)
Krajevna imena:
slovenska 98	<4-48 •/.
italijanska 6	517 „
nemška 10	862 „
nedoločljiva 2	170 „
116
Osebna imena slovenska italijanska nemška nedoločljiva
419 54 25 13
82-34 »/„ 10-36 , 671 . 2-49 „
521
Renški urbar 12 1. 1713.
(V italijanščini.)
Krajevna Imena :
slovenska 185	100-— •/,
italijanska «—	— .
nemška —	— ,
nedoločljiva —	— „
185
Osebna imena: slovenska 501 italijanska 55 nemška 6 nedoločljiva_1
88 98 <70 9-76 „ 106 , 0,7 .
563
Urbar Antonellljev 12 Gorice, I. 1741.
(V italijanščini.)
Krajevna imena: slovenska 26 ital janska 1 nemška — nedoločljiva —
96 29 •/, 3 70 .
27
Osebna imena : slovenska 112 italijanska 15 nemška	1
nedoločljiva 5
84-20' 11 32 6-75 3 73
133
To so suhi podatki, ki nam 'jih nudijo davčni zapisniki. Dasi niso do pičice jasni, imajo vendar to neprecenljivo dobro stran, da so pristni in da niso zlo voljno potvorjeni. Takrat ni bilo še na svetu narodnostnega vprašanja kakor ga imamo dandanes, vsaj v tem zmislu ne. Narodi se niso še tako brezobzirno preganjali in torej tudi niso mislili na to, kako bi oškodovali ugled drug drugemu. V kolikor so imena potvorjena, ali ponemčena, ali poitalijan-čena, ni bilo pri tem nobene druge namere, kakor prilagoditi oblike svojemu jeziku za uradnr rabo. Pri tej priliki bodi pribito, da so se Italijani držali mnogo vestnejše pravih, t. j. prvotnih krajevnih i-men, kakor pa Nemci, ki so vedno skušali po-nemčevati. —
Od dela — naša pravica.
Ako torej pregledamo te pravkar navedene podatke, moramo priti vendar do zaključka, da je bilo tisto ljudstvo slovenskega rodu, ki je kulturo dežele nanovo zasadilo in jo potem skozi stoletja neprestano dvigalo, ki je omogočilo Goriški deželi procvit in podvig do višje prosvete. Kajti večina, ki ne pade v nobenem zapisniku pod 74-9 odst. je tako od ločilna za narodnost in kulturo, da ni moči zanikati njenega vpliva in odločilne besede. In če je tako, vprašamo z dvignjeno glavo: kdo ima pravico do Goriške? Kdo je storil zanjo največ? in odgovor se mora glasiti: slovenski narod. Vsak drug odgovor torej ne drži, pa naj pride od te ali od one •trani. Zgodovinskim, znanstveno preiskanim pričam se mora vsakdo ukloniti.
Nepokvarjene zgodovinske priče nam torej dokazujejo, da je bilo ljudstvo na Goriškem v pretežni večini slovensko, in to od tistega časa sem, od kar se je bilo on<1i naselilo, S tem je pa tudi jasno povedano, da je bila vsa osnovna kultura, posebno poljedelska v slovenskih rokah. Kajti stalno prebivalstvo je vendarle tisto, ki vtisne deželi pečat kulture. To kar so zanesli priseljenci, Italijani in Nem-
ci, v deželo, to je bilo večjidel samo za-nje. Imenujejo pa to „višjo kulturo". Res, da kmet ni znal Či-tati, še manj pa pisati akademično učenih knjig; ni umel zlagati pesmi v staroklasičnih merilih' in jih vglasovati po najnovejših glasbenih načelih, ni bil v stanu staviti gozdov po umetniških zahtevah; to je bilo na Goriškem, kakor povsod drugod, znal pa je skrbeti za to, da so mogli živeti pisatelji in pesniki, skladatelji in umetniki in da niso gladu poginili .gosposki ljudje," ki so se priselili med nje. In prav ti ,kulturni" ljudje so bili drugega mišljenja kakor vkoreninjeni domači rod. Saj vidimo: urbarji so pisani v latinščini (— in to je Še najboljši slučaj, ki ne vstvarja nikakega predsodka' za noben narod, ker je mrtev jezik —) ali pa v nemščini in i t a 1 i j a n š č i n i. Ali ni to v nasprotju: večina slovenska, a uradni zapiski o njej pa pretežno itali janski ali nemški ? — Človek, ki misli logično, mora pač priti do takih sklepov. In zgodovinarji bodočnosti bodo imeli težko nalogo, to razmerje pravilno pojasniti. Ako se ozremo na naše obstoječe razmere, se pa nam to ne bo čudno zdelo. Poglejte naše kranjske odnošajo. Domače ljudstvo je slovensko, priseljenci so Nemci: plemiči in uradniki, vne-koliko tudi posestniki. In uradovanje je nemško! Tako nekako je bilo v 15., 16., 17., in 18. stoletju tudi na Goriškem. Urbarji odsevajo te odnošaje -neprikrito. — Nasproti si stojita dva življa: eden'trdno vkoreninjen, od davna zvezan z zemljo, ki jo je rešil popolnega pogina in propada s tem, da jo je obljudil, poselil, potem pa kulturo vzdržaval in izpopolnjeval, drugi, priseljenec, ki mu je bila zemlja le toliko mari, da mu je dajala možnost brezskrbnega življenja. Slovenec je o b d e 1 a v a 1 zemljo s poštenim trudom in v potu svojega obraza, druga dva naroda pa sta skušala samo uživati 9ad tega dela.
Čeprav tlačan — vendar kulturni delavec.
Italijan ali Nemec je kupil ali pa dobil v dar kos zemlje od vladarja, ki je zemljo osvojil z mečem. S to zemljo je dobil v svojo posest tudi vse domove in ljudi po srednjeveškem pravu Tako osvojenje dežele ni bilo nikdar kulturni čin samo ob sebi; to nam izpričujejo razne dobe, ko je veljala pravica močnejšega. In razdeljevanje osvojene zemlje se je brigalo še manj za kulturna načela. Ni je dobil tisti, ki bi bil za njen podvig najpripravnejši, ampak oni, ki so ga imeli za najbolj sposobnega, tlačiti prebivalce osvojene pokrajine. To so imenovali „zve-stobo napram cesarju in državi." Ko se je naselil novi lastnik na svojem novem posestvu, je bilo prvo, da si je zapisal svoje pravice, svoje meje in vse vasi, hiše in ljudi nastanjene po svoji lasti; 'pri vsakem si je tudi pripomnil, koliko da mu mora prinašati desetine in drugih davščin. Kaj se je brigal bogato obdarjen graščak za to, iz katerega jezika da so krajevna imena na njegovi zemlji! Izgovarjal jih je pa svojemu jeziku prikladno; od todi toliko spake-drank. V tem so si precej podobni vsi narodi brez izjeme. Tudi Slovenci so prilagodili stara imena svojemu jeziku; iz ilirščine je nastal latinsk Sontius, in iz tega slovenska Soča. Nemci so pa imeli od nekdaj stremljenje imena ponemčiti. Ker pa prvotnega pomena niso poznali, so nastali na ta način prevodi brez smisla, včasih prav smešni: n. pr. Sinja Gorica
Schweinbtlchel. A s tem, da so poizkusili ponemčiti ime uradnim potom, niso dosegli ničesar; taka imena se niso prijela nikjer in nikdar drugje, kakor samo med stenami uradnih prostorov.
Dejstvo torej, da so zasedli d ugi narodi kako pokrajino, ne pomeni nič drugega, kakor da so u-vedli svojo upravo in jo priredili po potrebi svojih uradov. S tem pa se niso doteknili bistva domače kulture: kajti uradniška uprava ni še kultura. Vojna osvojitev ne pomenja osrečevanja in blagostanja ljudi, niti zboljšanja prejšnjega položaja. Pogodbe, darovi, dediščine in druga pota, po katerih se razkosavajo zemljišča in združujejo njihovi kosi, nimajo ob sebi nikakega pomena za njihovi kulturni razvoj. Pred narobe. Ako se je naselil tujec na Goriškem, ni poznal ondotnih odnošajev, zemlje, načina uspešnega obdelavanja, pridelkov itd. To je povse umevno. Zato se je moral sprijazniti z odnošaji, ki jih je ustvarila tam narava in pradavna kultura. In kdo mu je to bolje povedal in oskrboval, kakor Slo venec, ki je stoletja negoval podnebju in zemlji primerno obdelovanje! Ako je tujec hotel povečati svoje^ polje in iztrebiti goščo, je prepustil to delo praktični metodi prejšnjih dni in preizkušenim gospodarjem — Slovencem. Danes je to drugače. Sedaj narekuje smer in pota znanstvena teorija, posebno geologija, kemija in botanika: po tem se ravna zholj-ševanje zemlje in pridelkov - ki sev6 zaostajajo za idealnimi uspehi na papirju in se približujejo le počasi^ željam kmetovalcev — vkolikor jih namreč dopušča narava. Pri vsej visoki stopinji učenosti tudi še dandanes velja kmetova izkušnja. V prejšnjih dobah je pa morala nadomestovati tudi vso u-čenost.
Niso nas in ne bodo nas zatrli.
Ako pregledemo vse to, nam ne bo težko razumeti velik pomen Slovenstva na goriški zemlji. Ta pomen pa nam tudi tolmači in pojasnjuje čudež, da se je ohranilo Slovenstvo na Goriškem navzlic priseljevanju od vzhoda in zapada. Nemci in Italijani so se skušali ustaliti — a oba naroda brez uspeha. Samo v mestih so se mogli naseliti posamezniki o-beh narodov; italijanski je imel pri tem nekoliko večji delež, kakor nemški, četudi so pisani uradni urbarji večinoma v nemščini. To dejstvo ima seveda svoje vzroke. Italijani so bili v zaledju naseljeni v sklenjenih vrstah, dočirn so bili Nemci med Slovenci na Kranjskem, južnem Štaierskem in južnem Koroškem vedno samo raztreseni in torej v manjšini. Ita lijani ra navzlic tej ugodnosti sklenjenega naselje-nja niso mogli prodreti preko gotove črte, ki tvori narodno mejo med Slovenci in med njimi: to je Ter (Torre) od izvira do izliva v obče. Le posamezniki ali poedine obitelji so se priselile med Slovence, ki so si ohranili svoja bivališča, svojo narodnost v jeziku in običajih in svojo odporno silo. Tu imamo zelo važen in podučljiv slučaj pred seboj. Navajeni smo čislati visoko kulturo Nemcev in Italijanov. To je ob sebi prav. A pri tem tako radi omalovažujemo svojo lastno narodnost in prosveto. To pa ni prav. Nemška in italijanska kultura v resnici ne moreta biti tako neprimerno višji od slovenske, zato ker je niste mogli izpodriniti v sto- in stoletnem delu.
Zgodovinsko proučevanje kulturnih virov nam kaže pač v prvi vrsti razmere, kakor so bile v preteklosti A uči nas pa tudi, kako bi lahko bile v sedanjosti. Ako bi se v pravi meri zavedali svoje kul-
turne moči, ako bi ne segali s tako slastjo le po tujem vplivu, bi se nam dandanes ne bi bilo treba boriti za naš narodni obstanek. Zato ne obupajmo nad seboj ako smo zmogli v preteklosti nevarnosti, ki so pretile obstanku slovenstva, jih bomo zmogli tudi v bodočnosti. —
Običajno pravo in ustavna zakonodaja
Dr. M. — Moderri pravoslovci so se zeio trudili, da bi spravili običajno pravo ob kredit. V modernem obstoječem pravu so mu hoteli sploh odrekati pravico do obstoja. In če bi moderna zakonodaja s pomočjo moderne vede res tako vzorno vršila svojo nalogo, kakor so v času absolutizma pričakovali prvoboritelji za ustavo, bi bilo običajno pravo res veliko manjšega pomena, kot je v resnici. Skušnja pa je pokazala, da se življenje razvija hitreje kot znanstvo. Trgovsko pravo, ki velja kot najnaprednejše in najživahnejše mora še vedno gostoljubno sprejemati v svoj okvir nove običaje, ki so samo dejanski obtožitelji njegove počasnosti in zakasnelo-sti. — Ne samo zakonodaja, tudi zuanost je prepočasna in navadno samo daje izglajeno obliko pravnim tvorbam življenja.
Če to velja že za zasebno pravo, kjer ima navadno ogromna večina ljudstva zlasti pa gospodarsko najmočnejši sloji velik interes na tem, da znanost in zakonodaja, kolikor mogoče hitro doideta življenje, potem mora veljati še mnogo bolj za u-stavno pravo, kjer gredo koristi narodov in družabnih slojev neprimerno bolj narazen kot pri zasebnem pravu. Ker pa življenje ne pozna praznih presledkov, kakor jih žal dela tako pogosto znanost in zakonodaja, si pomaga življenje takoj z dejstvi, ki se sčasom ustalijo v običaje, med tem ko veda in zakonodaja s prekrižanimi rokami premišljujeta, kam in kako bi, pa si ne znata pomagati.
Naša ustavna zakonodaja je bila takoj ob rojstvu obsojena v nerodovitnost. Spačena ustava je tudi naše uradne ustavnopravne učenjake začarala. Svetlozveneče bahanje o znanstveni nepristranosti še ni bilo nikjer tako globoko osramočeno kot pri naši ustavnopravni vedi. Profesorji na univerzah so izrabili vso svojo pravno spretnost, da bi nenatorni stvor naslikali kot plod naravnega razvoja. Tudi vsakega drugega treznega razpravljalca so znali gotovi krogi odvrniti od tega posla, ker se je vsaka trezna, nepristranska sodba takoj lahko označila kot kaznjivo rovarjenje zoper ustavo.
Življenje je šlo naprej mimo profesorjev in zakonodajnih zbornic in je iz centralistične tostranske polovice naše monarhije ustvarilo federalizem. Ni sicer nastala taka zvezna država, kot so jo ves čas terjali slovanski narodi, tudi ne taka, da bi bila lahko podlaga za temeljito preosnovo monarhije, ki je nujno potrebna, nastala pa je kljub vsegamogočnim centralistom in sicer pod njihovimi rokami kakor zaničljiv posmeh, ki si ga hudomušna zgodovina večkrat privošči. —
Popolnoma brez vsake podlage v naših ustavnih zakonih tvori Galicija že davno samostojno državo, ki je ne vladajo Nemci ampak Poljaki sami. Poljakom namreč ne postavljajo uradnikov nemški „volk8rati kakor nam Jugoslovanom, ampak gališki namestnik je vedno zaupnik polskega kola in ta dejansko nastavlja upravne in sodne uradnike po deželi. Če bi si drznila dunajska vlada poslati v Galicijo kot namestnika kakega Nemca, bi Poljaki zaropotali še bolj kot radi holmskega ozemlja.
Ker se je zavedno češko ljudstvo zgodaj oprostilo iz objema mogočnega plemstva, češki deželni namestnik sicer ni zaupnik češkega svaza, vendar je to mesto že dedno v češkem veleposestvu, ki pa vendar češkemu narodu ni tuje. Tudi češki namestnik je vladar posebne države, njegov urad šteje po proračunu za 1. 1914 223 uradnikov, ima več strokovnih oddelkov kot notranje ministrstvo in njegovi upravni stroški presegajo stroške naučnega ali trgovskega ali poljedelskega ministrstva. Torej velik gospod, nasproti kateremu je vodstvo in nadzorstvo ministra za notranje zadeve pač le prazna senca. Tudi v času najstrožje opozicije češkega svaza in v času najbrezobzirnejšega absolutizma ne pride vladi na misel, da bi poslala v Prago Nemca kot namestnika.
Nas Slovence je nesrečni kronovinski ustroj raztrgal, da smo samo na Kranjskem neoporečna večin*, naše ljudstvo je ravnotako enotno zastopano v našem jugoslovanskem klubu kakor Čehi v svazu, vlada hlini nasproti nam prijazno lice, s pripravnim izgovorom: „saj priznamo jugoslovansko vprašanje," toda začasna nemožnost rešitve je tudi za Jugoslovane očividna, na naša vodilna uradna mesta pa nastavlja zaupnike nemških „volksratov" mesto zaupnikov našega ljudstva, dasi bi zato ne bila potreb-nikaka sprememba ustave.
Moderno načelo samoodločbe nas je poživilo v stari veri, da mora biti vlada narodova v rokah njegovih lastnih sinov, vsako vlado tujcev smatramo in čutimo kot suženjstvo. Dovolj imamo nadarjenih sinov, zmožnih za najtežavnejše službe, mnogo bolj zmožnih, kot so pritepeni tujci, dasi nam država tako mačehovsko nudi šole in učilišča.
Z majniško deklaracijo in stotisoči podpisi nanjo je naše uradniško vprašanje dobilo drugo lice. Vsako imenovanje tujega uradnika med nami bo v-zbudilo ne samo enodušen protest vseh naših ljudskih zastopnikov, ampak vse slovensko ljudstvo, ki je s podpisom pod majniško deklaracijo slovesno izjavilo, da noče tuje vlade, bo smatralo tako imenovanje za udarec v lice in ga bo primerno vrnilo,
Narodni svet za Trst.
—r.— Nadaljujemo razmotrivanje posameznih nalog te velevažne institucije. Dejali smo: .Narodni svet naj bi imel v evidenci vsa uradniška mesta, naj bi zasledoval imenovanja ter informiral poslance o zadevnih vprašanjih. Kako bi olajšal delo delegaciji."
Če pogleda človek razne imenike nameščencev v tržaškem mestu, na namestništvu, na pošti, pri fi-nanci, na sodniiah itd, bo koj opazil: višji uradniki so vsi sami Nemci; te institucije so le kanali, po katerih se pretaka nemški veletok v naše pokrajine z namenom, da se v gotovem času spremene naše dežele v nemške province. Ogromno večino srednjih uradniških mest imajo Lahi. Slovencem sta po navadi
odprti le mesti portirja in sluge. Seveda je zasedenje uradniških mest vprašanje moči; če bomo dosegli svoj jugoslovanski cilj, začrtan v deklaraciji, potem bo to vprašanje rešeno. Toda tudi v sedanjih razmerah bi lahko mnogo storili s podrobnim delom, bi se bo morda komu zdelo otroško, toda je tako, ki vodi do uspehov. Govorimo konkretno 1
Vzemimo poštne uradnike in uradnice, ki imajo opravka s strankami. Koliko jih zna, oziroma vsaj razume slovenski? Le majhen, zelo majhen procent. Pojdi na Barriero, na Giuseppino, na glavno pošto: le izjemoma dobiš gospodično, ki bi dala na slovensko zahtevo kak odgovor. Ne razumejo. In vendar je v vsakem okraju toliko slovenskega življa Kako se je zgodilo? Namesto da bi se uradnice priučile za silo slovenščini, smo se mi njim prilagodili. Mi govorimo po laško. Vsake kvatre se kak radikalnejši Slovenec spre s kako gospodično radi jezika in objavi to aven-turo v .Edinosti": vsa tržaška javnost ploskaje odobrava nastop tega junaka, nato prespi in drug dan vse poprašuje na pošti po — italijansko. Tem potom ne pridemo nikamor. Zakaj kaj se zgodi, če ravnaš ti kot radikalec? Objavi si dogodek v listu in šel obenem naravnost k ravnateljstvu. Dobro. Poštni upravitelj odgovori ravnateljstvu na dva načina. Prvi način • ,V našem uradu je devet gospodičen, pa nobena ne razume slovenski. Prosim, da pošljete eno slovensko moč." To se zgodi. Drug način: .Od desetih gospodičen zna ena slovenski; zato bom skrbel, da bo v bodoče pri morebitni slovenski zahtevi kake stranke na razpolago ta gospodična v svrho tolmačenja." In denimo, da se tako zgodi. Ti hočeš znamk in vprašaš slovenski. Čakaj osel, da bo trava zrastla. Počakaj, ker ta gospodična r.e razume slovenski, in zato gre preko tebe in odgovarja drugim strankam, gospodična pa, ki zna slovenski, je pri petem ali šestem okencu in je momentano zaposlena z drugimi strankami. Le počakaj prijatelj, čez četrt ure — če gre dobro - že prideš do znamke.
Vse drugače bi poštni upravitelj reševal vprašanja nameščenja uradnic, ko bi vsi Slovenci le slovenski govorili. Treba le porabiti češki recept. Treba ljudi navdušiti in z gotovim dnem začeti. Le sto Slovencev je dovolj, da spravijo v tako zadrego vso poštno upravo! Petdeset naših naj gotovega dne gotovo uro nastopi na pošti pri okencu in to vsi slovenski, vsi odločni, najprej pri uradnicah, koj nato pri upravitel.u. Gontia docet 1 In ko bi našinci vedeli, da znajo vsi nameščenci na pošti slovenski, bi prav gotovo slovenski popraševah. S to trditvijo se namreč zavarujem proti enventualnemu ugovoru, češ, naši ljudje, že po naravi, poprašujejo raje po laško. Ni res! Zakaj hodijo v n. pr. svetoivanski župni urad, k rojanskemu okrajnemu načelniku in poprašujejo ondi samo slovenski? ker vedo, da jim dotični župnik oz. načelnik postreže v slovenskem jeziku. In ko bi našinci znali, da znajo vsi uradniki slovenski, bi nikomur ne prišlo na um, da bi laški govorili.
Ta boj treba organizirati in to naj bi storil Narodni svet.
Sto oseb reformira vsak poštni urad: le načrta se hoče in kumpaktnega nastopa.
Kar velja za pošto, veija za financo, za železnico itd. Kaj naj bi n. pr p-čela železniška uprava, ako gotovega dne zahteva 100 S ovencev na kolodvoru ali na kaki obmestni postaji listek do prve postaje? Uradnici, ki ne pozna jezika, ne preostane drugo, nego da izgine.
Ko bi obstojal že pred 20 leti Narodni svet, bi imeli danes že ram go svojega uradništva v Trstu in bližnji okolici. Kar ni, se lahko zgodi. Naj se torej zgodi I
Narodno gospodarstvo.
NARODNOGOSPODARSKE DROBTINE. XII.
M. H. — Velike ideje sedanje dobe nas niso našle nepripravljenih. Razumeli smo te velike ideje in nasrkali smo se jih do sladke opojnosti. In ne bomo se jih več otresli, ker so nam zašle v kri in dušo.
Bližamo se svojemu cilju, to nam kaže splošno prepričanje naroda, bolj pa krčeviti odpor nasprotnikov. Stvarnik, ki je določil življensko pot nežni cvetlici, začrtal je tudi usodo narodom. Od Stvarnika določenim jeklenim zakonom narave se človek usoešno in trajno protiviti ne more. Zato pa se bližamo svojemu cilju,
Vidim že splošne obrise bodoče Jugoslavije. Lepo je to, a — malo. Ta splošni načrt nas danes več zadovoljiti ne sme. Skrajni čas je, da spremenimo precejšen del splošnega navdušenja za svobodo in samostojnost v pozitivno delo. To pa takoj, da nas dejanja ne prehite.
Treba bo preurediti razmere zasebnega in javnega življenja, preurediti celo upravo: državno, finančno, šolsko upravo, šolstvo, zasebno in javno zakonodajo, preurediti socialne razmere, rešiti agrarna, delavska, ženska vprašanja, vprašanja zastopstva naroda, stanov, preurediti kolikor toliko tudi zasebno in družinsko življenje. Podana je danes samo smer te splošne državne in družabne preureditve, vse drugo treba zasnovati, izvršiti. To ne bo delo dni, mesecev, to ne bo lahko delo. Zato pa je treba pričeti z delom takoj.
Smer te splošne preureditve je svoboda, samostojnost, individualiteta, bratstvo vseh ljudi, vseh slojev na eni, narodno čuvstvo, narodno srce, narodne potrebe na drugi strani. Ali recimo, na kratko: Demokratizem in narodnost. Ta smer mora biti odločilna za vse podrobne načrte, ker hočemo pravo demokratično državo. Nič popravljanja, nič krpanja. Kar je ustvarila po srcu in mišljenju nam tuja duševna in denarna aristokracija, kar sta ustvarila velekapital in veleindustrija, je za nas nerabno. Proč z hinavstvom, formalizmom, krivicami in vlado do vlade najmanj opravičenih slojev
Naj se ne ugovarja, da bi bilo tako nadrobno danes še prenagljeno. Nič zato, če nismo že jutri samostojni Popolna orientacija o političnem in gospodarskem ustroju naše države je potrebna nam vsem, celemu narodu, posebno pa voditeljem in zastopnikom našega naroda. Zavzeti nam je v vseh več ali manj pomembnih vprašanjih odločno stališče in obramba zavzetega stališča mora biti nam vsem sveta. Delo bo težavno, ker bo treba revidirati poleg razmerja med posameznimi sloji nasproti državi in javnosti skoro vse pojme javnega in zasebnega prava, ker sta nam skalila birokratizem in nemštvo večino teh pojmov do popolne nejasnosti,
Slovenke in Slovenci
peto leto teče, odkar se v središču Slovenije ne glasi slovenska beseda s tistega mesta, ki ji je bilo namenjeno. Pet let smo bili Slovenci brez gledališča — pet let izobčeni iz vseobčnosti kulturnega življenja. Ali se dovolj zavedamo, kaj se pravi, pustiti izobrazbo svojega jezika, najočitnejšega znaka narodnosti, toliko časa vnšmar? Kdor se je odrekel jeziku, se je odrekel svoji misli. Kakšna vrzel v naši duševnosti, kakšen zastanek v našem razvoju!
Gledališče je bilo, je in bo pri vseh narodih vzgajališče dobrega okusa, visoka šola lepote in vzornega jezika, zrcaio, narodne duše in njene resnice. Dramatična poezija je bila vedno višek in zaključek narodnega procvita, oder je bil povsod govorilnica najglobljih duhov preteklosti In sodobnosti. Z ljubeznijo in ponosom kažejo Cehi na svoje Narodni divadlo, Hrvati na svoje Zemaljsko kazallšte, na pozitivne činitelje svoje narodne in kulturne bilance. In mi se naj svojemu gledališču samovoljno od-povemo? S tem bi se potiskali sami v kot in v temo. Sramota, da smo tako dolgo prenašali to praznino v našem življenju — grehota, če naj ostane po naši krivdi še dalje tako.
Kriv prorok, Id trdi, da je ljubljansko gledališče samo za Ljubljančane; herostratska beseda, ki je bila izrečena pred leti: „ Ako hoče Ljubljana gledališča, naj si ga vzdržuje sama; kaj ima kranjska dežela, kaj ima naš kmet od ljubljanskega gledališča?" — Najsurovejši materializem je izgovoril to pesedo. Kulturo tako posnoviti, duha tako vprostoriti! Mar ni kultura tisti tajni fluid, ki se razteka iz živih žarišč na vse strani, spaja dušo z dušo in objema in enoti, kar bi se brez njega razsulo v drobce brez središča? Fluid, ki veže posameznike v narod s skupnimi tradicijami, bolečinami in nadami! V narod s svetinjami, nedotakljivimi slehernemu brez ozira na svetovni nazor in politično prepričanje, vzvišenimi nad strankarsko, izvzetimi Lz vseh slučajnosti in dnevnih prevratov.
Vedetu moramo tudi, da ljubljansko gledališče ni navadno provincijalno podjetje, da se ne bo smelo nikdar primerjati memškim provincijalnim gledališčem, nego, da je vseslovensko gledališče, matica vsem odrom po vsehnaših pokrajinah. Maribor, Celje, Jesenice, Trst — vse se ozira v Ljubljano, v nji gleda svoj vzor, od nje črpa svoj repertcar in vsa sredstva. Zato ima naše gledališče vse više, svoje narodne cilje in naloge. In kdor govori ali dela zoper naše gledališče, govori in dela zoper slovenstvo in zoper bodočnost, ki si jo vstvarja.
Vsi pravi ljudje pri nas, pristaši vseh strank so izprevideli, kako siromašna, ponižna, kako brez bodočnosti je naša kultura brez gledališča. V Ljubljani se je ustanovil konsorcij z namenom, nanovo oživotvoriti slovensko gledališče v Ljubljani ter mu ustvariti krepko gmotno podiago. Lepo se je odzvala Ljubljana; pred vsem so pokazali nje trgovci in denarni zavodi, da pojmujejo jasno pomen kulture za narod; v par tednih se je nabralo nad 280.000 kron za Slovensko gledališče v Ljubljani.
Ali bo za Ljubljano zaostala pokrajina? Ali ni treba vseh rok, vseh glav, vseh sil, ko si gradimo novo, lepšo bodočnost? Ali se more in sme samo ena moč med nami odtegniti delu, ko gre za to, da se uvrsti naš narod med druge narode in da ostane vštric z njimi?
Slovenke in Slovenci, videli smo vaše navdušenje za jugoslovansko idejo; zaplamptelo je do zadnje koče, do slednjega moža, do sleherne ženske — ali boste sedaj ostali ob strani, ko je treba tej Jugoslaviji pripraviti pot, dati ji čim globljo vsebino, čim trdnejšo utemeljenost? Videli smo, kako so vam duše vsprejemjive za vse lepe in velike ideje; zato se zanašamo na vas, ženske in možje vse naše domovine, da se zavzamete tudi za osrednje ognjišče naše kulture, za slovensko gledališče; važno postojanko našega naroda velja pridobiti. Snujte odbore, podpisujte deleže*) — da se pokaže slovenski narod v teh usodnih časih po svoji ljubezni do svojih svetinj vrednega, stati v kolu najnaprednejših narodov, vrstnik med vrstniki.
"J Vsak družabnik mora prispevati k kapitalu vsaj z enim deležem po 100 K, ki se mora plačati takoj pri vstopu v konsordjalno zvezo. Vsak družabnik jamSi edino le s podpisanim deležem.
Delo, na katero kličem, si mislim takole. Vodstvo celotnega dela naj prevzame ker je to delo skupna narodna zadeva, skupni narodnf svet. Ker ta narodni svet v principu že obstoji, upam, da se bo kmalu predstavil javnosti. Tistm, ki dvomijo, da da bi ta narodni svet z ozirom na velika nasprotja naših strank mogel uspešno delovati, povem na kratko svoje misli: Če javno objavljeni pregrami niso samo formalnega pomena, le pesek v oči, tedaj petu S. L. S. in liberalno stranko v ustavnih in gospodarskih vprašanjih ni bistvene razlike. Delavske stranke ne omenjam, ker se naslanjate o-bedve struji te stranke na imenovani dve glavni stranke. S. L. S. in liberalna stranka stojite izrečno na demokratični podlagi. Slovenske stranke, ki bi nastopila proti veri, si v resnici niti misliti ne moremo. Vera je vendar bistven del naroda, gotovč vsaj tako važen kot jezik, gotovo pa tudi važnejši kot, recimo, narodne pesmi, narodni običaji, narodna noša. Zato bi bila slovenska stranka, ki bi nastopila proti veri, baš tako nemogoča kakor stranka, ki bi nastopila proti jeziku ali drugim značilnim posebnostim naroda. Tudi proti zakonu ne bo nastopila stranka, ki resno računa z dejstvom, da je zakon podlaga družini in državi; mora biti pač skrajni sebičnež. ki bi radi slučajne svoje nesreče, ne u-pošteval sreče vseh drugih.
Narodni svet bi določil za vsako stroko, panogo, sploh za vsako važnejše vprašanje posebno iz vešča-kov in praktikov sestavljeno komisijo in ta bi imela nalog obdelati vsestransko in temeljite odkazano ji zadevo in sestaviti tudi načrte zakonov, ki bi bili za rešitev dotične zadeve eventualno potrebni. Načrti teh komisij bi prišli pred narodni svet in konečno pred forum javnosti. Vzemimo poljedelstvo. O obsegu zemltišč in njih eventualni delitvi bi sklepala posebna komisija. Druga bi se bavila z obremenitvijo ir razbremeniitvijo, tretja z dednim pravom glede zemljišč, prevzemanjem zemljišč po dedičih in drugih dednih opravičencih, četrta z melioracijami zemljišč, peta z zlaganjem zemljišč, ki bi bilo na Kranjskem velike gospodarske važnosti, šesta z gozdovi, njih delitvijo in njih varstvom itd. Potem bi prišle na vrsto še vse stroke, ki so s poljedelstvom združene ali vsaj združljive, recimo: sadje-reja, živinoreja, mlekarstvo ,planšarstvo, čebeloreja, reja malih živali itd. Bilo bi ogromno pa hvaležno delo.
Zakonito uveljaviti bi se seveda smelo le ono, kar je strankam in vsem slojem socialne družbe skupnega.
Sklepi teh različnih komisij bi se lahko takoj pričeli izvrševati, seveda le če bi bilo to že pred dosego državne samostojnosti mogoče in dopustno. Vsekakor bi se večina zadev narodnega gospodarstva lahko takoj uredila v zmislu doseženih sklepov. Naša največja krivda zadnjih desetletij je bila ta, da smo izrabljali svoje duševne sile v domačem boju, upravo narodnega gaspodarstva smo pa prepustili vladi in pa ljudem, ki so se bolj razumeli na izkoriščanje naroda, kakor pa na narodno gospodastvo. čas je, da se postavimo na lastne noge, če nam pri tem pomaga vlada, izpolnjuje le svojo sveto dolžnost. Iz-vršujmo po veščakih zamišljene in našim narodnim potrebam odgovarjajoče načrte. Kaj bi bili že vse dosegli, če bi se bili tega načela držali že doslej.
I Potovanje po naši deželi nam ne obuja preveč zadovoljstva z našim narodnim gospodarstvom. Obde-lavanje zemlje je pri nas povsod še ekstenzivno, o melioracijah — izvzemši vodovode, ki pa služijo bolj komoditeti, kakor pa zboljšanju zemlje, komaj sled, semljišč ni zložila še jedna vasica itd. Sadjereja bi nam lahko nesla desetkratne dohodke, vinarstvo, čebelarstvo, živinoreja, reja malih živali tudi mnogo več, kakor danes. Z frazo »vse za kmeta" še nikomur ni pomagano, če je pa, da vzamem le en primer, za celo Kranjsko od deželnega odbora nastavljen le en sam sadjarski nadzornik, ki je tudi sadjarski učitelj in poleg tega še urednik izbornega strokovnega lista, ko bi v resnici potrebovala vsaj vsaka občina posebnega sadjarskega učitelja . . . Čim prej se postavimo gospodarsko na lastne noge, tim j prej nam bo zažarela tudi politična svoboda . ..
Žal, živeli smo čase, ko celota ni imela morale. In celota, ki nima morale ne more zahtevati morale od posameznika. Kjer pa ni morale tam vlada skrajna sebičnost. V dobi sebičnosti je pomenjala stanovska organizacija, izrab-ljevanje stanu po stanu izigravaje stanu proti stanu. Čim bolj sta si bila dva stanova v laseh, tim lažje je tretji vladal. Zato se je pa delavsko vprašanje in še marsikatero drugo vprašanje vedno le reševalo, a nikdar rešilo. V bodoči demokratični državi si stanovski interesi ne bodo več nasprotovali, ker bo vsakemu vsakogar osebnost sveta, nedotakljiva.
Na delo torej, na pozitivno delo, dn se čim prej uresničijo naše nade!
Pismo iz Slovenske Štajerske!
Maribor, 4. aprila.
Ž — Slovenski Štajer je podoben velikemu" mravljišču. Prišla je vesela vigred našega vstajenja.l Vse vstaja. Vse je navdušeno za Jugoslavijo. Pose-J bno živo je na jezikovni meji.
Ljudstvo se zbira na shodih in taborih. Žalec Središče, Križevci, Konjice, Št. Janž na Dr. polju, Št. Ilj pod Turjakom, Mozirje, Ptuj, Haloze in drugi kraji naših zbirališč nam povedo več kot vse drugo. In v nedeljo dne 7. t. m bodo padle kronovin-ske meje na zahodu in na jugu. V Št. Janžu pri Dravogradu bo zborovalo na tisoče slovenskega ljudstva iz Štajerske in Koroške, v Rajhenburgu pa Posavci iz Štajerske, Kranjske in Koroške, dne 14. aprila pa pri Sv. Emi Slovenci in Hrvati iz poso-teljskih pokrajin. Govorili bodo naši voditelji: Dr, 'Korošec, dr. Verstovšek, dr. Benkovič in dr. Jankovič.
Nemci stiskajo pesti. Sklicujejo protishode. A brez uspeha. Naše gibanje gre naprej. Jugoslovanski valovi valovijo vedno dalje in dalje. Pljuskajo celo čez Muro čez visoke gore in jezove. . . Sliši se samo en glas: Sami hočemo biti! Nočemo tujca za gospodarja.
Kultura.
SLOVENSKA MATICA. I. Z. - Nedavno je dobil ta zavod novega predsednika in zdi se nam primerno podati nekaj nasvetov, da bo po tolikih skušnjah in neuspehih nastopil zopet z trdnim, na več let preračunanim programom novo pot in življenje, kakoi'šno se za tak zavod spodobi. V ta namen svetujemo predsedniku opustiti tisto staro, ljubljansko navado, po kateri je stopal v ospredje samo teolog, pedagog in jurist, — svetovna vojna dovolj dokazuje, kak6 je ž njimi, — temveč naj si zbere med svoje sotrudnike praktične ljudi na medicinskem, gospodarskem in seveda tudi znanstrenem polju: naši rudarji, gozdarji, agronomi, zdravniki, veletržci, uradniki, tovarnarji, tehniki, izobraženi obrtniki, strokovnjaki v pomorski kupčiji in plovstvu bodo nam, v odbore in pododbore po domovini združeni, napisali nekaj praktično, znanstveno-poljudnih knjig t&ke vsebine, kakoršno podaja znani Bibliografični zavod v Lipskem, kojega prirodoslovni, zgodovinski, gospodarski, tehnični, medicinski, zemljepisni, zvezdoslovni in splošni kulturni program bi toplo tudi Matici priporočali in jej privoščili, da bi imela v teku nekaj desetletij 20-30 tako temeljito, poljudno in okusno spisanih in opremljenih del kakor so imenovanega zavoda spisi znanih mož kakor: Brehm, Sie-vers, Mayer, Ratzel, Ranke, Kerner, Helmolt, Oppel v krasnih po 800—1000 strani obsežnih knjigah, da jih je ponos in veselje gledati. Z knjižnico 50 - 60 takih knjig bi dostojno pripravili pot vseučilišču in politehniki ne pa z raznimi .knjižnicami", katerih je vsak zvezek drugače tiskan in drugače opremljen ali z nedovršenimi deli kakor so .Slov. zemlja" ali dr. Lampetovi modroslovni spisi.
Odbor naj določi neovržen program in resne pisatelje, ki se bodo zavezali v nekaj desetletjih napisati v leksikalni obliki tiskane knjige, zadevajoče v prvi vrsti splošno vedo od astronomije do zdravilstva brez tistega dolgočasnega jezikoslovja, ki se posebno po našem slovstvu kakor večnost vleče. Dalje zgodovinski opis naših mest z zemljepisnim in gospodarskim ozadjem (Ljubljana, Reka Trst, Zagreb, Kranj, Idrija, Postojnska jama, Cerknica ; vrednost naših gozdov, pomen morja itd.)
Prav živo nam je potreben »Jugoslovanski kulturni leksik", v katerem bi bile kratke biografije vseh naših mož znanstvenikov, politikov, beletristov; naša zgodovina, zemljepisje naših važnejših selišč, rek, jezer, morij, gora; vsa ljudska statistika, tehnična. rudarska, tovarniška, trgovska, železniška in pomorska podjetja, naša letovišča, sploh; naše kulturno življenje v priročni knjigi 800—1000 strani.
Za taka dela pa je treba drugih mož kakor so bili tisti, ki so »Matici" napisali nekaj napol dovršenih knjig, katerih ne moremo več dokončati, ker so zastarele; nekaj nepraktičih knjižic, ki v »Matico" sploh ne spadajo in nekaj takih izdaj, kakor je npr. Glaserjeva »Zgodovina slov slovstva". S predsednikom na čelu naj gospodje zasnujejo večleten program, od katerega ne sme zavod niti za las odnehati, dokler ne dobi — i'es knjižnice enakomerno opremljenih, poljudno - znanstvenih knjig dostojne oblike in vsebine, kakoršne izdaja zgoraj za vzgled navedeni lipski zavod. Ako bi bili v odboru ljudje, ki delajo le od enega občnega zbora do druzega, ki
menjajo določeni program od leta do leta — potem bomo pač imeli kup napisanih knjig, razne, srednje-merne vsebine, kakor jih vidimo zadnjih trideset let pri Matici in Družbi sv. Mohora, breznačelno spisane sešitke in zvezke — ne pa po trdno začrtanem programu napisanih del. Zato, žal, oba zavoda, z malimi izjemami, nimata pokazati knjig, na katere bi zamogli s takim ponosom kazati kakor je to pri ostalih severnih in južnih Slovanih, da-si bi bili lahko vse dosegli, ako bi bile v odborih udomačene načelnost, doslednost in — smisel za pravo, moderno znanost; dohodkov je dovolj, le prav porabiti jih je treba!
SLOVENSKO GLEDALIŠČE. Predsednik konzorcija je veletržec Alojzij Lilleg, podpredsednik tajnik Zadružne zveze Anton Kralj. Denarno upravo bodo vodili: dr. Ažrnau, dr. Adlešič, Fr. Go-vekar, dr. Grafenauer in A. Praprotnik. Za repertoar bo skrbel gledališki svet: dr. Janko vitez Blei-weis, dr. Izidor Cankar, Fr S. Finžgar, Anton Fun-tek, dr Ivan Grafenauer, Matej Hubad, dr. Alojz Kraigher,^Fran Milčinski, dr. Fr. Novak, Anton Pesek in Oton Župančič.
MUZEJSKO DRUŠTVO. Občni zbor »Muzejskega društva za Kranjsko" se vrši dne 18. aprila t. 1. ob 6. uri zvečer v drštvenih prostorih Bleivveisova cesta št. 24, (deželni muzej.)
Drobtine.
NEKDAJ IN SEDAJ. Dr. Lampe je imel prvo besedo pri žalostnem razkolu v našem zadružništvu, ni pa hotel javno prevzeti vodstva v načelstvu zadružne centrale, kajti dr. Lampe je tudi deželni odbornik in zadružni poročevalec, ki ima nadzorstvo nad podrejenim zadružništvom. Dr. Lampe je bil svojčas tudi predsednik Gospodarske zveze, ko pa je postal deželni odbornik, je to mesto odložil, ker je ti dve mesti smatral za nezdružljivi. Zadružna centrala je v zadnjih dneh izgubila tudi svojega predsednika kanonika Lavrenčiča in njegovo mesto je prevzel dr. Lampe, ki je sedaj v eni osebi deželni odbornik, zadružni poročevalec in nadzornik in — načelnik deželnoodborske zadružne centrale. Le dvoje je mogoče: ali je dr. Lampe zavrgel svoje staro pravo načelo o nezdružljivosti takih mest, ali pa ima v svoji stranki tako malo ljudi, da ga ni dobil človeka, ki bi hotel biti v javnosti oče njegovemu v sporu rojenemu zadružnemu otroku . . .
PREDPISI, KI NE VELJAJO i\ VSE. Takih zakonov je dosti, tudi ni čudno, če je v predpisih razlika za gotove osebe, n. pr. pri prehrani za dojence, bolnike in delavce-težake. Sicer pa smo v tem oziru vsi ostali enaki in za prestopek veljajo enake kazni. Mi ne priporočamo gosposki, da naj strogo kaznuje
vse take prestopke, ker ljudje danes ne živijo od aprovizacije, ampak od prestopkov. Poljedelski minister n. pr. dobro ve, da so si celo cesarski namestniki in deželni predsedniki in višji uradniki — čim višji tem lažje — s prestopki preskrbeti nekaj več moke, krompirja, premoga, špeha, masti ali podobnega. Zato bo prav, če tudi malim ljudem, zlasti beguncem in umirajočim Istranom dovolijo, da si poiščejo skromno množino vsakdanjega živeža in ga brez ovir prinesejo domov.
MILIJONE ŽRTVUJE nemški .Schulverein" za širjenje nemške kulture. Na Slov. Štajerskem so deležne njegove ljubezni tudi slovenske deklice, ki med vernim narodom niso izgubile zaupanja do slovite Matere božje v Petrovčah, pač pa se v šulferanjski šoli niso naučile slovenske pisave in zato naročijo sv. mašo kakor sledi:
„2 9Jfeffe fur guten ;9iamen fa ^etrojdjfa SDžat bojema fa eine Scfjeno." ali pa „1 3tteffe fur guten 9?cmten fa $etro|"cf)a TOater bojema §ftir.einen 9Kofcf)a.H
Vojska.
Nemci so dosegli uspehe na zahodni fronti. Rekli smo zadnjič, da hočejo prebiti vez med angleško in francosko armado. Potek ofenzive nam je dal prav, daleč so prodrli, pretrgana pa zveza dosedaj še ni. Par dni so .počivali*, sedaj so pa zopet pričeli. Izgube na obeh straneh velikanske.
Drugega novega ni nič. Angleži so potisnili ob Evfratu Turke do mesta Ana, že daleč gori na severu. Prve nemške čete so prišle na Finsko, v svrho reda in pomirjenja.
Politika.
Začelo se je. . . Napovedane so rekvizicije živine z vojaško silo, po vseh hišah strogo stikanje za vsadanjim kruhom. Vojaška uprava se zanima, kdo je naročen na jugoslovanska glasila, drugod pa so vojaška sodišča začela preiskave proti vojakom, ki so se izjavili za majniško deklaracijo. Ker cenzura ne dovoli kritike Czerninovega govora, zato smo tako malobesedni. Povemo le to: Cesar se pošteno trudi, da bi napravil mir med narodi, naš zunanji minister grof Czernin pa je s svojim govorom zanetil takorekoč državljansko vojsko med temi narodi. Kliče na boj zoper „veleizdajalce," in sicer radi u-smiljenja do nemških in madžarskih mater. Pozabil Pa j® jugoslovansko mater, ki pa s svojim mrtvim in živečim zarodom ne bo pozabila terjati miru, pravice in svobode v lastni državi.
Učiteljska tiskarna v Ljubljani
reg. zadr. z omejeno zavezo	Frančiškanska ulica štev. 6
se priporoča slavnim kraj. šolskim svetom in eenj. nčiteljstvn v naročilo vseh uradnih šolskih tiskovin po najnovejših vzorcih. V zalogi ima vsakovrstne napise na lepenki, razne mladinske spise, vse poštne tiskovine za šol. uporabo itd. — Priporoča se v natisk uradnih kuvert in pisemskega papirja z napisom in sploh vseh t šoL stroko spadajocih tiskovin, pr V zalogi vedno: K. Wider, „MOJE PRVO BERILO".
©
□□
Katoliška bukvama v Ljubljani
priporoča književna dela Nove Založbe:
Fran Levstik: Martin Krpan.
S 13 risbami Hinka Smrekarja,
Ivan Cankar: Podobe iz sanj. Jože Debevec: Vzori in bofi.

Delniška glavnica: K 12,000.000 Rezerve: nad K 1,000.000
Centrala s
Trsi.
Podružnice:
Dubrovnik — Dunaj Kotor - MetkovN Opatija - Spijet Sibenik - Zadar
E »javni naslov: JADRANSKA Telefon štev. 257.
SPREJEMA: Vloge na knjižice, in jih obrestuje po čistih 4, 0 Vloge na tekoči in žiro račun proti najugodnejšemu ob-restovanju. Dviga se lahko vsak dan brez ozira na moratorij. Rentni davek plača banka iz svojega.
KUPUJE IN PRODAJA: Devize, valute, vrednostne papirje itd. in srečke, c. kr. razredne loterije.
ESKONTIRA: Menice, devize, vrednostne papirje itd.
IZDAJA: Čeke. nakaznice in akreditive na vsa tu- in inozemska mesta.
DAJE PREDUJME: na blago, ležeče v javnih skladiščih.
PKEVZEMA: Borzna naročila in jih izvršuje najkulantneje.
ffinaaigffigaftUiiDsaaHMiHHMHiiiiiiHiafl
I I I
s
i «
! i •I I I i s 8 I A i
■■^šgBH^Bitiii
v Ljubljani
obrestuje hranilne
vlog« po čistih
brez odbitka
rentnega davka
Rezervni zaklad nad K 1,000000
Ustanovljena leta 1881.
Uradnikom, aktivnim vseh kategorij, profesorjem in učiteljem
katerih neobiemenjena služnina znaša najmanj K 2.300— na leto, dalje
penzijonistom
ki imajo vsaj K 14001— pokojnine, dovoljuje
posojila
na podlagi živ jenjskega zavarovanja, oroti zaznambi na služnino, oziroma pokojnino na prvem mestu in proti primernemu poroštvu pod najugodnejšimi pogoji na 5 do 25 letno amortizacijsko dobo.
„SLAViJA" vzaiemoD zavarovalna banka v Pragi.
■■ Sprejmejo se tndi potnUl za 2iyljensko zavarovan e s stalno plaio In provizijo. -—
Njene poroštvene in rezervne zaloge znašajo K 90 369.566 28. Za škode je izplačala v 48 letih svojega obstanka K 160,278 154*41 — L* tna zavarovalnina in postranska plačila so znašala K 13 820 55285. Iz navedenih številk je razvidno, kako je z umnim gospodarstvom napredovala prva slovanska zavarovalnica, ki vsakomur drage volje služi z najugodnejšimi pogoji za zavarovanje v raznih oddelkih.
Podrobna pojasnila daje brezplačno:
Generalni zastop banke „Slavije" v Ljubljani
ki se slav. občinstvu najtopleje priporoča.
■ ■
■ I
^^Priporočamo tvrdko
I Jos. Petelinca
v Ljubljani.
Tovarniška zaloga šivalnih strojev, njih posameznih delov, igel in olja, ter potrebščin za šivilje in druzega galantarij-skega blaga.
Šivalni stroji raznih sistemov in oprem na razpolago, še garantirano staro blago.
■ Vino
žganje
■n kislo vodo
Nadomestilno
toaletno milo
Sy. Petra nasip 7. blizu frančiškanskega mostu, levo ob vodi, 3
Vt
Silva vrelec
i«
A. OSET,
Guštanj — Koroško.
i
parfumirano, v elegantnih kartonih, fino opremljeno.
t H kron ti vk. ®
Nova Založba v Ljubljani
ima v zalogi še nekaj knjižic
i i
1 i i
iiit;iini;imi' in|nn»it«nm«»i|#ii>ini i
Trgovci večji popust!
Dabiva se pri tvrdki
v
10 MI,
Sv. Petra cesta štev. 26.
Naročilo aa Novo Založbo v Ljubljani

kupi po najvišji dovoljeni ceni vsako množino mleka pod najusodnejšimi dobavnimi pogoji.
Dalje ima Mlekarska zveza v zalogi vse mlekarske potrebščine, kakor tudi različne mlekarske izdelke, zlasti razne vrste sira po primerni ceni.
I
1 i

%<t> \
^KMM.
centrala za skupni nakup iti prodajo ¥ Ljubljani
——————— registrovana zadruga s omejeno zavezo. ——■——————
Stalna zaloga poljedelskih strojev :
motorjev, mlatilnie, vlteijev, slaraore/jtiSc, repore^nie, bn&oparilnikov, plugov, bran, čistilnikov itd
Prodaja:
umetnih gnojil, kolonialnega šu specerijskege blaga t<er poijs&ih pridelkov. -—
Zaloga:
travnih io deteljniti semen, pese. korenja, rep«?	.............-.......................„
Zaloga:
pristnega domačega in cgrakeg« vinu, Žganju itd. ................. — •	......- .. ..
Lastna izdelovalniea in prefcajevainica klobas. Lastna seljarna.
Izdajatelj: Konzorcij Jugoslovan«. — Odgovorni urednik: Jožef OoRtlačftr. državni poslanee. — Tisk - Učiteljske tiskarne v Ljubljani.