ROJAKI IN ROJAKINJE!
V nedeljo L junija vsi na domačo zabavo “Slovenskega doma”, ki društvenih prostorih, ulica Grah César Díaz 1657, na Paternalu.
začela ob 4 uri, v
SLOVENSKI
CORREO ARGENTINO TARIFA REDUCIDA Concesión 1551			Periódico de la Colectividad Yugoeslava Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 032878.	j NAROČNINA. Za Ameriko in sa cele leto $ arg. 6.—; sa pol leta 3.50. Za druge dežele 2,50 USA-Dolarjev.
Dirección y Administración: GR AL, CESAR DIAZ 1657, U. T. 59 - 3667 -	1	AÑO (Leto) XII.	BUENOS AIRES, 23 DE MAYO (MAJA) DE 1941 Núm. (Štev.) 17	i POSAMEZEN IZVOD: 10 ctvs.
Bs. Aires.				
Letošnja obletnica
ma
lucij
revo-
e
Argentinski narod in z njim tudi naše izseljeništvo, ki je v tej republiki našlo svoj drugi dom, bo obhajalo v nedeljo novo obletnico znamenite revolucije 25. maja 1810, s katero je tukajšnje ljudstvo začelo boj za osvoboditev od španskih izkoriščevalcev.
Majniška revolucija se je porodi-dila iz nezadovoljstva, ki ga je med tukaj rojenim prebivalstvom netilo samovoljno gospodovanje Špancev toliko na gospodarskem kolikor na političnem polju. Španci so bili monopolizirali trgovino, kar jim je omogočilo neovirano izkoriščanje domačega prebivalstva. Noben drug narod ni smel trgovati v deželah ob La Plati; Španci so bili kupci, ki so slabo plačevali, in bili so obenem prodajalci, ki so za svoje blago zahtevali drage denarje. Tudi je bilo domače prebivalstvo v političnem oziru sistematično zapostavljeno. Ni imelo pravice do javnih služb, dasi je štelo v svoji sredini celo vrsto odličnih mož, kakršni so bili na primer Moreno, Belgrano, Ri-vadavia in drugi; javne posle so vodili španski favoriziranci, mnogokrat povsem nesposobni.
Vse te krivice so netile nezadovoljstvo, ki je samo čakalo ugodne prilike, da bi izbruhnilo. Francoska revolucija, ki je bila proglasila načela o svobodi, enakopravnosti in bratstvu, je našla svoj globok od: mev tudi v tukajšnjih prosvitljenih krogih. Ti krogi so začeli zbirati ljudstvo ter širiti v njem idejo osvoboditve.
Ko se je tekom obeh angleških vpadov, leta 1806 in 1807, tedanji predstavnik španskega kralja “virrey” Sobremonte pokazal v vsej svoji klavrni strahopetnosti, najprej v Buenos Airesu in pozneje v Montevideu, pobegnil v varne kraje ter prepustil prebivalstvo lastni usodi, se je ugled španskih oblastnikov občutno zmanjšal, dvignila pa se je samozavest “criollov”, ko so z lastnimi močmi izvojevali “reconquisto” ter zapodili vpadnika s svoje zemlje. Ta nepričakovani uspeh proti močnim Angležem jih je prepričal, da so v stanu kositi se tudi s Španci. S tem je bil predpogoj za revolucijo že dosežen.
13.	maja je prispela v Buenos Aires vest, da je Napoleon zasedel Španijo. Voditelji tukajšnjega naroda, ki so pripravljali upor, so takoj spoznali, da je napočila prava ura. Pod pritiskom ljudstva se je moral sestati širši “cabildo”, a tekom zborovanja so vdrli v poslopje revolu-cionarci ter izsilili izročitev oblasti v roke narodne vlade pod predsedstvom Saavedre. V zgodovini Argentine se je tako pričelo novo poglavje: začela se je doba neodvisnosti, ki jo je argentinski narod uporabil tudi za to, da je odprl svojo zemljo priseljevanju, s čimer je u-tvaril tudi pogoj za napredek preredko obljudene dežele. Svobodo, ki si jo je bil sam priboril, je privoščil tudi vsem onim, ki so prišli iz tujih dežel živet semkaj, da si bodo s poštenim delom služili svoj kruh, obenem pa pomagali ustvarjati vedno lepšo bodočnost Argentine.
Letos ima proslava obletnice majniške revolucije morda še poseben
DIVJANJE SOVRAŽNIH SIL V NASI DOMOVINI
“STO SRBOV ZA VSAKEGA NEMCA!” — BOLGARI IN MADŽARI TEKMUJEJO Z NEMCI V GROZODEJSTVIH IN HOČEJO TREBITI” NAŠ NAROD — VKLJUB STRAHOVITEMU NASILJU SE ODPOR PROTI SOVRAŽNIKU NI ZMANJŠAL
‘IZ-
Vesti, ki prihaajjo iz Jugoslavije preko Švice, javljajo, da so nemške zasedbene oblasti, ki si zaman prizadevajo streti odpor domačega prebivalstva in junaških bojevnikov, kateri se z orožjem v roki zoperstavljajo sovražniku, zagrozile, da bodo “za vsakega ubitega Nemca postre-ljale sto Srbov”. Če so to zagrozile, pomeni, da so tudi že začele grožnjo izvajati, kakor jo že dolgo izvajajo na Poljskem in Češkem. Vkljub temu pa se jim doslej ni posrečilo ustrahovati jugoslovanske borce, ki, kakor zagotavlja švicarsko poročilo, raje žrtvujejo svoje življenje, nego da bi se vklonili pred sovražnikom. Pred nekaj dnevi so komiti v samem Beogradu napadli ponoči nemško patrolo in se sedaj Nemci ne upajo več stražiti po ulicah našega glavnega mesta posamezno, marveč le v večjih skupinah. Vkljub divjanju okupacijskih oblasti je delovanje komitov v vsem zasedenem ozemlju vsak dan bolj odločno ter povzroča Nemcem hude preglavice in velike zgube.
5K


Podrobnejši podatki
Podrobnejše podatke o zverinskem postopanju okupacijskih sil v Jugoslaviji je objavil dne 19. t. m. londonski dnevnik “The Times”. Tako le piše:
Poročila iz povsem zanesljivih krogov nas seznanjajo s položajem v Jugoslaviji. Govore nam o brezsrčnih grozodejstvih. V vseh krajih Jugoslavije, kjer prebivajo Srbi, nemški, madžarski in bolgarski vpadniki kar tekmujejo med seboj, kdo bo poklal več ljudi in bolj pripomogel k iztrebitvi tega dela slovanskega plemena. Odkar se je izvršil vpad v Jugoslavijo, gre število žrtev, streljanih v masah, že v tisoče, pri čemer ne računamo onih, ki so padli tekom vojnih operacij in zračnih bombardiranj.
V Vršeu so obesili duhovnika Bra-šovana, trgovca Dujo Radaka in še 28 drugih. V Alibunaru je bil ustreljen profesor Vrkčevie in ista usoda je zadela 70 dijakov, ki so se bili
I

Vršac, v katerem so nemški okrutneži obesili duhovnika Brašovana, trgovca Dujo Radaka in še 28 drugih prebivalcev
' TS9»
prijavili kot prostovoljci in so v civilnih oblekah čakali na sprejem v kader. V Pančevu so umrli na veša-lih pop Maksim in 15 prebivalcev. Seznam, ki bi ga mogli nadaljevati brez konca, vsebuje pravzaprav vsa srbska mesta in vasi.
Ena izmed slik, ki jih je bilo mogoče tajno prinesti iz Jugoslavije, kaže več mladeničev in eno srbsko žensko, kako vise obešeni na drevesih v nekem gozdu. V drugi sliki je videti dolgo vrsto trupel po izvršeni ustrelitvi. V nekaterih slučajih so Nemci uporabili smrt kakšnega svojega vojaka kot pretvezo za takšno klanje na debelo. V mnogih drugih slučajih pa sploh niti take pretveze ni bilo. Žrtve so Nemci izbirali med uglednimi prebivalci, ki jih je Gestapo označila kot nasprotnike pristopa Jugoslavije k osovini.
Madžari so tudi storili vse za sejanje terorja v onem delu Jugoslavije, ki so ga oni zasedli. V Novem Sadu so obesili duhovnika Stanku-lova, demokratičnega vodjo Aleksandra Moča in 49 uglednih meščanov. 80.000 Srbov so Madžari izgnali iz zasedenega ozemlja; odmirili so jim prav kratek rok za izvršitev xe naredbe.
pomen, ki ga je udruženje “Acción Argentina” podčrtalo s sklicanjem “širšega Cabilda” v Buenos Aires. V svetu se bije boj med svobodo in nasiljem. Ta boj ima svoje odmeve tudi v Argentini. Pridigovalci nasilja si prizadevajo, da bi tudi tu našli svoje pristaše, svoje pomagače, in nekatera znamenja pričajo, da propaganda sovražnikov svobode in demokracije ni docela brezuspešna. Svoboda argentinskegal judstva je v nevarnosti! Tak klic je vrgla med tukajšnje ljudi “Acción Argentina” z namenom, da jih zdrami. Nobenega dvoma ni, da je ogromna večina argentinskega naroda za svobodo, za pravičnost, za demokracijo. Toda Evropa nam dokazuje, da ljubiti svobodo ni dovolj; treba jo je čuvati, braniti perd njenimi sovražniki, ki ne izbirajo sredstev v boju proti njej. V nasprotnem slučaju se kaj lahko zgodi, da peščica drznih nasilnežev zagospoduje s totalitarnim bičem celemu narodu proti njegovi volji.
25. maja 1810 so pogumni “criollos” izvojevali tudi za svoje potomce pravico, ki se more uveljaviti samo v demokratični vladavini: “El pueblo quiere saber de qué se trata”. Dolžnost sedanjih Argentincev je, da si to pravico ohranijo.
hovnikov in članov rodoljubnih društev. Bolgar Piperkov se je v Skop-lju prav posebno proslavil s svojimi grozovitostmi. Vse Srbe, ki so se rodili v Macedoniji po letu 1912 ali pa ki so prišli v Macedonijo po tistem letu, so Bolgari izgnali. V mnogih slučajih so može ločili od svojih zakonskih žena, matere od otrok. Bolgari so s tako odločnostjo začeli “bolgarizirati” Macedonijo, da se je celo Nemcem zdelo že pretirano in so v Ohridu in Strugi prevzeli upravo v svoje roke.
Srbsko duhovništvo so vzeli vpadniki v svojem divjanju prav posebno na piko. V vseh krajih je med obešenimi ali ustreljenimi vsaj po en duhoven. Patrijarha Gavrila, katerega so aretirali v Črni Gori, so prepeljali v Beograd in ga v spodnji obleki pred očmi pešcev, ki so korakali po ulici, zaprli v pritličje neke hiše. Bolgari so izgnali iz Mace-donje vse srbske duhovnike in postavili na njihova mesta bolgarske pope.Šli so celo tako daleč, da so za Niš imenovali bolgarskega škofa ter s tem pokazali namen, da si priključijo tudi ta del Jugoslavije.
Vkljub temu brezsrčnemu zatiranju je srbski narod ohranil svoj neukrotljivi pogum. 50.000 ali pa še več vojakov, ki jim poveljujejo častniki jugoslovanske vojske, nadaljujejo v gorah gveriljsko vojno, razdeljeni v skupine po 100 do 600 mož, ki razpolagajo s puškami, ročnimi granatami, strojnicami in celo manjšimi topovi.
Prišel bo dan plačila!
Narod, ki se vkljub vsemu preganjanju tako junaško drži, ne bo propadel, ne bo izginil s sveta, kakor žele njegovi sovražniki! Ta narod, ki se je v stoletja trajajočih bojih proti dušmanu navadil na največje muke, na najhujša trpljenja, bo prestal tudi sedanji bes nemških, laških, madžarskih in bolgarskih sovražnikov ter bo spet svoboden vstal. Prišel bo tedaj dan plačila za vsa grozodejstva za vse krivice, za vse nasilje ! Nemci, Italijani in Madžari bodo morali plačati zob za zob, oko za oko, kar se pa Bolgarov tiče bodo morali plačati posledice oni, ki so ta slovanski narod vnovič zapeljali, da je zahrbtno napadel svoje srbske brate in sestre.
Prav takšna grozodejstva so začeli izrvševati tudi Bolgari v srbski Macedoniji; postrelili so mnogo du-
liitier je zgubil svojo desno roko
Dne 10. t| m. je angleško mesto Glasgow dobilo nepričakovan obisk. Z letalom je priletel iz Augsburga v Nemčiji in pristal s padalom Rudolf Hess, šef nemške nacionalno-socialistične stranke in po Hitlerju določeni drugi naslednik v “firer-stvu”. Hess je po časti bil v tretjem rajhu “naci številka 3”, po veljavi pa so ga prištevali na drugo mesto, takoj za Hitlerjem. Kaj, zlomka, je tega človeka, ki je bil Hitlerjeva desna raoka, pripravilo do tega, da
je pobegnil pred novim redom in prifrčal na Angleško, k “sovražniku številka 1” nacistične Nemčije?
Ugibanj v tem pogledu so bili listi polni vse te dni. Nemci so ga proglasili za blaznega, drugi trdijo, da je prišel v Anglijo z vednostjo nacističnih voditeljev in z namenom, da bi Angleže zapeljal v kakšno ne-
Dr. Ivan šubašič, bivši hrvatski ban, ki se tudi nahaja z jugoslovansko vlado v inozemstvu
popravljivo nerodnost, tretji zagotavljajo, da se v Nemčiji nekaj lomi in krha in da je Hess poletel čez Ro-kavski preliv z namenom, da si reši življenje in da reši tudi Nemčijo.
Iz krogov, ki so v zvezi s protina-cističnimi silami v Nemčiji, nam je prišel glas, da je med nacisti prišlo do odprtega spora; eni v vsem odobravajo Hitlerjevo, Goeringovo in Goebbelsovo politiko zasušnjevanja cele Evrope in po možnosti vsega sveta, druga skupina pa je prepričana, da vodi ta politika Nemčijo samo v končno propast. K tej drugi skupini spada baje Hess, ki je navdušeno sledil Hitlerju, dokler se je šlo za to, da se vsi Nemci ob mejah Evrope priključijo rajhu, in je tudi odobraval vojno proti Franciji in Angliji, ker sta se upirali “osvoboditvi Nemcev”, a je sedaj, ko je spoznal, da je Hitlerju “udarilo v glavo”, prepričan, da je treba Hitlerja likvidirati, če naj se Nemčija reši. Isti krogi zatrjujejo, da je oboroženi spopad med obema skupinama neizogiben in da bo kmalu do njega prišlo.
Koliko je resnice na teh vesteh? Morda mnogo, morda nekaj, morda nič.
Senzacionalni Hessov beg v Anglijo še ni pojasnjen in ima angleška vlada gotovo zelo tehtne razloge za to, da doslej še ni zadovoljila radovednost javnega mnenja doma in v svetu.
Sovjeti ne priznavajo več Jugoslavije
Naši rdeči so nas prepričevali, da ima rusko-jugoslovanska pogodba o nenapadanju in prijateljstvu, sklenjena tik pred nemškim napadom
na Jugoslavijo, neko čudodelno moč in da je rešitev Jugoslavije samo v tej pogodbi. Hudo so se jezili, ko smo jim zatrjevali, da so to le pobožne želje in da je pogodba za sovjete propagandni in ne politični instrument.
Sedaj se je izkazalo, da naši rdeči niso imeli prav, kakor niso imeli prav oni dobrodušni izseljenci, ki. so še zmerom zaverovani v vseslovansko slogo in vzajemnost ter žive v zmoti, da je sovjetski režim slovanski. Sovjetska vlada je. namreč sporočila jugoslovanskemu poslaniku v ¡Moskvi, da ga ne priznava več kot diplomatskega zastopnika, ker je Jugoslavija za sovjetske mogotce prenehala obstojati.
“Večno prijateljstvo”, ki ga je Stalin obljubljal še par ur pred nemškim napadom na našo državo, se je iznenada spremenilo v hladno uradno sporočilo našemu poslaništvu v Moskvi, naj pobere šila in kopita.
Kaj pravijo sedaj naši rdeči in kaj pravijo naši vseslovansko navdušeni možje? Hudo razočaranje so doživeli, kaj?
To razočaranje je moralo priti — ne za rdeče, ker oni vedno slepo sledijo “befelom” iz Kominterne ter so danes proti fašistom in jutri za Hitlerja in Mussolinija, kakor pač piha rdeči veter — ampak za one naše dobrodušne in rodoljubne ljudi, ki se nikoli niso dali prepričati, da je sovjetska vlada eno in tlačeni ruski narod drugo.
Francijo prodajajo
Mogotci, ki imajo v Vichyju oblast nad nezasedenim delom Francije, v prvi vrsti admiral Darlan, so se, kakor izgleda, že popolnoma pobotali s Hitlerjem in sklenili, da ubogo Francijo vklenejo v totalitarni voz. Prišli so že tako daleč, da so Nemcem omogočili prevažanje čet z Balkana preko Sirije v Irak, in ni izključeno, da bodo Nemcem odstopili oporišča tudi v Severni Afriki ter jim dali na razpolago svoje vojno brodovje, kolikor ga je ostalo, čeprav so svečano obljubljali, da časti Francije ne bodo prodali za nobeno ceno. Mogotci, ki samo zlorabljajo vpliv starega Petaina, pripravljajo baje celo vstop Francije v vojno proti Angležem na strani Nemčije ! Ali bo francoski narod mogel prenesti takšno sramoto? — General De Gaulle je s svojimi četami že vdrl v Sirijo, da se bo boril proti osišču za čast Francije.
Kako je sestavljena naša vlada
Jugoslovanska vlada je uradno potrdila vest, da je nemška bomba ubila tekom ’bombardiranja Beograda ministra za javna dela dr. Frana Kulovca, naslednika pok. dr. Antona Korošca, in da je minister brez listnice Marko Dakovič izgubil življenje tekom evakuacije Črne Gore. Minister pošte in brzojava dr. Josip Torbar, minister za šume in rudnike dr. Džafer Kulenovič in minister brez listnice dr. Bariša Smoljan se niso mogli pravočasno umakniti pred sovražnikom in so ostali v zasedenem ozemlju. Njihova daljnja usoda ni znana.
Zaradi teh dejstev je bila potrebna delna rekonstrukcija kabineta. Vlada kraljevine Jugoslavije je sedaj sestavljena tako le:
.. Ministrski predsednik general Dušan Simovič,
1.	ministrski podpredsednik dr. Jura j Krnjevič,
2.	ministrski podpredsednik dr. Slobodan Jovanovič,
Minister za zunanje zadeve dr. Momčilo Nninčič,
Minister za notranje zadeve dr. Srdjan Budisavljevic,
Minister za finance dr. Juraj Šu-tej,
Minister za vojno in mornarico ter začasni za telesno vzgojo naroda general Bogoljub Ilič,
Minister za prosveto Miša Trifu-
novič,
Minister za promet Bogoljub Jevtič,
Minister trgovino in industrijo dr. Ivo Atidres.
Minister za poljedelstvo dr. Branko čubrilovič,
Minister za javna dela dr. Miha Krek,
Minister za socijalno politiko dr. Milan Grol, '
Minister za prehrano dr. Sava Ko-sanovič,
Ministri brez listnice dr. Jovo Ba-njanin, dr. Milan Gavrilovič, Franc Snoj.
V	vladi so torej zastopani tako Srbi kakor Hrvati in Slovenci. Dra. Mačka, ki je ostal na Hrvaškem, je zamenjal v vladi, kot prvi podpredsednik, dr, Juraj Krnjevič, glavni tajnik Hrvaške kmetske stranke. Vlada je po Svojem sestavu veren izraz edinosti Jugoslavije in edina njena prava zastopnica. Podčrtati je treba tudi deijsivb, da se pri vladi nahaja tudi ban dr. Ivan Šubašič, najvišji predstavnik avtonomnih oblasti Hrvaške banvine.
Vlada, ki se $edaj nahaja “v nekem kraju Bližnjega Vzhoda”, je izjavila, da bo fz, vsemi sredstvi nadaljevala boj proti sovražnikom ob strani Velike Britanije in zaveznikov, do končpe zmage.
V	to končno zmago vsi Jugoslovani trdno verujemo, kakor verujemo v klaverni konec raznih kraljev, gaulajterjev, guvernerjev in pro-daneev, ki se danes šopirijo na naši zemlji.
Amonij prvi in zadnji
Ubijalec Pavelič se je s posebnim odposlanstvom odpeljal v Rim prosit Viktorja Emanuela, imperatorja, kateremu je pravkar zletela z glave abesinska krona, naj hrvaškemu narodu podeli izredno milost, da mu imenuje krlja. Viktor Emanuel je to prošnjo milostno sprejel in odredil, da bo smel hrvaške žepe prazniti njegov bratranec Spoletski vojvoda, ki bo Hrvatom kraljeval pod imenom Amonij I.
Italijane so Pavelič in njegova ustaška banda stali mnoge denarje, saj so te prodance vzdrževali več let v posebnih taboriščih, jim dajali orožje, hrano in obleko. Ni torej čudno, če sedaj terjajo od Paveliča, naj svoj dolg ' poplača s obrestmi, seveda ne iz lastnega žepa, marveč iz žepa ubogega hrvaškega naroda, ki bo moral plačevati kralja Italijana, njegovo družino, njegov "dvor in kraljevski sijaj.
Ker je Pavelič v Zagrebu samo in izključno po milosti Hitlerja in Mussolinija, je razumljivo, da je italijansko zahtevo takoj sprejel. Ubijalca so s posebnimi častmi sprejeli tako rimski fašizem kakor italijanski dvor, ki je s tem izgubil še zadnjo trohico ugleda, če jo je še imel v svetu.
1 Amonij, zastopnik tistega naroda, ki je sedaj ukradel Hrvaški Dalmacijo, bo čez nekaj dni prišel “vladat” Hrvatom, ki se bodo tolažili s tem, da bo ta prvi Amonij tudi zadnji in da bo njegovo vladanje trajalo toliko časa, kolikor bodo nemške in italijanske bajonete mogle strahovati hrvaški narod. In to
Udeleženci tabora v Berissu, kateri so se izrekli za nadaljevanje borbe proti osvajalcem in proti plačanim narodnim izdajalcem
ne
DOMAČE VESTI
Novi predpisi za ureditev vojne obveznosti jugoslovanskih izseljencev
Z naredbo Ministrstva vojske in mornarice Dj. štev. 45094 od 16. decembra 1940, objavljeno v “Službenih Novinah” štev. 9-V od 14. januarja 1941, so se spremenili predpisi za ureditev vojne obveznosti s strani izseljencev nastanjenih v tujini :
1)	Izseljenci, ki žive v kraju, kjer ima svoj sedež jugoslovansko vojaško, diplomatsko ali konzularno zastopništvo, ali pa žive v kraju, ki ni več ko 100 kilometrov oddaljen od tega sedeža, so dolžni prijaviti se osebno našemu zastopništvu v času od 20. do 27. leta starosti, in izročiti predpisano izjavo, da bodo v slučaju vojne postopali po navodilih jugoslovanskih vojaških oblasti. Po izročitvi take izjave bo vojni obveznik dobil od našega zastopništva potrdilo, da je uredil svojo vojno obveznost. Do 50. leta starosti je njegova dolžnost sporočiti zastopništvu vsako spremembo naslova.
2)	Izseljenci, ki žive v kraju, kateri je več ko 100 kilometrov oddaljen od sedeža našega zastopništva, lahko urede svojo vojno obveznost pismenim potom s tem, da pošljejo
bo večno. Ko pride dan, bo Aihonij prav tako pobiral šila in kopita, kakor tisti izdajalec in prodajalec svojega naroda, Pavelič, ki ga je šel v Rim iskat. Vprašanje je le, če bosta imela časa dovolj, da bosta svoja šila in kopita tudi pobrala.
zastopništvu lastnoročno podpisano prijavo z vsemi osebnimi podatki. Takoj po prejemu take prijave jim bo zastopništvo poslalo na podpis izjavo kakor pod 1).
3)	V slučaju mobilizacije in vojne so vsi vojni obvezniki od 18. do 50. leta starosti dolžni vrniti se v najkrajšem času v domovino, brž ko prejmejo tak ukaz.
4)	Na zgoraj objasnjeni način morejo urediti svojo vojno obveznost do 30. avgusta 1941 tudi oni naši izseljenci, ki so že dovršili 27. leto starosti ter nimajo še 50 let, če so obstojali opravičljivi razlogi, ki jim doslej niso dovoljevali, da bi uredili svojo vojno obveznost.
Ker je mnogo naših izseljencev, ki doslej niso uredili svoje vojne obveznosti, ker niso poznali zadevne predpise, se prizadeti posebno opozarjajo na možnost naknadne njene ureditve do 30. avgusta t. 1.
V DAR DOBITE
na vsakih 6 slik, ki stanejo od 3—6 , lepo sliko v barvah. Odprto tudi ob nedeljah.
Atelje MARKO RADALJ
Facundo Quiroga 1325 U. T. 22 - 8327 DOCK SUD

POZIV PROSTOVOLJCEM
Buenos Aii;es, 14. maja 1941.
Poslaništvo Kraljevine Jugoslavije poziva s tem vse za vojaško službo sposobne Jugoslovane, ki žele sodelovati v vojni na strani zavezniških sil, da se mu brž javijo.
Mladeniči, ki želijo boriti se v avijaciji, naj to izrecno navedejo.
Kralj. Poslanik : CANKAR, 1. r.
GIBANJE PARNIKOV
Sredi prejšnjega tedna je priplul v tukajšnje pristanišče anglčški parnik “Avila Star”. Pripeljal je mnogo raznega blaga in pošto.
V	torek 2Ó. t. m. je prispel tudi “Andalucía Star”.
V	soboto 17. maja je dospel španski prevoznik “Cabo de Hornos“. Tudi ta je pripeljal veliko tovora in pošte. Poleg tega pa tudi precej potnikov.
Začetkom prejšnjega tedna je zapustil buenosaireško pristanišče španski parnik “Cabo de Buena Esperanza” ter krenil proti Evropi.
Iz Severne Amerike dohaja vedno mnogo parnikov. Tako je 13. t.
m.	privozila potniška ladja “Argentina”, s katero se je pripeljala tudi naša znanka, jugoslovanska umetnica Zinka Milanov, ki bo nastopala letošnjo sezono zopet v Co-lonu.
Ta parnik je pripeljal tudi veliko pošte, med katero je bila tudi pošta za nas iz Jugoslavije.
Kdaj bosta odplula “ Andalucía'ž in “Avila Star” ne bo javljeno. Vozila pa bosta na Angleško živež, v prvi vrsti meso.
Španski parnik “Cabo de Hornos” pa je v petek zapustil naše pristanišče.
ZADUŠNICA ZA IDO MAVEC
V nedeljo 25. maja se bo brala za pokojno Ido Mavec maša zadušnica.
Žalni cerkveni obred se bo vršil v cerkvi sv. Magdalene Zofije Barat, ulica New York 2437, pol kvadre od ulice Gral. J. Artigas. ‘
Prodajalcem in kupo-valcem lista na znanje
Svoječasno smo že javili, da bo ukinjena prodaja “Slovenskega lista”, tedaj ponovno sporočamo vsem prodajalcem in onim, ki so list do sedaj kupovali pri razprodajalcih, da se s 1. junijem t. 1. ukine razprodaja našega lista.
V nadomestitev pa prosimo vse dosedanje kupovalce, da si list na-roče.
UPRAVA
j íáí.
Veliki zavod
“RAMOS MEHA” Venereas
ANALIZE urina brezplačno. Analize krvi. Popolno moderno zdravljenje.
SIFILIS v vseh oblikah. Popolno zdravljenje na podlagi krvne analize (914)
KOŽA: Krončni izpahi, mozoljčki. Izpadanje las. Ultravioletni žarki.
ZLATO ŽILO: zdravimo brez brez operacije in bolečin.
SPOLNA ŠIBKOST: Hitra regeneracija po prof. Cicarelliju.
ŽIVČNE BOLEZNI: Nevrastenija, izguba spomina in šibkost.
REVMATIZEM: kila, nadua, gota. šibkost srca, zdravimo po modernem nemškem načinu.
PLJUČA: Kašelj, šibka pljuča.
ČREVA; colitis, razširjenje, kronična zapeka.
GRLO, NOS, UŠESA, vnetje, polipi: brez operacije in bolečin.
POPOLNO OZDRAVLJENJE $ SO.— PLAČEVANJE PO $ 5.— NA TEDEN
Naš zavod s svojimi modernimi napravami in z izvrstnimi SPECIJAUSTI je edini te vrste v Argentini. — Lečenj zajamčeno. — Ugodno tedensko in me-
plačevanje.
OD 9—12 OB NEDELJAH OD 8—12
Rivadavia 3070
PLAZA ONCE
NOV GROB
V četrtek 15. maja je v italijanski bolnišnici umrl naš rojak Hila-rij Slokar, doma iz Kamenj na Vipavskem.
Star je bil šele 40 let.
Slokar je prispel v Argentino pred 14 leti. Ker je bil zelo priden in varčen, si je s svojim trudom kmalu toliko opomogel, da si je kupil v Vi-lli Devoto, na križišču ulic Pedro Lozano in Calderon, zemljišče in si tam postavil skromen, a čeden dom.
Da bi imel bližje za na delo, zaposlen je bil pri podjetju Lacroze, je pred nekaj časom hišo v Villi Devoto prodal, in kupil drugo, na ulici Zamudio, višina 3608.
Njegova pridnost in skrb, da bi pripravil družini čim udobnejše življenje, mu je izpodkopalo njegovo trdno zdravje. Začel je bolehati na želodcu. Kljub temu pa ni nehal delati, dokler ga ni pred mesecem spravilo v posteljo.
Dne 1. maja je šel v bolnišnico, kjer je bil čez osem dni operiran. Operacijo je sicer prestal, a vendar je na posledicah operacije čez teden dni umrl.
Pokojni Slokar zapušča tu v Argentini ženo Rozalijo, dva sina, Valterja in Bruna, stara 12 in 8 let. Sestri Milko, poročeno De Lucia, Emo, poročeno Gamba in brata Alojzija, ki ima svojo hišo v Lujanu. Poleg teh pa še nekaj sorodnikov. V starem kraju pa več sester, od katerih ena se nahaja v Jugoslaviji.
Pogreb pokojnega Hilarija se je vršil naslednji dan popoldne na Cha-carito.
Pogreb je bil prav lep, ker so se ga udeležili mnogoštevilni njegovi prijatelji in znanci, kakor tudi mnogi rojaki, sovaščani in sosedje.
Naj bo pokojnemu možu lahka argentinska zemlja, preostalim, družini, sestrama Milki, Emi in Lojzetu tu v Argentini, kakor onim v starem kraju, pa naše najiskrenejše sožalje!
KJE SE NAHAJA?
Kdor bi vedel za naslov Marije Andlovec, doma iz Gradišča pri Vipavi, ki je dospela v Buenos Aires leta 1928, je naprošen, da ga javi našemu uredništvu. Istotako je na-prošena sama, če bo čitala te vrste, da nam ga javi.
Rojaki in rojakinje!
Pri nakupu potrebščin poslužujte se naših trgovcev in obrtnikov !
iz organizacij
í:¡
Prireditev “Slovenskega doma’
V nedeljo 11. maja se je vršila v dvorani XX. Setiembre prireditev “Slovenskega doma”, katere del čistega dobička je bil tudi za fond “Narodne Obrane”.
Na sporedu je bilo petje moškega zbora, mešanega, solospev in igra.
Mešan zbor je zapel “Domovini” in “Zaljubilo se je solnce”. Moški zbor “Bratje v kolo” in “Na dan”. Vse pesmi so bile dobro zapete. “Na dan” so morali pevci celo ponoviti.
Solospev je izvajala Zofka Suliče-va in sicer Schubertovo “Serenado”. Spremljala jo je na glasovir Mari Mavčeva.
Sledila je igra trodejanka “Trije vaški svetniki”.
Kako so se posamezni igralci izkazali, ni treba opisovati. Igra je bila dobro podana in so bili prisotni nadvse zadovoljni. Ni bilo med igro tistega običajnega nemira, ampak so igri vsi pazno sledili.
Da so bili z izvajanjem res zadovoljni priča dejstvo, da je občinstvo celo pri odprtem odru večkrat igralce aplavdiralo. Dokaz, da so bili zadovoljni je tudi to, da je bilo splošno govorjeno, naj bi Slovenski dom večkrat priredil kako tako igro.
Po končanem sporedu je bilo sreč-kanje in prav živahna prosta zabava in ples. Igral je Slovenski orkester.
Obisk je bil kljub deževnemu vremenu izredno dober. Gotovo bi bil v lepšem vremenu še mnogo boljši, ker so se mnogi te dni izrazili, da so imeli posetiti prireditev, pa žal niso mogli z otroci radi dežja.
Da se pa ustreže tudi tem, ki tistikrat niso mogli na prireditev, bo Slovenski dom priredil v nedeljo 1. junija ob 4 uri popoldne v društvenih prostorih, ulica Gral. César Díaz 1657 na Paternalu DOMAČO ZABAVO, pri kateri bo na sporedu tudi ponovitev igre — “TRIJE VAŠKI SVETNIKI”.
Torej 1. junija v Slovenski dom!
SREČKE SO PRODAJALE
Na prireditvi Slovenskega doma 11. ;ua.ja so prodajale srečke naslednja naša dekleta: Rezka Špacapan, Marija Lakner, Vida Kjuder, Fani Lakner, Erna Paškulin, Mlečnik N., Angela Lakner, Irena Jekše in Nadica Toščič. Največ jih je prodala Fani Lakner in sicer za $ 41,60.
Vsem skupaj se najlepše zahvaljuje
Odbor
r
POSNEMANJA VREDNO
Za srečolov je darovala Eliza Kragelj bogat dobitek.
Požrtvovalni članici, ki se večkrat spomni ob priliki prireditev našega srečolova, prav najlepša hvala!
Odbor
Domača zabava v Slovenskem domu
Slovenski dom bo priredil v nedeljo 1. junija, s pričetkom ob 4 uri popoldne, v društvenih prostorih, u-lica Gral. César Díaz 1657 DOMAČO ZABAVO.
Na sporedu bo petje moškega in mešanega zbora ter igra “TRIJE VAŠKI SVETNIKI”, katero bo Slovenski dom na splošno željo ponovil.
Poleg tega bo ples in druga prosta zabava.
Tudi za lačne in žejne bo preskrbljeno.
Sviral bo Slovenski orkester.
Prireditev se bo vršila ob vsakem vremenu ker bo prostor pokrit.
Pridite polnoštevilno!

Danes kakor še nikoli Vam je POTREBNO varčevanje!
Varčevati, naj bo že za bodoči dom, za izpopolnitev hiše, za bodočnost svojih otrok ali za imeti nekaj prihranjenega.
Odločite se odpreti svoj račun v naši Banki in uporabite ta modemi hranilnik.
S samo $ 5.— morete otvoriti svoj “Hranilni račun”.
SUCURSAL
B
A
U E N
O
E
CASA CENTRAL: 25 DE MAYO 81
Agencia N°. 1: Corrientes 1900 - Agencia N°. 2: Cabildo'2426/30
DIRECCION CENERAL: CURASAO (América Central)
Jugoslovanska Narod-na Obrana
Narodna Obrana je delovala že nekaj časa sem, katere delo je vodil začasni odbor. Sedaj pa je bil ustanovljen izvršni odboji'katerega tvorijo sledeče osebe:
Dr. Filip Dominikovih, Ante Bo-janovič, Ljerko Špiler, Pahor Ivan, Jovan Ostopič-Toškovič in Ilič Mijo.
Vršila se je tudi že seja tega odbora ter je bilo sklenjeno, da se povabi na sestanek predstavnike vseh naših društev in posamezne člane jugoslovanske kolonije, ki bi utegnili biti koristni in bi mogli sodelovati v širšem odboru Narodne Obrane.
Na tem sestanku bo sestavljen širši odbor, nakar se bo takoj začelo s pravim delom.
“Divji lovec”
“Slovenski dom” se pripravlja za vprizoritev lepe Fr. Ks. Finžgar je-ve igre “DIVJI LOVEC”, katero bo dal na oder koncem junija ali začetkom julija meseca. Natančni dan prireditve in spored iste bomo pravočasno objavili.
Opozarjamo že sedaj rojake in rojakinje, da ne opuste prilike ogledati si to pretresljivo igro.
Zborovanje organizacije “Acción Argen-
tina”
“Acción Argenana”, demokratična organizacija prireja v teh patri-jotičnih majnih dneh Argentine, velika zborovanja pod imenom “Cabildo Abierto”. Glavno zborovanje se bo vršilo v nedeljo, na državni praznik 25. maja ob 10 uri na trgu Lorea, v proslavo narodnega junaka
Mariana Morena.
To zborovanje obeta biti velikanska manifestacija za demokratizem in proti naci-fašizmu.
Svojo vdeležbo so priglasile že mnogobrojne osebnosti tudi iz pro-vincij. Navzoč bo tudi vodja radikalov M. T. Alvear.
“Acción Argentina” pa se je obrnila z dopisom tudi na odbor Narodne Obrane, naj bi jugoslovanski izseljenci prisostvovali zborovanju.
Upamo, da se bodo vsi pošteni jugoslovanski izseljenci radevolje odzvali vabilu ter prisostvovali temu tudi za nas važnemu zborovanju.
Plaza Lorea se nahaja koncem Avenide de Mayo ob ulici Victoria, kjer začenja Plaza Congreso.
301
30D0I
IOE30I
I800I
lonoi
D t
o
D
o
o
D
o
o
D
o
n
D
o
o
p
o
1)11
D
o
B,
Slovenski Dom
VABI NA
DOMAČO ZABAVO
ki se bo vršila ~
ob 4 uri popoldne, v društvenih prostorih, ulica GRAL. CESAR DIAZ 1657,
na PATERNALU.
NA SPOREDU BO:
PETJE MOŠKEGA IN MEŠANEGA ZBORA TER NA SPLOŠNO ŽELJO PONOVITEV ZELO MIKAVNE IGRE:
“TRIJE VAŠKI SVETNIKI”
OSEBE:
Simen Porenta, gruntar in župan .. .. Gustel Dečman
Uršika, njegova žena.................Pavla	Rojc
Fani, njuna hčerka..............Vida Kjuder
Blaž Šimec, kolar...............Ivan Berginc
Marijana, njegova hči.................Irena	Jekše
Peter Bavdek, pek......................Rado	Ličen
Tine Štempihar, učitelj...............Emil	Lozej
Barba Lahajnerjeva.....................Kati	Jekše
Jakec, njen sin................Martin	Keber
Janez Hrastar, župnik .........Mirko Peljhan	,
Dr. Klepec, zdravnik............Josip Švagelj
Šurlova Lenika, potovka........Marija Zlobec
Miha, hlapec........................Rudolf	Živec
Režiser: KARLO TIŠLAR PO SPOREDU: PROSTA ZABAVA IN PLES SVIRAL BO “SLOVENSKI ORKESTER”
PRIREDITEV SE BO VRŠILA V VSAKEM VREMENU, KER BODO
PROSTORI POKRITI
Odbor
BCT

SHHfÂV
wimm--

IZ ROSARIA
DOMAČA ZABAVA
S. D.D. “Triglav” bo priredilo v nedeljo 1. junija, domačo zabavo v društvenih prostorih, ulica Gral. Mitre 3924.
Tekmovanje na krogle in žabo. Za zmagovalce teh iger so določene visoke nagrade kot zadnjič.
Začetek tekmovanja b<5 ob 9 uri zjutraj. Ob 12 uri pečenka (asado).
ČLANSKI SESTANEK V SLOVEN SKEM DOMU
V nedeljo 8. junija bo važen članski sestanek ob 5 uri popoldne. Pridite gotovo vsi!
JUGOSLOVANSKA RADIO URA
Prenos jugoslovanske radio ure se vrši vsako soboto od 7 ure do 7% zvečer. In sicer se vrši prenos preko postaje L S 2 Radio Prieto.
V soboto 24. t. m. bo prenos posvečen argentinskemu narodnemu prazniku.
Zadnjo soboto je na jugoslovanski radio uri pela članica Slovenskega doma Zofka Suličeva, katero je pri petju na glasovir spremljala Mari Mavčeva.
Rojaki poslušajte našo radio uro!
Pritožbe naročnikov lista
Naročniki Slovenskega lista se zadnje čase stalno pritožujejo, da list prejmejo z veliko zakasnitvijo Večina teh pritožnikov daje krivde upravi, češ, da se list prepozno od pošlje, če bi pa bili bolje poučeni ii bi si ogledali žig na ovitku, pa bi vi
Naša umetnica Zinka Milanov je spet med nami. V torek 13. t. m. je prispela na parniku “Argentina”. Na sliki jo vidimo s šopkom cvetic v roki, ko gre iz pristanišča, v družbi naših rojakov in rojakinj.
Od 13 do 14 počitek. Ob 14 uri bo nadaljevanje tekme. Medtem bo tudi ples. Igrala bo naša domača harmonika,
Rojaki, člani in prijatelji “Triglava”, ne zamudite te zabave in pridite vsi!
Vstopnina prosta!
V slučaju dežja se bo zabava vršila eno nedeljo pozneje.
Za Odbor: Franc Mezgec.
v
! a
30E30E
IOE
IOE
IOE
IOE
TAMBURAŠKI ZBOR V ROSARIU
I Hrvatski tamburaški zbor “Zagreb” je pričel nastopati na radijski postaji L. T. 8, vsako soboto ob 10 uri zvečer in ob nedeljah po 11 uri dopoldne.
Ta tamburaški zbor pa nastopa tudi s petjem. Žal, da mu pa manjkajo pevci, posebno en tenorist je še potreben. Zato se obrača “Zag*reb” na naše pevce, ki imajo veselje do naše pesmi, da bi sodelovali pri pevskem zboru.
Tamburaški zbor “Zagreb” se je odločil ža nastope po radiju, da širi jugoslovansko zavest in upoznava Argentince z nami in našo pesmijo.
Kdor bi tedaj želel nastopiti naj javi to zboru v ulico San Lorenzo 937, Rosario.
deli, da ni naša krivda. Kdo je temu kriv, ne vemo. Znano nam pa je, da je z vsemi časopisi zadnje čase tako. Saj so se pred tednom pritožili na notranjega ministra razni izdajatelji in ulruženja argentinskih listov. Kakor je pa videti, pritožbe niso nič zalegle.
Kako bi bilo odpomoči, da bi naši čitatelji list prejeli, kakor bi bilo pravilno, skoro ne vemo. Poskusili pa bomo list datirati mesto od sobote z datumom od petka; mogoče bo to pomagalo.
Imejte torej naročniki nekoliko potrpljenja, se bo že kako uredilo, da bo prav.
iva varna in pizerija
Razna vina — Vsakovrstni likerji in vedno sveže pivo.
Rojakom se priporoča
PETER FILIPČIČ
WARNES 2101 esq. Garmendia U. T. 59 - 2295
La Paternal
Bs. Aires
i
35
8
*
*5
4
*
I
»
Slovenci doma in po svetu
I
i
jev
mmmmmmm mmmm mm.mm mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmzmmmmmm mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmammmmmtm^m
VESTI IZ ZASUŽNJENEGA OZEMLJA
SMRT STARE VIPAVSKE KORENINE
V Sv. Križu na Vipavskem je v nedeljo, 9. februarja mirno v Gospodu zaspal veleposestnik g. Tomaž Mrevlje. Dočakal je izredno visoko starost 92 let. Bil je vse svoje življenje skrben in varčen gospodar, ki je v prvi vrsti delal za svojo družino ; 14 otrok, ki mu jih je Bog dal, je lepo vzgojil. Od šestih še živih je najstarejši sin finančni nadzornik v pokoju, drugi pa notar v Logatcu, štiri hčerke so pa dobro preskrbljene v uglednih družinah. Po značaju skroipen, pošten in dobrovušen, si je znal pridobiti obče spoštovanje in velik ugled. V občinskem zastopu domače občine je zvesto deloval o-krog 50 let. Dolgo vrsto let je župa-noval, še več let, tudi v povojni dobi še, je pa vodil blagajniške posle. Pred svetovno vojno je enkrat tudi kandidiral na Gregorčičevi listi za deželnega poslanca v mestih in trgih. Do zadnjega se je veselil krepkega zdravja, bil neugnano dobre volje in se posvečal svojemu obširnemu gospodarstvu. Naj počiva v miru! Vsem preostalim iskreno sožalje!
DVA NOVA GROBA
V sanatoriju sv. Justa v Gorici je po težki operaciji umrl g. dr. Feliks Fabris, upokojeni notar v Tolminu. Pokojni je izhajal iz znane veleposestniške družine v Števerja-nu pri Gorici. Njegov oče je bil ravnatelj goriškega “Monta” in splošno spoštovana osebnost. Pravtako je bil tudi rajnki notar znan v vsej deželi, zlasti pa y Gorah, kjer je služboval dolga desetletja. Po rodu Furlan, je lepo govoril slovenski in je bil tesno zraščen s svojo rodno zemljo, zato je bil v vseh slovenskih krogih domačim priljubljen. Bil je blag človek, prijeten družabnik in vnet lovec. Naj počiva v miru!
Po hudi operaciji je umrl v Gorici tudi 59-letni kmet Peter Kemperle iz Nemškega Ruta pod Gradišo. Bil je marljiv vzoren kmetovalec, ki je z veščo roko ustvaril trden dom in lepo vzgojil svojo družino. Priznanemu lovcu in zavednemu možu, ki je močno ljubil krasote svoje domačije, naj sveti večna luč!
PLAZ POKOPAL DEVET VOJAKOV
V soboto 8. februarja, je živahni Tolmin, prestolnico naših gora, objela velika žalost. V slovesnem žalnem spurevodu je vojaštvo in civilno prebivalstvo iz Tolmina in okolice spremilo k zadnjemu počitku devet vojakov, ki jih je prerana smrt dohitela v zasneženih pobočjih mogočnega Bogatina. Nekaj dni prej je dvajsetorica alpincev pod poveljstvom častnika podvzela pohod iz Tolmina v Krnsko pogorje, kjer je hotela doseči neki gorski preval pod Bogatinovim vrhom. Med potjo jih je zajel velik planinski plaz in pokopal pod seboj vseh 20 mož. Ko so na kraj nesreče prihiteli reševalci, so izkopalii z snega 9 mrličev in 11 živih mož, od katerih so pa štirje zaradi hudih omrzlin in ran še vedno bili v nevarnosti. Po napornem reševanju so mrliče in ozeble zaradi visokih zametov in nevarnih potov prenesli na bovško stran v Lepenje, od koder so jih prepeljali v Tolmin, kjer so devetorico mrtvih v poslopju tamošnjega vojaškega poveljstva položili na oder. Smrt mladih vojakov, ki so padli kot žrtev službene dolžnosti, je globoko pretresla vso tolminsko okolico in so tudi domačini obsuli njihove krste s cvetjem. 27 vencev je spremljalo nesrečnike na njihovi zadnji poti. Krsto poveljnika so pri pogrebu nosili častniki, krste vojakov pa njihovi tovariši-alpinci. Pogreba se je udeležil tudi poveljujoči general v spremstvu tolminskega g. dekana in številni drugi odličniki z prefektom na čelu.
CERKEV ZMAGE
Pisali smo že, da se hoče na pobudo goriškega nadškofa zgraditi v Gorici na Blančah, t. j. v bližini severne železniške postaje, zaobljubna “cerkev zmage in miru”. Med prvimi, ki so sledili nadškofovemu pozivu in darovali svoj kamenček k zgradbi nove cerkve, je bil goriški pokrajinski fašistovski tajnik g. Molino, ki je v lastnem in v imenu stranke prispeval 1000 lir. Nadškof se je tajniku za dar zahvalil v javnem pismu in izrazil upanje, da se bo votivno svetišče zmage začelo čimprej graditi kot porok italijanskega zmagoslavja na vseh frontah, kajti zahteve, za katere se Italija bije, so plemenite in svete/ — Oho! Kaj vendar misli ta človek!
| zrušila, klicala ga je domača zemlja. Temu klicu, tej topli ljubezni ni mogel odoleti. Odpovedal se je lepi karieri in se proti koncu 1. 1922 vrnil v svojo drago domačijo. Mesto je dobil pri takratnem goriškem deželnem odboru in upal, da bo s svojimi zmožnostmi tudi tu uspel. Toda človek obrača, Bog obrne! Ko je 1. 1923. izbruhnila fašistovska revolucija je pometla med rugim tudi z goriškim deželnim odborom in dr. Munihovo stalno nameščenje je splavalo po vodi. Ostal je kot provizoričen referent za vojnoodškodninske zadeve pri deželnm Hipotečnem zavodu. Ko so po prilično desetih letih vprašanja vojne škode jela iti h kraju, je moral začeti misliti na novo službo. Ker so za vsako državno ali stalno upravno službo pri nas predpisani predpogoji, ki jih rajnki Joško ni imel, se je odločil stopiti k odvetništvu. Kot pripravnik je služboval nekaj časa v Milanu, potem se je pa vrnil v Gorico in stopil v odvetniško pisarno znanega goriškega odvetnika dr. Stecchine, s katerim je deloval do svoje smrti.
Rajnki Joško, je bil po svojem značaju dober, tih in ljubeznjiv. Zvest prijatelj, poln obzirnosti do vseh, ni imel nobenega sovražnika in so ga vsi, ki so ga poznali, radi imeli. Njegova prerana smrt je bridko odjeknila tudi v Jugoslaviji kjer je štel mnogo prijateljev. Bil je rad dobre volje in v družbi vesel, vendar pa ni ljubil glasne druščine in je bil nagnjen k samotarjenju. Njegova mehka narava, vsa prežeta z obzirnostjo do okolice, ni bila borbena in ni bila kos vsakodnevnim neprilikam. Zato se je javljala v njem neka notranja utrujenost, ki ga je tlačila. Ker pa ni rad tožil, se je zadnja leta začel izmikati družbi in se je vdal samevanju. Pri njego-
PREPOVED IZVOZA SENA
Goriški prefekt je izdal odlok, s katerim prepoveduje izvažati seno iz goriške pokrajine. Posebna komisija bo izdala dovoljenja za izvoz o-nega sena, ki je namenjeno za vojaške potrebe.
goriškim
DR. MUNIH UMRL
V soboto 1. marca popoldne je po hudem trpljenju podlegel zahrbtni bolezni v grlu g. dr. Joško Munih v Gorici. Blagi pokojnik nas je zapustil v najlepših letih, nekaj dni pred svojim godom 19. marca bi bil dokončal 52 let. Rodil se je pri Sv. Luciji v ugledni Pušarjevi družini. Gimnazijo je študiral v Gorici, univerzo na Dunaju in v Gradcu. Po dovršenih pravnih študijah je stopil v politično službo in je dobro napredoval. Med svetovno vojno je služboval kot komisar pri okrajnem glavarstvu v Sežani in je v tistih časih zlasti beguncem napravil mnogo dobrega. Po prevratu je stopil v službo v Jugoslaviji. Uspešno je služboval v' Beogradu in v Ljubljani, kjer je postal državni nadzornik obilnega zadružništva. Kljub lepim izgledom v bodočnost, ni bil zadovoljen. Vleklo ga je domov, v rodni dom na Mostu, ki ga je bila vojna
I AKO HOČETE BITI ZDRAVLJENI OD ODGO-I	VORNEGA ZDRAVNIKA
zatecite se k
Dr. A. GODEL
AKUTNE, KRONIČNE BOLEZNI IN NJIH KOMPLIKACIJE, ZDRAVLJENJE PO FRANCOSKIH IN NEMŠKIH NAČINIH
KRVNE IN KOŽNE BOLEZNI ZA SLOVENCE PRVI PREGLED BREZPLAČNO
Že: ske bolezni, bolezni maternice, jajčnika, prostate in neredno perilo. — Specijalisti za pljučne, srčne, živčne in reumatične
bolezni
ŽARKI X — DIATERMIA — ANALIZE Sprejema se od 9 do 12 in od 15 do 21 ure.
GOVORI SE SLOVENSKO BARTOLOME MITRE 1676
ALI SI ŽE PRIDOBIL NOVEGA NAROČNIKA ?
POSLUŽUJTE SE PODJETIJ. KI OGLAŠUJEJO V NAŠEM LISTU!
TALLER DE CARROCERIAS
“EL RAPIDO”
IVAN CERKVENIK
Barvanje sistema “Duco” — Tapeciran j e — Prevlaka — Ka- { bine — Karoserije — Poprav- I ljanje blatnikov
ENTRE RIO S 310 QUILMES t U. T. 203 - 1298 Quilmes |
Ana Chr
a Lnrpova
Slov. babica
dipl. v Pragi in Bs. Airesu, z večletno prakso v praški porodnišnici ter v tuk. bolnici “Raw-son”, se priporoča vsem Slovenkam. Sprejema penzionistke iz mesta in z dežele v popolno oskrbo. Cene izredno nizke. Postrežba prvovrstna.
ENTRE RIOS 621
U. T. 38, Mayo 8182
'/TS»
RESTAVRACIJA
“PRI ŽIVCU”
kjer boste postreženi z dobrim vinom, pristnim pivom in vedno svežo domačo hrano. Prostori pripravni tudi za svatbe.
Oprava in sobe za prenočišče
popolnoma prenovljene Rojakom se priporoča lastnik
EMIL ŽIVEC
Osorio 5085 — La Patemal
vi telesni šibkosti je to kvarno vplivalo tudi na njegovo zdravstveno stanje in precej pripomoglo, da ga je bolezen tako hitro zlomila.
Po svojem prepričanju je bil pokojni zaveden Slovenec. Na Goriškem se je zaradi svojega službenega položaja odtegnil vsemu javnemu delu, zanimal se je pa za vse in njegovo srce se je z nami veselilo in z nami krvavelo. Naj Tvoja izmučena duša, dragi Joško, najde mir in uteho gori pri svetolucijskem pokopališču v območju našega planinskega raja, kjer počivaš ob strani svojih ljubljenih staršev. Tvojim dragim, zlasti ženi, bratom in sestram pa naše iskreno sožalje!
Zemske ostanke dragega pokojnika so v torek, 4. marca predpoldne prepeljali zmrtvaškim avtomobilom iz Gorice k Sv. Luciji, v njegov rojstni kraj v srcu tolminskih hribov. Dan je bil pust, žalosten in je skoraj neprestano lilo. Na trgu na Mostu je uglednega Mostarja pričakala velika množica domačinov in prijateljev iz sosednega Tolmina, Kanala, Slapa in od drugod. Od tu se je razvil žalni sprevod, katerega je vpdil tolminski dekan msgr. I. Vodopivec, v krasno in umetniško prenovljeno župno cerkev. Slovespi requiem in nekaj prisrčnih slovenskih žalostink so ubrano in prelepo zapeli svetolucijski cerkveni pevci, ki jih je vešče izvežbal pokojnikov brat g. Zdravko. Njihova pesem je segla do srca in izvabila solze. Potem smo krenili na zadnjo pot in tam gori pri starodavni cerkvici sv. Mavra izročili materi zemlji, kar je bilo njenega. Dragi Joško, počivaj mirno v prelesju planinskega raja!
Ob Sueškem prekopu
Spomini slovenskega popotnika
Za nami je ostala Kreta, nato je zaplula “Kraljica Marija” na odprto morje in smo se vozili dva dni in dve noči po vzhodnem Si’edozem-skem morju do črnega kontinenta. Vse naokrog se dotika obzorje morske gladine; nikjer obale, nobenega otoka. Niti živega bitja razen galebov, naših najzvestejših spremljevalcev že iz domovine. Drugi dan vožnje pa nas je čakalo prijetno.pre-senečenje. Bilo je v dopoldanskih urah, ki je nastalo na naši ladji nenadno vrvenje. Kmalu smo dozirali, da bomo srečali “Princeso Olgo”, ki se je vračala iz Orienta 5“svojega štirinajstdnevnega potovanja v domovino. Seveda je vse hitelo na krov. kljub neznosni opoldanski vročini nihče ni hotel zamuditi izrednega dogodka. Trajalo pa je še uro in čez od prvega radijskega poročila, preden smo zagledali tam daleč na obzorju temno piko, ki pa se je ve-, čala in širila. Vsi potniki so se zbrali na krovu k pozdravu ladje po-sestrime. Bil je zares veličasten prizor, ko sta se srečali dve jugoslovanski ladji v tujih vodah, vsaka pa na svojih suverenih tleh.
Skozi vrata Egipta
Tretje jptro je zazorilo, ko se je začela nam nestrpnim popotnikom
javljati Afrika, nepoznani, novi ' svet. Tam nekje daleč komaj vidna, skoraj samo slutena črta kopne zemlje. Nato pa so nam začele prihajati naproti jadrnice, bele golobice, najprej posamezne, nato desetine in stotine, ribiške ladje in barke. Že smo ugledali tudi visoki morski svetilnik, ki tako živo spominja na dvignjeni strogi pedagoški kazalec. Počasi se razvijajo in razraščajo kakor iz megle obrisi visokih hiš, palač, pristaniških stavb in skladišč. Toda vso našo poozrnost zajema še» vedno morje kljub dolgotrajni prestani vožnji. Približala se nam je motorna barkasa, naši mornarji so spustili do nje stopnice, nato pa se je po njih dostojanstveno vzpenjal na krov egiptski policijski komisar, visok, zajeten Afričan, pristen Arabec. Vse je tiščalo k temu prvemu uradnemu obisku na naši ladji. Zlasti ženski spol je neučakano pripravljal svoje fotografske aparate, da bi ujel v film ta redki prizor. Ko pa je arabski komisar stopil na krov, dvignil odprto dlan na čelo pod visoki fes in v pozdrav gromko kliknil: “Čau!”, so navzoče dame kar prhnile narazen kakor splašene kokoške.
Pregled potnih listov in razne dolžnostne formalnosti v ladijskih uradih, vse je bilo na hitro opravljeno in egiptski komisar se je zopet odpeljal v svoji motorki. Nas pa je pripel pristaniški vlačilec in odvedel mimo veličastnega spomenika zgra-ditelju Sueškega prekopa, Ferdinandu Lessepsu, ki stoji v bronu, ves zelen, deset metrov visok, ob vhodu v kanal in z iztegnjeno roko kaže na nesmrtno svoje delo. Zasidrali smo se v pristanišču Port Sai-du med razne angleške, francoske, nemške in italijanske ladje. Nedaleč od nas je ležala ruska potniška ladja “Klara Zetkin”. Minilo je še mnogo časa, preden smo mogli zapustili parnik in se odpeljali z lastnimi motornimi čolni na obalo, zato smo imeli še dovolj prilike, da smo si ogledovali življenje in vrvenje v pristanišču. Najprej nas je privlačil strahoten prizor, kakor posnet iz Dantejevega Pekla in vreden slikarjevega čopiča. Naši ladji se je približalo osem velikanskih splavov, natovorjenih z angleškim premogom, dva tisoč tonsko kurivo za naš parnik. Na njih pa najmanj sto nepremičnih postav, arabskih težakov, odetih v razcapane cunje in na pol golih. Popolnoma počrneli od premogovega prahu od temena do pete so bili videti, kakor bi bili ušli iz pekla. Samo oči, ustnice in zobje so se jim svetili v bleščeči belini. V svoji nepremični pozi so vzbujali grozo.ten utis. Ko pa so dospeli na velikanskih splavih tik našega parnika, so sprožili dlani, mežikali na
Slov. Babica }
FILOMENA BENEŠ-BILKOVA \
Diplomirana na Univerzi v • Pragi in v Buenos Airesu 1 Ordinira od 9 zjutr. do 9 zvečer j LIMA 1217 — BUENOS AIRES f U. T. 23 - Buen Orden 3389	?.

SLJÍVOVICA ŽGANJE PELINKOVEC VERMUT Zlatko Ba	del
Avenida Maipú 3146-50 Olivos F.C.CA. U. T. Olivos (741) -1304	
krov in zaslišali smo prvi orijental-ski pozdrav: “Bakšiš!”
Našemu parniku so se približali tudi čolni s pravimi, pravcatimi trgovinami. Notri sedeči arabski trgovci so razkazovali prodajne predmete brez posebne vsiljivosti, kar je bilo glede na toliko razdaljo od čolnov na krov naše ladje itak nemogoče. Razvijali in previjali so snež-nobelo svilo, škrlatno blago, brokat, baržun in zlate tkanine, odpirali škatle in šatulje ter razkazovali v njih shranjene zlate verižice, okraske, fini emajl in razne dragocenosti, da so se v žarkem južnem soncu barve bleščale in prelivale in je srce premnoge naše potnice zadrhte-lct v hrepenenju, pa bodimo kar odkriti, tudi nam moškim potnikom. In še neka druga arabska posebnost je privlačevala našo evropsko radovednost. To so bili nekakšni poklicni potapljači, Arabci, črnci in cigani ali bogsivedi kdo, jašili umazano pristaniško brozgo in pogrkavali, stegujoč roke proti naši ladji; “Di-narrr!... dinarrr!... ” Z mednarodnim instinktom takoj pogrunta-jo zastavo ladje. Pa so padali s palube dinarji, sprva poedini, nato kar deževali, potapljačem v strasten lov, izletnikom v zabavo. In ti je švignil takle afriški plavač kakor riba za vrženim dinarjem, ga ujel pogosto že nad vodo ali pa kak meter pod gladino splaval vrh vode, ga zmagoslavno pokazal in vtaknil v usta, nato pa čakal na novo vabo. Nekateri potniki so se pošalili, pa so metali potapljačem novce po 25 par. Pa tudi tak novec je ujel, ga pregledal, skremžil obraz in zamomljal: ■“Niente!... Niks gut!... — Dinarrr !... ”
V Port Saidu
Po tem prvem vhodu, sprejemu in ogledovanju so nas domače motor-ke prepeljale na kopno črnega kontinenta, v Port Said. Pregled carinskih in finančnih oblasti je bil izvršen čudovito naglo. Nismo pa mogli tako hitro skozi gnječo vsiljivcev, ki so s pravcato orientalsko vztrajnostjo v vseh mogočih jezikih priporočali hotele, trgovine, restavracije, zabavišča, dvomljive lokale itd. Če se nisi zmenil zanje, so te dregali, suvali, vlekli za ramena, komolce, rokave in hlačnice. Že tukaj so ti agenti in posredovalci ponujali karte za prevoz v Kairo in tamošnje hotelske sobe. Potrebno je mnogo stičnega miru in samoprema-govanja, preden se rešiš takih orientalskih stenic. Pozneje že smo se naučili odrešilne besede, ki ima čudovit upliv in ti na mah odžene nadležne pijavke. “Jala!” je ta čarobna beseda. Kaj pomeni, še danes ne vem, spominjam se le na to, da jo je ucvrl tak potepin kakor polit cucek, kakor hitro mu jo je kdo zaklical.
Port Said je moderno novo mesto, ki živi od Sueškega prekopa in je nastalo z njim vred. Leta 1859., ko je inž. Ferdinand Lesseps zastavil prvo lopato, je stala tukaj še borna arabska vas, danes pa se razteza tu povsem svetsko mesto s 100.000 prebivalci, prekrasnimi palačami, javnimi poslopji, širokimi avenijami, divnimi palmovimi drevoredi, kakor bi doživljal pravljico. V Port Saidu baje pravih revežev ni, zakaj vse prebivalstvo ima lepe dohodke in se preživlja s prekopom. Tu živi in dela na tisoče raznih nameščencev in uradnikov trgovsčih družb, pomorskih in pristaniških uradov, pisarn in posredovalnic, vse v- zvezi s Sueškim prekopom. Prekrasna je pala-
ča kanalske uprave v orientalskem slogu s svetlomodrimi porcelanastimi kupolami, postavljena ob vhodu v prekop. Zelo lepi sta tudi stavbi pristaniškega inšpektorata in angleške pomorske akademije.
Neusmiljeno tropsko sonce pripeka, poleg tega izžareva še razbeljena zemlja. Mesto je v prvih popoldanskih urah kakor izumrlo. Na križišču sameva na širokem lesenem podstavku pod velikanskim sončnikom policijski stražnik, stasit Arabec. Izza tropske čelade zakriva in varuje njegov tilnik kos snežnobele-ga platna. Za pasom mu tiči samokres, namesto pendreka pa drži v roki dolgo trstiko, s kakšno so nekdaj strahovali ljubljanski starši svoje nadebudne paglavce. V senci velikanskih grmad nakopičenih melon, banan in raznega južnega sadja spe arabski trgovci v nevzdramnem snu. Kljub neznosni vročini hočemo izkoristiti pičlo odmerjeni čas in se potikamo iz ulice v ulico in iščemo vsaj za ozek trak hladilne sence. Od suhe afriške vročine, ki prevzame vse telo, da zaboli glava, kakor bi se zapičil železen klin vanjo, se oglasi neutolažljiva žeja. Ne čutiš je samo v ustih in grlu, temveč tudi v sapniku, povsod, po vsem telesu. Zbežimo v kavarno, kjer naročamo vročo črno kavo in čaj. Da, vroče pijače vsaj za hip utešijo neznosno žejo. Toplomer pred kavarno kaže v senci 40 stopinj C toplote. Po kratkem oddihu nadaljujemo pot in pridemo do lepe stavbe “Scuola elementare italiana“. Italijanski živelj je bil takrat v Egiptu precej močan. Poleg angleščine je bila tudi italijanščina občevalni jezik.
Na potu po mestu smo zavili v neko veletrgovino. Velikanske izložbe, prostorni prodajalni lokali polni prekrasno vezenih perzijskih in raznih orientalskih preprog, težke, pestre svile in raznovrstnega blaga. V vitrinah se bliščijo steklenina, japonski porcelan, zlatnina. Neizmerno bogastvo, povezano s finim okusom.. Nameščenci nas preprijazno vodijo okrog, razkazujejo razstavljene predmete in označijo cene. Izberemo nekaj skromnih reči. Kako bi tudi kaj več, saj je egiptska valuta funt s sto piastri 250 dinarjev, torej za nas Rajna valuta. A kljub vsemu nas šef trgovine vede v intimen prostor, posadi v mehke naslanjače, streže s fino turško kavo, nudi cigarete in kramlja z nami v raznih jezikih. Nobene besede glede prodaje, reklame, nikake vsiljivosti. Svet-ski človek! Še nekam gre naša rado-znala in radovedna pot. V arabsko četrt, popolnoma ločeno od modeime, evropske. Tudi tukaj je nekoliko širših, asfaltiranih cest — evropski del Port Saida ima zgolj asfaltirane ceste —, zavijemo pa mimo na cestah postavljenih trgovinskih bazarjev v stranske ulice, kjer nas sprejmeta strah in groza. Velikanske grmade nesnage in gnusobe nam zapirajo prehod. Vsa grdobija, odpadki, ostanki se izmetavajo enostavno iz hiš na ulico, kjer se vse gomili na • velikanske kupe. Okoli njih se po-jajo tolpe mačk, psov in koz ter družno brskajo in iščejo ostankov hrane. Med njimi pa se valja v nesnagi bedna, razcapana in gola arabska deca. Da, če bi zbral vso nesnago z naše slovenske zemlje, pa bi je bilo komaj za eno samo tako arabsko ulico. Le vročemu afriškemu soncu, ki razkužuje to strašno gnusobo, se mora zahvaliti bedni proletariat, sicer bi bile epidemije v tisočih neizogibne. Utrujeni, do grla
KLINIKA ZA VSE BOLEZNI
Za venerične bolezni, spolne bolezni, bolezni krvi, splošno slabost, razpolaga klinika s posebnim konzultorijem, kateri se nahaja pod vodstvom poznanega specialista za navedene bolezni Dr. A. AZAGUIRRE.
Imamo zdravnike specialiste za bolezni na pljučah. obistih, jetrah. želodcu, živčevju, glavobol in revmatizem, ženske bolezni
Analizacije krvi, vode itd. so izvršene po Profesorju Narodne Univerze v Buenos Airesu Dr. I. Raffo.
RAYOS X, DIATERMIA in ELEKTRIČNO ZDRAVLEJNJE.
Zdravniški pregled $ 3.—
Sprejemamo: od 9—12; pop. od 15—21. — Ob nedeljah in praznikih od 9—12.
GOVORI SE SLOVENSKI
SUIPACHA 28
(1 kvadro od Av. de Mayo v višini 900)
polni gnusnih vtisov, zapuščamo arabsko četrt, pa tudi Port Said z obupno ravnimi in dolgimi cestami.
Zgodovina Sueškega prekopa
Najstarejši poskus zveze Sredozemskega morja z Rdečim morjem, kakor nam poroča zgodovina, je zasnoval egiptski faraon Neho, izvršitelj pa je bil kralj Darij I. še iz tiste dobe je sladkovodni prekop blizu Kaira. Ta vodna cesta je dolga 187 kilometrov, široka 15 m in globoka okrog 2 metra. Ta kanal je posebne važnosti za zemeljsko ožino Suez, ki nima nobene pitne vode. Brez tega sladkovodnega prekopa bi bil Sueški kanal nemogoč, zakaj tako delavci kakor arabski domačini bi bili brez pitne vode. Danes pretakata dve velikanski železni cevi pitno vodo mesta Ismajlije, kjer so tvorniški črpalni stroji, do Port Saida. Ta sladkovodni kanal je bil v dobi rimskih imperatorjev zasut, pozneje od Arabcev vzpostavljen in nato v srednjem veku ponovno zasut s peskom. Takšno stanje je bilo dolga stoletja in so morale ladje ploviti okoli Afrike na potu v Tihi Ocean in Vzhodno Indijo. Že Napoleon pa je v dobi svoje egiptske ekspedicije spoznal veliki pomen in neizmerno važnost neposredne zveze Sredozemskega morja z Rdečim morjem ter naročil svojim inženirjem, da naj preiščejo možnost pre- , kopa med obema morjema. Po zmotnih izsledkih, češ, da je gladina Rdečega morja višja od one Sredozemskega morja, ni prišlo do prekopa. Skoraj pol stoletja je trajalo to zmotno naziranje, dokler niso v letih 1846 in 1847 izvršili inženirji Anglež Stephenson, Francoz Talbot, Avstrijec Negrelli in Egipčan Li-nart Bellefonds Bey novega niveli-ranja. A niso se mogli zediniti glede načrtov, dasi so dognali, da je vodno stanje Rdečega morja le za 16 cm višje.
Že nekaj let pozneje je pridobil francoski inženir Ferdinand de Lesseps egiptskega podkralja Said pašo za nadaljevanje nekdanjega dela starih Egipčanov in dobil leta 1854. koncesijo. V Parizu se je ustanovila družba “Compagnie universeile du canal de Suez”. Za financiranje podjetja je bilo izdanih 400.000 delnic v skupni vsoti 200 milijonov frankov. Francija se je udeležila podjetja z dobro polovico, Egipt s četrtino glavnice, ostanek sta krili
Perramus Suknje Obleke S
Najboljšo postrežbo dobite v f KROJAČNICI
LEOPOLD UŠAJ | Cene zmerne - Delo prvovrstno l GARMENDIA 4947 La Patemal Buenos Aires |
Aleksander Štoka
STAVBENO TEHNIŠKO PODJETJE
Se priporoča našim rojakom.
ALVAREZ THOMAS 1035 U. T. 54 - 2756 Buenos Aires
Jugoslovanski tovorni parnik “Perast” v Montevideu, katerega bi radi Lahi dobili v svojo oblast, a naši mornarji ga ne izroče. Na parniku vidimo našo zastavo vihrati, spodaj stoječi je častnik tega broda.
Rusija in Avstrija. Anglija in Nemčija, ki sta bili od vsega začetka ljubosumni na Francijo, sta bili le malenkostno udeleženi.
Gradba Sueškega prekopa se je začela 25. aprila 1859. Said paša se je obvezal, da bo dal v delo 20.000 egiptovskih felahov, ki so se menjali vsak mesec. Vse te legije golih tlačanov ne bi pomagale, če ne bi prišla v pomoč moderna tehnika s paro, železom in betonom, z orjaškimi parnimi stroji, žerjavi, vlaki in tračnicami. Človeški duh, ki postavlja vse naravne sile v svojo službo, je pričaral iz puščavskih samot, močvirnih nižin in solnih jezer plodna polja in vrtove, mesta in vasi. Port Said, nekdanja borna arabska vas, je postal moderno mesto, enako tudi mesti Imajlija in Suez. V novembru 1869 je bila sijajna otvoritvena svečanost. K otvoritvi so prispeli egiptski podkralj, francoska cesarica, pruski pestolonaslednik in avstrijski cesar Franc Jožef I., ki je v imenu Evrope odprl Sueški prekop. Za to slovesnost je Giuseppe Verdi skomponiral “Aido”, ki so jo takrat prvič igrali zunaj na prostem. Inženir de Lesseps si je pridobil svetovno slavo in velikansko imetje. Ob vhodu v Sueški prekop pri Port Saidu stoji njegov spomenik. Kanal je 80 do 120 m širok, okrog 10 m globok in 170 km dolg. Veljal je po
bil pred nekaterimi leto po 18.000 frankov. Velikanska je korist in važnost Sueškega prekopa. Parniki, ki plovejo iz Italije v Vzhodne afriške kolonije okoli rta Dobre nade, potrebujejo za to 30 dni in noči, do-čim traja vožnja skozi Sredozemsko morje in Sueški prekop do tja le teden dni. Morska pot iz Hamburga v Bombay okoli Afrike je dolga 12.200 morskih milj, skozi Sueški prekop pa 8400 milj. Še predlansko leto je šlo okrog 6000 parnikov, ki so prevozili nad 30 milijonov ton blaga, skozi kanal. Za vsakega popotnika se mora plačati deset, od vsake ladijske tone pa šest zlatih frankov.
Pred pristaniščem je čakal na nas izletnike vlak za vožnjo v Kairo, dolgi, sivi vagoni drugega razreda brzega vlaka, enolični in zelo podobni. Temna prevleka na sedežih, naša obleka, roke, lice, vse je namah postalo prašno od drobnega finega puščavskega peska, ki je nevidno prihajal skozi vse špranje in zareze v notranjost vagona. Pa sem se spomnil tebe, moj dragi mariborski Sergej, ki si me, načitan mladinske literature, tako ljubeznivo svaril pred Afriko: ‘Striček* ne hodi tja, tam je takšen pesek, da zasuje ljudi in živali !... ”
Ta važen prekop bi radi Nemci in Italijani odvzeli Angležem. Ne bo pa šlo to tako gladko, ker ga bodo An-
končani zgradbi 20 milijonov funtov šterlingov, štiri in pol milijarde | gleži branili do skrajnosti, dinarjev naše valute. Dohodki družbe so bili v zadnjih letih velikanski; delnice imajo nominalno vrednost 500 zlatih frankov, njihov tečaj je
I FOTOGRAF
! “LA
mm I J
A
® VELIK POPUST PRI FOTOGRAFIRANJU U Ne pozabite
I FOTO “LA MODERNA”
I	S. SASLAVSKY
| Av. SAN MARTIN 2579 $ Telefon: 59-0522 - Bs. Aires
1
R. D.
Dr. Nicolás Martin
ODVETNIK	j
ZA TRGOVSKE ZADEVE j
Posvetovanje za naročnike Slo- r venskega lista brezplačno. I
ARENALES 1 3 6 1 |
U. T. 41-3520, Buenos Aires I
t
Krojačnica
Izdelujem obleke po najnovejši modi. — Cene zmerne.
Rojakom se priporoča
Peter
Capuder
AYACUCHO 975, U. T. 41-9718 Buenos Aires
ZA POUK IN ZABAVO
NAŠI MOŽJE Ivan Cankar
! fiaieicf
9r-
Naše slovstvo, poljudno-posvetne vsebine, se je začelo razvijati pred približno 150imi leti z Vodnikom ter se mahoma povzpelo v evropske višine z Prešernm. Po Prešernovem času je nastal zastoj; razmere še niso bile godne za višjo književnost. Zato so poznejši pesniki in pisatelji dramili ljudstvo predvsem še izobražence, čistili jezik ter tako dosegli, da je bil mali slovenski narod ob prelomu zadnjega stoletja, sorazmerno med najbolj plodovitimi na književnem polju.
V	tej dobi je zrasel drugi velikan naše besede, katerega novele se čita-.jo v skoro vseh evropskih jezikih — pisatelj Ivan Cankar.
Rodil se je 10. maja 1876 na Vrhniki kot sin revnega krojača. Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju, realko v Ljubljani (1888— 1896), kjer je živel življenje ubož-nega dijaka, a že v četrti šoli je s prvimi pesniškimi poskusi vzbudil pozornost tedanjega profesorja slovenščine Fr. Levca, ki je učil svoje dijake ljubezni in spoštovanja do jezika. Prof. Levec je spoznal njegov veliki talent; poslej se Cankar hitro razvija: piše pesmi in podlistke ba dnevne liste, udeležuje se dela v dijaških društvih, kj%r brezobzirno kritizira spise svojih tovarišev. V njem raste nekaj novega, velikega, še ne razumljivega. Rodi se odpor proti domačim političnim in književnim razmeram, nova generacija prihaja, da premladi vse naše javno in kulturno življenje: nastajala je slovenska moderna umetnost, ki je našla v Cankarju svojega prvega glasnika.
V	Ljubljani je bil kot realec član tajnega dijaškega društva “Zadruge”, v kateri so se bavili ljubljanski dijaki s književnostjo ter s politiko in iz katere so izšli številni kulturni delavci Cankarjeve dobe, izmed pisateljev pa naši moderni pesniki Kette, Murn-Aleksandrov in Zupančič. Že kot tretješolec je pisal Cankar domoljubne pesmi, postal 1. 1893 sotrudnik “Ljubljanskega Zvona”, odslej pa sodeloval skoraj pri vseh slovenskih časnikih in časopisih, pri “Dom in svetu”, “Slovencu”, “Slo-veskem Narodu” in drugod. Postal je naš prvi poklicni pisatelj ter si s tem naložil breme, ki ga je možato nosil skozi vse življenje.
Oktobra 1896. leta je odšel na Dunaj, kjer je ostal z majhnimi presledki do leta 1909. Vpisal se je na dunajski tehniki, pozneje na univerzi, a ni dovršil študija, ker se je popolnoma posvetil pisateljevanju. Živel je revno življenje, bil v večnih skrbeh za vsakdanji kruh ter se preživljal z nagradami, ki jih je dobival za svoje spise. Jeseni 1909 se je napotil k bratu v Sarajevo, se je vrnil v Slovenijo, romal križem po raznih slovenskih krajih in stanoval pa največ na Rožniku.
Ko je Cankar nastopil, so imele politične stranke vso oblast v rokah. Slovenska domovina je nudila v tej dobi žalostno sliko. Gospoda je ostala v svojem domačem krogu, po mestih in trgih, zbirajoča se v narodnih društvih, kjer je prevladovala politika in moda, igra in pijača, prirejala je narodne veselice ter delala za narodov blagor s petjem in besedo, s plesom in govorom, skrbeča za narodni davek in rešujoča s svojega ozkega stališča naše narodno in kulturno vprašanje. Bili so izgubljeni končni cilji političnega dela, govorili so sicer na shodih o delu za narod, a v resnici si je bila osvojila mala peščica ljudi vse pravice in vse umišljene zasluge. Cvetelo je rodo-Ijubarstvo, to je navdušeno govorjenje o narodnih svetinjah brez resničnega dela za napredek ljudstva. V tem vzdušju se je poplitvil Askete, je umolknil Gregorčič in v književnosti so vladali Stritarjevi majhni posnemovalci.
Na Dunaju je pogledal Cankar v veliki svet. Stanoval je v delavskem okraju, videl velikomestno bedo in kričeče nasprotstvo med bogastvom ter revščino, začutil kakor dr. Krek močno socialno gibanje ljudskih
množic in se zavedel, da je pri nas doma vse preveč “tiho in mrtvo”. Postal je bojevnik, ki se je pognal v našo domačo tihoto in mrtvilo v samoljubno zadovoljstvo narodnih voditeljev v plehko navdušenost rodoljubov; pokazal jim je vsem verno sliko njih napak in jih neusmiljeno bičal v krutih satirah. A istočasno jim je hotel pokazati pravo pot; pričel je slikati bedo in trpljenje ljudstva, socialne krivice, postal je tako klicar k delu, ki ga je organiziral jlr. Krek, ter sanjal o lepši bodočnosti, o veri, ljubezni in pravici, ki vladaj mesto pisanih zakonov, kateri ščitijo sicer vse pravice bogatinov in mogotcev, ne ščitijo pa pravite pridobljene z delom rok, ne ščitijo pravice posameznika do vseh dobrot, kar jih nudi življenje. Postal je zagovornik bednih in revnih, zagovornik njih pravic do dela, zaslužka, življenja in do vrednot, ki jih ustvarja človeštvo s skupnim trudom: “Gledal sem vsakdanje krivice, tudi na svojem telesu sem jih občutil mnogo in preveč. Vse, kar sem videl in okusil krivičnosti, bede, zlobe, hinavstva, vse trdo življenje me je navdajalo z bolestjo in studom ’ ’.
Prva Cankarjeva dela stojijo v znamenju naturalizma, ki je vladal tedaj v književnosti, to je težnja, podati v umetnosti življenje tako, kakoršno je, slikati to, kar je in ka-koršno je, brez olepšavanja, “dati kos vsakdanjega življenja brez vsebine, berz ideje, brez vsake zveze z večnostjo, svetovno dušo in drugimi ropotijami, ki smo jih bacnili enkrat za vselej iz hrama umetnosti”. A že rano se je Cankar odtujil naturalizmu: “Vdal sem se s tiho razkošnostjo samemu sebi... Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva. .. ” Tako so dobili Cankarjevi spisi neko določeno smer, neko tendenco, postali so znanivci Cankarjevih misli, idej in nazorov: Vse, kar pišem, je tendenciozno, v drami ali noveli povem tisto, kar mi je ravno najbolj pri srcu in kar bi v članku ali eseju ne mogel tako jasno in odkrito povedati”.
Cankar je delal kot pisatelj petindvajset let, pisal je pesmi, črtice, povesti in drame. Njegovi “Zbrani spisi so začeli izhajati leta 1925 pri “Novi založbi” v Ljubljani.
Prva njegova knjiga je zbirka pesmi: “Erotika” (1899, 2. izdaja 1902), ki je vzbudila radi smelih prispodob in močnih naturalističnih snovi pozornst, a tudi nasprotovanja. Še isto leto je zbral svoje črtice, slike in satire v knjigi “Vinjete” in pričel boj zoper laž in krivico. “V ogledalu svoje duše, spačenem od grenkobe in bridkosti, sem gledal svet in vso veliko, strahu in občudovanja vredno krivico njegovo; dozorelim očem se je bilo odprlo življenje z vso svojo veliko krivico s svojo lažjo in surovostjo, s svojo neizmerno smešnostjo”. “Vinjete” so budile pomisleke resnih starcev, a zato tem večje zanimanje mladine. Cankar je sprejel boj proti zastarelim nazorom z navdušenostjo mladega revolucij onarca, ki mu postane boj zmisel in bistvo življenja, ki v njem raste in živi, ki ga navdušuje in krepi. Dočim so nam drugi pesniki in pisatelji kazali naš zunanji svet, razgrinja nam Cankar pred nami naše notranje življenje, ki je vir vse lepote in resnice. S tem dobiva njegova umetnost globji pomen. Zato so se zdeli Cankarjevi spisi izpo-četka nerazumljivi, očitali so mu, da nima pozitivnih idej in jasnih ciljev. Ko je zmagala njegova umetnost, se je naenkrat razjasnilo vse. Zagleda?, li smo z njim nov svet, ki je naše pravo življenje.
“Knjiga za lahkomiselne ljudi” (1901) prinaša v leposlovni obliki že vrsto socialno-kulturnih razmišljanj, kritiko našega pravnega čuta in našega sodstva; prvič srečamo Cankarjevega vagabunda, večnega popotnika, ki je postal priljubljena
mu figura. Cankarjevi vagabundi in popotniki so obtožitelji človeške družbe in njene brezsrčnosti ter iščejo zorieutešenijini!' hrepenenjem pravični svet, kjer bi vladala ljubezen, resnica in lepota namesto sebičnosti, krivice, laži in hinavske dostojnosti. V knjigi “Ob zori” (1903) imamo že jasne sledove Cankarjeve ljubezni do slovenske zemlje. Vedno bolj se je poglabljal v čisto slovenske probleme, vedno bolj se postavljal na čisto slovenska tla, slikal naše ljudi in našo zemljo. V romanu “Tujci” (1901) slika umetnika naše zemlje, ki je doma tujec in ki propade v brezupnem boju z življensko krutostjo. Sledila je pretresujoča slika naše zemlje in naše revščine: “Na klancu” (1902), opis propale družine, propalega naroda: “...od vzhoda do zahoda se je razprostiral, od juga do severa... Klanec siromakov je bila vsa prostrana pokrajina, po vsej prostrani pokrajini so hodili ponižno sključeni, vdani siromaki, ki jim je bilo siromaštvo v srcu in ki so bili v srcu siromaki, če so se veselo smejali in če o imeli rdeče obraze in pošteno obleko. Neizmeren klanec siromakov je bil pred njim in narod hlapcev je stanoval na klancu”. V tem romanu je postavil prvi spomenik svoji materi, ki je bila med tisoči onih, ki so polnili domovino s svojim hrepenenjem po lepšem, višjem živeljenju in omagovati na težki poti. Cankar je postal glasnik teh bednih in zapuščenih. Stopil je med nje, kakor da so ga pričakovali, kajti prihajal je njihov čas.
S “Hišo Marije Pomočnice” (1904) se je vrnil v velikomestno življenje med bolne, zapuščene otroke, ki umirajo v hiralnicah. A zopet se mu je vrnil pogled v domačo zemljo in napisal je vrsto povesti, ki tvorijo verno zrcalo vseh naših grehov, naše ničemurnosti, hinavščine in revščine in nič manj glasno obtožbo proti obstoječi morali, ki varuje samo navidezne čednosti. Čed-nostnim ljudem nasproti je postavil Cankar svoje : ¡grešnike”, ki iščejo s čistim srcem pota k sreči človeštva. Te Cankarjeve knjige tvorijo v leposlovni obliki kritiko socialnih in kulturnih razmer. .“Martin Kačur’ (1906) tragičen življenjepis učitelja-idealista, “Zgodbe iz doline šent-florianske” (1908) in “Hlapec Jernej in njegova pravica” (1907), ki išče zaman po svetu pravico in plačilo za svoje štiridesetletno delo na gospodarjevem gruntu. Vmes se je pognal Cankar v naše književne razmere, osmešil njzki okus sodobnikov in zagovarjal svojo umetnost: “Krpanova kobila” (1907), “Bela krizantema” (1910).
Z globoko ljubeznijo je slikal Cankar reveže, zatirance, zasužnjene, slabotne, izgubljene in obremenjene, ki hrepenijo k svetlobi in k. sreči “Vsak hram v velikem domovanju človeškega srca ima skrite duri v drugi hram... in ta v tretji... in še nadalje, nadalje, brez konca, iz kapelice v kapelico, iz ječe v ječo, iz skrivnosti v skrivnost... Življenje, ki ga živi to betežno telo zunaj pod glasnim solncem, je le medel odsvit, le motna prispodoba onega drugega življenja, ki je zaklenjeno v tebi in meni... ”. “Nina” (1906), “Kurent” (1909), “Volja in moč” (1911), “Milan in Milena” (1913), “Troje povesti” (1911) in drugo. Med najčistejše njegove umotvore pa spada “Za križem” (1909), kjer nastopajo kakor v procesiji vsi reveži in sirote naše zemlje.
V mladostnih spominih, ki nam jih je podal v “Mojem življenju” se nam odkriva njegova čudovita otroška duša, ki gleda svet s široko odprtimi očmi in prezgodaj spoznava lažnivost življenja. Zato raste v njem svet sanj in ga vabi z magično silo za seboj.
Naše razmere je hotel Cankar pokazati na odru, zato je napisal tudi sedem dramatičnih del, ki nam kažejo iste cilje in isto razvojno pot kot njegove povesti: “Jakob Ruda” (1900) je na zunaj slika gospodarskega poloma, a nam kliče v spomin staro resnico, da rodi samo pošteno dejanje uspehi “Za narodov blagor” (1901), je satira na lažnivost in hinavščino političnega življenja. V “Kralju na Betajnovi” (1902) se postavlja izgubljeni študent Maks za pravičnost socialnega reda in pro-
Pogled na Triglav
pade v boju z brezvestnim izkoriščevalcem Kantorjem. “Pohujšanje v dolini šetnflorijanski” (1908) tvori vrhunec Cankarjevih šentflorjanskih spisov v katerih je bičal našo hinavščino in pokazal na — pobeljene grobove; v “Pohujšanju” je naslikal nasprotstvo med čistim umetniškim srcem in “pohujšanja” željnim občinstvom. “Lepa Vida” (1912) je pesem hrepenenja, sanje bolnih in zapuščenih o svetlobi in sreči. “Hlapci” (1910) so nastali iz malenkostnosti našega javnega in zasebnega življenja.
Radi nekega predavanja, ki ga je imel v času balkanske vojne o Jugoslovanih, je bil Cankar obsojen in zaprt in ko je' izbruhnila svetovna vojna, je bil med prvimi jetniki na ljubljanskem gradu. Potem so ga poslali med vojake v Judenburg, od tam pa se je rešil zopet na Rožnik in v “letih strahote” je pisal svojo najlepšo knjigo “Podobe iz sanj”, v katerih je oznanjal poveličanje svojega naroda in človeštva. “Podobe iz sanj” so ena najglobjih knjig, kar se jih je rodilo ob času svetovne vojne. Tu vstaja prerok nad njivami mrtvih, da oznanja novo življenje. Čudovita knjiga, kjer je vsak stavek posvečen od milijonov trpečih in umirajočih, da bi živi in zmagujoči iz njih pili silo življenja. Z njo je položil Cankar svojo dvaintrideseto knjigo na altar naše literature — a večja od števila knjig je bila sila njegovih idej, ki so zmagovale nad Evropo in so zmagale tudi doma. On sam pa je odšel kakor prerok, ki je izpolnil svojo dolžnost. Doživel je še dan svobode — potem je začel bolehati in 11. decembra 1918. je umrl v ljubljanski bolnici.
Svojo vero v bodočnost je izrazil v “Beli krizantemi” z besedami:
“Trdna je moja vera. v to bodočnost, da napoči zarja tistega dne, ko naša kultura ne bo več krizantema siromakova, temveč bogastvo bogatega. Že slutim zarjo tistega dne, sluti jo moje najgloblje in naj čiste j-
Tobruk - pristanišče in mesto
Pred vstopom Italije v sedanjo vojno je imel Tobruk kakih 4000 prebivalcev. Med njimi je bilo 800 Italijanov. V poslednjih treh letih je dobil Tobruk nekaj zelo dobrih cest in ulic ter mngo stanovanjskih hiš, ki so vse iz kamna. V mestu so postavili tudi mnogo vojašnic za suho-zemsko vojsko in mornarico ter večje število uradnih poslopij, ki so določene za sedež italijanske kolonijal-ne in vojaške uprave. Tobruk ima tudi moderno radiooddajno postajo, bolnišnico z močnim oddelkom za kužne bolezni in operacijsko sobo, dva odlično urejena hotela in dvorano za kino, kar daje mestu evropsko lice.
Tobruk ima velik pomen po odličnem naravnem pristanišču, ki spada med najboljša pristanišča v severni Afriki. Povzdiguje ga tudi gosto cestno omrežje. Notranje tobruško pristanišče je obdano in zavarovano z vencem okoliških gora. Edina izjema je vzhod, toda tudi tam so nevihte bolj redke in zato tudi vzhodni del pristanišča' stalno uporabljajo. Pristanišče je dolgo 4 km, široko poldrug kilometer in 13 m globoko.
Od Tobruka vodi odlična cesta
še hrepenenje. Ne, ne hrepenenje samo ! Moje delo je slutnja zai'je, vsaka moja in vse moje življenje. Že slišim dleto, ki kleše granitni temelj novi zgradbi.
Kaj je bil cilj Cankarjevega u-stvarjanja? Tako je Cankar sam sodil o svojem delu: “Kažem človeku,, kako je majhen, kako je malodušen. Ivako tava brez volje in cilja; kažem mu glorijo breznačelnosti, češče-nje hinavstva, slavo laži, zato, da se predrami, da spozna, kdo in kaj je, ter da pogleda v prihodnost... Slikal sem noč vso pusto in sivo, polno sramote in bridkosti, da bi oko-tem silnejše zakoprnelo po čisti luči. Zato je bila moja beseda, kakor je bila trda in težka vsa polna upanja in vere! Iz noči in močvirja je bil v nebeško daljino uprt moj verni pogled!”
Ljubil je slovensko zemljo: “Resnično, domovina, nisem te ljubil kot cmerav otrok,ki se drži matert za krilo, 'tudi te nisem ljubil kakor solz-nodolski vzdihovalec, ki ti kadi v lice sladke dišave..., ljubil sem te-s spoznaujem; videl sem te vso v nadlogah in grehih, v sramoti in zmotah, v ponižanju in bridkostih, zato sem z žalostjo in srdom v srcu ljubil Tvojo oskrunjeno lepoto...” in iz te ljubezni se je rodil srd na vse one, ki so skrunili njeno lice; najbolj strastne Cankarjeve satire so nastale iz najgloblje ljubezni.
Cankarjeva dedščina je prebogata in časovno razdobje do njega še prekratko, da bi mogli že zdaj do jedra vsakega spisa. Pokazal je sodobnemu življenju njeno spačeno lice, pokazal človeške grehe in zmote, a tudi pot v boljšo bodočnost in k velikim ciljem. Poleg Slovanov, zlasti Čehov, ga čitajo tudi že Nemci, Francozi, Italijani in drugi.
V našem slovstvu pomenja Cankar vrhunec pripovedništva, novele in črtice; ustvaril je nov pripovedni slog in kot še nihče pred je odkril blagoglasnost in ritem slovenskega govora.
proti Bardiji, zahodno pa proti Bombi in Derni. Poleg tega je speljana odlična cesta še proti El Ademu, kjer se odcepi cesta proti Sollumu in Džarabubu na južni meji med Egiptom in Libijo. Tudi v notranjost dežele vodi iz Tobruka cesta in gre v El Mechili, katero vežeta zopet manjši cesti z Derno in Apo-llonijo.
Tobruk skušajo ravno sedaj Nemci in Italijani dobiti nazaj v svoje roke, a ga Angleži trdovratno branijo in so bili vsi naskoki do sedaj odbiti.
KADAR IŠČETE SLUŽBE obrnite se na rojakinjo
Berto Černič
! DORREGO 1583 — Gs. Aires
U. T. 54 - 3588
Trgovina čevljev
BELTRAM
Vsakovrstna izbera čevljev in copat.
Dto. Alvarez 2288 — Paternal
Buenos Aires
Listje zlati
Človek je izdal samega sebe in je zato tudi izdan... Vloga, katera iz--dajalcu vedno prištoja!
V	sredi božje narave naj bi živel! Iz lepote, ki ga obdaja naj bi zajemal veselje; veselo žvrgolenje ptičev in skrivnostno šelestenje drevja, šumenje mogočnega gozda, grom in sila neviht naj bi spremljali njegovo vedro pesem...
Toda človek je samega sebe zatajil. Kakor gosposki otrok, ki se je preobjedel belega kruha in zavida siromašnega razcapanca, kateri melje trdo skorjo kot da je največja slaščica.
Človek je pobegnil iz preprostega življenja zunaj v svežem zraku. Pretrdo se mu je zdelo delo od zore do mraka in predolgočasno tam sredi širnih poljan in zaraščenih gozdov... Zato so ga pa strpali v tesne podstrešne luknje in pločevinaste barake, zato ga pestijo v ječi med grmečimi stroji, kjer nanj preži smrt vsak hip; zato mu grozi večna nevarnost da bo jutri dela konec in kruha tudi. . . Zato pa mora imeti polno hišo zdravilnih sredstev v ve-dni borbi proti bolezni.
Kako ne bi torej človek rad pohitel spet pogledoti malo ven iz teh vlažnih mestnih zidov, ven iz trušča in hrušča.
V	Berisso me je vodila oni dan pot, ko sem šel tja, da se vse prav pripravi za oni dan, ko se bo vršila slovenska nedelja v Berissu.
V	pulmanu sem sedel in že smo brzeli proti La Plati. Fuj! Samo da je enkrat čez smrdeči Riachuelo! Tam dalje je že drugo ozračje.
Poleg mene je sedela mama z malo hčerkico. Tisti ljudje, ki hodijo po svetu z zaprtimi očmi, bi morali takole dete imeti poleg sebe, pa bi videli marsikaj, česar še nikdar niso opazili.
Mama, zakaj ima krava roge, konj pa ne?
Mama kaj pa delajo krave?
Mama zakaj pa danes ni listje zeleno?
Mama, kaj pa delajo oni ljudje tam?...
Otrok, ki je kakor občutljiva fotografska plošča odkriva stvarce, za katere odrastli človek nima nič očesa.
Ko sem tako opazoval dekletce in ji dajal razlage, po katerih je nada-
- Jesen ]e.
lje mene vpraševala, ker ji je mama kaj malo razlage vedela, mi je prišla misel, da je tudi v teh stvareh vsakdanjega življenja marsikak otrok razumnejši kot tisti odrastli ljudje, ki se drže kot da so vso učenost pojedli z veliko žlico. Prav zato je moderni človek postal tako brezglav, je zašel tako daleč od potov pravega zadovoljstva, ker je zgubil smisel za preprostost in si išče svojega zadoščenja v rafiniranih užitkih, ki so pogubni za dušo in telo in zato človeka le v nezadovoljstvo in pogubo vodijo.
Človek ki zna z otroško bistrovid-nostjo opazovati stvari, ki ga obdajajo, ne bo imel časa za dolgočasje pa tudi ne za nerodnosti.
Kar hitro smo premerili pol pota.
Tamkaj na velikem ovinku si je cesta našla prostor skozi prostorno estancijo Pereyra in jo razdelila v dve še vedno prostrani posestvi: estancija San Juan in Santa Rosa. Na estanciji San Juan tudi živi naših ljudi nekaj. Stari moji znanci so pa Rožičeva družina, katere sem hotel s to potjo pozdraviti. Doma so iz Vipolž.
Torej zbogom,' mala! sem se še poslovil od potnih znancev in krenil čez železniški tir, katerega ima prav tam FCS.
Mimo vratarjeve ute in mimo neke stavbe, kjer je še zarenčal vame pes... toda dosti bolj dostojno, kot delajo v mestu razbrzdani pobalini, kajti, ko je pes videl, da grem mirno svojo pot naprej, mu ni bilo več mene mar...
Bela cesta se vije med visokimi platanami, na katerih se poigrava tihi vetrič z zlatečim se listjem.
Saj je že šestič, ko doživljam jesen v tej deželi; toda v mestu ni tako kot zunaj na širnih poljanah. Kakor v mestu ljudje mladi umirajo, ker jih je življenje prezgodaj izpilo, tako tudi mestno listje nima časa, da bi preigralo vso lestvico barv, da bi pokazalo tisto pisano krasoto zdrave jeseni, katera opaja jesensko pokrajino, tam kjer so v božjem soncu v miru zoreli sadovi.
Kar postal sem, ko se mi je tako rožnato nasmehnila oni dan jesen iz drevja, kjer so se igrali jasni sončni žarki v zorečem listju, ki je živelo v vseh barvah od temno zelene mimo
I škrlatasto rdeče do zlato rumene.
Nič se mi ni mudilo več. Zopet sem doživel jesen,opolnot tihe.' harmonije, ki se smehlja iz vse pokrajine.	j u
Kar pozabil sem za hip, da nimam časa ža1 sanjarjenje. Tam dalje nekje so se pasli konji in njihov rezget me je šele domislil, da je treba dalje.
Tam nekje v sredi visokega drevja stoji gosposki dvorec, kraj njega pa ski*omna gospodarska poslopja.
Začuden je pogledal moj tari znanec.
“Če verjamete ali pa ne, gospod, da sem že danes mislil na vas.”
Prav lahko mogoče bo to, sem menil jaz, ker veste da gremo to nedeljo v Berisso in te zato mislili name, ker veste, da moram te dneve tod mimo.
Kaj pa poveste novega, gospod Janez? Slabe novice se slišijo, kajne?
Nič prida ni, to kar beremo. Če bi imelo kaj pomagati, človek bi iz kože skočil.
In sedaj, ko so tudi vas lahi pobrali in našo belo Ljubljano? Kaj pravite k temu? se je zanimal Rožič dalje.
Saj to je ravno tisto, kar človeku žolč dela.
Pa mislite, da bo tako ostalo?
Kaj bo ostalo! S 3 majem ni bilo zgodovine konec. Že 1300 let je, odkar škilijo iz lepe Furlanije nazaj gori v naša sončna brda. Marsikdaj so že morali s krvavo butico spet nazaj. Tudi to pot se bo zgodovina ponovila.
Da bi se le kmalu to zgodilo. Toda slabo kaže..
Jaz pa mislim da ne. Le zakaj se neki Mussoliniju tako strašno mudi, da takoj dela zakone i,n dekrete, s katerimi si svoji našo zemljo! Prav to je najbolj očiten dokaz, kako zelo negotov je svoje stvari.
Kako to mislite?
Zato ker Mussolini nič kaj rad ne sliši besede Versalles, kajti tudi zanj pride na vrsto. Hitler pa Versalles rad imenuje! To Mussolini prav dobro ve in zato hiti, da zagrabi čimdalje mogoče notri v naše kraje, da bi mu nemara le-kaj več ostalo, kadar bo stric komandiral: “nazaj!” Italijani gotovo ne bodo nikdar našim krajem dolgo gospodai’-ji, ker si Nemci ne bodo dali zapreti pota do Jadrana, dokler bodo oni kaj odločevali. Toda, kaj bi! Svet se
hitro obrača in bodo morali Italijani še marsikak kotel polente pospraviti preje, če je bodo imeli....
Toda, boste videli, kako se bosta ukanila oba bratca!
Tako tudi jaz mislim in želim.
Še marsikaj sva uganila z Rožičem. Le škoda, da mi čas ni dopuščal, da bi se zadržal tam cel dan. Kaj cel dan! Komaj dobre pol ure sem imel odmerjene, kajti pot naprej je še dolga.
Pa mi jo je Rožič okrajšal. To je pa bil zame zopet dogodek vreden spomina.
Skoro 6 let je že minilo, ko sem bil zadnjič na kolesu. Nobene stvari nisem bolj pogrešal prve čase, ko sem prišel v Ameriko! Saj sem bil tam doma vsak dan na kolesu in z niče-"mer niše mimel več veselja... seveda ne tedaj, ko sem ga moral tam kje na kantonu krpati!...
“Če hočete pridobiti nekaj časa, se lahko potegnete do vrat s kolesom če ste ga vajeni, tako mi je ponudil.
Kar takoj sem bil misli vesel in... šmentana stvar! Kar je narobe je to, da s talarjem se ne bom mogel peljati.
“Saj ima tudi žena kolo. Pa vzemite njeno!”
Kosmata kapa! To bi pa tudi bilo nekaj!
In tako se je zgodilo, da sem se po 66 mesecih spet peljal na kolesu, in prvič v mojem življenju na ženskem.
“Le poglejte, Rožič! Tudi jaz nisem nič mislil, da se bom še kdaj na kolo vsedel.... Tako bomo pa tudi našo domovino spet nazaj dobili!
Samo Bog daj, da bi bilo kmalu!
Janez Llladnik
CERKVENI VESTNIK
25. maja maša na Avellanedi za Antona Korpič. Molitve v Lurdesu, kjer se bo vršil shod z začetkom ob 15 uri.
1. jun. Maša na Patemalu za Marijo Cigoj. Zapel bo tudi žalni zbor
v slovo rojakinji, ki je tako toplo ljubila slovensko pesem.
Molitve na Paternalu.
Shod v Lurdesu. Kakor vsako leto, tako tudi letos na zadnjo majniško nedeljo 25. maja pohitimo v Lurdes. Začetek shoda ob 15 uri v lurški votlini. Ponesli bomo v procesiji sv.etogorsko Marijo. Vedno je ta shod nekaj lepega, kjer se najdejo znanci, ki se že dolgo niso srečali.
Prinesite s seboj besedilo lurške pesmi tisti, ki jo še imate.
Binkoštni praznik 1. jun. bo maša na Paternalu. Prav posebno so povabljeni birmanci in njihovi botri, da se zbero na praznik Svetega Duha.
V	Berissu smo imeli 11. junija lep dan. Avellanedski pevci so prinesli slovensko pesem, ki je poživela sveto mašo in šmarnice popoldne. Zbralo se je 130 rojakov, vsekako lepo število.
V	“slovenskem domu” pri Zakoj-ču so došlim gostom, to je pevcem in drugim iz Buenosa, priredili rojaki prav prijetno kosilo. Rojakom, ki so v skupnem dogovoru preskrbeli vse, izrekamo tudi tem potom iskreno zahvalo vsi, ki smo bili deležni njihove gostoljubnosti.
Posebno zahvalo tudi g. Vidru‘in Rosettu, ki sa nas ljubeznjivo tja peljala.
Janez Hladnik
Slovenski stavbenik j
Za načrte, betonske preračune	1
in Firmo,	|
obrnite se do tehničnega	f
konstruktorja	j!
FRANCA KLANJŠEK
Marcos Sastre 4363	|
Villa Devoto U. T. 50 - 0277 1
ZOBOZDRAVNIKA
DRA. S AMOILO VIC de Falicov in
DR. FELIKS FALICOV
Sprejemata od 10 do 12 in od 15—20 ure.
DONATO ALVAREZ 2181
U. T. 59 - 1723
Caričin ljubljenec
ZGODOVINSKI ROMAN Nadaljevanje 227
Njene oči so lepše kakor zvezde na nebu — njeno telo je telo Venere — njene grudi so podobne novo-zapadlemu snegu, — hahahaha, — z njo se ne more nihče primerjati!
Navzoči se zopet zagrohotajo, kralj August pa udari s pestjo po mizi in vzklikne:
—	Nadaljuj, Iiaym, toda ne vzdihuj več tako strašno od hrepenenja, kadar govoriš o svoji ženi!
Minister financ nadaljuje:
—	Njen smehljaj je božanski — toda moja boginja je silno stroga in se le redkokdaj smeje.
—	In ti ljubiš to strogo bitje že tri leta, ne da bi pri tem tudi samo enkrat skočil čez plot? — vzklikne kralj.
Haym ga osuplo pogleda.
—- To se pravi — kakor človek to vzame, Veličanstvo, — se zasmeje minister financ, — če mi moja boginja v moji lastni hiši kaže vedno hladen in strog izraz, zakaj bi ne...
Haym umolkne. Kljub svoji pijanosti .je opazil, da je v pripovedovanju zašel predaleč.
Kralj August se pomembno nasmehne.
—	Ali nameravaš trditi, da je tvoja žena lepša kakor Ljubomirska. — Kaj? — vzklikne kralj.
Haym ni čutil, da pada v past.
—	Oh, Veličanstvo, — odgovori minister financ, — princesa Ljubomirska je lepa, vem, vsi vedo to — toda zagotavljam vam, da na našem dvoru, v vsej naši državi, v vsej Evropi ni žene, ki bi jo človek lahko primerjal z jjjiojo Ano !
V tem trenutku pa se je Haym prestrašil. Videl je, kako so se kraljeve oči zasvetile.
—	Minister, — zakliče kralj svojemu ministru Knižeju, — prisiliti moramo ministra financ, da nam pokaže svoje blago ki ga skriva pred
nami. Dovoljujem ti, da storiš vse, kar se ti bo zdelo potrebno — samo pripelji mi to ženo!
Kniže se zasmeje.
Vedel je, da bi ne pomagalo nobeno ugovarjanje, kadar je kralj hotel kaj imeti.
Pa tudi razveselila ga je ta nova Augustova muhavost, ker nikdar ni mogel trpeti njegove sedanje ljubice.
Vstal je, stopil k IIaymu in mu zašepetal v uho:
—	Poslušaj, tovariš, zopet si lagal, ta laž pa bi te utegnila privesti še v temnico!
—	Nisem lagal! — odgovori Haym jezno. — Toda sedaj mirujte že enkrat, sto vragov!
Kralj je prisluškoval pogovoru med obema ministroma, ušla mu ni nobena besedica.
—	Halo — Haym, — zašepeče knez Kniže zopet LIaymu v uho, — stavil bi za dva tisoč dukatov, da tvoja žena ni lepša kakor so naše dvorne lepotice.
IIaym ga pogleda.
Dva tisoč dukatov! To je bil lep denar, ki bi mu lahko koristil v marsikateri zadevi!
—	Dva tisoč dukatov je mojih! — vzklikne Haym.
—	Le počakaj! O tem bom jaz odločeval! — vzklikne kralj.
—- LIaym mora svojo soprogo poklicati na dvor in nam jo predstaviti ob priliki prihodnjega dvornega plesa !
—	Pošljite takoj glasnika po njo! Ona živi na deželi! — so klicali navzoči.
Sluga je prinesel črnilo in polo papirja, Haym pa je moral,,se$tijn hapiati svoji soprogi pismo, s katerim jo je povabil v mesto.
Ko je končal, so mu iztrgali pismo iz roke, glasnik pa je takoj odjezdil v vilo, kjer je živela lepa Ana popolnoma ločena od vsega sveta.
—	Knez, — zašepeče kralj August svojemu zaupniku, — bojim se,
da bo Haym preklical svojo obljubo. Dajte mu, naj pije, da dva dni sploh ne bo vedel, kaj je napisal!
—	Veličanstvo, —■ odgovori Kniže, — saj je že tako dodobra pijan. — Napol mrtev je!
—	Tem boljše! — odvrne kralj August. — Če bo umrl, ga bomo pokopali s kneževskim sijajem.
Četrt ure pozneje je Haym brez zavesti omahnil na tla.
Na kraljev mig sta vstopila dva vojaka in odvlekla nezavestnega ministra financ iz dvorane.
Na dvorcu se je nahajal neki velikan, kateremu je bilo ime Kojanus.
Temu človeku je kralj izročil Hay-ma in mu ukazal, naj strogo pazi nanj, če bi se morda predčasno zopet osvestil.
Ukaz se je glasil, da Haym pod obenim pogojem ne sme brez kraljevega dovoljenja zapustiti dvora.
To pa je bilo popolnoma nepotrebno, kajti LIaym je ležal cela dva dni brez zavesti in ni vedel, kaj se z njim dogaja.
V dvorani pa so popivali kralj August in njegova družba dokler niso prvi žarki vzhajajočega solnca prodrli v dvorano in se je mesto zbudilo k novemu življenju.
Kralj August in minister Kniže sta bila edina, katerima vino ni škodovalo.
Minister je odprl okno in vdihaval sveži jutranji zrak, — naenkrat pa se je škodoželjno nasmehnil.
—	Dva tisoč dukatov! Stavil bi za milijon, da bo sedaj napočila nova vlada! Ljubomirska, tvoj konec je blizu! In to je edino, kar je pravilno. Ljubomirska je zelo pametna in nekega dne bi ji utegnilo priti na misel, da bi nas vse odstranila.
Kaj potrebuje kralj pametno in bistroumno ženo?
Ljubiti ga in ga zabavati — to je naloga ljubice našega kralja Au-gusta!
Zadovoljno si je odrgnil roke in odšel iz dvorane, po kateri so slu-
žabniki že začeli pospravljati.
- V mestu je odbila ura osem — morda oznanjajo ti zvonovi novo dobo na dvoru kralja Augusta?!
Skoraj ob istem času je stopal nek mladi častnik zamišljeno po širokih stopnicah na ulico.
Nocojšnjo noč je imel službo pred vrati dvorane, v kateri je popival kralj s svojimi tovariši.
Tako je mladi častnik lahko slišal vsako besedico, ki so jo govorili med pijančevanjem.
—	Uboga, nesrečna Ana — zavzdihne mladi častnik, v naslednjem trenutku pa se že obrne, kakor da bi se bal, da bi ga kdo slišal. — Žalostna usoda te čaka! Vendar pa te bom opozoril na nevarnost, čeprav stavljam s tem svoje življenje na kocko.
To je bil mladi gardni poročnik Rajmond Helm.
Človelut, ki bi ga bil opazoval, bi se zdelo, da najbrž pozna lepo soprogo ministra financ Hayma.
Toda mladenič je pazil, da bi se ne izdal.
Če bi kralj samo slutil in domneval, da namerava kdo nasprotovati njegovim težnjam, bi ga takoj in brez najmanjšega sočutja vrgel v katero svojih temnic.
Kot jetnik pa bi ne mogel pomagati mladi in lepi ženi, katero je poznal še iz svojega detinstva in katero je skrivaj ljubil še sedaj, ko je postala soproga grofa IIayma.
Bil je čuden slučaj, da je baš to noč imel službo v dvoru pred kraljevo dvorano.
Medtem ko so pijani ljudje s kraljem na čelu potrdili to stavo, je mladi poročnik pred vrati silno trpel.	orim-im
Sedaj pa se je ogrnil v svoj plašč in odločno odšel na ulico v precej hladno jesensko jutro.
—	Kako ugaja Vašemu Veličanstvu moja povest, — se prekine Aga-pov. — Ali bi nadaljeval?
—	Nadaljujte! — odgovori cari-
ca Katarina. — Vi znate zares izredno zanimivo pripovedovati, kajneda? — se obrne Katarina k svojim ostalim gostom.
Vsi so ji pritrdili.
—	Jaz vem, — se oglasi sedaj grof Panin, — za katerega kralja gre. — Vi ste sicer izpremenili imena, dragi Agapov, kljub temu pa vem, kateri dvor mislite!
—	Tem boljše! — odgovori stari grof Agapov in pomežikne Katarininemu ministru.
—	Nadaljeval naj bi torej? — začne zopet Agapov.
Lepa grofica Haym se je nahajala, kakor sem že enkrat dejal, v svoji vili izven mesta.
Ta vila je pripadala njenemu možu, lepa Ana pa je rada živela tam, daleč od mestnega vrvenja in dvornih spletk, ki vsakogar okužijo.
Kadar kralja ni bilo v prestolici, je živel tudi njen mož po nekaj tednov v svoji vili, vendar pa se ni nikdar počutil poleg svoje resne, stroge in mlade soproge kdo ve kako dobro.
Njegovo pričakovanje, da se mu bo kot izkušenemu ljubimcu posrečilo ožareti in vzbuditi vso ljubezen in strast mlade žene, se mu ni izpolnilo.
Morda je bilo to zaradi tega, ker je njegova mlada žena izvedela, da poznajo njenega moža po vsej državi kot skrajno brezvestnega in lah-komišljenega zapeljivca žen.
Kadar je premišljevala o tem, kako je postala njegova žena, se večkrat sama ni razumela-
Ko je pred kakšnimi tremi leti spoznala svojega moža, je bil izredno ljubeznjiv in dober človek-
Ugajal ji je in tem rajše se je poročila z njim, ker je bila srečna, djt je lahko odšla z dvora princese Mag-laje, njene dotedanje gospodarice. Princ se ji je nekega dne približal m sicer na tako podel način, da je Ana dvignila svojo roko in ga udarila v obraz.
List istia j ata: “SLOVENSKI DOM” in KONSORCIJ
LIST
KAKO JE ČEVLJAR POSTAL SLIKAR
Čevljar Šetina je imel sredi vasi majhno hišo. V njej je marljivo vlekel dreto in udarjal po kopitu, da se je kar kadilo. Pa ni znal samo drete vleci in žebljev zabijati v podplate, znal je tudi zanimivo pripovedovati. Lojzek je bil pri njem kuhan in pečen. Vsak dan ga je nadlegoval s prošnjami, naj mu pove kaj s svojega potovanja po svetu.
Nekega dne je Lojzek spet pritekel k čevljarju z raztrganim čevljem. Ko sta se dogovorila, kdaj bo čevelj popravljen, je Lojzek sedel na stol in zaprosil:
“Mojster, povejte mi kaj!”
Šetina je bil ta dan posebno dobre volje, zato se mu je jezik kaj hitro razvezal. Prodirljivo je pogledal Lojzka izza velikih naočnikov, se obliznil okoli ust in začel;
“Ko sem jo popihal iz Carigrada, ker se z mojstrom nisva razumela, sem se nekaj časa brez dela potikal po deželi. Ljudje so svoje čižme delali kar sami. Imeli pa so usmiljenje z menoj in dali so mi jesti, da mi ni bilo treba stradati.
Napotil sem se proti Damasku, pa sem najbrž zgrešil pot, ker sem se kar na lepem znašel v kraju, kjer živijo Kurdi. To so umazani, neprijazni ljudje, ki v svoji deželi ne morejo trpeti tujca. Zgrabili so tudi mene in postal sem njihov suženj. J£o so videli, da mi nobeno drugo delo ne gre tako izpod rok kot čevljarstvo, so me odvedli na trg, da bi me prodali dalje. To je bila moja sreča. Ko sem stal na trgu, je prišel mimo hišnik nekega paše, ki je nekoč obiskal Evropo, in se je navduševal za vse, kar je tam videl. Hišniku se je takoj posvetilo v glavi, da bi se paši še bolj priljubil, če bi mu pripeljal evropskega sužnja. In imel je prav: za pašo je pomenil evropski suženje pravo dragocenost,
Dvele ti sem živel pri paši in kar dobro se mi je godilo. Izdeloval sem čevlje za pašev dvor, turške in evropske, kakor so pač zahtevali od mene. Jesti so mi dali kolikor in kar sem hotel.
To so bili lepi časi! Le škoda, da so tako hitro minili. Nekega dne je
adinski kotiček
namreč prišel k meni sam paša. Strašno se je dolgočasil, čeprav je imel v svojem haremu okoli dvajset žena. Domislil si je, kako imenitno bi bilo, če bi bila njegova palača poslikana tako, kakor so poslikane palače v Evropi. Hotel je pač zmerom nekaj posebnega. No, in ker drugega Evropca ni bilo v bližini, je ukazal meni, naj poslikam palačo. Odgovoril sem mu, da znam samo čevlje krpati, on pa me je zavrnil, da znajo Evropci tudi slikati. Na-vrh mi je še zagrozil, da mi bo dal glavo odsekati, če se pri priči ne lotim slikanja. Kaj sem hotel?-Glave takrat ne bi bil rad izgubil, zato sem pač ugriznil v kislo grozdje in šel na delo. K sreči sem svoj čas potoval po deželi z nekim slikarjem in se od njega naučil toliko, da sem vedel, kako se rabi čopič in kako mešajo barve.
Naslikal sem na stene s pisanimi barvami pašo in njegovo spremstvo na konjih, karavane in še mnogokaj — vse v naravni velikosti. Ob pogledu na svojo packarijo pa mi ni bilo nič kaj prijetno pri srcu. Včasih se mi je zdelo, da že čutim ostro rezilo meča na vratu, zakaj paša ni poznal milosti, če se mu je kdo zameril.
Ko sem svoje delo dokončal, je prišel paša, da bi si slikarijo ogledal in izrekel svojo sodbo. Pripravljen sem bil na najhujše. Tembolj sem bil zato presenečen, ko sem videl, da je pašev obraz kar zažarel od ponosa in zadovoljstva, ko si je ogledal moje zmazke. “Krščanski pes je trdil, da ne zna slikati. Poglejte, ali mi ni poslikal palače natančno tako, kot so poslikane v Evropi? Podarim ti prostost, pojdi, kamor te žene srce!” je svečano rekel.
Tega si nisem pustil dvakrat reči. Bal sem se, da bi se paša utegnil premisliti, zato sem ročno pobral šila in kopita in jo odkuril.
Tako vidiš, Lojzek, lahko postaneš iz čevljarja slikar, kadar ti gre za glavo!” je čevljar končal svoje pripovedovanje.
Lojzek se je lepo zahvalil za zani-
mivo storijo, se poslovil in odšel. Že je bil daleč od hiše, ko je čevljar skozi okno zakričal za njim:
“Ampak zapomni si, fant: nisem ti tega pripovedoval zato, da bi jo zdaj še ti popihal v svet in kolovratil okoli kot jaz! Lepa je tujina, stokrat lepši pa je domači kraj!”
BASEN O SEBIČNOSTI
Yelik pes je skočil v jasli, ki so bile polne sena. Udobno se je zleknil po senu in začel dremati.
Kmalu nato se je vrnil v hlev domači vol, ki je ves dan vozil težek tovor. Bil je hudo truden in lačen. Približal se je jaslim, da bi si potolažil glad.
Ko ga je pes zagledal, je skočil pokonci in začel lajati.
Yol se je umaknil, čez nekaj časa pa se je spet približal jaslim in hotel jesti seno. Pes je iztegnil dolgi vrat in pokazal ostre zobe. Prav gotovo bi bil vola ugriznil, če vol ne bi hitro odskočil.
Vol ga mirno vpraša:
“Zakaj ne pustiš, da bi jedel svoje seno? Tebi itak nič ne koristi, ker ne ješ sena.’
“To je vseeno,” je zalajal pes. “Ce ga ne smem jesti jaz, ga tudi drugim ni treba jesti!”
Naj večja sebičnost na svetu je, če kdo nekaj prepove svojemu bližnjemu, česar sam ne more uživati.
KROMPIR JIM NI TEKNIL . . .
Dandanes si gospodinje, ki ne bi imela v svoji shrambi tudi krompirja, kar ne moremo misliti. Saj je krompir poleg kruha ena izmed tistih redkih jedi, ki se je zlepa ne prenajemo. Radi ga imajo otroci in odrasli.
Pred nekaj stoletji pa krompirja v Evropi še niso poznali. Šele leta 1565. so ga angleški in španski mornarji prinesli iz Čile, Argentine in Peruja, kjer je prvotna domovina krompirja, v Italijo. Dva moža — Walter Raleigh in Francis Drake — pa sta se zaman trudila, da bi razširila ta okusni sadež po deželi.
■ Posebno v Nemčiji se kmetje kar
niso mogli spoprijazniti s tem novim poljskim pridelkom. Šele po sedemletni vojni, ko je v Nemčiji začelo primanjkovati žita, in kmetje še zmerom niso hoteli saditi krompirja, je kralj Friderik Wilhelm I. izdal stroge ukrepe. Vsak kmet je d'obil ukaz, da mora del svojega polja zasaditi s krompirjem.
Takrat se je zgodila tale smešna, a resnična zgodbica:
Nekega dne je kralj potoval skozi neko nemško vas. Pred trumo kmetov je obstal in jih prijazno vprašal:
“No, kako je s krompirjem? Ali ste ga vsadili?”
Kmetje so pokimali in ga čemerno gledali.
“Tako je prav!” jih je pohvalil kralj. “Kajne, da vam imenitno tekne V ’
Eden izmed kmetov se je ohrabril in zagodrnjal:
“Gospod kralj, ta zelenjava ima tako grenak okus, da je vsem postalo slabo, ko smo jo hoteli jesti!”
Namesto zorečih sadežev v zemlji, so kmetje jedli zgornji del krompirja — zelenjavo... Kralj se je na vsa usta zasmejal in z njim tudi kmetje, ko so spoznali svojo zmoto.
Drugo leto se je kralj spet vrnil v tiste kraje. A tokrat je videl povsod same hvaležne in dobrovoljne obraze. Krompir je kmetom imenitno teknil in je kmalu postal njihova najljubša hrana, kakor je še danes.
ČRNA POŠAST
Nekega dne je zajec priskakljal iz gozda na polje, kjer je sijalo svetlo sonce. Nenadoma je opazil zraven sebe senco svojih dolgih ušes. Bil je prepričan, da se je priplazila k njemu rogata zver, ki bo vsak hip planila nanj in ga požrla. V divjem strahu je začel bežati, kolikor so ga nesle noge. Pa ni vse skupaj nič pomagalo. Nevarna zver je drvela z njim in je ni mogel prehiteti.
Dolgo uro je tako begal okoli in hotel zbežati pred svojo senco. Nazadnje se je ves upehan zgrudil v senci nekega drevesa na tla. Tedaj
je ves radosten opazil, da ga nihče več ne preganja. Zahvalil se je Bogu za svojo rešitev, rekoč:
“Če mi Bog ne bi dal tako urnih nog, bi me črna pošast gotovo ujela in požrla!”
USODA
Živel je drvar, ki je imel hčerko Stanko. Stanka je bila ljubka deklica. Imela je dolge rumene kodre in čudovito nežen glas. Kadar je pela, so prihiteli k njej ptički, ji sedali na rame in veselo preepvali z njo.
Nekega dne je bila Stanka sama doma. Oče je odšel globoko v gozd sekat drva. Tedaj je prišla mimo koče žena Usoda. Potrkala je na vrata in vstopila. Stanka jo je prijazno vprašala, kaj bi rada in kako se kaj godi po svetu.
Usoda je rekla:
“Usojeno ti je, da boš čez dva dni nevesta našega mladega kralja!”
To rekoč, je odšla.
Stanka je bila na vso moč presenečena. Ni mogla verjeti, da bi se izpolnilo prerokovanje žene Usode. Ko je prišel oče domov, mu je hitro povedala, kaj je doživela. Oče pa jo je pobožal po zlatih laseh in se nasmehnil :
“Prismodica, sanjalo se ti je!”
Drugi dan so šle mlade deklice na polje žet. Ta čas je prijahal čez polje kraljevič. Ko je zaslišal petje ža-njic, je skočil s konja in povprašal dekleta:
“Katera izmed vas zna najlepše peti?”
Vse so pokazale Stanko. Kraljevič je stopil k njej in ji rekel:
“Ti boš moja nevesta!”
Posadil jo je na konja in zdirjala sta proti gradu.
Tako so se izpolnile besede" kfjih je izrekla žena Usoda. • Stanka je pravično vladala ob strani ljubljenega moža in skrbela za reveže, da so jo vsi radi imeli. Tudi meni je dala zlat cekin, s tem cekinom sem si kupila črnilo, papir in peresnik — in napisala to zgodbico, če komu ni všeč, naj mi ne zameri! Zmanjkalo-mi je črnila in papirja...
Marija Pirc, I. razr. gimru pri Urš. v Ljubljani
Posledica je bila ta, da je morala čimprej oditi iz hiše.
Ker pa je bila siromašna, je sprejela grofovo ponudbo in postala njegova žena.
Na svetu je imela sicer še enega človeka, prijatelja iz. detinstva, ki jo je imel rad in ji je bil zvest.
Ta človek je bil Rajmond Helm, ki pa je bil baš tedaj v inozemstva in radi tega se Ana ni mogla poraz-govoriti z njim in se posvetovati, kakor se posvetujejo prijatelji med seboj.
Med Ano in mladim Rajmondom Helmom ni bilo nikdar ničesar drugega, kakor iskreno in toplo prijateljstvo.
Mladi častnik ni nikdar spregovoril niti besedice o svoji ljubezni, ki jo je na tihem gojil napram mladi ženi.
Ana je slutila, kako je njenemu prijatelju pri srcu, vendar pa mu ni mogla nuditi ničesar razen sestrske ljubezni.
Morda je mladi Helm baš radi tega odšel v tujino.
Ker je bil prav tako siromašen kakor Ana, nista mogla misliti na ženitev. In tako je nekega dne podala lepa Ana ministru Haymu svojo roko v znak zakonske zveze.
Pozneje se je Helm vrnil zopet v domovino.
Ko je slišal, kaj se je pripetilo med njegovo odsotnostjo, je odšel za svojo prijateljico v prestolnico, kjer se mu je posrečilo da je postal častnik kraljeve telesne straže.
Bal se je za Anino naadljnjo u-sodo in je hotel ostati vsaj v njeni bližini.
Pozneje se mu je posrečilo, da je z Ano obnovil nekdanje zveze, včasih sta se skrivaj sestajala v starem parku, ne da bi kdo kaj slutil o njunem medsebojnem prijateljstvu.
Rajmondu je govorilo srce, da ne
sme nikdar zapustiti svoje lepe prijateljice iz detinstva, posebno pa še sedaj, ko se je nahajala v bližini nevarnega kralja Augusta.
Zadnji dve leti je živela Ana v svoji vili izven mesta kakor pravcata jetnica.
Če bi ne bilo tajnih obiskov mladega častnika, bi se je morala lotiti žalost in obup.
Kmalu se je namreč prepričala, da jo njen mož vara z drugimi ženami, ki jih je bilo dovolj na dvoru kralja Augusta.
Med njo in ministrom Haymom že zdavnaj ni bilo nobenega toplejšega čuvstva več, čeprav je izredna Anina lepota vedno znova vžgala grofovo strast, vedno znova se ji je hotel približati.
Njen mož je imel sestro gospo Trepov, katero je Anina lepota zelo jezila, razen tega pa ji tudi ni bilo po volji, da je Ana tako ponosna, nedostopna in krepostna.
Pred Ano pa se je seveda obnašala kot najljubeznjivejša sorodnica in svakinja.
Ta gospa Trepov je pripovedovala o mnogih ljubezenskih odnošajih njenega moža, posledica'pa je bila ta, da je Ana ministra od tistega dne prezirala.
Sprejemala ga je hladno, občevala je z njim kakor s kakšnim znancem, ki nas pride slučajno obiskat, izpremenili niso tega razmerja divji izbruhi strasti, pa tudi jeza ni pomagala.
Čeprav vila ni bila daleč od mesta in so se dan za dnem vozile elegantne kočije mimo in so jezdarili jezdeci tod okoli, se vendar še nobenemu dvorjaniku ni posrečilo, da bi videl lepo soprogo ministra Hajdina.
Bilo je tisto jutro po popivanju na kraljevskem dvoru.
Na zaklenjena vrata v visokem zi-
du, ki je obdajal vrt, je nekdo močno razbijal.
Stari in zanesljivi sluga je vprašal jezdeca, česa želi.
Pred glavnimi vrati je stal namreč jezdec, ki ni niti skočil s svojega sedla, temveč je kar sede zaklical staremu slugi, da prinaša kraljevo pismo za grofico Haym.
Starec se prestraši.
Takoj mu je prišla na misel nevarnost, ki bi utegnila pretiti njegovi mladi gospodarici.
Vedel je, da človek lahko izgubi kraljevo milost in da se kralj lahko odloči, da pošlje koga v temnico.
Sluga je zmajeval z glavo in motril pismo, ki ga je držal v roki.
Nato je zaklenil vrata in odšel po vrtu v dvorec, da bi izvršil glasnikovo povelje.
Ana je to jutro vstala prej kakor po navadi.
Vso noč so jo mučile nemirne sanje.
Ravno sedaj je njena komornica česala njene lepe lase pred visokim kristalnim zrcalom.
Motrila je svojo pojavo v zrcalu.
Bila je lepa, zelo lepa, to je vedela.
Toda kaj ji pomaga vsa njena lepota, ko pa mora ginevati kakor jetnica med temi zidovi.
Včasih se je je lotilo neskončno hrepenenje po življenju, ki bi bilo polno solnca, sijaja in razkošja, hrepenela je po veselih, zadovoljnih in srečnih ljudeh.
Tedaj je njeno oko, ki je bilo sicer tako hladno, zažarelo in njena duša je postala toplejša.
Ana je bila visoke in lepe postave.
Njene oči so bile temne, koža pa bela kakor sneg.
V njenem bistvu je ležalo nekaj kraljevskega, kar je delovalo na vsakogar, s katerim je govorila.
Zdajci potrka nekdo čisto tiho na vrata in grofica Ana se lahno zdrzne.
Ukazala je svoji sobarici, naj pogleda, kdo je pred vrati in česa želi, ko pa se je ta vrnila, je prinesla v roki pismo, katerega je prinesel kraljev glasnik.
Tudi Ana je takoj mislila, da preti grofu ali pa njej od kralja kakšna nevarnost. Toda v naslednjem hipu je bila zopet že popolnoma mirna. Sobarici je ukazala, naj odide iz budoarja.
Ta mir pa je bil samo navidezen.
Ko je prečitala pismo, sta se njen nemir in razburjenost silno povečala.
Spoznala je pisavo svojega moža.
Toda kaj pomeni to vabilo, da mora prihodnji večer priti v IIay-movo palačo, kjer jo grof pičakuje.
Njegovo Veličanstvo kralj bi se rad seznanil z njo na plesu, katerega bodo čez tri dni priredili na dvoru. Grof prosi radi tega svojo soprogo, da bi se odzvala temu vabilu.
Ana je silno prebledela in roka, ki je-držala moževo pismo, je omahnila.
Njene velike in lepe oči so strmele v daljavo, — premišljevala je, kaj naj bi pomenilo to vabilo.
Lepa soproga ministra Hayma ni niti slutila, čemu mora priti v prestolnico.
Vedela pa je, da se povelju mogočnega vladarja in kralja Augusta ne sme nihče upirati.
Do prihodnjega večera je imela še dovolj časa, da bi se lahko pripravila, kajti grof Haym je v pismu še posebej povdarjal, da mora biti njegova soproga pripravljena na daljše bivanje v mestu.
Ali bo to obrat v njenem življenju?
Mlade grofice se je lotila mrzlična nestrpnost, komaj je čakala, da bi
od Hayma izvedela kaj natančnejšega.
Toda grofa ni bilo od nikoder.
Tako ni Ani preostajalo ničesar drugega, kakor pripraviti se za na pot v prestolico.
Da mora potovati ponoči se ji ni zdelo niti malo sumljivo, — na vsak način je grofica morala čakati na kraljevo kočijo.
Lepa Ana je o marsičem premišljevala, naposled pa je postala tudi sama radovedna, kaj bo doživela v prestolici in na dvoru.
Mrak je legel na zemljo prej kakor sicer.
Nehalo je deževati, oster veter pa je neprenehoma pihal in stresal stara drevesa v parku.
Ana je sedela v svojem budoarju. Bila je popolnoma pripravljena za potovanje.
Svoje služabnike je nameravala pustiti v vili, ker je imela v prestolici dovolj drugih slug.
V tem trenutku je premišljevala o svojem prijatelju iz mladosti — o Rajmondu Helmu.
Tiha bol jo je prevzela ob mislih nanj.
Bila bi srečna, če bi mu' mogla poslati po svojem starem služabniku kakšno vest, toda Ana ni niti sama vedela, kakšno življenje jo čaka v prestolici.
Ravno ko je hotelia poklicati starega služabnika, da bi mu ukazala, naj pove mlademu Rajmondu, če ga bo videl, da je odpotovala v prešio-lico, je nekdo potrkal na vrata.
Na pragu se pojavi stari sluga.
—	Kaj je, Baltazar? — ga grofica hitro vpraša.
—	Prišel je, milostljiva gospodarica, — zašepeče stari sluga.
Ana skoči s svojega sedeža.
Njen lep obraz s plemenitimi potezami je pordel.
(Dalje prihodnjič)