Štev. 6.	V Ljubljani, 1. junija 1891.	Leto XXI.
ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Ptičici.
1
li^tičica mala Drobna in zala, Vesna prišla je vže zopet nazaj ; Cvetke milobne Pesni čarobne Polnijo vže nam vrtove in gaj.
Vse se radnje In poskakuje, Ti le glavico povešaš zakaj? Zate oj mala Ptičica zala Tudi odprl se vrt je in gaj.
Solnčece milo Spet prisvetilo Krasno, čarobno je izza, goré; Vse pomlajeno, Drevje v zeleno, Pestro cvetočo odejo vže gré.
Kletka ta lepa Res te zaklepa — Toda še danes podam ti prostost; Tvoje veselje Skromne le želje Vem da tibotni — zeleni je gozd.
Torej ti mala Ptičica zala Vzleti, le vzleti na prosto sedàj ; Kletka zaprta, Zdaj je odprta, Z Bogom ! — Jeseni pa pridi nazaj !
A. Pin.
Molitev za očeta.
(Spisal —è)
olnce je vže davno zatonilo in tihi mrak se je spuščal polagoma na zemljo. Na obzorji pokazala se je luna in njene svitle spremljevalke — blesteče se zvezdice. Mir in tišina je nastala po vsej zemlji. Tudi v malem trgu je bilo vže vse mirno in tiho; jedni so vže pospali, drugi so še večerjali, le redko kdo je še korakal po majhnih ozkih ulicah.
Pred hišico smo. Borna, nizka hišica je to; štiri okna od spredaj, uhod od strani, a od zadej obdana od majhenega vrta, v katerem raste nekaj zelenjave in drugih povrtnih rastlin. ' Prijateljček moj, stopiva v hišico! Ubožno, vender čedno pohištvo, povsod lepa snažnost in vsaka stvarca je na svojem mestu. Tam v kuhinji pa sedi mlada žena, in poleg nje kleči kakih osem let staro dekletce. Žena se sklone k hčerki, na lepem mladem licu jej počiva neka britka otožnost, in z rokama sklene nežne prsteke svoje hčerke, ki je glavico pripognila kakor angeljček in i z materjo utopila v pobožno molitev. Vže dolgo časa molita jedno molitevco za drugo. Ko izmolita, reče mati z otožnim glasom svojej hčerki: „Molive še za očeta!" — in mati in hčerka molita za srečo ónega, kateri je obema tako blizu in tako drag. In ko sta tudi za ljubega očeta izmolili pobožno molitevco, povzdigne črnolaso dekletce svojo okroglo glavico k materi in reče: „Povejte mi vender mamica, kaj res našega ateja nikdar več ne bove videle?" —
-— Le v Boga zaupaj, dete moje, atej se zopet povrne, ker ni mogoče, da bi se naji ne spomnil ter ne prišel k nama nazaj. Zaupajve na Boga in molive za njega! —
—	Ali vender ne umejem, kje more tako dolgo ostati, ko vender ve, da bi ga medve tako rade videle, ko vender ve, kako ga pričakujeve. Koliko je vže, odkar je naju zapustil? —
—	Sedem let bode vže kmalu ; ti si bila takrat ravno jedno leto stara, ko je odšel tvoj oče v dalnji svet. Rekel je, da se skoraj vrne, ko si le kaj pridobi, a do takrat bode nama večkrat kaj pisal in za naju skrbel. A pisal je samo je-denkrat in od takrat nisem dobila več nobenega poročila o njem. Zdaj ne vem, ali je še živ ali je mrtev! —
—	Živ je, živ, jaz si ne morem drugače misliti, ker dobri Bog ne dopusti, da bi ostale same na svetu. Oj da bi se le vže skoraj povrnil! —
Se nekaj časa se tako pogovarjate mati in hčerka, dokler jima blagi sen ne zatisne utrujenih oči in ju zaziblje v sladko spanje.
Minulo je nekaj mesecev. Sneg je pokril goro in plan in mraz je pritisnil, da je kar škripalo pod nogami. Ljudje so se stiskali okolo gorkih peči in blagor ónemu, kdor je imel kaj v peč naložiti.
—.x 91 >♦=•—
V bornej hišici, kjer je stanovala mlada žena s svojo hčerko pa ni bilo takó ; tam bi se zaman stiskal k peči, da bi te ogrela, ker ga ni bilo polenca pri hiši. V kotu na postelji leži bolna žena, a poleg nje se ihti njena dobra hčerka. Na materinem licu se poznajo sledovi bolezni: bleda barva, upadle oči, suh obraz kažejo nam, da siroto vže dolgo časa bolezen muči.
—	Tonica, ali bi ne poiskala kje kako polence, da se vsaj malo pogrejevi. •—
—	Oj mamica, vi ne veste, kako rada bi vam ustregla, ali vse zaman ! ne dobive ga več polena, s katerim bi peč ogrele. Pa kaj za mene, meni je le za vas, mamica; — zdaj ste vže štirinajst dni v postelji, a pomoči od nikoder. Drva so nama pošla, kruha nimave, denarja vže davno nisve videle, a oni skopuh nama ne da niti krajcarja več na posodo. S čim mu tudi dolg poplačave, saj se nama vedno grozi, da nama proda hišico, če dolga ne poravnave. Kaj bo, kaj bo, mamica zlata? —
—	Molči hčerka, molči in nikar preveč ne toži ; dobri Bog naju ne bode zapustil. Huda je, huda, ali Bog se bode naju vže usmilil, če bodeve zaslužile ! —
—	Oj ko bi nas sedàj oče videl! vzdihnila je zopet hčerka — izvestno bi k nama prikitel in nama pomagal. Oj zakaj se neki ne vrne iz ptujih dežel! —
—	Le upajve, Tonica, in udajve se v voljo božjo — končala je mati, sklenila roki in začela moliti. Hčerka je mater posnemala in obé sta pobožno molili. In zopet je dejala mati: „Tonica, molive še za očeta, da se skoraj k nama povrne" — in zopet sta se utopili v pobožno molitev, dokler ju ni zazibala tiha zimska noč v sladke sanje,
*
* *
Solnce je tako ljubeznivo obsevalo beli, sneženi prt tistega predpóludne. V solnčnih žarkih je odsevalo tisoč in tisoč kristalnih biserov, kateri so bili posuti po malo zamrzlem snegu. Pred hišico siromašne matere, zbralo se je precejšnje število ljudi. Bil je mej drugimi tudi sodnik, berič, več tržanov in nek odličen ptujec, kakor bi sodil po obleki. Tam na strani pa ste jokali v tenkej obnošenej obleki bleda, suha žena in ubožno črnolaso dekletce.
—	Kam bodeve zdaj šle, mamica ljuba? — vprašala je hčerka svojo mater tako milo in otožno, da jej mati ni mogla ničesar odgovoriti, le glavo je povesila in solzé so jo še bolj oblile.
—	Hišico nam prodadó, kam hočeve medve siroti! — vzkliknila je zopet čez nekaj časa hčerka.
—	Ne plakaj, dete drago, ne plakaj, dobri Bog naju ne bode zapustil. Saj sve dosti prosile oderuha, da naju še počaka, ali kaj, mož nima srca. Do zdaj sve imele vsaj streho, od zdaj pa — — —
Ropotanje bobna ju je zbudilo iz njunih pogovorov. Začela se je dražba. Ljudje so se začeli zelò pogajati za hišo, saj je bila prijazna in na lepem kraji, če tudi majhena in ubožua. Ahà! Zdaj so pa malo prenehali. Samó dva se še
pogajata. Gegava bode? Prvič —--drugič —--- drugič —---ne
bode dal nobeden več?---tretjič in — hišica je bila ptujčeva, ónega ptujca
v bogatej, ptujej obleki.
To je bila žalost za ubogi siroti! Zdaj sredi zime sta bili brez strehe, brez denarjev uboga, bolna žena in slabo dekletce.
Povzdignila je zdaj žena oči, da vidi kdo je kupil hišo, saj poprej se v globokej žalosti še ozrla ni. Stresla se je, ko je ugledala ptujca, poteze lica, glas, vsa postava --— vse, vse njegovo, le bolj okrogel obraz in bogata obleka — to
ni bilo njegovo. In zopet ga je pogledala — a ni hotela verojeti svojim očem. Zagledal jo je tudi on, prišel do sirote, podal ženi roko in jej dejal:
—	Oprosti, da se nisem nikoli nič oglasil! —
—	Tonica, to je tvoj atej! ■— dejala je čez dolgo časa srečna žena svojej hčerki, katera je ves ta prizor čudeč se gledala. Srečna Tonica! —
In sedeli so tist večer v dobro zakurjenej sobi. Miza je bila bogato obložena, in vsi trije so veselo mej seboj kramljali. Saj so si tudi imeli kaj povedati, čez sedem dolgih let so se zopet našli. In ko so si povedali to in ono, zahvalili so se dobremu nebeškemu Očetu, kateri tako za svoje skrbi. Končno je dejala mati: „Molimo še za očeta, kateri se je srečno povrnil!" in molili so, in vsem trem so zalesketale v očeh svetle solze — solze radosti in veselja.
Srečni Slavko.
(Spisal Peter V—y.)
akega jutra vže dolgo ni bilo, kakor je bilo jutro na dan sv. Alojzija. Zrak fje bil čist kakor ribje oko, niti najmanjšega oblačka ni bilo, in ko je pogledalo zlato solnčece izza gore, našlo je vže vse vaške otročiče na nogah. Nù ne samó na nogah, nego lepo umite, oblečene v najlepša oblačilca, saj pa tudi ni bil navaden dan, dan sv. Alojzija. To so bili veseli, ko so se zbrali z belimi lilijami v rokah v lepo okrašenej vaškej cerkvici, da sprejmó prvič sv. obhajilo. To je velik dan, najlepši dan v človeškem življenji, kdo bi ga ne bil vesel? — Pa vender je bil Vrtnikov Slavko žalosten, zelò žalosten. In kaj bi ne bil žalosten ! Mesece in mesece se je veselil dobri otrok denašnjega dneva, štel tedne in dneve, učil molitvice na izust, kakor nihče drugi, poslušal svoja roditelja, da ni mogel bolje, a prikrala se je nadležna bolezen, izpodjedla mu šibko telesce in bolan leži na svojej posteljici dobri Slavko vže več kakor mesec dnij. Pa naj bi bil bolan, da bi le mogel v cerkev, da bi prejel tudi on, kakor drugi otroci prvo sv. obhajilo!
Danes mu je godovni dan. Žalosten godovni dan. Dobra roditelja sta mu kupila za vezilo mnogo lepih stvarij, ali mirno leže tam na mizici, niti dotaknil se jih ni dobri Slavko. Zvonovi tako milo zvoné in vabijo pobožne otročiče v cerkev, a Slavko je prikovan na posteljico. Pač se sklone in pogleda na prosto, od koder tako gorko sije zlato solnčece, a snežno bele lilije na vrtu pod oknom mu kimajo takó prijazno sè svojimi cvetočimi glavicami, kakor bi hotele reči: „Pridi dobri Slavko, utrgaj nas in nesi v cerkev, da počastiš in nakitiš z nami svojega varuha
sv. Alojzija. Pridi, dobri Slavko, pridi!" A on leži v posteljici bolan, hudo bolan. Žalostna ga gledata skrbna roditelja in kako bi ne bila žalostna, ko vidita, da njiju jedinec toliko trpi? In vender mu ne moreta pomagati! — —
Zaspal je popóludne Slavko. Roditelja sta mu bila v sobi; oče je nekaj pisal, a mati je šivala pri šivalnej mizici. Večkrat se je obrnilo skrbno materino oko na malega bolnika, večkrat se jej je prikradel iz ljubečih prs žalosten vzdih.
—	Morda pa vender ozdravi — reče naposled možu.
—	Bog daj, ali le malo imam upanja, le poglej, kako ga je vzela bolezen. Tudi zdravnik dvomi, da bi ozdravel najin Slavko.
Ko sta se roditelja takó pogovarjala, stresel se je hkrati mali Slavko, sklonil se po konci v posteljici in plaho gledal po sobi.
—	Mama, mama, kam je odšel? — vzkliknil je naglo.
—	Kdo, dušica moja?
—	Nù, oni mali deček. Kaj ga nisi videla malega dečka v belej srajčici? Malo popreje je bil pri meni, poprašal me, če grem z njim, da mi bo tam pri njem lepo in da ne bodem nikdar več bolan. In odpeljal me je nekam, sam ne vem, kam? 0 jejmina, mama, ali je bilo tam lepo. Prišli smo v velik vrt, tam je bilo vse polno otrok, skakali so po stezicah, trgali evetice in peli, lepo so peli. Ko so ugledali naju, prišli so vsi k nama: „Nu, Slavko, si vender prišel k nam, zdaj nas pa ne zapustiš več!" — upili so. In jaz — — — hotel je še dalje govoriti, ali hud kašelj mu je zapiral sapo.
—	Mama, —• — mama--ne morem — — dih—a—ti — — stokal
je sirotek.
—	Slavko, Slavko, ne zapusti naju! — vzkliknila je plakajoča se mati in poljubljevala umirajočega sinčeka. Ovil je deček krčevito svoje tenke ročice okoli materinega vratu. Zastokal je še nekolikokrati in zaprl za zmirom svoji modri očesci. Srečni Slavko! — —
Hitro so prihiteli k mrtvemu Slavku njegovi tovariši, natrgali v vrtu belih, snežnobelih lilij in ovenčali z njimi malega mrliča Zahajajoče solnčece je uprlo v sobo svoj svetli obrazek in poljubovalo se svojimi žarki angeljsko, smrtnobledo ličece Slavkovo. V vrtu pa je začel drobni slavček svojo večerno pesenco žgoleti. Vsem je bilo takó milo pri srci, vsem se je zdelo, da prepeva o srečnem Slavku, ki goduje svoj godovni dan pri dobrem Jezušku in svojem varuhu sv. Alojziju gori v zlatih nebesih — — —
Srečni Slavko! — — —
Naša mucika.
jubeznivejše mucike, kakor je naša, ne dobiš na vsem svetu ! — Otroci, vi mi ne verojamete in se mi celò smejete? No, da bi jo videli na svoje oči, govorili bi vse drugače, čudili bi se jej in — prepričan sem — še celò s seboj bi jo hoteli vzeti. A jaz bi je ne dal za noben denar ne !
Bumena dlaka naše mncike je gosta in gladka kakor svila, dolgi repek je s kolobarčki lepo opasan, šapice ima neizrecno mehke in z brki okrašen gobßek je tako ljubeznivo namrdnen, da se le težko vzdržujem, da bi je ne — poljubil nanj. Fej! — pravite; no, ne smete si misliti, da lovi naša mucika ostudne miši in podgane, kakor znabiti vaša! Ej, ona ima boljšo hrano; zato je pa tudi rejena kakor kak prašiček. Pridna je in poslušna. Po dnevi leži v vznožji moje postelje ter poredno gleda moje po sobi se podeče bratce, ali pa sedi na mehkem stolu poleg mene ter me prijetno godrnjaje opazuje pri učenji; po noči pa zleze na peč in tiho prede: „grr—grr—mav!"
Neko nedeljo pa — hudobni duh jo je morda zapeljal — ukradla je bila iz priprte omare očetu pripravljenega piščanca. Strašno se je raztogotila mati na tatico muciko !
„Takoj pokliči sosedovega Petra, da jo nese utopit v graščinski ribnjak!" — velela je mati dekli, ki je takój odšla.
„Mati, draga mati, nikar klicati Petra, ki je tako neusmiljen človek!" — prosil sem mater sè solznimi očmi, a Peter je bil vže tu.
„Nikake milosti tatici!" — reče mati. „Vže večkrat mi je kaj izginilo zaradi nje. Kaj bi redili spaka! Nič druzega, kakor da žre, a za miši in podgane se ne briga nič. Le v vodo ž njo!"
„Mati, prav lepo vas prosim," — dejal sem in glasno zajokal; „pustite jo živeti, ker je tako lepa ! Tudi kradla ne bode več ; jaz bodem vedno nanjo pazil ! Ali čujete mati?"
„Nè, oče in jaz ukazujeva in — ubogati se mora!" — rekla je resno moja mati in mi obrnila hrbet.
„Torej jo pa sam nesem v vodo!" — vzkliknil sem, pobral svojo muciko od tal in odšel; hudobni Peter mi je sledil od zadej. Srce se mi je treslo v prsih od prevelike žalosti. Muciko umoriti, strašna misel ! — Pri vsakej hiši sem poprašal, bi li ne hoteli vzeti mucike, a povsod so vže imeli vsaj po jedno.
„Vzemi, vzemi našo lepo, pridno muciko, Micika!" — ponujal sem jo pri Koradeževih, pri zadnjej hiši v našej vasi.
,,Nesi lenega mačka kamor hočeš; mi raje sami snemo, nego da bi redili take nepotrebne živali!" — zavrnila me je osorno sosedova Micika. Kameno srce imajo nekateri ljudje!---
Stal sem torej pri ribnjaku. Obupno upiral nekaj časa svoje oči v zeleno vodo, po katerej je plavalo nekaj črnih ribic. Nato sem začel ihteti ; strastno sem pritiskal na srce svojo ljubeznivo muciko in — z vzklikom: „Odpusti, zlata mucika!" — zagnal sem jo v sredo vode. Tožno je zamijavkala in se potopila, a takój prišla zopet k vrhu in se borila z valovi. — Neka tajna moč — menda moč ljubezni — me je gnala k vodi, skočil sem v kalno vodo in bredel k muciki. Ali predaleč sem zabredel v globočino, obleka se mi je napojila vode, težka postala in potapljati sem se začel poleg mucike.
Za življenje mi je predlo ! Da ni priskočil Peter in me potegnil iz vode, ne vem če bi bil kdaj pisal o našej muciki.
Vsega premočenega me je prinesel Peter domóv k prestrašenoj materi. No, kmalu sem se zavedel v mehkej postelji. Mati mi je prinesla krepilnega čaja, sladkorja in povitice; vse, vse mi je znesla skupaj.
„Glej, otrok," karala me je dobra mati, „malo je manjkalo, da nisi utonil zaradi one sitne mačke. Hvala Bogu, da si živ, zdaj je zopet vse dobro!"
„Oj, da bi le ne bila utonila mojamucika; potem — dà, potem bi bilo vse dobro!" — zastokal sem žalostno in si brisal oči.
In čuj! Ni li to —- mijavkanje? — —
Mati odprè vrata in z velikimi skoki priteče v sobo moja ljuba mucika. Zadovoljna me pogleda, potem pa skoči na peč, da si posuši premočeno dlako in prede po navadi. —
Drugega dne sem bil vže popolnoma zdrav in se zopet igral se svojo ljubo
muciko.	F. G—kar.
■ - fr*
'MÉÈ0	Francozov grob.
jErÄajken paglavec sem še bil, ko me so oče prvič vzeli se sebój v mesto! ^^^f Kaj sem si mislil pri tem imenu, ne spominam se več, samó to še dobro vem, da sem v mestu, čakaje očeta, stal ob ograji lepega vrta in se čudil rdečim paradižnikom, ki jih prej še nikdar videl nisem. Kako so se mi zdeli slastni, kar ugriznil bi jih bil ! Kaj je neki to, ker ni ne pomoranča niti navadno jabolko, mar je gosposko jabolko, ker je v mestu vse gosposko ? To ugibaje ostavil sem z očetom mesto.
Domóv grede pa jo kreneva s ceste na stezo preko tako zvane „Fraucozove doline" v nizkem pogorji, ki loči našo dolino od Kočevskega sveta.
„Greva pa tukaj," reče mi oče, „da vidiš, kje je pokopan Francoz!"
Jaz nisem umel niti besedice. Kdo in kaj je Francoz? To vprašanje mi je mešalo možjane. Neka groza me je izpreletela, ko sva stopila v precej globoko dolinico, kjer je bilo ravno ob stezi nametanega precej dračja v kup. Tudi oče privržejo šibico, kar storim tudi jaz, češ, naj počiva mirno ta Francoz, kdor koli je vže bil.
„Vidiš," rečejo mi oče, „Francoza, ki tukaj leži, ubil je leta 1809. moj ded s puško, ki jo še zdaj hranim doma. Bili so to žalostni časi za našo vas in kraj sploh. Kakor mi je ded večkrat pripovedoval — saj mene takrat še ni bilo — bila je pridrla vojska divjih Francozov od Kočevja sem v našo dolino. Groza je bilo vaščanov, ako so le slišali ime Francoza, in zdaj prihrumé oboroženi, vsi, kakeršni so res! Vsa dolina je bila vznemirjena. V bran so se jim postavili ravno tukaj na meji, in moj ded, Bog mu daj dobro, ubil je tega Francoza, ki počiva tukaj. Vsak, ki gre mimo. vrže kaj na njegovo gomilo; na tujej slovenskej zemlji je našel svoj pokoj, in bogvé, kje čaka zelena ruša nas, da nas vzprejme v svoje naročje? Molimo vsaj za njegovo dušo! —
Tesno mi je bilo pri srci, ko sem stopal ob očetovej strani. Mračiti se je bilo jelo, in iz domačega zvonika se je oglasil zvon. naznanjajoč: Zdravo Marijo. Nekako tajno je bilo vse tu, a jaz sem vender molil za Francoza, da - si nekdanjega sovražnika naše dežele, saj moramo moliti za vse ljudi. Saj smo vsi bratje. Danes se počasi zgublja tudi kup s Francozovega groba, malokdo se še zmeni zanj, ali mene še spominja tudi zdaj, kadar koli grem mimo, minljivosti vsega. Vse mine, duh pa ostane! —	j. Kromar.
Dr. Josip Poklukar.
Mio je dne 17. marca t. L, da je umrl naš obče spoštovani deželni glavar LlSDjdr. Josip Poklukar, s katerim je izgubila naša dežela značajnega in zelò trudoljubivega moža, ki se je s svojimi vrlinami popel do visokih častnih mest, da-si je bil sin priprostih kmetskih starišev. Take velmože, ki so čast in dika našej domovini, treba je, da pozna tudi naša slovenska mladina, da je ima za vzor in posnemo v svojem življenji. Zatorej vam prinese denašnji „Vrtec" podobo blagega pokojnika, čegar jeklena značajnost in doslednost sta dičili vso njegovo javno
delovanje in ki je v boji za naše narodne pravice čvrsto stal ves čas svojega življenja.
Dr. Josip Poklukar se je porodil dne 7. marca 1837. 1. v Krnici pri Gorjah na Gorenjskem. Oče mu je bil kmetski posestnik. Solai se je v domačem kraji in v Ljubljani, kder je tudi zvršil latinske šole
1857. 1. Na Dunajskem vseučilišči se je učil pravo-slovjater postal 1864 1. doktor prava. Bilje potem nekaj časa v belež-niškej in od-vetniškej praksi v Ljubljani, a 1873. 1. je dal slovo odvetniškemu poslu in prevzel solast-ništvo Blaz-nikove tiskarne v Ljubljani in po smrti dr. Jan. Blei-weisa tudi
uredništvo „Novic," za katere je z velikim veseljem delal do konca svojega življenja. Navzlic obilim drugim jako težavnim poslom zanimal se je tudi živo za razvoj naše književnosti. Leta 1870. je bil izvoljen v deželni in takoj drugo leto potem v državni zbor. Leta 1874. si ga je izvolila c. kr. kmetijska družba Kranjska za svojega glavnega odbornika, kder je svoje dolžnosti natanko zvrševal do prerane svoje smrti. Leta 1888. ga je presvitli cesar odlikoval z redom železne krone III. vrste in 1888. leta imenoval za deželnega glavarja vojvodine Kranjske.
S svojim umnim in vestnim delovanjem si je pridobil dr. Josip Poklukar občno spoštovanje in ljubezen vseh, ki so ga poznali ali pa sploh bili ž njim v kakej dotiki. Bodi mu torej z njegovo podobo ohranen spomenik tudi v našem listu.
Večerna.


w

ràSi
ožje solace skrilo, Zvon je vže odpel, Delo se zvršilo, Dan slovó je vzel. Začne se drngoč Za počitek noč, Nam za mlado jutro Dati novo jnoč.
In v varstvu božjem Lahko sladko spim, Bógu se izročam Ko se prebudim. Božji angeli Bodo čuvali Njega, ki se z Bogom Vleže in zaspi.
Zvezde lesketajo, Se nebó žari, Nam na znanje dajo, Da noči tam ni. Solnce je Bog sam Svojim ljubljencam, Večna luč jim sveti, Kder je večni dan!
Srečen, kdor nedolžno In lepó živi, Srečen, kdor pobožno Sklene svoje dni, Družba angeljska Ondü čaka ga, Ž njo na večne čase Gledal bo Boga.
Mnogo je ubozih,
V	noči ki trpe,
V	bédi in nadlogah Spanja si žele; Nečem pozabit', Lepo zahvalit', Večnega, ki meni Daje si počit'.
Oče, Tebi hvala Za dobrote vse, Ki mi jih dar'vala Tvoja roka je. Ljubi angelj moj Varuj me nocój ! In prihodnje jutro Bodi Bog z menój ! (Is llazlagove „Pesmarice.")
Kako je šel Makaronov Jurij ček prvič v Metliko na
semenj.
(črtica iz Bele Krajine; spisal —è.)
uQtavim, da ne znate, kje je Cerkvišče. In kakó bi tudi znali, prijateljčki moji?
Spredaj gozd, zadej gozd, z leve in desne gozd v sredi pa nekoliko njiv in
hiš, gospodarskih poslopij in vrtov, katere so nazvali z imenom „Cerkvišče." Pripovedujejo, da je ondù stala nekdaj velika cerkev, a divji Turki so jo razdejali, ne vem — ali zelò dvomim, da bi bila resnična ta pripovedka, ker se je naše Cerkvišče takó skrilo v samoto in obzidalo z zelenim gozdom, da ga niti rudeče hlačasti Turki ne bi bili našli. A kaj bi se o tem prepirali, bodi, kakor je komu drago, samó toliko povem, da so imeli Makaronovi na Cerkvišči sina Jiirijčka in da je temu svojemu sinčku obljubila njegova mati, da ga vzame s seboj v Metliko na semenj.
To je bilo popraševanja in pripovedovanja, kdaj bode torek po sv. Mihelu, ko je v lepej Metliki semenj. In kaj bi nè, saj je bilo dosti treba, predno se je siromašnemu Jurijčku dopo vedalo, kaj je prav za prav semenj. Naposled je Jii-rijček vender toliko razumel, da je semenj to, če pride veliko veliko ljudij skupaj, ki prinesó sè seboj mnogo lepih stvarij, da je prodajejo. In Metlika! Koliko prekrasnih mislij se je porodilo pri tej besedi v Jurijčkovej bistrej glavici ! Kolikokrat je vže slišal to besedo, kolikokrat je vže slišal o njej pripovedovati, kolikokrat se je porodila v njegovem srci želja, da vidi Metliko. In zdaj, zdaj se bode izpolnila ta njegova želja; kako bi se Jurijček pač ne veselil Miheljskega semnja.
Prišel je torek. Danes ni budila mati Jiirijčka, prišel je on sam k materi in dejal:
—	Nù, mati, le hitro, Metlika je daleč! Da bi ga bili videli, kakó se je oblekel! Baš tako, kakor da bi šel v cerkev. Nov kriljäk (klobuk) z rudeče pobarvanim kokošjim peresom, ki ga je nosil samó ob največjih praznikih, šopiril se mu je danes na glavi, šibki životek mu je objemal črn telovnik, opasal se je z rudečim, širokim in lepo obšitim pasom in široke, bele bregeše (hlače) so mu bahato mahale iznad podkovanih škorenj, katere je obuval le o redkih prilikah. Nu pa recite, da ni bil bahač ta Makaronov Jurijček!
—	Idimo! — dejal je naposled, ko je mati naložila na glavo velik jerbas, v katerem je bilo nekoliko vencev čebule, nekoliko vrečic repnega in zeljnega semena in iz katere sta stegovala dva mlada petelinčka svoja dolga rožasta vratova. — Z Bogom! — rekel je ponosno domačim in se držal kakor bi se spravljal na bogsigavedi kako dolgo potovanje.
In šla sta.
Zgovoren je bil Jurijček, ko je korakal poleg svoje matere v Metliko na semenj. Vsaka stvarca ga je zanimala in nikakor mu ni mogla mati dosti napripo-vedovati, kaj se bode vse videlo na semnji. Pa še, da je ni moral vedno opomi-nati, da naj malo hitreje stopa.
—	Stopite nu vender malo hitreje, mati! —
■— Ali res -ne morete hitreje, poglejte mene, — dejal je ponosno in delal stopinje za dva druga. Smijala se mu je dobra mati, misleč si: le čakaj, bodeš
vže še vedel, kje je Metlika, če sta srečala kakega človeka, takrat je bil Jurijče še posebno ponosen; kar slišati ni hotel, če je kdo dejal: „Kaj gre ta mali tudi z vami?" — Saj on vender ni več majhen, saj gre vže na semenj!
Do Krasinca, velike prijazne vasi, sta vže skoraj prišla z materjo. Nù, to ni bilo Jurijčku nič novega, kolikokrat je vže bil na Krasincu! In Podzemelj, katerega bela cerkvica in prijazne hišice so mu kipele nasproti tam izpod vinorodnega Kučerja? Kaj je Podzemelj Makaronovemu Jurijčku, kamor je hodil vže več kot jedno leto v popoldansko šolo in ob nedeljah v cerkev. To so njemu stari, znani kraji, kateri ga ne zanimajo, saj gre v Metliko na semenj !
Tam izza Podzemlja proti Grmu ni bil naš Jurijček več takó hud na nogah in korakal je bolj zložno sè svojo materjo. A malo dalje je celò poprašal:
—	Mati, ali bodeva skoraj v Metliki ? Nisem mislil, da je takó daleč. Zakaj je niso napravili bliže?
Da ste ga videli, kako je veselo poskočil, ko je zagledal prve hiše vasi Primostka.
—	Evo, evo Metlike! — vzkliknil je hitro.
—	Bodeš še malo počakal! — dejala mu je mati. — To ni Metlika, to je Primostek, vidiš most preko Lahinje in óni skalnati mlin pod cesto. Do Metlike imava še toliko, kolikor od tukaj do Podzemlja. —
—	To ne bode konca tej cesti — dejal je Jurijček malo nejevoljeno — da bi bil znal. da je Metlika tako daleč, ostal bi bil še naposled doma. —
In res, tam v Galginem hribu je opešal naš Jurijček tako, da je zaostajal za materjo in sta morala večkrat počivati. Oj ta Metlika, da je tako daleč! Novih močij so dobile Jurijčkove noge, ko je zagledal vrhu hriba bele zvonike mesta Metlike, katera se je stisnila v malem jarku. To je tedaj ta Metlika? Nù, do nje bode vže še prišel, in ko pride tjà, ne bode mu več treba hoditi, ondù bode le gledal in občudoval lepoto mesta in semnja. In cesta se je zavila v dolino in zopet je hitreje korakal trudni Jurijček ob strani svoje matere proti belej Metliki, kiju
je pozdravljala z vsemi svojimi hišami in zgovornimi sejmarji Bila sta v Metliki! —
*
* *
Ej, to je bilo novosti! Ni vedel ubogi Jurijček, kam bi obrnil oči. Ako je gledal na jedno stran prijazne hiše, ušel mu je od druge strani dolgobrki Vlah, ki je gonil čredo smrdljivih, dlakavih kozlov, katerih bradate in rogate glave je Jurijček takó rad gledal in katerih še nikdar ni videl toliko skupaj. Ako se je zamaknil v lično hrvatsko kočijico, ki je pridrdrala po Karlovškej cesti, pozabil je na mater, ki ga je vedno opominala, da naj hitreje stopi, in ga za roko dalje vlekla. In óni šum, krik, drdranje, ropotanje, oglušil bi od vsega tega! Zdelo se mu je, kakor da bi ga zaprli v kak panj, ker največje upitje in skakanje razposajenih otrok v šolskej sobi ni bilo niti senca temu vrišču. A kaj še le, ko sta stopila z materjo na mestni trg! Tu nisi mogel niti pošteno stopiti, ljudje, vozovi, živina vse se je suvalo in gnjetlo na trgu. Pa óne visoke hiše, kakor da so vzrasle iz zemlje! Kaj tacega ni videl Jurijček v vsem svojem življenji. Bog moj, koliko se je potrosilo, da se je sezidala taka hiša ! Hm, okna so jej malo ne večja, nego li na Cerkvišči vrata, čudni ljudje ta gospoda!
A kaj vse to, kaj vse to? Koliko raznovrstnega blaga se je nakopičilo danes v tej božjej Metliki ! Evo lesenih hišic karlovških Židov in drugih trgovcev, ki so kakor bi bile sezidane od razne drage obleke; tù se dobe dolge suknje, težki za-bünci (kožuhi), gumbasti telovniki, gosposke hlačice, belo perilo; malo dalje razstavil je pridni črevljar črevlje in črevljičke, škornje in škornjice z malimi svetlimi podkovami, kakeršnih ne bi napravil niti cerkviški mojster Malešev Matije, da si tudi on nekaj umeje; dalje se je razpostavilo celo krdelo klobučarjev in obesilo tam po ónih predalih toliko prekrasnih klobukov z ozkimi in širokimi okrajki, sè širokimi, pisanimi trakovi in šopki raznega barvanega perja, pred katerim naj bi se skrilo celo rudece pero na Jurijčkovem klobuku. Pa kdo bi vse naštel! Jurijček ni vedel, kam bi gledal; danes mu je bilo premalo dvoje očij, komaj bi bilo, da ima še zadaj na glavi drugih dvoje, ker če je gledal na jedno stran, spregledal je na drugej kako zanimivo novost. In nikdar ni konca temu metliškemu trgu ! Saj sta se vender suvala vže precej časa z materjo po ónej gnječi, pa je še vedno novih in zanimivih stvarij dosti ! Tu so si napravili svoje šatore zgovorni stavkarji (kramarji) in razložili toliko svetlih in pisanih reči, da so siromašnemu Jurijčku kar vid jemale: iglice, ogledalca, trakovi, uožiči, urice, igrače, male in velike or-geljce in kdo bi naštel vse te drobnosti, katerim on niti imena vedel ni! Dà, še celò loncev, skled in skledic, belih in pisanih pladnikov, ki so posebno njegovo mater zanimali, ni manjkalo; in Ribničan je pripeljal tu sem celo skladanico čebrov, škafov, barigelj, brent, nešk in drugo tako leseno blagó. Ej, ej, to je pač nekaj lepega ta semenj, človek dobi tu vsega, česar mu le srce poželi, mislil si je Jurijček, čudil se in gledal in zopet se čudil iu gledal.
In ti ljudje! Mislil je Jurijček, da bode videl samo znane Bele Kranjce in vender koliko je tu raznih nošenj iz raznih krajev. Utegnil se jih je nagledati, ko si je mati naposled vender le našla prazen kotiček, kjer je razpostavila vsebino svojega jerbasa. Evo tam Kranjca v ozkih jerhastih hlačah z velikim dežnikom na rami, tam poleg njega stoji širokohlačni Hrvat z rudečo torbo ob bedrih ! Evo nerodne Kočevarke v velikih škornjih z zelenim predpasnikom in vitke Zumberčanke z rudečo, zlato obšito čepico na glavi in dragim zastorom ; evo priprostega Belega Kranjca in ponosnega gospoda, ali pa tenke, bledolične gospodičine. Šumelo je Jurijčku po glavi, a bilo mu je, kakor da sanja, videl je preveč in ves zamaknen je stal poleg svoje matere.
— O jemnasta, kaj neki je pa to? —- vzkliknil je najedenkrat Jurijček in se obrnil na stran, od koder so se začuli, mili, neznani glasovi. Godba je to bila, vender vsa drugačna od godbe hrvatskih godcev, ki so tam po zimi na Markuševej svatbi na Cerkvišči godìi; take godbe Jurijček do sedàj še ni nikdar slišal. Ahà! evo tujega, popotnega moža z malo skrinjico na jermenu, ki nekaj na njej vrti. Bog moj, čudne godbe za Makaronovega Jiirijčka! — Ej, ej, a kaj pa je óno tam, ona mala živalica v rudečih hlačicah in suknjici, katera takó urno skače okolo
ónega tujega moža, kaka žival je neki to ? Psiček ni, mačka tudi nè — hm--
kaj bi neki bilo? Pa kakó urna je, kako milo gleda! In lej ga kleka še celò sabljico nosi v rokah, pravo sabljico — vidi dobro naš Jurijček. Hm, hm, kaj tacega pa
še ni videl svoj živ dan nè ---Nekaj se mu pa vender le zdi, ali ni podobna
onej naslikanej živalici v šolskej sobi, za katero so dejali gospod učitelj, da se zove
opica. Kaj, ko bi bila to opica?---Vender nè, ona nima rudečega oblačilca,
ona ne drži na strani ostre sabljice. Moti se Jurijček —--
Stopil je Jurijček malo bliže k ónemu tujemu možu in k onej mičnej živalici. Mati se je ravno pogajala z neko gospó in niti opazila ni, da se je odstranil od nje njen sinček. A siromašni Jurijček je bil tako zamaknen v čudno živalieo, da niti pomislil ni, da ne sme od matere nikamor, nego smijoč se, stopal je z drugimi otroci za onim čudnim tujcem z opico. Hm, koliko stvarij je vender znala ta živalica; obračala se je in plesala, kakor vrtaljka, mahala sè sabljico po zraku, priklonjevala se na vse strani — celò Jurijčku se je jedenkrat priklonila, na kar se je on se ve da glasno nasmijal, pačila se na vse načine, skočila na skrinjico in iz skrinjice možu za vrat, zgrabila ga za dolgo brado, vzela mu klobuk z glave in mu ga zopet dela na glavo, in kdo ve, kaj je še vse počenjala uboga žival. Kdo bi tega ne gledal, kdo bi se temu ne smijal? Jurijček je pozabil na mater, pozabil na semenj in spremljal tujca dolgo, dokler ni ta zginil v jednej izmej hiš, iz katere se ni več vrnil.
Ozrl se je Jurijček na vse strani in še le zdaj mu pade na um, da ni pri materi. Pogledal je sem, pogledal tjà, a njegove matere ni bilo nikjer!
— Mati, mati, kje ste? — zavpije nekolikokrati, a hrup in vrišč glasnih sejmarjev mu doni na ušesa.
—	Ste li videle kje mojo mater? — poprašal je nekoliko žen, ki so se vračale s praznimi košaricami.
—	Ne poznamo tvoje matere, — odgovorile so mu in hitele dalje. Bilo je pač hudo ubogemu Jurijčku in posilile so ga solze. Jokal se je glasno. Kam naj se obrne mej toliko množico v neznanem mestu?
—	Ali znate, kje je moja mati? — poprašal je druge.
—	Ne poznamo je! —
Kakó se je sedaj kesàl ubogi Jurijček, da ni ostal pri svojej dobrej materi. Kaj bode zdaj, morda je ne bode nikdar več videl, morda ne bode nikdar več prišel na Cerkvišče. Doma ga bodo iskali, a on se bode potikal mej tujimi neznanimi ljudmi in prosil kruha. Oj zakaj ni vender ostal pri materi!
Glasno se je jokal.
—	Kaj ti je, mali? — slišal se je za njim oster glas; Jurijček se obrne in ugleda pred seboj velikega krepkega moža v vojaškej obleki in z dolgo sabljo ob strani. Prestrašil se ga je.
—	Mater sem zgubil! — dejal je plakaje.
—	Pojdi z menoj ! — dejal mu je mož. — Zakaj pa nisi ostal pri materi ? —
Molčal je Jurijček, kesal se in trdno obljubil, da matere nikdar več ne zapusti. Sla sta z možem precej dolgo, dokler ne prideta do lepe velike hiše z zlatimi golobčeki na pročelji.
—• Tu dobiš svojo mater! — dejal je mož mileje — a drugič se bolje pazi svoje matere.
Hvaležno je pogledal Jurijček moža in veselo stopil v hišo. A kdo ga je ondu čakal? Kdo drugi, nego njegova dobra mati.
—	Mati draga ! — zavpil je veselo Jurijček, stekel k materi in jo prijel za zastor. — Ne bodem nikdar več šel za tujim človekom! pristavil je skesano.
—	Le počakaj ti nagajivec, nikdar te več ne vzamem na semenj. Tako me je skrbelo! — dejala je mati in ga pogladila po licu.
Kaj naj še pripovedujem? Mati je dobro prodala svojo drobnjavo, kupila nekoliko loncev in skled, a Jurijček je dobil pri „lecetarji" konja in sabljo — spomin na svoj prvi semenj. A potem sta se vrnila na Cerkvišče po starem potu.
—	Kako je bilo na sejmu? — prašali so ju domači.
—	Lepo je bilo, lepo — odrezal se je Jurijček — ali semenj me ne bode več videl, dokler ne bodem velik. Skoraj bi se bil zgubil!
Kakor v sanjah se je spominal raznih stvarij, ki jih je videl na sejmu, mislil še dolgo na óne razne ljudi, na moža z opico, na prestali strah, na prijazno Metliko in bil vesel, da je zopet na Cerkvišči, kjer ni sicer toliko lepega ali človek je saj brez skrbi, da se ne zgubi — — —
-šr
Cvetoči trn.
|TL$epo majnikovo jutro me je izvabilo iz mestnega zatišja v bujni log. Kako ^ILf/okrepi in dvigne ta krasota človeškega duha, nehotè se ti izvije iz prsij hvalen spev Onemu, ki je izvor vse te lepote. In kako tudi ne! Mar naj človek sam ne poje slave Stvarniku, ko vender veš gozd odmeva nje? Mogočno doni pesen ptičev proti nebu. Vse je v cvetji. Ozka stezica me vodi ob potočku nizdolu. Glej ga, tudi stari trn se je oblekel v belo cvetje, da se tudi on pokaže, češ, jaz nisem zadnji! A jaz ti ne verujem, cvetoči trn! Pod zapeljivim cvetom skrivaš bodice! Samotariš pač nè, srebrni potoček ti šumlja mirno in pljuska ti lehko vodico ob vejice. Lehko si ponosen ! A vender ti ne verujem ! Osiplje se ti vže cvetje, in kmalu pokažeš svoje bodice. Veselim se sicer vzpomladnega cveta, le tvojega cveta nisem vesel, cvetoči trn! Zakaj neki ne? Podoba si mi človeka, ki pod krinko prijaznosti skriva pikre pšice, a jaz ljubim le odkritosrčnega človeka, hinavec se mi studi. Zato mi ni všeč tvoj cvet, cvetoči trn! —	J. Kromar.
Koliko jih je bilo?
fPam doli na Viru so prale perice. Po bregu mimo njih pride krošnjar s krošnjo •jjJ|[%na hrbtu in pozdravi perice, rekoč: .,Bog vam daj dober dan, ker vas je trideset!"
„Bog ga daj tudi tebi !" odzdravila mu je ona zgovorna Maruša, — „a vender zmotil si se, prijatelj, ker si nas naštel preveč, nego nas je v resnici. Ko bi nas bilo še jedenkrat toliko, kolikor nas je in pa še polovica toliko, potem bi nas bilo trideset. Tako si pa rekel preveč!" — Nu koliko jih je bilo, pogodite!
Ali veste, prijateljčki moji, koliko je mesecev v letu, ali pa koliko je številk na uri ? Toliko jih je bilo!	—è.
«

Drobtine.
Umrl je 8. dné
pretočenega meseca v Cemšeniku na Gorenjskem prečastiti in rodoljubni gospod
Mihael Lazar,
duhovnik, bivši c. kr. gimnazijski profesor v Kranji in pozneje glavni učitelj na ženskem učiteljišči v Ljubljani. Bil je blagi pokojnik prijatelj in ves čas podpornik našemu listu. Bodi mu večni mir in pokoj !
Nove knjige in listi.
*	Narodne legende za slovensko mladino. Nabral, izdal in založil An-ton Kosi, učitelj v Src d i šči. 111. zvezek. V Ptuji. Natisnil W. Blanke 1891. 8". 39 strani. — Da se slovenski rodoljubi in prijatelji slovenske mladine zanimajo za primerno zbirko narodnih legend, kaže nam III. zvezek take zbirke, ki leži pred nami. Prvi zvezek narodnih legend izišel je vže v 2. popravljenem natisu, kar je izvestno najboljši dokaz, da je knjižica dobro razširjena mej našo slovensko mladino. Tak dober uspeh želimo tudi III. zvezeku z željo, da bi mu skoraj sledili tudi še drugi. Cena knjižici je 16 kr.
*	Pomladni glasi posvečeni slovenski mladini. Uredil in založil Ćirilski. V Ljubljani, 1891. Tiskala „Katoliška tiskarna." — To je lična in vsega priporočila vredna knjižica za našo slovensko mladino. Obseza na 12U straneh različno in za našo mladino prav primerno berilo. Daljšo in krajše povestice, pesni in dve gledališki igri : to je vsebina te knjižice, ki bode izvestno dobro došla našim šolskim knjižnicam v pomnožitev dobrega berila. Želimo knjižici najboljšega uspeha in prav obilo naročnikov. Cena 30 kraje.
*	V tiskarni in založbi Scholza in Kralja (A. Scholz) v Zagrebu izišla je velezanimiva knjiga za proslavo tristoletnice blažene smrti sv. Alojzija pod naslovom :
Život sv. Alojzija Goncage, uzora i zaštitnika krščanske mladeži. Talijansko napisao V. Cepari, Isusovac. Za proslavo tristogodišnjice blažene smrti Alojzijeve p re v eo i p o p u ni o dr. Josip Lang, duhovnik m i 1 o s r dnica u Zagrebu. — Knjiga obseza XVI. in 416 strani in je ukrašena sè 7 podobami. Cena knjigi je čudovito nizka; mehko vezana velja samo 15 kr., trdo vezana v platno 25 kr. (za poštnino je treba pri-
ložiti 10 kr.). Prve izdaje te knjige se je razprodalo 11.000 iztisov in zdaj se prireja vže druga izdaja.
* V Novem Sadu v tiskarni A. Pajeviča je izišla knjiga pod naslovom •
„Iz črne gore i Hercegovine uspomene voj evanja za narodno osvobojenje 1876. 1." — Knjigo je spisal A. Pajevič, ki je bil sam priča hojev omenjenega leta. Opisuje nam z veščim svojim peresom vse omenjene dogodke, pa tudi Črnogoro, Hercegovino in Črnogorce. Knjiga obseza 456 strani male osmerke in ima na prvi strani podobo kneza črnogorskega Nikole, vrhu tega pa še 31 drugih podob. Slovenskim razumnikom, ki so vešči srbskega jezika, priporočamo to knjigo. (Cena 1 gld. 20 kr.).
Rešitev rebusa v 5. „Vrtčevem" listu: Kogar gad piči, hoji se svite vrvi.
Prav so ga rešili: Gg. Andrej Češenj kaplan v Zagorji; Ant. Porekar, naduč. v Humu pri Orjnužu (Štir.); Mat. ßant, naduč na Dobrovi; Jos. Korošec, učitelj v Škoeijanu pri Turjaku ; Flo-rijan Kalinger, učitelj na Radovici ; Radivoj Lav-tižar. uč. pripr. v Ljubljani; Janko Skoflc. dijak v Inomostu na Tirolskem; Jos. Krištof, dijak v Ljubljani : Fr. Staufer, dijak v Mariboru ; Avgust Kozina, Hugon Peternel, Ant. Toniinšek, Fr. Dokler, Jak. Rabusa in Gvido Sernee, dijaki v Celji; Rudolf Muha, dijak v Gorici; Josip Medica in Edvard Markovšek, realea v Ljubljani; Jernej Pire in Josip Kumar v Idriji; Pravoslav in Vladimir Pertot, učenca v Trstu; Maks Samec, učenec v Kamniku; Adolf Merbar, Jul. Namorš, Bogumil Gorup, učenci v Ljubljani; Jože Bajuk, Marko Žlogar, Jurij Matekovič in Janez Slobodnik, uč. na Radovici; Maks Vrezec, učenec v Ribnem; Jos. Stoječ, učenec na Vrhniki; Simon čeledin, Pavel Sirca, Jož. Milavee in Frane Lepin, učenci v Planini ; Jakob Pevec, Jan. Kristan, Martin Fer-lež in Franc Šet, učenci v Št. Jurji ob juž. žel. (Štir.) : — Ses. I. Baptista Pfeifer in učenke H., III. in IV. oddelka_ v Repnjah ; Ivana in Amalija Šket v Dramljah (Štir.); Ema in Micika Gantar na Studenci : Marija in Leopoldina Rantova na Dobrovi ; Marija in Rafaela Rupnik v Leskovci; Irma Pirjevec in Olga Jug v Gorici; Matilda in Minka Pertot, učenki v Trstu ; Minka Verbič, uč. v Bistri; Marija Jurca, učenka na Vrhniki; Marijca in Albina Perne in Marijca Mavec, učenke v Tržiči ; Sofija Vilhar, učenka v Vel. Žabljah ; Marijca Bénedek, Franica Podboj. IvankaPetrovčič, Frančiška Juvančič, Rezika Bolé, Franica Jernejčič, Marjeta Volonte, Marija Nemgar, Frančiška Milavee in Frančiška Vidrih, učenke v Planini ; Margareta Majerič in Gera Cvetko, učenki v Dornovi (Štir); Zora Vrezec, uéénka v Ribnem; Lini, Lori, lei, Milica, Justina Kaligar in Marijca Stritar, učenke pri sv. Križi poleg Kostanjevice.
Rebus.
(Priobčil P. Stcgnur.)
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
smt- Vabilo k naročbi. "M
S prihodnjim mesecem se začne drugo polletje; zatorej uljudno prosimo vse naše dosedanje p. n. gg. naročnike, katerim je s tem listom, polletno naročilo poteklo, da nam naročnino za II. polletje prej ko mogoče pošljejo, da more „ Vrtec" tudi v bodoče redno izhajati. Želimo tudi, da bi se še mnogo novih na t ročnikov nabralo, katerim še z vsemi letošnjimi listi lehko postrežemo.
„ Vrtec" stoji za pol leta 1 gld. SO kr.
Onim p. n. gg. naročnikom, ki nam naročnine ne dopošljejo do zadnjega dne t. m., primorani smo list obustaviti s prihodnjim mesecem, ker nam, drugače ni mogoče izogniti se prevelikej gmotnej izgubi, ki jo imamo pri izdavanji in zalaganji „Vrtca."
Upravništvo „ Vrtčevo,"
mestni trg, štev. 23.
„Vrtec" izhaja 1. dné vsacega mcseca in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Upravništvo „Vrtcevo", mestni trg, štev. 28 v Ljubljani (Laihach).
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. —
Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.