VEČERNA SENCA
ALOJZ     GRADNIK
i
Nisem te videl prej, ko brezoblačna rudela zarja je, ne v blišču dneva. Zdaj, ko svetloba dneva dogoreva, odkod prišla si, senca moja mračna?
Zakaj za mano nihaš brez prestanka, naprej, nazaj, na levo in na desno? Si ovaduh prisluškujoč, telesno in živo bitje, duh? Kaj si? Uganka?
Zakaj pred mano — včasih vsa grozeča in strašna — rasteš preko cest in hiš in se potem potuhneš spet, hinavka?
Kaj boš še dolgo moja spremljevalka? Zdaj noč je že. Ne vidiš? Drobna sveča ugaša že. Me še ne zapustiš?
2
Noč zdaj je, ki skrbi vse v sen potaplja. Ti še pri meni si, ko stražnik strog, ki od jetnika ne premakne nog in monotono, kot za kapljo kaplja
na mojo dušo padajo besede: „Zakaj odmikaš se? Me ne poznaš? Če sem resnica, vprašaš, če sem laž? Zakaj trepečejo ti roke blede?
Ko svoja polja si teptal, za setev skrbela sem, moj jok tvoj greh in smeh je spremljal in molitev tvojo kletev.
Ko radi tebe bila sem dvolična, drug bil pri sebi si, drug pri ljudeh. Zdaj krinko snemi: Kaj si nisva slična?"
Bal si se me in skrival se pred mano, ker vedel si, da sem vseh ur spomin, ki reže rdeče brazde bolečin in seje kes ti v dušo izorano.
Bal si se me, kot se boji ostrine bolnik in čaka verno, da mu spas v trpljenju bo samo bežeči čas in splahne rane mu in otekline.
Kaj nisi videl, slepec, da iz zrn
bridkosti so zorevali počasi
in so pognali k solncu težki klasi
in da trpljenje ni bilo zaman in če sem v srce ti zarila trn, se samo čistil tok je črnih ran?
4
Bila s teboj sem, ali sem se skrila, ko blodil v labirintu si puščav in ko te mikal je na veji pav, prežalo nate žrelo krokodila.
Bila s teboj sem, ko si v krempljih strasti ječal v objemu spolzkih klopotač in te pogled uspavajočih kač po svoji vodil je in vil oblasti.
Bila s teboj sem, ko omahoval prežejen si v žerjavici puščav in srebal smrad močvar in gnilih mlak.
O, ko si padal — še si bil mi drag, ker vem to, vem: ko si mi bil nezvest, bolj še sem v tebi tlela, tvoja vest.
5 S teboj sem bila, ko po gladki poti za čredo drl si in nje glupi krik bil spev je zmag ti in vodnik-malik brbljač, ki s sladko slino srca moti.
Zdaj si zapustil ravno pot in hiše zdaj više pot gre tvoj in vidiš kam. O, kaj za to, če bolj in bolj si sam in če krog tebe tise je in tise?
Naj te ne plaši previsoki prag in dvomov krhke stezice in gadi, oprezujoči negotov korak.
In naj ne straši te somrak globin. Le, kjer so zvezde, rjove molk temin in samo, kjer so gore, so prepadi.
6
Od matere se ločim in očeta, od brata, druga, žene in od sina, od kruha, vode in od čase vina — ne ločim se od tebe. Ko zakleta
za tabo noga stopa in pokorno se sklanja k tebi vprašujoča duša in srce plaho tvoj ukaz posluša in ti je vedno manj in manj uporno.
In vedno manj se mu dozdeva tuje obličje tvoje, vedno mu je bliže. In v krčih zvito, strto in skesano
in jecljajoč se ti izpoveduje,
zroč v črno Golgoto in na tri križe
in na krvavo levo prsno rano.
7 Ti moja mračna vest, moj demon skriti, saj te poznam, saj bil si vodeč moj, kot seraf bel, ko me je, dete, soj omamljal ognja, kač koluti zviti
in vode dno in vitki vrh ciprese. Mladenič sem zapiral si uho pred tvojim glasom in ne vem kako, da nisem se pogubil. So zavese
med nama bile le in si skrivaj, zavetnik, me vsevdilj opazoval? Zdaj tanjši je moj sluh, ostrejši vid.
Zdaj vem in vidim jasno marsikaj: kar je zastiral mi razuma zid, odkril si: svet višav in svet daljav.
8
Kolikokrat sem rekel mu: „Razum, povej, razreši mi: Odkod in kam?" In čakal sem zaman in sem bil sam in vedno bolj mi je venel pogum.
Zdaj ne sprašujem več in le srca poslušam tajnostni utrip in tok, ko trka vzburjeno: „Tu je tvoj Bog, odpri mu vrata!" In ko da iz sna
prebujam se in manem si oči, odpiram duri in svetlobe žar osleplja me in padam na kolena
in solnce, mesec, zvezde, gore stena z oblakov vencem — vse je zlat oltar in na oltarju zame kruh in kri.
9
Kaj mi, Razum, za tvoje je številke in za doslednost tvojega dokaza! Več meni govori puščav oaza, snežnika blišč, ptic pesem, rosa bilke,
kresnic žarenje, blaga luč svetilke, dehtečih hijacintov polna vaza, šum slapa, čar noči in sij topaza in čas, ki ga izmeri zvok budilke.
V njih čist in jasen glas je in obraz in brez bolesti njih skrivnostni kras. Kaj, duh, strmel v globine bi brezdanje?
Src žeji v njih je večnoživi vir
in luč za pot, uspavanka za spanje —
vse drugo večen dvom je in nemir.
10
„Veruj!" šepečeš senca mi. „Razpelo zaveza milosti je za vse krive in vera je ko dež za suhe njive, ko kri za srce je osirotelo."
In ko šepečeš mi, se ti spreminja tvoj blagi glas in zdi se mi, da mati proseče vabi me, potem, da hkrati mi votlo lastna govori črepinja.
In spet si sama z mano, dih tvoj žgoč srce mi pali, ko v jeziku tujem mi tiho poješ tužno žalostinko.
In kakor v sanjah vidim spet: moj sinko
stoji ob tebi, dlani sklepajoč.
In jok me davi in jecljam: »Verujem!"
ii
„Verujem!" Ne moj glas, kri moja vpije, kri davnih mater, ki jo še taji zastonj nevera naših kratkih dni, zastonj strup sikajo v njo dvomov zmije.
O, senca, sestra moja, glej mi v lice in mi povej: Bom vekomaj proklet? Ne vidiš, da v neveri sem ujet, kot ptič je v krempljih ptice roparice?
Ne vidiš, da mi črne ptice kruti kljun bedno srce para vse noči in teče v pesek, teče vere kri?
O, reši me, iztrgaj, da vzletim
nad zemlje nizke megle, prah in dim
in da pred solncem si razpnem peruti.
12
Zdaj v tej menjavi teme in svetlob, se menjaš tudi ti in se tvoj lik spreminja v igri spačenih oblik, ko se izgubljaš v medlem mraku sob.
Ko mi ugasne zadnje sveče svit in solnca luč in meseca in zvezd, šum vod utihne in dreves šelest in v rjuhe črne teme bom zavit
in stal na pragu bom brezdanjih duri, plah, negotov in vse mi bo neznano — takrat, o, senca, sestra, v tisti uri,
vem, se ljubeče vrneš, strneš z mano
in zašepečeš mi: „Nič se ne boj!
To zadnja pot je, zdaj grem jaz s teboj."
IN  SOLNCE JE  OBSTALO
ROMAN   —    FRANCE   BEVK
Deseto poglavje.              (Nadaljevanje.)
Dora ni šla naravnost domov. Napravila je ovinek. Dolgo je tavala po Ljudskem vrtu. Ni se mogla odločiti, vendar jo je misel na brata gnala v določeno smer, dokler je ni premagala ... Koliko časa se je mudila? Zgoščen trenutek, v katerem je bilo vse težko, nedopovedljivo. Tiščal jo je v prsih kakor kamen. Ko je hitela domov, ni videla ljudi. Še debla kostanjev so se oddaljila neznano daleč od nje. Solze? Skozi zameglele oči je videla tablico z napisom: „Gušto Segulin". Črke so se tako čudno zapletle pred njo, da je mislila: omahnila bom. Ali naj se vrne, zbeži po stopnicah? Obstala je.
Ključ je zaškrtal, nekdo je odprl vrata. Samo za špranjo. Moški obraz. Zaspane oči, ki so se razširile v začudenju. „Zakaj se čudi?" jo je preletelo. Kakor da je razumljivo, da prihaja. „Da, jaz." Dve besedi, a ji je postalo grlo suho. „Nekaj besed bi rada govorila z vami." Golorok, mencajoč je oblačil svoj pižama. »Prosim." Glas je bil negotov. Dora je prišla toliko do zavesti, da je opazila to. Salon. Ozrla se je
176