CVETJE Z VRTOV SV. FRANČIŠKA Vsebina 11.—12. štev.: Vsi sveti 161. — Pretresljivi obred 161. — Tretjerednik v mesecu vernih duš 162. — Svetogorska Marija (slika) 164. — Gradimo boljšo bodočnost 165. — 25 letnica smrti in 100 letnica rojstva p. Stanislava Škrabca 167. — Pobožnost sv. Frančiška 169. — Sveta Elizabeta 171. — Na čast Brezmadežni 172. — Frančiškanski misijoni (priloga) 173. — Srce naše vere — sv. maša 177. — Kapucin pator Honorij Teršan 178. — Kako se gibljejo tretjeredne skupščine 182. — Frančiškova mladina 183. — Iz moje celice 184. — Albanska mladenka 185 — ln naj molijo za mrtve... 187. — Pax et bonum! 188. Bczugspreis ganzjiihrig 15 Lire. Einzelne Numni er 3-— Lire. Ftir den Unabhangigen Staat Kroatien 50 Kune. Erscheint zvveimonaitlich. Mit Genehmigung der kirchlichen und Ordens-Behorden herausgegeben von der Franziskaner-Provinz des hi. Kreuzes. — Vertreter Dr. P. Stanislaus Maria Aljančič OFM, Provinzialprokurator. — Schriltleiter P. Odilo Hajnšek OFM. — Schrilt-leitung und Vervvtailtung des »Cvetje« in Laibach, Franziskanerkloster. — Postscheckkonto Nr. 11.495. Druck bei Ljudska tiskarna in Ljubljana (Josef Kramarič). Celoletna naročnina 15 lir. Posamezna številka 3-— lire. Za Nez. Hrvatsko 50 kun. Izhaja dvomesečno. Z dovoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti izdaja frančiškanska provimcija sv. Križa. — Zastopnik dir. p. Stanko Marija Aljančič OFM, prov. prokurator. ■— Urednik p. Odilo Hajnšek OFM. — Uredništvo in upravništvo »Cvetja«, Ljubljana, Frančiškanski samostan. — Številka ček. računa 11.495. Natisnila Ljudska tiskarna, Ljubljana (Jože Kramarič). Rimsko serafinski koledar za 1.1943 November — Listopad 1 P VO. PO. Vsi svetniki 16 T PO. Sv. Neža Asiška dv., S. Jedert 2 T Cm. PO.** Verne duše 17 S Čm. B. Salomea in Ivana dev. 3 S Čin. B. Rajnerij sp. 18 C Posveč. bazil. sv. Petra in Pavla 4 C S. Karel Boromejski, šk., Vital 19 p V O. PO. S. Elizabeta vd., zavetnica 3. r. 5 P Sv. Moči (relikvije), Emerik sp. 20 s S. Feliks Valois sp. 6 S Črn. B. Marjeta vd. l21 N VO. 23. pb. n., Darovanje B. D. M. Sv. Cecilija 7 N 21. pb. n., B. Helena Enselmin. dv. 22 P 8 P Osmina vseh svetnikov 23 T S. Klement I. p. m. S. Janez od Križa e T Posvečenje Lateranske bazilike, 24 S S. Teodor m. 25 C VO. S. Katarina d. m. 10 S Sv. Andrej Avelinski sp. 26 P PO. S. Leonard Portomavriški sp. n C Sv. Mariin šk. sp. 27 S B. Benardin in B. Humil sp. 12 13 P S čm. PO. B. Gabrijel in Janez Sv. Didak sp. 28 N PO. 1. adv., (izseljeniška) S. Jakob iz Marke 14 N PO. 22. pb. n., S. Jozafat Kunčev. šk.m. 29 P PO. Vsi svetniki 3 red. sv. Frančiška 15 P S. Albert Veliki šk. sp. uč. 30 T S. Andrej ap. December Gruden 1 S Cm.PO.** B. Anton sp. 16 C Čm. S. Evzebij šk. m. 2 C Čm. S. Bibiana 17 P Kvatre 8 p Sv. Frančišek Ks. sp. 18 S Kvatre 4 s Sv. Peter Krizolog sp. 19 N 4. adv. ned. 6 N 2. adv., B. Nikolaj 'Pavelič muč. 20 P Od dneva 6 P S. Nikolaj sp. 21 T S. Tomaž ap. 7 T S. Ambrozij šk. in c. uč. 22 S Od dneva 8 S VO. PO. Brezmadežno spočetje B. D. M. 23 C B. Nikolaj Faktor sp. 9 C PO. B. Elizabeta in Delfina dev. 24 p Sveti večer 10 p B. Peter Sienski sp. 25 S PO.VO. Božič, Gospodovo rojstvo 11 s B. Hugolin sp., S. Damaz p. 26 N S. Štefan, prvi mučenec S. Janez, apostol in evang. 12 N PO. 3. adv., Najdba trupla sv. Fran- 27 P čiška As. 28 T Nedolžni otroci 18 P S. Lucija d. m. ■29 S Sv. Tomaž šk. m. 14 T B. Konrad in Bartol sp. 30 C B. Marjeta in Matija d. 15 S PO. Kv. Osmina Brez. spoč. B. D. M. 31 p S. Silvester papež Tebe Boga hvalimo! Razlaga kratic: VO. = vesoljna odveza. Po. = popolni odpustek. Cm. črna niaŠfb ki je dotični dan dovoljena. PO.** = samo za pokojne. Letnik LX Ljubljana, november-december 1943 Štev. 11—12 Vsi sveti Misel, svetnike božje slaviti v skupnem prazniku, sega nazaj v 4. stoletje. Takrat so začeli obhajati skupni praznik svetih mučencev. Slavili so ta spomin prvo nedeljo po binkoštih, kakor se v grški cerkvi še danes obhaja na ta dan. V Siriji so obhajali ta praznik v petek po veliki noči. V rimskem misalu vidimo še danes za petek po veliki noči napis: Postajna cerkev sv. Marije mučencev. Papež Bonifacij IV. je spremenil Pantheon v cerkev. To znamenito stavbo je cesar Phokas podaril sv. očetu. Pozidal jo je leta 27. pred Kristusom Agripa v čast Avgustu za vse poganske bogove. Ta poganska stavba je postala zibelka vseh svetnikov. Papež Bonifacij je dal namreč v to cerkev pripeljati 28 voz ostankov sv. mučencev. Leta 610., in sicer 13. maja, je to cerkev posvetil Mariji in svetim mučencem. Zato se je potem dolgo časa obhajal praznik vseh svetnikov 13. maja. Papež Gregor IV. (827—844) je ta praznik prestavil na 1. november in sicer iz praktičnih razlogov. Za 13. maja je namreč prišlo v Rim v cerkev sv. Marije mučencev toliko romarjev, da jih spomladi ni bilo mogoče preskrbeti s hrano, kar je v jeseni gotovo veliko laže. Tako je dobil praznik, ki je bil raztegnjen na vse svetnike sploh, ob koncu cerkvenega leta primerno mesto, da pomaga do izraza častitljivemu dopolnjenju Kristusovega kraljestva in prihodnjemu prihodu Gospodovemu. Veselimo se vsi v Gospodu, ko obhajamo slovesni praznik v čast vseh svetnikov; angeli se vesele njihovega praznika in slave Sinu božjega. — Vsemogočni večni Bog, ti nam daješ, da zasluge vseh tvojih svetnikov slavimo na en praznik, prosimo te, ko si število priprošnjikov tako pomnožil, nam podeli tudi zaželeno bogastvo svojega usmiljenja. Pretresljivi obred Vrši se po benediktinskih samostanih na praznik Vseh svetnikov popoldne. Redovniki pojo večernice. Oltar je najlepše okrašen. Med zlatimi svečniki so postavljeni umetni relikviariji — monštrance z ostanki svetnikov. Svetniki sami so po svojih kosteh pričujoči na oltarju, ki pomeni Kristusa. Cez oltarno mizo visi težak z zlatom tkan prt — antipendij. Šest belih sveč Kori na visokih svečnikih. Na steni nad oltarjem se blesti Jagnje iz skrivnega razodetja. Na tronu sedi kot zastopnik božji opat v zlatem pluvialu — večernem plašču. Okrog njega sede častitljivi redovniki v belih liturgičnih oblačilih, medtem ko spodaj v koru vodijo štirje pevci slovesne večernice. Vsi štirje so v razkošnih pluvialih. Zbor redovnikov se čudovito lepo ujema v svetili melodijah. V prostorni opatijski cerkvi je stala in sedela velika množica vernikov, ki je ni mogel nihče prešteti, iz vseh ljudskih stanov. Nad vso množico so valovale, grmele in vriskale mogočne orgle. Bila je ura nebeškega veselja. Komaj je izzvenel slovesni »Benedicamus Domino!«, se približa redovnik s kadilom in z njim pride osem drugih, ki nosijo v rokah goreče bakle. Vsi se postavijo okrog, oltarja. Štirje pevci stopijo na gornjo stopnico oltarja ter spoštljivo dvignejo relikviarije in nato vsi za-puste cerkev, spremljani od onih, ki nosijo bakle. Svetniki božji gredo domov — v nebesa, ki so jih samo za nekaj trenutkov zapustili, da s svojimi brati in sestrami obhajajo praznik Vseh svetnikov. Veliki duhovnik — opat se pridruži procesiji s svetimi relikvijami. Ves sprevod je obdan od dima dišečega kadila, ki o njem piše skrivno razodetje, da je »molitev svetih«. Samo božji Sin ostane na oltarju v podobi velikega križa. Vse luči pogasijo. Orgle zdihujejo z milo otožnimi glasovi. Črno oblečeni redovniki razgrnejo pred oltar črni prt. Rumenordeče sveče zaplapolajo. Duhovniki pristopijo v črnih paramentih pred oltar in začno peti žalostinko iz vic: »Pred gospodom bom hodil v deželi živih.« Slavje vseh svetnikov je utihnilo, verne duše tožijo: Usmilite se nas, usmilite se nas vsaj vi, prijatelji naši! P. ODILO: Tretjerednik v mesecu vernih duš V mesecu novembru smo. Stara stvar je že, da je ta mesec posvečen ubogim dušam v vicah. Kako Frančiškov otrok pomaga ubogim dušam, nam pove jasno 14. točka II. poglavja tretjerednega vodila: »K pogrebu umrlega člana naj pridejo udje tistega kraja in tudi udje, ki se slučajno mude v tistem kraju in naj skupno molijo za nebeško tolažbo rajnega Marijine molitve, ki jih je ustanovil sv. oče Dominik, to je tretji del sv. rožnega venca. Mašniki naj med sv. mašo, svetni ljudje pa, ako mogoče, pri mizi Gospodovi pobožno molijo za večni mir pokojnega brata ali sestre. »Tu nam nudi tretjeredno vodilo vsa sredstva, ki lahko z njimi pomagamo ubogim dušam v vicah. Prvo sredstvo je sv. rožni venec. Izrečen nauk sv. Cerkve je, da lahko ubogim dušam v vicah izdatno pomagamo z odpustki. Z molitvijo sv. rožnega venca so zvezani mnogi in bogati odpustki. Vse bogate roženvenske odpustke imate naštete v lanskem letniku Cvetja. Posebno je tretjerednikom še pri- Na pokopališču poročen serafinski rožni venec sedmerih veselj Marijinih. Kadar koli ga molimo in kjer koli ga molimo, dobimo lahko popolni odpustek, ki ga lahko naklonimo dušam v vicah. Drugo sredstvo je sv. maša. Vodilo pravi: naj se duhovniki tretjeredniki pokojnih spominjajo pri sv. maši. Posebej se omenjajo duhovniki, ker je duhovnik za Kristusom prvi darovalec. Toda verniki od daritve niso izključeni. Saj vendar duhovnik pri darovanju moli: »Molite, bratje, da bo moja in vaša daritev prijetna pri Bogu!« Da, sv. maša je v polnem pomenu tudi tvoja daritev. Ves Kristus s tvojim božanstvom in človeštvom, z vsem svojim zasluženjem in s svojo svetostjo je tvoj. Kot svoj osebni dar ga lahko prineseš nebeškemu Očetu, in s tem izkažeš večnemu Očetu čast, ki presega čast in molitev angelov in svetnikov v nebesih. Zato nimamo uspešnejšega sredstva, kako pomagati dušam v vicah ter jih rešiti strašnega ujetništva, kakor če daruješ pri sv. maši po povzdigovanju zanje presv. Kri Jezusovo: »Očisti me, Gospod, s svojo Krvjo in usmili se vernih duš v vicah!« Sv. Anton Padovanski je bil nekoč pri sv. maši, ki jo je opravljal blaženi Janez iz Alverne za duše v vicah. In videl je, kako so se po povzdigovanju dvigale duše iz vic kot goreče iskre. Tretjerednik blaženi Leonardo Galici je zbiral pri dobrih ljudeh miloščino za maše za duše v vicah. Imel je tak uspeh, da je bilo vsak dan opravljenih več sv. maš za uboge duše. Z dovoljenjem cerkvenih oblasti je ustanovil posebno bratovščino, katere člani imajo nalogo, da naročajo sv. maše za duše v vicah in gredo vsak dan k sv. maši ter sadove sv. maše naklanjajo vernim dušam. Ta bratovščina je pozneje sezidala svojo lastno cerkev, v kateri je bilo dnevno branih nad sto sv. maš za duše v vicah. Sporedno s tretjerednim podpornim odsekom bi moral imeti slovenski tretji red tudi podporni odsek za duše. Kakor podporni odsek poskrbi za podporo na stara leta, tako bi se naj tudi vsak tretjerednik zavaroval za večnost, da bo njegova duša po smrti deležna sadov sv. maš. Kakor hitro bo mogoče, ko se razmere malo urede, bomo začeli tudi s tem. Tretje sredstvo je sv. obhajilo. Tretjerednik naj se ne zadovolji z navadnim obiskom sv. maše, temveč naj pristopi, kadar koli je pri sv. maši, tudi k mizi Gospodovi. Brez dvoma hočete biti tretjeredniki poslušni otroci svete Cerkve. Dober otrok ne čaka strogega povelja svojih staršev, temveč veselo izpolni celo vsako njihovo željo. In vsi vemo, kako naša mati sv. Cerkev nujno želi, da bi vsi verniki, ki so pri sv. maši navzoči, bili tudi pri dopolnitvi sv. maše, da bi se udeležili daritvenega obeda pri sv. obhajilu. Storite to predvsem za uboge duše v vicah. Ni ga časa in trenutka, ko bi lahko zanje uspešneje molili, kot ravno po sv. obhajilu. Takrat moli z nami Kristus božji Sin sam. Takrat gleda nebeški Oče na rane svojega Sina in gotovo je ob pogledu nanje uslišana vsaka prošnja. Četrto sredstvo so odpustki. Teh je na razpolago brez števila popolnih in nepopolnih. Popolni odpustek dobiš in ga lahko nakloniš vernim dušam, če po sv. obhajilu moliš pred podobo Križanega ono znano molitev: »Glej, o dobri in presladki Jezus!« in dodeneš očenaš, zdravomarijo in častbodi. Nov popolni odpustek dobiš lahko takoj nato, ako moliš molitev h Kristusu Kralju vesoljstva: »0 Kristus Jezus, tebe priznam za Kralja vesoljstva.« Dodaš zopet očenaš, zdravomarijo in častbodi po namenu sv. očeta. Nešteto je nepopolnih odpustkov na razne molitve in vzdihljaje. V molitvenikih so naznačeni. Vse lahko naklonimo dušam v vicah. Peto sredstvo je junaška žrtev za verne duše. Gotovo veste za to velikodušno žrtev. Morda pa ne veste, od kod izhaja? Začela jo je tretjeredniea zveličana Krescencija Hoes. Gojila je materinsko ljubezen do ubogih duš. Vse, kar je mogla, je storila, da bi jim pomagala. Svoja dela, svoje molitve, svoje trpljenje je darovala za duše v vicah. Domače in znance je nagovarjala, naj store isto. Trpeče duše je napravila, kot se je večkrat izrazila, za univerzalnega svojega dediča. Vse zasluženje svojih dobrih del je njim naklonila, pa tudi ona dobra dela, ki bi jih po njeni smrti drugi njej naklanjali. Tt> je resnično junaška žrtev. Izrazi se ta žrtev nekako tako: »Moj Bog, v zvezi z zasluženjem Jezusa in Marije ti darujem za duše v vicah vso zadostilno vrednost svojih dobrih del, ki jih bom opravil v svojem življenju in tudi ona, ki jih bodo po moji smrti drugi za me darovali.« Sv. Cerkev je to junaško delo odobrila, pohvalila in z mnogimi odpustki obogatila. Nikomur pa se ni treba bati, da bo zaradi tega moral sam dolgo časa trpeti v vicah. Saj nam je cerkev naklonila tudi odpustek, ki ga ne moremo darovati dušam v vicah — tako imenovani smrtni odpustek, ki se dobi z molitvijo po sv. obhajilu, namreč: »Gospod, moj Bog, iz tvoje roke sprejmem že zdaj vdano in radovoljno kakršno koli smrt z vsemi njenimi stiskami, mukami in bolečinami.« Kdor se žrtvuje za duše v vicah, mu bo Bog gotovo naklonil milost popolnega odpustka na smrtno uro. Ako resnično in uspešno pomagamo vernim dušam, se s tem gotovo pokažemo vnete in prave otroke serafinskega očeta sv. Frančiška, ki je ves plamtel od ljubezni do duš in ki je svojim otrokom naročil, naj molijo za mrtve. M, S5ST- 'ti Svetogorska Marija begunka Prvič je bežala med svetovno vojno leta 1915 o Ljubljano, drugič je bežala pred slovenskimi komunisti leta 1943 o Gorico. GOLOBIČ PETER: Gradimo boljšo bodočnost! Vojna vihra po vsem svetu. Že nešteto žrtev je padlo. Narod je zaslepljen, razdvojen, brat streže bratu po življenju, sin izdaja očeta, hči mater, učenec učitelja. Nemorala se je povsod razpasla in izpodjeda narodove korenine. Kam plovemo? Stojte! Ne uničujte lastnega naroda! Mi moramo živeti, svojim potomcem moramo ustvariti boljšo bodočnost! Saj to hočemo vsi! Toda kako? Poslušajte! Do sedaj se je izkazalo, da se vse ideje, ki ne temeljijo na verskili načelih, izmaličijo. Edino vera je, ki daje človeku pravi smisel življenja. Zato nazaj k Bogu! On nam je dal deset zapovedi. Vestno izpolnjevanje teh nam prinese »rečo na tem svetu, na onem pa večno zveličanje. Kršitelji božjih zapovedi pa so navadno kaznovani že na tem svetu, in ako se ne spokore, še na onem svetu. Narode pa, ki so se odvrnili od Boga, Bog kaznuje že na tem svetu, ker na drugem svetu ne bo več narodov. V večnosti bodo samo dve vrsti ljudi: dobri in hudobni. Dobri bodo uživali večno veselje v nebesih, hudobne pa bo žgal večni ogenj v peklu. Mi pa želimo našemu malemu narodu vso srečo na zemlji in tudi v nebesih. Veliko je prestal naš mali narod v zadnjih dveh letih in ne vemo, kakšna usoda ga še čaka. Vsi smo si pa edini v tem, da je treba naš narodič ohraniti pri življenju. Pri življenju pa ga bomo ohranili le tedaj, če se povrnemo nazaj k Bogu, k praviru življenja. Da je prišla današnja velika stiska, ni kriv Bog, temveč ljudje. Kdo je kriv, da toliko trpi slovenski narod? Ne iščimo krivcev izven naroda, temveč v njem samem. Ko bi se ljudje ne dali zapeljati od brezbožnih komunistov, bi naš kotiček zemlje bil skoraj najmirnejši na svetu. Vsi, ki so mislili, da bodo komunisti prinesli raj na zemljo, so se bridko zmotili. Kakor ne pričakujemo, da bi trnje rodilo žlahten sad, tako tudi hudobni ljudje ne morejo ustvariti raja na zemlji. Tudi ni dovoljeno zlo, da bi se Ustvarilo dobro. In kako moremo pričakovati odrešitve od 'ljudi, ki ubijajo svoje nasprotnike, četudi nimajo nobene krivde. Kdor ruši v narodu vero v Boga, ta ruši temelje, na katerih sloni svet. Jezus Kristus je vse, kar Bog od nas zahteva, strnil v dve zapovedi: »Ljubi Boga iz vsega svojega srca, to je prva in največja zapoved, druga je tej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Mat 22, 37—40.) Kdo pa je moj bližnji? Jezus je to razložil v lepi priliki o usmiljenem Samarijanu. Moj bližnji je torej vsak človek, tudi moj sovražnik. S tem pa seveda ni rečeno, da bi se ne smeli boriti proti zmotnim in nevarnim idejam svojega bližnjega. S tem se ne pregrešimo proti ljubezni do bližnjega, ker se sovraži le zmota, ne pa človek, ki je v zmoti. V naši dobi se je brezboštvo razbohotilo in ogroža ne samo javni red in mir, temveč tudi človeško življenje. Zato je borba proti brezboštvu opravičena in dovoljena in v skladu z evangeljskimi nauki. Kadar je vsa človeška družba v nevarnosti, takrat se smemo braniti tudi z orožjem. Ali se ne pregrešimo F>otem proti krščanski ljubezni do bližnjega? Nikakor ne! Saj moj bližnji ni samo sovražnik, ki ograža mene, temveč enako tudi moje brate in sestre, vse Vernike, katerih življenje je ogroženo. Ali je to prava ljubezen, če pustimo-da peščica ljudi ubija naše sorojake, brate v Kristusu? Ko bi kdo našel v svoji hiši gada, ali ga ne bi takoj ubil? Ali bi morda čakal, da koga prej piči, in bi ga šele potem ubil? Mi pa hočemo graditi boljšo in lepšo bodočnost. Kakor sonce po viharju lepše zasije, tako naj zaživi tudi naš narodič po današnji hudi stiski in preizkušnji. Poglejmo vrtnarja, kako si urejuje vrt. Najprej prekoplje zemljo, odstrani kamenje, izruje korenine, preseje skrbno rodovitno zemljo, nato jo pognoji in nazadnje šele vseje žlahtno seme. Dan za dnem hodi gledat, kako inu uspevajo rastline, vsak najmanjši plevel takoj odstrani in čim bolj je skrben in pazljiv, tem bolj mu uspevajo rastline. Kdor pa pusti, da se razbohoti plevel, temu hirajo žlahtne rastline in polagoma tudi shirajo. Tako je tudi v življenju naroda. Ako posamezni člani žive zgledno življenje, bo ves narod dober, ako se pa vgnezdijo med dobre ljudi zločinci, jih je treba takoj izločiti in ne čakati, da narede veliko škodo, ker potem se izruje s hudobnimi tudi mnogo dobrih. Ali ste že kdaj slišali, da bi kdo v zaboju jabolk pustil tudi gnila? Ali jih ne vrže takoj iz zaboja? Ali bo morda čakal, da mu še več jabolk segnije'? Tudi nihče ni tako neumen, da bi verjel, da bodo zdrava jabolka ugodno vplivala na gnila, kajti le obratno je res: gnila jabolka pokvarijo zdrava. Zato mora človeška družba, ki hoče uspevati in napredovati, izločiti iz svoje srede vse škodljive člane. Ako tega ne stori, bodo slabi člani okužili kmalu vso družbo. Boljša prva zamera nego zadnja. Naša bodočnost pa sloni na mladini. Ako hočemo torej imeti boljšo, za-dovoljnejšo in lepšo bodočnost, moramo začeti pri mladini, kajti stari ljudje se ne dajo več predelavati in vzgajati. Mladina je idealna, požrtvovalna in pripravljena sodelovati, zato morajo oni, ki vzgajajo mladino, biti pravi apostoli, polni gorečnosti, pravični, pošteni, nesebični, ker le tako bodo mladino pritegnili nase. Vsak, ki ima dobro voljo in hoče pomagati pri gradnji boljše bodočnosti, je vabljen, da se pridruži armadi Kristusovih borcev, včlanjeni v KA. In zakaj prav v Katoliški akciji? 1 Zato, ker je K A organizacija, ki jo je ustanovil papež Pij XI., in ker nobena druga organizacija ni sposobna, da bi pridobivala svet za Kristusa Kralja, kajti pokristjaniti bo treba ves razkristjanjeni svet, upreti se novem« poganstvu in boriti proti močnemu, organiziranemu brezboštvu. To delo bo zmogla le posebna organizacija, katere člani so disciplinirani, enodušni, enotnega duha in ki priznavajo enotno vodstvo. Ako bomo poslušali nasvete papeža in škofov in se po njih tudi ravnali,, nam je boljša bodočnost zagotovljena. Gorečniki~ce! Ciste FMZ. izpolnite natančno ! Vsi podatki člana-ice morajo biti natančno in razločno napisani, ker jltj potrebujemo za celotno kartoteko FMZ! Kmalu prinesite še ostale liste FMZ! Pridobivajte člane-ice i 25 letnica smrti in 100 letnica rojstva p. Stanislava Škrabca Šesti dan meseca oktobra je minilo 25 let, kar je umrl veliki slovenski pisatelj, neprenosljiv učitelj naše slovenščine in klasičnih jezikov, izboren slavist, vzoren redovnik in izvrsten duhovnik p. Stanislav Škrabec. Bil je 86 let urednik »Cvetja«. Ker bo dne 7. januarja 1944 preteklo 100 let, kar je bil ta veliki mož rojen, je več kot prav, da se ga naše »Cvetje« ob tej priliki spomni. Mislim pa, da se ga ne moremo spomniti lepše, kot da povemo, kaj je »Cvetje« pisalo o njem ob njegovi smrti. Njegov zvesti hčenec p. Vincencij Kunstelj je takrat svojemu učitelju napisal Posmrtnico. Naj bo za dvojni jubilej ponatisnjena: Dne 8. oktobra 1918 smo spremljali na zadnji poti žalostnega srca moža, ki zasluži, da bi se popisalo njegovo življenje z zlatimi črkami, moža Polnega zaslug za katoliško Cerkev in za slovenski narod, zlasti za povzdigo našega jezika, moža velikega po umu in otroško nedolžnega po njegovem nežnem srcu. Njegovo življenje obsega dolgo dobo skoraj pet in sedemdeset let, dobo neprestanega dela, predvsem dela za lastno in drugih svetost in krščansko Popolnost. Lepo je znal rajni p. Stanislav druge poučevati v krščanski modrosti, ali še bolj si je sam prizadeval za njo. Vedno nam je bil vsem, ki smo z njim živeli, prekrasen zgled izvrstnega duhovnika in redovnika. Prvi zjutraj na nogah je zvečer navadno zadnji legal k počitku, tako v mlajših letih kakor tudi v starosti. Prve jutranje ure je posvečal Bogu z molitvijo, daritvijo sv. maše in spovedovanjem; in to dan za dnem skozi dolgo vrsto let. Po končani službi božji je hitel v šolo, kjer je z mladeniško živah-"ostjo in ognjevito besedo razlagal svojim sobratom, mladim klerikom, skrivnosti človeškega in božjega znanja. 0 čemer je govoril, povsod je bil doma in je šel vsaki stvari do dna. Zlasti je bil korenito podkovan v jezikoslovnih znanostih, v čemer mu je težko najti enakega. Po končani šoli je šel v svojo celico in se zakopal med knjige, dokler 8a ni samostanski zvonec poklical k skupnemu obedu. Užival je le malo najpotrebnejše hrane, pil ni skoraj nič. Bil je vzor treznega človeka. Rad Pa se je med obedom kaj pogovoril s svojimi sosedi in je tudi v teh po-Bovorih nehote razodeval svojo duhovitost. Po obedu pa zopet v celico h knjigam. Ob lepih dnevih je vzel eno ali drugo in odhitel na vrt, kjer je •ned cvetlicami ali ob hudi vročini v malem gozdiču preživel marsikatero uro, !|ko ni imel popoldanske šole. Ob štirih popoldne se je udeležil skupne mo- k litve in nato bral in pisal do večerje; po večerji se je navadno malo pogovoril s svojimi sobrati, nato pa šel zopet na delo do pozne nočne ure. Njegova celica v Gorici je bila precej prostorna in je imela dvoje oken. V njej je bila preprosta postelja, pisalna miza, klečalnik, nekaj stolov in nekoliko podob, na oknih nekaj loncev s cvetlicami, sicer pa povsod same knjige, ne samo po omarah, temveč tudi na klečalniku, na postelji, po tleh, sploh povsod. Do malega vsak dan so prihajale nove in rajni jih je pridno prebiral in kritično presojal in tudi rad drugim posojal, ki mu jih, žal, niso vedno vračali. Celico si je sam pometal in je sploh veliko gledal na to, da drugi niso imeli dela z njim, nasprotno je pa sam rad postregel zadnjemu bratu lajiku in se z vsakim ljubeznivo pogovoril. Zato je pa užival tako v samostanu kakor zunaj samostana neomejeno zaupanje. Njegova spovednica je bila vernim silno priljubljena in sobratje so v raznih zadevah radi iskali pri njem dobrega sveta. Smel si mu pa tudi res zaupati: kar je on zvedel, to je ostalo zakopano v njegovem srcu. Še se spominjam, s kako vnemo nam je razlagal znane besede priljubljenega mu pesnika: »Tudi zvesti molčečnosti je gotovo plačilo.< (Hor. Od. III. 2, 25.) Rajni je pač poznal čednost molčečnosti in le Bogu je znano, koliko skrivnosti je nesel s seboj v grob. V šoli je bil, moramo reči, precej natančen in skoraj strog in je stavil včasih precej visoke zahteve, ali kdor se je resno poprijel njegovih predmetov, ta se je pa tudi veliko naučil pri njem, poleg navadnih gimnazijskih predmetov zlasti govorništva, za kar je imel zelo razvit čut, četudi sam ni nastopal kot govornik, pokazal je pa v šoli, kaj zna. In znal je, da smo imeli res užitek. In kako nas je vnemal za lepoto slovenskega jezika. Lepota pa njemu ni bila to, kar je drugim tolikokrat: moda, ki je od danes do jutri in se kakor luna spreminja. Lepote podlaga je bila njemu resnica, ki se ne spreminja. Kaj je res, kaj je opravičeno, to je vedno vprašal in na podlago resnice je zidal svoje poslopje slovniškega raziskavanja. V začetku so le redki verjeli mlademu preroku, ko je z odločno besedo in prirojeno mu ribniško šegavostjo, obenem pa seveda s trdnimi dokazi na platnicah »Cvetja« pobijal tiste, ki so delali silo slovenskemu jeziku. Kmalu pa je vendar slovenski svet spoznal, da je p. Škrabec velik učenjak, ki z veščo roko vodi naravni razvoj našega lepega materinega jezika, ki so ga mnogi neokusno kvarili, kajpada v prepričanju, da prav delajo. Našega učenjaka je to seveda bolelo in dražilo, ali poguma mu ni vzelo. Ko je leta 1915. Italijan začel streljati v Gorico in nje okolico, tedaj je p. Stanislav hitro spoznal, pri čem smo: vendar ni kazal nikake volje za beg. V priljubljeni Gorici je hotel skleniti svoje življenje. Nazadnje pa se je vendarle vdal prigovarjanju svojih sobratov ter odšel silno žalosten 28. novembra 1915 zvečer okoli 10. ure z nekaterimi sobrati iz Gorice. Vso pot do Ljubljane, ki je bila tedaj silno dolga — prišli smo v Ljubljano šele naslednji dan proti večeru — ni zaužil drugega kot košček kruha in ni govoril skoraj nič. V Ljubljani so ga sobratje seveda prijazno sprejeli, ali meglena Ljubljana, pa naj je še tako dolga vas, mu vendar ni mogla nadomestiti sončne Gorice, ki mu je bila v teku let postala druga domovina. Vkljub vsej skrbni postrežbi je začel vidno hirati in pešati. V mladih letih bi bil vse to kajpada zmagal, ali v toliki starosti ni več šlo. Zato pa smo dan za dnem pričakovali, kar je moralo priti. Četudi smo pa vedeli, da mora priti, nas je vendar tvoja smrt, naš ljubljeni učitelj, silno pretresla, zakaj zavedamo se v polni meri, da je naša redovna pokrajina in ves naš red in ves naš rod s teboj silno veliko izgubil- Zgubili smo moža, ki ga ne bo kmalu takega med nami, moža polnega prave modrosti in zanesljivega v vseh zadevah. Preprost je bil tvoj pogreb, naš dobri p. Stanislav, kakor je bilo preprosto vse tvoje življenje. Nikogar ni bilo, ki bi bil odprl svoja usta in ob tvojem odprtem grobu poveličeval tvoja velika dela in te častil z visoko pesmijo, tudi pevci se niso oglasili, ali čemu?! Mi, ki smo te poznali, vemo, da vsega tega ni bilo treba, tebe hvalijo in povzdigujejo tvoja, četudi skrita, vendar velika dela, tebe povzdiguje tvoj trdni, moški značaj, ki se ni nikdar upognil v boju za resnico, tebe povzdiguje v tvoji smrti tvoje čednostno svetniško življenje. Zapustil si nas telesno, s svojim duhom pa boš vedno ostal in živel med nami, ki te odkritosrčno ljubimo. DR. P. HILARIN FELDER 0. MIN. CAP. — ATOM.: Pobožnost sv. Frančiška Ta pobožnost pa se obrača s posebno ljubeznijo k drugi božji osebi, oziroma k Bogu-človeku Jezusu Kristusu. Kristus je imel samo po sebi umevno v krščanski pobožnosti vedno položaj prednosti. Toda od dobe križarskih. vojn, ko je bilo krščanstvo prevzeto misli osvojiti si zopet kraje našega odrešenja, se zdi, da so se vrnili oni prvi dnevi, ko so bili verniki na kratko imenovani »klicarji imena Jezusovega« in »molivci Gospoda Jezusa«. Začetek je napravil veliki pridigar križarskih vojn Bernard iz Klervoja. Toda, kar je v njem in v njegovem stoletju kalilo, »to se je v svetem asiškem ubožcu razvilo v cvet, katerega vonj je svet napolnjeval«. Ne samo molitveno življenje, ampak celo življenje Frančiškovo je v najvišjem smislu usmerjeno proti Kristusu, kakor smo to pokazali v prvih poglavjih naše knjige. Kar je bilo tam povedano, se da povzeti s kratkim stavkom Tomaža Čelanskega: »S polno dušo ga žeja samo po Kristusu, njemu ni posvetil samo vsega svojega srca, ampak tudi 'celo svoje telo.« Svoj izraz najde njegova pobožnost do Kristusa v od njega sestav-jjenih »Dnevnicah o trpljenju Gospodovem«. Sestavil jih je v ganljivo otroškem pobožnem mišljenju iz psalmov, ki so po večini vzeti iz sv. pisma, deloma Pa tudi spesnjeni od njega samega. One naj bi v njem in v drugih pospeševale ^češčenje in spomin in slavo trpljenja našega Gospoda«. Točno govorjeno ne gre tu samo za dnevnice o trpljenju, ampak za dnevnice o Kristusu sploh, v katerih se slave glavne skrivnosti življenja Boga-človeka, seveda tako, da stojita križ in Križani v središču cele pobožnosti. Celo psalm za božične večer-uice, ki naj bi izražal srečo nad rojstvom božjega Deteta, izzveni končno v spo-uiinu na trpljenje Kristusovo. »Veselite se v Bogu, našem pomočniku; vriskajte Gospodu živemu in Pravemu Bogu z radostnim glasom. Kajti Gospod Naj višji je strašen; velik kralj nad celo zemljo. Kajti najsvetejši Oče v nebesih, naš večni Kralj nam je iz višine poslal svojega Sina; in ta je bil rojen iz preblažene Device Marije. On bo k meni klical: Moj Oče si ti; in jaz ga bom napravil za prvo-''ojenca, za najvišjega med kralji zemlje. Oni dan je Gospod naš Bog poslal svojo milost in ponoči svoj slavospev. To je dan, ki ga je Gospod naredil, veselimo in radujmo se v njem. Kajti, ljubljeno in presveto Dete nam je bilo dano, in je bilo za nas na potovanju rojeno in v jasli položeno, ker ni imelo nobenega prostora v Rostišču. Čast bodi Bogu, Gospodu, na višavah, in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje. Veseli se naj nebo in raduje naj se zemlja; šumi naj morje in kar ga napolnjuje. Pojte Gospodu novo pesem, pojte jo Gospodu vse dežele. Kajti velik je Gospod in vseskozi hvale vreden, strašen je nad vsemi bogovi. Častite Gospoda vi narodi, in slavite Gospoda; poveličujte Gospodovo Ime. Darujte mu svoja lastna telesa in nosite njegov sveti križ in spolnjujte do konca njegove najsvetejše zapovedi.« Svetega Frančiška pobožnost do Kristusa se je razlila po vsem njegovem redu, da, po celi časovni dobi, katero običajno imenujejo frančiškansko. Splošno znano je, da so njegovi lastni sinovi to pobožnost čuvali kot dragoceno dediščino. Razvidno je to že iz grba s križem, ki si ga je red dal, iz varstva križa, katerega čuva v sveti deželi od IB. stoletja do današnjih dni, kakor tudi iz pobožnosti križevega pota, ki jo je ponesel v vse plasti ljudstva, v vsa stoletja. Frančiškanke so gojile z enako gorečnostjo pobožnost do Kristusa in križa, počenši od sv. Klare pa do sester križark današnjih dni. Tomaž Čelanski poroča, da je Klara dnevno s križanim Zveličarjem duhovno umrla; da je z enako pobožnostjo, kakor on, molila dnevnice trpljenja, ki jih je sv. Frančišek sestavil; da je stalno molila k ranam Odrešenikovim; sploh, da je goreče častila Križanega in to priporočala svojih sestram. V njenih pismih na blaženo Nežo iz Prage se izraža ganljiva ljubezen do božjega Zveličarja. Na smrtni postelji so ji morali zadnjič naprej brati besede in zgodbo o trpljenju Jezusovem, potem je dala poklicati brata Juniperja k sebi in ga veselo prosila, naj pove kaj novega v hvalo Gospodovo, kajti vedela je, da je ta »izredni pevec božji znal govoriti goreče besede o Gospodu«. Istočasno so frančiškanski mistiki prijeli za pero, da bi pobožnost do božjega Zveličarja ponesli v najširše kroge. Že proti sredi 13. stoletja je sestavil brat David iz Augsburga poleg drugih latinskih in nemških spisov tako ljubezni polna premišljevanja in molitve o »prisrčno ljubljenem Gospodu Jezusu Kristusu«, kakor bi jih enako globoke, spodbudne in prisrčne težko našli kje drugod. Zdi se, kakor da poje zraven refren, ko dostavlja verze: »Jezus presladko veselje. Ti si duši svetlo sonce, ki sije v dušo, da tako sladka muka po tebi bolestno hrepeni- Kakšno veselje ona pridobi, če v tvojem kakor med sladkem božanstvu gori!« Še mogočnejši podvig pa je dobila pobožnost do Kristusa po svetem Bonaventuri, knezu mistikov. Na skoraj neštetih mestih svojih del priporoča češčenje Križanega kot najkrajšo in najvarnejšo pot, ki vodi preko vseh stopenj molitve do viška mističnega zedinjenja z Bogom. Duša, ki hoče prodreti v skrivnosti duhovnega življenja, se mora očistiti v krvi Križanega, se mora pustiti nositi od goreče ljubezni do Križanega, mora brez prestanka molit' Križanega, ga premišljevati in poveličevati. Vpliv frančiškanske pobožnosti do Kristusa na poznejši srednji vek se zrcali v skoraj božanstveni knjigi Tomaža Kempčana (1379—1471). Poskus »Hojo za Kristusom« pripisovati sv. Bonaventuri, je kajpada zgrešen. Ne da se pa tajiti, da je Tomaž Kempčan poznal in uporabljal dela serafinskega učenika in da izraža vse skozi pobožnost, ki je izšla od sv. Frančiška. Pred frančiškansko dobo ne bi bil nihče na to mislil, spisati knjigo z naslovom »O Hoji za Kristusom«. Frančiškanska misel in molitev je vsako poglavje »Hoje«. Frančiškansko je posebno prisrčna povezanost duše s križem in ta-bernakeljnom. Frančiškansko je končno glavno načelo, ki obvlada vse: »Naše največje prizadevanje mora biti, preiskovati življenje Jezusa Kristusa... Ce ••maš Kristusa, si bogat in drugega nič ne potrebuješ,« kajti enaka je bila tudi vodilna zvezda sv. Frančiška: »Jaz poznam Kristusa, ubogega Križanega. Več ne potrebujem.« « P. Krizostom: Sveta Elizabeta Elizabeta kneginja, ti blaga mati vseh sirot, ubogim si pomagala, trosila stiskanim dobrot. Ljubezni rože ti n rokah dehte, ljubezen napolnjuje ti srce, Elizabeta kneginja. Elizabeta blažena, ni te omamil dvorni svit, ne zapeljivi čar sveta, ne biserni kraljev nakit. S ponižnostjo si osa ovenčana, o ponižnosti v nebo povzdignjena. Elizabeta blažena. Elizabeta vzor si nam! V ljubezni božji zdaj živiš. Plačilo ti Gospod je sam, o svetlobi blaženstva goriš. Častilci danes ti obetamo, posnemati te zvesto hočemo. Elizabeta vzor si nam! Na čast Brezmadežni (Se moli vsako soboto) V. Vsa lepa si, Mariju. V. O Marija. O. Vsa lepa si, Marija. O. O Marija. V. In izvirnega madeža ni na lebi. V. Denica najmodrejša. O. In izvirnega madeža ni na tebi. O. Mali preblaga. V. Ti slava Jeruzalema. V. Prosi za nas. O. j i veselje Izraela. O. Zagovarjaj nas pri svojem Sinu. V. V svojem spočetju, o Devica, si bila brez madeža. O. Prosi za nas Boga, čigar Sina si nam rodila. Molimo. O Bog, ki si z brezmadežnim spočetjem Device pripravil vredno prebivališče svojemu Sinu, prosimo te, ki si jo zavoljo smrti istega tvojega Sina obvaroval vsakega madeža, daj tudi nam, da po njeni priprošnji čisti k tebi pridemo. Po istem Kristusu Gospodu našem. Amen. (Odpustek 500 dni. S. Paenit. 19. dec. 1936.) "‘"fiRim FRAKICIMN/KI MI/IJONI Leto I November-December 1943 Št. 11, 12 Po misijonski nedelji Mnogi zelo dobri katoličani mislijo, da že izpolnijo svojo misijonsko dolžnost, ako darujejo na misijonsko nedeljo za misijone majhen denarni prispevek, kupijo misijonski list ali pa za misijone nekoliko molijo, na vse druge dni v letu pa na misijone pozabljajo. Njih misijonska gorečnost na misijonsko nedeljo je sicer hvalevredna, a njih brezbrižnost vseh ostalih dni v letu vredna graje. Vzrok temu mišljenju in ravnanju je predvsem v tem, ker ne pojmujejo prav misijonskega vprašanja in ga zato resno ne vzamejo. Misijonsko delo se jim zdi nekaj nepotrebnega, nekaj postranskega, morda celo nespametnega. To njihovo mišljenje je prav v nasprotju z misijonskim mišljenjem Cerkve, ki Po besedah sv. očeta Pija XI. pojmuje misijonsko delo kot najvažnejše in najsvetejše izmed vseli katoliških podjetij. Gospod Jezus je ustanovil svojo Cerkev kot katoliško, t. j. vesoljno. Po njegovi najsvetejši volji naj bi v njenem materinskem naročju našli zavetje vsi narodi vseh časov do konca sveta. Vidna Kristusova Cerkev naj bi se ustanovila v vsakem narodu, da bi se tako po njej kot redni poti v nebesa mogli zveličati člani vsakega naroda. Zato se glasi Kristusova oporoka pred ynebohodom: >Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal, in glejte, jaz sem 'L vami vse dni do konca sveta.« (Mt. 28, 18—20.) Ta jasna Kristusova zapoved nam potrjuje, da je Cerkev po svojem bistvu vesoljna, a obenem kaže, da ji prav njena vesoljnost nalaga misijonstvo. Ako bi Cerkev z misijonstvom zdaj prenehala, bi se odpovedala enemu izmed znakov prave Kristusove Cerkve, t. j. vesoljnosti in bi nehala biti prava Kristusova Cerkev. Cerkev Kristusova je po svojem najglobljem bistvu skrivnostno telo Kristusovo. V vsakem živem telesu je zakon rasti. Vsako telo mora rasti, ako se pravilno razvija, dokler ne doseže svoje dorasle velikosti. Sicer ostane telo spačeTt. Zakon rasti je tudi v Cerkvi — skrivnostnem telesu Kristusovem. Ob Ustanovitvi je bila Cerkev kot nebogljeno dete. Po božji zamisli pa mora skrivnostno telo rasti in doseči polno starost Kristusovo. Kdaj bo ta polna starost Kristusova pri skrivnostnem telesu Kristusovem dosežena? Takrat, ko bo med vsemi narodi Cerkev, skrivnostno telo Kristusovo, zadosti vidna in bo dana možnost, da se bo mogel vsak vanj včlaniti. Ali z drugimi besedami: Cerkev, skrivnostno telo Kristusovo, bo dosegla svojo doraslost, ko bo rešila misijonsko vprašanje. Danes še tega daleč ni storila. Znameniti inisi-jolog pater Charles S. J. pravi, da je danes Cerkev v primeri z ono do-rastlostjo, ki jo bo imela ob svojem času, kot petletni otrok. Ako hoče Cerkev doseči svojo dorastlost, mora nujno misijonsko delovati. Ako bi se Cerkev kot skrivnostno telo Kristusovo odpovedala misijonskemu delu, bi se odpovedala svoji rasti in ostala okrnjena in nerazvita. Iz vesoljnosti Cerkve in iz resnice, da mora Cerkev kot skrivnostno telo Kristusovo rasti, sledi, da veže Cerkev stroga dolžnost, da misijonari. Ta njena stroga dolžnost je redna, ,kakor je redna njena dolžnost, da vodi k zveličanju svoje člane. Mi vsi smo člani Cerkve po sv. krstu, a po sveti birmi smo postali njeni polnoletni člani, njeni vojaki. Po sv. krstu in še bolj po sv. birmi prehaja nh nas misijonska dolžnost Cerkve in postaja naša misijonska dolžnost. Zato se nobeden vernik ne more in ne srne odtegniti misijonski dolžnosti. Ker se Cerkev zaveda velike važnosti sodelovanja vernikov pri rešitvi misijonskega vprašanja, zato hoče, da bi bilo vsaj njih najmanjše sodelovanje organizirano. Cerkev hoče, da bi bil vsak nad 12 let star vernik član Družbe za širjenje vere (DŠV) in vsak otrok pod dvanajstim letom član Dejanja sv. detinstva Jezusovega (DSI)). Ti dve družbi sta uradni papeški družbi za vso Cerkev in želita nuditi pomoč vseh vernikov vsem nevernikom, oziroma vseh katoliških otrok vsem nevernim otrokom. Veličastna je ta zamisel Cerkve. Koliko gmotno in duhovno pomoč bi prejemali misijoni, ako bi res vsak nad 12 let star katoličan vsak dan zmolil očenaš, zdravomarijo s pristavkom: »Sv. Frančišek Ksaverij, prosi za nas!« in mesečno daroval 50 centezimov in bi vsak katoliški otrok dnevno zmolil zdravomarijo s pristavkom: »Sveta Marija, prosi za nas in za uboge poganske otroke!« in daroval mesečno 25 centezimov. Kakor smo slišali na misijonsko nedeljo, želi škofijsko misijonsko vodstvo, da bi ti dve misijonski družbi po misijonski nedelji zajeli najširše plasti odraslih vernikov in otrok. Vsak tretjerednik naj se vpiše v DŠV, in ako mu je mogoče, naj postane tudi njen desetnik, t. j. naj pridobi deset novih članov. Vpis v DŠV in pridobivanje za DŠV, oziroma v DSD, to je naša prva naloga po misijonski nedelji. Če bomo to izvršili, bomo kot člani DŠV dnevno pomagali misijonom, kakor oni dnevno potrebujejo naše pomoči. Misijoni so daleč od nas, dnevno pa nas obdaja nešteto skrbi. Zato prav lahko nanje pozabimo. Pred pozabljenjem nanje nas obvaruje misijonski tisk, ki nas neprestano opozarja na misijonsko dolžnost, nam vliva pravo misijonsko miselnost, iz katere izvira vedno večja gorečnost. »Katoliški misijoni«, naš splošno misijonski list, vrši to nalogo. Zato je naša druga naloga po misijonski nedelji, da si naročimo, beremo in širimo »Katoliške misijone« (naročnina znaša 20 lir, za dijake 10 lir. Naroča se: Uprava »Katoliških misijonov«, Tabor 12, Ljubljana). Vsak tretjerednik naj izvrši po misijonski nedelji ti dve temeljni nalogi vsakega dobrega katoličana. Nato pa naj po moči svoje gorečnosti na druge načine z molitvijo in žrtvijo podpira misijone, zlasti frančiškanske '/• vpisom v Frančiškansko misijonsko zvezo (FMZ). Nikomur se ni treba bati, da bi zaradi tega bil oškodovan, ali da bi trpelo delo za verpko poglobitev med nami. Nasprotno, misijonsko delo nas posvečuje in poglablja versko življenje v nas. Čim bolj Cerkev raste, tem močnejša je pri nas. Čim bolj Cerkev zmaguje v širnem svetu, tem bolj bo zmagovala pri nas. Naši misijonarji ... I*. OTON SKOLA Dosedaj smo na kratko spoznali slovenske frančiškanske misijonarje na Kitajskem. Pojadrajmo zdaj v Ameriko, kjer je deloval p. Oton Skola. Rojen je bil 3. novembra 1805 v Novem mestu. Pri krstu je dobil ime Karol Nikolaj. Zaradi vojne je dokončal šesto šolo šele v svojem 22. letu. V red sv. Frančiška je stopil 1. 1827. Že kot mladenič je kotel postati misijonar. To željo je krepil, ko je čital razna Misijonska poročila, zlasti ona, ki sta jih pošiljala Baraga •n Pirc. Učil se je angleščine in sestavil zanimiv angleški slovar, ki ga hrani v rokopisu semenišče St. Bonaventure v New Yorku. Naposled je pisal gen. vikarju preč. Frideriku “Sragi, da bi ga sprejel dotroitski škof v svojo škofijo za jodijanske misijone. Baraga mu je odgovoril, da bo škof Rese prav rad ugodil njegovi želji, če pride v Ameriko. septembra 1841 je odpotoval v Ameriko. Vožnja je tra-iala tri mesece. Iz New Yorka je šel v Detroit v začetku Maja 1842. Čakati je moral še tri leta, da je prišel na pravo Misijonsko postajo v La Pointe, kamor ga je popeljal Friderik Baraga. Tukaj je deloval 8 let. Imel je lepo urejeno službo božjo. Živel je v velikem serafinskem uboštvu. V Misijonskem oziru je imel lepe uspehe, dasi so bili poganski prebivalci strastno vdani Malikovalstvu. Vsega skupaj je v treh letih krstil 400 Indijancev. Dne 9. oktobra 1853 je zapustil La Pointe. Odšel je med Menomince, ki telesno 'Mljajo za najlepše Indijance. Učil se je njihovega jezika. Med njimi je živel 4 leta. Najprej je bil v Oconto Riveru. Zgradil je borno cerkvico. Skolovo misijonsko delo ni Mio brezplodno. Od 27. novembra 1853 do 30. aprila 1854 je krstil 132 poganov. Novo-arščenci so prinesli takoj po krstu polne vreče malikov k Skoli in so vse vpričo njega segali. Ker so se Indijanci preselili v Kesheni, je šel meseca maja 1854 Skola z njimi. ”o avgusta 1856 je krstil 170 Menomincev. Skrbno jih je poučil o sv. veri in skrbel, 'M so krščansko živeli. Da bi utrdil v njih ljubezen do presv. Zakramenta, je posebno Movesno obhajal praznik sv. Rešnjega Telesa. Zgradil je tudi novo cerkev. Zaradi ?'>rekovanja, češ da čara, in zaradi pešanja moči je meseca oktobra 1857 zapustil misi-l°ne. V Ameriki je ostal še do avgusta 1858. Nato je bil štiri leta v Asisiju spovednik ’zlal. Tedaj je pač stopil naenkrat k nji, jo objel ter ji v muki, skrbi in Uaezni šepetal na uho: »Lela, lažeš mi, lažeš meni in vsem, kajti bolna si, nekaj ti manjka!« , In vselej je slišal isti odgovor: »Mark, nič mi ni, samo tako strašno trudna — potem pa se je naslonila nanj ter ihtela in jokala kakor otrok, če ga J i Potem pa je prišlo drugače: vedno bolj in bolj se mu je odtegovala, be-' |. a Pred njim, naglo izginjala, kadar se je on približal. In to mu je bilo naj-\ 1(^ejše. j h Ljubezen bratova pa se je še bolj okrepila, postala še prisrčnejša, kakor i bezen materina, kadar otrok njenega srca trpi. 0 ,) Kil je trdno prepričan, da je Lela bolna: morda hira telo, morda je bolna Sa> tudi je mogoče, da jo je začarala kaka pošast, ali pa jo je celo — kar groza ga je bilo na to misliti — angel poljubil na čelo in njenemu duhu vz”' razum? In Marko je trpel, neizrekljivo trpel! Najbolj pa ga je bolelo srce zato, ker ni mogel sestri lajšati bolečin, ”e z njo skupaj trpeti, da, še celo spoznati jih ni mogel. Le zakaj Lela nič ne reOT zakaj mu svoje srčne muke ne razodene? Ali mu res prav nič več ne zaupa Pa to misel je kar naglo zavrgel. Saj je imel tisoč tihih, ne izgovorjenih, konljj opaznih, a zato nič manj prepričevalnih dokazov, da je on edini, ki se ga i sestra še oklepala, da bi njemu najprej svojo bedo razodela — če bi mogla! P saj morda sama ne ve, kaj ji je; morda gine od temne boli, ki je kakor visi sila posegla v njeno tiho življenje, in sama čuti zgolj usodne posledice. Mord’ ta sila niti ni zemeljska, niti ne iz nebes, ampak — grozno je že misliti samega pekla?! — Morda pa so njegove in Leline oči preslabotne, da bi sp0-znale bistvo bolezni, in bi jo mogle prav presoditi le modrejše oči? Prejšnje dni je sestro že večkrat prosil, naj vendar gre k izvedenemu pat”11 Anastaziju, ki ji bo gotovo pomagal. Toda Lela ga je vselej tako odločno z*' vrnila, da si ji ni upal več prigovarjati. Zdaj ko je stiska zaskrbljenega fanta p” stala le prehuda, je pa sklenil, da se sam porazgovori z župnikom. Kot pretvezo je povedal, da mora k barjaktarju, in odšel je na pot. Spotoma je razmišljal, s kakšnimi besedami naj svojo prošnjo pove. Te$j je bilo z besedami izreči, kar mu je polnilo srce. Tudi ni bil mož besede in p”” župnikom je imel velik, spoštljiv strah; in še ga je mučila skrb, da ga ta mor1 sploh razumeti ne bo mogel, da se mu bodo njegove bojazni zdele pretira”1 ali smešne. Naenkrat pa mu pride druga misel, ki jo je hlastno pograbil. Le kak! da se je doslej še ni spomnil! Saj se mu zdaj zdi tako preprosta in po 9' pozna, sestra pa ima vanj tudi neomajno zaupanje, odkar ga je prvič vid®1, in z njim govorila, odkar je pater kakor rešilni angel prišel k očetovi bolni^f. postelji. Rada je o njem govorila, večkrat je ponavljala njegove besede, jih je bil tedaj govoril in jih je ona vse še vedela, zlasti rada pa tisti stavek,11 ji je bil najbolj všeč, da bi jo namreč pater rad imel za svojo sestro. Da, da, k mlademu patru mora; z njim govoriti o Leli mu bo igrača. vsi tujci so veliki zdravniki, tudi pater Mavricij. Kako je tedaj na sam pog*e, takoj spoznal, da ni bolezen njegovega očeta nevarna in da bo kmalu ozdraV” Če je torej Lela bolna na telesu, jo bo gotovo pozdravil; če pa je bolna na d”»: morda pod kakim čarom, morda uročena od zlega pogleda, bo pa kot duhov”1 tudi lahko pregnal temne sile. Tako je torej Mark šel k patru Mavriciju in mu potožil o svoji srčni sti”*' Ganljivo ga je bilo poslušati, kako neokretno in goreče je duhovniku Pr poročal srečo svoje ljubljene sestre. Mladi frančiškan je zlo novico poslušal strme in prestrašen. Tihi, redi1” besedni Mark je postal zgovoren, ko je govoril o Leli in njeni bridkosti. Mavricij pa ga je komaj še poslušal. Mislil je na tisto uro, ko je mladenka prišla k njemu in je smel glob”'1* pogledati trpečo nedolžnost oblagodarjene duše. Mislil je, da je zdrobil nj”1* mrke oklepe, upal je, da bodo njeni nadaljnji boji lažji in znosnejši; zdaj < je spoznal, da ga je upanje prevaralo. Vest mu je očitala, da je tega tudi ” kriv. Je pač svojo nalogo slabo opravil — potem pa je tudi zanemaril sV”J dolžnost, ker Lele sam ni poiskal in se prepričal o njenem duševnem stanj11 če že ona ni hotela več priti. Kakšen slab dušni pastir! Ubogo dete se je s roJ” likšnim zaupanjem zateklo k njemu, vso svojo nesrečo položilo v njegove — on pa — on pa je zanjo tako malo skrbel! (Dalje prihodnjih III In naj molijo za mrtve t Sestra M. Terezija Šolar. . je redovne molitve. (ltskromna je bila glede hrane in po-». iz ljubezni do uboštva, katero je Vjl iz ljU'uexiil uo uui/aivii, nmciv je (v...^vljenje do pičice izpolnjevala in se v v0j|i ponižnosti in preprostosti rada zado- jJ!'a z najrevnejšo obleko in najnujnejšimi j Ješčim, mi v svojem poklicnem delu. Z (U,a»ko potrpežljivostjo je prenašala svojo ir‘8'' • .... (Ul puupCAlJl VVSIJV [tJCiuioaia ovvrjvr lij ?trajno, mučno bolezen ter vztrajno oddala olajšave, ker je hotela trpeti za ^obrnjenje grešnikov. Po plačilo v nebeško domovino je odšla naša ljuba so-sestra M. Terezija Šolar. Zapustila nam je prelep zgled vseh redovnih čednosti. V samopremagovanju je bila pravi mojster. Do zadnjih dni je vestno opravljala svoje redovne molitve. je’ še' delovala v šoli, se je zelo tru-' *' da bi čimveč storila za čast božjo. (Jetno je znala mladino pridobivati za fav • *er i° navduševati za lepoto nadna-|)| n>h dobrin. Zelo je bila vneta za dušni in Kor bližnjega, se zavzela zanj z besedo Čanjem ter z molitvijo in žrtvami na-8oi! estila to, kar ji dejansko ni bilo mo- ® storiti. hvaležni smo naši ljubi sosestri Tereziji L zgled ponižnosti in skromnosti, lju-t6fni do trpljenja in vdanosti v voljo božjo gorečnosti za rešitev duš. Ujgjdubi Bog naj stotero poplača1 njene ju-ttijf bednosti, nam pa naj izprosi pri Bogu L,, na zemlji in pomoč v težavah tega ‘vllenjat t P. Alfonz Svet 0. M. Conv. t0 \ velikem trpljenju je dozorel za nebesa. ! > le bil en mesec star, je zgubil mater. očitni leti je postal sirota, ko” mu je umrl °®e. Rojen je bil 3. maja 1859 v Drešinji vasi v župniji Žalec v Savinjski dolini. Gimnazijo je študiral v Celju. Do oltarja je prišel po mnogih ovinkih. Po maturi je služil kot enoleten prostovoljec pri bivšem 48. polku v Gradcu. Ko je odložil vojaško suknjo, se je vpisal na graško univerzo, da bi študiral pravo. Študiral je iz fonda svoje dediščine. Ali imel je smolo, da je svoj denar naložil v zavod, ki je prišel na boben in zgubil vse, prav takrat, ko bi bil denar najbolj potreboval. Toda božja pota so čudovita! Ker je bil brez sredstev in študija ni mogel nadaljevati, je stopil v službo k nekemu graškemu odvetniku kot stenograf. V tem času je našel zaklad — dobrega prijatelja. Napotil ga je v minoritski red. Božjemu klicu se je mladi akademik takoj odzval. Stopil je takoj v noviciat, ki ga je dovršil v Gradcu, kjer je nadaljeval svoje bogoslovne študije, končal pa jih je na Dunaju. Dne 25. julija 1888 je bil posvečen v mašnika, novo mašo pa je pel na porciun-kulski praznik v samostanski cerkvi sv. Petra in Pavla v Ptuju. Nadarjen, poln duhovniški!) in redovnih idealov je začej svoje delo za narod. Nekaj časa je služboval v Gradcu in na Dunaju, toda kmalu je prišel med svoje rojake, kjer je razvil svojo neumorno delavnost. Ni se utrudil niti v svoji izredno visoki starosti. Ko je imel že nad 80 let, je še vedno z mladeniškim ognjem in s čudovito jasnostjo pridigal vsako nedeljo svojim ovčicam. Velikansko župnijsko pisarno sv. Petra in Pavla v Ptuju je vodil sam z največjo natanč- * nostjo. Ptuj ga ne bo kmalu pozabil in prav tako ne farani sv. Vida pri Ptuju. V teh dveh farah je bil njegov dušnopastirski delokrog. Pokojni je bil izredno bistrega mišljenja, zato duhovit družabnik. V življenju je bil preizkušen in je s svojega dajal, da je človek kar strmel nad njegovimi domislicami. Bil je zanesljiv svetovalec v najtežjih zadevah. Mladi minoritski patri so imeli v njem in izgubili z njim svojega najboljšega očeta. V svojem življenju je bil preizkuSelJ. težkih boleznih. Pred 25 leti je Pref a te{j« ko operacijo na želodcu. Drugo se operacijo je prestal že kot 82 leten sta ^ Njegova vesela in močna narava Je y prenesla in trdno smo vsi upali, da vidimo, pa je prej po mnogem dozorel za nebesa. Umrl je v Mu reji' j, kjer je tudi pokopan. Tukaj smo ga "ie|,el za svetnika, kar pa ni nič rad slišat *V(t. --! 1-----j; ""CflflS _«A je, da je treba pri tej besedi nagla* meniti! Potem bomo svoje dosegli, svetniki postali! P. svetnik Alfonz, na.L.v4) svetniški sij venča glavo na večno! P Jr ej|t v miru, zvesti služabnik božji in vneti sv. Frančiška! VLADIMIR TOMINEC: l ! 1 I ) 1. Kaj pa bo sedaj s Podpornim odsekom, ko so prišli Nemci? fj Ponovno moramo poudariti, da je Podporni odsek ustanova, pri ka deluje vsak vpisani član z onim denarjem, katerega je vplačal. Ves de** . ki se je nabral v teku časa pri Podpornem odseku III. reda sv. Frančiška) last ne cerkve, ne frančiškanov, ampak je skupna last vseh onih, ki so VP . čevali v Podporni odsek. In dokler obstoji zakon o zasebni lastnini, toliko 0 ne more nikdo vzeti tega denarja, ker bi ga s tem vzel vsakemu posamezn1 , Zato je nepotrebna vsaka bojazen, da bi se kaj spremenilo v Podporl1 ^ odseku, samo ljudje ne smejo izgubiti zaupanja, ampak se morajo strnib bolj močno okrog te svoje ustanove, ki je bila porojena samo na podlagi ■' večje Kristusove zapovedi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega seh In s tem, da zvesto sodeluje pri Podpornem odseku III. reda, izpolnjuj® nauk, ker s tem pomaga vsakdo sam sebi v času starosti in onemoglosti, lS časno pa tudi svojemu bližnjemu, ker Podporni odsek lahko izvršuje n8*0® ki si jo je zastavil takoj v začetku ustanovitve. 2. Prejemanje stalnega mesečnega zneska. mi Kakor vedno, je Podporni odsek III. reda sv. Frančiška tudi v zac® meseca oktobra nakazal stalne mesečne zneske na vse znane mu nas'0 Zaradi nastalih razmer pa Poštna uprava ni mogla izvršiti vseh izplaen . je tozadevne nakazane mesečne zneske vrnila s poštnimi nakaznicami 1 jj pornemu odseku nazaj. Zato opozarjamo vse one, ki bi mogli na kakršen način priti v Ljubljano, pa jim Poštna uprava ni mogla iz kakršnih koli r j logov izplačati stalnega mesečnega zneska, da se oglase v uradnih urah 1^ Podpornem odseku III. reda, kjer se jim bo na podlagi zadostnega izkazu8 j najbolje, če se predloži Polica Podpornega odseka — izplačal pripadajoči stafC mesečni znesek. Vsem ostalim pa sporočamo, da bomo takoj, ko se raz'11^ urede, nakazali vse pripadajoče jim, a še'ne izplačane stalne mesečne zn® Nove knjige , Cerkev. Spisal dr. Franc Grivec, univ. profesor. Druga izdaja. Založila Ljudska figama v Ljubljani, 1943. Cena vezani knjigi SO lir. Str. 400. Prva izdaja »Cerkve«, II je izšla 1. 1924., je pošla že pred 10 leti. Pisatelj je sedaj priredil drugo prede-Jano in pomnoženo izdajo predvsem kot učno knjigo svojim slušateljem na teološki 'akulteti; pričakuje pa, da jo bodo, kakor prvo izdajo, z zanimanjem brali tudi starejši duhovniki in akademsko izobraženi laiki. Knjiga je razdeljena v šest razdelkov, v katerih pisatelj razpravlja v Cerkvi v tem redu: Ustanovitev in hierarhična ustava Cerkve, Kristus glava Cerkve, Petrovo Prvenstvo, svojstva m znaki Cerkve, zunaj Cerkve ni zveličanja, člani Cerkve, Cerkev 'h država, izvrševanje cerkvenega učiteljstva. V dodatku sta še pridejana okrožnica XII. »Mystici Corporis Christi« in latinsko pisan pregled celotne knjige. Knjigo °nlikujeta pred drugimi tovrstnimi učbeniki dve odliki. Pisatelj, ki je strokovnjak za izhodno bogoslovje, upošteva pravoslavni nauk o cerkvi in zavrača njegove zmote. Uruga še važnejša odlika je, da je v drugem razdelku izčrpno podan nauk o skrivnostnem telesu Kristusovem. Nauk o Cerkvi je danes velikega pomena. Ljudje se pod vplivom brezbožnih sil y®dno bolj od Cerkve odvračajo. Zato je dolžnost katoličanov, da Cerkev vedno bolj III bolj spoznavamo in se poglabljamo v njeno lepoto. Če bomo Cerkev prav spo- zlasti po njenem najglobljem bistvu kot skrivnostno telo Kristusovo, jo bomo 1 vsem srcem vzljubili in nihče nas od naše matere Cerkve ne bo mogel odtrgati. Veliko poslanstvo te knjige je, da bi po proučevanju čudovite Kristusove usta- ve vsi vzljubili Kristusa in da bi vsi, ki vanj verujejo, vzljubili Eno Mater Cerkev. “°g daj, da bi se to zgodilo v čim večji meri. Jezus Kristus. Po evangelijih priredil dr. Andrej Snoj. Založila Ljudska knjigarna ^ Ljubljani, 1943. Cena: navadna izdaja broš. 12 lir, vezana 24 lir, boljša izdaja peg. lir, zlata obreza 37 lir, boljša izdaja imitacija usnja, zlata obreza 42 lir. — Str. 286 Priročne žepne izdaje. Knjižica obsega poleg uvoda dva dela. V prvem delu je opis Poinovine Jezusa Kristusa v zemljepisnem, političnem in verskonravnem oziru in ča-^ni podatki o Jezusovem življenju, ki bodo za večino bralcev novost. Prvi del je Potreben za boljše umevanje drugega, v katerem je življenje Jezusa Kristusa po j-rangeiigtih. Vsak izmed štirih evangelistov namreč podaja v svojem evangeliju zaključeno sliko o Jezusu, a nobeden od njih ne nudi celotnega pregleda o vseh govorih jj, dogodkih Jezusovega življenja. Popolno sliko o Kristusu dobimo, če strnemo vse 8hri evangelije, t. j. če zberemo in časovno razporedimo tisto, kar ima vsak evan-^elist svojskega o Kristusu in kar poročajo o njem vsi štirje evangelisti skupno ali ®va odnosno trije izmed njih. In to je storil prireditelj in sicer izključno z besedami ^angelistov. Za tem sledi jasen pregled Jezusovega življenja po časovnem razporedu. waša želja je ista, kot je želja prireditelja v uvodu: Naj bi bila ta knjižica sprejeta ? isto ljubeznijo kot je bila sprejeta žepna izdaja evangelija v slovenskem prevodu, j? naj bi ob času strašnih vojriih grozot, ko se majejo temelji nravnega reda ter se 'scejo smernice za nov, boljši red, kazale pot k Njemu, ki je Luč, Resnica in Ljubezen. P. M. Darovi . Za frančiškanske misijone: 200 lir: Don. G. Ressi, Gorica; po 100 lir: Češnovar •mdrej, Ljubljana (za krst zamorčka), Žene v Kostanjevici na Krasu; 50 lir: Neime-l°vana; 24 lir: Šribar Marija; po 10 lir: trije neimenovani, Jaklič Ivan; po 5 lir: neimenovani. Za člane Frančiškanske misijonske zveze bodo sv. ihaše: 12. novembra (slojna črna — ob 7. uri) in 8. decembra, in sicer ,v frančiškanski župni cerkvi Mari-'1Ilega Oznanjenja v Ljubljani. - Za Armado sv. Križa: 10 lir: Neimenovana; 8 lir: preč. g. Podbregar Pavel; s l'r: Jaklič Ivan. Za sklad III. reda: 110 lir: Plečnik Frančiška, Ljubljana. ». Za sklad Cvetja: 20 lir: Zupanc Rezika; 5 lir: Podjed Ivan; po 3 lire: Marinič mka, Pipp Justa, Tutta Zinka. Vsem dobrotnikom Bog povrni z nebeškimi darovi! Poverjeniki Cvetja Jurca Katarina, Rovte, je pridobila še 1 novega naročnika. Novi naročniki Bučer Charlotta, Grom Franca, Klatzer Terezija, Skvarča Slavica. Grobovi pokojnih frančiškanov v Ljubljani (Na levo grobni spomenik p. Škrabca) Anton Sfiligoj Ljubljana Frančiškanska ulica (poleg frančiškanske cerkve) ima vedno na zalogi: Devocijonali je: Križe (razpela) lesene in kovinaste s podstavkom ali take, da se pritrdijo na steno. Poleg tega nudim primerne svečnike. — Kipe v višini od 20 cm do 150 in 200 cm. — Svetinjice iz aluminija in posrebrene (alpaka-srebro). — Rožne vence domačega izdelka. — Podobice, za 100 od Lir 4'— naprej, in druge nabožne predmete za darila. Molitvenike, slike, pisarniške potrebščine: Šolske zvezke, peresa, vse uradne- listine, kuverte, črnila, risalno orodje, tuše, risarske glavne papirje, blagajniške in druge trgovske knjige, nalivna peresa, tintnike, pisalne garniture, pisemski papir itd.