Tuje gorje.
Osem let je bil star, ko mu je umrl oče.
Hitro se je oditeljal iz mesta, kjer je obiskoval ljudsko šofo v rojstno vas, da bi še jedenkrat videl svojega očeta . . .
Čez par dni se je zopet vračal v mesto. — Sneg je naletaval in huda burja je brila, ko se je peljal dobro zavit v kožuh na poštnem vozu v pusto mesto.
Pri neki gostilni so se vstavili. Prisedli so štirje možje. Predno je pognal postiljon konja, se je obrnil k njemu ter ga vprašal : „Te li zebe ?" „Ne."
¦ „Revček !" je dejal svojim štirim sopotnikom, „včeraj so mu pokopali očeta."
„Res V"
¦ „A?" „Vem."
,,U-u", je zazehal četrti ; eden ga je pogledal, drugi se še ozrli niso po njem ...
A njemu je vstrepetalo srce ...
Ivanov