Listek. Na jug! Črtica s pota. — Avguštin Stegenšek. (Konec.)' Zdaj pa Se zadnji obisk v Florenci! Ta naj velja stolnici. V zgodovini stavbarstva je velike važnosti in je izmed najveličastnejših stavb na svetu. 140 let so jo stavili in leta 1436 na praznik Marijinega oznanjenja so jo posvetili sam papež na čast Devici Mariji. Zidana je v gotičnem slogu in je od zunaj vsa obložena z belim in črnim marmorjem; proftelje so zgotovili še-le leta 1888. Poleg pa stoji 94 metrov visok zvonik celo na prostem. Stavbeniku je dalo mesto povelje, da naj postavi stolp »tako trden in močen, da bo preknsil vse, kar so jih naredili Grki in Rimljani.c Obložen je gori do križa na vrhu z marmorjem in spodaj ga krasi več vrst zboknjenih podob in kipov. Kadar pa stojiš vrh kupole — vidiš križ tega velikanskega zvonika v isti visočini, kakor stojis sam, ali pa za spoznanje Se nižje. Pot na kupolo je silno zanimiv. Znotraj je v razni višini prepasan s Stirimi hodniki. Ko si dospel do prvega, se vidijo ljudje pod Teboj v cerkvi že precej mali, z drugega in tretjega se kaj lepo sliši ubrano petje kanonikov, ki opravljajo duhovne molitve, do četrtega pa doni samo glas dečkov, ki po laški šegi spremljajo korno petje. Raz zunanji hodnik, ki se vije okoli svetilnice, uživaS čaroben razgled. Na[bolj sem se pa čudil natančnemu in skrbnemu umetniku, ki je še v tej višini nadrobno izrezljal marmornate opore, ki zaslanjajo svetilnico. Križ na njej je 119 metrov visoko od tal. Notranjščina cerkve pa je nekoliko pretemna in zato ne napravi tistega utisa, kakor bi pričakovali radi njene velikosti; dolga je skoraj 150 metrov in obok srednje ladije se spenja 66 metrov visoko nad tla. Tudi je videti prazna in revna, ker ima pri svoji ogromni prostornosti premalo oltarjev, spomenikov in kipov. Te opazke naj zadostujejo o Florenci. Pri toliki množini spomenikov je težko izbrati najbolj primerne, še težje pa jih tako opisati, da se ne utrudi bralec. Ko sem se poslavljal iz Florence, sem bil ves zmučen od ogledovanja. Vesel sera bil, da sem se bližal svojemu cilju — Rimu. Najprej sem tam obiskal sv. Petra pri njegovem grobu, potem pa sem postavil šotor svojega bivanja v njegovi bližini. Ceprav pa ima Rim neprecenjive umetniske spomenike, na čisto lepoto Benedek in Florencije Se dolgo nisem mogel pozabiti. Oče in sin. Spisal Jože Selski. Bilo je pomladanskega jutra začetkom aprila. Solnce se je dvigalo vedno bolj in bolj v daljnem krogu na obzorju. Lesketajoča se rosa ie ginila vsled gorkih solnčnih žarkov. Na jugu je tekel potok, od koder je donel na uSesa jednoličen in mučen ropot iz mlina Matije Čudaka. Ta Čudak je bil res čuden mož, kakoršnega niso poznali daleč okrog. Zato je pa bil znan v okolici vsakemu staremu in mlademu. Njegov malo zakrivljen nos, na pol gola glava, Sčetinaste brke, posebno pa njegova hoja so vzbujala pozornost vsakega, kdor ga je pogledal. Obraza je bil bolj suhega in resnega, zaradi česar se je marsikteri vkanil, ki je mislil, da je v resnici tak. A bilo je narobe. Često je bil Se zelo otročji, imel je tudi del narave starih žensk, ki ved6 mnogo pripovedovati o čarovnicah in tudi to vrjamejo. Kar je nekdaj kot Solarček čital v pripovedovalnih knjigah o zmajih, čarovnicah itd., vse to se mu je tako močno vkoreninilo v bujno domisljijo, da mu ni bilo mogoče izruti teh praznostij in vraž iz glave, kliub vsemu trudu. Ko mu je nekoč zbolela žena, dal jo ie po gospodu župniku spovedati. Po dokončani spovedi so se še nekaj časa pogovarjali o tem in onem, in govorica je prišla tudi na zvonik farne cerkve, kteremu je veter zlomil zlato jabolko in križ na vrhu. Matiji pa to ni hotelo prav v glavo, in je rekel gospodu župniku: «Vejo kaj, gospod? Morebiti je pa to storil tisti, ki je ,lintvora' jezdil.» «Tako je, tako,» mu pritrdi gospod župnik smeje se s vsemi, ki so to sliSali. Matija je imel tisto jutro mnogo dela v svojem mlinu, presipaval in meril je moko, pri tem pa je zmirom mislil — pristeval se je zelo pametnim — kako naj sestavi stroj, ki bode mlel brez vode, ki ga tudi ne bo treba goniti človeškim rokam. Tuhtal je in tuhtal, pri tem se tudi polglasno s seboj pogovarjal in premotrival, kako in s čim bo treba najprej začeti, da bi bilo boljSe. A kmalu je uvidel, da si mora najeti pomočnika, da bo šlo delo hitrejše od rok. Ta sklep je v trenutku v njem dozorel, da hoče iti prosit Šimona Ročneža, svojega drugega soseda sina, ki je štel kakih trideset let. Simon niu je takoj obljubil, da hoče ustreči njegovi proSnji opominjajoč ga ob enem, naj ne troSi denarja, ako ni popolnoma uverjen, da se mu strar posreči. «Zagotavl}am Te, Šimen,» dejal je Matija, «ko bi ne bil o uspehu prepričan, škoda bi se mi zdelo besed in podplatov, kolikor sem si jih ogulil gredoč k Tebi.» «Bog daj,» odgovori Šimon, «da bi nama bilo mogoče zgraditi kaj takega, kar bi Ti na lahkem služilo denar.» «Veš kaj, Šimon, ker sva sama, hočem Ti nekaj razkriti, na kar že dolgo mislim in kar sem dosihdob še popolnoma prikrival. Ti si prvi, ki bo§ to izvedel, ker vem, da bi se mi ljudje po krivem brez vsega pravega vzroka posmehovali, kakor se to večkrat zgodi. Saj veS, kakšen ie svet. Enkrat sem sliSal praviti, da daje cesar takim podjetnikom podporo, ki hočejo ka| umetnega in novega sestaviti, a sami nimajo dovolj cvenka. Morebiti . . . Ne bom Ti dalje pravil, ker si že tako najbrž uganil, kaj mi je na misli.» Šimonu je zaigral smeh okoli ust misleč si, da je Matija še vedno stari Čudak. Ker včasih je imel ta mož naklepe in misli, ktere ie smatral zelo duhovitim in pametnim, a bile so pogosto puhle in naravnost smeSne. Zamolčati pa ni mogel ničesar, četudi je tu in tam sam spoznal, da je vse njegovo besedičenje prazno in brez vsakega jedra. «Premožen nisem,» nadaljeval je Matija, «Se dolgov imam celo kopico, da me prihajajo upniki večkrat na teden, včasi tudi po več en dan terjat za dolg. Redkokrat morem tega in onega potolažiti z obrestmi, glavnica se pa pri tem nič ne krči. Zaslužiti ne morem dovolj, ker so že kolesa potrta zunaj v žlebih in znotraj v mlinu; sploh \e moja mlinska uprava boli na slabo stran. Popravljati ne utegnem sam vsega naproti, novega si pa ne morem priskrbeti. Moji sinovi se mi upirajo, kadar iih opominjam k delu; najpridnejSi izmed njih, Juri, pa je moral lani k vojakom na tri leta v bližnje mesto. Sicer ima samo pet ur hoda domu, a dosedaj še ga ni bilo na dopust, najbrž pride o binkoštih. — Predolgo se mudim. Kdaj mi prideš pomagat Šimon?» «Prihodnii teden v pondeljek; zdaj še moram drugim ustreči, ki so me prej naprosili.» — «Dobro, dobro! Srečno!» (Dalje.) Žena je poslala po zdravnika za svojega moža, ki je bil nevarno bolan. Ko zdravnik stopi v izbo ter bolnika od daleč pogleda, zmaja z glavo ter reče proti ženi: Z bolnikom je že pri kraju, je že mrtev. Ko bolnik to sliSi, se vspne po koncu ter reče zdravniku: Gospod, popolnoma Se nisem mrtev. Njegova žena se pa razkači nad temi besedami, in vsa jezna zgrabi za metlo ic jam« udrihati po moževi glavi ter kriči nad njim: »Ali mi ne boS tiho, neumnež ti. Bodo vendar gospod zdravnik bolje vedeli kakor pa ti.<