5 G la sn ik S E D 5 8| 3– 4 20 18 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger* Ljudje v življenju doživljamo različna obdobja. So obdob- ja, ko se človek počuti ustvarjalnega, upajočega in kot da ga družba podpira. In so obdobja nebogljenosti, ko se zdi, da tako na ravni posameznika kot skupnosti ljudje z neza- upanjem spremljamo dogodke in procese, ki nas obkrožajo in katere soustvarjamo. Leta 2014, v času, ko sem pisala raziskovalni projekt, v katerem je nastala večina člankov tega tematskega sklopa, se je v Sloveniji veliko govorilo o krizi. Posledice global- ne finančne in gospodarske krize je bilo čutiti vsepovsod. Mediji, gospodarstveniki, politiki, analitiki in drugi ko- mentatorji so čas, ki smo ga živeli, opisovali kot negoto- vega in nepredvidljivega, opredeljenega z režimom pre- karnosti. Govor o krizi in kriza kot razlagalni koncept sta se občutno zažirala tudi v govorico posameznikov, sploh kadar so opisovali svoje želje, strahove, prizadevanja in načrte. Zdelo se je, da takšen govor še najbolj razjeda opi- sovanja in načrtovanja, a tudi razmišljanja o prihodnosti, ki so se v tem času zdela še posebej pesimistična. Družbe- ne napetosti in dvome so komentatorji v svojih razlagah povezovali tudi s politično krizo, krizo identitete, zapušči- no socializma, postsocializma, individualno in družbeno odgovornostjo ter s »slovenskim nacionalnim značajem«, ki naj bi ga zaznamovala črnogledost in brezupnost. Antropološke študije so leta 2014 že dlje časa pozorno analizirale primere razumevanja prekarnosti in kriznega na različnih koncih sveta. Meni se je zastavljalo vprašanje, kako se gospodarsko krizo in čas, ki ga ta zaznamuje, živi in razmišlja v specifičnem kontekstu jugovzhodne Evro- pe. Kako diskurz globalne krize rezonira v območjih, ki se jih v družboslovju že tako ali drugače razume kot krizna? Dele jugovzhodne Evrope so še pred začetkom zadnje glo- balne finančne krize razumeli kot politično nestabilne in gospodarsko obrobne. Na kakšen način je torej v takem kontekstu treba razumeti koncepta prekarnosti in negoto- vosti? Kaj bi prinesla premestitev raziskovalnega težišča s stereotipnega preučevanja krizne preteklosti in sodobnosti na zamišljanje prihodnosti? Moje terenske izkušnje v Srbiji so pokazale, da ljudje strah pred gospodarsko krizo izražajo na podoben način kot v Sloveniji. A vendarle se je zdelo, da se govor o krizi in izraženo nelagodje pred prihodnostjo nekoliko redkeje umešča v metanaracije o koncu socialne države ter o izgu- bi dela in pravic. Moji sogovorniki in drugi komentatorji so posledice finančne krize razumeli predvsem kot doda- ten udarec že obstoječi gospodarski izčrpanosti in politični otopelosti, v kateri se je znašla Srbija v zadnjih 20 letih. Kot nasprotje situaciji v Srbiji in Sloveniji je kolegica Na- taša Gregorič Bon takrat poročala o drugačnem etnograf- skem primeru v Albaniji. Leta 2014 je bila ta ena redkih držav v Evropi, ki ni bila v recesiji. Posledice globalne finančne krize so tamkajšnji prebivalci kljub temu močno čutili, predvsem zaradi naraščajočega števila povratnikov. Povratniki so (bili) posamezniki, ki so se po razpadu ko- munističnega režima v Albaniji izselili v Grčijo, Italijo in druge države, od tam pa so leta finančno podpirali svoje albanske sorodnike in vlagali v razvoj lokalnega in držav- nega gospodarstva, dokler se niso v času globalne gospo- darske krize vrnili v Albanijo. Sčasoma je njihova vrnitev postala finančno breme tako za njihove razširjene družine kot tudi za državo samo. Kljub temu, kot kažejo raziskave, so med letoma 2010 in 2013 albanski sogovorniki vztrajno opisovali svojo družbo in tedanje družbene izzive z opti- mističnimi in upanja polnimi vizijami prihodnosti. Porajala so se mi naslednja vprašanja: kaj vpliva na raz- lična razumevanja »negotovih« in »prekarnih« časov v omenjenih državah? Kakšen pomen ima frustracija, ki jo ljudje začutijo, kadar je učinek njihovega delovanja omejen zaradi finančne ali politične krize? Gospodarska negotovost določene ljudi hromi pri načrtovanju, drugim pa daje zagon in motivacijo. Kaj botruje dejstvu, da so ljudje, ki se znajdejo v podobnih okoliščinah, različno zaupljivi do časa in prihodnosti? Kako posamezniki in družbe v »kriznih« časih razumejo lastno vlogo v širših gospodarskih in političnih procesih? Na kakšne načine mislijo, ustvarjajo in vplivajo na svoje prihodnosti? Kako bi bilo z etnografsko metodo najbolje zajeti prakse otopelosti in upanja v kriznih časih? Kako dokumentirati in antropološko interpretirati različne naboje osebnih in skupinskih prizadevanj, afektov, želja, strahov in dilem o prihodnosti? Na kakšen način bi raziskovalna pozornost na vsakdanje, nekoherentne, nesorazmerne in nemerljive af- ektivne, politične in mišljenjske vložke v časovne ureditve prispevala k razumevanju časa in časovnosti? Januarja 2016 je ARRS predlog raziskovalnega projekta Misliti bodočnost: Primerjalna antropološka študija pri- čakovanj v jugovzhodni Evropi odobril. Začela sem so- delovati z Nino Vodopivec, Miho Kozorogom in Natašo MISLISTI PRIHODNOST (V NEGOTOVIH ČASIH) Gostujoči uvodnik Predgovor | 1.20 Datum prejema: 16. 10. 2018 * Maja Petrović-Šteger, dr. socialne antropologije, docentka, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za antropološke in prostorske študije, Novi trg 2, 1000 Ljubl- jana; majapetrovicsteger@gmail.com, majapetrovicsteger@zrc-sazu.si. G la sn ik S E D 5 8| 3– 4 20 18 6 Misliti prihodnost Maja Petrović-Šteger Gregorič Bon, s katerimi smo odgovarjali na zastavljena vprašanja. Poglavitni cilj raziskovalnega projekta je bil sistematično preučiti podobnosti in razlike v praksah načr- tovanja prihodnosti v Sloveniji, Albaniji in Srbiji. Na vseh treh etnografskih terenih so se različne skupine ljudi aktivno odzivale na izzive negotovosti na način, ki je pozival k neposrednemu, stvarnemu in pragmatičnemu preoblikovanju političnih, družbenih in gospodarskih di- menzij življenja. Niso nas zanimale prakse, usmerjene le v finančno stabilizacijo regije, marveč družbene iniciative, ki poskušajo sooblikovati in preoblikovati sodobna razu- mevanja krize, priložnosti, družbe, časa in sveta. Zato smo se posvetili preučevanju različnih diskurzivnih strategij, materialnih in afektivnih praks, s pomočjo katerih družbeni podjetniki in vizionarji razmišljajo in načrtuje- jo svojo prihodnost. V kontekstu projekta smo družbene podjetnike definirali kot ustvarjalne stratege, ki se do pri- hodnosti ne opredeljujejo le s ponujanjem določenih tržnih izdelkov, marveč osmišljajo alternativne mišljenjske, gospo- darske in politične projekte. Zanimala so nas razmišljanja in prakse tistih, ki si prizadevajo konkretno vplivati na osebne in družbene, politične in okoljske scenarije prihodnosti. Na teren smo se pripravljali tako, da smo izbrano literaturo (s področij antropologije časa, kriznega, upanja, poraza; dvoma; odgovornosti; družbenega podjetništva; vizio- narstva; antropologije etike in morale itn.) skupaj brali in oblikovali nabor raziskovalnih vprašanj, prek katerih bi lahko pozneje izvedli antropološko primerjavo. Prav tako smo z določenimi sogovorniki in deležniki sodelovali na intenzivnih delavnicah ter drug drugega občasno obiskali na terenu in opravljali skupinske intervjuje. Delni rezultat raziskave je ta tematski sklop, ki prinaša šest analiz časovnosti pričakovanja, kot se kažejo v inti- mnih, afektivnih, diskurzivnih, strateških in pragmatičnih praksah posameznic, posameznikov in skupnosti. Članki prinašajo izvirne poglede na različne konfiguracije sodob- ne vizionarske in podjetniške subjektivnosti v Albaniji, Srbiji, Sloveniji in Indiji. Treba je izpostaviti, da sta dva članka – Ane Jelnikar in Jane Šimenc – nastala v intelektualnem dialogu z našim projektom, a predvsem na osnovi gradiva, zbranega v kon- tekstu njunih lastnih raziskovalnih projektov. Oba članka sta še posebej dragocena za naš tematski sklop, saj eden z zgodovinskega, drugi pa s sodobnega vidika prevprašujeta vlogo vizionarstva in podjetništva v etnografskih kontek- stih Indije in Slovenije. Vsi avtorji smo bili pozorni na prakse nastajanja in načine, na katere ljudje oblikujejo osebne in skupinske razlage ču- tenja in ustvarjanja sveta. Naš namen je bil nasloviti tako občutke nelagodja kot motivacije, ki jih naši raziskovan- ci in sogovorniki občutijo zaradi različnih zamišljenih ali realnih stigmatizacij ali samostigmatizacij, zaradi negoto- vosti ali nezanesljivosti, medtem ko premišljujejo o lastnih in skupinskih prihodnostih. Prispevki ne tematizirajo družbene in psihološke analitične kategorije upanja le kot čustvene drže ali strateškega trenut- ka, marveč kot obliko spoznavnega in materialnega pozna- vanja in obvladovanja sveta. Osredinjanje na trenutke upan- ja omogoča vpoglede v situacije, v katerih imajo ljudje – ali trdijo, da imajo – različne vire in zmožnosti za organizacijo prihodnosti v materialnem in čustvenem pomenu. Avtorji so s svojimi analizami mišljenjskih matric v Alba- niji (Nataša Gregorič Bon), alternativnega razumevanja ekonomije v Sloveniji (Nina Vodopivec), družbenega akti- vizma in oblikovanja sebstva v Sloveniji (Miha Kozorog), zagonskih podjetij in vizij v kontekstu medicine in zdravja v Sloveniji (Jana Šimenc), vloge vizionark v misijonarski zgodovini Indije (Ana Jelnikar) ter ideje družbene odgo- vornosti, »miselne revščine« in »miselnega izobilja« v Sr- biji (Maja Petrović-Šteger) pokazali, da določeni vizionar- ski projekti in projekti družbenega podjetništva ustvarjajo vzporedne, alternativne prostore aktivnega zamišljanja drugačnih družbenih razmer. Te pa ključno oblikujejo ne le razumevanje prihodnosti, ampak spreminjajo posamez- nikova in skupinska ravnanja s sedanjostjo. Ti članki so prav tako prispevek k antropologiji podjetniških praks. Medtem ko obstajajo številne gospodarske in stati- stične študije o pomenu podjetniških praks za regionalno gospodarstvo, skorajda ni sistematičnih in primerjalnih an- tropoloških analiz kulture družbenega podjetništva v jugo- vzhodni Evropi. Naša raziskava je zapolnila to vrzel. Prav tako je naša želja dokumentirati razmišljanje o priho- dnosti določenim sogovorcem dala možnost, da svobodno izrazijo svoje ideje ter jih postavijo ob bok stereotipnim in dramatičnim pripovedim iz sveta medijev, gospodarskih, fi- nančnih in političnih poročil. To je poseben dosežek naše raziskave, saj je gojenje kritičnega pogleda na vse močnejšo ekonomizacijo družbe in znanosti velikega pomena. Gospo- darstvo se čedalje bolj uveljavlja kot osrednji kulturni okvir in analitično orodje, ki organizira sodobno družbo. Ekono- mizacija družbe in podjetniška racionalnost nista zajeli le gospodarstva, temveč tudi načine, kako razumemo, dojema- mo, mislimo realnosti (in z njo vred tudi znanost). Procesi zamišljanja prihodnosti in usmerjanje pogleda na krizo zunaj gospodarskih kategorij ter preučevanje druž- benega ozračja, ki omogoča ali zavira spremembe, imajo torej zmožnost preobražanja. Predvsem so v veliki meri zaznamovani z moralnimi, afektivnimi (občutenja skrbi, zaupanja, odgovornosti) in telesnimi izkušnjami. Doprinos teh člankov je ravno v pozornem analiziranju različnih epistemoloških, a tudi moralnih temeljev odnosa, ki ga imamo do časa v sodobni družbi.