Kljub decentralizaciji v upravljanja »od Jeti i še nismo pometli s centraliziranim vodenjem uvoza in izvoza. Z izvažanjem in uvažanjem se nerealna vrednost dinarja lcaže jasneje. Ali je rešitev v sprostitvi vseh tržnih mehanizmov ali v postopnem popuščanju države?
Danes smo tukaj. Sprijaznimo se s teir. Vsi ne moremo dobiti služb. V tujini dela več sto tisoč Jugoslovanov. Še naprej izvajamo gospodarsko reformo. Reformo reforme.
Ekonomska baza je nosilec politične moči. Stojimo med dvema ekonomskima in političnima velikanoma: Vzhodom in Zahodom. Ne moremo najti stabilnosti v gospodarstvu. Oba velikana sta jo vsaj v neki meri dosegla. Mar naša gospodarska nestabilnost pomeni tudi politično neuravnovešen je sil?
Zvezni izvršni svet nam je pričaral leta 1965 čudovito vizijo leta 1970: takrat bo dinar konvertibilen. Danes vemo da je vrednost dinarja v letili reforme padla za blizu 50 odstotkov. Gledamo z odprtimi očmi. •
Hodimo po svoji poti. Naleteli smo na težave. Prebrodili jih bomo. Nekoč so rekli, da je delo naredilo človeka.
Spopad volje in vesti se nadaljuje. Zapreti tovarno ali ne? To je vprašanje. Bomo pozabili na človeka in mu vzeli delo, ali pa bomo raje vzdrževali propadajočo tovarno? Rjšitev. zaprimo slabo tovarno in poiščimo človeku delo drugje!
Nekoč bomo v Jugolnviji pekli kruh, ki ga bomo delavci kupovali s -konvertibilnim dinarjem. Ljudje, ne-kupujte zalog masti in sladkorja km* kor tisti, ki jih je zajela paniko!
W г&Ч
Mo
?/
ntrinek današnjega časa
mleko in vino
Za mnoge j udi se dan prične z branjem časnika. Pred nedavnim sem prebral tudi poročilo 2 zasedanja vinogradniških delavcev in strokovnjakov- Prebral sem članek do konca in nisem mogel verjetnim lastnim očem. Udeleženci sestanka so se zavzemali, da bi bilo nujno potrebno zmanjšati davek na alkoholne pijače in podražiti številne (!) brezalkoholne pijače.
V enem izmed naslednjih juter sem ponovno bral časnik in našel v njem fBdi naslednje vrstice: Cene mleka in mlečnih proizvodov bo potrebno zvišati.
Kaj se dogaja pri nas, sem se vprašal, ali živimo v narobe svetu? Zakaj si zakrivamo oči pred vedno večjim vplivom alkoholizma? Čeprav postaja pijančevanje socialni problem našega naroda, še vedno nimamo zakona za prisilno zdravljenje alkoholikov. Vsepovsod zatirajo alkoholizem z višjimi cenami žganih pijač in vina, pri nas pa so nekateri v dirki za čim večji zaslužek celo predlagali znižanje cen (oziroma davka na alkoholne pijače), namesto da bi izpopolnili delovne metode in izboljšali delitev dela.
Na pozivih za nabornike je med drugim napisano, da naj pridejo na zborno mesto v čistem perilu in TREZNI.
Samo naj še kdo reče, da pri nas alkoholizem ni družbeni problem! Liter sadnega soka je dražji od litra vina.
Dvignimo cene brezalkoholnim pijačam, sokovom in mleku, postanimo pijanci! Na zdravje!	B.	C.
\
i l
)
j.—c
n,
тттЋ
UNZ-MARMOR
75777/’ 7/7 / ГЛ/} ■> .>> ■
cfiRjm Hi
'//f ' ,L «-•#_'	'	'_ i
•I I
BERLIN-МтвО/
ALf 7E UEOZ BmONSlcrgA f Z1VAVJA IZ DRU&IH ЕШрМЕШ Q'STE MOV K MAE/ ^OVOLJE/J
vzgoja
Učite nas, kako moramo delati in organizirati to in ono v podjetju, da bo poslovanje uspešno, da bomo čim več ustvarili in prodali. Učite nas, da razmere na tržišču določajo vrednost nekega dela — zaslužek delavca. In če je zaslužek manjši? Takšne so pač zakonitosti trga.
Za zgled nam .postavljate visoko razvite države Zahoda: tako in tako delajo tam,zato tudi dosegajo takšne uspehe.Prav je, ako nam navajate takšne primere, vendar ne pozabljajte, da se je večina naših ljudi odločila za socialistično in samoupravno družbo, da teh dežel ne moremo posnemati, ampak lahko njihove izkušnje samo upoštevamo oziroma prehašamo v naše razmere. Ne pozabite na samoupravljanje, na humane odnose med ljudmi, na tiste, ki delajo z rokami. Učite nas, da bo naše delo uspešno le takrat, ko bomo ustvarili takšno vzdušje, da bo delavec z veseljem prihajal na delo in se razpoložen vračal domov, ker bo živel človeku primerno življenje, se pravi, ker bo za svoje delo prejemal primerno plačilo. Učite nas, da na svetu nismo sami, da živimo in delamo med različnimi ljudmi, in da ne mpremo vedno videti samo sebe in svojih interesov. Povejte nam, da je uspeh dela odvisen od slehernega posameznika, da smo sodelavci, ki ustvarjamo skupno, da je tudi delo nekvalificiranega delavca častno, in da je vreden spoštovanja le tisti, ki je s svojim delom nekaj ustvaril. Povejte nam, da družba ne daje sredstev za šolanje samo zato, da bi se izobrazili in bolje živeli, ampak od nas tudi pričakuje, da bomo s svojim znanjem in delom pripomogli k napredku in s tem k boljšemu življenju slehernega, ki dela. Povejte nam, da imajo tudi tisti, ke delajo z rokami, družine, da ne želijo biti reveži, in da se jim ob podražitvah življenjski stroški povečujejo za več procentov kot pa vodilnim delavcem.
Iz vrst študentov se večkrat čuje, da se ne izplača biti član ZK, ker ni od tega nikakršne koristi. Boleča resnica! Boleča, kot so boleče besede, da se akademsko izobražen delavec v neki delovni organizacije ne more zavzeti za interese delavcev, ki delajo z lopatanti in krampi, ker imajo ti drugačen materialni položaj.
Vedno več bo takšnih besed, če nam bo zvenelo v ušesih samo: denar... denar..." samo denar... Dobiti čimveč denarja! Samoupravljanje? Humana družba? Ne govorimo o tem, če razviti Zahod tega ne pozna! V. S.
poslanci, ali se boste pravilno odločili?
V ekonomijah, ki delajo po tržnih principih (in v to kategorijo gospodarstev spada tudi slovensko), se srečujemo z negativnimi pojavi. Zlasti trije imajo usodni pomen. V akumulaciji nastajajo razlike med posameznimi gospodarskimi panogami, ki ne izvirajo samo iz razlik v produktivnosti, pač pa so predvsem posledica monopola, posebnega položaja na tržišču, delitvenega davčnega instrumentarja itd. Ob vsem tem pa je zlasti v naši ekonomiji čutiti prelivanje akumulacij v gospodarske centre, kjer je koncentrirana trgovina, banke in kapital. To pospešuje nesmotrno izkoriščanje razpoložljivih in potencialnih razvojnih faktorjev, posledica tega pa je naglo odlivanje delovne sile, kar povzroča praznjenje posameznih predelov.
Posledica vseh teh usodnih negativnih pojavov so razlike, ki nastajajo v razvitosti posameznih delov nacionalnega ozemlja. Sinonim vsega tega so nera/vita območja v Sloveniji, ki obsegajo tretjino nacionalnega prostora.
Z zadovoljstvom lahko ugotavljam, da je le dobro leto po prvih razpravah v Murski Soboti in na študentski tribuni v Mariboru v slovenski javnosti prevladalo stališče, da je vprašanje neskladnega razvoja slovenskega prostora usodnega pomena za gospodarski in politični razvoj 'slovenske dražbe. Posledica takšnega spoznanja je osnutek zakona o pospeševanju razvoja manj razvitih območij v SR Sloveniji, ki ga je IS Slovenije predložil v javno razpravo. Osnutek zakona je v relativno kratkem času sprožil plaz razprav in mnenj, ital tudi s strani tistih, ki doslej o tem vprašanju niso niti razmišljali.
Vzroke, ki so poleg neenake startne osnove in pogojev stopnjevali nerazvitost posameznih območij in neskladje v razvoju prostora, sem v grobem očrtal že v uvodu. Vzeti jih moramo kot izhodišče za ukrepe, ki bi neenakosti zmanjševali. Torej je ocena osnutka zakona o pospeševanju razvoja manj razvitih možna edino v okvirih naslednjega vprašanja: ali zakon zagotavlja ukrepe, s katerimi bi vzroke gibanj, ki neskladja stopnjujeo, zreducirali na тшппша. To z drago besedo pomeni da bi moral zakon oz. politično vodstvo republike zagotoviti tak sistem ekonomije, da M negativne pojave, ki so sopotniki tržnega gospodarstva, krčil in zmanjševal.
(Nadaljevanje na naslednji str.)
KATEDRA
katedra - Študentski list. izdaja tzvrtnl odbor Študentske skupnosti VZM. Katedro ureja urednllkl odbor: Bojan Cokl, Marija Franknvlč, Slavko Gerič — odgovorni urednik. Vladimir Gajšek, Tone Janin, Jot« Marinšek, Žarko Golob, Igor Plohl, Dušan Zbaintk, Bori Zupančič, Mitja Žitnik, Marjan Žmavc — tehnični urednik. Urodatttvo la oprava: Ob parka 1, telefon 22-SS4. Tekoči računi lll-ntm Nenaročenih slik In rokopisov ne vračamo. Cena Uvoda so par (letna naročnina M din, m ustanove In podjetja Udlnk Tisk: CP Mariborski tisk.
O
V NASLEDNJI ŠTEVILKI: OBLIKOVANJE OSNOVNOŠOLSKIH UČITELJEV
(Obširen zapis in komentar o posvetovanju, ki ga je PA organizirala ob 10-letnici svojega dela)
BORŠTNIKOVO SREČANJE
(Kritičen zapis ob srečanju slovenskih gledališč)
SMO ZA STABILIZACIJO, A NE ZA VSAKO CENO PROJEKT PROGRAMSKIH NAČEL ZVEZE ŠTUDENTOV (Odlomki iz resolucije, ki jo je izdelalo predsedstvo ZSJ) O ODLIČNJAKIH IN NEZADOSTNIH (Razmišljanje o sistemu ocenjevanja na šolah)
(Nadaljevanje z 2. strani)
Omenjeni zakon pa ni koncipiran tako, da bi vzroke, ki so privedli do takega razvoja — ali bolje neskladja, odpravljal. Kot je zapisano (preopti-mistično) v obrazložitvi, je njegova osnovna ideja v tem, da republika na nekaterih območjih (sledim kriterijem za določanje nerazvitosti, ki jih zakon postavlja), ustvarja skupno s prizadetimi občinami osnovne pogoje za hitrejši socialni in gospodarski razvoj. Predvidene naloge republike, kot so sodelovanje pri gradnji infrastrukturnih objektov, davčne in kreditne olajšave, sofinanciranje in strokovna pomoč pri izdelavi programov, so izrazito kratkoročnega značaja, ali, če se izrazim v prispodobi, pomenijo toliko kot goltanje tablet proti zobobolu, ne da bi odstranili izvor bolečin.
V tem trenutku imamo na izbiro naslednje možnosti:
— da odklonimo sprejetje zakona o pospeševanju razvoja nerazvitih območij po hitrem postopku in s tem, seveda, tvegamo negativne politične posledice,
— da še enkrat obnovimo celotno razpravo in damo besedo znanstvenikom, gospodarstvenikom in strokovnim institucijam,
— da zakon bistveno spremenimo in ga sprejmemo po normalnem postopku,
— da ga sprejmemo takšnega kot je, seveda z nekaterimi predlaganimi spremembami (ekonomski center Maribor, primorski poslanci) in jasno izrazimo željo, da je potrebno takoj pristopiti k oblikovanju takšnega srednjeročnega načrta, ki bo poleg ostalih trendov na vidnejše mesto postavil oblikovanje gospodarskega sistema, ki bo omogočal skladnejši razvoj slovenskega prostora in gospodarstva. To pa je tudi zahteva dobre ekonomike.
Upoštevajoč občine in gospodarstvo in iz njega izhajajoče politično vzdušje, ki zahteva takojšnje ukrepanje, je sprejemljiva edino zadnja alternativa, kar pa pomeni, da se razprava e zakonom šele začenja, ne pa končuje. V naslednjih številkah bomo nekatere od omenjenih trditev, a tudi druge obširneje razložili, zagovarjali in komentirali.
SLAVKO GERIČ
Dr. Josip Vidmar je slovenski umetniški kritik, ki je z izrazitimi, polemičnimi in estetsko dognanimi spisi vseskozi ostal zvest sistemu vrednot, zamisli in kriterijev; te kriterije je oblikoval po čutnem, estetičnem zavzemanju za resnico in življenje. Rodil se je 14. 10. 1895. leta v Ljubljani- 1925. L je ustanovil revijo KRITIKA in kasneje tudi mnogo potoval: bil je na Dunaju, v Pragi, Bonnu, Krakowu, Parizu, Zagrebu... Diplomiral je 19291. na ljubljanski univerzi. Njegova življenjska teoretična izhodišča so vplivala — in še vplivajo — na razvoj slovenske misli, a tudi politične akcije: na II. zasedanju AVNOJ je predlagal Josipa Broza — Tita za maršala, bil je narodni in republiški poslanec, predsednik SNOS in prezidija Ljudske skupščine LRS, predsednik Doma narodov v Beogradu in Zveze jugoslovanskih književnikov. V povojnem obdobju se je ukvarjal bolj z umetnostno kritiko, manj pa s svetovno-nazorskimi vprašanji. Proti poplitve-nju duha se dr. Josip Vidmar bojuje s kritiko, ki je dostikrat polemična, a vsekdar človeško poštena in sega v poglavitna vprašanja našega časa, to se pravi, da govori o estetičnih, idejnih, etičnih, umetniških, narodnostnih, nazorskih in tendenčnih vrednotah. Te vrednote so postavljene v Vidmarjev kritični svet enovito, izrazito in ustvarjalno. Ob letošnji petinsedemdeseti obletnici njegovega uspešnega in živahnega ustvarjalnega življenja mu čestita tudi uredništvo našega študentskega lista!
Dr. Josip Vidmar je od 1952. leta predsednik SAZU. Živi in ustvarja v Ljubljani.
»teza mojega kritičnega dela je estetski instinkt«
Kakšna je razlika med tradicijo in avantgardo, če upoštevamo, da avantgarda prebija nevidni zid skozi novi čas, in če sočasno vemo, da je tudi tradicija — ali to, kar je tradicija — bila nekoč avantgarda? To se pravi, da ni enosmiselnih modelov zavesti, da ni do kraja sklepnih sistemov, da svet ni dokončen, ampak je v nenehnem gibanju in razvoju. Vsekakor je zgodovina človeštva dandanes na pragu človeško vedno znova ustaljenih načel in vrednot, hkrati pa gradi nova tehnična in družbeno pomembna odkritja.
Ker pa zgodovina ni zgolj enkratno dejanje ene same generacije, ker časovne in prostorske razsežnosti posegajo v idejne sfere človeškega uma in življenja, ker je kritičnost do samega sebe in do drugih temeljna zamisel napredka, je povsem jasno, da je umetnost objekt srčne kulture in splošnih oblik kulture, je izvirni humanistični prijem, s katerim je mogoče spreminjati svet, osebno in družbeno zavest.
Razmišljanje o »velikih idejah« pa nas prevzema s tipičnimi predstavniki velikih dob. In velike dobe so samo tiste, ki stopajo v čas fevolucije, revolucije misli, dejanj, družbe. Kriza in kritičnost še premen j avata v družbi in naravi. Vsekakor je akademik dr. Josip Vidmar eden izmed velikih slovenskih predstavnikov, ki pošteno in ostro zagovarja človeško misel, ki jo vztrajno in natančno presoja s sistemom vrednot o umetnosti in življenju, ki zbira in izbira temeljne smernice miselnega (racionalnega) in čutnega (estetičnega) sveta. Tako je dr. Josip Vidmar prekaljen, umirjen, a sočasno skromno oster in zavzet za resnico; nikdar se ne prenagli, ampak ostaja v mejah spoznanega.
KATEDRA: Za kritiko je značilno, da obravnava vprašanja o umu in resnici iz svetovno-nazorskega in specifičnega gledišča. Kateri estetični principi pa so vodili vas skozi kritično mišljenje? '
Dr. Vidmar: Prvi princip — umetnost je — kadar res gre za umetnost — izraz najvišjih duhovnih funkcij človeka.
Ta princip pa se mi je razvil iz osnovne estetične teze, da je vsaka lepota pravzaprav rezultat sile, ki neko stvar, bitje ali predmet oblikuje bodisi od zunaj bodisi od znotraj.
KATEDRA: To je torej dualnost, razmik med psiho, fantazijo, mišljenjem, skratka med zavestjo in objektivitelo, med predmetnostjo in svetom. Oblikovanje »bodisi od zunaj bodisi od znotraj« pa predstavlja gotovo kompozicijo, ki je sestavljena iz kombinacije in selekcije posameznih izrazil, ali ne?
Dr. Vidmar: Da. Gradivo. Gradivo umetnosti je življenje in sila, ki to življenje oblikuje, je psiha umetnika, je tisto, kar sem prej povedal o principu.
In če ni obdelava življenja izrazit naraven pečat duha, ki je to življenje izoblikoval, potem imamo opraviti z umetnostjo.
KATEDRA: Je umetnost izraz? Izraz česa? Ni teoretično in praktično v bistvu izraz le zavestna komponenta raziskave, metodologije? Ali pa več? In narod?
Dr. Vidmar: Ker je umetnost tak izraz visoko razvitih individualnosti nekega naroda, ne more biti dvoma, da se v taki individualnosti odraža duh naroda; ta duh prehaja v njegove stvaritvi ne da bi umetnik vedel za to drugače, kakor da izraža samega sebe.
KATEDRA: Ko sva pri izrazu »samega sebe«: kakšna pa je današnja umetniška in literarna kritika?
Dr Vidmar: Današnja kritika je sorazmerno zmedena, in sicer zaradi vsesplošne zmede, ki gospodari v evropski kulturi. Zaradi tega seveda ne more izpolnjevati tiste naloge, ki se mi zdi, da jo zagotovo ima, ta pa je: skupaj z ustvarjajočimi umetniki oblikovati podobo originalne, naše, slovenske umetnosti.
KATEDRA: Mar ne gre dostikrat za sramežljivo spogledovanje z omenjeno evropsko kulturo, kadar mislimo na umetnost ali kritiko? Smo za povezovanje duhovnih evropskih tokov, vendar mora biti tudi naša izvirnost usklajena z elementarnostjo slovenskega jezika, z načinom izrazil itd. Kaj menite o tem?
Dr- Vidmar: Gotovo je ta fascinacija, v kateri naši kritiki in umetniki žive, fascinacija sodobnega in hipersodob-nega, dejal bi, skoraj antiumetniškega okusa. Iz te fascinacije ne more izhajati nič drugega kakor posnemanje in odvisnost od tujega duhovnega sveta, katere bi se za vsako ceno morali otresti.
KATEDRA: In kakšne so potem perspektive slovenske literature? Kdaj bomo Slovenci dovolj izvirni?
Dr. Vidmar: Umetniki bi se morali zavedati, da ima določeno ceno le originalnost, sicer umetniki sploh niso umetniki. Govoriti o perspektivah bi se reklo prerokovati, kar pa je seveda nehvaležen posel. Eno je vsekakor gotovo: če hočemo duhovno obstati, bo morala naša umetnost najti svoja pota v skladu ali v opoziciji z našim življenjem in kritika bo morala iz našega življenja izluščiti kriterije, ki bodo ta proces podpirali in pospeševali. KATEDRA: Ko sva pri obstanku duhovnih in eksistenčnih vrednot našega naroda: ali je to soslednica iz OF, ki ste jo ustanovili? Kje smo danes?
Dr. Vidmar: Mislim, da je bila zgodovinska vloga in ustanovitev OF ingeniozna ustvaritev. Bojim pa se in imam občutek, da današnja SZDL ne najde resnično ustrezne funkcije v našem sedanjem življenju. Mislim, da bi bilo v imenu naše demokracije in v imenu vsega našega napredka nujno potrebno vzpostaviti funkcionalno zvezo med življenjem in to organizacijo, ki, po mojem mnenju, še zmerom predstavlja bleščeč primer neke nove, učinkovitejše demokracije, naprednejše od klasične demokracije Zahoda.
Z dr. Vidmarjem, predsednikom SAZU, sva se pogovarjala še o njegovi polemiki z Zdanovom, o nekaterih novih, a še vedno ustaljenih pristopih k literarnemu delu in o poštenem, kritičnem in ustvarjalnem odnosu do življenja.
Vladimir a. gajšek
Ob 10-letnicl svojega delovanja je pedagoška akademija v avli študijske knjižnice pripravial tudi razstavo znanstvenih, publicističnih in drugih del profesorjev.
foto B. Čerin
□
STRAN 3
Letošnjo sezo-no je turistično gospodarstvo pričakalo v do-
SOCIALISTIČNA REPUBLIKA SLOVENIJA Lajšnji negoto-
REPUBLIŠKI SEKRETARIAT Sega “ifa-,	ZA GOSPODARSTVO nia stroškov, ki
I	so znatno hi-
f	LJUBLJANA	treje naraščali,
Gregorčičeva 25 — Tel.223SI do 223X3 kot se dvigajo
stroški v deželah, od koder prihajajo k nam turisti. V ostalih pogledih pa v Sloveniji nismo bili na sezono slabše pripravljeni kot v prejšnjih letih. Po dokaj dobri turistični beri v zimskem času je nastal precejšen izpad v začetku poletne sezone, ki se je pričel popravljati šele v sredini julija. Izhajajoč iz kumulativnih podatkov do konca letošnjega avgusta lahko trdimo, da letošnja sezona ni bila neuspešna, saj so se vse nočnine povečale za 8°/« v primerjavi z istim razdobjem lani, pri čemer so se za 6% povečale noč*ine tujih turistov. V tem pogledu smo toliko na boljšem, ker proda tki za vso državo govore o enakem številu nočnin v navedenem času. Devizni priliv je za 12 % večji, pri čemer je zabeležen porast za
ti! % pri nakupu blaga z 10"/» popustom. Če le->šnje povečanje tujih nočnin gledamo še skozi dejstvo, da smo imeli v Sloveniji letos 3,2 % manj nočnin iz vzhodnih držav, to pomeni, da smo za 9,2 °/o povečali število nočnin turistov iz zahodnih držav V Sloveniji imamo tudi letos idealno razmerje med nočninami tujcev in domačih gostov, in sicer 49 :51 %. K temu je treba še dostaviti, da smo od avgusta lani zabeležili 6°/o povečanje števila ležišč, in da je torej bila izkoriščenost ležišč večja za približno 2 °/o.
Pri ocenjevanju statističnih podatkov iz turizma nas letos često moti manjši porast, kot smo ga bili navajeni prejšnja leta, ko letnih indeksov izpod 120 skoraj nismo poznali. Letošnji podatki kažejo na nekoliko bolj umirjeno tržišče, kar nam daje možnost, da se v bodoče na turistični promet bolje pripravimo. Povečanemu številu tujih turistov in domačih ali tujih nočnin bi morali namreč vsaj v enakem obsegu slediti s povečanjem propagande, organizacije dela, števila in kvalitete kadrov, s preskrbo, razvedrilom itd., če ne bi želeli zmanjšati privlačnosti naše turistične ponudbe.
Slovenske investicije v turistično gospodarstvo v absolutnem znesku niso ravno majhne, vendar spričo naše zaostalosti v tem razvoju niso zadostne, ako želimo čimprej doseči turistično gostoto v drugih receptivnih turističnih deželah Evrope. Se posebno pa zaostajajo naše investicije turistično infrastrukturno, da o splošni infrastrukturi niti ne govorimo. V tem pogledu so sicer sprejeti določeni ukrepi, ki naj bi pospešili razvoj družbenega in zasebnega turističnega gospodarstva, vendar je napredek le počasen.
Pri razvijanju turizma moramo imeti pred očmi dejstvo, da ta dejavnost ni samo stvar hotelov in turističnih agencij, ampak skoraj vseh vej gospodarstva, ker je gostinstvo udeleženo pri dohodku iz turizma samo z (približno) 41 %, ostalo pa odpade na industrijo, trgovino, kmetijstvo, promet in na druge panoge. Idealno bi bilo torej, da bi dosegli po vseh panogah vsaj tAko skrb za turistični napredek, kakor je ugotovljena parti-
cipac*ja na dohodku. Zlasti za naše gospodarske razmere je, ob upoštevanju našega ugodnega geografskega položaja in naravnih značilnosti, turizem še toliko bolj pomemben, ker deluje an-tiinflacijsko, razrešuje mnoge nevralgične točke,
TURISTIČNA ZVEZA SLOVENIJE
Posredujemo vam odgovore na vprašanja, ki ste nam jih postavili v dopisu z dne 28. 9. 1970.
Pri formuliranju vprašanj ste bili nekoliko neprecizni, kajti iz njih ni razvidno, ali se nanašajo na rezultate turističnega prometa v vsej Jugoslaviji ali samo v Sloveniji. Poizkusili bomo odgovoriti na oboje.
V Sloveniji trenutno razpolagamo s statističnimi podatki o turističnem prometu za obdobje od januarja do vključno avgusta, torej za 8 mesecev, medtem ko za vso Jugoslavijo le-ti še niso definitivni. Predhodni podatki o realiziranem turističnem prometu v Jugoslaviji kažejo, da je število inozemskih prenočitev v osmih mesecih letos nazadovalo v primerjavi z istim obdobjem v preteklem letu za 1 °/o (indeks 99). Pričakovali smo zmanjšanje turističnega prometa iz vzhodne Evrope, vendar ne v tolikšni meri. Uvedba restriktivnih ukrepov za potovanje Čehov v inozemstvo je povzročila, da je bilo v osmih mesecih letos v Jugoslaviji kar 75 °/o manj Čehov kot v istem obdobju lani, ko so bili po številu prenočitev na tretjem mestu, takoj za gosti iz ZR Nemčije in Avstrije. Poleg tega je v mednarodnem turističnem prometu v navadi, da je promet turistov največji med dvema sosednjima državama. Ker pretežni del Jugoslavije meji na države vzhodne Evrope, s kateremi se odvija turistični promet v okviru blagovne menjave na osnovi bilateralnih dogovorov, je konkretna realizacija odvisna od politike državnih potovalnih agencij. Individualnih turistov iz teh držav praktično ni (razen jz Češkoslovaške), ker ne obstajajo objektivni pogoji, da bi propagando usmerili neposredno na potencialne turiste. To izgubo poskušamo seveda nadoknaditi s prilivom turistov iz zapadnih tržišč, čeprav se kažejo tudi tu tendence formiranja velikih agenčnih koncernov, ki imajo izredno moč usmerjanja turistov v to ali ono receptivno turistično državo.
Ko inozemski turistični promet v neki receptiv-
deluje stimulativno na druge panoge, rabi malo obratnih sredstev in ima nizko devizno potrošnjo. Navedene lastnosti turizma bi kazalo v bodoče še bolj organizirano, bolj poslovno izkoriščati.
ni turistični državi preseže 20 milijonov tujih prenočitev, se lahko intenzivno razvija po že ustaljeni povprečni stopnji rasti samo pod pogojem, da 60% do 70% inozemskih turistov v obdobju od treh do petih let ponovno obišče to državo. Turistično tržišče Evrope, čeprav je sorazmerno veliko in razvito, ni neomejeno, še zlasti, ker raste ponudba hitreje kot povpraševanje.
V Sloveniji je v istem časovnem obdobju poraslo število inozemskih prenočitev za 3%. Če ne bi prišlo k nam kar 74 % manj turistov iz ČSSR, bi bil inozemski turistični promet v osmih mesecih letos kar 6% večji kot preteklo leto. Na drugi strani pa ugotavljamo, da so tuji turisti v Sloveniji v osmih mesecih letos zamenjali kar 12 % več deviznih sredstev kot v istem obdobju lani. Seveda tuji turisti niso vseh v Sloveniji zamenjanih sredstev tudi tukaj potrošili. (Devizni dohodek od inozemskega turizma je mogoče kolikor toliko točno ugotoviti ob koncu leta samo za vso Jugoslavijo. Za Slovenijo imamo na voljo samo uradne podatke devizne direkcije Narodne banke SFRJ o devizni menjavi. Devizni dohodek od inozemskega turizma v Sloveniji zato po dogovorjeni metodologiji samo ocenjujemo. Tako ocenjeni devizni dohodek od inozemskega turizma v Sloveniji pokriva letno okoli 50 % negativnega salda trgovinske bilance Slovenije.)
Brez dvoma bomo v jugoslovanskem merilu ob koncu letošnjega leta dosegli predvidenih 365 milijonov dolarjev.
Vzrok, da turistični promet v letošnjem letu tako v Sloveniji kot v Jugoslaviji ne narašča z enako stopnjo intenzivnosti kot preteklo leto, je treba iskati tudi v celi vrsti problemov organizacijskega in poslovnega značaja, ki so posledica lanskoletnega »turističnega booma«, na katerega nismo bili pripravljeni. Med številnimi problemi, ki so odjeknili v pretekli in tudi v letošnji turistični sezoni, so kadri. Ob hitri izgradnji materialne baze je neskladno raslo število potrebnih kadrov oziroma šol za oblikovanje gostinskih delavcev.
					11	
						
						
			—			■л
						
						
						
		ШКшРШШ				
	Hi					
□	D
Kako smo končali glavno turistično sezono? Ali bomo lahko pokrili negativno plačilno bilanco? Smo res zabeležili le za nekaj dinarjev večji izkupiček kljub večjemu številu turistov? So posledice, ki temu sledijo, katastrofalne? Vemo, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi v Italiji, le v drugačnem obsegu. Mar tudi nam bežijo turisti v Španijo in Bolgarijo? Sklepamo, da smo še vedno konkurenčni, vendar turistu za njegov denar premalo nudimo. Česa si želi tujec na oddihu in kaj bomo naredili, da bi ustregli njegovim željam? Ali so investicije v turistično industrijo še premajhne?
Zahvaljujemo se Turistični zvezi Maribor in gospodarski zbornici SRS za podatke, ki nam jih nista posredovali.
Poleg tega se je v zadnjih 10 letih zaposlilo V inozemstvu 27.000 kvalificiranih in visokokvalificiranih gostinskih delavcev. Ker si je gostinstvo morala pomagati s pomožno delovno silo, je nivo uslug tako padel, da je to resno ogrozilo položaj jugoslovanskega turizma na mednarodnem trgu. Eden osnovnih problemov, ki se je pojavil že v preteklem letu, še močneje pa letos, je zmanjševanje normativov hrane na škodo potrošnikov. Ker so cene penzionov dogovorjene in tiskane že mnogo pred pričetkom glavne turistične sezone, cene mesu in drugemu reprodukcijskemu materialu pa so skokovito porasle, so hoteli močno podražili storitve »ž la carte«, penzionski hrani pa zmanjšali normative. Med pritožbami, ki v letošnjem letu dežujejo na naša predstavništva, so prav te najštevilnejše. Seveda so bili tu še drugi problemi, npr. pomanjkanje rezervnih delov za avtomobile, predrage servisne storitve, ogrožanje osebne in materialne varnosti turistov itd. Kakor vidimo, so imele napake, storjene v pretekli sezoni, velik vpliv na letošnjo turistično sezono. Zal so se nekatere celo ponovile. Vsa prizadevanja turističnih delavcev so usmerjena v odpravo teh napak in v ponovno utrditev pozicij na mednarodnem turističnem trgu, kjer so objektivni pogoji celo zelo ugodni. V iniciativnih turističnih deželah, od koder imamo že sedaj najmočnejši priliv inozemskih turistov, se delovni teden krajša, daljša pa fond prostega časa oziroma plačanega dopusta. y nekaterih evropskih državah znaša z zakonom določen fond prostega časa že danes 122 dni ali eno tretjino leta. Poleg ■tega se velik del evropskih turistov odloča že za dvojne počitnice v inozemstvu: zimske in letne. Sredstva, potrošena v prostem času, rastejo trikrat hitreje kot narodni dohodek. Mnogi ekonomisti so mnenja, da bo v bližnji bodočnosti merilo razvitosti neke države fond prostega časa in količina potrošenih sredstev v tem prostem času. Upamo, da smo vsaj delno* odgovorili na postavljena vprašanja.
Vašemu uredništvu ‘želimo mnogo uspehov pri urejanju lista »Katedra« in čim višjo naklado!
S tovariškimi pozdravi!
v obdobju kovanja načrtov
Leto 1965 je bilo leto obljub in kovanja načrtov. Začeli smo izvajati temeljito družbeno in gospodarsko reformo v skladu s cilji in potrebami našega ekonomskega sistema. Vedeli smo (in še vemo), da moramo povečati produktivnost, se vključiti v mednarodno menjavo, omogočiti neposrednim proizvajalcem, da sodelujejo pri razširjeni reprodukciji, stabilizirati razmere in razvijati področja, ki v razvoju vedno bolj zaostajajo. Besede smo skušali preliti v dejanja, vendar pa v letu 1970, ko bi po optimističnih napovedih vodilnih funkcionarjev dinar že moral biti konvertibilen, ponovno poslušamo obljube Mitje Ribičiča, da bo dinar prav gotovo in zares dosegel konvertibilnost leta 1975.
Resnično lahko dvomimo v to. Mislim, da je tudi ZIS prepričan, da kaj takega ni mogoče doseči v petih letih; zavedati se moramo, da je organiziranost proizvodnje slaba, produkcija za Jugoslavijo pa še vedno prevelika, a za svetovni trg premajhna, da bi mogli uspešno konkurirati na tujem tržišču. Ekonomske raziskave specifičnih podatkov našega gospodarstva so pokazale, da se jugoslovanska ekonomija ravna po določenih zakonitostih. Vemo, da so za kapitalistični svet značilne ciklične krize, prav tako pa vsake 3—4 leta tudi pri nas gospodarstvo doseže tisto kritično točko, ko nam gre najslabše. In resnica je, da se nam ta točka;' kriza, obeta leta 1971 ali, 72. Premalo časa bomo imeli, da bi se lahko ukvarjali z dolgoročnimi problemi, ker nas bodo preveč zaposlovali kratkoročni.
Jugoslovansko gospodarstvo kaže nesluten na-, predek: po vojni se je narodni dohodek per capita povečal za trikrat. Vendar ne smemo zanemariti kompleksnosti gospodarskega življenja. Kmetijstvo je zelo počasi naraščalo v primerjavi s produkcijo I. oddelka, ki producira proizvajalna sredstva. Pri izkazovanju dohodka naša podjetja prikazujejo del substance podjetja kot dohodek, 'id prelivanje hromi moč našega gospodarstva in slabi preglednost dejanskih razmer. Vse to pomeni, da ostajamo slej ko prej na isti točki kot leta 1965. Imamo visoko stopnjo inflacije (realna vrednost dolarja je danes okoli 18 din), ki presega vse v svetu normalne oblike inflacije. V prvih devetih mesecih tega leta, so se življenjski stroški povečali v primerjavi z istim obdobjem lani za 12,5 %. Vemo tudi, da znaša normalen porast v svetovnem merilu okoli 2 °/o. Na Zahodu bi 3—4% povečanje življenjskih stroškov v enem letu pomenilo visoko nestabilnost. .
Če k temu dodamo še dejstvo, da ima dolar, v primerjavi z vrednostjo leta 1950, le še 60 % substance, marka pa 62 %, in da je bil takrat tečaj dolarja okoli 300 din za dolar, danes pa znaša 1250 starih din, nam postane jasno, koliko svoje vrednosti je dinar izgubil.
Med reformnimi prizadevanji smo uvideli, da moramo omogočiti prosperiranje najbolj sposobnim. Vendar še vedno omahujemo med socialnim faktorjem in čisto ekonomskimi principi. Včasih se nam posveti pravilna rešitev (stečaj podjetja), vendar omahujemo zaradi socialnih momentov (nezaposlenost) in političnih konfliktov, ki iz tega izhajajo. Zanimivo je primerjati podatke, ki povedo, da je v Zvezni republiki Nemčiji lani prišlo v konkurz okoli 500 podjetij, pri nas pa ne več kot 10. Po tem bi lahko sklepali, da znamo mi bolje gospodariti. Vendar to ne drži. Dejstvo je, da smo premalo odločni, ostri. Namen reforme je bil pomagati uspešnim, da bodo še bolj uspešni, da bodo konkurirali na svetovnem tržišču. A pri nas se dogaja ravno obratno: podpiramo šibke, da za silo lezejo za boljšimi, ki pa se vseeno ne morejo popolnoma uveljaviti, ker zaradi razdelitve dohodka dobe manj sredstev, kot bi jih dobili, če bi ne vzdrževali slabih gospodarjev v slabših podjetjih. Temu smo priče vsak dan: retencijska kvota, ki ostane podjetjem od izvoza, se v poprečju giblje okoli 7%, to pa zaradi tega, da se z ostankom sredstev podpirajo nekonkurenčni, nesposobni izvozniki. Torej se v pogojih inflapije splača slabo gospodariti.
Vendar nihče glasno ne prezentira svojega mnenja, kako napraviti konec tej situaciji. To je tudi preveč nevarno. Kakršnokoli spreminjanje stanja bi povzročilo odpor na eni ali drugi strani. Politična akcija pa se povezuje z ekonomiko. Sklenili smo na primer (in sedaj po petih letih sklepamo ponovno), da je treba omejiti investicije, dokler že obstoječe ne bodo dovolj racionalno izkoriščene Vendar gradimo nove tekstilne tovarne, tovarne aluminija itn. Zanimivo je, da so najbolj veseli inflacijske politike, 4ki jo ZIS zavestno izvaja, na nerazvitih območjih. Inflacijo spremljajo nove emisije denarja, krediti, velike investicije, ugodni vračilni pogoji (vrednost dinarja pada!).
Vemo, kaj je napak. Kljub temu napak ne popravljamo in kopičimo probleme. Treba jih je razrešiti takoj, sicer bomo zašli v še bolj katastrofalno situacijo. Izvajalci odločitev pa smo mi sami. Tega se moramo zavedati.
Kdo nam kroji gospodarsko politiko? Zvezni izvršni svet? Mednarodna banka za obnovo in razvoj? Mislim, da bo šlo.	Dušan Zbašnik
Ob koncu dela ljudje sedemo k obračunu. To smo naredili tudi ob izteku letošnje glavne turistične sezone. Vprašali smo se, kaj smo naredili in ali je bilo to dovolj, ali nismo pustili številnih možnosti neizkoriščenih. Odgovore so nam posredovali: republiški sekretariat za gospodarstvo, sektor za turizem, statistični zavod SRS in Turistična zveza Slovenije. Mislimo, da so podatki, ki so navedeni v njihovih dopisih, dovolj zgovorni.
Jugoslavija (in z njo Slovenija) še vedno ostaja najcenejša turistična dežela v Evropi (štete so samo kapitalistične dežele in Jugoslavija). Celo Španija, ki je znana kot cenena dežela, ima višje cene. Vendar pa ne smemo pozabiti, da je dejanski položaj drugačen. Anglež pravi, da nima dovolj denarja, da bi si kupoval cenene, nekvalitetne stvari. S tem želi povedati, da raje odrine nekaj več in uživa, kot pa da bi se v neudobnosti slabih hotelov z grajanja vredno postrežbo dolgočasil. Na področju organiziranja zabave in rekreacije smo Jugoslovani še zelo zaostali. Za-
dovoljujemo se z igralnicami (ki so že dolga desetletja znane po vsem svetu), glasbenimi večeri, volitvami miss itn,, ne preizkušamo pa svoje originalnosti. Smo le posnemovalci izvirnih metod drugih turističnih dežel. Ljudje pa cenijo pristnost; ne samo pristne kranjske klobase in slivovko ter narodni melos, ampak tudi zanimive dosežke sodobne Jugoslavije. Podatki iz prvih osem mesecev tega leta kažejo, da se je število nočitev tujih turistov zmanjšalo v primerjavi z lanskim letom.. To je seveda razumljivo zaradi restrikcij pri izdaji potnih dovoljenj v ČSSR, kljub temu pa
podatek lahko zaskrbljujoč, 'oglavitno je, da bomo dosegli predviden dohodek iz turizma. Še važnejše pa je začeti z intenzivno propagando v tujini in z reorganizacijo domačega turističnega in gostinskega poslovanja. Ne smemo pozabiti, da je turizem povezan z vsem našim družbenim in gospodarskim življenjem. Zatorej je toliko bolj pomembno, da uredimo relacije v gospodarstvu. Mislim, da smo za to zainteresirani.
humanistične knjige nikoli ne zastari ja
(pogovor s profesorjem Jarom Dolarjem, - ravnateljem Narodne univerzitetne knjižnice v Ljubljani)
Profesor JARO DOLAR je prijazno razgiban, duhovit, a zmerom strpno trezen človek. S svojim mirnim, pa izkušenim nasmehom kritično, živahno, a hkrati mirno vzporeja v okolju nekak red, občutek temeljnosti. Niti v besedah niti v gestah ni suhoparen. Nasprotno: deluje	plastično, jedrnato,
iskreno.
VAG: Zelo razgibani ste, sočasno pa mirni. To potrjuje, da je tako teklo tudi vaše življenje. Povejte kaj o njem!
Prof. DOLAR: Rodil sem se 23. junija 1911 v Mariboru, gimnazijo sem obiskoval v rodnem mestu, v Ljubljani pa sem končal oddelek slavistike. Najprej	sem bil po študiju
brez posla, zato sem bil novinar, zatem pa urednik tednika Edinost (1938. leta), dokler ga cenzura ni zadušila. Spet sem bil brez	posla:	potem	pa	sem se vpisal	na zagrebško univerzo, kjer	sem	nameraval	promovirati z	doktorsko disertacijo
»Socialni motivi v slovenski pripovedni pesmi«. Vojna je bila tu, vse je šlo po vodi. Ob raziskovanju sem izgubil približno kubični meter papirja, zapiskov. Med vojno sem se preživljal kot računovodja, dokler nisem prišel v zapor, iz katerega me je rešila osvoboditev Zagreba. V zaporu »Savska cesta« sta bila v istem času zaprta še Ferdo Filipič in JSnez Gradišnik. Po vojni sem bil novinar pri »Vestniku« mariborskega okrožja, tri tedne profesor ruščine na klasični gimnaziji v Mariboru, deset let pa sem opravljal različne funkcije v mariborskem gledališču: bil sem tajnik, dramaturg, direktor, režiser, upravnik in urednik Gledališkega lista. Potem sem bil ravnatelj študijske knjižnice v Mariboru, kjer sem se pri prof. Janku Glazerju izučil »obrti«. Zadnjih sedem let pa sem ravnatelj NUK v Ljubljani.
VAG: Sli ste skozi različne generacije. Kako je z vašo generacijo?
Prof. DOLAR: Moj prijatelj Ivo Bmčič jo je imenoval »generacija pred zaprtimi vrati«. Po diplomi smo bili skoro vsi brez posla, iskali smo pota v različne poklice. Tako sem se osebno rešil v časnikarstvo, ker zaradi puntarskega slovesa nisem mogel računati na državno službo. Kot devetnajstleten študent sem poskrbel za senzacijo v Mariboru, ker so me kot člana znane nacionalno zavedne družine peljali dopoldne skozi najbolj prometne ulice.	1
VAG: Je bila tista doba na eni strani amoralna, razpadajoča, krvava, kolikor bolj je bila na drugi strani wagnerjanska, filistrska in odlična?
Prof. DOLAR: O morali nisem veliko razmišljal, bil pa sem prepričan, da je družba, v kateri smo takrat odraščali, obsojena na propad in jo je treba uničiti.	'
VAG: Ste bili tedaj anarhist?
Prof. DOLAR: Ne bi rekel. Treba bi se bilo domeniti za pojem anarhista. Menim, da smo imeli takrat jasen cilj pred seboj. To je bila organizirana družba, ki smo si jo zamislili. VAG: Ste torej nastopali predvsem proti klerikalizmu in fi-listrskemu licemerstvu? Je bilo to?
Prof. DOLAR: Bil sem komunist, bil sem proti vsemu in kot tak načrtoval raj na zemlji.
VAG: A niste trezno igrali »šaha«? Zanesenjaštvo ali diplomacija?
Prof. DOLAR: Ne, nisem igral. Mogoče so ga moji kolegi bolje igrali kot jaz. Seveda pa sem mnogo študiral: Engelsa in Магха. Z muko sem se prebijal skozi Kapital, ker sem bil prepričan, da je greh, če ga ne preberem in me je bilo nemalo sram, ker ga nisem razumel.
VAG: Ko sva pri marksizmu: kakšen je danes odmik vzhodnega bloka od humanistističnega marksizma?
Prof. DOLAR: Ko sem se pred dobrim mesecem vrnil iz SZ. sem nameraval napisati reportažo »Dežela, v kateri sem sanjal štirideset let«: Pred leti, v avgustovskih dogodkih, pa sem bil skupaj z nekaterimi Čehi in priznati moram, da me je njihova tragedija tudi osebno prizadela, saj sem se šele tedaj zavedel, da po materi pripadam temu narodu.
VAG: Kaj je z generacijami danes? Kako bi označili problem vaše in naše generacije? Je med njima kaj skupnega?
Prof. DOLAR: Da. Mnogo. Je nek protest proti obstoječemu stanju. Mladina ne sme biti zadovoljna s tem, kar je. Če je pri tem nekaj poze, ne smemo tega preveč zameriti. Sam se — iz senzacije — spomnim, da mi je stražnik sicer skušal skriti verigo, da pa sem ponosno dvignil roke tako visoko, da me je lahko vsakdo videl. Danes me je te poze malce sram, zdi pa se mi, da je bilo takrat moje ravnanje naravno, kakor je naraven marsikateri današnji protest.
VAG: Vprašanje o slovenskem narodu in nacionalni politiki je spet sila aktualno. Kaj mislite o tem?
Prof. DOLAR: Spet se spominjam precejšnjih sporov, ki sva jih imela z očetom. Za očeta je bila stara Jugoslavija nekaj tako bistveno novega, da se z mojo kritiko takratnikakor ni hotel in mogel strinjati. Zanj je bilo dejstvo, da lahko govori slovensko v konferenčni sobi in pred dijaki, nekaj tako velikega, da so se mu zdeli moji protesti zoper družbo naravnost bogokletni. Morda bo tudi današnja generacija našla takšne »bogokletne« kritike vsega tistega, kar imamo mi za veliko pridobitev. Slovenstvo je za vsakogar izmed nas marsikdaj morda preboleče jedro, okoli katerega se vrtijo naše misli in čustva. Gnusi pa se mi šovinizem, ki govori o »Bizantincih« in »Balkancih«.
VAG: Na kongresu knjžničarjev ste omenili, da humanistične knjige nikoli ne zastarijo. Kakšen je odnos humanizma do znanosti?
Prof. DOLAR: Ta stavek ima dva smisla: najprej bibliotekarski, da humanistične knjige, za razliko od tehničnih, s starostjo celo pridobivajo. Drug smisel pa je seveda dobeseden, če prevedemo pojem »humanizem« s slovensko besedo »človečnost«, ki nikoli ne zastari, in to kljub temu, da ima v sleherni dobi ne samo vnete zagovornike, ampak tudi strastne nasprotnike. Meni je lepše med zagovorniki.
Vladimir A. Gajšek
VLADIMIR GAJŠEK:
makrokozmos pod mikroskopom
DANE ZAJC je bil rojen 26. 10. 1926 v Zg. JavoršicL Pravi, da je to najlepši kraj na svetu. Izdal je tri pesniške zbirke: POŽGANA TRAVA (1958, samozaložba), JEZIK IZ ZEMLJE (1961, CZ) in UBIJALCI KAČ (1968, ZO, zbirka Znamenja). Poetična drama OTROKA REKE je doživela mnogo uspehov. Pesnik Zajc se prišteva k poslednjim pesnikom »agrikulture«, torej naravnega sveta in izgubljenega človeka l njem.
Slovenski pesnik Dane Zajc je predstavnik poezije, ki izhaja iz nihilističnih smernic zavesti in gradi gramatično strukturo na kratkih, fonološko in semantično dopolnjenih stavkih. Zato je njegova poezija kombinatorika besed, ki izvirajo iz posebnega predela jezikovnega označevanja, iz umetniškega oblikovanja »agrikulturnih« podob. Morebiti je Dane Zajc med poslednjimi pesniki, ki sprejemajo naravo iz kombinatoričnih, vzročnih povezav in jo preiskujejo v pesništvu kot osebno Selekcijo oziroma kot estetično doživetje. Osebnost je mirna, skoroda zaspana in kakor da bi se hotela prebuditi iz tostranskih sanj. Metaforično »igračkanje« besednih vrst najdemo v Zajčevi poeziji kot zaporedje stilno uravnanih struktur, ki so pogojene s pojmovanjem o naravi, svetu, človeku.
Posebna jezikovna označenost Zajčeve poezije pa sočasno nakazuje razvoj slovenske poezije na ravni doslednega semiološ-kega — zato pa tem manj navidezno »liričnega« ali tradicionalnega — snovanja. Zajc je tih, nevsiljiv človek, ki ob lastnem molku sanja o besedi in se boleče prebudi, ko jo najde.
VAG: Kako bi uveljavil bistvo svoje poezije, svojega govorečega toka zaustavljenih asociacij? Poezija in življenje?
DZ: Mislim, da je edino pomembno za pesniško govorico tisto, kar je psihoanaliza travme, ki jo človek težko prenese: sem to, kar skoz in skoz govorim, partizanska sirota. Sicer pa je to o meni povedal že Taras Kermauner. Pravim, da smo moški fige. In da je Zidar prvi, ki je prikazal »štos« nasproti predstavi lepe matere, cankarjanskega tipa in ženske. Pokazal je nastop matriarhata. To govorim kot o motivu. Kaže, da ob slehernem vrhu civilizacije nastopi vrh matriarhata. Kjer pa. še prevladuje patriarhat, prevladuje tudi ustvarjalni odnos do življenja. Mesta so ustanavljali moški, tisto pa, kar ga je razkrajalo, so bile šminke, mestni »škizi«.
VAG: Da, to Je moč in tisto je šibkost. Naše življenje je ma-gnetično in dostikrat magično, opijanjeno. V molku vidimo govorico, v znakih jezik. Ampak kako je s čutenjem, estetiko v poeziji?
DZ: S poezijo se ukvarjam, ker je ne poznam Ce bi jo poznal, bi nehal pisati. 2e tri leta nisem napisal nobene pesmi.
VAG: To je tako kot z napredkom: če bi svet že dosegel najvišjo stopnjo napredka, bi mu ne bilo treba več naprej, napredka ne bi bilo. Vendar so temeljna vprašanja o eksistenci in zavesti, o subjektu in objektu, ali ne?
DZ: To je 'tragedija kulture. Ce si atomski fizik, veš, kaj si, če pa si pesnik, tega ne veš.
VAG: Kaj je torej pesništvo, mišljenje .,,?
DZ: To je neznanje v življenju Mislim, da so naše buče tako majhne, ,da sveta ne morejo razumeti, dojeti. Če se vrnem na osnovno zadevo: treba je ustvarjati! Poezija je zaklinjanje življenja, zagovarjanje kačjega pi|». Moja babica je bila »žleht« ženska, ampak kravi je zaklinjala kačji pik.
VAG: Zanimivo. Torej tudi atavitem in okolje? Je pesem obred in žrtvenik?	j
DZ: Edino to. Vzdrževanje neke tradicije, ki jo je pogubila cerkev. Preprosto: poezija je pot k ^ogu, ampak bog s poezijo nima opravka.
VAG: Zanima me, zakaj si dal ijvoji pesniški zbirki naslov JEZIK IZ ZEMLJE? Je to meta№a, pleonazem, abstrakcija? Kaj skriva ta naslov?
DZ: Iskreno verjamem, da sme ljudje sestavljeni iz materije, se vanjo vračamo, materija pa igra igro z nami. Ta igra je smrt, ki ni tragedija, če se je fe tako bojimo. Da, preveč smo domišljavi, preveč smo si izmislili, sami sebi smo napravili mit, ki ga hi. No, kaj pa pravijo f#fc o vesoljstvu? Kaj počno žuželke v lužici? Je vesoljstvo res eksplozija, ko je dokazano, da je naš svet sestavljen iz atom1'??! Svet je star celo večnost. Mislim, da v vesoljskem prostorji obstajajo čisto drugačni časi. VAG: Misli begajo, tudi misli si energija. Zavest je sestavljena iz mišljenja in čutnosti, iz podrfvesti in predzavesti... Kaj nas ločuje od materije? Je tisto spojin? Saj govorimo...
DZ: Kaj pa lahko ljudje poveno mravljam? Ampak biologi so ugotovili, da so mravlje starejše od nas. Kot pastirček sem ure in ure gledal mravlje in tako krotil samega sebe. Človek pa je tolikokrat čisto navadna zver г nalogo sovraštva VAG: Oho, to je pa pesimizem.
DZ: To je življenjska skušnja, ie znanje o življenju, ki izhaja, recimo, iz partizanstva. Zame vrija Slamnigova pesem: Ubili so ga z opekami, opekami, opekairi- To je doživetje, je igra. Mogoče je to dober odnos do življenja.
VAG: In nič? Ni med organskim in anorganskim svetom?
DZ: Kaj pa misliš o celicah, ki *e po deževnici porajajo v lužici? Je to kozmos? Poznam science uctlon, kjer odpelje znanstvenik dva človeka v kepo premoga dve minuti. In tam, v premogovni kepi, se rodi cel človeški ^arod z vsemi svojimi težavami, le z idejo, da bo prišel odrešenik. Znanstvenik jih res pokliče iz kepe premoga, iz grude pa Jrikoraka množica pritlikavcev. To je zame razmerje človek : sV< t. Ali pa ni.
VAG: Tisti dve minuti. To je ČS, je razvoj . ..
DZ: Ce bi človek o tem resno r smišljal, bi ugotovil, da obstaja še neki drug čas, čas vesolja, k1 la sploh ne zaznamo.
VAG: Mogoče pozaba. Je tudi L aba čas?
DZ: To je preteklost. O tem je > >e povedal Elliot, ki ga je »pre-plonkalo« tisoč pesnikov. Človek raste s preteklostjo in se spušča v prihodnost. Ampak pribo inost je za posameznika smrt. Kakšne namene pa ima z nami1 tvarnik, tega nihče ne ve.
VAG: Kakšen stvarnik?
DZ: »Tihi skrbetavec«, žuželka, to je stvarnik. Pojavnih oblik ni, ker je življenje samo po seD fikcija; fikcija, kot so ženske noge fikcija za koitus, takšno je življenje, lepe so ženske noge, ampak pri koitusu so izmišljotin*.
VAG: In duševnost in lepota in^m?
DZ: Bral sem knjižico, kjer so Živela srečna bitja, nakar so ti ljudje spoznali, da imajo dušo ib so postali ljudožerci, ti smešni ljudje, pri priči so postali ljudožerci.
VAG: Kje pa je to vidno v p°®ziji? Poleg »ideje« je potrebno obravnavati tudi stil, kajne?
DZ: Stil ne pomeni nič, ampak je osnova. Dober obrtnik mora poznati obrt.
VAG: Kaj pa je potemtakem beseda?
DZ: Zame je beseda edino sred‘jvo, s katerim se lahko izražam. Socialisti bi lahko rekli, da se jPolaščam besede. Raziskano je, da človek ni niti v inteligenčni* merilih razvit, če se od 2.—3. leta ne nauči besede. To je san1) dokaz, da nisi, na primer, dober inženir, če se nisi naučil bes-de, misliti z besedami. Jaz sem
imel lepega očeta, ki me je učil
pišem pesmi. Kajti on je učil hpsede, ki jih sploh ni. izmišljal si jih je in me naučil. In to je pdino, kar lahko da človek človeku.
VAG: Ko živimo ob stiskah J !zika, umiramo z besedami na
ustih. S čigavimi močmi?
DZ: Dobro, stiska jezika, to sodi
besede ni ničesar izmislil. In n^še besede izhajajo iz pokoja, iz
močvirja. Imam prijatelja, ki je je bila na svetu že takrat cela drugega, nismo bili nič drugefa
In se igračkal z besedami. Zato
k človeku, ker si človek zraven
Pravil, ko smo še jedli žabe, da mltura. Mi pa nismo počeli nič kot sužnji Obrov (Kolman ima
prav, bogpomagaj!) in Jedli žabi:e in si izmišljali besede. Tu je nastanek nacije, čeprav so пафје izmišljotina prejšnjega stoletja.
VAG: S! tudi ti povezan z naračo, žabami in žuželkami?
DZ: Ko se je prvi človek dokop '1 do fenomena zavesti, se je za zmeraj ločil od narave. Izključe^ je iz tega.
VAG: Izobčenec torej?
DZ: Je. Zaradi zavesti. V tem e loči od živali,	kajti	živali so
že narava. Človek	lahko vidi naravo, nič pa ne	more	s	svojim
prekletstvom.
VAG: Seveda, človek med zak injanjem in prekletstvom, med preteklostjo in prihodnostjo, тпе 1 tvarino in zavestjo. Kako doživljaš? «
DZ: Mislim, da bom s to svojo >reteklostjo za zmerom napravil obračun. Definiran sem s partizi nščino za vse življenje. In vendar ne znam, ne znam o partiz« iščinl nič povedati.
VAG: Partizanščina in oče. Oč 5 prijatelj, besednik. Ali ni to nastanek travme?
DZ: To je moj prijatelj, o prija oljih pa težko govorim. Ampak ob koncu življenja	sem ga gleda , kako je umiral	od treh	zjutraj
do dveh popoldne.	Napisal sem >esem o tem:
GLAS. . •' *
Marko Kravos
legenda
Deklica sinja rože nabira, rože nabira, veselo prepeva.
S polja odletajo ptiči, grmovje spleta mrežo senc.
V mraku domov odcingava, v drevesa ozira se plašna.
Na nebu znamenja: križ, rak in rdeči žar.
Ona pomisli na dragega in saj bo že skoraj doma.
Tih v gozdu čaka zmaj.
Joj njene črne kite za ognjene jezike.
Joj njeno belo telo za razkrečene kremplje.
Joj njeno malo srce za zmajevo lakot.
Hej, hej, hej,
sveti Jurij na belem konju, njegov meč ima tisoč ostrin, zmaj samo sedem glav.
Hej, hej, hej, zmaj je ob glave vse.
Sveti Jurij je velik gospod, rdeč plašč in kodri zlati, ostre oči in mehke roke, deklici se lepo nasmehne.
K sebi na konja vzame jo, zmaj in vse je pozabljeno.
In ko sta v mesečini domov šla, glej no, sta v gozdu zašla.
Deklica ve, kaj hvaležnost uči, šele zjutraj sta prišla do prave poti
Ta dobra dela vodijo v raj, skopuška dekleta pa vzame zmaj.
borštnikovo srečanje
5. teden slovenskih dramskih gledališč v Mariboru od 16. do 23. oktobra 1970 — pokrovitelj RTV Ljubljana v počastitev 25. obletnice osvoboditve
Petek, 16. 10. 1970: SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU — Jaka Stoka: MOC UNIFORME, režija Mario Uršič. Osebe v burkastem slogu nastopijo v gagih. Občinstvo je bilo sproščeno, navdušeno. Poseben uspeh sta žela Agent (Boris Cavazza) in Pavel Cviren, krojač (Silvij Kobal), ki sta na odru počenjala vse vrste vragolij. Med drugim je krojač Cviren ponujal izbranemu mariborskemu občinstvu prave ovsene cmoke.
Sobota: Slovensko ljudsko gledališče Celje — Oton Zupančič: Veronika Dese-niška. Režija: Franci Križaj. Igra je bila estetsko izrazita, besedno dopolnjena in celovita. Tragični moment klasičnega načina upodobitve je stopal iz svetlobe čustev v mrak stvarnosti. Friderik II. (Stanko Potisk), Herman II. (Pavle Jeršin) in Veronika Deseniška (Mi-nu Kjudrova) so prikazali bleščeč primer jezikovne kulture in stilno natančno, geometrično uprizoritev.
Nedelja: — ob 10. uri: MLADINSKO GLEDALIŠČE LJUBLJANA — Charles Dickens: Oliver Twist v dramatizaciji in režiji Dušana Mlakarja. Polna dvorana SNG Maribor je navdušeno in zavzeto spremljala včasih groteskno včasih pa dovtipno Twistovo (Jože Mraz) in Lisjakovo (Branko Ivanc) in Faginovo (Boris Juh) obnašanje. Igra je bila prirejena za otroke na živahen, dovzet način.
Nedelja: ob 19.30: PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE NOVA GORICA — Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi. Režiser: Jože Babič. Drama ni bila usmerjena skozi igro v družbeni model in iskanje pravice, temveč je skušala zaobseči človeško usodo s čustvi in socialno kritičnimi razmerji med fabrikantom Jožefom Kantorjem (Tone Stolar), Maksom (Matjaž Turk), Nino (Matejo Glažarjevo), Francko (Dragica Kokotova), izredno dodelanim župnikom (Stane Leban) in drugimi.
Ponedeljek:	AGRFTV —
Ljubljana — Williams Tennessee — Janko Moder: Stekleni zverinjak v režiji Alberta Kosa. Stekleni zverinjak je izrazit generacijski prelom z omrežjem brezupja, odtujenosti in nekakšne zgubljene sreče, kjer . Laura Wiengfieldova (Anica Sivčeva)), Tom Wiengfield, njen brat (Božo Sprajc) in njuna mama Amanda Wingfieldova (Ljerka Belakova) skušajo premostiti osebnostne razlike z vsakdanjim in poprečnim preseganjem življenja. O Connor, Jir mov prijatelj nikogar ne razočara, čeprav zapušča v družini Wingfield občutek prizadetosti.
Ponedeljek: ob 19.30: DRAMA SNG MARIBOR — MALI ODER — Ivan Cankar: Bela krizantema, umetniška pripoved, ki jo pripoveduje Marjan Bačko prizadeto, celo strastno in učinkovito. Umetniška Bačkova pripoved se je ujemala z zamislijo Ivana Cankarja le z izjemno situacijskimi in nasprotnimi pripovednimi elementi, ki pa’ so vendar pokazali sklenjenost misli našega največjega pisatelja.
Torek: SNG v MARIBORU — Georg Buchner: Dantonova smrt. To drame sta Slavko Jan in Aleš Jan režirala v skrbno izdelanem slogu skupinske igre s poudarki na glavnih nosilcih vlog in s temeljnim idejnim konceptom, ki posega v enovito in izkušeno odrsko uprizoritev. Tisti, ki vodijo revolucijo, so fanatično zavzeti za njen uspeh, čeprav seveda vsakdo na svoj način in s svojo lastno ideologijo: poslanec Georg Danton (Marjan Bačko) drugače kakor Robespierre (Stevo Žigon) in St. Just (Rado Pavalec), ženske, ječarji in jetniki drugače kakor javni tožilec in predsednik revolucijskega sodišča. Široka odrska uprizoritev je posegla v zavest gledalcev z izrednimi, doživeto usklajenimi posegi.
Sreda: SNG LJUBLJANA — Ben Jonson: Volpone ali lisjak v režiji Franceta Jamnika je zaživel v čudoviti renesančni različnosti grabežljivih tipov, magnifica Volpona (Andreja Kurenta) in njegovega prisklednika Mosca (Polde Bibič), ki prevarata odvetnika Voltora (Janez Albreht), starca Corba-ccia (Aleksander Valič), trgovca Corvina (Bert Sotlar) in Ma-dame Rada-bi- bila (Duša Počkajeva). Sproščeni smeh, ki je spremljal igro, je dokaz, da je igra pri mariborskem občinstvu izredno uspela.
Četrtek: MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO — Andrej Hieng: Osvajalec v režiji Dušana Jovanoviča je iz tragikomedije o uspehu in nesreči zmagovalcev pokazal na ustroj posameznih moči, ki presegajo druga drugo s politič-nimi-diplomatičnimi odnosi. Kajti zmagovalcem ostane le razočaranje. Don Felipe (Vladimir Skrbinšek), pravi osvajalec je prisiljen spoznati resničnost in se spreobrne, medtem ko njegov sin Baltasar (Radko Polič) nikakor noče razumeti očeta, njegove indijanske žene Margerite (Majda Šugmanova) in vsega sveta. Le služabnika Pedro (Janez Eržen) in Pablo (Danilo Bezlaj) ostaneta vdana usodi vseh. gospodarjev, torej ostaneta to, kar sta. Ko se zmagoslavje in kri izgubita na pobledelem obrazu zgodovine, zmagovalci zapuščajo javnost-V prihodnji številki Katedre bomo objavili kritiko dramskih stvaritev Borštnikovega srečanja izpod peresa T. Partljiča.
Spregovoriti o duhu, kot je Jean Paul Sartre, je včasih nekoliko težko, bodisi zaradi njegove nekoliko zapletene filozofske misli, bodisi zaradi tega, ker je pač on sam kot pisatelj in filozof zgolj otrok svoje, se pravi atomske dobe.
Prav gotovo ne bo napak, če se, preden se spustimo v ori-sovanje njegovega nauka, nekoliko pomudimo pri njem kot človeku in si ga poizkusimo prcdoeiti prav s tega stališča.
J. P. Sartre, najpomembnejši in najaktivnejši zastopnik francoskega duha našega časa, se je rodil 21. junija 1905. leta mornariškemu častniku v Parizu.
Po končanih filorzofskih študijah, v katerih je neprestano mojstrsko dokazoval lastne modroslovske misli, je postal doktor te vede in nato vrsto let poučeval na gimna-
opustil in se posvetil filozofiji, oziroma dramatiki. Dasiravno je s pisateljevanjem in z oblikovanjem filozofskih spisov pričpl dokaj pozno — svet ga je spoznal šele po drugi vojni — pa o plodnosti njegovega ustvarjanja ne moremo soditi proporcionalno s to trditvijo, kajti spisek njegovih del je vse prej kot skromen. Poglejmo samo nekatera pozna dela: Nepokopani mrtveci, Bit in nič — tu gre predvsem za filozofsko utemeljitev eksistencializma, Igre je konec, Besede, v katerih s trpkim spoznanjem zrelega moža slika svojo mladost in nesmiselnost takratnega malomeščanskega življenja, Kolonializem in neokolonializem, Situacija, Kaj je literatura in še celo vrsto romanov, dram in filozofskih sestavkov.
Specifičnost svojega filozofskega nazora je Sartre med drugim poudaril tudi leta 1964, ko je odklonil Nobelovo nagrado za literaturo.
Je tudi član mednarodnega sodišča za sojenje vojnih zločincev, katerega predsedniki so:	Bertrand Russell, naš
Vladimir Dedijer in on. Sartre je neusmiljen borec proti tiraniji in vsakršnemu izkoriščanju, kar se je odra-
zilo ob ruski invaziji na Češkoslovaško, ko je v brezkompromisnih protestnih pismih obsojal agresivna dejanja.
V čem je pravzaprav bistvo eksistencializma, kot ga zagovarja Sartre?
Govoriti o katerikoli filozofski struji, ne da bi se poprej nekoliko ozrli v zgodovino modroslovja in poizkusili najti sorodne filozofske povezave z že obstoječimi sku-
pinami kakor tudi s preživelimi, ne bi bilo dosledno, ker bi sicer nekomu pripisali to, kar ni njegovo, stvaritve drugega pa. bi omalovaževali. Evropska civilizacija klije iz antičnih razvalin. Toda tudi Grki kot jedro antične duhovne sile ik dediči. Njihova kultura se je po posebnih kanalih — izvir grških plemen— pretihotapila z. vzhoda. Mezopotamski vplivi so pronicali v Grčijo po dveh kanalih: preko Hetitov, Fri-gijcev in Tračanov, ki so se v starejši jonski šoli prikazovali v izrazito materialistični luči, in po južnem kanalu preko Armejcev, Feni-čanov in Krečanov, ki so imeli močan vpliv na grško filozofijo.
Seveda pa je tudi grška filozofija preko Platonovega svetovnonazorskega idealizma in njegovega dualizma ter Aristotelovih desetih kategorij imela ogromen vpliv na srednjeveško filozofijo, kakor tudi na vse današnje inačice teh osnovnih struj.
Tudi eksistencializem v svojem bistvu ni nov, nikakor pa ne le Sartrov. Njegove korenine segajo do sholastike in še dlje, v Evropi pa ne smemo preko Nietzscheja, eneg3 izmed pionirjev eksi-stencionalne misli, v katerega glavi se je pozneje rodil pošastni »ttbermenseh« s svojo »boljšo raso«.
Nietzsche je bil eden izmed ustanovnikov evropske ateistične eksistencialne misli. Ne smemo namreč pozabiti, da se je v Nemčiji v tem času izoblikoval tudi neke vrste ateistični eksistencializem z nekaterimi manj znanimi predstavniki.
V novejšem času to modro-slovno misel zagovarjajo evropski predstavniki, kot so J. P. Sartre, Camus in Heidegger.
Ta miselnost, eksistencializem, je dandanes močno razširjena med današnjo mladino, čeprav ne v znanstveni, marveč dokaj poljubni obliki, zato je potrebno, da si poizkušamo odgovoriti na vprašanje, v čem je pravzaprav jedro te miselnosti. Eksistencialističnemu humanizmu gre predvsem za razvoj posameznika, in sicer človeka, ki ima popolno svobodo, ki je, kot pravi Sartre, »svoboda Sama«.
Ker je med človekom in svobodo potegnjen enačaj, je tudi njegova odgovornost vsestranska, »zato je nujno, da se iz tega občutka svobode in odgovornosti zarodi v človeku tesnoba in groza«. Nadalje trdi Sartre: »V grozi se svoboda zgrozi pred samo seboj, videč, da ni ničesar, kar bi jo moglo pritegniti ali preprečiti«. Človekovo svobodo pa ovirajo drugi ljudje, zato smo drug drugemu odveč; Sartre celo trdi, da je človekova nesreča pravzaprav v tem, da se je pojavil v svetu, kjer so tudi drugi.
Dasi se človek poizkuša te ovire otresti z Jiubeznijo ali z odporom oziroma sovraštvom, se mu to na noben način ne posreči in .tako se giblje v začaranem krogu: ljubezen — odpor. »Človekova svoboda in vse,
kar je z njo v zvezi, pa je tudi dokaz, da človekovo bit-nost razjeda nič, in da je zato nesrečna, kar se posebej prikaže v samozavesti, ko človek poizkuša premagati nič, ki ga razjeda, čeprav se mu to ne posreči«. »Človekova stvarnost je trpeča v svojem bitju«, pravi Sartre, »brez možnosti, da bi se dvignila nad to stanje nesreče.«
Boga Sartre ne priznava, trdi celo, da bi največjo oviro za človekovo svobodo predstavljal bog, oziroma da svoboda sploh ne bi bila mogoča, če bi bil bog.
Iz vsega tega pa sledi, da pomeni za Sartra humanizem isto kakor prizadevanje, da se vsak posamezen človek vsestransko razvije in uveljavi, da uresniči svojo svobodo, ne da bi se pri tem oziral na boga kot utemeljitelja naravnega reda ali pa na kakršnokoli brezpogojno in splošno veljavna načela. Človek je sam svoj gospodar, o sebi in svojem življenju svobodno odloča. Cim bolj je neko dejanje, ki ga izvrši, odraz njegovih lastnosti, tem bolj je svobodno in neopo-
rečno. »Človeška Mt presega svobodo. Ker posameznik vsega tega ne more doseči brez obzira do drugih, želi svobodo tudi drugim, čeprav predstavljajo oviro zanj,« trdi Sartre.
V svoji knjigi Filozofija človeka — marksizem in eksistencializem (CZ, 1941) Adam Schaft poizkuša odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče vzpostaviti most med marksizmom in eksistencionali-zmom. Njegov končni odgovor je, da popolna premostitev ni mogoča, eksistenčno sodelovanje in dopolnjevanje oziroma življenje v sožitju pa bi bilo mogoče.
Marksizem, družbenost človeškega bitja, družba, skupnost mu je osnova za vse nadaljnje izvajanje. Sartre vse to negira, saj s predpostavko, da je človekova nesreča prav v tem, da prebiva v svetu, kjer so tudi drugi ljudje, nedvomno dokazuje, da »*a marksizem in eksistenciona-lizem kot filozofska nazora nerazdružljiva. S tega stališča je Adam Schaft svojo tezo o nerazdružijivosti teh dveh sistemov osnoval na dokaj realnih temeljih.
JOŽE ZAGOŽEN
jean paul
sartre
zijah in vseučiliščih, se medvojno aktivno priključil osvobodilnemu gibanju, nato pa je poučevanje povsem
□
O REFORMI UNIVERZE
Potemtakem naj bo cilj preobrazbe naše univerze, kadar je beseda o študentih in profesorjih, bistveno povečanje produktivnosti dela, to pa pomeni bistveno povečanje števila študentov in zmanjšanje »stroškov proizvodnje« diplomiranega študenta. Istočasno je cilj te preobrazbe, da univerza transformira lastno bitje — da iz pro-
lesorjev in študentov ne dela Inteligence, ki bi bila prijatelj delavskega razreda, ki bi bolj ali manj razumela probleme in vlogo tega razreda in se mu pridružila v njegovi zgodovinski misiji borbe za brezrazredno družbo. Z drugimi besedami, učence in študente je treba že sedaj, v zgodnjih letih — v času študija, »spremeniti« v mlad delavski razred, v najbolj izobražen del tega razreda. Študentje morajo po produkcijskem odnosu postati to že v času študija.
□
PAROLE S FRANCOSKIH BARIKAD IZ MAJA 1968
Dovolj je smeha! Krave* hudo
protestirajo proti uporabi njihovega imena za označevanje sadizma in pritiska. Prav tako protestirajo proti eksploataciji s strani človeka, proti tej potrošniški družbi, ki ni sposobna vzgajati drugega kot teleta!
□
Vsak komunist mora sprejeti to resnico: oblast je na koncu puškine cevi.
Mao!
V revoluciji obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki jo »delajo«, in tisti, ki imajo od nje dobiček.
Človeštvo ne bo živelo svobodno tako dolgo, dokler ne bo poslednji kapitalist obešen s črevesjem zadnjega birokrata.
Managerji, visoko kvalificirani vodilni uslužbenci, se tudi pri nas pojavljajo v vse večjem številu, kar je seveda pogojeno z razvojem produktivnosti, ki s svojo vedno ožjo specializacijo in z vedno širšo, zahtevnejšo konkurenco terja vedno bolj specializirane strokovnjake — managerje. Ti lahko obvladajo probleme v podjetjih, prilagojenih sedanjemu razvoju produktivnih sil pri nas.
Sistem vodenja preko pooblaščenih in odgovornih upravljalcev, ki pa praviloma niso tudi lastniki proizvodnih sredstev, torej managersko upravljanje, ima lahko zelo dobre poslovne uspehe. V razrednih družbah, kjer je prvi zahtevek dobiček, človekj^njegovi interesi in potrebe pa v splošni problematiki zavzemajo šele drugo mesto ( in še to le zato, ker se je sodobna znanost dokopala do sklepa, da je zdrav, sit in zadovoljen delavec tudi mnogo produktivnejši in torej prinaša večje profite), je tak sistem seveda popolnoma upravičen. Pri nas pa avtokratsko upravljanje ne more biti opravičeno le z dobrimi poslovnimi uspehi. Samoupravni sistem, ki smo ga uvedli, takega načina upravljanja ne more sprejeti kot svojo edino alternativo, čeprav je ekonomsko upravičena. Poiskati mora rešitev v nekakem hibridu, ki bi enakopravno družil samoupravne in managerske upravljalske funkcije. Razumljivo pa je, da naša stopnja razvitosti (produkcijskih sil) v upravljanju trenutno ne dopušča enakopravne udeležbe vseh udeležencev produkcijskega procesa. Nujno je torej, da z bolj ali manj pooblaščenim (in odgovornim) sistemom managerjev tako razvijamo naše produkcijske sile, da bodo omogočile čimvečjemu številu proizvajalcev upravljati, zagotoviti pa je tudi treba, da bodo v prihodnosti samoupravni organi, preko njih pa vsi proizvajalci, prevzemali odgovornejše upravne naloge.
Seveda pa tako prikazovanje trenutnega stanja našega samoupravljanja nima nobenega smisla, če ne skušamo odkriti vzrokov, ki so privedli do »samoupravno-managerskega konflikta«. Analiza tega gospodarskega dogajanja, kot tudi vsakega drugega, pa zahteva dinamično opazovanje njegovega dialektičnega razvoja.*
Ves razvoj produkcijskih odnosov (to Je odnosov, ki vladajo v neki družbi), in preko teh še moralni, pravni in ostali predpisi ali običaji — vsi uravnavajo dejavnost človeške skupnosti oziroma njenih članov, ne glede na velikost skupine. Ravnanje posameznika v katerem koli primeru ni določeno le z njegovimi dispozicijami — značaj, inteligenca, prilagodljivost —, ampak tudi z navadami, ki si jih je pridobil med občevanjem z ostalimi ljudmi — torej je govorjenje o kakršnikoli popolnoma samostojni proizvodnji (nedružbe-ni) nesmiselno. Vsak napredek, to je zvišana produktivnost in z njo drugačne zahteve, ki se postavljajo pred izvajalce, nujno privedejo do določene spremembe v družbenih odnosih — predvsem v razmerju med lastniki proizvajalnih sredstev in delovno silo. Drobnoblagovna proizvodnja, v kateri je bila produktivnost na zelo nizki stopnji, je obstajala iz majhnih kmetij in obrti in že vsaka močnejša delitev dela je privedla do znatne spremembe produktivnosti.* Proizvodnja sama je bila namenjena izključno porabi proizvedenega blaga in menjava je bila namenjena le izmenjavanju uporabnih predmetov. Profitnega motiva še ni bilo in zato tudi koncentracije sredstev ne.
S povečano produktivnostjo pa se je pojavil tudi profitni motiv in z njim koncentriranje sredstev. Ko so manufakturni obrati prerasli v industrijo, se pravi, ko je proizvodnja prešla iz izključno ročne v delno strojno obdelavo, pa je postal trenutni družbeni sistem
* Glej: M. Mulej, Vpliv gospodarskega razvoja na pojav managerstva pri nas. Naše gospodarstvo, 70; Dr. M. Pečujlič, Prihodnost, ki se je začela, Komunist, Ljubljana 69; J. J. Servan, Ameriško izzivanje
* M. Mulej, isti vir
(njegove bistvene značilnosti) zavora v nadaljnjem razvoju produkcijskih sil.
Zaradi prostega trga, ns katerem je konkurenca vedno naraščala, so se posamezni mali proizvajalci združevali, proizvodna sredstva so bila vedno bolj razvita in dobički so neprenehoma naraščali. Počasi se je tvorila veleindustrija, denarna aristokracija. V tistem hipu pa, ko je kapitalizem v klasični obliki prevzel vso oblast, je postal ovira za nadaljnji razvoj in nastala so delavska gibanja. Potrebno je bilo ali spremeniti notranje odnose v kapitalizmu ali pa prepustiti oblast delavcem!
Kaj je pravzaprav klasični kapitalizem?
Pod tem pojmom razumemo blagovno gospodarstvo, kjer Je produktivnost že sorazmerno visoka, a vendar ne tolikšna, da bi proizvajalce ekonomsko prisilila, naj delajo skupno. Vse upravljalske funkcije so v rokah lastnikov proizvodnih sredstev in ti odločajo po svojem občutku ter izbirajo po trenutnem stanju na trgu, ki Je tudi edini usmerjevalec gospodarske politike podjetja kot tudi družbe.
samoupravljanje in pojav
managerstva
Delavci so izključno proizvajalci in nimajo prav nobenega vpliva na delitev dobička ali na sprejemanje poslovnih odločitev. Država se načelno ne vmešava v gospodarstvo, njena edina vloga je v pobiranju davkov, ki jih porablja izključno za negospodarske namene (vojska uprava itd.) Vendar pa je nadaljnji razvoj prisilil podjetnike, da so se zato, da bi bili močnejši, odpornejši in bolje informirani o tržnem stanju, združevali v vse večje obrate, kjer posamezen lastnik ni imel več absolutne oblasti, ampak je bila ta razdeljena med skupino lastnikov v skladu z njihovim deležem.
Z nadaljnjim zaostrovanjem konkurence pa ni več zadostoval kapital posameznih lastnikov podjetij. Tako združena podjetja niso mogla več slediti zahtevam, ki jih je postavljal trg* in je bilo zato potrebno najti kapital drugje. Nasule so delniške družbe, to so podjetja, ki so imela v »lasti« nekaj sto, pa tudi nekaj deset tisoč delničarjev. Delničar (in s tem solastnik) je lahko postal vsak, ki je imel dovolj denarja, da je lahko kupil delnico, nikakor pa s Uko majhno vsoto ne bi mogel postati družabnik ■ v kakšni privatni družbi. Mnogo takih majhnih zneskov pa je, seštetih, dalo kar izdaten kapital, s katerim se je gospodarsko stanje podjetja lahko precej izboljšalo.
Kakšni so bili vzporedni pojavi tega dogajanja? Razredna družba klasičnega kapitalizma je poznala dva razreda: lastnike proizvajalnih sredstev, ki so imeli vso upravno oblast v svojih rokah, in pa lastnike delovne sile, ki so bili povsem izključeni od kakršnegakoli odločanja. V trenutku, ko so uspeli prodati svojo delovno silo kapitalistu, niso mogli vplivati niti na odločanje o njeni izrabi. Vse upravne funkcije je imel lastnik oziroma kasneje skupina lastnikov.
Takoj, ko pa so se pojavile delniške družbe, je bila funkcija lastnine ločena od funkcije upravljanja. Ta razvoj je popolnoma logičen, saj bi si bilo težko zamišljati. da na primer podjetje ATT, USA, ki ima nekaj tisoč zaposlenih, upravlja nad dva milijona delničarjev. Delničarjem je preostala le še formalna upravna funkcija, ko na zborih določajo glavne smernice poslovanja.
Dejansko vodenje pa je prešlo na profesionalne uprav-ljalce — managečje. ki imajo poleg pooblastil tudi monopol nad informacijami in tako v resnici tudi vso oblast.
Vodilne funkcije* torej opravljajo za to kvalificirani ljudje, ki pa so tudi delovna sila.
Proizvodne funkcije*. Postavljanje osnovnih ciljev po-
* (tudi trg delovne sile)
* Mulej, isti vir
slovanja in določanje poslovne politike opravlja zbor delničarjev preko upravnega odbora, temelji pa na analizah, ki jih je pripravil management.
Organiziranje — usklajevanje proizvodnih zmogljivosti z odločbami upraviteljev — je izključna domena managerjev, saj temelji na natančnem poznavanju proizvodnih razmer ter zunanjih vplivov, torej Je odvisno od informacij, za katere smo že ugotovili, da so monopol managerjev. Vodenje je direktno podrejeno mana-gementu — je namreč funkcija, ki dirigira izvajanje v skladu z določili organiziranja. Neposredna proizvodnja: to funkcijo izvajajo delavci.
Kontroliranje, to je kontrola in analiza doseženih rezultatov in njihove usklajenosti z določeno politiko in planom, je spe J v rokah managerjev, kl svoje analize nato predajo še upravnemu odboru delničarjev.
Tu smo torej lahko ugotovili, da so vse odgovorne funkcije poslovanja in proizvodnje v rokah managerjev, saj ti razpolagajo z vsemi potrebnimi informacijami.**
Funkcija upravljanja je torej dokončno ločena od lastnine, ravno tako pa je izvajanje še vedno odtujeno od
odločanja.
Prehod iz klasičnega kapitalizma do managerskega vodenja je sprememba v družbenem sistemu, katerega osnovne značilnosti — lastninski odnosi in način proizvodnje — pa so še nadalje enaki.
Produkcijske sile pa so se še naprej razvijale, saj Je ta sprememba omogočila še hitrejši razvoj. Že tako specializirani managerji so mnogo laže dojeli pomembnost znanstveno osnovanega upravljanja in upravnih funkcij.
Sedanji razvoj produkcijskih sil je tako visok, da ne daje več prednosti tehničnemu razvijanju upravljanja (izvajanje na osnovi Taylorja in podobnih ukrepov za dvig produktivnosti), ampak poudarja pomembnost vodenja in znanstvenega proučevanja vseh faktorjev proizvodnje (to so: tehnika, tehnologija, intenzivnost, spretnost itd), v upravljanju pa prilagodljivost odločitev na znanstveni osnovi, to je na natančnem proučevanju tržnih razmer in proizvodnih zmogljivost1. Vendar pa je današnja tehnologija v večini proizvodnih panog že tako visoka, da ne prenese več tako strogo ločenega sistema upravljanja, ampak je nujno potrebna enakopravna udeležba vseh proizvajalcev pri odločanju o upravnih, vodilnih, organizatorskih, izvajalskih in kontrolnih problemih ter njihovem reševanju.
Za tako urejeno upravljanje pa je seveda potrebna tudi sposobnost vseh udeležencev produkcijskega procesa, sposobnost upravljanja.
Ta sposobnost pa je zagotovljena z zahtevo današnje tehnologije po visokokvalificiranih delavcih — tako upravljavcih kot izvajalcih. Pravzaprav današnji proizvodni problemi še zanikajo delitev udeležencev produkcijskega procesa na kategorije upravljavcev in kategorijo izvajalcev, saj, kot je omenjeno, zahtevajo enakopravno udeležbo vseh, tako pri upravljanju kot pri izvajanju.
Samoupravljanje torej ni več vizija prihodnosti ali idealizacija družbenih odnosov, ampak nujna potreba nadaljnjega razvoja produkcijskih sil. Produkcijske sile v svetu so namreč že zrele za tako ureditev, potrebno je le še spremeniti družbene odnose. Dokler obstaja privatna lastnina produkcijskih sredstev, bodo lastniki, sposobni ali pa ne, vsekakor hoteli biti vsaj delno tudi dejansko udeleženi pri upravljanju, kar bo seveda zaviralo razvoj samoupravne družbe visoko-razvitih gospodarjev. Druga zavora za razvoj samoupravljanja pa so seveda ljudje s svojimi različnimi sposobnostmi in interesi.
Po vseh teh izvajanjih bi seveda lahko sklepali, da je pri nas vse v najlepšem redu, saj samo-
*• Dr. M. Pečujlič, Isti vir
(Nadaljevanje na 10. strani)
Amnestija: dejanje, s katerim suvereni največkrat opravičijo krivico, ki so jo storili.
Ce ljudska skupščina postane buržoazno gledališče, morajo tudi vsa buržoazna gledališča postati ljudske skupščine!
Naj dekani »dekanirajo«, policaji »policirajo« — a revolucionarji delajo revolucijo!
/ Najvažnejše ugotovitve študentov VEKS:
1. slabe delovne organizacije bomo rešili z delnicami delavcev podjetja, kjer se bo po vloženih sredstvih delil tudi dobiček. Nagrajevanje po delu ne bo okrnjeno!
2. V samoupravni družbi ni mogoče ustvariti trdnega gospodarstva. Če hočemo imeti trdno gospodarstvo, moramo ustvariti take produkcijske odnose, kot jih imajo razvite države
Ob uri predvojaške vzgoje na VEKS je nekdo postavil tudi naslednji vprašanji: Kdaj bo na šolah poleg predvojaške vzgoje še kaj več miroljubne vzgoje? Ali bi bilo mogoče tudi pri nas služiti vojaški rok v bolniši#cah in podobnih ustanovah, kot je to na Švedskem?
Mnenja o vprašanjih so bila deljena. Ni čudno, ko pa so, žal, mladi od starejših prevzeli Idiotsko miselnost: Kdor ni bil vojak, ni pravi moški. Torej so samo potencialni morilci pravi možje?
Včasih >e počutim kot vojak na fronti, ki pričakuje pisma od matere, očeta, znancev, od kogarkoli. Arapak nič: v našem svetu je treba tekmovati, presegati drug drugega, ne glede na posledice. Zunanji uspeh? Tudi o tem velikokrat razmišljam, čeprav še zdaj ne vem, kaj uspeh pomeni. Vem le, da nekateri segajo z obema rokama za denarjem, da pravijo »il faut savoir«, da se brezskrbno — o, kako navidezno kažejo to brezskrbnost in mirnodušno praznino —, komolčarsko pa brez pesimizma prerivajo skozi kariero. Nekaj ciničnega je v tem prerivanju, nekaj, kar ponižuje duha in srce, kar se zvito in molčeče, vendar že z naprej bleščečimi očmi poganja naprej: uspeh. In ko poslušam, da lepo krojena obleka odpira skoroda vsa vrata k uspehu, da denar in funkcija pomenita več kot človeštvo, se pravi, več kot razumevanje sočloveka, prijateljstvo, ljubezen, tedaj postanem nemalo ogorčen, mladeniško jezen. Nikdar pač ne bom pozabil tovariša, ki je jokal kot študent v Ljubljani, ker je moral vsak dan jesti pasulj, mislil pa je na domači frižider, kjer je njegova mama imela zmerom pripravljene suhe klobase, jajca, zrezke in druge »boljše« jestvine. Jokal je fant, v veliki nesreči, in m videl izhoda iz položaja; ves mesečni prejemek je bil namreč zapil z drugimi kolegi. Spomnim se, da je bil ta tovariš zmerom odličnjak. V šoli je vedno dvignil prst med prvimi, tudi z dekleti je začel hoditi med prvimi in po telesni moči je bil med prvimi. Nikdar ni bil prvi med enakimi, na svet je gledal zviška, češ, vi reve, nikdar me ne boste dosegli! In ko je fant pretakal krokodilje solze, sem se spomnil, da je še mnogo lačnih družin, ki pa ne morejo niti poslati svojih sinov in hčera v višje šole, ker nimajo denarja. In stisnilo me je pri srcu in zazeblo. Zanimivo pri vsem pa je še, da mu odličnja-štva ni nikdar nihče zavidal. Zakaj neki, vse je bilo tako samoumevno. Sedaj, v Ljubljani, ko je treba poprijeti za delo, študirati in biti zrel, pa pok, vse sanje o veliki sreči so se razpočile kot milni mehurček. Nič več tekme, nič več bleščečega kramljanja o zadnjih športnih vesteh. Včasih me boli, ker vidim, da nekateri študirajo s težavo in brez ljubezni do znanja. Gulijo se, na pamet bi znali povedati vrsto imen, priimkov, podatkov, vendar se jim je misel ustavila, obvisela jim je v zraku. Po šoli kakor da niso več oni, odličnjaki, kakor da bi nekaj izgubili, kakor da bi jim predtabelska zavest sramežljivo odše-pala v razumevanje. So pa tudi takšni, ki se začno vsega bati, bojijo se očitkov, bojijo se prijateljev, znancev in celo ljubezni, do drugih se obnašajo kot okradenci. Zakaj? Od kod notranja frustriranost? Je to izguba otroštva, igre, smeha in obenem odkrivanje novega, odraslega, idealno nikdar nedosegljivega sveta, ki je nekoč plaval v otroški domišljiji in v igračastih željah?
Res je: odličnjaki so zmerom pripravljeni dobivati odličja, medtem ko nezadostni formalno niso pripravljeni sprejeti ničesar. Nezadostni poznajo stiske, travme, nemarnost, površnost, niso vztrajni niti natančni. Kaj pa sploh so, ko niso? Prepisujejo naloge, ne znajo, čeprav razmišljajo — resnično razmišljajo iz problematike snovi — dosti bolj temeljno kakor odličnjaki. Nezadostni so prepuščeni samovzgoji, odlični pa so vedno pod vplivom vzgoje staršev. Srednje poti ni, ker je samo »dobra« ocena navidezna, srečna zvezdica, ki se prižge bolj po naključju ali po simpatijah osebnosti kakor pa po resničnih sposobnostih.
Eno je namreč inteligenca — tudi živali so inteligentne, kiti, delfini, šimpanzi —, drugo pa je doživljanje sveta, človeško zrenje na svet, smisel za logiko in smisel življenjskih odločitev in resnic. Da se razumemo: nikakor nisem proti odličnim, če sem za nezadostne. Le nekaj manjka pedagogom, to pa je predvsem resnična zavzetost za mladega človeka. Po drugi plati pa se mladi sami odtujujejo starejšim. Vsekakor bi lahko rekel, da odličnjaki ponavljajo pri sebi: »Ne za življenje, temveč za šolo se učimo!« To počno zategadelj, ker jim je življenje — se pravi, zunanji blišč, uspeh, sreča ob dobrih ocenah — naklonjeno kar zanaprej in daje kljub trdim skušnjam posameznikov možnost, da formalno, v okviru posameznih šol in univerz uspejo. Nezadostni pa si pravijo: »Ne učimo se za šolo, ampak za življe-
Vladimir Gajšek:
o odličnjakih in nezadostnih
(ESEJ)
nje.« In to jemljejo dobesedno pa resno. Nezadostni ne zavidajo odličnjakom, prej bi rekel, da jih ne upoštevajo, da se jih izogibajo kakor pohabljenci zdravih ljudi. Nezadostni živijo bogato življenje sami v sebi in storijo to, kar odličnjakom nikdar ne bi prišlo na pamet. Svojih norčij nezadostni ne uganjajo na pamet, ker so preveč prebrisani, da bi se dali speljati na lep način. Odličnjaki imajo obraze, polne štirih sten, polne črnila samoobtožb, ki si jih izrečejo, kadar so čisto sami. Spoznajo, da definicije, formule, predmeti niso nič drugega kot ogabna tvarina, ki jo poznajo iz natančnih navodil. Vso svojo mladost morajo biti navzoči. Tako hočejo drugi: javno mnenje, šola, starši, učitelji, vsi. In kaj končno pomenijo v evropski civilizaciji? Seveda, pouk, pouk iz mrtvih ust, ki ne morejo izreči ene same besede... in potlej sledi preteklost namesto bodočnosti. Samo preteklost, polna mehanizmov in belih kosti, bitk, krščanstva, matematike, marksizma, ideologije, kemije, umikov. Nezadostni nikdar ne verjame v urnik. To je zanj nekaj posebnega. Učenje je postalo čisto reproduciranje, konfekcija po najnovejši modi. Spomnim se malomeščanskih otrok, ki so se držali zase, spali z dekleti iz istega »boljšega« sloja, se vozili po domovini, da bi jo spoznali, se kot odličnjaki počutili odlično. Kasneje sem jih videl, kako so se družili s funkcionarji; ti pa so govorili o proletariatu, o enakopravnosti med ljudmi, o" moči partije, o rdečem križu, »otvarjali« in sklenili so sestanke. Po točki »Razno« so se razšli. Nobene napake: eni in isti. Kako to, sem se mladeniško moralistično spraševal, da se ti, ki odlično zaslužijo in se gulijo ter srečno vozijo skoz življenje, družijo s tistimi, ki bi morali poznati svoje ljudstvo, njegove socialne plasti in navade? Stalno sem dobil en sam odgovor: molk in prezir. Ne čutim se sodnik te dobe, rad imam ljudi, ampak razžalostim se ... Človek ni tako mogočen, kot se
zdi pri pouku. Treba bi si bilo bolje ogledati anatomijo, obvladati enoličnost. Zato pa je prihodnost toliko lepša. Quod licet lovi, non licet bovi. Raje se pogovarjam z živim govedom kakor pa z mrtvimi bogovi.
(se bo nadaljevalo)
Samoupravljanja ioi pojav managerstva
(Nadaljevanje z 9. strani)
upravljanje, bolj ali manj uspešno, že imamo in je treba torej odpraviti le še eno zapreko: nedoraslost mnogim samoupravnim problemom.
Naš problem pa ni le izvedba samoupravljanja, ampak samoupravljanje sšmo, samoupravljanje kot družbeni in gospodarski fenomen.
Razvoj našega gospodarstva se je namreč začel šele po drugi svetovni vojni. Gospodarstvo na našem ozemlju v času pred prvo vojno je bilo izključno drobnoblagovnega značaja in le na področjih Avstro-Ogrske so se pojavljali prvi zametki industrializacije. Istočasno pa je bila razvitost produkcijskih sil v nekaterih zapadnih državah že na managerski stopnji in je takratno prostotržno gospodarstvo že delovalo kot zavora nadaljnjemu razvoju produkcijskih sil.
V času med obema vojnama se je sicer gospodarska osnova stare Jugoslavije precej izboljšala, vendar pa je bil napredek še vedno neznaten v primerjavi z ostalimi gospodarstvi, ki so po krizi že pričela z znanstvenim vodenjem oz. z uvajanjem znanosti v proizvodnjo. Sele po drugi vojni, ko smo tudi pri nas sprejeli socialistično državno ureditev, se je pričel naš bliskoviti vzpon. Z minimalne osnove, ki nam je ostala preko vojne, s skoraj 80 °/o agrarnega prebivalstva, zaposlenega na razdrobljenih kmetijah s predpotopno tehnologijo, smo prišli do današnje kritične točke. V 25 letih smo naše proizvodne zmogljivosti dvignili iz drobnoblagovne produkcije na stopnjo, ki zahteva znanstveno vodenje podjetij.
Ze dolgo je tega, kar smo uvedli celo samoupravljanje; resda predvsem , kot politično obrambo pred birokratskimi težnjami, ki so se pojavljale v naši družbi, vendar gre sedaj že za določeno ekonomsko nujnost. Takorekoč edina alternativa za naše razmere je uvedba manager-jev.tki bi po znanstvenih načelih upravljali in vodili proizvodnjo. Vsako managerstvo pa je seveda povezano ne le z znanostjo, ampak tudi z odgovornostjo in preko te s hierarhijo, ki pa zlahka privede do birokracije. Takšen retrogradni razvoj pa bi bil seveda nesmiseln, razen tega pa tudi nemogoč, saj, kljub še vedno prevladujoči drobnoblagovni miselnosti naših ljudi, samoupravna zavest zavzema vedno pomembnejše mesto v njihovem ravnanju.
Problem, ki ga moramo sedaj čimprej rešiti, je: Kako najti množico sposobnih managerjev, ki bi imeli dovolj samoupravne zavesti, da bi se hitreje razvijala ne le produktivnost, ampak istočasno tudi samoupravna zavest in sposobnost vseh proizvajalcev? Tako bi ne samo ohranili sedanje stanje v samoupravljanju, ampak bi ga razvili do takšne stopnje, da bi takrat, ko bo tudi pri nas postalo ekonomska nujnost, samoupravna zavest in sposobnost ne bila noben problem. V prihodnosti, ki se je pri nas pričela nekoliko drugače, bi bilo samoupravljanje vsakomur razumljiv pojem.
n
Za gledališki študentski abonma se je doslej prijavilo naslednje število študentov:
VAS 12	*
VTS 50 VEKŠ 38 PA 51 VP 0
Po zatrdilih vodstev študentske skupnosti zanimanje ni veliko ... Kaj pa če večina študentov o tem ni bila obveščena?
BREZ BESED
Naš sodelavec je prišel tudi na ESŠ, da bi zbral naročnike za Katedro. Tu' so ga lepo prepričali, da je mladinska organizacija na šoli zelo vplivna. Direktor šole je predlagal povezavo z vodstvom mladinske organizacije. Rečeno, storjeno. In rezultati? Na vprašanje, kaj je Katedra, so dijaki skomignili z rameni. Mladinsko vodstvo je zbralo na šoli 1 (beri ENEGA) naročnika in še ta je menda član mladinskega predsedstva. Tovariš direktor, čestitamo! Zelo dobro ste precenili vpliv in sposobnost mladinskega vodstva na šoli.
□
Sodelavec Katedre se je zanimal, zakaj se taborniki bolj ne povežejo s tiskom. Na vprašanje, zakaj se zadnje čase o njih nič ne sliši, je Robert Bobanec samozavestno odgovoril: »Taborniki smo kulturni ljudje in zato nismo glasni.« Verjetno je že res tisto o kulturi, res pa je tudi, da je zadnje čase čuti vse glasnejše besede, ki govore o nesoglasjih v taborniškem vodstvu, o denarnih problemih in o krivicah, ki se dogajajo taborniškemu odredu Samorastniki. Torej taborniki le niso tako tihi ljudje?!
Igor Plohl
»Taksi!« zakličeva skoraj v en glas. Ko ta pripelje, poveva naslov: Majerigatova 2. Na tej številki je v Gbteborgu, največjem industrijskem mestu Švedske, študentski dom, eden izmed mnogih, ki so razsuti po vsem mestu.
Zvoniti morava precej časa, preden pride nek študent in nama odpre vrata. Elegantna stavba naju vedno bolj preseneča. Znajdeva se v veliki avli, ki je videti kot zimski vrt. Na vprašanje, kje lahko najdeva dežurnega, naju študentje, ki jih pobarava, samo začudeno gledajo.
»Saj to je študentski dom, ne pa hotel!« naju poučijo.
»Toda ali ni nobene kontrole?« se pozanimava. »Zakaj neki? Polnoletni smo,« nama odgovorijo. Nadalje zveva, da je tako v vseh študentskih domovih, ki jih vodijo študentje sami oz. njihova organizacija G. S. R. S. Tja naju je naslednji dan napotil prijazni Kjell-Arne, pri katerem sva prenočila. Toda če kdo misli, da je njegova soba taka, kakršne so sobe po naših študentskih domovih, se moti. Lahko bi jo primerjali s sobo v hotelu A-kategorije na naši obali, saj je velika, sončna, popolnoma opremljena (všeti so tudi naslanjači). Poleg majhne predsobe ima vsak študent (prebivalec doma) na voljo tudi lastno stranišče in kopalnico. Za vse to udobje plača približno 600 dinarjev na mesec, kar za švedske razmere ne pomeni dosti. Če primerjamo to vsoto z zneskom 1000 kron mesečno (2400 din), ki ga prejme vsak študent od države (švedski standard je pač znatno višji od jugoslovanskega), vidimo, kako lepo je biti študent na Švedskem.
Tb, da imajo skoraj v vsakem študentskem domu tudi svoj klub, bi omenil samo mimogrede.
s poti po švedski
V mislih imam tak klub, kjer lahko kaj spiješ, prigrizneš sendvič in plešeš. Omembe vredne pa so njihove moderno opremljene telovadnice, kjer lahko igraš vse: od namiznega tenisa do košarke. Po rekreaciji te čakajo tuši z vedno toplo vodo ali pa savna. Domovi imajo tudi t. i. šahovske, televizijske in kaj vem kakšne sobe še.
Ko sva se drugi dan najinega bivanja na Švedskem s prijateljem Milanom znašla v prostorih že prej omenjene študentske organizacije G.S.R.S. (Goetebors Students Reception Service), sva povprašala, ali bi se med počitnicami mogoče dalo bivati v enem izmed njihovih študentskih domov. Odgovor je pritrdilen in kmalu sva postala »posestnika« sobe št. 31, 12a utaandagatan 24, kjer je veliko študentsko naselje s posteljami za okoli 2000 študentov.
S člansko karto, ki jo kupiš na sedežu organizacije, ti je vse to dostopno dan in noč. Možnosti izobraževanja in zabave je v Gotebourgu torej na pretek. Dodal bi samo še to, da sem po treh mesecih bivanja v Gotebourgu komaj čakal, da se vrnem v študentski dom Ob parku 7.
RASTO MURN
To je torej prvi vtis s potovanja po deželi, ki se lahko ponaša, da ima najvišji standard v Evropi.
V prihodnji številki bo poskušal Rasto opisati tudi svoje občutke, ki jih je doživel v pogovorih s švedskimi, študenti.
(Nadaljevanje prihodnjič)
življenje
Izpisek Iz rojstne matične knjige dne 9. februarja 1949: — V noči od 8. na 9. februar se je v mestni bolnici rodilo dete moškega spola. Otrok je tehtal...
15. 12. 1964
... Dnevnik pišem, čeprav so mi prijatelji odsvetovali, češ da je to stvar za ženske. Vedno soglašam z njimi in jim pritrjujem, ker jih nočem izgubiti. Vsiljujem se v njihov krog, in čeprav ne sodim mednje, se jim približujem, da bi me trpeli še dalje. Ker vsi pijejo in kadijo, jim večkrat plačam cigarete ali pijačo, čeprav sam ne kadim in le redko pijem. Včasih me mučijo in zasmehujejo ter zbadajo z žaljivimi besedami. To se v meni kopiči, a ne morem se odtrgati od njih, ker se bojim biti sam. Vedno sem imel koga, ki me je branil; ali očeta ali mater. Čutim, da še Rad bi, da bi me ljudje opazili, posebej dekleta, toda sam si ne upam storiti ničesar. Nisem zanimiva oseba; ne kadim, ne pijem, ne upam si skočiti z vrha skakalnice... Kaj pa si sploh upam? Vidim strašen odgovor — sam nič. To me tare, to je grozno. Ne morem si predstavljati, kako bi bilo, če bi bil na samotnem otoku. Sam, sam ... Legel bi na tla in jokal, obraz bi zakopal v zemljo in oči si ne bi upal obrniti k nebu... Če bi tako padel na cesti, me.prav gotovo nihče ne bi pobral. Vsi ti ljudje so brezčutni — množica, enotna, neoprijemljiva siva masa, tisočero parov mrzlih oči, ki ne poznajo usmiljenja. Če bi jih pregledal z lečo, bi odkril nepregledno število bitij, majhnih, kakor sem jaz. Vsakdo bi imel svoje težave in napake, vsak posameznik bi osamljen stal pod mojo lečo, nič več del množice, temveč le majhno bedno bitje, samo kljub milijonom, ki ga obdajajo — takšno, kot sem sam. Menim, da sem prestar za svoja leta, moje misli me spravljajo v obup ...
3.	7. 1972
... Študij me je izčrpal — duhovno in telesno. Dnevnik, ki ga pišem, pravzaprav že ni več dnevnik, temveč mesečnik. Primanjkuje mi časa. Jem neredno, spim neredno, a sem vseeno srečen. Tukaj na univerzi sem spoznal dekle, ki mi trenutno pomeni smisel življenja. Zame je vse, študiram zato, da bova imela dom, hrano, otroke. Neznani datum 1978
... Hodim po dolgih sivih ulicah. Prazen sem kakor one. V meni je prostor le še za sovraštvo. Ko me je zapustilo dekle, sem mislil, da bom zblaznel, a je minilo. Ogenj v meni je ugasnil, le pepel še tli. To me še ohranja pri življenju. In če pomislim, da me je vsa ta leta varala... Kako slep sem bil! V meni se znova prebujajo spomini iz otroštva. Vse občutke lahko izkristaliziram v enem samem stavku: »Nekoč me je bilo strah, sedaj, ko sem zrel, sovražim.« Ko sem bil majhen, sem se bal sveta, velikih ljudi, ki so vrveli okoli mene, zdaj jih poznam — vidim, da niso vredni bojazni, le prezira. Tiste, ki sem jih prej občudoval, zdaj zaničujem. Le redki so v tem izjeme. V življenju vidim toliko smisla kot v pisanju tega dnevnika ...
Izrez iz časnika
Zopet smrtni primer na naših cestah. Voznik kamiona je povozil neprevidnega pešca. Prepadeni šofer trdi, da ga je moški moral videti, vendar je stopil dalje pred avto. Mrtev je bil takoj... ne morem postati samostojen.
Igor Gojič
roke kvišku, mamilo!
Mamila, LSD, marihuana, opij itd. Zakaj govoriti o tem? Saj tega pri nas še ni!
Res, zaenkrat še ne toliko, da bi morali vztrepetati. Res je pa tudi, da pred nekaj leti tudi na Zahodu ini bilo toliko mamil, da bi se zaradi njih kdo zbal. In sedaj? Danes nisi napreden, če ne poznaš mamil. Da, toda to je problem evropskega Zahoda, ne pa naš!
Nikar delati razločkov med našo in zahodno mladino! Mladina je lačna nečesa novega, pa čeprav to novo predstavlja skupinski seks ali mamila. Naša mladina zahteva nekaj, kar ji bo pomagalo sneti vezi malomeščanstva, v katere je ujeta. Čim bolj se bodo malomeščani spotikali obenj, tem raje bo mlad človek počel vse to, kar njim ne bo všeč. Nočemo biti malomeščanski. Problem pa je v tem, da zahajamo v ekstreme. Naši mladi možgani stikajo po nečem novem: LSD — Ljubimo Sanje Demonov, tako prevajam to besedico. Sanje v vijoličastem. Beg iz sveta, v Svet. V pretepu je beg sramotno dejanje, v življenju ni! Če zbežiš, ko vidiš sovražnika, če rečeš, da se ne bi boril v Vietnamu, če si ne upaš povabiti dekleta v posteljo, si strahopeten, ker Bežiš, Bežiš. Mar takrat, ko uživaš mamila, ne bežiš, nisi bojazljivec, če se raje zatekaš v svet vijoličastih cvetov, kot da bi se spoprijel s težavami, ki‘so se pojavile?
Praviš: »Nikoli ne bom jemal mamil, niti poizkusil jih ne bom!« LAŽEŠ! Lažeš, saj bo dovolj, da ti prijatelj, dekle, sošolec, sodelavec reče: BOJIŠ SE! A ne bojiš se ti, temveč ON. Reci mu to, če je pošten, ti bo priznal, da je tako, če ni, ni vreden tvojega prijateljstva. Jemanje mamil je kakor kužna bolezen, en bolnik okuži mnogo drugih, zdravih. Zvodniki imajo potemtakem lahko delo. Onemogočiti bi jih bilo možno le, če bi bili toliko močni, da bi se jim uprli, kadar nas skušajo z raznimi prijemi pridobiti za uživanje mamil.
Kdo ne pozna Jimija Hendrixa, kdo ne pozna Janis Poplin? Umrla sta zaradi prevelike doze mamil, sodobnega boga smrti. Zanj sta darovala največ, svojo virtuoznost, svojo glasbo — tolažbo mladim, ki so bili sposobni razumeti njuno izpoved med notnimi vrsticami in brazdami na ploščah. Zvodniki mladih, sužnji Pohlepa, bedni tlačani mamil, vrašujemo vas, zakaj ste ju ubili? Zakaj sta morala umreti zaradi vašega samoljubja, pohlepa po materialno bogatem življenju, zakaj ste in še ubijate toliko mladih na Zahodu in vedno več tudi pri nas? Soditi vam ne morejo človeški zakoni, zato vam bodo sodili bratje šakali, sestre hijene in vaš bog Ego. Mladina, ki iz strahu zavaja svoje »prijatelje«, si bo sodila sama, umrla bo od lakote, mraza ... Koliko mladih družin na Zahodu daje poslednji denar za mamila, nato pa njeni člani spijo na pločniku, umirajo na ulici, v parkih, v norišnicah!
Bojim se te, modemi bog smrti! Bojim se vas, mamila!
Vi, ki vas večkrat zmerjamo za malomeščanske, ste naša zadnja rešilna bilka. Vi poizkusite zatreti naše želje, ki drse v koščeni objem smrti. Ne dovolite, da bi ves svet zaspal v naročju mamil, v katerem je življenje onemogočeno. Mamila nas počasi in s smehljajem novega pojmovanja »poguma« uničujejo iz dneva v dan. Roke kvišku, mamila!!! .
Žarko Golob
V novi rubriki, ki govori o kulturnem življenju mladih, vam predstavljamo tri srednješolce: pesnico, pisca proze in slikarko JASNO KOZAR.
IGOR GOJIC je dijak prve gimnazije v Mariboru. Njegova črtica »Življenje« je bila prvič objavljena v Mladi misli, glasilu te šole. Ker nam je bila všeč, smo jo sklenili predstaviti širšemu krogu bralcev.
ZLATKA VABlC je še pred nedavnim obiskovala gimnazijo pedagoške smeri v Mariboru. Zdaj je morala za starši v Nemčijo. Kar je za njo ostalo, so njene pesmi. Predstavljamo vam dve iz zbirke »Pogovori«.	k
PREPROSTI VERZI Kolikor peska je tam , v puščavi, kolikor z neba sije nam zvezd,
toliko rok je stisnjenih v pest:
Se nam bo sonce sijalo pomladil
ŽELJA
Rada bi postala ptica.
Rada bi, da ti postaneš ptica,
Rada bi, da skupaj poletiva k soncu. Ptice niso srečne, praviš.
So, so ptice srečne, odgovorim. Rada bi postala ptica.
Ljudje na svinčene vrvice nizajo girlande ptic, mi šepneš.
Naju ne bodo, ne, v odgovor kričim. Rada bi, da ti postaneš ptica. Rečeš, da imajo ptice za naju premajhno srce.
Ptice imajo veliko srce, imajo mnogo mnogo src sicer ne bi bile ptice, povem.
Rada bi. da skupaj letiva k soncu.
\ J.
D
2.
Novičarstvo
Pisati za časnik ni ravno lahka stvar, kvalitetno pisati mislim. Pisanje prinaša pišočim denar, nekaterim veliko denarja, več kot bi si ga za svoje pisanje zaslužili.
Zakaj?
Časniki izhajajo zjutraj in popoldne. In nemalokrat lahko oparimo v popoldanskem časniku do pičice iste novice, kot jih je bralec našel v jutranjiku. (Da ne bo pomote — to ni druga izdaja istega časnika.) Tako se da s prepisovanjem zaslužiti denar (za tuje delo).
Velikokrat pa je v časniku načeto tudi vprašanje novinarske etike. Majhno naselje je pretresel gnusen zločin Neznani storilci ali storilec so pobili skoraj celo družino. In najdejo se novinarji, ki vsako leto, na obletnico tragičnega dogodka, obiščejo preživele in jih ponovno »zaslišujejo«. Nekateri od njih so zapustili kraj zločina in si drugje ustvarili novo življenje. Pa spet pride datum tragedije in nad trupli se ponovno zbirajo mrhovinarji.
Ob tem se mi upravičeno postavlja vprašanje, ali so nekateri ljudje v dirki za denar in lastno udobnost pozabili na človeka — tudi na tistega človeka, ki je nosilec lepše prihodnosti.
B. Čerin
47
Skozi
P
e
r
skop
Da bi poskrbeli za ravnovesje med študentovim ekonomskim, družbeno pogojenim znanjem in njegovim duhovnim življenjem, so na VEKS uvedli kot poseben predmet kulturno vzgojo. Vse zveni lepo in priljudno, študentje sami se zavedajo potrebnosti posredovanja takega znanja, ki ne bo iskalo odgovorov le na poklicna vprašanja, ampak bo obsegalo tudi občečloveške vrednote, neranljive in za ekonomski sistem nedovzetne vrline in spoznanja o svetu, lepoti in ubranosti. Zal pa pričakujejo preveč. Predmet lah-ko najdejo le v predmetniku, po-poslušati pa doslej niso mogli niti enega predavanja. Zakaj? Ker nihče ni predaval!
Reforma visokih šol je baje »v polnem teku«, seveda sodeč po nekaterih splošnih izjavah- Ob analizi konkretnih razmer pa je štu-
J
Žebelj
žebelj - košarkaš
1
Žeblja.' Siamska, dvojčka.
Q°spa žebelj v g. mesecu.
nosečnosti
žebelj, ki' dela, $tojcr
I ---------
V
gospa, žebelj z mo že m pi-ed okoli S vneseci
T
žebelj zebljožerec.
na imrt obsojeni’ žebeh pcr orbulavdi/i Zčbeltkrfč pojedel slona
toro, SMČKE - 1
4.
dijska komisija pri IO kljub pro-klamacijam ugotovila, da študentje pri sestavljanju umikov na nobeni šoli niso sodelovali. Najbrž ne samo po svoji krivdi.
Cenjenim bralcem naznanjamo, da je bil novinar Večera Otmar Klipšteter na obisku oz. turističnem potovanju v Sovjetski zvezi. To obvestilo je namenjeno tistim redkim bralcem, ki še niso prebrali vsaj ene izmed humoresk, fars, anekdot ali zabavljic zgoraj omenjenega novinarja. Vse govore o lepotah življenja v socialistični bratski državi vzhodnega bloka.
Sem slišal, da se boš dal postriči!?
Da, ne bi bil rad podoben »Gajškovim beatnikom«!
Ml-Jp
V čem je razlika med ameriškim kapitalistom (na levi) in jugoslovanskim direktorjem (na desni)?
Sestankov študentske skupnosti, ki jih sklicuje IOSS, se žal še vedno ne udeležujejo predstavniki nekaterih šol. Predlagamo, da se na njih pozabi tudi pri dodeljevanju subvencij, štipendij in posojil.
•v
Pod kostanjem na VTŠ
Božo tn Miško sta študenta VTS. Na uho Jima Je prišel Izvleček lz razprave, ki Je nedavno tega potekala na seji pedagoškega sveta tehnične šole. Tako je stekel pogovor med njima. B.: AH veš, kako nemogoče prestopne pogoje postavljajo ljubljanske fakultete za nadaljevanje študija na drugi stopnji?
M.: Približno mi je znano. V enem primeru nadaljevanje študija splofe ni mogoče, v vseh ostalih pa se zahteva diploma naše šole in štiri do devet diferencialnih izpitov.
B.: Kje misliš, da je vzrok za takšne nepremostljive težave, ki zadenejo v prvi vrsti nas kakor tudi šolo? Ne bi bilo potrebno medsebojno sodelovanje z ustreznimi fakultetami?
M.: Seveda, saj sodelovanje tudi obstaja, in sicer že vrsto let nazaj. Vprašanje je samo. kakšno je in v čem se kaže?
B.: Ampak s tem te prisilijo, da Izgubiš eno študijsko leto, poleg tega pa to ni v skladu s težnjami naše družbe, ki zahteva visoko Izobrazbo, pridobljeno čim hitreje, torej diplomanta druge stopnje s 21 ali 24 leti. Tega ne morem razumeti.
M.: Lahko te potolažim, da nisi edini, ki ne razume. Pa še nekaj tl lahko povem v tolažbo Naša šola bo stopila v stik z zagrebškim vseučiliščem, kjer že sedaj ni večjih težav za nadaljevanje študija. Strojniki npr. morajo imeti le diplomo in opraviti en diferencialni izpit.
B.: Kaj sl rekel? Ali sem prav slišal? Ob tem bomo pravzaprav »prisiljeni« nadaljevati študij v Zagrebu. Pa saj to je nemogoče, to je vendar absurdi M.: Tako je pri nas, kaj hočeš? Absurd ne bi ravno rekel, je pa lahko to »nacionalni škandalček«, ki ga slovenska družba ne bi smela kar tako »požreti«.
B.: Kako smo nemočni, kako smo nemočni ... 111
D. M.