-----   46   -----
Bistri možje.
Pod belim Snežnikom, tik bistre vode. So bivali nekdaj bistri možje.
Od copernic, škratov in čudnih reci. Od zlatih zakladov so sanjali vsi.
Prebrisan Furlance pritepe se v vas, „Da copra44 razširi po dolu se glas.
Do njega hitijo prebistri možje, Furlance jim modro tako-le pove:
„Predragi! Jaz vem, kaj željite vso noo, Meni pa dana posebna je moč!"
„Vi hočete zlatih cekinov, srebra, Obujte pa preden se čedno doma".
„Vse tolarje svoje vzemite seboj, Za vsacega mernik jih bode nocoj !a
„Ko Avemarija po gričih zvoni,
Pred svetim Ahacjem me čakajte vsi!*
„In paternošt v rokah molite na glas, O polnoči pridem brez dvoma do vas!44
„Plačila ne vprašam ko tolarčka dva In še bokal vina od vsac'ga moža!44
v
„Ce pa ne bom vstregel, preljubi možje, Ne tolarčkov nečem, ne kaplje vode!«
Prebistri možaki na dome teko, Se lišpajo, srebro iz skrinj pobero.
Veselje do dnara jim beli glave, O Avemarii pred cerkev hite.
Dvanajsta odbije, — zdihevajo vsi,  — Furlance že tudi med njimi stoji.
„Pobožni prijatli!  koj  škornje  iz nog,  — Le bose usliši premiljeni Bog!"
„Zdaj tolarčke v škornj^^ro škornje na tli, Po tem naj se slednji za mano poda!44
Furlance gre v cerkev, za njim pa možje; Z vervjo jim na herbte priveze roke.
^Pokleknite k zidu, — povzdignite vid, — Molite in ribljite z nosi ob zid!44
„Dvanajsetkrat tekel krog cerkve bom bos, Vi pa le molite in ribljite nos!44
„In kadar se vernem, bo škratelj z menoj, Molite, pa nihče se vraga ne boj!44
Furlance iz cerkve kaj urno hiti, Za sabo pa zapre cerkvene duri.
Do jutra so ribali noše možje, —
Furlance smuk z dnarom čez Vremske verhe!
Miroslav.