Zbirka Hektor Dim Zupan Hektor IN duh po Človeku Ilustrirala Andreja Gregorič Ljubljana 2020 V Afriki ni zime. Pa kaj potem! A črnci zaradi tega letajo na Aljasko, da bi lahko počeli neumnosti po snegu. Seveda ne. Briga njih za lanski sneg. Je pa mnogo živali, predvsem ptic, ki se, ko pride zima, preselijo v južne kraje. To razume vsak pes, ne samo labradorec. Ker z zimami je tako, ko si videl in doživel eno, si ob­enem videl tudi že vse naslednje. Skratka, nič posebnega. Če seveda ne živiš v posebni družini. V družini s posebnimi potrebami, kot je bila moja. Če so moji zaslišali besedo smučanje, deskanje, sankanje, kepanje in podobne zimske neumnosti, so se začeli kar topiti. Skratka, bili so usekani na te tako imenovane zimske aktivnosti. Dobro, si mislite, dvojčici Pija in Mija pač neprestano tečnarita. Zato, ker sta še majhni in neizkušeni. Figo! Oče Štefan in mama Janja sta bila še huje prizadeta. Za njiju se je zima rimala s smučanjem. Nič jima ni bilo škoda denarja, samo da sta lahko družino izpostavila mrazu in ledeni mokroti. V ta namen sta celo varčevala. Vročično so načrtovali desetdnevni izlet v visokogorje. Tja, kjer so bela pobočja prepredena z gondolami in vlečnicami. Moment, sem si dejal na svoji odejici. Ali morda ne delate računov brez krčmarja, ki mu je ime Hektor? Ste morda pozabili, da imate doma hišnega ljubljenčka? »Kaj bomo pa s Hektorjem,« je moje misli na glas povedala Mija, kot bi bila telepatsko povezana. »Hudiča,« se je Štefan prijel za glavo. »O, bog pomagaj,« je Janja zaskrbljeno pogledala proti odejici. Tukaj sem, kar dobro si me oglejte, sem se pretegnil na udobnem ležišču. In noben bog vam pri tem ne more pomagati! Namreč, da sem. »Brez Hektorja ne grem nikamor,« je odločno dejala Pija. »Torej urejeno,« si je prekmalu oddahnil Štefan, »prav­zaprav je pes pol tvoj, pa ga lepo čuvaj doma. Drugo leto se bo pa žrtvovala Mija za drugo polovico. To je še najbolj pošteno.« Prav na smeh mi je šlo, kako je bil Štefan včasih naiven. Dvojčici sta pogledali očeta tako, da sem prepričan, da ga ne bi bilo več, če bi pogledi ubijali. Pija se je pričela dobesedno tresti, ampak se je s skrajnimi močmi zadržala, ko je navidez prijazno rekla: »Tega pa ne smem povedati v šoli socialni delavki, da bi oče pustil otroka doma celih deset dni samega s takšno veliko zverino. Ker nisem prepričana, da to ni kaznivo.« Vsi smo osupnili. Še posebno jaz, ker sem naenkrat postal nevarna zverina. Očital sem si, da dvojčici nisem primerno vzgojil, da sem bil preveč popustljiv. A takrat pa nisem zverina, ko me jahaš kot kakšnega osla, mi je kri jezno udarila v glavo. Potem sem se pomiril. Ker sem se zavedal, da zares ni tako mislila in da so bile besede namenjene izključno staršem. Da je Štefan pravkar izkopal bojno sekiro. V vojni pa so dovoljena vsa sredstva, sem se tolažil. Seveda sem držal s svojima punčkama. Štefan je debelo pogledal, mama Janja pa se je v zadregi odkašljala. Mija je takoj videla, da je sestrica zadela v polno, zato je dodala z nedolžnim izrazom na licu: »Nič se ne bojta, saj vaju ne bova prijavili, kajne, Pija.« Oče Štefan je po prvem šoku prišel k sebi: »Vedno govorita, kako odgovorni in odrasli sta že. Kako gresta lahko sami v kino, tudi ko se že spušča noč. Moral bom biti previdnejši, stokrat premisliti, preden vaju bom spustil ven.« »Na smučanje gremo vsi ali pa nobeden,« je mama odločno posegla vmes. Dvojčici sta se strinjali. Tudi oče je sprevidel, da drugače ne gre. Sam sem dvignil glavo. Hej, vi tam, upam, da se zavedate, da pod vsi sodi tudi hišni ljubljenček! Kot po navadi mene ni nihče nič vprašal. To boli! Gospodarji so polni velikih besed, kako nas imajo radi, kako smo tako rekoč člani družine in podobne sluzaste stavke, ampak samo, dokler jim nismo v napoto. Potem se pa lahko stvari v trenutku spremenijo. Stara ščeneta vedo povedati eno zelo žalostno zgodbo o aljaškem malamutu Foksu. Pri neki družini so ga dobili za darilo od starih staršev po ženini strani, da se bodo lahko otroci igrali z njim. Kako tudi ne, saj je bil videti kot ena neznansko prikupna igrača, s takšnim krznom, da se je redko kdo lahko uprl, da ga ne bi počohal. In tako naprej bla, bla, bla, član družine, ljubezni na tone, solidna oskrba, cucek je pa rasel. In rasel. Saj veste, kakšni so aljaški malamuti. Kako jih gosta dlaka poveča. Družini se je nasmehnila sreča, po zvezah so prišli do apartmaja na morju, zelo ugodno, tako rekoč prijateljska cena. Vsaka prijateljska cena ima kakšno napako! Pri tej so bile izključene vse domače živali. Absolutno prepovedane. Usoda je hotela, da se je pri Foksu nabralo nekaj nesrečnih okoliščin. Dobili so ga zastonj, darovala ga je tašča, ki je imela značilno slabe odnose s svojim zetom, postal je pes, da bi lahko gore premikal, a so se ga vsi otepali, ko ga je bilo treba peljati na sprehod. Potem ga je bilo treba cepiti in mu urediti potni list za potovanje v sosednjo državo. Glava družine je takoj preračunal, koliko steklenic piva ga bo to prišlo. Pa je drugo jutro, ko je moral na službeno potovanje, Foksa lepo napokal v avto. Pes se je strašno rad vozil z avtom. Bil je neizmerno vesel. Seveda, ko pa ni vedel, kaj ga čaka. Ko je mož precenil, da se je nabralo dovolj kilometrov, je ustavil v gozdičku. Foks je seveda skočil iz avta. Ker nas po navadi, kadar se vozimo okoli, vedno nekam tišči. Zaradi razburjenja, zaradi prekipevajočega veselja nad toliko novosti v našem življenju. Kaj se je zgodilo ubogemu psu? Gospodar je hitro smuknil v avto in odpeljal, kolikor hitro se je dalo. Foks je mislil, da gre za napako. Za raztresenost ali pozabljivost. Seveda, ni mogel razumeti, da je njegov gospodar zmožen takšne podlosti. Zaradi nekaj steklenic piva! Tekel je torej za avtom. Tekel. Tekel po glavni cesti. Avtomobili so zavirali, se mu izogibali, kolikor se je dalo. Kajti, če povoziš tako velikega psa, lahko avto resno poškoduješ. Potem se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Veliko kolesje tovornjaka je Foksa odrešilo strahotnega obupa. Po tej zgodbi jim je težko zaupati, našim dragim gospodarjem. Kanček previdnosti nikoli ne škodi. »Oči, a veš, da ni Foksa,« je sine poročal, ko se je mož vrnil s službene poti. »Kaj ne poveš,« se je ta neznansko začudil, »a je spet ušel, lump nemarni. Še žal mu bo, da je tako nevzgojen.« Dosti več besed ni zgubljal, saj je bil v mislih že na morju. To zgodbo nerad pripovedujem. Ker me vedno na koncu stisne v grlu. Da bi zatulil kot volk. Ali koga ugriznil kot volk. Da ne bo nesporazuma: Seveda ne mislim, da bi bili moji sposobni česa podobnega. Kje pa! Niti v sanjah! Je pa tudi neprijetno poslušati, kako se o tebi pogovarjajo, kot bi bil stvar. Kot en takšen del nežive prirode, ki svoji družini povzroča same probleme. »Kaj pa, če bi enkrat poskusili s pasjim hotelom,« je na glas razmišljal Štefan. »Ne vem, če bo to za našega Hektorja,« se je namrdnila Pija. Mija pa je dodala: »Da bi ga zaupali tujcem? Saj vendar veš, kako občut­ljiv kuža je.« Teslo, to bi si pa že lahko zapomnil, sem prikimal na odejici. »V mislih sem imel takšnega s sedmimi zvezdicami,« je pojasnil Štefan. »Mogoče bi pa res bila najboljša rešitev tako za nas kot za Hektorja,« je tudi moja draga Janja padla pod vpliv svojega moža. »Kaj imajo tudi pasji hoteli zvezdice,« je nejeverno vprašala Pija. »Jasno,« se je Štefan gladko zlagal. »Kako pa naj vemo, da je vse res, če pa Hektor ne zna govoriti. Ne vem, če gre tem zvezdicam zaupati, ko se enkrat vrata zaprejo in bo naš kuža čisto sam,« je Mija gubala čelo. Oče pa se ni dal: »Lahko gremo neobvezno pogledat, da se na lastne oči prepričamo, kako močno svetijo zvezdice.« »Vesta,« je s poudarkom nadaljevala mama, »ljudje, ki se ukvarjajo s takšno dejavnostjo, so vsi po vrsti ljubitelji psov. Drugače skoraj ne gre.« »Lahko gremo,« je nerada pristala Pija, »ampak vama že kar vnaprej povem, da meni najbrž ne bo všeč.« »Meni tudi ne,« se je strinjala sestrica. Oče Štefan je nejevoljno namršil čelo, rekel pa raje ni nič, da ne bi po nepotrebnem prilil olja na ogenj nejevolje. Raje se je spravil za računalnik, da bo po internetu izbrskal naslove potencialnih pasjih hotelov. Pomilovalno sem ga gledal. Ljubi moj Štefan, kaj res sediš na ušesih? Nisi slišal, kaj sta izjavili naši dvojčici? Da jima pasji hotel najbrž ne bo všeč! To je pomenilo, da tudi če bi bilo pročelje iz srebra, vsa notranjost pa iz zlata, ni šans, da bi šel hotel skozi. Toliko sem pa že poznal svoji punčki. Ti pa rineš kar naprej in naprej z glavo skozi zid. Ker, kakor praviš, neprestano pričakuješ, da bosta že tako veliki, da ju bo pamet srečala. Morda je pa še celo dobro, da ne veš, kako daleč je še do tega trenutka. Bojim se, da ga jaz ne bom dočakal. Po drugi strani me je pa matral firbec, kako takšne ustanove izgledajo, ko imajo že tako zveneča imena. Pasji hotel. S savno, bazenom in džakuzijem, sem se moral nasmehniti lastnim mislim. Štefan si je zadovoljno izpisal tri naslove: »Ko se vrneva s Hektorjem s sprehoda, se bomo vsi skupaj popeljali okoli hotelov,« je potem oznanil. Dvojčici sta seveda glasno protestirali, da ne ravno tega dne in ob takšni nemogoči uri, ampak toliko se je pa tudi Štefan že utrdil, da je lahko odbil napad. Nato sta Mija in Pija izigrali še zadnji adut, mami Janji sta pričeli na dolgo in široko razlagati, koliko nalog imata in kaj vse se še morata naučiti, dokler ni tudi njej prekipelo: »Vesta kaj, vaju ni sram, da vama je vse odveč, ko gre za vajinega kužka. Če ne bi bilo naju z očkom, bi bil to najosamljenejši pes na svetu.« »Pa kaj,« je Pija nesramno zabrusila nazaj, »zakaj bi se trudili, če je pa tudi brez tega vse v redu.« Gledal sem tole svojo družino in zmajeval z glavo. Kot bi pri šahu iz dneva v dan preigravali iste poteze, napredka pa nobenega. Po drugi strani sem bil pa zadovoljen, da bom peljal Štefana na sprehod. Imela sva ustaljeno pot za po lepem vremenu, ob dežju sva jo malo skrajšala. Mahnila sva jo ob reki navzgor, mimo vrtičkov, kjer mi je odpel povodec. Izgubil sem se med ograjene gredice, kjer sem se iztrebil. Da Štefanu ni bilo potrebno pobirati mojih iztrebkov v polivinilasto vrečko, kot to določajo predpisi. Ker je to hudo sovražil. Tako sva pa storila dobro delo. Gnojila sva zemljo vrtičkarjem. Če bi to počeli vsi lastniki psov, bi se pridelek na vrtič­kih gotovo vrtoglavo povečal. Žal smo osveščeni še v manjšini. Pomanjkljivost pri Štefanu pa sta bili njegova neučakanost in brzopletost. Čeprav sva imela ves ljubi čas na svetu, je vedno postal živčen, ko se je prižgala rdeča luč na semaforju pri prehodu za pešce. Stopicljal je na mestu kot majhen otrok, ki so mu ukazali, naj bo pri miru. Da sem še sam nehote postal neučakan. Čeprav kot labradorec natančno vem, da je to navadna kozlarija. Težko se je znebiti gospodarjevih slabih vplivov. Ko sem se za trenutek ustavil pri pasjem telefonu, ki ga je predstavljal električni drog, niti za hip ni pomislil, da bi toliko počakal, da preberem pošto, še manj pa, da bi brizgnil kakšno svoje sporočilce. Neučakano in brezobzirno me je potegnil, da bi mi, če ne bi popustil, verjetno odtrgal glavo. Dosti bi se še moral naučiti od sestric in mame Janje. Kot pravijo stara ščeneta, vse življenje jih učimo. Bila sva hitro nazaj, verjetno zaradi napovedanega obiska pasjih hotelov. »Ste pripravljeni,« je Štefan vprašal kar tako, ker, jasno, nikoli niso bili pripravljeni. »Saj sem vedel,« je bil razočaran, ko je videl, da so se začeli urejati šele, ko sva vstopila. »Lahko malo pohitite,« je priganjal, »Hektorja bomo pa tako in tako pustili doma.« »Kaj,« sta v en glas vzkliknili sestrici. »Kaj,« je zaklicala Janja. »Kaj,« je tudi meni udarila kri v glavo. Takšne nesramnosti me vedno spravijo v slabo voljo. Kot da ne bi bil živ pes, ampak plišasta igračka. Pa še s temi včasih otroci lepše ravnajo. Kar pojdi sam v pasji hotel in tam tudi ostani, sem si mislil. »Kako to misliš, Hektorja bomo pustili doma?« je prva prišla k sebi Pija. »Kaj bi po nepotrebnem vznemirjali ubogo žival,« se je Štefan potegnil nazaj, ko je videl naše strme poglede. »Saj on je vendar glavni,« je vzrojila Mija, »samo to je važno, kako se bo on počutil.« Popolnoma sem se strinjal. »Lepo vas prosim, a zdaj bomo pa cucka spraševali, če mu bo začasna nastanitev pogodu. Ki nas bo mimogrede stala celo premoženje.« »Na to bi morali misliti prej, preden ste ga kupili,« je dejala Mija ogorčeno. Tudi pod to izjavo se podpišem, sem si mislil. »Vsekakor mora Hektor z nami, da bomo videli, kako bo sprejel tiste prostore in ljudi,« je bila mama Janja spet najpametnejša. Da bo Štefan končno doumel, da so pasji hoteli zaradi psov, ne pa zaradi ljudi, sem šel v predsobo, z omarice snel povodec in ga prinesel v sobo. »Poglejte našega kužka, kako je pameten,« je zaploskala Pija, »kot bi nas razumel.« Ko bi le jaz isto lahko rekel zate, sem otožno pomislil. Potem pa, končno, je naša četica le odkorakala. Ne vem, če je še kje kakšna družina, ki bi rabila toliko časa, da se spravi skozi vrata. Kot bi se bolan cucek odpravljal na stranišče. Vedel sem, da stara ščeneta nimajo dobre besede za pasje hotele ali začasno zavetišče za hišne ljubljenčke, kot se ponekod imenujejo. Ampak, časi se spreminjajo, ničesar ne bom vnaprej obsojal, preden se ne prepričam na lastne oči, sem se odločil. Kar precej časa smo se vozili, da sem vmes že zadremal, ko smo se ustavili pred starinsko vilo na robu gozda. Najprej mi je padla v oči visoka žična ograja. In potem napis na hrastovi deski: »Hotel za kužke in mucke«. Črke so bile posute po deski, kot bi bile pijane. In če mene vprašate, je bil v takšnem stanju tudi tisti, ki jih je pisal. Ob kužkih in muckih mi je šlo dobesedno na bruhanje. Še posebno ob muckih, seveda. Kot bi nekdo hotel shraniti v isti vreči ogenj in vodo. Stara ščeneta vedo, o čem govorijo, sem pomislil, slabši prvi vtis bi res težko dobil. Tudi Mija je mislila podobno, ko je rekla: »Kot vila Čira čara iz Pike Nogavičke!« Stali smo pred železnimi vrati in nismo vedeli, kaj bi. Od deske je visela vrv, na koncu zavozlana z nekaj vozli. »Tole bo najbrž zvonec,« je s prstom pokazala Janja. Štefan je krepko potegnil. Vsi smo se ustrašili, ko nam je pričelo zvoniti nad glavami, kajti za desko je bil skrit zvon. Od hiše se je zaslišal pasji lajež. Potem pa dolgo, dolgo nič. Da je Štefan ponovno prijel za vrv, ko smo jo zagledali. Z drsajočim korakom se nam je približevala debelušna gospa s predpasnikom in zmečkanim širokokrajnim klobukom, kot bi se nam bližala Pehta iz Kekčevega filma. Ko me je zagledala, se ji je obraz raztegnil v širok nasmeh. Če mene vprašate, sem dobil občutek, da je za hrbtom na prste že preračunavala, za koliko nas bo opilila. Da bom spet gledal izraz na Štefanovem obrazu, kot bi mu kdo pulil ta sladke lase iz zatilja. »Dober dan. Imate vi hotel za kužke in mucke,« je vprašala Janja, ker se ji gospa ni zdela ravno hotelirka. Gospa je s široko kretnjo pokazala na tablo: »Prav ste prišli. Ta napis ne visi tu zgoraj kar tako.« »Ja, ja, seveda,« je vskočil Štefan, »veste, mi še nimamo izkušenj, je za nas prvič.« »Vsaka stvar je enkrat prvič,« je preroško povedala gospa, »kar naprej stopite, da se boste lahko prepričali, da nam je blagostanje živali na prvem mestu.« »Za tegale kužka gre,« je dejala Pija, ki je držala povodec, »ime mu je Hektor in ima zelo nežen in občutljiv značaj.« S to izjavo sem se popolnoma strinjal. »Ja, vidim, da je pravi lepotec,« je priliznjeno rekla hotelirka, »zlati prinašalci so nasploh pametni psi.« Kar dlaka se mi je naježila. Si lahko predstavljate, da bi vas kdo gledal v oči in vam rekel, da ste pametni, ker ste Kitajec ali črnec. Prepričan sem, da ne bi bili preveč zadovoljni. »Hektor je labradorec,« je vzkliknila Mija. »Ja, ja, seveda, labradorček,« se je gospa sprenevedala, kot bi se zmotila in me hotela počohati po betici. »Grrrr,« sem zarenčal. Tace stran od moje glave, ti nevednica hotelirska! Gospa je sunkoma umaknila roko: »Aha, pa popadljiv je tudi. Za takšne priračunamo deset odstotkov zaradi tveganosti.« Mojo drago Janjo bi skoraj kap. Od sramu je zardela v obraz: »Ja, Hektor, kaj je pa s tabo, da se naenkrat tako grdo vedeš!« Potem se je obrnila k hotelirki: »Oprostite, veste, drugače ni takšen. Še nikoli ni na nobenega renčal. Ne vem, kaj ga je popadlo.« Kar seveda ni bilo čisto res. »Samo na poštarja,« je precej nespretno dodala Mija, ki je bila še tako majhna, da še ni dojela, da je včasih potrebno resnicoljubnost dozirati previdno. »Tako vsi pravijo,« je nejevoljno prhnila gospa, »potem se pa še koga spomnijo. Ko ga boste pripeljali, mu, prosim, nataknite nagobčnik.« Babura zmešana, kaj pa govoriš, mi je šinila kri v glavo. »Našemu Hektorju že ne,« ji je odločno zabrusila Pija. »Tega filma ne boste videli,« je bila še nekoliko nesramnejša Mija. To sta moji punčki, mi je toplota zalila srce, da je malo manjkalo, da se ni začel topiti sneg okoli nas. Štefan je začutil, da okoliščine potrebujejo moško besedo: »Seveda, prav gotovo bomo spoštovali hišni red, če se bomo odločili za vaš hotel,« pri tem je Mijo nalahno potegnil za uho, da ne bi še naprej jezikala, »malo bi si ogledali prostore, cenik, se pozanimali, kakšne usluge nudite …« »Vam bom dala brošuro,« je rekla gospa, »sicer pa, hrana je prvovrstna, higiena tudi, dvakrat na dan so sprehodi, sami ste videli, da smo na robu gmajne, pogoji so tako rekoč idealni. Mnogi lastniki privoščijo svojim štirinožnim prijateljem tudi masažo, kar pa je izvenpenzionska storitev in jo je treba doplačati. Za povrhu je pa za hišo jezerce, kjer se lahko naše stranke okopajo …« »A lastniki,« je ušlo Miji. »Naše stranke so psi in mačke!« »A tudi mucki se kopajo,« se je čudila Pija. »Lahko se, če se hočejo,« jo je že nekoliko nestrpno podučila gospa, »ker imajo vračunano v ceno.« Prišli smo do hiše, ki se je na desni podaljšala v nizek prizidek, kjer je bilo nanizanih kakšnih deset zamreženih boksov. V enem je sedel hrt in nas prav milo opazoval. Verjetno mu je bilo žal, da niso prišli njegovi gospodarji. Tisti, ki smo ga slišali pri vratih, pa je bil belo črn foks­terier. Zaganjal se je v mrežo in lajal, kot bi mi bili trop lisic in ne ena prav spodobna družba. »Čeprav je majhen, plača deset odstotkov za tveganost,« je pojasnila gospa. Skozi vhodna vrata se je pojavil čokat možak v delovnem kombinezonu: »Španjel ima spet drisko,« je poročal. Hotelirka ga je hudo grdo pogledala: »Veste, v vse sorte stanjih nam jih pripeljejo. Španjel je bil že prej bolan …« Tale driska je bila pa tudi za Janjo kaplja čez rob. Vzela je brošuro in moj povodec in se na hitro poslovila. In je naša četica odkorakala na drugo stran table z napisom »Hotel za kužke in mucke.« Ko sem se udobno namestil med Pijo in Mijo na zad­njem sedežu, sem se spomnil na pripoved starih ščenet na temo pasjih hotelov. O katerih v glavnem niso našli dobre besede. Štefan je med vožnjo potegnil iz žepa notes: »Zdi se mi, da ta hotel ni bil ravno reprezentančen. Gotovo bomo imeli pri naslednjem več sreče …« »Dokler bom živa, naš Hektor ne bo videl pasjega hotela odznotraj,« je jezno zasikala Pija. »Niti v sanjah,« je dodala Mija. »Mislim, da se naš kuža tam res ne bi dobro počutil,« se je s hčerkama strinjala mama. Prepričan sem, da se kuža ne bi dobro počutil, sem si odločno mislil tudi sam. Štefan je nejevoljno zmajal z glavo: »Pogledat gremo pa lahko, mar ne?« »Zakaj bi brez zveze tratili čas,« mu je zabrusila Mija, »s Pijo sva tako in tako že vnaprej vedeli, kako bo.« »Da bi mu dali nagobčnik,« je še vedno jezilo Mijo, »škoda, da je ni ugriznil.« »Lepo jih učiš,« je Štefan jezno zabrisal notes v predal, »potem pa ni čudno, da imajo takšne huliganske izjave. Kar pohvali jo, namesto, da bi jo po ustih.« »A takrat, ko je šavsnil inštruktorja v pasji šoli, takrat je bilo pa vse v redu,« je še kar naprej jezikala Pija. Seveda, otroci imajo dober spomin. Kadar je bil Štefan živčen ali jezen, je namenoma pritiskal na plin, da je privoščljivo strašil nas potnike. Če so na ovinkih zacvilile gume, je bil še posebno zadovoljen. In obisk pri Hotelu za kužke in mucke ga je spravil ob živce in razjezil, če mene vprašate, povsem brez potrebe. »Štefan, za božjo voljo, vozi previdneje, da ne bo nesreče,« ga je pol proseče pol jezno opozorila žena. Pija pa je dodala: »Te bodo ustavili policaji, pa boš imel.« »Mene že ne,« se je razposajeno zasmejal oče, »toliko sem pa že pameten, da gledam naprej. Preden bodo oni videli mene, bom jaz njih in upočasnil.« Neuspeh v pasjem hotelu ga je moral precej razkuriti, ker je še kar naprej podil kot obseden. Izkazalo se je, da ne bi moral gledati naprej, ampak nazaj! Kot bi se vzele iz tal, so se za nami pojavile modre vrteče luči. Za tiste, ki še ne vedo, takšne imajo policijski avtomobili, prižgejo jih pa takrat, kadar hočejo koga ustaviti. »Hudiča,« je zaklel Štefan, a že precej skesano. Mija pa je rekla privoščljivo: »Oči, zdaj pa imaš, ko nisi poslušal Pije in mamice.« »Bodite tiho, se bom poskušal izmazati,« je zašepetal Štefan, ko je odpiral okno. »Dober večer, kam se vam pa tako mudi,« je rekel mlad mož v modri uniformi. Štefan si je nadel najbolj nedolžen in pošten izraz na obraz: »Naš neumni kuža je nekaj požrl, zdaj mu je pa slabo. Bojimo se, da ni bil podganji strup. Hitimo k veterinarju, da ne bi bilo prepozno.« Ko je mož postave slišal za psa v nesreči, je v trenutku izgubil vso strogost in resnost. Kot bi bili stari znanci, je potisnil glavo v kabino: »O, kako krasen labradorec. Ja kaj si pa pogoltnil, ti nesrečnež ti.« In me je popraskal po glavi. Presunljivo sem zacvilil, kot bi mi v resnici že razpadalo drobovje. »Ojoj, hudo izgleda,« je zaječal mož postave, »hitro naprej, da ne bo prepozno.« Ko je Štefan speljeval, mu je od živčnosti avto enkrat crknil. »Jaz imam nemškega ovčarja,« je še za nami zaklical policaj. Vsi smo si oddahnili. »Ste videli Hektorja, kako se je odrezal,« je bil oče navdušen, »včasih se mi zazdi, da razume človeško govorico.« »Naš Hektor je najpametnejši kuža na svetu,« je dejala Mija, ko sta me s Pijo objemali okoli vratu, vsaka od svoje strani. Morda je v tem nekaj resnice, sem si mislil. Sicer pa kratek nasvet: Kadar vam bo kdo rekel, da ste pametni, morate to vedno vzeti z rezervo, kajti oni se je lahko zmotil, vam je laskal ali pa se je celo zlagal. Ker niso pametni vsi tisti, ki niso neumni! Pa še eno kviz vprašanje: Kdaj so ljudje enako srečni, kot bi zadeli na lotu? Vem, da od drugega razreda naprej vsi veste odgovor. Seveda! Kadar se izognejo plačilu kazni za prometni prekršek. To ne osrečuje samo voznikov, ampak celo družino. Veselijo se, kot bi osvojili, na primer, vrh kakega tri­tisočaka. Ali pa prispeli do cilja malega maratona. Veselje pa je nalezljivo kot ošpice. Kot bolha preskoči še na hišnega ljubljenčka. Ki pa je imel takrat za veselje še en dodaten razlog. Vem, da ste uganili, katerega. Jasno, v enem zamahu sem se rešil tudi bivanja v pasjem hotelu. Pa čeprav dopuščam možnost, da je v kakšnem kar prijetno. Mislim, predvsem zaradi družbe. Ko smo prispeli domov, me je Štefan stisnil k sebi in me poljubil na uhelj. Čeprav sem vedel, da je ljubezen pomešana z veseljem do prihranjenega denarja, sem bil vseeno ponosen. Kaj pa naj si želi labradorec več, kot to, da so gospodarji zadovoljni in srečni. Ker, kot že omenjeno, sreča je nalezljiva. Odkorakal sem torej na svojo odejico in se ulegel tako, da sem imel dogajanje pod nadzorom. Moji so posedli za mizo. »Kaj zdaj,« je začela Janja. Štefan je namršil čelo: »Zdaj smo pa tam, kjer smo bili. Na začetku.« »Nismo ravno na začetku,« je pomenljivo dejala Mija, »zdaj vemo, da brez Hektorja ne gremo na smučanje.« Pija pa je modro prikimala: »To je zdaj že vsakomur jasno.« Štefanu so se skoraj orosile oči: »Priznam, da bi gotovo tudi meni postalo dolgčas po našem fantu.« Tako se govori, sem si mislil, ko sem se uživaško pretegnil na odejici. Čeprav z rahlim strahom, kajti stara ščeneta pravijo: Preveč dobrega ni dobro. Kar pomeni, da mora biti tudi dobro dozirano v primernih količinah, da je res dobro. Namreč, če ne bi bilo slabega, sploh ne bi opazili, da je dobro dobro, in bi lahko v svoji nevednosti mislili, da je dobro slabo. Toliko, da boste vedeli, kako globoko labradorci raz­miš­ljamo. »Kaj potem ne bomo šli na smučanje,« se je ustrašila Pija. »Seveda bomo šli. Poiskali bomo apartma, kjer so kužki dobrodošli,« je mimogrede navrgel Štefan. A zdaj pa kar naenkrat obstajajo apartmaji za cucke, sem zmajal z glavo. Zakaj pa potem ves tisti cirkus s pasjimi hoteli? Težko je razumeti, zakaj ljudje tako radi komplicirajo enostavne stvari. Kratek nasvet: Kdor ima rad zimske športe, naj si nabavi velik avto. Kajti dva para smučarskih čevljev zasedeta prostor za enega labradorca. Naši pa so navlekli prtljage za več kot osem labradorcev. Kovčki in borše so zasedli toliko prostora, da je na koncu zmanjkalo prostora za pravega labradorca. Ker dvojčicama nista zadostovala dva para smuči, ampak sta nujno potrebovali še dve bord deski in dva para drsalk. Za vsak primer, sta dejali. Občudoval sem Štefana in Janjo, s kakšno potrpežljivostjo sta jima izpolnjevala kaprice. »Kaj je pa v tej vreči? Saj je avto že do konca nabit,« je vprašala Mija. »Pribor in hrana za vajinega kužka,« je že precej nejevoljno odgovoril oče. Pri vseh tvojih cunjah, smučeh, bordih in drsalkah ti je pa sedaj moja vrečica odveč, mi je šinila kri v glavo. Ker sta na zadnjih sedežih sedela tudi en precej velik kovček in vrečica z mojim priborom, smo se drenjali kot sardine. Kar pa mene sploh ni motilo. Niti najmanj. Celo nasprotno! Spominjalo me je na mlade dni, ko smo se mladiči stiskali v leglu. Da smo bili z mamo vred skupaj kot ena kepa. To so bili prijetni spomini. Potem smo samo še počakali, da je šla Janja skozi vse prostore v hiši, da se je prepričala, da so okna zaprta, da je elektrika izključena, plin odklopljen in podobne malenkosti. Ko se je vrnila, je to isto storil tudi Štefan, ker on ni nikomur zaupal. Nato smo se lahko odpeljali novim dogodivščinam naproti. Če to ni bolje kot vsak pasji hotel, sem si mislil, ko sem se udobno namestil na kolenih mojih deklic. Ki so bila resnici na ljubo precej koščena. Raje bi videl, če bi zadaj sedela Janja, ampak vsega pa tako in tako ne moreš imeti. Vožnjo sem izkoristil za krepilni spanec. Ko si je Štefan ogledal naš novi domek, je ugotovil, da se apartmaji, kjer so dovoljeni psi, od ostalih razlikujejo samo po ceni. Naselil sem se na fotelju, ki je že od prej prijetno dišal po štirinožnih gostih iz prejšnjih časov, in nihče me ni podil. Če bo šlo tako naprej, se bom mogoče še sam navdušil za zimske športe, sem si mislil. Nekaj besed o visokogorju. Od doline se razlikuje, ker je bolj špičasto in ker je na njem več snega. Snega pa je več zato, ker tam zelo poredko dežuje, ker v glavnem sneži. Zato se nismo kaj dosti čudili, da je snežilo tudi ob našem prihodu in smo se komaj privlekli na pravi naslov. Z dvojčicama smo se podili po svežem snegu, se prevračali in zganjali norčije. Bilo je res pravo zimsko veselje. Ko sta se nam pridružila še Štefan in Janja, smo bili kot pet razposajenih paglavcev. Snežilo je tudi celo noč, da je bilo nebo kot bela čipka. Tako smo dobili dobre snežne razmere. To je, da na kup snega zapade še en kup. Čeprav je drugi dan še vedno na drobno snežilo, so se moji odpravili smučat. Zato, ker so imeli plačane karte. Sam sem medtem stanoval na svojem fotelju. Nič hudega mi ni bilo. Smučanje pomeni to, da se eno uro oblačiš in obuvaš, potem te eno uro ni. Ko se vrneš, se pol ure slačiš in hvališ boga, kako ti je lepo, ko lahko spet hodiš brez smučarskih čevljev in te ne grize mraz v lica. Ne vem, če sem povsem razumel, ampak zdelo se mi je, da je najlepše pri smučanju, ko sezuješ smučarske čevlje. Če mene vprašate, bi si za mučenje izbral kakšno stvar, ki zavzema manj prostora. Še posebej, če je pri hiši hišni ljubljenček. »Saj sem vama rekla, da sem prerasla smučarske čevlje,« je tarnala Mija, ko ji je mama masirala noge. »Prej bi rekel, da so ti preveliki,« jo je opozoril Štefan, ki se je ukvarjal s Pijinimi stopali. Kajti moji punčki izrazito nista bili zadovoljni s smučanjem. »Seveda, kako pa naj smučava v prevelikih pancerjih. Jutri bova šli raje bordat, kajne, Mija.« »Kako bordat, če pa imamo plačanega smučarskega učitelja,« se je za glavo prijel oče. »Bomo pa zamenjali. Saj je pisalo, da lahko zamenjamo,« ga je podučila Mija, kot da tega ne bi vedel. Obrnil sem se na fotelju in jim pokazal hrbet. Nikoli ne bom razumel Štefana, ki je imel tako rad denar, da je bil pripravljen na takšne stroške za tisto tam. Imajo pač, kar so si kupili, sem si nato mislil, če je njim prav, je tudi meni. Dokler ne pozabijo na hišnega ljubljenčka, seveda! Oprostite, če preveč težim s starimi ščeneti, ampak vedno znova se izkaže, koliko modrosti je zbranih v njihovih naukih. Recimo tale njihova, da po sneženju vedno posije sonce, se je pri nas uresničila že takoj prvi dan. Kot bi se nekdo zgoraj zafrkaval z nami in mahal s čarobno palico, zdaj grmi, zdaj sneži, zdaj sije sonce brez oblačka in tako naprej. Bleščeča belina nam je silila v oči, ko smo posedli na klopco pred našo apartmajsko hiško. Tudi sam sem dobil blazino, tam namreč nismo bili preveč natančni, kam pes sme in kam ne. Janja si je nadela sončna očala: »Kaj ni za znoret, mi smo pa smučali v snežnem viharju.« »Ni bil ravno vihar, malo je naletavalo,« je menil Štefan. »Kdo pa pravi, da ne moremo odsmučati še ene runde?« »A da bi se še enkrat oblačili in obuvali,« se je Pija prijela za glavo. Mija pa je pribila: »Saj smo na počitnicah, ne pa na prisilnem delu.« »Pa tudi oblačila se še niso posušila,« je še Janja dodala en tehničen razlog proti. »Lahko pa greš sam, če ti je toliko do tega.« »Mislil sem, če že imamo plačane karte,« je Štefan skomignil z rameni. Očitno mu je bilo žal, ampak vseeno ne toliko, da bi se sam ponovno podal na snežne strmine, ki so bile pred nami kot na dlani. Na vrhu so bili smučarji kot mravljinci. Tja so jih privlekle vlečnice in sedežnice, da so se lahko potem dričali v dolino. Nato so se postavili v vrsto in ponovili vajo. Menda se jim je to zdelo precej zabavno. »Lahko pa gremo na sprehod,« je predlagala Janja. Enkrat za spremembo smo se vsi strinjali. Težko je opisati tisto vas. V glavnem je bilo v snegu tudi nekaj oken in vrat. Nekaj obupancev se je z lopatami trudilo odmetati tisto, kar so jim narinili plugi. Ko so za silo očistili pločnike, so se rohneči plugi vrnili in jih ponovno zasuli. V bistvu eno takšno brezvezno premetavanje snega, kot bi se igrali kdo bo koga. »Kakšne čudovite snežne razmere,« se je ob pogledu na to dogajanje Štefanu smejalo kar samo od sebe, »letos smo imeli pa res srečo.« V kotu pod skalami je bil bife. Vse naokoli je mrgolelo ležalnikov, kjer so se bolj poučeni smučarji predajali sončnim žarkom. Seveda, vsi smo vedeli, da bo Štefan prav tja usmeril korak. Veselilo me je, ko smo srečali tudi enega španjela in eno škotsko ovčarko. No ja, vsaj eden od prednikov je bil doma na Škotskem. Bilo bi se krasno loviti po visokem snegu, a je bila žal na vsakem koraku tabla z napisom Pse na vrvice. Za tiste, ki ne znajo brati, je bila zraven še slika po dolgem prečrtana z debelo rdečo črto. Kar se je zgodilo v trenutku, ko je Štefan naročal pivo in tri čaje, enega pravega in dva sadna, ni bilo vračunano v ceno. Tisti, ki se je zgoraj norčeval iz nas, je spet zamahnil s čarobno palico, dovolj sončenja, zdaj vas bom namočil v snežno moko. Tla so se stresla. Ko smo pogledali v hrib, smo zagledali, kako se je po pobočju proti nam valil sneg. Najprej je izgledalo, da ga ne bo kaj prida, a bolj ko se nam je bližal, več ga je bilo. »Plaz,« so z grozo v glasu vzklikali ljudje okoli nas. Kot bi trenil so bili ležalniki prazni. Nas petero smo se stisnili skupaj in v strahu čakali, kaj še bo. Potem nas je prekril gost oblak razpršenega snega, da smo komaj dihali. Po nekaj minutah, ko se je prš polegel, smo bili beli kot sneženi možje. »Bežimo,« je Janja prva prišla do besede. Štefan si je stepel sneg s kape: »Zdaj je že mimo, mislim, da zdaj ni več nevarnosti. Na srečo se je plaz ustavil precej pred vasjo.« »A plaz je bil?« se je k očetu stiskala Pija. Mija pa je dodala: »To je pa nekaj grozno nevarnega.« Iz koče ob smučišču je pritekel moški z znakom gorskega reševalca na bundi: »Človek v plazovini, človek v plazovini! Mare, teci po Jožeta in njegovega lavinskega psa, ostali po sonde in za mano. Vsaka minuta je dragocena.« Vse se je odvijalo bliskovito. Že so na plaz tekli štirje možakarji z dolgimi palicami, ki se jim reče sonde. Postavili so se v vrsto in jih zabadali v sneg, upajoč, da bo katera naletela na telo zasutega. »Grem pogledat, če lahko kaj pomagam,« je odločno rekel Štefan. »Oči, še Hektorja vzemi s seboj,« je predlagala Pija, ker je slišala, da so šli po nekakšnega lavinskega psa. In res so že zagledali nekoga, ki je proti plazu tekel s črnim belgijskim ovčarjem. S Štefanom sva prispela do gore naritega snega, čemur so vsi rekli plaz. »Oli, išči, Oli, išči,« je Jože spodbujal svojo psičko. Ta je cikcak hitela po plazu in ga preiskovala s svojim občutljivim smrčkom. Tudi sam sem hotel pomagati, ko je Jože jezno pritekel do naju: »Ima vaš pes izpit za lavinskega psa? Ne vidim obeska!« Kakšen obesek neki, sem zmajal z glavo, še tistega olikan pes nikoli ne nosim. Štefan je odkimal. »Potem pa se, prosim, umaknite, da ne boste zabrisali vonjav. Pa še samca imate, da bo ja čim bolj zmešal Oli …« »Oprostite, nisem vedel,« je Štefan zardel, »samo pomagati sva hotela.« »Dajte no, ne bodite smešni,« je bil tisti Jože že prav nesramen, »tale vaš cucek ne bi našel niti slona. Oli ima štiriletno šolo.« Videl sem, da je Štefana krepko ujezilo, ampak okoliščine so bile takšne, da je bilo res najpametneje, da se umakneva. »Pridi, Hektor,« me je počohal, »če naju nočejo, pa nič.« Umaknila sva se na rob plazu in opazovala Oli, ki je v nekem trenutku pričela besno kopati luknjo v sneg. »Snežne lopate, hitro, ekipa s snežnimi lopatami sem,« je že napol histerično tulil Jože. Pet mladcev je zasadilo lopate, da je sneg letel, kot bi bil brez teže. Oli pa je s smrčkom kazala, kje je prava smer. Vem, nekateri ste v prvem in drugem razredu in še ne veste, da imamo psi tudi do petstotisočkrat bolj občutljiv voh kot vi. Ko so bili reševalci že kakšna dva metra globoko, je Oli zmagoslavno privlekla na dan prvo nagrado: Veliko delovno rokavico. Potem so preiskovali v vse smeri, da bi našli še tisto, kar bi sodilo v rokavico, pa nič. »Oli, išči,« je bil vidno razočaran Jože. In psička je spet pričela begati po plazu sem ter tja, sonderji pa so se spet oprijeli svojih sond. Pogledal sem Štefana, ki ga je tisti neotesani Jože povsem dotolkel. Takrat se mi je že drugič iz snega prikradel duh po človeku. Odmetal sem vrhnjo plast na robu plazu. Vonj se je še za spoznanje pojačal. Takrat sem pričel kopati na vso silo. Da je sneg frčal okoli kot roj pobesnelih čebel. Ko je Štefan videl, kaj počnem, ni odlašal niti trenutek. Na ves glas je zaklical: »Snežne lopate, hitro, ekipa s snežnimi lopatami sem!« Lahko rečem, v nekaj sekundah so bili tam. »Tukaj kopljite,« je Štefan pokazal z roko. »Je pes lavinski,« je vprašal eden od kopačev. »Tudi, kadar je treba!« Kopali so, kamor je mene vlekel nos. In smo zagledali rokavico. Ampak tokrat je bila v rokavici tudi roka. Nato še ena roka, brez rokavice. In kar še sodi zraven. Potem so potegnili na plano možaka, za katerega se je izkazalo, da je bil žičničar. Jože in gorski reševalec sta mu nudila prvo pomoč. Okoli nas se je nabrala množica radovednežev. Drenjali so se, da nas je kar prestavljalo, ker so hoteli biti vsi v prvi vrsti. Kje ste bili malo prej, ko je bilo treba delati, sem si mislil. Žičničarju je bilo ime Maksi. Bil je tako zaraščen, da najprej sploh nismo vedeli, kje je spredaj in kje zadaj. Nato se je zgodilo: Zakašljal je skozi gozd kocin brkov in brade. Radovedneži so pričeli ploskati kot nori. Na desetine rok se je pričelo stegovati proti meni. Nekateri so bili zadovoljni že samo s tem, da so se me dotaknili. Poslušajte, ljudje, kaj pa je zdaj to? A se vam je vsem skupaj zmešalo, nisem prav vedel, kaj se dogaja. Potem sem zagledal mojega Štefana, kako je žarel. Kako ga je kar razganjalo od ponosa. Takrat sem se šele zavedel, da sva bila nekakšni zvezdi, pes bi lahko rekel, nekakšna junaka. Oziral sem se okoli, kje sta moji punčki in Janja. Očitno se niso mogle prebiti skozi obroč božajočih. Nič zato, saj jim bom na voljo celo noč, če bodo hotele, sem se potolažil. Ob Jožetu je sedela Oli, vsa poklapana. Razumel sem jo. Štiri leta je hodila v šolo, potem pa, ko se ji je ponudila prilika, da se izkaže, je našla samo prazno rokavico. Res žalostno. Drugače pa takšna lepotička. Z veseljem bi ji prepustil tistega žičničarja, če bi mogel. »Oprostite, zakaj pa niste povedali, da imate tako visoko izobraženega psa,« je Jože Štefanu stisnil desnico. »Prekrasen pes, labradorec,« me je pobožal tudi gorski reševalec. Štefan je bil ganjen skoraj do solz, ko je rekel: »Res je nadarjen, vse šole je napravil z odliko. Tako rekoč brez napake.« Hej, ustavi konje, sem zmajal z glavo, saj boš še počil, če se boš tako napihoval. Medtem je prispel tudi zdravnik, ki je še enkrat pregledal ubogega Maksija. »Sreča v nesreči je, da je bil to plaz suhega snega,« je potem rekel Štefanu kot glavnemu reševalcu, »ampak vseeno bi se že po nekaj minutah zagotovo zadušil. Pomoč je prišla zares v zadnjem trenutku.« Lepše muzike za Štefanova ušesa si ne morete predstavljati. Privezal me je na čisto kratko vrvico, da sva se dotikala, ko sva se odpravila k najinim puncam. Sledilo je ponovno božanje in objemanje, ja in ni me sram priznati, čeprav sem labradorec, od ganjenosti smo vsi potočili po nekaj solzic. Pa ne samo mi. Celo vas je zajelo eno takšno ganjeno veselje, da smo rešili tistega Maksija, da česa podobnega nisem še nikoli doživel. Sami prijazni pogledi, same prijazne besede, same prijazne kretnje. Z eno besedo, bilo je čudovito. Zvečer se ni dosti poznalo, da smo bili v visokogorju, le precej manj programov je bilo na televiziji. Moji so gledali poročila, sam sem pa dremal na fotelju, ko je potrkalo pri vratih. Pija je šla odpret: »Gospod Maksi je prišel,« je sporočila ostalim, čeprav ne bi bilo treba, ker je že stal sredi sobe. Otovorjen je bil z velikim nahrbtnikom. Za to priliko si je pošteno skrajšal brado, brke in lase. »Malo mi je nerodno, veste,« se je odkašljal, »pri nas smo bolj preprosti, sem domačin, tukaj z vasi. Stari vedo povedati, da se na tistem mestu že sto let ni sprožil plaz. Zdaj pa vidite, kakšne sreče sem, da je ravno mene po sto letih zasulo.« »Prav zares,« je s poudarkom odgovoril Štefan, »ampak na srečo se je tudi srečno končalo.« Maksi si je potegnil kapo z glave: »Samo po vaši zaslugi, gospod Štefan, zato sem se vam prišel še enkrat zahvalit.« Snel si je nahrbtnik in iz njega pričel zlagati domače mesnine, od klobas do salam in slanine. »Vem, da vam ne morem nikoli poplačati, tole vzemite samo kot majhno pozornost.« »Nikomur vam ni potrebno biti hvaležen,« je odgovorila Janja. »To bi storil vsak, ljudje si moramo med seboj pomagati.« Če je tako, sem si mislil, potem si najprej nabrusite nosove za nekaj sto tisoč stopenj. »Pa doživljenjsko smučarsko karto sem vam izposloval, ker gre del proge po našem,« je Maksi potegnil kos papirja iz prsnega žepa. Tudi če ne, sem si mislil, Štefan se je pa zelo razveselil. Knjižna zbirka Hektor Ureja Barbara Mušič Druga izdaja Dim Zupan HEKTOR IN DUH PO ČLOVEKU Ilustrirala Andreja Gregorič Tehnično uredil Kaloop Jezikovni pregled Primož Mušič Založila in izdala Založba Mladika Za založbo Primož Mušič Ljubljana 2020 Cena 13,99 EUR © Založba Mladika d.o.o., Ljubljana, 2020. Vse pravice pridržane. ISBN 978-961-205-253-9 (epub) Knjigo lahko kupite ali si jo izposodite: http//www.biblos.si _____ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=29068803 ISBN 978-961-205-253-9 (epub)