Fran Albrecht: Nočni pogovori. 645 Fran Albrecht: Nočni pogovori. Sentence, aforizmi, eksprompti . .. oč je ogledalo duš. Kakor nikoli podnevi, se v noči razodene človeku duša, to je vse tisto, kar imenujemo dobro in slabo, pogum in bojazen, ljubezen in sovraštvo. * Pripeti se, da po noči ne morete spati. Vroča omotica leže preko telesa. Vsi živci se napno, vsi čuti se poostrijo. Možgani delujejo intenzivneje, čelo se pali ob ognju blazin; iz por se usipljejo iskre . . . Takrat morate, morate misliti. Ali ne? . . . * Gotovo ste že doživeli trenotek, ko ste zakričali samemu sebi: „Razgali se duša nocoj pred seboj, uklenjena v strasti, v mogočni oblasti laži!" Ali pa: „Noči brez spanja in brez zvezd, noči iskanja skritih cest, noči vprašanj, noči molčanj, nerazrešljivih, večnih tajn!" Sam ne vem, kako je to, da se mi na svetu najbolj gnusijo ljudje, ki malo ali nič ne mislijo. Človeku bi morala biti vendar misel potrebna, kakor ribi voda. In stremljenje ljudi bi moralo biti v prvi vrsti, da postanejo ljudje; v drugi vrsti, da postanejo boljši ljudje. * Znamenje slabih ljudi je, da opazijo samo slabe strani svojega bližnjega. Kajti kdor jih ne opazi na sebi, opazi jih tem preje na drugih. * 12 646 Fran Albrecht: Nočni pogovori. Mi, ki smo mali, mi sanjamo daleč, mi, ki smo bolni, mi sanjamo moč Sanjamo — pojemo — vriskamo . . v dušah pa čutimo grozo in noč! O blagor nam, ki smo mladi in zdravi in si domišljamo bog-vekaj! Pa nas vseh še čaka pregrenka minuta, ko se bodo sesuli trhli stebri naše domišljavosti in se bo razbil naš ponos ob drugih, ki bodo imeli premoč. Čemu mislimo toliko in tako cesto o sebi? Ali je to samo izraz samoljubja in domišljavosti? Globoko pogledati v življenje, to je deviza. Kajti, ah, kolik misterij je življenje za mladega človeka! Samo, kdor pusti, da vtisne življenje vse svoje sledove v njegovo notranjost, ta je živel mnogo. * Kdor pa je skrajen individualist, je obsojen v skrajno samoto. Ali je zares individualizem istoveten z egoizmom? Malo je ljudi, ki so ozdraveli vsled sugestije. Legijon je onih, ki so vsled sugestije postali v resnici bolni. * Ljudje se zastrupljajo tudi s svojim koprnenjem . . . koprne-njem po lepoti. Mnogim je umetnost kakor opij: upijanjajo se ž njo. * Opazil sem, da baš najbolj erotične narave cesto najmanj ljubijo. Fran Albrecht: Nočni pogovori. 647 Kadar dozorel mož ljubi žensko, preveč sovraži njene napake, da bi mogel ljubiti povsem iskreno. Le nedozoreli, nesamostojni ljudje ljubijo napake . . . Mož, ki ljubi, čuti tako fino, da ga razžali nerodna gesta njene roke ali nepotrebna vejica v njenem pismu. Ljubezen med spoloma je polna dvomov; in ni ga tako izči-ščenega razmerja, da bi ne bilo nekaj skritega, nedoumnega sovraštva v njem. Čim globlja in resničnejša pa je ljubezen, tem bolj skrito in nedoumno je sovraštvo v njej. Mnogo zakonov je nesrečnih, ker je žena preveč podobna možu. * Kdor ne veruje v žensko ljubezen, ali zna, ali more potem še ljubiti? Mi vsi smo nenasitni ljubezni. Pa vendar je ljubezen strup. Pravijo, da zdrav človek ne potrebuje Boga. Torej je iskanje Boga znak bolezni? Jaz sanjam vero ateista — ki ljubi dobro in sovraži zlo. In religije? . . . Suum cuique! Pustite naj se duše izčistijo v zmotah . . . Mi vemo, da za druge ljudi ni vse novo, kar mislimo. Bogve kdo vse je že mislil iste stvari? Ali poglavitno je, se mi zdi, da je novo za nas in da jih mislimo mi sami!