SCOPOLIA SCOPOLIA Journal of the Slovenian Museum of Natural History ISSN 0351-0077 Revija Prirodoslovnega muzeja Slovenije PRIRODOSLOVNI MUZEJ SLOVENIJE MUSEUM HISTORIAE NATURALIS SLOVENIAE 103 2022 103 2022 Vsebina / Contents: 200 let Prirodoslovnega muzeja III Kustodiati 2 200 years of the Natural History Museum III Departments 2 Tomi TRILAR, Andrej GOGALA, Tea KNAPIČ Kustodiat za nevretenčarje Department of Invertebrate Zoology . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 Boris KRYŠTUFEK Kustodiat za vretenčarje Vertebrate Department . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 SCOPOLIA No. 103 ( 2022 ) : 200 let Prirodoslovnega muzeja III / 200 years of the Natural History Museum III SCOPOLIA 103 2022 SCOPOLIA 103/2022 ISSN 0351-0077 Glasilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije, Ljubljana / Journal of the Slovenian Museum of Natural History, Ljubljana Izdajatelj / Publisher: Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, Slovenija / Slovenian Museum of Natural History, Ljubljana, Slovenia Sofi  nancirata/  Subsidised by: Ministrstvo za kulturo in Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije /  Ministry of Culture and Slovenian Research Agency Urednik / Editor-in-Chief: Boris KRYŠTUFEK Uredniški odbor / Editorial Board: Breda ČINČ-JUHANT, Igor DAKSKOBLER, Janez GREGORI, Franc JANŽEKOVIČ,  Mitja KALIGARIČ, Milorad MRAKOVČIĆ (HR), Jane REED (GB), Ignac SIVEC, Kazimir  TARMAN,  Nikola TVRTKOVIĆ (HR), Al VREZEC Naslov uredništva in uprave /  Address of the Editorial Offi ce and Administration: Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, p p 290, SI – 1001 Ljubljana, Slovenija / Slovenian Museum of Natural History, Prešernova 20, P . O. Box 290, SI - 1001 Ljubljana, Slovenia Račun pri UJP / Account at UJP: 01100-6030376931 Lektor za slovenščino in angleščino /  Slovenian and English language editing: Henrik CIGLIČ Oblikovanje / Design: Boris JURCA Tisk / Printed by: Schwarz print d .  o . o ., Ljubljana Izideta najmanj dve številki letno, naklada po 600 izvodov /  The Journal is published at least twice a year, 600 copies per issue. Natisnjeno / Printed: september 2022 /  September 2022 Naslovnica /  Front cover: Fran Kos je bil v 20 . stoletju osrednja osebnost Prirodoslovnega muzeja . Odgovoren je bil za celotno zoologijo .  Arhiv PMS / Fran Kos was in the 20th century the central fi gure in the Natural History Museum. He was in charge of the entire zoology. Archive of the Slovenian Museum of Natural History. Cena posamezne številke /  Price of each issue: 8,50 € Revija je v podatkovnih bazah /  Journal is covered by: COBIB, Biological Abstracts, BIOSIS Previews,  CAB Abstracts, Referativnyy Zhurnal, Zoological Record Revija Scopolia je naslednica /  Scopolia is preceded by: Jahreshefte des Musealverein für Krain 1856–1866  Mittheilungen des Musealverein für Krain 1866–1907  Carniola 1908–1918  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo – Prirodoslovni del 1920–1929 Prirodoslovne razprave 1931–1939 Prirodoslovna izvestja 1944 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 069(497 .4Ljubljana):5(091) PRIRODOSLOVNI muzej Slovenije     200 let Prirodoslovnega muzeja III . Kustodiati . 2 = 200 years of the  Natural History Museum III . Departments . 2 / [urednik Boris Kryštufek] .  - Ljubljana : Prirodoslovni muzej Slovenije = Slovenian Museum of  Natural History, 2022 . - (Scopolia, ISSN 0351-0077 ; 103, 2022) ISBN 978-961-6367-70-7 COBISS .SI-ID 121895171  SCOPOLIA No 103: 1–212 (2022) 200 let Prirodoslovnega muzeja III Kustodiati 2 200 years of the Natural History Museum III Departments 2 Vsebina / Contents Tomi TRILAR, Andrej GOGALA, Tea KNAPIČ   Kustodiat za nevretenčarje   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 Department of Invertebrate Zoology  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 Boris KRYŠTUFEK Kustodiat za vretenčarje  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 Vertebrate Department  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 5 Kustodiat za nevretenčarje Department of Invertebrate Zoology Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič 1 Izvleček Tradicija  prikazovanja  nevretenčarskega  gradiva  sega  v čas same ustanovitve  prvega  muzeja  na Slovenskem, Kranjskega deželnega muzeja, saj je bila med ustanovnimi zbirkami tudi Hohenwartova zbirka konhilij, kmalu  pa se ji je pridružila  tudi  Schmidtova entomološka zbirka .  V tistem  času  so vse gradivo,  ki ga  je hranil  muzej, razstavljali  in šele  kasneje  so začele  nastajati  študijske zbirke, ki so shranjene v depojih . V pričujočem delu  podajamo  kratek  pregled  zgodovine  od leta  1944 do danes  in kustosov  delujočih  na  oddelku,  ki ga  danes  imenujemo Kustodiat za nevretenčarje .  Sledi  pregled  zbirk  in  njihovih  avtorjev  ter  predstavitev  tehniške  dediščine,  ki jo  hranimo  na  kustodiatu .  Nadaljujemo  s  pregledom  izbranih  stalnih  in občasnih razstav  ter  vitrin  četrtletij,  preko katerih  javnosti  prikazujemo  biotsko  pestrost  in kulturno  dediščino nevretenčarskega  izvora .  Prispevek za - ključujemo  s pregledom  znanstveno  raziskovalne  dejavnosti,  znanstvene  periodike  in spletnih  predstavitev, ki jih urejamo . Zbirke Kustodiata za nevretenčarje  obsegajo 823 . 624  inventarnih  enot,  ki  predstavljajo  temeljno  raziskovalno  infrastrukturo  in edinstveno  slovensko  kulturno  dediščino  naravnega  izvora .  Kot  take  imajo neprecenljivo  kulturno  zgodovinsko  vrednost .  Naše poslanstvo  je zbirke  ustrezno  ohranjati,  dopolnjevati  in pridobivati  nove, ki pa je zaradi  neustreznih  prostorskih  pogojev in kadrovske  podhranjenosti  ogroženo,  razvoj  kustodiata  v  smislu širjenja  zbirk  in  znanstveno-raziskovalnega dela pa v veliki meri onemogočen . Ključne besede:  Prirodoslovni  muzej  Slovenije, muzejsko  naravoslovje,  nevretenčarji,  zgodovina, kustosi, zbirke, tehniška dediščina, razstave, elektronski mediji Abstract The tradition  of exhibiting  invertebrate  material  dates  back to the founding  of the first  museum in Slovenia,  the  Carniolan Provincial Museum, as Hohenwart's Malacology Collection was one of the  founding  collections  and  Schmidt's Entomological Collection was added  soon  after .  At  that  time, all  the  material  kept  by the  museum  was  exhibited,  and  it  was  only  later  that  the scientific collections were created and kept in repositories . In this  paper we give a brief  overview  of the  history  from 1944 to  the  present  and  of the  curators  working  in what  we now  call  the  Department of Invertebrate Zoology .  This is followed  by an overview  of the  collections  and  presentations  of their  authors  as well  as the  technical  1 Prirodoslovni muzej Slovenije / Slovenian Museum of Natural History, Prešernova 20, SI-1000 Ljubljana, Slovenija,   ttrilar@pms-lj . si (Tomi Trilar),  agogala@pms-lj . si (Andrej Gogala),  tknapic@pms-lj . si (Tea Knapič) 6 SCOPOLIA No 103 – 2022 heritage  we hold  in the  Department .  It  continues  with  an overview  of selected  permanent  and  occasional  exhibitions  and  display  cases of the  quarters,  through  which  we present  the  biodi- versity  and  cultural  heritage  of  invertebrate  origin  to  the  public .  The article  concludes  with  an  owereview  of the  scientific  research  activities,  scientific  periodicals  and  online  media that  we  publish . The collections  of  the  Department of Invertebrate Zoology include  823,624 inventory  units,  which  represent  the  basic research  infrastructure  and  the  unique  Slovenian  cultural  heritage  of  natural  origin  and  have an invaluable  cultural  and  historical  value .  Our  task  is to  adequately  preserve,  complement  and acquire  new collections .  This  task  is  jeopardised  by  inadequate  spatial  conditions  and  lack  of personnel,  and  the  development  of the  Department  in terms  of  expansion of the collections and scientific research is largely prevented . Key words: Slovenian  Museum of  Natural  History,  Museum of  Natural  Science,  Invertebra - ta, history, curators, collections, exhibitions, electronic media 7 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Vsebina 1. Uvod   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10 2. Iz zgodovine Kustodiata za nevretenčarje   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10 3. Kustosi   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 4. Zbirke nevretenčarjev   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16 4.1. Zgodovinske zbirke   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16 Hohenwartova zbirka konhilij    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16 Schmidtova entomološka zbirka    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 Robičeva entomološka zbirka    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20 Stussinerjeva entomološka zbirka   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21 Staudacherjeva entomološka zbirka    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22 Zbirka skakačev (Collembola) Frana Kosa    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  24 Študijska zbirka pajkov (Aranea) Antona Polenca    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 4.2. Neaktivne študijske zbirke   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 Stara študijska zbirka konhilij (Mollusca)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 Zbirka metuljev (Lepidoptera) Ivana Hafnerja    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 Gspanova zbirka hroščev (Coleoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 Rakovčeva zbirka metuljev (Lepidoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30 Vrančičeva zbirka metuljev (Lepidoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31 Cvetkova zbirka metuljev (Lepidoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32 Dobovškova zbirka metuljev (Lepidoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32 Zbirka metuljev (Lepidoptera) Matèja Hafnerja    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32 Peyerjeva zbirka metuljev (Lepidoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 33 Usova zbirka ravnokrilcev (Orthoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 33 Jaegrova zbirka kožekrilcev (Hymenoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  34 Michelijeva zbirka metuljev (Lepidoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 Furlanova entomološka zbirka   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36 Lesarjeva zbirka metuljev (Lepidoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36 Tonklijeva zbirka metuljev (Lepidoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 Černilova zbirka metuljev (Lepidoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 Chvatalova zbirka metuljev (Lepidoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38 Nikitenkova zbirka metuljev (Lepidoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38 Predovnikova zbirka metuljev (Lepidoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38 Kmeclova zbirka metuljev (Lepidoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38 4.3. Aktivne študijske zbirke   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  39 Zbirka nesortiranih entomoloških vzorcev    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  39 Študijska zbirka vrbnic (Plecoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  39 Študijska zbirka vodnih muh poplesovalk (Diptera: Empididae)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  40 Študijska zbirka čebel in drugih kožekrilcev    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  41 8 SCOPOLIA No 103 – 2022 Osrednja slovenska zbirka stenic (Heteroptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  42 Študijska zbirka škržadov (Cicadidae) Evrope in Orientalne regije    . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  43 Krušnikova zbirka mladoletnic (Trichoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  44 Študijska zbirka pajkov (Aranea)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  44 Osrednja slovenska zbirka hroščev (Coleoptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  44 Študijska zbirka muh kožuharic (Diptera: Hippoboscidae)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  46 Študijska zbirka klopov (Ixodidae et Argasidae)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  47 Osrednja študijska zbirka bolh (Siphonaptera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  47 Študijska zbirka perojedov (Ischnocera) in tekutov (Ambylcera)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  48 Študijska zbirka uši (Anoplura)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50 Zbirka ektoparazitskih žuželk    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50 Osrednja zbirka metuljev (Lepidoptera) Slovenije    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50 Študijska zoološka zbirka Oddelka za biologijo Biotehniške   fakultete Univerze v Ljubljani    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 Zbirka hroščev (Coleoptera) Egona Pretnarja Biološkega inštituta   Jovana Hadžija ZRC SAZU    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 52 Zbirka hroščev (Coleoptera) Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU    . . . . . . . . . . 53 Zbirka mehkužcev (Mollusca) Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU    . . . . . . . . . 53 Malakološka zbirka (Mollusca) Franceta Velkovrha    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 Mršićeva študijska zbirka deževnikov (Lumbricidae)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 Mršićeva študijska zbirka dvojnonog (Diplopoda)    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 56 Študijska zbirka ceponožnih rakov (Copepoda) in vodnih bolh (Cladocera)    . . . . . . . . . . . . 57 Slovenski arhiv živalskih zvokov    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58 5. Tehniška dediščina   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  59 Regnov fonoskop    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60 6. Razstavna dejavnost in pedagoška dejavnost   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61 6.1. Stalne razstave   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62 Zbirka žuželk Ferdinanda J . Schmidta   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62 Hohenwartova zbirka konhilij    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62 Nastanek entomološke zbirke   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  64 Čudovita raznolikost žuželk    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  64 6.2. Občasne razstave in vitrine četrtletja   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65 Pajki, njihove mreže in strupi    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66 Metulji tujih dežel    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66 Entomologija na Slovenskem   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66 Gospodarski pomen žuželk    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66 Entomologia  Slovenica   .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  68 Iz raziskovanja zunanjih zajedavcev    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  69 Narava Slovenije   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  69 Narava Slovenije: Istra in Kras   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  69 Narava Slovenije: Ljubljansko barje in Iška   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  69 Narava Slovenije: Mura in Prekmurje   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70 Narava Slovenije: Alpe    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70 9 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Največja zbirka mehkužcev na Slovenskem, malakološka zbirka Franceta Velkovrha  .  .  .  .  .  70 Majhni a pomembni – Ogroženi hrošči evropskega varstvenega pomena v Sloveniji    . . . . . 71 V spomin Savu Brelihu    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 72 6.3. Pedagoška in andragoška dejavnost   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 7. Znanstveno raziskovalna in publicistična dejavnost   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 7.1. Znanstveno raziskovalna dejavnost   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 7.2. Periodika   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 75 Acta entomologica slovenica    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76 Illiesia   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76 7.3. Spletne predstavitve   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76 Podatkovna zbirka fotografij nevretenčarjev    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76 Imenik slovenskih imen nevretenčarjev    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77 Stenice  Slovenije    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77 Divje čebele v Sloveniji    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77 8. Zaključek   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 78 Zahvale   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  79 Povzetek   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  79 Summary   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 80 Okrajšave ustanov / Abbreviations of Institutions  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  81 V besedilu omenjene publikacije    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 81 Razstavni katalogi v besedilu omenjenih razstav    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 83 Literatura / References   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  84 Elektonski viri (e-viri) / Electronic resources    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86 10 SCOPOLIA No 103 – 2022 1. Uvod Izraz  nevretenčarji  (Invertebrata)  v zoologiji  označuje  večcelične  živali,  ki nimajo  iz vretenc  sestavljene  hrbtenice .  Skupina obsega okrog  97 % vseh živalskih  vrst,  to  so vse živali  razen  vretenčarjev  (Vertebrata),  h katerim  prištevamo  obloustke,  ribe, plazilce,  dvoživke,  ptice in  sesalce .  Med nevretenčarje  sodita  še dve poddebli  strunarjev  (Chordata),  plaščarji  (Tunicata)  in  brezglavci  (Cephalochordata),  ki imajo hrbtno  struno,  a ta  še ni oblikovana  v pravo  hrbtenico .  Ker  tudi  prej  omenjeni  vretenčarji  sodijo  med strunarje,  so nevretenčarji  v filogenetskem  smislu  nenaravna (parafiletska) skupina, ki je v sodobni taksonomiji neveljavna . Kustodiat za nevretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije raziskuje, ugotavlja, evidentira, dokumentira, vrednoti in znanstveno raziskuje nevretenčarje in kulturno dediščino  ki  je  povezana  z njimi,  dopolnjuje  in  varuje  zbirke nevretenčarjev,  ter  s  pomočjo  razstav,  predavanj,  publikacij  in drugih  medijev predstavlja  javnosti  sistematiko,  favnistiko,  ekologijo  in naravovarstvo  nevretenčarjev .  V okviru  Kustodiata  za nevretenčarje  deluje  tudi  Slovenski arhiv živalskih zvokov . Temeljno  poslanstvo  Kustodiata za nevretenčarje je delo z zbirkami, od varovanja zbirk, ki so nam jih zaupali  predhodniki,  do  njihovega  urejanja  in v novejšem času inventarizacije  in di- gitalizacije .  Poleg  tega  kustosi  z raziskovalnim  delom pridobivajo  novo gradivo  in dopolnju - jejo študijske  zbirke  skupin nevretenčarjev,  s katerimi  se raziskovalno  ukvarjajo .  V skladu  z  inventuro  konec  decembra  2021 Kustodiat za nevretenčarje hrani  51 nevretenčarskih  zbirk,  v  katerih je evidentiranih 823 . 624 inventarnih enot . Drugi  vidik našega  poslanstva  je predstavljanje  biodiverzitete  in kulturne  dediščine  nevre - tenčarskega  izvora  obiskovalcem  muzeja in tudi  širše v obliki  razstav,  vodstev  po razstavah,  predavanj, člankov, knjig in elektronskih medijev . 2. Iz zgodovine Kustodiata za nevretenčarje Zgodovina  današnjega  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije  sega dve  stoletji  v  preteklost .  Predhodnik  muzeja  je bil  ustanovljen  kot  Kranjski stanovski muzej leta  1821 (15 . oktobra  1821 s  sklepom  Deželnih  stanov  Kranjske)  in se je leta  1826 preimenoval  v Deželni muzej za Kranjsko (8 .  junija  1826 s potrditvijo  tedanje  vlade) .  Že med  ustanovitelji  je bil prisoten  naravoslovec,  zbiralec  in prvi  vodja  muzeja  grof  Franc  Jožef  Hanibal  Hohenwart  (1771–1844) in zato  ni čudno,  da  so že  v prvi  javni  muzejski predstavitvi  leta  1831 prevladovali  naravoslovni  eksponati,  kot  so  primerki  iz zbirk  mineralov  Žige Zoisa (1747–1819) in konhilij  grofa  Hohenwarta .  Muzej  se je  leta  1882 preimenoval  v Kranjski deželni muzej - Rudolfinum .  Kljub  večnim finančnim  stiskam  je muzeju leta  1888 uspelo  pridobiti  novo  stavbo  in se tudi  ob pomoči  naravoslovja  utiriti  kot  prepoznavna  znanstvena,  raziskovalna  in izobraževalna  ustanova .  Ko je muzej preživel  težko  obdobje  prve svetovne  vojne,  se je leta  1921 preimenoval  v Narodni muzej v Ljubljani .  V letu  1923 se je osamosvojil  Etnografski muzej, 8 .  maja 1944 pa se je prvotno  skupni muzej razdelil  v dve samostojni ustanovi: Kulturno zgodovinski muzej v Ljubljani in Prirodoslovni muzej v Ljubljani (dekret  pokrajinske  uprave  v Ljubljani  št . 5370/1,  8 . maja  1944) (Križnar 2021) .  Skozi  različna  obdobja  muzeja so se na mestih muzejskih naravoslovcev  menjali  mnogi izkušeni  in  vsestranski  naravoslovci  od  Henrika  Freyerja  (1802–1866), Karla  Dežmana  (1821–1889), Frana  Dobovška (1876–1915), Gvidona Sajovica (1883–1920) do Frana Kosa (1885–1956) . 26 .  oktobra  1944, kmalu  po osamosvojitvi  Prirodoslovnega  muzeja v Ljubljani,  je general  Rupnik, upravitelj  Ljubljanske  pokrajine,  izdal  odredbo  o razvojnem  in delovnem  programu  Prirodoslovnega  muzeja v Ljubljani  (Kos 1944a) .  V njej  odreja,  naj  se postopno,  glede  na raz - 11 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology položljive  prostore,  osebje in finančna  sredstva,  ustanovi  pet oddelkov  muzeja, posvetovalna  skupina  za  varstvo  narave,  glasilo  Prirodoslovna  izvestja  ter  vodstva  po muzeju in predavanja .  Med predvidenimi oddelki  je  bil tudi  Oddelek za sistematično in uporabno entomologijo .  Ukvarjal  naj  bi se z določevanjem,  delom  na  terenu,  razstavljanjem  in s škodljivci  v gozdarstvu,  kmetijstvu  in lesarstvu  (Kos 1944a; Činč Juhant 2021) .  V muzeju pa tedaj  poleg  ravnatelja  Frana  Kosa  še ni bilo  redno  zaposlenega  entomologa .  V njem je deloval  le  Alfonz  Gspan (1878– 1963), upokojeni  višji finančni  svetnik .  Ljubiteljsko  se je ukvarjal  s hrošči  in je v muzeju  uredil  veliko  zbirko  hroščev  z  64 . 537 primerki  (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije d), ter  sestavil   kartoteko  hroščev  slovenskega  ozemlja  in zbral  obsežen herbarij  (Stanonik & Brenk 2008; e-vir: Posavci . si; e-vir: Wikipedija a) . France  Planina (1 9 55 )  p o r o č a ,  d a i m a j o  p o  d r u g i  s v e t o v n i  v o j n i  z o o l o š k i ,  b o t a n i č n i ,  m i n e r a l o š k i   in paleontološki  oddelek  po 1 kustosa .  Do ponovne  reorganizacije  muzeja  je prišlo  leta  1963, ko  se  je Federativna  ljudska  republika  Jugoslavija  preimenovala  v Socialistično  federativno  republiko   Jugoslavijo,  Ljudska republika  Slovenija  pa  v  Socialistično  republiko  Slovenijo .  Takrat  se  je  Prirodoslovni muzej v Ljubljani, kot  centralna  republiška  ustanova,  preimenoval  v Prirodoslovni muzej Slovenije, kar  je razvidno  tudi  iz ustanovitvenega  akta  (Uradni  list  SRS, št .  33 z dne  31/10- 1963) . Osnovani so bili oddelki, med njimi tudi  Entomološki oddelek . Po osamosvojitvi  Slovenije  je leta  1997 vlada  Prirodoslovni  muzej Slovenije  reorganizirala  v  javni zavod in osnoval se je Kustodiat za entomologijo .  Zadnjo  reorganizacijo  je muzej doživel  v letu  2003 (Sklep  o ustanovitvi  javnega  zavoda  Prirodoslovni  muzej Slovenije,  Uradni  list  RS,  št . 60/03 in 11/09) in nastal je današnji  Kustodiat za nevretenčarje . 3. Kustosi Zoolog dr. Fran Kos (1885–1956) je v začetku  leta  1921 prevzel  mesto kustosa  Prirodopi - snega  oddelka  v Narodnem  muzeju, ki se je prav  tega  leta  preimenoval  iz Kranjskega  deželnega   muzeja .  Leta  1944 je postal  prvi ravnatelj  Prirodoslovnega  muzeja (ogled  njegove  fotografije  v  Činč Juhant 2021: 133 in  na  naslovnici  te  publikacije)  in  je v prvi  (in  edini)  knjigi  Prirodoslovnih izvestij v članku  Postanek in razvoj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani (Kos 1944a) odlično   dokumentiral zgodovinski trenutek delitve Narodnega muzeja v Kulturnozgodovinski muzej v Ljubljani  in Prirodoslovni  muzej v Ljubljani  ter  tako  poskrbel,  da  so bile  predstavljene  tudi  usta - novitvene  listine  in cilji  delovanja  muzeja (Kos  1944a;  Činč Juhant  2021) .  Strokovno  se  je  ukvarjal  s favno  Jadranskega  morja:  plaščarji,  arhianelidi  (sedaj  Haplodrili,  red  mnogoščetincev)   in planktonom,  pa tudi  s fosili  sesalcev,  ohranjenimi  v jamah (e-vir: Wikipedija e) . Objavil je  tudi  članke  o skakačih  (Collembola)  (Kos 1944b) .  V Prirodoslovnem  muzeju Slovenije  hranimo   njegovo zbirko skakačev, ki obsega pet velikih kozarcev s fiolami v alkoholu . Savo Brelih (1927–2012) je v letih  1947/48 v muzeju sprva  delal  brezplačno  kot  entomolog  po tri  ure  na dan .  Leta  1949 se  je honorarno  zaposlil  in delal  pod nadzorom  (mentorstvom)  Alfonza  Gspana .  Od leta  1951 je honorarno  delal  kot  entomolog  in od  leta  1956 kot  preparator .  Njegovo  delo  je bilo  v letih  1952/53 prekinjeno  s prisilno  internacijo  na  Golem  otoku .  Leta  1961  je postal  strokovni  sodelavec  in leta  1963 višji referent  ter  prvi vodja  Entomološkega  oddelka .  Upokojil  se je leta  1976, vendar  je zaprosil  za  zaposlitev  po upokojitvi,  do  katere  je imel pravico  kot  borec  v NOB .  V muzeju  je delal  do  leta  1979 .  Tudi  v pokoju  je vzorno  urejal  zbirke  hroščev  in zunanjih  zajedavcev  ptic  in sesalcev,  ki so zasedale  večino prostora  v njegovem  stanovanju .  Z mlajšimi in nekaterimi  tujimi sodelavci  je objavil  več favnističnih  monografij  o perojedih  (Brelih & Tovornik 196 1, 1962, 1963, 1964) in  bolhah  Balkana  ( Brelih  1986;  Brelih & Petrov 1978; Brelih & Trilar 2000a, 2000b, 2004, 2011) ter  hroščih  bolhačih  (Brelih s sod .  12 SCOPOLIA No 103 – 2022 2003), kozličkih  (Brelih s sod . 2006),  prisekančkih  (Vienna s sod . 2008)  in plojkaših  Slovenije   (Brelih s sod .  2010) .  Načrte  za prispevke o preostalih  skupinah  hroščev  je prekinila  njegova  smrt leta 2012 . Savo  Brelih  se je rodil  leta  1927 v Ljubljani . Med  vojno  je sodeloval  v odporniškem  gibanju   in je bil zato  v letih  1944/45 poslan  v taborišče  Dachau .  Študij  biologije  na Matematično  pri- rodoslovni  fakulteti  v Ljubljani  je absolviral,  vendar  ga ni utegnil  zaključiti  z diplomo .  Kljub  temu je  bil izvrsten  poznavalec  slovenskega  in balkanskega  živalstva,  predvsem plazilcev,  zunanjih  zajedavcev  ptic  in sesalcev  ter  hroščev .  Mikroskopske  preparate  zunanjih  zajedavcev  je pripravljal  po lastni  recepturi,  ki je omogočila  vidnost  vseh podrobnosti .  Ustvaril  je študijsko  zbirko  s 14 . 000 mikroskopskimi preparati  perojedov  (Ischnocera  et  Amblycera),  9 . 800 preparati  bolh  (Siphonaptera)  in 350 preparati  uši (Anoplura) .  Njegova  Osrednja slovenska zbirka hroščev je shranjena  v 623 entomoloških  škatlah  in šteje  osupljivih  71 . 680 primerkov,  ki pripadajo  več  kot  4 . 500 vrstam .  Tudi  Študijska  zbirka  plazilcev  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije  je povečini  rezultat  njegovega  dela .  Zbral  je prek 4 . 000 primerkov  kuščarjev  in kač, od tega  okoli  3 . 500  otoških primerkov kuščaric ( Jernejc Kodrič s sod . 2012;  Trilar 2018; e-vir:  Wikipedija m) . Od leta  1955 do upokojitve  leta  1980 je bil dr. Anton Polenec (1910–2000) ravnatelj  Pri - rodoslovnega  muzeja v Ljubljani .  Znanstveno  je raziskoval  favno  pajkov Slovenije .  Rodil  se  je leta  1910 v Puštalu  pri Škofji  Loki .  Po študiju  biologije  na Filozofski  fakulteti  v Ljubljani  se je na predlog  prof .  Jovana  Hadžija  (1884–1972) na tem področju  izpopolnjeval  v Nemčiji .  Leta  1957 je doktoriral  iz ekologije  pajkov  na Prirodoslovno-matematično-filozofski  fakulteti  Slika 1: Po upokojitvi je Savo Brelih celotno svoje zasebno stanovanje namenil delu z zbirkami in njihovemu   hranjenju . Foto: Arne Hodalič Figure 1: After his retirement, Savo Brelih devoted his entire private residence to work with the collections and   their storage . Photo: Arne Hodalič 13 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology v Ljubljani .  Raziskoval  je predvsem sistematiko  in ekologijo  pajkov  Loške  doline  ter  opisal  več  novih  vrst in rod  pajkov Centrophantes .  Strokovne  prispevke je objavljal  predvsem v Loških  razgledih  in Biološkem  vestniku . Po  njem je poimenovan  rod  pajkov  Polenecia . V Prirodoslov - nem  muzeju je pripravil  več razstav,  ki so potovale  tudi  v druge  kraje  tedanje  države  (Činč Juhant s sod .  2021) .  Muzejske  razstavne  zbirke  je preuredil  v vrsto  zanimivih dioram,  ki so  prikazovale  značilno  naravo  slovenskih  pokrajin  z živalmi in rastlinami  v svojem  značilnem  okolju .  Opremil  jih  je celo  z  zvočnimi posnetki  oglašanja  nekaterih  ptic,  žab  in žuželk  (Polenec 1959) .  Napisal  ali  prevedel  je dvajset  poljudnoznanstvenih  knjig,  med njimi Razvoj živega sveta (1947, s sodelavci,  prvo  knjigo  o evoluciji  v slovenščini),  Iz življenja žuželk (1950), Iz življenja pajkov (1952) in Živi svet (1983) .  Za muzejske razstave  je leta  1975 prejel  Valvasorjevo  nagrado  Slovenskega muzejskega društva ( Gogala M . 2000;  Božič 2020; e-vir:  Wikipedija b) . Leta  1965 se je v muzeju kot  kustodinja  zaposlila  Maja Hafner (rojena  1932), diplomirana  biologinja .  V muzeju je delovala  kot  višji kustos  in muzejski svetnik  do upokojitve  leta  1993 .  Pomočnica in  namestnica  ravnatelja  je  bila v  času ravnateljev  dr .  Antona  Polenca,  Marka  Aljančiča  in dr .  Ignaca  Sivca .  Opravljala  je tudi  sprotno  delo  za  muzejsko  knjižnico,  vodila  ko- respondenco in pošiljanje revije  Scopolia v izmenjavo za domače in tuje revije . Inventarizirala  in  urejala  je  zbirke  nevretenčarjev,  med drugim  hrošče  in  metulje  iz  muzejskih  entomoloških  zbirk,  drobno  konhilijsko  gradivo  iz Kuščerjeve  zbirke  in Hohenwartovo zbirko konhilij .  Iz Hohenwartove zbirke konhilij je v letu  1970 pripravila  samostojno  razstavo  morskih   polžev in  školjk .  Sodelovala  je  pri razstavah  Jamsko živalstvo Jugoslavije  (1968),  Plazilci Jugoslavije  (1969),  Metulji tujih dežel (1971), Prizadevanja naravoslovcev na Slovenskem in njih prispevek k narodni kulturi (1981) . Od Prirodoslovnega  društva  Slovenije  je leta  1978 prejela  priznanje  za posebna prizadeva - nja pri razstavah  naravoslovne  fotografije  v muzeju (9 razstav) .  Pripravila  je tudi  samostojno  razstavo Slovensko naravoslovno slovstvo (1982‒1983) .  Vodstva  po razstavah  so bila  velik  del  njenega  delovanja,  mnogokrat  je tudi  nadomeščala  muzejsko  pedagoginjo  pri vodstvih  šolskih  skupin  po stalnih  razstavnih  zbirkah  v muzeju .  Poleg  poljudnih  in strokovnih  člankov  v revijah  Proteus  (Nekaj o bioniki - 1967, Jamsko živalstvo Jugoslavije - 1968), Argo  (Iz Hohenwartove zbirke morskih polžev in školjk - 1971, Razstava Slovensko poljudno naravoslovno slovstvo - 1983) in Pionir  (Papir so izumile ose - 1976) je skupaj  z drugimi  avtorji  prevedla  iz nemščine  knjigi  Alfreda  Brehma  Velika knjiga o živalih (1978) ter  Harryja  Garmsa  in  Lea  Borma  Živalstvo Evrope (1981) . Leta  1979 se je v muzeju kot  kustos  za entomologijo  zaposlil  dr. Ignac Sivec (rojen  1947) .  Dobrih  deset  let  je bil tudi  direktor  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije,  in sicer  od začasnega  mandata  vršilca  dolžnosti  ravnatelja  do rednega  mandata  v letih  1982–1992 ter  krajše  obdobje  po upokojitvi  njegovega  naslednika  akad .  prof .  dr .  Matije  Gogale,  ponovno  kot  vršilec  dolžnosti  (Činč Juhant 2021) .  Od 1992 do upokojitve  leta  2014 je delal  na Kustodiatu  za nevretenčar - je, ki je iz Kustodiata  za entomologijo  nastal  leta  2002 z razširitvijo  področja  delovanja .  Leta  2014 se je upokojil  v skladu  z določbo  Zakona  za uravnoteženje  javnih  financ  (ZUJF), vendar  z muzejem  še  vedno sodeluje  kot  zunanji  strokovni  sodelavec  Kustodiata  za nevretenčarje  predvsem pri  urejanju  Študijske zbirke vrbnic .  Njegovo  znanstveno  področje  obsega  favnistiko,  taksonomijo,  zoogeografijo  in filogenijo  vrbnic  (Plecoptera)  Palearktika  in Orientalne  regije,  ukvarjal  se je  tudi  z  dvokrilci  (Diptera)  družin  Mycetophilidae  in  Sciaridae  jugovzhodne  Evrope .  Rodil  se  je leta  1947  v  Celju .  Leta  1973  je diplomiral  na Oddelku  za biologijo  Biotehniške  fakultete  Univerze  v Ljubljani  in leta  1990 doktoriral  iz entomologije  na  Prirodno-matematičk - om fakultetu  v Sarajevu  z doktorsko  disertacijo  Monografija poddružine Perlinae (Plecoptera, Insecta) sveta .  Med letoma  1973 in 1979 je bil  asistent  za  zoologijo  nevretenčarjev  na  Oddelku  za biologijo  Biotehniške  fakultete  Univerze  v Ljubljani .  Leta  2005 je ustanovil  in je od tedaj  14 SCOPOLIA No 103 – 2022 eden  od urednikov  mednarodnega  znanstvenega  časopisa Illiesia, ki je specializiran  za  objavo  prispevkov o  proučevanju  vrbnic (e-vir: National Geographic Slovenija) .  V  muzeju je  ustvaril  študijsko  zbirko  vrbnic,  ki vsebuje preko  20 . 000 inventarnih  enot  iz vsega  sveta  in sodi  med tri  največje  zbirke  vrbnic  na  svetu .  Samostojno  in skupaj  s kolegi  je opisal  okrog  300 novih  vrst vrbnic in več rodov, predvsem iz JV Azije . Še preden  je dokončal  študij  biologije  se je leta  1986 v muzeju zaposlil  dr. Bogdan Horvat (1961–2016) .  Rodil  se je leta  1961 v Ljubljani .  Leta  1987 je diplomiral  z nalogo  Biologija in ekologija rodu Perla (Plecoptera: Perlidae), ki ga je proučeval  skupaj z dr .  Ignacem Sivcem .  Kasneje  se je preusmeril  na  študij  vodnih  dvokrilcev,  predvsem muh poplesovalk  (Empididae) .  Doktoriral  je na Karlovi  univerzi  v Pragi  pod mentorstvom  prof .  Milana  Chvále  leta  2002 z  revizijo  muh poplesovalk  rodu  Chelifera sveta .  Poleg  Študijske zbirke vodnih muh poplesovalk je v muzeju uredil tudi Hohenwartovo zbirko konhilij, ki je bila  ena izmed ustanovnih  zbirk  Deželnega muzeja za Kranjsko . Bogdan Horvat je nepričakovano umrl leta 2016 ( Sivec 2016) . Leta  1987 se je v Prirodoslovnem  muzeju Slovenije  zaposlil  akad. prof. dr. Matija Gogala (rojen  1937) in bil  med letoma  1992 in 2001 tudi  njegov  direktor .  Z muzejem še vedno  sodeluje  kot  zunanji  sodelavec  Kustodiata  za  nevretenčarje  in Slovenskega  arhiva  živalskih  zvokov,  bil  je tudi  predsednik  Sveta  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije .  Rodil  se je leta  1937 v Ljubljani .  Biologijo  je študiral  na Univerzi  v Ljubljani  in se leta  1960 zaposlil  na Katedri  za fiziologijo  živali  Oddelka  za biologijo  Biotehniške  fakultete .  Leta  1964 je doktoriral  s tezo  o zaznavanju  svetlobe  pri jamskih kobilicah .  Leta  1974  je postal  izredni  in 1981  redni  profesor  za zoofi - ziologijo  in fiziologijo  čutil  na Biotehniški  fakulteti  Univerze  v Ljubljani .  V  času delovanja  na Biotehniški  fakulteti  se je posvečal  pojavu  sezonske  obarvanosti  žuželk  in fiziologiji  čutil .  Pomemben je njegov  prispevek  pri  elektrofizioloških,  fotokemičnih  in histoloških  raziskavah  za  ultravijolično  svetlobo  občutljivih  čutnic  v očeh  metuljčnic  (Ascalaphus (sedaj  rod  Libelloides)  macaronius) .  Raziskoval  je komunikacijo  stenic  (Heteroptera)  z vibracijskimi  signali  ter  na  tem  področju  s  sodelavci  opravil  pionirsko  delo  (e-vir: SAZU b,  e-vir: Wikipedija k) .  V muzeju  je sprva pomagal  vzpostaviti  Muzejski računalniški  center,  saj je imel ustrezne  izkušnje  kot  pionir  pri vpeljavi  računalništva  v biološke  raziskave . Osnoval  je tudi  Slovenski arhiv živalskih zvokov .  Leta  1988  je pripravil  razstavo  Kaj so črne vdove,  leta  1992  pa je bil pobudnik in  kustos  velike  razstave  o žuželkah  in njihovih  raziskavah  v Sloveniji,  imenovani Entomologia Slovenica ali  »Slovensko  ž u ž koslovje«  (Gogala M .  1992) . Zna nst veno  se je posvet il  bioa k ust i k i   in sistematiki  pojočih škržadov  (Cicadoidea) .  Leta  1991 je postal  izredni,  leta  1999 pa redni  član  Slovenske  akademije znanosti  in umetnosti,  kjer  je v  letih  od 2002  do 2008  opravljal  funkcijo  glavnega  tajnika,  med 2008 in 2014 pa podpredsednika  SAZU (e-vir:  SAZU b, e-vir:  Wikipedija k) . Dr. Tomi Trilar (rojen  1962) je v muzeju zaposlen  od  leta  1987 .  Od leta  1995 vodi Kustodiat   za entomologijo,  ki je leta  2002 postal  Kustodiat  za nevretenčarje .  Doktoriral  je leta  1995 na   Biotehniški  fakulteti  Univerze  v Ljubljani  z doktorsko  disertacijo  Ektoparaziti v gnezdih polha (Glis  glis)  in mestne lastovke ( Delichon  u rbicu m)  ter njihova vektorska vloga . Rodil se je let a  1962  v Kranju  (Stanonik & Brenk 2008) .  Študij  biologije  na  Biotehniški  fakulteti  je končal  leta  1987 .  Raziskuje  bioakustiko  in sistematiko  pojočih  škržadov  in zunanje  zajedavce  ptičev in sesalcev,   predvsem taksonomijo  in favnistiko  bolh,  klopov  in muh kožuharic .  Sodeluje  pri raziskovanju   naravnih  ciklov  zoonoz  (bolezni,  ki se na  človeka  prenašajo  z živali)  v Sloveniji .  Ureja  Slovenski   arhiv  živalskih  zvokov,  ki je del  Kustodiata  za  nevretenčarje .  Je avtor  treh  cedejev  z zvoki  živali,   ki jih je izdal  Prirodoslovni  muzej Slovenije:  Ljubljansko barje - skrivnostni svet živalskega oglašanja (1999), Gozdne ptice Slovenije (2002) in Slovenske žabe (2003) (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije c) .  Skupaj  z dr .  Andrejem  Gogalo  in dr .  Miho Jerškom je bil kustos  razstave   Narava  Slovenije:  Alpe (2004) .  Je član  uredniških  odborov  Acta entomologica slovenica  (1995  15 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology dalje),   Exuviae  (1994–1999),  Acrocephalus  (2009–2013)  in  Svet ptic  (2011–2022) .  Prejel  je  nagrado Zlati legat Društva  za  opazovanje  in proučevanje  ptic  Slovenije  za  najboljše  slovensko   delo  s področja  ornitologije  v letu  2002 za zvočni  cede Gozdne ptice Slovenije, prvo nagrado   na razstavi  Narava  2005 fotografskega  društva  Grča  za diapozitiv  Muha, leta 2015 Zlati znak Slovenskega  entomološkega  društva  Štefana  Michielija,  leta  2016 Zahvalnicu Prirodoslovnega muzeja Rijeka za  dolgoletno  sodelovanje  in prispevek  k razvoju  dejavnosti  muzeja  ob 140 .  letnici   delovanja  in 70 .  letnici  javnega  delovanja  in leta  2018 priznanje  Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju v letu 2017, ki ga podeljuje Ustanova Slovenska znanstvena fundacija (Slika 2) . Dr. Andrej Gogala (rojen  1962) je leta  1992 nastopil  pripravništvo  v Prirodoslovnem  muzeju  Slovenije .  Doktoriral  je leta  1997 na Biotehniški  fakulteti  Univerze  v Ljubljani  z doktorsko  disertacijo  Divje čebele Slovenije: favnistična, biogeografska in ekološka analiza .  Tega  leta  je  postal  kustos  za  entomologijo . Rodil se je leta  1962 v Ljubljani . Študij biologije  na  Biotehniški   fakulteti  je končal  leta  1987 .  Raziskuje  slovensko  favno  stenic  (Heteroptera)  in divjih čebel  (Apoidea)  (Gogala A .  2014) ter  še nekaterih  skupin  kožekrilcev  (Hymenoptera) .  V muzeju  je bil  kustos  razstav  Narava  Slovenije:  Istra  in Kras  (2000), Ljubljansko  barje  in Iška (2001) ter  Mura   in Prekmurje  (2002) .  Je  avtor  knjig Duševnost in zdravje: Psihonevroendokrinoimunologija (1989), Kamen, voda, sonce in veter: Narava Krasa in slovenske Istre (2003) in Čebele Slovenije (2014) . Od leta 1994 je urednik revije  Acta entomologica slovenica . Tea Knapič (rojena  1984) je z muzejem  začela  sodelovati  v letu  2008, ko je kot  študentka  pomagala  pri  urejanju  muzejskih  zbirk .  Rodila  se je leta  1984 v Celju .  Leta  2012 je na  Oddelku  za  biologijo  Biotehniške  fakultete  Univerze v  Ljubljani  diplomirala  s  temo  modeliranja  geografskih  razširjenosti  vrst  in njihovih  niš na primeru pajkov iz rodu  Evarcha .  Leta  2013  je bila za dve leti  zaposlena  v  Prirodoslovnem  muzeju Slovenije  kot  sodelavka  na projektu  Interaktivna določevalna orodja za šole (SIIT): spoznavanje biotske pestrosti na čezmejnem območju, ki sta  ga  vodila  dr .  Tomi Trilar  in Irena  Kodele  Krašna .  Od leta  2017 je kot  kustodinja  zaposlena  na Kustodiatu  za nevretenčarje,  vmes  pa je sodelovala  pri različnih  projektih,  med  drugim  pri Monitoringu izbranih ciljnih vrst netopirjev (2012, 2014/2015) (Presetnik s sod .  2012; 2015) ter  Ugotavljanju prisotnosti lyssavirusov pri netopirjih (2012) .  Na kustodiatu  je  zadolžena  za vzdrževanje  mokrih zbirk nevretenčarjev,  sodeluje  pri raziskovanju  naravnih  ciklov  zoonoz  (bolezni,  ki se na  človeka  prenašajo  z živali)  v Sloveniji  in je članica  uredniškega  odbora revije Trdoživ, bilten slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave .  Leta  2008 je  Slika 2: Leta 2018 je dr . Tomi   Trilar prejel od Ustanove   Slovenska znanstvena fundacija   priznanje  Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju v letu 2017 . Figure 2: In 2018, Dr . Tomi   Trilar received the  Prometheus Science Award for Excellence in Communication in the Year 2017 from the Slovenian Science   Foundation . 16 SCOPOLIA No 103 – 2022 osvojila tretje mesto na The Coins 2008 (International  student  Conference  of  Nature  Science),   za predstavitev raziskovalne naloge  Distribution of Coelotes poleneci  (Aranea: Amaurobidae) . Ob izidu  pričujočega  prispevka  (septembra  2022) so na  Kustodiatu za nevretenčarje zaposleni   3 kustosi,  kar  je glede  na  obseg  dela  in pomen zbirk  pod  normativi  za  sorodne  inštitucije  v Evropi . 4. Zbirke nevretenčarjev Kot v marsikaterem drugem naravoslovnem muzeju tudi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije večino zbirk  predstavljajo  suhe zbirke  hroščev  (Coleoptera)  in metuljev  (Lepidoptera) .  Čeprav  nekatere zbirke datirajo v samo ustanovitev muzeja, vse zbirke še niso ustrezno strokovno obdelane,  saj v muzeju od samega začetka,  torej  že 200 let,  kronično  primanjkuje  strokovnja - kov, ki bi se ukvarjali z nevretenčarskimi skupinami živali . Kustodiat za nevretenčarje Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije  hrani  nevretenčarske  zbirke  ne- precenljive  kulturno  zgodovinske  vrednosti,  v katerih  je viden razvoj  entomološke  miselnosti,   tehnik  zbiranja  žuželk  in spremembe  biotske  raznovrstnosti .  Te zbirke  imenujemo zgodovinske   zbirke .  Novejše  zbirke,  ki so urejene  po sodobnih  muzejskih  načelih,  imenujemo študijske  zbirke .  Zbirke,  s katerimi  trenutno  nihče  ne dela,  so neaktivne  študijske  zbirke .  Aktivne  študijske  zbirke   urejajo  kustosi,  zaposleni  v Prirodoslovnem  muzeju Slovenije  in zunanji  sodelavci .  Te zbirke  so  manjše po obsegu,  vendar  so bistveno  bolje  urejene,  obdelane  in mnoge med njimi podprte  s po- datkovnimi zbirkami, v novejšem obdobju v muzejski dokumentacijski platformi  Galis . Nevretenčarsko  gradivo  hranimo  na tri  načine, bodisi konzervirano  v 75 % etanolu  in jih  imenujemo  mokre zbirke, bodisi suho preparirano  na entomoloških  iglah  ali nalepljeno  na  kartončkih  in jih imenujemo  suhe zbirke .  Suhe zbirke  hranimo  v dveh vrstah  škatel,  velikih  entomoloških  škatlah  velikosti  50 x 40 cm, ki imajo pokrov  s steklom,  in malih  entomoloških  škatlah  velikosti  38 x 27 cm  s polnim pokrovom .  Poznamo  pa tudi  izredno  majhne živali,  ki  jih lahko  določimo  samo skozi  mikroskop  pri zelo  velikih  povečavah,  zato  jih prepariramo  po  posebnem postopku in jih shranjujejo na mikroskopskih stekelcih . Nevretenčarske  mokre zbirke  in zbirke  mikroskopskih  preparatov  so nameščene v depoju  na Prešernovi  ulici,  kjer  je tudi  entomološka  knjižnica .  Zbirke  suhega  gradiva  pa so skupaj s  herbarijem in vretenčarskimi zbirkami v začasnem depoju v hali BTC . 4.1. Zgodovinske zbirke Hohenwartova zbirka konhilij Avtor zbirke je grof Franc Jožef Hanibal Hohenwart  (tudi  Hochenwart)  (1771–1844),  kranjski  naravoslovec,  ki je naravoslovje  in rudarstvo  študiral  na Dunaju .  Že na Dunaju  ga je  za naravoslovje  navdušil  Karl  Franz  Anton  Ritter  von Schreibers  (1775–1852), pozneje  mu  je  bil mentor  Žiga Zois (1747–1819) .  Po končanem študiju  je opravljal  različne  državne  službe .  Leta  1820  je zapustil  državno  službo  in se  popolnoma  posvetil  delu  pri Kranjski  kmetijski  družbi  (1827–1834 je bil njen  predsednik)  in organizacijskemu  delu  za ustanovitev  deželnega  muzeja .  V letih  1831 do 1836 je bil predsednik  muzejskega  kuratorija  v Ljubljani  in skupaj s  kustosom  Henrikom  Freyerjem  (1802–1866) vodil  poslovanje  Kranjskega  deželnega  muzeja v  Ljubljani .  Muzeju  je daroval  bogate  zbirke  kapnikov,  mineralov,  rastlin  in živali .  Leta  1832 je  izdal  knjižico  z  opisom Postojnske  jame .  Po njem se imenuje prva  v kraškem  podzemlju  najdena  žival,  hrošč  drobnovratnik  (Leptodirus hochenwartii) (Schmidt 1832) (Mal 1928; Staut Tu r k 1983; Križnar 2021; e-vir:  Wikipedija f) . 17 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Hohenwartova zbirka konhilij je med prvimi zbirkami  Kranjskega  deželnega  muzeja (1821),  ter  je zato  neprecenljivega  naravoslovnega  in zgodovinskega  pomena .  Skupaj  z Zoisovo zbirko   mineralov  je bila Hohenwartova  zbirka  konhilij  temelj  muzeja in sta  ob njegovem odprtju  za   javnost  v licejskem  poslopju  leta  1831 predstavljali  glavnino  razstave  (Činč Juhant 2 0 21) .  O b s e g a   okrog  1 . 000 inventarnih  enot .  Nastajala  je konec  18 .  in začetek  19 .  stoletja,  gradivo  pa izvira  iz  Evrope  in Indopacifika .  Dokumentirana  je z delovnimi  zvezki  bivše kustodinje  Maje Hafner,  v  katerih  so imena vrst,  redko  lokalitete  in brez  datumov .  653 inventarnih  enot  je očiščenih, fo - tografiranih  in obdelanih  v muzejski dokumentacijski  platformi  Galis .  Del  gradiva  je predsta - vljenega  tudi  na  domači strani  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije  in Museums .EU . Schmidtova entomološka zbirka Avtor zbirke je Ferdinand Jožef Schmidt (t u d i  Fe r d i n a n d  Jo s e p h S ch m id t  a l i  Fe r d i n a n d  Jož ef   Šmit) (1791–1878), ki je bil  po poklicu  trgovec,  po duši pa naravoslovec .  Zlasti  sta  ga  zanimali  entomologija  (veda  o žuželkah)  in malakologija  (veda  o mehkužcih) .  V sredini  19 . stoletja  je bil  osrednja osebnost naravoslovnega dogajanja na Kranjskem . Slika 3: Morski polž oranžni krempljar ( Lambis crocata (Link, 1807)) [Inventarna številka: PMSL-Mollusca- Hohenwart-000218, stara inventarna številka 1755] iz Indijskega oceana iz  Hohenwartove zbirke konhilij .  Foto: David Kunc Figure 3: Orange Spider Conch ( Lambis crocata (Link, 1807)) [Inventory Number: PMSL-Mollusca- Hohenwart-000218, Old Inventory Number: 1755] from Indian Ocean, preserved in  Hohenwart's Malacology Collection . Photo: David Kunc 18 SCOPOLIA No 103 – 2022 Po rodu  je bil ogrski  Nemec  in je izhajal  iz trgovsko-industrijske  družine  v Šopronju  na  Madžarskem .  V Ljubljano  je prišel  maja 1815 kot  24-letni  mladenič .  Privrženost  novi  domovini  je  izpričal  s  »kranjskim srcem«, ki  se  je  odražalo  z živahno  humanitarno  in  drugo  javno  dejavnostjo  na  Kranjskem .  V oktobru  1819 je ustanovil  lastno  špecerijsko  podjetje,  s katerim  si  je ustvaril  tako  trdno  materialno  bazo,  da  je leta  1827 odprl  trgovino  v lastnem  novem poslopju  na  Dvornem  trgu,  malo  nato  pa še podružnično  trgovino  na  Celovški  cesti  v Šiški, kjer  si je tudi  zgradil hišo ( Kiauta 1962) . Že  v mladih  letih  se  je ukvarjal  s  sadjarstvom  ter  tudi  drugimi poljedelskimi  panogami .  Ko  je  leta  1835  kupil zemljišče v  Šiški,  je  tam uredil  vzoren  sadovnjak  in  s  širokopote - znim brezplačnim  razpečevanjem  cepičev izbranih  sort  podprl  domače sadjarstvo .  Ta cilj  je  zasledoval  tudi  s poučnimi članki  v Novicah,  ki jih je objavljal  pod psevdonimom  »Kovač v  Šiški«, v Illyrisches  Blatt  in v Letopisih  Kranjske  kmetijske  družbe .  Tudi Dežmanov  »Drittes  Jahresheft  des Vereines  des Krainischen  Landes-Museum«  (1862) je prinesel  notice  o njegovih   Slika 5: V izvirni Schmidtovi   omari so v odprtinah notranjega   lesenega ogrodja nameščene škatle   z gradivom . Foto: Tomi Trilar Figure 5: In the original Schmidt   cabinet, the boxes containing the   material are placed in the openings   of the inner wooden frame . Photo:   Tomi Trilar Slika 4: Izvirna Schmidtova   omara z entomološkimi škatlami lastne izdelave . Foto: Tomi Trilar Figure 4: Original Schmidt   cabinet  with  entomological  boxes of own production .  Photo: Tomi Trilar 19 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology agronomskih  prizadevanjih .  Razume se,  da je bil Schmidt  član  Kranjske  kmetijske družbe,  kjer  je bil  hkrati  predsednik  njene  Komisije za  pospeševanje  svilogojstva .  Bil  je včlanjen  tudi  v  mnogo  drugih  kmetijskih  organizacij  takratne  habsburške  države  (Bufon 1967a; Staut Tu r k 1983; e-vir:  Wikipedija d) . Študiju  entomologije  se je Schmidt  posvetil  leta  1827, v času, ko je bila  v biologiji  na višku  klasična  doba taksonomije  in favnističnega  inventariziranja .  Že v tem letu  je organiziral  na - ravoslovni  krožek,  ki naj  bi zbiral  in preučeval  prirodnine  na Kranjskem .  Njegovi  člani  so se  kasneje  vključili  v muzejsko društvo .  Kaj je Schmidta  napotilo,  da se je lotil  resnega  dela  v  deskriptivni  zoologiji  in favnistiki  ni mogoče ugotoviti .  Svojevrstno  prelomno  je bilo  leto  1831,  ko mu je grof  Franc  Jožef  Hanibal  Hohenwart  (1771–1844) izročil  jamskega  hrošča,  ki ga je v  Postojnski  jami našel  svetilničar  Luka  Čeč (Schmidt 1832) .  Schmidt  je bil tako  opozorjen  na  obstoj  posebnega  jamskega  živalstva,  ki ga  je poslej  sistematično  iskal  tudi  v drugih  jamah .  To  je pripomoglo,  da  se je hitro  uveljavil  v znanstvenem  svetu  kot  priznana  osebnost  v speleobio - logiji ( Kiauta 1962) . Schmidtova entomološka zbirka je neprecenljivega  estetskega,  naravoslovnega  in kulturno  zgodovinskega  pomena, vendar  nam občutljivost  in krhkost  dvesto  let  starega  entomološke - ga gradiva  onemogoča  njeno  stalno  razstavljanje .  Večji del  zbirke  hrani  Prirodoslovni  muzej  Slovenije, nekaj pa jo je shranjene na Dunaju . Zbirka  obsega  dve veliki,  prav  za ta  namen izdelani  omari z notranjim  lesenim ogrodjem  z  odprtinami  za  vsako  škatlo  posebej (Sliki  4 in 5) .  Vsaka  škatla  ima dva  enaka  dela:  zgornjega  in  Slika 6: Mrežekrilci (Neuroptera) iz  Schmidtove entomološke zbirke . Foto: Ignac Sivec Figure 6: Neuropterans (Neuroptera) from the  Schmidt's Entomological Collection . Photo: Ignac Sivec 20 SCOPOLIA No 103 – 2022 spodnjega,  pri  čemer  prvi  služi  kot  pokrov .  Dno  obeh  je  zalito  z  voskom in  prevlečeno  s papirjem,  kamor  se zabadajo  igle  s prepariranimi  žuželkami,  ki so napikane  tako  v spodnjem kot  tudi  v  zgornjem  delu .  Nastala  je  v obdobju  od  leta  1819 do  1878 in  vsebuje  predvsem  gradivo  iz  Kranjske .  Zbirka  danes  obsega 9 . 055 primerkov  metuljev  (Lepidoptera)  (132 originalnih  škatel)  ,  42 . 152  primerkov hroščev (Coleoptera)  (146  originalnih  škatel)  , 1 . 574  primerkov polkrilcev  (Hemiptera) (11  originalnih  škatel)  , 1 . 473 primerkov  kožekrilcev  (Hymenoptera)  (11 originalnih  škatel)  ,  487  primerkov  ravnokrilcev  (Orthoptera)  (9 originalnih  škatel)  , 1 . 056 primerkov  dvokrilcev  (Diptera)  (5 originalnih  škatel)  ,  274  primerkov  mrežekrilcev  (Neuroptera)  (2  originalni  škatli)  , 108 primerkov  kačjih  pastirjev  (Odonata)  (6 originalnih  škatel)   in  113 primerkov  ostalih  jamskih živali  (1 originalna  škatla)  .  Vse  gradivo  je suho preparirano  na entomoloških  iglah .  Njeni najbolj  dragoceni  in  zanimivi  primerki so  jamski  hrošči drobnovratniki  (Leptodirus hochenwartii),  ki  jih je  Ferdinand  Schmidt  leta  1832 v Illyrisches  Blatt  opisal  kot  prve znane  jamske živali  nasploh  (Schmidt 1832, e-vir: Prirodoslovni muzej Slovenije d) . Schmidtova entomološka zbirka vsebuje tipsko gradivo naslednjih taksonov: • Leptodirus hochenwartii Schmidt, 1832 • Anophthalmus schmidti motschulskyi Schmidt, 1860 • Dimorphocoris schmidti (Fieber, 1858), lektotip  (vrsta  je bila  opisana kot  Orthocephalus schmidti Fieber, 1858) Robičeva entomološka zbirka Avtor zbirke je Simon Robič (1824–1897), slovenski  prirodoslovec  in katoliški  duhovnik,  ki  je kot  kaplan  služboval  v Metliki,  Loškem Potoku,  Dobu pri Predvoru,  Borovnici,  Šenčurju  pri  Kranju,  nazadnje  kot  župnik  v župniji  na  Šenturški  gori  nad  Kamnikom, kjer  je tudi  umrl .  Med  šolanjem  na  ljubljanski  gimnaziji  ga  je botanik  Franc  Hladnik  (1773–1844) navdušil  za  naravo - slovje . Zbiral  in popisoval  je rastline,  žuželke  in druge  členonožce,  polže  ter  okamnine  (fosile),   ki jih je pošiljal  tudi  drugim  raziskovalcem  in objavljal  svoja  odkritja  v različnih  strokovnih  pu- blikacijah ( Staut Tu r k 1983; e-vir:  Wikipedija n) . Na pobudo  poslanca  barona  Jožefa  Schwegla  (tudi  Švegel  ali  Žvegel)  (1836–1914) je Kranjski  deželni  zbor  28 . aprila  1893 kupil  prirodoslovno  zbirko  Simona (Šimna) Robiča za  Rudolfinum   za  1500 goldinarjev  (Poročilo 1893; Arhiv NMS 1893/57; Križnar 2021) . Odkupljena  zbirka   je poleg  okamnin, herbarijev  in ptičjih okostij  vsebovala  tudi  konhilije  (polže  in školjke)  in  žuželke, predvsem hrošče in ravnokrilce ( Poročilo 1893: 196) . Robičeva zbirka hroščev in drugih členonožcev obsega  5 . 625 primerkov  in je nastajala  od   šestdesetih  do devetdesetih  let  19 .  stoletja .  Gradivo  je opremljeno  z Robičevimi  originalni - mi  podatki  o najdišču  in je prav zato  velike vrednosti,  čeprav takratni  način prepariranja   žuželk  ni bil najboljši .  Robič je pošiljal  hrošče  v zameno univ .  prof .  dr .  Josephu Ganglba - uerju  v Wrocław,  ki je Robiču na čast  poimenoval  novo »varieteto«  krogljičarke  Bathyscia khevenhülleri var . robiči, ki je danes  priznana  kot  vrsta  Ceuthmonocharis (Ceuthmonocharis) robici (Ganglbauer 18 9 9)  (e -v i r : Prirodoslovni muzej Slovenije d ) .  Po  n j e m  s o p o i m e n ov a l i   tudi  prvega  najdenega  fosilnega  kačjega  pastirja  v Sloveniji  Sloveniatrum robici iz Tunjiškega gričevja ( Zessin s sod . 2008) 21 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Stussinerjeva entomološka zbirka Avtor zbirke je Josip Stussiner (1850–1917), entomolog  in malakolog .  Po dokončani  realki  v  Ljubljani  je služboval  pri  pošti  v Novem mestu,  Radovljici,  Šentvidu  pri  Ljubljani,  v Pragi,  Pulju  in nazadnje  v Ljubljani  do  upokojitve  leta  1907 . Zaradi  gmotnih  težav  ni mogel  študirati  nara - voslovja,  za  katerega  se je že zgodaj  zanimal,  najbolj  pod vplivom Karla  Dežmana  (1821–1889)  in Ferdinanda  Jožefa  Schmidta  (1791–1878),  vendar  je  tradicijo  njunega  favnističnega  razi - skovanjana  Kranjskem  nadaljeval  in jo razširil  še  na druga  ozemlja .  Stussiner  je vzdrževal  pismene  in osebne stike  z nad  200 zoologi  raznih  narodnosti  in za mnoge med njimi je zbiral  favnistično  gradivo .  Bil je redni  ali  dopisni član  številnih  znanstvenih  družb,  nekaj  časa tudi  Muzejskega  društva  za Kranjsko,  kjer  je večkrat  predaval .  Po njem so poimenovali  več vrst  hroščev,  mehkužcev  in pajkovcev .  Tudi sam  je odkril  več novih  vrst  tudi  na našem ozemlju .  Osebno  skromen,  se je štel  v nemško kranjsko  kulturno  sfero,  vendar  v javno  življenje  ni posegal  (Bufon 1971; Staut Tu r k 1983) . Stussinerjeva entomološka zbirka iz konca  19 . in začetka  20 . stoletja  obsega  167 malih   entomoloških  škatel  hroščev (Coleoptera  (Slika 7)),  ravnokrilcev  (Orthoptera)  in  stenic   Slika 7: Vodni hrošči iz družin kozakov (Dytiscidae) in kolovrtov (Gyrinidae) iz  Stussinerjeve entomološke zbirke .  Foto: Ignac Sivec Figure 7: Water  beetles  of  the  families  Dytiscidae  and  Gyrinidae  from  the  Stussiner's Entomological Collection .  Photo: Ignac Sivec 22 SCOPOLIA No 103 – 2022 (Heteroptera)  iz Slovenije  in Grčije .  Najobsežnejši  del  zbirke  so hrošči  s 6 . 500 vrstami  in  40 . 844 primerki  , ki so določeni   in sistematično  urejeni .  Ravnokrilci  so neurejeni  in združeni  s Staudacherjevim  gradivom   v enotno zbirko .  Stussinerjeva entomološka zbirka je še posebej dragocena,  ker  ima gradivo  točno  navedeno  najdišče  in ker  so pripadajoče  vrste  določili  ali  revidirali  najboljši  strokovnjaki  tedanjega  časa  (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije d) . Stussinerjeva entomološka zbirka vsebuje tipsko gradivo naslednjih vrst: • Scotoplectus capellae Reitter, 1879; paratip • Bathyscia thessalica  Reitter,  1887;  paratip (danes veljavno  ime  Albaniola thessalica (Reitter, 1887)) • Raymondia stussineri Reitter,  1891; paratip  (danes  veljavno  ime  Tarattostichus stussineri (Reitter, 1891)) • Aechmites stussineri  Gangelbauer,  1897;  paratip (danes  veljavno ime  Laemostenus (Pristonychus) stussineri (Ganglbauer, 1897)) Staudacherjeva entomološka zbirka Avtor zbirke je dr. Jože (Josip) Staudacher (1876–1945), zdravnik  in entomolog .  Gimnazijo  je do petega  razreda  obiskoval  v  Trstu  in jo leta  1897  končal  v  Ljubljani .  Nato  je študiral  medicino v Gradcu  in študij  zaključil  1904 .  Med krajšim bivanjem na Dunaju  se je speciali - ziral  v otroški  bolnici  Sv .  Ane .  Nato  se je vrnil  v Ljubljano,  kjer  je bil zaposlen  kot  zdravnik  v otroški  bolnici,  Franc  Jožefovem azilu  in na državnih  železnicah .  Zaradi  izrazito  nemške  orientacije  je bil  po letu  1918 odpuščen  iz državne  službe  ter  je opravljal  le  še zasebno  prakso .  Tik pred  koncem  druge  svetovne  vojne  se je izselil  v Avstrijo  in tam umrl  v kraju  Millstatt  am  See (Bufon 1967b; Staut Tu r k 1983) . Z entomologijo  se je začel  ukvarjati  že pred  letom  1914, največ  pa je dosegel  na  tem področju  v obdobju  med obema vojnama .  Zbiral  je gradivo  iz vseh skupin žuželk  na Notranjskem  (tudi  v podzemeljskih  jamah), v Polhograjskem  hribovju,  Julijskih  Alpah  in Dalmaciji .  Bil je eden  prvih,  ki so pri nas proučevali  in zbirali  kljunate  žuželke  (Rhynchota) .  Odkril  je nekaj  novih  vrst  hroščev,  posamezni so po njem tudi  poimenovani  (Laneyriella staudacheri (Müller,  1934)  iz jame na Biokovu, Anophthalmus micklitzi staudacheri (Müller,  1923)) .  Iz arhiva  je mogoče  razbrati,  da  je malo  pred  in med drugo  svetovno  vojno  občasno  sodeloval  pri  urejanju  entomo - loških  zbirk  v prirodoslovnem  oddelku  Narodnega  muzeja v Ljubljani  (Arhiv NMS 1942/383,  1943/136, 1943/219, 1943/257, 1943/260, 1943/306, 1943/401; Križnar 2021) .  Publicistično  se  ni udejstvoval ( Bufon 1967b; Staut Tu r k 1983) . Staudacherjeva entomološka zbirka izvira  iz obdobja  med obema vojnama  in obsega  4 . 346  primerkov  (40  velikih  entomoloških  škatel)  metuljev  (Lepidoptera)  (Slika  9)   in okrog  100 . 000 primerkov  (139 malih  entomoloških  škatel)  hroščev (Coleoptera)  iz Slovenije  (bivše Dravske  banovine)  in Dalmacije .  Hrošči  in metulji  so določeni  in sistematično  urejeni .  Dnevni  metulji (Rhopalocera)  so  redeterminirani,  barkodirani  in  digitalizirani .  Ravnokrilci  so neurejeni  in združeni  s Stussinerjevim  gradivom  v enotno  zbirko .  Stenice  so  pridružene  Osrednji slovenski zbirki stenic . 23 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Slika 8: Pismo dr . Josipa Staudacherja z dne 21 . novembra 1943 ravnateljstvu Narodnega muzeja v Ljubljani   s prošnjo za urejanje entomoloških zbirk in za predlog Pokrajinski upravi za Ljubljansko pokrajino, da v   proračunu za leto 1944 načrtuje primerno vsoto kot nagrado za opravljena dela ( Arhiv NMS 1943/ni številke) .  Foto: Matija Križnar Figure 8: Letter from Dr . Josip Staudacher of November 21, 1943 to the Directorate of the National Museum in   Ljubljana with the request to sort entomological collections and for a proposal to the Provincial Administration   for the Ljubljana Province that an appropriate amount be included in the 1944 budget as a reward for the work   done ( Arhiv NMS 1943/no number) . Photo: Matija Križnar 24 SCOPOLIA No 103 – 2022 Zbirka skakačev (Collembola) Frana Kosa Avtor zbirke je dr. Fran Kos (1885–1956), slovenski  zoolog  (njegova  fotografija  je na  ogled   v Činč Juhant 2021: 133 in na naslovnici  te publikacije) .  Ljudsko  šolo,  nižjo  gimnazijo  in  učiteljišče  je obiskoval  v Ljubljani,  kjer  je leta  1910 opravil  učiteljski  izpit  za  ljudske  šole,  leta  1915 pa v Gorici  še za meščanske šole .  Prirodopis  je študiral  na dunajski  univerzi  najprej  kot  izredni,  po maturi  v Trstu  leta  1918 pa kot  redni  slušatelj .  V doktorja  je bil  promoviran  februarja  1920 na  Dunaju .  Istega  leta  je opravil  tudi  profesorski  izpit  za  srednje  šole  iz glavnih  predmetov  prirodoslovja .  Po zaključku  šolanja  leta  1908 je postal  nadomestni  učitelj  in vodja  osnovne  šole  v Grosupljem,  kjer  je ostal  do sredine  leta  1909 .  V drugi  polovici  leta  1909 je bil  nameščen za  učitelja  v šoli  Družbe  sv .  Cirila  in Metoda  v Trstu,  kjer  je deloval  vrsto  let .  Od 1915 do  1919 je  poučeval  prirodopis  na  goriškem  moškem in ženskem učiteljišču  ter  gimnaziji  v Trstu,  kamor  so  bili ti  zavodi  zaradi  vojne  premeščeni iz Gorice .  Leta  1919 ga  je italijanska  okupacijska  oblast  premestila  na višjo realko  v Idriji,  kjer  je poučeval  prirodopis  in kemijo do konca  leta  1920 .  Decembra  1920 je prevzel  mesto kustosa  Prirodopisnega  oddelka  v Narodnem  muzeju, kjer  je  istočasno  postal  tudi  predsednik  Odseka  za varstvo  prirode  in prirodnih  spomenikov, in član  o d b or a  p o vojn i  z op et  ož ivelega  D r u št va  z a r a z iskova nje  ja m  (Križnar 2021; e-vir:  Uredništvo slovenske biografije 1932; e-vir:  Wikipedija e) .  V zgodovinskem  trenutku  delitve  Narodnega  Slika 9: Metulji iz družine ovničev in ivanjščic (Zygaenidae) iz  Staudacherjeve entomološke zbirke . Foto: Ignac Sivec Figure 9: Moths of the family Zygaenidae from the  Staudacher's Entomological Collection . Photo: Ignac Sivec 25 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology muzeja v Kulturnozgodovinski  muzej v Ljubljani  in Prirodoslovni  muzej v Ljubljani  leta  1944  je postal  prvi ravnatelj  samostojnega  Prirodoslovnega  muzeja v Ljubljani .  S 1 .  junijem 1944 je  bil  imenovan  za  vršilca  dolžnosti  ravnatelja,  11 .  julija  1944 pa za  ravnatelja  in je muzej vodil  do  konca  oktobra  1945, ko  se je upokojil .  Z 8 .  junijem 1946 je postal  dejaven  sodelavec  novega  Ve- terinarskega znanstvenega zavoda Slovenije ( Kos 1944a; Činč Juhant 2021) . V zoologiji  se je specializiral  na  zoološki  postaji  v Trstu,  kjer  je bil  zaposlen  od  1910 do  1915 .  Njegova  glavna  znanstvena  raziskovanja  so bila  v tem času  usmerjena  poleg  morfološko-sistemat - skih in ekološko-fizioloških  študij  celokupne  jadranske  favne  predvsem na  ontogenijo  plaščarjev,   na anatomijo,  histologijo  in fiziologijo  arhianelidov,  posebno plemena Polygordius,  na primer - jalno-anatomske  študije možganov selahijev in  na planktonološka  raziskavanja  Jadranskega   morja (e-vir: Uredništvo slovenske biografije  1932;  e-vir: Wikipedija e ) .  Med  službova - njem v muzeju v Ljubljani  je opravljal  terensko  delo  po celi  Sloveniji  in se posvečal  florističnim,   zoološkim,  geološkim  in paleontološkim  raziskavam  (obširneje  o tem piše Križnar 2021: 91–94) . Zbirka skakačev (Collembola) Frana Kosa je zgodovinska študijska zbirka, ki obsega 5 velikih kozarcev s fiolami v 75 % etanolu (Slika 10) . Študijska zbirka pajkov (Aranea) Antona Polenca Avtor zbirke je dr. Anton Polenec (1910–2000), slovenski  zoolog .  Leta  1934 je diplomiral  na   Filozofski  fakulteti,  dve leti  po diplomi je postal  honorarni  učitelj  in do izbruha  druge  svetovne   vojne  poučeval  na  različnih  šolah . V začetku  vojne  je odšel  na  fronto,  a se je po propadu  jugoslo - Slika 10: Gradivo iz Zbirke skakačev Frana Kosa . Foto: David Kunc Figure 10: The material from the  Collection of Springtails of Fran Kos . Photo: David Kunc 26 SCOPOLIA No 103 – 2022 vanske  vojske vrnil  v Kranj,  kjer  so ga Nemci  najprej  zaprli,  nato  pa zaposlili  kot  uradnika .  Na  pobudo  vodje  urada  je bil  premeščen v Špital  ob Dravi  kot  pomožni gimnazijski  učitelj .  Tam se je  včlanil  v zahodnokoroški  odred  četrte  operativne  cone  NOV in sodeloval  pri  oskrbi  čet .  Po pobegu   domov leta  1944 pa je odšel  v partizane .  Takoj  po vojni se je zaposlil  kot  profesor  na kranjski   gimnaziji in bil še  istega  leta  imenovan za asistenta  na Medicinski fakulteti  v  Ljubljani .  Med  letoma  1949 in 1955 je bil  profesor  na  takratni  Višji pedagoški  šoli  v Ljubljani  (danes  Pedagoška   fakulteta),  kasneje  pa še izredni  profesor  zoologije  na  Biotehniški  fakulteti  v Ljubljani .  Leta  1957  je  doktoriral  iz ekologije  pajkov na takratni  Prirodoslovno-matematično-filozofski  fakulteti  v  Ljubljani .  Od leta  1955 do upokojitve  leta  1980 je deloval  kot  ravnatelj  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije  (Gogala M . 2000;  Božič 2020; Činč Juhant s sod . 2021; e-vir: Wikipedija b) . Kot  študenta  ga je zanimala  predvsem antropologija,  nato  pa se je preusmeril  v favnistiko  pajkov  (Aranea)  in se na predlog  prof .  Jovana  Hadžija  (1884–1972) na tem področju  izpopol - njeval  v  Nemčiji .  Pričel  je s  sistematičnim raziskovanjem  favne pajkov Slovenije,  čemur je  posvetil  večji del  svoje kariere .  Raziskoval  je predvsem sistematiko  in ekologijo  pajkov  Loške  doline  ter  opisal  več novih  vrst .  Strokovne  prispevke je objavljal  predvsem v Loških  razgledih  in Biološkem  vestniku .  Obsežen je tudi  njegov  prispevek pri promociji  znanosti,  saj je v Priro - doslovnem  muzeju  Slovenije  pripravil  več razstav  in napisal  ter  prevedel  več poljudnoznanstve - nih del za širšo javnost (e-vir:  Wikipedija b) . Zbirka pajkov (Aranea) Antona Polenca je zgodovinska  študijska  zbirka  iz obdobja  od  1925  do 1990 .  Obsega 240 kozarcev  (15 pladnjev),  ki vsebujejo  okoli  6000 inventarnih  enot  gradiva  iz Slovenije  in jugovzhodne  Evrope,  ki je določeno  in presortirano  po vrstah  ter  shranjeno  v  75 % etanolu . Slika 11: Kustodinja Tea Knapič pri urejanju  Zbirke pajkov Antona Polenca . Foto: Tomi Trilar Figure 11: Curator Tea Knapič sorting through the  Aranea Collection of Anton Polenec . Photo: Tomi Trilar 27 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Zbirka pajkov (Aranea) Antona Polenca vsebuje tipsko gradivo naslednjih vrst: • Coelotes alpinus Polenec, 1972 • Harpactea rucnerorum Polenec et Thaler, 1975 • Lepthyphantes hadzii  Miller  et Polenec,  1975  (danes veljavno  ime  Mughiphantes hadzii (Miller et Polenec, 1975)) • Lepthyphantes triglavensis  Miller  et Polenec,  1975  (danes veljavno  ime  Mughiphantes triglavensis (Miller et Polenec, 1975) • Nemesia coheni Fuhn et Polenec, 1967 • Stygohyphantes noricus  Thaler  et Polenec,  1974  (danes veljavno  ime  Troglohyphantes noricus (Thaler et Polenec, 1974)) • Troglohyphantes thaleri Miller et Polenec, 1975 • Troglohyphantes trispinosus Miller et Polenec, 1975 • Troglohyphantes vicinus Miller et Polenec, 1975 • Troglohyphantes wiehlei Miller et Polenec, 1975 4.2. Neaktivne študijske zbirke Stara študijska zbirka konhilij (Mollusca) Avtorja sta Simon Robič (1824–1897) in Ljudevit Kuščer (1891–1944) . Stara študijska zbirka konhilij je zgodovinska  študijska  zbirka  konhilij .  Konhilije  so prazne  hišice  polžev  in lupine  školjk  ter  drugih  mehkužcev  (Mollusca) .  Obsega  okrog  4 . 126 konhilij  iz  Evrope  in Indopacifika  iz konca  18 .  in začetka  19 .  stoletja .  Podatki  so vpisani v delovne  zvezke  z imeni vrst, ki jim je občasno dodana lokaliteta, vendar brez datumov . Zbirka metuljev (Lepidoptera) Ivana Hafnerja Avtor zbirke je Ivan Hafner (1867–1947), poštni  uradnik  in lepidopterolog .  Rodil  se je v  Hrastju  pri Šentjerneju  v družini  Graščinskega  oskrbnika  v Gracarjevem  turnu .  Po končani  gimnaziji v  Novem  mestu se  je  želel  posvetiti  prirodoslovnemu  študiju,  za kar  pa  ni imel  gmotne  osnove .  Zato  se je leta  1889 zaposlil  kot  poštni  uradnik .  Najprej  je služboval  v Gorici,  po nekaj  letih  pa se je vrnil  v Ljubljano,  kjer  je ostal  do  smrti .  Z metulji  se je začel  ukvarjati  že  v otroški  dobi in jih je raziskoval  vse življenje .  Bil je vodilni  slovenski  raziskovalec  metuljev  (lepidopterolog),  pri čemer je napisal  veliko  strokovnih  in znanstvenih  prispevkov v  raznih  entomoloških  in  drugih  revijah .  Najpomembnejša  so  favnistična  dela  o  metuljih  Kranjske .  Okoli  njega  so se od  začetka  20 .  stoletja  dalje  zbirali  vsi tedanji  slovenski  raziskovalci  metuljev .  Med vojnama  je sodeloval  pri urejanju  zbirk  v Prirodoslovnem  muzeju v Ljubljani .  Po njem je  imenovanih  več vrst  in podvrst  metuljev,  kot  je listni  zavijač  vrste  Evetria hafneri Rebel,  1937  (danes  veljavno  ime  Rhyacionia hafneri (Rebel,  1937)) in vrečonosa  veščica  vrste  Coleophora hafneri Prohaska,  1923 (danes  veljavno  ime  Coleophora oriolella Zeller,  1849)) (Staut Tu r k 1983; e-vir:  Wikipedija g) . Zbirka metuljev Ivana Hafnerja je ena največjih  zbirk  metuljev  (Lepidoptera)  Balkanskega  polotoka .  Še posebej bogato  so zastopani  metuljčki  (Microlepidoptera)  (Slika  12) .  Zbirka  je  nastala  v prvi  polovici  20 .  stoletja  in obsega  21 . 196 primerkov  (73 velikih  entomoloških  škatel)  metuljev (Lepidoptera) (Slika 12)   suho  prepariranih  na  entomoloških  iglah  iz  Slovenije,  Balkanskega  polotoka  in  Palearktike .  Gradivo  je etiketirano  in determinirano,  urejeno  je po sistemu, tipsko  gradivo  je označeno .  Del  28 SCOPOLIA No 103 – 2022 gradiva  je združen  z Rakovčevim v osrednjo  zbirko  metuljev  Balkanskega  polotoka .  Dnevni  metulji (Rhopalocera) so redeterminirani, barkodirani in digitalizirani . Zbirka metuljev Ivana Hafnerja vsebuje tipsko gradivo za naslednjo podvrsto: • Erebia glacialis triglavensis Schawerda,  1911; paratip  (danes veljavno  ime  Erebia pluto triglavensis (Schawerda, 1911) Gspanova zbirka hroščev (Coleoptera) Avtor zbirke je Alfonz Gspan (1878–1963), geometer,  entomolog  in botanik .  Bil  je sin Julija  viteza  pl .  Gspana,  notarja  v Krškem, in Marije  Omahen .  Rodil  se je v Dobeh pri Kostanjevici  na  Krki .  Maturiral  je na  ljubljanski  realki,  nato  pa študiral  geodezijo  na  Tehniški  visoki šoli  v  Gradcu .  Od leta  1902 je delal  kot  geometer  v Krškem .  Leta  1908 je bil  prestavljen  na  finančno  direkcijo  v Ljubljano  kot  geometer  v evidenčnem uradu  zemljiškega  katastra,  kjer  je ostal  do  upokojitve  leta  1936 (njegova  fotografija  je na ogled  v Praprotnik & Pungaršek 2001: 56) .  Po prvi svetovni  vojni je kot  geometer  sodeloval  v razmejitvenih  komisijah za novo nastale  Slika 12: Metuljčki (Microlepidoptera) iz  Zbirke metuljev Ivana Hafnerja . Foto: Ignac Sivec Figure 12: Micromoths (Microlepidoptera) from the  Ivan Hafner's Collection of Butterflies . Photo: Ignac Sivec 29 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology meje  med Kraljevino  SHS, Italijo,  Avstrijo  in Madžarsko .  Od leta  1920 je predaval  geodezijo  na  Tehniški  fakulteti  Univerze  v Ljubljani .  Umrl  je v Ljubljani  (Staut Tu r k 1983; Stanonik & Brenk 2008; e-vir: Posavci . si; e-vir: Wikipedija a) . Gspan je ljubiteljsko  zbiral  rastline,  zlasti  pa se je posvečal  hroščem .  Odkril  je več novih  vrst   in podvrst  hroščev,  od katerih  nekateri  nosijo tudi  njegovo  ime  (Gspaniella lucensis Scheibel,   1935 (danes  veljavno  ime  Orotrechus lucensis  (Scheibel,   1935)), Anophthalmus schmidti gspani (Reitter,  1918), Aphaobius milleri alphonsi Müller,  1914, Bythinites gspani Karaman,  1954 (danes   veljavno ime Bryaxis cateniger cateniger (Krauss,  1899)) (Staut Tu r k 1983; e-vir:  Wikipedija a) . Gspanova zbirka hroščev (Coleoptera) je največja  zbirka  hroščev  v Sloveniji  in ena  največjih  na  Balkanskem  polotoku .  Nastala  je predvsem med obema vojnama  in obsega  64 . 537 primerkov  (293  malih  entomoloških  škatel)  hroščev (Coleoptera)  (Slika 13)   iz Slovenije, Balkanskega polotoka in Palearktika . Vsebuje tipsko gradivo naslednjih vrst: • Anophthalmus schmidti gspani (Reitter, 1918); paratip • Anophthalmus schmidti ljubnicensis  (Müller, 1917);  paratip (danes  veljavno ime  Anophthalmus schmidti gspani (Reitter, 1918)) • Anophthalmus hirtus nivalis; paratip • Anophthalmus miklitzi alphonsi; paratip • Anophthalmus miklitzi ljubnicensis; paratip Slika 13: Hrošči krešiči (rod  Carabus) iz Gspanove zbirke hroščev . Foto: Ignac Sivec Figure 13: Beetles of the genus  Carabus from the  Gspan's Collection of Beetles . Photo: Ignac Sivec 30 SCOPOLIA No 103 – 2022 • Trechus silvicola carniolinae; paratip • Aphaobius milleri alphonsi Müller, 1914; paratip • Bythinites gspani Karaman,  1954; paratip  (danes  veljavno  ime  Bryaxis cateniger cateniger (Krauss, 1899)) • Gspaniella lucensis  Scheibel, 1935;  paratip  (danes veljavno  ime  Orotrechus lucensis (Scheibel,  1935)) Rakovčeva zbirka metuljev (Lepidoptera) Avtor zbirke je Rudolf Rakovec (1890–1967), blagajnik  v Narodnem  gledališču .  Rodil  se je  v Banji  loki  pri  Kočevju,  umrl  pa je v Ljubljani .  Že v deških  letih  se je navdušil  za  metulje  in jim  tudi  kasneje  posvečal  ves prosti  čas .  Veliko  pozornosti  je posvečal  tudi  metuljčkom  (Microlepi - doptera) .  Zbiral  je po celi  Sloveniji  (Črna  prst,  Pokojišče,  severna  Štajerska) .  Pomembno vlogo  je odigral kot mentor mlajšim entomologom ( Staut Tu r k 1983) . Rakovčeva zbirka metuljev je ena največjih  slovenskih  zbirk  metuljev  (Lepidoptera) .  Leta  1953 jo je odkupil  Prirodoslovni  muzej Slovenije .  Izvira  iz prve  polovice  20 .  stoletja  in obsega  14 . 276  primerkov (116  velikih entomoloških  škatel)  metuljev (Lepidoptera)  iz  Slovenije  (Slika  14)  ,  suho  prepa - Slika 14: Metulji nočni pavlinčki (družina Saturniidae) iz  Rakovčeve zbirke metuljev . Foto: Ignac Sivec Figure 14: Moths of the family Saturniidae from the  Rakovec 's Butterfly Collection . Photo: Ignac Sivec 31 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology riranih  na entomoloških  iglah .  Ima  vse  lokalitete,  gradivo  je determinirano .  Del gradiva  je  združen  z gradivom  Ivana  Hafnerja  v osrednjo  zbirko  metuljev  Balkanskega  polotoka  (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije d) . Vrančičeva zbirka metuljev (Lepidoptera) Avtor zbirke je Ciril Vrančič (1890 –1947 ), k i je slu žboval  kot  v išji svet n i k  pr i ž elez n ici . Rod i l  se je v Ribčah pri Litiji  in umrl  v Dvorcu  pri Brežicah .  Zbiral  je metulje  v okolici  Ljubljane,  na  Gorenjskem,  v Prekmurju  in v okolici  Brežic .  Zanimale  pa so ga  tudi  eksotične  vrste  metuljev,  tako  da  je lepo  zbirko  domačih  metuljev  in eksotov  podaril  Prirodoslovnemu  muzeju Slovenije  (Staut Tu r k 1983) . Vrančičeva zbirka metuljev je nastala  v prvi polovici  20 .  stoletja  in obsega  2 . 666 primerkov  (74  velikih entomoloških  škatel)  metuljev (Lepidoptera)  (Slika 15)  , suho  prepariranih  na  entomoloških  iglah .  V zbirki  so  pretežno  eksotične  vrste  metuljev,  le  del  gradiva  je iz Slovenije .  Večina  gradiva  je brez  lokalitet  (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije d) . Slika 15: Metulji iz rodu Heliconius, ki so razširjeni v tropskih in subtropskih predelih Novega sveta, iz   Vrančičeve zbirke metuljev . Foto: Ignac Sivec Figure 15: Butterflies of the genus  Heliconius, widely distributed in tropical and subtropical parts of the New   World, from the  Vrančič's Butterfly Collection . Photo: Ignac Sivec 32 SCOPOLIA No 103 – 2022 Cvetkova zbirka metuljev (Lepidoptera) Avtor zbirke je dr. Franc Cvetko (1871–1947), deželni  sodni  svetnik .  Rodil  se je v Smenah .  Ukvarjal  se  je z metulji  in zbral  dosti  gradiva  iz okolice  Trebnjega .  Umrl  je v Trebnjem po  dolgotrajni bolezni, ki ga je za sedem let priklenila na posteljo ( Staut Tu r k 1983) . Cvetkova zbirka metuljev obsega okrog  2 . 500 primerkov  (20 velikih  entomoloških  škatel)  metuljev  (Lepidoptera)  suho  prepariranih  na  entomoloških  iglah  v glavnem  iz  okolice  Trebnjega .  Gradivo je etiketirano (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije d) . Dobovškova zbirka metuljev (Lepidoptera) Avtor zbirke je Fran Dobovšek (1876–1915), muzejski preparator  in lepidopterolog .  Rodil  se  je v Boštanju .  Končal  je le dva razreda  gimnazije v Novem  mestu .  V letih  1896–1909 je  služil  deloma  pri finančni  straži,  deloma  pri vojaštvu  kot  računski  podčastnik .  Leta  1908 je na  Dunaju  opravil  izpit  za preparatorsko  službo  in se maja 1909 zaposlil  pri tedanjem  Deželnem  muzeju  v Ljubljani .  V tej  službi  je prepotoval  vso Kranjsko  in se ukvarjal  predvsem z zbiranjem  metuljev .  Svojo veliko  in dragoceno  zbirko  eksotičnih  vrst  metuljev,  ki jih je sam  vzgojil,  je  prodal  muzeju  in jih  sedaj  hrani  Prirodoslovni  muzej Slovenije .  Bil  je tudi  zelo  spreten  fotograf .  Umrl je na fronti prve svetovne vojne v Karpatih ( Glonar 1925; Staut Tu r k 1983) . Frana  Dobovška  sta  slovenska  ljubiteljska  entomologa  Anton  Bulovec  (1869–1930) in Ivan  Hafner  (1867–1947) navdušila  za metulje,  ki jih je raziskoval  po celotni  Kranjski  ter  ob tem  odkril  mnogo novih najdišč  in vrst  za Kranjsko .  Metulje  je nabiral  in iskal  celo  med  vojno,  ko je bil nastanjen  v Bosni (Mantuani & Sajovic 1915) .  V začetku  leta  1908 je Dobovšek za  100 kron  prodal  muzeju svojo zbirko  kranjskih  metuljev  (Arhiv NMS 1907/90), preostali  del  entomološke  zbirke  pa je bil odkupljen  leta  1917 med  prvo svetovno  vojno  po prerani  smrti  Dobovška   (Arhiv NMS  1917/541,  1917/543,  1917/545,  1917/558) .  Cenitev zbirke metuljev  (Arhiv NMS 1917/543) je opravil  Anton  Bulovec  (Staut Tu r k 1974, 1983), Ivan  Hafner  pa je  obdelal  in združil  obe Dobovškovi  zbirki,  muzejsko in zasebno  (Mantuani & Sajovic  1915;  Staut Tu r k 1974) . Dobovškova zbirka metuljev obsega  okrog  4 . 000 primerkov  (35 velikih  entomoloških  škatel)  metuljev  (Lepidoptera)  suho prepariranih  na entomoloških  iglah  iz obdobja  od leta  1890 do  1915 . Gradivo je etiketirano (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije d) . Zbirka metuljev (Lepidoptera) Matèja Hafnerja Avtor zbirke je Matè Hafner  (1865–1946),  pravnik, notar,  ljubiteljski  naravoslovec  in  publicist .  Rodil  se je v Dorfarjih,  ljudsko  šolo  je obiskoval  v Žabnici in Škofji  Loki, realko  v  Kranju,  gimnazijo  pa v Ljubljani .  Pravo  je študiral  na Dunaju  in leta  1894 v Gradcu  položil  notarski  izpit .  Služboval  je na Brdu,  v Senožečah,  Radečah,  Kostanjevici  in Ljubljani,  kjer  je  tudi  umrl .  V mladosti  je veliko  pisal  in članke  objavljal  v slovenskih  literarnih  revijah .  Kasneje  se je posvetil  naravoslovju,  posebno entomologiji .  Največ je raziskoval  v Julijskih  Alpah,  in  ustvaril  velike  in pomembne  zbirke  metuljev,  hroščev  in drugih  skupin .  Močno  si je prizadeval  za  varstvo  narave  in za  ustanovitev  zavarovanega  območja v Dolini  Triglavskih  jezer .  Obsežno  zbirko  metuljev  je odstopil  Prirodoslovnemu  muzeju Slovenije,  del  zbirke  s povdarkom  na  čim  številnejših lokalitetah je ostala svojcem ( Staut Tu r k 1983; e-vir:  Wikipedija j) . Zbirka metuljev Matèja Hafnerja izvira  iz prve polovice  20 .  stoletja  in obsega  okrog  1 . 000  primerkov  (11 velikih  entomoloških  škatel)  metuljev  (Lepidoptera)  suho  prepariranih  na  ento - moloških iglah . Gradivo je etiketirano (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije d) . 33 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Peyerjeva zbirka metuljev (Lepidoptera) Avtor zbirke je Josef Peyer (1868–1940/45?) . Peyerjeva zbirka metuljev  obsega okrog  700  primerkov (7  velikih entomoloških  škatel)  metuljev  (Lepidoptera)  suho  prepariranih  na entomoloških  iglah .  Zbrani  so bili v severovzho - dni  Sloveniji  v prvi polovici  20 .  stoletja .  Peyerjevi  hrošči  (Coleoptera)  so vključeni  v Osrednjo slovensko zbirko hroščev (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije d) . Usova zbirka ravnokrilcev (Orthoptera) Avtor zbirke dr. Peter A. Us (1897–1977) se je rodil  v kmečki  družini  v Aleksandrovki  pri  Azovu  v Sovjetski  zvezi .  Osnovno  šolo  in gimnazijo  je obiskoval  v Azovu .  Biologijo,  geografijo   in fiziko  je študiral  v Ljubljani,  kjer  je leta  1926 diplomiral  in leta  1928 promoviral .  Služboval   je kot  profesor  na gimnazijah  v Prokuplju  in Pirotu  ter  na učiteljišču  v Ljubljani,  kjer  se je leta   1965 upokojil .  Svoje  delo  je usmeril  predvsem v proučevanje  ravnokrilcev  (Orthoptera)  in napisal   veliko  člankov  in razprav  v domačem časopisju  (e-vir:  Uredništvo slovenske biografije, 1982) . Usova zbirka ravnokrilcev  obsega okrog  8 . 000  primerkov  (74  malih entomoloških  škatel)   ravnokrilcev  (Orthoptera)  (Slika  16)  suho  prepariranih  na  entomoloških  iglah  iz Slovenije  in Balkanskega  polotoka  iz prve polovice   20 .  stoletja .  Gradivo  je deloma  razporejeno  po lokalitetah  in ne  po sistemu  (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije d) . Slika 16: Laške kobilice  (Calliptamus italicus) iz Usove zbirke ravnokrilcev . Foto: David Kunc Figure 16: Italian Locusts  (Calliptamus italicus) from the  Us' Collection of Orthopterans . Photo: David Kunc 34 SCOPOLIA No 103 – 2022 Jaegrova zbirka kožekrilcev (Hymenoptera) Avtor zbirke dr. Evgen Jaeger (tudi  Jäger)  (1892–1959) se je rodil  v dvorcu  Miljana  ob Sotli  tik  ob slovensko-hrvaški  meji .  Sprva  so ga  v Miljani  šolali  domači učitelji  in profesorji,  7 .  in 8 .  razred  klasične  gimnazije  pa je obiskoval  v Mariboru .  Univerzitetni  študij  je začel  na  trgovski  akademiji na Dunaju,  vendar  se je zaradi  ljubezni  do narave  preusmeril  v medicino, ki jo je  končal  v Gradcu .  V letih  1921 in 1922 je volontiral  na kirurškem  oddelku  mariborske  splošne  bolnišnice .  Leta  1924 je prišel  kot  banovinski  zdravnik  v Podčetrtek,  kjer  se je poročil .  Med  drugo  svetovno  vojno  je kot  zdravnik  sodeloval  s  partizani,  ki jim  je na okoliških  kmetijah  nudil  medicinsko  pomoč .  Leta  1943 je odšel  v partizane,  vendar  so ga  kmalu  zaradi  krvavečega  želodčnega  čira  odpustili .  Nekaj  časa  po drugi  svetovni  vojni  je še delal  doma v svoji ordinaciji,  kasneje  pa na  novoustanovljeni  zdravstveni  postaji  Podčetrtek .  Bolezen,  ki si jo je nakopal  med  vojno,  je napredovala,  zato  je bil  leta  1950 upokojen,  leta  1959 pa ji je podlegel  (Glaser 1999) .  Napisal je zgolj dva prispevka o kožekrilcih ( Jaeger 1933, 1934) . Jaegrova zbirka kožekrilcev je edina  zgodovinska  zbirka  kožekrilcev  (Hymenoptera)  v Pri - rodoslovnem  muzeju Slovenije .  Zbirka  je dragocen  dokument,  ki prikazuje  bogastvo  lokalne  Slika 17: Kožekrilci iz družin Chrysididae, Sapygidae, Scoliidae in Tiphiidae iz  Jaegrove zbirke kožekrilcev .  Foto: David Kunc Figure 17: Hymenopterans of the families Chrysididae, Sapygidae, Scoliidae in Tiphiidae from the  Jaeger's Collection of Hymenopterans . Photo: David Kunc 35 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology favne  tedanjega  časa .  Mnogih  vrst,  ki so takrat  živele  v dolini  Sotle,  danes ne najdemo več .  Obsega okrog  10 . 740  primerkov  (68  malih entomoloških  škatel)  kožekrilcev  (Hymenoptera)  (Slika  17) , suho  prepariranih   na  entomoloških  iglah,  predvsem iz Podčetrtka  in okolice  iz obdobja  od leta  1927 do vključno  druge  svetovne  vojne .  Nekaj gradiva  je tudi  iz Dalmacije  in Severne  Makedonije .  Gradivo  je  pretežno  določeno .  Revidirane  so divje čebele (Apoidea: Anthophila),  ose grebače  (Apoidea:  Spheciformes), zlate  ose  (Chrysidoidea:  Chrysididae)  in  prave ose  (Vespoidea: Vespidae)  (revidiral  dr .  Andrej  Gogala) .  Jaegrovi  hrošči  (Coleoptera)  so vključeni  v Osrednjo slovensko zbirko hroščev (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije d) . Vsebuje tipsko gradivo naslednjih vrst: • Andrena hedikae Jaeger, 1934 Michelijeva zbirka metuljev (Lepidoptera) Avtor zbirke je prof. dr. Štefan Michieli (1933–1968) . Študiral  je biologijo  na  takratni   Prirodoslovno-matematični  fakulteti  v  Ljubljani,  kjer je  diplomiral  septembra 1956 .  Že  Slika 18: Metulji belini (družina Pieridae) iz  Michielijeve zbirke metuljev . Foto: Ignac Sivec Figure 18: Butterflies from the Whites and Sulphurs family (Pieridae) from the  Michieli's Butterfly Collection .  Photo: Ignac Sivec 36 SCOPOLIA No 103 – 2022 med  študijem je tri  leta  opravljal  delo  demonstratorja  na Zoološkem  inštitutu,  kasneje pa  še eno leto  na Biološkem inštitutu  Fakultete  za splošno  medicino in stomatologijo  (danes   Zdravstvena  fakulteta),  kjer  je bil med  letoma  1958 in 1959 tudi  honorarni  asistent .  Marca   1959  je bil promoviran  v  doktorja  znanosti  in po  tistem eno leto  služboval  na Slovenski   akademiji znanosti  in umetnosti  (SAZU) kot  znanstveni  sodelavec .  Kot  Unescov  štipendist   je med letoma  1959 in 1960 opravljal  specializacijo  iz entomologije,  fiziologije  živali  in fo - torecepcije  žuželk  na univerzah  v Würzburgu  in Tübingenu .  Bil je med  ustanovnimi  člani   entomološke  skupine znotraj  biološke  sekcije Prirodoslovnega  društva  Slovenije,  kjer  je bil   aktiven  kot  mentor  študentov  biologije .  Skupina se  je kasneje preoblikovala  v društvo,  ki  so ga po Michielijevi  smrti po njem  poimenovali  Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija .  Izobraževanje  nove  generacije  entomologov  je nadaljeval  kot  profesor  na  Oddelku   za biologijo  takratne  Prirodoslovno-matematično-filozofske  fakultete  v Ljubljani,  v okviru   katere  je s sodelavci  ustanovil  skupino  za  fiziologijo  živali  in jo vodil  do svoje smrti  leta  1968 .  Michieli  je bil eden  najpomembnejših slovenskih  entomologov,  ki se je ukvarjal  predvsem s  sistematiko  metuljev,  pa tudi  s fiziologijo  žuželk,  npr .  sezonskim obarvanjem,  delovanjem   čutil in drugimi procesi . Michielijeva zbirka metuljev  je  ena največjih zbirk metuljev  (Lepidoptera)  Balkanskega  polotoka . Gradivo  zbrano  od  leta  1950 do  1968 obsega  okrog  27 . 742 primerkov  (125 velikih  en- tomoloških  škatel)  (Slika  18)  suho  prepariranih  na entomoloških  iglah  iz Slovenije  in Balkanskega  polotoka .  Etiketirana  in  determinirana  zbirka  je urejena  po sistemu .  Dnevni  metulji  (Rhopalocera)  so redeterminirani,  barkodirani in digitalizirani (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije d) . Furlanova entomološka zbirka Avtor zbirke je Vincenc Furlan (1934–2012), ki se je rodil  v Ljubljani . Oče  mu je umrl,   ko je dopolnil  eno leto,  zato  je odraščal  z materjo .  Pri njegovi  vzgoji  pa je pomagal  tudi   poročeni  stric  po materini  strani,  ki ni imel otrok . Med  drugo  svetovno  vojno  je otroška  leta   preživljal  na odmaknjeni  kmetiji Robež pod Sv .  Katarino  v dolini  Ločnice .  Po vojni se je  vpisal  na gradbeno  poklicno  šolo  in postal  gradbeni  tehnik .  Najprej  je služboval  v podjetju   Vodovod,  nato  pa do upokojitve  leta  1988 delal  kot  gradbeni  tehnik  v podjetju  Gradis .  Kot   ljubitelj  narave  je pogosto  zahajal  v slovenske  Alpe .  Leta  1972 ga je prijatelj  Peter  Tonkli   (1935–2019) navdušil  za  metulje .  Z vso zagnanostjo  jih je začel  zbirati  in je ustvaril  obsežno   zbirko  dnevnih  in nočnih  metuljev .  Nekaj  let  kasneje  se je navdušil  nad  hrošči  in stenicami,   ki jih je zbiral  praktično  do  smrti  aprila  leta  2012 .  Bil  je aktiven  član  Slovenskega  entomolo - škega društva Štefana Michielija . Furlanova entomološka zbirka je nastala  v obdobju  od  leta  1972 do  2012 in obsega  73 malih   entomoloških  škatel,  46 dvojnih  malih  entomoloških  škatel,  32 velikih  entomoloških  škatel,  ki  vsebujejo  stenice  (Heteroptera),  hrošče  (Coleoptera)  in metulje  (Lepidoptera)  suho  preparirane   na entomoloških  iglah  iz Slovenije  in Balkanskega  polotoka .  Dokumentirana  je v tipkopisni  kartoteki  v fasciklih,  ki je delno  digitalizirana .  Zbirko  je Prirodoslovni  muzej Slovenije  leta  2002 odkupil z namenskimi sredstvi Ministrstva za kulturo . Lesarjeva zbirka metuljev (Lepidoptera) Avtor zbirke Tone Lesar (1937–2010) se je rodil  v Mariboru,  kjer  je končal  osnovno  šolo   in klasično  gimnazijo .  Leta  1962 je končal  Ekonomsko  fakulteto  in se zaposlil  kot  ekonomist   v tovarni  Metalna  v Mariboru,  kjer  je ostal  do upokojitve  leta  1998 .  Z metulji  se je ukvarjal   37 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology preko  50 let,  še posebej intenzivno  zadnjih  12 let .  V Sloveniji  je zbral  podatke  o metuljih  na   480 lokacijah  in o tem napisal  1659 terenskih  poročil  (Jež 2011) . V dokumentacijski  platformi   Centra  za kartografijo  favne  in flore  je 30 . 000 njegovih  urejenih  podatkov  (Govedič 2010, ustno)  in s  tem je veliko  prispeval  k poznavanju  razširjenosti  metuljev  Slovenije .  Njegovi   podatki  so bili zelo  dragoceni  pri pripravi  Strokovnih  izhodišč  za vzpostavljanje  omrežja   NATURA 2000 (Čelik s sod .  2005) in tudi  pri nastajanju  Atlasa  dnevnih  metuljev  Slovenije   (Verovnik s sod . 2012) . Lesarjeva zbirka metuljev  obsega 29 . 688  primerkov (164  velikih entomoloških  škatel)  metuljev  (Lepidoptera)  suho  prepariranih  na  entomoloških  iglah .  Od tega  je 45 škatel  dnevnih  metuljev  (Papilionoidea),  31  škatel  pedicev (Geometridae),  45  škatel  sovk (Noctuidae),  14  škatel  metuljčkov  (Microlepidoptera),  5 škatel  hrbtorožk  (Notodontidae),  4 škatle  medvedkov  (Erebidae),  4 škatle  veščecev  (Sphingidae),  3 škatle  nočnih  pavlinčkov  (Saturnidae)  in 13 škatel  manjših skupin, kot  so ovniči in ivanjščice  (Zygaenidae),  kokljice  (Lasiocampidae),  srpokrilci  (Drepanidae),  itd .  Gradivo  je bilo zbrano  od leta  1990 do 2010 iz Slovenije  in Balkanskega  polotoka .  Zbirko  je Prirodoslovni  muzej Slovenije  leta  2016  odkupil  z namenskimi  sredstvi  Ministrstva za kulturo . Tonklijeva zbirka metuljev (Lepidoptera) Avtor zbirke je Peter Tonkli (1935–2019) . Leta 1954 je končal  srednjo  tehniško  šolo . Od  leta   1975 do 1995 je bil kot  laborant  zaposlen  na Biološkem  Inštitutu  Jovana  Hadžija  ZRC SAZU,  kjer je leta 1980 je postal vodja službe za varstvo pri delu . Tonklijeva zbirka metuljev  je  za medvedke  (Arctiinae)  reprezentativna  za Slovenijo  in  Balkanski  polotok .  Obsega čez 10 . 000 primerkov  (130 velikih  entomoloških  škatel)  metuljev  (Lepidoptera)  suho  prepariranih  na  entomoloških  iglah .  Gradivo  je zbrano  od  leta  1950 do  2004  iz območja Slovenije,  Balkanskega  polotoka  in Orientalske  regije .  Vse gradivo  je etiketirano  in določeno .  Zbirko  je Prirodoslovni  muzej Slovenije  leta  2004 odkupil  z namenskimi sredstvi  Ministrstva za kulturo . Černilova zbirka metuljev (Lepidoptera) Avtor zbirke Matjaž Černila  (rojen  1963)  se  s  spoznavanjem  in proučevanjem  metuljev  ukvarja  že  od otroštva,  ko ga je  kot številne  druge  šolarje  pritegnila  njihova lepota .  To  zanimanje je  ohranil  tudi  pozneje in  ga z leti  nadgradil  v  strokovno  delo .  Temu  je  poleg  vztrajnosti  botrovalo  tudi  članstvo  v  Slovenskem entomološkem društvu Štefana Michielija, kjer  mu  je bil mentor  dr .  Jan Carnelutti  (1920–2012) .  Od leta  1990 je zaposlen  v Prirodoslov - nem muzeju Slovenije  kot  tehnični  sodelavec .  Geografsko  območje dela  in sodelovanje  s stro - kovnjaki  iz Slovenije  in Evrope  je razširil  na celotno  ozemlje  Palearktike,  kjer  od leta  2006 s  posebnim  zanimanjem raziskuje  azijski del  Palearktike .  Je soavtor  opisa podrodu  Dasypolia (Kapuria) Benedek, Volynkin  et Černila,  2016  in nekaj  novih vrst  nočnih  metuljev  (Victrix akbet Volynkin,  Titov  et Černila,  2019 in Anarta (Tricholea) insolita umay Volynkin,  Titov  et  Černila,  2020) .  Po njem so poimenovali  sovko  vrste  Xylena czernilai Volynkin,  2011 (e-vir:  Tehniška založba Slovenije) . Černilova zbirka metuljev obsega  okrog  4 . 200 primerkov  metuljev  (Lepidoptera)  suho  pre- pariranih  na entomoloških  iglah .  Gradivo  je zbrano  v Sloveniji  in na Balkanskem  polotoku  v  obdobju od 1974  do 1990 .  Zbirko je  Prirodoslovni  muzej  Slovenije  leta  1989  odkupil  z  namenskimi sredstvi  Ministrstva  za  kulturo .  V letu  2007 so bili dnevni  metulji  (Rhopalocera)  vključeni v  Osrednjo zbirko metuljev Slovenije . 38 SCOPOLIA No 103 – 2022 Chvatalova zbirka metuljev (Lepidoptera) Avtor zbirke je Boris Chvatal (rojen 1938) . Chvatalova zbirka metuljev obsega  okrog  5 . 000 primerkov  (52 velikih  entomoloških  škatel)   metuljev  (Lepidoptera)  suho  prepariranih  na  entomoloških  iglah .  Gradivo  je zbrano  v obdobju  od  okrog  1970 do  1992 iz območja Slovenije  in Evrope,  mnogo  je tudi  eksotičnih  vrst  metuljev .  Večina  primerkov  ima lokalitete  in je determiniranih .  Zbirko  je Prirodoslovni  muzej Slovenije  leta  1992 odkupil  z namenskimi  sredstvi  Ministrstva  za kulturo .  V letu  2007 so bili dnevni  metulji (Rhopalocera) vključeni v  Osrednjo zbirko metuljev Slovenije . Nikitenkova zbirka metuljev (Lepidoptera) Avtor zbirke je Andrej Nikitenko (1959–2015) . Nikitenkova zbirka metuljev obsega  okrog  5 . 637 primerkov  (59 velikih  entomoloških  škatel)  metuljev  (Lepidoptera)  suho  prepariranih  na  entomoloških  iglah .  V zbirki  so pretežno  eksotični  metulji,  vključeni  pa so tudi  primerki  iz območja Slovenije  in Evrope  iz obdobja  od  okrog  1980  do 2015 . Večina primerkov ima lokalitete in ni določenih . Predovnikova zbirka metuljev (Lepidoptera) Avtor zbirke je Željko Predovnik (r oje n  19 69) .  Ko n č a l je č e t r t o  s t o p njo  s r e d nje  š ole  v Vele nj u ,   smer električar  energetik .  Od leta  1987 je zaposlen  v Gorenju  Velenje  (sedaj  Gorenje  Hisense),  kjer  opravlja  delo  vzdrževalca  strojne  opreme .  Za zbiranje  in proučevanje  metuljev  ga  je že kot  petošolca  navdušila  sestrična  Ksenija,  ki je takrat  v okviru  osnovno  šolskega  biološkega  krožka  metulje  sušila  kar  med stranmi  v revijah .  Prelomna  je bila  prva  razstava  metuljev  leta  1983 v  Mozirju,  ki si jo  je ogledal  z  očetom .  Pomembno so vplivali  tudi  prvi  stiki  z  dr .  Janom Carnelut - tijem (1920–2012), Petrom  Tonklijem  (1935–2019) in dr .  Božidarjem  Drovenikom  (1940–2020) . Predovnikova zbirka metuljev  obsega 4 . 150  primerkov (25  velikih entomoloških  škatel)  metuljev  (Lepidoptera)  suho prepariranih  na entomoloških  iglah .  Zbirka  je nastajala  od leta  1950 dalje  in vključuje  primerke  iz območja Slovenije .  Vse gradivo  je etiketirano .  Zbirko  je Pri - rodoslovni muzej Slovenije leta 2006 odkupil z namenskimi sredstvi Ministrstva za kulturo . Vsebuje tipsko gradivo naslednjih vrst: • Dahlica goltella Rekelj et Predovnik, 2014; holotip, paratip • Reisseronia lesari Predovnik, Rekelj et Gomboc, 2020; holotip, paratip Kmeclova zbirka metuljev (Lepidoptera) Avtor zbirke Bojan Kmecl (1954–2015) se je rodil  v Mariboru,  a svoja otroška  leta  je po  selitvi  preživel  v Poljčanah,  kjer  je končal  osnovno  šolo  in kasneje  gimnazijo  ter  Pedagoško  akademijo  v Mariboru .  Že med študijem  je pokazal  veliko  zanimanje  za  metulje  in jim posvetil  tudi  diplomsko  delo,  za  katerega  je prejel  Kidričevo  nagrado .  Po končanem  študiju  se je zaposlil  kot učitelj na osnovni šoli v Slovenski Bistrici in Poljčanah, službena pot pa ga je nato privedla  v Celje,  kjer  je do leta  1984 delal  na OŠ Frana  Roša in kasneje  na III .  OŠ Celje .  V Celju  je bil  med pionirji  raziskovalnega  dela  v osnovni  šoli,  poletnih  raziskovalnih  taborov  in šole  v naravi,  predan mentor številnim učencem in član ocenjevalnih komisij . Kmeclova zbirka metuljev obsega okrog  3 . 000 primerkov  (72 velikih  entomoloških  škatel)  metuljev  (Lepidoptera)  suho  prepariranih  na  entomoloških  iglah .  Gradivo  je zbrano  v obdobju  od okrog 1970 do 2015 iz območja Slovenije . Vse gradivo je etiketirano . 39 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology 4.3. Aktivne študijske zbirke Zbirka nesortiranih entomoloških vzorcev Avtorja zbirke sta dr. Bogdan Horvat (1961–2016) in dr. Ignac Sivec (rojen 1947) . Zbirka nesortiranih entomoloških vzorcev  obsega 2 . 620  entomoloških  vzorcev  v  75 %  etanolu  (kopenske  žuželke  nabrane  s kečerjem,  svetlobnimi  pastmi in pastmi v tleh) .  Iz vzorcev  so odsortirane  skupine  nevretenčarjev,  s katerimi  so se ukvarjali  zaposleni  v muzeju  in zunanji  sodelavci  muzeja .  Nastajala  je od leta  1980 do danes  in obsega vzorce  iz območja Slovenije,  Balkanskega  polotoka,  Azije in Amerike . Vsakemu  vzorcu  je priložen  karton  vzorca  s podatki   o vzorcu in oznako prisotnosti skupin živali v vzorcu . Študijska zbirka vrbnic (Plecoptera) Avtor zbirke je dr. Ignac Sivec (rojen  1947) .  Več o avtorju  si lahko  preberete  v poglavju  o  kustosih (tretje poglavje tega prispevka) Kustodiata za nevretenčarje . Študijska zbirka vrbnic  je  nacionalno  pomembna  študijska  zbirka in  največja zbirka za   Balkanski  polotok  in ena  največjih  za  JV Azijo .  Nastajala  je od  leta  1977 do  danes  in obsega  18 . 940  inventarnih  enot  vrbnic  (Plecoptera)  v 75 % alkoholu  (Slika  19) iz Slovenije,  Balkanskega  polotoka   in Azije (Sumatra,  Malezija,  Tajska,  Sri  Lanka,  Kitajska,  Nepal,  India  in Taiwan) .  Večji del  zbirke   je določen, ima geolocirane lokalitete in je obdelan v muzejski dokumentacijski platformi  Galis . Vsebuje tipsko gradivo naslednjih vrst: • Leuctra istenicae Sivec, 1982; holotip, paratipi • Nemoura zwicki Sivec, 1980; holotip • Claasenia drupka Sivec et Stark, 2010; holotip • Nemoura clavaloba Sivec et Stark, 2010; holotip • Nemoura neospiniloba Sivec et Stark, 2010; holotip • Nemoura raptoraloba Sivec et Stark, 2010; holotip • Nemoura spinacercia Sivec et Stark, 2010; holotip • Indonemoura angulata Sivec et Stark, 2010; holotip • Indonemoura auberti Sivec et Stark, 2010; holotip • Indonemoura bilobata Sivec et Stark, 2010; holotip • Indonemoura chantaramongkole Sivec et Stark, 2010; holotip • Indonemoura clavata Sivec et Stark, 2010; holotip • Indonemoura forcipata Sivec et Stark, 2010; holotip • Indonemoura horvati Sivec et Stark, 2010; holotip • Indonemoura malickyi Sivec et Stark, 2010; holotip • Indonemoura reducta Sivec et Stark, 2010; holotip • Indonemoura rostrilobata Sivec et Stark, 2010; holotip • Phanoperla doisuthep Sivec et Stark, 2010; holotip • Phanoperla huang Sivec et Stark, 2010; holotip • Phanoperla occipitalis Sivec et Stark, 2010; holotip • Phanoperla uchidai Sivec et Stark, 2010; holotip • Phanoperla wieng Sivec et Stark, 2010; holotip • Chinoperla gorohovi Sivec et Stark, 2010; holotip • Chinoperla porntip Sivec et Stark, 2010; holotip • Chinoperla sila Sivec et Stark, 2010; holotip • Chinoperla spinata Sivec et Stark, 2010; holotip 40 SCOPOLIA No 103 – 2022 • Caroperla longiseta Sivec et Stark, 2010; holotip • Amphinemura tamdao Stark et Sivec, 2010; holotip • Phanoperla hubleyi Sivec et Stark, 2010; paratipi • Phanoperla lobata Sivec et Stark, 2010; paratipi • Amphinemura viet Stark et Sivec, 2010; paratipi • Isoperla popijaci Hlebec & Sivec 2021, paratip Slika 20: Paratip muhe   poplesovalke vrste  Wiedemannia kroatica Wagner, 1981 iz Študijske   zbirke vodnih muh poplesovalk .  Foto: Tomi Trilar in Bogdan Horvat Figure 20: Paratype of the dance   fly species  Wiedemannia kroatica Wagner, 1981 from the  Scientific Collection of Dance Flies . Photo:   Tomi Trilar and Bogdan Horvat Slika 19: Gradivo iz Študijske zbirke vrbnic . Foto: David Kunc Figure 19: The material from the   Scientific Collection of Stoneflies .  Photo: David Kunc Študijska zbirka vodnih muh poplesovalk (Diptera: Empididae) Avtor zbirke je dr. Bogdan Horvat (1961–2016) . Več  o avtorju  si lahko  preberete  v poglavju   o kustosih (tretje poglavje tega prispevka) Kustodiata za nevretenčarje . Študijska zbirka vodnih muh poplesovalk  je  nacionalno  pomembna  študijska  zbirka in  največja  zbirka  za  Balkanski  polotok  in ena  največjih  za  JV Azijo .  Nastajala  je med leti  1988 in  2016 ter  obsega  5 . 249 inventarnih  enot  (24 . 485 primerkov)  vodnih  muh poplesovalk  (Diptera:  Empididae)  v  75 %  ali 96 %  alkoholu  in  2 . 000  nedoločenih  vzorcev  iz  Evrope (Slovenija,  Balkanski  polotok,  Avstrija,  Nemčija,  Italija,  Češka), Azije (Kitajska,  Hong Kong, Tajska,  Sumatra, Malezija, Nepal), Nove Zelandije in Severne Amerike . 41 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Vsebuje tipsko gradivo naslednjih vrst: • Wiedemannia (Wiedemannia) kroatica Wagner, 1981; paratipi • Chelifera macedonica Wagner et Niesiolowski, 1987; paratipi • Hemerodromia slovenica Horvat et Wagner, 1990; holotip, paratipi • Chelifera wagneri Horvat, 1990; holotip, paratipi • Roederiodes macedonicus Wagner et Horvat, 1993; holotip, paratipi • Roederiodes montenegrinus Wagner et Horvat, 1993; paratipi • Roederiodes siveci Wagner et Horvat, 1993; holotip, paratipi • Hemerodromia zwicki Horvat, 1993; holotip, paratipi • Wiedemannia (Philolutra) kacanskae Horvat, 1993; holotip • Bergenstammia carniolica Horvat, 1993; holotip, paratipi • Roederiodes chvalai Horvat, 1993; holotip, paratip • Roederiodes wolongensis Horvat, 1993; holotip • Dolichocephala sinica Horvat, 1994; holotip Študijska zbirka čebel in drugih kožekrilcev Avtor zbirke je dr. Andrej Gogala .  Več o avtorju  si lahko  preberete  v poglavju  o kustosih  (tretje poglavje tega prispevka) Kustodiata za nevretenčarje . Slika 21: Čebele iz družine Apidae iz  Študijske zbirke čebel in drugih kožekrilcev . Foto: Ignac Sivec Figure 21: Bees of the family Apidae from the  Study Collection of Bees and other Hymenopterans . Photo: Ignac Sivec 42 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 22: Stenice iz družin vodnih ščipalcev (Nepidae et Belostomatidae) iz  Osrednje slovenske zbirke stenic .  Foto: Ignac Sivec Figure 22: Hemipterans of the families Nepidae and Belostomatidae from the  Central Slovenian Collection of True Bugs . Photo: Ignac Sivec Študijska zbirka čebel in drugih kožekrilcev je nacionalno  pomembna  študijska  zbirka,  ki  vsebuje 11 . 127 primerkov  (57 malih entomoloških  škatel)  čebel (Antophila)  (Slika  21)   in  drugih  kožekrilcev  (Hymenoptera),  suho  prepariranih  na  entomoloških  iglah  ali  nalepljenih  na  kartončkih .  Gradivo  je predvsem iz  Slovenije, nekaj gradiva pa je tudi iz Balkanskega polotoka in Orientalne regije . Vsebuje tipsko gradivo naslednje vrste: • Andrena krasensis Gogala,  1991, holotip,  paratipi  (danes  veljavno  ime  Andrena saxonica Stoeckhert,  1935) Osrednja slovenska zbirka stenic (Heteroptera) Avtorja zbirke sta akad. prof. dr. Matija Gogala in dr. Andrej Gogala .  Več o njima si lahko  preberete v poglavju o kustosih (tretje poglavje tega prispevka) Kustodiata za nevretenčarje . Zbirki je pridružen  del  gradiva  Matèja Hafnerja  (1865–1946),  dr. Jožeta Staudacherja (1876 –1945), Josipa Stussinerja (1850–1917) in dr. Evgena Jaegra (1880 –1960) . Osrednja slovenska zbirka stenic je nacionalno  pomembna študijska  zbirka  in največja  zbirka  za Balkanski  polotok .  Vsebuje gradivo  iz obdobja  od leta  1976 dalje,  vendar  je vključeno  tudi  43 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology starejše  gradivo .  Obsega 10 . 690 primerkov  (52 malih  entomoloških  škatel)  stenic  (Heteroptera)  (Slika  22) , suho  prepariranih  na  en- tomoloških iglah ali nalepljenih na kartončkih iz Slovenije, Balkanskega polotoka in Evrope . Vsebuje tipsko gradivo naslednjih vrst: • Heterotoma merioptera (Scopoli, 1763); neotip • Platycranus boreae Gogala, 2002; holotip, paratipi Študijska zbirka škržadov (Cicadidae) Evrope in Orientalne regije Avtorji zbirke so akad. prof. dr. Matija Gogala, dr. Andrej Gogala in dr. Tomi Trilar .  Več o njih  si lahko  preberete  v poglavju  o kustosih  (tretje  poglavje  tega  prispevka)  Kustodiata  za nevretenčarje . Študijska zbirka škržadov Evrope in Orientalne regije  je  nacionalno   pomembna  študijska  zbirka  in  največja zbirka  za Balkanski  polotok .  Nastaja  od leta  1978  do danes in  obsega  4 . 766  primerkov (77  malih  entomoloških  škatel)  škržadov  (Cicadidae) (Slika 23)    suho  prepariranih  na  entomoloških   iglah  iz Slovenije,  Balkanskega  polotoka,  jugovzhodne  Evrope,  Male  Azije  in jugovzhodne  Azije . Slika 23: Gradivo iz Študijske zbirke škržadov Evrope in Orientalne regije s tipskim gradivom treh vrst iz rodu   Cicadetta . Foto: Ignac Sivec Figure 23: Material from the  Scientific Collection of Cicadas from Europe and the Oriental Region with the   type material of three species of the genus  Cicadetta . Photo: Ignac Sivec 44 SCOPOLIA No 103 – 2022 Vsebuje tipsko gradivo naslednjih vrst: • Cicadetta macedonica (Schedl 1999); paratipi • Purana sagittata Duffels et Schouten 2002; paratipi • Purana metallica Duffels et Schouten 2007; paratipi • Purana latifascia Duffels et Schouten 2007; holotip, paratip • Cicadetta hannekeae Gogala, Drosopoulos, Trilar 2008; holotip, paratipi • Cicadetta olympica Gogala, Drosopoulos, Trilar 2009; holotip, paratip • Cicadetta kissavi Gogala, Drosopoulos, Trilar 2008; holotip, paratip • Cicadetta dirfica Gogala, Trilar, Drosopoulos 2011; holotip, paratipi • Euboeana castaneivaga Gogala, Trilar, Drosopoulos 2011; holotip, paratipi • Oligoglena goumenissa (Gogala, Drosopoulos, Trilar, 2012); holotip, paratipi • Oligoglena filoti (Gogala et Trilar, 2017); holotip, paratipi • Oligoglena sakisi (Gogala et Trilar, 2017); holotip, paratipi • Nabalua gogalai Duffels et Trilar, 2018; holotip, paratip Krušnikova zbirka mladoletnic (Trichoptera) Avtor zbirke je dr. Ciril Krušnik (1951–2006), ki se je rodil  v Ljubljani,  kjer  je živel  vse  življenje .  Leta  1974 je diplomiral  na  Pedagoški  akademiji  Univerze  v Ljubljani  in postal  učitelj  biologije  in kemije . Ker ga  je bolj  zanimala  raziskovalna  biologija,  je leta  1979 diplomiral  še na   Biotehniški  fakulteti  Univerze  v Ljubljani .  Istega  leta  je dobil  mesto  znanstvenega  sodelavca  na  Nacionalnem  inštitutu  za  biologijo  v Ljubljani,  kjer  je delal  23 let .  Na  Univerzi  v Ljubljani  je leta  1985 zagovarjal  magisterij  iz biologije  in leta  1999 na  isti  univerzi  doktoriral  z nalogo  Analiza indikatorskih vrednosti nekaterih vodnih organizmov za ocenjevanje kakovosti površinskih voda v Sloveniji . Leta 2002 se je zaposlil na Zavodu za ribištvo Slovenije v Ljubljani, kot vodja  strokovne  in raziskovalne  skupine ter  postal  urednik  revije Ichthyos .  Večino svojega  časa se  je ukvarjal  s  sladkovodno  ekologijo  in bentoškimi nevretenčarji,  še  posebej  s  favnistiko  in  taksonomijo mladoletnic (Trichoptera) ( Urbanič 2007) . Krušnikova zbirka mladoletnic  je  nacionalno  pomembna  študijska  zbirka mladoletnic  (Trichoptera),  ki obsega  okrog  2 . 000 inventariziranih  enot  v 75 % alkoholu .  Nastajala  je od  leta  od 1980 do 2006 in vsebuje gradivo iz Slovenije in Balkanskega polotoka . Krušnikova zbirka mladoletnic vsebuje tipsko gradivo naslednjih vrst: • Chaetopteryx goricensis Malicky et Krušnik, 1986 • Chaetopteryx irenae Krušnik et Malicky, 1986 • Chaetopteryx marinkovicae Malicky et Krušnik, 1988 • Polycentropus devetaki Krušnik et Malicky, 1992 Študijska zbirka pajkov (Aranea) Avtorica  zbirke  je Tea Knapič (rojena  1984) .  Več o avtorici  si lahko  preberete  v poglavju  o  kustosih (tretje poglavje tega prispevka) Kustodiata za nevretenčarje . Študijska zbirka pajkov  obsega 619  inventarnih  enot  pajkov (Aranea)  v  75 %  etanolu  v  kozarcih  s fiolami . Zbirka nastaja  od  leta  2015 dalje  in vsebuje gradivo  iz Slovenije . Gradivo  v  zbirki je določeno in presortirano po vrstah . Osrednja slovenska zbirka hroščev (Coleoptera) Avtor zbirke je Savo Brelih  (1927–2012) .  Več  o avtorju  si  lahko  preberete  v  poglavju  o  kustosih (tretje poglavje tega prispevka) Kustodiata za nevretenčarje . 45 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Slika 25: Mala entomološka škatla iz Osrednje slovenske zbirke hroščev s primerki malega rogača ( Dorcus parallelipipedus (Linnaeus, 1758)) in rogača ( Lucanus cervus (Linnaeus, 1758)) . Foto: Ignac Sivec Figure 25: A small entomological box from the  Central Slovenian Beetle Collection with specimens of Lesser   Stag Beetle (Dorcus parallelipipedus (Linnaeus, 1758)) and Stag Beetle  (Lucanus cervus (Linnaeus, 1758)) .  Photo: Ignac Sivec Slika 24: Selitev Osrednje slovenske zbirke hroščev iz zasebnega stanovanja Sava Breliha v najeti osrednji depo   Prirodoslovnega muzeja Slovenije v BTC 25 . aprila 2012 .  Foto: Tomi Trilar Figure 24: Moving of the  Central Slovenian Beetle Collection from  Savo Brelih's private apartment   to the rented central depot of the   Slovenian Museum of Natural   History in BTC on 25 April 2012 .  Photo: Tomi Trilar 46 SCOPOLIA No 103 – 2022 Zbirki je pridruženo  gradivo  iz zbirk  Antona Karla Vincenca Bianchija  (1858–1933), dr. Eugena Jaegra (1892–1959), Josefa Peyerja (1868–1940/45?) in Sava Breliha (1927–2012) . Osrednja slovenska zbirka hroščev  je  nacionalno  pomembna  študijska  zbirka hroščev  (Coleoptera),  ki služi  tudi  kot  referenčna  zbirka  za Slovenijo .  Obsega 72 . 313 primerkov  (623  malih entomoloških  škatel)  hroščev  (Coleoptera)  (Slika  25)   suho  prepariranih  na  entomoloških  iglah ali  nalepljenih  na  kartončkih .  Nastajala  je v obdobju  od leta  1982 do danes .  Polovica  zbirke  (37 . 347 inventarnih  enot) je obdelane v muzejski dokumentacijski platformi  Galis . Vsebuje tipsko gradivo naslednjih vrst: • Ceuthmonocharis matjasici Pretner, 1959; paratipi • Anophthalmus miroslavae Kofler, 2006; paratip • Anophthalmus kamnikensis Drovenik, 1987; paratip • Oryotus ausmeieri Perreau, 2002; paratip • Bathyscimorphus serkoi Bognolo, 2002; paratip • Bathyscimorphus sagarum Bognolo, 2002; paratip • Bathyscimorphus kladniki Bognolo, 2002; paratip • Bathyscimorphus posarini Bognolo, 2002; paratip • Bathyscimorphus pretneri Bognolo, 2002; paratip • Bathyscimorphus slavkoi Bognolo, 2002; paratip • Spelaeodromus sneznikensis Polak, 2002; paratip • Bythinus stolzi Machulka,  1932; holotip  (danes  veljavno  ime  Bryaxis stolzi (Machulka,  1932)) • Machaerites novissimus Nonveiller et Pavičević, 2001; holotip Študijska zbirka muh kožuharic (Diptera: Hippoboscidae) Avtor zbirke je dr. Tomi Trilar (rojen  1962) .  Več o avtorju  si lahko  preberete  v poglavju  o  kustosih (tretje poglavje tega prispevka) Kustodiata za nevretenčarje . Študijska zbirka muh kožuharic nastaja  od leta  1994 do danes  in obsega 1 . 013 inventarnih  enot  (1 . 513 primerkov),  ki so shranjeni  v 75 % alkoholu  (Slika  26), iz Slovenije  in Balkanskega  polotoka .  Gradivo  je obdelano  v  muzejski dokumentacijski  platformi  Galis z geolociranimi   lokalitetami . Slika 26: Gradivo iz Študijske zbirke muh kožuharic .  Foto: Tomi Trilar Figure 26: Material from the   Scientific Collection of Louse Flies . Photo: Tomi Trilar 47 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Študijska zbirka klopov (Ixodidae et Argasidae) Avtor zbirke je dr. Tomi Trilar (rojen  1962) .  Več o avtorju  si lahko  preberete  v poglavju  o  kustosih (tretje poglavje tega prispevka) Kustodiata za nevretenčarje . Študijska zbirka klopov obsega  2 . 626 inventarnih  enot  (45 . 795 primerkov)  klopov  (Ixodidae   et  Argasidae),  ki so shranjeni  v 75 % alkoholu .  Nastaja  od leta  2005 dalje  in vsebuje pretežno  gradivo  iz  Slovenije,  posamezni  primerki  pa so iz  Balkanskega  polotoka,  Nepala  in  jugovzhodne  Azije .  Gradivo je  obdelano  v  muzejski  dokumentacijski  platformi  Galis  z  geolociranimi   lokalitetami . Osrednja študijska zbirka bolh (Siphonaptera) Avtor  pretežnega  dela  zbirke  je Savo Brelih (1927–2012), v novejšem času (od leta  1987)  pa se  mu  je pri urejanju  zbirke  pridružil  dr. Tomi Trilar (rojen  1962) .  Več o obeh si  lahko  preberete v poglavju o kustosih (tretje poglavje tega prispevka) Kustodiata za nevretenčarje . Osrednja študijska zbirka bolh je največja  zbirka  bolh  (Siphonaptera)  za Balkanski  polotok .  Vsebuje gradivo  iz Slovenije,  Balkanskega  polotoka,  Evrope in celega  sveta  in je nastajala   od leta  1950  do danes .  Obsega 9 . 837  mikroskopskih  preparatov  (Slika  27)  (140  škatel)  z  gradivom  vklopljenim  v kanadski  balzam .  Gradivo  je obdelano  v muzejski dokumentacijski   platformi  Galis z geolociranimi  lokalitetami,  del  gradiva  je predstavljenega  tudi  na domači  strani Prirodoslovnega muzeja Slovenije in Museums .EU . Vsebuje tipsko gradivo naslednjih vrst: • Genoneopsylla kunaveri (Brelih, 1975); holotip, paratipi (opisana kot  Peusipsylla kunaveri (Brelih, 1975) • Palaeopsylla tauberi makaluensis Brelih, 1975; holotip, paratipi • Amphipsylla tuta gregorii Brelih, 1957; holotip, paratipi • Frontopsylla (Frontopsylla) spadix nepalensis Brelih, 1975; holotip, paratipi • Ctenophthalmus (Euctenophthalmus) levanticus Lewis, 1964; paratipi • Stenoponia himalayana Brelih, 1975; holotip, paratipi Slika 27: Mikroskopski preparat s tremi samci pasje bolhe ( Ctenocephalides canis) [Inventarna številka: PMSL- Siphonaptera-4033] najdenimi na psu ( Canis familiaris) iz Osrednje študijske zbirke bolh . Foto: Tea Knapič Figure 27: Microscopic slide including three male dog fleas  (Ctenocephalides canis) [Inventory Number: PMSL- Siphonaptera-4033] found on a dog  (Canis familiaris). The Central Flea Scientific Collection . Photo: Tea Knapič 48 SCOPOLIA No 103 – 2022 • Leptopsylla (Leptopsylla) algira scopolii Brelih et Petrov, 1978; holotip, paratipi • Ctenophthalmus (Medioctenophthalmus) nifetodes tvrtkovici Brelih,  1986; holotip,  paratipi • Ctenophthalmus (Medioctenophthalmus) nifetodes petrovi Brelih, 1986; holotip, paratipi • Ctenophthalmus (Medioctenophthalmus) nifetodes krystufeki Brelih, 1986; holotip • Ctenophthalmus (Medioctenophthalmus) nifetodes dzukici Brelih, 1986; holotip, paratipi • Rhadinopsylla (Actenophthalmus) dinaromydis Brelih et Trilar, 2000; holotip, paratipi • Ctenophthalmus (Medioctenophthalmus) nifetodes rosickyi Brelih  et  Trilar,  2000; holotip,  paratipi • Ctenophthalmus (Medioctenophthalmus) nifetodes milenkovici  Brelih  et Trilar,  2000;  holotip,  paratipi • Ctenophthalmus (Euctenophthalmus) orientalis jakupicae Brelih  et Trilar,  2000; holotip,  paratipi • Ceratophyllus (Monopsyllus) carniolicus Brelih et Trilar, 2001; holotip, paratipi Študijska zbirka perojedov (Ischnocera) in tekutov (Ambylcera) Avtor zbirke je Savo Brelih  (1927–2012) .  Več  o avtorju  si  lahko  preberete  v  poglavju  o  kustosih (tretje poglavje tega prispevka) Kustodiata za nevretenčarje . Študijska zbirka perojedov in tekutov je največja  zbirka  perojedov  (Ischnocera)  in tekutov  (Amblycera)  v Evropi .  Zbirka  je nastajala  od  leta  1950 do  2012 in vsebuje gradivo  iz Slovenije,  Balkanskega  polotoka,  Evrope  in celega  sveta .  Obsega 14 . 254 mikroskopskih  preparatov  (268  škatel)  (Sliki  28 in 29) z gradivom  vklopljenim  v kanadski  balzam . Gradivo  je delno  obdelano   v muzejski dokumentacijski platformi  Galis z geolociranimi lokalitetami . Vsebuje tipsko gradivo naslednjih vrst: • Ardeicola clayae Brelih, 1965; holotip, paratipi • Cummingsiella brelihi Timmermann, 1969; holotip, paratipi • Nitzschiella brelihi Tendeiro, 1969; holotip, paratipi • Nitzschiella turturis Tendeiro, 1969; holotip, paratipi • Coloceras tenue Tendeiro, 1973; holotip, paratipi • Coloceras savoi Tendeiro, 1973; holotip, paratipi • Coloceras truncatum Tendeiro, 1973; holotip, paratipi • Coloceras tovornikae Tendeiro, 1973; holotip, paratipi • Coloceras aethiopicum Tendeiro, 1973; paratipi • Ornithobius matthewsi Balat, 1974; paratipi • Halipeurus hanaki Balat, 1958; paratipi • Ibidoecus phimosus Carriker, 1947; paratipi • Bucerocophorus watsoni Elbel, 1976; paratipi • Buceroemersonia brelihi Elbel, 1977; paratipi • Trogononirmus strigilatus Carriker, 1955; paratipi • Trogononirmus pharomacrus Carriker, 1955; paratipi • Tinamotacola andina Carriker, 1944; paratipi • Austrophilopterus microgaster Carriker, 1950; paratipi • Pseudolipeurus longipes similis Carriker, 1944; paratipi • Pseudolipeurus verendus Carriker, 1953; paratipi • Pseudolipeurus subsimilis soui Carriker,1953; paratipi • Acutifrons vierai colombianus Carriker, 1956; paratipi • Physconelloides perije magdalenae Carriker, 1961; paratipi • Trichodomedea macropoda Carriker, 1945; paratipi 49 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Slika 28: Škatle z mikroskopskimi preparati tekutov iz  Študijske zbirke perojedov in tekutov . Foto: Tomi Trilar Figure 28: Boxes of microscopic slides of chewing lice from the  Scientific Collection of Biting and Chewing Lice .  Photo: Tomi Trilar Slika 29: Mikroskopski preparati tekutov iz  Študijske zbirke perojedov in tekutov s paratipi tekutov vrst   Bucerocophorus watsoni Elbel, 1976 in  Buceroesomia brelihi Elbel, 1977 . Foto: Tomi Trilar Figure 29: Microscopic slides of chewing lice from the  Scientific Collection of Biting and Chewing Lice with paratipes of the species  Bucerocophorus watsoni Elbel, 1976 and  Buceroesomia brelihi Elbel, 1977 .  Photo: Tomi Trilar 50 SCOPOLIA No 103 – 2022 • Paragoniocotes tritergum Carriker, 1950; paratipi • Paragoniocotes militaris Carriker, 1950; paratipi • Kelloggia brevipes mexicanus Carriker, 1944; paratipi • Myrsidea victrix waterstoni Carriker, 1961; paratipi • Hirundoecus clayae Balat, 1966; paratipi • Menacanthus falcatus Carriker, 1946; paratipi • Menacanthus fasciatus fasciatus Carriker, 1946; paratipi • Menacanthus balfouri cuvieri Carriker, 1961; paratipi • Heterokodeia spinosa Carriker, 1954; paratipi • Ricinus brelihi Rheinwald, 1968; paratipi • Heptapsogaster mandibularis idoneus Carriker, 1944; paratipi • Heptapsogaster temporalis boucardi Carriker, 1944; paratipi • Heptarthogaster minutus mexicanus Carriker, 1944; paratipi • Rhyncothura andina Carriker, 1944; paratipi • Rhynchothura subteres Carriker, 1944; paratipi • Trochiloecetes columbianus Carriker, 1960; paratipi • Austrokelloggia coniceps boucardi (Car r iker,  1944); paratipi  (opisana  kot  Hypocrypturellus coniceps boucardi Carriker, 1944) • Pectenosoma verrucosa boucardi Carriker, 1944; paratipi • Strongylocotes angulopcapitis pellucidifrons Carriker, 1944; paratipi • Anaticola dissonus Tandam et Brelih, 1971; paratipi Študijska zbirka uši (Anoplura) Avtor zbirke je Savo Brelih  (1927–2012) .  Več  o avtorju  si  lahko  preberete  v  poglavju  o  kustosih (tretje poglavje tega prispevka) Kustodiata za nevretenčarje . Študijska zbirka uši obsega  350 mikroskopskih  preparatov  (7 škatel)  z gradivom  vklopljenim  v kanadski  balzam  živalskih  uši (Anoplura),  ki so zunanji  zajedavci  sesalcev  (Mammalia) in  se  prehranjujejo  s  krvjo .  Nastajala  je od leta  1950  do 2012  in vsebuje gradivo  iz Slovenije,  Balkanskega  polotoka  in  vsega  sveta .  Gradivo je  obdelano  v  muzejski  dokumentacijski  platformi  Galis z geolociranimi  lokalitetami  in predstavljeno  na  domači strani  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije in Museums .EU . Zbirka ektoparazitskih žuželk Avtor zbirke je Savo Brelih  (1927–2012) .  Več  o avtorju  si  lahko  preberete  v  poglavju  o  kustosih (tretje poglavje tega prispevka) Kustodiata za nevretenčarje . Zbirka ektoparazitskih žuželk obsega  853 mikroskopskih  preparatov  z  gradivom  vklopljenim  v kanadski  balzam  s preostankom  nedoločenih  perojedov  (Ischnocera)  in tekutov  (Amblycera),  preostankom  nedoločenih  uši  (Anoplura),  netopirskimi  muhami  (Diptera:  Nycteribiidae)  in  sesalčjimi gnezdnimi hrošči  (Coleoptera:  Leptinidae) .  Nastajala  je od leta  1950  do 2012  in  vključuje gradivo iz Slovenije, Balkanskega polotoka in vsega sveta . Osrednja zbirka metuljev (Lepidoptera) Slovenije Zbirko sta osnovala prof. dr. Štefan Michieli  (1933–1968)  in  dr. Jan Carnelutti  (1920 – 2012) .  V novejšem času dnevne  metulje  (Rhopalocera)  urejajo  dr. Ignac Sivec, prof. dr. Rudi 51 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Verovnik in Frenk Rebeušek, metuljčke  (Mikrolepidoptera)  Stanislav Gomboc in Matjaž Černila, ter  steklokrilce  (Sesiidae) Željko Predovnik .  Zbirki  je pridružen  del  gradiva  iz zbirk  Ivana Hafnerja  (1867–1947),  Rudolfa Rakovca  (1890 –1967),  Borisa Chvatala, Matjaža Černile, dr. Tomija Trilarja, Rada Smerduja (1949–1984) in dr. Ignaca Sivca . Osrednja zbirka metuljev Slovenije  je  nacionalno  pomembna  referenčna  zbirka  metuljev  (Lepidoptera),  ki nastaja  od  petdesetih  let  20 .  stoletja  do  danes .  Obsega 6 velikih  entomoloških  škatel steklokrilcev  (Sesiidae)  , 7 velikih  entomoloških  škatel  metuljčkov  (Microlepidoptera)   in 20 . 104 primerkov  (153 velikih  entomoloških  škatel)  dnevnih  metuljev  (Rhopalocera)   iz Slovenije, ki jim je pridruženo  6 . 260 primerkov  iz preostale  Evrope  in Bližnjega  vzhoda  in so označeni  z  bar kodami in imajo geolocirane lokalitete . Študijska zoološka zbirka Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani Skupaj  s sodelavci  Oddelka  za  biologijo  je avtor  zbirke  akad. prof. dr. Boris Sket (rojen   1936  v Ljubljani),  slovenski  biolog  in akademik .  Leta  1958  je diplomiral  iz zoologije  ne- vretenčarjev,  leta  1961  pa  doktoriral  na takratni  Prirodoslovno-matematični  fakulteti  v  Ljubljani .  Leta  1959 je postal  asistent  na Naravoslovni  fakulteti  (naslednici  PMF) .  Od leta   1965 je zaposlen  na  Biotehniški  fakulteti  Univerze  v Ljubljani,  sprva  kot  asistent  in habilitira - ni docent,  od  1969 kot  docent,  od  1974 kot  izredni  in od  1979 kot  redni  profesor .  Znanstveno   se  ukvarja  predvsem s  speleobiologijo,  biogeografijo,  evolucijo  ter  sistematiko  nevreten - čarjev .  V letih  1983–1985 je bil dekan  Biotehniške  fakultete  Univerze  v Ljubljani,  kasneje   pa tudi  37 .  rektor  Univerze  v Ljubljani  (1989–1991) .  Na Oddelku  za biologijo  Biotehniške   fakultete  Univerze  v Ljubljani  je predaval  predmete  Zoologija  nevretenčarjev,  Evolucija  in  Speleobiologija . Od  leta  2005/2006, ko je prepustil  predavanja  iz zoologije  mlajšemu kolegu,   raziskovalno  deluje  kot  znanstveni  svetnik .  Od leta  2011  je izredni  od leta  2017  pa redni   član  SAZU .  Zdaj  je upokojen,  vendar  še dela  raziskovalno .  Opisal  je več kot  sto  za znanost   novih  vrst  in nekaj  rodov,  zlasti  rakov  in pijavk, ki so večinoma dinarske,  nemalo  pa jih je iz  odprav  na kras  tropskih  dežel .  Med pomembnejšimi  so opisi jamskega trdoživa  (Velkovrhia enigmatica) (v soavtorstvu  z akad .  dr .  Janezom  Matjašičem  (1921–1996)) in podvrste  črnega   močerila  (Proteus anguinus parkelj) (v soavtorstvu z Jaapom W . Arntzenom), edinih troglo - biotskih  predstavnikov  spužev in novih  družin  rakov  Atlantasellidae  in Brasileirinidae .  Po  njem so poimenovali  okoli  35 živalskih  vrst  in tri  živalske  rodove  (e-vir:  Wikipedija c; e-vir:   SAZU a) . Študijska zoološka zbirka Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je nacionalno  pomembna  študijska  zbirka .  Geografsko  in taksonomsko  je najpopolnejša  zbirka  spužev (Porifera),  pijavk (Hirudinea),  višjih rakov  (Malacostraca)  in ščipalcev  (Scorpiones)  v Sloveniji  in za nekatere  skupine tudi  na Zahodnem  Balkanu .  Predstavlja  referenčno  zbirko  spužev, pijavk in višjih rakov,  saj vsebuje tipsko  gradivo  in tipske  serije  ter  vaučerske  primerke  za GenBank .  Obsega več  sto enot spužev  (Porifera),  okrog  6 . 000  enot pijavk (Annelida:  Clitellata:  Hirudinea),  okrog  5 . 000 primerkov  višjih rakov  (Crustacea:  Malacostraca),  okrog  1 . 000  primerkov ščipalcev (Arachnida:  Scorpiones)  in  več  tisoč primerkov nevretenčarjev,  ki niso zajeti  v posebnih zbirkah .  Obsega gradivo  od leta  1920 dalje .  Delno  je taksonomsko  urejena,  deli  zbirke  so popisani in digitalizirani  v tabelah . Leta  2007 jo je Prirodoslovni  muzej  Slovenije  prevzel  v trajno  hranjenje  od Oddelka  za biologijo  Biotehniške  fakultete  Univerze  v  Ljubljani . 52 SCOPOLIA No 103 – 2022 Zbirka hroščev (Coleoptera) Egona Pretnarja Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU Avtor zbirke Egon Pretner  (1896–1982)  je raziskovalec  hroščev  (koleopterolog),  ki se  je  rodil  v Trstu,  kjer  je dokončal  gimnazijo .  Od leta  1929 je živel  v Jugoslaviji,  kjer  je bil sprva  knjigovodja  v Ljubljani,  nato  pomočnik upravnika  Uprave  kraških  jam pri predsedstvu  vlade  Ljudske  republike  Slovenije .  Že kot  dijak  je pod  vodstvom  svojega  profesorja  dr .  Josefa  Müllerja  (1880–1964),  znanega  entomologa  in  pozneje ravnatelja  tržaškega  naravoslovnega  muzeja,  začel  proučevati  hrošče  in se zanimal  zlasti  za jamsko favno .  Sistematično  je raziskal  veliko  število  jam predvsem v Sloveniji,  nekaj  pa tudi  na  Hrvaškem,  v Črni  gori  in Furlaniji,  ter  odkril  več vrst  novih žuželk,  zlasti  jamskih hroščev  in dvojnonog  (Diplopoda)  (e-vir: Uredništvo slovenske biografije 1952) . Zbirka hroščev Egona Pretnerja Biološkega Inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU je nacionalno  pomembna  študijska  zbirka  hroščev  (Coleoptera),  ki je nastajala  od leta  1920 do  1982 in vsebuje okrog  200 entomoloških  škatel  različnih  dimenzij suhega  gradiva  preparirane - Slika 30: Suho preparirani hrošči na kartončkih, bogato opremljeni z listki z lokalitetami in determinacijskimi   etiketami iz Zbirke hroščev Egona Pretnerja Biološkega Inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU . Foto: David Kunc Figure 30: Beetles dry prepared on cardboards, richly equipped with labels with localities and determination   labels from the  Egon Pretner's Collection of Beetles (Coleoptera) of the Jovan Hadži Institute of Biology ZRC SAZU . Photo: David Kunc 53 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology ga  na  entomoloških  iglah  ali  nalepljenega  na  kartončkih  (Slika  30) iz Slovenije  in Balkanskega  polotoka  (e-vir: Prirodoslovni muzej Slovenije  d) .  Leta 2011  jo je  Prirodoslovni  muzej  Slovenije  prevzel  v trajno  hranjenje  od  Znanstveno  raziskovalnega  centra  Slovenske  akademije  znanosti in umetnosti . Zbirka hroščev (Coleoptera) Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU Avtor zbirke dr. Božo Drovenik  (1940–2020)  je  leta  1970  diplomiral  iz  biologije na  Biotehniški  fakulteti  v Ljubljani,  kjer  je leta  1979 tudi  doktoriral  z nalogo  Cenotske, ekološke in fenološke raziskave karabidov (Carabidae, Coleoptera) v nekaterih mraziščih Trnovskega gozda (Smrečje, Smrekova draga) .  Leta  1967 se je zaposlil  na ZRC SAZU, sprva  do leta  1972  na  Inštitutu  za  raziskovanje  krasa  v Postojni,  nato  pa do  upokojitve  1986 na  Biološkem  inštitutu  Jovana  Hadžija  v Ljubljani .  Veljal  je za  enega  izmed vodilnih  evropskih  raziskovalcev  hroščev  (koleopterologov) . Ukvarjal  se je s favno,  ekologijo,  zoogeografijo  in sistematiko  žuželk,  zlasti   hroščev . En rod in deset vrst hroščev je dobilo ime po njem . Zbirka hroščev Biološkega Inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU je nacionalno  pomembna  študijska  zbirka  hroščev  (Coleoptera),  ki je nastajala  od leta  1920 do leta  2017, ko jo je Pri - rodoslovni  muzej Slovenije  prevzel  v  trajno  hranjenje  od Znanstveno  raziskovalnega  centra  Slovenske  akademije  znanosti  in umetnosti .  Obsega  363 malih  entomoloških  škatel  in 35 velikih  entomoloških  škatel  suhega  gradiva  prepariranega  na entomoloških  iglah  ali  nalepljenega  na  kartončkih  iz Slovenije  in Balkanskega  polotoka .  Zbirka  je delno  določena  in taksonomsko  urejena (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije d) . Zbirka mehkužcev (Mollusca) Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU Zbirko je ustanovil akad. dr. Jože Bole (1929–1995), nadaljeval pa  dr. Rajko Slapnik . Akademik dr. Jože Bole, vodilni  slovenski  malakolog,  je leta  1953 diplomiral  na  ljubljanski  Prirodoslovno  matematični  fakulteti  ter  1960 doktoriral  na Biotehniški  fakulteti  Univerze  v  Ljubljani . Leta 1959 je postal  sodelavec  Biološkega  inštituta  Jovana  Hadžija  ZRC SAZU ter  bil   od 1973 njegov  upravnik .  Od leta  1977 je bil izredni  (dopisni), od 1985 pa redni  član  SAZU .  Njegove raziskave  so pomembno  prispevale  k poznavanju  mehkužcev (Mollusca)  na južno - evropskem območju (e-vir:  Wikipedija i) . Dr. Rajko Slapnik (rojen  1961) je leta  1986 diplomiral  na Biotehniški  fakulteti  Univerze  v Ljubljani  in se aprila  1987 zaposlil  na Biološkem  Inštitutu  Jovana  Hadžija  ZRC SAZU kot  mladi raziskovalec  pri akad .  dr .  Jožetu  Boletu .  Magistrsko  nalogo  je leta  1990 zagovarjal  na  Naravoslovno-matematični  fakulteti  Univerze  v  Zagrebu,  kjer  je januarja  1994  obranil  tudi  doktorsko nalogo z naslovom Podzemeljski in izvirski polži osamelega krasa vzhodne Slovenije .  Po upokojitvi  akad .  dr .  Jožeta  Boleta  je leta  1995 prevzel  vodenje  malakološkega  oddelka  in  urejanje  zbirke  mehkužcev Biološkega  inštituta  Jovana  Hadžija  ZRC  SAZU .  Od septembra  2013  je  samostojni  podjetnik-raziskovalec  in  sodeluje  na aplikativnih  projektih  doma in  v  tujini .  Usposabljal  se  je  na malakološkem  oddelku  Prirodoslovnega  muzeja Smithsonian  v  Washingtonu  in  na oddelku  za mehkužce Prirodoslovnega  muzeja  na Dunaju .  Raziskuje  sistematiko,  ekologijo  in filogenijo  mehkužcev  (predvsem sladkovodnih  in kopenskih  polžev  ter sladkovodnih školjk) (e-vir:  Povezujemo . si) . Zbirka mehkužcev Biološkega Inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU je nacionalno  pomembna  študijska  zbirka  mehkužcev (Mollusca),  ki vsebuje 40 . 652  inventarnih  enot  suhega  gradiva  (Slika  31) iz Slovenije,  Balkanskega  polotoka  in južne  Evrope .  Zbirka  je delno  taksonomsko  urejena  (e-vir: Prirodoslovni muzej Slovenije  d) .  Leta 2017  jo je  Prirodoslovni  muzej  54 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slovenije  prevzel  v trajno  hranjenje  od  Znanstveno  raziskovalnega  centra  Slovenske  akademije  znanosti in umetnosti . Zbirka mehkužcev Biološkega Inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU vsebuje tipsko  gradivo  naslednjih  vrst: • Belgrandiella globulosa Bole, 1979  • Belgrandiella hershleri Slapnik, 1997  • Lanzaiopsis savinica Bole, 1989 • Bythiospeum (Paladilhiopsis) grobbeni anzeianum Slapnik, 1995 • Bythiospeum (Paladilhiopsis) robicianum trebnikanum Slapnik, 1995 • Mervicia eximia Bole, 1967 • Hauffenia subcarinata Bole & Velkovrh, 1987  • Hauffenia erythropomatia (Hauffen, 1856) • Kerkia kusceri (Bole, 1961) (opisana kot  Hauffenia kusceri Bole, 1961) • Hadziella deminuta (Bole, 1961) • Hadziella krkae Bole, 1992 • Hadziella thermalis Bole, 1992  • Zospeum alpestre bolei Slapnik, 1991 • Zospeum frauenfeldi osolei Slapnik, 1994 • Zospeum spelaeum lamellatum Bole, 1974 • Zospeum obesum (Frauenfeld, 1854) (opiana kot  Carychium obesum Frauenfeld, 1854) Slika 31: Gradivo iz Zbirke mehkužcev Biološkega Inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU je razsortirano po vrstah .  Foto: Tomi Trilar Figure 31: The material from the  Malacology Collection of the Jovan Hadži Institute of Biology ZRC SAZU is sorted by species . Photo: Tomi Trilar 55 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Malakološka zbirka (Mollusca) Franceta Velkovrha Avtor zbirke France Velkovrh  (1934–2009)  je  slovenski biolog, malakolog,  jamar in  numizmatik .  Leta  1958 je absolviral  biologijo  z delom  Nove najdbe in pripombe k dosedanjim opisom podzemeljskih gastropodov iz porečja Ljubljanice, za  kar  je prejel  Prešernovo  nagrado .  Leta  1962 je diplomiral  na Biotehniški  fakulteti  Univerze  v Ljubljani,  kjer  se  je pozneje na  Oddelku  za biologijo  tudi zaposlil  kot višji  tehnični  sodelavec  pri organizaciji  študijskih  programov in pri terenskih raziskavah, zlasti speleobioloških . Upokojil se je leta 1997 . Vseskozi  je bil  aktiven  član  Društva  za  raziskovanje  jam .  Njegovo  glavno  zanimanje  je bilo  raziskovanje jamskega živalstva, predvsem ekologije in zoogeografije jamskih mehkužcev . Slika 32: Del gradiva iz Malakološke zbirke Franceta Velkovrha je shranjen v alkoholu . Foto: David Kunc Figure 32: Part of the material from the  France Velkovrh's Malacology Collection is stored in alcohol .  Photo: David Kunc Malakološka zbirka Franceta Velkovrha je nacionalno  pomembna  študijska  zbirka  in ena  največjih  zbirk  mehkužcev (Mollusca)  na Balkanskem  polotoku .  Nastajala  je med  leti  1982  in 2009 .  Večji del  gradiva  je iz Slovenije  in Balkanskega  polotoka,  vsebuje pa tudi  gradivo  iz  Evrope  in celega  sveta .  Obsega  42 . 741 inventarnih  enot  in čez  milijon  primerkov,  ki so shranjeni  bodisi v  etanolu  (Slika  32)  ali kot  suho gradivo .  Zbirka  je zgledno  in natančno  opremljena  z  etiketami, nepopolna  inventarna  knjiga je  digitalizirana  (e-vir: Prirodoslovni muzej Slovenije d) .  Zbirko  je Prirodoslovni  muzej Slovenije  leta  2003 odkupil  z  namenskimi sredstvi  Ministrstva za kulturo . Mršićeva študijska zbirka deževnikov (Lumbricidae) Avtor zbirke dr. Narcis Mršić (1951–1997) se je po končani  gimnaziji na Reki vpisal na  študij  biologije  na Univerzi  v Ljubljani,  kjer  je diplomiral  leta  1975 in se zaposlil  kot  asistent  na Biološkem  inštitutu  Jovana  Hadžija  ZRC SAZU .  Doktoriral  je leta  1983 s tezo  o ekologiji,  taksonomiji  in cenologiji  deževnikov  (Lumbricidae) na dveh območjih Gorenjske  in postal  56 SCOPOLIA No 103 – 2022 izredni  raziskovalec  pri zoološki  ekipi  inštituta .  Med letoma  1988 in 1991 je bil znanstveni  urednik  za področje  naravoslovja  Enciklopedije Slovenije,  deloval  pa  je  tudi v  uredniških  odborih  več  mednarodnih  revij .  Višji  znanstveni  sodelavec  je  postal  leta  1988,  znanstveni  svetnik  pa 1993 .  Od leta  1992 je bil  vodja  raziskovalne  skupine na  projektih  florističnih  in fav - nističnih  raziskav  Slovenije  ter  sosednih regij,  nekaj  mesecev  leta  1994  pa tudi  nadomestni  direktor  inštituta .  Leta  1995  je bil izvoljen  za izrednega  profesorja  ekologije  na Univerzi  v  Ljubljani .  Zadnja  leta  svojega  življenja  je deloval  tudi  kot  svetovalec  na  Ministrstvu  za  znanost  in tehnologijo  in koordinator  dolgoročnega  projekta  na temo naravne  in kulturne  dediščine  Slovencev ( Mihelič 1997; e-vir:  Wikipedija l) . Mršić  je raziskoval  tri  skupine živali:  deževnike  (Lumbricidae),  dvojnonoge  (Diplopoda)  in  plazilce  (Reptilia),  ukvarjal  pa se je tudi  s talnimi  (edafskimi) organizmi  kot  celoto  in njihovo  vlogo  v pedogenetskih  procesih .  Navduševala  ga  je biotska  raznolikost  Slovenije  in ugotovitev,  da je s stališča biotske raznovrstnosti to območje »vroča točka« Evrope ( Mršić 1997) . Mršićeva študijska zbirka deževnikov je nacionalno  pomembna  študijska  zbirka  in največja  zbirka  deževnikov  (Lumbricidae)  Balkanskega  polotoka .  Nastajala  je od leta  1970 do 1996 in  vsebuje pretežno  gradivo  iz Balkanskega  polotoka .  Obsega 4 . 514 inventarnih  enot  (40 pladnjev  s kozarci)  v etanolu  (Slika  33), ki jim  je dodana  le  etiketa  s šifro  (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije d) .  Zbirko  je Prirodoslovni  muzej Slovenije  leta  2001 odkupil  z  namenskimi sredstvi  Ministrstva za kulturo . Mršićeva študijska zbirka dvojnonog (Diplopoda) Avtor zbirke je dr. Narcis Mršić (1951–1997) . Mršićeva študijska zbirka dvojnonog je nacionalno  pomembna  študijska  zbirka  in največja  zbirka  dvojnonog  (Diplopoda)  Balkanskega  polotoka .  Nastajala  je od leta  1970 do 1996 .  Poleg  gradiva  iz Balkanskega  polotoka,  vsebuje tudi  gradivo  iz Nepala,  Nove Gvineje in Indonezije .  Slika 33: Gradivo iz Mršićeve študijske zbirke deževnikov . Foto: David Kunc Figure 33: Material from the  Mršić's Scientific Collection of Earthworms . Photo: David Kunc 57 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Obsega okrog  3 . 000 inventarnih  enot  (30 pladnjev  s  kozarci)  v etanolu  (Slika  34), ki jim  je  dodana  le  etiketa  s šifro  (e-vir: Prirodoslovni muzej Slovenije d) .  Zbirko  je Prirodoslovni  muzej Slovenije leta 2001 odkupil z namenskimi sredstvi Ministrstva za kulturo . Študijska zbirka ceponožnih rakov (Copepoda) in vodnih bolh (Cladocera) Avtor zbirke je prof. dr. Anton Brancelj  (rojen  1957),  limnolog  in  speleobiolog .  Šolal  se je v Ljubljani,  kjer  je leta  1981 diplomiral,  leta  1986 magistriral  in leta  1991 doktoriral  iz  biologije  na Biotehniški  fakulteti .  Od leta  1987 je redno  zaposlen  na Nacionalnem  inštitutu  za  biologijo  v Ljubljani,  kjer  je med leti  1995 in 2015 vodil  Oddelek  za  raziskovanje  sladkovodnih  in kopenskih  ekosistemov .  Od leta  1996 je predavatelj  na Politehniki  v Novi Gorici  in od leta  2013 redni profesor za limnologijo in ekologijo podzemnih voda na Univerzi v Novi Gorici . Raziskovalno  deluje  na dveh področjih,  limnologiji  s  poudarkom  na raziskovanju  viso- kogorskih  jezer,  ter  ekologiji  in taksonomiji  podzemnih živali,  predvsem ceponožnih  rakov  (Copepoda)  in vodnih  bolh  (Cladocera) .  Samostojno  ali  v soavtorstvu  je opisal  okoli  40 novih  jamskih vrst  iz omenjenih  skupin  iz Slovenije,  Tajske,  Vietnama  in Kitajske .  Opisal  je tudi  prvo  pravo  jamsko (stigobiontsko)  vodno  bolho  iz Hercegovine  in kasneje  še dve vrsti  iz Slovenije,  ki so sedaj uvrščene  v samostojni  rod  Brancelia ( B. hercegovinae (Brancelj,  1990), B. sketi (Brancelj, 1992),  B. stochi (Brancelj, 1997)) . Študijska zbirka ceponožnih rakov in vodnih bolh je nacionalno  pomembna študijska  zbirka   in  največja zbirka  ceponožnih  rakov  (Copepoda) in  vodnih bolh (Cladocera)  Balkanskega  polotoka .  Nastaja  od leta  1958 dalje  in vsebuje gradivo  pretežno  iz Slovenije  in Balkanskega  polotoka .  Obsega  9  pladnjev  s  1 . 361  inventarnimi  enotami v  etanolu  z  nekaj kapljicami  glicerola .  Gradivo  v zbirki  je določeno  in etiketirano  ter  vnešeno  v podatkovno  zbirko  (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije d) .  Leta  2001 jo je Prirodoslovni  muzej Slovenije  prevzel  v  trajno hranjenje od Nacionalnega inštituta za biologijo . Slika 34: Gradivo iz Mršićeve študijske zbirke dvojnonog . Foto: David Kunc Figure 34: Material from the  Mršić's Scientific Collection of Millipedes . Photo: David Kunc 58 SCOPOLIA No 103 – 2022 Študijska zbirka ceponožnih rakov in vodnih bolh vsebuje tipsko gradivo naslednjih vrst: • Alona sketi Brancelj, 1992 • Alona stochi Brancelj, 1997 • Moraria (Moraria) radovnae Brancelj, 1988 • Paramorariopsis anae Brancelj, 1991 • Pseudomoraria triglavensis Brancelj, 1994 • Troglodiaptomus sketi postojnae Brancelj, 1987 • Troglodiaptomus sketi sketi Petkovski, 1978 Slovenski arhiv živalskih zvokov V okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije deluje tudi Slovenski arhiv živalskih zvokov, ki ga  je ob prihodu  v muzej leta  1987 zasnoval  akad. prof. dr. Matija Gogala .  Danes  arhiv  ureja  in vodi dr. Tomi Trilar .  Več o obeh si lahko  preberete  v poglavju  o kustosih  (tretje  poglavje  tega prispevka) Kustodiata za nevretenčarje . Slovenski arhiv živalskih zvokov  je študijska  zbirka  posnetkov  živalskih  zvokov,  ki jo hrani  Prirodoslovni  muzej Slovenije .  Zbirka  vsebuje večinoma originalne  posnetke  živalskega  oglašanja  in petja  na  DAT-kasetah,  analognih  magnetnih  trakovih  in kasetah,  ter  digitalnih  medijih za  shranjevanje   (trdi  diski, cedeji, cederomi,  devedeji, itd . ), ki so jih posneli  kustosi  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije  in nekateri  drugi  zunanji  sodelavci  muzeja .  Na digitalne  medije za  shranjevanje  smo  pred  desetletjem  prenesli  del  starejše  zbirke  steničjih  oglašanj  (Heteroptera),  ki je bila  posneta  na analognih magnetnih trakovih . Osnovni cilj  sodelavcev  arhiva  je zbrati  posnetke  petja  in oglašanja  vseh živalskih  vrst,  ki  proizvajajo  zvok  in živijo  na  ozemlju  Slovenije . Zbiramo  pa tudi  zvočna  vzdušja  v različnih  ži- vljenjskih  prostorih  Slovenije . Raziskovalno  delo  je večinoma usmerjeno  v bioakustiko  pojočih škržadov  (Hemiptera:   Cicadidae)  v Evropi,  Mali  Aziji in jugovzhodni  Aziji .  Za zapis zvoka  trenutno  uporabljamo   digitalne snemalnike Sound Deviced 702, Marantz PMD-660 in Zoom H2 ter Strandbergove mikrofone  Tellinga PRO-6 za  slišno  zvočno  območje . Za zajemanje  ultrazvočnih  signalov   uporabljamo  na linijski  vhod snemalnikov  priklopljene  ultrazvočne  detektorje  Pettersson Elektronik D200, pri  katerih  nam je proizvajalec  mikrofon  iz ohišja  prestavil  na  podaljševal - ni kabel,  ki smo ga  namestili  na  doma narejene  nosilce  za  parabole .  Za parabole  uporabljamo   Slika 35: Audio cedeji na katerih so predstavljni zvoki živali shranjeni v  Slovenskem arhivu živalskih zvokov Figure 35: Audio CDs presenting the sounds of animals, which are stored in the  Slovenian Archive of Animal Sounds 59 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology ohišje  sprednjega  žarometa  Renault  4  (popularno  imenovanega Katrca),  Strandbergo - vo parabolo  od mikrofona  Tellinga  (premer 57 cm)  in Wildtronicsovo  Pro  Mini parabolo   (premer 29 cm) . Iz gradiva  shranjenega  v arhivu  smo na  prelomu  tisočletja  objavili  štiri  izobraževalne  cedeje  Pojoči škržati Slovenije (1998), Ljubljansko barje - skrivnostni svet živalskega oglašanja (1999),  Gozdne ptice Slovenije (2002) in Slovenske žabe (2003) (Slika 35) . Arhiv  nima redno  zaposlenega  kustosa,  ki  bi delal  samo v Slovenskem arhivu živalskih zvokov . 5. Tehniška dediščina V dvestoletni  zgodovini  proučevanja  predvsem mehkužcev  in žuželk  se  je na Kustodiatu  za nevretenčarje  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije  poleg  zbirk  nabralo  tudi  precej  tehniške  dediščine,  ki so jo naši predhodniki  bolj  ali  manj vestno  shranili .  To so mikroskopi in drugi  optični  pripomočki  zgodovinske  vrednosti,  pribor  za  prepariranje  in drugi  pripomočki  avtorjev  zbirk in nekdanjih kustosov, merilni pripomočki in instrumenti . Omeniti  velja  mikroskope  zgodovinske  vrednosti .  To sta  dva  stereo  mikroskopa  iz delavnice  Optische Werke C. Reichert, Dunaj,  s številko  78696, ki sta  bila  proizvedena  leta  1926 .  Oba  sta  shranjena  v umetelno  izdelani  leseni škatli .  Eden ima  mizico za namestitev  mikroskop - skih preparatov  v optično  os, drugi  je brez  mizice, ima pa priložene  3 okularje  in 6 objektivov,  katerih  kombinacija  omogoča  različne  povečave .  Ohranjena  je še ena  lesena  škatla  za  Reichertov  mikroskop  številka  78081, leto  proizvodnje  1928 .  V njej  so 4 okularji  in 6 objektivov,  ter  mizica  za  namestitev  mikroskopskih  preparatov  v optično  os, manjka  pa zgornji  optični  del .  Na vseh je  pečat,  žig  ali  je vgraviran  napis optika  FR. P. Zajec, izprašan optik, Ljubljana, ki je bil verjetno v tistem času dobavitelj optične opreme za muzej . Iz kasnejšega  obdobja  je stereo  mikroskop  MST 127, ki je bil  leta  1966 proizveden  v Polskie Zakłady Optyczne Warszawa (PZO Warszawa)  in je tudi  shranjen  v izvorni  leseni  škatli . Tudi  Meopta binokularni mikroskop z osvetlitvijo, proizveden  na Češkem,  je shranjen  v originalni  leseni  škatli  in ima  priložen  še monookularni  nastavek  in nekaj  okularjev .  Hranimo  še stereo  lupo   proizvajalca   Officcine Galileo  iz Milana  s  priloženima  dvema  objektivoma  in  dvema  paroma okularjev v originalni leseni škatli . V  času bliskovitega  razvoja  tehnike  so  tudi naprave  za snemanje zvoka že postale  del  zgodovine .  Od analognih  naprav  za snemanje zvoka hranimo kolutne  snemalnike, kot sta  stacionarni   HP 3964A Instrumentation Recorder  in  prenosni   Uher 4200 Report Monitor, prenosne  kasetne  snemalnike  (Sony WM-D6C),  od digitalnih  pa DAT  (Digital  Audio Tape)  prenosne  snemalnike  Sony TCD-D10 PRO II, TCD-D3 in TCD-D7 .  DAT snemalniki  so kljub  digitalnemu  zajemu zvoka  zapisovali  na  magnetne  trakove,  kar  je na  terenu  pozročalo  težave  v  neugodnih  vremenskih  ali  klimatskih  razmerah  in pri  daljšem  shranjevanju  posnetega  gradiva .  Zato  so  jih danes nadomestlili  snemalniki, ki  snemajo zvok na spominske  kartice,  kar je  opremo zelo  pocenilo .  Tudi poraba  energije  za delovanje  se je bistveno  zmanjšala,  saj nimajo  več vrtečih  delov,  ki bi jih poganjali  energetsko  požrešni  motorji,  zato  so postali  bistveno  lažji .  Od mikrofonov  za  slišno  zvočno  območje smo od  vsega  začetka  delovanja  Slovenskega arhiva živalskih zvokov uporabljali  Strandbergove  mikrofone  Tellinga, pri  čemer smo sledili  razvoju  in  uporabljali  modele  PRO-3 mono, PRO-3 stereo, PRO-5 stereo in PRO-6 stereo, ki jih delujoče  še vedno hranimo . Največjo zgodovinsko vrednost pa predstavlja: 60 SCOPOLIA No 103 – 2022 Regnov fonoskop Ivan (Janez, Johann ali Johannes) Regen (1868–1947), svetovno  priznani  pionir  sodobne  bioakustike,  je bil  rojen  v zaselku  Lajše  blizu  Gorenje  vasi v Poljanski  dolini .  Po nedokončanem  študiju  na  ljubljanskem  semenišču je odšel  na  Dunaj  študirat  naravoslovje,  kjer  je bil  leta  1897  promoviran .  Pridobil  si je pravico  predavati  naravoslovje  v nemškem  in slovenskem  jeziku .  Po  krajšem  času službovanja  v Hranicah  na  Moravskem  in v Oberhollabrunnu  se je 1905 vrnil  na  Dunaj  in je bil tam do upokojitve  leta  1918 gimnazijski  profesor  na gimnaziji v II .  okraju .  Po  ustanovitvi  ljubljanske  univerze  je bil  povabljen  za  profesorja  v Ljubljano,  na  univerzi  leta  1921  celo  izvoljen,  pozneje  pa tega  mesta ni sprejel .  Ostal  je na Dunaju,  nikdar  se ni poročil,  živel  je sam  in osamljen,  toda  z železno  voljo  in doslednostjo  je sledil  svojim  znanstvenim  ciljem .  Leta  1935 je bil izvoljen  za častnega  člana  Prirodoslovnega  društva  Slovenije,  ob ustanovitvi  Slovenske  akademije  znanosti  in umetnosti  leta  1939 pa za  dopisnega  člana .  Na Dunaju  je leta  Slika 36: Fonoskop   (galvanometrski oscilograf) s   katerim je leta 1913 Ivanu Regnu   uspelo kot prvemu na svetu   grafično prikazati čirikanje   poljskega murna  (Gryllus campestris) . Zvočni signal   murna, ki je čirikal v kletki, je   sprožil iskrenje elektrod, kar je   zabeležil premikajoči se filmski   trak . Levo je pogonsko kolesje,   v sredini registrirni aparat za   zapis zvočnih nihajev na filmsko   podlago in desno je ura, ki je   krmilila delovanje celotne naprave   (Sitar 1987) .  Foto: David Kunc Figure 36: With the help of   the phonoscope (galvanometer   oscilloscope), Ivan Regen   succeeded in 1913 as the first in   the world graphically representing   the chirping of the Field Cricket   (Gryllus campestris) . The sound  signal of a cricket chirping in a   cage triggered an electrode spark,   which was recorded by a moving   film strip . On the left is the drive   wheel, in the middle a recording   device for recording sound   vibrations on a film carrier, and   on the right a clock that controlled   the operation of the entire device   (Sitar 1987) .  Photo: David Kunc 61 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology 1947 v nesrečnih  okoliščinah,  za posledicami  požara,  ki je uničil  tudi  večino njegovih  instru - mentov  in zapuščine,  tudi  umrl  (Seliškar 1948; Polenec 1969b; Gogala 2008; e-vir:  Gogala & Sket brez letnice; e-vir:  Wikipedija h) . Preučeval  je petje in zvočno  komunikacijo  žuželk,  predvsem murnov,  čričkov  in kobilic .  Pri številnih  vrstah  je najprej  raziskal  zgradbo  in delovanje  cvrčal .  Mnogi ugledni  biologi  tedanjega  časa so trdili,  da  te  žuželke  slišijo  s tipalnicami,  vendar  je Ivan  Regen  dokazal,  da  je  slušni  organ  teh  žuželk  timpanalni organ na golencih  sprednjih  nog .  Kasneje  je z vrsto  dobro  premišljenih  poskusov  dokazal  tudi,  da zgoraj  omenjene vrste  uporabljajo  za zvočno  komuni- kacijo  zračni  zvok,  tako  kot  ljudje  in mnoge druge  živali,  in ne tresljajev,  ki se prenašajo  po  podlagi,  kot  so trdili  nekateri  tedanji  raziskovalci  (Aljančič 1986, 1996; Gogala 2008; e-vir:  Gogala & Sket brez letnice; e-vir:  Wikipedija h) . Glavni  poskus  o  privabljanju  samic poljskega  murna  (Gryllus campestris) s samčevim  petjem  je napravil  v tako  imenovanem geobiološkem laboratoriju, pravzaprav  ogromnem  insektariju  s površino  576 m 2  v Korneuburgu  pri Dunaju .  Pri tem je v veliki  raziskovalni  areni  naenkrat  uporabil  1600 samic poljskega  murna,  ki so mu  jih nabiralci  iz domovine pošiljali  po pošti  v  posebnih  lesenih  transportnih  zabojčkih,  ki jih  je v ta  namen  sam izdelal  (Aljančič 1986, 1996;  Polenec 1969a; e-vir:  Gogala & Sket brez letnice) . V  Prirodoslovnem  muzeju  Slovenije je  shranjen  fonoskop (galvanometrski  oscilograf)  (Slika  36), s katerim  je Ivanu  Regnu  leta  1913 kot  prvemu na svetu  uspelo  grafično  prikazati  čirikanje  poljskega  murna  (Gryllus campestris) .  Naprava  je dolga  leta  ležala  v  skladišču  na  Oddelku  za kemijo takratne  Naravoslovne  fakultete  v Ljubljani .  Od kemikov so jo v začetku  osemdesetih  let  prevzeli  na Biološkem  oddelku  Biotehniške  fakultete  oziroma  na Inštitutu  za  biologijo,  kjer  so takrat  in se še danes  ukvarjajo  z bioakustiko .  Ko se je Inštitut  za biologijo  selil  iz stavbe  Filozofske  fakultete  na Aškerčevi cesti,  smo  Regnov  fonoskop  shranili  v Pri - rodoslovnem  muzeju Slovenije  (Gogala 2008) .  Naprava  ima  danes  muzejsko vrednost,  saj ni  ohranjena  v popolnosti,  izgubilo  pa se je tudi  znanje  kako  je delovala . Javnosti  smo jo pokazali   tudi na razstavi Entomologia Slovenica leta  1992, gostovala  pa je tudi  na  Razstavi  dokumentov  o življenju  in delu  našega  rojaka  prof . dr . Ivana Regna  leta  2013 v Gorenji  vasi (Aljančič 2013) . 6. Razstavna dejavnost in pedagoška dejavnost V delu  prvega  nadstropja  muzejske stavbe  na Prešernovi  ulici  vabijo na ogled  naše stalne  in  občasne  razstave,  ter  vitrine  četrtletja  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije .  Tudi  Kustodiat  za  nevre - tenčarje  sodeluje  pri postavitvah  teh  razstav,  včasih s samostojnimi  temami, včasih kot  del  celote   tematskega  sklopa,  ki ga  razstava  zajema .  Prizadevamo  si, da  našo  naravno  dediščino  približamo   najširšemu  krogu  javnosti .  Na razstavnem  hodniku  stojijo  tri  stalne  razstave  s povsem  nevre - tenčarsko  vsebino .  Dve sta  izrednega  zgodovinskega  pomena .  Hohenwartova zbirka konhilij je ena  od ustanovnih  zbirk,  Schmidtova zbirka žuželk pa predstavlja  neprecenljivo  zgodovinsko  in  estetsko  vrednost .  Na nasprotni  strani  hodnika  stoji  razstava  Čudovita raznolikost žuželk, s pred - stavitvijo žuželk, od njihove pestrosti, življenjskih navad do pomena za človeka . Šole  in posamezni obiskovalci  se radi  vračajo  v muzej predvsem zaradi  občasnih  razstav .  Od popolne  preureditve  muzeja leta  1958 (Polenec 1974) je razstavna  dejavnost  prilagojena  učnemu načrtu in prispeva svoj delež k šolskemu pouku . Novejše pridobitve  in aktualne  dogodke  pa predstavljamo  v vitrinah  četrtletja  in z drugimi  manjšimi  priložnostnimi  razstavami .  V  nadaljevanju  je  poleg stalnih  razstav  nevretenčar - jev, predstavljenih  še nekaj  občasnih  razstav  in vitrin  četrtletja,  katerih  avtorji  so bili kustosi  Kustodiata za nevretenčarje . 62 SCOPOLIA No 103 – 2022 6.1. Stalne razstave Zbirka žuželk Ferdinanda J. Schmidta Zbirka žuželk  Ferdinanda  J .  Schmidta  obsega predvsem metulje  in hrošče,  v  njej pa  so  skromneje  zastopani  tudi  predstavniki  drugih  skupin  žuželk .  Zbirka  ima neprecenljiv  kulturno  zgodovinski  pomen, zato  je zaradi  svoje vrednosti  in občutljivosti  gradiva  shranjena  v depoju,  na razstavi pa je predstavljena predvsem s sliko in besedo (Slika 37) . Najbolj zanimivi  primerki  iz  zbirke  so  jamski  hrošči  drobnovratniki  (Leptodirus hochenwartii), ki jih je Schmidt  opisal  kot  prve znane  jamske živali  nasploh  (Schmidt  1832) .  Na razstavi  so predstavljeni  primerki drobnovratnika  in replika  izvirne  škatle,  v vitrini  pred  modelom kraške jame pa je povečan model drobnovratnika . Slika 37: Razstavna vitrina, kjer je prikazana  Schmidtova zbirka žuželk, v kateri se nahaja tudi jamski hrošč   drobnovratnik (Leptodirus hochenwartii) . Foto: David Kunc Figure 37: Display case with  Schmidt's entomological Collection, which also includes Narrow-necked Blind   Cave Beetle (Leptodirus hochenwartii) . Photo: David Kunc Hohenwartova zbirka konhilij Bogata  zbirka  konhilij  iz vseh morij sveta,  ki jo je grof  Franc  Jožef  Hanibal  Hohenwart  leta  1831 podaril  tedanjemu  Deželnemu  muzeju, je bila  najprej  razstavljena  v takratnih  muzejskih  prostorih  v Liceju  na Vodnikovem  trgu .  Kasneje  so jo skoraj  sto  let  hranili  v depojih  muzeja,  kjer je  bila dostopna  le strokovnjakom .  Leta 1970  pa  so  na ogled  postavili  takrat  začasno  razstavo z naslovom Polži in školjke - iz Hohenwartove zbirke (Slika  38), ki je bila  na  ogled  med  63 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Slika 38: Časopisni izrezek iz časnika  Prosvetni delavec, ki vabi na ogled izbranih primerkov iz  Hohenwartove zbirke konhilij . Figure 38: A clipping from the newspaper  Prosvetni delavec, inviting visitors to view selected specimens from   the  Hohenwart's malacology collection . Slika 39: Ena od dveh vitrin iz razstavnega hodnika muzeja, kjer je danes predstavljen del  Hohenwartove zbirke konhilij . Foto: David Kunc Figure 39: One of two display cases from the museum's exhibition hall, where part of  Hohenwart's malacology collection is presented today . Photo: David Kunc 64 SCOPOLIA No 103 – 2022 3 .  6 .  in 13 .  10 .  1970 (Hemeroteka PMS 1970/ID 1521909) .  Na razstavi  so si obiskovalci  lahko  ogledali  najlepše  primerke  izbrane  iz zbirke,  ki obsega okrog  5000 primerkov  z vsega sveta .  Zaradi velikega zanimanja je bila razstava podaljšana do 2 . 12 . 1970 . Kasneje  so del  zbirke  predstavili  v dveh  steklenih  vitrinah  na  razstavnem  hodniku  (Slika  39),  kjer  poleg  Zoisove zbirke  mineralov  predstavlja  eno temeljnih  zbirk  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije . Nastanek entomološke zbirke Zaradi  hitrega  propadanja  narave  si muzeji prizadevajo  zbrati  čim  več gradiva  in ga uvrstiti   v svoje zbirke .  Razstava  Kaj je entomologija (veda o žuželkah) in kako nastane entomološka zbirka, ki je bila  postavljena  od  26 . 6 . 1997  (Hemeroteka PMS 1997; Činč Juhant s sod .  2021)  do  leta  2021, je ponujala  odgovore  na  ta  vprašanja .  Avtor  je bil  dr .  Bogdan  Horvat .  Na razstavi  so  bili  prikazani  različni  načini  nabiranja  žuželk  v naravi  ter  delo  v laboratoriju,  ki obsega  tehnično   in strokovno  obdelavo  zbranega  gradiva .  Nekatere  žuželke,  kot  so hrošči  in metulji,  moramo  pred  uvrstitvijo  v zbirko  preparirati  na  entomoloških  iglah  (Slika  40) ali  jih  nalepiti  na  kartonček   in jih nato  uvrstiti  v suhe zbirke .  Druge  skupine žuželk  so shranjene  v alkoholu  in jih uvrščamo   v mokre  zbirke . Pri  najmanjših  žuželkah  pa izdelamo  mikroskopske  preparate . Vse  to  in še več je  predstavljala stalna razstava, ki je stala na hodniku nasproti  Schmidtove zbirke žuželk . Slika 40: Vabilo, ki je leta 1997 vabilo na ogled razstave  Nastanek entomološke zbirke . Figure 40: Invitation to visit the exhibition  The Origin of the Entomological Collection in 1997 . Čudovita raznolikost žuželk Razstava Nastanek entomološke zbirke  je v letu  2021  doživela  osvežitev  in novo podobo  ter  prerasla  v razstavo  Čudovita raznolikost žuželk, ki so jo pripravili  dr .  Staša  Tome,  Matjaž  Černila,  dr .  Tomi  Trilar,  doc .  dr .  Al Vrezec  in Andrej  Gogala .  Razstava  predstavlja  izjemno  raznoliko  skupino, kateri  pripada kar tri  četrtine  vseh  živalskih  vrst  na Zemlji .  Z  izjemo  morja,  so žuželke  poselile  vsa življenjska  okolja  in se nanje  različno  prilagodile .  S povečanimi  modeli razvojnega  kroga  stenice  zelene  smrdljivke  (Nezara viridula) in navadnega komarja 65 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology (Culex pipiens) je prikazana  presenteljiva  preobrazba  od jajčeca  do odrasle  živali,  ki je bodisi  nepopolna  ali popolna .  Podrobneje  so predstavljeni  štirje  največji redovi  žuželk,  kožekrilci  (Hymenoptera),  dvokrilci  (Diptera),  hrošči  (Coleoptera)  in metulji  (Lepidoptera) .  Pri  hroščih  so  prikazane  tudi  ogrožene  in v Sloveniji  izginule  vrste,  saj  smo ljudje  z brezobzirnim  poseganjem  v  naravo  dokončno  uničili njihov življenjski  prostor .  Med  dnevnimi  metulji  so  prikazane  naše najpogostejše  vrste  v značilnih  mikrohabitatih,  nočni metulji  pa so razporejeni  po času  pojavljanja  v različnih  letnih  časih . Na  razstavi  se ves čas prepletajo  neizmerna  pestrost  žuželk   z življenjskimi navadami in pomenom za človeka . 6.2. Občasne razstave in vitrine četrtletja Po  letu  1958  je  bilo v  razstavni  dejavnosti  v  ospredju  področje  zgodovinskega  razvoja,   evolucije .  Razstave  kot  Zgodovinski razvoj živih bitij, Nastanek vrst in prilagoditve, Ledena doba in Okamnine, priče izumrlega življenja so vsaka  po svoje  pričale,  da  organizmi  niso  nespre - menljivi,  da  se razvijajo  (Polenec 1974) . Razstave  so prikazovale  tudi  raznovrstnost  in pestrost   živega  sveta  z  drugih  celin,  kot  na  primer  razstava  Tropski metulji in hrošči postavljena  leta  1959,  avtorja   Sava   Breliha   (Hemeroteka PMS 1959/ID 150 0917; Činč Juhant  s  sod .  2021) .  Raz - stavljenih  je bilo  dvajset  škatel  lepših  primerkov,  odbranih  iz študijskih  zbirk .  Ali pa razstava   Eksotične žuželke, ki jo je za nekaj  mesecev  poleti  leta  1964 postavil  Savo Brelih  v botanični   dvorani  (Hemeroteka PMS 1964/ID 1518325; Činč Juhant s sod .  2021) .  Ponovno  je bila  na   ogled  od  1 .  8 .  do  25 .  9 .  1969 .  Predstavljala  je 24 škatel,  večinoma metuljev  iz muzejskih  študijskih   zbirk  (Hemeroteka PMS 1969/ID 1521397). Manjkale  niso niti  razstave,  ki so predstavljale  našo   bogato  favno,  kot  na  primer  Jamsko živalstvo Jugoslavije, avtoric  Marije  Gosar  in Maje Hafner,   Slika 41: Naslovna vitrina razstave Čudovita raznolikost žuželk, ki je v okviru stalne razstave doživela prenovo   v letu 2021 . Foto: David Kunc Figure 41: The title display case of the exhibition  The Wonderful Diversity of Insects, which was renovated in   2021 as part of the permanent exhibition . Photo: David Kunc 66 SCOPOLIA No 103 – 2022 od  5 . 4 . do  13 . 5 . 1968  (Hemeroteka PMS 1968/ID 1519605; Činč Juhant s sod .  2021) ali  pa so  bile tematsko  posvečene posameznim skupinam nevretenčarjev .  V nadaljevanju  je predstavlje - nih le nekaj, ki so obsežneje predstavljale delo in zbirke Kustodiata za nevretenčarje . Pajki, njihove mreže in strupi Po zapisih  dr .  Antona  Polenca,  avtorja  razstave,  je le  ta  predstavljala  te  zanimive osmeronoge  živali,  ki  jih premalo  poznamo .  Na razstavi  so  se  obiskovalci  lahko  seznanili  z njihovimi  lastnostmi,  kako predejo mreže in  ali so  strupeni .  Predstavljeni  so  bili križevci  (družina  Araneidae)  in sorodniki,  ki pletejo  kolesaste  mreže  ter  pajki,  ki so zaradi  svojega  strupa  najbolj  nevarni  človeku .  Med tedaj  znanimi  dvajest  tisoč  vrstami  pajkov  jih je le  nekaj  zares  nevarnih  človeku .  Med Jugoslovanskimi  je to  istrski  rdečepikasti  pajek (Latrodectus tredecimguttatus) eden od sorodnikov  ameriških črnih  vdov (Polenec 1969b) .  Razstava  je bila  na ogled  od 1 .  10 .  1969 do 22 .  3 .  1970, sestavljena  pa je bila  iz fotografij,  preparatov  in živih osebkov pri nas  živečih vrst pajkov ( Hemeroteka PMS 1970/ID 1521653; Činč Juhant s sod .  2021) . Metulji tujih dežel Prirodoslovni  muzej Slovenije  v svojih  zbirkah  hrani  številne  primerke  zanimivih metuljev  z vsega sveta,  ki pa javnosti  niso vedno  na vpogled .  Nekaj najzanimivejših  primerkov  z vseh  kontinetov  je  bilo razstavljenih  na razstavi  Metulji tujih dežel  (11 .  12 .  1970  –  28 .  3 .  1971)  (Hemeroteka PMS 1971/ID 1522421; Činč Juhant s sod .  2021), ki je bila  na ogled  le  kratek  čas, saj metulji  ne smejo biti dalj  časa izpostavljeni  svetlobi .  Avtor  razstave  je bil  Savo Brelih .  Razstavo  je sestavljalo  več kot  1500 eksponatov  in vrst  metuljev  urejenih  po svetovnih  regijah .  Predstavljene  so bile  najbolj  pisane, največje  in biološko  najbolj  zanimive vrste  (Smerdu 1971) .  Zanimivo je, da na razstavi  ni bilo  evropskih  metuljev,  te  so nameravali  razstaviti  kasneje  na  samostojni razstavi . Entomologija na Slovenskem Avtorja  dr .  Jan Carnelutti  in Savo Brelih  sta  razstavo  postavila  od 15 .  10 .  do 4 .  11 .  1973  (Hemeroteka PMS 1973/ID 1524981; Činč Juhant s sod .  2021) ob 50-letnici  jugoslovanske   entomologije  ter  ob 3 .  srečanju  entomologov  sosednjih  dežel .  Razstavljene  so bile  pestre  zbirke  metuljev  in hroščev  ter  drugih  žuželk,  ki so jih razstavljali  člani  Slovenskega  entomološke - ga društva  Štefana  Michielija  (Slika  42) .  Razstava  je privlačila  tudi  nepoznavalce,  saj so bile  razstavljene  zlasti  eksotične  vrste  metuljev  in hroščev  čudovitih  barv  in osupljivih  oblik .  Na  entomološki  razstavi  je sodelovalo  kar  46 članov  društva .  V letu  1974 je med  17 .  7 .  in 23 .  9 .  sledila  ponovitev  razstave  iz prejšnjega  leta  s še več razstavljenimi  preparati  iz muzejskih  zbirk  (Hemeroteka PMS 1974/ID 1525749; Činč Juhant s sod .  2021) . Gospodarski pomen žuželk Razstava  je  bila, kot  mnogo drugih,  prirejena  učnemu načrtu  gimnazij in je  prispevala  svoj delež  k šolskemu  pouku .  Prikazovala  je vlogo  žuželk  v našem okolju  in njihov  vpliv na  človeka  samega .  Ob  številnih  fotografijah  živali  in eksponatih  (les, papir, drevje)  so lahko  učenci  srednjih  in osnovnih  šol  dopolnili  v šoli  pridobljeno  znanje  (Polenec 1976) .  Razstava  je  ponazarjala  kako  so žuželke  kot  rastlinojedci,  opraševalci,  zajedavci,  plenilci  ali  čistilci  narave   vključene  v prehranjevalne  verige  (Gosar 1976) .  Na voljo  je bil  tudi  vodnik  po razstavi  z istim  67 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology naslovom  (Brelih 1975) .  Na ogled  je bila  od 17 .  12 .  1975 do 31 .  5 .  1976 (Hemeroteka PMS 1976/ID 1527285), vendar  so jo zaradi  velikega  zanimanja  šolske  mladine  ponovno  odprli  od  19 .  5 .  do 7 .  11 .  1977  (Hemeroteka PMS 1977/ID 1528821; Činč Juhant  s  sod .  2021),  kot  gostujoča  razstava  Gospodarski značaj kukca pa je bila  postavljena  tudi  na Reki med aprilom  in novembrom  leta  1979 (Hemeroteka PMS 1979/ID1529589; Činč Juhant s sod .  2021) .  Avtor  razstave je bil Savo Brelih . Sledilo  je več občasnih  razstav,  za katerimi  se je žal  ohranilo  bolj  malo  gradiva,  zato  jih le  omenimo: Redke in ogrožene živalske vrste v Sloveniji, ki sta  jo od  8 .  do  21 .  10 .  1980 pripravila  Savo Brelih  in Janez  Gregori  (Činč Juhant s sod .  2021) .  Ponovno  je bila  na ogled  4 .  11 .  1980  do 31 . 3 . 1981 . V spremljajoči knjižici  sta  izdala  tudi  seznam naših  ogroženih  in redkih  živali  ter   prvi  celovit  pregled  zakonodaje  s področja  varstva  živalskih  vrst  v Sloveniji;  Eksotične žuželke iz zbirk Prirodoslovnega muzeja Slovenije  (20 .  6 .  –  31 .  12 .  1981);  Zbirka metuljev Štefana Michielija (21 .  12 .  1984 – maj  1985); O delovanju slovenskih entomologov (25 .  10 . –  16 .  11 .  Slika 42: Vabilo na otvoritev razstave Entomologija na slovenskem, ki je bila na ogled leta 1973 . Figure 42: Invitation to the opening of the exhibition  Entomology in Slovenia, which was on display in 1973 . 68 SCOPOLIA No 103 – 2022 1986), katerih  avtor  je bil  dr . Ignac Sivec (Činč Juhant s sod .  2021); Kaj so črne vdove (19 . 6 .  1988 – 31 .  1 .  1989), avtor  akad .  prof .  dr .  Matija  Gogala;  Narava na jugoslovanskih znamkah (21 . 12 .  1989 – 18 .  3 .  1990), ki sta  jo v sodelovanju  s Prirodoslovnim  muzejem  Makedonije  iz  Skopja  pripravila  dr .  Tomi  Trilar  in dr .  Breda  Činč Juhant  (Činč Juhant s sod .  2021); Metulji - slovenska naravna dediščina (25 . 4 .  – 30 . 9 . 1990),  avtor  Matjaž  Černila  (Hemeroteka PMS 1981, 1985, 1986, 1989, 1990; Činč Juhant s  s o d .   2021); Borelija - povzročitelj Lajmske borelioze (16 .  5 . –  9 .  10 .  1990) (Činč Juhant s sod .  2021), ki je prikazovala  potek  bolezni,  zgodovino  raziskovanja  te  bolezni,  razširjenost  bolezni  v Sloveniji,  biološki  pregled  klopov  in komarjev  ter  zaščitne  ukrepe  pred  borelijo .  Avtor  razstave  je bil dr .  Bogdan  Horvat  (Hemeroteka PMS 1990) .  Od 27 .  2 .  –  31 .  3 .  1990  je gostovala  tudi  razstava  Entomološkega  oddelka  Mestnega  muzeja Varaždin  Naravoslovec Franjo Koščec (1882–1968) (Činč Juhant s sod .  2021) . Entomologia Slovenica Ena izmed večjih razstav,  ki je bila  postavljena  v atriju  današnje  stavbe,  je bila  razstava   Entomologia Slovenica leta  1992 (27 . 10 .  – 7 . 12 . 1992)  (Slika  43) . Razstava,  ki so jo pripravili   akad .  prof .  dr .  Matija  Gogala,  Marko  Aljančič,  prof .  dr .  Janko Božič, dr .  Andrej  Gogala,   Stanislav  Gomboc, dr .  Bogdan  Horvat,  dr .  Ignac  Sivec in dr .  Tomi  Trilar  (Činč Juhant s sod .  2021),  je prikazovala  žuželke  in zgodovino  njihovega  raziskovanja  v  Sloveniji .  Raz - stavljene  so  bile pomembnejše  zgodovinske  zbirke žuželk  in  moderne zbirke ter  delo  z  njimi .  Prikazana  je bila  tudi  uporaba  računalnikov  in video tehnike  v entomologiji .  Posebna   Slika 43: Utrinki z razstave Entomologia Slovenica iz časopisa Slovenske novice, leta 1992 . Figure 43: Excerpts from the exhibition  Entomologia Slovenica from the newspaper Slovenske novice, 1992 . 69 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology pozornost  je bila  namenjena  prikazu  žuželčjih  zvokov  in vibracijskih  signalov  ter  komunika - ciji z njimi (Hemeroteka PMS 1992) .  Razstavo  so dopolnjevala  likovna  dela  ter  realistične   upodobit ve  ž ival i,  ma njk ala  n i n it i  bioa k u st ič na  z vo č na  pod laga  sk la d at elja  Bošt ja na  Pe rovšk a   (Slovenske novice 1992), ki je žuželčje  zvoke  uporabil  kot  instrumente .  Ob razstavi  je izšel   tudi razstavni katalog z naslovom Žuželke - uspešnost množičnosti (Gogala A .  s sod .  1992, 1994) .  Poleg  vodenih  ogledov  razstave  in multimedijske  projekcije  so si  lahko  obiskovalci   vsak delavnik  ob 11 . uri ogledali  prikaz  prepariranja  žuželk  in delo  entomologa  s sodobnimi  tehnikami ( Hemeroteka PMS 1992) . Iz raziskovanja zunanjih zajedavcev Od  31 .  5 .  do  4 .  6 .  1994 je Prirodoslovni  muzej  Slovenije  sodeloval  na  2 .  Slovenskem  muzejskem  sejmu .  Za to  priložnost  je bila  pripravljena  začasna  razstava  z naslovom  Iz raziskovanja zunanjih zajedavcev (Činč Juhant s sod .  2021) .  Postavitev  je obsegala  panoje  z besedilom  in fotografija - mi  zunanjih  zajedavcev  in njihovih  gostiteljev,  vitrini  z mehovi živali  in primerom nesortirane   zbirke zunanjih  zajedavcev,  video film s  prikazovanjem  zbiranja  vzorcev  iz  gnezd mestne   lastovke  in žive primerke  bolh  ter  njihovih  ličink  pod lupo,  ki so bile prikazane  na monitorju .  Ob priložnosti  je bila  izdana  tudi  zloženka  z istim naslovom .  Kustosa  razstave  sta  bila  dr .  Tomi  Trilar in dr . Breda Činč Juhant . Narava Slovenije Razstave  o slovenski  naravi  so skušale  tudi  nepoznavalcem  predstaviti  lepote  naravnega  okolja in raznovrstnost ogroženih rastlin in živali v njem . Leta  2000 je bila  na ogled  razstava  o Krasu  in slovenskem  delu  Istre  (Hemeroteka PMS 2000), leta  2001 o Ljubljanskem  barju  in Iški (Hemeroteka PMS 2001), leta  2002 je bil  predsta - vljen  najvzhodnejši  del  države,  Prekmurje  ter  rečni  logi  in mrtvice  na  obeh straneh  reke  Mure  (Hemeroteka PMS 2002), leta  2005 pa slovenski  alpski  svet z obsežnimi gorskimi gozdovi  na planotah  Jelovice  in Pokljuke  ter  vse tri  visokogorske  skupine z vrhovi  nad  gozdno  mejo,  Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe ( Hemeroteka PMS 2005) . Narava Slovenije: Istra in Kras Vrsta  fotografskih  razstav  o slovenski  naravi  se je pričela  s predstavitvijo  najtoplejšega  in  najbolj  mediteranskega  predela  države,  slovenskega  dela  Istre  in matičnega  Krasa .  Predsta - vljene  fotografije  so prikazovale  tako  pestrost  habitatov,  kot  pestrost  vrst .  V  vitrinah  je bil  razstavljen  izbor  literature  o Istri  in Krasu  ter  primeri objav raziskovalnega  dela,  kot  priza - devanja  za zakonsko  in dejansko  varovanje  narave  v tem delu  Slovenije .  Razstava  je bila  na  ogled  med 20 .  9 .  2000 in 28 .  2 .  2001, kasneje  pa kot  gostujoča  razstava  v Univerzitetni  knjižnici  Maribor  med  2 .  9 .  in 26 .  9 .  2002 (e-vir: Prirodoslovni muzej Slovenije a) in od 1 .  6 .  do  26 .  8 .  2010 v Osnovni  šoli  Antona  Šibelja-Stjenka  v Komnu (Činč Juhant s sod .  2021) .  Kustos  razstave je bil dr . Andrej Gogala . Narava Slovenije: Ljubljansko barje in Iška Na razstavi  je  bilo predstavljenih  111  fotografij,  ki  prikazujejo  pokrajino,  rastlinstvo  in  živalstvo  obravnavanega  območja .  Na ogled  so  bili minerali  in  subfosilni  ostanki  živali  z  Ljubljanskega  barja,  zemljevid  življenjskih  prostorov  na Barju,  razstavo  so spremljali  zvoki  70 SCOPOLIA No 103 – 2022 živali,  na računalniškem  zaslonu  so se  vrteli  posnetki  ptic .  Ob  razstavi  je izšel  tudi  katalog  s 67 barvnimi slikami (Gogala A .  s sod .  2001) .  Razstava  je bila  na ogled  med 7 .  11 .  2001 in  5 . 5 . 2002  (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije a) . Kustos razstave  je bil  dr . Andrej Gogala . Narava Slovenije: Mura in Prekmurje Razstavljenih  je bilo  71 izvirnih  fotografij  pokrajine,  rastlinstva  in živalstva  tega  zanimivega   dela  Slovenije .  Razstava  je bila  obogatena  z muzejskimi  eksponati  ter  s prikazom  proda,  peskov,  subfosilnega  lesa,  nafte  in olivinovih  nodulov .  Manjkal  ni niti  akvarij,  v katerem  so bile na ogled   žive velike  senčice  (Umbra krameri), ribe,  ki v Sloveniji  živijo  le  v mrtvicah  ob Muri . Razstavo  so  spremljali  zvoki  živali  in videoposnetki  žab,  ki enkrat  na  leto  pomodrijo .  Ob razstavi  sta  bila  izdana   tudi  katalog  (Bedjanič  s sod . 2 002) in zloženka . Razstava  Narava Slovenije: Mura in Prekmurje je bila  v Prirodoslovnem  muzeju  Slovenije  na  ogled od 3 .  12 .  2002 do  31 .  12 .  2003 .  Od 22 .  5 .  2009 do   31 . 8 . 2009 je gostovala v Krajinskem parku Goričko na gradu Grad (e-vir:  Prirodoslovni muzej Slovenije a) in med 5 .  6 .  in 1 .  10 .  2015 v Muzeju  norosti  v Gradu  Cmurek  na  Tratah  (Činč Juhant s sod .  2021) .  Razstava  je nastala  v sodelovanju  z Zavodom RS za varstvo  narave  - OE Maribor .  Kustosi razstave so bili dr . Andrej Gogala, dr . Tomi Trilar in dr . Matjaž Bedjanič . Narava Slovenije: Alpe Serija  razstavnih  predstavitev  posameznih  izsekov  iz  nacionalne  naravne  dediščine  je pokrila  tudi  Alpe:  vse tri  osrednje  slovenske  gorske  skupine, ki sežejo  čez gozdno  mejo, to  je Juliijske  Alpe, Karavanke  in Kamniško Savinjske  Alpe, ob teh  pa tudi  Jelovico  in Pokljuko .  Razstavo  so sestavljali  fotografski  posnetki  številnih  avtorjev,  zvočna  kulisa  s posnetki  ptic  in sesalcev,  fosili,  kamnine različnih  starosti,  prodniki  iz alpskih  rek  ter  akvarij  s soško postrvjo  (Salmo marmoratus). Razstava  je bila  na  ogled  od 25 . 3 . 2004  do 30 . 9 . 2005,  nato  je leta  2008 gostovala   v Murski  Soboti,  med 15 .  4 .  in koncem septembra  2011 pa v Informacijskem  središču  Trigla - vskega  narodnega  parka  Triglavska  roža  na Bledu  (e-vir: Prirodoslovni muzej Slovenije a)  in od  19 . 3 . do  7 . 4 . 2013  v galeriji  Ferda  Mayerja  (Paviljon  NOB) v Tržiču  (Činč Juhant s sod .  2021) . Ob  razstavi  je izšel  tudi  katalog  (Trilar s sod .  2004) .  Glavni  avtorji  razstave  so bili dr .  Andrej Gogala, dr . Tomi Trilar in dr . Miha Jeršek . Največja zbirka mehkužcev na Slovenskem, malakološka zbirka Franceta Velkovrha Na  razstavi  je bila  predstavljena  zbirka  mehkužcev  Franceta  Velkovrha,  ki vsebuje  mehkužce  iz skupin oklopnikov,  polžev,  školjk  in slonovih  zobčkov ter  maločlenarje  (Oligomerija)  iz  skupine ramenonožcev  (Brachiopoda) .  Zbirka  obsega preko  71 . 000 inventarnih  enot  in preko  1 . 000 . 000 primerkov .  Več kot  polovica  gradiva  je bila  nabrana  na  območju Slovenije,  preostali  del  pa pretežno  na Balkanskem  polotoku,  predvsem na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini  in  Severni  Makedoniji .  Precej  gradiva  je tudi  iz preostale  Evrope,  Afrike,  zelo  veliko  iz Alžirije,  Amerike in Azije, predvsem Kitajske .  Ob  razstavi,  ki je bila na ogled  med  8 .  12 .  2005  do  10 .  12 .  2006,  je bila izdelana  tudi  informativna  zloženka .  Avtor  razstave  in zloženke  je bil  dr . Tomi Trilar ( Hemeroteka PMS 2006; Činč Juhant s sod .  2021) . V letu  2002 (24 . –  26 .  10 . ) smo z  razstavo  Zanimivosti iz sveta metuljev, ki sta  jo  pripravila  dr .  Bogdan  Horvat  in Matjaž  Černila,  gostovali  na  5 .  muzejskem sejmu v Ljubljani  (Činč Juhant s sod .  2021) .  71 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Omeniti  velja  še tri  biološke  vitrine  četrtletja  v letu  2006 .  Med  15 .  12 .  2006 in  31 .  5 .  2007 je bila   na ogled razstava z naslovom Skriti svet žuželk (Činč Juhant s sod .  2021), ki je odgrnila  tančico   skrivnosti  majhnih  a  pogosto  spregledanih  organizmov,  ki pomembno krojijo  dogajanje  na  našem  planetu  in so uspešno naselili  vse življenjske  prostore,  od podzemeljskih  jam brez  svetlobe  do   večnega  snega  na  ledenikih,  od  tropskega  deževnega  gozda  do  naše  shrambe  (Hemeroteka PMS 2006) .  Tudi  drugo  Popolna in nepopolna preobrazba pri žuželkah od  15 .  12 .  2006 do  30 .  9 .  2007  so pripravili  isti  avtorji:  dr .  Tomi Trilar,  dr .  Bogdan  Horvat,  dr .  Andrej  Gogala  in dr .  Ignac  Sivec .  Prikazovala  je življenjski  krog  žuželk  in različne  stopnje  razvoja  s pomočjo povečanih  modelov   komarja  s popolno  in stenice  z nepopolno  preobrazbo  (Hemeroteka PMS 2006; Činč Juhant s sod .  2021), ki jih je izdelal kipar Lorenzo Possenti, Ecofauna, Pisa, Italija . S fotografsko  razstavo  Utrinki iz življenja živali avtorja  dr .  Tomija Trilarja  smo  od 13 .  10 .  do 30 .  11 .  2010 gostovali  v Info središču  Triglavska  roža  na Bledu .  Skupaj z mag .  Matijem  Križnarjem  in dr .  Mihom Jerškom je dr .  Bogdan  Horvat  pripravil  geološko  vitrino  četrtletja  Morski ježki - sprehod skozi današnji in fosilni svet bodečih iglokožcev, ki je bila na ogled med 3 . 6 . in 6 . 9 . 2011 ( Činč Juhant s sod .  2021) . Od  15 .  1 .  do  31 .  5 .  2015 so dr .  Ignac  Sivec,  dr .  Tomi Trilar,  dr .  Bogdan  Horvat  in  Matjaž  Černila  pripravili  biološko  vitrino  četrtletja  Metulji - dragulji tropskih pragozdov,  ki je prikazovala  malo poznani in barviti svet tropskih metuljev . Majhni a pomembni – Ogroženi hrošči evropskega varstvenega pomena v Sloveniji Da  bi  ustavili  naglo  propadanje  biotske pestrosti,  je  Evropska skupnost vzpostavila   omrežje najdragocenejših  koščkov narave,  imenovano Natura 2000 .  Omrežje je vzposta - vljeno  na podlagi  razširjenosti  izbranih  in na evropskem nivoju ogroženih  vrst  rastlin  in  Slika 44: Razstavna vitrina iz občasne razstave  Majhni a pomembni - ogroženi hrošči evropskega varstvenega pomena v Sloveniji . Foto: Ciril Mlinar Cic Figure 44: Display case from the occasional exhibition  Small but important - endangered beetles of European conservation importance in Slovenia . Photo: Ciril Mlinar Cic 72 SCOPOLIA No 103 – 2022 živali .  Med njimi so tudi  hrošči .  Razstava  je želela  prikazati  vsaj delček  življenja  teh  skriv - nostnih  bitij  (Slika  44), katerih  pomena se vse premalo  zavedamo  (Hemeroteka PMS 2012) .  Razstava  je nastala  v  sodelovanju  z Nacionalnim  inštitutom  za biologijo,  kjer že več  let   potekajo  intenzivne  raziskave  ogroženih  vrst  hroščev . Na  ogled  je bila  od  1 . 6 . do 30 . 9 . 2012   in je nato  med 10 .  10 .  2012 in 31 .  1 .  2013 gostovala  v Kozjanskem  parku  v Podsredi .  Avtorjii   razstave:  dr .  Bogdan  Horvat,  Andrej  Kapla,  Špela  Ambrožič, dr .  Tomi  Trilar  in doc .  dr .  Al   Vrezec . V spomin Savu Brelihu V letu  2012 se je od  nas  nepričakovano  in mnogo  prezgodaj  poslovil  dolgoletni  sodelavec  in  priznan  slovenski  zoolog  Savo  Brelih .  Bil  je izjemen poznavalec  slovenskega  in balkanskega   živalstva,  neverjeten  entuziast,  ki je v muzej prinesel  mnogo novega  znanja,  številne  ure   svojega  časa  pa posvetil  prepariranju  gradiva  in urejanju  muzejskih  zbirk .  Slovenski  znanosti   je zapustil  izjemne zoološke  zbirke  plazilcev,  zunanjih  zajedavcev  ptic  in sesalcev  ter  hroščev .  V spomin na  njegovo  delo  je bila  od  1 .  6 .  do  30 .  9 .  2012 na  ogled  razstava  z  naslovom  V spomin Savu Brelihu .  Poleg  panoja  s povzetkom  bogate  vsebine del,  ki jih je opravil  kot  muzejski  uslužbenec  sta  k ogledu  vabili  vitrini  kjer  so bili  predstavljeni  delčki  njegovih  zbirk,  ki jih je  zapustil  muzeju .  Med njimi so bile  entomološke  škatle  Osrednje slovenske zbirke hroščev, ki jo  je Savo  hranil  in urejal  v svojem stanovanju  in je bila  kasneje  preseljena  v depojske  prostore   muzeja (Slika 24) .  Škatla  z mikroskopskimi preparati  perojedov,  za  izdelavo  katerih  je Savo   razvil  lastno  recepturo  in je omogoča  izdelavo  izjemno prosojnih  preparatov,  na katerih  se  odlično  vidijo vse podrobnosti (Slika 27) .  Znanstveni  članek  z opisom  novo najdene  vrste   hroščka,  ki je dobil  ime  po Savu in trije  mikroskopski  preparati  bolh  iz Osrednje študijske zbirke bolh .  V drugi  vitrini  so bile  na  ogled  škatle  mehov ptičev  in kože  malih  sesalcev,  ki jih  je zbral .  Del  Študijske  zbirke  plazilcev  in dermoplastični  preparat  servala,  ki ga je skupaj z  drugimi  člani  slovenske  biološke  odprave  v Etiopijo,  vzredil  Savo .  Avtorji  razstave:  dr .  Tomi  Trilar, prof . dr . Boris Kryštufek, doc . dr . Al Vrezec in Mojca Jernejc Kodrič . Slika 45: Pano in razstavni vitrini iz občasne razstave  V spomin Savu Brelihu . Foto: Ciril Mlinar Cic Figure 45: Panel and display cases from the occasional exhibition  In Memory of Savo Brelih . Photo: Ciril Mlinar Cic 73 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Sodelavci  na  kustodiatu  so  sodelovali  tudi  pri  drugih  večjih  in  manjših  občasnih  rastavah  v muzeju,  med  drugim  pri nastajanju  razstave  Skrivnosti gozda (2007–2009), Živela evolucija!  (2013–2016)  ,  Naše  malo  veliko morje  (2016–2021)  , Razsvetljeno naravoslovje: Scopoli in Zois (2019–2021) , če naštejemo  le  nekatere  izmed njih .  Za razstavi  Skrivnosti gozda in Naše malo veliko morje smo  za leti  2007 in 2016 skupaj z ostalimi  sodelavci  prejeli  kolektivno   Valvasorjevo priznanje, ki ga podeljuje stanovska organizacija Slovensko muzejsko društvo . 6.3. Pedagoška in andragoška dejavnost Kustodiat za nevretenčarje dobršen  del  svojega  poslanstva  namenja tudi  pedagoškemu  in  andragoškemu  delu,  s posebnim  poudarkom  na prikazu  pomena biotske  pestrosti  in kulturne  dediščine naravnega  izvora  ter  strpnega  in tajnostnega  odnosa  do narave .  Za organizacijo  in  izvajanje  pedagoškega  in andragoškega  programa  v  Prirodoslovnem  muzeju Slovenije  skrbi  Oddelek za stike z javnostjo, ki sodeluje  tudi  pri pripravi  in organizaciji  muzejskih  razstav,  ter  pripravlja,  organizira  in izvaja  projekte  popularizacije  muzeja  in vodi  program  prostovoljskega  dela  v muzeju (Činč Juhant s sod .  2021) .  Sodelavci  Kustodiata za nevretenčarje pri vseh teh  aktivnostih sodelujemo bodisi kot strokovna pomoč, bodisi kot izvajalci . Del naše dejavnosti  so specialna  vodstva  za najavljene  skupine, med  katerimi  bi  posebej  izpostavili tradicionalna  vodstva za  študente  rednih programov in  specialnih izbirnih  predmetov iz  Oddelka  za biologijo  in  Oddelka  za gozdarstvo  in  obnovljive  gozdne  vire  Biotehniške  fakultete  Univerze  v Ljubljani,  Oddelka  za biologijo  Fakultete  za naravoslovje  in  matematiko Univerze v Mariboru, Oddelka za biodiverziteto Fakultete za matematiko, naravo- slovje  in informacijske  tehnologije  Univerze  na  Primorskem  in Veterinarske  fakultete  Univerze  v Ljubljani,  ki vsebujejo najprej  ogled  depojskih  prostorov  s  študijskimi zbirkami predvsem  žuželk  in nato  razstavnega  programa  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije .  V pedagoške  procese  naštetih  vsebinsko sorodnih  institucij  se vključujemo  tudi  z drugimi  predavanji  ter  somentor - stvi pri diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah . Svoje  izobraževalno  poslanstvo  izpolnjujemo  tudi skozi predavanja .  Tako kot predavate - lji redno  sodelujemo  pri tradicionalnih  četrtkovih  predavanjih  v  muzeju (Činč Juhant s sod .  2021) (nekatera  predavanja  so bila  posneta  in so dostopna  na http://videolectures.net/pms/#) in v  študijskem  krožku  Narava - neznana znanka, ki ga muzej od leta  2007 pripravlja  v sodelovanju   z Univerzo  za  tretje  življensko  obdobje  (Činč Juhant s sod .  2021) .  V okviru  svojega  muzejskega   dela  predavamo  tudi  izven  muzeja, in sicer  v vrtcih  in osnovnih  šolah,  drugih  javnih  zavodih  in  v naravoslovnih  nevladnih  organizacijah,  kot  so Slovensko  entomološko  društvo,  Slovensko  odo - natološko  društvo,  Društvo  za proučevanje  in ohranjanje  metuljev  Slovenije,  Slovensko  društvo   za proučevanje  in varstvo  netopirjev,  Društvo  za opazovanje  in proučevanje  ptic  Slovenije,  Her - petološko  društvo - Societas  herpetologica  slovenica,  če naštejemo  le  nekatere .  Pregled  izvedenih   predavanj je dosegljiv v kooperativnem online bibliografskem sistemu  Cobiss (www.cobiss.si) . 7. Znanstveno raziskovalna in publicistična dejavnost 7.1. Znanstveno raziskovalna dejavnost Osnovno  poslanstvo  kustosa  na Kustodiatu  za nevretenčarje  je delo  z zbirkami, ki pred - stavljajo  nacionalno  zakladnico  biotske  pestrosti  in temeljno  raziskovalno  infrastrukturo,  ki  so nam  jo v  varstvo  zaupali  naši predhodniki .  Delo z zbirkami od kustosov  zahteva  poleg  74 SCOPOLIA No 103 – 2022 strokovne  muzeološke  usposobljenosti  tudi  dobro  poznavanje  skupin nevretenčarjev,  ki  jih  obsegajo zbirke .  To  dosegamo z znanstveno  raziskovalnim  delom .  Znanstveno  raziskoval - ni interes  posameznih kustosov  si  lahko  ogedate  v poglavju  o kustosih  (tretje  poglavje  tega  prispevka) . V okviru Priodoslovnega muzeja Slovenije deluje Raziskovalna skupina Prirodoslovnega muzeja Slovenije (ARRS 0614), v kateri  sodelujemo  tudi  kustosi  iz Kustodiata  za  nevretenčar - je .  Več o raziskovalni  skupini ter  programih  in projektih  omenjenih v nadaljevanju  si  lahko  ogledate v informacijskem sistemu  SICRIS (www.sicris.si) . Sodelavci  Kustodiata  za nevretenčarje  sodelujemo  v  raziskovalnem  programu  Združbe, interakcije in komunikacije v ekosistemih (P1-0255) (trajanje  1 .  1 .  2004–31 .  12 .  2022), ki ga  v  sodelovanju  s  Prirodoslovnim  muzejem  Slovenije  vodi Nacionalni  inštitut  za biologijo  in  financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) . V  okviru  financiranja  ARRS  smo  v  sodelovanju  z biologi,  medicinci in veterinarji  iz  Oddelka  za biologijo  Biotehniške  fakultete  Univerze  v Ljubljani,  Nacionalnega  inštituta  za   biologijo,  Biološkega  inštituta  Jovana  Hadžija  ZRC  SAZU,  Inštituta  za mikrobiologijo  in  imunologijo  Medicinske  fakultete  Univerze  v Ljubljani,  Veterinarsko  fakulteto  Univerze  v  Ljubljani  in Oddelka  za biodiverziteto  Fak ultete  za matematiko,  naravoslovje  in infor macijske   tehnologije  Univerze  na  Primorskem  izpeljali  raziskovalne  projekte:  Raziskovanje gostiteljev in prenašalcev mikroorganizmov - povzročiteljev bolezni pri ljudeh (L3-7916) (trajanje  1 . 1 .  1996–31 .  12 .  1998), Taksonomija, evolucijska biologija in biodiverziteta izbranih živalskih skupin (J1-7409) (trajanje  1 . 1 . 1996 –30 . 6 . 2001),  Ekologija in epidemiologija borelij in rikecij v Sloveniji (J3-1138) (trajanje  1 .  1 .  1999–30 .  6 .  2001), Ekološke in epidemiološke značilnosti erlihij v Sloveniji (J3-3318) (trajanje  1 .  7 .  2001–30 .  6 .  2004), Biodiverzitetni vzorci in procesi (J1-3385) (trajanje  1 .  7 .  2001–30 .  6 .  2004), Predstavitev in javni dostop do zbirk o biotski raznovrstnosti Slovenije (V2-0513) (trajanje  1 .  1 .  2002–31 .  10 .  2004), Genetske raznolikosti bakterije  Borrelia  burgdorferi  sensu lato v Sloveniji (L3-51 1 1 ) (trajanje  1 . 1 . 2003–3 1 . 12 .  2005), Podnebne spremembe in preučevanje pojavnosti ter karakterizacija virusa Zahodnega Nila pri pticah in dvoriščni perutnini v Sloveniji (V4-0474) (trajanje  1 . 1 . 2008–31 . 8 . 2010),   Neobiota Slovenije: Invazivne tujerodne vrste v Sloveniji ter vpliv na ohranjanje biotske raznovrstnosti in trajnostno rabo virov (V1-1089) (trajanje  1 . 10 . 2010–30 . 9 . 2012),  Detekcija virusov influence tipa A v okoljskih vzorcih, krmi in nastilju ter priprava algoritma za diagnostiko influence pri prašičih (V4-1803) (trajanje  1 .  11 .  2018–30 .  4 .  2021), Vzpostavitev monitoringa prenašalcev vektorskih bolezni v Sloveniji (V3-1903) (trajanje  1 . 1 1 . 2019–31 .  10 .  2022) in Zasnova monitoringa divjih opraševalcev v Sloveniji (V1-1938) (trajanje  1 . 11 .  2019–31 . 10 . 2022) .  Sodelovali  smo  tudi  v  mednarodnih  projektih  Biocase - a biodiversity collection access service for Europe (FP5-EESD-BIOCASE-58522) (trajanje  1 .  11 .  2001–31 .  1 .  2005); Digitisation of Slovenian Natural History Collections (trajanje  1 .  10 .  2003–31 .  12 .  2004), v okviru  finančnega  mehanizma GBIF seed money; Studies on the biodiversity of Auchenorrhyncha (leafhoppers and planthoppers) of Slovenia  (13/2004,  22/2005)  (trajanje  2004  in 2005),  v  okviru  British  Council  finančnega  mehanizma  Partnership in Science Project; KeyToNature (KljučDoNarave) (trajanje  3 .  9 .  2007–2 .  9 .  2010), v okviru  programa  Evropske  komisije eContentplus; Athena: Access to Cultural Heritage Networks Across Europe (ECP-2007-DILI-517005) (trajanje  1 .  11 .  2008–29 .  4 .  2011), v okviru  programa  Evropske  komisije eContentplus; AthenaPlus: Access to Cultural Heritage Networks for Europeana (trajanje  1 . 3 . 2013–31 . 8 . 2015),  v okviru  programa   Evropske komisije  CIP Best Practice Networks in Interaktivna določevalna orodja za šole (SIIT): spoznavanje biotske pestrosti na čezmejnem območju (trajanje  1 .  10 .  2011–30 .  9 .  2014), v  okviru Program čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007–2013 . 75 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Rezultate  znanstveno  raziskovalnega  dela  v  zadnjih  dvajsetih  letih  (od leta  2000  dalje)  so sodelavcem  Kustodiata  za nevretenčarje  (Savo Brelih,  dr .  Andrej  Gogala,  akad .  prof .  dr .  Matija  Gogala,  dr .  Bogdan  Horvat,  Tea Knapič, dr .  Ignac  Sivec in dr .  Tomi  Trilar)  objavili  v  196 znanstvenih,  7 preglednih,  71 strokovnih  in 67 poljudnih  člankih,  18 strokovnih  monogra - fijah  ter  številnih  povzetkih  znanstvenih  prispevkov  na  konferencah .  Pregled  objavljenih  del  je  dosegljiv v kooperativnem online bibliografskem sistemu  Cobiss (www.cobiss.si) . 7.2. Periodika Kustodiat za nevretenčarje  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije sodeluje  pri  pripravi in  izdajanju  dveh znanstvenih  revij: Acta entomologica slovenica in Illiesia, the International Journal of Stonefly Research .  Medtem,  ko je stroške  izhajanja  Illiesie kril Prirodoslovni muzej Slovenije, revijo Acta entomologica slovenica sofinancira  Agencija  za raziskovalno  dejavnost  Republike Slovenije  (ARRS),  v  preteklosti  tudi druge  državne  agencije .  Žal je  ARRS  za  obdobje 2021–2022 reviji Acta entomologica slovenica, ki ima  skoraj  30 letno  tradicijo  in je  osrednja  znanstvena  entomološka  revija  v državi,  drastično  zmanjšala  finančno  podporo  in s  tem ogrozila njeno redno izhajanje v tiskani obliki . Slika 46: Naslovnice izbranih  Scopolij, ki so jih pripravili kustosi Kustodiata za nevretenčarje . Foto: David Kunc Figure 46: Front covers of selected  Scopolia prepared by curators of the Department of Invertebrate Zoology .  Photo: David Kunc 76 SCOPOLIA No 103 – 2022 Acta entomologica slovenica Acta entomologica slovenica   je  znanstvena  revija Slovenskega  entomološkega  društva  Štefana  Michielija  in  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije .  Objavlja  izvirna  znanstvena  dela,  pregledne  članke  in ocene  knjig s  področja  entomologije .  Članki  lahko  obravnavajo  favnistiko,  sistematiko,  ekologijo,  etologijo,  fiziologijo,  zoogeografijo  ali  ogroženost  in varstvo  žuželk .  Pri favnističnih  člankih  imajo prednost  pri objavi raziskave  o favni  Slovenije  in bližnjih  dežel .  Pisani so v slovenskem  ali  angleškem  jeziku, z obveznim angleškim  in slovenskim izvlečkom .  Članki  so strokovno  recenzirani . Letno izideta dve številki . Revijo je leta  1993 ustanovilo  Slovensko  entomološko  društvo  Štefana  Michielija  in prvo  številko  je uredil  njegov  izvršilni  odbor .  Naslednje  leto  je bil  za  urednika  imenovan  dr .  Andrej  Gogala .  S tretjo  številko,  ki je izšla  maja leta  1995, se je izdajanju  revije  kot  soizdajatelj  pridružil  Prirodoslovni  muzej Slovenije  in revija  je začela  izhajati  dvakrat  letno .  V letu  2022 je izšel  30 .  letnik  revije . Illiesia Leta  2005 sta  dr .  Ignac  Sivec in prof .  dr .  Bill  Stark  ustanovila  znanstveni  časopis Illiesia - The International Journal of Stonefly Research < http:/ /illiesia.speciesfile.or g/ >, ki je bil namenjen izključno  raziskavam  vrbnic  (Plecoptera) .  Časopis je bil brezplačno  na razpolago  na spletu  do  leta  2016, ko smo ga  morali  prenesti  v ZDA (University  of  Illinois) .  Časopis je bil  na  razpolago  v  elektronski  obliki in manjšem  številu  tiskanih  izvodov,  katere  smo  razposlali  v  knjižnice  nekaterih  največjih  naravoslovnih  muzejev oziroma  institucij  po Evropi  in v ZDA .  V časopisu  je izšlo 231 znanstvenih člankov in dve monografiji . 7.3. Spletne predstavitve Na Kustodiatu za nevretenčarje predstavljanje  biodiverzitete  in kulturne  dediščine  nevreten - čarskega  izvora  dopolnjujemo  tudi  preko  spletnih  predstavitev . Z  drugimi  sodelavci,  predvsem  iz Oddelka za stike z javnostjo,  redno  pripravljamo  in  objavljamo  prispevke na socialnih  omrežjih,  kot  so Facebook  , Instagram  in Twitter  .  Poleg  tega  pa urejamo  štiri  internetne  podatkovne  zbirke  posvečene nevretenčarjem,  Podatkovno zbirko fotografij nevretenčarjev, Imenik slovenskih imen nevretenčarjev, Stenice Slovenije in Divje čebele v Sloveniji, ki danes predstavljajo neprogrešljivo favnistično in naravovarstveno orodje . Podatkovna zbirka fotografij nevretenčarjev Svetovni  splet  je  ena  večjih  pridobitev  človeštva  v zadnjih  treh  desetletjih  in  brez  njega  si današnje   delo  kustosa  težko  predstavljamo .  Njegov  razmah  je pospešil  tudi  prehod  na  digitalne  tehnike  foto - grafiranja  ter  snemanja  zvoka  in videa .  Splet  vsebuje nepredstavljive  količine  informacij,  ki pa so za   razliko  od  strokovnega  in znanstvenega  tiska  nerecenzirane  in zato  pogosto  napačne .  Situacija  je še  posebej kritična pri podajanju slikovnega gradiva iz rastlinskega in živalskega sveta . Zato smo se v na Kustodiatu za nevretenčarje Prirodoslovnega  muzeju  Slovenije  odločili,  da  digitalno  slikovno,  zvočno  in video  gradivo,  ki se kopiči na  naših  diskovnih  poljih,  predstavimo  v Podatkovni zbirki fotografij nevretenčarjev , ki uporabniku  ponuja  preverjene  (recenzirane)  informacije  in pravilno  določeno  gradivo  vseh zvrsti  podatkov . 77 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology V Podatkovni zbirki fotografij nevretenčarjev so predstavljene  predvsem vrste,  ki živijo v  Sloveniji,  ne glede  na  to,  kje so bile  fotografirane .  Širše  pa so vključene  tudi  alpske,  balkanske  in vzhodnosredozemske  vrste  (na kratko:  vrste  razširjene  na območju jugovzhodne  Evrope) .  Namen zbirke  je prikazati  biotsko  pestrost  nevretenčarjev  na  tem ozemlju  ter  predstaviti  vrste,  pomembne za človeka, tako domorodne kot tudi tujerodne in invazivne . Zbirka  trenutno  (september 2022) vsebuje več kot  6 . 370 vrst  nevretenčarjev,  ki so predsta - vljene  z več kot  27 . 200 fotografijami,  zvočnimi ali  video  posnetki,  risbami ali  kartami  razširje - nosti .  Vrsto  v podatkovni  zbirki  lahko  poiščete  po delu  slovenskega,  angleškega  ali  znanstvene - ga imena ali pa do nje priklikate po taksonomski hierarhiji . Skrbnik Podatkovne zbirke fotografij nevretenčarjev je Kustodiat  za  nevretenčarje  Prirodo - slovnega  muzeja Slovenije .  Fotografije  je prispevalo  149 fotografov,  za pravilno  določitev  pa  skrbi 242 specialistov za posamezne skupine nevretenčarjev . Imenik slovenskih imen nevretenčarjev Drugi velik izziv nam  predstavljajo  slovenska  imena  živali, ki  so  se  skozi zgodovino  razvoja  zoologije  nakopičila  v objavljenem  slovstvu .  Zbrali  smo jih v Imeniku slovenskih imen nevretenčarjev , pogoj pa je bil, da so bila v viru  objavljena  z  znanstvenim  in slovenskim imenom,  kar  zagotavlja  nedvoumno  prepoznavo  vrste .  Ker pa se  v različnih  virih pojavljajo  različna  slovenska  imena za isto vrsto,  smo  imenik  uredili  tako,  da pod znanstvenim  imenom  vrste  najdete  najbolj  pogosto  angleško  ime,  nakar  sledi  seznam  variacij  slovenskega  imena za  vrsto .  Prvo  ime  na  seznamu  je označeno  kot  priporočeno  in pod  njim so navedeni  viri v katerih  se pojavlja  takšno  slovensko  ime .  Pod priporočenim  imenom  sledijo ostale variacije slovenskega imena in viri v katerih se le te pojavljajo . Do sedaj  smo v zbirki  zbrali  imena iz 174 virov,  vse od  knjig,  člankov  in drugih  recenziranih  prispevkov .  Imenik trenutno  (september  2022) obsega  preko  5 . 150 vrst  in preko  15 . 700 njihovih  slovenskih  imen .  Po imeniku lahko  iščete  tako  z znanstvenim,  kot  s slovenskim  imenom  vrste  ali  pa se do  nje  priklikate  v taksonomski  hierarhiji . Ogledate  si lahko  tudi  seznam virov,  ki so  že pregledani in iz katerih so imena že dodana . Stenice Slovenije V spletni  predstavitvi  Stenice Slovenije  lahko  najdemo  podatke  o prisotnosti  in razširjenosti  755 vrst  v državi,  temelječe  na  primerkih  iz zbirk  Prirodo - slovnega  muzeja Slovenije .  Mnoge  vrste  so predstavljene  s fotografijami  iz narave  ali  iz zbirke  in s  kartami  razširjenosti  v  Sloveniji .  Za stenice  je značilen  kljunec,  oblikovan  iz obustnih  okončin,  s katerim  sesajo  rastlinska  ali  živalska  tkiva,  vtekočinjena  z njihovimi encimi .  Stenice  so  zelo raznovrstna  skupina in  živijo v  različnih  kopenskih in  sladkovodnih  življenjskih  okoljih .  Žuželke  podreda  Heteroptera  (red  Hemiptera)  razvrščamo  v infraredove  Dipsocoro - morpha,  Nepomorpha,  Gerromorpha,  Leptopodomorpha,  Cimicomorpha  in Pentatomomorpha .  Navedena je tudi literatura o stenicah v Sloveniji, mnogi članki so dostopni v pdf obliki . Divje čebele v Sloveniji Čebele so kot  opraševalke  mnogih rastlin  nepogrešljive  za obstanek  kopenskih  življenjskih   združb .  Njihove  prednice  so bile  ose, ki so živalski  plen  zamenjale  za  pelod  in medičino s cvetov   rastlin  cvetnic .  Rastline  izločajo  medičino v cvetovih  prav  zato,  da  bi privabile  opraševalce,  pelod   pa je z beljakovinami  bogata  hrana,  ki zadošča  za  razvoj  čebeljega  zaroda . Večina  vrst  čebel  živi  78 SCOPOLIA No 103 – 2022 samotarsko .  Vsaka  samica sama pripravi  gnezdo  in poskrbi  za  hrano  svojega  potomstva .  Čebele  se  razlikujejo  po življenjskih  navadah  in prilagoditvah  na  svoje rastlinske  gostiteljice . Velike so od  3  mm  do  2 cm in pol,  kolikor  lahko  merijo  velike  lesne  čebele .  V Sloveniji  smo doslej  našli  573 vrst   divjih čebel .  V spletni  predstavitvi  Divje čebele v Sloveniji  so predstavljene  z osmimi  stranmi  o njihovi  biologiji  in seznamom vrst  v Sloveniji .  Večina   vrst  je predstavljena  tudi  posamič,  s fotografijami  iz narave  ali  iz zbirke  in kartami  razširjenosti   v Sloveniji .  Nekatere  vrste,  ki ne živijo v Sloveniji,  so s fotografijami  primerkov  iz zbirke  PMS  predstavljene  posebej .  Na kratko  so predstavljene  tudi  druge  skupine  kožekrilcev  (Hymenoptera) .  Navedena je literatura o čebelah v Sloveniji, mnogi članki so dostopni v pdf obliki . 8. Zaključek Sodelavci   Kustodiata za nevretenčarje  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije pridobivajo  gradivo  z lastnim  terenskim  delom,  donacijami  in odkupi .  Ministrstvo  za  kulturo  od  leta  2000  omogoča  muzejem odkupe  nacionalno  pomembnih  zbirk  in tako  je Kustodiat za nevretenčarje pripravil  več  uspešnih predlogov  za odkup nevretenčarskih  zbirk .  Zbirke namreč po  smrti  njihovega  avtorja  navadno  nimajo usposobljenega  in  zainteresiranega  naslednika  in  zaradi  pomanjkanja  ustreznega  vzdrževanja  hitro  začnejo  propadati .  Z odkupi  smo pridobili  Černilovo zbirko metuljev (odkupljena  leta  1989), Chvatalovo zbirko metuljev (1992), Mršićevo študijsko zbirko deževnikov (2001), Mršićevo študijsko zbirko dvojnonog (2001), Furlanovo entomološko zbirko  (2002),  Malakološko zbirko Franceta Velkovrha  (2003),  Tonklijevo zbirko metuljev (2004), Predovnikovo zbirko metuljev (2006) in Lesarjevo zbirko metuljev (2016) .  Poleg  tega  smo  od sorodnikov  preminulih  zbiralcev  prejeli  v dar  Zbirko metuljev Metoda Žlofa  (2001),  Nikitenkovo zbirko metuljev (2015) in Kmeclovo zbirko metuljev (2020) . Na  zbiralno  politiko  Kustodiata za nevretenčarje v zadnjem  času  neizbrisno  vpliva  prostorska  stiska,  saj zaradi  fizičnega  pomankanja  prostora  po sklepu  kolegija  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije  že od  leta  2017 ne izkoriščamo  razpisanih  sredstev  Ministrstva  za  kulturo  in zbirk  ne  odkupujemo .  Tako  se nam bo slej  kot  prej  kakšna  zbirka  z dragocenim  gradivom  iz Slovenije  izmuznila v tujino, ali pa bo propadla . Kljub  prostorski  stiski smo  na skrajnem  robu  zmogljivost  uspeli ohraniti  svojo matičnost  in v trajno  hranjenje  prevzeti  zbirke  iz drugih  sorodnih  inštitucij .  Tako smo  od Nacionalne - ga inštituta  za biologijo  prevzeli  v trajno  hranjenje  Krušnikovo zbirko mladoletnic (2002) in  Študijsko zbirko ceponožnih rakov in vodnih bolh (2001), od Biotehniške  fakultete  Univerze  v Ljubljani Študijsko zoološko zbirko Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani (2007) in od  Biološkega  inštituta  Jovana  Hadžija  ZRC SAZU Zbirko hroščev Egona Pretnerja Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU  (2011),  Zbirko hroščev Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU (2017) in Zbirko mehkužcev Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU (2017) .  Leta  1993 smo  v trajno  hranjenje  prevzeli  tudi  Novakovo zbirko jamske favne,  ki  sta jo  zbrala  dr .  Tone Novak in  Valika  Kuštor  v  okviru inventarizacije  slovenskih jam na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU . Naslednja  nepremostljiva  ovira  za  zbiralno politiko  Kustodiata za nevretenčarje je kronična  kadrovska  podhranjenost . Od  leta  1986 do  leta  2014 so bili  na  kustodiatu  redno  zaposleni  štirje   kustosi,  kar  je znatno  premalo  za  količino  gradiva,  ki ga  hranimo  v zbirkah .  Vendar  pa se je leta  2014 en kustos  upokojil  v skladu  z določbo  Zakona  za uravnoteženje  javnih  financ  (ZUJF) in  kustodiat je izgubil še eno delovno mesto . Velik izziv na Kustodiatu za nevretenčarje je digitalizacija  gradiva  iz zbirk,  ki se je sistema- tično  zbiralo  skozi 200 letno  zgodovino  muzeja .  V ta  namen vodja  kustodiata  dr .  Tomi  Trilar  79 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology sodeluje  s  Semantiko  pri razvoju  naravoslovnih  modulov  za obdelavo  naravoslovnih  zbirk  (geoloških,  paleontoloških,  botaničnih  in  zooloških)  v  muzejski dokumentacijski  platformi  Galis .  Poleg  tega  nudi  tehnično  pomoč tudi  sodelavcem  drugih  kustodiatov  pri vnosu  gradiva  v Galis . Kustosi zaposleni  na Kustodiatu za nevretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije si želimo čimprejšnje realizacije  novogradnje  muzejske stavbe v Biološkem središču  in znatne  kadrovske okrepitve . Zahvale Za dragocene  informacije,  nasvete  in natančno  branje  rokopisa  se zahvaljujemo  akad .  prof .  dr .  Matiji  Gogala,  dr .  Ignacu  Sivcu in mag .  Matiji  Križnarju .  Zahvaljujemo  se  tudi  prof .  dr .  Antonu  Branclju,  dr .  Tatjani  Čelik,  Ireni  Furlan,  Maji Hafner,  prof .  dr .  Kristini  Sepčić  in dr .  Rajku Slapniku za posredovane podatke . Slikovno  gradivo  so poleg  avtorjev  prispevali  Matjaž  Černila,  Arne  Hodalič,  dr .  Bogdan  Horvat,  mag .  Matija  Križnar,  David Kunc,  Ciril  Mlinar  Cic, dr .  Gorazd  Urbanič  in dr .  Ignac  Sivec, za kar se jim od srca zahvaljujemo . Povzetek Tradicija  prikazovanja  nevretenčarskega  gradiva  sega  v čas same ustanovitve  prvega  muzeja  na Slovenskem, Kranjskega deželnega muzeja, saj je bila med ustanovnimi zbirkami tudi Hohenwartova zbirka konhilij, kmalu  pa se ji je pridružila  tudi  Schmidtova entomološka zbirka .  Deset let  po ustanovitvi  muzeja (1821) so leta  1831 odprli  prvo javno  muzejsko predstavitev .  V tistem  času  so vse gradivo,  ki ga  je hranil  muzej, razstavljali  in šele  kasneje  so začele  nastajati  študijske zbirke, ki so shranjene v depojih . V pričujočem  delu  podajamo  kratek  pregled  zgodovine  Kustodiata za nevretenčarje od leta 1944 do danes  in kustosov  delujočih  na oddelku:  dr .  Fran  Kos (v muzeju deloval  1921–1945),  Savo Brelih  (v muzeju sprva  honorarno  nato  redno  1947–1979), dr .  Anton  Polenec  (v muzeju  1955–1980), Maja  Hafner  (v muzeju 1965–1993), dr .  Ignac  Sivec (v muzeju 1979–2014, danes  sodeluje  kot  zunanji  strokovni  sodelavec),  dr .  Bogdan  Horvat  (v muzeju  1986–2016), akad .  prof .  dr .  Matija  Gogala  (v muzeju 1987–2001, danes sodeluje  kot  zunanji  strokovni  sodelavec),  dr .  Tomi Trilar  (z muzejem sodeluje  od 1981, redno  zaposlen  od 1987 dalje),  dr .  Andrej  Gogala  (v  muzeju od 1992 dalje)  in Tea Knapič (z muzejem  sodeluje  od 2008, redno  zaposlena  od 2017  dalje) . V nadaljevanju  se osredotočamo  na pregled  51 zbirk  (Zgodovinske zbirke: Hohenwartova zbirka konhilij, Schmidtova entomološka zbirka, Robičeva entomološka zbirka, Stussinerjeva entomološka zbirka, Staudacherjeva entomološka zbirka, Zbirka skakačev Frana Kosa in Študijska zbirka pajkov Antona Polenca .  Neaktivne študijske zbirke: Stara študijska zbirka konhilij, Zbirka metuljev Ivana Hafnerja, Gspanova zbirka hroščev, Rakovčeva zbirka metuljev, Vrančičeva zbirka metuljev, Cvetkova zbirka metuljev, Dobovškova zbirka metuljev, Zbirka metuljev Matèja Hafnerja, Peyerjeva zbirka metuljev, Usova zbirka ravnokrilcev, Jaegrova zbirka kožekrilcev, Michielijeva zbirka metuljev, Furlanova entomološka zbirka, Lesarjeva zbirka metuljev, Tonklijeva zbirka metuljev, Černilova zbirka metuljev, Chvatalova zbirka metuljev, Nikitenkova zbirka metuljev, Predovnikova zbirka metuljev in Kmeclova zbirka metuljev .  Aktivne študijske zbirke: Zbirka nesortiranih entomoloških vzorcev, Študijska zbirka vrbnic, Študijska zbirka vodnih muh poplesovalk, Študijska zbirka čebel in drugih kožekrilcev, Osrednja slovenska zbirka stenic, Študijska zbirka škržadov Evrope in Orientalne regije, 80 SCOPOLIA No 103 – 2022 Krušnikova zbirka mladoletnic, Študijska zbirka pajkov, Osrednja slovenska zbirka hroščev, Študijska zbirka muh kožuharic, Študijska zbirka klopov, Osrednja študijska zbirka bolh, Študijska zbirka perojedov in tekutov, Študijska zbirka uši, Zbirka ektoparazitskih žuželk, Osrednja zbirka metuljev Slovenije, Študijska zoološka zbirka Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Zbirka hroščev Egona Pretnerja Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU, Zbirka hroščev Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU, Zbirka mehkužcev Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU, Malakološka zbirka Franceta Velkovrha, Mršićeva študijska zbirka deževnikov, Mršićeva študijska zbirka dvojnonog, Študijska zbirka ceponožnih rakov in vodnih bolh in Slovenski arhiv živalskih zvokov), v katerih  je eviden - tiranih  823 . 624 inventarnih  enot,  in predstavitev  njihovih  avtorjev  ter  tehniške  dediščine,  ki jo  hranimo  na  kustodiatu .  Nadaljujemo  s pregledom  izbranih  stalnih  in občasnih  razstav  ter  vitrin  četrtletij,  preko  katerih  javnosti  prikazujemo  biotsko  pestrost  in kulturno  dediščino  nevreten - čarskega  izvora .  Prispevek zaključujemo  s pregledom  znanstveno  raziskovalne  in publicistič - ne dejavnosti,  znanstvene  periodike  (Illiesia in Acta entomologica slovenica) in spletnih  pred - stavitev  (Podatkovna zbirka fotografij nevretenčarjev, Imenik slovenskih imen nevretenčarjev, Stenice Slovenije in Divje čebele v Sloveniji), ki jih urejamo .  V zaključku  opozarjamo  še na  glavne  pereče probleme in  vizijo Kustodiata za nevretenčarje .  Naše  poslanstvo  je  zbirke  ustrezno  ohranjati,  dopolnjevati  in pridobivati  nove, ki pa je zaradi  neustreznih  prostorskih  pogojev in kadrovske  podhranjenosti  ogroženo,  razvoj  kustodiata  v  smislu širjenja  zbirk  in  znanstveno-raziskovalnega dela pa v veliki meri onemogočen . Summary The tradition  of displaying  invertebrate  material  dates  back to the founding  of the first  museum in  Slovenia,  Kranjski  deželni  muzej  (the  Carniolan  Provincial  Museum), as  Hohenwart's malacology collection  was  one  of  its founding  collections,  and Schmidt's entomological collection was added  soon  after . Ten  years  after  the  museum  was founded  (1821), the  first  public   museum  presentation  was  opened  in 1831 .  At  that  time, all  the  material  kept  by the  museum  was  exhibited, and only later begin to emerge the scientific collections, which are stored in depots . In this  paper we give a brief  overview  of the  history  of the  Department of Invertebrate Zoology from 1944 to  the  present  and  of the  curators  working  in the  department:  Dr .  Fran   Kos (worked  in the  museum  1921–1945), Savo Brelih  (in the  museum  first  part-time,  then   regularly  1947–1979), Dr .  Anton  Polenec  (in the  museum  1955–1980), Maja Hafner  (in the   museum  1965–1993), Dr .  Ignac  Sivec (in the  museum  1979–2014, currently  as an external   expert),  Dr . Bogdan Horvat  (in the  museum  1986–2016), Acad . Prof .  Dr .  Matija  Gogala  (at  the   museum  1987–2001, currently  as an external  expert),  Dr .  Tomi  Trilar  (cooperating  with  the   museum since  1981, full-time  since  1987), Dr .  Andrej  Gogala  (at  the  museum since  1992), and   Tea Knapič (cooperating  with  the  museum  since  2008, full-time  since  2017) .  In what  follows,   we focus  on an overview  of 51 collections  (Historical  collections: Hohenwart's Malacology Collection, Schmidt's Entomological Collection, Robič's Entomological Collection, Stussiner's Entomological Collection, Staudacher's Entomological Collection, Fran Kos's Springtail Collection and Anton Polenec's Scientific Collection of Spiders .  Inactive  Scientific   Collections: Old Malacology Scientific Collection, Ivan Hafner's Butterfly Collection, Gspan's Beetle Collection, Rakovec's Butterfly Collection, Vrančič's Butterfly Collection, Cvetko's Butterfly Collection, Dobovšek's Butterfly Collection, Matè Hafner's Butterfly Collection, Peyer's Butterfly Collection, Us's Collection of Orthopterans, Jaeger's Collection of Hymenopterans, Michieli's Butterfly Collection, Furlan's Entomological Collection, Lesar's Butterfly Collection, Tonkli's Butterfly Collection, Černila's Butterfly Collection, Chvatal's 81 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Butterfly Collection, Nikitenko's Butterfly Collection, Predovnik's Butterfly Collection and Kmecl's Butterfly Collection .  Active   Scientific   Collections: Collection of Unsorted Entomological Samples, Scientific Collection of Stoneflies, Scientific Collection of Dance Flies, Scientific Collection of Bees and other Hymenopterans, Central Slovenian Collection of True Bugs, Scientific Collection of Cicadas from Europe and Oriental Region, Krušnik's Scientific Collection of Caddisflies, Scientific Collection of Spiders, Central Slovenian Beetle Collection, Scientific Collection of Louse Flies, Scientific Collection of Ticks, Central Scientific Collection of Fleas, Scientific Collection of Biting and Chewing Lice, Scientific Collection of Sucking Lice, Collection of Ectoparasitic Insects, Central Slovenian Butterfly Collection, Scientific Zoology Collection of Department of Biology of Biotechnical Faculty of University of Ljubljana, Egon Pretner's Collection of Beetles of Jovan Hadži Institute of Biology ZRC SAZU, Collection of Beetles of Jovan Hadži Institute of Biology ZRC SAZU, Malacology Collection of Jovan Hadži Institute of Biology ZRC SAZU, France Velkovrh's Malacology Collection, Mršić's Scientific Collection of Earthworms, Mršić's Scientific Collection of Millipedes, Scientific Collection of Copepods and Water Fleas and Slovenian Wildlife Sound Archive), where  823,624 inventory  units  are  recorded,  a presentation  of their   authors,  and  the  technical  heritage  we hold  in the  Department .  We continue  with  an  overview   of selected  permanent  and  occasional  exhibitions  and  showcases  of the  quarters  that  we use  to present  the  biodiversity  and cultural  heritage  of invertebrate  origin  to the  public .  The  article  concludes  with  an overview  of the  scientific  research  and  publication  activities,  the   scientific  journals  (Illiesia and Acta entomologica slovenica) and  the  online  media (Database of Invertebrate Pictures, Slovene Vernacular Names of Invertebrates, Heteroptera of Slovenia and Wild bees of Slovenia) that  we publish . Finally,  we point  out  the  main burning  issues and   the  vision of the  Department of Invertebrate Zoology .  Our  task  is  to  adequately  preserve,   add  to  and  acquire  new  collections .  This task  is jeopardised  by inadequate  spatial  conditions   and  lack  of personnel,  and  the  development  of the  Department  in terms  of expansion  of the   collections and scientific research is largely prevented . Okrajšave ustanov / Abbreviations of Institutions Arhiv - Arhiv NMS; Arhiv Leto/ številka ARRS - Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije NMS - Narodni muzej Slovenije / National Museum of Slovenia PMS - Prirodoslovni muzej Slovenije / Slovenian Museum of Natural History SAZU - Slovenska  akademija  znanosti  in umetnosti  / Slovenian  Academy  of  Sciences  and  Arts ZRC  SAZU  -  Znanstvenoraziskovalni  center  Slovenske  akademije znanosti  in  umetnosti  /  Research Centre of the Slovenian Academy of Sciences and Arts V besedilu omenjene publikacije Brelih, S .,  1986: Ectoparazitical  Entomofauna  of Yugoslav  Mammals .  II . , Siphonaptera  from  Dinaromys bogdanovi  and Chionomys nivalis  (Rodentia:  Cricetidae) . -  Scopolia  11:  1-47 .  http://www2 . pms-lj . si/pdf/Scopolia/Scopolia-11 . pdf . [ COBISS . SI-ID 439029]  Brelih, S .  &  B . Pet rov, 1978: Ektoparazitska  entomofavna  sesalcev  (Mammalia) Jugoslavije .  1, Insektivori  in na  njih  ugotovljeni  sifonapteri . - Scopolia  1: 1-67 .  http://www2 . pms-lj . si/pdf/ Scopolia/Scopolia-01 . pdf . [ COBISS . SI-ID 471285]  Brelih, S .  &  D . Tovornik, 1961: Prispevek  k poznavanju  tekutov  (Mallophaga)  Jugoslavije  I . -  Biološki vestnik 9(1): 93-107 . [ COBISS . SI-ID 62549505]  82 SCOPOLIA No 103 – 2022 Brelih, S .  &  D . Tovornik, 1962: Prispevek  k poznavanju  tekutov  (Mallophaga)  Jugoslavije  II . -  Biološki vestnik 10(1): 85-100 . [ COBISS . SI-ID 62577153]  Brelih, S .  &  D . Tovornik, 1963: Prispevek k poznavanju  tekutov  (Mallophaga)  Jugoslavije  III . - Biološki vestnik 11(1): 97-106 . [ COBISS . SI-ID 62591489]  Brelih, S .  &  D . Tovornik, 1964: Prispevek k poznavanju  tekutov  (Mallophaga)  Jugoslavije  IV . - Biološki vestnik 12(1): 121-127 . [ COBISS . SI-ID 62596097]  Brelih, S .  &  T .  Trilar,  2000a:  New  data  on  Siphonaptera  from  Dinaromys  bogdanovi  (Rodentia:  Muridae) . - Scopolia  43: 1-22 .  http://www2 . pms-lj . si/pdf/Scopolia/Scopolia-43 . pdf . [ COBISS . SI-ID 167925]  Brelih, S .  &  T .  Trilar,  2000b:  Siphonaptera  of squirrels  and dormice  (Rodentia:  Sciuridae,  Gliridae)  from  the  Western  and  Central  Balkans . - Acta  entomologica  slovenica  8(2): 147-189 .  [COBISS . SI-ID 172277]  Brelih, S .   &  T .  Trilar,  2004:  Siphonaptera  of the  Lesser Mole  Rat  (Nannospalax  leucodon  (Nordmann,  1840)) (Rodentia:  Muridae:  Spalacinae)  from  the  Western  and  Central  Balkans . -  Scopolia 52: 1-28, ilustr . [ COBISS . SI-ID 395765]  Brelih, S .  &  T .  Trilar,  2011: Ceratophyllus  (Monopsyllus)  carniolicus,  new flea  species from  the  family  Ceratophyllidae  (Siphonaptera)  = Ceratophyllus  (Monopsyllus)  carniolicus,  nova  vrsta  bolhe  iz družine  Ceratophyllidae  (Siphonaptera) . - Acta  entomologica  slovenica  9(2):  105 -111 .  [COBISS . SI-ID 199157]  Brelih S ., Döberl M ., Drovenik B ., Pirnat A . , 2003: Gradivo  za  favno  hroščev  (Coleoptera)  Slovenije: 1 .  prispevek:  Polyphaga:  Chrysomeloidea  (=  Phytophaga):  Chrysomelidae:  Alticinae  /  Materialien zur Käferfauna (Coleoptera) Slowenien: 1. Beitrag: Polyphaga: Chrysomeloidea (= Phytophaga): Chrysomelidae: Alticinae . - Scopolia, 50: 1-279 . Brelih S ., Drovenik B ., Pirnat A . , 2006: Gradivo  za favno  hroščev  (Coleoptera)  Slovenije:  2 .  prispevek: Polyphaga:  Chrysomeloidea  (= Phytophaga):  Cerambycidae  / Material for the Beetle Fauna (Coleoptera) of Slovenia: 2nd contribution: Polyphaga: Chrysomeloidea (= Phytophaga): Cerambycidae . - Scopolia, 58: 1-351 . Brelih S ., Kajzer A ., Pirnat A . ,  2010,  Gradivo  za favno hroščev (Coleptera)  Slovenije  / Material for the Beetle Fauna (Coleoptera) of Slovenia .  4 .  prispevek / 4th contribution, Polyphaga: Scarabaeoidea (=Lamellicornia) . - Scopolia, 70: 1-386 . Gogala A ., 1989:  Duševnost  in  zdravje:  Psihonevroendokrinoimunologija . -  Prirodoslovno društvo Slovenije, Ljubljana, 64 str . Gogala A ., 2003: Kamen, voda,  sonce  in veter:  Narava  Krasa  in slovenske  Istre . - Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 176 str . Gogala A ., 2014: Čebele Slovenije . - Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 179 str . Polenec A ., 1947: Razvoj  živega  sveta  / s sodelovanjem  J . Hadžija, B . Škerlja  in A . Piskernik- ove spisal Polenec Anton . - Državna založba Slovenije, Ljubljana, 264 str . Polenec A ., 1950: Iz življenja žuželk . - Mladinska knjiga, Ljubljana, 202 str . Polenec A ., 1952: Iz življenja pajkov . - Mladinska knjiga, Ljubljana, 158 str . Polenec A ., 1983: Živi svet . - Mladinska knjiga, Ljubljana, 85 str . Presetnik P . , Knapič T . , Podgorelec M ., Šalamun A .,  2012: Monitoring  populacij  izbranih   ciljnih  vrst  netopirjev  2012 (Končno  poročilo) . - Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju . 261 str . Presetnik P . , Knapič T . , Podgorelec M ., Šalamun A ., Cipot M ., Lešnik A . , 2015: Monitoring  populacij  izbranih  ciljnih  vrst  netopirjev  v letih  2014 in 2015 .  Končno  poročilo . - Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju . 209 str . 83 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Trilar T . , 1999: Ljubljansko  barje  - skrivnostni  svet  živalskega  oglašanja  / The Ljubljana marsh - a mysterious world of animal sounds . - Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 1 CD . Trilar T . , 2002:  Gozdne ptice Slovenije  /  Forest birds of Slovenia . -  Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 2 CD-ja . Trilar T . , 2003: Slovenske  žabe  / Frogs and toads of Slovenia . - Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 1 CD . Vienna P . , Brelih S ., Pirnat A . ,  2008:  Gradivo  za favno  hroščev  (Coleptera)  Slovenije  /  Material for the Beetle Fauna (Coleoptera) of Slovenia.  3 .  prispevek / 3rd contribution, Polyphaga: Staphyliniformia: Histeroidea . - Scopolia, 63: 1-125 . Razstavni katalogi v besedilu omenjenih razstav Bedjanič M ., Činč Juhant B ., Denac D . , Gogala A ., Gomboc S ., Gregori J . , Kaligarič M ., Kaligarič S ., Kryštufek B ., Bedjanič M ., Poboljšaj K ., Povž M ., Seliškar A ., Sivec I ., Tom e S ., Trilar T . , Urbanek J . , Verovnik R ., Vrezec A ., Žagar V . , Babij V . , Čarni A ., Vreš B ., Buchner P . , Horvat B ., Jenčič S ., Jeršek M ., Kolarič D . , Polak S ., Presetnik P . , 2002:  Narava  Slovenije:  Mura  in Prekmurje .  Razstavni  katalog . -  Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 88 str . Brelih S .,  1975: Gospodarski  pomen žuželk . - Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 55 str . Gogala A ., Aljančič M ., Gogala M ., Sivec  I . ,  1992:  Žuželke  -  Uspešnost množičnosti . -  Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 72 str . Gogala A ., Aljančič M ., Gogala M ., Sivec I . , 1994: Insects:  The Flourishing  Multitudes . -  Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 72 str . Gogala A ., Trilar T . , Božič I ., Kryštufek B ., Mlinar C ., Praprotnik N ., Šere D . , Tom e S ., Tom e D . , Čelik T . , Grobelnik V . , Pirnat A ., Poboljšaj K ., Seliškar A ., Verovnik R ., Bedjanič M ., Gregori J . , Lešnik A ., Mihelič T . , 2001: Narava Slovenije: Ljubljansko barje in Iška . Razstavni katalog . - Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 67 str . Gogala A ., Trilar T . , Božič I ., Kryštufek B ., Mlinar C ., Praprotnik N ., Šere D . , Tom e S ., Tom e D . , Čelik T . , Grobelnik V . , Pirnat A ., Poboljšaj K ., Seliškar A ., Verovnik R ., Bedjanič M ., Gregori J . , Lešnik A ., Mihelič T . , 2008: Narava Slovenije: Ljubljansko barje  in Iška .  Razstavni  katalog . -  1 .  ponatis .  Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 67 str . Polenec A . , 1959: Narava  v muzeju:  vodnik  po razstavah  Prirodoslovnega  muzeja  v Ljubljani . -  Mladinska knjiga, Ljubljana, 160 str . Polenec A . ,  1963:  Zgodovinski  razvoj  živih bitij: vodnik  po razstavi . -  Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 16 str . Polenec A . ,  1970:  Nastanek  vrst  in prilagoditve:  vodnik po  razstavi . -  Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 24 str . Polenec A . , 1973: Izvor  človeka:  vodnik  po razstavi . - Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 36 str . Polenec A . , 1975: Izvor  človeka:  vodnik  po razstavi . - Ponatis .  Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 36 str . Trilar T . , Gogala A ., Jeršek M .   (ur . ),  2004:  Narava  Slovenije:  Alpe .  Razstavni  katalog . -  Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 144 str . Trilar T . , Gogala A ., Jeršek M .  (ur . ),  2004:  Nature  of Slovenia:  The  Alps .  Exhibition  catalogue . - Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 144 str . 84 SCOPOLIA No 103 – 2022 Literatura / References Aljančič, M ., 1986: Ob stoletnici velikega slovenskega biologa . - Proteus, 31 (3): 67-71 . Aljančič, M ., 1996: Sto let spoznanja o sluhu pri žuželkah . - Proteus 59 (2): 56-68 . Aljančič, M . , 2013: Ivan Regen . - Občina Gorenja vas - Poljane, 40 str . Božič, M .L . , 2020: Polenec,  Anton  (1910-2000) . - Obrazi slovenskih pokrajin .  Mestna  knjižnica  Kranj,  2020 . (Dostop:  20 . 9 . 2021)  Dostopna  na  naslovu:  https://www . obrazislovenskihpokrajin . si/oseba/polenec-anton/ Bufon, Z ., 1967a:  Schmidt, Ferdinand  Jožef (1791-1878) . -  Slovenska  biografija .  Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013 .  http://www . slovenska-biografija . si/oseba/sbi544690/#slovenski-biografski-leksikon .  Dostop  30 .  5 .  2021 .  Izvirna  objava  v: Slovenski  biografski  leksikon:  10 . zv . Schmidl - Steklasa . Alfonz  Gspan et   al . Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967 . Bufon, Z ., 1967b: Staudacher,  Jožef  (1876-1945) . - Slovenska  biografija .  Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU,  2013 .  http://www .slovenska- biografija . si/oseba/sbi605254/#slovenski-biografski-leksikon .  Dostop  30 .  maj 2021 . - Izvirna  objava v:  Slovenski  biografski  leksikon:  10 .  zv .  Schmidl  -  Steklasa .  Alfonz  Gspan et al .  Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967 . Bufon, Z .,   1971:  Stussiner,  Jožef (1850-1917) . -  Slovenska  biografija .  Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU,  2013 .  http://www .slovenska- biografija . si/oseba/sbi628071/#slovenski-biografski-leksikon .  Dostop  29 .  maj 2021 . - Izvirna  objava v:  Slovenski  biografski  leksikon:  11 .  zv .  Stelè  -  Švikaršič .  Alfonz  Gspan  et al .  Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971 . Čelik, T . , R . Verovnik, F . Rebeušek, S . Gomboc, M . Lasan, 2004: Strokovna  izhodišča  za  vzpostavljanje  omrežja  NATURA 2000 .  Metulji  (Lepidoptera) . - Končno  poročilo  - 2. mejnik. Činč Juhant, B . , 2021: Prirodoslovni muzej Slovenije po letu 1944 . - Scopolia, 100: 127-155 . Činč Juhant, B . , S . Tom e , L . Trampuž, A . Jamnik,  2021:  Komuniciranje  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije z javnostjo . - Scopolia, 101: 105-156 . Glaser, E .,  1999: Dr . Evgen Jaeger  1892-1959 . - V: Zidar F . , Glaser E ., Gogala A .:  Dr . Evgen  Jaeger  (1892-1959) spominska razstava  o  zdravniku  in  naravoslovcu  iz  Podčetrtka  v Podsredi,  maja 1999 . Katalog izdal Kozjanski park, Podsreda . Glonar, J . ,  1925:  Dobovšek, Fran  (1876-1915) . -  Slovenska  biografija .  Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU,  2013 .  http://www .slovenska- biografija . si/oseba/sbi173982/#slovenski-biografski-leksikon .  Dostop  14 .  junij  2021 .  Izvirna  objava v:  Slovenski  bijografski  leksikon:  1 .  zv .  Abraham -  Erberg .  Izidor  Cankar  et al .  Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925 . Gogala, A . , 2014: Čebele Slovenije . - Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 180 str . Gogala, M . ,  1992:  Uvod . -  V:  Gogala, A ., M . Aljančič, M . Gogala, I . Sivec:  Žuželke:  Uspešnost  množičnosti . - Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 71 str . Gogala, M . , 2000: Umrl  je prof .  dr .  Anton  Polenec,  ugledni  naravoslovec,  pisatelj  in dolgoletni  ravnatelj Prirodoslovnega muzeja Slovenije . - Acta entomologica slovenica, 8 (2): 91-92 . Gogala, M . ,  2008:  Pionir bioakustike  Ivan Regen in  njegova  zapuščina .  str .  327-261 . -  V:  Koman D .  (gl .  ur . ),  Fa bja nčič M .   (u r .),   Merhar D .   (u r .),   Samec D .  (ur . ): Sedemdeset let  Biblioteke  Slovenske  akademije znanosti  in umetnosti . -  Slovenska  akademija znanosti  in  umetnosti, Ljubljana . Gosar M . 1976: Drobni varuhi narave . - Glasilo Prosvetni delavec, 8: 10 . 85 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Jaeger, E . ,  1933:  Zur Kenntnis  der Hymenoptera  aculeata  des  Sotlatales  (Jugoslavien)  I . -  Konowia, 12: 98-102 . Jaeger, E . ,  1934:  Kleine Schuppenandrenen  (Hym . ,  Apid . ) . -  Prirodoslovne Razprave, 2: 227-230 . Jernejc Kodrič, M ., T . Trilar, A .  Vrezec,  2012:  Savo Brelih  -  raziskovalec  zunanjih  zajedavcev  ptic svetovnega  formata  in vsestranski  zoolog . -  Svet ptic: revija Društva za opazovanje in proučevanje ptic v Sloveniji, 18 (3): 32-33 . Jež, M . ,  2011:  In memoriam  Tone Lesar (1937-2010) . -  Acta entomologica slovenica,  19(2):  205-206 . Kališnik, G . , 1992: Krasni žuželčji svet . - Časopis Slovenske novice . Kiauta, B .,  1962: Ferdinand  Schmidt,  prvi raziskovalec  jamskih živali . - Kronika (Časopis za slovensko krajevno zgodovino), 10 (1): 34-59 . Kos, F . , 1944a: Postanek  in razvoj  Prirodoslovnega  muzeja  v Ljubljani . - Prirodoslovna izvestja, 1: 199-219 . Kos, F . , 1944b: Iz biologije in ekologije triglavskih izotomid . - Prirodoslovna izvestja, 1: 5-22 . Križnar,  M . ,  2021:  Zgodovina in  razvoj muzejskega  naravoslovja  do  osamosvojitve  Prirodoslovnega muzeja leta 1944 . - Scopolia, 100: 15-126 . Mal, J . ,  1928:  Hohenwart,  Franc  Jožef Hanibal, grof  (1771-1844) . -  Slovenska  biografija .  Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU,  2013 .  http://www . slovenska-biografija . si/oseba/sbi235415/#slovenski-biografski-leksikon  (14 . junij  2021) .  Izvirna  objava  v: Slovenski  bijografski  leksikon:  3 .  zv .  Hintner  - Kocen .  Izidor  Cankar  et al . Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928 . Mantuani, J .   &  G . Sajovic,  1915:  Fran  Dobovšek (Nekrolog) . -  Carniola (nova izdaja), 6: 241-244 . Mihelič, D . , 1997: Narcis Mršić (1951-1997) . - Annales. Series historia naturalis, 7(11): 290 . Mršić, N .,   1997:  Biotska raznovrstnost  v  Sloveniji .  Slovenija  –  »vroča točka« Evrope . -  Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava RS za varstvo narave, Ljubljana, 131 str . Planina, F . , 1955: Pereči problemi Prirodoslovnega  muzeja v Ljubljani . - Muzeji, Zagreb,  9:  87-92 . Polenec, A . ,  1969a:  Biolog  Ivan Regen . -  Loški razgledi,  16  (1):  218-223 .  Polenec, A . ,  1969b:  Razstava  v  Prirodoslovnem  muzeju: Pajki, njihove mreže in  strupi . -  Glasilo Prosvetni delavec, 9 . 10 . 1969 . Polenec, A . , 1974: Razstave  v Prirodoslovnem  muzeju  Slovenije . Povezava s šolskimi  učnimi  načrti . - Časopis Naši razgledi, 11 . 1 . 1974 . Polenec, A . , 1976: Gospodarski pomen žuželk . - Časopis Delo, Sobotan priloga, 28 . 2 . 1976 Poročilo, 1893: Poročilo  o delovanju  kranjskega  deželnega  odbora  za dobo od 1 .  januvarija  do konec  decembra  1893 . - Obravnave  deželnega  zbora  kranjskega  v Ljubljani .  Bericht  über  die Verhandlungen  des krainischen  Landtages  zu Laibach,  34 (5): 192-202, Deželni  odbor  kranjski, 1893-1894 . URN:NBN:SI:DOC-3Z07XXK4 from http://www . dlib . si . Praprotnik, N .  &  Š . Pungaršek, 2001: Kustodiat za botaniko . - Scopolia, 101: 51-103 . Schmidt, F . ,  1832:  Beitrag  zu  Krain's Fauna .  Leptodirus  Hochenwartii,  n .  g . ,  n .  sp . -  Illyrisches Blatt.,  Nr .  3  vom  21 .  Jänner  1832:  9-10 .  https://www . dlib .si/stream/ URN:NBN:SI:DOC-WFHL2099/c9dcca9c-8469-49c4-bd31-cfe616b8f64f/PDF Seliškar, A ., 1948: Ivan Regen (1868-1947) . - Proteus, 10 (6): 145- 150 . 86 SCOPOLIA No 103 – 2022 Sitar, S . ,  1987:  Ivan Regen, zoofiziolog  (1868-1947) .  Utemeljitelj  znanstvene  bioakustike .  str .  59-60 . -  V:  Sitar, S . ,  1987:  Sto slovenskih  znanstvenikov,  zdravnikov  in  tehnikov . -  Prešernova družba, Ljubljana, . Sivec, I . , 2016: Dr .  Bogdan  Horvat  (26 .  8 .  1961 - 3 .  1 .  2016) . - Acta entomologica slovenica, 24  (1): 63-64 . Smerdu, R . , 1971: Metulji tujih dežel . - Proteus 33: 319 - 321 . Stanonik, T .   &  L .  Brenk,  (ur . ),  2008:  Osebnosti: veliki slovenski biografski  leksikon . -  Mladinska knjiga, Ljubljana, 262 str . Staut Tu r k , T . ,  1974:  Zoologi  osrednje  Slovenije  (bivše  Vojvodine  Kranjske)  do l .  1918 . -  Diplomska naloga, Biološki oddelek, Biotehniška fakulteta, Ljubljana, 89 str . Staut Tu r k , T . , 1983: Naravoslovci  entomologi  osrednje  Slovenije  od prvih  začetkov  do leta  1918 . - Acta entomologica Jugoslavica, vol . 19 . Supplementum: 17-47 . Trilar, T . ,  2018:  Brelih,  Savo . -  V:  Šterbenc  Svetina, B .  (ur . ):  Novi  Slovenski biografski  leksikon .  1 .  izd .  Založba ZRC, Ljubljana,  3:  Ble-But:  323-325 .  Spletna  objava: Trilar,  T . :  Brelih, Savo  (1927-2012) .  Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti,  Znanstvenoraziskovalni  center  SAZU .  http://www .slovenska-biografija .si/oseba/ sbi1019170/#novi-slovenski-biografski-leksikon  Dostop 12 . 11 . 2020 . Urbanič, G . , 2007: Ciril Krušnik . - Braueria, Lunz am See, Austria, 34: 5-6 . Verovnik, R ., F . Rebeušek, M .  Jež, 2012: Atlas dnevnih metuljev (Lepidoptera: Rhopalocera)  Slovenije,  Atlas  of  butterflies  (Lepidoptera:  Rhopalocera)  of  Slovenia . - Atlas  faunae  et  florae  Sloveniae 3 .  Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju, 456 str . Zessin, W . , J . Žalohar, T . Hitij (2008): A new  fossil  dragonfly  (Insecta,  Odonata,  Libellulidae)  of the  Miocene  (Lower-Sarmatian)  of the  Tunjice  Hills,  Slovenia . - Virgo,  Mitteilungsblatt  des Entomologischen Vereins Mecklenburg, 11 (1): 86-96 . Elektonski viri (e-viri) / Electronic resources Gogala, M .  &  B . Sket, brez  letnice:  Ivan  Regen . - Slovenska  akademija  znanosti  in umetnosti .  https://www . sazu . si/clani/ivan-regen . Dostop 20 . 9 . 2021 . National Geographic Slovenija .  Dr .  Ignac  Sivec,  nevretenčarji . -  https://www . nationalgeographic . si/o-reviji-national-geographic/dr-ignac-sivec/  Dostop 9 . 11 . 2020 . Posavci . si .  Posavski biografski  leksikon .  Gspan, Alfonz .  Geodet,  botanik,  entomolog . - http:// www . posavci . si/osebe/gspan-alfonz/148/ . Dostop 22 . 10 . 2020 . Povezujemo . si .  Zospeum, raziskovanje  mehkužcev,  Rajko  Slapnik  s . p . - https://povezujemo . si/ zospeum-raziskovanje-mehkuzcev-rajko-slapnik-s-p . Dostop 10 . 6 . 2021 . Prirodoslovni muzej Slovenije  a .  Pretekle  občasne  razstave . -  https://www . pms-lj . si/si/ razstave/arhiv/589 . Dostop 30 . 5 . 2021 . Prirodoslovni muzej Slovenije b .  Razstave . - http://www . pms-lj . si/si/razstave .  Dostop  30 .  6 .  2021 . Prirodoslovni muzej Slovenije c .  Slovenski  arhiv  živalskih  zvokov . - http://www . pms-lj . si/ si/o-naravi/zivali/oglasanje-zivali/arhiv-zivalskih-zvokov . Dostop 9 . 11 . 2020 . SAZU a . Boris Sket . - https://www .sazu .si/clani/boris-sket . Dostop 10 . 11 . 2020 . SAZU b . Matija Gogala . - https://www .sazu .si/clani/matija-gogala . Dostop 10 . 11 . 2020 . Tehniška založba Slovenije .  Matjaž Černila . -  https://www . tzs .si/avtorji/matjaz-cernila .  Dostop 30 . 5 . 2021 . 87 Tomi Trilar, Andrej Gogala, Tea Knapič: Kustodiat za nevretenčarje /  Department of Invertebrate Zoology Uredništvo slovenske biografije,  1932:  Kos,  Fran (1885-1956) . -  Slovenska  biografija .  Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU,  2013 .  http://www .slovenska-biografija .si/oseba/sbi291574/#slovenski-biografski-leksikon   (20 .  september  2021) .  Izvirna  objava  v: Slovenski  biografski  leksikon:  4 .  zv .  Kocen  - Lužar .  Franc  Ksaver Lukman et al . Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932 . Uredništvo slovenske biografije,  1982:  Us,  Peter (1897-1977) . -  Slovenska biografija .  Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU,  2013 .  http://www . slovenska-biografija . si/oseba/sbi751582/  (1 .  junij  2021) .  Izvirna objava  v:  Slovenski  biografski  leksikon:  13 .  zv .  Trubar  - Vodaine .  Alfonz  Gspan, Jože  Munda  in Fran  Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982 . Uredništvo slovenske biografije,  1952:  Pretner,  Egon (1896-1982) . -  Slovenska  biografija .  Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU,  2013 .  http://www . slovenska-biografija . si/oseba/sbi468188/#slovenski-biografski-leksikon .  Dostop  10 .  junij  2021 . - Izvirna  objava  v: Slovenski  biografski  leksikon:  8 .  zv .  Pregelj  Ivan  - Qualle .  Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1952 . Wikipedija a .  A l f o n z  G s p a n  ( n a r a v o s l o v e c ) .- https://sl . wikipedia .org/wiki/Alfonz_Gspan_ (naravoslovec ) . Dostop 15 . 5 . 2021 in 22 . 10 . 2020 . Wikipedija b .  Anton  Polenec . - https://sl . wikipedia . org/wiki/Anton_Polenec .  Dostop  6 .  11 .  2020  in 15 . 5 . 2021 . Wikipedija c . Boris Sket . - https://sl . wikipedia . org/wiki/Boris_Sket . Dostop 23 . 5 . 2021 . Wikipedija  d .  Ferdinand  Joseph Schmidt . -  https://en . wikipedia . org/wiki/Ferdinand_Joseph_ Schmidt . Dostop 15 . 5 . 2020 . Wikipedija e . Fran Kos . - https://sl . wikipedia . org/wiki/Fran_Kos . Dostop 9 . 11 . 2020 . Wikipedija  f .  Franc  Jožef Hanibal Hohenwart . -  https://sl . wikipedia . org/wiki /Franc_Jožef_ Hanibal_Hohenwart .  Dostop 15 . 5 . 2021 . Wikipedija g . Ivan Hafner . - https://sl . wikipedia . org/wiki/Ivan_Hafner . Dostop 15 . 5 . 2021 . Wikipedija h . Ivan Regen . - https://sl . wikipedia . org/wiki/Ivan_Regen . Dostop 20 . 9 . 2021 . Wikipedija i . Jože Bole . - https://sl . wikipedia . org/wiki /Jože_Bole . Dostop 30 . 5 . 2021 . Wikipedija j . Mate Hafner . - https://sl . wikipedia . org/wiki/Mate_Hafner . Dostop 14 . 6 . 2021 . Wikipedija k . Matija Gogala . - https://sl . wikipedia . org/wiki/Matija_Gogala . Dostop 10 . 11 . 2020 . Wikipedija l . Narcis Mršić . - https://sl . wikipedia . org/wiki /Narcis_Mršić . Dostop 30 . 5 . 2021 . Wikipedija m . Savo Brelih . - https://sl . wikipedia . org/wiki/Savo_Brelih . Dostop 6 . 11 . 2020 . Wikipedija n . Simon Robič . - https://sl . wikipedia . org/wiki /Simon_Robič . Dostop 15 . 5 . 2021 . 89 Kustodiat za vretenčarje Vertebrate Department Boris  Kryštufek 1 The urgent need, right now, in every museum, is for that special type of curator who has ingrained within him the instinct to devise and put into operation the best arrangement of his materials—who will be alert to see and to hunt out errors and instantly make corrections—who has the museum conscience John Grinnel Museum Work, 4:62–63, 1922 Izvleček Zgodovino vertebratološke dejavnosti v Prirodoslovnem muzeju Slovenije delimo na štiri obdobja:  (i)  1821–1889,  (ii)  1889–1945,  (iii)  1945–2003  in (iv)  po 2003 .  Pred letom  1945  je  imel muzej enega samega kustosa,  ki je bil zadolžen  za vse  prirodopisne  zbirke,  kar  mu  je  puščalo  malo časa za delo  z vretenčarji .  V prvem obdobju  je muzej ustvaril  zbirke,  ki doku - mentirajo  stanje  vretenčarske  favne  na Kranjskem .  Vretenčarji  so bili zanimivi kot  razstavni  predmeti,  dokumentaciji  pa se ni dajalo  večjega pomena .  Ob koncu  obdobja  (1889) je muzej  začel  voditi  Katalog  pridobitev  kot  svojo  prvo  podatkovno  bazo .  Z vretenčarji  sta  se ukvarjala  dva muzejska kustosa,  Henrik  Freyer  (1802–1866) in Karel  Dežman (1821–1889), preparator  pa je bil Ferdinand  Schulz  (1849–1936) .  Večina vretenčarjev,  zbranih  v tem obdobju,  je bila  kasneje  uničena .  V drugem  obdobju  (1889–1945) sta  se z vretenčarji  ukvarjala  Gvidon  Sajovic  (1883–1920)  in Fran  Kos (1885–1956),  preparatorja  pa  sta bila Fran  Dobovšek (1876–1915)  in Viktor  Herfort  (1881–1948) .  Že kmalu  po letu  1900 je začnel  Sajovic  pripravljati  biološke  skupine,  v poznih  30-ih letih  pa je Kos pripravil  prvi  ekološki  diorami .  (iii) Obdobje  1945–2003  je zaznamoval  niz slabih  direktorjev,  ki niso zmogli  organizirati  dela,  urediti  odnosov  med  zaposlenimi,  zagotoviti  potrebne  infrastrukture  in umestiti  muzej v družbeni  prostor .  Prišlo  je  do množičnega načrtnega  uničevanja  preparatov  vretenčarjev  in  degradacije  standardov  razstavnih  postavitev .  Na začetku  obdobja  (1950)  je bil Prirodoslovnemu  muzeju priključen  Ornitološki  oddelek .  (vi)  Po letu  2002  je Breda  Činč Juhant  pričela  z normalizacijo  razmer  in ustanovila  Kustodiat  za vretenčarje .  Koncept  notranjega  muzeja je bil udejanjen  kmalu  po  letu 1900,  reprezentativne  serije  (hipodigme) pa so začele  nastajati  šele  v 50-ih letih .  Leta  1836  1 Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, SI-1000 Ljubljana, Slovenija;  bkrystufek@pms-lj . si 90 SCOPOLIA No 103 – 2022 je muzej hranil  547 preparatov  vretenčarjev;  to  število  se je povečalo  na 2637 primerkov  leta  1950 in 47 . 038 primerkov  leta  2023 .  Infrastrukturni  razvoj  ni sledil  dinamiki rasti,  tako  da so  standardi hranjenja zbirk vretenčarjev izjemno nizki . Ključne besede: muzejske zbirke,  prirodopis,  zgodovina  prirodoslovja,  propadanje  zbirk,  taksidermija Abstract History  of vertebrate  engagements  in the Slovenian  Museum  of Natural  History  can be  framed  into  four  major  periods:  (i) 1821–1889, (ii) 1889–1945, (iii) 1945–2003, and  (iv) post-2003 .  Prior  to  1945, the  Museum had  a single  curator  for  all  its  natural  history  collections,  which  left  scanty  time for  work  on  vertebrates .  In the  first  period,  the  Museum established  collections  that  documented  the  vertebrate  fauna  in the  Province  of Carniola .  Vertebrates  were  of interest  as  mounts  for  display,  but  not  much attention  was paid on accompanying  information .  Towards  the  end of this  period,  the  Museum started  recording  acquisitions  into  a Catalogue  as its first  database .  Two curators  worked  on vertebrates,  Henrik  Freyer  (1802–1866) and  Karel  Dežman  (1821–1889),  while  Ferdinand  Schulz  (1849–1936)  served as taxidermist .  Great  majority  of  vertebrate  vouchers  from  this  early  period  were  destroyed  in subsequent  years .  During  the  next  period  (1889–1945), the  curators  were  Gvidon  Sajovic  (1883–1920) and  Fran  Kos (1885–1956),  and  the  taxidermists  were  Fran  Dobovšek (1876–1915) and  Viktor  Herfort  (1881–1948) .  Soon  after  1900, Sajovic  started  composing biological  groups  and in the  late  1930s,  Kos finished  two  ecological  (habitat)  dioramas .  (iii)  The 1945–2003 period  was characterised  by  a series  of unfit  directors,  who  were  unable  to  organize  work,  control  relations  among the  employees,  provide  for  sufficient  infrastructure  and to  nest  the  Museum  in the  society .  Typical  for  this  period  is  also  unrestricted  destruction  of vertebrate  vouchers  and lowering  of the  standards  of displays .  In 1950,  a Department  of Ornithology  was annexed  to  the  Museum .  (vi)  Since  2002, Breda  Činč Juhant  did her  best to  normalize  the  situation;  in 2003, she established  the  Vertebrate  Department .  The concept  of the  inner  museum  was brought  to  the  fore  by Sajovic  shortly  after  1900, however,  representative  hypodigmas started  to  be gathered  only  as late  as  in the  1950s .  There  were  547 vertebrate  vouchers  in the  Museum in 1836, and  this  number  rose  to  2,637 vouchers  in 1950 and  47,038 vouchers  in 2023 .  Infrastructure  trends  did not  follow  the dynamics of collections’  growth,  hence the current  standard  of maintaining  vertebrate  collections is quite appalling . Key words:  museum  collections,  natural  history,  history  of  natural  history,  decay of  collections,  taxidermy 91 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Vsebina 1. Uvod   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  93 2. Vertebratologija pred letom 1889   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  93 2.1. Uslužbenci   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  93 2.2. Zbirke   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  96 3. Vertebratologija v obdobju 1889–1945   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101 3.1. Status muzejskega prirodopisa po Dežmanovi smrti   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101 3.2. Razmere v muzeju   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 102 3.3. Uslužbenci   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 105 3 . 3 . 1 . Gvidon Sajovic   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 105 3 . 3 . 2 . Fran Kos   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 108 3 . 3 . 3 . Frančišek (Fran) Dobovšek     . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 116 3 . 3 . 4 . Viktor Herfort    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 118 3.4. Zbirke .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  . 120 3 . 4 . 1 . Stanje in rast    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120 3 . 4 . 2 . Uničevanje muzealij    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  124 3 . 4 . 3 . Študijske zbirke    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125 3 . 4 . 4 . Veliki lov na kače na Kranjskem    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 126 3 . 4 . 5 . Ihtiološka zbirka    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  129 3 . 4 . 6 . Kos in zbirka sesalcev    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 132 3 . 4 . 7 . Osteološka zbirka    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  140 3.5. Razstavne zbirke   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  142 3 . 5 . 1 . Muzejske razstave  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  142 3 . 5 . 2 . Zunanje razstave    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 150 3.6. Ornitološki zavod   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 153 4. Vertebratologija v obdobju 1945–2003   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  159 4.1. Direktorji   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 161 4.2. Zaposleni   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 163 4 . 2 . 1 . Stanko Bevk    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 163 4 . 2 . 2 . Savo Brelih    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 165 4 . 2 . 3 . Zmago Bufon   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 168 4 . 2 . 4 . Drugi kustosi in uslužbenci povezani z vertebratologijo  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .  .   169 4.3. Zbirke   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 171 4 . 3 . 1 . Stanje in rast zbirk    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 171 4 . 3 . 2 . Hranjenje študijskih zbirk    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175 4 . 3 . 3 . Množično uničevanje muzealij    . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 176 4 . 3 . 4 . Tuje odprave   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 180 92 SCOPOLIA No 103 – 2022 4.4. Razstavne zbirke   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  191 4 . 4 . 1 . Stare postavitve     . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  191 4 . 4 . 2 . Indijski misijonski muzej   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  192 4 . 4 . 3 . Polenčeve zbirke   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 195 5. Leto 2003 in Kustodiat za vretenčarje   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  204 Zahvale   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  204 Literatura   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 205 93 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department 1. Uvod Čeprav segajo dejavnosti  na  področju  zoologije  vretenčarjev  v  sam  začetek  nastanka  Kranjskega  deželnega  muzeja, so  postale  formalno  povezane in  prepoznane  pod skupnim  imenom šele  junija  2003, ko  je direktorica  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije  Breda  Činč Juhant  ustanovila  Kustodiat  za vretenčarje .  Pred tem so se  z vertebratološko  dejavnostjo  ukvarjali  kustosi  ali  preparatorji  ob drugem  muzejskem delu . Večji  del  svoje zgodovine  je namreč  muzej  imel enega samega kustosa,  ki je bil zadolžen  za vse  prirodopisne  zbirke,  od geoloških  do  zooloških .  V  tem  pregledu  je  predstavljena  zgodovina  vertebratološke  dejavnosti  v  treh  obdobjih:  1821–1889,  1889–1945  in 1945–2003 .  Zadnje obdobje je bilo v  mnogem  zelo  kontroverzno,  dogodki  iz poznih  80-ih in 90-ih let  pa še vedno razdvajajo  muzej .  Pregled  je delo  avtorja,  ki ima  v času pisanja v Prirodoslovnem  muzeju Slovenije  najdaljši  službeni  staž  in je osebno  doživel  veliko  tega,  o čemer govori  v poglavju  4 .  Tudi če bi bili obravnavani  dogodki  veliko  manj stresni,  kot  pa so dejansko  bili,  bi bil  zapis neizbežno  subjektiven . Sodbo o tem, v kakšni   meri mi je uspelo ohraniti objektivno distanco, prepuščam bralcu oziroma bralki .  Zgodovinski  pregled  zaključim  z letom  2003, torej  z letnico,  ko se  zgodovina  Kustodiata  za vretenčarje  pravzaprav  šele  začne .  Po tem letu  so kustodiat  prevzeli  mlajši kustosi,  zato  je  primerno, da ta del zgodovine pišejo oni . Viri V besedilu se sklicujem na neobjavljene vire: 1 .  »Inventarna  knjiga sesalcev,  rib, ptic, plazilcev  Prirodoslovnega  muzeja«, začeta  leta  1889, je najpomembnejši vir  starih  zbirk  vretenčarjev  (do  60-ih let  prejšnjega  stoletja) .  Na  ta vir se sklicujem kot na  Katalog (glej  Kryštufek & Jernejc Kodrič  2013); 2 .  Arhiv  Deželnega  muzeja  in Prirodoslovnega  oddelka  Narodnega  muzeja  je bil  po osamo- svojitvi  Prirodoslovnemu  muzeju leta  1944 le-temu  odtujen,  skupaj s številnim  drugim  materialom  in dokumentacijo .  Hranijo  ga v  Narodnem  muzeju Slovenije;  na ta vir se  sklicujem kot na  Arhiv; 3 .  Dokumenti po  osamosvojitvi Prirodoslovnega  muzeja  so  shranjeni,  kolikor  so  pač  ohranjeni,  v Prirodoslovnem  muzeju  Slovenije,  vendar  niso  ustrezno  urejeni  in arhivirani;  na ta vir informacije se sklicujem kot na  Arhiv PMS . Bralca  oziroma  bralko  želim  spomniti, da  sta  širši  okvir  dvestoletne  zgodovine  Prirodoslov - nega muzeja Slovenije zarisala Križnar (2021) in Činč Juhant (2021) .  2. Vertebratologija pred letom 1889 2.1. Uslužbenci V obdobju  pred  letom  1889 se muzej vzpostavi  kot  inštitucija  in ustvarjene  so prve  zbirke,  ki  dokumentirajo  stanje  vretenčarske  favne  na Kranjskem .  Vretenčarji  so zanimivi kot  razstavni  predmeti,  dokumentaciji  pa se  še  ne pripisuje večjega pomena .  Ob  koncu  obdobja  (1889)  je  muzej začel  voditi  Katalog zbirk  vretenčarjev  kot  prvo podatkovno  bazo .  Z vretenčarji  sta  se ukvarjala  dva  muzejska  kustosa,  Henrik  Freyer  (1802–1866) in Karel  Dežman (1821–1889),  muzejski preparator pa je bil Ferdinand Schulz (1849–1936) . 94 SCOPOLIA No 103 – 2022 Vertebratološka  dejavnost  Henrika  Freyerja,  ki je v letih  1832–1852 deloval  v muzeju kot  njegov  prvi kustos,  je splošno  znana .  Kot  je razvidno  iz Hochenwartovega  opisa prve  razstave  deželnega  muzeja (Hoch en wa rt 1836), je bilo  v letu  1836, torej  vsega štiri  leta  po Freyerjevi  zaposlitvi,  v  muzeju  na  ogled 622  eksponatov  vretenčarjev,  od  ooloških  in  osteoloških  primerkov do taksidermijskih  preparatov .  Ta material  je  bil temelj Freyerjevega  popisa  na  Kranjskem  živečih vretenčarjev  (Freyer 1842), ki je v nacionalnem  merilu  eno temeljnih  fav - nističnih  del  (slika  1) .  Del  primerkov  je zagotovo  zbral  Freyer,  del  pa jih je bil  muzeju darovan .  V letih  1823–1836 je muzeju podarilo  primerke,  v glavnem  ornitološke,  najmanj  19 posame- znikov  (Križnar 2021) .  Freyer  naj  bi vse taksidermijske  preparate  izdelal  sam .  V tem obdobju  je bilo za kustosa  samo  po sebi  razumljivo,  da je izurjen  v taksidermiji .  Freyer  se je v letih  1832–1835 večkrat  izpopolnjeval  v tej  veščini pri Johannu  Jakobu  Hecklu  v »Združenem  ce- Slika 1: »Favna na Kranjskem živečih vretenčarjev« Henrika   Freyerja iz leta 1842 je prvi   pregled vretenčarjev tega dela   slovenskega ozemlja . Delo je  temeljilo na muzejskih primerkih,   od katerih pa jih je do danes   večina propadla . Vir: Knjižnica   PMS . Figure 1: »Fauna of Carniolan   Vertebrates« by Henrik Freyer   from 1842 is the first overview of   the Province’s vertebrates . It was  based on museum vouchers, the   majority of which, however, have   been lost . Source: Library of the   Slovenian Museum of Natural   History  (PMS) . 95 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department sarsko-kraljevem  prirodopisnem  kabinetu«  (Vereinigte  k . k .  Naturalien-Cabinete;  danes Na- turhistorisches  Museum  Wien  oziroma Prirodoslovni  muzej  Dunaj) (Bufon  1971) .  Heckel  (1790–1857) je bil že v mladosti  navdušen  prirodoslovec,  ki je med  drugim  zbiral  ptice  in se  sam izuril  v spretnosti  njihovega  prepariranja .  Taksidermijske  veščine je kasneje  razvil  v priro - dopisnem kabinetu,  v katerem  je delal,  najprej  volontersko  (jesen 1818–avgust  1820; Svojtka et  al .  2012), kasneje  (1820–1832) pa je prejemal  plačo .  Heckel  je bil zlasti  izurjen  v preparira - nju  ptic  in rib,  pri njem pa so se usposobili  za  prepariranje  mnogi tuji  prirodoslovci  (Svojtka et al .  2009) .  S preučevanjem  rib je Heckel  dosegel  mednarodni  sloves .  Od leta  1810 naprej,  torej  tudi  v času  Freyerjevih  obiskov  Dunaja,  je bil  kustos  v kabinetu  Johann  Natterer  starejši  (1786– 1852), ki je prav  tako  obvladal  taksidermijsko  delo .  Nattererjeva  zbirka  sesalcev,  ptic  in žuželk  je bila  temelj  »Kabineta  živali«  (Thierkabinet)  v cesarsko-kraljevem  prirodopisnem  kabinetu  (Svojtka et  al .  2012) .  Freyer  je bil  očitno  deležen  enega  boljših  usposabljanj  v taksidermiji,  kar  jih je bilo  v njegovem času mogoče dobiti .  Poleg  tega  je na Dunaju  prišel  v stik  v vrhunskimi  prirodoslovci  zoologi . Leta  1852 je Freyer  odšel  v Trst,  nasledil  ga je Karel  Dežman (tudi  Dragotin  Dežman ali  Carl  Deschmann),  ki je ostal  v muzeju vse do  smrti .  Dežman (čeprav  »polihistor  v poznavanju  Kranjske,  je bil  vendar  v prvi vrsti  in v bistvu  naravoslovec  v najširšem  pomenu«; Kos 1923a:  52),  se  je  aktivno  ukvarjal  tudi  z vretenčarji .  V  glavnem je  objavljal  favnistične  notice  o  različnih  vrstah  sesalcev  in ptic, redkeje  tudi  o plazilcih  (sklednica)  in dvoživkah  (človeška  ribica) .  Njegovo  bibliografijo  je uredil  Kos (1923a) .  Poleg  tega,  da je bil direktor  muzeja, je  Dežman opravljal  še druge  odgovorne  javne funkcije  (župan  Ljubljane,  poslanec  Deželnega  zbora) . Njegove »zasluge za muzej in muzejsko društvo so nevenljive« ( Kos 1923a: 52) .  V času,  ko  je muzej vodil  Dežman,  se je v njem kot  prvi  preparator  zaposlil  Ferdinand  Schulz  (1849–1936) .  Dne  4 .  februarja  1875 je bil  z  dekretom  Deželnega  odbora  (št .  8883; Arhiv 1875/8)  nastavljen  kot muzejski  sluga .  V taksidermijo  naj  bi ga bil  uvedel Dežman,  za katerega pa  nam  ni znano,  kje se je izučil  te  veščine .  Zapis s konca  19 .  stoletja  nam da  misliti,  da  so obstajale  ne- konvencionalne  možnosti  usposabljanja .  Tako  je v letih  1886–1887 »… neki  potujoči  preparator  našopal  […]  15  savskih rib za plačilo  17  gld .  [goldinarjev]  na nov način in je v  tem poučil  tudi  muzejskega  preparatorja  [Schultza]«  (Poročilo o delovanju Kranjskega deželnega odbora 1888: 12) . Kot preparator  je Schulz  naredil  lepo  kariero .  Ponebšek (1929: 183) navaja,  da  je »Za svoja  izvrstna  gatilska  dela  […] dobil  mnogo  priznanj  in pohval,  na  raznih  razstavah   pa obilno  svetinj  in odlikovanj,  tako  n .  pr .  odlikovanje  z Grand  Prix  i .  dr . « Njegove  »Ribe so  bile  pri gozdarstveni  razstavi  v Beču in Gorici  odlikovane  s častno  diplomo  in preparatorju  F .  Schulzu  v Beču podeljena  srebrna  razstavna  medalja,  v Gorici  pa častno  priznanje«  (Poročilo o delovanju Kranjskega deželnega odbora  1892:  192–193) .  Mnenje, da je »Schulz  […]  izumil  neki  poseben način  gatenja  rib«  (Ponebšek 1929: 183), se je v ustnem  izročilu  v muzeju  ohranilo  do danes .  Po tem viru  je bila  riba  izkožena  skozi  usta  (angleško:  skinned  through  the  mouth;  Morris 2012: 129), tako  da  vzdolžni  rez  za  odstranitev  trupa  ni bil  potreben,  posledično  pa tudi  ne šivanje  reza .  Preparator  je kožo  osušil  z vročim peskom in ji tako  dal  končno  obliko .  Tak način prepariranja je bil v Schulzevem času v Evropi dokaj razširjen ( Morris, prav tam) . Schulz,  ki je v svojem življenju  prepariral  več kot  20 . 000 sesalcev,  ptic  in rib, je za muzej  »nagatil  čez 800 živali«  (Ponebšek 1929: 184), kar  pomeni vsega  4 % preparatov;  vse ostalo  je  bil  domnevno  njegov  zasebni  posel .  Kaže,  da  Dežmana,  a tudi  večine njegovih  naslednikov,  ni  motilo  sožitje  muzejskega  preparatorskega  dela  z zasebnim .  Schulz  je ves čas svoje zaposlitve  odgovornemu  kustosu  brez zadrege  posredoval  informacije  o živalih,  ki jih je prepariral  za  zunanje  naročnike  (npr .  Kos 1925c) .  Pedantni  Müllner  je bil eden redkih  direktorjev,  ki je po  Dežmanovi smrti  poskušal  potegniti  mejo med zasebnim in službenim  preparatorskim  delom  (Arhiv 1889/79) .  Očit no  n i bil uspešen, saj je npr .  let a  1931 neka  A nton ija  Čuček s  P t uja  ponujala   96 SCOPOLIA No 103 – 2022 Muzejskemu društvu  v odkup  »krasnega  nagašenega  pava, stoječega  na pristni  kitajski  vazi«,  ki ga »je nagačil  prejšnji  muzejski upravitelj  g .  Schulz«  (Arhiv 1931/830) .  Schulzevo  cvetoče  preparatorsko podjetje je po njegovi upokojitvi prevzel Jože Škrajnar ( Galjot 2004) .  2.2. Zbirke Ob otvoritvi  muzeja  leta  1836 je bilo  razstavljenih  547 primerkov  vretenčarjev,  v kar  ni všteta  oologija .  Glede  na to,  da se je Freyer  zaposlil  v muzeju vsega štiri  leta  pred  otvoritvijo  zbirk,  vseh razstavljenih  vretenčarjev  seveda  ni mogel  sam preparirati .  To kaže,  da  je pomemben  del  razstavljenega  materiala  končal  v muzeju kot  darovi  že prepariranih  živali .  Križnar (2021:  34) posebej omenja družino  Rudež  iz Ribnice kot  darovalce  številnih  sesalcev  in ptic .  Tako  je večino ptic, ki so bile razstavljene  leta  1836, daroval  Friderik  Rudež (Friedrich  Rudesch;  Hoch en wa rt 1836), ne vemo pa, v kakšnem  stanju  so prišle  v muzej .  Ob koncu  obdobja  je bilo  v zbirki  približno  tisoč  primerkov  (tabela  1); večina je bila  ptic  (c .  73 %) .  Rast  zbirke  po letu  1836 je v povprečju znašala skromnih deset primerkov na leto .  Ob otvoritvi  muzejske stavbe  leta  1888 so bili vretenčarji  razstavljeni  v dvoranah  IX, X in  XI, v katerih  so še vedno .  Številke  dvoran  so danes  sicer  odstranjene .  Dvorane  so v 1 .  nadstropju  Dežmanove  muzejske stavbe,  vzporedno  s Šubičevo ulico  (slika  2) .  Glavni  vir  za  rekonstrukci - jo stanja  razstavnih  zbirk  leta  1888 je Dežmanov  vodnik  (Deshmann 1888: 167–170), ki pa je  stenografski  in se sklicuje  le  na  etikete,  s katerimi  so bile  opremljene  muzealije .  Dvorana  IX je  bila  namenjena  botaniki  in zoologiji .  V dvorani  X so bili v petih  omarah  »kranjski  vretenčarji  in ptice«,  v dvorani  XI pa »ptice  in ribe«  (Deshmann 1888) . Vsebina  dvorane  X je bila  sledeča: Omara 1: 60 rogovij  (jeleni,  srnjaki)  in gamsjih  rogljev  (slike  3, 18 in 19); lobanja  povodnega  konja (slika 4), skelet jamskega medveda;  Omara 2: rjavi jastreb Aegypius monachus, ustreljen leta 1878 pri Velikih Laščah;  Omara 4 2 : 10 barvnih oblik kozače  Strix uralensis; Omara 5: ruševec  Tetrao tetrix, sadža  Syrrhaptes paradoxus in puščavski  tekalec  Cursorius cursor; Omara 7: gnezdo krekovta Nucifraga caryocatactes z Jelovice ( Deshmann 1888: 168–169) . Za dvorano  XI je navedena  le »velika  prostostoječa  omara …  z nižjimi živalmi in zbirko  okostij« ( Deshmann 1888: 169) . 2 Omari št . 3 in 6 sta izpuščeni v izvirniku . Tabela 1. Stanje zbirk vretenčarjev v različnih časovnih obdobjih v letih 1836–2003 .  Table 1. The status of vertebrate collections in 1836–2003 . Zbirka/Collection 1836 1 1892 2 1918 3 1931 4 1936 5 1941 3 1950 3 2002 6 2003 7 2022 8 Sesalci/Mammals 59 221 243 365 439 463 540 6 . 502 11 . 559 28 . 598 a Ptice/Birds 409 807 915 1 . 171 1 . 673 1 .715 1 . 812 3 . 649 3 . 421 8 .985 Anamniota/Anamiotes 79 78 200 276 308 312 321 6 .754 5 . 678 12 . 455 Skupaj/Total 547 1 .106 1 . 358 1 . 812 2 . 420 2 . 490 2 . 673 b 16 . 905 20 . 658 47 . 038 Viri / Sources:  1 Hoch e n wa rt (1836);  2 Poročilo o delovanj u Kranjskega deželnega odbora (1893: 182;  vrednosti so preračunane iz odstotkovnih deležev);  3 Katalog;  4 Interno poročilo ( Arhiv 1931/272) (ne vključuje 188   inventarnih enot osteologije);  5 Almanah Kraljevine Jugoslavije 1937–1938 ( Arhiv 1936/676);  6 Dokument posredovan   Inšpektoratu RS za področje Kulturne dediščine dne 22 . aprila 2002 ( Arhiv PMS);  7 «Vizija razvoja zbirk« stanje na   dan 1 . januarja 2003 ( Arhiv PMS);  8 Katalogizirani primerki, stanje aprila 2022;  a Ob upoštevanju nekatalogiziranega   materiala, seštevek presega 50 . 000 primerkov;  b Seštevek ne upošteva uničenega materiala po letu 1945 (glej sliko 52) . 97 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Slika 2: Tloris treh dvoran (IX, X, XI) v prvem nadstropju Dežmanovega muzeja . Že leta 1888 so bili v njih   nameščeni preparati vretenčarjev, in to se do danes ni bistveno spremenilo . Prirejeno po  Anonimus (1949);  oštevilčenja omar in vitrin sledijo istemu viru . Figure 2: Ground plan of three halls (IX, X, XI) on the first floor of the Dežman Museum . Vertebrate mounts   were placed in them as early as 1888, and this has not changed significantly to this very day . Zbirko  je v poznih  20-ih letih  revidiral  Fran  Kos .  Poudaril  je slabo  dokumentacijo:  »pogosto  [so] manjkale  eksponatom  i .  t .  d .  točne  determinacije  ter  čas in kraj  pridobitve .  Največkrat  je objekt  nosil  na etiketi  le letnico  pridobitve  in ime  darovalca,  najdišče  pa ni označeno  niti  v  inventarjih .  V  prejšnjih  časih pač  niso pripisovali  temu faktorju  tako  odločilne  važnosti  za znanstveno  uporabo  muzejskega  materiala .  […] Pri tem izpopolnjevanju  podatkov  je bilo  najtežje  vprašanje  najdišč . « Potrebno  je bilo  »na osnovi letnice  pridobitve  in imena darovalca  ugotoviti  najdišča iz  ''Seznamov'' muzeju darovanih  objektov  i .  t .  d .  v  ''Illyrisches  Blatt'',  ''Laibacher  Tagblatt'',  ''Laibacher  Zeitung''  i .  t .  d .  S tem sicer  zelo  zamudnim delom  sem  dosegel  vsaj toliko,  da je del  preurejenih  zooloških  zbirk  uporaben  v znanstvene  namene« (Kos 1928:  78–79) .  V času poročanja  je bil katalog  »popolnoma  gotov  za sesalce  in ptice;  za plazilce  in  krkone je [bil] v delu, ribe pa pridejo v kratkem na vrsto« ( Kos 1928: 79) .  Mnogih  primerkov,  evidentiranih  v Katalogu  in  Kosovi  dokumentaciji,  danes  ni  več v muzeju .  Ker ni celostnega  seznama pridobitev  vretenčarjev  pred letom  1888  se  pri oceni izgubljenih   muzealij  zanašam  na  Križnarja,  katerega  pregled  je v tem pogledu  najpopolnejši  (Križnar 2021: tabeli  1 in 3) .  Od 180 identificiranih  preparatov  jih 167 (= 92,7 %; tabela 2)  ni več v muzeju .  Prav   tako  se niso ohranile  številne  muzealije,  ki v tabeli  niso zajete .  Tako  je izginilo  pet  kozarcev  rib   (leta  1825 jih je daroval  Maximilian  von Schwachhofer  iz Trsta),  zbirka  jadranskih  rib (daroval   Prirodoslovni  muzej v Trstu  v letih  1870–1875) in zbirka  vretenčarjev  (plazilci,  ptica  in glodavec),   zbrana na odpravi Novara 3  (daroval grof Alfons Auersperg leta 1876) .  Čeprav je  vsaka prirodoslovna  muzealija unikatna  in  tako nenadomestljiva,  posebej  omenjam izgubo  10 človeških  ribic  Proteus anguinus, vključno  s pikčastim  črnim  primerkom   3 Raziskovalna odprava Novara je z istoimensko fregato v letih 1857–1859 obplula svet . Bila je prva pomorska   raziskovalna odprava avstrijske mornarice, organizirala pa jo je Cesarska akademija znanosti na Dunaju . Novara   je v 551 dneh preplula 51 . 686 morskih milj (= 95 . 722 km) . Med drugim je odprava v tem času zbrala 26 . 000  zooloških primerkov; zoološki rezultati pa so bili objavljeni v šestih knjigah  (https://de.wikipedia.org/wiki/ Novara-Expedition) . Vretenčarji so v prvem zvezku iz leta 1869, dostopni pa so na portalu Biodiversity Heritage   Library  (https://www.biodiversitylibrary.org/item/209501#page/7/mode/1up) . 98 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 3: Izrez iz osrednje postavitve sesalcev z dermoplastičnim preparatom medveda  Ursus arctos iz kočevskih   gozdov . Primerek, ki je bil domnevno pridobljen leta 1868, je eden redkih ohranjenih starejših taksidermijskih   preparatov Prirodoslovnega muzeja . Vse od leta 1888 je bil osrednji eksponat velike vitrine (kasnejše velike gozdne   diorame) v dvorani X, po letu 2015 pa je bil na hitro umaknjen . Zbirka rogovij na zidu je bila v muzeju že pred   letom 1888 in kasneje zavržena . Slika je sestavljena iz dveh posnetkov, ki sta nastala pred letom 1949 .  Arhiv PMS Figure 3: Taxidermic mount of brown bear  Ursus arctos from the Kočevje Forests, supposedly acquired in   1868 . The display is from 1888 . PMS  Archive . 99 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Tabela 2. Usoda preparatov vretenčarjev, pridobljenih pred letom 1889 in identificiranih v Tabelah 1 in 3 v   Križnarju (2021) . Ohranjen – ohranjeni primerki so še vedno v Prirodoslovnem muzeju Slovenije; Izgubljen – primerkov ni bilo mogoče identificirati; Status ni znan – ohranjen je zgodovinski primerek vendar njegove   identitete ni mogoče zanesljivo povezati z obstoječo dokumentacijo . Pri seštevkih v spodnji vrstici so v oklepaju   navedeni odstotkovni deleži . Table 2. The fate of vertebrate preparations obtained prior to 1889 . Zbirka Collection Ohranjen Secured Izgubljen Discarded Status ni znan Status not known Skupaj Total Sesalci / Mammals 2 9 11 Ptice / Birds 7 119 126 Plazilci / Reptiles 1 12 1 14 Dvoživke / Amphibians 16 16 Ribe / Fish 11 2 13 Skupaj / Total 10 (5,6%) 167 (92,7%) 3 (1,7%) 180 Slika 5: Ruski jeseter ali kašikar Acipenser gueldenstaedtii je eden redkih ohranjenih taksidermijskih   preparatov iz 19 . stoletja . Ujet je bil leta 1883 blizu Ljubljane in je edini svoje vrste z ozemlja Slovenije . Foto:  Ciril Mlinar; obdelava posnetka: Boris Kryštufek . Figure 5: Russian sturgeon Acipenser gueldenstaedtii is one of the few surviving taxidermic mounts from the   19th century . It was captured in 1883 in the vicinity of Ljubljana and is the only one of its kind from the territory   of Slovenia . Photo: Ciril Mlinar; image processing: Boris Kryštufek . Slika 4: Lobanja povodnega konja   Hippopotamus amphibius, ki je bila leta 1888 razstavljena v dvorani X . Muzej jo je pridobil najkasneje   leta 1881 od kontraadmirala Karla Shafferja . Izvira z vzhodnoafriške   obale južno od ekvatorja .  Foto: David Kunc . Figure 4: Hippo Hippopotamus amphibius skull, put on display   in 1888 . It was acquired by the   Museum in 1881 at the latest, and   originated from the East African   coast, south of the equator . It was  a donation of Rear Admiral Karel   Shaffer . Photo: David Kunc . 100 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 6: Preparati človeških ribic  Proteus anguinus, ki so prišle v muzej v 19 . in zgodnjem 20 . stoletju . a –   primerek klasificiran kot oblika  zoisii (Zoisov močeril); nahajališče je Vir pri Stični, 1896; b – oblika  freyeri (Freyerjev močeril); Kumpolje, 1909 . Izreze primerkov a–c je objavil Kos kot sliko 60 (str . 83) v Vodniku po  zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani ( Kos 1933) . Njihovo dolžino navaja kot »ca . 27 cm«; izreza nista v   sorazmerju . Nobeden izmed primerkov na tej sliki se ni ohranil .  Arhiv PMS .  Figure 6: Fixed cave salamanders  Proteus anguinus, acquired during the 19 th  and early 20 th  century . None of  them is still present in the Museum . PMS  Archive . 101 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department iz Laz pri Planini  (pridobljen  1845) .  Tu so tudi  ris iz idrijskih  gozdov  (pridobljen  v letih   1853–1855), ki je pri nas iztrebljena  vrsta,  rjavi  medved iz Kamniške Bistrice  (pridobljen   v letih  1853–1855), ki je bil verjetno  zadnji  svoje vrste  v Kamniških in Savinjskih  Alpah   (Kryštufek 1991), dolgokrili  netopir  Miniopterus schreibersii iz jame pri Kobili  blizu  Idrije  (1858–1862), torej  s  skrajnega  roba  areala  vrste 4 , in dve soški postrvi  Salmo marmoratus, pridobljeni  v letih  1862–1866, torej  pred  vnašanjem  potočne  postrvi  v jadransko  porečje  in  hibridizacijo  med  obema  vrstama  postrvi .  Izgubljen  je tudi  jelen  z Auerspergove  posesti,   darovan  leta  1835, ki ga posebej omenja Hochen wa rt (1836); verjetno  je bil  po letu  1889  katalogiziran  pod št .  145 in izločen  leta  1926 .  Očitno  je šlo  za edini primerek  avtohtonega   slovenskega  jelena,  ki je kdaj  prišel  v muzej; vrsta  je bila  pri nas iztrebljena  v drugi  polovici   19 .  stoletja  (Kryštufek 1991) .  Leta  1956 je bil darovan  šoli  zgodovinski  primerek  volka  iz  Kočevja,  pridobljen  leta  1858 .  Med izgubljenim  materialom  sta  dve  močvirski  sklednici  Emys orbicularis,  podarjeni  med  letoma  1838  in 1866,  nenavadno  obarvan  navadni  gad Vipera berus iz doline Krme (pridobljen 1877) itd . 3. Vertebratologija v obdobju 1889–1945 3.1. Status muzejskega prirodopisa po Dežmanovi smrti Obdobje 1889–1945 omejujeta  pomembna  mejnika .  Leta  1889 je umrl  Dragotin  Dežman,  njegova  smrt  pa je naznanila  zaton  muzejskega  prirodoslovja  (Planina 1955; Križnar 2021),  posledice  katerega  Prirodoslovni  muzej Slovenije  občuti  še danes .  V istem letu  je muzej začel  pridobitve  vretenčarjev  vpisovati  v Katalog kot  prvo  urejeno  podatkovno  bazo  zbirk .  Konec  obdobja (1945) označuje upokojitev Frana Kosa .  Dežmana je  nasledil  Alfonz  Müllner  (1840–1918),  ki  je  slovenski  naravoslovni  javnosti  slabo  znan .  V muzeju je bil zaposlen  v letih  1889–1903, službovanje  pa je začel  v petdesetem  letu  življenja .  V mladosti  se je navduševal  nad  prirodopisom  in ga tudi  doštudiral  na dunajski  univerzi .  Kasneje se je ukvarjal  »najprej  z anatomijo,  osteologijo  in histologijo«  (Mantuani 1919: 92) .  Že leta  1875 se je začel  posvečati  arheologiji,  h kateri  so ga  usmerile  kraniološke  in  kasneje  antropološke  študije .  V mlajših  letih  je  pisal  o  ornitološki  tematiki  (Mantuani p r av  t a m)  vendar  se v letih,  preživetih  v muzeju,  očitno  ni več posvečal  vertebratologiji .  Po Müllnerju  sta  muzej krajši  čas vodila  Ferdinand  Schulz  (1903–1905) in Walter  Schmid (1905–1909) .  Schmid  je bil prvi muzejski direktor  brez  naravoslovne  izobrazbe  (Križnar 2021: 76), za njim pa sta  prišla  umetnostni  zgodovinar  Josip Mantuani  (direktor  v letih  1909–1924) in zgodovinar  Josip  Mal (1924–1944) .  Dežmanovi smrti sta sledila  zmanjšan  prevzem naravoslovnih  predmetov  (npr .  Križnar 2021: 76) ter  diskvalifikacija  prirodoslovja  in ustanoviteljev  Deželnega  muzeja .  Mantuani  je  pisal  o diletantski  muzejski »razvojni  črti«  pred  letom  1852 (Mantuani 1922: 314), njegovi  in- telektualni  sledilci  pa še danes  trdijo,  da  je bil  Deželni  muzej »pod vodstvom  ''diletantov''  (grof  Hohenwart,  pl .  Schildenfeld,  Freyer,  Dežman)« in je »svoje poslanstvo …  lahko  zasledoval  le  deloma« ( Mahnič 2016: 213) . V muzeju  so se razmahnili  kulturno-zgodovinski  oddelki,  prirodoslovni  pa so se krčili .  Tako  je Mal  v poročilu  za Almanah  Kraljevine  Jugoslavije  navedel  6 muzejskih oddelkov,  od tega  4  Dežman ga je v Drugem zvezku Muzejskega društva predstavil kot prvo najdbo dolgokrilega netopirja   Miniopterus schreibersii za Kranjsko (Eine für Krain neues Fledermausart ( Miniopteris [sic] Schreibersii) .  Zweites Jahresheft, 1858, str . 123) . 102 SCOPOLIA No 103 – 2022 3 kulturno-zgodovinske  in le enega  prirodoslovnega,  zraven  pa še knjižnico  in arhiv  (Arhiv 1925/745) .  Leta  1910 sta  bila v muzeju zaposlena  dva prirodoslovca,  Sajovic  (provizorno  za  6 ur  tedensko)  in preparator  Dobovšek, ki je moral  opravljati  vsa tehnična  in restavratorska  dela  tudi  za Mantuania .  V istem času so kulturno-zgodovinske  vsebine pokrivali  Mantuani,  Mal  in »gospa Marija  Mantuani«  kot  »nadzornica  tkanin«  (Mantuani 1911) .  Leta  1937 sta  bila  na  prirodoslovnem  oddelku  dva  zaposlena  (Kos in Herfort),  na  kulturno-zgodovinskem  pa  jih je bilo  5; Herfort  je moral  opravljati  vsa tehnična  in restavratorska  dela  na obeh oddelkih .  Januarja  1941 so bili v prirodoslovnem  oddelku  trije  zaposleni,  na kulturno-zgodovinskem  pa  jih je bilo  šest;  Herfort  je še vedno  delal  (tudi)  kot  fotograf  in restavrator  arheoloških  in drugih  kulturno-zgodovinskih  predmetov .  Bil je tudi  edini taksidermijski  preparator  v  muzeju .  Ko  je npr .  uprava  graščine  Snežnik  aprila  1926 muzej obvestila,  da ima »več nagačenih  ptičev za  naprodaj,  in uljudno  vprašamo,  dali  se sl[avni]  naslov  interesira  za  nje«, je muzej pojasnil,  »da  načelno izvršuje vse preparatorske posle v lastni delavnici« ( Arhiv 1926/362) . Podobno  kot  delovna  mesta so se delila  tudi  sredstva .  Leta  1908 so stale  omare  za  zoološke  in botanične  zbirke  10 . 000 kron,  za kulturno-zgodovinske  pa 142 . 000 kron  (Arhiv  1908/62) .  V postavki  »Zbirke  deželnega  muzeja« je bilo  v letu  1923 za »Arheološke  in kulturnozgodo - vinske zbirke,  vključljivo  umetnine«,  predvidenih  125 . 500  din, za »Prirodopisne  zbirke«  pa  56 .800  din  (Arhiv 1923/376) .  Podobno  je 16 .  julija  1941 tedanja  okupacijska  oblast  (Kraljevi  civilni  komisar za zasedeno  slovensko  ozemlje)  za »nakup kulturnozgodovinskih  in obrtnih  izdelkov«  odobrila  15 . 000 lir,  za  »izpopolnitev  prirodoslovnih  zbirk«  pa vsega 4 . 000 lir .  Julija  1923 je znašal  »obračun  potnin«  za  Mantuania  1947,50 din,  za  Kosa pa vsega  474 din .  Sledil  je  še odvzem prostorov prirodopisnega oddelka v pritličju muzejske stavbe, najprej januarja 1925  (Odlok  Ministrstva  Prosveta  št . 25  z 12 . januarja;  Arhiv 1925/593) in ponovno  leta  1947 (Činč Juhant 2021) . Ob vsem  tem plenjenju  je Mal  tožil,  kaj  vse da  »Narodni  muzej žrtvuje  za  svoj prirodopisni  oddelek«  (Arhiv 1936/626) . Za  K .  Mahnič (2016) je šlo  pri vsem  tem za  prehod  od  diletantske - ga v enciklopedični  muzej, pri čemer naj  bi bila  stagnacija  prirodoslovja  vgrajena  v »glavn[o]  usmeritev  muzeja, ki je bila  postavljena  že ob njegovi  ustanovitvi –  namreč,  da naj  bo muzej  deželni  muzej za Kranjsko;  s  tem je bilo njegovo  delovanje  na področju  prirodopisja  precej  omejeno, saj je na  Kranjskem,  ki je sorazmerno  majhna  dežela,  število  naravnih  vrst  omejeno«  (Mahnič 2016: 212) .  O sancta simplicitas! 3.2. Razmere v muzeju Statut  iz leta  1920 je določal,  da  je »Muzej  ''Rudolfinum''  v Ljubljani …  znanstveni  zavod   in ima namen dvigati  vsestransko  znanstveno  in duševno  kulturo,  v prvi  vrsti  pa gojiti  domo- znanstvo  vseh panog . « Nadalje  je Statut  določal,  da  »k delu  v muzeju spada  tudi  znanstvena   poglobitev  v  muzejske  zbirke in  njihovo natančnejše  poznavanje .  Muzejski uradniki  z  akademično izobrazbo  imajo  dolžnost,  znanstveno  proučevati  zbirke« (Arhiv  1920/32) .  »Uredba  o  ureditvi  ministrstva  za  prosveto«  z  dne  26 .  julija  1929 je v šestem  členu  obravnavala   muzeje kot  strokovne  in znanstvene  zavode .  Ta dobra  načela  pa je močno omejevala  kruta   realnost:  muzejski kustosi  so bili preobremenjeni  z zbirkami, financiranje  raziskovalnega   dela pa je bilo zelo skromno .  V  Kraljevini  Jugoslaviji  so  bile materialne  razmere  očitno  težavne  za vse  muzeje,  še  posebej pa za ljubljanskega .  »Ugotoviti  je namreč treba,  da združujeta  Kulturnozgodovin - ski umetnostni  in Prirodopisni  muzej [dejansko  oddelka  Narodnega  muzeja v Ljubljani]  celo   vrsto  znanstvenih  panog,  za katere  obstajajo  v Beogradu  in Zagrebu,  pri nič obsežnejšem  gradivu,  specialni  muzeji z osebjem,  ki je deloma  pri vsakem posameznem  zavodu  še več  103 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Slika 7: Obvestilo direktorja Mantuania o »letečem psu«  Pteropus giganteus, ki je 26 . maja 1914 poginil v   menažeriji Gritsch . Naslovljeno je na Gvida Sajovica s kratkim navodilom glede možne pridobitve za muzej:   »Kupimo ga samo za jako nizko ceno« .  Arhiv 1914/449 . Figure 7: Director Mantuani’s notice about a “flying fox”  Pteropus giganteus, which died on 26 May 1914 at the   Gritsch Menagerie . The notice was addressed to Gvido Sajovic with a brief instruction regarding the possible   acquisition for the Museum: "We can buy it for a very low price only . " Archive 1914/449 . 104 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 8: Muzej je 27 . oktobra 1938 zaradi pomanjkanja sredstev zavrnil ponudbo Antuna Maštrovića iz Zagreba   za odkup študijske zbirke ptic iz Dalmacije . Zbirka je štela 350 primerkov 200 različnih vrst .  Arhiv 1938/654 .  Figure 8: Owing to the lack of funds, the Museum rejected, on 27 October 1938, the offer by Antun Maštrović   from Zagreb to sell a study collection of birds from Dalmatia . The collection numbered 350 specimens   belonging to 200 different species .  Archive 1938/654 . 105 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department kot  dvakrat  tako  številno  kot  osebje podpisanega  [ljubljanskega]  muzeja« (Arhiv  1937/38) .  Kot je  trdil  Mal, so  muzejski kustosi  »drugod  v  kulturnih  državah  izenačeni v  rangu  z  univerzitet[nimi]  profesorji,  ki se ne smatrajo  za degradirane  ali  za gmotno  oškodovane,  če  prestopijo  iz univerzitetne  kariere  v muzejsko .  V Jugoslaviji  pa bi  po dosedanjem  stanju  s  kustosom  muzeja ne menjal  ljudskošolski  učitelj«  (Arhiv 1940/623) . Morda  je bil  ljubljanski   muzej res na jugoslovanskem  repu, zagotovo  pa je bil prirodopisni  oddelek  na koncu  repa   Deželnega (Narodnega) muzeja .  Mantuanievo  obvestilo  Sajovicu  o kadavru  »letečega  psa«  (Pteropus giganteus),  ki  je  poginil  26 .  maja 1914 v menažeriji  Gritsch,  zgovorno  priča, kako  so se kupovali  predmeti   za prirodopisne  zbirke  (slika  7) .  Po pooblastilu,  da se Sajovic  pogodi  za ceno  (»ako  mislite,   da je  žival  za muzej potrebna«),  je  Mantuani  v  pripisu preciziral  navodila:  »Kupimo  ga   samo za  jako  nizko  ceno .  Ako pa menite, da lahko  izhajamo  brez  njega,  mi  je prav«  (Arhiv 1914/449) .  Iz poročila  o stanju  zbirk  izvemo, da je Sajovic  žival  pridobil  za muzej (Arhiv 1915/96) .  Resnici na  ljubo  je treba  povedati,  da  je bilo  denarja  malo  tudi  za  kulturno-zgodo - vinske  predmete .  Tako  je Narodni  muzej s prosjačenjem  v dnevnikih  zbiral  sredstva  za  odkup   »grških in jugoslovanskih novcev« ( Slovenec, 1 . februarja 1923, letnik 49, št . 25, str . 3) . V prošnjah  za  donacije  živali,  ki jih je Kos neprestano  naslavljal  na  posameznike,  župane,   ministrstva  in celo  na  Upravo  dvora  kralja  Petra  II, se ves čas ponavlja  ista  utemeljitev:  »glede   na premajhna  denarna  sredstva  muzeja« (npr .  Arhiv 1937/532) . Ko je Siegmund  Ferdinand   poklonil  muzeju  divjega  prašiča  pod pogojem, da  mu muzej povrne  200 din,  kolikor  je plačal   gonjačem  (Arhiv 1934/36) je muzej barantal  »ako  bi bilo  mogoče  honorar  za  gonjače  nekoliko   znižati«,  sklicujoč  se na nizke  »dotacije  znanstvenih  zavodov«  (Arhiv 1934/34) .  Naslednje   leto  (1935)  je muzejsko ravnateljstvo  prosjačilo  pri »Dubrovački  parabrodski  plovitbi«  »z  ozirom  na  naše  pičle  kredite«  »za  znižano  vožnjo«  v Dalmacijo,  kamor  sta  potovala  muzejski  sodelavec  »g .  Dr .  Staudacher[ . . ] z  enim spremljevalcem«  po »primerk[e]  favne  našega  Jadrana«   (Arhiv 1935/332) . Kozoroga,  ki si ga  je Kos tako  želel,  je v Gran  Paradisu  naročil  baron  Born   in se  zavezal  plačati  ceno (Arhiv 1931/1083) . Jeseni 1938 je Antun  Maštrović  iz Zagreba   ponudil  muzeju v odkup ornitološko  zbirko  iz Dalmacije .  Vsebovala  je 350 preparatov,  ki  so pripadali  200 vrstam,  zbrani  pa so bili v letih  1920–1935; taksonomske  determinacije  je  preveril  Otmar  Reiser .  Kos je ponudbo  zavrnil  (slika  8): »Zelo  radi  bi nakupili  odn[osno]  si  nabavili  Vašo zbirko  ptičjih  mehov, nabranih  v Dalmaciji .  A žal  so proračunsko  predvideni   krediti  na našem muzeju tako  skromni, da ne zadoščajo  niti  za tekoče  potrebe,  kaj šele za   kompletiranje naših prirodopisnih zbirk« ( Arhiv 1938/654) .  V takšnih  razmerah  je torej  deloval  prirodopisni  oddelek  v obdobju,  ko  se je, da  ponovimo  K .  Mahnič,  nekdanji  muzej diletantov  transformiral  v »enciklopedično  ustanovo«  (Mahnič 2016) . 3.3. Uslužbenci 3.3.1. Gvidon Sajovic Gvidon  Sajovic  se je rodil  14 .  avgusta  1883 v dobro  stoječi  trgovski  družini,  zanimanja  za   naravo  pa se je navzel  pri očetu  lovcu .  Leta  1902 je vpisal študij  prirodopisa  na Filozofski   fakulteti  dunajske  univerze;  22 .  maja 1906 je bil  promoviran  za  doktorja  filozofije,  24 .  oktobra   je napravil  izpit  iz prirodoslovja  kot  glavnega  predmeta,  22 .  januarja  1907 pa izpit  iz fizike  in  matematike  kot  stranskih  predmetov  s slovenskim  in nemškim  učnim jezikom .  Že naslednji   mesec  (8 .  februarja)  se  je zaposlil  (kot  »poizkusni kandidat«)  na ljubljanski  realki,  kjer  je  leta  1910  postal  gimnazijski učitelj .  V  muzeju je začel  delati  kot  prostovoljec  (1907–1910),  106 SCOPOLIA No 103 – 2022 saj »kot  gimn[azijski] profesor  ni mogel biti istočasno  nastavljen  tudi  v muzeju … po vsej  obliki  [je bil]  najprej  voluntêr,  potem asistent« .  Ravnateljstvo  muzeja »je mislilo  pridobiti  dr .  Sajovica  popolnoma  za muzej, to  pa takoj  začetkom  vojne«  (Arhiv 1921/83) .  Stvari  pa so se  obrnile  drugače  in leta  1916 je Sajovic  zapustil  muzej .  Križnar (2021:76) piše, da je »zaradi   pešanja  zdravja  […] Sajovic  muzejsko  službo  končal  30 .  septembra  1916, ko ga  je nadomestila   Angela  Piskernik« .  Sočasna  poročila  razkrivajo  spletke,  zaradi  katerih  so Sajovica  dejansko   odpustili  iz muzeja .  Mantuani  je zapisal,  da »je bil dr .  Sajovic […]  odpuščen iz muzejske  službe  njej  [A .  Piskernik]  na  ljubo«  (Arhiv 1921/83) . Tega leta  si je namreč  Angela  Piskernik   zelo  prizadevala  dobiti  zaposlitev  v Ljubljani,  kjer  je, po lastni  trditvi,  imela zaročenca .  Zakaj   se je obrnila  prav  na  muzej, sicer  ni jasno,  in to  še toliko  manj, ker  jo je dejansko  zanimala  ek- sperimentalna  botanika  (fiziologija  rastlin) .  Najkasneje  aprila  1916, ko ji je Mantuani  razložil,   da  mesto  zaseda  Sajovic,  je A .  Piskernik  začela  reševati  problem  po strankarski,  torej  politični   liniji  in v zasebnih  razgovorih  z deželnim  glavarjem . Tega  niti  ni skrivala . Kot pravi  Mantuani,   je priznala  »dr .  Piskernikova  sama –  v pismu,  da so se  [pri odločanju  o njeni zaposlitvi  v  muzeju] vršile  mahinacije  za kulisami« (Arhiv 1921/83) .  Po Stergarjevem  mnenju je dobila   muzejsko službo  »morda  ali  skoraj  verjetno  tudi  po kakšnem priporočilu  njenega  vplivnega   prejšnjega  delodajalca  dr .  Brejca«  (Stergar  2004:  236) .  V  teh spletkah  je  muzej  izgubil   izvrstnega  kustosa,  čigar  delo  je Mantuani  ocenil  z laskavimi besedami,  npr .  da »je postal   muzeju neobhodno  potreben«  (Arhiv 1914/540 ) .  Zato  ne preseneča,  da si  je prizadeval  za   njegovo  vrnitev:  »Prof .  dr .  Gvidon  Sajovic  naj  se namesti oziroma  prevzame definitivno  kot   kustos  celokupnih  zbirk,  to  pa z vsemi  pravicami  in ugodnostmi,  ki si jih je pridobil  dosedaj   kot  profesor«  (slika  9) .  Rešitev bi  bila mogoča kot  premestitev  z realne  gimnazije v muzej .  V skrajnem  primeru  naj  ga  Poverjeništvo  za  uk  in bogočastje  »vsaj  prideli  kot  kustosa  v stalno   službovanje  deželnemu  muzeju z vsemi  pravicami, ugodnostmi  in emolumenti,  do katerih   si  je pridobil  pravice,  vodi pa ga do konečne  premestitve  še v statusu  profesorskega  zbora   realne  gimnazije  in ga  plačuje  iz istega  proračuna,  kakor  doslej«  (Arhiv 1920/29) . Poverjeni - štvo  ni ostalo  gluho  in je Sajovica  dodelilo  »za 2 .  polletje  šolskega  leta  1919/20 tukajšnjemu   deželnemu  muzeju v službovanje«  (Arhiv 1920/50) . Žal (pre)pozno;  24 . julija  1920 je Sajovic   podlegel  meningitisu .  »Pred  smrtjo  je dobil  zadoščenje,  da  je bil  imenovan  na  muzej kot  stalni   uradnik« ( Mantuani 1923: 49) .  Sajovic je  pionir herpetoloških  raziskav  na Slovenskem, njegovi »Herpetološki  zapiski«  (Sajovic 1913a, 1913b [nemška verzija])  in »Kače na Kranjskem«  (Sajovic 1913c) pa ostajajo  klasika  slovenske  favnistike .  Leta  1910 je razvozlal  najdbo  velikega  števila  domnevnih  lobanj .  Odkopali  so jih v začetku  marca  istega  leta  na Lisjakovi njivi v Štepanji  vasi pri Ljubljani,  mediji  pa so o najdbi  poročali  senzacionalistično .  Najdišče si  je prvi ogledal  Mantuani  in se  vrnil  v muzej z eno takšnih  »lobanj« .  Prepariral  jo je Dobovšek,  Sajovic  pa je pojasnil,  da  gre  za oklep  kornjače  (Testudo) .  Sajovic  in Dobovšek sta  si najdišče  ogledala  15 .  marca  in poleg  oklepov  (plastronov  in karapaksov)  kornjač  našla  tudi  ostanke  sklednice  (Emys orbicularis) .  Sajovic  je pravilno  zaključil,  da  je sklednica  avtohtona  želva,  kornjača  pa zanesena  in »kolikor  so jo baje pri nas opazovali,  izvira  iz ribnikov,  v  katerih  so jo gojili  graščaki . «  Za želve  z  Lisjakove  njive je domneval,  »da  so jih redili …  v ribniku  pri Kodelovem  gradu  [ki je označen  na Schmidburgovem  zemljevidu  mesta Ljubljane  iz leta  1829], kakor  je bil običaj pri drugih  graščinah« ( Sajovic 1910c: 180) .  Sajovic je vzdrževal  stike z vodilnimi herpetologi  svoje dobe .  Poleg  herpetološkega  dela  je organiziral  izmenjave primerkov  sesalcev  in ptic,  objavljal  pa je tudi  ornitološka  opažanja .  Ne smemo  pozabiti,  da je kljub  samo delni  zaposlitvi  pokrival  vse prirodopisne  zbirke .  Med  drugim  je sam,  brez pomoči,  očistil  polovico  herbarijev  (Arhiv  1924/309) .  Bil je pobudnik  ustanovitve  Odseka za varstvo  prirode  in prirodnih  spomenikov pri Muzejskem društvu  in  107 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Slika 9: Mantuanijev rokopis dopisa Poverjeništvu za uk in bogočastje z dne 31 . januarja 1920, v katerem   predlaga rešitve za zaposlitev Gvidona Sajovica v muzeju, ki se je tedaj še vedno imenoval kranjski deželni   muzej »Rudolfinum« .  Arhiv 1920/50 . Figure 9: Mantuani's manuscript of a letter dated 31 January 1920 in which he proposed solutions for the   employment of Gvidon Sajovic in the Museum, which at that time was still called the Carniolan Provincial   Museum "Rudolfinum" .  Archive 1920/50 . 108 SCOPOLIA No 103 – 2022 eden ustanovnih  članov  (Beuk 1920; Tarman 2014), vse do smrti  pa je urejal  »Prirodoslovni  del  Glasnika  Muzejskega  društva  za Slovenijo« .  Sodobniki  so se ga spominjali  kot  izjemnega  pedagoga  (Lovec 1920: 128) in človeka  lepih  značajskih  potez,  ki »je prebolel  vsa razočaranja,   vse zahrbtnosti  in nizkotno  maščevalnost  gotovih  ljudi,  ki jim ni storil  nič žalega«  (Mantuani 1923: 49) .  Sajovic  je bil  ploden  pisec .  »V kratki  dobi 18 let  je priobčil  83 člankov  in razprav  — povprek  4,6 na  leto  — to  je poleg  vsega  svojega  dela  v šoli  in v muzeju« (Mantuani 1923: 52) . Njegova  popularizacija  darvinizma  doslej  ni bila deležna  pozornosti .  Leta  1904 je v šestih  številkah  Slovenca  predstavil  darvinizem in  pomen  »naravnega  plemenskega izbora« v  evoluciji,  pozornost  pa je namenil  tudi  Haecklovemu  »biogenetskemu  zakonu«  o ontogenezi  kot  kratki  rekapitulaciji  filogeneze .  Darvinizem  je na  Sajovica  naredil  močan vtis:  »teorija  je nedosegljiv  napredek  za naravoslovna  raziskovanja;  kajti  ona  nam je postavila  polno  novih  problemov  in  odprla  nešteto  novih poti za spoznavanje  in raziskovanje  narave«  (Sajovic  1904) .  Naslednje   leto  je v dveh  delih  objavil  poglede  na  »človeško  pokolenje« .  Sklicujoč  se na  Huxleya,  odkrito  govori  o »pokolenj[u]  človeka  iz opic« (Sajovic 1905: 132), kar  je v tistem  času zagotovo  imelo  širšo  konotacijo  kot  pa samo naravoslovno .  V tem pregledu  je razpravljal  tudi  o izvoru  življenja  in filogenezi živali .  Sajovic je,  zavedajoč  se  pomena  informacije,  objavljene  v  letnih  poročilih  srednjih  šol,  sestavil  seznam  prirodoslovnih  vsebin iz obdobja  1850–1915 in tako  povečal  njihovo  dostopnost  (Sajovic 1915) .  Leta  1912 sta  se muzej in Muzejsko  društvo  dogovorila  o skupnih  »muzejskih  predavanjih«,  za  izvedbo  pa sta  bila  zadolžena  Sajovic  in Mantuani  (Arhiv 1912/1004) . Sajovic  je 15 .  maja 1912 predaval  o kačah  na Kranjskem  (»Iz življenja  naših  kač«) .  Predavanje,  ki je  bilo najavljeno  v Slovencu,  Slovenskem  narodu  in Laibacher  Zeitungu,  je pritegnilo  47 obi- skovalcev,  na njegovi  ponovitvi  28 .  avgusta,  izvedeni  v obliki  pedagoškega  kurza  »Slovenske  šolske  Matice«,  pa je bilo 64  prisotnih  (Arhiv  1912/1245) .  Takšna  predavanja  so od jeseni  1922  potekala  pod naslovom  »Zoološko-biološki  večeri« »v  zoološkem  institutu  univerze  v  Ljubljani«  (Kos 1923b) .  3.3.2. Fran Kos Fran  Kos se je rodil  11 .  septembra  1885 v Ljubljani  očetu  Francu  in materi  Mariji  (rojeni  Pangerc) .  Oba starša  sta  umrla  kmalu  po njegovem rojstvu,  oče leta  1886, mati pa 1891 .  Ni  znano,  kdo  je skrbel  za  osirotelega  Frana .  Prvi  razred  osnovne  šole  je obiskoval  v Grosupljem,  preostale  pa  v  Ljubljani,  kjer je  končal  srednjo  šolo in  nižjo gimnazijo .  Dotlej  je  opravil  zrelostna  izpita  za  ljudske  šole  in za  srednje  šole  ter  usposobljenostna  izpita  za  meščanske šole   (prirodopis,  matematika,  fizika,  pedagogika)  in za  srednje  šole  (prirodopis  kot  glavni  predmet  in slovenščina ter nemščina kot učna jezika) .  Prvo  službo  je nastopil  15 .  septembra  1908 kot  »ljudskošolski  učitelj«  (suplent),  očitno  takoj  po končanem  učiteljišču,  30 .  avgusta  1909 pa je bil imenovan za provizornega  učitelja  na šoli  Družbe  Sv .  Cirila  in Metoda  v Trstu .  Tam je leta  1916 napredoval  do naziva  strokovni  učitelj,  10 .  oktobra  1917 pa je postal  učitelj  prirodopisa  na  goriških  učiteljiščih  v Trstu .  Po končani  vojni  ga je italijanski  governatorat  1 .  maja 1919 premestil  v Idrijo  kot  učitelja  prirodopisa  na realki  (Arhiv 1925/603) .  Vse kaže,  da je Kos svojo zoološko  kariero  začel  šele  s prihodom  v Trst .  Tako  ga  leta  1911 5  srečamo na Zoološkem  inštitutu  (imenovan tudi  Zoološka  postaja  ali  štacija)  v Trstu  (sliki  10  5 V nedatiranem »Bibliografskem listu« je Kos, kot »direktor Prirodoslovnega muzeja v p[okoju]«, postavil zače - tek svojega dela na Zoološki postaji v leto 1910 ( Arhiv PMS) . 109 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department in 11), ki je deloval  v okviru  dunajske  univerze .  Vodenje  postaje  je leta  1898 prevzel  Carl  Isidor  Cori  (1865–1954) (sliki  11 in 14), Kos pa je imel status  asistenta  brez  plače .  Zadolžen  je bil za  zbiranje  biološkega  materiala,  kar  je vključevalo  tudi  determinacijo  in konzerviranje  ter  odpo - šiljanje  vzorcev  univerzam  po monarhiji  in prek  njenih  meja .  Skrbel  je še za  akvarije  ter  urejal  in izpopolnjeval  inštitutski  muzej .  Cori,  ki je bil zoolog  največjega  formata,  je Kosa vključil  v raziskovalno  delo  na postaji .  Kos se je ukvarjal  z morfološko-sistematskimi  ter  ekološko-fi - ziološkimi  študijami  pomembnejših  skupin jadranske  favne, vplivom temperature  na razvoj  umetno  oplojenih  jajčec  in na celotno  ontogenezo  iglokožcev  (Echinodermata)  in plaščarjev  (Tunicata),  z anatomijo,  histologijo,  citologijo,  ekologijo,  etologijo  in regeneracijo  arhianelidov,  primerjalno  anatomijo  živčnega  sistema  hrustančnic  in planktonom  Jadrana,  še zlasti  Tržaškega  zaliva .  Udeleževal  se je tudi  raziskovalnih  vzorčenj  na  ladjah  »Adria«  (44-tonska  motorna  ladja  Društva  za raziskovanje  Jadranskega  morja in Akademije znanosti  na Dunaju)  in »Najada«;  slednja  je bila  vojna  križarka,  ki jo je avstrijska  mornarica  dala  na voljo  Coriu  za zahtevnejše  oceanografske  odprave .  Osebje  postaje  je poročalo  o raziskovalnih  projektih  na seminarjih .  Kos je imel osem  takšnih  referatov,  torej  v povprečju  enega  na leto .  Sočasno  je delal  tudi  na  Zavodu  za raziskovanje  malarije,  ki je bil priključen  Zoološkemu  zavodu  v Trstu,  direktor  pa  je bil prav  tako  Cori .  Kos je navedel  sledeča  obdobja  svojega  delovanja  na postaji:  september  1911 – 31 . julij 1913, september 1914 – 20 .  maj 1915, september 1916 – julij  1918 in november  1918 – 1 .  maj 1919 .  Postajo  so italijanske  oblasti  zaprle  novembra  1918, tako  da je v zadnjem  Slika 10: Zoološka postaja Trst je do leta 1918 delovala v okviru dunajske univerze . Fran Kos je med septembrom   1911 in novembrom 1918 delal na postaji kot asistent brez plače . Svojo zoološko kariero je verjetno začel prav na   tej postaji pod mentorstvom njenega direktorja in profesorja dunajske univerze Carla Coria .  Arhiv PMS . Figure 10: Until 1918, the Trieste Zoologica Station functioned within the framework of Vienna University .  Between September 1911 and November 1918, Fran Kos volunterely worked there as an assistant . He probably   embarked on his zoological career at this very institution under the supervision of Carl Cori, the Director as well   as professor at Vienna University . PMS  Archive . 110 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 11: Na Zoološki postaji Trst je Carl Cori vodil redne tečaje za študente prirodoslovja . Fotografiji sta   nastali septembra 1913 . Na posnetku (a) je skupina tečajnikov na krovu 44-tonske raziskovalne ladje »Adria« ob   istrski obali . Ladja je bila v lasti Zoološke postaje Trst . Fran Kos je četrti z desne (s slamnikom) . Na sliki (b) so  tečajniki v bližini Gradeža (Grado, Italija) . Fran Kos stoji tretji z leve, Carl Cori pa tretji z desne .  Arhiv PMS . Figure 11: Carl Cori held regular courses for natural history students at the Trieste Zoological Station . The   above two photos were taken in September 1913 . First photo (a) presents a group of students aboard the 44-ton   research ship "Adria" off the Istrian coast . The ship was owned by the Trieste Zoological Station . Fran Kos is  fourth from the right (with a straw hat on his head) . Second photo (b) shows the students near Grado in Italy .  Fran Kos is third from the left and Carl Cori third from the right . PMS  Archive . 111 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department obdobju  delal  »z instumentarijem  prof .  Coria  v lastnem  stanovanju . « Iz zadnjega  datuma  je  tudi  razvidno,  da  je Kos raziskovalno  delal  vse do  premestitve  v Idrijo,  torej  do  zadnjega  dneva  bivanja  v Trstu  (Arhiv PMS) .  V seštevku  je Kos preživel  na  postaji  več kot  30 mesecev, pri  tem  pa je opravljal tudi učiteljski poklic, s katerim se je preživljal .  Delo  s Coriom  je bilo  za  Kosa  izjemno  srečna  okoliščina .  Domnevam, da  je prav  Cori,  ki je bil  od  leta  1905 tudi  redni  profesor  dunajske  univerze,  usmeril  Kosa  v študij  prirodopisa  na  Dunaju .  Iz  »Slovenske  bibliografije« ( http:/ /www .slo v enska-biogr afija .si/oseba/sbi291574/#slo v enski- biografski-leksikon)  izvemo, da je Kos začel  kot  izredni  študent,  po maturi  v Trstu  leta  1918  (katere  Kos nikjer  ne omenja) pa  je nadaljeval  kot  redni  študent .  V  enem  od »biografskih  listov«,  ki jih  hrani  Prirodoslovni  muzej Slovenije,  Kos navaja,  da  je na  Dunaju  dokončal  študije  na  filozofski  fakulteti  (prirodoslovne  znanosti  in filozofija),  na  medicinski fakulteti  (fiziologija,  histologija,  citologija  in embriologija)  in na  »biološkem  poskusnem zavodu  (Vivarij)«,  kjer  se je  seznanil  s transplantacijami .  Nič pa ne  izvemo o časovnem okviru  teh  dejavnosti .  Izpopolnjeval  se  je tudi  v Pragi,  Münchnu,  Rovinju, Neaplju,  Lunzu,  Palermu  in na Helgolandu .  Žal  tudi  tokrat  manjkajo  datacije .  Vemo, da  je bil  16 .  februarja  1920 na  dunajski  univerzi  promoviran  v  doktorja  filozofije,  10 .  julija  istega  leta  pa je tam  tudi  položil  profesorski  izpit  za  srednje  šole  iz  glavnih predmetov prirodopisa ( Arhiv PMS) .  Iz Idrije  je Kos leta  1921 prišel  v muzej .  Takoj po smrti Sajovica  24 .  julija  1920 (Arhiv 1920/255) je Mantuani  začel  iskati  primernega  kandidata  za  muzejskega  kustosa  celotnega  pri- rodopisnega  oddelka .  »Strokovnjaki  v prirodopisju  so imenovali  prof[esorja]  v Idriji,  dr .  Frana  Kosa . … .  Prof .  dr .  Hadži  je opozoril  dr .  Kosa, da bi bilo  sedaj  mesto kustosa  na ljubljanskem  muzeju  prosto,  ako  ga  veseli  naj  se oglasi . « Kosovo  prošnjo  je vložil  Hadži  (Arhiv 1920/239), ki  je kandidaturo  tudi  podprl  (Arhiv 1920/406) . Muzejski direktor  Mantuani  je predvidel  Kosovo   zaposlitev  v letu  1921 in storil  vse potrebno,  da  mu zagotovi  delovno  mesto (Arhiv 1920/327) .  Minister  prosvete  je dne  31 .  decembra  1920 z  dekretom  imenoval  Frana  Kosa  za  kustosa  (Arhiv 1921/68) .  Mantuani  je Kosa o tem obvestil  28 .  februarja  1921 (Arhiv 1921/67), prepis dekreta  mu je poslal  11 . marca (Arhiv 1921/95), službo  pa je nastopil  29 . marca 1921 (Arhiv 1921/167)  (in ne 31 . decembra 1920, kot se to včasih navaja) .  Zakaj ni uprava  muzeja na to mesto imenovala  Angele  Piskernik,  ki  je  sedla  na mesta  Sajovica   (Arhiv  1916/439)  in na njem  ostala  kot  asistentka?  Poleg  tega  ji je Deželni  odbor  v novem muzejskem  statutu  večkrat  izrecno  zaupal  vodstvo  »naravoslovne  skupine« (Arhiv 1916/456; 1918/466), ni pa je imenoval  za  kustodinjo .  Mantuani,  ki je v preteklih  letih  dodobra  spoznal  kvalitete  A .  Piskernik,  je bil verjetno  zadnji  človek,  ki bi ji zaupal  celoten  prirodopi - sni oddelek .  Poleg  tega  je prav  v času Sajovčeve  smrti  politično  dobro  povezana  A .  Piskernik  dobila  odobren  enoletni  dopust  (15 .  avgust  1920 – 15 .  avgust  1921) »v svrho  nadaljnega  p[r] oučevanja  rastlinske  fiziologije  in  anatomije  na kakem  inozemskem  znanstvenem  zavodu«  (Arhiv 1920/199) .  Prirodopisne  zbirke  pa so potrebovale  stalno  prisotnost  delujočega  kustosa .  Ne glede  na  to,  A .  Piskernik  ni zlahka  pogoltnila  Kosovega  imenovanja  na  mesto,  na  katerem  se  je videla  sama .  Ponovno  je uporabila  strankarska  znanstva  in se pritožila;  posredoval  je Anton   Korošec,  predsednik  Slovenske  ljudske  stranke .  Mantuani  je izpodbijal  obtožbe  A . Piskernik .  Med drugim  je zapisal:  »Asistentka  dr .  P[iskernikova]  ne priznava  veljavnosti  izjav, ki so jih  podali  strokovnjaki  v  prirodopisju  o znanstveni  kvalifikaciji  dr .  Kosa, češ,  da prihajajo  od  njegovih  prijateljev  … .  Da pa pokažem, da ne sodijo o dr .  Kosu tako  dobro  samo  domači,  ampak tudi  drugi  strokovnjaki,  sem  se obrnil  do treh  vseučiliških  profesorjev,  katerih  učenec  je bil Dr .  Kos po več let  ter  jih naprosil,  da se izjavijo  o znanstveni  kvalifikaciji  dr .  Kosa .  To  so gg .  dvorni  svetnik  vseuč[iliščni]  prof .  dr .  Berth[old]  Hatschek  ter  red[ni]  vseuč[iliščni]  prof .  dr .  Heinz Joseph, oba na dun[ajski]  univerzi,  in red[ni]  vseuč[iliščni]  prof .  dr .  Karel  Cori v  Pragi  (nemška univerza),  obenem predstojnik  bivše zool[oške]  štacije  v Trstu«  (Arhiv 1922/83) .  112 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 12: Mnenje Jovana Hadžija o delu Frana Kosa kot muzejskega kustosa . Za mnenje, ki je bilo zelo   pohvalno, je zaprosil muzejski direktor Mantuani zaradi medijskih napadov na Kosa, za katerimi je verjetno   stala Angela Piskernik .  Arhiv 1923/92 . Figure 12: Jovan Hadži’s opinion about the work performed by Fran Kos as a museum curator .  Archive 1923/92 . 113 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Najbrž  nobenemu kustosu  v slovenskih  muzejih niso pisali ocene  tako  kompetentni  eksperti,  kot so jo Kosu na začetku 20-ih let prejšnjega stoeltja .  V veliko  Mantuanievo  olajšanje  je Kos ostal  v muzeju: »Da sem  se zavzemal  za  nameščanje  moža, s katerim  bo mogoče delati,  ne tajim . « Ponovno  je poudaril,  »da je predlagalo  ravna - teljstvo  dr .  Kosa kot  kustosa  celokupnega   prirodopisnega  oddelka,  torej  vseh  prirodopisnih   zbirk«  (podčrtal  Mantuani)  (Arhiv 1922/83) .  A .  Piskernik  je napadala  še naprej  in leta  1923  sta  Jutro  in Slovenski  Narod  v nepodpisanem besedilu  komentirala  stanje  v muzejskem priro - doslovju .  Jutro  je npr .  predlagalo,  naj se poveri »vodstvo  [prirodoslovnega  oddelka]  kakemu  priznanemu  ljubljanskemu  strokovnjaku,  kateremu  bi  pa morali  biti znani  naši kraji  in naše  prirodopisno  bogastvo«  (Jutro, 16 .  januarja  1923, letnik  4, št .  12, brez  paginacije) .  Ko se je  Mantuani  odzval  s pojasnilom  (npr .  Slovenski narod, 20 .  januarja  1923, letnik  56, št .  4, str .  3), je uredništvo  pripisalo:  »Notico,  na  katero  se nanaša  to  pismo,  smo dobili  od  strani,  ki smo ji  morali  verjeti,  kakor  pa smo se sedaj  poučili,  je notica  zasnovana  na  popolnoma  napačnih  infor - macijah« .  Slovenec,  ki je bil  bolj  sarkastičen,  je pod  naslovom  »Poskusni  kunci«  zapisal  »Ker  so  naši demokrati  uvideli,  da  so ga  z nastavitvijo  ''znanstvenika'',  nekvalificiranega  K .  na  muzeju  temeljito  polomili,  zahtevajo  sedaj  glasom  ''Jutra''  in ''Slov .  Naroda'',  da pride  v prirodopisnem  oddelku  do besede res zopet  pravi  strokovnjak .  V včerajšnjem  ''Narodu''  pa izjavlja  prizadeto  ravnateljstvo,  da je za паš muzej kar  dosedanji  kustos  dober«  (Slovenec, 24 .  januarja  1923,  letnik  49, št .  18, str .  3) .  Mantuani  je bil seveda besen: »vlačil  [se je] po političnih  dnevnikih  muzej in se  brezumno  kritiziral,  obrekoval  se  je podpisani direktor  [Mantuani],  zasramoval  dr .  Kos . …  Dr .  Piskernikova  je ženij,  priznana  znanstvenica  itd . « (Arhiv 1924/309) .  Ponovno   je zaprosil  Hadžija,  da  oceni  Kosovo  delo  (Arhiv 1923/87) .  V poročilu,  ki je bilo  za  Kosa zelo   ugodno,  je Hadži  (ki je uporabljal  srbščino,  torej  svoj materin  jezik)  zaključil  »mislim,  da  nije  moguče bitno  više i bolje  stvoriti«  (Arhiv 1923/92) .  Poudaril  je, da  mora  Kos »silom prilika …  upravljati  i uređivati  i zoološke  i botaničke  i mineraloško-petrografske  i geološko-paleontolo - ške zbirke« (slika 12) .  Mnenja  o tem, kdaj  sta  se spoznala  A .  Piskernik  in Kos, si  nasprotujejo .  Stergar  (2004:  250) piše, da sta  bila  »kolega  z Dunaja  [in] s počitniškega  tečaja  v Trstu« .  N .  Praprotnik  temu  oporeka  (Praprotnik 2015: 340), sklicujoč  se na  pomanjkanje  dokazov  v prid  tej  tezi .  Kot  smo  videli,  je Kos, čeprav  leto  dni starejši  od A .  Piskernik,  vpisal  redni  študij  šele  leta  1918, ko je  bila  A .  Piskernik  že dve leti  zaposlena  v muzeju .  Tako je povsem  mogoče, da se na Dunaju  nista  nikoli  srečala .  Spoznala  bi se lahko  v Trstu,  kjer  je Kos opravljal  praktikum  s Corievimi  tečajniki,  med katerimi  je bila  leta  1912 tudi  A .  Piskernik .  Res pa je, da  o njunem morebitnem  znanstvu pred začetkom leta 1921 ni nobenih pričevanj . »Leta  1926 je izpadlo  iz  drž[avnega]  proračuna  več muzejskih  mest« (Kosova  biografija  z  dne  24 .  10 .  1931; Arhiv PMS) .  Mal  je problem  rešil  z  ukinitvijo  prirodoslovnega  oddelka .  Na osnovi  členov  63 in 67 zakona  o civilnih  uradnikih  in ostalih  državnih  uslužbencih  je bila  A .  Piskernik  prerazporejena  za profesorico  na III .  državno  realno  gimnazijo  v Ljubljani  (Arhiv 1926/726),  Kos pa za  profesorja  na  moškem učiteljišču  v Ljubljani .  Kos se je vrnil  v muzej že  naslednje  leto  (1927), ko ga je Ministrstvo  prosvete  tudi  »imenovalo  za člana  stalne  izpraševalne  muzejske  komisije v Ljubljani za polaganje državnega strokovnega izpita za muzeje« ( Arhiv PMS) . Leta  1944 je bil Kos imenovan za prvega  direktorja  samostojnega  Prirodoslovnega  muzeja,   katerega  osamosvojitev  je tudi  izpeljal  (Križnar  2021),  z dnem  1 .  november 1945  pa je bil   predčasno  upokojen .  Ni  znano,  zakaj  je Kos izgubil  službo .  Pokojni  Tone Wraber  (ustno)  je  menil, da je plačal  za osebno znanstvo  z Leonom Rupnikom, morda  pa tudi  za osamosvajanje   muzeja v času razglašenega  kulturnega  molka .  O zadnjem  desetletju  Kosovega  življenja  vemo  malo .  Sam  je navedel,  da je bil »od 8 .  6 .  1946 aktivni  sodelavec  novega  Veterinarskega  znan - stvenega  zavoda  Slovenije .  Zaposlitev:  splošna  biologija  s posebnim pogledom  na  parazitologijo,   114 SCOPOLIA No 103 – 2022 anatomijo,  fiziologijo,  embriologijo  itd .  domesticiranih  živali;  literatura;  izdelava  sodobni  stopnji   navedene  biologije  odgovarjajočega  programa«  (Arhiv PMS) .  Dne 11 .  maja 1951 je še vedno   naveden  kot  profesor  biologije  in znanstveni  sodelavec  VEZNAVODA [Veterinarski  znanstveni   zavod]  (Arhiv PMS) . Ob  koncu  leta  1954 je Kos še vedno  živel  v Ljubljana . Zadnji dan  avgusta  je umrl  njegov  mentor  Carl  Cori,  s katerim  je vzdrževal  redno  korespondenco  (slika  14) .  Corieva     hči Margarete  Mainx je Kosu poslala  obvestilo  na Gledališko  ulico  14/I v Ljubljani .  Nekaj  več  kot poldrugo leto za svojim učiteljem je 21 . marca 1956 na Jesenicah umrl tudi Fran Kos . Kos je bil  prirodoslovec  izjemne širine  in razgledanosti .  Njegova  bibliografija  je v glavnem   pozabljena,  spomnimo  pa se, da je objavljal  v uglednih  tujih  revijah:  Zoologischer  Bericht   Slika 13: Kabinet Frana Kosa v Prirodoslovnem oddelku Narodnega muzeja, v prvem nadstropju muzejske   stavbe . Okno gleda na Prešernovo cesto .  Arhiv PMS . Figure 13: Fran  Kos’s office  in the  Natural  History  Department  of  the  Slovenian  National  Museum . PMS  Archive . 115 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department (leta  objav 1937, 1939), Revue Suisse de Zoologie  (1942, 1943), Verhandlungen  der  Natur - forschenden  Gesselschaft  in Basel  (1936, 1937, 1939, 1940, 1944) Mitteilungen  der  Schwe - izerischen  Entomologischen  Gesellschaft  (1940,  1944),  Mitteilungen  über  Höhlen- und   Karstforschung  (1935),  Palaeobiologica  (1939)  ipd .  Napisal je več  člankov  o vretenčarjih,   med katerimi  je verjetno  najpomembnejša študija  o izumiranja  risa  v slovenskem  etničnem   prostoru  (Kos 1929) .  Kos je avtor  dveh neobjavljenih  monografij:  »Iz življenja  triglavskega   živalstva«  in »Vorarbeiten  zu  einer  Monographie  von  Polygordius triestinus« .  Monografijo  o  arhianelidu  Polygordius triestinus je pripravil  v Trstu  v letih  1914–1915, čistopis  pa datira  v  leto  1919 .  Delo  zaradi  vojne  ni bilo  nikoli  povsem  končano  (Arhiv PMS) . Nekaj opažanj,  ki  jih  je nadgradil  z delom  v zoološkem  institutu  ljubljanske  univerze,  je Kos objavil  v Glasniku   Muzejskega društva za Kranjsko ( Kos 1925a) .  Velikopotezen  rokopis o  triglavskem  živalstvu  »je  bil  končan oktobra  1943  (datum  Predgovora  k rokopisu)« .  »Tipkopis  je pripravljen  za tisk, slike za klišarno«;  »Založnika  še  nimam .  Tipkopis je pri  avtorju«  (Kosov  rokopis  v Arhivu PMS) .  Rokopis  obsega  231 strani  ne- standardnega  formata  (34,5 x 21 cm), 12 tabel,  9 grafikonov,  zemljevid  in 50 slik .  Delo  ima 15  poglavij:  I .  Predgovor;  II .  Uvodna  biološka  pojasnila;  III .  Vegetacijske  izpremembe  v visoko - gorskih  stopnjah;  IV .  Triglavska  snežna  pokrajina;  V .  Bioklimatični  vplivi  kisika  v visokogorju;  VI .  Biološko  neugodne  nizke temperature  nadtalnih  zračnih  plasti;  VII .  Pomen insolacije  za  nestalno  toplo  živalstvo  visokogorja;  VIII .  Biološki  vplivi  temperatur  obtalne  zračne  plasti;  IX .  Biološki  pomen snežne  odeje,  globinskih  snežnih  in globinskih  talnih  temperatur;  X .  Vplivi  ele - ktromagnetnega,  korpuskularnega  in ultravioletnega  sončnega  ter  radioaktivnega  žarenja;  XI .  Slika 14: Kosov mentor Carl Cori s hčerko Margarete (Greti) Mainx na Dunaju . Na hrbtni strani fotografije je   Corievo lastnoročno posvetilo »svojemu dragemu prijatelju prof . dr . F . Kosu«, datirano maja 1953 . Septembra  1954 je Margarete Mainx obvestila Kosa o očetovi smrti .  Arhiv PMS . Figure 14: Kos’s mentor Carl Cori with his daughter Margareta (Greti) Mainx in Vienna . On the back of the   photo, there is Cori's handwritten dedication to "his dear friend Prof . Dr . F . Kos”, dated May 1953 . In September  1954, Margarete Mainx informed Kos of her father's death . PMS  Archive . 116 SCOPOLIA No 103 – 2022 Podhladitve,  prilagoditve,  ritmi;  XII .  Vplivi  visokogorskih  klimatičnih  in hranitvenih  činiteljev  na  individualni  razvoj  živalstva;  XIII .  O barvah  visokogorskega  živalstva;  XIV .  Prehrana  in nje  pomen za  obstanek  ter  razprostranjenost  visokogorskega  živalstva;  XV .  Značilnosti  in razpro - stranjenost živalstva triglavske snežne pokrajine .  Kot  pravi Kos v Predgovoru,  to  delo  »ni pisan[o] z zorišča  opisa živalskih  oblik,  ampak  z ekološkega,  etološkega  in biološkega  vidika« .  Delo  »ni namenjeno  špecialistom,  sistemati - kom  posebnih zooloških  skupin, temveč širšemu krogu  interesentov,  planincev  in čitateljev,  ki  se  zanimajo za pogoje živalskega  življenja  na visokih in najvišjih gorah  naše slovenske  zemlje«  (Arhiv PMS) .  Posebne omembe  so vredne  izvirne  ilustracije  in pejsažne  fotografije;  12 risb prikazuje  vretenčarje,  njihov  avtor  pa je »ing .  Vlado  Jordan« .  Verjetno  gre  za Vlada  Jordana,  inženirja  strojništva  (1913–1986),  ki  je  bil aktiven  udeleženec  narodnoosvobodil - ne  borbe (1943–1945)  in  eden od oblikovalcev  slovenskih  partizanskih  plačilnih  sredstev  (https://sl.wikipedia.org/wiki/Vlado_Jordan) . Alpe so  Kosa privlačevale  do konca  njegove zaposlitve  v  muzeju, morda pa  še  dlje .  Še  januarja  1944 je Mal,  kot  direktor,  naslovil  na  Pokrajinsko  upravo  vlogo  za  povračilo  plačanega  računa  »za naris  specialne  faunistične  karte  Julijskih  Alp za prirodopisni  študij« .  Karta,  ki jo  je risal  »akademik I .  Finžgar«  »bo nujno  služila  pri študiju  krajevnega  živalstva . «  (Malovo  poročilo  z dne 17 .  decembra  1943; Arhiv); morda  je šlo  za zemljevid,  ki naj bi  bil priložen  rokopisu, je pa očitno izgubljen .  V  muzeju je bil Kos dve desetletji  edini kustos  na prirodoslovnem  oddelku .  Preobreme - njen  z delom  ni mogel  v polnem  obsegu  razviti  nedvomnih  sposobnosti,  talentov  in lucidnosti .  Slednja  je  razvidna  tudi  iz  dolgoletnega  »proučevanj[a]  periodicitete  in  ekološko-bioloških  pogojev  ''železniške  favne'',  zbiranj[a]  z železnico  zanešenih  mediteranskih  in alpinih  form  na  jugovzhod  in obratno«  (dopis Direkciji  državnih  železnic  20 .  marca  1940; Arhiv  1940/171) .  To delo,  ki bi mu  danes  rekli  monitoring  invazivnih  vrst,  je Kos opravljal  od leta  1929 naprej  (Arhiv 1929/268) . Ni sicer razvidno, da bi ga pri tem zanimali vretenčarji . Kos je deloval kot odbornik Prirodoslovnega društva za Slovenijo, odbornik glavnega odbora Muzejskega društva  za  Slovenijo, predsednik Odseka  za  varstvo  prirode pri   Muzejskem društvu,  urednik  Glasnika  muzejskega  društva  za  Slovenijo  Prirodopisni  del  (od   Sajovčeve smrti), urednik  Prirodoslovnih  izvestij,  podpredsednik  in odbornik  Društva  za   raziskovanje  jam, član  Planinskega  društva  Slovenije,  odbornik  prosvetnega  odseka  »Sokol   v Grosupljem«  in od 1924 član  nemškega društva  za genetiko  (Deutsche  Gesellschaft  für   Vererbungswissenshaft) .  Na zoološkem  institutu  ljubljanske  univerze  je organiziral  in vodil   »osteološki  del«  [domnevno  praktikuma]  in predaval  na  zoološko-bioloških  večerih .  Aktivno   je obvladal  nemški, italijanski  in srbohrvaški,  pasivno pa ruski,  francoski  in angleški  jezik .  V »Stručnem  kartonu  za  osoblje  naučno  istraživačkih  ustanova«  (11 .  maja 1951; Arhiv PMS)  je rubrika  »02-2-14 Da li  ste  bili  pohvaljeni,  nagradjivanje,  odlikovani  od  koga,  kada,  koliko   i u vezi čega«, ki pa je prazna .  3.3.3. Frančišek (Fran) Dobovšek Fran  Dobovšek  (1876–1915) (slika  15a)  je bil  muzejski  preparator  in  fotograf .  Službo  v muzeju  je nastopil  1 .  maja 1909 na osnovi dekreta  z dne 7 .  aprila  1909, njegovo  delovno  mesto pa je  bilo  dokončno  potrjeno  z dekretom  22 .  maja 1910 (Arhiv 1912/333) .  Pred  zaposlitvijo  v muzeju  je od leta  1901 služil  kot  računski  podčastnik  I .  razreda  v cesarsko-kraljevem  domobranskem  pešpolku  št .  27 .  Leta  1908 je porabil  polletni  vojaški  dopust  za izobraževanje  na praktikumu  za  preparatorje,  ki je potekal  v dvornem  muzeju  na  Dunaju .  V mladosti  je namreč  zaradi  slabih  gmotnih  razmer  zgodaj  opustil  šolanje .  Kot  muzejski delavec  je bil izvrsten  in Mantuani  ga  117 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department ni mogel  prehvaliti:  »Preparator  Dobovšek je izvenredno  poraben,  spreten,  marljiv  in mnogo - stransko  izobražen  uslužbenec .  Prime za  vsako  delo,  izvrši  vse točno  in vestno  in se vedno  dalje  izobrazuje…  Tudi  ne  šteje  urednih  ur  in je ravnateljstvu  vedno  na  razpolago«  (Arhiv 1912/333) .  »Obvladal  je moderno  dermatoplastiko  [taksidermijo]«  (Mantuani & Sajovic 1915: 244) in,  kar  je bilo  za  Mantuanija  pomembnejše,  različne  restavratorske  veščine .  Bil  je izvrsten  terenski  lepidopterolog, zbiral pa je tudi herpeto- in ornitofavno .  Dobovškova  ornitološka  in herpetološka  opažanja  je v letih  1910–1914 obelodanil  Sajovic  v  več  noticah  in člankih,  objavljenih  predvsem v  Carnioli .  Na osnovi vloge,  ki jo je muzej  9 . marca 1910 naslovil  na  deželno  vlado,  je Dobovšek  dobil  »za  dobo  pet  let  dovoljenje,  da  sme v  znanstvene  namene po celem  Kranjskem  loviti  ali  streljati  ptiče  brez  izjeme« (Arhiv 1910/48) .  To  »dovoljenje  lova na razne  živali v  znanstvene  svrhe [je  omogočilo]  […]  pridobivanje  živalstva  za  zoološke  zbirke  v lastni  režiji .  Več gospodov,  ki so lastniki  lova,  je dalo  velikodušno  dovoljenje,  da sme  muzejski  preparator  [Dobovšek] v  njihovem revirju  loviti  vsakovrstno  živad,  ki ne spada  med lovsko  divjačino«  (Mantuani 1911: 128–129) .  Samo v tem (1910) letu  je Dobovšek opravil  20 »lovskih  pohodov  in ekskurzij«,  za katere  je podal  končno  poročilo  21 .  oktobra  (Mantuani 1911) . O  njegovi  taksidermiji  ne vemo nič in doslej  nam ni uspelo  iden- tificirati nobenega njegovega taksidermijskega izdelka . Mantuani  in Sajovic sta v  nekrologu  posebej poudarila  Dobovškove fotografske  veščine:  »Bil  je izboren  fotograf,  bodisi za razglede  ali  posamezne predmete,  za umetniške  snimke ali  Slika 15: (a) Fran Dobovšek je kot preparator delal v muzeju od maja 1909 do odhoda v vojno 1914, kjer se   je po poldrugem letu smrtno ponesrečil . Sodobniki niso mogli prehvaliti njegove nadarjenosti, iznajdljivosti   in vestnosti . Bil je izvrsten terenski prirodoslovec, dober taksidermijski preparator in začetnik naravoslovne   fotografije na Slovenskem (Vir:  Mantuani & Sajovic 1915: 242) . (b) Na posnetku sta črnopikčasta kuščarica   Algyroides nigropunctatus (An) in primorska kuščarica  Podarcis melisellensis (Pm), ki ju je Dobovšek   fotografiral leta 1911 v naravnem okolju na razvalinah starega gradu pri Vipavi . Obe vrsti je za Kranjsko prvi   našel Dobovšek na prav tem nahajališču . Vir: Sajovic 1913: 31 . Figure 15: a) Fran Dobovšek worked as a taxidermist in the museum from May 1909 until leaving for World   War I in 1914, where he died in an accident after a year and a half long service . (b) The picture shows a   blue-throated keeled lizard  Algyroides nigropunctatus (An) and a Dalmatian wall lizard  Podarcis melisellensis (Pm), photographed by Dobovšek in 1911 in the natural environment . 118 SCOPOLIA No 103 – 2022 podrobnosti  po meri; obvladal  je tudi  autohromno  fotografiranje,  pomanjšave in povečave ter  izdelovanje  diapozitivov«  (Mantuani & Sajovic 1915: 242) . »Imel  je izredno  spretnost  pri foto - grafiranju  živih živali  v prosti  prirodi«  (Mantuani & Sajovic 1915: 244) .  O tem priča  posnetek  dveh kuščaric  v  Vipavi  (slika 15b),  ki  je  za zgodnje  20 .  stoletje  gotovo  izjemen .  Koroški  herpetolog  R .  Puschnig  je leta  1914 v Carinthii  zapisal,  da  »zaslužijo  posebno  omembo  izvrstne  in v naravi  posnete  Dobovškove  fotografije«  (Mantuani & Sajovic 1915: 244) .  Očitno  imamo  lahko Dobovška za enega prvih, če že ne prvega prirodoslovnega fotografa .  Avgusta  1914  je bil Dobovšek mobiliziran  kot  računski  podčastnik  v  2 .  stotnijo  2 .  čern - vojniškega  polka  (Arhiv 1914/651) .  »Po osemnajstmesečni prezenčni  službi  se  je … smrtno  ponesrečil  pri padcu  s konja«  (Mantuani & Sajovic 1915: 244); umrl  je 2 .  oktobra  1915 .  Tako  je muzejsko prirodoslovje izgubilo človeka, ki je veliko obetal, a žal ni mogel razviti darov .  3.3.4. Viktor Herfort Viktor  Herfort  (1881  (ali 1882)  –1948)  je  bil muzejski preparator  v  obdobju 1917–1948 .  Očitno  je bil  molčeč in vase zaprt  mož, velikega  znanja  in darov,  ki se je dokazoval  z delom  in  ne besedami (slika  16) .  Tako  vemo o njem presenetljivo  malo .  Ni npr .  znano,  kje se je izučil  v  taksidermiji .  Vsekakor  se je z njo  preživljal  najkasneje  jeseni 1910, storitve  pa je oglaševal  kot  Slika 16: Viktor Herfort starejši je bil v svojem obdobju vodilni taksidermijski preparator v Jugoslaviji (a) . Na   sliki (b) Herfort pripravlja trofejno glavo Bornovega jelena za lovsko-gozdarsko razstavo v Ljubljani jeseni 1930 .  Vir: Ilustrirani Slovenec, 1930, leto VI, št . 37: 293 (a); št . 5: 35 (b) . Figure 16: Viktor Herfort Sr . was the leading taxidermist in Yugoslavia during his time . In picture (b) Herfort   prepares the trophy head of Born’s deer for a hunting and forestry exhibition held in the autumn of 1930 in   Ljubljana . 119 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Slika 17: Mlad kozorog Capra ibex, samec, iz Bornove obore pri Sv . Ani pod Ljubeljem, Karavanke, ustreljen   19 . januarja 1933 . Daroval ga je baron Friderik Born, taksidermijski preparat pa je delo Viktorja Herforta .  V Katalog je vpisan pod št . 417 . Pred preureditvijo razstavnih dvoran leta 1956, je bil preparat kozoroga v   osrednji postavitvi sesalcev; na sliki 3 ga vidimo nad karizmatičnim preparatom medveda iz leta 1868 . Kasneje  je bil primerek zavržen .  Arhiv PMS . Figure 17: Alpine ibex  Capra ibex from Born’s pen in the Karavanke Mts . Taxidermic mount is the work of   Viktor Herfort . PMS  Archive . 120 SCOPOLIA No 103 – 2022 zoolog  preparator,  preparator,  dermoplastik  in gatilec  (številni  oglasi  v Lovcu  od  1910 naprej);  zasebno  delavnico  je imel na  Kodeljevem  (Ljubljana) .  Z muzejem je vzpostavil  stik  najkasneje  1911, ko mu  je prodal  primerek  dihurja,  dobljenega  28 .  februarja  istega  leta  v Sv .  Jakobu  ob  Savi  (Katalog  št .  99) .  Za leto  1912  vemo,  da je obvestil  muzej o »redkem bastardu,  divje  petelinje  vrste«,  ki ga  je prejel  v prepariranje  od  Franca  Klemenca,  posestnika  v Rakovniku  pri  Medvodah .  Sajovicu  je primerek  uspelo  pridobiti  za  muzej, s tem da  je Herfortu  plačal  stroške  prepariranja,  kupnino za ptico pa  je  Klemenc velikodušno  namenil »za ubožno  blagajno«  (Arhiv 1912/450) .  Vse kaže,  da je med Herfortom  in muzejem  obstajal  dogovor  o obveščanju  glede favnističnih zanimivosti, podobno kot je Schulz obveščal Dežmana in kasneje Kosa .  V odsotnosti  Dobovška  je Herfort  delal  za  muzej že oktobra  1914 (Arhiv 1914/723) . Dve  leti   kasneje  je deželni  glavar  naročil  »ravnateljstvu …,  da  zaposli  Viktorja  Herforta,  preparatorja  v  Ljubljani …  začasno  v muzeju,  kjer  naj  pomaga  gdč .  dr .  Piskernikovi  pri  urejanju  prirodoznan - skih zbirk . …  Po preteku  treh  mesecev naj  poroča  gdč .  dr .  Piskernikova  o porabnosti  prosilca«  (Arhiv1916/589) .  To  zaposlitev,  skrajno  nenavadno  za vojni čas,  ko  je  bilo zaposlovanje  ukinjeno,  laže  razumemo  skupaj  z zgodnejšim  dekretom,  da  naj  A .  Piskernik  zamenja  Sajovica  na »naravoslovnem  oddelku,  kjer  je zlasti  nujno,  da pregleda,  uredi  in po potrebi  dezinficira  herbarije«  (Arhiv 1916/456) .  Ko je dobila  delovno  mesto je, tako  domnevam, na enak način  nadlegovala  glavarja  z zahtevami  po pomoči  pri urejanju  zbirk,  kot  je kasneje pritiskala  na  Mantuania  in Kosa .  Da je porabljala  Herforta  izključno  za  svoje potrebe  in kaprice,  je razvidno  iz arhiviranega  dokumenta:  »kakor  je razvidno  iz poročila  [Piskernikove],  je [Herfort]  izvrševal  od  začetka  sem  do  danes  le  čiščenje  herbarijev«  (Arhiv 1917/180) .  Obseg kasnejšega  dela,  ki ga  je v muzeju opravljal  Herfort,  je razviden  iz Kosovega  komentarja  k zahtevi  A .  Piskernik,  da  se ji preparator  dodeli  dva dni tedensko  za pomoč v herbariju .  Kos je zapisal:  »Pri  ogromnem  delu,  ki ga  ima preparator  že samo v sedmih dvoranah  javnih  zbirk  prirodopisnega  oddelka,  ne  vštevši  magacinirano  gradivo  istih  zbirk,  ne vštevši  dalje  še arheološke,  historične  in etnološke  zbirke  ter  fotografiranje,  ni niti  misliti, da bi  se ga moglo  stalno  dvakrat  na teden  prepustiti  asistentki  [Piskernikovi]  za  delo  v herbariju .  Zadevo  smatram  za  stvar  prijateljskega  dogovora  med kolegi od časa do časa po potrebi in poslu« ( Arhiv 1923/320) . Herfort  se je dokončno  zaposlil  v muzeju  1 .  januarja  1917 .  Že kot  stalni  muzejski uslužbenec  je prepariral  tudi  za  kralja  Aleksandra  I, ki je bil nad  taksidermijskimi  izdelki  tako  navdušen,  da  je Herfortu  podelil  naziv  »dvorni  preparator« .  Kraljevo  imenovanje  je Herfort  prejel  na  seji  društvenega  odbora  2 .  maja 1922  iz rok  dr .  Lovrenčiča,  predsednika  Slovenskega  lovskega  društva  (Lovec 1922: 226) .  Po Herfortovi  smrti, ki je sočasna  z letom  upokojitve,  je do leta  1951 za muzej prepariral  njegov  sin Viktor  Herfort  mlajši .  Herfort  mlajši je bil usposobljen  kot  preparator  najkasneje  leta  1925 .  V  Katalogu  je prvič omenjen (kot  »Herfort  ml . «)  leta  1926  pri mladi lisici, dobljeni  3 .  maja 1925  v Sv .  Jakobu ob Savi (št .  302) .  in ježu z istega  nahajališča,  dobljenem  10 . marca 1926; glede  na  to,  da  je bila  lisica  vpisana  najmanj  7 mesecev  po pridobitvi,  je morala  biti ustrezno  preparirana .  Pri  lisičji  lobanji,  vpisani istega  leta  (1926),  dobljeni pa 10 . januarja 1925, je Herfort mlajši naveden kot darovalec . 3.4. Zbirke 3.4.1. Stanje in rast V obravnavanem  obdobju  so se zbirke  povečale  za  približno  2,25-krat,  povprečna  letna  rast  pa je znašala  manj kot  30 primerkov  (povprečje  = 28,2) . Ocena se približno  ujema s pridobitva - mi ornitološke  zbirke  (8–17 primerkov  na  leto)  v letih  1920–1923, kot  jih  je navedel  Kos (Arhiv 1923/633) .  Ob koncu  obdobja  je letna  poraba  96 % etanola  znašala  150 litrov,  za vzdrževanje  121 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department »predvsem rib,  krkonov,  plazilcev«,  pa tudi  anatomskih  preparatov,  konzerviranih  nevretenčar - jev ter  neopredeljenih  »starih  preparatov,  ki jih je nad  500« (Malova  dopisa  Pokrajinskemu  go- spodarskemu svetu 9 . marca in 21 . maja 1944;  Arhiv 1944/127, 1944/239) .  O  stanju  zbirk z  začetka  stoletja  obstaja  obširno poročilo,  ki  ga je  Deželna  vlada  dne  28 . oktobra  1917 naročila  neposredno  A .  Piskernik  (in ne direktorju  muzeja)  (Arhiv 1916/515):  »Deželni  odbor  naroča  praktikantkinji  dr . A . Piskernik, da  zanj  sestavi  podrobno  poročilo,   v kakšnem stanju je prevzela naravoslovno zbirko . Za tozadevni popis se določi rok do 15 . novembra t . l . [z možnostjo podaljšanja] . Zajedno  naj ravnateljstvo  poroča,  kdo  je izročal  Piskernikovi  zbirke,  zlasti  če in v kateri  meri je pri tem interveniral dr . Sajovic . «  Če smo  pozabili,  kako  se je Angela  Piskernik  zaposlila  v muzeju, potem nas bo naročilo  Deželne  vlade  presenetilo .  Zakaj  bi  deželni  glavar  zahteval  novo poročilo  o stanju  zbirk,  ko  pa je dober  mesec prej  prejel  izčrpno  Sajovčevo  poročilo  za  leti  1915 in 1916 (Arhiv 1916/462;  datirano  15 .  septembra 1916) .  Zadnji odstavek  dopušča samo  eno razlago,  da je  namreč  A .  Piskernik gradila  svojo intrigo  proti  Sajovicu  tudi  na dramatiziranju  stanja,  v  kakršnem  naj  bi bile muzejske zbirke .  O zelo  slabem stanju  v zbirkah  je govorila  še pol  leta  po nastopu  službe,  oktobra  1916 (Arhiv 1916/ 536) .  Poročilo  je zaključila  30 .  junija  1917, torej  7,5 meseca  po določenem  roku,  zamudo  pa je opravičevala  z nizkimi temperaturami  v dvoranah  (Arhiv 1917/307) . Podobnih izgovorov nisem zasledil pri nobenem drugem kustosu .  Navedbe v  poročilu,  ki  ga je  podpisala  A .  Piskernik, so  katastrofalne:  zbirka  je  »jako  zanemarjena«,  »razvrstitev  je napačna«  ali  vsaj »malomarna«,  »priča  jasno  o splošni  brezbri - žnosti  za zbirko«,  »V omarah  kakor  v zapisniku  je pogostoma  nered«,  »Sploh  je bil nered …  ogromen«,  »za lepo zbirko  [se]  že več let  ni nihče posebno brigal«  itd .  V poročilu  je veliko  pavšalnega in malo konkretnega . Kaj je Piskernikova zapisala o zbirkah vretenčarjev?  »V teh  dvoranah  [se] premalo  zrači .  Posledica  je, da  najdejo  v zaprašenih  omarah  soparnih  in toplih  dvoran  mrčesi,  posebno škodljivi  antreni,  ugodno  polje za uničujoče  delo .  Bilo  jih je spomladi  vse polno,  v vsaki omari, v vsakem predalu,  celo  na zavesah  in po zidu  so  se pokazali .  Ker tri  leta  ni bilo  preparatorja,  ki bi bil pazil  na zbirke,  so se škodljivci  zelo  razmnožili . Na vsaki ptici, ki sem jo prijela v roko, so bili dva, trije ali še več teh parazitov .  Posledice  so za  zbirke  žalostne:  Perje  na  pticah  je tako  izpodjedeno,  da  se kaže  na  nekaterih  mestih  že  gola  koža;  večim manjkajo  celi  repi .  Da taki  in tudi  drugače  pokvarjeni  eksemplari  zbirke ne krasijo, je umevno . «  Sledi  seznam muzealij,  ki so katalogizirane,  vendar  jih Piskernik  ni našla,  in pa primerkov,  ki  niso bili katalogizirani .  V  Katalogu  sem  naletel  na njene štiri  opombe  o manjkajočih  muzealijah  (»manjka!« in  »ga nismo  nikdar  našli«),  od katerih  je  dve podpisala;  vse  so  v  ornitološki zbirki .  Mantuani  si je dal  s poročilom  veliko  dela  in je vanj  vpisoval  opombe še 18 .  februarja  1918;  pri »bezoarski  kozi«, kot  jo je določila  A .  Piskernik,  je z rdečim svinčnikom, najbrž  pa tudi  precejšnjim veseljem, pripisal:  »To je grivasta  ovca!« (Arhiv  1917/  307) .  Mantuani  je imel  prav;  A .  Piskernik,  ki ni skrivala  ambicij, da  postane  kustodinja  vseh prirodopisnih  zbirk,  je na  njenem strokovnem področju korigiral umetnostni zgodovinar .  Vrnimo  se v leto  1916 in  poglejmo,  kaj  je o  zbirkah  vretenčarjev  napisal  Sajovic:  »Ornitološke in mamološke zbirke je pregledal  asistent  v dneh  8 . –12 .  marec  [1916] …; preparati  pa so bili  v povoljnem  stanju .  Glavna  razkužitev  [dezinsekcija]  vseh prirodopisnih zbirk se je izvršila v času od 6 .  do 14 .  avgusta  [podčrtal  Sajovic] .  Posamezni preparati  so se pregledali,  očistili  in  desinficirali .  Stanje  zbirk  je bilo  vobče dobro,  zalego  škodljivcev  smo  našli  le na par  mestih;  122 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 18: Pred letom 1956 je bila večina taksidermijskih preparatov sesalcev in ptic shranjena v razstavnih   omarah v dvorani X . Pogled iz dvorane IX proti dvorani XI . Na levi strani je enotna omara (št . 47–53; glej  sliko 2) z velikimi in srednje velikimi sesalci, na desni pa so omare s pticami . Od prve omare (št . 57–59) je vidna  samo stranica . Ležeči vitrini (št . 75) sta sestavljeni skupaj in postavljeni med omarami št . 57–59 in 60–62; na  sliki 2 sta ti vitrini ločeni in stojita pod okni .  Arhiv PMS . Figure 18: Prior to 1956, most of the taxidermic mounts of mammals and birds were held in exhibition cabinets   in Hall X . View from Hall IX . PMS  Archive . napravili  pa niso občutne  škode . « Glede  na to,  da je ornitološko  zbirko  leta  1916 uporabljal  Janko  Ponebšek,  ni pa imel pripomb na njeno  stanje,  lahko  sprejmemo Sajovčevo  poročilo  kot  verodostojno .  Poročilo  iz leta  1904 za zbirko  vretenčarjev  prav  tako  ne navaja  večjih pomanj- kljivosti, omenja pa manjkajočo dokumentacijo ( Arhiv 1904/27) .  Deželni  odbor  je aprila  1918 A .  Piskernik  naložil,  da »grajane  nedostatke  čimprej odpravi  ter  spravi zbirke  v red  in pravi  sistem; vse to  delo  naj  opravi  v zmislu stavljenih  nasvetov  po  123 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Slika 19: Pogled v dvorano X iz dvorane XI .  Arhiv PMS . Figure 19: View of Hall X from Hall XI . PMS  Archive . lastnem  preudarku«  (Arhiv 1918/182) .  Kot  vse kaže,  te  naloge  ni nikoli  opravila .  Štiri  leta  po  citiranem  dopisu  Državnega  odbora  je zbirko  natančno  pregledal  Kos: »Revizija,  determinacija  in etiketiranje  objektov  v oddelku  za  ptiče  in sesalce .  Izločitev  slabih  eksemplarjev .  Dopolnitev  z novimi .  V tem oddelku  cela  vrsta  objektov  sploh  še ni bila  nikdar  etiketirana .  Izvršena  je  bila  delna  reorganizacija,  popolna  do spomladi 1922, predno  bo muzej zopet  odprt«  (Arhiv 1922/40) .  Kosovo  poročilo  v ničemer  ne pritrjuje  njenim navedbam,  razen  glede  pomanjkljivega  etiketiranja . Material, ki ga ni locirala in naj bi bil obsežen, sploh ni omenjen .  Kos je tudi  poročal,  da so bile »vse zoološke  zbirke …  tekom pomladi in poletja  ponovno   razprašene  in razkužene«,  pregledani  so bili vsi mokri preparati  (alkoholni  in formalinski) .  Ob  vsem  tem delu  je Kos pregledal  in deloma  uredil  in revidiral  entomološke  in malakološke  zbirke,   začel  pa je tudi  rekonstrukcijo  in sestavljanje  okostij  losa  in jamskega  medveda  (Arhiv 1922/40) .  124 SCOPOLIA No 103 – 2022 3.4.2. Uničevanje muzealij Muzejski  statut  iz  leta  1920 je določal,  da  »imajo muzejske  zbirke  značaj  znanstvenega  gradiva,   [zato]  je obrnjena  vsaka  skrb  na  to,  da  se ohranijo  čim  najdalj  je mogoče« (Arhiv 1920/32) .  Dva  direktorja  Narodnega  muzeja, Mantuani  in Mal,  ki sta  bila dolžna  meriti vse zbirke  z enakim  vatlom, sta načelo uporabljala selektivno . Zgovorna je Malova izjava ( Arhiv 1936/626):  »Predmeti  prirodopisnih muzejev  niso  podvrženi uničevanju kakor n .  pr .  izdelki  umetnostnega,  obrtnega,  narodopisnega  ali  arheološkega  značaja .  Izmenjavati  je treba  le  od  časa  do  časa  zoološke  in botanične  preparate,  kar  pa ni težko,  ker  se narava  obnavlja  sama in  je vse kadarkoli  pozneje  nadomestljivo .  Predmeti  kulturnozgodovinskih  zbirk  pa so v svojem  bistvu  vedno  unikati  in – v nasprotju  z mineraloškimi,  zoološkimi  ali  botaničnimi  objekti –   nikoli nadomestljivi« .  Mal  je to  tezo  ponavljal,  npr .  v dopisu Pokrajinski  upravi  z dne 26 .  maja 1944, ko ponovno  zatrjuje,  da se »[prirodoslovne]  zbirke  dajo  vsak čas in v vsakem obsegu zopet  nadomestiti«  (Arhiv 1944/235) .  V tem nedostojnem  stališču  sicer  ni bil  dosleden  in je v sočasnem dopisu  (9 .  marca  1944) svaril  Pokrajinski  gospodarski  svet,  da  bi ob opustitvi  vzdrževalnih  del  »nenado - mestljivi zbrani [zoološki] material propadel« ( Arhiv 1944/239) .  Miselnost  je bila  v 19 .  stoletju  dokaj  razširjena .  Najbolj  razvpit  primer  je uničenje  zadnjega  pre- pariranega  dodoja  Raphus cucullatus, k i je pr išel  v Ev ropo  in katerega  preparat  je h ranil  Ash molov   muzej v Oxfordu  (odprt  1683); danes  je to  Ashmolov  muzej umetnosti  in arheologije .  Leta  1755 je  preparat  končal  v ognju  zaradi  »dotrajanosti«;  nekdo  je rešil  glavo  in nogo  (Morris 2012) . Vrsta  je  izumrla  nekaj  manj kot  sto  let  pred  uničenjem  oksfordskega  primerka,  tako  da  nadomestitev  »vsak  čas in v vsakem obsegu«, kot jo je razumel Mal, v tem primeru ni bila ravno mogoča .  Uničevanje muzealij, predvsem  taksidermijskih  preparatov,  je  bilo najkasneje  od poznega   19 . stoletja,  verjetno  pa  veliko  dlje,  del  muzejske  rutine  tudi  v Ljubljani .  O tem  pričajo  številni  pripisi  v  Katalogu, na  kakršne  lahko  naletimo  na  vsaki  strani  tega  dokumenta .  Navajam  jih  le  nekaj:  »Radi   neuporabnosti  izločen .  V .  Herfort«  (iz Schreiberjeve  zbirke);  »V ogenj –  neuporabno  19 .  XII .  1956«;  »Ogenj!  15 .  III .  1955« (preparat  hermelina  ''Putorius ermineus'', legit  grof  Auersperg;  razstavljen   1894);  »Zaradi  neuporabnosti  izločeno«;  »Razknjižen  (dotrajal)«  itd,  itd .  Od 11  taksidermijskih   primerkov  planinskih  zajcev,  kolikor  jih  je dokumentirano  prišlo  v Prirodoslovni  muzej pred  letom   1960, je danes  v zbirki  le  še eden .  Preparati  so bili odstranjeni  v letih  1913, 1922 (2 preparata)  in  1949 (2 preparata);  datuma  odstranitve  preostalih  preparatov  se ni dalo  ugotoviti  (Kryštufek & Jernejc Kodrič 2013) . Ob  ljubljanskem  potresu  (1895) je bilo,  po uradnem  zapisniku,  uničenih  43  preparatov  rib (Poročilo o delovanj u Kranjskega deželnega odbora 1896); od  tega  je bilo   »odstranjenih …  ca 30 rib« (Arhiv 1904/27) .  Nič ne kaže  na to,  da bi kdo  sploh  pomislil  na re - stavriranje oziroma eventualno shranjevanje delov poškodovanih živali kot nosilcev informacije .  Pogosto  so bile  zbirke  podarjene  šolam  kot  učni  pripomočki .  Pri  prebiranju  dokumentov  se je  težko  znebiti  vtisa,  da  so šolski  zavodi  vedeli,  kje je mogoče prihraniti  denar .  Tovrstne  prošnje  so prihajale  z vseh koncev  in oblasti  so jim rade  prikimale . Ob  koncu  leta  1886 je Deželni  zbor   Kranjske  izdal  dovoljenje,  da  muzej sme  izročiti  »šoli  sv .  Cirila  in Metoda  v Trstu  in šestrazre - dni  mestni  Dekliški  šoli  v Ljubljani …  zbirko  mineralij  in tičev,  v kolikor  se te  stvari  brez  škode  lahko  pogrešajo  v muzeju« (Arhiv 1897/1) .  Desetletje  kasneje  je isti zbor  odločil,  da muzej  preda  »mestni višji dekliški  šoli  [cesarja  Franca  Jožefa  I mestna višja dekliška  šola]  kot  učni  pripomoček  zbirko  85 duplikatov  školjk«  (Arhiv 1907/60), »škofovim  zavodom  v Št .  Vidu  [pa]  za naravoslovni kabinet zbirko školjk« ( Arhiv 1908/68) .  Dne 21 .  novembra  1911 je Mantuani  poročal,  da »se je oddala  zbirka  faksimiliranega  sadja  iz  muzejskih  zbirk  v dež[elno]  kmetijsko  šolo  na  Grmu, kamor  po pravici  sodi, ker  ima večji pomen  125 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department za praktično  nego  za znanstveno  polje«  (Arhiv 1911/132) .  Kadar  je šlo  za obrtne  izdelke,  je imel  Mantuani  zelo  drugačno  mnenje glede  primernosti  za  prakso  in znanost .  Leta  1922 je neimenovana   šola  na Jesenicah  prevzela  šest prepariranih  ptic; vse  razen  ene so bile katalogizirane  (Arhiv 1922/24) .  Meščanska  šola  v Zgornji  Šiški, z novo  in »res  moderno«  šolsko  stavbo  je dne  13 .  marca   1930 »prosi[la]  ravnateljstvo,  da bi [ji] blagovolilo  nakloniti  nagačene  živali,  mineralije  in drugo,   kar  je neporabno  za  muzejske  zbirke,  a bi moglo  našemu zavodu  služiti  za  pouk«  (Arhiv 1930/214) . Ne glede  na lahkotnost,  s kakršno  so kustosi  razdajali  in odstranjevali  eksponate,  pa pred  letom 1945 ni prihajalo do množičnega uničevanja muzealij . 3.4.3. Študijske zbirke Koncept  dvojnega  muzeja, ki ga je udejanjil  Richard  Owen v novi zgradbi  Britanskega  pri - rodoslovnega  muzeja (danes Natural  History  Museum  London)  v  Južnem Kensingtonu  leta  Slika 20: Prepis obvestila Kraljevske banske uprave Dravske banovine z dne 23 . septembra 1935 o odkupu   ornitološke knjižnice pokojnega Janka Ponebška . Banska uprava je knjižnico, skupaj z zbirko ptičjih mehov in   oološko zbirko, ki so ji ju poklonili dediči pokojnika, odstopila Narodnemu muzeju, pridržala pa si je lastninsko   pravico . Arhiv 1935/562 . Figure 20: Transcript of the notice issued by the Royal Ban's Administration of the Drava Ban’s Domain   on 23 September 1935 on the purchase of the ornithological library belonging to the late Janko Ponebšek .  Archive 1935/562 . 126 SCOPOLIA No 103 – 2022 1881  (Thackray & Press 2009), je dosegel  Ljubljano  po letu  1900 .  Tako  je Gvidon  Sajovic  v  poročilu  za leto  1910 pri ornitološki  zbirki  zapisal:  »Pričelo  se je tudi  z zbirko  ptičjih  mehov,  ker  v znanstvene  namene nikakor  ne zadostuje  sedanja  zbirka  nagačenih  in razstavljenih  ptic«  (Sajovic 1911: 144) . Mehovi so bili  sicer  razstavljeni  že leta  1836; na  ta  način  je bilo  preparira - nih 33 ptic od skupno 405 razstavljenih ( Hoch en wa rt 1836) .  Kos je bil  velik  zagovornik  delitve  med razstavno  in študijsko  zbirko . »Prirodopisni  oddelek   deželnega  muzeja v  Ljubljani«  (torej  Kos) je v  reviji Lovec objavil  več pozivov za zbiranje  primerkov  za muzej (Lovec 1922: 38, 1923: 30, 1924: 48), v katerih  omenja »magazinirano 6 sistematično  zbirko«  kot  nasprotje  razstavljeni  ali  javni zbirki .  Prva  je zasnovana  »v strogo  znanstvene  svrhe« .  Utemeljitev  zbirke  je bila  sledeča:  »Le na  zadosti  veliki  množini  navidezno  enakih tipov je  mogoče ugotoviti  možne podvrste,  variacije,  zoogeografske  posebnosti itd .  Potrebno  je za  to  veliko  število  event[ualno]  tudi  manj lepih  a dobro  ohranjenih  sesalcev  in ptic  vseh razredov«  (Lovec 1924: 48) .  Termin »študijska  zbirka«  zasledimo  v poročilu  Frana  Kosa  o prirodoslovnem  oddelku  muzeja (Kos 1928) in v sočasnem dopisu muzejskega  ravnateljstva  Velikemu županstvu  ljubljanske  oblasti  z dne 2 .  maja 1928 (Arhiv 1928/221) .  »Za to  zbirko  določeni  sesalci  se  nagatijo  vedno v uniformni  obliki,  ki omogoča tudi  naknadna  merjenja,  pridejana  je vsakemu eksemplarju  tudi  lobanja  v svrho  naknadne  vsestranske  determinacije . «  Tudi pri pticah  je Kos začel  »z ustvarjanjem  študijske  zbirke  v iste  namene kakor  pri sesalcih«  (Kos 1928: 83) .  Po smrti  Janka  Ponebška  (14 .  januarja  1935) je muzej pridobil  njegovo  zbirko  ptičjih  mehov,  oološko  zbirko  in ornitološko  knjižnico .  Knjige  je odkupila  Kraljevska  banska  uprava  Dravske  banovine  jeseni 1935, ornitološke  primerke  pa so ji predali  dediči pokojnika .  Banska  uprava  je oboje odstopila  Narodnemu  muzeju, vendar  si je pridržala  lastninsko  pravico  (slika  20) .  Pri  drugih  vretenčarskih  zbirkah  ni  bilo  podobnih  pridobitev .  Tako  je, kljub  jasni  Kosovi  opredelitvi  za študijski  material,  zamisel le  počasi dala  otipljive  rezultate .  Prva  sodobna  študijska  zbirka  vretenčarjev (plazilcev) je tako začela nastajati šele v 50-ih letih .  3.4.4. Veliki lov na kače na Kranjskem V zadnjih  letih  pred  1 .  svetovno  vojno  je bil  muzej udeležen  pri deželnem  podvigu,  znanem  kot  »veliki  lov  na  kače na  Kranjskem« . Razglasil  ga  je Kranjski  deželni  odbor  28 . marca 1912 z  odlokom  št .  373, zaradi  domnevno  velike  namnožitve  strupenih  kač .  Srečna  okoliščina  je hotela,  da je bil v muzeju v tem času zaposlen  Sajovic .  Brez  njega  bi celotno  početje  ostalo  obrobna  zgodovinska  kurioziteta,  brez  posebnega  pomena za naš čas .  Sajovic  je razumel  priložnost,  jo  zgrabil in iz nje naredil najobsežnejši biodiverzitetni monitoring v muzejski zgodovini .  Sajovic  je na Deželni  odbor  naslovil  predloge,  ki so bili sprejeti  z odlokom  št .  7049  dne  1 .  aprila  1912 .  Tako je  »pripadlo  prirodopisnemu  oddelku  deželnega  muzeja razbiranje in določevanje deželnemu odboru vposlanih kačjih glav« (podčrtal  Sajovic)  (Arhiv 1912/1245) .  Sajovic, ki  je  predvidel  napačne determinacije  kač, je  pri  odboru  dosegel,  da je  prevzel  plačevanje  etanola  za shranjevanje  glav .  Glave  v alkoholu  s spremljajočimi  podatki  so hranila  županstva  ali  vodstva  šol  in jih pošiljala  v deželni  zbor  (Arhiv 1914/311) .  Tam  jih je prevzel  Sajovic .  Vsega  je iz 222 krajev  vojvodine  prišlo  v muzej 265 pošiljk,  ki jih je Sajovic  pregledal  do 1 .  februarja  1913 .  V materialu  je bilo  23 . 371 kačjih  glav,  med  njimi  15 . 035 glav  strupenih  vrst  (Arhiv  1913/138) .  Rezultati  so bili že februarja  objavljeni  v  časopisju (npr .  Anonimus 1913) .  Avtor  (verjetno  Sajovic)  je zagovarjal  nadaljevanje  akcije,  in sicer  vsaj nekaj  let .  Deželni  6 V rokopisu je “magazinirana” prečrtana in zamenjana s “študijska” ( Arhiv 1928/221) . V 50-ih letih je Brelih   govoril o “specialni zbirki” (sesalci) in “sistematski zbirki” (plazilci) .  127 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Slika 21: Dne 28 . marca 1912 je kranjski Deželni odbor razglasil »veliki lov na kače na Kranjskem«, domnevno   zaradi pretirane namnožitve strupenih vrst . Ker se je želel izogniti uničevanju nestrupenih kač, je okrožnicam   prilagal informacijo o najpogostejših kranjskih vrstah . Dvojezični letak je bil priložen dopisu, ki je upošteval   vso “lepoto” birokratskega jezika: »Dodano tuuradnemu odloku z dne 13 . maja 1913 št . 3946 se pošilja  ravnateljstvu v prigibu okrožnica glede pokončavanja strupenih kač v slovenskem in nemškem besedilu ter   popis na Kranjskem najbolj razširjenih strupenih in nestrupenih kačjih vrst . Od Deželnega odbora kranjskega, v   Ljubljani, dne 28 . marca 1913« .  Arhiv 1913/311 . Figure 21: On 28 March 1912, the Kranj Regional Committee announced a "great snake hunt in Carniola",   allegedly owing to the excessive numbers of poisonous species . Wishing to avoid the destruction of non-venomous   snakes, he attached notes to the circular letters with the commonest Carniolan snake species .  Archive 1913/311 . 128 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 22: Prva stran zapisnika o determinaciji kačjih glav županstva Velika Loka . V 25 kozarcih je bilo 378   glav, od tega 219 glav modrasov  Vipera ammodytes in 159 glav nestrupenih kač . V stolpcih so navedena   imena zbirateljev, nahajališča in vrstna imena kač . Protokol je podpisal Gvidon Sajovic dne 22 . oktobra 1912 .  Arhiv 1912/824 . Figure 22: Page 1 of the report on identification of snake heads from the Velika Loka Mayoralty . There were   378 heads in 25 jars: 219 of them were of horned vipers  Vipera ammodytes and 159 of non-venomous snakes .  Archive 1912/824 . 129 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department odbor  je dejansko  razpisal  lov  tudi  za  leti  1913 (Arhiv 1913/516) in 1914 (Okrožnica  Deželnega  odbora  št .  6568 z dne  28 .  marca  1914; Arhiv 1914/311) .  Odbor  je prenehal  izplačevati  nagrade  s 1 . januarjem 1915 ( Arhiv 1914/311) . Na kačje  glave  je bila  razpisana  nagrada,  ki je sprva  znašala  1 krono,  leta  1914 pa je deželna  oblast  izplačevala  le še  40  vinarjev  (Arhiv  1914/311) .  Deželni  odbor  je izplačeval  nagrade  le za strupene  vrste,  formalna  osnova  za izplačilo  pa je bila Savojčeva  determinacija .  To je  bilo dodatno  breme, saj je Sajovic  moral  zavračati  očitke  o zamenjavi pošiljk  in domnevno  nepravilnih  določitvah  vrst  (Arhiv 1913/712) .  V enem izmed primerov  je tako  razsodil,  da so  mladiči  modrasa  »že  popolnoma  razviti  in izmotani  iz embrionalne  kožice,  zato  smo mnenja,  da  se izplača  za  njihove  glave  določena  premija« (Arhiv 1912/721) .  Breme dela  je bilo  tako  veliko,  da je presegalo  Sajovčevo  stoičnost  in potrpežljivost,  saj je »moral  tudi  prebiranje  kačjih  glav  sam  izvesti,  fizično  in znanstveno«  (Arhiv 1915/319A) .  V letnem  poročilu  se je nad  obsegom  dela  tudi  pritožil,  pa  kasneje napisano prečrtal .  Prečrtano  besedilo je  kljub  temu berljivo:  »Določevanje  je zahtevalo  izredno  mnogo časa in preparator  [Dobovšek] in asistent  [Sajovic]  sta  morala …  žrtvovati  tudi  mnogo izvenuradnega  časa, da je šlo  delo  sproti  od rok«  (Arhiv 1912/1245) .  To sicer  ni bilo  nič novega .  Ravnateljstvo  je nekajkrat  poudarjalo,  da  Sajovic  opravi  2–3-krat  več dela,  kot  pa je zanj  plačan,  »v dobi zatiranja  strupenih  kač [pa] je žrtvoval  temu  zavodu  [muzeju] po 4 in 5 ur  na dan«  (Mantuani 1923: 49) .  V tem obdobju  je imel prirodo - pisni  oddelek  namreč le dva zaposlena,  »provizornega  muzejskega asistenta«  Sajovica  za 6  ur  tedensko  (odlok  Deželnega  odbora  št .  559 z dne 2 .  novembra  1909) in Dobovška  (Arhiv 1913/417) . Od vseh poslanih  kačjih  glav  je muzej shranil  žal  le  32 glav  modrasov,  gadov  in smokulj .  Vse drugo  je bilo  uničeno  v skladu  z dogovorom  z deželnim  odborom  (Sajovčevo  poročilo  z dne  18 .  septembra  1913; Arhiv 1913/712) .  Sajovic  je leta  1912 obdržal  za razstavo  10 primerkov,  med njimi »dve glavi gadjega bastarda /v.berus ♀ x v.ammodytes ♂/ z znaki  Redijevega  gada  / vipera aspis L . /; zelo  zanimiv in doslej  prvič opazovan  pojav« (Arhiv 1912/1245); fotografiji   domnevnih  hibridnih  glav  je kot  sliki  10 in 11 objavil  Sajovic (1913a: 49) . Na  srečo  so ohranjena   Sajovčeva  poročila  s taksonomskimi  imeni  in natančnimi  toponimi .  Ti dokumenti  so izjemen  zgodovinski  vir  za  herpetologijo  nekdanje  Kranjske,  posebno vrednost  pa jim  daje  znanstvena  zanesljivost  taksonomskih  determinacij .  Doslej  še  niso bili deležni  resne obdelave .  Deželni  odbor  je ustavil  zbiranje  kačjih  glav  z  odlokom  št .  4517, izdanim  10 .  maja 1915 (Arhiv 1916/462) .  3.4.5. Ihtiološka zbirka Ob koncu  19 .  stoletja  je bila  ihtiofavna  Kranjske  presenetljivo  dobro  dokumentirana .  Franke (1892) navaja  za  deželo  32 vrst  pravih  kostnic,  2 vrsti  sklenoluskavk  (jesetrov)  in  2 vrsti  obloustk,  za  13 vrst  pa je na  priloženem  zemljevidu  Kranjske  tudi  vrisal  njihovo  razširjenost .  Nič ne kaže  na to,  da bi Franke,  ki se je leta  1891 zaposlil  kot  učitelj  na ljubljanski  realki,  navezal  stike  z  muzejem . V  Katalogu ni vpisan kot darovalec ihtiološkega materiala .  Po letu  1918 so se ribiči resno  ukvarjali  z zamislijo  o nacionalni  zbirki  rib .  Tako  je Ribiško  društvo  v Ljubljani  darovalo  muzeju zbirko  rib  in rakov,  katere  je prepariral  Schulz  (Poročilo o delovanju Kranjskega deželnega odbora 1892: 192) .  Leta  1924 je Odbor  Slovenskega  ribarskega  društva  sklenil,  da ustanovi  »ribji muzej« .  »Ker pa ni imel prostora,  je načrtoval,  da primerke  konzervirata  in hranita  muzej in zool[oški]  inst[itut]  univerze«  (Lovec 1924: 51) .  Leto  kasneje  je Odbor  sprejel  sklep, da se oddajo  »Ljubljanskemu  muzeju preparati  vseh rib  naših  voda«  (Lovec 1925:193), leta  1930 pa se je muzejsko  ravnateljstvo  zahvalilo  Slovenskemu  ribarskemu  društvu  »za veliko  število  suhih  in mokrih  preparatov  rib naše zemlje,  ki ste  nam  jih darovali  in z njimi zapolnili  vrzeli  v sistemu naših  ribjih  zbirk,  iste  same pa dopolnili  tako,  130 SCOPOLIA No 103 – 2022 da  je naša  ribja  zbirka  najpopolnejša  zbirka  tipov  med ostalimi  zoološkimi  eksponati«  (Arhiv 1930/27) . Zapis  iz arhiva  je datiran  z januarjem  1930, iz Kataloga pa je v letu  1929 dejansko  razviden  povečan  vpis novih  preparatov  rib .  Navdušenje  pa je bilo  kratkega  daha  in že leta  1930  je muzej prevzel  le nekaj  primerkov  ihtiofavne .  Za popolnitev  zbirke  si  je veliko  prizadeval  Avgust  Munda  (1886–1971) (Kos 1928), pobudnik  Slovenskega  ribarskega  društva  in njegov  tajnik,  kasneje  pa predsednik  (Marinčič  2021) .  Zbirko  je želel  »še to  leto  [1931] popolniti . «  Pisal je  npr .  v  Brežice  prošnjo  za »po  enega čepa,  smuča  in kečigo« .  Društvo  je  prevzelo  poplačilo tržne vrednosti rib in stroškov prevoza ( Arhiv 1931/79) . Slika 23: Daljša stranica kotne vitrine (št . 29–31) v dvorani XI, s taksidermijskimi preparati pretežno   sladkovodnih rib . Za razmere v Prirodoslovnem muzeju Slovenije je nenavadno to, da ti preparati že sto let niso   bili preseljeni .  Arhiv PMS .  Figure 23: Longer side-face of the corner display case in Hall XI, with taxidermic mounts of predominantly   freshwater fish . PMS  Archive . 131 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Kosov vodnik  po muzeju poimensko navaja  24 vrst  rib (Kos 1933), ni pa razvidno,  ali  so  bile vse tudi  dejansko  razstavljene .  Natančno  rekonstrukcijo  stanja,  vsaj v razstavnih  zbirkah,  omogoča  Vodič  iz  leta  1949 (Anonimus 1949; odslej  Vodič) .  Ribe so bile  še naprej  v dvorani  XI,  vendar  so jih sredi  20 .  let  preložili  v novo  kovinsko  kotno  omaro  (omare  št .  29–33; glej  sliko 2),  v kateri  so še danes .  V oddelkih  št .  29–30 so bile, tako  Vodič, suho  preparirane  sladkovodne  ribe; na fotografiji  (slika  23)  je v  spodnjem delu  omare št .  29  tudi  nekaj hrustančnic,  ki so  seveda morske živali  (morski prašič Oxynotus centrina, električni  skat  Torpedo marmorata, velika   morska   mačka  Scyliorhinus stellaris) .  Kos v  svojem  Vodniku  od hrustančnic  navaja  Slika 24: Krajša stranica kotne vitrine (št . 32–33) v dvorani XI, s preparati morskih rib in nevretenčarjev .  Arhiv PMS .  Figure 24: Shorter side-face of the corner display case in Hall XI, with taxidermic mounts of sea fishes and   invertebrates . PMS  Archive . 132 SCOPOLIA No 103 – 2022 edinole  morsko mačko (kot  Catulus stellaris;  Kos  1933:  78) .  V  oddelku  št .  29  so bili sulci  Hucho hucho,  »jezerka«  (jezerska  postrv,  Salmo trutta  m .  lacustris)  iz Bohinjskega  jezera,  nekaj  potočnih  postrvi  Salmo trutta m .  fario, lipan  Thymallus thymallus, kašikar Acipenser gueldenstaedtii (slika  5) in pastruga  Acipenser stellatus; geografski  izvor  slednje  žal  ni znan .  V  oddelku  št .  30  so bili soška postrv  Salmo marmoratus,  ploščič Abramis brama, zelenika Alburnus alburnus, pezdirk  Rhodeus sericeus, podust  Chondrostoma nasus, klen Leusciscus cephalus,  platnica  Rutilus pigus, linj Tinca tinca,  blistavec  Leuciscus souffia,  rdečeperka  Scardinius erythrtophthalmus in mrena Barbus barbus, v oddelku  31 pa ostriž  Perca fluviatilis, smuč Stizostedion lucioperka, čep Zingel zingel, upiravec  Zingel streber, okun Gymnocephalus cernuus, smrkež  Gymnocephalus schraetzeri, kapelj  Cottus gobio, glavač  Padogobius martensi, 2 jegulji Anguilla anguilla, ščuke Esox lucius in menek Lota lota .  V oddelkih  št .  32 in 33 z  »Jadransko  favno«  so bili na spodnji  polici  suha  preparata  navadnega  morskega  psa Mustelus mustelus (na sliki 24 je na levi strani)  in sklata  Squatina squatina (desno), za njima pa dva  večja raka  (rarog  in morski pajek) .  Na naslednjih  dveh policah  so ribe shranjene  v tekočini;  piscu Vodiča se je zdela  omembe  vredna  »kači slična  riba  s kljunastim  gobcem« (igla  Belone belone) .  Vodič navaja  še električnega  skata  (ki je bil pred letom  1949 očitno  v oddelku  29),  krulca  Chelidonichthys sp . in  »bodičasto  golševko«  (napihovalka  Arothron hispidus) . Na  vrhnji   polici  so bili  mokri  preparati  nevretenčarjev  (ascidije  in glavonožci) .  Omara  št .  28 je stala  levo  od  okna,  ki gleda  na  Muzejsko  ulico,  njena  fotografija  pa ni ohranjena .  Vodič (1949: 26) zanjo  navaja  »zbirk[o]  sladkovodnih  rib, shranjenih  v alkoholu:  nekatere  so razstavljene  v svojem  okolju«, poleg njih pa še nekaj nevretenčarjev .  3.4.6. Kos in zbirka sesalcev Videli  smo že, da  je Kos v zgodnjih  20-ih letih  agitiral  za  študijsko  zbirko  sesalcev .  V drugi  polovici  19 .  stoletja  so mamologi  (teriologi 7 ) pričeli,  najprej  v ZDA, preparirati  male sesalce  za  raziskovalne  namene, podobno  kot  so to  počeli  ornitologi;  v tujini  se je za  takšne  preparate  uveljavil  izraz »standardni  muzejski  primerek«  (angleško:  standard  museum  specimen) .  »Ameriško šolo  mamologije«,  t . j .  zbiranje  malih  sesalcev  z velikim številom  cenenih  pasti  in  pripravo  standardnih  muzejskih  primerkov,  je v Evropo  prinesel  Gerrit  S .  Miller  (1869–1956) .  Prvič  jo  je predstavil  v Britanskem  prirodoslovnem  muzeju  leta  1894, nato  pa se je hitro  razširila  po celini  (Hutterer & Kryštufek 2020) .  Fran  Kos je metodo  verjetno  poznal  najkasneje  leta  1922,  torej  kmalu po  zaposlitvi  v  muzeju (glej  poglavje  3 . 4 . 3 . ) .  Miller  je v  Evropi zaslovel  s  taksonomskim  pregledom  sesalcev  (Miller 1912), ki je bil več kot  pol stoletja  standardni  mamološki  vir .  Izvod  je tudi  v knjižnici  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije,  vpisan pa je bil  šele  leta  1961; Kos se v delu  o risu na ozemlju  etnografske  Slovenije  sklicuje  na »težko  dostopni  Miller-jev  Catalogue  of the  Mammals, 1912« (Kos 1929: 57, podpis pod črto) .  Kakorkoli  že,  Kos je kmalu  po zaposlitvi  videl  taksonomijo  sesalcev  kot  resen  izziv  in razmišljal  o ustvarjanju  študijske  zbirke .  Dotlej  so bili  namreč  vsi muzejski primerki  sesalcev  izdelani  kot  taksidermij - ski preparati ali okostja . Na Kosovo zanimanje  za sesalce  je morda  vplival  tudi  obisk I .  G .  S .  Montagua,  ki je leta  1923 v spremstvu  W .  E .  C .  Cottona  po Jugoslaviji  zbiral  male sesalce  za Britanski  prirodo - slovni  muzej (British  Museum Natural  History) .  Odpravo  je financiral  Cotton,  razlog  zanjo  pa  je pojasnil  Montagu  v članku,  skupaj z rezultati  potovanja  (Montagu 1923) .  V Millerjevem  monografskem  pregledu  sesalcev  Evrope (Miller 1912) so bila namreč najslabše  zastopana  7 Za razlago terminov glej Hutterer &  Kryštufek (2020); »mamologijo« je Sajovic uporabil že leta 1916, kar je   verjetno prva raba besede na Slovenskem . 133 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department območja Balkana,  ki jih je v tistem  času obsegala  Jugoslavija . Zbirka sesalcev  Britanskega  pri- rodoslovnega  muzeja  si je prizadevala  zapolniti  vrzel .  Sredstva,  ki jih  je zagotovil  B .  P .  Uvaroff,  so omogočila  nakup  materiala,  ki ga je zbral  Vladimir  Martino  na Hrvaškem, v Črni  gori  in  Srbiji .  Del  tega  materiala  je Montagu  uporabil  v citiranem  članku,  dopolnil  pa ga je z lastnim  zbiranjem leta 1923 . Britanca  sta  se v Jugoslaviji  zadrževala  junija  in v začetku  julija,  ko  “sta  si ogledala  zoološki  institut  ljublj[anske]  univerze  in zoološke  zbirke  Narodnega  muzeja v Ljubljani”  (Kos  1925b:  64) .  Ivor  Montagu  (1904–1984) je bil  britanski  aristokrat,  zoolog,  avantgardni  režiser,  scenarist,  filmski kritik,  pisatelj,  socialist  in  pozneje komunist, eden izmed  pobudnikov varovanja  mongolskega  divjega  konja  in dvogrbe  kamele,  pa tudi  mamolog  z velikim zanimanjem za  in- fraspecifično  diferenciacijo  malih sesalcev .  Travniško  voluharico,  ki jo je Cotton  16 .  junija  ujel  na  Bledu,  je Montagu  istega  leta  poimenoval  kot  novo  podvrsto  Microtus agrestis punctus (danes  mlajši  sinonim Microtus lavernedii) .  Kosa je takson  zanimal,  zato  je najavil:  “Ko mi  bo  na razpolago obsežnejši primerjalni material, se povrnem k temu predmetu” ( Kos 1925b: 64) .  V naslednjih  letih  je Kos poskusil  vse mogoče, da  bi prišel  do  materiala  malih  sesalcev .  Leta  1929 je pisal Martinu Humeku, višjemu sadnemu nadzorniku v pokoju . Kos je želel priti v stik  z ljudmi,  ki znajo  loviti  male  sesalce:  »Ker  nam imena mož, ki se bavijo  z lovitvijo  voluharjev,  poljskih  miši,  krtov  itd .  niso znana,  bi Vas prosili  za prijaznost,  da nam blagovolite  odati  njih  naslove,  da se zmoremo potem obrniti  nanje  direktno«  (Arhiv 1929/251) .  Istega  leta  je pisal  tudi  Antonu  Zupančiču,  stanujočem  v Studencu  pri Igu .  »Ker  smo zvedeli  [piše Kos], da  se Vi,  blag[orodni]  gospod  bavite  in zanimate  za  te  živali  [voluharje,  krte,  gozdne  in poljske  miši]  Vas  uljudno  vprašam, da-li  bi hoteli  zbirati  za  muzej in prosimo, da nam blagovolite  v pritrdilnem  slučaju javiti tudi vaše pogoje, pod katerimi bi bili pripravljeni delati« ( Arhiv 1929/264) .  Leta  1929 je Kos prišel  v stik  z Francem  Žvanom in njegovo  sestro  Ivanko  iz Srednje  vasi v  Bohinjskem  kotu .  Franc  je bil  lovec  v Bohinjskih  gorah,  Ivanka  pa oskrbnica  Koče pri  sedmerih  jezerih .  Kaže,  da  so mu prvi  stiki  vlili  upanje,  tako  da  se je nadejal  »več pošiljk  ujetih  /mrtvih/  ali ustreljenih  malih planinskih  sesalcev . «  Načrt  je  bil sledeč: Žvan bo  material  prinesel  s  planin  do  Zlatoroga,  od  koder  ga  bo z avtobusom  poslal  do  Bohinjske  Bistrice .  Iz Bistrice  naj  bi  primerki  z vlakom  potovali  v Ljubljano .  Da zagotovi  uspeh, je Kos poskusil  motivirati  vodstvo  osnovne  šole  v Bohinjski  Bistrici  (Arhiv 1929/676) .  Za material  je predlagal  sledeče  cene:  za  »voluharje  i . t . d . po  din  10, manjše miši  pa po din  5« (Arhiv 1929/712, 1929/713) . Prihodnje  leto   je družina  Žvan zbrala  nekaj  primerkov  in jih konec  oktobra  poslala  v Ljubljano .  Kot  izvemo  iz pisma  Ivanke Žvan, poskus ni uspel: »Žal  mi  je samo,  da so bile miške  pokvarjene .  Bile  so čisto zmrznjene  in smo  mislili, da bodo 8 dni pa le zdržale . « Kos je plačal  150 din, kar  je bila  razmeroma  velika  vsota,  saj mu  je v tem času Martino  prodal  muzejske primerke po  10–15 din .  Ivanka  Žvan je Kosu tudi  sporočila,  da poslane  pasti niso delovale,  zato  sta  dva  zbiratelja  kupila  vsak po tri  »okrogle  [pasti]  iz dratu«  (Arhiv 1930/833; slika  25) .  Dogovor  je  ostal  v veljavi  tudi  v letu  1931, očitno  pa brez  otipljivih  rezultatov .  Zdi se, da  je Kos proti  koncu  leta  postajal  nestrpen .  Dne 4 .  novembra 1931  je ponovno  pisal Žvanu: »Z  ozirom na najine  razgovore  v poletju  o dobavi  planinskih  glodavcev …  , si usojam Vas uljudno  vprašati  ali  Vam  bo mogoče letos  še dobaviti  tozadevno  gradivo,  kakor  ste mi  obljubili,  seveda proti  nagradi  za vsak eksemplar«  (Arhiv 1931/921) .  V začetku  februarja  1932 mu je Martin  Žvan poslal  »6  mišk«,  ujetih  na Komni, pri čemer je tožil,  »da se zelo  slabo  lovi« .  Kos se je zahvalil  istega  dne, ko je pošiljko  prejel,  in obljubil  nakazilo  90 din »z današnjo  pošto«  (Arhiv 1932/97-99) .  Preseneča pa, da v  Katalog ni bil vpisan niti en sam primerek iz Bohinjskega kota .  Iz tega  obdobja  je ohranjen  zanimiv Kosov dopis nekemu Kodriču,  ki je v okolici  Ljubljane  iskal  mesto šolskega  upravitelja,  muzeju pa je tudi  poslal  material  malih sesalcev .  Kos piše:  »Najtopleje  se Vam zahvaljujem  za  muzeju  poslani  osteološki  material  mikromamalov .  Za naše  134 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 25: Pismo Ivanke Žvan iz Srednje vasi pri Bohinjski Bistrici in oskrbnice Koče pri sedmerih jezerih,   Franu Kosu z dne 28 . oktobra 1930 . V njem obžaluje, da je poslani material malih sesalcev med transportom v   Ljubljano propadel . Sporoča tudi, da so bile pasti, ki jih je dal Kos, neuporabne .  Arhiv 1930/833 . Figure 25: Letter from Mrs . Ivanka Žvan from Srednja vas near Bohinjska Bistrica and caretaker of the Chalet   of the Seven Lakes to Fran Kos dated 28 October 1930 . She regrets that the material of small mammals went to   ruin during transport to Ljubljana .  Archive 1930/833 . 135 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department potrebe  se Vam ni treba  toliko  truditi .  V hladnejšem  času zadostuje,  ako  vsujete  živalim  nekaj  soli v odprtine,  v toplejših  časih pa, ako odvzamete  živalim drob  in jih dobro  nasolite .  [nov  odstavek]  Pri osteoloških  preparatih  smo  občudovali  Vašo vztrajnost  in vestnost;  vendar  za  faunistiko,  za kar  mi  trenutno  gradivo  rabimo, ni potreba  tolikega  dela«  (Arhiv  1930/900) .  Kosove navedbe  nas pustijo  zmedene .  Zakaj  tudi  tokrat  že prepariranega  materiala  ni vpisal  v  Katalog? Za kakšno favnistiko ga je potreboval? Kaže, da so bili Kosovi napori  za pridobitev  materiala  malih sesalcev  znani  tudi  Jovanu  Hadžiju,  ki je leta  1930 poskrbel,  da  je prišel  v stik  z Vladimirjem  Martinom  (Arhiv 1930/745) .  Vladimir  Emmanuilovič  Martino  (Владимиp Эммануилович Маpтино; 1889–1961), ki je bil   že  omenjen  v zvezi  z  Montagujevim  obiskom Kosa,  je  bil  kompetenten  mamolog .  Sesalce  je  začel  zbirati  v predrevolucijski  Rusiji .  Rojen  je bil  na  Krimu, študiral  pa na  univerzah  v Novorossij - sku  in Moskvi .  Leta  1920 je z družino  (ženo  Evgenijo  in sinom Kirilom)  emigriral  v Kraljevino  Jugoslavijo .  Najprej  je delal  kot  okrajni  (srezki)  agronom  na Cetinju  (Črna  gora) .  Leta  1924 se  je zaposlil  kot  asistent  pri znamenitem  ruskem  entomologu  Wagnerju  (tudi  Vagner),  profesorju  zoologije  na poljedelsko-gozdarski  fakulteti  beograjske  univerze .  Julius  Nikolajevič  Wagner 8 (Юлий Николаевич Вагнер; 1865–1945?) je leta  1920 prav  tako  emigriral  v Jugoslavijo,  kjer  se  je v medvojnih  letih  ukvarjal  s proučevanjem  zunanjih  zajedavcev  pri  sesalcih  (zlasti  Siphonap - tera) .  Leta  1927 je Martino  zapustil  univerzo  in začel  poučevati  na  Prvi  rusko-srbski  gimnaziji   v Beogradu .  Po drugi  svetovni  vojni  je dobil  mesto  kustosa  v topčiderskem  gozdarsko-lovskem  muzeju (Beograd),  kariero  pa je nadaljeval  v Sarajevu,  najprej  kot  kustos  Zemaljskega  muzeja  Bosne in Hercegovine .  Leta  1947  (1948?)  je bil imenovan za direktorja  novoustanovljenega  Biološkega  inštituta  v Sarajevu,  na Poljedelski  fakulteti  pa je predaval  entomologijo .  Po sporu  med Jugoslavijo  in Sovjetsko  zvezo  (1948) se je leta  1950 vrnil  v prvotno  domovino,  skupaj  z  večjo  skupino  ruskih  intelektualcev .  Repatriacija  je potekala  v dveh  korakih,  tako  da  je družina  Martino  prvih  pet let  (1950–1955) preživela  v Bolgariji;  Vladimir  je delal  na Oddelku  za lov  in ribolov  (1950–1953),  kasneje pa na Akademiji znanosti  v  Sofiji .  Maja 1955  se  je vrnil  v  Sovjetsko  zvezo  in se zaposlil  na  univerzi  v Rostovu  na  Donu,  kjer  je tudi  umrl  (Pusanov 1962; Zimmermann 1962) .  Martino  je prišel  v Kraljevino  Jugoslavijo  kot  formiran  prirodoslovec,  predvsem mamolog,  bil  pa je pod močnim  vtisom Millerjevega  Kataloga  (Miller 1912) . Čeprav sam tega  ni nikjer   zapisal,  je  bil njegov življenjski  projekt  študijska  zbirka  sesalcev  kot osnova taksonomski  sintezi,  podobna  Millerjevi .  V  ta projekt  je bila vključena  celotna  družina  Martino .  Vladi - mirjeva soproga  Evgenija  Venjaminovna  (Евгения Вениаминовнa; 1894–1979), s  katero  se  je poročil  leta  1913, ni imela formalne  izobrazbe,  ne glede  na to  pa se  je razvila  v vztrajno  terensko  prirodoslovko  in kompetentno  poznavalko  sistematike  sesalcev  (slika  26) .  Sin Kiril  (1914–2005) je bil prav tako  zoolog,  po letu  1945, ko je družina  živela  v Sarajevu,  pa se  je  ukvarjal  s proučevanjem  sesalcev .  V predvojni  Jugoslaviji  se je med poletnimi  počitnicami  cela  družina  odpravila  na  izbrane  lokacije  v Jugoslaviji,  zlasti  v Bosni,  Srbiji  in Makedoniji .  Martino  je na odprave  pogosto  povabil  svoje gimnazijske  dijake .  Na cilj  so pogosto  prišli  s tovornimi  konji  (slika  27), tam pa preživeli  približno  mesec dni  in zbirali  sesalce,  ptice  in žuželke  (Boris  M .  Petrov,  ustno) .  Dom družine  Martino  na Topčiderju  je bil »svojevrsten  prirodoslovni  salon  v Beogradu«  (Va s i ć  2011: 29), v katerem  so se zbirali  mladi  nadarjeni  prirodoslovci .  Večinoma  so bili  Martinovi  dijaki  s Prve  rusko-srbske  gimnazije .  Vsaj dva  med njimi, Sergej  Dimitrijevič  Matvejev  (1913–2003) in Boris  Mihajlovič  Petrov  (1917–2004; Shergalin 2013), sta  pustila  sled   8 O Wagnerju je pisal S . I . Fokin; dostopno na spletu:  in ;  glej tudi: Ruska emigracija u srpskoj kulturi XX veka . Beograd, 1994, Zvezek 2: 237 . 136 SCOPOLIA No 103 – 2022 v slovenskem  prirodoslovju  nasploh  in Prirodoslovnem  muzeju Slovenije  posebej; o slednjem  bomo še govorili .  Tu omenjam intelektualno  vez, ki jo je predstavljal  Petrov  med dvema sifo- napterologoma,  ki se osebno sicer  nista  poznala,  med že omenjenim Wagnerjem  in povojnim  uslužbencem Prirodoslovnega muzeja Savom Brelihom . Kos je pisal  Martinu  24 .  septembra  1930 .  Zanimali  so ga  mehovi malih  sesalcev  Slovenije .  »Ker   naš  muzej rabi  tozadevni  primerjalni  material,  Vas uljudno  vabimo, da  nam pošljete  seznam  teh  in  cene  za  posamezne tipe« (Arhiv 1930/745) .  Martino  je odgovoril  16 .  oktobra  in muzeju ponudil   16 primerkov  (mehov in lobanj)  »jugoslovenskih  sisavaca«  za ceno  510 din .  Pisal je, da nerad   trguje  z materialom:  »Uopšte  ja izbegavam  prodavati  sisavce za  novac  i samo u krajnem  slučaju,   ako nemate  ništa  za razmenu,  mogu na to  pristati . « Ponujeni  material  je bil pripravljen  menjati   za srnjaka,  gamsa in dve veverici  (vsi primerki  kot  lobanja  in koža) .  Temu  Kos ni mogel  ustreči   (Arhiv 1930/827), t a ko  d a se  je končalo  s  prod ajo,  k i pa zagotovo  n i i z pol n ila  Kosov i h  pr iča kova nj .  Iskal  je primerke  iz Slovenije,  dobil  pa material  iz vzhodne  Jugoslavije;  skoraj  polovica  kupnine  je  šla  za  paratipski  primerek  Spermophilus citellus gradojevici iz južne  Makedonije .  Martino  je po  drugi strani navrgel še nekaj preparatov, tako da sta bila na koncu najbrž oba zadovoljna .  V  pismu  dne 5 .  novembra je Kos povabil Martina  v  muzej: »Kadar  pridete  v  Ljubljano,  prosim, oglasite  se na  muzeju,  ker  bi rad  z  Vami govoril  glede  zbirk  maloglodavcev  [sic]«  (Arhiv Slika 26: Vladimir in Evgenija Martino na vrhu Ljubotena (2300 m) v pogorju Šar planine, na meji Kosova in   Severne Makedonije . Fotografirano 16 . julija 1931, torej leto po tem, ko je Kos vzpostavil stike z Martinom .  Avtorjev  arhiv . Figure 26: Vladimir and Evgenia Martino on top of Mt Ljuboten (2,300 m) in the Šar planina Mts on the border   between Kosovo and North Macedonia . Photographed on 16 July 1931 . Author’s Archive . 137 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department 1930/839) .  Očitno  se to  ni nikoli  zgodilo .  Kot  je razvidno  iz Martinovega  kataloga  sesalcev  v  Zoološkem  inštitutu  Ruske akademije  znanosti  v St .  Peterburgu,  je Evgenija  zbirala  v Sloveniji  (predvsem okrog  Ormoža)  junija  in julija  1936, Vladimir  pa Slovenije  morda  sploh  ni nikoli  obiskal .  Martino  tudi  sicer  ni kazal  želje  po institucionalnem  sodelovanju .  Tako  npr .  ni na  voljo  nobenih  dokazov  o njegovih  stikih  z direktorjem  skopskega  prirodoslovnega  muzeja Stankom  Karamanom .  Na prvi pogled  to  preseneča,  saj je Martino  pogosto  potoval  v Makedonijo  (tedaj  Južno  Srbijo  in kasneje  Vardarsko  banovino)  in je enega  od  novo  opisanih  taksonov  poimenoval  po Karamanu  (Spermophilus citellus karamani) .  Neobjavljena  pričevanja  pa dajo  misliti, da  se Martino,  ki je konec  koncev  delal  kot  amater,  ni počutil  lagodno  v družbi  profesionalnih  zoologov .  V tem pogledu  je značilno  njegovo  stalno  namigovanje  na  sodelovanje  z Britanskim  prirodoslovnim  muzejem  (dejansko  je šlo za prodajanje  in deloma darovanje  primerkov)  in  navajanje  objav  v britanski  reviji  Annals  and  Magazine  of  Natural  History .  V tem času  Martino    tudi  ni imel doktorata  znanosti,  kar  je bilo  zanj  verjetno  dodatno  psihično breme .  Doktoriral  je  šele  leta  1960 na  rostovski  univerzi .  V svojem beograjskem  salonu  je gostil  dijake  gimnazijce  in  kvečjemu študente ( Va s i ć  2011), torej ludi, ki niso mogli ogroziti njegove avtoritete .  Slika 27: Martinova odprava za zbiranje sesalcev in ptic 29 . avgusta 1938 zapušča tabor pri Asan Džuri na   planini Kožuh, Severna Makedonija . S te odpravi hrani Prirodoslovni muzej Slovenije študijski primerek   gozdne rovke Sorex araneus . Od leve proti desni: lokalni lastnik tovornih živali, Evgenia V . Martino, Vladimir   E . Martino, Boris M . Petrov in Kiril V . Martino . Avtorjev arhiv . Figure 27: Martino’s expedition for collecting mammals and birds while leaving camp at Asan Džura on Mt   Kožuh, North Macedonia; 29 August 1938 . Left to right: local owner of pack animals, Evgenia V . Martino,   Vladimir E . Martino, Boris M . Petrov and Kiril V . Martino . Author’s Archive . 138 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 28: Serija mehov velikih voluharjev  Arvicola amphibius, ki jih je Lenassi zbral julija 1931 v Žireh . Ohranjene   so tudi lobanje . Gre za prvo hypodigmo sesalcev v Prirodoslovnem muzeju Slovenije . Foto: David Kunc .  Figure 28: A collection of study skins of water voles  Arvicola amphibius, captured by Lenassi in July 1931 near   Žiri . Skulls were also secured . This is the first mammalian hypodigma in the Slovenian Museum of Natural   History . Photo: David Kunc . Slika 29: Kos je v 20-ih   letih uporabljal lobanje   lisic  Vulpes vulpes za študij geografske variabilnosti vrste .  V neobjavljenem podpisu k levi   sliki je zapisal: »Manjša na levi   (I . ): dorasla samica, ki je imela   zamolklo, medlo in kakor s sajami posuto osmojeno dlako,   sivo podvratje in črn konec repa;   desno (II . ): dolgoglava lobanja   rdečerjave samice z belim   podvratjem in belim koncem repa .  Primerjaj obliko, velikost, šive itd . lobanjskih kosti obeh živali   (frontale, maxillare, nasale itd . )« .  Arhiv PMS . Figure 29: In the 1920s, Kos   studied intraspecific geographic   variability by using skulls of foxes   Vulpes vulpes .  PMS Archive . 139 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Ob koncu  desetletja  je muzej kupil  od Jožeta  Jošta  osem  primerkov  malih sesalcev,  ujetih  1939, nekaj  primerkov  iz  let  1940 in 1942–1943 pa je Jošt  daroval;  material  ja  vpisan  v Katalog, vseeno pa se ni od njega  nič ohranilo .  Jošt  je bil rojen  13 .  aprila  1911 v železničarski  družini .  Njegov  oče  je služboval  v različnih  krajih  države,  tako  da  je Joža  študiral  gozdarstvo  v Beogradu  in diplomiral  leta  1935 .  Z vso gotovostjo  lahko  domnevamo, da  je v tem času zašel  v Martinov  salon  in se seznanil  z zbiranjem  in prepariranjem  malih  sesalcev .  V letih  1935–1940 jih je za  Martina  zbiral  v različnih  krajih  Slovenije,  zahodne  Bosne  (prvo  zaposlitev  je dobil  v Drvarju),  Dalmacije,  in na Ohridu .  Podvrsta  močvirske rovke  Neomys anomalus josti V .  Martino  &  E .  Martino, 1940, iz Ohrida je Joštov eponim .  Na ljubljanski  Filozofski  fakulteti  je Jošt  absolviral  biologijo,  po navedbi  Kosića (2009: 178)  pa je končal  tudi  štiri  semestre strojne  fakultete .  Kot  gozdar  je specializiral  hidrologijo,  kar  ga je leta  1937 pripeljalo  na položaj  referenta  za ribištvo  pri banski upravi  Dravske  banovine .  Avgusta  1943 se je pridružil  narodnoosvobodilnemu  gibanju  (Joštova  avtobiografija  z dne 8 .  aprila  1946; Arhiv PMS) .  Leta  1950 je bil  direktor  takratnega  Inštituta  za  gozdarstvo  in lesno  industrijo  Slovenije  (pisno obvestilo  Marka  Kmecla  z dne 19 .  novembra  2014), kasneje  pa so  ga zalotili  v coni B Svobodnega  tržaškega  ozemlja,  čemur je sledila  internacija  v Bileći (do  1956; Kosić 2009) .  Od 1 .  decembra  1965 je bil zaposlen  kot  strokovni  predavatelj  in upravnik  internata  v Gozdraskem  šolskem  centru  (GŠC) v Postojni,  kjer  se je upokojil  31 .  avgusta  1970  (Arhiv GŠC) . O morebitnih neposrednih stikih med Kosom in Joštom ne vemo ničesar . V 30-ih letih  je Lenassi (Lenasi) iz Žirov deloma  prodal,  deloma  poklonil  zbirko  velikih  voluharjev  (Arvicola amphibius),  prepariranih  kot  standardni  muzejski primerki (slika 28) .  Material  je bil  zbran  julija  1931 in vpisan v letih  1933–1934 .  Morda  je Lenassi uporabil  »2 pasti  za  voluharje«,  kateri  je muzej kupil  leta  1931 (Arhiv 1931/272) .  Poleg  primerkov,  ki jih je Kos  kupil  od Martina,  so bili to  prvi študijski  primerki  sesalcev  in sploh  prva  hipodigma v zbirki  Prirodoslovnega muzeja Slovenije . V 20-ih letih  so Kosa začele  zanimati  lisice .  Lovcem je pošiljal  prošnje  za »kaj več lisičjih  lobanj«  s kolikor  mogoče točno  navedbo  kraja,  kjer  so bile  živali  ustreljene«  (Arhiv 1924/156) .  Iz pisma,  ki ga je leta  1929 naslovil  na velikega  župana  ljubljanske  oblasti  (Arhiv  1929/415),  izvemo,  da je nanj  naredila  močan vtis taksonomska  revizija  lisic Sovjetske  zveze, ki jo je  nekaj let  prej objavil  Ognev  (1926) .  Ognev je  na osnovi približno  700  lobanj  in  500  kož  razdelil  lisice  obsežnega  ozemlja  na vrste  in podvrste  na način,  ki ga je Kos najbrž  poznal  iz  Millerjeve  monografije .  V prilogah  je Ognev  objavil  tudi  fotografije  lobanj  izbranih  taksonov .  V drugi  polovici  19 .  stoletja  so namreč zoologi  začeli  uporabljati  trojna  imena (trinomen)  za  označevanje  podvrst  (subspecies), praksa  pa je dobila  razmah  s sprejetjem  koncepta  politipske  vrste  med letoma  1880 in 1920 (Kryštufek et  al .  2021) .  To je sprožilo  združevanje  dotedanjih  alopatričnih  monotipskih  vrst  v manjše število  politipskih  vrst  s podvrstami  in večjimi  areali .  V tej taksonomski revoluciji so prednjačili ornitologi in mamologi .  V osnutku  poročila  za prvo tromesečje  1929 je Kos zapisal:  »K event[ualni]  novi razčlenitvi   genusa Vulpes vulpes so uvedene  obsežne  craniometrične  [sic] studije«  (Arhiv 1929/244) . V pismu   velikemu županu že  poroča o  rezultatih:  »Pri kranioloških  proučevanjih  in  kraniometriških   statistikah  lisičjih  lobanj  /vulpes vulpes L . / iz zbirk  Narodnega  muzeja v Ljubljani  se je izkazalo,   da  obstoje  v lobanjskih  indeksih  kakor  tudi  v konfiguraciji  lobanjskih  kosti  posameznih  individuov   velike  razlike,  katere  kažejo,  da so neobičajne  in da pomenijo mogoče več kakor  le  individualne   variacije .  [nov  odstavek]  To in Ognejeva  razprava  […] v kateri  je avtor  poskusil  razčlenitev  species  vulpes vulpes L .  na 4 vrste  s 17 podvrstami,  nas sili k reviziji  tudi  pri nas razširjene  edine vrste   vulpes vulpes L .  Zato  pa rabimo obsežen zgoraj  označeni  material .  Tega pa nam brez  honorarja   neče  pošiljati  nikdo  razen  par  izjem« (Arhiv 1929/415) . V 30-ih  letih  je zanimanje  za  subspecifično   diferenciacijo očitno upadlo, Kos pa ni svojih opažanj na lisicah nikoli objavil (slika 29) .  140 SCOPOLIA No 103 – 2022 3.4.7. Osteološka zbirka Osteološki  (skeletni)  material  je bil v muzeju razstavljen  že ob otvoritvi  leta  1836 .  Zbirko  okostij  omenja tudi  Dežman (Deshmann  1888:  169),  na začetku  20 .  stoletja  pa  je  Sajovic  vključeval  okostja  v  svoje biološke  skupine (poglavje  3 . 5 . 1) .  Kot je  razvidno  iz  Kosovega  povzetka  za Almanah  Kraljevine  Jugoslavije,  je bilo  sredi  30-let  prejšnjega  stoletja  v muzeju  188 enot  skeletov  ali  njihovih  delov  in rogov  ter  rogovij  (Arhiv 1936/676) .  Kot  je razvidno  iz  Kataloga, je bilo 75 primerkov rogovij in rogov .  Različni  dokumenti  pričajo, da se  je  Kos  zavedal  pomena  primerjalnega  osteološkega  materiala  za  zooarheologijo  ter  paleontologijo  in je pogrešal  raprezentativno  referenčno  zbirko .  Slika 30: Kotna vitrina (št . 38–42; sl . 2) z osteološko zbirko . Podobno kot taksidermijski preparati rib v nasproti   stoječi kotni vitrini št . 29–31 se tudi skeletni primerki v zadnjem stoletju niso selili .  Arhiv PMS . Figure 30: Corner display case with osteological collection . PMS  Archive . 141 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Leta  1930 je npr .  določeval  postkranialne  kosti,  za katere  je domneval,  da so jazbečeve, brez  referenčnega  materiala  pa o tem ni bil prepričan .  Ker  muzej takšnega  materiala  ni imel, ga je  iskal  drugod,  tudi  na  dveh  državnih  gimnazijah,  na  kateri  je naslovil  dopis »z uljudno  prošnjo,  da  bi nam sporočili,  ako  se v Vaših  prirodopisnih  zbirkah  nahaja …  skelet«  jazbeca,  ki ga  »rabi   v svrho  primerjave  osteološkega  gradiva«  (Arhiv 1930/ 499) .  Dobil  je le  negativne  odgovore .  Obrnil  se je na Zoološki  muzej v Zagrebu,  ali  lahko  pošlje  kosti  v preverjanje  (Arhiv  1930/  529, 1930/535) . Skratka,  resno  zoološko  delo  je potrebovalo  reprezentativen  referenčni  material . Kos je, tako  kot  v podobnih  primerih, začel  naslavljati  prošnje  za primerke na morebitne  darovalce  (Arhiv 1925/813; 25/845; 1931/1055 itd . ) .  Odgovori,  kadar  jih je prejel,  so bili pred - vidljivi: »od zakupnikov  občinskih lovišč bo  težko  doseči kak uspeh«  (Arhiv  1933/540) .  Februarja  1926 se je obrnil  na  ljubljanskega  župana,  sklicujoč  se na  revijo  Lovec,  ki je poročala,  da  »so plazovi  v gorenjskih  planinah  v ostri  letošnji  zimi med drugim  uničili  cele  trope  divjih  koz, katerih  kadavre  bodo često  mogli odkriti  šele pomladi«;  prosil  je za lobanje,  »še bolje«  pa za celotna  okostja  (Arhiv 1926/174) .  Splitskemu  muzeju in živalskemu  vrtu  (Gradski  pri- rodoslovni  muzej i zoološki  vrtić  Split)  je pisal  za pridobitev  skeleta  šakala  (Arhiv 1927/35) .  V 20-ih letih je veliko osteološkega materiala muzeju poklonil A . Shuster .  V tem času se je muzej odločil,  da v vogalni  dvorani  XI dotedanje  lesene  omare  zamenja  s  kovinskimi, ki jih je namenil  osteologiji  in ihtiologiji  (glej  poglavje  3 . 4 . 5) .  Leta  1925 je od  več  nemških podjetij,  ki so se ukvarjale  z muzejsko opremo, pridobil  ponudbe  za kovinske  omare  in propagandni  material:  Altonaer  Sammlungsshränke  Carl  Meier  iz Altone,  H .  C .  E .  Eggers  &  Slika 31: Goveje okostje v dvorani IX je bilo sestavljeno leta 1929 . Leta 1955 je bilo izposojeno in nikoli vrnjeno .  Arhiv PMS . Figure 31: Bovine skeleton assembled in 1929 . PMS  Archive . 142 SCOPOLIA No 103 – 2022 Co .  iz Hamburga,  Panzer  Aktiengesellschaft  iz Berlina  in Kühnscherf  &  Söne iz Drezdna .  Ni  jasno,  ali  je muzej opremo dejansko  nameraval  kupiti  v tujini,  ali  pa je le  zbiral  informacijo  za  domačo  izdelavo .  Na koncu  je sklenil  dogovor  z Rudolfom  Geyerjem iz Ljubljane  (Stavbeno  in  umetno  konstrukcijsko  ključavničarstvo)  za izdelavo  kotne  omare  v dvorani  XI (št .  38–42) po  ceni  5 . 500 din  (Arhiv 1925/206) .  Muzej  je natančno  opredelil  zahteve,  npr .  vrata  morajo  tesniti  in preprečiti  prašenje,  nosilna  konstrukcija  mora  biti  zadosti  močna, da  pri  odpiranju  vrat  ne bi  prišlo  do  pokanja  stekla,  tečajniki  vrat  ne smejo biti  vizualno  moteči itd .  Naslednje  leto  je Kos  zadovoljno  ugotovil,  da  je bila  omara  za  »osteološke  predmete«  narejena  v Sloveniji  in »je stala  muzej skoro  za  50 % manj, kakor  so se glasile  ponudbe  inozemskih  specialnih  tvrdk«  (Arhiv 1927/736) .  Za ihtiološko  omaro  nimamo podatkov,  domnevamo pa, da  je bila  izvedba  podobna .  Vodič (1949) navaja  21 popolnih  okostij,  na sliki  30 pa jih vidimo precej  več .  V Vodiču je omenjeno  tudi  človeško  okostje,  ki ga  na  fotografiji  ni . Po  pripovedovanju  pokojnega  preparator - ja A .  Šmuca je muzej pridobil  človekovo  okostje  v času A .  Piskernik  od ene izmed ljubljanskih   šol .  Vodič navaja  tudi  »človeške  lobanje  iz različnih  obdobij«,  ki jih danes  ni več v Prirodoslov - nem muzeju Slovenije .  Fotografija  (slika  30) je očitno  nastala  po letu  1944, ko je ob delitvi  zbirk   Narodni  muzej pridržal  antropološki  material .  V Shultzevem  popisu z  dne  28 . oktobra  1924 je do- kumentiranih  171 inventarnih  številk  kranialnega  in postkranialnega  antropološkega  materiala   (Arhiv PMS); toliko  jih je za  leto  1936 navedel  tudi  Kos (Križnar 2021) .  V letih  1928–1929 je  muzej sestavil  popolni  okostji  konja  in goveda  (slika  31); kot  je razvidno  iz Kataloga, sta bila skeleta  leta  1955 posojena  Veterinarski  fakulteti  oz .  Veterinarskemu  zavodu  in nikoli  vrnjena .  Izginilo je še več muzealij, npr . lobanja krokodila in skelet človeške ribice . 3.5. Razstavne zbirke 3.5.1. Muzejske razstave V  prvem desetletju  20 .  stoletja  je Sajovic  (Sajovic 1910a:  40) v poglavju  o  vretenčarjih  v  muzejskih  zbirkah  že pisal  o »biologičn[ih]  skupina[h],  ki predstavljajo  nazorno  zanimive pojave   iz življenja  posameznih  živali« . Opazil je namreč,  da  »prirodopisne  zbirke  občinstvo  vobče zelo   zanimajo,  vendar  gre  nekako  mrtvo  mimo  omar,  v katerih  so  razstavljene  v lepih  ''vojaških  vrstah''   različne  živali  in okostnice .  Korake  pa pospeši mimo  omar,  napolnjenih  s školjkami,  hrošči  ali   prirodninami«  (Sajovic 1910a: 40) . Vse  drugačen  učinek  pa imajo »biologične  skupine, ki pred - stavljajo  nazorno  zanimive pojave iz življenja  posameznih živali .  Občinstvo  rado  postoji  pred   njimi in jih opazuje .  Nikakor  ni potrebno,  da bi nam kazale  te  skupine celo  življenje  ene živali   ali  pa celo,  da  bi bilo  razstavljeno  vse živalstvo  v skupinah –  ne – to  bi bilo  preveč  utrudljivo  in  dolgočasno  za  gledalce –  izgubilo  bi učinek,  ki ga  ima sicer  v majhnem številu .  Naloga  muzejskih   zbirk  ni samo, podati  obiskovalcem  kolikor  največ  znanja;  one jih morajo  tudi  vzgajati  k samo- stojnemu premišljevanju in opazovanju narave« ( Sajovic 1910a: 40) .  »Prva  večja  [biološka]  skupina  se je pričela  razstavljati  v kranjskem  deželnem  muzeju  l . 1908  pod naslovom  ‘’Živalsko  kretanje’’ .  Razstavljena  sta  dosedaj  dva  oddelka:  ‘’Kretanje  sesalcev’’  i n ‘’ K r e t a n j e  p t i c’’«  (Sajovic 1910a: 40) .  Leta  1912 je  muzej,  še vedno  v okviru  projekta  »Živalsko  kretanje«,  pri dunajskem  podjetju  Pichler  &  Sons nabavil  dve kompoziciji (Sajovic  govori  o  dveh preparatih)  »ki nam kažeta  raznovrstno  plavalno  kretanje  v vodi živečih živali«( Arhiv 1912/1245) .  Kompozicija  »Življenje  v ribniku«  je vsebovala  40 vrst  vodnih  živali,  med njimi 9  vrst  vretenčarjev,  kompozicijo  »Življenje  v morju«  pa je sestavljalo  41 živalskih  vrst,  od  tega  8  vrst  vretenčarjev .  Leta  1908 je Deželni  odbor  kranjski  dovolil  muzeju,  »da  se napravi  biologična  skupina  divjega  kozla  in divjega  petelina«  z neizbežnim pripisom »Pred  nabavo  pa je poročati  koliki  bodo  stroški«;  znašali  so natanko  1000 kron,  kar  je Deželni  zbor  sprejel  (Arhiv 1908/33) .  143 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Slika 32: Vitrina z biološko skupino dveh samcev in dveh samic divjih petelinov  Tetrao urogallus v sredogorju (vitrina št . 98 v dvorani št . IX; glej sliko 2) . Skupina je bila razstavljena leta 1909 pod naslovom »Divji petelin   spomladi« . V sprednjem delu vitrine je samec gozdnega jereba  Bonasa bonasia, ki ga Vodič iz leta 1949 ne   omenja . Za vitrino je slabo vidno prerezano drevesno duplo z gnezdom smrdokavre  Upupa epops . Ob steni  je vitrina št . 97 s ptičjimi gnezdi in, v spodnjem desnem vogalu, očitno nojevi jajci, ki ju  Vodič ne navaja . Na   omari sta sršenar Pernis apivorus (levo) in zlatovranka  Coracias garrulus (desno), oba na gnezdu .  Arhiv PMS . Figure 32: Display case with biological group of two capercaillie  Tetrao urogallus males and two females in   mid-range mountains . Displayed in 1909 . PMS  Archive . 144 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 33: Biološka skupina modrasa  Vipera ammodytes, ki napada gnezdo rjavega srakoperja  Lanius collurio z mladiči . Prvotno je bila razstavljena v vitrini št . 98 v dvorani št . IX (glej sliko 2) . Polenec je uporabil to skupino   kot dioramo št . 65; glej tudi sliko na str . 86 ( Polenec 1959) s podpisom: »modras se vzpenja v gnezdo rjavega   srakoperja . « Skupina je še vedno v Prirodoslovnem muzeju, je pa v zelo slabem stanju .  Arhiv PMS . Figure 33: Biological group of the horned viper  Vipera ammodytes, attacking the nest of red-backed shrike   Lanius collurio with its young . Interwar period . PMS  Archive . 145 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Slika 34: Biološka skupina skalnih plezalčkov  Tichodroma muraria je bila prvotno razstavljena v vitrini št . 89   v dvorani št . IX (glej sliko 2) . Polenec je zgornji taksidermijski preparat prestavil na steno v desnem kotu alpske   diorame (primerjaj sl . 111 na str . 151 v  Polenec 1959) . Glej tudi sl . 79 v Kosovem vodniku (Kos 1933: 105) . Ptici sta iz Tržiča (spodnja; december 1980) in Kamnika (24 . januar 1923) . Skupina je v Katalogu vpisana pod   št . 1003 .  Arhiv PMS . Figure 34: Biological group of wallcreepers  Tichodroma muraria. Interwar period . PMS  Archive . 146 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 35: Biološka skupina podleskov  Muscardinus avellanarius na gnezdu je bila prvotno razstavljena v vitrini   št . 90  v dvorani  št . IX  (glej  sliko  2) .  Polenec (1959) je vstavil  kompozicijo,  skupaj  z drevesnim  polhom  Dryomys nitedula, v svojo dioramo št . 67 . Kasneje je bila skupina podleskov prestavljena v barjansko dioramo . Glej tudi   sl . 81 v Kosovem vodniku (Kos 1933: 108) . Arhiv PMS . Figure 35: Biological group of common dormice  Muscardinus avellanarius with the nest . Interwar period .  PMS Archive . 147 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Slika 36: Vitrina št . 93 v dvorani IX z biološkimi skupinami gnezdečih ptic . Spodaj desno je mlada kukavica   Cuculus canorus v gnezdu taščice  Erithacus rubecula, levo pa model podzemne jame s človeško ribico  Proteus anguinus .  Arhiv PMS . Figure 36: Display case with biological groups of nesting birds . Below right is a young cuckoo  Cuculus canorus in the nest of the robin  Erithacus rubecula; to the left is a model of an underground cave with the white olm   Proteus anguinus . Interwar period . PMS  Archive . Ti »veliki  biologični  skupini« sta  bili razstavljeni  naslednje  leto  (1909) pod imenoma  ''Divje  koze  na  paši'' in ''Divji petelin  spomladi'' .  V letnem  poročilu  Naravoslovnega  oddelka  je Sajovic  obe skupini natančneje  opisal  in razložil:  »Divje koze žive v družbah  po naših planinah .  Na  paši  so zelo  oprezne  in postavljajo  varuha,  ki jih opozori  na pretečo  nevarnost .  Tozadevna  skupina  nam kaže  sledeči  prizor:  Na strmi  pečini stoji  star  kozel  na straži  — v majhni gorski  kotlini  se paseta  med skalovjem  brezskrbno  koza  in kozlič .  Skupina  divjega  petelina  predstavlja  snubljenje  te  zanimive gozdne  kure .  Živi v samotnem iglovju  — pari  se glasno  pojoč spomladi  — poje vedno  zgodaj  zjutraj  na  drevesu  — pri tem stegne  vrat  naprej,  — krovno  perje  na  glavi  in na  vratu  naščeperi,  peruti  pobesi, rep  postavi  v kolo  — pod drevesom  se nahajajo  kokoši  —  mnogokrat  je na enem mestu več petelinov,  posebno skušajo  mladi  petelini  izneveriti  starcem  družice«  (Sajovic 1910a: 41) .  Divje koze  je podaril  Karl  Born  jeseni 1909, kar  je dovoljevalo  razmeroma  kratek  čas za  izdelavo  taksidermijskih  preparatov .  To skupino  je v 30-ih letih  Kos  očitno  uporabil  za svojo alpsko  dioramo,  čeprav  se vsi podatki  ne ujemajo; tako  je divja  koza,  za katero Sajovic piše, da se brezskrbno pase, dejansko v ležečem položaju in torej prežvekuje .  148 SCOPOLIA No 103 – 2022 Skupina  z divjim petelinom  je bila  kasneje  postavljena  v dvorano  IX (slika  32), v 50-ih letih  pa jo je Polenec  vključil  v eno  svojih  dioram  (primerjaj  z risbo  112 na  str .  153; Polenec 1959) .  Podobno  predelavo  biološke  skupine v dioramo  vidimo tudi  pri dramatičnem  napadu  modrasa  na  gnezdo  rjavega  srakoperja  (slika  33) .  Eksponat  je bil  najprej  vključen  v vitrino  št .  89 (dvorana  št .  IX), v Polenčevem  vodniku  pa ga vidimo na sliki  65 (Polenec 1959: 86) .  V dvorani  IX so  bile  še štiri  vitrine,  prav  v vsaki pa so bili razstavljeni  izključno  ali  predvsem vretenčarji .  Dve  dvojni  vitrini  sta  vsebovali  ptičja  gnezda  in jajca  (št .  96, 97) in primere sezonske  obarvanosti  ter  beličnosti  (št .  99, 100) .  V večji vitrini  je našla  svoje mesto že omenjena  skupina  z divjimi  petelini  (št .  98; primerjaj  sliko  2) .  Osrednja  samostojno  stoječa  8-delna  vitrina  (št .  88–92) je  Slika 37: Ekosistemski (habitatni) diorami barjanskega (levo) in alpskega (desno) okolja v vogalni dvorani IX .  Postavljeni sta bili v letih 1937–1940 . Upoštevata standarde, po katerih je takšen izdelek izrez iz resnične narave   in vključujeta vse glavne komponente, potrebne za habitatno dioramo . Diorami sta umeščeni v vogala dvorane,   ki sta tudi dejansko obrnjena v smeri njune resnične lege . Alpska diorama je tako v vogalu Šubičeve ulice in   Prešernove cesta, zadnja stena barjanske diorame pa zakriva razgled na Krim z Mokrcem in sotesko Iške, ki so   tudi upodobljeni kot ozadje . Fotografirano aprila 2022 . Foto: David Kunc .  Figure 37: Ecosystem (habitat) dioramas of the bog (left) and the Alpine (right) environment in corner hall IX .  They were erected in 1937-1940 . Photographed in April 2022 . Photo: David Kunc . 149 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department vsebovala  niz  manjših  bioloških  skupin:  nekaj  ptic  (vodomec,  kmečka lastovica,  rjavi  srakoper,  hudournik,  kosec itd . )  z gnezdi,  dva skalna  plezalčka  pri iskanju hrane  (slika  34),  belko  v  snegu, velikega  voluharja  v podzemnem  hodniku,  dve kompoziciji krta  pri kopanju  rova  (v  eni od kompozicij  je taksidermijski  preparat  prikazan  skupaj  z okostjem),  podleska  na  gnezdu  (slika 35) in model kraškega podzemlja s človeško ribico in jamskimi hrošči (slika 36) .  Novost  z biološkimi skupinami, ki jo je začel  Sajovic, je Kos nadaljeval  kmalu po svoji  zaposlitvi .  Tako v reviji Lovec (1922: 38, 1923: 30) naletimo  na pozive za pošiljanje  ptic  in  sesalcev izrecno  za pripravo  bioloških  skupin, desetletje  kasneje pa  je  bilo nekaj takšnih  kompozicij razstavljenih  v  IX  dvorani  (Kos 1933) .  Prvi ekosistemski (habitatni)  diorami je  muzej postavil  v letih  1937–1940 (slika  37) .  Diorami  upoštevata  standarde,  po katerih  je takšen  izdelek  izrez  iz resnične  narave  in vključujeta  vse glavne  komponente,  potrebne  za habitatno  dioramo  (glej  poglavje  4 . 4 . 3) .  V barjanski  diorami  je ozadje  (Krim, Iška in Mokrc)  upodobil  Vaclav  Skrušny  (Križnar 2021), ozadje  alpske  (Jalovec  z Ozebnikom in Kotovo  sedlo)  pa je  delo  Janka  Skaleta  (1893–1968) (Tomaž Skale,  ustno),  ki se je ukvarjal  z opisovanjem  in upoda - bljanjem  lovske  tematike . Izvirno  sta  bili  karizmatični  vrsti  veliki  škurh  (barje)  in gams (gore) .  Kot je bilo že rečeno,  je Kos najverjetneje  uporabil  skupino gamsov iz Sajovčeve biološke  skupine »Divje koze  na  paši«; po ustni  izjavi  preparatorja  Janeza  Doviča, naj  bi kozla  na  straži  prepariral Herfort, ki pa leta 1909 še ni delal za muzej .  150 SCOPOLIA No 103 – 2022 Kosova zamisel »ustvariti  alpske favnistične  biocene zbirke« je dozorela  najkasneje  v  poznih 20-ih letih  (glej  osnutek  poročila  za obdobje april-september  1929;  Arhiv  PMS) .  Žal  ne vemo  nič o širšem ozadju  teh  postavitev .  Prva  tovrstna  skupina, šlo  je za tri  velike   plamence  Phoenicopterus roseus (»Plamenec  doma«), datira  v leto  1880 (Webster  1945),  pretvorba  »znanstvenih«  muzejev 18 .  in 19 .  stoletja  v »ekološke«  pa je doživela  razmah  šele   na začetku  20 .  stoletja  (Wonders 1993) . Tako je kratek  zamik, s katerim  se je Kos odzval   na globalni  trend  v  muzeologiji  enako fascinanten,  kot  sta znanstvena  verodostojnost  in  estetski  nivo njegovih  izdelkov .  Kosova znanstvena  pedantnost  in potreba  po dokumenti - ranju  realnosti  je najbolje  razvidna  iz podpisov k Jordanovim  ilustracijam  v neobjavljenem   rokopisu  o triglavskem  živalstvu .  Pri ilustraciji  planinske  pevke Prunella collaris collaris je v tekstualnem  delu  zapisano,  da gre  za nominalno  podvrsto .  Sledi,  da sta  »levo  spodaj   [upodobljena]  navadni  in nizki alpski zvonček Soldanella alpina  L .  in Soldanella pusila [pusilla] Baumg .  Zadaj:  desno  Rež /2441 m/, levo  Rjavina  /2532 m/« (Arhiv PMS) . Kos  v ne- objavljeni  biografiji  svojega  mentorja  Carla  Coria  obuja  spomine na  večerne  pogovore  o »ur - banističnih  vprašanjih  Trsta,  lepoti  mozaikov namestniške  palače  ob morju,  pri pomolu  sv .  Karla,  posebnosti  Miramara  ter  umetnine  tržaške  Revoltelle«  itd .  (Arhiv PMS) . Očitno je bil   deležen  solidne  estetske  vzgoje .  Intelektualno  ozračje  Corievega  kroga  bo razumljivejše,  če  vemo, da  je bil  leta  1947 njegov  sin Carl  Ferdinand  Cori  (1896–1984) soprejemnik  Nobelove   nagrade za medicino .  Pozornejši  obiskovalec  opazi,  da  sta  diorami  umeščeni v tista  vogala  dvorane,  ki sta  tudi   dejansko  obrnjena  v smeri njune  resnične  lege .  Umestitev  barjanske  diorame,  s Krimom,  Iško in Mokrcem v  ozadju,  je še  posebej domišljena;  če  odmislimo muzejske stene (in  ljubljanske  stavbe  za  njimi), bi ugledali  enako  krajino,  kot  jo  je na  ozadju  diorame  upodobil   Vaclav  Skrušny .  V tej  diorami  so bili vretenčarji  sicer  skromno  zastopani  s tremi  pticami   (škurh   Numenius arquata,  čaplja  in mala bobnarica  Botaurus stellaris)  in zeleno  žabo   Pelophylax cf .  esculentus .  Čaplja  je v Vodiču (1949: 42) navedena  kot  »rumena  čaplja«,   verjetno  pa gre  za sivo čapljo  Ardea cinerea, ki jo za barjansko dioramo navaja Planina (1955:  89) .  Obe  Kosovi diorami sta v  naslednjih  desetletjih  doživeli  številne  predelave,   ki so ignorirale  trende  na področju  varstva  zgodovinskih  dioram in njihove  restavracije   (Tunnicliffe &  Sheersoi 2015) .  Ti posegi tako  niso ohranili  prvotne  lepote  in skladnosti   izvirnih kompozicij . 3.5.2. Zunanje razstave Ob koncu  19 .  stoletja  je muzej sodeloval  na  dveh  velikih  mednarodnih  razstavah .  Leta  1890  je poslal  več osteoloških  muzealij  na »Splošno  kmetijsko-gozdarsko  razstavo  na Dunaju«   (Allgemeine  land-  und  forstwirthschaftliche  Ausstellung),  odprto  v času od 15 .  maja do 15 .  oktobra  1890 .  Kot  je moč razbrati  iz Müllnerjevega  seznama, je šlo  predvsem za  holocenski   zooarheološki  material,  ki ga je Dežman izkopal  na Ljubljanskem  barju  (Arhiv  1890/29) .  Desetletje  kasneje  je muzej na »Svetovni  razstavi«  (Exposition  Universelle)  v Parizu,  ki je  bila  odprta  od  14 . aprila  do  12 . novembra 1900, razstavljal  kranjske  ribe . Deželni odbor  je 31 .  oktobra  1900 odobril  sredstva  za udeležbo,  vendar  »le  s pogojem, da po razstavi  pripadajo   vse ribe muzeju« (Arhiv 1900/118) .  Svetovna  razstava  je pomenila  triumf  za Schulza,  ki je  za svoje preparatorske izdelke prejel veliko nagrado .  Leta  1910 se je muzej udeležil  lovske  razstave  na Dunaju  (začetek  2 .  maja) .  Poslal  je 176  predmetov,  ki so bili prikazani  v paviljonu  Vojvodine  Kranjske,  paviljonu  za promet  tujcev   in  v  retrospektivnem  oddelku  (Mantuani 1 9 1 1 ) . Razstav o  je  organiziral  in  koordiniral   »kranjski  deželni  komite dunajske  razstave« .  Revija Lovec je takoj  po otvoritvi  v posebni  151 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Slika 38: Gozdarske in lovske razstave so bile v obdobju Kraljevine Jugoslavije pomemben družaben dogodek .  Razstavo iz leta 1930 je obširno predstavil Ilustrirani Slovenec (tedenska priloga Slovenca) 14 . septembra 1930 .  V tej izdaji so pogoste fotografije iz »zoološkega oddelka našega Narodnega muzeja v Ljubljani«, stran 291   pa je skoraj v celoti posvečene muzeju . V sredini je portret Frana Kosa (»šefa zoološkega oddelka našega Nar .  muzeja«), zraven pa so trije posnetki razstavnih dvoran . Vir: Ilustrirani Slovenec, 1930, 6 (37): 291 . Figure 38: Forestry and hunting exhibitions were an important social event in the Kingdom of Yugoslavia .  The exhibition from 1930 was extensively presented by Ilustrirani Slovenec (14 . September 1930) and also   reproduced photographs from the Museum’s department of zoology . 152 SCOPOLIA No 103 – 2022 prilogi  ekskluzivno  poročala  o  dogodku,  ne  omenja pa  udeležbe  muzeja (Lovec,  št .  5,  priloga) .  Novembra  istega  leta  so šli  vsi »predmeti,  ki jih je bil  [muzej] razstavil  na  Dunaju«   še na  Deželno  lovsko  razstavo  v Ljubljani  (Mantuani 1911) . Slovensko  lovsko  društvo  je že  spomladi  začelo  razmišljati,  da  bi eksponate,  namenjene  na  Dunaj,  še pred  majem  razstavilo   v Ljubljani  (Lovec 1910, letnik  1, št .  3, priloga),  kar  pa očitno  ni bilo  izvedljivo .  Lovec  je  zamisel  ponovno  omenil  v septembrski  številki  (Lovec 1910, 9: 163), kot  »gotovo  stvar«  pa  jo je naznanil  mesec kasneje  (Lovec 1910, 10: 190) .  Razstava  je bila  novembra  v Mestnem   domu .  »Ker  je pa dvorana  Mestnega  doma veliko  večja, ko ona  na Dunaju,  je bilo  treba  vso  zbirko,  nekoliko  pomnožiti .  Uredil  jo  je muzealni  kustos  v pok[oju]  gosp[od]  Schulz  in reči  se  mora, res spretno in veleukusno« ( Anonimus 1910: 208) .  Med  obema  velikima vojnama so  bile v  Ljubljani  pogoste lovske razstave  z  obiljem   zooloških  eksponatov .  Ena  večjih  je  bila  lovsko-planinska  razstava  na  ljubljanskem   velesejmu leta  1924, z aktivno  udeležbo  Muzejskega  društva  in Herforta .  Slednji  je moral   za  takšno  udeležbo  dobiti  dovoljenje  Ministrstva  prosvete  v Beogradu  (npr . za šumarsko-lo - vsko razstavo  v Ljubljani  1930 .  leta)  oziroma  od Prosvetnega  oddelka  za Slovenijo  (Arhiv 1924/469) .  Gozdarsko  in lovsko  razstavo  leta  1930 je obširno  predstavil  Ilustrirani  Slovenec   (tedenska  priloga  Slovenca;  14 .  septembra  1930; leto  6, št .  37) .  Na str .  291 so s poudarkom   predstavljeni  eksponati  »iz zoološkega  oddelka  našega  Narodnega  muzeja v Ljubljani,  ki je  razmeroma  jako  bogat  in se je zlasti  v poslednjih  letih  lepo  razvil . « S potreti  sta  bila  predsta - vljena  oba  uslužbenca  prirodopisnega  oddelka,  Fran  Kos (kot  »šef  zoološkega  oddelka  našega   Nar .  muzeja«; str .  291) in Viktor  Herfort  (kot  »kr .  dvorni  preparator,  dolgoletni  preparator   našega  Narodnega  muzeja, avtor  vseh preparatov  naše današnje  številke  in tehnični  vodja   sedanje  lovske  razstave«;  str .  295) .  Skoraj  na vsaki strani  so predstavljene  bodisi muzejske  dvorane,  vitrine  ali  pa posamezni taksidermijski  preparati  (Bornov  jelen  in kozorog,  jereb,   droplja in večji avtohtoni ris; slika 38) .  Slovensko  planinsko  društvo  (PDS)  se  je najmanj dvakrat  obrnilo  na ravnateljstvo   muzeja s prošnjo  za izposojo nekaterih  »planinskih  živali«  (sesalcev,  ptic in plezalcev   [morda  plazilcev]«,  potrebnih  za  »alpinsko  razstavo«  na  jesenskem velesejmu  (28 . 8 . – 8 . 9  1931 in 3 . –12 .  septembra  1932; Arhiv 1931/685, 1932/581) . Seznam  je d r ušt veni  zastopnik   pripravil  s Kosom kak mesec  pred  otvoritvijo .  Kot  je razvidno  iz reverza  za leto  1931,  so bili vsi eksponati  vretenčarski:  gams, 2 planinska  zajca  (v poletni  in zimski  dlaki),   2  belki (v  poletnem  in zimskem  perju), kotorna,  ruševec,  planinska  vrana,  planinski   orel,  planinska  kavka, belorepec  z gnezdom in 2 skalna  plezalca;  slednji  preparati  so  bili zabeleženi  kot »biološke skupine« (Arhiv 1 93 1/705) . Leta 1 924 sta  za  izposojo   eksponatov  za  razstavo  na  ljubljanskem  velesejmu  sočasno  prosila  Okrajni  ribarski  odbor   v  Ljubljani  (v  imenu  Slovenskega  ribarskega  društva)  in Lovska zadruga  v  Ljubljani   (Arhiv  1924/467) .  Seznam Lovske zadruge  je bil izjemno ambiciozen, saj je obsegal   blizu  40 vrst  ptic  in sesalcev .  Na takšnih  dogodkih  je občasno  sodelovalo  tudi  Društvo   »ZOO« (Opravilni  zapisnik  društva  ZOO; Arhiv PMS), v letih  1938–1940 pa Ornitološki   observatorij ( Gregori 2010) .  Muzej  je že pred  tem časom posojal  preparate  v razstavne  namene .  Leta  1900 je Deželni   odbor  vojvodine  Kranjske  sprejel  stališče,  da  »sme  ravnateljstvo  iz deželnega  muzeja v učne   namene izposojati  razne  naturne  objekte,  kakor  tiče,  žužke,  školjke  itd . « (Arhiv  190 0/115) .  Tako  je npr .  leta  1905 odobrilo  Marijanišču  izposojo  galeba,  dveh  rib  in nekaj  nevretančarjev   za  šolsko  razstavo  (Arhiv 1905/172) . Odboru moramo šteti  v dobro,  da  je bil  pri odobravanju   vlog  selektiven .  Tako  je leta  1902 zavrnil  vlogo  Društva  Slavec,  »da  bi se mu dale  na  razpolago   nekatere  živali  za letošnjo  maskerado«  z obrazložitvijo  »ker  Dež[elni]  muzej ne služi  takim   namenom« (Arhiv 1902/5) . 153 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department 3.6. Ornitološki zavod Ornitologija  je v muzejski vertebratologiji  izrazito  dominirala  že v času pred  prvo  svetovno  vojno .  V  Carnioli,  časopisu Muzejskega  društva,  so  ornitološki  zapiski za Kranjsko  (tudi  zapiski iz ptičjega  življenja  na Kranjskem  ipd . ) po obsegu močno presegli  poročila  prirodopi - snega  oddelka .  Tako  je Sajovic  v 1 .  letniku  poročal  o oddelku  na  vsega  štirih  straneh  (Sajovic 1910a), medtem ko je obsegalo  ornitološko  poročilo  11 strani  (Sajovic 1910b) .  Poleg  tega  so  bile edine prirodoslovne  razprave  v tem glasilu  prispevki Janka  Ponebška; najobsežnejša  je  bila  predstavitev  ujed in sov, ki je izšla  v več nadaljevanjih  v letih  1915–1919 .  Ponebšek kot  ornitolog  je začel  obiskovati  muzej najkasneje  leta  1912 (Arhiv 1912/81) .  V zadnjih  letih  pred  prvo  vojno  je bil dotok  ptic  v muzej razmeroma  velik  in je presegal  seštevek  vseh drugih  vre - tenčarjev  (npr .  Arhiv 1912/1245) .  Muzej je tudi  prijavil  udeležbo  na mednarodnem  ornitolo - škem  kongresu  v Berlinu  v času od 30 .  maja do 4 .  junija  1910 (Mantuani 1911: 129) in za to  dobil  privolitev  Deželnega  zbora  (Arhiv 1910/80), ni pa znano,  kdo  se je udeležil  srečanja 9 .  Skratka,  v atmosferi,  ki je bila  naklonjena  ornitologiji,  je Janko  Ponebšek,  po izobrazbi  jurist,  poskušal  dati  svojemu ornitološkemu  zanimanju  in delovanju  uraden  okvir .  Leta  1926 mu  je  uspelo ustanoviti Ornitološki zavod 10 .  Dne 7 .  decembra  1923 je Ponebšek na ravnateljstvo  Narodnega  muzeja naslovil  prošnjo  za  zaposlitev .  Ta dokument  je dejansko  program  ornitološke  dejavnosti,  zato  je naveden  v celoti  (Arhiv 1923/628):  »Podpisani prosi za mesto ornitologa  pri Narodnem  muzeju ljubljanskem  ter  opira  svojo  prošnjo na nastopne razloge: Ornitologija  v Jugoslaviji  je popolnoma  zanemarjena,  razun  v Bosni in Hercegovini,  kjer  je do prevrata  deloval  na  prirodopisnem  muzeju v Sarajevu  strokovnjak,  ki je zbral  in izdal  gradivo  za  lokalno  avifavno  teh  pokrajin .  Gradivo  za  avifavne  ostalih  jugoslovanskih  dežel  pa je raztreseno  po raznih  tu-  in inozemskih  strokovnih  in raznih  drugih  publikacijah  in čaka  roke,  ki bi zbrala  ves ta  material,  in pa strokovnjaka,  ki bo na  tej  podlagi  dodavši  svoja  lastna  opazovanja in raziskovanja predelal in strnil vse v celoto . Med važnimi publikacijami,  ki jih je treba  na tem polju  pripraviti  in izdati,  je pred  vsem  izdaja  popolne  ornitološke  jugoslovanske  nomenklature  ter  bibliografije  o  tem  zelo  razsežnem  predmetu . Stopiti  moramo v zvezo  z inozemskim ornitološkim  svetom, najprej  seveda s slovanskimi  narodi .  Koliko  škoda  je, da za enkrat  še ne moremo računati  na Rusijo, kjer  je bila pred  svetovno  vojno ornitologija  na visoki stopnji .  –  Čehoslovaki  imajo  na polju  ornitologije  odlične strokovnjake  s  katerimi se  moramo  seznaniti .  Pri  njih se  ustanavlja  Državni  ornitološki  zavod  kot  oddelek  Biološke  stanice  v  Lednici pri Brnu .  Gospod Em .  Bayer,  ravnatelj  te  stanice,  že vabi v svojem zelo  ljubeznivem  pismu  z dne 22 .  septembra  1923 na  sodelovanje . – Moda bi se dalo pri nas v doglednem času poklicati v življenje kaj enakega . 9  Dobro desetletje pred tem se Muzej ni udeležil ornitološkega sestanka v Sarajevu v času 25–29 . septembra  1899 . Sklicala sta ga Otto Herman (načelnik ogrske ornitološke centrale v Budimpešti) in Ljudevit Lorenz pl .  Liburnau (predstojnik odbora avstrijskih ornitoloških postaj na Dunaju), med drugimi pa so se ga udeležili tudi   Spiridion Brusina iz Zagreba, Jure (Juraj) Kolombatović iz Splita in Othmar (Otmar) Reiser iz Sarajeva . Organi - zacija ornitologije v dvojni monarhiji je bila ena osrednjih tem srečanja (glej: Ornitološki sastanak u Sarajevu od   25 . do 29 . septembra 1899 .  Glasnik Zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini, januar–marec 1900, str . 157–159) . 10 O ustanovnem sestanku je poročal 1 . zvezek Izvestij Ornitološkega observatorija v Ljubljani (1934), poročilo pa   je ponatisnjeno v Scopolia Supplementum (2009) 4: 4–5 . Navedeni so predsednik (S . Bevk), podpredsednik (R .  Kenk), tajnik in vodja Observatorija (J . Ponebšek) ter njegov pomočnik (L . Egger), pet delegatov in štirje člani   Kuratorija ter 31 opazovalcev, ki so bili vsi “dobri poznavalci ptic” . 154 SCOPOLIA No 103 – 2022 Važna  naloga  takega  zavoda  bi bila,  da  sodeluje  tudi  pri  reševanju  problemov  ptičje  selitve,  ki so ga začeli  obdelovati  Amerikanci,  Angleži  in Nemci .  Ker ni v  naši geografični  legi  nobenega  ornitološkega  opazovališča,  bi bil  jugoslovanski  ornitološki  državni  zavod  velikega  mednarodnega pomena, gotovo nič manj važen, kakor so meteorološke postaje . Z  ozirom na začrtane  naloge  in  smeri  jugoslovanske  ornitologije  se  zdi podpisanemu  njegova prošnja zadosti utemeljena . « . Muzej  je dopis posredoval  Oddelku  za  prosveto  in vere  pri Pokrajinski  upravi  za  Slovenijo,  ki ji je bil podrejen,  priložil  pa je tudi  lastno  mnenje, ki ga je podpisal  direktor  Mantuani  (Arhiv 1923/633) . Poudaril  je Ponebškov  ugled  med ornitologi,  »dasi je sam jurist . « Mantuani   očitno  ni prvič slišal  za Ponebškov  načrt,  saj je poznal  nekatere  podrobnosti,  ki v vlogi  niso  bile navedene,  npr .  da naj bi  šlo za »provizorno  mesto, ki bi  jo oskrboval  [Ponebšek] proti  honorarju  ca .  500 K[ron]  na mesec . « Priporočil  je, »iz načelnih  razlogov,  da bi  se ustanovila  ornitološka  opazovalnica  kot  prva klica  za državni  ornitološki  zavod . «  Opozoril  je tudi,  da  v primeru  ugodne  rešitve  vloge  muzej Ponebšku  ne bi  mogel ponuditi  prostora  za delo,  »ker  so vse  sobe zasedene . «  Mantuani  je svojemu poročilu  dodal  tudi  Kosovo mnenje, napisano  11 . decembra (Arhiv 1923/633): »Z ozirom  na vlogo  gospoda  fin[ančnega]  nadsvetnika  dr .  J .  Ponebška  z dne 7 .  XII .  1923  čast mi je podati sledečo izjavo . Nad  vse iskreno  pozdravljam  misel o ustanovitvi  državnega  ornitološkega  zavoda,  ki naj  bi  pod strokovnim  vodstvom  zoologa  ornitologa  zbiral  gradivo  za avifavno  Jugoslavije,  dalje  jugoslovansko  ornitološko  nomenklaturo,  bibliografijo  ter  sodeloval  pri  reševanju  problemov  ptičje  selitve . Muzejska ornitološka  zbirka  ne  šteje niti 1000  eksemplarjev .  Prirastek  v  posameznih  zadnjih  letih  je sledeči:  leta  1920 – 8 objektov,  leta  1921 – 17 obj . , 1922 – 10 obj . , 1923 – 14  objektov .  To zbirko  ravno  sedaj  urejujem .  Tekom te  zime bodo  revidirane  stare  determinacije,  znanstvena  kakor  tudi  narodna  nomenklatura,  objekti  opremljeni  z novimi odgovarjajočimi  etiketami,  sestavljen  bo  novi izpopolnjeni  listkovni  katalog  ter  korigiran  istočasno  stari  inventar . Tretjina dela je izvršena . Z ozirom  na  število  ornitoloških  objektov  v zbirki,  na  mali letni  prirastek  in pa na  dejstvo,  da bo zbirka  v  kratkem  urejena  se  mi  ne zdi oportuno,  da bi  se  obremenjeval  muzejski  proračun z nastavitvijo posebnega ornitologa, četudi samo začasnega . Če pa bi bil  na  voljo  kak  kredit,  bi toplo  priporočal,  da  se dovoli  za  nekaj  let  gotova  vsota  za  honorar  veščemu zoologu  malakologu,  ki bi pomagal  spravljati  v red  skoraj  9000 komadov  obsegajoči malakološki material, ki tvori največjo zoološko zbirko našega muzeja .  Že skoro  pred  letom  sem vložil  pri  ravnateljstvu  prošnjo,  da  isto  izposljuje  pri  vladi  asistenta  za mineralogijo  in petrografijo .  Ogromni material  treh  velikih  dvoran  rabi strokovnjaka  vsaj začasno,  da  bi neprekinjeno  delal  v mineraloško-petrografskih  zbirkah  ter  jih urejal  po  pripravljenih načrtih . « Kos torej  ni podprl  Ponebška .  Muzej potrebuje  druge  profile  bolj  kot  ornitologa,  če pa že  ornitologa,  naj  bo to  zoolog,  ne pa jurist .  Ponebšek  tega  ni pozabil  in je leto  kasneje  zapisal:  »Pri  tej  priliki  si dovolim  izraziti  željo,  da nam muzejsko ravnateljstvo  že vendar  enkrat  blagovoli  sestaviti natančen seznam svoje ptičje zbirke …« ( Ponebšek 1925: 277) . Oddelek  za prosveto  in vere je Ponebškovo  »prošnjo  za namestitev  za ornitologa  na dež .  muzeju«  zavrnil,  pri  čemer  je  uporabil  Kosove  argumente:  »Z  obzirom na maloštevilno  ornitološko  zbirko  deželnega  muzeja  ne  more  oddelek  za  prosveto  in vero  predlagati  ministrstvu  namestitve  posebnega  ornitologa, zlasti  ker se  po izjavi  kustosa  upravitelja  prirodopisnih zbirk  155 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department ornitološka  zbirka  pravkar  urejuje  in bo v kratkem  urejena«  (Arhiv 1924/23) .  Iz nadaljevanja  dopisa  pa je mogoče misliti,  da  je imel Ponebšek  v rokavu  močnejše adute  od  Kosovega  mnenja:  »Pač pa se  oddelek  za prosveto  in vere strinja  s  predlogom  ravnateljstva  [torej  Mantuania],  da bi  se kot  prva  stopnja  državnega  ornitološkega  zavoda  ustanovila  ornitološka  opazovalni - ca . « Ministrstvo  prosvete  je pozvalo  k pripravi  organizacijskega  osnutka  opazovalnice  in oceni   potrebnega  proračuna .  Dodalo  je še »Dobro  bi bilo  tudi,  da  preskrbi  izjavo  vseuč .  prof .  Hadžija  o tej  nameri . « Ponebšek  je verjetno  dosegel,  kar  je hotel .  O Mantuanijevih  motivih  za  podporo  Ponebškovi  vlogi,  navkljub  negativnemu  mnenju muzeja, ki mu je sam  načeloval,  lahko  samo  ugibamo .  Morda  je  posredoval  Stanko  Bevk,  v  tistem času vodja prosvetnega  oddelka  za  Slovenijo,  ki je s svojega  visokega  položaja  vztrajno  deloval  za  napredek  naravoslovja .  Verjetno  pa je tudi  Janku  Ponebšku  njegov  položaj  višjega  finančnega  svetnika  pri finančnem  ravnatelj - stvu  in davčni  administraciji  v Ljubljani  zagotavljal  zadosti  teže  in vpliva,  da ga je Mantuani  upošteval .  Dne  26 .  maja 1926 ob »1/2 5 [16 . 30] uri«  je Stanko  Bevk v imenu prosvetnega  inšpektorja  v  muzejskih  prostorih  sklical  sestanek  za  pripravo  »ustrojnega  statuta«,  dokument  pa je istega   dne  naslovil  na  Velikega  župana  ljubljanske  oblasti 11 . V njem  je zapisana  želja,  da  se pospeši  ustanavljanje  tega  »znanstvenega  zavoda«  in tako  »dvign[e]  ugled …  države  tudi  na  polju  or - nitologije«  (Arhiv 1926/456) . Zavod je bil  zamišljen  kot  samostojna  ustanova,  ki ji načeluje   ordinarij  za  zoologijo  z ljubljanske  univerze .  Znanstveno  delo,  tako  Bevk, »opravljajo  znan - stveniki,  in strokovnjaki, …  in sicer  poleg  ornitologov,  kojih število  ni omejeno, še po en  zastopnik  Narodnega  muzeja v Ljubljani,  oddelka  za šume  in rude,  oddelka  za kmetijstvo,   Slovenskega  lovskega  društva  in Slovenskega  ribarskega  društva . « »Z Narodnim  muzejem naj   bi bil  ornitološki  zavod  v najtesnejši  zvezi .  Zlasti  naj  bi se izpolnjevali  knjižnici  sporazumno   in  znanstveni  material  izmenjevali medsebojno . «  Muzej je  bil naprošen,  »če  bi  mogel   ornitološki  zavod  vsaj za  prvi čas dobiti  v poslopju  muzeja eno sobo . « Zavod,  ali  observato - rij,  kot  se je kasneje  imenoval,  pa lastnih  prostorov  ni mogel  pridobiti,  tako  da je uporabljal   čitalnico  Narodnega  muzeja (Arhiv 1931/62) vse do  druge  svetovne  voljne .  Tam je imel tudi   seje (npr .  Arhiv 1937/141) .  Kljub  začetnemu  optimizmu pa je bil Ornitološki  observatorij  ves  čas v hudih  finančnih  težavah .  Tako leta  1937 ni zmogel  poravnati  kupnine  za 6 zvezkov  Handwörterbuch  der  Na- turwissenschaften .  Muzej  je posredoval  pri  kraljevi  banski  upravi,  da  bi le-ta  »rešila  s plačilom  predmetnega  dolga  Ornitološki  observatorij  iz neprijetnega  položaja  dolžnika  nemški  firmi,  ki grozi  z diplomatsko  intervencijo  in tožbo« .  Knjige naj bi  uprava  »prepustila  Narodnemu  muzeju, kjer  je na razpolago  vsem  znanstvenikom  v Ljubljani . « Muzeju  se je zdelo  primerno  pripisati  »Želeli  in priporočali  pa bi tudi,  da  bi kr .  banska  uprava … .  ne vzela  svojčas  Ornitolo - škemu observatoriju dovoljene podpore v znesku Din 5000 . « (Arhiv 1937/260) .  Ko  je  Kos  sedem  let  kasneje pripravljal  vsebino »Odredbe o  razvojnem  in  delovnem   programu  Prirodoslovnega  muzeja v  Ljubljani«  (26 .  oktober  1944;  Kos  1944),  je  v  njej   predvidel  Oddelek  za  ornitologijo . V oklepaju  je pripisal:  »priložnostno  se priključi  dosedanji   Ornitološki  observatorij  Prirodoslovnemu  muzeju v Ljubljani«  (Kos 1944: 209) . Kos je po  dveh desetletjih  prišel  na Ponebškov  predlog  za zaposlitev  ornitologa  v muzeju .  Razlogov   za spremembo  mnenja ni razložil,  povsem  mogoče pa je bil pomemben  dejavnik  majhnost   in ranljivost  observatorija .  Prav  s  tem je povojna  oblast  utemeljila  priključitev  »Ornitolo - škega  zavoda  v Stožicah  pri Ljubljani«,  ki je bil s 1 .  januarjem  1950 priključen  muzeju kot   »poseben ornitološki  oddelek«  (Piskernik 1950) . Odlok  Oddelka  za  kulturo  pri  Ministrstvu   11 Veliki župan ljubljanske oblasti je potrdil statut 10 . junija, ustanovitveni odlok pa je izdal 22 . junija 1926 .  156 SCOPOLIA No 103 – 2022 za prosveto  LRS  [Ljudske Republike Slovenije]  o priključitvi  Ornitološkega  observatorija   Prirodoslovnemu muzeju z dne 8 . septembra 1949 je sledeč (po kasnejšem prepisu): “Minister  za prosveto  LRS je po predlogu  oddelka  za kulturo  izdal  odlok  štev .  6037/1, po  katerem  se Ornitološki  observatorij  v Ljubljani  združi  s Prirodopisnim  muzejem v Ljubljani   v enotno upravo . Združitev so zahtevali naslednji razlogi: 1 . / Ornitološki  observatorij  je prešibka ustanova,  da bi  mogla  uspešno samostojno  vršiti  svojo  nalogo;  zaradi  svoje neznatnosti  je malo  uvaževana  ustanova,  ki kot  taka  ne uživa  niti  v znanstvenem,  niti  v finančnem  pogledu  zadostne  podpore;  tudi  ne more razviti  v  zadostni meri popularizacijske akcije, kar bi bilo za ornitologijo potrebno . 2 . / Gospodarsko  ali  kulturno  pomembni  izsledki  ornitoloških  opazovanj  se morajo  nuditi  delovnemu  ljudstvu,  ta  naloga  pa se lahko  najuspešnejše  vrši  v okviru  ustanove,  katere  namen je služiti ljudskoprosvetnemu izobraževanju . 3 . / Zaradi  navedenih  razlogov  bo Ornitološki  observatorij  dosegel  svoj namen le  v okviru  močnejše ustanove, kar je v danih razmerah Prirodopisni muzej . V smislu  citiranega  odloka  Ministrstva  za  prosveto  LRS vključite  Ornitološki  observatorij  v  svojo  upravo .  Državni  ornitološki  observatorij  se s tem preimenuje  v oddelek  za  ornitologijo  Prirodopisnega  muzeja v Ljubljani .  Število  uslužbencev  ostane  neizpremenjeno,  prav  tako  tudi mesečni  prejemki  nameščencev .  Vodja observatorija  postane načelnik  oddelka  za  ornitologijo  in je za delo  oddelka  neposredno  odgovoren  ravnatelju  muzeja .  Ob  predlogu  proračuna  za l .  1950  vnesite potrebne  postavke v  vzdrževanje  ornitološkega  oddelka .  Administrativne posle oddelka za ornitologijo izvršuje pisarna Prirodopisnega muzeja . « V začetku  50-ih let  je imel Ornitološki  observatorij  4 zaposlene:  Božidarja  Ponebška,  Alojza  Šmuca,  Leopolda  Breskvarja  in Janeza  Doviča .  Ponebšek  je bil  vodja,  ostali  trije  pa so delali  kot  Slika 39: Božidar Ponebšek (1897–1975) je bil prvi vodja Ornitološkega oddelka po njegovi priključitvi   Prirodoslovnemu muzeju . Fotografija (levo) je iz »Personalnega lista« (leto 1949), zato je žigosana ( Arhiv PMS) . Ponebšek si je prizadeval organizirati obročkanje . Na desni je »Začasno dovoljenje za lovljenje po zakonu   zaščitenih ptic«, izdano 28 . novembra 1954 . Podpisan je Božidar Ponebšek . Arhiv Dare Šere .  Figure 39: Božidar Ponebšek (1897–1975) (left) was the first head of the Department of Ornithology after its   accession to the Museum of Natural History . He did his best to organize bird ringing in the country . On the right   is the "Temporary permit for capturing birds protected by law", issued on 28 November 1954 . Signed by Božidar   Ponebšek . Archive Dare Šere . 157 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Slika 40: Navodilo za zbiranje ornitoloških podatkov Državnega ornitološkega observatorija . Observatorij je   sodelavcem naročil, najbrž preveč optimistično, da poročajo za vsako tromesečje . Arhiv Dare Šere . Figure 40: Guidelines for the collection of ornithological data of the National Ornithological Observatory from   the 1950s . Archive Dare Šere . 158 SCOPOLIA No 103 – 2022 preparatorji  in obročkovalci .  Božidar  Ponebšek  (1897–1975) je bil  sin Janka  Ponebška .  Na Orni - tološkem  observatoriju  je delal  že v letih  1933–1938 kot  honorarni  nastavljenec,  maja 1938 pa je  bil  sprejet  v službo  kot  dnevničar .  Po očetovi  smrti  je prevzel  vodenje  observatorija  (Gregori 2010) .  V Parizu  in Londonu  je študiral  pravo,  vendar  študija  ni končal .  Ponebšek  je svoje delo  sicer rad  opravljal,  sodobniki  pa so mu  očitali  pomanjkanje  formalne  izobrazbe  in skromno  ornitološko  znanje .  V muzeju je ostal  do leta  1964, vendar  je bil po letu  1960 le  še honorarni  vodja .  Po vojni je bil nekaj  časa pomočnik finančnega  ministra  Aleša  Beblerja,  s katerim  se  je seznanil  že v predvojnih  letih  v Parizu .  To znanstvo  naj bi  pripomoglo  k temu, da je ob- servatorij  dobil  svojo stavbo  v Stožicah  (znano  kot  »ptičarija«;  Dovič 2009), ki je bila  v času  priključitve  muzeju še vedno  »pri Ljubljani« .  Brelih,  ki je bil kritičen  do razmer  v Ornitolo - škem  observatoriju,  je zapisal,  »da imajo naši ornitologi  v svojih prostorih  obupen nered .  Tla  v njihovi  baraki  na Ježici, ki so z vse strani  podprta  s koli,  so stalno  nasmetena,  vsi mogoči  predmeti  pa razmetani  po mizah in policah .  Ne le  na  tujce,  tudi  na  domače obiskovalce  napravi  to  obupen  vtis .  Prav  tak  nered  je tudi  med njihovimi knjigami«  (Poročilo  o stanju  v Prirodoslov - nem muzeju v Ljubljani;  Arhiv PMS) .  Uslužbenci  observatorija  so še konec  70-ih let  prihajali  v muzej po mesečno plačo  (ki se je  tedaj  izplačevala  v gotovini)  in ob zaključnih  pripravah  za postavitev  občasnih  razstav .  To se  je spremenilo  šele leta  1984, ko je tedanji  direktor  Sivec odločil,  da se Božič, Šere in Dovič  preselijo  v glavno  muzejsko  stavbo  na  Prešernovo  20, kjer  so vsi dočakali  upokojitev .  Leta  1988  je Sivec poslopje v Stožicah zamenjal za dve stanovanji v pritličju stolpnice na Žibertovi 1 .  Slika 41: Dare Šere (desno), organizator in vodja obroškovalske dejavnosti, in sodelavec obročkovalec Krys   Kazmierczak, na Ornitološki postaji Vrhnika (19 . september 2003) . Foto: Vid Šere . Figure 41: Dare Šere (right), the Head of the national bird-ringing scheme, and volunteer Krys Kazmierczak, on   the Ornithological Station Vrhnika (September 19, 2003) . Photo: Vid Šere .  159 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Glavni dejavnosti observatorija  po  priključitvi  muzeju  sta  bili  vodenje monitoringa  ptičjih  migracij  (t . i .  obročkanje)  in študijska  ornitološka  zbirka .  Observatorij  je imel ves čas  stalne  prostovoljne  sodelavce  (obročkovalce) .  Do  leta  1950  je  bilo obročkanih  28 . 914  ptic  (letno  povprečje = 1 . 257), v obdobju  1950–1982 pa je število  naraslo  na 410 . 962 ptic (letno  povprečje  = 12 . 843) (Božič 2009) . Povečanje obročkanih  ptic  je omogočil  prehod  s tradicional - nih  limanic  na  lov  z najlonskimi  mrežami .  S tem je postal  omejujoč  dejavnik  število  obročkov,  katere  je observatorij  še vedno  izdeloval  ročno .  Po letu  1982 je začel  muzej kupovati  strojno  izdelane  obročke,  kar  je omogočilo  novo  povečanje  števila  obročkanih  ptic .  V letih  1983–2008  je bilo  obročkanih  2 . 128 . 359 ptic  (letno  povprečje  = 81 . 860) (Šere 2009) .  Ekspanzija  dejavnosti   je bila  tudi  vsebinska .  Muzej  je na Vrhniki  vzpostavil  ornitološko  postajo,  kjer  so sodelavci  v  letih  1987–1999 in 2003–2004 od konca  julija  do 1 .  novembra  nepretrgana  lovili  in obročkali  ptice .  V tem dinamičnem obdobju  je dejavnost  organizacijsko  in operativno  vodil  Dare  Šere  (slika  41), ki je tudi  skrbel  za koordinacijo  z evropsko  centralo  Euring  (Sere 2001) .  Šeretov  projekt  »Kje v Afriki  prezimujejo  slovenske  kmečke lastovke  (Hirundo rustica)« je leta  2002  prejel  »Nagrado  družbe  Ford  za ohranjanje  naravne  in kulturne  dediščine« .  Iz te  dejavnosti  je  s presejšnjim časovnim zamikom, izšel  tudi  terenski  priročnik  za obročkovalce  (Tek avčič & Šere 2021) . Več o zgodovini in delovanju obročkovalske dejavnosti je zbral  Gregori (2009) . 4. Vertebratologija v obdobju 1945–2003 Povojno  obdobje  Prirodoslovnemu  muzeju ni prineslo  veliko  dobrega .  Že leta  1946 je izgubil   tretjino  preostalih  površin .  Muzej  se je v tem  obdobju  kadrovsko  sicer  okrepil  (glej  Planina 1955),  ker  pa je bil  potisnjen  v vsebinsko  neustrezen  kulturni  resor,  te  ugodnosti  ni mogel  materializirati .  V naslednjih  desetletjih  je v glavnem  stagniral .  V kulturi  in v muzejski skupnosti  ni bil deležen   enakopravne  obravnave,  vse  bolj pa  je  izgubljal  stik z naravoslovnimi  znanostmi  kot  svojim  zaledjem  in naravnim  zaveznikom .  Obdobju  je dal  pečat  niz direktorjev,  pod katerimi  je muzej  nazadoval .  Odnosi  med zaposlenimi  so bili večji del  obdobja  slabi  (Brelihovo  »Poročilo  o stanju   Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani«, verjetno iz 1951;  Arhiv PMS; glej tudi poglavje 4 . 2 . 4) .  Konceptualno  izhodišče  samostojnega Prirodoslovnega  muzeja  je  bila  »Odredba o  razvojnem  in delovnem  programu  Prirodoslovnega  muzeja v  Ljubljani«  (26 .  oktober  1944),  ki jo je pripravil  Kos (Kos 1944), ki pa je utonila  v pozabo  z njegovo  upokojitvijo .  Določala  je osem  ciljev,  ki so bili deloma  zamišljeni  kot  organizacijske  enote .  Vertebratologija  je bila  izrecno  omenjena le kot Oddelek  za ornitologijo,  s  pripisom  v  oklepaju:  »priložnostno  se  priključi  dosedanji  Ornitološki  observatorij  Prirodoslovnemu  muzeju v Ljubljani«  (Kos 1944:  209) .  »Ornitološki  zavod  v Stožicah  pri  Ljubljani«  je bil  s 1 .  januarjem  1950 dejansko  priključen  muzeju kot  »poseben ornitološki  oddelek«  (Piskernik 1950; glej  tudi  poglavje  3 . 6) .  Preostale  zoološke  enote  v muzeju  so bile  »Oddelek  za  morfologijo  in sistematiko  (običajni  muzej)« (z  an - tropologijo,  zoologijo,  botaniko,  mineralogijo,  pertografijo,  geologijo,  paleontologijo,  materiali   za  obrt  in industrijo),  »Oddelek  za  ekologijo  in botaniko«  (»ekologija,  etologija,  ontogenetika,  filogenetika,  genetika  in sorodne  discipline«),  »Oddelek  za  sistematično  in uporabno  entomolo - gijo« in »Oddelek za hidrobiologijo« ( Kos 1944: 208–209) . Več kot  očitno  je Kos koncipiral  Prirodoslovni  muzej kot  znanstveni  zavod .  Povojna  oblast   je bila  drugačnih  nazorov  in je muzej, kot  kulturno  ustanovo,  izločila  iz raziskovalne  politike .  Tako  se je Brelih  na  začetku  50-ih let  retorično  spraševal  »ali  se v muzej vnese tudi  znanstveno - -raziskovalno  delo  ali  ne, oziroma  konkretnejše  povedano:  ali  naj  osebje muzeja raziskuje  fauno   in floro  Slovenije  ali  ne?« (Brelihovo  »Poročilo  o stanju  Prirodoslovnega  muzeja v Ljubljani«,   verjetno  1951; Arhiv PMS) .  Opravljanje  temeljnih  nacionalnih  raziskav  favne  in flore  sta  prevzela   160 SCOPOLIA No 103 – 2022 Biološki  inštitut  SAZU in Univerza .  Odločitev  je bila  politična  in ni prinesla  želenih  rezultatov .  Desetletjem  financiranja  navkljub  ni država  nikoli  prišla  do inventarja  nacionalne  biodiverzite - te,  ki nekako  velja  za samo po sebi  razumljiv  civilizacijski  standard .  Danes povsem  pozabljene   so variantne  rešitve  iz časa okrog  leta  1950, ki jih je dokumentiral  Brelih  v citiranem  Poročilu:   »Slovenska  Akademija znanosti  je že razpravljala  o tem, ali  naj priključi  muzeje k Akademiji,  ali  pa, da ostanejo  samostojni .  Prišlo  je do različnih  mišljenj  med  prirodoslovci  in zgodovinar - ji, pri čemer so prvi bili za priključitev,  drugi  pa proti .  Končno  so zavzeli  stališče  zgodovinar - jev in s tem je ostalo  raziskovanje  faune  in flore  odprto .  Muzej  danes  nima naloge,  niti  kreditov   za to  delo,  dasi ga opravlja,  vendar  ne v veliki  meri . « V pismu  poslanki  Mici Marinko  je Brelih   zapisal,  da se »Odbor  za raziskovanje  favne,  flore  in geje Slovenije  pri Slov[enski]  akad[emiji]   znan[osti]  in umetn[osti]  […] sicer  trudi  vpeljati  čim  širša  raziskovanja  z muzejem kot  središčem  vsega dela . «  Takšna  vizija ni imela veliko  skupnega  z resničnostjo,  dejanske  prioritete  Priro - doslovnega  muzeja pa dobro  povzame Brelihova  ocena  iz sredine  50-ih let:  »Sedanje  vodstvo   Prir[odoslovnega]  muzeja  [Polenec]  je posvetilo  prvenstveno  pažnjo  razstavi,  ni pa pravilno,  da  je  vse delo  usmerjeno  in vsa denarna  sredstva  uporabljena  le  za  popularizacijo .  Za to  je zastalo  vse  znanstveno delo« (Brelih, prav tam;  Arhiv PMS) . Naslednja desetletja niso prinesla izboljšav . »Magični trikotnik«  znanost –  prosveta –  kultura  (Čanadjija 1964) je za večino muzejev  v  tedanji  zvezni državi  ostal  nerešljiva  enigma .  Edinole  Prirodoslovni  muzej  Makedonije  (Природонаучен музеј на Македонија) iz Skopja je v 60-ih in 70-ih letih  našel  ustvarjalno  sintezo  treh  področij .  Udeleženci  zveznih  srečanj  prirodoslovnih  muzejev  so kot  ritual  ponavljali  potrebo  po  aktiviranju  znanstveno-raziskovalnega  dela  nasploh  in dokumentiranja  favne in  flore prav posebej ( Čanadjija 1964), vendar brez vsakršnega učinka .  Kljub  temu  se je raziskovalno  delo  v Prirodoslovnem  muzeju  nadaljevalo .  Statut  Prirodoslov - nega  muzeja Slovenije  (1964) je v členu  2 določal:  »Muzej  je poseben zavod,  ki zbira,  hrani  in  proučuje  prirodoslovno  gradivo,  ki služi  ljudskemu  izobraževanju  in znanstvenemu  raziskova - nju slovenskega  ozemlja«  (Arhiv PMS) .  Muzej je tudi  redno  poročal  ministrstvu  o rezultatih   »znanstveno  raziskovalne  in publicistične  dejavnosti«  (npr .  Letno  poročilo  za  1963; Arhiv PMS) .  Muzej  si je celo  prizadeval  spodbujati  raziskovalno  delo  s honoriranjem  objav  iz lastnih  sredstev   (npr .  sklep  Upravnega  odbora  z dne  22 .  marca  1963; Arhiv PMS) .  Leta  1972 je muzej pri Raz - iskovalni  skupnosti  Slovenije  (Sklad  Borisa  Kidriča)  prijavljal  5-letno  raziskovalno  nalogo  »In- ventarizacija  ornitofavne  na  ozemlju  SR Slovenije«,  vendar,  kot  kaže,  neuspešno .  Predvideni  raz - iskovalci  so bili  Božič  (nosilec),  Gregori,  Brelih,  Iztok  Geister  in Šere  (Arhiv PMS) . Ob  koncu   70-ih in v začetku  90-ih let  je muzeju uspelo  pridobiti  nekaj  temeljnih  raziskovalnih  projektov;   vse projekte,  ki so vključevali  tudi  vretenčarje,  sta  vodila  bodisi Gregori  ali  Kryštufek .  Kot  se  razmer  v poznih  70-ih in 80-ih letih  spominja avtor,  kulturni  resor  ni rad  slišal  o raziskovalni   dejavnosti  v Prirodoslovnem  muzeju Slovenije .  Stereotipen  komentar  je bil: muzej je kulturna,   ne pa raziskovalna ustanova; če se že ukvarjate z raziskovalnim delom, naj bo to muzeologija .  Ne  glede na vse,  je  v  muzeju  nastalo  nekaj preglednih  favnističnih  del: »Naši  ptiči«  (Gregori & Krečič  1979), »Ptiči Slovenije«  (Božič 1983), »Sesalci  Slovenije«  (Kryštufek 1991) in »Ključ  za  določanje  vretenčarjev  Slovenije«  (Kryštufek & Janžekovič  1999) .  V letih   1991–1999  je  bil Kryštufek  vključen  v  projekt  evropskega  mamološkega društva  (Societa  Europaea  Mammologica)  pri pripravi  atlasa  evropskih  sesalcev .  Kot  nacionalni  koordinator  je  bil  zadolžen  za  ozemlje  Jugoslavije,  države,  ki je na  samem  začetku  projekta  začela  razpadati .  Delal  je tudi  kot  koordinator  za taksonomijo,  avtor  poglavij  za več vrst  in sourednik  končne  publikacije  (Mitchell-Jones et  al .  1999) .  Knjiga  »Živeti  z medvedi« (Kryštufek et  al .  2003)  je dobila  literarno  nagrado  CIC Mednarodne  zveze  za  divjad  in varstvo  divjih  živali  (Internatio - nal  Council  for  Game and  Wildlife  Conservation)  za  najboljše  delo  s področja  ohranjanja  divjih  živali v letu 2003 (slika 42) .  161 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Z muzejsko  vertebratologijo  je od  vsega  začetka  povezana  revija  Scopolia .  Ustanovil  jo je J .  Gregori  leta  1978, ki je bil  do  upokojitve  leta  2008 tudi  odgovorni  urednik;  zadolžitev  je za  njim  prevzel Kryštufek ( Gregori & Kryštufek 2021) . 4.1. Direktorji Leta 1945  se  je  po  slabih dveh desetletjih  v  muzej  vrnila  Angela  Piskernik,  tokrat  kot  direktorica .  Minister  za prosveto  Ferdo  Kozak,  ki jo je 24 .  oktobra  tega  leta  razporedil  na  državno  klasično  gimnazijo  v Ljubljani,  se  je 30 .  oktobra  premislil  in izdal  odlok  s  sledečo  vsebino (overovljen prepis začasnega dekreta iz zapuščine A . Piskernik; Stergar 2004: 250):  »Z ozirom na službeno  potrebo  in ker  je mesto ravnatelja  pri Prirodoslovnem  muzeju v  Ljubljani  izpraznjeno,  dodeljujem  za  vršilca  dolžnosti  ravnatelja  pri  Prirodoslovnem  muzeju  v Ljubljani  profesorico  klasične  gimnazije  v Ljubljani,  tovarišico  Dr .  Piskernik  Angelo .  Posle  naj  ji preda  dosedanji  ravnatelj  dr .  Fran  Kos, o čemer naj  se obvesti  šef odseka  za likovno  umetnost in muzeje pri ministrstvu za prosveto . Smrt fašizmu – svobodo narodu!«  Tudi Stergar,  ki je bil A .  Piskernik  sicer  zelo  naklonjen,  ni mogel  mimo  ugotovitve,  da se  je  »Dr .  Piskernikova  …  seveda upravičeno  počutila  povezana  z zmagovito  ''tovarišijo'' .  …  Slika 42: Literarno nagrado CIC Mednarodne zveze za divjad in varstvo divjih živali (International Council   for Game and Wildlife Conservation) za najboljše delo s področja ohranjanja divjih živali v letu 2003 je prejela   knjiga »Živeti z medvedi« ( Kryštufek et al . 2003) . Avtorjev arhiv . Figure 42: The CIC Literary prize for 2003 of the International Council for Game and Wildlife Conservation   was awarded to the Museum for the book »LivingWith Bears« ( Kryštufek et al . 2003) . Author’s Archive . 162 SCOPOLIA No 103 – 2022 Da ji mesto  muzejske direktorice  ni bilo  dodeljeno  le  kot  strokovnjakinji  in nekdanji  taborišč - nici, ampak da je prijateljevanje  s  Kidriči – Boris je maja 1945 postal  predsednik  slovenske  vlade – tudi nekaj pripomoglo, je menda jasno« ( Stergar 2004: 250) .  O  stanju  v  Prirodoslovnem  muzeju na začetku  50-ih let  je kritično  pisal Brelih .  Čeprav  naslovnik  ni naveden,  je Brelih  očitno  poskušal  doseči spremembe  po politični  liniji  (Poročilo  o stanju  v Prirodoslovnem  muzeju v Ljubljani;  Arhiv PMS) .  Dokument  je najverjetneje  nastal  leta  1951 ali  v začetku  1952 .  V Poročilu  govori  »o medsebojnih odnosih,  ki so nemogoči in  ovirajo  vse  delo  Prirodoslovnega  muzeja«, o rivalstvu  med  Piskernikovo  in Budnarjevo,  ki  ni skrivala  ambicij da zasede  direktorsko  mesto, o tem, kako  sta  se gospe javno  obkladali  z  »lažnivko«, hodili tožarit druga drugo na Svet za kulturo in prosveto itd .  Brelih  je poudaril,  da se  z A .  Piskernik  osebno dobro  razume,  da pa po njegovi  oceni ni  primerna  za  delo  direktorice .  Očital  ji je slabo  razgledanost  v biologiji  (tudi  botaniki),  majhne  or - ganizacijske  sposobnosti  in slabo  vodenje  muzeja  (»Poročilo  o stanju  Prirodoslovnega  muzeja  v  Ljubljani«,  verjetno  1951; Arhiv PMS) .  Presenetilo  ga  je tudi,  da  je A .  Piskernik  še v 50-ih letih  vztrajala  pri »lamarkizmu« 12 , kar  niti  ne preseneča  saj je v javnosti  že v 20-ih letih  (Piskernik 1923) zagovarjala  in tolmačila  zelo  naivne  poglede  na  evolucijo .  Pod  A .  Piskernik,  ki je ostala  na  položaju  do  leta  1953, je muzej izgubil  tretjino  preostalih  površin,  ne da  bi politično  nastavljena  direktorica  sploh  protestirala .  V spominu nam bo ostala  zlasti  po masovnem uničevanju  taksi - dermijskih preparatov . Angelo  Piskernik  je nasledil  France  Planina  (1901–1992) .  Pokojni Savo Brelih  je imel o  njem kot  direktorju  dobro  mnenje (ustno) .  Planina  je, ob nespremenjenem stanju  muzeja, videl  kot  edino rešitev  krčenje  muzeja na razstavni  del  in prenos  študijskih  zbirk  na univerzo  ali  inštitut  (Planina 1955) .  Nič od tega  se ni zgodilo,  Planina  pa je ostal  direktor  le  do leta  1955 .  Činč Juhant (2021: 137) pripisuje njegov  nagli  odhod  želji,  da bi ponovno  delal  z dijaki .  Po  spominjanju  muzejskih  uslužbencev  Sava  Breliha  in Janeza  Doviča  se Planina  s svojo  kritično - stjo  ni prikupil  oblasti .  Po istem viru  naj  bi ga  formalno  odnesel  neznaten  »črni  fond«,  drobiž  od dodatne  vstopnine  za  ogled  žive karete,  ki ga  je muzej zaračunaval,  ne pa tudi  pravilno  ra - čunovodsko  zabeležil .  Za Planino  je prišel  Anton  Polenec  (1910–2000) .  Brelihu  se  je sprva  zdel  primeren  za ta  položaj,  kmalu  pa je spremenil  mnenje: »Anton  Polenec  je znan  populari - zator  in zato  je vse delo  usmeril  samo v poljudnoznanstveno  stran .  Kljub  mnogim opozorilom  ni spremenil svojega stališča .  Opravičuje  se  sicer, da se  bo po preureditvi  razstavnih  zbirk  posvetil  muzej tudi  znanstvenemu  delu,  toda  njegov  odnos  do znanstvenih  zbirk,  knjižnice  in  strokovnih  kadrov  kaže  ravno  obratno«  (pismo  poslanki  Mici Marinko;  Arhiv PMS) .  Polenec  je ostal  direktor  do  leta  1980, torej  četrt  stoletja .  Po specialnosti  je bil  arahnolog,  sicer  pa široko  razgledan  prirodoslovec  in v javnosti  prepoznan  kot  poljudni  pisec .  Avtor  se ga spominja kot  blagega  človeka,  ki se je izogibal  zaostrovanjem  in konfliktom .  V skrbi  za  enotnost  kolektiva  je,  v primeru  konfliktov,  osebno  posredoval  in jih  zgladil .  Polenčev  življenjski  projekt  je bil  moder - nizacija  razstav  z vpeljavo  dioram,  veliko  škode  svojemu ugledu  pa je naredil  s slabim odnosom  do  zbirk  in knjižnice .  Med  naravoslovci  je veljal  za  »fanatičnega  “dioramista”,  ki je delal  prostor  za svoje diorame  s tem, da je sistematično  uničeval  zbirke,  predvsem vretenčarjev«  (Boštjan  Kiauta,  pisno; 26 .  septembra  2018) .  Kot  je pokazala  analiza  stanja  zbirk  (glej  poglavje  4 . 3 . 3), je  z  masovnim uničevanjem  muzealij  dejansko  začela  A .  Piskernik,  sramota  pa je v celoti  padla  na  Polenca,  ki je tako  postal  grešni  kozel  za  vse slabo  v povojnem muzeju .  Po mnenju  avtorja  je bil  Polenec,  mnogim upravičenim  očitkom  navkljub,  v obravnavanem  obdobju  še vedno  najboljši  direktor Prirodoslovnega muzeja Slovenije .  12 Pod lamarkizmom je mišljeno dedovanje pridobljenih značilnosti , torej “neznanstven” pogled na evolucijo   živega sveta, kot nasprotje darwinistični teoriji .  163 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Polenca  je za  kratek  čas nasledil  Marko  Aljančič  (1980–1982), njega  pa Ignac  Sivec . Sivec  je  obljubljal  modernizacijo  muzeja, kar  mu  je zagotovilo  splošno  podporo  zaposlenih .  Čas pa je  pokazal,  da potrebnih  reform  ni sposoben uresničiti .  Zapletal  se je v protislovja,  tako  da je do  konca  80-ih let  postopno  izgubil  verodostojnost,  ugled  in vpliv . Kot se v takšnih  primerih  rado   zgodi,  je bil  Prirodoslovni  muzej po desetletju  njegovega  vodenja  v veliko  slabšem stanju  kot  pa  na  dan,  ko ga  je prevzel .  V odnosih  z zaposlenimi  je bil  pravo  nasprotje  Polenca,  kar  je v drugi  polovici  80-ih zaostrilo  odnose .  Sivčevo hektično  vodenje  Prirodoslovnega  muzeja odsevajo  razmere  na ornitologiji .  Božič in Gregori  sta  za isto  časovno  obdobje  pisala  ločeni  poročili  za  »Kustodiat  za ornitologijo«  (npr .  Božič 1989; Gregori 1989) .  Januarja  1991 je Sivec naročil  Gregoriju  pripravo  skupnega  poročila,  dejanski  izdelek  pa je bil skupek individualnih  poročil  (Gregori et  al .  1991) .  Za leto  1992 je Gregori  poročal  skupaj  z Dovičem, Šeretom  in Žgavcem  (Gregori et  al .  1993), vendar  brez  Božiča .  Delovni  poročili  Kustodiata  za ornitologijo  za leto  1994 sta  Božič (1995) in Gregori (1995) še vedno pisala ločeno .  Leta  1992 je vodenje  muzeja prevzel  Matija  Gogala,  ki je leta  1987, na začudenje  mnogih,  pustil  redno  profesuro  in uveljavljeno  raziskovalno  skupino  na  Oddelku  za  biologijo  ljubljanske  univerze  in se,  čeprav uspešen eksperimentalni  zoolog,  zaposlil  v  kulturni  ustanovi  kot  ra - čunalničar;  ko je bil imenovan za direktorja,  je njegovo  delovno  mesto zasedel  gimnazijski  maturant . Gogala je za desetletje podaljšal agonijo, ki jo je začel Sivec .  4.2. Zaposleni 4.2.1. Stanko Bevk Stanislav  (Stanko)  Bevk (tudi  Beuk) (1875–1956) (slika  43a) je zoologijo  in botaniko  študiral   na  Dunaju  in bil  leta  1899 promoviran  za  doktorja  filozofije .  Kot  študent  se je izpopolnjeval  na  Zoološki  postaji  v Trstu,  kjer  je proučeval  morfologijo  mehkužca  živega  svedra  (Teredo navalis) .  Izpopolnjeval  se je tudi  na univerzah  v Innsbrucku  in Gradcu .  Najprej  je služboval  v šolstvu,  v letih  1921–1926 pa je vodil  prosvetni  oddelek  pri pokrajinski  vladi  v Ljubljani .  Domnevno  zaradi  liberalnih  nazorov  je  bil brez obrazložitve  predčasno  upokojen  (Tarman  2014) .  Na  prosvetnem  oddelku  se  je tudi  uradno  srečal  s  svojo bodočo  direktorico  A .  Piskernik,  ki se  je »za hrbtom  direkcije«  muzeja pritoževala  čez Kosa in Mantuania  ter  zahtevala  komisijsko  preiskavo  (Arhiv 1924/309) .  Kaže,  da  si tedaj  ni pridobila  Bevkovega  spoštovanja .  V tem času  ji je namreč  poslal  najmanj  dve opomina, tudi  zaradi  zanemarjenja  delovnih  obveznosti  (Arhiv 1924/287,  1924/458) .  Po drugi  vojni je Bevk vodil  odseke za visoko šolstvo  pri Ministrstvu  Ljudske republike Slovenije ( Tarman 2014) .  Bevk si  je  ustvaril  ugled  kot  pisec  poljudnih  besedil in učbenikov za različna  področja  biologije .  Bil  je član  Muzejskega  društva  za  Slovenijo  in prvi predsednik  njegovega  Odseka  za  varstvo  prirode .  V tej  funkciji  je leta  1920 podpisal  Spomenico Odseka  za varstvo  prirode  in  prirodnih  spomenikov .  Sredi  20-ih let  je igral  pomembno vlogo  pri  ustanavljanju  Ornitološkega  observatorija  in sklada,  ki je Observatoriju  zagotovil  vir  financiranja  (Tarman 2014) .  Aktiven  je bil  v lovski  organizaciji,  urejal  je glasilo  Lovec  in se zavzemal  za  varstvo  lovnih  vrst  vreten - čarjev in za etično upravljanje z njimi .  Angela  Piskernik  piše, da  je bil  »dr .  Bevk Stanko,  prosvetni  inšpektor  v pok[oju]«,  nastavljen  kot  honorarni  sodelavec  na  splošni  zoologiji  (Piskernik 1950) oziroma  kot  strokovni  sodelavec  Prirodoslovnega  muzeja  v Ljubljani  (Piskernik 1957: 4) .  Kot  enega  od  »honorarnih  znanstvenih  sodelavcev«  ga  vidimo na  nedatirani  sliki  9 v Praprotnik & Pungaršek (2021: 65) .  V tem času  je Bevk zaradi  visoke starosti  in težav  z zdravjem  le  redko  prihajal  v muzej (Brelih:  »Poročilo  o stanju  Prirodoslovnega  muzeja v  Ljubljani«,  verjetno  1951; Arhiv  PMS) .  O  razumevanju  164 SCOPOLIA No 103 – 2022 z direktorico  pa tudi  o njegovi  vertebratološki  dejavnosti  v muzeju po letu  1945 ne vemo  kaj  dosti .  Brelih  (l . c . ) sicer  piše, da je A .  Piskernik  z razumevanjem  sprejemala  Bevkove pogoste  odsotnosti z dela in druge neprijetnosti, povezane z njegovo starostjo .  Leta  1946 je Bevk muzeju  podaril  42 lobanj  sesalcev  18-ih različnih  vrst;  material  je bil  zbran  v letih  1913–1940 .  Iz tega  obdobja  je v Katalogu zabeležil  tudi  nekaj  svojih ptic  (vključno  z lobanjo  divjega  petelina),  plazilci  in dvoživke  pa so vsi  iz leta  1946 .  Vretenčarji  so Bevka  zanimali  ves čas njegove  kariere,  sesalce  in ptice  pa je pričel  zbirati  v raziskovalne  namene že  pred  prvo  vojno  (Kryštufek & Jernejc Kodrič 2013) .  V vlogi  za  pridobitev  dovoljenja  za  lov  živali  z dne  6 .  junija  1928 (naslovljeni  na  Velikega  župana  ljubljanske  oblasti)  navaja  kot  argu - mentacijo:  »Namenil  sem  se proučiti  podrobneje  domačo favno  in izdati  o njej posebno delo«  (Arhiv 1928/357) .  Bevkovi  »Vretenčarji  Slovenije«  (slika  43b) so dejansko  izšli  leta  1957 (Bevk 1957) .  Piskernik (1957: 4) v predgovoru  k tej  knjigi  pravi,  da je avtor  »dobil  od ravnateljstva  [torej  od nje] nalogo,  da […] napiše knjigo  o vretenčarjih  Slovenije,  z določevalnimi  ključi  za  vse živali  iz te skupine, ki žive na slovenskem ozemlju . « Kot  je razvidno  iz doslej  citiranih  dokumentov,  je ta  vizija  v Bevku  dozorela  najmanj  tri  desetletja  pred  prihodom  v Prirodoslovni  Slika 43: Stanko Bevk je že pred vojno sodeloval z muzejem in Muzejskim društvom, po letu 1945 pa je   bil honorarni znanstveni sodelavec muzeja (a) . b – Bevkovi »Vretenčarji Slovenije« (1957) so prvi poskus   inventarizacije vretenčarjev po Freyerjevi »Favni« (1842) . Figure 43: Prior to 1941, Stanko Bevk (a) was a fellow of the Museum Society, and after 1945 the Museum’s   honorary research associate . His »Vertebrates of Slovenia« (1957) were the first attempt after Freyer (1842) to   compile the nation’s vertebrate species . 165 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department muzej in izidom knjige .  Bevkovi »Vretenčarji«  so prvi poizkus  obdelave  slovenske  favne  vre - tenčarjev  po Freyerju .  Omembe  vredno  je, da je knjiga  nastala  v povezavi s Prirodoslovnim  muzejem in je vsaj deloma temeljila na ohranjenem materialu; nekaj ga je še vedno v muzeju . 4.2.2. Savo Brelih Leta  1949 se je  v entomološkem  oddelku  kot  pomožni  asistent  zaposlil  Savo  Brelih  (1927–2012;  Kryštufek & Gregori 2012) . Kariero  je začel  in končal  kot  koleopterolog . V zgodnjih  50-ih  letih  je videl  svojo  prihodnost  na  Gozdarski  fakulteti,  kjer  se je nameraval  zaposliti  po diplomi  iz  biologije  (Brelih:  »Poročilo  o stanju  Prirodoslovnega  muzeja  v Ljubljani«,  verjetno  1951; Arhiv PMS), ostal  pa je v Prirodoslovnem  muzeju .  V 50-ih letih  se je pričel  ukvarjati  z vretenčarji,   najprej  s  plazilci  (1951),  leta  1955  pa  tudi  z malimi  sesalci  (slika  44b) .  Julija  1967  se  je na   Sviščakih  osebno  spoznal  z Borisom Petrovom  (1917–2004: slika  44a) z beograjskega  Inštituta   za biološke  raziskave  »Siniša Stanković«,  ki je bil na Snežniku  zaradi  zbiranja  malih  sesalcev .  Petrov  je na  tem srečanju  nagovoril  Breliha,  da  je začel  s preučevanjem  bolh  (Siphonaptera) . To   skupino  zajedavcev  je Petrov  že pred  drugo  vojno  zbiral  za  ruskega  entomologa  Juliusa  Nikola - jeviča Wagnerja  (glej  poglavje  3 . 4 . 6) .  Brelih  je izziv sprejel  in v naslednjih  letih  v Prirodoslov - nem muzeju  ustvaril  veliko  sifonaptersko  zbirko .  Petrov  mu je redno  pošiljal  material,  Brelih  pa  mu je nekaj  časa vračal  z malimi sesalci  (shranjenimi  v etanolu) .  V 70-ih letih  je prenehal  z in- Slika 44: Savo Brelih (levo) z Borisom Petrovom okrog leta 1980 (a) . Na desni sliki (b) je Brelih s pastmi za lov   malih sesalcev na odpravi KOMNIS v okolici Pirana poleti 1957 .  Arhiv PMS . Figure 44: Savo Brelih (left) and Boris Petrov around 1980 (a) . On the right (b), Brelih carries a bag with kill   traps for small mammals near Piran during the summer 1957 . PMS  Archive . 166 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 45: Boris Petrov (desno) z asistentoma Vojislavom Vasićem (levo) in Georgom Džukićem leta 1972 pred   staro zgradbo Biološkega inštituta »Siniša Stanković« v Beogradu . Zbirka sesalcev Prirodoslovnega muzeja   Slovenije hrani veliko materiala, ki sta ga Petrov in Džukić zbrala v Jugoslaviji .  Arhiv PMS . Figure 45: Boris Petrov (right) with research assistants Vojislav Vasić (left) and Georg Džukić in front of the old   building of the Biological Institute »Siniša Stanković« in Belgrade . Photographed in 1972 . PMS  Archive . Slika 46: Savo Brelih na barki Dušana Lušickega, zasidrani na otoku Kaprije, Dalmacija, avgusta 1963 .  Arhiv PMS . Figure 46: Savo Brelih on Dušan Lušicky’s boat, anchored at the island of Kaprije, Dalmatia, August 1963 .  PMS Archive . 167 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department tenzivnimi  vertebratološkimi  dejavnosti .  Sifonapterska  zbirka  je dala  material  za  prvo  številko   muzejske revije  Scopolia,  ki jo je Brelih  objavil  skupaj s Petrovom  (Brelih & Petrov  1978) .  Sodelovanje  je  povezalo  Prirodoslovni  muzej  Slovenije  z beograjskim biološkim inštitutom   (slika  45) in vplivalo  na  naslednjo  generacijo  vertebratologov,  predvsem na  herpetologa  Georga   Džukića  , ki je sodeloval  z Brelihom,  in mamologa  Kryštufka,  ki je sodeloval  s Petrovom . Oba,   Petrov  in Džukić,  sta  tudi  objavljala  v muzejski reviji  Scopolia  (št .  1 leta  1978 in št .  12 leta  1987) . Brelihov najpomembnejši  prispevek  k  muzejski  vertebratologiji  je  zbirka  plazilcev  (4200 primerkov  v alkoholu),  ki jo je ustvaril  v letih  1951–1974 .  Osrednje  mesto zavzemajo  kuščarice  (Podarcis melissellensis in P. siculus) z jadranskih  otokov .  V letih  1953–1971 je na  190 jadranskih  otokih  zbral  2675 primerkov  teh  kuščaric .  Po otokih  je potoval  s  prijateljem  Dušanom  Lušickym z njegovim plovilom  (slika  46) .  Primerke  je po ulovu  evtanaziral,  injiciral  Slika 47: Samec in 5 samic primorske kuščarice podvrste  Podarcis siculus polenici (Brelih, 1961), endemične   za otok Kalbula ob obali zahodne Istre, Hrvaška . Podvrstno ime je eponim muzejskega direktorja Antona   Polenca .  Arhiv PMS . Figure 47: A male and five females of the Italian wall lizard  Podarcis siculus polenici (Brelih, 1961), which is   endemic to the islet of Kalbula offshore western Istria, Croatia . The susbpecific epithet is the eponym to Anton   Polenec, Museum’s Director . PMS  Archive . 168 SCOPOLIA No 103 – 2022 z etanolom  in po pošti poslal  v  muzej, kjer  jih je dokončno  prepariral  Janez Dovič .  Kot je  razvidno  iz delovnega  načrta  za  leto  1965 (Arhiv PMS), so bili stroški  pošiljanja  enakovredni  13 dnevnicam .  Breliha  je zanimala  podvrstna  diferenciacija  otoških  populacij .  Poimenoval  je  nekaj endemičnih podvrst (slika 47), ni pa končal načrtovane taksonomske revizije .  Brelih  je vztrajno  opozarjal  na  nenadomestljivo  vrednost  arhiviranega  zoološkega  materiala .  Bil je priča največjemu uničevanju  muzealij  v zgodovini  Prirodoslovnega  muzeja in storil  je  vse, kar  je bilo  v njegovi  moči,  da zmanjša  škodo .  Predlagano  umestitev  depojev v načrtovani  novogradnji  v Biološkem  središču  je imel za strokovno  neustrezno  in ji je ostro  nasprotoval .  Projekt  je bil zakoličen  pod direktorjema  Sivcem in Gogalo  (Činč Juhant 2021: 143), vendar  ni bil uresničen .  V Brelihovem  nekrologu  je zapisano:  »Druga  polovica  prejšnjega  stoletja  ni bila  naklonjena  naravoslovnim  ‘’študijskim’’  zbirkam .  Prevladujoče  mnenje,  ki se je vtihotapilo  tudi  v miselnost  Prirodoslovnega  muzeja, je v zbirkah  videlo  usedlino  minulega  obdobja,  njihov  ‘’smisel’’ pa v  kopičenju  prahu .  Tudi v takšni  atmosferi  je Savo ostal  zvest  svojemu prepričanju  o pomenu  raziskovalnih  zbirk  in njihovi nenadomestljivosti  pri tem, čemur danes pravimo dokumenti - ranje  biodiverzitete  na nivoju  vrst .  Tako  je z osebnim posredovanjem  večkrat  preprečil,  da bi  zbirke  končale  v ognju  ali  na smetišču .  V teh,  za kuratorja  nelahkih  letih  je neutrudno  gradil  študijske  zbirke,  ki so danes  neprecenljive  vrednosti  in temeljni  zoološki  inventar  Prirodoslov - nega muzeja Slovenije« ( Kryštufek & Gregori 2012: 108) . 4.2.3. Zmago Bufon Prvi kustos  za vretenčarje  v Prirodoslovnem  muzeju je bil tržaški  Slovenec  Zmago Bufon  (1910–1973; Polenec 1973) (slika  48), ki se je zaposlil  leta  1954 .  Z aktivno  udeležbo  v odporu  in povojnem delovanju  med  zamejskimi  Slovenci  si je ustvaril  ugled  pokončnega  in narodno  zavednega  človeka,  bil  pa je tudi  poznavalec  didaktike  naravoslovja  in dober  pedagog  praktik .  Slika 48: Zmago Bufon je bil prvi kustos za   vretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije .  Na sliki je v mladih letih .  Arhiv PMS . Figure 48: Zmago Bufon was the Museum’s first   curator of vertebrates . PMS  Archive . 169 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Bufonova  sled  v zbirkah  je neznatna,  prav tako  pa ni objavil  zooloških  del .  Iz Kataloga je razvidno,  da je revidiral  nekaj  taksonomskih  determinacij  in slovenskih  imen .  Slovensko  poi- menovanje  živali  ga  je namreč  zelo  zanimalo,  kot  prevajalec  poljudnih  besedil  pa je pomembno  vplival  na terminologijo .  Glede  zbirk  je bil Bufon  podobnih  nazorov  kot  direktor  Polenec,  s  katerim  sta  bila  osebna prijatelja,  namreč  da je »povečanje  zanimanja  javnosti  za naravo  […]  eden  od  glavnih  ciljev –  če ne edini –  tega  muzeja«  (predavanje  v srbohrvaščini;  tipkopis  hrani  Arhiv PMS) .  Odigral  je pomembno  vlogo  pri postavitvi  novih  »Polenčevih  dioram«,  občasno  pa je zapisal  svoje ime  pri izločenih  preparatih;  zanje  je rad  uporabljal  oznaki  »neuporabno«  ali »razknjiženo« .  Po drugi  strani  pa  je opozarjal,  da »je čuvanje starega  enako važno  kot  odkrivanje  novega«  (Bufonov  nedatirani  rokopis: Položaj  starih  zbirk naših prirodoslovnih  muzejev; Arhiv PMS) in da  »… bi bilo  zelo  koristno,  če bi se delo  preparatorja  bolj  načrtno …   usmerilo k  varstvu  in  obnavljanju  naših študijskih  kot tudi razstavnih  zbirk« (Zapisnik  Upravnega  odbora  PMS 3 . 7 . 1973; Arhiv PMS) .  V biografskih  virih  je Bufon  le  redko  omenjen  kot  kustos;  za  Primorski  slovenski  biografski  leksikon  je bil “biolog  in strokovni  pisatelj”  (str .  154; 3 .  snopič, Goriška  Mohorjeva  družba,  Gorica) .  Bufon  se je v muzeju  razvil  v kompetentne - ga  poznavalca  zgodovine  prirodoslovja  na  Slovenskem .  Zlasti  ga  je pritegnil  vpliv  razsvetljen - stva na narodno prebujanje .  4.2.4. Drugi kustosi in uslužbenci povezani z vertebratologijo Po Bufonovi  smrti  (1973) je mesto vertebratologa  zasedel  Janez  Gregori  (slika  49), ki je bil  v  let i h  1965 –1967 že zaposlen  kot  k ustos  za or n itologijo  (Kryštufek & Šere 2021) .  Zanimali  so ga  ornitofavnistika  in združbe  ptic  v raznih  tipih  gozdov .  V letih  1971–1973 je bil  Gregori  zaposlen  na  Zavodu  SR Slovenije  za  varstvo  naravne  in kulturne  dediščine,  tako  da  je zanimanje  za  nara - vovarstvo  prenesel  tudi  v muzej .  Leta  1971 je vodenje  Ornitološkega  kustodiata  prevzel  Ivo A .  Božič (v muzeju do 2011) (glej  sliko  76) .  Gregori  in Božič, čeprav  oba ornitologa,  nista  dobro  sodelovala,  Ornitološki  oddelek  pa ni z muzejsko vertebratologijo  nikoli  vzpostavil  organskih  povezav .  Po letu  1973 se je Gregori  usmeril  v preučevanje  združb  terestričnih  vretenčarjev,  vključno  s  pticami .  Na raziskovalni  projekt  “Vpliv  melioracij  na  populacije  vretenčarjev”,  ki ga  je pridobil  od republiške  Samoupravne  interesne  skupnosti  za raziskovalno  dejavnost,  je novembra  1978  zaposlil  Borisa  Kryštufka,  ki se  je takoj  posvetil  zbirki sesalcev .  Do leta  1983  sta Gregori  in Kryštufek  po Sloveniji  zbirala  material  in favnistične  podatke,  pogosto  v družbi  Božidarja  (Dareta)  Šereta .  Del  teh  dejavnosti  je bil vezan  na inventarizacije  za pionirske  presoje  vpliva  posegov na biodiverziteto,  ki je v tistih  časih sicer  še nismo  poznali  pod tem imenom .  Šere  je vse do upokojitve  leta  2011 vodil  obročkanje  ptic .  V 90-ih letih  se  je Kryštufek,  ki je bil  v  stalnih  sporih z direktorjem,  izogibal  muzeja .  Leta 1994  je  začel  predavati  sistematsko  zoologijo  na  Pedagoški  fakulteti  Univerze  v Mariboru,  leta  1997 pa še na  Biotehniški  fakulteti  Univerze  v Ljubljani .  Med februarjem  in aprilom  1998 je preživel  pol  leta  kot  gostujoči  razi - skovalec  v Muzeju  vretenčarjev  na Univerzi  Shippensburg,  Pensilvanija .  Ko mu  je leta  2000  uspelo  dobiti  soglasje  direktorja  Gogale,  se je dopolnilno  zaposlil  v Znanstveno-raziskovalnem  središču  Koper  (ZRS) .  Delež  je postopno  povečal  na 100 % redne  zaposlitve .  Leta  2002 je bil  imenovan  za  častnega  višjega  raziskovalnega  sodelavca  na  Univerzi  Hull,  Združeno  kraljestvo .  Leta 2003 se je iz stavbe na Prešernovi 20 odselil na Žibertovo 1 . V letih  1993–1999 je bila  kot  projektna  sodelavka  zaposlena  Katja  Poboljšaj .  Leta  1999 se  je zaposlila  Staša  Tome, ki se je nekaj  časa ukvarjala  s herpetologijo .  V tem času v muzeju ni  bilo  koncepta  enotne  vertebratološke  organizacije,  tako  da je vsak strokovni  uslužbenec  delal  za sebe . 170 SCOPOLIA No 103 – 2022 Na začetku  50-ih let  je imel muzej štiri  preparatorje:  Alojza  Šmuca, Franca  Barbiča,  Janeza  Doviča in Franca  Lebna .  Trije  od  njih  (Šmuc, Dovič in Leben) so se med oktobrom  1951 in 30 .  junijem 1952 v Hrvaškem  zoološkem  muzeju udeležili  »Zveznega  zoopreparatorskega  tečaja« .  Tečajniki  so prišli  iz celotne  Jugoslavije:  Olga  Radža  (Split),  Mira  Petranović  (Zagreb),  Jovan  Kuševski, Vlado  Madžarevski,  Stojan  Vidinski, Todor  Adžievski,  Žarko  Nastevski  in Milosa - vljevič  iz  Makedonije,  Avdo  Bjedić,  Ismet  Džolić  in  Hamdija  Demirović  iz  Bosne  in  Hercegovine,  Aleksandar  Marković,  Milorad  Marčetić  in Glišo  Arsekić  iz Srbije,  Gojko  Džilkanović  iz Črne  gore  ter  Dušan  Volf,  Božo  Buneta  in Bikadorov  (po spominu Janeza  Doviča) .  Od tečajnikov  je  verjetno  napravil  najbolj  markantno  kariero  Jovan Kuševski  v  Prirodoslovnem  muzeju  Makedonije  v Skopju kjer  je po potresu  leta  1963 vodil  postavitev  razstavnih  dvoran  muzeja,  v kateri  so zbujale  pozornost  zlasti  izvrstne  diorame .  Od drugih  makedonskih  udeležencev  je  Adžievski delal  v muzeju do leta  1963, Madžarevski  pa je bil zaposlen  na Zavodu  za ribištvo  (Svetozar Petkovski; ustno, december 2021) .  Glavni  predavatelj  je bil  muzejski konservator  Pavao  Alinger,  ki se je v zagrebškem  muzeju  zaposlil  leta  1912 .  Ugled  si je ustvaril  z  delom  »Prepariranje  i konzerviranje  životinja«  (Alinger 1948) .  Stjepan  Čanadjija  (kasnejši  direktor  Hrvaškega  zoološkega  muzeja)  je tečajnike  poučeval  v zoologiji,  Alinger  in njegova  pomočnica Ružica  Pahić pa sta  jih uvajala  v prepariranje  in  Slika 49: Savo Brelih (levo)   in Janez Gregori (desno) v   družbi lokalnega planinca pred   planinskim domom Malačka nad   Splitom, Hrvaška, aprila 1974 .  Material malih sesalcev s tega   potovanja hrani Prirodoslovni   muzej Slovenije . Arhiv PMS . Figure 49: Savo Brelih (left)   and Janez Gregori (right) with   a local mountaineer in front   of the Malačka chalet above   Split, Croatia; April 1974 .  PMS Archive . 171 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department konzerviranje  živali .  Ružice Pahić se  spominja J .  Dovič, vendar  Nikola  Tvrtković  v  arhivu  zagrebškega  muzeja o njej ni našel  nobenega  dokumenta .  Slikar  Alojz  Magrle  je tečajnike  usposabljal  za poslikave,  zlasti  ozadja  dioram .  V tem času je bil direktor  zagrebškega  muzeja  Nikola  Fink (od 1950; N .  Tvrtković  ustno) .  Tako  je tedanja  oblast,  ki prirodoslovnim  muzejem  sicer ni  bila zelo naklonjena,  zagotovila  kompetentne  taksidermijske  preparatorje  v  vseh  nacionalnih  muzejih nekdanje  Jugoslavije .  Prva  razstava  v zagrebškem  zoološkem  muzeju je  predstavila izdelke tečajnikov ( Podnar et al . 2014) . Muzejski  preparatorji  so v različnih  obdobjih  izdelovali  preparate  za  zunanje  naročnike  (npr .  Arhiv 1909/46, 1910/52, 1910/98, 1910/303, 1910/304, 1920/108 itd . ), čeprav  jim  ni manjkalo  delala  v  muzeju .  Komercialna  dejavnost  se  je po  drugi  vojni morda še  razmahnila,  vendar  dokumentov  o tem ni na  voljo .  Dovič se je spominjal,  kako  je izdeloval  okostja  za  različne  šole .  Muzej  je imel cenik  preparatorskih  storitev  za  zunanje  naročnike  (Zapisnik upravnega  odbora  z dne 18 .  februarja  1964; Arhiv PMS), z dodatnimi  sklepi  Upravnega  odbora  pa je uravnaval  to  tržno  dejavnost,  ki je v muzej pogosto  vnašala  napetosti  pri  izplačilih  ustvarjenega  dohodka:  »Če mora  preparator  v popoldanskem  času konservirati  material  za  šole,  dobi plačane  nadure«  (Zapisnik  z  dne  17 .  decembra  1966; Arhiv PMS) .  Večina  muzejskih  preparatorjev  je uporabljala  preparatorsko  dejavnost  kot  vir  dopolnilnega  zaslužka . Problem ima dolgo  zgodovino  in o raz - mejevanju  med muzejskim in zasebnim sta  se pogajala  že  Schulz  in Müllner  (poglavje  1 . 1) .  Fran  Barbič  (v muzeju v letih  1948–1963) je imel zasebno  preparatorsko  delavnico  v Igriški  ulici  v  Ljubljani  (Galjot 2004) .  Po vojni  so imeli zasebne  preparatorske  delavnice  tudi  Alojz  Šmuc (v  muzeju v letih  1948–1983), France  Leben (1952–1972) in Viljem Žgavec  (1990–2019) .  Ironija  usode  je, da je prav  Janezu  Doviču (1951–1993; Činč-Juhant 2021), ki je edini od muzejskih  preparatorjev  delal  samo za muzej, direktor  Polenec  plačeval  nizko  pripravniško  plačo  dolgih  17 let (do 1968) .  4.3. Zbirke 4.3.1. Stanje in rast zbirk Ob koncu  obravnavanega  obdobja  ni bilo  znano,  kakšno  je stanje  zbirk,  niti  to,  kdo  je za  kaj  odgovoren .  Breda  Činč Juhant  je takoj  po nastopu  direktorskega  položaja  leta  2002 naročila  ugotavljanje  dejanskega  stanja .  Na dan  22 .  aprila  2002 je bilo  v muzeju  16 . 905 preparatov  (brez  oologije  in  osteologije),  na  dan  1 .  januarja  2003 pa 20 . 568 primerkov  (tabela  1) .  Razlika  seveda  ne  odseva  dejanskega  povečanja,  temveč urejanje  evidence  po kaotičnih  90-ih letih .  Zadnjo  oceno  (20 . 568 primerkov)  lahko  sprejmemo kot  verodostojen  približek  dejanskemu  stanju  v zbirkah  vretenčarjev .  V tem obdobju  sta  bila  zaključena  dva projekta  o oceni  pogojev  in mehanizmov  za  ex situ  varstvo  prostoživečih  rastlin,  živali  in mikroorganizmov  s pregledom  bioloških  zbirk  v državi  (Batič et  al .  2003a, b) .  Podatke  za  Prirodoslovni  muzej sta  posredovala  M .  Gogala  in  Sivec .  Po njuni  oceni  so bile  zbirke,  ki jih  hrani  muzej, »zakonsko  zaščitene  in vsaj  v tem smislu  varne«  (Batič et  al .  2003a: 23) ter  so imele »zagotovljen  prostor  [in] minimalno vzdrževanje  […]«   Batič et  al .  2003a: 61) .  Podatka  o sredstvih,  ki jih Prirodoslovni  muzej Slovenije  dobiva  za  vzdrževanje  zbirk  in tistih,  ki bi bila  potrebna  za  optimalno  delovanje,  Sivec in Gogala  nista   posredovala  (Batič et  al .  2003a: 24) .  Sivec je v enem izmed dokumentov  izrecno  naveden  kot  odgovorna  oseba za  vse (sic) zbirke  Prirodoslovnega  muzeja  (Batič et  al . 2003a:  19), v drugem   dokumentu  (Batič et al .  2003b) pa so kot  odgovorni  za zbirke  vretenčarjev  navedeni  Božič,  Gregori in Kryštufek (primerjaj sliko 51) . Kot je razvidno  iz tabele  1,  je bil fond  zbirk  leta  1950  približno  dvakrat  večji od onega  leta  1918, do leta  2003 pa se je povečal  za približno  osemkrat .  Rast  je bila  največja  v zbirkah  172 SCOPOLIA No 103 – 2022 sesalcev  (21-kratna)  in anamniotov  (18-kratna);  pri slednjih  je šlo  za Brelihov  vložek  v her - petološko  zbirko .  Zbirka ptic se  je povečala  za skromnih  2,4-krat .  Rast ni imela skupnega  imenovalca  in ni bila  v ničemer posledica  morebitne  muzejske politike  zbiranja;  slednje  Priro - doslovni  muzej Slovenije  v tistem  času ni imel niti  na  papirju .  Ekspanzija  zbirk  je bila  zadosti  velika  in hitra,  da je zakrila  množično  uničevanje  muzealij  v prvih  povojnih  desetletjih  (glej  poglavje  4 . 3 . 3) .  Večina  rasti  je nastala  po zaslugi  študijskega  materiala .  Tako  je vizija  Sajovica  in Kosa o »magaciniranih«  ali  »študijskih«  zbirkah  začela  dobivati  oprijemljivo  obliko  v 50-ih  letih  z intenzivnim  Brelihovim  zbiranjem  različnih  skupin vretenčarjev,  predvsem pa malih  sesalcev  in plazilcev .  V vlogi  »Prošnja  za oprostitev  strokovnega  izpita  za naziv  preparator«,  naslovljeni  na »Komisijo za uslužbenske  zadeve  pri IS LRS« (10 .  aprila  1958), je Savo Brelih  zapisal,  da je pripravil  »zbirko  mehov (kož)  in lobanj  malih  sesalcev,  ki šteje  skupno  600 ek- semplarjev  iz Slovenije .  To je po velikosti  druga  največja  zbirka  v Jugoslaviji  in največja  v  Sloveniji«  in »Zbirko  plazilcev,  katera  šteje  c .  500 kuščaric  in kač in je za Radovanovičevo  zbirko v Beogradu največja v Jugoslaviji« ( Arhiv PMS) .  V  letih  1951–1954  je  Brelih  intenzivno  zbiral  lobanje  ptic (208  primerkov) .  Ornitološko  zanimanje je bilo verjetno  posledica  parazitoloških  raziskav,  ki  jih je Brelih  začel  s  tekuti  (Mallophaga)  in ušmi  (Anoplura),  po spletu  okoliščin  pa razširil  še na bolhe  (Siphonaptera) .  V drugi  polovici  petdesetih  let  prejšnjega  stoletja  je nastala  potreba  po informaciji  o glodavcih   in žužkojedih  sesalcih  kot  rezervoarju  meningoencefalitisa .  Brelih  je bil vključen  v raziskave  (slika  50),  ki jih je vodila  zvezna  »KOMisija za Naučna  IStraživanja«  (KOMNIS) .  Celoten  projekt  je trajal  6 let  (1954–1959) .  V letih  1955–1956 je v družbi  različnih  slovenskih  biologov  zbral  približno  75 malih sesalcev .  Ker so bile pričakovanja  KOMNIS večja, se je leta  1957 v  delo  vključilo  12  članov  ekipe  Laboratorija  zoologije  vretenčarjev  češkoslovaške  akademije  znanosti  iz Brna  (Laboratoř  pro  výzkum obratlovců  ČSAV; danes  Inštitut  biologije  vretenčar - jev) .  Tako  je Brelih  junija  in julija  intenzivno  vzorčil  s parazitologom  Bohuslavom  Rosickým,  decembra  pa z M .  Mrciakom .  Iz tega  obdobja  je v seznam sesalcev  vpisanih 388 primerkov .  Material  je bil  zbran  zaradi  epidemioloških  in viroloških  preiskav,  zato  je Brelih  prejel  primerke  malih sesalcev  v slabem stanju,  kljub  temu pa jih je shranil  kot  muzejske primerke (lobanje  in razpete  kožice) .  V  »Poročilu  o delu  ekipe  za proučevanje  ekologije  encefalomeningitisa«  z dne 14 .  oktobra  1954 (Arhiv PMS) je navedeno,  da so »mikromamalije«  lovili  »predvsem  na teritoriju  Kamniške Bistrice,  Kamnika, Bistre  pri Vrhniki  in Ljubljane,  poleg  tega  pa še v  naslednjih  krajih:  Škocjan  pri  Divači, Postojna,  Predjama,  Ig, Šmartno  pri  Št .  Vidu,  Dramlje  pri  Celju,  Kanin,  Ratitovec,  Lubnik in Jezerca  nad  Krvavcem . « V vlogi,  naslovljeni  na »Društvo  muzealcev  in konzervatorjev  v Ljubljani«  (19 .  decembra  1957), je Brelih  najavil  več vertebrato - loških  objav  (med njimi »Sesalci  Kamniških Alp«  in »Pregled  dosedanjih  najdb  malih  sesalcev  v Sloveniji«;  Arhiv PMS), kar  pa se ni uresničilo .  Po letu  1957 se Brelih  ni več intenzivneje  ukvarjal z malimi sesalci .  Zbirka  sesalcev  je začela  hitro  naraščati  ob koncu  70-ih let .  Tako je samo leta  1989 prišlo  v  muzej 959  primerkov  sesalcev;  34,5 %  vnosa je šlo na račun  donacij  (Kryštufek  1990) .  Donacije  so  bile v  tem  obdobju pomemben  vir rasti  zbirke, še  zlasti  pa  stopa v  ospredje  pridobitev  zbirke  B .  M .  Petrova  leta  1984 .  Prepariranje  materiala  v tem času ni bilo rešeno,  zbirka  pa je bila  tudi  brez  sredstev  in tehnične  pomoči  (Kryštufek, prav  tam), v prihodnjih  letih  pa so se razmere  zaostrovale .  Kryštufek  (»Predlog  za  ureditev  zbirke  sesalcev«,  naslovljen  na  direktorja;  1 .  septembra  1996; Arhiv PMS) je videl  težave  »v razkoraku  med hitrostjo  rasti  zbirke,  njenim obsegom in tehnično  zahtevnostjo  na eni strani  ter  v  pomanjkanju  organizi - ranega  dela  in ustreznega  odnosa  do zbirk  s strani  PMS na drugi  strani . « Vodstvo  muzeja je  probleme  prej  zaostrovalo  kot  pa reševalo .  Značilen  primer,  eden  mnogih,  je Sivčeva zavrnitev  vloge  za nakup kovinskih kontejnerjev  za hranjenje  kož sesalcev  na sestanku  strokovnega  173 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Slika 50: Pogodba z dne 10 . aprila 1956 med Savom Brelihom in »Centralnim higienskim zavodom v Ljubljani«   kot pooblaščencem »Komisije za medicinsko naučna istraživanja (Komnis), Beograd« . Brelih je bil med drugim   zadolžen za »lov na prenašalce Ixodid (mamalije, reptile in ptice)«, »preparacijo mikromamalij in reptilov« in   determinacijo  materiala .  Arhiv PMS . Figure 50: Written contract dated 10 April 1956 between Sava Brelih and the "Central Hygienic Institute in   Ljubljana" as the representative of the "Commission for Medical Scientific Research (Komnis), Belgrade" .  PMS Archive . 174 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 51: »Dogovor o urejanju in varovanju zbirke sesalcev Prirodoslovnega muzeja Slovenije« z dne   15 . februarja 2000, po katerem je odgovornost za zbirko prevzel Ivo A . Božič .  Arhiv PMS . Figure 51: "Agreement on the arrangement and protection of the collection of mammals of the Natural History   Museum of Slovenia", dated 15 February 2000, according to which Ivo A . Božič took responsibility for the   collection . PMS  Archive . 175 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department kolegija  11 .  septembra  1991;  vloga  je bila vložena  20 .  junija  1991  (Arhiv  PMS) .  Kryštufek  je opozarjal  na slabe  razmere  in propadanje  materiala:  ustno  obvestilo  direktorju  dne 5 .  julija  1993 in 21 . januarja  1999 (zabeležki;  Arhiv PMS), pisni obvestili  direktorju  dne  14 .  marca  1994  in 17 .  novembra  1997  (Arhiv  PMS),  obvestila  strokovnemu  kolegiju  (Zapisnik strokovnega  kolegija  z dne  31 .  avgusta  1998 in Zapisnik  razširjenega  kolegija  z dne  1 .  februarja  1999; Arhiv PMS), obvestilo  Inventurni  komisiji za  popis muzealij  leto  1996 (Arhiv PMS), v let nih  poročilih   za 1993 (Kryštufek 1994) in 1999 (Kryštufek 2000) .  Letnim poročilom  so bile priložene  fotografije  uničenega  materiala .  V poročilu  za 1993 je navedeno,  da se zaradi  slabih  razmer  v Prirodoslovnem  muzeju material  pošilja  v tujino  ali  zavrže .  Tako je šla  večina primerkov,  zbranih  v Pensilvaniji  in Novi Mehiki, v Zoološki  muzej A .  Koenig  v Bonnu .  Material,  zbran  v  Južni Afriki, je bil prav tako poslan v Bonn, deloma pa v Prirodoslovni muzej Dunaj .  Februarja  2000 so se končno  direktor  Gogala,  Božič in Kryštufek  sporazumeli,  da zbirko  sesalcev  prevzame  Božič:  »Zbirko  sesalcev,  tako  študijsko  kot  razstavno,  ureja  od  tega  datuma  [15 .  februarja  2000]  dalje  Ivo  Božič, skrbi za redno  dezinsekcijo,  pregledovanje,  kot tudi  za sprejemanje in začasno  oddajanje  gradiva,  npr .  za študijske  namene in vodi inventarno  knjigo .  […] S 15 .  2 .  2002 preneha  B .  Kryštufku  odgovornost  za vzdrževanje  zbirke  sesalcev«  (»Dogovor  o urejanju  in varovanju  zbirke  sesalcev  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije«;  Arhiv PMS; Slika  51) .  Istega  meseca sta  Božič in Kryštufek  pregledala  stanje  in ugotovila,  »da je  zbirka  hudo  napadena  z molji  in da  je del  materiala  (kože)  tudi  uničen .  Napadenih  je več omar;  škoda  je največja  tam, kjer  se  material  nahaja  v  neprimerni  embalaži« (»Zapisnik o ogledu  zbirke  sesalcev«,  1 .  marca  2000; Arhiv PMS) .  Pri tem je tudi  ostalo;  29 .  marca  2000 se  je  Kryštufek  pritožil,  »da sanacija  zbirke  ni bila temeljita«  (Arhiv  PMS),  28 .  decembra  2000  pa je pisno obvestil  direktorja  Gogalo,  da Božič na odgovarja  na vloge  za ogled  in izposojo  materiala  (Arhiv PMS) .  Leta  2002, ko se  je Gogala  upokojil  in je vodenje  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije  prevzela  Breda  Činč Juhant,  je bila  zbirka  sesalcev  v razsulu,  v slabem stanju  pa so bile tudi druge zbirke vretenčarjev . 4.3.2. Hranjenje študijskih zbirk V 80-ih letih  so bile  študijske  zbirke  razpršene .  Mehovi ptic  so se hranili  v stavbi  Ornitolo - škega  kustodiata  v Stožicah .  Marca  1988 je to  zbirko  prevzel  Gregori,  v začetku  naslednjega  leta  pa jo je preselil  v pritlično  stanovanje  na Žibertovi  1 (Gregori 1989) .  Leta  1990 so bile  v tem prostoru  opravljene  potrebne  adaptacije  (Gregori et  al .  1991) .  Prednji  del  prostora  je 9 .  maja 1991 dobilo  v brezplačno  uporabo  Društvo  za opazovanje  in proučevanje  ptic  Slovenije  (DOPPS), zadnji  del  pa se je uporabljal  za hranjenje  ornitološke  zbirke .  Pogodba  z DOPPS je  veljala  vse dokler  ima muzej v »sosednjem prostoru  svojo zbirko  ptic«  (Pogodba  med PMS in  DOPPS; Arhiv PMS) . Študijska ornitološka zbirka je tam še v času pisanja .  Brelihova  zbirka  plazilcev  je bila  zložena  v štirih  posebej v ta  namen izdelanih  omarah  na  hodniku  v prvem nadstropju,  blizu  izhoda  na  stopnišče .  Po izselitvi  DOPPS-a je bila  prenesena  v srednjo  sobo stanovanja  v Žibertovi  ulici .  Sesalci  so bili sprva  v delovni  sobi na podstrešju,  obsežna  gradbena  dela  v muzejski stavbi,  ki so se začela  leta  1986, pa so sprožila  neskončno  prenašanje  omar iz enega  nadstropja  v drugo .  Leta  1990 je bila  celo  preparatorska  delavnica  začasno  premeščena v 1 .  nadstropje  muzejske stavbe .  Kasneje  se je zbirka,  ponovno  začasno,  ustalila v dvorani XII, ki je večji del 90-ih let rabila kot osrednji depo . Ukinil ga je Gogala leta  1998 s selitvijo  zbirk  v najeto  skladišče  v BTC .  Činč Juhant (2021) vidi v tej  selitvi  bistveno  izboljšane  razmere  za depojske zbirke .  Dejansko  pa prostori  niso ustrezne  kakovosti  in niso  bili prilagojeni  potrebam  hranjenja  občutljivega  materiala .  Selitev  je bila  načrtovana  v naglici  in tako  tudi  izpeljana,  dogovarjanje  pa je bilo  omejeno na ozek  krog  ljudi .  Dislocirani  depoji  176 SCOPOLIA No 103 – 2022 pomenijo za Kustodiat  za vretenčarje  hudo  dodatno  obremenitev  in izgubo  delovnega  časa,  otežujejo  pa normalno  delo .  Ob selitvi  je bil izpraznjen  provizorični  depo v dvorani  X, taksi - dermijski preparati pa shranjeni v sobi desno od vhoda v skladišče .  4.3.3. Množično uničevanje muzealij V 60-ih in 70-ih letih  preteklega  stoletja  je prišlo  v Prirodoslovnem  muzeju Slovenije  do  množičnega  uničevanja  muzealij .  O tem se je dosti  govorilo,  nič pa pisalo  ali  celo  ukrepalo .  Kot  se v podobnih  primerih  rado  zgodi,  so prevladala  stereotipna  mnenja  in pavšalne  ocene .  Najpo- membnejši  vir  o odstranjevanju  materiala  iz muzeja so kratke  zabeležke  v Katalogu, ki, ste- nografskemu  zapisu  navkljub,  vendarle  omogoča  vsaj približen  vpogled  v dinamiko  pridobitev  in odstranjevanja  vretenčarskih  preparatov  v obdobju  od 1889 do 60-ih let  prejšnjega  stoletja .  V njem je bila  zadnja  izločitev  zabeležena  leta  1968 .  V navedenem  obdobju  je bilo  dokumenti - rano  odstranjenih  672 preparatov  vretenčarjev .  Pri  devetih  odstranjenih  preparatih  (1 . 33 % vseh  izločenih  enot)  ne poznamo  letnice  uničenja,  71 (10,6 %) preparatov  pa je bilo  odstranjenih  pred  letom  1945 .  Velika  večina uničenja  (592 preparatov;  88,1 %) se je torej  zgodila  v vsega dobrih  dveh  desetletjih  po koncu  druge  svetovne  vojne .  Povprečna  letna  dinamika  odstranjevanja  pred  1945 je bila  1,27 preparata,  po tem letu  pa se je povzpela  na  22,0 preparatov .  Kar  545 preparatov  je bilo  umaknjenih  pred  letom  1956, ko je Polenec  odprl  nove dioramske  postavitve  (Polenec 1959: besedilo  na  zavihku);  muzejski delavci  so pričeli  vstavljati  preparate  v dioramske  omare  marca  1956 .  V obdobju,  ko je muzej vodil  Polenec,  je dokumentirana  izločitev  69 preparatov,  A .  Piskernik  pa jih je samo leta  1946 odstranila  105 .  Velike  večine dokumentirano  zavrženih  muzealij  po letu  1945 torej  ne  moremo povezati  s Polenčevimi  dioramami .  Gre  za  dve  neodvisni  uničevanji zbirk različnih direktorjev z različnimi motivi .  Razpoložljivi  prostor  je pri  vsakršni  rošadi  zbirk  dovoljeval  zelo  malo  manevrskih  možnosti .  Do  začetka  50-ih  let  je  Prirodoslovni  muzej  izgubil  vse  pritlične  razstavne  dvorane,  torej  približno  polovico  površin  iz leta  1888 .  Bevk je po izgubi  dvoran  leta  1947 sicer  pisal,  da  se »vsi  izločeni  predmeti …  hranijo  zaenkrat  v depoju«  (Bevk 1947: 529), kar  pa zelo  verjetno  ni bilo  mogoče .  V tem obdobju  je ostalo  Prirodoslovnemu  muzeju  vsega  33 m 2  depojskih  površin  (Baš 1951), dobrih  pet let  pred  tem pa je samo herbarij  zasedal  površino  62 m 2  (Arhiv  1944/390) .  V tem času je Brelih  pisal:  »Depo sicer  obstoja,  vendar  je zelo  neprimeren  in je tudi  v takem  stanju,  da je dejansko  lahko  v sramoto  Prirod[oslovnemu]  muzeju« (»Poročilo  o stanju  Priro - doslovnega  muzeja v Ljubljani«,  verjetno  1951; Arhiv PMS) .  V tem času je bila  npr .  »zbirka  insektov  F .  Schmidta  […] shranjena  na  stranišču«  (Brelih,  prav  tam) .  Razkoraka  med potrebnim  in razpoložljivim  verjetno  ni bilo  mogoče premostiti,  saj fizičnega  prostora  preprosto  ni bilo  na  voljo .  Vseeno pa pri uničevanja  muzealij  ni šlo  le za pomanjkanje  prostora .  Kako si razložiti  izgubo  velikega  števila  rogovij  srnjakov  in jelenov,  gamsjih rogljev  in para  kozorogovih  rogov?  Ta material  je vpisan na prvih  štirih  straneh  Kataloga pod številkami  od 1 do 75 (glej  sliko  2 v Kryštufek & Jernejc Kodrič 2013), razviden  pa je tudi  s fotografij  dvorane  X (glej  slike  3, 18 in 19) .  Zbirko  bi  bilo mogoče rešiti  z malo volje,  ki pa je očitno  ni bilo .  Prevladala  je  vsenavzoča  miselnost,  da gre  pri vsem  skupaj za staro  in nepotrebno  navlako,  ki jo je vselej  mogoče nadomestiti .  Temu  so se morda  pridružili  še osebni predsodki,  o katerih  ugibamo v  nadaljevanju . V obdobju,  ko je bila  direktorica  muzeja Angela  Piskernik  (1945–1953), je bilo  iz zbirk  od - stranjenih  478 preparatov,  torej  v povprečju  53,1 preparata  na leto  (slika  52) .  Pred  letom  1945  so preparate  odstranjevali  v 22 letih  (od skupno  56 let),  torej  v povprečju  na vsakega  2,5 leta,  v obdobju  A .  Piskernik  pa so jih izločali  prav vsako leto .  Obstaja  še ena pomembna  razlika  med  izločanjem  muzealij  A, Piskernik  in njenih  predhodnikov .  Pred  letom  1945 so preparate  177 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department večinoma odstranjevali  zaradi  »dotrajanosti«  ali  »neuporabnosti«,  A .  Piskernik  pa je začela  na veliko  razdajati  nepoškodovane  preparate,  večinoma kot  učila  (slika  52) .  Pred  letom  1945  je bila  v ta  namen (dokumentirano)  izločena  ena sama muzealija,  v njenem obdobju  pa je bilo  darovanih  265 preparatov .  Razmerje  med zavrženimi  in darovanimi  (tudi  prodanimi)  preparati  je bilo 208 : 265, torej 1 : 1,27 .  Kaj je sprožilo  to nerazumno  ravnanje  Angele  Piskernik?  Morda  osebna nenaklonjenost  zoologiji,  za katero  je že v zgodnjih  dvajsetih  letih  trdila,  da je je v muzeju preveč (Arhiv 1922/83)? Morda  zapoznelo  osebno maščevanje zoologu  Kosu, ki je leta  1921 zasedel  mesto  kustosa,  na  katerem  se je videla  sama? (glej  poglavje  3 . 3 . 2) .  Morda  želja,  da  z »brezkompromi - sno«  udarniško  akcijo  ugaja  tedanji  politični  vrhuški,  ki jo je postavila  na  ta  položaj?  Karkoli  je  že bilo,  uničevanje  muzealij  ni škodilo  ugledu,  ki ga  je imela  pri  oblastnih  strukturah  v povojni  Jugoslaviji .  Predsednik  Jugoslavije  ji je »z ukazom  št .  117 dne 14 .  11 .  1966 podelil  red  zaslug  za  narod  z zlato  zvezdo,  in sicer  ''za  posebne zasluge,  dosežene  pri delu  na  področju  znanstve - Slika 52: Kumulativne krivulje uničenih preparatov vretenčarjev v letih 1889–1968 . Vir podatkov je  Katalog (»Inventarna knjiga sesalcev, rib, ptic, plazilcev Prirodoslovnega muzeja«) . 1 – zavržen in uničen material;   2 – preparati poklonjeni ali prodani različnim ustanovam; 1 + 2 – skupno število preparatov, izgubljenih za   muzejsko zbirko . Direktorji so navedeni na zgornjem robu .  Figure 52: Cumulative curves of discarded vertebrate vouchers between 1889 and 1968 . 1 – vouchers discarded   or destroyed; 2 – vouchers donated or sold to various institutions; 1 + 2 – the sum of vouchers removed from the   collection . The Museum’s Directors are at the top .  178 SCOPOLIA No 103 – 2022 nega,  kulturnega  in družbenega  razvoja  države''«  (Stergar 2004: 255) .  Stergar  meni,  da bi ji  bilo  treba  »postaviti  spominsko obeležje  (npr .  v Prirodoslovnem  muzeju …« (Stergar 2004:  257) .  Če bo do  tega  res  kdaj  prišlo,  potem naj  bo na  plošči  dokumentirano  tudi  njeno  masovno  uničevanje kulturne in znanstvene dediščine v Prirodoslovnem muzeju v obdobju 1945–1953 . V  letih,  ko je bil direktor  Planina,  je ostal  tempo izločanja  preparatov  še  vedno izredno  visok (c .  35 preparatov  / leto),  struktura  namena izločanja  (1 odstranjen : 1,65  darovan)  pa je  spominjala  na čase Angele  Piskernik .  Leta  1956, ko je Polenec  začel  vstavljati  taksidermijske  preparate  v dioramske  zaboje,  je bilo še vedno izločenih  26 preparatov,  naslednje  leto  pa je  številka  padla  na dva preparata  in ostala  relativno  nizka  (1,5 preparata  / leto)  do leta  1968, ko  je zabeležen  zadnji  odstranjeni  preparat  vretenčarja .  Pripomniti  moramo,  da  pripis »izločen«  ni  nujno  vselej  sopomenka  za  uničenje  preparata .  Očitno  je bila  pod tem mišljena  tudi  odstranitev  iz razstavne  zbirke,  ne pa tudi  iz muzeja .  Rjavi lunj  (št .  73 v Katalogu) je bil  »izločen  15 .  III . «  1946, maja 1954 pa je bil »odstopljen Gimnaziji Moste . Račun!« Primer ni osamljen .  Slika 53: Taksidermijski  preparat  škorca ( Sturnus vulgaris) iz  leta 1887, s kataloško številko 189, je delo Fedinanda Schulza .  Muzealija, ki je bila 19 . junija  1953 darovana 1 . Gimnaziji (danes  Gimnazija Bežigrad), je bila   kasneje vrnjena v Prirodoslovni muzej Slovenije . Foto: Dare Šere . Figure 53: Taxidermic mount   of a common starling ( Sturnus vulgaris) from 1887 (catalogue   no . 189) was done by Fedinand   Schulz . In June 19, 1953, the   voucher has been donated for   educational purpose, but is now   back to the Slovenian Museum of   Natural History . Photo: Dare Šere .  179 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Stanje  zbirk  se je nadalje  poslabšalo  v drugi  polovici  50-ih let,  ko je Polenec  začel  z veliko - poteznim preurejanjem  razstavnih  zbirk .  Taksidermijskih  preparatov  je bilo za nove diorame   preveč,  prenesti  pa jih  ni bilo  kam .  Nekaj  so jih  shranili  v provizorij  na  desni  strani  velike  gozdne   diorame  (dvorana  X), približno  ne mestu med  nekdanjo  vitrino  št .  47 in steno,  kjer  je svojčas   stala  tridelna  vitrina  št . 44–46  (primerjaj  s sliko  2) . Tam  so taksidermijski  preparati  na  površini   manjši od 10 m 2 , obupno  natlačeni  in naloženi  v več nadstropij,  čakali  boljših  časov . V 60-ih  letih   so v ta  prostor  celo  dodajali  nove taksidermijske  preparate  (glej  npr .  št .  464–466 v ornitološki   zbirki;   Katalog);  drugi  preparati  so bili »deponirani  v  sobi  s  kemikalijami« (npr .  št .  420  v  zbirki  anamniotov;  Katalog) .  Kot  se  spominja avtor,  ki je prišel  v muzej konec  leta  1978, v  zaprašenem  provizoričnem  depoju  ni bilo  nobenega  čiščenja,  zračenja  ali  dezinsekcije .  Nikoli  ni  nobenemu  izmed zaposlenih  sploh  padlo  na  pamet, da  poskuša  odnesti  kak  predmet  zaradi  kakr - šnegakoli  razloga .  Med tamkajšnjimi  muzealijami  so bili  karizmatični  preparati:  progasta  hijena   iz menažerije  Schulze  iz leta  1898 (Jernejc Kodrič & Kryštufek 2019), tjulenj  iz menažerije   Kreuzberg  (v  muzeju pred 1881),  obe taksidermiji  risov iz 19 .  stoletja,  ohranjeni  preparati  iz  Indijskega  misijonskega  muzeja  in še mnogi drugi .  Če drugega  ne, so se ti  primerki  vsaj  ohranili .  Vse,  česar  ni bilo mogoče stlačiti  v ta  bedni provizorij,  pa je izginilo  brez  sledu .  Za preparat   bengalskega  tigra  in goveda  zebu iz Indijskega  misijonskega  muzeja (glej  poglavje  4 . 4 . 2 . ) se je  preparator  Janez  Dovič (ustno)  spominjal,  da  ju  je pred  odvozom  razsekal  na  muzejskem dvorišču .  To pa še  ni vse .  Ko je Polenec  prelagal  stare  preparate  v svoje nove diorame, jim  je od - stranjeval  etikete .  Slednje  so bile neredko  celo  shranjene,  ni pa jih bilo  več mogoče povezati  z muzealijami .  Po  srečnemu spletu  okoliščin  se  je  ohranil  pomemben  del taksidermijskih  preparatov  iz predvojnega  obdobja .  V času preurejanja  razstavnih  zbirk  so namreč dve kotni  omari  s kovinskim ogrodjem,  nameščeni v dvorani  XI, zakrili  z lesonitnimi  ploščami .  V eni so  bili skeleti  (slika  30), v drugi  pa taksidermijski  preparati  rib (sliki  23 in 24) .  Preparati  v obeh  omarah so se tako ohranili in se vse do danes izognili večjemu preurejanju in uničenju .  Nedavni vpogled  v  osebni  arhiv pokojnega  Sava Breliha  kaže, da so  odgovorni  za to   uničevanje  muzealij  vedeli .  Brelih  je najmanj  dvakrat  pisal poslanki  Mici Marinko;  ohranjeni   kopiji žal  nista  datirani,  verjetno  pa sta  is  sredine  50-ih let .  Pri poslanki  gre  očitno  za Mico   Marijo Šlander  (1911–1973),  ženo Mihe  Marinka,  v  tistem času  predsednika  Centralnega   komiteja  Zveze komunistov  Slovenije  (1948–1966) in predsednika  slovenske  Narodne  skupščine  (1953–1963), pred  tem pa predsednika  slovenske  Vlade  (1946–1953) . Brelih  je pisal,  da  direktor   Polenec  »misli  odstraniti  [stare  herbarije]  z muzeja in pravi, da spadajo edinole  v  papirnico   Vevče .  Na splošno  smatra  velik  del  znanstvenih  zbirk  za  ''nepotrebno  navlako''  in ponuja  del  tega   materiala  raznim  ustanovam  in gimnazijam .  S tem bi se zbirke,  ki so sedaj skoncentrirane  na   enem mestu, razbile  in porazgubile… .  Naravnost  nerazumljiv  pa je njegov  odnos  do  zbirk,  ki se  nahajajo  v Mariboru  in Podčetrtku . Dasi  je bil  že najmanj  desetkrat  opozorjen  na  te  zbirke,  ki se  nahajajo  na popolnoma  neprimernih  mestih, se stalno  izogiblje  akciji,  da bi se te  zbirke  rešilo .  Pred  kratkim  smo  bili  ponovno  obveščeni, da  se sedaj  nahajajo  te  zbirke  v kleteh  in na  hodnikih,   kjer  so jih že močno napadli  plesen  in hrošči  muzejniki ter,  da jim  preti  nevarnost  popolnega   uničenja .  S tem bi bila  uničena  življenjska  dela  šestih  priznanih  avtorjev  [v krajšem  dopisu isti   naslovljenki  Brelih  poimensko navaja  štiri:  Poljanca,  Reiserja,  Payerja,  Jägra  »in druge«],  poleg   tega  pa bi  ostali  še brez  dragocenih  favnističnih  podatkov  za Štajersko  in Prekmurje,  to  je za   predele  Slovenije,  ki so nam v tem pogledu  najslabše  poznani . Vsi  slovenski  strokovnjaki,  ki so  trenutno  na  razpolago,  v desetih  letih  kljub  milijonskim izdatkom  ne bi mogli  obnoviti  materiala   in podatkov« ( Arhiv PMS) . Zbirke v Mariboru in Podčetrtku so dejansko v glavnem propadle . Kot  zadnji  so bili uničeni taksidermijski  preparati  treh  velikih  morskih vretenčarjev:  velika   pliskavka  Tursiops truncatus (pridobljena  1962; številka  v Katalogu 646), morska  lisica  Alopias vulpinus (pridobljena  1962; številka  418) in sinji morski pes  Prionace glauca (pridobljen  1956;  180 SCOPOLIA No 103 – 2022 številka  365) .  Preparat  velike  pliskavke  je potreboval  restavracijske  posege, direktor  Gogala  pa je  leta  1993 odredil,  da  se uniči .  Po hudih  prepirih  z odgovornim  kustosom  je muzej izdelal  odlitek   in shranil  lobanjo .  Fotografijo  izvirnika  sta  objavila  Kryštufek & Lipej (1993: 13, slika  4) .  Ostala   preparata  sta  preprosto  izginila  iz razstavne  dvorane  IX .  Po lastni  izjavi  ju je tehnični  uslužbenec   Vlado  Popov odpeljal  v piranski  akvarij .  Pri tem transportu  je po muzejskih hodnikih  zbujala   muzanje  banalna  podrobnost,  da  sta  bila  namreč  preparata  za  službeno  vozilo  predolga,  pa sta  jima   repa  štrlela  iz prtljažnika .  Kustodiatu  za  vretenčarje  po letu  2003 ni uspelo  izslediti  teh  primerkov .  Zaradi  opuščanja  rednih  dezinsekcij  in zamrznitve  sredstev  za nakup škatel  za hranjenje  kož,   so bile v 90-ih letih  pogoste  poškodbe  v zbirki  sesalcev .  Med drugimi  so bile uničene  vse kože   glodavcev  Arvicola amphibius z Balkanskega polotoka in  Apodemus agrarius .  Po letu  1950 je Prirodoslovni  muzej posojal  muzejske  eksponate,  ne  da  bi poskrbel  za  njihovo  vračilo .  Tako si  je paleontolog  Ivan Rakovec  izposodil  najmanj  11 lobanj  sedmih vrst,  ki so  bile  kasneje  vključene  v zbirko  Oddelka  za  geologijo  Naravoslovnotehniške  fakultete  Univerze  v Ljubljani .  Vrnjene  so bile avgusta  2013 .  Leta  1955 sta  bili Veterinarskemu  inštitutu  (ali  Ve- terinarski  fakulteti,  ali  pa obema) posojeni sestavljeni  okostji  konja  in goveda,  ki ju je muzej  p r i d o b i l  l e t a  19 2 8  (Arhiv 1931/272) .  Teh  preparatov  Kustodiatu  za  vretenčarje  ni  uspelo  izslediti .  Zagotovo  je bilo  tudi  precej  nedokumentranih  izposoj,  na katere  smo  v preteklosti  naleteli  po  naključju .  Tako je  npr .  v  muzeju Senckenberg  v  Frankfurtu  hipodgma otoških  kuščaric  iz  Brelihove  zbirke,  za katere  ni jasno,  kako  so tja  prišle .  Pisec je sprejel  razlago  kustosa  herpe - tološke  zbirke  v Senckenbergu,  da jih je poklonil  Brelih .  Leta  2022 je Hrvatski  prirodoslovni  muzej vrnil  pet  primerkov  človeških  ribic,  ki so bile  verjetno  izposojene  v osemdesetih  letih,  o  čemer pa ni nobenih dokumentov .  4.3.4. Tuje odprave Eksotični primerki  vretenčarjev  so  prihajali  v  Deželni muzej  že  pred  letom 1900  (poglavje 2 . 2 . ), prve načrtovane  odprave  z reprezentativnimi  serijami (hipodigmami) pa so iz  obdobja  po letu  1945 .  Kustodiat  za  vretenčarje  danes  hrani  primerke  z vseh celin,  vzorčenje  pa  je bilo  najgostejše  na  ozemlju  nekdanje  Jugoslavije (slika  54) .  Vse do  leta  1991 je bila Slovenija  Slika 54: Zemljepisni izvor vretenčarjev v Prirodoslovnem muzeju Slovenije . Pike označujejo kraj zbiranja,   države, iz katerih ima muzej material, pa so obarvane temneje . Figure 54: Geographic origin of vertebrate vouchers in the Slovenian Museum of Natural History .  181 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department sestavni  del  Socialistične  federativne  republike  Jugoslavije .  Vretenčarji,  predvsem sesalci  in  plazilci,  izvirajo  iz vseh njenih federalnih  enot .  Plazilcev  je največ iz Hrvaške .  Kot je bilo  že omenjeno  v poglavju  4 . 2 . 2 . , je najbolj  reprezentativna  zbirka  kuščaric  z jadranskih  otokov .  Brelihovo  vzorčenje  na  otokih  sta  kasneje  dopolnila  še Janez  Gregori  in  Staša  Tome .  V 50-ih  letih  je Brelih  začel  zbirati  tudi  na  hrvaškem  kopnem, v Črni  gori  in Makedoniji  (slika  55) . V 70-ih   letih  se je po Jugoslaviji  zbralo  le  malo  vretenčarjev,  v 80-ih pa je pričel  Kryštufek  intenzivno  zbirati  sesalce  (slika  57) po vsem območju Jugoslavije,  še zlasti  pa v Bosni  in Hercegovini,  Črni  gori  in Makedoniji .  Pri  tem je sodeloval  predvsem z Inštitutom  »Siniša Stanković«  (Beograd)  in Prirodoslovnim  muzejem Makedonije  (Skopje) .  Skupaj  z donacijami  in drugimi  pridobitva - mi  je danes  na kustodiatu  več kot  9000 primerkov  sesalcev  iz republik  bivše Jugoslavije;  leta  2022 jih  je bilo  katalogiziranih  7032 .  Material  plazilcev  in sesalcev  je bil  osnova  večjega  števila  primarnih  znanstvenih  člankov,  pregledne  objave pa so vendarle  razmeroma  redke .  Najbolj  stopata  v ospredje  katalog  plazilcev  Jugoslavije  (Brelih & Džukič 1974) in pregled  sesalcev  Makedonije   (Kryštufek & Petkovski  2003,  2006) .  Sodelovanje  s  skopskim  muzejem  je v  poznih 80-ih letih vključevalo tudi usposabljanje za obročkovalce, ki ga je vodil Dare Šere .  Slika 55: Savo Brelih, opremljen   za lov plazilcev, v družbi dveh   natakarjev ob Ohridskem jezeru,   junija 1959 .  Arhiv PMS . Figure 55: Savo  Brelih,   equipped for catching lizards   in the company of two waiters   near Lake Ohrid in June 1959 .  PMS Archive . 182 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 56: V 70-ih letih so študenti Oddelka za biologijo ljubljanske univerze organizirali več dvotedenskih   odprav v Črno goro in Makedonijo . Zbrani material je shranil Oddelek za zoologijo Univerze v Ljubljani in ga   leta 2007 predal Prirodoslovnemu muzeju Slovenije . Na sliki je prevoz opreme iz vasi Konopište do tabora v   dolini Smrdljive reke (planina Kožuh, južna Makedonija) julija 1975 . Avtorjev Arhiv . Figure 56: During 1970s, biology students at the University of Ljubljana organized several expeditions to   Montenegro and Macedonia . Preserved vouchers were first deposited at the University and transferred to the   Museum in 2007 . The photograph depicts transport of luggage from the village of Konopište to Mt Kožuh   (southern Macedonia) in July 1975 . Author’s Archive . 183 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Slika 57: Večina vertebratoloških odprav po republikah nekdanje Jugoslavije v 80-ih letih je bila mamološka,   glavno prevozno sredstvo pa je bila Lada karavan . Na sliki: prepariranje malih sesalcev pri planinskem domu   Isak Ruso (1982 m n . m . ) pod Solunsko glavo v osrednji Makedoniji, junija 1989 . Planinski dom je danes   porušen . Foto: Bogdan Horvat . Figure 57: The majority of vertebratological expeditions in the republics of the former Yugoslavia in the 1980s   were mammological, the main means of transport being the Lada Caravan . On the photo: processing of small   mammals at the Isak Ruso mountain chalet (1,982 m above sea level) below the peak of Solunska glava in central   Macedonia, June 1989 . The chalet is now demolished . Photo: Bogdan Horvat . Slika 58: Inventarizacija biodiverzitete na območju predvidene zajezitve Lukovo pole (zahodna Makedonija),   junija 1989 . Izvajalec je bil Prirodoslovni muzej Makedonije (PMM) . Od leve proti desni: voznik iz Vodnega   gospodarstva Gostivar, Boris Kryštufek, Svetozar Petrovski (kustos za vretenčarje, PMM), Makedon Petlicarov   (preparator, PMM) in Zorka Georgievska (kustodinja za botaniko, PMM) . Foto: Dare Šere . Figure 58: Biodiversity survey on site of the Lukovo Pole hydro power project (western Macedonia) in June   1989 . The contractor was the Macedonian Museum of Natural History (PMM) . Left-to-right: driver from the   Water Management Office at Gostivar, Boris Kryštufek, Svetozar Petrovski (curator of vertebrates, PMM),   Makedon Petlicarov (taxidermist, PMM) and Zorka Georgievska (curator of botany, PMM) . Photo: Dare Šere . 184 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 59: Dovoljenje za zbiranje »morskih ptic« na otočju Dahlak, ki ga je 11 . januarja 1961 izdala vlada Eritreje .  Arhiv PMS . Figure 59: Collecting permit for capturing »sea birds« in the Dahlak Archipelago, issued by the Government of   Eritrea on 11 January 1961 . PMS  Archive . 185 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department V letih  1960–2003 so uslužbenci  muzeja sodelovali  v štirih  večjih odpravah .  Prvi odpravi  (Etiopija  in Nepal)  sta  bili enkratni,  po letu  1990 pa je na  isto  območje sledilo  več zaporednih  potovanj . Etiopija 1960–1961.  Leta 1960  je Klub za raziskovanje  morja in kopna »Raziskovalec«  organiziral  1 .  jugoslovansko  odpravo  v Etiopijo,  ki je ostala  tudi  edina .  Iz muzeja  se je odprave  udeležil  Savo  Brelih,  ki je odpotoval  2 . septembra 1960 in se vrnil  14 . marca 1961 . Na  odpravi   je tudi  upravljal  s financami,  Prirodoslovni  muzej pa je prispeval  »strokovno  opremo« (Štirn 1961) . Breliha  so primarno  zanimali  ektoparaziti  ptic  (sliki  59 in 60), shranil  pa je tudi  njihove   gostitelje .  V Prelomni  dolini  (Rift)  in na otoku  Dahlak  je zbral  430 primerkov  ornitofavne,  ki  so pripadali  123 vrstam  (Brelihova  terenska  knjiga;  Arhiv PMS) .  Ptice  je obdelal  s formalinom  in posušil  (mumificiral),  vendar  so jih kasneje  v muzeju uničili  škodljivci .  Ohranile  so se samo  lobanje  in/ali  postkranialni  elementi  153 primerkov .  Od sesalcev  so ohranjeni  trije  primerki  (Jernejc Kodrič & Kryštufek 2019) . Iz Brelihovega  pripovedovanja  avtorju  in njegovih  fra - gmentarnih  terenskih  zapiskov  vemo, da je z odprave  prinesel  lobanje  velikih  sesalcev  (gazel,  šakalov  ipd . ) in velik  kozarec  v formalinu  konzerviranih  malih  sesalcev .  Med slednjimi  so bili  netopirji,  muridni  glodavci,  verjetno  afriški  polh  in ščetinasta  veverica  Xerus rutilus .  Vse to  je  danes  izgubljeno .  Iz fotografske  reportaže  v reviji  Življenje in tehnika (1961, 9: 110–111) tudi   izvemo, da  je odprava  v Prelomni  dolini  zbrala  najmanj  enega  varana  (slika  61), ki pa prav  tako  ni ohranjen . Slika 60: Savo Brelih s primerkom egiptovskega jastreba  Neophron percnopterus. Dahlak, 23 . januarja 1961 .  Jugoslovanska odprava v Etiopijo 1960–1961 . Primerek se ni ohranil .  Arhiv PMS . Figure 60: Savo Brelih with the Egyptian vulture  Neophron percnopterus collected during the Yugoslav   Expedition to Ethiopia 1960–1961 . Dahlak, 23 January 1961 . PMS  Archive . 186 SCOPOLIA No 103 – 2022 »Jugoslovanska  odprava  na  Rdeče morje«  je bila  deležna  znatne  medijske pozornosti .  O njej  sta  med  drugimi  poročala  Življenje in tehnika (1960, 24: 500–501; 1961, 1:13–14, 5:126 –  128, 9:110 – 111) in beograjska  Politika (1960, III,112: 22 – 23; 1961, IV,119:20–21) .  Pozimi  1962–1963 je bila  v muzeju postavljena  razstava  z naslovom  »Slovenska  odprava  v Etiopijo«  (slika 7 v  Vrezec & Kačar 2017: 52) .  Nepal 1972. V času 15 .  avgust–18 .  november 1972 se je Janez  Gregori  kot  zoolog  udeležil  IV .  Jugoslovanske  alpinistične  himalajske  odprave  na  Makalu,  kjer  je zbral  65 primerkov  ptic  in  46 primerkov  sesalcev .  Udeležbo  sta  omogočili  Raziskovalna  skupnost  Slovenije  in Planinska  zveza  Slovenije  (Gregori 1974) . Rezultati  so bili objavljeni  (Gregori & Petrov 1976; Gregori et al . 2018), primerki pa so shranjeni v muzeju .  Turčija 1993–1995. Prv o  o d p ra v o  ( o kt o b e r–n o v e m b e r  1 9 9 3 )  j e  o r g anizira l  Z o o l o š ki   oddelek  Karlove  univerze  (Praga),  udeležili  pa so se je Ivan Horáček,  Jan Zima, Petr  Benda   in Kryštufek .  Naslednji  odpravi  (junij–julij  1994)  sta se  pridružila  Vladimir  Vohralík  in  Miloš  Macholán,  pri njeni  organizaciji  pa je sodeloval  tudi  Kryštufek .  Na obeh odpravah  je  bil voznik  Franta  Koubinek .  Prva  odprava  je potovala  z vozilom  prek  Slovaške,  Madžarske,   Slika 61: Izjemno velik primerek   nilskega varana Varanus niloticus, ujet v Prelomni dolini med jugoslovansko odpravo v Etiopijo   1960–1961 . Primerek se ni ohranil .  Desno od kuščarja je Savo Brelih,   levo pa domnevno Babi Štoviček .  Vir: Življenje in tehnika (1961,  9: 110 –111) . Figure 61: Extraordinary large   Nile monitor Varanus niloticus, captured in the Drift Valley   during the Yugoslav Expedition to   Ethiopia  1960–1961 .  187 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Slika 62: Pismo Janeza Gregorija iz Baznega tabora (nadmorska višina 4850 m) na Makaluju, datirano 18 .  oktober 1972 . V njem muzejskega sodelavca Sava Breliha obvešča o rezultatih terenskega zbiranja materiala .  Arhiv PMS . Figure 62: Janez Gregori’s letter from Base Camp (4,850 m above sea level) on Makalu, dated 18 October 1972 .  In it, he acquaints the Museum’s associate Savo Brelih with the results of field collection . PMS  Archive . 188 SCOPOLIA No 103 – 2022 Romunije in Bolgarije .  Ker  je bil  Balkan  v tem času  bodisi v vojni  bodisi v hektični  tranziciji,   je druga  odprava  raje  izbrala  potovanje  s trajektom  od Trsta  do Igumenice v Grčiji .  Tretjo   odpravo  (junij–julij  1995) je pripravil  Kryštufek  in jo financiral  iz raziskovalnega  projekta .  Udeležila  sta  se je tudi  †Bogdan  Horvat  in Eduard  Kletečki  (Hrvatski  prirodoslovni  muzej) .  Pot so skrajšali  s  trajektom  iz Benetk  v  Izmir .  Namen  odprav  je bil splošno  favnistično   vzorčenje .  Netopirji  so  večinoma  shranjeni  v  Pragi, drugi  sesalci pa  v  Prirodoslovnem   muzeju  Slovenije  in na  Karlovi  univerzi .  Terenske  odprave  v leti  2004–2007 so bile  vsebinsko   ožje opredeljene,  njihov  cilj  pa je bila  zbrati  vzorce  za molekulno-biološke  analize .  Glavni   partnerji  v Turčiji  so bili Cengiz  Kurtonur,  Beytullah  Özkan  (Univerza  Trakije,  Edirne)  in  Haluk  Kefelioğlu  (Univerza  19 .  maja, Samsun) (slika  63) .  Prirodoslovni  muzej ima iz Turčije   katalogiziranih  1341 primerkov  sesalcev,  ki pripadajo  69 vrstam .  Na tem materialu  temelji   pregled  malih sesalcev  Turčije  in Cipra (Kryštufek & Voh r alík 2001, 2005, 2009) in niz   izvirnih znanstvenih objav .  Republika Južna Afrika 2000–2005. Terensko  delo  v Vzhodni  kapski provinci  je potekalo   v sodelovanju  z †Rodericom  Baxterjem  (Kryštufek & Haberl 2018) z Univerze  Fort  Hare  (Alice),  ki je zagotavljala  vozilo  in pokrivala  del  stroškov .  Aprila  2000 smo  opravili  poskusno  Slika 63: Narodnostno mešana skupina mamologov iz Turčije, Češke in Slovenije v turški Trakiji (julij 1994) .  Od leve proti desni, stojijo: Vladimir Vohralík, Coşkun Tez, Miloš Macholán, Jan Zima, asistent s Trakijske   univerze v Edirnah; sedijo: Beytullah Özkan, Boris Kryštufek in Haluk Kefelioğlu . Avtorjev Arhiv .  Figure 63: International group of mammalogists from Turkey, Czech Republic and Slovenia, in Thrace, Turkey,   on July 1994 . Left to right, standing: Vladimir Vohralík, Coşkun Tez, Miloš Macholán, Jan Zima, assistant from   Thrace University in Edirne; seated: Beytullah Özkan, Boris Kryštufek and Haluk Kefelioğlu . Author’s Archive .  189 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department vzorčenje,  ki  ga je  organiziral  Werner  Haberl  (Dunaj), intenzivna  terenska  zbiranja  malih  sesalcev  pa so potekala  na  petih  odpravah:  februarja  2001, januarja–februarja  2002, decembra  2002–januarja  2003,  decembra 2003–januarja  2004  in  februarja  2005 .  V  afromontanskem  gozdu  in nekaterih  drugih  habitatnih  tipih  je bilo  zbranih  prek  tisoč  malih  sesalcev .  V začetnem  obdobju zbiranja  so  bile razmere  v  zbirki sesalcev  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije  tako  slabe,  da je Kryštufek  večino materiala,  zbranega  v letih  2001 in 2002, poslal  v tuje  muzeje  (glej  poglavje  4 . 3 . 1) .  Prirodoslovni  muzej Slovenije  hrani  vsega  380 katalogiziranih  primerkov  sesalcev;  nekaj  je tudi  herpetoloških  primerkov .  Del  rezultatov  je bil objavljen  (Kryštufek et al . 2004, 2008a,b) . V tem obdobju  je bilo  opravljenih  več manjših, pogosto  tudi  priložnostnih  zbiranj  vretenčar - jev, zlasti  sesalcev,  in to  v Avstriji,  Grčiji,  Italiji,  Maleziji,  Nemčiji,  Pakistanu,  Tuniziji,  ZDA,  Indoneziji  in na  Cipru,  Češkem, Norveškem,  Kitajskem  in Sri  Lanki .  Material  so prispevali  tudi  drugi  uslužbenci  muzeja  in zunanji  sodelavci . Po  letu  2003, ko so se razmere  v muzeju norma - lizirale,  je Kustodiat  za vretenčarje  terensko  delal  predvsem na sesalcih  nekdanje  Jugoslavije,  Afrike  in Azije (slika  65) .  Največ materiala  je bilo  zbranega  v Ruski federaciji  (852 katalogizi - ranih muzejskih primerkov), na Madžarskem (652) in v Maroku ter Zahodni Sahari (501) .  Slika 64: Terensko delo v rezervatu Great Fish River Reserve nedaleč od Grahamstowna, Vzhodna kapska   provinca, Republika Južna Afrika . Foto: Alenka Kryštufek . Figure 64: Field work in Great Fish River Reserve near Grahamstown, East Cape Province, Republic of South   Africa . Photo: Alenka Kryštufek . 190 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 65: Po letu 2003 je Kustodiat za vretenčarje pogosto zbiral sesalce v tujini tako, da se je pridružil tujim   odpravam . a – Odprava Laboratorija za biomonitoring Akademije znanosti Tatarstan, maja 2012 v Republiki   Tatarstan, vzhodno od Volge (Ruska federacija) . b – Postanek na poti v M'Hamid Zaouiat med odpravo   Prirodoslovnega muzej Grigore Antipa (Bukarešta) in nevladne organizacije Oceanic (Konstanca, Romunija) v   Maroko; april 2016 . Foto: Alenka Kryštufek (a) in Gabriel Chişamera (b) . Figure 65: After 2003, the Vertebrate Deptartment frequently collected mammals abroad by joining foreign   expeditions . a – Expedition of the Biomonitoring Laboratory of the Academy of Sciences of Tatarstan, May   2012 in the Republic of Tatarstan, east of the Volga River (Russian Federation) . b - Stop on the way to M'Hamid   Zaouiat during the expedition of the Grigore Antipa Museum of Natural History (Bucharest) and the NGO   Oceanic (Constanta, Romania) to Morocco; April 2016 . Photo: Alenka Kryštufek (a) and Gabriel Chişamera (b) . 191 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department 4.4. Razstavne zbirke 4.4.1. Stare postavitve Obdobje  je podedovalo  Dežmanovo  razporeditev  prostorov,  skupaj  z omarami in razstavlje - nimi  predmeti,  ki pa sta jih dopolnila  in modificirala  Sajovic in Kos .  Vretenčarji  so bili še  vedno  v dvoranah  IX–XI (slika  2), nekaj  sestavljenih  okostij  (medved, govedo,  konj)  pa je bilo  v  dvorani  XII .  Ta  je bila  leta  1949 namenjena  nevretenčarjem,  danes  pa služi  občasnim razstavam .  Kos (1933) v svojem vodniku  žal  ne navaja  razporeditve  muzealij  v razstavnih  dvoranah .  Stanje  Slika 66: Barjanska habitatna   diorama (zgoraj) je prvotno   vsebovala le tri taksidermijske preparate ptic . Leta 1987 je Ivo   Božič vanjo vstavil 42 ornitoloških   primerkov (spodaj) . Rdeči okvir  kaže položaj spodnjega izreza v   diorami .  Arhiv PMS .  Figure 66: Habitat diorama of Ljubljana Moors originally   contained only three taxidermic   mounts of birds . In 1978,   Ivo Božič added further 42   ornithological  mounts  (below) .  Red frame indicates the position of   the lower inset inside the diorama .  PMS Archive .  192 SCOPOLIA No 103 – 2022 natančno  dokumentirata  Vodič iz leta  1949 in serija  101 fotografije .  Vitrine  z vretenčarji  so na  54 fotografijah,  od  katerih  pa so mnoge dvojniki  z istimi motivi .  Fotografije  so bile  izdelane  za  Unesco  najkasneje  v prvi  polovici  leta  1952 (Arhiv PMS) in ne  kažejo  vselej  enakega  stanja,  kot  ga  opisuje Vodič .  Ne moremo pa z gotovostjo  izključiti  možnosti,  da  so vsaj  nekatere  izmed teh  fotografij  nastale  leta  1944, ko  je Kos v vojnem času  poskušal  ohraniti  v fotografijah  »podrobne  in celotne  slike  zbirk  Prirodoslovnega  muzeja,  njih  razpored  po dvoranah,  njih  zunanjo  organi - zacijo in celotni vtis« ( Kos 1944: 219) . V  dvorani  IX  so  bili še  vedno »ekološki  razstavki«,  skupaj s  habitatnima  dioramama,  barjansko  (vitrina  št . 86)  in alpsko  dioramo  (87) . Leta 1987 je I . A . Božič v barjansko  dioramo   vstavil  42 ornitoloških  primerkov  (35 vrst;  slika  66) in 5 preparatov  malih sesalcev  (Božič 1989), ki pa so bili večinoma umaknjeni ob kasnejši rekonstrukciji .  4.4.2. Indijski misijonski muzej Leta  1949 ali  nekoliko  kasneje  je Prirodoslovni  muzej prejel  zoološke  primerke  iz ukinjenega  Indijskega  misijonskega muzeja v Ljubljani  (glej  Jernejc Kodrič & Kryštufek 2019: 113) .  Preparati  po prevzemu  niso bili  katalogizirani  in etiketirani,  temveč so jih pomešali  z ostalim,  pogosto  pomanjkljivo  etiketiranim  materialom .  O pridobitvi  je ohranjen  samo seznam  »Živali«  s  Slika 67: Mlad zebu Bos indicus, ki ga je Prirodoslovni muzej Slovenije prevzel leta 1949 po razpustu   Indijskega misijonskega muzeja . V spremni dokumentacije je naveden kot »mlad voliček bizon« . Razstavljen je   bil v veliki dvorani X . Direktor Polenec je v 70-ih letih odredil odstranitev in uničenje preparata .  Arhiv PMS . Figure 67: Taxidermic mount of a young humped cattle  Bos indicus, obtained from the Indian Missionary   Museum in 1949 and discarded in the 1970s . PMS  Archive . 193 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Slika 68: Srednje veliki sesalci iz Indijskega misijonskega muzeja so bili razmeščeni v stenski vitrini št . 44–46   (primerjaj sliko 2) v dvorani X, z obstoječimi eksotičnimi sesalci . Na zgornji polici desno je harza (pisana kuna)   Martes flavigula, levo pa dve veverici poletuši (taguana)  Petaurista magnificus . Na srednji polici desno je velika   indijska cibetovka  Vivera zibetha (glej sliko 118 v  Jernejc Kodrič & Kryštufek 2019) . Spodaj je progasta   hijena  Hyaena hyaena iz Schulzejeve menažerije (slika 121 v  Jernejc Kodrič & Kryštufek 2019) .  Arhiv PMS .  Figure 68: Medium-sized mammals from the Indian Missionary Museum were displayed around 1950 in the   same cabinet with the existing exotics, like striped hyena  Hyaena hyaena (bottom left) . On the top shelf are   yellow-throated marten  Martes flavigula (right) and two Hodgson’s giant flying squirrels  Petaurista magnificus (left) . On the middle shelf is large Indian civet  Vivera zibetha (right) . PMS  Archive .  194 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 69: Eden redkih posnetkov taksidermijskega preparata bengalskega tigra  Panthera tigris iz Indijskega misijonskega muzeja . V Prirodoslovnem muzeju je bil razstavljen v veliki dvorani X . Direktor Polenec je v 70-ih   letih odredil njegovo odstranitev in uničenje, vendar je odgovorni kustos rešil lobanjo . Foto: Arhiv PMS . Figure 69: A rare photo of the mount of Bengal tiger  Panthera tigris from the Indian Missionary Museum . The   mount was dismembered during 1970s; the skull, however, was secured .  Archive PMS . 195 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department številkami  in slovenskimi  imeni; številk  ni mogoče  neposredno  povezati  z  zoološkimi  primerki .  Imena so bila  dodana  na  osnovi  poznavanja  domače favne,  tako  da  večinoma povedo  zelo  malo  ali  so celo  zavajajoča .  Tako  je zebu označen  kot  »mlad  voliček  bizon«  (slika  67); v muzeju se  je o tem primerku  govorilo  tudi  kot  o jaku  (Dovič, ustno) .  Ta zebu je bil tisti  »bivol«,  ki ga je  septembra  1937 na misijonski razstavi  v paviljoni  ''G'' VII ljubljanskega  razstavišča  napadal  »tiger  z demonskim pogledom«  (Jernejc-Kodrič & Kryštufek 2019: 114–115) .  Podlasica  je  domnevno cibetovka,  »2 večji podlasici«  sta  morda  harzi  Martes flavigula itd .  Kustodiat  za  vretenčarje je pričel s sistematično identifikacijo primerkov šele v prejšnjem desetletju .  V navedenem seznamu »Živali«  je 55 vretenčarjev  (28 sesalcev,  18 ptic  in 9 plazilcev),  ki  so bili preparirani  taksidermijsko,  ali  pa kot  kože  ali  lobanje .  Navedenih  je tudi  »9 kozarcev  z  vloženimi  eksotičnimi  živalmi«,  ki pa niso  ohranjeni .  Od vsega  tega  materiala  se je ohranilo  15  primerkov  (7 sesalcev,  1 ptica  in 7 plazilcev) .  Nekaj  taksidermijskih  preparatov  je bilo  razsta - vljenih  v omari  št .  44–46 v dvorani  X (slika  68) .  Taksidermijska  preparata  zebuja  in tigra  (slika  69) sta  bila  razstavljena  v isti dvorani,  v prostoru  med omaro  št .  44–46 in vitrino  št .  47 (zebu)  in med omarama  št .  57–59 in št .  60–62 (tiger) .  Oba preparata  sta  bila  uničena  v času direktorja  Polenca .  Preparati  kač  so bili  po letu  1987 postavljeni  v omaro  št .  32–33, leta  2021 pa umaknjeni  zaradi potrebne restavracije . 4.4.3. Polenčeve zbirke Anton  Polenec  je takoj  po prevzemu direktorskega  položaja  (1955) pričel  s celostnim  preu - rejanjem  razstavnih  zbirk  v t . i .  diorame .  Opisane so v vodniku  »Narava  v muzeju« (Polenec 1959) in deloma  ponazorjene  s črtnimi  risbami Rudija  Gorjupa  (1915–2001) .  Dioram  je bilo  115,  organizirane  pa so bile  v sedem sklopov:  (i) izumrle  živali  in rastline,  (ii) cvetnice,  (iii) žuželke,  pajki, polži,  (iv) ribe, dvoživke,  plazilci,  mali sesalci,  (v) ptiči, (vi) sesalci  in ptiči v visokih  gorah  in gozdu,  in (vii)  barske,  gorske  in morske živali .  Trije sklopi  (iv–vi) z 52 dioramami  predstavljajo  vretenčarje,  vretenčarski  preparati  pa so bili postavljeni  tudi  v  sklopih  (iii)  in  (vii) .  Vsaka  diorama  ima  v vodniku  (in v Katalogu) svojo številko,  na katere  se sklicujem  v  nadaljnjem besedilu .  Rekonstrukcija  postavitev  temelji na spominu  (Kryštufek,  Šere), citiranem  Polenčevem  vodniku  in ohranjenih  fotografijah  (Arhiv  PMS;  Božič  1989) .  V  dvorani  XI  sta bili kotni  omari s kovinskim ogrodjem  v obliki  črke  »L« (številke  38–42 in 29–31 na sliki 2) zakriti  z  lesonitnimi  ploščami .  Pri vhodu  so bile tri  predstavitve  razvojnih  odnosov  živalstva  (diorama  št .  57), vretenčarjev  (št .  58) in človečnjakov  (št .  59) .  Sledilo  je 14 dioram,  od  tega  tri  s sladkovo - dnimi ribami (št .  60–62), tri  z  dvoživkami  in plazilci  (št .  63–65) in 8 dioram  z  malimi in srednje  velikimi sesalci  (št .  66–73) .  Na omarah  so bili taksidermijski  preparati  velikih  ptic (žerjav,  labod,  pelikan,  ribji orel,  plešec  in bela  štorklja) .  Dvorana  X je ohranila  podobno  ureditev  kot  je predstavljena  v Vodiču .  Ob  steni  pod okni je bilo šest omar s  33 dioramami (št .  74–106;  slika  70) z ornitološkimi  preparati .  Na nasprotni  strani  je vzdolž  celotne  dolžine  dvorane  stala  velika  vitrina,  znana  kot  »velika  gozdna  diorama«  ali  sklop  »sesalcev  in ptičev  v visokih  gorah   in gozdu«  (diorama  št .  107, oz .  sklop  vi; Polenec 1959) .  Ta postavitev  se je v glavnem  ohranila  bolj  ali  manj nespremenjena  do danes .  Prvotna  razporeditev  preparatov  v gozdni  diorami je  gravitirala  proti  središču  s karizmatičnim  preparatom  rjavega  medveda pri ubiti kozi (sliki 3  in 71) .  Kompozicijo  so na obeh straneh  zaokrožili  učinkoviti  preparati  skupine jelenov  na levi  strani  in Bornovega  kozoroga  na desni .  To skladje  je bilo porušeno  po letu  2015 z umikom  starega  medveda in njegovo  nadomestitvijo  z novejšim  preparatom  Alojza  Šmuca mlajšega  v skrajnem  desnem koncu  diorame .  Kaže, da se od Polenčeve  postavitve  ni ohranila  nobena  fotografija .  Diorama je  deloma upodobljena  na naslovnici  Polenčevega  vodnika (Polenec 196 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 70: Razstavna dvorana X s Polenčevimi dioramami, postavljenimi leta 1956 . Pogled iz dvorane IX proti   dvorani XI (primerjaj s sliko 18) . V dioramah so bili ornitološki preparati . Preparat beloglavega jastreba  Gyps fulvus je bil prvotno nameščen nad prehodom v dvorano IX (glej sliko 19) .  Arhiv PMS . Figure 70: The main display hall X in 1956 . The cabinets contained ornithological mounts . PMS  Archive . 197 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department 1959) .  Na prednji  strani  je rjavi  medved, na hrbtni  pa jelen  in košuta  (slika  71) .  Oba jelena  je  muzeju poklonil  baron  Born,  prepariral  pa ju je Viktor  Herfort .  Ta taksidermijska  preparata  s kultnim  statusom  sta  bila  fotografirana  za izdajo  Ilustriranega  Slovenca  (glej  sliko  38, levo  spodaj) .  Leta  2014 je bil jelen  zaradi  poškodb  umaknjena  iz diorame,  zamenjal  pa ga je taksi - dermijski preparat Jožeta Mausarja, ki ga je muzej kupil leta 2010 . Polenčevih  skupin se je oprijel  vzdevek  diorame .  Termin ima  dolgo  zgodovino  in širok   spekter  uporabe,  zato  ga je  smiselno precizirati .  Če  govorimo o prirodopisnih  dioramah   (skupinah), je  najkompleksnejša  »habitatna  diorama« (angleško:  habitat  diorama) ali, v  definiciji K . Wonders,  »ekološka  skupina« (angl . :  ecological  group; Wonders 1 99 3 : 2 1 ) .   Takšna postavitev  je  verodostojen  posnetek  stanja  v  naravi  v  vseh  svojih podrobnostih .  Ima  tri  glavne  komponente:  (i)  dvodimenzionalno  realistično  ozadje,  (ii)  tridimenzionalni   prostor,  zapolnjen  z materialom  (prst,  kamenje, rastlinje)  z nahajališča,  ki poustvari  krajino,   in  (iii)  taksidermijski  preparat  karizmatične  vrste  (navadno)  sesalca  ali ptice (Wonders 1993) .  Poustvarjena  mora biti iluzija  sklenjenega  prehoda  med  elementoma  (ii)  in (iii) .  Od  vseh dioram,  kar  jih je bilo  postavljenih  v Prirodoslovnem  muzeju, samo Kosovi barjanska   in alpska  diorama  v popolnosti  ustrezata  definiciji  habitatne  diorame .  Polencu  se  je le pri   nekaterih  ihtioloških  postavitvah  zdelo  potrebno,  da je njihovo  ozadje  posnetek  resničnosti:   Slika 71: Poenostavljena upodobitev dela izvirne postavitve »velike gozdne diorame« na ovitku Polenčevega   vodnika »Narava v muzeju« . Slika je delo Rudija Gorjupa . Na naslovnici je medved iz leta 1868 (glej sliko 3),   na hrbtni strani pa jelen in košuta iz Bornove obore (glej sliko 38, levo spodaj) . Medved in jelen sta bila kasneje   umaknjena iz postavitve . Vir: Polenec (1959) .  Figure 71: Central part of the “large forest diorama” as depicted by Rudi Gorjup on the cover of Polenec’s   Exhibition Guide . On the front cover is the bear from 1868 (cf . Figure 3) with goat’s carcass; stag and hind from   Born’s pen are on the back cover . The bear and the stag were subsequently removed from display . 198 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 72: Diorame z ornitološko vsebino, razstavljene leta 1956; številke dioram, kot jih navaja  Polenec (1959),  so naveden v oklepaju . a – Sestavljena skupina vijeglavke  Jynx torquila (levo), smrdokavre  Upupa epops (sredina) in vodomca  Alcedo atthis (desno) (diorama št . 82) . b – Biološka skupina dveh čukov  Athene noctua v starem vrbovem žlamborju (diorama št . 80) . c – Kanja Buteo buteo (diorama št . 75) . d – Biološka skupina   mestnih lastovk  Delichon urbicum z gnezdom (diorama št . 94) . Foto: Ivo A . Božič . Figure 72: Ornithological groups in 1956 . a – A composed group with Eurasian wryneck  Jynx torquila (left),   Eurasian hoopoe  Upupa epops (middle) and common kingfisher  Alcedo atthis (right) . b – Biological group of   two little owls  Athene noctua in a willow hollow . c – buzzard  Buteo buteo . d – Biological group of common   house martins  Delichon urbicum with a nest . Photo: Ivo A . Božič . 199 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Slika 73: Dve biološki skupini iz sklopa nevretenčarjev (iii), v obdobju 1956–1987 razstavljenih v dvorani XII .  Številki skupin, kot jih navaja  Polenec (1959), sta v oklepaju . a – Mravljišče rjave gozdne mravlje z zeleno   žolno  Picus viridis (diorama št . 31) . b – Šoja Garrulus glandarius v diorami, posvečeni rjavemu (majskemu)   hrošču (diorama št . 40) .  Arhiv PMS . Figure 73: Two biological groups from the Invertebrate hall, which were on display between 1956 and 1987 .  a – Anthill with the European green woodpecker  Picus viridis . b – Eurasian jay  Garrulus glandarius in a composition dedicated to the cockchafer . PMS  Archive . 200 SCOPOLIA No 103 – 2022 Slika 74: Hermelin ali velika podlasica  Mustela erminea v letni (a) in zimski dlaki (b) je bil priljubljen razstavni   motiv tudi pred letom 1956 . Polenec se je odločil, da vsako sezonsko obarvanost predstavi kot samostojno   biološko skupino, ki pa imata v njegovem vodniku ( Polenec 1959) isto številko diorame (69) .  Arhiv PMS . Figure 74: Eurasian ermine Mustela erminea in summer (a) and winter fur (b) displayed in 1956 . PMS  Archive . 201 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Sava pri Radovljici  (diorama  št .  60; glej  Polenec 1959), Sava  pri  Črnučah  (št . 61),  Krka  pri   Otočcu  (št .  62) in Sava pri Tomačevem  (št .  74) .  Velika  gozdna  diorama  (št .  107 v sklopu  vi)  je dejansko  »sestavljena  skupina«  (angl . : composite  group,  synthetic  group)  z nekaj  elementi   zonalne  skupine  (angl . : zonal  group) .  Postavitev  vključuje  nenaravno  veliko  število  in razno - vrstnost  osebkov  in vrst,  ki so razvrščeni  v iluzionističen  prehod  visokogorja  (na  desni strani   postavitve),  v sredogorje  z gozdom  kot  najbolj  razširjenim  in najpomembnejšim ekosistemov   Slovenije,  ki tudi  v postavitvi  zavzema večino prostora .  Muzej je s postopnim dodajanjem   eksponatov  tudi  obe Kosovi habitatni  diorami počasi pretvoril  v  sestavljeni  skupini (glej   sliko  37) .  Mnoge  izmed Polenčevih  dioram  lahko  opredelimo  kot  »slikovite  skupine« (angl . :  picturesque  group),  saj ozadje  rabi  le  kot  barvit  okvir  taksidermijskemu  preparatu;  pogosto  je  ozadje  abstraktno  ali  celo  enobarvno . Te  postavitve  navadno  ne ustrezajo  definiciji  »biološke   skupine« angl . : biological  group)  ali  »preproste  / enostavne  skupine« (angl . : simple group)  v  smislu, kot  jih opredeljuje  K .  Wonders .  Pri  njih  je v ospredju  določena  vrsta  (pogosto  ptica),   v značilnem  položaju  ali aktivnosti,  v izrezu  značilnega  habitata,  lahko  tudi  brez ozadja;   takšne  skupine  so lahko  razstavljene  v steklenih  samostojnih  vitrinah .  Tej definiciji  ustrezajo   mnogi izdelki  Sajovica  in Kosa, ki jih je Polenec  rad  vključeval  v svoje diorame .  Polenčeve   paleontološke  postavitve  (št .  1–9) in dve mitološki  diorami  ustrezata  definiciji  »miniaturne   diorame«  (angl . : miniature  group) .  Od mitoloških  postavitev  je bila prva tridimenzionalna   predelava  znane  Valvasorjeve  upodobitev  hudiča  kot  polšjega  pastirja  (št .  109), druga  pa bajka   Slika 75: Sestavljena skupina življenja na peščenem morskem dnu . Od vretenčarjev so zastopani morsko šilo   Syngnathus sp . (levo), morski konjiček  Hippocampus sp . (sredina) in dva zlatobrova (oradi)  Sparus aurata (diorama št . 115;  Polenec 1959) .  Arhiv PMS . Figure 75: A composed group of marine life on a sandy bottom . Vertebrates are represented by pipefish   Syngnathus sp . (left), seahorse  Hippocampus sp . (middle) and two gilt-head breams  Sparus aurata . Displayed in  1956 .  Archive PMS . 202 SCOPOLIA No 103 – 2022 o zlatorogu  (št .  110); slednja  je imela za ozadje  alpsko  pokrajino  pri Logu  pod Mangartom .  Dežmanova  postavitev  je vsebovala  znatno  »trofejno  skupino«  (angl .  trophy  group)  rogovij  in  rogov (slika 3), ki pa jo je Polenec odstranil in zavrgel . Diorame  so bile  lesonitne  škatle  različnih  dimenzij s taksidermijskim  preparatom  (ali  več  njih) v imitaciji naravnega  okolja,  poslikanim  ali  samo prepleskanim  ozadjem, zastekljeno   sprednjo  stranico  in osvetljavo  z vrha  postavitve  (slike  72–75) . Postavljene  so bile  prav  tako   v lesonitne  omare,  ki so v osrednji  dvorani  X sledile  postavitvi  Dežmanovih  omar  (slika  70) .  Velika  gozdna  diorama  (št .  107) je zapolnila  celotno  notranjo  steno,  ob kateri  je pred tem  stala  večdelna  omara  št .  47–53, manjše prečne  konstrukcije  s pticami pa so ohranile  položaj   Dežmanovih  omar št .  57–85 (glej  sliko  2) .  Stare  omare so bile v celoti  odstranjene .  Kot  se  je spominjal  preparator  Dovič v 80-ih letih,  so jih skozi okna  prvega  nadstropja  metali  na   osrednje  dvorišče,  vendar  pri padcu  niso razpadle .  Nato  so jih razkosali  s sekirami .  Ker so  bile zlepljene s klejem, jih ni bilo mogoče razbiti na stičiščih, tako da so sekali les .  Ozadja  dioram  so bila  nared  že leta  1956 . Poslikala  sta  jih Pliberšek  in Vavpotič,  kakovost   pa  je  slabša od izdelkov  Kosove dobe .  Istega leta  je  bila nared  tudi večina rastlinskih   imitacij  (Praprotnik & Pungaršek 2021), posamezne primerke  pa so vstavljali  v diorame   še v letih  1957, 1958, 1959 in celo  1961 .  Imitacije rastlin  so bile nekoliko  dražje  (248 . 270  Slika 76: Skeletiranje brazdastega kita Balaenoptera physalus v letih 2003–2011 je bil najzahtevnejši, a tudi   najodmevnejši razstavni dosežek v novejši zgodovini muzeja . Na sliki je začetno sestavljanje posameznih   elementov v okostje leta 2011 v skladiščnih prostorih BTC . Skelet je bil istega leta dokončno sestavljen v stavbi   Prirodoslovnega muzeja Slovenija . Od leve proti desni: Mojca Jernejc Kodrič, Ivo A . Božič in vodja tehnične   službe Borut Tome . Foto: Cirili Mlinar . Figure 76: Skeleton of a Fin whale  Balaenoptera physalus before assembled and displayed to the public in 2011 .  Left to right: Mojca Jernejc Kodrič, Ivo A . Božič and Borut Tome . Photo: Ciril Mlinar . 203 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department din) od poslikav  ozadja  (230 . 340 din) .  Najdražja  (42 . 000 din) je bila  panorama  v »diorami   velikih  sesalcev«  (št .  107) .  Prirodoslovni  muzej je plačal  nadaljnjih  24 . 680 din  za  slike  sledov   sesalcev in  upodobitev  evolucijskih  rekonstrukcij .  Taksidermijski preparati  so  večinoma  izvirali  iz obstoječega  muzejskega  fonda,  dodanih  pa je bilo  14 sesalcev  in 34 ptic,  prepa - riranih  v letih  1955–1962 .  Material  je bil zbran  načrtno,  kar  je še posebej očitno  iz dveh   pridobitev  leta  1957: petih navadnih  netopirjev  (Myotis myotis) za dioramo  št .  70 (»veliki   netopirji«)  in nakupa  kože  velikega  hrčka  (Cricetus cricetus) za 2 . 000 din (diorama  št .  72),  ki je naveden  za  Prekmurje  (Polenec 1959: 94), kjer  pa ne živi .  Za alpsko  dioramo  je muzej  leta  1959  iz Avstrije  z zamenjavo pridobil  dva taksidermijska  preparata  alpskega  svizca   (Marmota marmota) .  Največji zalogaj  je bila  nabava  suhih preparatov  jadranskih  rib, ki jih  je Prirodoslovni  muzej kupil  leta  1958 od  Ive Frankovića  iz Splita;  za  49 primerkov  je plačal   229 . 800 din .  Diorame  so Polencu  prinesle  Valvasorjevo  nagrado  Slovenskega  muzejskega  društva  (Činč Juhant  2021) .  Navkljub  laskavim mnenjem,  da je bila prenova  »revolucionaren  podvig«   (Činč Juhant 2021) ali  celo,  da  pomeni »novo  rojstvo  […] muzeja« (Polenec 1959), so bile   diorame,  po mnenju pisca, v najboljšem  primeru  zmeren  dosežek .  Nobena  od  njih  ni dosegla   kakovosti  Kosovih  in Sajovčevih  izdelkov .  Nič tudi  ne kaže,  da bi kdo  razmišljal  o postopni   zamenjavi obstoječih postavitev in njihovi integraciji v nove oblike . Prenova je bila temeljita   in hitra,  morda  tudi  v skladu  z revolucionarnimi  petdesetimi  leti,  ko je vse, kar  je ustvaril   prejšnji  čas, veljalo  za  preživeto  in zastarelo .  Zamenjava  lesenih  Dežmanovih  omar,  ki so bile   mojstrovina  mizarske  obrti,  s cenenimi lesonitnimi  škatlami,  odseva  miselnost  transformaci - je in njen strokovni ter estetski nivo .  Polenčeve diorame so  ostale,  komaj  s  kakšnimi  popravki, do leta  1987,  ko je  Sivec  odredil  njihovo  ostranitev;  za  fotografsko  dokumentacijo  stanja  ni poskrbel .  Tako  so se nam  ohranili  samo fragmenti .  Po odstranitvi  dioram  sta  bili  v dvorani  XI odkriti  kovinski  omari  s  preparati  rib in s sestavljenimi  okostji . V dvorani  X je bila  ohranjena  velika  diorama  (št . 107),   nasproti  nje pa so bile  postavljene  stare  Dežmanove  vitrine,  v katerih  je bila  nekdaj  Zoisova   mineraloška  zbirka .  Leta  1988 je Božič v te  vitrine  namestil  322 že obstoječih  taksidermij - skih preparatov 217 vrst ptic . Ta postavitev vse do danes ni doživela bistvenih predelav . Seznam  občasnih  razstav  je objavila  Činč Juhant  s sodelavkama  (Činč Juhant et  al . 2021),   zato  ni potrebe  po ponovnem navajanju .  Ena najodmevnejših  razstav,  kar  jih je imel Priro - doslovni  muzej v svoji zgodovini,  so bili Brelihovi  »Plazilci  Jugoslavije«  (1967) .  Predstavi - tev  živih  primerkov  vseh vrst  plazilcev  je bila  izjemen izziv .  Načrtovana  je bila  za  leto  1966,  vendar  je bila  zaradi  težav  pri  zagotavljanju  živih  primerkov  prestavljena  na  leto  1967; zaprta   je bila  leta  1968 .  Vse vrste  plazilcev  z ozemlja  Jugoslavije,  razen  treh  vrst  morskih  želv,  ki  so bile razstavljene  kot  taksidermijski  preparati,  so bili predstavljene  žive .  Po avtorjevem   spominu so bili plazilci  v lesenih  terarijih  s steklenim  pokrovom,  tako  da so jih obiskovalci   opazovali  od zgoraj .  V  »Poročilo  o delu  za leto  1968«  je Brelih  zapisal,  da sta razstavo   pripravila  »skupno s  kolegico  M[ajo] Hafner« .  »Razstava  je  zajemala  dve veliki dvorani   (eno je posodil  Narodni  muzej) in je bila po obsegu do sedaj največja  tovrstna  razstava  v  Jugoslaviji .  […] Poleg  živih in prepariranih  živali  je bilo  […] razstavljenih  tudi  50 panojev   s fotografijami,  napisi, skicami, zoogeografskimi  kartami  in podobnim« (Arhiv PMS) . Pri  pripravi  razstave  sta  pomagala  Hrvaški  narodni  zoološki  muzej iz Zagreba  in Prirodoslovni   muzej Makedonije iz Skopja .  Marca  2003 je Kustodiat  za  vretenčarje  (Kryštufek,  Božič,  Jernejc  Kodrič)  prevzel  13,2 m  dolgo  truplo  brazdastega  kita,  opravil  skeletiranje  ter  organiziral  konzervacijo  in montiranje   skeleta  (slika  76) .  Celoten  projekt,  ki je bil eden največjih  razstavnih  dosežkov  v  novejši   zgodovini Prirodoslovnega muzeja, je bil zaključen leta 2011 ( Jernejc Kodrič et al . 2012) .  204 SCOPOLIA No 103 – 2022 5. Leto 2003 in Kustodiat za vretenčarje Leta 2002  je  vodenje muzeja prevzela  Breda  Činč Juhant  in ostala  na tem položaju  do  februarja  2022 .  Njeni glavni  zaslugi  sta  normalizacija  medčloveških  odnosov  in vzpostavitev  sistema dela  v Prirodoslovnem  muzeju .  Določila  je organizacijske  enote,  njihove  odgovorno - sti in naloge .  Enote  so imele na voljo  denarna  sredstva,  katerih  namembnost  je bila  določena .  Anarhijo  in samovoljo  90-ih let  je zamenjal  sistem .  To je imelo močan pozitiven  učinek  na  rast  zbirk,  ki so se v naslednjih  dveh  desetletjih  podvojile  (tabela  1) .  Veliko  dela  je bilo  vloženega  v  sanacijo  zbirk,  njihovo  ponovno  urejanje  in digitalizacijo .  Razmere  so danes  bistveno  boljše,  kot  pa so bile  kadarkoli  v preteklosti  muzeja .  Po drugi  strani  ostajajo  prostorske  razmere  nespreme- njene .  To je za  Kustodiat  za  vretenčarje  še posebej neugodno  zaradi  diskriminatornih  izhodišč,  katerih  korenine  segajo  v 90-a leta .  Zbirke so bolj  razpršene  po Ljubljani  (v občinah  Center,  Šiška in Bežigrad) kot pri drugih kustodiatih, kar za osebje pomeni dodatno obremenitev .  Ob reorganizaciji  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije,  ki jo je direktorica  opravila  leta  2003,  so bili v novoustanovljenem  Kustodiatu  za vretenčarje  Božič, Gregori  in Kryštufek  (vodja) .  Šere,  čeprav  vsebinsko povezan  z vertebratologijo,  je bil  premeščen v tehnično  službo,  vseeno  pa je še naprej  tesno  sodeloval  s Kustodiatom  za vretenčarje  in se tudi  udeleževal  sestankov .  Leta  2004 se je na kustodiatu  zaposlila  Mojca  Jernejc  Kodrič,  leta  2012 pa Urška  Kačar  in Al  Vrezec .  Vrezec  je obdržal  zaposlitev  na  Nacionalnem  inštitutu  za  biologijo  (NIB) .  V prvih  letih  je delal  na  kustodiatu  70 % delovnega  časa,  delež  pa je postopno  zmanjšal  na  dopolnilnih  20 % .  V vmesnem  obdobju  sta  se upokojila  Gregori  (2008) in Božič (2011), za  določen  čas pa so bili  zaposleni  Alenka  Petrinjak  (2007–2011), Jure  Jugovic  (2010–2011) Sanja  Behrić  (2017–2018) in  Borut  Štumberger  (2019–2021) .  Februarja  2022 je vodenje  kustodiata  prevzela  Mojca  Jernejc  Kodrič . Zahvale Za posredovane  podatke,  fotografije  in pomoč pri  delu  se zahvaljujem  sodelavcem  v Prirodo - slovnem  muzeju Slovenije:  Janezu  Doviču, Mojci  Jernejc  Kodrič,  Urški  Kačar,  Davidu  Kuncu  in Daretu  Šeretu .  Za pomoč z informacijo  sem  hvaležen  tudi  kolegom  naravoslovcem  Georgu  Džukiću,  Svetozarju  Petkovskemu,  Metodiju  Velevskemu  in Nikoli  Tvrtkoviću .  Polona  Bitenc  (Narodni  muzej Slovenije)  je ljubeznivo  skenirala  arhivske  posnetke  na ploščah  (slike  6, 17 in  33 – 35) .  Matija  Križnar  je velikodušno  delil  bazo  skeniranih  dokumentov  iz Arhiva  Narodnega  muzeja, kar  mi  je prihranilo  veliko  časa in močno olajšalo  delo .  Prispeval  je tudi  slabo  znan  portret Frana Kosa za naslovnico te številke . 205 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Literatura Alinger, P . , 1948: Prepariranje i konzerviranje životinja .  Nakladni  zavod  Hrvatske,  Zagreb,   259 str . Anonimus, 1910: Deželna lovska razstava v Ljubljani .  Lovec, 1 (11): 207–208 . Anonimus,  1913:  Zatiranje  kač na Kranjskem l .  1912 .  Občinska uprava. Glasilo »Kmetske županske zveze«, 8 (4): 26–27 . Anonimus,  1949:  Vodič po zbirkah Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani .  Prirodoslovni  muzej,  Ljubljana, 47 str . Baš, F . , 1951: Situacijska slika slovenskih muzejev .  Zgodovinski časopis, 5 (1–4): 257 – 277 . Batič, F . , V . Meglič, M . Gogala, J . Lebez Lozej & B . Strel, 2003a: Pregled in ocena pogojev ter mehanizmov ex situ ohranjanja prostoživečih in kmetijskih rastlin, živali, mikroorganizmov in gliv v Sloveniji . Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Ljubljana, 157 str .  Batič, F . , F . Celar, S . Gomboc, B . Sket, N . Gunde-Cimerman et  al . , 2003b: Ocena pogojev in mehanizmov za ex-situ varstvo prostoživečih rastlin, živali in mikroorganizmov . Ministrstvo  za   okolje, prostor in energijo, Ljubljana, 273 str . (ni paginirano) . Beuk, S . , 1920: Odsek za  varstvo  prirode  in prirodnih  spomenikov .  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Prirodoslovni del, 1 (1–4): 69–75 . Bevk, S . , 1947: Naravoslovni muzej .  Tovariš, 3 (22): 529 . Bevk, S . , 1957: Vretenčarji Slovenije . Kmečka knjiga, Ljubljana, 290 str . Božič, I . A . , 1989: Ptiči Slovenije . Lovska zveza Slovenije, Ljubljana, 429 str . Božič,  I .  A . ,  1989:  Poročilo o delu v letu 1988 .  Neobjavljeno  poročilo,  Prirodoslovni  muzej  Slovenije,  Ljubljana . Božič,  I .  A . ,  1995:  Poročilo o delu v letu 1994 .  Neobjavljeno  poročilo,  Prirodoslovni  muzej  Slovenije,  Ljubljana . Božič, I .  A . , 2009: Rezultati  obročkanja  ptičev  v Sloveniji:  1926–1982 .  Scopolia Supplementum, 4: 23 – 110 . Brelih, S . & G . Džukić,  1974:  Catalogus faunae Jugoslaviae. VI/2, Reptilia .  Consilium  Academiarum Scientiarum  Rei  Publicae  Socialisticae  Foederativae  Jugoslaviae .  Academia   Scientiarum et Artium Slovenica, Ljubljana, 32 str . Brelih, S . & B . Petrov, 1978: Ectoparazitical  entomofauna  of  Yugoslav  mammals .  I .  Insectivora   and Siphonaptera stated on them .  Scopolia, 1: 1–67 .   Bufon, Z . , 1971: K stopetdesetletnici  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije  v Ljubljani .  Argo, 10(2):  164 –200 . Čanadjija, S . , 1964: O značenju,  radu,  ulozi  i potrebama  prirodoslovnih  muzeja .  Str .  81–84 v:  Pavletić,  J . , M .  Pavlovsky  &  V .  Brajdić  (eds . ): VI Plenum prirodoslovne sekcije Saveza muzejskih društava Jugoslavije . Zagreb, 5–8 IX 1962 . Hrvatski narodni zoološki muzej, Zagreb, 95 str .  Činč Juhant B . , 2021 . Prirodoslovni muzej po letu 1944 .  Scopolia, 100: 127–155 .  Činč Juhant B ., S . Tom e , L . Trampuž & A . Jamnik,  2021 .  Komuniciranje  Prirodoslovnega   muzeja Slovenije z javnostjo .  Scopolia, 101: 105–156 . Deschmann, K . , 1888: Führer durch das Krainische Landes–Museum Rudolfinum in Laibach .  Verlag des Landes–Museum, Laibach [Ljubljana], 179 str . Dovič, J . , 2009: Moj prvi stik z uradno ornitologijo .  Scopolia Supplementum, 4: 201 . Franke, I . , 1892: Die Gewässer  in Krain  und  ihre  nutzbare  Fauna .  Jahresbericht der k. k. Staats- Oberrealschule in Laibach für das Schuljahr 1891/92, str . 1–24 + zemljevid .  Freyer,  H . ,  1842:  Fauna der in Krain bekannten Säugethiere, Vögel, Reptilien und Fische .  Egerschen Gubernial – Buchdruckerei, Laibach [Ljubljana], 91 str .  206 SCOPOLIA No 103 – 2022 Galjot, B . , 2004: Lovstvo ni le znanje .  Lovec 87 (2): 81–83 . Gregori,  J . ,  1974:  Zoološke raziskave v dolini Baruna (Nepal) v času IV. JAHO na Makalu .  Neobjavljeno poročilo (datum 21 . 1 . 1974), 28 str .  Gregori,  J . ,  1989:  Poročilo o delu v letu 1988 .  Neobjavljeno  poročilo,  Prirodoslovni  muzej  Slovenije,  Ljubljana . Gregori,  J . ,  1995:  Poročilo o delu v letu 1994 .  Neobjavljeno  poročilo,  Prirodoslovni  muzej  Slovenije,  Ljubljana . Gregori, J . , 2009: 80 let  organiziranega  obročkanja  ptičev v Slovenij .  Scopolia Supplementum, 4: 2–16 . Gregori, J . , 2010: Naša znana ornitologa, Janko in Božidar Ponebšek .  Svet ptic, 16 (3): 22–23 . Gregori, J . & I . Krečič, 1979: Naši ptiči . Državna založba Slovenije, Ljubljana, 327 str .  Gregori, J . & B . Kryštufek, 2021: Ob stoti številki revije Scopolia .  Scopolia, 100: 9–12 . Gregori, J . & B . Petrov,  1976:  Scientific  results  of the  Yugoslav  1972  Himalaya  expedition:   Mammalia .  Academia scientarum et artium Slovenica, Classis 4: Historia naturalis, Dissertationes, 19 (1): 3–20 . Gregori, J . , I . Božič, J . Dovič, D . Šere & V . Ž gav ec,  1991:  Poročilo o delu v letu 1990. Neobjavljeno poročilo, Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana . Gregori, J . , J . Dovič, D . Šere & V . Ž gav ec, 1993: Poročilo  o delu  v letu  1992 .  Neobjavljeno   poročilo, Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana . Gregori, J . , U . Kačar & A . Vrezec,  2018:  Katalog  ptičev Nepala  v  zbirki Prirodoslovnega   muzeja Slovenije .  Scopolia, 94: 1–104 . Hoch en wa rt,  F .  J . ,  G r a f e n  v . ,  18 3 6 :  Leitfaden für die das Landes Museum in Laibach Besuchenden .  Laibach, 19 str .  Hutterer, R .   &  B .  Kryštufek,  2020:  A  history  of mammal  research  in  Europe .  V:  K . ,  Hackländer  &  F .  E .  Zachos (eds . ):  Handbook of the Mammals of Europe,  Springer .  https://doi.org/10.1007/978-3-319-65038-8_5-1 Jernejc Kodrič, M . & B . Kryštufek, 2019: Katalog  sesalcev  v zbirki  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije II . Red: Carnivora; podred: Feliformia .  Scopolia, 95: 1–116 . Jernejc Kodrič, M ., S . Tom e & B . Kryštufek, 2012: Okostje brazdastega kita v Prirodoslovnem muzeju Slovenije .  Scopolia, 77: 1–168 . Kos, F . , 1923a: Ob  stoletnici  D .  Dežmanovega  (Carl  Deschmann)  rojstva .  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Prirodoslovni del, 2–3 (1–4): 52–56 . Kos,  F . ,  1923b:  Zoološko-biološki  večeri v  zoološkem  institutu  univerze  v  Ljubljani .  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Prirodoslovni del, 2–3 (1–4): 56–57 . Kos, F . , 1925a: Prispevek  k morfologiji  in biologiji  arhianelida  Polygordius triestinus Woltereck .  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Prirodoslovni del, 4–6(1–4): 15–28 . Kos, F . , 1925b: Ivor  G . S .  Montagu .  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Prirodoslovni del, 4–6(1–4): 62–64 . Kos,  F . ,  1925d:  Merops apiaster  L .  v  Sloveniji .  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Prirodoslovni del, 4–6(1–4): 78–81 . Kos,  F . ,  1928:  Poročilo  o  prirodopisnem oddelku  Narodnega  muzeja  v  Ljubljani .  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Prirodoslovni del, 9 (1–4): 78–86 . Kos, F . , 1929: Ris (Lynx lynx L . ) na ozemlju  etnografske  Slovenije .  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Prirodoslovni del, 10 (1–4): 57–74 . Kos, F . , 1933: Zoološki  oddelek .  Str .  7–118 v: Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Prirodopisni del . Narodni muzej, Ljubljana, 219 str . 207 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Kos, F . , 1944: Postanek  in razvoj  Prirodoslovnega  muzeja v Ljubljani .  Prirodoslovna izvestja, 1: 199–219 . Kosić, I . , 2009: Goli otok: najveći Titov konclogor . Udruga  Goli  otok  "Ante  Zemljar",  Mikrorad,   Zagreb . Križnar,  M . ,  2021:  Zgodovina in  razvoj muzejskega  naravoslovja  do  osamosvojitve   Prirodoslovnega muzeja leta 1944 .  Scopolia, 100: 15–126 .  Kryštufek, B .,   1990:  Poročilo o delu v letu 1989 .  Neobjavljeno  poročilo,  Prirodoslovni  muzej  Slovenije,  Ljubljana . Kryštufek, B .,  1991: Sesalci Slovenije . Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 294 str . Kryštufek, B .,  1994: Poročilo za leto 1993 .  Neobjavljeno  poročilo,  Prirodoslovni  muzej  Slovenije,   Ljubljana . Kryštufek, B ., 2000: Poročilo za leto 1999 .  Neobjavljeno  poročilo,  Prirodoslovni  muzej  Slovenije,  Ljubljana . Kryštufek, B . & J . Gregori, 2012: V spomin . Savo Brelih (1927–2012) .  Scopolia, 75: 107–111 .  Kryštufek, B . & W . Haberl, 2018: Roderick  Murray  Baxter:  24 August  1951–17 October  2015 .  Folia Zoologica, 76: 120–127 . Kryštufek, B . & F . , Janžekovič,   1999:  Ključ za določanje vretenčarjev Slovenije.  Te h n i š k a   založba Slovenije, Ljubljana, 544 str . Kryštufek, B . & M . Jernejc Kodrič, 2013: Katalog  sesalcev  v zbirki  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije  I .  Red: Lagomorpha,  Erinaceomorpha,  Macroscelidea,  Afrosoricida,  Scandentia,   Hyracoidea, Didelphimorphia, Diprodontia, Monotremata .  Scopolia, 79: 1–194 . Kryštufek, B . & L .  Lipej, 1993: Kiti (Cetacea) v severnem Jadranu .  Annales, 3: 9–20 . Kryštufek, B .  &  S .  Petkovski, 2003: Annotated  checklist  of the  mammals  of the  Republic  of   Macedonia .  Bonner Zoologische Beiträge, 51 (4): 229–253 . Kryštufek, B . &  S .  Petkovski, 2006: Mammals of  Macedonia  - current  state  of  knowledge . Str .  95–104 v: Petkovski,  S .  (ur . ): Anniversary proceedings: Eighty years of achievement by the Macedonian Museum of Natural History (1926–2006) .  Prirodonaučen  muzej na Makedonija,   Skopje . Kryštufek, B . & D . Šere, 2012: Janez Gregori – osemdesetletnik .  Scopolia, 101: 157–164 .  Kryštufek, B . & V . Voh r a lí k, 2001, 2005, 2009: Mammals of Turkey and Cyprus . Znanstveno- raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper, str . 140, 292, 372 . Kryštufek, B ., B . Flajšman & H . I . Griffiths, 2003: Living with Bears – A large European carnivore in a shrinking world .  Ecological  Forum LDS  &  Liberal  Democracy  of Slovenia,   Ljubljana, 368 str . Kryštufek, B ., W . Haberl, R . Baxter & J . Zima, 2004: Morphology  and  karyology  of  two   populations  of the woodland  dormouse Graphiurus murinus  in  the Eastern  Cape,  South   Africa .  Folia Zoologica, 53 (4): 339–350 . Kryštufek, B ., R . Baxter, W . Haberl, J . Zima & E . Bužan, 2 0 0 8 a :  S y s t e m a t i c s  a n d   biogeography  of  the  Mozambique thicket  rat,  Grammomys cometes, in Eastern  Cape Province,   South Africa .  Journal of Mammalogy, 89 (2): 325–335 . Kryštufek, B ., W . Haberl &  R .  Baxter, 2008b: Rodent  assemblage  in a habitat  mosaic within   the  Valley  Thicket  vegetation  of  the  Eastern  Cape Province,  South  Africa .  African Journal of Ecology, 46 (1): 80–87 . Kryštufek, B ., G . Shenbrot, T . Klenovšek & F . Janžekovič, 2021: Geometric  morphometrics  of   mandibular  shape in the  dwarf  fat-tailed  jerboa:  relevancy  for  trinomial  taxonomy .  Zoological Journal of the Linnean Society, 192: 1363–1372 . 208 SCOPOLIA No 103 – 2022 Mahnič, K . , 2016: Josip Mantuani  in moderni  muzej: prispevek k razumevanju  Mantuanijevih   prizadevanj  za  reorganizacijo  Deželnega  muzeja  za  Kranjsko . Zbornik za umetnostno zgodovino, 52: 199–220 . Mantuani, J . , 1911: Poročilo  o dež[elnem]  muzeju »Rudolfinum«  za l .  1910 .  Carniola, 2 (1–2):  127–142 . Mantuani, [J . ], 1919: † Alfonz Müllner .  Carniola, 9(1–2): 92–93 . Mantuani, J . , 1922: Djelovanje ljubljanskog muzeja .  Narodna starina, 2 (3): 313–318 .  Mantuani,  [J . ],  1923:  †  Prof .  dr .  Gvidon Sajovic .  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. Prirodoslovni del, 2–3 (1–4): 48–52 .  Mantuani, [J . ] & [G . ] Sajovic, 1915: † Fran Dobovšek .  Carniola, 6 (4): 241–244 . Marinčič,  M . , 2021: Avgust  Munda,  prvi  ribiški  pisec .  Str .  71–72 v: O ribah, ribištvu in Posavju .  Posavski muzej Brežice, Brežice .  Miller, G .  S . .  1912: Catalogue of the mammals of Western Europe (Europe exclusive of Russia) .  British Museum (Natural History), London, 1019 pp . Mitchell-Jones, A . J . , G . Amori, W . Bogdanowicz, B . Kryštufek, P . J . H . Reijnders, F . Spitzenberger, M . Stubbe, J . B . M . Thissen, V . Voh r a lí k & J . Zima, 1999: The Atlas of European Mammals . T & A D Poyser Ltd . , London, 484 str . Morris,  P .  A . ,  2012:  A history of taxidermy: Art, science and bad taste .  2nd edition .  MPM  Publishing, Ascot, 396 str . Montagu, I .  G .  S . , 1923: On some  mammals  from Jugoslavia .  Proceedings of the Zoological Society of London, 93 (4): 865 – 870 . O gn e v, S .  I . , 1926: A systematic  review  of  the  mammals  of  Russia .  I .  On foxes  living  in Russia .  Annales Musei nationalis Hungarici, 23: 202–240 . Piskernik, A . , 1923: Psihizem . Čas, 17 (4): 229–239 . Piskernik, A . , 1950: Prirodoslovni  muzej  v Ljubljani .  Naši  muzeji  v letu  1950 .  Varstvo spomenikov, III: 194–196 . Piskernik, A ., 1957: Predgovor .  Str .  3–5 v Bevk S . , 1957: Vretenčarji Slovenije .  Kmečka knjiga,   Ljubljana . Planina, F . , 1955: Pereči problemi Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani .  Muzeji, 9: 87–92 . Podnar, M ., M . Vajdić, Z . Godec & N . Tv rt kov ić , 2014: Sačuvane  u vremenu: prepariranje   životinja u Hrvatskom prirodoslovnom muzeju .  Priroda, 104 (7–8): 55–60 . Polenec, A . , 1959: Narava v muzeju . Mladinska knjiga, Ljubljana, 161 str . Polenec, A . , 1973: In memoriam .  Zmago Bufon  višji kustos  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije .  Biološki vestnik, 21 (1): 72 – 74 . Ponebšek, J . , 1925: Legát ali čebélar .  Lovec, 12: 276–279 . Ponebšek, J . , 1929: Ferdinand Schulz – osemdesetletnik .  Lovec, 16: 183–186 . Praprotnik, N ., 2015:  Botaniki,  njihovo delo  in  herbarijske  zbirke praprotnic  in  semenk  v  Prirodoslovnem muzeju Slovenike .  Scopolia, 83/84: 1–414 . Praprotnik, N . & Š . Pungaršek, 2021 . Kustodiat za botaniko .  Scopolia, 101: 51–103 . P us a nov,  I .  I . ,  1962:  In memory  of Vladimir  Emmanuilovich  Martino .  Bulletin Moskovskogo občestva ispitatelej prirodi. Otd. Biologii, 67 (6): 113–117 . Sajovic,  G . ,  1904:  Iz Darwinove  knjige .  Slovenski Narod,  38:  208  (13 .  september), 209  (13 .  september), 210 (15 .  september), 211 (16 .  september), 214 (20 .  september), 215 (21 september)   [brez  paginacije] .  209 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Sajovic, G . , 1905: Nekaj  črtic  o človeškem  pokolenju .  Naši zapiski. Socialna revija, letnik  3, št . 9   (str . 131–134), št . 12 (str . 196–204) . Sajovic, G . , 1910a: B . Naravoslovni oddelek .  Carniola, 1(1):39–42 . Sajovic, G . , 1910b: Ornitologika za leto 1909 .  Carniola, 1(1): 42–52 . Sajovic, G . , 1910c: Želve v ljubljanski okolici .  Carniola, 1(2): 178–180 . Sajovic, G ., 1911: Poročilo o prirodopisnem oddelku za l . 1910 .  Carniola, 2(1–2): 142–146 . Sajovic, G . , 1913a: Herpetologični zapiski za Kranjsko .  Carniola, 4 (1–2): 22–52 . Sajovic,  G . ,  1913b:  Beiträge  zur Reptilienkunde  Krains .  Verhandlungen der zoologisch – botanischen Gesellschaft Wien, 64: 150–175 .  Sajovic, G . , 1913c: Kače na Kranjskem .  Pedagoški letopis, 13: 103–124 . Sajovic,  G . ,  1915:  Prirodopisni  sestavki  v  letnih  izvestjih  naših srednjih  šol .  Carniola,  6  (3):  131–140 . Sere, D . , 2001: 75 years of the Bird Ringing Scheme Ljubljana .  Euring Newsletter, 3: 70–71 . Šere,  D . ,  2009:  Kratko  poročilo o  obročkanih  ptičih  v  Sloveniji, 1983–2008 .  Scopolia Supplementum, 4: 111–174 . Shergalin, J . E . , 2013: Boris  Mikhailovich  Petrov  (1917–2004) – ornithologist,  theriologist  and   twice  emigrant .  Astrahanskij vestnik ekologičeskogo obrazovanija, 4 (26): 227–230 (v Ruščini) . Stergar, J . , 2004: Dr . Angela  Pisker nik  (1886 –1967), koroška  naravoslovka,  naravovarstvenica  in  narodna  delavka . Str . 227–257  v Žitek,  A . (ured . ) Ženske skozi  zgodovino . Zveza zgodovinskih   društev Slovenije, Ljubljana . Svojtka, M ., L . Salvini–Plawen & E . Mikschi, 2009: Biographischer  Abriss zu Johann  Jakob   Heckel (1790 –1857) . Österreichischer Fischerei, 62(11–12): 285–288 . Svojtka, M ., L . Salvini–Plawen & E . Mikschi, 2012: Johann  Jakob Heckel  (1790–1857), der   Begründer  der systematischen  Ichthyologie  in  Österreich:  Ein  biographischer  Überblick .  Schriften Verein zur Verbreitung naturwissenschaftlicher Kenntnisse, 148–150: 43–74 . Štirn, J . , 1961: Preliminarno poročilo o delu 1. Jug[oslovanske] odprave v Etiopijo .  Neobjavljeno   poročilo (datum 25 . 4 . 1961), 12 str . Tarman, K . , 2014: Stanislav  Bevk  - pobudnik  ustanovitve  Ornitološkega  observatorija  v Ljubljani .  Svet ptic, 20 (2): 18–19 . Te k avčič, R . & D . Šere,  2019:  Terenski priročnik za obročkovalce ptic pevk [ ptic nepevk] .  Schwarz print, Ljubljana, 316 + 173 str . Thackray, J . & B . Press, 2009: Nature's Treasurehouse. A history of the Natural History Museum .  3rd ed . Natural History Museum, London, 144 str . Tunnicliffe, S .  D .  &  A .  Sheersoi (ur . ), 2015: Natural history dioramas. History, construction and educational role . Springer, Dordrecht, 289 str . Va s i ć ,  V . , 2011: Veliki Vladimir i kružok Martino .  Detlić, 2011 (5): 29 . Vrezec, A . & U . Kačar, 2017: Katalog  vpijatov  (Coraciiformes)  ornitološke  zbirke  Prirodoslovnega   muzeja Slovenije .  Scopolia, 91: 41–112 . Webster, F . S . , 1945: The birth of habitat bird groups .  Annals of Carnegie Museum, 30: 97–118 . Wonders, K . , 1993: Habitat dioramas .  Acta Universitatis Upsaliensis, N . S . 25: 1–262 Zimmermann, K . , 1962: Nachruf  auf  W .  E .  Martino .  Zeitschrift für Säugetierkunde, 27: 251–252 . 210 SCOPOLIA No 103 – 2022 Obiskovalci Zoološke postaje Trst na krovu 44-tonske raziskovalne ladje »Adria« ob istrski obali . Fran Kos je četrti   z desne (s čepico), Carl Cori pa prvi z leve . Fotografirano dne 26 . septembra 1913 .  Zgoraj je Kosov lastnoročni zapis   na hrbtni strani fotografije, ki pa je zagotovo novejšega datuma . Pri svojem imenu Kos namreč navaja doktorski   naziv, v katerega pa je bil promoviran šele 16 . februarja 1920 .  Glej tudi sliko 11 na str . 110 . Arhiv PMS . 211 Boris Kryštufek: Kustodiat za vretenčarje /  Vertebrate Department Del razstavljenih ptičjih jajc in gnezd v vitrini št . 97, ki je bila pred letom 1956 del »Ekološke zbirke« v   dvorani IX . Na vrhu omare so taksidermijski preparati ptic na gnezdu (od leve proti desni): velikega skovika   (Otus scops), sršenarja (Pernis apivorus) in zlatovranke (Coracias garrulus) . Glej tudi sliko 32 na str . 143 .  Arhiv PMS . 212 SCOPOLIA No 103 – 2022 Portret tigra iz Indijskega misijonskega muzeja, ki doslej še ni bil objavljen . Taksidermijski preparat je bil uničen   v 70-ih letih prejšnjega stoletja, od primerka pa je ohranjena lobanja . Glej tudi sliko 69 na str . 194 . Arhiv PMS . SCOPOLIA 103 2022 SCOPOLIA 103/2022 ISSN 0351-0077 Glasilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije, Ljubljana / Journal of the Slovenian Museum of Natural History, Ljubljana Izdajatelj / Publisher: Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, Slovenija / Slovenian Museum of Natural History, Ljubljana, Slovenia Sofi  nancirata/  Subsidised by: Ministrstvo za kulturo in Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije /  Ministry of Culture and Slovenian Research Agency Urednik / Editor-in-Chief: Boris KRYŠTUFEK Uredniški odbor / Editorial Board: Breda ČINČ-JUHANT, Igor DAKSKOBLER, Janez GREGORI, Franc JANŽEKOVIČ,  Mitja KALIGARIČ, Milorad MRAKOVČIĆ (HR), Jane REED (GB), Ignac SIVEC, Kazimir  TARMAN,  Nikola TVRTKOVIĆ (HR), Al VREZEC Naslov uredništva in uprave /  Address of the Editorial Offi ce and Administration: Prirodoslovni muzej Slovenije, Prešernova 20, p p 290, SI – 1001 Ljubljana, Slovenija / Slovenian Museum of Natural History, Prešernova 20, P . O. Box 290, SI - 1001 Ljubljana, Slovenia Račun pri UJP / Account at UJP: 01100-6030376931 Lektor za slovenščino in angleščino /  Slovenian and English language editing: Henrik CIGLIČ Oblikovanje / Design: Boris JURCA Tisk / Printed by: Schwarz print d .  o . o ., Ljubljana Izideta najmanj dve številki letno, naklada po 600 izvodov /  The Journal is published at least twice a year, 600 copies per issue. Natisnjeno / Printed: september 2022 /  September 2022 Naslovnica /  Front cover: Fran Kos je bil v 20 . stoletju osrednja osebnost Prirodoslovnega muzeja . Odgovoren je bil za celotno zoologijo .  Arhiv PMS / Fran Kos was in the 20th century the central fi gure in the Natural History Museum. He was in charge of the entire zoology. Archive of the Slovenian Museum of Natural History. Cena posamezne številke /  Price of each issue: 8,50 € Revija je v podatkovnih bazah /  Journal is covered by: COBIB, Biological Abstracts, BIOSIS Previews,  CAB Abstracts, Referativnyy Zhurnal, Zoological Record Revija Scopolia je naslednica /  Scopolia is preceded by: Jahreshefte des Musealverein für Krain 1856–1866  Mittheilungen des Musealverein für Krain 1866–1907  Carniola 1908–1918  Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo – Prirodoslovni del 1920–1929 Prirodoslovne razprave 1931–1939 Prirodoslovna izvestja 1944 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 069(497 .4Ljubljana):5(091) PRIRODOSLOVNI muzej Slovenije     200 let Prirodoslovnega muzeja III . Kustodiati . 2 = 200 years of the  Natural History Museum III . Departments . 2 / [urednik Boris Kryštufek] .  - Ljubljana : Prirodoslovni muzej Slovenije = Slovenian Museum of  Natural History, 2022 . - (Scopolia, ISSN 0351-0077 ; 103, 2022) ISBN 978-961-6367-70-7 COBISS .SI-ID 121895171  SCOPOLIA SCOPOLIA Journal of the Slovenian Museum of Natural History ISSN 0351-0077 Revija Prirodoslovnega muzeja Slovenije PRIRODOSLOVNI MUZEJ SLOVENIJE MUSEUM HISTORIAE NATURALIS SLOVENIAE 103 2022 103 2022 Vsebina / Contents: 200 let Prirodoslovnega muzeja III Kustodiati 2 200 years of the Natural History Museum III Departments 2 Tomi TRILAR, Andrej GOGALA, Tea KNAPIČ Kustodiat za nevretenčarje Department of Invertebrate Zoology . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 Boris KRYŠTUFEK Kustodiat za vretenčarje Vertebrate Department . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 SCOPOLIA No. 103 ( 2022 ) : 200 let Prirodoslovnega muzeja III / 200 years of the Natural History Museum III