Glasilo Zveze sindikatov Slovenije Ljubljana, 3. oktober 1986 številka 39, letnik 45, cena 65 dinarjev anašnja zveza komuni-■ stov, pa tudi njeni člani M kot posamezniki, so ne-nehno pod »družbenim 2H z?rom<<’ Posebej delavcev v druženem delu, ki je ne sodijo eč p0 tem, kakšne usmeritve Prejema, temveč kako jih udeja-Ja v vsakem družbenem okolju Z1 v družbi kot celoti. Dandanes, ,° se ubadamo s hudimi gospo-darskimi in političnimi težavami, 0 Pred organiziranimi socialistič-^Pii silami v naši družbi in pred vez0 komunistov še posebej, naj-^e2je naloge, zlasti na družbeno-sospodarskem področju. Hitrejši P stanovitejši družbeno gospo-arski razvoj, na osnovi katerega Je rnoči iz krize, je sicer skupna družbena skrb, vendar pa mora za ^ezo komunistov biti prvora-redno vprašanje in odgovornost; udi zategadelj, ker so člani ZK Pa vseh ključnih dolžnostih, na •Pašnih, pri kakršnih objektivno Pstaja največji vpliv na uravna-'auje družbenih in gospodarskih °kov in pri katerih s svojo neod-°enostjo, neznanjem ali pa opor-Unizmom lahko ohranijo krizne izmere (če že ne neke vrste ago-Ppo) našega gospodarstva, ki se z astojem ali pičlimi dosežki še P.U izloča iz svetovnih gospodarjih tokov. Pa ne samo iz teh, tu- 1 iz političnih, kajti ideja o samo-Pravljanju, ki jo je napredno de-aysko gibanje pozdravilo kot vi-rDo novega družbenega razvoja, dandanes, pa če si to priznamo aii si ne, na hudi preizkušnji. Kako iz takšnih kriznih razmer, j® zategadelj usodno vprašanje, ^oda hkrati se vsiljuje vprašanje, kakšno avantgardno organizaci-i0-’ Slovenski partijski kongres “d je zavzel za moderno Zvezo komunistov, namesto klasičnega Partijskega tipa, ki s pozicije »ko-^nduščeje« (ne)uspešno ureja ružbene razmere. Na kongresu e je uveljavila ideja o prenovi Veze komunistov, česar seveda Jjrrogoče izpeljati s kongresnim klepom, temveč s stalnimi druž-enirni prizadevanji po moderni prtiji, ki se je sposobna kot celo-a m vsak posameznik soočati tu-j.1 z drugačnimi stališči, jih sooča-l s svojimi v množičnih organiza- Ali bo člen v verigi zdržal? (Slika: Lojze Ojsteršek) ZV KOMUNISTOV TUPI SAMOOCISCENJE | Dah in v sistemu socialističnega arnoupravljanja. To je seveda P g Proces, vendar pa ne sme bi-1 Predolg za sestop iz partije Plasti v samoupravne procese smeijeno zvezo komunistov, jjkudeč po tem, kar so ugotovile pUpine slovenskega centralnega l^iteja na obiskih v nekaj nad D osnovnih organizacijah ZK, jo Oclnosi v ZK prepočasi razvija-v želeno smer. Ze samo kruta soica, da so sestanki osnovnih Sani2acij pogosto bili preveč purani, opozarja, da tvornih ve-n .P^od članstvom in organi ZK, *stnih, kritičnih in samokritič-(j P> ni ravno mnogo. Forumsko 1° v zvezi komunistov, ki je že Pjgo značilno za delo družbeno-btičnih organizacij, kajpak za-a prenovo in bržkone je (ne)za-Panje med članstvom in Jforu-0ln tisto jedro bodoče politične Peracije v ZK, ki mu bo treba je Preniti vso pozornost. Teza, ki v zadnjem času kar precej živa, pa ne le v partijskih organizacijah, da smo zaposleni v organizacijah združenega dela zadolženi predvsem za dobro gospodarjenje, vodstva in izvršnopolitična telesa pa za smotrne rešitve, je hud udarec poglabljanju samoupravljanja in uveljavljanju delegatskih odnosov v družbi. Morda celo v kriznih razmerah, v času, ko tudi najbolj odgovorni družbeni organi ne zmorejo povsem skladno z dolgoročnim programom gospodarske stabilizacije, malce le razumljiva, da ne rečemo opravičljiva, vendar za prave borce z jasno idejnopolitično naravnanostjo, za komuniste torej, ne more biti sprejemljiva. Pa se pojavlja celo v partijskih organizacijah! Ravno tako kot vsesplošno tarnanje nad razmerami, namesto pravšnjega in pravočasnega ukrepanja v lastnem okolju, učinkovitega odzivanja na dogajanja in prevzemanja pobud za samoupravno razreševanje spor- nih vprašanj. Prenova zveze komunistov mora v smeri usposabljanja zlasti članov in njihovih osnovnih organizacij za idejnopolitično soočanje z vprašanji prihodnjega razvoja, uspešnega gospodarjenja in uveljavljanja samoupavljanja delavcev. Tega ne bo moči doseči le s političnimi tečaji in šolami, ne le s samoizobraževanjem, ki je precej zamrlo, temveč je prenova mogoča le v boju za jasne cilje, za jasno komunistično idejo, za oblast delavcev, ne pa partije v imenu njih. Prav zategadelj so dokaj simptomatična razmišljanja zlasti v tistih organizacijah ZK, kjer govorijo nekako o partnerskem odnosu z drugimi, o sodelovanju s sindikatom, mladino ali celo s samoupravnimi organi. Kdo je čigav partner v tej družbi pri urejanju njenih razmerij, bi moralo vsaj v partijskih vrstah že 'zdavnaj biti jasno. Takšno razmišljanje je le dokaz, kako slabo je proniknila zamisel o prenovi partije med članstvom in kako malo cenimo nauk iz zgodovine slovenske in jugoslovanske partije, ki je iskala torišče svojega dela, mesto za uveljavljanje svojih idej prav v sindikalnem gibanju, vendar ne kot partija, temveč kot posamezniki, ki so zaradi svoje sposobnosti in revolucionarne doslednosti dobivali podporo delavcev. Dandanes pa se zdi, še posebej pri sporih v organizacijah združenega dela, da se člani ZK ne znajo postaviti na pravo mesto in da se ne dogaja malokrat, da zagovarjajo preživele, stare odnose in staro razmerje sil. Če nič drugega, je lahko to udarec napredku, ki je mogoč le v demokratičnih razmerah, v boju komunistov za napredek v sindikatu in samoupravnih procesih, pri čemer lahko kaj zaleže njihova beseda le tedaj, če je argumentirana, jasna in odkrita. Marjan Horvat Kaj o tem menite vi Gospodarska politika v Sloveniji zadnja leta vse bolj temelji na izčrpavanju proizvodnih zmogljivosti in še bolj delavcev. Zgolj ugotavljanje in začudenje nad tem, da v Sloveniji na zvečini dotrajanih strojih še lahko s kakovostjo bijejo neizprosni boj na tujih, praviloma zahodnih tržiščih, ni niti obliž, še manj uteha združenemu delu. Stari pregovori in gospodarske zakonitosti pri načrtovanju razvoja našega gospodarstva že nekaj let nimajo nič skupnega. Raznolikost idej o tem razvoju in vplive različnih centrov moči je moč zaznati iz dneva v dan, če imamo pred očmi tisti del deklarirane in po samoupravni poti uzakonjene razvojne poti, na katere smo prisegali in bili prisiljeni verjeti, da je dolgoročna rešitev. Danes z najvišjih političnih in gospodarskih vrhov prihajajo sporočila, da naša dosedanja naprezanja pri premagovanju težav niso rodila pričakovanih sadov. Da se vsi nismo vedli v duhu dogovorov, sprejetih stališč in resolucij in se še zdaj ne. O tem, kdo se ni ali kdo se je v resnici držal sklepov in dogovorov, v javnosti ni podatkov. Dejstvo pa je, da delavstvo v Sloveniji strpno prenaša tegobe, stranske poti in iskanja rešitev, s skrajnimi napori še zmaguje vse večja bremena in skuša iz sebe in iz svojih strojev iztisniti to,kar vanje ni bilo ne vloženo ne vgrajeno. Zato ni niti čudno niti nerazumljivo, če narašča nezaupanje, če se razraščajo dvomi in malodušje. Kot denimo med mežiškimi rudarji. »S težavami rudnika v Mežici smo pred leti seznanili tovariša Hafnerja. Za Hafnerjem je prišel tovariš Zemljarič, za Zemljaričem Orožen, za Orožnom ste tu zdaj vi, mi pa še vedno čakamo na odgovor ali rudnik svinca v Mežici da ali ne. V teh letih smo ob rudniški dejavnosti razvili vrsto drugih in iz njih nazaj v rudnik prehvali dohodek. S tem smo tem dejavnostim onemogočili hitrejši in potrebni razvoj, rudnika pa tudi nismo rešili. Po naših predvidevanjih bodo rudarji, ki dosegajo evropske učinke, do konca leta nakopali več kot milijardo izgube. Še več, za pošteno opravljeno delo ti rudarji s strahom pričakujejo osemnajstega v mesecu, ko izplačujemo osebne dohodke,« pravijo v Mežici. Milijarda izgub v Mežici ni vsota, ki bi zamajala nacionalno gospodarstvo. Vpričo velikih zgubaijev mogoče ni niti omembe vredna, kot kažejo nekateri tako tudi obravnavajo, toda za rudarje v Mežici, za Koroško, to vprašanje dobi drugačne razsežnosti, ki jih nenehne obljube več ne morejo zadovoljiti. In kot kaže, so na izvršnem svetu SR Slovenije še vedno toliko obremenjeni, da rudarjev v Mežici ne vidijo. To ne bi bilo tako hudo, če podobne razmere ne bi bili vse pogostejše. Janez Sever DRUGA STRAN Ljubljana, 3. oktober 1986 Delavska enotnost Opredeliti naloge V jugoslovanskih sindikatih se odgovorno trudijo najti pot in načine delovanja sindikata ob prekinitvah dela. Že pri definiciji, kaj je prekinitev (štrajk, izsiljeni sestanek itd.), pa so mnenja različna in bolj ali manj upoštevajo dejansko stanje. Prav to pa opozarja, da se je dandanes pomembneje ukvarjati z vprašanji političnega in strokovnega delovanja ob štrajkih kot neutrudno skušati opredeliti, kaj takšen način protesta delavcev v pravnem in sociološkem pogledu pomeni. Daleč od tega smo, da ne bi upoštevali strokovnih vidikov tovrstnih konfliktnih situacij v naših družbenih razmerah, bržčas pa je še pomembnejše, da se prav sindikat čimprej dokoplje do pravega načina odzivanja in delovanja v takšnih situacijah. V prid temu govori zlasti dejstvo, kot samokritično ugotavljajo v analitični informaciji, da se tako sindikat kot drugi subjektivni dejavniki praviloma povsem naučinko-vito vključujejo v uvajanje takšnih kritičnih situacij, da ne govorimo o tem, kaj vse bi bilo mogoče storiti (kot ponavadi ugotovimo) še pred konfliktom. Sedanja razmišljanja in tudi analize še vse premalo upoštevajo nekatere nove prvine in zakonitosti, zaradi katerih prav dandanes prihaja do prekinitev. Suhoparni podatki o številu konfliktov namreč kaj malo povedo o pravih vzrokih in povodih zanje. Ne dovolj tenkočutno obravnavanje teh vprašanj zato velikokrat zapelje v posploševanje in posamično reagiranje, češ, kaj si le mislite, da hostes tem dosegli in še - ko je vendar dejstvo, da so pri nas »štrajki« nezakoniti. Toda »štrajki« so in dogovori na njih kaj hitro postanejo širše potrjeni. Zato bi bilo nesprejemljivo in nevarno zatiskati si oči pred takšno stvarnostjo. Še slabše. Mislim, daje potencirano in radikalno odklanjanje slehernih razmišljanj, kako v naši družbi na splošno sprejemljiv način strokovno in politično urejati tovrstne družbene zaplete. Iskati sovražnike sistema v tistih, ki protestirajo, in drugih, ki tudi nekonvencionalno razmišljajo in se lotevajo teh vprašanj, ob tem pa uperiti prst še v množična občila najbrž ni posebej dober način premagovanja težav; še zlasti dotlej ne, dokler kot družba in subjektivni dejavniki v njej ne bomo postali učinkovitejši na poti k dobrim dosežkom. Dušan Gačnik Razprava o IV. samoprispevku v Ljubljani ZA ČISTEJŠI JUTRIŠNJI DAN Prvi del razprav o predlogu IV. samoprispevka Ljubljančanov, namenjen bo čistejšemu okolju našega glavnega mesta, je za nami. V krajevnih skupnostih so občani izrekli kar precej pripomb, mnenj, predlogov o gradivu, ki jim je bilo ponujeno v presojo. Na osnovi takšnih razprav, so povedali na Mestni konferenci SZDL v Ljubljani, bodo zožili število objektov, ki naj bi jih sanirali s sredstvi samoprispevka. Največ pripomb je bilo namreč izrečenih na račun urejanja grajskega pobočja in avtobusne postaje. zato bosta ti dve nalogi uresničeni drugače. Medtem ko so bile razprave v krajevnih skupnostih doslej številne, ni bilo tako v organizacijah združenega dela. Le v 20 do 30 odstotkih teh so obravnavali program četrtega samoprispevka. Zamujeno bodo nadoknadili na zborih delavcev, ko bodo obravnavali devetmesečne obračune poslovanja. Nosilci razprav v organizacijah združenega dela so osnovne organizacije sindikata, vsi predsedniki so bili preko občinskih sindikalnih svetov o tem podrobneje infor- mirani, zato ni razlogov, da razprav ne bi zadovoljivo opravili tudi v naših delovnih okoljih. Pripombe, da s programom sanacij, ki bi jih opravili s samoprispevkom, še ne bomo odpravili poglavitnih virov onesnaževanja v Ljubljani, prav gotovo držijo, a to so naloge, ki nas še čakajo in, vključene v plan razvoja mesta, k čistejšemu jutrišnjemu dnevu pa bomo gotovo pripomogli tudi s tem, kar predvideva program četrtega samoprispevka. S.T. »DIKfAT« GOSPODARSKIH ODNOSOV Dosedanje sodelovanje, zlasti pa prihodnje potrebe, je preseglo organizacijske oblike. Zato so v Gorenju in v Iskri z družili dva tozda: Gorenje-Procesno opremo in Iskro Delto. Ta delovna organizacija pa je obenem tudi član sozda Gorenje, ne da bi izstopila iz Iskre. To je prvi resen korak k povezovanju Iskre in Gorenja. Resen pravimo zato, ker sta se oba sozda poskusila združiti že pred desetletjem, pa se, bolj politično kot gospodarsko, ni obneslo. Tokrat so se povezovanja lotili s pravega konca, od vse tesnejših gospodarskih vezi in potreb po skupnem razvoju. Zlasti ta potrebuje denarja in več strokovnjakov, kakor jih premoreta samo Gorenje ali Iskra. Skupaj, pravijo v Delti in v Procesni opremi, bi zmogli dovolj sredstev in strokovnjakov za preseganje tako imenovane kritične mase sredstev in znanja, iz katerega se rodijo nova kakovost in novi izdelki. V načrtu je tudi še tesnejše sodelovanje obeh sozdov in morda celo združitev v en sozd, ki bi tudi v Evropi pomenil več kot zdaj Gorenje in Iskra vsak zase. Novo v slovenskem združenem delu je, da je neka delovna organizacija postala članica dveh sozdov. V Iskri s tem nimajo izkušenj, v Gorenju, katerega Elektromo-tori iz Djakovice so hkrati tudi član sozda Ei iz Niša, pa trdijo, da so dosedanje izkušnje odlične. Skratka, po daljšem času smo v Sloveniji spet doživeli samoupravno reorganizacijo tozdov (ne le preprosto ukinjanje), kot so jo narekovali gospodarski odnosi. R. B. IZVOZ ZNANJA Kako izpolnjujemo eno najpomembnejših stabilizacijskih nalog - izvoz znanja ~ je na nedavni tiskovni Konferenci zelo nazorno pojasnil Herman Rigelnik, predsednik KPO sozda Gorenje. Da so programatorji za pralne stroje slabi, izdeluje jih domača kooperantska delovna organizacija v drugi republiki, vsi vemo, je menil Rigelnik. Gorenje jih je skušalo najti zamenjavo v pičlih 48 urah. Toda pri prodaji na tu- je si take »blamaže« ni moglo privoščiti in zato kupuje za izvozne pralne stroje pri priznanih tujih proizvajalcih. Da bi za vse pralne stroje, tudi tiste, ki jih prodajo doma, uvažali programator-je, pa Gorenje nima dovolj deviz (domače reklamacije rešujejo z zamenjavo progra-matorjev istega proizvajalca). Na pred dnevi odprtem bienalu industrijskega oblikovanja v Ljubljani smo slišali, kako pomembna je lepa oblika za uspešno prodajo. Kajpak šele takrat, ko se kupec odloča med konkurenčnimi izdelki enake uporabne vrednosti. Zato je imel Herman Rigelnik prav, ko je na koncu zavzdihnil: »Kaj nam pomaga lepa oblika naših pralnih strojev (nova serija je res lepo oblikovana in »okrašena«, op. p.), ko pa so, programatorji slabi...« B. R. MIMOGREDE Čigav kongres ELEKTROTEHNA kor.gree ZSS, ker v rali CZ: V prilogi var' vračarc knjigo ni inteneaa po Zahvaljujer-.c se vas pozdravijatro ! V Delavski enotnosti smo (resda z manjšo, pa opravičljivo zamudo) natisnili razmeroma obsežno knjigo »Enajsti kongres ZSS«. V bistvu povzema ves kongres, sprejete listine in razprave vseh delegatov. Poleg po prednaročilih smo knjigo razposlali predvsem sindikalnim organizacijam pa tudi večjim ozdom, republiškim odborom sindikatov itd. Pet tisoč izvodov za približno šest .tisoč OOZS naj bi bila pravšnja mera. Torej vsaj vsaka OOZS eno knjigo. To nam seveda ni uspelo. Razumemo, da so problem finančna sredstva, saj knjiga ni ravno poceni. Natisnjena je bila kot običajno tržno blago, brez dodatne denarne pomoči. (Poglejmo cene učbenikov v drugačnih nakladah in morda drugačno družbeno podporo!) Knjiga stane precej manj, kot je danes potrebno plačati za eno dnevnico (ali, denimo, obračunati za 50 kilometrov poti z osebnim avtomobilom). To samo zaradi majhne primerjave. Krivično bi bilo reči, da se večina vede brezbrižno do knjige nasploh in natiskanega sindikalnega političnega programa. Nasprotno, v mnogih OSZS po svojih močeh pomagajo, da čimveč strokovne in politične literature prodre med sindikalne aktiviste. Žal pa se nekateri vedejo tako, da dajejo občutek, kot da so sami sebi dovolj. D. G. Milan Maver: Popravki II; I IL V / i I/ 1 J — Morali bomo obrniti, ampak diskretno, da ne bo videti, kot da nismo bili vseskozi na najboljši poti... SOČA SPET BISTRA Nagel tehnološki razvoj anhovske cementarne s hudn onesnaževanjem okolja so občutili poleg narave tudi Prfb!' valci te doline, zato so v Salonitu že pred leti izdelali nač* L za odpravo vseh žarišč onesnaževanja. Tako so v minuli letih namenili vrsto manjših naprav, lovilcev različni snovi in navadno čistilno napravo. Ob letošnji 65-letnici Salonita pa so cementarji izroči namenu sodobno čistilno napravo za čiščenje tehnološki vod. Gre za največjo in najpomembnejšo »ekološko« naložbo v tem kraju, kije veljala kar 228 milijonov dinarjev- »Z novo napravo bomo čistili tehnološke odpadne vod iz proizvodnje azbestnega cementa. Iz te vode bomo odstravnili vse primesi, ki so doslej onesnaževale, Sočo. Čistun naprava bo skrbela, da bo odpadna voda čista, pretežni de te vode pa se bo vračal v proizvodnjo. Soče poslej anhovsk Salonit nikakor ne bi smel več onesnaževati,« zatrjuje inze; nir Jože Uršič, vodja službe za varstvo okolja v tej delovn PRISILNA UPRAVA ZA AGROSTROJ _ 1 Po dolgoletnih krizah v delovni organizaciji Agro-stroj so danes postavili šišenski zbor združenega dela malodane pred dejstvo: ali sprejeti in potrditi ukrep družbenega varstva ali pa bo treba to delovno organizacijo prej ali slej izbrisati iz seznama organizacij združenega dela občine Šiška. Ker bi slednje pomenilo katastrofo za veliko število delavcev, je zbor združenega dela sprejel predlog šišenskega izvršnega sveta in potrdil uvedbo ukrepa družbenega varstva za celo delovno organizacijo, za tozda Kmetijske mehanizacije in Servis ter za Delovno skupnost skupnih služb. Kot doslej že nekaj let zapovrstjo, so ugotovitve ena« ke: nepravilnost v poslovanju, računovodstvu in knjigovodstvu, neurejeni samoupravni splošni akti in planski dokumenti, stalno pomanjkanje programov za delo izven sezone, skrajno neurejeni odnosi med tozdi in velika kriza zaupanja. Predvsem zadnji dve dejstvi dokazujeta, da delavci Agro-stroja niso bili vredni velikega zaupanja, ki jim ga je ta zbor izkazal pred nekaj več kot desetimi meseci, ko je potrdil ureditveni sklep ' ze takrat je stal pred AgrostrO' jem šele danes sprejet Pr .h log za ukrep - ob mnoga1 obljubah in zagotovilih od' govornih delavcev pa tud komunistov in sindikata-Zdaj je slišati iz vrst delavcev Agrostroja, da jim lahk pomaga le še »pomoč od zu' naj«, dejstvo pa je, da bre delovnega vzdušja tudi začasni kolegijski poslovodd organ ne bo mogel kaj pr111 popraviti. Izvršni svet je Popravil predlog »novih« Ijup1; Delovno organizacijo 1 Skupne službe bodo vodi-Avgust Ovsenik, Alojz Fid in Gizela Šiftar, tozd Kmetijsko mehanizacijo prevzem Zlato Jagodic in tozd Servis Uroš Bergman. Če bo treba-bo šišenski izvršni svet potegnil še koga, nikomur namreč ni do tega, da bi vrS delavcev ostala na cesti samo zato, ker se tozda in v°^ dilni na različnih ravneh delovne organizacije med ge ranje dela. Žalostno je le- bodo odvzem samouprav pravic najhuje občutili tis ki so tu najmanj krivi. j boj ne morejo videti, Pa.,-(< od silnih razprtij »pozabn1' na samoupravljanje in P^a nib Lada Ze' V SREDIŠČU POZORNOSTI Ljubljana, 3. oktober 1986 DddVSlO GHOtllOSt 3 ^akaj jugoslovansko gospodarstvo nima jasne rQzvojne strategije Kruha in iger je za vse dovou hnila so štiri leta od sprejema dolgoročnega programa s°spodarske stabilizacije, ki naj bi nam pomagal iz naj-j*uJše krize v povojnem obdobju. Žal moramo priznati, da se notranje gospodarske razmere še poslabšale in da jjfavzaprav nimamo jasne razvojne strategije za enako-Pfavnejši status v mednarodni delitvi dela. Tako kot v drugih državah e tudi v Jugoslaviji pogosto .Mašujemo, kakšno »težo« 513 naše gospodarstvo v jpednarodnih tokovih in ali f njegov vpliv na dinamiko uukturnih sprememb v Vetu povečuje ali zmanjšu-9^ stopnje gospodarske ^°či posameznega naci-čalnega gospodarstva je Parnreč odvisno njegovo 9esto v t. i. mednarodni de-i Vi dela in končno način in akovost življenja štvilnih arodov. Značilno za obdob-zadnjih štirih let, v kate-etu smo se lotili izpolnjevala dolgoročnega stabiliza-'Jskega programa, pa je, da j 0 se razvoj np razlike med ami in industrijsko razvitima' državami povečale, naše gospodarske razmere pa po-'abšale. Argumentov za akšno »pesimistično« oce-m° je seveda zelo veliko, endar naštejmo le nekate-,e: konkurenčna sposobnost Všoslovanskega gospodarja na mednarodnem trgu Se je poslabšala, izvozni za-s'užki konvertibilnih izvoz- nikov se tanjšajo, naš kreditni ugled in zaupanje tujih posojilodajalcev se nista bistveno povečala, notranje gospodarsko življenje pa je nemirno predvsem zaradi močne inflacije in drastičnega padca realne življenjske ravni. Takšno opredelitev gospodarskega položaja bi seveda lahko popestrili s podatki o padanju izvoznih cen naših izdelkov, izjavami tujih finančnih izvedencev o naši tekoči ekonomski politiki, različnimi tabelami o gibanju notranjih cen in podobno, vendar vse to široka domača javnost že pozna. Zato kaže omeniti le ključno ugotovitev ob vsem tem, da pravzaprav nimamo jasne razvojne strategije za premagovanje najbolj perečih gospodarskih težav in za enakopravnejši status v mednarodni delitvi dela. V čem je srž polemik Zapisana ugotovitev se zdi na prvi pogled napačna, saj smo našo razvojno strategijo dokaj dobro začrtali v dolgoročnem stabilizacijskem programu. Polemike o tako imenovanemu realnem tečaju dinarja, politiki obrestnih mer in novih naložbah, ki se stalno ponavljajo, pa vendarle dokazujejo, da imajo različni subjekti (republike in pokrajine, podjetja, ekonomisti, politiki, itd.) celo o izhodiščih omenjenega programa povsem nasprotna mnenja. Tako se v položaju, ko je trenutna inflacijska rast v ZDA 1,6-odstotna (v zadnjem letu dni), v Japonski 0,1, Italiji 5,8, v ZR Nemčji 0,4 in v Jugoslaviji 91-odstotna, gospodarstveniki, izvozniki in pretežni uvozniki še vedno prepirajo, ali je dinar v primerjavi z vrednostjo konvertibilnih valut podcenjen ali precenjen, ali kaže že tako znižane obrestne mere še znižati ali jih spet povečati, kot to zahteva Mednarodni denarni sklad. Produktivnost našega gospodarstva pa zastaja (ali pa se celo zmanjšuje), tega problema pa ne moremo več »reševati« s padanjem vrednosti dinarja in obrestno politiko. Nujno bi torej bilo, da bi se namesto administrativnih ukrepov lotili dolgoročnejših sistemskih sprememb in korenite gospodar- ske reforme, ki bi postopoma morala pripeljati do učinkovitejšega gospodarjenja z družbenim kapitalom, produktivnejšega zaposlovanja, zniževanja previsoke inflacije in večjih deviznih zaslužkov. Napačna zdravila Zvezna vlada seje odločila za politiko manj realnega tečaja dinarja, obrestne mere pa je pred časom znižala. Prepričana je namreč bila, da ji bo tako uspelo zmanjšati inflacijsko rast, kar pa se ji ni posrečilo, ampak se je zgodilno nasprotno. Zdi se torej, da se je ZIS odločil za napačna zdravila. »Kruha in iger« je sicer kljub vsemu še vedno za vse dovolj, toda v okviru prilagajanja in nujnega odplačevanja nakopičenih dolgov plačuje najvišjo ceno delavski razred, za katerega dobro vemo, kje in. kako živi, pa čeprav se uradna politika rada izgovarja na terminološke nejasnosti socioloških raziskav. Nujno bi torej bilo, da bi obračunali z avtarkično miselnostjo in prepričanjem, da nas lahko reši vseh razvojnih tegob le zapiranje pred svetovnim trgom, ko pa smo z njim usodno povezani in odvisni od Kaj pravi jugoslovanski Kapital V življenjskem delu Mi-ladina Korača »Socialistični samoupravni način proizvodnje« - ki so ga nekateri javno proglasili za jugoslovanski Kapital -je razdelana teoretska osnova, da obresti v socialističnem samoupravnem načinu proizvodnje ne morejo obstajati. Ukiniti bi torej morali banke in obrestne mere. Kako bi delili denar in zakaj bi ga kdo sploh varčeval, če nima pravice do nadomestka, pa ostaja neznanka prudonizma, ki je želel ohraniti blagovno proizvodnjo brez denarja. Drago Buvač, ■ v reviji Danas, št. 241, 30. spl 1986 O tečajni politiki Glede tečaja dinarja ne moremo glasovati »za« ali »proti«, kar pa ne pomeni, da ne bodo imela zaradi tega nekatera podjetja izgubo ali dobiček. Toda za ekonomsko politiko mora biti najpomembneje, kaj se dogaja z uvozom in izvozom. Marijan Korošic, Zagrebški ekonomski inštitut Leden tuš za gospodarstvo Politika programirane inflacije je z zamrznitvijo tečaja dinarja za nekaj mesecev in z nižjimi obrestmi želela znižati inflacijo in to je bil »hladen tuš« za posamezne dele jugoslovanskega gospo-darlsva. Na žalost pa se ta herojska zamisel ni uveljavila, pripomogla pa je k povečanju izgub. , Davor Savin, ekonomski svetovalec skupščine SFRJ X njega (nova posojila, uvoz tuje opreme, reprodukcijskega materiala, itd.). To pa z drugimi besedami pomeni, da se bo naša gospodarska kriza poglabljala vse dotlej, dokler bo naša politika vztrajala pri blokadi ustvarjalnih kadrov, tehnične in humanistične inteligence, uveljavljanja znanja, inovacijskega duha v proizvodnji in širše v družbi. Akademske razprave o politiki tečaja dinarja in politiki obrestnih mer so torej potrebne in koristne, a nas sa- me ne bodo daleč pripeljale, ker hote ali nehote zakrivajo bistvo stvari. Le-to pa se skriva v večjem uveljavljanju ekonomskih in tržnih zakonitosti, pa naj bo to še takšna fraza. O tem namreč vsi govorimo, potem pa se -vključno z našo vlado - ustavimo. In dokler bo tako, se bodo pisali jugoslovanskemu delavskemu razredu m tistim z najnižjimi osebnimi dohodki in ostalimi prejemki slabi časi, da ne uporabimo bolj grobega izraza. Emil Lah Ali bo ena močnejša od osmih • • • I T*o konca leta naj bi se v Jugoslaviji spo-azumeli glede meril, s katerimi naj bi po etu iggo določali stopnjo nerazvitosti repu-.)'k in pokrajin. Do konca sedanjega sred-Jeročnega obdobja veljajo dosedanja meri-r' se pravi, da se »klub nerazvitih« v ničemer ne spremeni, ne glede števila članov ne “jede načina pomoči družbene skupnosti zCe ne štejemo nekaterih posebnih ukrepov veznega izvršnega sveta, s 'katerimi naj bi «°spešili hitrejše združevanje dela in sred-ev za vlaganja v manj razvite republike in , a Kosovu ter posebej, še dodatno pomaga-Kosovu). Toda vse kaže, da usklajevanje , ališč razvitih in nerazvitih republik in po-'ajin glede meril za določanje stopnje raz-; "osti ne bo lahko delo, saj gre za dogovor- )err delitev kar velikega kolača, ki obsega ec kot pet odstotkov vrednosti družbenega proizvoda Jugoslavije. O tem, kako ga 1 j. ^deliti, pa je veliko različnih mnenj. Ne-| k (5r'. Pravijo, da ima vsaka republika in °kraj ina svoj recept za delitev tega kolača, _ za, kot se lepše reče, načine pospeševa-Ja razvoja nerazvitih federalnih enot. Če bi aiišča, ki so se izoblikovala v javni razpra-j j.Podrobno analizirali, bi seveda lahko de-^ 1 tako. Vendar bi lahko tudi dejali, razviti " države da imajo do bistvenih vprašanj °tnejša stališča kot nerazviti. Posebno i ^Slavje pa je republika Srbija, ki je v klu-j Razvitih, pa si na vse kriplje prizadeva, oi zanjo veljali posebni pogoji. Kaj se k0 č[0 ji0nca ieta izcimilo iz javne , zPrave, je zdaj težko predvideti. Jasno je, a bo prevladala znana solidarnost jugoslo-v "ske skupnosti narodov in narodnosti, j.Prašanje pa je aij bodo merila za ugotav-: 9P16 nerazvitosti in načini pomoči izdelala u3 osnov' gospodarskih zakonitosti ali ‘ "akih drugih osnovah, ki z zdravim go-^odarskim razvojem nimajo dosti skup- Mnenja o teh vprašanjih so med nerazvitimi republikami in Kosovom različna tako-rekoč v vsem, razen v enem: da so potrebni večje družbene pomoči, če želimo, da se bodo hitreje razvijale (to zadnje pa seveda tudi v Jugoslaviji nikoli ni bilo sporno). Vsaka nerazvita republika glede na merila za ugotavljanje nerazvitosti samo s svojega zornega kota, ki ga omejujejo lastne, specifične razvojne in gospodarske težave. S tem seveda nočemo kar tako trditi, da nimajo prav. Vsak argument in podatek bo treba skrbno pretehtati in videti, kaj pomeni. Vsekakor pa bo treba pretehtati tudi, ali ob sedanjem načinu merjenja razvitosti (doseganje določenega odstotka povprečne jugoslovanske razvitosti) nerazviti sploh lahko kdaj preskočijo v tabor razvitih? Najmanj tako tehtno vprašanje je tudi tole: ali je prav, da skupno, jugoslovansko pomoč prejemajo cele republike, ne pa dejansko pomoči potrebni deli njihovega gospodarstva in negospodarstva? Kajti, tudi v drugih formalno razvitih republikah je moč najti zelo nerazvite predele. Najboljši dokaz za to je Srbija, ki je »razvita« republika, zdaj pa dokazuje, da je velik del njenih občin prav tako nerazvit kot Kosovo. Jasno pa je, da ne glede na uspehe dogovarjanj o merilih za nerazvitost, nerazvitosti tako, kot jo odpravljamo zdaj, nikoli ne bomo odpravili. Dokler bo to vprašanje reševalo osem nacionalnih ekonomij, zaprtih vase in napol sprtih med seboj, ne pa ena -jugoslovanska ekonomija - ga kajpak ne bomo rešili. Ker pa jugoslovanske ekonomije žal še dolgo ne bomo imeli, nerazvite republike in Kosovo še dolgo ne morejo računati na realno hitrejši razvoj in dohitevanje razvitosti tistih delov države, ki imajo ta status tudi »uradno«. Boris Rugelj Kdo bo koga Pa čeprav s številko Že bežno popotovanje po Jugoslaviji povzroči velike skrbi. Dokler po časopisju spremljaš polemike, kdo je s kom sprt in kdo je za to kriv/še gre. Še sploh, če nasedeš mnenju politikov, da med delavskim razredom ni nacionalizma, da so njegovi nosilci le v vrstah birokracije in morda še intelektualcev... Že res, da birokracija nacionalno in nacionalistično spretno izrablja in zlorablja, kakšen intelektualec pa o tem glasno razmišlja in se ga pač sliši. Toda med ljudmi je toliko neznanja, nezaupanja, obtožb, sovraštva, celo da te spreleti srh. Le drobček tega je moč razbrati že iz govorice številk. Pravijo, da so številke še najbolj objektivne - same po sebi morda res, toda kako jih hočeš ali zmoreš razumeti, kako jih uporabiš, to je pa že druga zgodba. Dr. Matjaž Kmecl jih je v Dnevniku poskusil pošteno zasukati: SR Slovenija je lani (podobno tudi prejšnja leta in desetletja) v sklad za hitrejši razvoj nerazvitih prispevala 2900 starih milijard, spomladi 1986 je konvertirala vsega 6320 starih milijard ... Vsi enomesečni kosmati osebni dohodki, s čimer je plačan tudi večji del šolstva, kulture znanosti, socialnega varstva, pokojnin ipd., pa so znašali v SRS okoli 6150 starih milijard. SR Sloveniji je letos odpadel delež 3800 starih milijard za dodaten prispevek v državni budžet... Osem odstotkov slovenskega prebivalstva prispeva kotizacijsko v zvezni proračun več kot dvakrat več od povprečnega Jugoslovana in seveda nekajkrat več od prebivalstva iz manj razvitih predelov... Zbiramo dodatna sredstva za pridelovalce umetnih gnojil (lani 340 milijard), za regresiranje sladkorja 145 milijard, za regresiranje olja 90 milijard - vse po deležu družbenega proizvoda med 15 in 17 odstotki, čeprav porabimo kvečjemu jleset odstotkov hrane... Kilogram pšenice nas stane še enkrat več kot je tržna cena in tako po vrsti, za železnico Skadar-Titograd 490 milijard, za odpravljanje potresnih posledic izpred let še zmeraj okoli 185 milijard ... Za primerjavo dodaja, da smo v istem letu v Sloveniji uspeli za znanost zbrati 600 milijard, za kulturo iz vseh virov okoli 700... Nekaj dni nazaj pa je Borba poročala, da so v eni od nerazvitih republik za isto leto potrošili za reprezentanco dobro tretjino več, kot za raziskovalne dejavnosti... Res, številke so kot meč. Toda kot ima meč dve rezili, lahko tudi številke poljubno sučeš in z njimi ustvariš povsem drugačno podobo. Kot so to storili v Dugi: Osebni dohodek predsednika ZIS Branka Mikuliča je 240.000 dinarjev, Andrej Ocvirk pa kot predsednik zveznega sveta za industrijo in energetiko zasluži 360.000 dinarjev, ker je toliko prinesel s prejšnje funkcije v Sloveniji. Fizični obseg industrijske proizvodnje je predlani v Jugoslaviji zrasel za 5,5 odstotka, osebni dohodki pa za 43,8 odstotka. V Sloveniji so si ob komaj 2,1-odstotni rasti proizvodnje za plače razdelili za 52 odstotkov več in jugoslovansko povprečje presegli za 22 odstotkov. Lani seje to razmerje še poslabšalo - na škodo zaosle^ih v drugih delih Jugoslavije. V letošnjem polletju je jugoslovanska rast proizvodnje 5,5-odstot-na, osebni dohodki pa so zrasli za 104 odstotke. V Sloveniji se je proizvodnja povečala le za dva odstotka, osebni dohodki pa so pobegnili za 122 odstotkov in za 38 odstotkov prekoračili jugoslovansko povprečje. Vse to bi bilo v redu in prav, če bi slonelo na produktivnosti dela in drugih kakovostnih dejavnikih. Pa ni tako. Duga se sklicuje na podatke slovenske gospodarske zbornice, po katerih so se cene industrijskih izdelkov v Jugoslaviji od lanskega do letošnjega maja povečale za 74 odstotkov, v Sloveniji pa za 90 odstotkov. Vemo pa, da razvita Slovenija največ industrijskih izdelkov proda na drugih tržiščih v državi. Torej ni treba dosti modrovati, od kod sredsteva za tako visoke osebne dohodke. Niti o tem, od kod nezadovoljstvo s takšnimi odnosi. ' Sicer pa so se pred nedavnim srečali uredniki vseh jugoslovanskih množičnh glasil. Povabila jih je slovenska SZDL in brali smo ter slišali, da je bilo ozračje res prijateljsko, da so se možje med seboj spoznali, se razumeli in sporazumeli — morda celo o tem, s kakšnimi in katerimi številkami bomo med jugoslovanski delavski razred zasejali več medsebojnega razumevanja in prijateljstva. Ciril Brajer 7 DNI V SINDIKATIH Ljubljana, 3. oktober 1986 Delavska enotnost 4 Franc FHribar: RUDARJI V MEŽICI MORAJO VEDETI, ČE JE NJIHOV KRUH ŠE V NEDRIH PECE Republiški odbor sindikata delavcev gozdarstva in lesarstva CRKNJENA KRAVA NE DAJE MLEKA Prejšnji ponedeljek so sindikalne delavce rudnika v telesa, temveč obrne tudi Mežici obiskali funkcionarji slovenskih sindikatov, med živce, je razumljivo, da de-njimi je bil tudi Franc Hribar, sekretar slovenskih sindi- lavca ne moreš animirati, katov. Obisk je bil namenjen nezavidljivim težavam teh Doslej smo nekatera vprasa-prizadevnih delavcev, ki se tudi zaradi premajhne skrbi nja reševali od vodime do širše družbe že vrsto let ubada z nerešljivimi vprašanji, vodilne skupine, ne pa do Še več, navzlic dvainpolkrat večjim učinkom, navzlic rešitve. V se večjih nzicnin nizkim osebnim dohodkom jih čaka, po sedanjih predvi- naporih naših delavcev m devanjih, ob koncu leta več kot milijarda izgub. rešitve, »je menil Franc Hn- ■' ’ bar.« V Sloveniji moramo Funkcionarji sindikata so mi ali tremi leti in spet v strateško ugotoviti in razme-polovico rudarskega delav- ponedeljek. Tisti, ki ve, da jiti, Kakšne razsežnosti ima nika namenili samo spozna- vprašaje rudnika mežice ni mežiški rudnik. Enako je vanju delovnih razmer mezi- samo vprašanje nekaj stotnij treba razmejiti tudi pomen ških rudarjev. Po ogledu rudarjev, kolikor jih trenut- rudnika na Zirovskem vrhu. enega dela rudnika, rovi me- no jamski del rudnika zapo- V republiki se zavzemamo žiškega rudnika segajo že sluje, ve tudi to, da rudnik ni. za to, da bi izboljšalr pomzaj več kot 900 kilometrov da- niti problem Mežiške doline delavcev v rudniku v Mežici leč, in po pogovoru z rudarji, in tega dela koroške, dasi- in onih na Zirovskem vrhu. so se seznanili z razmerami ravno je moč v sami raven- V preteklosti smo preveč-in načrtovanji tega 320-let ski občini zaslediti podobna krat dovoljevali, da so eni starega rudnika. gledanja. zaradi izjemnega položaja Rudarji v Mežici so ne- še pred zadnjimi ogorče- preveč rinili navzgor, drugi upravičeno bolj v ospredju nji nad delavci rudnika v pa neupravičeno ^ zaostali, naše javnosti zaradi ekolo- Mežici, (izvala jih je TV od- Slovenski sindiakti se dogoških razmer kot zaradi prid- daja), kot največjega ones- varjamo s člani izvršnega nosti in požrtvovalnosti (po- naževalca okolja, o zdravju sveta, da bi ta vprašanja do-trpežljivosti). Na območju ljudi in rudarjev je bilo mno- končnorešili.Prisprejema-Alp je narava na treh mestih go manj govorjenja, so se pri nju resolucije za prihodnje obogatila kamen z rudnina- rudniku lotili sanacij. Dve je leto moramo biti agresrvnej-mi, kot jih je srečati pod Pe- dobro posebej omenil, naj- ši. Sindikati bomo namreč co. Enako siromašno in sko- prej naložbo v novo opremo vztrajali pri zagotavljanju rajda enako globoko. Zaradi in potem posege za odpravo socialne varnosti zaposle-teh okoliščin so vsi trije rud- onesnaževanja okolja, tudi nih. Po moje je sprejmanje niki, tako oni v Italiji kot eni zato, ker razkrivata dejanske kakršnih koli programov v Avstriji enako siromašni razmere mežiških rudarjev, brez aktivizacije in materi-in njihovi rudarji večno bre- Tako nova oprema, ni v celo- alizacije — stopicanje na me družbi. Toda pri nas me- ti vgrajena, ker za to ni bilo mestu... « žiške rudarje vsa zadnja leta več — denarja... Za nabavo »Naš rudar namreč ne mo-pitamo samo z obljubami, filtrov za SO2 pa prav sedaj re razumeti, da država, tu Italijani in Avstrijci pa učin- zbirajo ponudbe, podoben v mislim na sosednjo Avstrijo, koviteje posegajo v vzdrže- Podkloštru pri Beljaku sta- ki s tri tisoč šilingi podpre vanje rudnika in rudarjev, ne 3 milijarde din. vsako tono doma nakopane- ker se zavedajo, da je dolgo- »Dobro je bilo videti, v ga svinca, da torej država ročna oskrba s surovinami kakšnih razmerah rudarji lahko podpre rudarja, druž-mogoča le z izkoriščanjem kopljejo rudo in spoznati ba, kot je naša, pa ne!. . .«je in odkopom lastnih rudnin, razmere, ker je potem lažje med drugim komentiral raz-dasiravno je kratkoročno to razumeti, za kaj gre,« je po mere Albert Vodovnik pred-dražja zadeva. prihodu iz jame rekel Franc sednik republiškega odbora Slovenci se ne moremo Hribar, sekretar slovenskih sindikata kovinarjev, pohvaliti z darežljivostjo na- sindikatov. »Če ne bi sam vi- Franc Hribar je menil, da_ rave glede rudnin. In zani- del, ne bi verjel, da mežiški bi morali v občini še letos mivo, še tega, kar imamo, ne rudar v resnici malica osem rešiti tisti del vprašanja rud-znamo ceniti.’ Naj bo to nafta dekagramov suhomesnatih nika v Mežici, ki spada v pri-ali plin izpod prekmurskih izdelkov in 20 dekagramov stojnost občine. Prav v teh ravnic, svinec spod Pece, ži- kruha.. . dneh namreč v občinskih or- vo srebro pod Idrijo ali uran K temu je potrebno takoj ganih potekajo obširne razna Žijovskem vrhu. Le ener- dodati da ta rudar dosega prave o rudniku, ki bodo getiki so si znali izboriti koli- dvainpolkrat večje učinke izhodišče za razpravo na iz-kor toliko boljši knapovski od rudarjev v nekaterih dru- vršnem svetu ravenske obči-stan. gib rudnikih in se s svojim ne. Ta je verjetno tudi zato Agonija rudarja v Mežiški - delom uvršča v vrh evrop- dvakrat preložil oziroma z dolini traja več kot deset let skih učinkov. Toda ob tem dnevnega reda umaknil toč-in .zato poznavalcu tudi ni njegov povprečni osebni do- ko, ki je bila odmerjena ru-nerazumljivo, zakaj vodstve- hodek za 12 odstotkov za- darjem iz Mežice. Sindikati ni in sindikalni aktivisti rud- ostaja od povprečnega do- bodo predlagali, da se o ru-nika ponavljajo skorajda do hodka v občini. darstvu v Mežiški dolini raz- besede isto, kar so visokim »Ob taki malici držati ves pravlja v zboru združenega gostom (če so si le vzeli čas) delavnik v rokah vrtalni dela (skupščine SR Slove-govorili pred sedmimi, peti- stroj, ki ti ne pretrese samo nije). »Rudarji v Mežici morajo vedeti, če je njihov kruh še v nedrih Pece,« je poudaril France Hribar v odgovor na to, da so s temi problemi že pred leti seznanjali republiška vodstva, tudi sindikat. Vsi so jim obljubljali, da jih bodo rešili, delavci pa so se iz leta v leto vse bolj izčrpavali in dohodek, ki so ga ustvarjali z novimi dejavnostmi, te so medtem razvili, prelivali v pokrivanje izgub jamskega dela. Problem rudarjev v Mežici je tem večji, ker jim zdaj ne ostaja niti toliko dohodka, da bi donosno poslovali. Njihovi izračuni nakazujejo več kot milijardo dinarjev izgube ob koncu leta, čeprav so najboljši izdelovalci akumulatorjev, čeprav skoraj polovico izdelkov izvozijo na zahodni trg, čeprav njihovi osebni dohodki že zaostajajo celo za občinskim povprečjem, čeprav ne vlagajo toliko, kot bi bilo potrebno, v varovanje narave in človekovega okolja, čeprav nova oprema zaradi pomanjkanja dodatnega denarja leži neizkoriščeno, čeprav mežiški rudar stoji v vodi in otepa konzervo in suh kruh, in ko pride osemnajsti dan v mesecu, ko razdeljujejo kuverte z osebnimi dohodki, ugotavljajo, da so jih pri sosedih prehiteli še za dodatni odstotek ali da so prav na ta dan podražili sladkor in olje---- Janez Sever Kaj zapisati ob zadnji seji republiškega odbora sindikata delavcev gozdarstva in lesarstva Slovenije? Težka naloga z več plati. Prvič, ker je položaj te dejavnosti zelo težek. Drugič, ker je težek že lep čas, ker je vse težji in ker ob vsem tem poslušamo kar naprej iste stvari (razen številk, ki se pač spreminjajo -na slabše). Sicer pa je te številke, ki kažejo gospodarske rezultate, sila težko primerjati s prejšnjimi obdobji. Ne le zaradi inflacije, megli jih tudi spremenjena zakonodaja. Junija sprejeta sprememba zakona o ugotavljanju in razporejanju dohodka in celotnega prihodka namreč sili organizacije združenega dela, da finančne dosežke prikazujejo neresnično in polakirano. Dodatno zmedo je vnesel še novi zakon o omejevanju osebnih dohodkov, saj je vsaka organizacija (če je le mogla) prikazala manjšo izgubo. Karel Lipič, sekretar ROS, je sejo sicer kar spodbudno začel: »Proizvodnja je nekaj boljša kot lani, tudi produktivnost se je popravila, zaloge so manjši problem ... « Toda pri finančnih rezultatih se stvar prekucne. O akumulaciji se sploh ne splača govoriti, izgube naraščajo, izvoz pada. Lani je začelo že dobro kazati, pa so se spet vsi kazalci zasukali navzdol. Z izgubo je v pollet- ju poslovalo 57 tozdov. Izg ba predstavlja kar 16 odsto kov dohodka (lani le dobri < 5 odstotkov). Ze sicer veliKe (prikazane) izgube so v re niči še večje. Kar 12 teme«' j nim organizacijam preti st -čaj. Izvoz šepa, marsikje za-1 služenih izvoznih stimulac) še doslej niso videli in član ROS zaman iščejo krivca ' ne vedo, ali je to narodn banka ali pa trgovina kot po- ■ srednik. ( »Koliko ukrepov smo ž® j sprejeli znotraj dejavnosti 1 1 koliko smo jih predlagaj : navzven,« se je oglasil K(f ■ stijan Zadel, predsedm : ROS. »Republiški svet Zbh s pa nam vendarle očita, d ' samo jočemo in ne predlaga- , mo rešitev? Tudi o izvršnem svetu bi morali kakšno reci, 1 sgj naj bi osebne dohodk i vračali celo takšni kolektivi, , kjer povprečje ne dosega n1' 1 ti 70.000 dinarjev. To ne b i šlo! Izvršni svet in podpbn , organe bi morali izločiti 1 1 delitve.« Razprava je vse to potrd1' : la. Iz Mebla denimo, kjer d vlada brezdušnost, od kode odide drugam vsak dan , dvajset do trideset delavcev ... Sicer pa, kaj bi povzemali - vse lahko povemo s 1 slikovito prispodobo enega 1 od razpravljalcev: »Družba noče razumeti, . da ne moreš biti molzna kra ] va, če crkavaš«. Ciril Brajet Ne korak v razkorak. temveč v prazno Zdi se, da razpravljanje o zboru združenega dela v zvezni skupščini spet sili na seje in v novinarske vrste. Tako nam je ponedeljkova Borba, sicer glasilo SZDL Jugoslavije, v članku »Korak v razhajanje« prinesla precej bodljivo novico, daje neka predkongresna raziskava politične temperature Jugoslavije pokazala, daje 64 odstotkov zaposlenih Jugoslovanov za to, da oblikujejo ta zbor v skupščini SFRJ. Le pet odstotkoy jih je proti in 12 odstotkov neodločenih pa 19 odstotkov takih, ki nimajo svojega stališča do tega. Da, tudi na kongresih je bilo to dokajkrat načenjano, bojda pa je sindikalni kongres uvajanje »tretjega« ali »delavskega« zbora postavil kot usodno politično in razredno vprašanje. Na zadnji seji predsedstva Zveze sindikatov Jugoslavije je uvodničar Stojan Stojčevski zahteval, da mora sindikat začeti razpravo o tem zboru, ali, pa predlagati »drugo rešitev«. Predsedstvo se očitno ni ogrelo in do nadaljnjega je razprava odložena. Zmeraj me plaši, ko kdorkoli o tako usodnih vprašanjih našega političnega sistema socialističnega samoupravljanja, ki temelji na enakopravnosti narodov in narodnosti, na suverenosti republik, da gospodarijo smotrno s presežnim delom ter se dogovarjajo za skupni razvoj na osnovi združevanja dela in sredstev in solidarnosti, šari z argu-. menti samo javnega mnenja, prepogosto republiško politiziranega, ali ponuja v kakšnem organu celo v uvodu kost za glodanje. Naravnost tako je treba reči temu, kajti še zmeraj očitno ni jasno, da se v tej državi bitk samo s preglasovanjem ne da dobivati in najmanj, kar lahko rečemo še. da nikjer ni zapisano, zgodovina pa nam to tudi kaže, da so večinska mnenja že po svoji naravi naprednejša. »Tretji« zbor, ki nam ga marsikdo P°nl4j rmagoško pa tudi kot »delavski zbor svoje sekcije v Društvu novinarjev Slovenije in na njej izvolili za predsednika Jara Novaka iz soza Mer-nator-KIT. ^aj smo slišali videli v strokovnem delu srečanja .V štirih tematskih sklo-j Pih, vsak je trajal dve uri, so i nam uvodničarji predstavili 'zbrano temo, po dva poro-cevalca iz združenega dela Pa sta govorila o težavah in rošityah iz svojih delovnih okolij in o tem, kako uveljavljajo informacijsko in komunikacijsko teorijo. , v tematskem sklopu Kako odpraviti suhoparnost in Puokratski stil poročanja v P'snih oblikah obveščanja ?.a dr. Janez Dular z Ijub-Janske Filozofske fakultete n urednik-lektor Janez Sr-,eri z Dela nanizala vzroke, 'vse bolj silijo v birokrat-i .ki, suhoparen, nesproščen n pravopisno ter pravoreč-n° neustrezen, malo izrazen način pisanja. Iz vzorca iz-: ranih glasil in biltenov ter drugih pisnih oblik sporočala sta naštela primere, v kadrih se družbena kriza odraca tudi v tiskanih in pisanih Poročilih. Če je le mogoče, j ^'Sci ne poimenujejo pred-n^tov in zadev z ustreznimi .'ovenskimi, uveljavljenimi 2razi, marveč uporabljajo dolge, zapletene in vse prej kot razumljive stavčne zveze. Udeleženci so v razpravi pohvalili Delavsko enotnost in center za razvijanje obveščanja, ki sta v lanskem letu založila izdajo priročnika Povejmo naravnost. V njem sta prav uvodničarja dr. Dular in Sršen z mnogimi primeri pokazala, kako škodljive so kršitve jezikovne norme. V tematskem sklopu Računalniško podprt informacijski sistem v funkciji dnevnega obveščanja delavcev za njihovo samoupravno sporazumevanje in odločanje je uvodničar mag. Franc Križaj iz Ljubljanske banke-združene banke povedal, zakaj se računalničarji in organizatorji obveščanja v ozdih premalo povezujejo. Delavce obveščamo o poslovanju in gospodarjenju še vedno s podatki, številkami, seveda, te pa ne pokažejo prave kakovosti in obsega dela, o njegovi tržni vrednosti, dnevno ustvarjanje nove vrednosti, deleža sredstev za .osebne dohodke in skupno porabo, sredstev za akumulacijo in podobnega. Poročevalca Tomo Perlič iz Tovarne avtomobilov Maribor in Oto Pungartnik iz Železarne Štore sta z razmerami v svojih ozdih potrdila nepovezanost računalniškega informacijskega podsistema z informacijskim podsistemom za sprotno, dnevno obveščanje delavcev. Zato so se udeleženci zavzeli, naj bi prav temu - kako povezati takšna informacijska podsistema - namenili na naslednjem srečanju večji poudarek in predstavili primere, kjer so povezave že uspele. V tematskem sklopu Usklajevanja samoupravnih splošnih aktov v ozdih z zakonom o javnem obveščanju in z zakonom o družbenem sistemu informiranja je uvodničar mag. Lenart Šetinc iz CK ZKS opozoril na možnost, da bi na obveščanje v ozdu vplivali delavci prek odbora za obveščanje. Andrej Mihevc iz sozda Slo-vin je predstavil poskuse po-družbljanja obveščanja pri njih, Vanda Colja pa je povedala, kako v anhovskem Salonitu nagrajujejo sodelavce in dopisnike njihovega glasila. Udeleženci srečanja so prejeli za ta tematski sklop izčrpno gradivo sekretarja odbora RS ZSS za obveščanje in politično propagando Matjaža Keka, ki nadrobno pojasnjuje in utemeljuje zakon o javnem obveščanju ter svetuje, kako njegovo vsebino upoštevati pri oblikovanju samoupravnih splošnih aktov o obveščanju v organizacijah združenega dela. V četrtem tematskem sklopu »Proces odločanja v ozdih in spremljajoče infor-macijsko-komunikacijske akcije« je uvodničar dr. Franček Hudej iz Iskre Commerca razvil model samoupravnega odločanja, ki je sicer logičen in nujna sestavina samoupravno organiziranega združenega dela, od katerega pa vsakdanja praksa odstopa tudi zato, ker tak model pomeni porazdeljevanje moči in enakomerneje vpliva na večino zaposlenih. Poročevalca Andrej Co-klin iz Gorenje-Elrad in Vera Drašak iz kranjske Save pa sta predstavila, kako oni seznanjajo delavce z razmerami v delovnih okoljih. In kaj bi kazalo zapisati o organizaciji? Hotel Planjam na Rogli za kongresni turizem še ni usposobljen. Delavci v njem so se sicer trudili, da bi srečanje potekalo po skrbno narejenem scenariju. Toda v istem prostoru nuditi hrano in organizirati strokovno posvetovanje, tega niso zmogli, pa je zato prihajalo do zamud. Tudi dvorana za strokovno srečanje ni primerna, čeprav so jo prireditelji preuredili. Prenizek strop, neustrezna osvetlitev in nepreglednost onemogočajo dobro razpravljalsko ozračje. Dopolnitev z videoin in televizijskimi zasloni je del tega nadomestila, pravega dialoga med udeleženci pa vendarle ni bilo. In če prištejemo še počasnost recepcij-skega osebja pri sprejemanju udeležencev in predajanju ključev za sobe, pa slabo, po avgustovskem neurju poškodovano cesto od Zreč na Roglo, je večina nevšečnosti že naštetih. Kako smo se izkazali prireditelji - delavci centra za razvijanje obveščanja in informacijske službe RS ZSS, naj povedo udeleženci. Dušan Rebolj DELAVCI SO NEOBVEŠČENI IN ODRINJENI OD ODLOČANJA Poudarki iz pogovora Milana Kučana in Mihe Ravnika z novinarji glasil ozdov na Rogli • Ni res, da življenjska raven delavcev kar naprej pada, sa so povprečni osebni dohodki za 16 odstotkov večji kot v enakem obdobju lani. Osebni dohodki pa padajo nekaterim kategorijam delavcev in v nekaterih dejavnostih in se zato povečujejo socialne razlike. Sindikat se bo zato moral odločneje zavzeti za delavce, predvsem za tiste, ki živijo v mestih in razen nizkih osebnift dohodkov nimajo drugih prejemkov. To bomo dosegli tako, da se bomo resnično spopadli z ozdi, ki ne dosegajo primernih uspehov ali poslujejo z izgubo, ne pa s širjenjem kroga upravičencev do socialnih dodatkov. Morali bomo izboljšati delitve, saj so osebni dohodki bolj odvisni od samoupravnih norm kot od sadov dela in gospodarjenja. • Že osem let je naša družba v krizi, ki se v zadnjih mesecih še zaostruje in ni videti, da bi se kaj izboljšalo. Zato je zdaj že vsak družbeni subjekt v skrbeh za svoj obstoj. Pred tridesetimi leti smo v program Zveze komunistov Jugoslavije zapisali, da smo za tržno gospodarstvo. Še danes pa se politično pogajamo, ali smo sposobni prenesti njegove posledice in se vključiti v svetovno trgovino. Danes ima le ena tretjina gospodarskih organizacij svoje načrte, drugi pa o njih le razmišljajo oziroma zaradi sprotnih težav niti tega ne zmorejo. S sedanjim ustrojem gospodarstva pa ne moremo razviti sodobne družbe, zanjo pa nimamo niti sposobnih kadrov. • Zveza komunistov ima jasna stališča do samoupravne organiziranosti združenega dela. Glavni problem je ta, da so se tozdi spremenili v podjetja in da niso zaživeli takšni odnosi, kot so zapisani v zakonu o združenem delu. Pri spremembah tega zakona bomo morali težiti za tem, da bi z zakonom določili samo temeljna načela samoupravne organiziranosti, vse ostalo pa naj bi urejali samoupravni akti. Sicer pa se danes nekateri direktorji v časopisih hvalijo, da jim pred desetimi leti na srečo ni bilo treba ustanoviti tozdov, drugi pa obljubljajo delavcem 40-odstotno povečanje dohodka, če bodo na referendumih glasovali za ukinitev tozdov. Treba se je vprašati za odgovornost direktorjev, ki so deset let dopuščali odtekanje 40 odstotkov dohodka v organizaciji združenega dela, ki so jo vodili. • Pri vseh razpravah in zahtevah za zbor združenega dela v zvezni skupščini, je treba upoštevati odrinjenost delavcev od odločanja, ki se začenja že v tozdu in nadaljuje na vseh ravneh družbenega odločanja, tudi v federaciji. Vprašanje je, ali lahko to napako popravimo z novim zborom na zvezni ravni ali pa bo treba stvari spreminjati na vseh ravneh. Ugotavljamo tudi, da se zvezni zbor ni uveljavil tako, kot je bil zamišljen, tudi glede dela zbora republik in pokrajin je prčcej vprašanj. Vprašati se borho morali tudi, kaj bi na primer pridobili z enodomno, zvezno skupščino. • Štrajki so pogostejši v kriznih obdobjih in ni res, da so se začeli naglo širiti šele v zadnjih letih. Precej jih je bilo tudi sredi šestdesetih let. Ti pojavi so tesno povezam z obveščenostjo delavcev. Delavci so še vse -premalo obveščeni in celo predsedniki sindikalnih organizacij ne poznajo gospodarskega položaja svojega ozda. Sindikat pa mora po štrajkih postaviti vprašanje odgovornosti tistih, ki pred njim niso nič ukrenili, potem ko so delavci ustavili delo pa so takoj našli rešitve. Moralo bi nas tudi zanimati, kaj izziva revolte delavcev in kaj storiti, da do njih ne bi prišlo. Kot vse kaže, se pri štrajkih ne držijo določil zakona o združenem delu, torej verjetno niso dovolj dobra. Zato bo treba domisliti nova pravila igre za konfliktne situacije, ki jih bodo delavci in sindikat tudi resnično uporabljali. p Nekaj utrinkov z Rogle«.. ^ Rogle smo novinarji iz združenega dela ^dhajali z mešanimi občutki. »Zdi se mi, da 0 ta srečanja vedno slabša,« mi je rekel 0yinar, tovarišica pa, ki je bila prvič na tej P''"'editvi, me je vprašala: »Kakšen smisel maJo sploh ta srečanja«. Sam v njihovo smiselnost nisem nikoli v°mil. Jasno, da dvodnevno poslušanje edavanj in razpravljanje ne bi moglo do , 0rica izčrpati ene same globalne‘teme -jAl šele šestih, kolikor smo jih imeli na v,°gli. A po drugi strani smo ravno tovarni-Kl kovinarji med pripadniki našega pokli-tisti, ki po mojem prepričanju najbolj otrebujemo izobraževanje. V večjih ured-stvih novinarji drug drugega spodbujajo, fned seboj opozarjajo na napake in si „ rr'agajo, v tovarniškem časopisu pa dela Sam novinar ali morda dva. Tako je lah- ko človek pod pritiskom (ki sicer ni tako pogost, kot nekateri pravijo), po drugi strani pa so zahteve majhne (kar je po moje zelo nevarno: ljudje so srečni, če pišeš o njih in objavljaš njihove slike, kakršne koli - in novinarji, ki smo nagrajeni k zaverovanosti vase^ si začnemo domišljati, da smo najboljši). Če hočeš biti kolikor toliko dober, moraš včasih pogledati, kje so drugi, pa tudi slišati, kako se razvijajo stroke, ki nam pomagajo pri obveščanju. Pa naj povem nekaj vtisov z Rogle! Zdi se mi, da sta od predavateljev požela največ odobravanja že prva dva - Janez Dular in Janez Sršen, ki sta govorila o jeziku. Vsi navzoči so se zelo strinjali z njuno kritiko našega aktualnega politično-birokratskega jezika in z ugotovitvijo, daje ta samoupravna latovščina v resnici orodje za ohranjanje oblastniškega monopola. A kdo bo sprejel izziv, da je novinarski jezik drugačna zvrst in je zato jezikovna pravica, pa tudi poklicna dolžnost novinarja pisati razumljivo? Razlage o uporabi računalnika za obveščanje delavcev so nas razočarale. A ni najhuje to, da nam Franc Križaj ni dal nasvetov, ki bi jih jutri lahko uporabili - hujša je temna prihodnost, ki jo napoveduje: Čeprav danes že ogromno podjetij uporablja računalnik za operativno vodenje poslovanja, bo po njegovem mnenju minilo še precej časa, preden bomo te podatke uporabljali za poslovno in samoupravno odločanje. Oto Pungartnik iz štorske železarne pa je povedal, da bodo takšno obdelavo začeli že v kratkem uporabljati. Upajmo, da jim bomo drugi lahko sledili! Predsedniku predsedstva CK ZKS Milanu Kučanu in predsedniku RS ZSS Mihu Ravniku smo vprašanja napisali in oddali vnaprej. Odgovarjala sta konkretno in naravnost, povedala sta precej. Ob takih odgovorih se človeku takoj porodi množica no- vih vprašanj. Škoda, da to srečanje ni potekalo kot živ pogovor. In morda še o skupščini sekcije novinarjev v združenem delu, kije bila na vrsti prav na koncu našega srečanja. Takrat nas je ostala v dvorani le še tretjina. Gotovo je za to mnogo vzrokov in enkrat jih bo treba razčleniti. Ampak tisti, ki so šli, niso dosti zamudili. Poročilo prejšnjega izvršnega odbora je bilo kratko in nisem uspel razbrati, katere so bile njegove glavne usmeritve. Pač pa smo razpravljali o grešnem kozlu za pozna vabila in o tem, zakaj predsednik Društva slovenskih novinarjev ni niti enkrat prišel na izvršni odbor naše sekcije. Kakšen naj bi bil delovni načrt, ne vemo. Pripravi naj ga novi izvršni odbor, ki tudi še ne vemo, kdo ga bo sestavljal. Smo pa vsaj izvolili predsednika sekcije in njegovo namestnico. Mislim, da so mnogi slutili., kakšna bo ta naša skupščina, zato so šli raje na kosilo. Lojze Javornik, urednik glasila sozda IMF v SREDIŠČU pozornosti_____ 1^1^=, 3. oktobe, ^ Delavska enotnost k Pogovor s predsednikom strokovnega sveta SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje dr. Bogdanom Kavčičem o reformi šolstva PRENOVA VZGOJNOIZOBRAŽEVALNIH PROGRAMOV NAMESTO »POPRAVLJANJA NAJVEČJIH NEUMNOSTI« V teh dneh postajajo spet bolj aktualna vprašanja srednjega usmerjenega izobraževanja, saj se začenja široka javna razprava o prenovi programov (za pridobitev izobrazbe v srednjem izobraževanju). Za odgovore na nekatera vprašanja o tem smo zaprosili dr. Bogdana Kavčiča, dekana Fakultete za politične vede, sociologijo in novinarstvo, ki je predsednik strokovnega sveta SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje. Najprej smo ga zaprosili, če lahko za bralce, ki se ne znajdejo vedno med vsemi organi v šolstvu (izobraževalne skupnosti, zavod za šolstvo, komite za vzgojo in izobraževanje, družbeni svet, strokovni svet) pojasni vlogo strokovnega sveta. Bogdan Kavčič: Organov in skupnosti, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem, je res cela vrsta. To ni vedno prednost, saj jih je včasih težko uskladiti. Skladnost pa je nujna za učinkovit sistem. Strokovni svet SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje je strokovni organ skupščine SR Slovenije in Izobraževalne skupnosti Slovenije. Ta foruma ga tudi imenujeta. Dejavnost strokovnega sveta je določena z zakonom o usmerjenem izo-braževaju in predvsem zakonom o svobodni menjavi del v vzgoji in izobraževanju. Temeljne naloge strokovnega sveta bi lahko na kratko povzel takole: v vzgoji in varstvu predšolskih otrok svet sprejema vzgojni program; sprejema program življenja in dela osnovne šole (tudi za osnovno izobraževanje odraslih), potrjuje učbenike, ipd; Na področju usmerjenega izobraževanja pa ima več nalog: določa vsebino in obseg skupne vzgojnoizobrazbene osnove, določa programska jedra vsebin, ki so skupna visokošolskim programom in strokovnim predmetom, za več posebnih izobraževalnih skupnosti, sprejema smernice za oblikovanje vzgojnoizobraževalnih programov, daje mnenje k programom za pridobitev izobrazbe, določa ustreznost učbenikov in učnih sredstev za skupne vzgojnoizobrazbene osnove itd. Prihodnje šolsko leto bomo uvedli mnoge spremembe v usmerjeno izobraževanje. Nekateri govorijo o reformi reforme, drugi o prenovi in nujnih dopolnitvah. Koliko gre za odstopanje od osnovnih izhodišč (če gre) in koliko za potrebo nenehnega dopolnjevanja na osnovi novih spoznanj? Bogdan Kavčič: V šolskem letu 1986/87 bodo spremenjeni vzgojnoizobraže-valni programi družboslovne in naravoslovno-matema-tične usmeritve. Gre za programe, po katerih se izobražuje dobra desetina srednješolcev, torej le manjši del vseh. Za večino programov načrtujemo spremembe v prihodnjem šolskem letu. Seveda, če jih bomo uspeli pravočasno pripraviti. Ker gre predvidoma tudi za spremembe vpisnih pogojev, ponekod tudi za podaljšanje šolanja, morajo biti spremembe pripravljene do razpisa za vpis. Ta pa je objavljen na začetku februarja vsako leto. Čeprav pripravljajo spremembe v posebnih izobraževalnih skupnostih že dalj časa, je vendarle treba opraviti še ogromno dela. Lanske izkušnje s spremembami v družboslovnem in naravoslovno matematičnem programu so opozorile na zapletenost in dolgotrajnost postopka za spreminjanje programov. Prav zaradi zahtevnosti postopka nismo spremenili več programov. No, razen tega so v drugih posebnih izobraževalnih skupnostih in njihovih strokovnih svetih tudi manj zagnano pripravljali spremembe. Uspešna in času primerna srednja šola Za spremembe programov srednjega usmerjenega izobraževanja dejansko uporabljamo več pojmov: reforma reforme, druga generacija programov, »popravljanje največjih neumnosti«, itd. Zdaj se je uveljavil pojem »prenova«, ki ga uporabljajo tudi na nekaterih drugih področjih (recimo v cerkvi, v zvezi komunistov in drugod.) Vprašanje seveda ni oznaka, ampak v vsebini sprememb. Tudi namen vseh teh sprememb je nedvomno dober: oblikovati učinkovito, uspešno in času primerno srednjo šolo. Vsebinsko se prenova seveda dotika tudi nekaterih temeljnih izhodišč reforme. Vendar, po mojem mnenju, ne gre za njihovo temeljno spreminjanje, ampak za nekoliko drugačno praktično interpretacijo. Do te spremenjene razlage je prišlo predvsem na podlagi izkušenj pri izvajanju reformiranih programov in delovanju sjstema vzgoje in izobraževanja. Načela permanentno-sti izobraževanja, povezanosti dela in izobraževanja, enotnosti izobraževalnega sistema, izenačevanje možnosti za izobraževanje, elastičnosti vzgojnoizobraževalnih načinov, zahteva po učinkovitosti in smotrnosti programske zgradbe in šolske mreže, ostajajo še naprej temeljne sestavine vzgojno-izobraževalnega sistema. Vendar je praksa pokazala, da se teh načel nismo dosledno držali in dovolj upoštevali praktičnih možnosti in družbenih potreb. Ključno vprašanje sedanjih sprememb je po vsej verjetnosti predlog o tako imenovani zunanji diferenciaciji učencev in programov. Gre za to, da upoštevamo na eni strani različne sposobnosti mladih ljudi, na drugi pa različne zahteve poklicev in nadaljnjega šolanja. Zato v nekaterih progra- mih predvidevajo različne stopnje zahtevnosti, kar bi se pokazalo tudi pri vpisu učenca v bolj ali manj zahteven program. Pa tudi rezultat šolanja bi bil različen, učenec bi bil bolj ali manj usposobljen za nadaljnje šolanje oziroma za poklic. Vendar pa bi obdržali možnosti, da posameznik z dodatnim študijem lahko nadaljuje šolanje, tudi če je končal manj zahteven program. Menimo, da takšna sprememba ne pomeni opuščanja načela enotnosti izobraževalnega sistema. Seveda pa so drugačne razlage tudi mogoče. Ob prehodu na usmerjeno izobraževanje je bil pogla-vavitni očitek, da gre za eksperimentiranje z generacijo srednješolcev, brez prejšnjih empiričnih preizkusov na manjšem vzorcu. Se bomo temu to pot uspeli izogniti? Bogdan Kavčič:Kakšnega obsežnejšega poskusnega programa tudi pri uvajanju sedanjih sprememb v programu ne predvidevamo. Gre pa prav gotovo za bistven vpliv izkušenj iz preteklega obdobja. Pritisk javnosti za nekatere popravke je tolikšen, da dejavniki, ki o tem odločajo, niso pripravljeni prevzeti tveganja, da bi še nekaj let eksperimentirali in šele potem vnesli spremembe v ves sistem. Na drugi strani pa tudi strokovno nismo dovolj opremljeni za temeljitejše eksperimentiranje. Seveda pa lahko tudi spremembe v družboslovnem in naravoslovnem matematičnem programu označimo za preskus sprememb, ki jih bomo v primerni obliki uveljavili tudi drugod. Torej gre za zagotovljeno empirično podlago sprememb (evalvacij ske raziskave, izkušnje učiteljev, izkušnje in pripombe učencev). To pa je bistveno. Pa tudi sedanjih predvidevanih sprememb ne gre jemati kot nekaj dokončnega. Izobraževalni sistem je treba sproti izpopolnjevati na podlagi izkušenj prakse, družbenih potreb, dognanj stroke in podobnega. Slišati je mnenja, da smo hoteli ukiniti elitno gimnazijo, zdaj pa jo po ovinkih spet vračamo, saj smo letos dopolnili edino naravoslovni in družboslovni program. Nam lahko ob tem komentirate še pedagoško usmeritev, kot tretji del nekdanje gimnazije. Skrbi nas namreč, da je raven znanja učencev, ki se odločajo za to usmeritev, izredno nizka. Bogdan Kavčič:Gimnazi-ja je res kamen spotike, vsaj občasno se prav na njem lomijo kopja privržencev različnih zasnov. Moram reči, da je zaman pričakovati, da bomo kdaj imeli izobraževalni sistem, s katerim bi se strinjali vsi Slovenci in bi bil obenem tudi usklajen z drugimi jugoslovanskimi sistemi. Nadalje kaže seveda zavrniti mnenja, da je bilo v nekdanji gimnaziji vse sla- Dr. Bogdan Kavčič bo. Izkušnje na univerzi so pokazale, da so bili tisti, ki so končali gimnazijo, praviloma uspešnejši pri nadaljevanju študija kot drugi tudi pri tehničnih strokah. Zato bi bilo zelo dobro, če bi uspeli tudi v usmerjenem izobraževanju ohraniti in razširiti dobre učinke gimnazije, obenem pa seveda popraviti tisto, kar v gimnaziji ni bilo dobro. Mislim, da je bilo prav to prizadevanje bistveno za prenovo družboslovnih in naravoslovno matematičnih programov. Analiza programov pokaže, da ni točna trditev o vrnitvi gimnazije. Seveda pa je nekatere premike v programski sestavi mogoče primerjati s programi nekdanje gimnazije. Vendar računamo, da gre za koristne premike. Tudi pri izobraževanju je praksa pokazala, da so možnosti za zaposlovanje po končanem družboslovnem ali naravoslovno matematičnem programu relativno majhne in nespecifične, da pa je precej učencev nadaljevalo študij na univerzi. Pedagoško šolstvo je posebno vprašanje Zdi se mi, da se prav tu najbolj pokaže, da uspešnost izobraževalnega sistema ni odvisna le od programov, ampak tudi od vrste drugih dejavnikov. Nanje pa tudi zdaj preveč pozabljamo. Prav kadrovsko vprašanje je eno takšnih. Naj bo program še tako dober, če je učitelj slab in nemotiviran, če učilnice niso ustrezno opremljene, bo rezultat slab. Dober in zagnan učitelj pa bo tudi po slabem programu učence veliko naučil, predvsem pa dosegel vzgojne učinke. Pedagoški poklic je pri nas že toliko razvrednoten, da se ga lotevajo tisti, ki imajo izrazita nagnenja za ta poklic (ki pa niso nujno najboljša za učence), ki nimajo drugih možnosti, ki imajo pedagoško šolo blizu doma in podobni. Tudi med učitelji je prišlo do selekcije. Mnogi mlajši, dinamičnejši, ambicioznejši so si poiskali druge službe. Zato se problem začne že pri učiteljih, ki učijo bodoče učitelje, nadaljuje s selekcijo učencev ali študentov in s fluktuacijo iz tega poklica tudi še kasneje. Vse to skupaj je daleč od tega, da bi mladi rod vzgajali le najboljši iz sedanjega. Tudi strokovni svet je večkrat opozarjal, da reforma ne more uspeti, če ne bo rešenih še vrsta drugih vprašanj, tudi gmotnih. Pa so nekako do lani, ko so se začeli vrstiti štrajki učiteljev in grožnje s štrajki »ni dalo« mnogo doseči. Sedaj se vsaj osebni dohodki učiteljev izboljšujejo in naj bi bili do konca tega leta na približno isti ravni kot za podobno zahtevno delo v gospodarstvu. Seveda pa to pomeni ozdravitev sedanjih razmer, ne pa tudi slabosti v preteklosti. V družbi pa se dokaj hitro odlikuje nekakšno rangira-nje šol. Tako je največji pritisk novincev na šole, ki so trenutno ocenjene za »najboljše« in te lahko izmed kandidatov res izberejo najboljše. Tisti slabši kandidati pa se ne koncu vpišejo tam, kjer je še prostor. Padec življenjske ravni pa je resno ogrozil tudi mobilnost učeP' cev po Sloveniji, čeprav g(e za manjše razdalje. Življenj® i je pač cenejše doma kot pav drugem kraju v dijaške111 j domu. Nizka tehnološka raZ' vitost industrije pa povzroča tudi povpraševanje po nek- ^ valificiranih delavcih, ki j so sorazmerno dobro plačani. Zato tudi mnogi ugotavljajo, da se šolati »ne spla; ča«. Kaže, da se ti problem1 dokaj izrazito kažejo prav v pedagoškem šolstvu. Eden od poglavitnih ar gumentov ob uvajanj11 usmerjenega izobraževanj3 je bil, da bomo vsemu roda dvignili raven splošne iz°' brazbe. Praksa je dokazala-kar so mnogi že prej trdili' namreč - da je nemogoče m nesmiselno vsem učencem postavljati enake izobra*' bene zahteve. Bogdan Kavčič: Vsem učencem res ni mogoče dan enake splošne izobrazbe, saJ imajo različne sposobnost1-pa tudi različni poklici zahtevajo različno znanje. Ven; j dar pa je med glavnim1 uspehi reforme prav ta, d® se je povprečna raven splošne izobrazbe povečala. T° kažejo tudi evalvacijske raziskave. V združenem delu prav) jo, da si z absolventi sred njega usmerjenega izobra ževanja ne morejo kaj Prl da pomagati. Raven njih« vih praktičnih znanj ne do sega znanja, ki so ga dajal® nekdanje poklicne šole s periodično organizacij0 pouka. Bogdan Kavčič: Reform0 je bila mišljena tako, da izobraževalni proces ne kom ča v šoli, ampak se nadaljuj®! v organizacijah združeneg0j dela, v katerih se učenci za' | poslijo (programi za usp°' sabljanje). Vendar ta del na' | črtovane reforme ni bil ure®' | ničen. Tako so nekatere šoj® nehale usposabljati za poki1' ce oziroma je bila ta pr®'j gramska prvin, bistveno z°' žena. Obenem pa j ni nad®' mestila oredvidena dejaV'. nost v organizacijah združenega dela Niso bili pripulV'| Ijeni programi usposabl.i0' nja niti mso bili usposobi)1 | ni mentorji niti niso bile za' gotovljene druge možnost1} Zato so bile izkušnje pon®' kod res slabe. Kjer pa so v! gospodarski organizacU1 resno vzeli usposabljanje P® j končani šoli, pa niso ime11 takšnih težav. Posebej pa r \ bilo očitno »pozabljen®* usposabljanje za poklic®’ kjer so ročne spretnosti b|' | stvenega pomena, kot red' j mo pri obrtnikih. Prenov programov naj bi upoštevaj tudi ta vidik. Vendar je očk'! no, da ne bo mogoče obe' nem doseči visoko stopuJ | splošne izobrazbe in visok01 stopnjo praktičnih znanj; Zato bo treba ali podaljša i šolanje ali pa zmanjšaj splošno izobrazbo na rač® i strokovne. O tem, kolik j lahko stori oziroma m®r storiti šola in koliko g°slj0 darstvo, pa so mnenja d® Ijena. Spraševal je Igor Žitn^ l Kako gospodarimo Ljubljana, 3. oktober 1986 DeSavska enotnost 7 Tamov recept za uspešen izvoz . | V KORAK S SVETOVNO KONKURENCO Mariborska tovarna avtomobilov in motorjev je v deblih mesecih letos izvozila ; m petintrideset milijonov tolarjev izdelkov. Tako so Jetni izvozni načrt izpolnili : ‘0 90-odstotno, izvoz v deve-bh mesecih pa je za petnajst ^dstotkov večji od vsega inskega. V Tamu so za letos Načrtovali za tretjino večji j lzvoz od lanskega ali kar šti-j Fjdeset milijonov dolarjev, j To so izvozni dosežki, na kamre bi bila ponosna vsaka Jugoslovanska delovna orga-mzacija. Žal pa so letos tako NsPešne delovne organizaci-Je bolj izjema kot pravilo. O lzvozu smo se pogovarjali z direktorjem Avtotrgovine , Tovarne avtomobilov in mo-| m rje v v Mariboru Andrejem Hazabentom. Izvozni dosežki Tovarne ^vtomobilov in motorjev Maribor presegajo povprečje izvoza jugoslovanskega gospodarstva in je skupni jugoslovanski izvoz celo manjši kot lani. Kje so vzroki za letošnji izvozni Prodor Tama? - Pri vsakemu uspehu mo-' ramo biti stvarni in ostati na trdnih tleh. Po »sušnem« j °bdobju so prišli uspehi, čeprav še vedno niso najboljši. Radi bi izvozili za trideset | odstotkov celotnega prihodka. Mislim, da so ti uspehi ! sad dobrega razvojnega dela j v zadnjih sedmih ali osmih 1 mtih in dobrega proizvodne-j ga programa. Le-tega bomo ^ prihodnje še bolj prilagodili svetovnim zahtevam. Prizadevali smo si tudi za si-, stematično pridobivanje tr-2išč in njihovo dobro oskrbo i —___________________________ tudi takrat, ko nam je šlo slabo. Torej gre za večletno uspešno delo, ki je letos bogato obrodilo, in ne, kot bi morda kdo trdil, za posledico spomladanskih ukrepov zveznega izvršnega sveta. - Tudi tako lahko rečemo, seveda s pripombo, da ukrepi za spodbujanje izvoza, dohodkovne učinkovitosti izvoza, torej ves izvozni sveženj, precej vplivajo na dosežke delovne organizacije. Za našo delovno organizacijo na primer bi bilo ob zelo uspešnem izvozu v prvem polletju ugodneje, če tedaj sploh ne bi izvažali, ampak bi vse izvozili šele v drugem polletju, saj so učinki spodbud pa tudi tečajne politike v drugem polletju ugodnejši. Seveda to ni mogoče in o tem se lahko samo pogovarjamo. Kupec ne čaka, blago naroči takrat, ko ga potrebuje. Hočem reči, da se je zelo težko dogovarjati in načrtovati ob tako različnem stimuliranju. Ukrepi posojilno denarne politike povzročajo predvsem zmedo in negotovost. Tudi kupci so o naših zadevah seveda dobro obveščeni. - Seveda so, saj konec koncev nismo v težavah samo mi, tudi večino držav v razvoju lovi deviznobilanč-na ravnotežja in si prizadeva za nakup zahtevne tehnološke opreme v razvitih deželah. Izvoz za vsako ceno še slabi naše možnosti za realizacijo posameznih poslov. Ihtava prodaja na tujih tržiščih ni sprejemljiva in je po- gosto dohodkovno neučinkovita. Tam izvaža za vsako ceno? - Ne. Moram pa reči, da so bila leta, ko so bili tudi finančni rezultati izvoznih poslov visoko nad proizvodnimi stroški in visoko nad cenami na domačem tržišču in da so zdaj ti učinki znatno nižji, letos celo zelo slabi. Kljub temu smo letos dolarsko ceno pri izvozu avtobusov povečali za pet odstotkov, kar je za razvite države, kjer je inflacija od tri do petodstotna, zelo veliko. Pa vendar so dohodkovni rezultati bistveno slabši kot lansko leto. Na domačem tržišču bi dosegli večji dohodek in tudi višje osebne dohodke. - Z izvozom ne pridobivamo le sredstev za nemoteno proizvodnjo. Za nas je izvoz bistvenega pomena s stališča plasmaja. Jugoslovansko1 tržišče je za nas premajhno, saj spadamo med srednjeve-like, če ne celo med večje svetovne proizvajalce avtobusov, torej je izvoz za nas nujnost. Po drugi strani pa pomeni stik s svetom tehnološki obstoj, in če se odločimo, da bomo prodajali na manj zahtevna tržišča, lahko izgubimo korak z razvojem v svetu, to pa je le pot navzdol, v nižje kakovostne razrede in tehnološko manj zahtevne izdelke. Zdaj že sklepate pogodbe za prihodnje leto, a ne veste niti tega, kakšni bodo pogoji za gospodarjenje do konca leta, kaj šele v prihodnjem letu. - Ravno septembra in oktobra pa tja do konca novembra sklenemo večino izvoznih poslov že zaradi pro-izvidnega kroga. Poleg stalnih izvoznih poslov imamo še vrsto akcij na izvoznem področju in pri teh je vrsta neznank. Najenostavneje bi bilo seveda predvidevati, da razmere ne bodo slabše, kot so letos, čeprav je verjetno tudi to zelo optimistično. Sicer smo v časopisih prebrali, da bodo resolucije in druge listine za leto 1987 pripravljene že oktobra oziroma novembra, kar je seveda pohvalno, vendar je to zdaj še slaba tolažba. Saj ne potrebujemo natančnih odstotkov stimulacij in vsega drugega, poznati pa moramo razvojne smeri, vedeti, ali bo kreditiranje izvoza takšno kot letos, ali bo ugodnejše ali slabše, kakšne bodo izvozne premije in druge spodbude. Skratka, vsaj težnje bi morali poznati, če že ne matematičnih in statističnih opredelitev. Ti tokovi pa bi morali biti stalni in veljati vsaj nekaj let. Pospeševanje izVoza ne sme ostali le geslo, ampak mora biti podkrepljeno tudi z gmotnimi spodbudami. Kakšne gospodarske ukrepe bi si želeli v Tamu? - Mislim, da nas čaka glavna bitka z domačimi stroški in inflacijo, saj je težko predvidevati ukrepe, ki bi nadomestili visoke stroške domače proizvodnje. Če želimo v korak s svetom, moramo drugače naravnati tudi naše gospodarstvo. Vrsta delovnih organiza- cij tarna nad našimi predpisi, češ da so glavni vzrok za manjši izvoz. Ali je res tako? - Precej stvari vpliva na izvoz, vendar menim, da sta poglavitna dober proizvodni program in raziskano tržišče. Vedeti je treba, kaj in kje lahko prodajaš. Tudi predpisi in zakoni lahko izvoz spodbujajo ali pa tudi ne. Resnica je verjetno nekje v sredini. Brez dobrega in premišljenega izvoznega programa nobena podpora ne bo spodbudila večjega izvoza. Prilagajanje ukrepov temu, da bi nekdo lahko izvažal tudi najmanj konkurenčne in slabe izdelke, ne vodi nikamor. Koliko se morate pri uvoznih in izvoznih poslih ukvarjati z administracijo in koliko časa vam ostane za izvozna vprašanja? - Pri uvozu je listin bistveno več, nekako 70 odstotkov časa poberejo jugoslovanski predpisi, 30 odstotkov časa ostane za druga dela pri uvozu. Pri izvozu niti ni toliko administracije, tako da je razmerje obrnjeno. Kateri ukrepi najbolj ovirajo izvoz? - Največja ovira v naši panogi so tečajna politika in neustrezne premije. Precej težav imamo s posojili za opremo, kar je na našem področju eden bistvenih pogojev za prodajo na tuje. Sistem JUBMES sicer dobro deluje, vendar le za dinarje. Prav tako ne moremo dajati tako ugodnih posojil kot drugi ponudniki opreme in pri tem smo nedvomno precej prikrajšani. Moram reči, da smo predvsem s prilagodljivo proizvodnjo v zadnjem času uspešno opravili nekatere posle. Kakšen pomen ima raziskovanje novih tržišč? - Izkušnje so pokazale, da moramo tržišče razširiti. To nam je tudi uspelo in zdaj izvažamo na približno petnajst tržišč. Moramo pa priznati, da nismo sposobni pokrivati vsega svetovnega tržišča, saj imamo v Tamu tudi dvesto kooperantov, ki morajo ubirati strune z nami, če hočemo, da gre vse dobro. - Kakšne so izvozne možnosti Tovarne avtomobilov in motorjev Maribor. Od nekaj več kot sedem tisoč delavcev jih kar sedemsto dela v razvoju. Ali to zagotavlja, da bo imel Tam tudi po letu 1990 dober izvozni program? - Spoznanje, da se lahko obdržimo na tujem in domačem tržišču le s kakovostjo, zahteva posodobitev vse proizvodnje. Naš projekt 515 pomeni posodobitev tovarne in pa seveda izdelovanje tistih zahtevnih proizvodov, ki nam bodo omogočili tudi po letu 1990 obdržati korak z domačo in predvsem s svetovno konkurenco. Srečko Pirtovšek Jesenska setev v Pomurju NAČRTI SE NE MOREJO OPIRATI LE NA STATISTIKO spravilu jesenskih pridelkov je zdaj pred pomurskimi "bietijci najpomembnejše opravilo - setev ozimnih žit. Ta se v slovenski žitnici začenja praviloma v prvih dneh oktobra in bi se morala končati v treh tednih. V tem času b} namreč morali pomurski pridelovalci zasejati z ozim-*hmi žiti, ki jim ob koruzi namenjajo največ njivskih P°vršin, okrog 18 tisoč hektarjev polj. Žal pa so to le ?tatistični podatki, saj se v zadnjih letih površine, zasejane s pšenico, zmanjšujejo, povečujejo pa se njive s koruzo, ki je krmna osnova za organizirano živinorejo. Seveda pa sam uspeh jesenske setve ni odvisen le od khietijcev, ampak precej tudi od vremena. Pomurski pridelovalci imajo z njim že nekaj let slabe izkušnje, saj jesensko deževje često zavleče spravilo pridelkov s tem po tudi setev na teh površinah. Spravilo koruze, ki so jo Pomurski kmetijci spomladi r?sejali na približno dvajset 's°č hektarjih polji, teče za ?oaj nemoteno, saj je silažna e Pospravljena, koruzo za ^nje pa morajo obrati še z krog dvanajt tisoč hektar-7.v Polj. Precej teh polj bodo ,oaj namenili za pšenico, s 0 Poljščino pa bodo zasejali ORi površine, na katerih še aste sladkorna pesa. Tudi .Pravilo te pese je že steklo, l1 ce bo šlo vse po načrtih, ^oao njive še lahko pravo-asno zasejali s pšenico. manj kot triindvajset tisoč ton tržnih presežkov krušnih žit. Medtem ko bodo družbena kmetijska gospodarstva svoje obveznosti v glavnem izpolnila, saj zagotavljajo, da bodo pšenico zasejala na najmanj 2.036 hektarjih in ob žetvi oddala ves pridelek, pa se tudi tokrat zatika v zadružnih organiza- cijah. Njihovi predstavniki pravijo, da setveni načrt, ki so ga pripravili v republiki, ni stvaren in temelji zgolj na statističnih podatkih. Kot smo zapisali že uvodoma, se namreč v zadnjih letih površine s pšenico v Pomurju krčijo in pri pripravi načrtov v republiki tega niso upoštevali. Nestvarno bi bilo zato sprejemati takšne obveznosti, saj bi se ob žetvi ponovile dosedanje izkušnje, da prodaja pšenice ne bi bila tolikšna, kot so načrtovali. Tako naj bi po predlogih, ki so jih pripravili v zadružnih organizacijah, pomurski kmetje pridelovali tržne presežke pšenice na 5.450 hektarjih in jih prihodnje leto oddali 16.840 ton. Največ pšenice bodo tudi letos zasejali v Kmetijski zadrugi Panonka, kjer na 2.800 hektarjih priča- kujejo 9.400 ton tržnih presežkov, v Kmetijski zadrugi Lendava bodo s 1.300 hektarjev oddali 3.900 ton pridelka, v Kmetijski zadrugi Gornja Radgona, kjer se še najbolj približujejo republiškim načrtom, bodo pšenice posejali na 550 hektarjih in z njih zagotovili 1.840 ton pridelka, le 50 hektarjev manj pa je bodo zasejali kooperanti Kmetijske zadruge Ljutomer-Križevci, ki načrtujejo 1.700 ton tržnih presežkov. Med zadružnimi organizacijami pridela sedemsto ton tržnih presežkov še TOK Ljutomerčan, ki bo s pšenico zasejal15 dvesto hektarjev, kmetje VG Kapela pa bodo na sto hektarjih pridelali tristo ton tržnih presežkov pšenice. Čeprav obveznosti, ki jih določa republiški setveni Kot vse kaže pa kljub pripravljenosti pridelovalcev za setev pšenice v Pomurju tudi tokrat ne bodo izpolnili republiškega setvenega načrta. Po njem bi morali v druženem sektorju pšenico zasejati na skoraj 2500 hektarjih, medtem jco naj bi v organizirano tržno pridelavo pri kmetih vključili 6.700 hektarjev njivskih površin. Prvi bi ob prihodnji žetvi moral mlinsko-predeloval-nim organizacijam oddati dobrih dvanajst tisoč ton pridelka, kmetje pa nekaj načrt, v Pomurju ne bodo v celoti izpolnili, pa to še ne pomeni, da se ne bi mogli vsaj približati obveznostim. Bolj kot od sklenjenih pogodb je prodaja pridelka odvisna od pogojev, pravijo poznavalci, in to potrjujejo tudi dosedanje izkušnje, pa tudi od samega pridelka. Prav pri slednjem pa je tudi v Pomurju še največ neizkoriščenih možnosti, zato si zdaj strokovne službe prizadevajo predvsem za večje pridelke. Ob ugodnih pogojih za nakup semenske pšenice se vse več pridelovalcev odloča za setev kakovostnega semena, ki zagotavlja bogate pridelke, vendar le ob ustrezni pripravi zemlje, pravilni setvi, gnojenju in zaščiti. Prav pri zaščiti pa pomurski pridelovalci delajo še vedno največ napak in temu primerno manjši so tudi pridelki. To se je najbolje pokazalo ob letošnji žetvi, ko so neustrezno zaščiteni posevki dali tudi tretjino manj pridelka. Bolj kot za samo sklepanje pogodb in za druge administrativne obveznosti bi se morala torej strokovna služba v zadružnih organizacijah zavzemati za strokovno delo s pridelovalci, saj le tako tudi ob žetvi lahko pričakujejo boljše pridelke. Če ni pridelka, je namreč vsaka pogodba odveč, če je pridelek in so odkupni pogoji ugodni, pa tudi pogodba ni potrebna. To pravilo je doslej še vedno obveljalo. Ludvik Kovač po sledeh POGOVARJANJA . Delavska enotnost 8 Iredente ne vidiš, jo pa čutiš Kosovska politična in gospodarska scena sta pestri. Takšna označitev pa je nevarna, premalo resna in nič ne pove o današnjem Kosovu. Pestra je na zunaj, kajti tu je stičišče različnih kultur, življenjskih stilov in takšna podoba Kosova morda ni problematična. Toda le na zunaj je vse mirno, morda za dandanašnji preveč mirno, ko pa se vendarle na Kosovu ubadajo s hudimi gospodarskimi in političnimi težavami. Zdi se, da se nikomur ne mudi, le otroci po kosovskih vaseh se živahno igrajo, zato človek kaj hitro dobi občutek, da je to dežela otrok in mladine. Pri-štinski korzo je vsak večer nabito poln mladine, albanske in srbske govorice, nekakšnega čudnega reda, ki velja na korzu, ko se po glavni cesti od hotela Grand proti staremu predelu Prištine vali nepojmljiva (za nas seveda) množica ljudi, ki se pred starim predelom obrne spet nazaj proti hotelu. Vse to pa je huda prevara. Tako kot je hudo varljiv mir v pisarnah, v katerih uradniki z zdolgočasenimi obrazi premetavajo papirje, se pritožujejo zaradi nizkih osebnih dohodkov. Tudi če stopi tujec v njihovo »kraljestvo« in ne zna albanskega jezika, njihov umirjen pogovor v materinščini teče naprej, da se zdi tujec sam sebi odveč v takšnem krogu. Obisk albanske družine, kakšnih sedemdeset kilometrov južneje od Prištine, je na začetku presenečenje, v pogovoru tipamo drug drugega in le počasi pogovor steče tudi o temah, ki so le za ožje kroge ljudi, prijateljsko, nacionalno in verjetno tudi politično povezani. Toda ne drznem si misliti, da bi tudi v tem pogovoru zvedel vse tako, kot ljudje mislijo, sodijo, pa čeprav so nekatera mnenja, denimo o izsiljevanjih in prisiljevanjih za izselitev neal-banskega življa, češ da tega ni, navidezno odkrita. Sliši se bolj takole: denarje sveta vladar in vsak rad proda za dober denar. V pokrajinski skupščini Kosova so pred časom sprejeli predpise o prometu z nepremičninami in novi zakon o stanovanjskih odnosih, da bi preprečili zamenjave in prodajo, ki pospešuje izseljevanje Srbov in Črnogorcev iz pokrajine. Toda že zdaj, le dobra dva meseca po sprejemu teh ukrepov, se bojč, da so zaman. Ne toliko zategadelj, da se predpisov ne bi držali, ampak zato, ker deluje črni trg, ki ne upošteva zakona ne administrativnih, sicer obveznih registracij v prometu z nepremičninami pri pristojnih sodiščih. Politična akcija, ki naj bi preprečila izseljevanje, je kratkega dosega,saj danes na Kosovu skorajda javno kažejo, kateri pokrajinski in drugi funkcionarji nealbanske narodnosti so si zunaj Kosova sezidali hiše. Moj dobri novinarski tovariš, potomec kosovskih Srbov, je ogorčen zaradi takšnega ravnanja, pa vendarle po svoje tudi razumevajoče prikimava. Kaj pa ljudem ostane drugega. Ali naj se zapro v svoj geto in ostanejo brez kruha, ker ga jim prodajalec ne proda zato, ker »ne razume srbski«. S Kosova beži danes tudi srednji kader, ki si z odtrgovanjem od ust zida hišico kje v Srbiji, le srbski in črnogorski delavec na Kosovu nima kam. Ne more in vdan v usodo opazuje vedenje svojih ljudi, ki imajo kaj pod palcem. Pogovor s srbskim intelektualcem, ki sije stežka zgradil hišo v južni Srbiji in čaka, le še nekaj let ima do upokojitve, je zgovoren: »Ne morem ostati. Ne počutim se dobro. Vse je nekako sovražno do nas. V sosedstvu se vnuki nimajo s kom igrati, zmerjajo se. To niso več otročje igre, kot smo se jih mi šli v mladosti med Srbi in Šiptarji. To je danes nekaj drugega, otroška igra je resna, zastrupljena z nacionaliz- Kosovska razglednica ZANKE IN NEZNANKE GOSPODARJENJA Gospodarski položaj Kosova je več kot zaskrbljujoč. Kriza udarja tako hudo, da očitno tudi najbolj odgovorni ljudje v pokrajini, ki se ubadajo z gospodarstvom, ne vidijo rešitve. Zavožena naložbena politika v preteklosti kaže še danes zobe, po lanskih sorazmerno ugodnih gospodarskih dosežkih pa so bili letošnji polletni daleč od predvidevanj. Še več. Nekateri kazalci gospodarjenja so kar precej zdrknili pod raven, k čemur so bržkone marsikaj prispevale tudi bivša zvezna vlada z ukrepi gospodarske politike in neurejene razmere v jugoslovanskem elektrogospodarstvu. V pogovoru z Kadetom Mi-lojevičem, članom pokrajinskega predsedstva Zveze sindikatov Kosova, smo zvedeli, da na Kosovu v prvih sedmih mesecih letos niso uspeli * obdržati takšnih gibanj kot na začetku leta, kajti industrijska proizvodnja je le za tri odstotke večja od lanskega povprečja in kar za 5,1 odstotka manjša od usmeritev o gibanju proizvodnje v resoluciji o družbenoekonomskem razvoju. Največ »prispevata« k taki podobi proizvodnja Elektrogospodarstva in sozda Trepča. Ta kosovska velikana, gospodarsko in poslovno letos na zelo majavih nogah, imata največji vpliv na gibanje industrijske proizvodnje v pokrajini in na poslovne rezultate sploh. Naš sogovornik je zlasti kritičen do razmer v elektrogospodarstvu, kajti v času, ko bi lahko kosovsko elektrogospodarstvo dajalo v jugoslovansko mrežo kar precej elektrike, smo jo uvažali, kosovske termoelektrarne pa so stale. Bo že držalo, kot prvi Kade Milojevič, da bi se lahko tudi na Kosovu malce bolj organizirali in tujini ponudili svojo elektriko, vendar pa se to ni zgodilo. Posledice!? Od dvajsetih milijard dinarjev izgube v kosovskem gospodarstvu ima največji delež prav elektrogospodarstvo. Velikana na majavih nogah Skupno s kombinatom v Trepči znaša izguba obeh kosovskih velikanov kar 70 odstotkov vseh izgub. V Trepči se je pravzaprav ponovila stara kosovska zgodba v naložbeni politiki, ki ne računa na ozka grla in na usklajenost zmogljivosti. Naenkrat nimajo dovolj rude, kajti predimenzionirane zmogljivosti metalurgije, drage in zahtevne investicij- ske poteze, bi potrebovale najmanj še enkrat toliko rude, kot je lahko rudniki svinca nakopljejo. Potrebne bodo naložbe v raziskave rude, v povečanje rudnikov! To pa so seveda draga vlaganja in trajajo kar precej časa. Potemtakem lahko pričakujemo, da bo sozd Trepča kar precej časa še ustvarjal izgubo ter ležal na plečih kosovskega in jugoslovanskega gospodarstva. Ko že pišemo o izgubah v kosovskem gospodarstvu, dodajmo še, da so ob polletju bile kar petkrat večje kot v enakem obdobju lani, kar je tudi največja stopnja »rasti« izgub v državi, kjer so se povečale povprečno dvakrat. Nekaj več kot 130 orga^ , i mzacij združenega dela s 35 I i tisoč zaposlenimi je imelo i ob polletju izgubo in kar 66 organizacij združenega dela ni uspelo nadomestiti izgu- Sodelovanje med Kosovom in Slovenijo BREZ RAČUNOV NE GRE mom. To je krvava igra.« Do pred dvema letoma še optimistično razpoloženi novinarski tovariš srbske narodnosti pravi: »Iredente ne vidiš, čutiš jo. Na vsakem koraku, za vsakim vogalom. Zdaj seje vključil v igro še srbski nacionalizem, agresivno in tudi neodgovorno z nekaterimi »rešitvami«. Posilstva nikdar v zgodovini niso bila značilna za Kosovo, danes so in kot na dlani je, da ima tudi albanska iredenta nekaj zraven. Kosovska scena potemtakem ni le pestra, temveč predvsem tragična. Za vse narode in narodnosti, ki žive v pokrajini. Tudi prištinski TAN, tednik v turškem jeziku, govori o izsiljevanju nealbanskega prebivalstva s Kosova, kajti kar naenkrat »se množično pojavljajo rodbinski občutki med kosovskimi Turki, ki bi se želeli preseliti k svojim sorodnikom v tujino. Ti so se tja preselili pred tridesetimi, štiridesetimi leti.« Opisuje prefinjene pritiske, kijih ljudje občutijo na svoji koži, češ, zakaj si dal otroku turško ime, zakaj otroci hodijo v turško šolo in podobno. Za mednacionalne razprtije na Kosovu je najbolj odgovoren večinski narod, soodgovorni pa so tudi drugi. Ce bi uporabili tezo, ki dandanes kroži, kako nevarni so vsi nacionalizmi, ji lahko pritrdimo, vendar pa dodamo, da bi vsi narodi morali izločiti iz sebe najbolj okorele nacionaliste, ki delajo največjo škodo predvsem svojemu narodu. Za povrnitev zaupanja na Kosovu bo treba še mnogo storiti in zagotovo to ne bo lahka bitka. Marjan Horvat Kadar smo se v kosovskih organizacijah združenega dela menili o sodelovanju z našo republiko, so bili načeloma sicer zadovoljni, ob konkretnih vprašanjih pa smo slišali kup pripomb - ni skrbi in pomoči pri kadrih, ni prenosa znanja, ni pravične delitve deviz, kadar to sodelovanje sega v izvoz, ni posluha za specifične kosovske interese, denimo za prednost čimvečjega števila delovnih mest, kar je ob vse večji nezaposlenosti seveda pomembna stvar ... Tokrat smo se o tem pogovarjali z Muharemom Českujem, sekretarjem koordinacijskega odbora za združevanje dela in sredstev ter medzbornično sodelovanje pri GZ Kosovo. Orisal nam je kar vedro podobo. O oblikah in načinih sodelovanja med Slovenijo in Kosovom je moč dosti prebrati, o vseh uspehih in dosežkih smo sproti obveščeni. Malokrat pa zvemo za težave, nesporazume, navzkrižne interese. Bi nam jih lahko vi nekaj nanizali? »Seveda obstajajo, toda vi jih poznate prav tako dobro kot jaz. Pestijo nas na področju, ki vas zanima, kot tudi na vseh drugih. Lahko rečem, da so objektivne narave. Gre namreč za težak gospodarski položaj vse države, za občutno pomanjkanje sredstev...« Res le objektivni vzroki? »Bolj kot ne. No, poleg tega pa občutimo tudi pomanjkanje kakovostnih, prav usmerjenih programov, ki bi ustrezali dolgoročnim načrtom naše pokrajine. Strnem jih lahko v osnovne cilje: Razvoj predelovalne industrije in ne več kapitalnih naložb, proizvodnja, ki naj bi nadomeščala uvoz, programi, ki bi zagotovili čim več delovnih mest, čim manjša naložba na delovno mesto in seveda, čim večji dohodek iz tega delovnega mesta...« In kdo je kriv, da so konkretni programi navzkriž z dolgoročnimi cilji? »Na obeh straneh ni do- Sodelovanje obeta 8.500 novih zaposlitev Doslej sta slovensko in kosovsko združeno delo podpisala 43 samoupravnih sporazumov o združevanju dela in sredstev za uresničevanje skupnih razvojnih programov. Od tega jih bodo 36 uresničili neposredno | med organizacijami združenega dela - njihova predračunska vrednost presega 42.000 milijonov dinarjev (dobrih 22.000 milijonov dinarjev odpade na združena sredstva SRS). Od tega bo 29 skupnih programov odprlo 5.755 novih delovnih mest. Potem so še »multilateralni« programi in v sedmih sodelujejo tudi slovenske organizacije. Od skupnih naložb vanje (19.969 milijonov dinarjev), bodo slovenske organizacije prispevale 965 milijonov dinarjev. Delo bo našlo še 2.707 delavcev. volj pripravljenosti. Lahko pa trdim, da se to popravlja. Kar 70 odstotkov vseh kosovskih naložb izvira iz sklada za nerazvite. Od te celote jih gre 60 odstotkov v industrijo, spet od tega 30 odstotkov v predelovalno, kar našim načrtovalcem najbolj ustreza. Za energetiko, nedolgo tako opevano, gre le še 12 odstotkov.« Ta razporeditev govori o vaši usmeritvi. Kako se z njo ujemajo slovenska hotenja? »Saj je vse skupaj plod usklajevanja interesov. Včasih so si navzkrižni, lahko celo povsem nasprotni - pa vendar jih vse bolj uspešno usklajujemo. Gorenje in Elek-trokovina odlično sodelujeta pri elektromotorjih Dža- kbvica. Gre res za dobro i11 dolgoročno sodelovanje-Obetavno kaže tudi z Iskro in Famipom iz Prizrena. Slovenska ZPS in Metalac Ja-njevo sta se prav lepo ujela, vaša Color in Iplas sodelujeta s tovarno poliestrskih stolpov in še bi našli takšne dobre primere. Dokazujejo, da se vaše organizacije zavzemajo za širjenje zmoglj1' vosti, za celovito sodelovanje, inženiring, za dolgoročne možnosti, kar je še posebej pomembno.« Kljub objektivnim oviram, ki ste jih omenili, se potemtakem da? »Da! Enostavno pa ni. PT}' liv novih sredstev je vse večji problem. Vsak jih hoče di-žati v svoji organizaciji, občini, banki. To gre tako da- £Q SLEDEH POGOVARJANJA ». Delavska enotnost 9 ,.e iz preteklih let in izboljša-I J,1 gospodarjenja, v njih pa ! , ela okrog dvanajst tisoč de-*avcev. Toda tudi drugi podatki o gospodarjenju na Kosovu oiso nič kaj spodbudni, ‘abša je likvidnost, rastejo aioge, precej je neplačanih ‘erjatev in obveznosti, skrat-H kakovost gospodarjenja Pada, kar se še posebej opazi "i storilnosti in ekonomičnosti. V posebnem položaju 0 negospodarske, pred-,sem družbene dejavnosti, imajo prav tako precej iz-čeprav vse oblike porabo na Kosovu nenormalno astejo. Kako se upreti takš-Tfn tokovom, je kajpak ^Prašanje, ki si ga ne postavajo le na Kosovu. Člani po-^aj inskega vodstva sindi-■ata so bili pred kratkim na diskih v številnih delovnih arganizacijah. Po mnenju kadeta Milojeviča je moč najti tudi svetle primere v stabilizacijskih prizadevanjih, žal jih je malo, premalo, da bi lahko v kratkem času s ^vojim zgledom vplivali na dudo bolno kosovsko gospodarstvo. Prihodek in stroški vsak po svoje Toda slej ko prej si bo v Vsaki delovni organizaciji Pptrebno postaviti vprašanje, kako iz gospodarskega .iata predvsem s smotrnejšo naložbeno politiko in no-v9 kakovostjo gospodarjenja. Bržkone pa bi kazalo Clmprej najti tudi odgovor, ?jakaj skupni prihodek na hosovu raste celo počasneje °d inflacije in za 7,2 odstotna, počasneje od rasti skupnega prihodka v državi. Če oi rasla počasneje tudi po-l Rabljena sredstva, bi nekako se šlo, vendar so celo za 2,7 °dstotka nad jugoslovansko ravnijo rasti. Se do pred dve-Jha letoma je bila rast porab-■lenih sredstev pod rastjo skupnega prihodka, lani in letos pa je slika obrnjena. Nič čudnega potemtakem, da je rast dohodka za 23,3 indeksne točke počasnejša od rasti dohodka v državi -vse to pa kot pretežko breme pritiska tudi na osebne dohodke. Tako kot marsikod drugod po Jugoslaviji so po znanem interventnem zakonu o plačah tudi na Kosovu preverjali gibanja osebnih dohodkov. Kako natančen je ta drobnogled, seveda danes ni mogoče reči, še manj pa trditi, da so že z morda površnim pregledom osebnih dohodkov na Kosovem uveljavili razmišljanje, da se lahko pokrivaš s tako dolgo odejo, kot jo imaš. Enainpetdeset tisoč dinarjev znaša zdaj povprečni osebni dohodek na Kosovu, ob polletju pa so osebni dohodki rasli kar za 30 odstotkov hitreje od dohodka. Po podatkih SDK je kar dobršno število organizacij združenega dela z okrog 22 tisoč zaposlenimi izplačalo večje osebne dohodke, kot bi jih lahko. Toda, da se razumemo: v tej številki so le tiste organizacije, ki so dale izjavo, da nimajo usklajenih samoupravnih splošnih aktov z veljavnim dogovorom o razporejanju dohodka in sredstev za osebne dohodke. Marsikje so bile izjave, bržkone kot drugod, da imajo usklajene akte in da bodo osebne dohodke do konca leta »poračunali«, napisane na pamet. No, kljub temu je ta številka visoka, in če še dodamo izgubarje, potlej bi skladno z zakonom o sanaciji morali marsikje precej znižati osebne dohodke. Toda to je tema, o kateri se na Kosovu ne pogovarjajo, saj že dosedanje povprečje dovolj zgovorno pove, kaj bi bilo, če bi zares obveljali ukrepi o sanaciji in seveda tudi zajamčeni osebni dohodki. Morda bi bili za marsikatero organizacijo združenega dela celo rešitev, kajti 60-odstotkov od povpreča v pokrajini je v nekaterih delovnih organizacijah celo več kot prejemajo delavci zdaj. Nekateri uspehi v kmetijstvu Žalostno gospodarsko podobo Kosova letos vendarle nekolikanj spreminjajo uspehi v kmetijstvu. Za kosovske razmere so letos, po mnenju Radeta Milojeviča, dosegli nadpovprečne rezultate, vendar pa velja to kajpak predvsem za družbeni sektor, pretežno združen v sestavljeno organizacijo združenega dela Agrokoso-vo. Vse kaže, da se bo v kmetijstvu v prihodnje še marsikaj spremenilo, saj Kosovar-ji predvidevajo, da bodo z zložbami zemlje gospodarsko precej pridobili in bojda so celo največji skeptiki danes prepričani, da bo »akcija« zložb tekla brez prevelikih težav. V vseh panogah kmetijstva ima Kosovo še velike možnosti, kajti pridelki so povsod pod jugoslovanskim povprečjem, še neizkoriščenih pašnikov in livad, ki bi jih lahko s sorazmerno majhnimi vlaganji usposobili za »proizvodnjo«, pa je na pretek. Izseček iz kosovskega gospodarskega vsakdanjika je to. Nepopoln seveda, vendar hudo vznemirjajoč. Včasih se zdi, da takšni gospodarski podobi botruje premalo energičnosti. Kadri so nepravilno razporejeni in za ambiciozne načrte v kmetijstvu jih je tudi premalo. Pa ne takih, ki bi sedeli v pisarnah, temveč tistih, ki bi delali kot pospeševalci med kmeti. Brez novega znanja v kmetijstvu pa bodo lahko spet zapravili predvidena naložbena sredstva. Marjan Horvat da ne spoštujejo niti zagonov, kaj šele dogovorov. Vsako zadrževanje sredstev ^ je ob naši inflaciji seveda Usodna zamuda.« Ko ste že omenili banke -sPet slišimo pripombe, da ub vseh gospodarskih zaga-•ub na Kosovu rastejo razpne bančne palače, tudi Blubljanska banka da se je uzšopirila in to celo iz redstev sklada? '“Palače rastejo, to drži. Ne ern pa, da bi šla za to sred-ptva iz sklada za nerazvite, govorice so, že res. Nekaj pa anko rečem - v Sloveniji em videl, da so upravna po- slopja dosti bolj skromna, vsaj večina. S tem pri nas še radi pretiravajo. Toda ta pomenek ni v prid dobremu ozračju za sovlaganja, raje spremenimo temo.« Prav. Prednost ste dali manjšim obratom, predelavi, proizvodnji delov za velike sisteme. Kaj pa kmetijstvo? Kosovo ima tu gotovo lepe možnosti, ki pa so več kot očitno sila slabo izkoriščene. Se tu kaj premika? »Za kmetijstvo nisem ravno strokovnjak. Osnovne težave pa vendarle poznam. Pri nas pride na posameznega lastnika zelo majhna po- vršina. Saj veste, ta velikanska rast prebivalstva. Zdaj se trudimo z zložbami, kar bo ob dveh velikih namakalnih sistemih tudi v kmetijstvu odprlo nove možnosti. Morda tudi pri združevanju in sodelovanju med Kosovom in Slovenijo. Saj ko se interesi enkrat ujamejo, steče. Potem je sodelovanje res trajno, dolgoročno zasnovano, gradi se naprej in naprej - kar je v vseh pogledih najpomembnejše.« Vemo, da so izgube jugoslovanski problem, ki pa je v vaši pokrajini še bolj zaostren. Kako je z izgubami na področju, o katerem se pogovarjamo? »Ja. izgube so breme, ki še kar narašča. Najmanj pa jih je prav tu, v manjših enotah, za katere se zavzemamo. Izgube so največje v velikih sistemih, v Trepči, v energetiki ... To so togi velikani, odvisni od birokratov in po-litbirokratov. Manjše enote so bolj prožne, prilagodljive, samostojne. V njih se vsa vprašanja laže rešujejo, tudi nagrajevanje. Omenjam ga zato, ker je na Kosovu vse prej kot spodbudno. Povprečni mesečni zaslužek komajda presega petdeset tisočakov. V takšnih razmerah je kajpak težko izrabiti kadrovski potencial, ki je pri nas morda celo močnejši kot v Sloveniji. Vsaj glede na kvalifikacijo. Je pa tu še vprašanje industrijskega izročila, delovnih navad, razmerja med kvalifikacijo in kakovostjo .. . Tudi to so stvari, pri katerih bi boljše sodelovanje še kako pomagalo.« Ciril B raj er Vzajemnost za Delavsko enotnost Pred razpravami o spremembah zveznega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju NESTVARNE ZAMISLI Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bil sprejet leta 1982, veljati pa je začel 1. julija 1983. Doslej je bil ta zvezni zakon noveliran že dvakrat, in sicer prvič glede roka njegove uporabe in drugič v okviru 106. člena, ki je načelno odredil uresničitev 25. člena zakona o valorizaciji osebnih dohodkov, na podlagi katerih se odmeri pokojnina na zadnje leto dela. Aprila letos pa je Zvezni svet Skupščine SFRJ obravnaval razmere in težave pi uveljavljanju zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter poročilo o razmerah in problemih v invalidskem zavarovanju (vsebino obeh listin smo v kratkem opisali tudi v eni prejšnjih številk »Vzajemnosti«). Ob tem je naložil zveznemu izvršnemu svetu, naj upošteva ugotovitev in sklepe obeh listin in do prve polovice leta 1987 pripravi predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zvezni komite za delo, zdravstvo in socialno varstvo ter Zveza skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja sta na podlagi omenjenih sklepov pripravila delovno gradivo za spremembe in dopolnitve zveznega zakona. Gre za prvo delovno zasnovo, ki pa jo bodo do prihodnjih obravnav verjetno še korenito spremenili in dopolnili. Teze obravnavajo skorajda vsa področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tako med drugim na začetku predlagajo poenostavitev zagotavljanja sredstev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, tako da bi opustili dolgotrajno zbiranje podpisov pri sprejemanju samoupravnega sporazuma o temeljih plana skupnosti. Ugotavljanje dolžnosti, višine, načina in rokov za plačevanje prispevkov naj bi bilo prepuščeno skupnosti oziroma njeni skupščini kot organu upravljanja. Kot eno verjetno vsebinsko najbolj vprašljivih tez ponuja gradivo možnosti dodatnega omiljevanja predčasnega odhodka v pokoj, s tem da bi zavarovanec pridobil pravico do predčasne pokojnine že s 25 leti pokojninske dobe in 50 leti starosti in zavarovanka z 20 leti pokojninske dobe in 45 leti starosti. Teza je bila pripravljena v zvezi z nekaterimi pobudami in predlogi za omilitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine in ob mnenju, da bi tako lahko premagali težave v zvezi z zaposlovanjem oziroma brezposelnostjo mladih. Že v tej fazi postopka, kakor tudi ob prejšnjih obravnavah podobnih predlogov, pa večina opozarja, da bi namreč na ta način pridobili novo skupino zelo mladih upokojencev, ki bi z nizkimi pokojninami predstavljali tudi potencialne socialne probleme ob relativno dolgem uživanju pokojnine. Pri tem pa teza na vsebuje ustreznih finančnih izračunov ob dejstvu, da bi naša družba v sedanjih ekonomski razmerah sila težko prenesla dodatna finančna bremena takšne širitve pravic. Predvideno je tudi, naj bi zvezni zakon načelno uredil vprašanje, kateri osebni dohodki se vštevajo v pokojninsko osnovo, zlasti zato, ker posamezne republike in pokrajini to dokaj različno urejajo. Verjetno bi moral to urejati zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ali zakon o matični evidenci. Glede na to, da so za nekatere kategorije zavarovancev s posebnimi zakoni določeni ugodnejši pogoji za pridobitev pravice do pokojnine, je v eni od tez predlog, da bi tudi pogoje za vse te posebne kategorije določili z zveznim oziroma republiškim zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ta pa seveda pomeni nadaljnje spremembe oziroma dograjevanje zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju z vsemi posebnostmi v posebnih predpisih. Invalidsko varstvo predvideva prepustiti zagotavlja- \SZ2t i H k ih J I nje sredstev za pravice delovnih invalidov s preostalo delovno zmožnostjo odločitvi samoupravnim interesnim skupnostim, tako da bi lahko ta sredstva v celoti zagotavljali v ozdih ali pa prek skupnosti. To pomeni, da bi samoupravnim splošnim aktom skupnosti prepustili določanje obsega in načina širše solidarnosti na tem področju. Ker so nekatere razlike pri določanju višine invalidske pokojnine glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, je dan predlog za poenotenje teh meril. Vendar pa predlagano poenotenje pomeni tudi širitev možnosti za pridobitev pravice do invalidske pokojnine in njeno ugodnejšo odmero. Takšna rešitev pa z vidika družbenoekonomskih razmer zahteva tudi izdelavo natančnih analiz in izračunov finančnih posledic, ki pa jih gradivo v tej fazi še ne zajema. Na kratko smo torej opisali nekaj zanimivejših tez za spremembo in dopolnitev zveznega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki naj bi bile osnova za razprave v prihodnjem letu. Vendar pa znova poudarjamo, da so to le delovne zasnove, ki se bodo verjetno vsebinsko spremenile in dopolnile. Bojan Rangus ODMEVI Razčiščevanje nepravilnosti, to je kontrarevolucija V 34. številki Delavske enotnosti ste med »Odmevi« objavili pismo novinarja Draga Hribarja. Ker so v pismu navedbe o meni kot nekdanjemu predsedniku izvršnega sveta skupščine občine Celje popolnoma neresnične in zato pisane v nasprotju s temeljnim načelom javnega obveščanja o obveznosti in odgovornosti javne-. ga glasila za resnično, celovito in objektivno obveščanje javnosti, in ker novinar ni postopal v skladu s svojo pravico in dolžnostjo, da dobljene informacije preveri ter zato objava pisma škodi moji časti in dobremu imenu, sem bil primoran zoper avtorja vložiti tožbo pri Temeljnem sodišču v Celju. Zvone Hudej Pripis uredništva: V dosedanjih razpravah v našem časniku o razčiščevanju odnosov v celjski Cinkarni so imeli vsi priložnost povedati svoje. Vse prispevke kot odmeve na pogovor Janeza Severja z Marjanom Drevom z naslovom Razčiščevanje nepravilnosti, to je kontrarevolucija, smo tudi objavili. Z današnjim odmevom Zvoneta Hudeja na straneh Delavske enotnosti končujemo to temo. Ekonomisti vabljeni Ob 40-letnici Ekonomske fakultete bo 23. in 24. oktobra v Ljubljani posvetovanje o učinkovitosti samoupravnega gospodarstva, na katerem bodo sodelovali številni ugledni jugoslovanski strokovnjaki, med njimi prof. dr. Ljuborim Madžar, dr. Marijan Korošič, prof. dr. Josip Zupanov in drugi. Diplomante te fakultete in druge, ki jih to zanima, vabijo na to srečanje. Informacije o podrobnostih dajejo v tajništvu fakultete. E. L. Ljubljana, 3. oktober 1986 Delavska enotnost 10 ZAČETEK... ■— Več kot meter visoka fotografija Frančka Kneza z Eigerja (na sliki levo prislonjena ob steno) je novinarje iz domala vseh jugoslovanskih športnih uredništev že na začetku Logarske doline vabila v Merxov dom, kjer jih je naš slavljenec takole zadovoljno pričakoval. Žganje, kruh in sol ter orehi so v hiši za njegovim hrbtom. Še pozno zvečer - na tiskovni konferenci, ki jo je priredilo uredništvo našega tednika - se Franček Knez ni mogel otresti pohval za svoje podvige, ki so deževali z vseh strani; po rdečici na njegovem obrazu je bilo jasno razbrati, da mu je pred številnim občinstvom kar precej nerodno. Nazadnje pa se le ni mogel ubraniti »nadležnim« vprašanjem novinarke Sportskih novosti Ivanke Ožbolt, ki je silila vanj, naj vendarle opiše, kaj je bilo »naj« na njegovi bogati alpinistični poti. »Najtežja je bila južna stena Lhotseja; mislim, daje to ngjtežji vzpon v Himalaji sploh,« je Franček odgovarjal kratko, a jedrnato kot kakšen filozof, ki so mu besedičenja daleč odveč. S svojega zornega kota je le še dodal: »Ljudem pri Planinski zvezi še ni prišlo na misel, da bi bilo vredno ponoviti to steno ... Ja, gotovo pa je bil najlepši petstoti prvenstveni vzpon, s katerim se mi je ob jubileju izpolnila velika želja: z Andrejo Hrastnik sva preplezala čisto »osmico« v Križevniku. Nad neomadeževano pokrajino, ki ne pozna obiskovalcev, se dvigujejo od 150 do 350 metrov visoke, čvrste, navpične stene ... Za ta prvobitni svet nisem nikoli de- že bil, da sem se odpovedal soliranju. Predvsem sem se usmeril v čiste plezalske probleme; vse bolj me zanima prosto plezanje. Sicer pa bi v bližnji prihodnosti - recimo v dveh letih pri nas v Sloveniji lahko opravil s plezalskimi izzivi, ki bi me še zanimali. Seveda pa ne trdim, da bo potem konec mojega alpinističnega raziskovanja. Življenje teče naprej in vedno se najde kaj novega . ..« Ampak enkrat bo treba nehati, ga je hotel s tem odgovorom v zvezi izzvati urednik športnega programa na Radiu Trst Mario Šušteršič. »Kako nameravate zaključiti svojo športno kariero?«, ga je vprašal. »Nihče ne ve za konec svoje poti. Kako naj bi vedel za svojo?« se je glasil odgovor. »Ampak lepota gore je neizmerna in večna.« Prav v zadnjih časih pa so zanj »neizmerne in večne« lepote Patagonije. »Dvakrat sem že bil tam in še se bom vrnil. Če bo vse po sreči že na začetku prihodnjega meseca (novembra, op. a.). Hribi so tam tako lepi, da jih gledam kot uročen, plezalskih možnosti pa je toliko, da bi lahko živel 200 let, pa ne bi zmogel vseh. S tovarišem Matjažem Pečovnikom jih imava nekaj v načrtu. Fitz Roy in Cerro Torre, najbolj markantna vrhova, kjer NADALJEVANJE... — Ko so fotoreporterji opravili svoj posel, seje Franček Knez v navezi s prijateljem Bojanom Šrotom lotil novega podviga - 1771. vzpona ali 53l prvenstvenega (!); prosto je preplezal smer v Klemenci jami. »Zame je plezanje brez varovanja največje mojstrstvo,« je kasneje odgovarjal na vprašanja, zakaj brci vrvi. Franček Knez na tiskovni konferenci Delavske enotnosti v Logarskj dolini: »Z alpinizmom se igra narava. Tu človek nikoli ne bo svoboden. Še več, vedno manj je svoboden.« Ampak: LEPOTA GORE JE NEIZMERNA IN VEČNA LOGARSKA DOLINA, 25. SEPTEMBRA 1986 - Franček Knez, 31-letni vzdrževalec viličarjev v celjskem Emu, ki se je doslej izkazal s 1.770 alpinističnimi vzponi (od tega s 530 prvenstvenimi!), se je okoli treh popoldne spet lotil strah vzbujajočega Mrtvaškega pajka v Klemenči peči. Povsem natančno najbrž še sam ne ve, kolikokrat se je na svoji 13-letni plezalski poti drznil spustiti v njegove zapletene mreže, dejstvo pa je, da ga je tokrat pred očmi številnih športnih novinarjev v navezi z Bojanom Šrotom preplezal v — prostem slogu. Z navdušenimi vzkliki »bravo!« so ga po sestopu trepljali po premočenih plečih domala vsi opazovalci, bolj senzacionalistično nastrojeni reporterji pa so hiteli pisati v svoje beležnice: »Franček Knez je z zanj značilno eleganco in hitrostjo opravil svoj 531. prvenstveni vzpon; če naj verjamemo statistiki, mu po tej plati ni para na svetu.« Pod Frančkom padajo »device« Konec lanskega leta je Franček Knez skupaj z Dom-žalčani jemal »nedolžnost« dvema deviškima gorama v argentinski Patagoniji. Najprej je pod njegovo trmo padel mogočni, 3.200 metrov visoki Fitz Roy, zatem pa še Mermoza tik ob njem, ki jo je s svojimi prijatelji obvladal po smeri, imenovana Delavska enotnost. »Bralcem morava pojasniti, zakaj smo to smer krstili po vašem časopisu,« s prirojenim občutkom dolžnosti po zahvali opozarja naš sogovornik. »Vaš delovni kolektiv je bil edini, ki me je »kar tako« finančno podprl. »Na njegovo željo naj zapišemo, da smo mu - sami ljubitelji planin - rade volje podarili pet milijonov starih dinarjev za uresničitev njegovih »življenjskih« ciljev. Franček je v svoji delovni organizaciji (Emo, Celje) s pomočjo našega himalajca Toneta Škarje namreč dobil enoletni brezplačni dopust za svoje avanture, ki jih je financiral iz prihrankov, v »prostem času« pa pleskal fasade po Mariboru, da je zbral denar za pot v argentinske gore. »Ja, sanacija fasade v mariborski soseski S-23 mi je navrgla v mošnjiček 50 starih milijonov. Vedel sem, da moram toliko zaslužiti, sicer s Fitz Royem ne bo nič. Zato sem vztrajal; čeprav je živo srebro v termometrih padlo tudi na minus 16 stopinj Celzija in mi je veter čestokrat pihal dobesedno skozi premrle kosti,« se spominja svoje »nabiralne akcije«, takoj za tem pa pošteno doda: »No, zaradi inflacije sem se nekoliko uštel. Prav zaradi tega pa mi je vaših pet milijonov še toliko bolj prav prišlo. Zato se vam za zdaj še enkrat iskreno zahvaljujem; ko mi bodo razvili diapozitive, vam bom pa lahko tudi s sliko opisal vse naše peripetije.. .« Delavska enotnost. 26. januarja 1984 ...IN KONEC - »Ali je alpinizem vrhunski šport? < seje glasilo eno izmed vprašanj na dobro obiskani tiskovni konferenci. »Seveda je,« je kratko odgovoril Franček Knez. »Vrhunstvo se kaže v bivanju in minljivosti, med katerima je zelo ozka meja. tako da seje večkrat sploh ne zavedamo...« Slike: Ljubo Stojanovič lal reklame, saj je bolje, da nima veliko obiskovalcev, poleg tega pa sem hotel tudi sam preplezati vse, kar je zanimivega ... Najhitrejši? V Bonattijevem stebru v Mont Blancu! O njegovih rekordnih dosežkih je bilo še nekaj vprašanj, odgovori pa so razodevali, da se je Franček v tretjem desetletju svojega življenja precej spremenil. Novinarju Dela Niku Slani je povedal na uho: »Rekordni dosežki me ne zanimajo več, no, pa tudi tisti, ki sem jih dosegel, niso bili postavljeni s tem namenom. Čas je tudi že imamo svoje smeri, pa bova pustila pri miru ...« To je le nekaj utrinkov z naše tiskovne konference, iz katerih pa je vendarle mogoče razbrati, kaj je Franček Knez dosegel na svoji 13-letni alpinistični poti in kaj vse še ima za bregom. Pred novimi podvigi je namreč stopil pred novinarje z bedžem: »Nemogoče je mogoče!« Damjan Križnik IZ NA VEZE Klini Plezalno akcijo Frančka Kneza, ki jo je pripravil Inforamcijski center pri Delavski enotnosti in je bila namenjena za povračilo stroškov Frančku Knezu ter letošnji odpravi v ostenje Patagonije, so finančno podprli: glavni pokrovitelj je bila Pivovarna Laško. Ostali darovalci so bili EMO. Kovinotehna. Cinkarna. Gor-njesavinjska turistična zveza. Metka Celje, Toper. Gorenje - Glin Nazarje, Elkroj, Razvojni center Celje, Kors Rogaška Slatina. Gospodarska zbornica SRS, sozd Merx, Zlatarna Celje, Vino Šmartno ob Paki, Slovenijašport Ljubljana, Izletnik Celje, Slovin -kolektiv Coca cole iz Žalca. ** * Odprta vrata V nobenem turističnem vodniku, katalogu ali seznamu penzionov, prenočišč ali zajtrkovalnic ni njunega imena in vendar vsak alpinist ve, da bo ob vsaki uri — podnevi in ponoči - naletel na odprta vrata pri Plesnikovi Jerici in njenem možu Ivanu. Njuna skromna hiša v Logarski dolini je toplo zatočišče vsem tudi takrat, ko so povsod drugod zaprta vrata. *** Paša za oči V kulturnem sporedu so sodelovali Lubenski fantje, Karli Gradišnik s svojimi citrami in Plesno gledališče iz Celja. V modni reviji športnih oblačil in opreme pa je bilo videti izdelke Elkroja, Topra, Korsa iz Rogaške ter Metke iz Celja. *** Dobra volja je najbolja V Logarski dolini se je iznenada pojavil upokojeni topilničar iz celjske Cinkarne. »Ko sem zvedel, da bo naš Franček plezal v Logarski, sem pohitel za njim. Mi, delavci iz Gaberij smo ponosni nanj,« je povedal Franček Kmetec, doma iz Žagrada pri Celju in igral, igral. J. S. V oktobrski številki Naše žene preberite: Aktualno Boljši kos kruha za študente Naša žena razkriva Ali imamo naše otroke res radi? Za mlade Kvišku, periskop! Nagradna uganka Vrtnar Shranjevanje sadja' in zelenjave Velika krojna pola Plašč »marsovec« za otroka in odrasle, ozke hlače za vitke in modna jopa za močne Našo ženo kupite pri najbližjem prodajalcu časopisov ali naro čite na naslov: Naša žena. Celovška 43, Ljubljana. Rako GOSPODARIMO Ličana 3 o^ber 1986 Delavska enotnost 11 Kljub gospodarskim težavam je žirovski Kladivar * temeljito posodobil proizvodnjo POTREBOVALI BI SE VEČ ZNANJA | f Žirovski KLADIVAR, ka-| {_erega zametek je Splošno | kleparstvo in mehanična de-I Javnica Žiri-delavci so se ta-i krat preživljali s kleparski-deli, popravljanjem stro-| iev, koles in avtomobilov -I je danes visoko specializira-I delovna organizacija za Proizvodnjo komponent in | sistemov avtomatizacije strege. Strokovnajki in raziskovalci KLADIVARJA f Pravijo, da se v prihodnjih I Petih letih proizvodni pro-gram ne bo bistveno spre-| rnenil več pozornosti pa bodo namenili strežnim napra-I vam in robotiki. 1 I Nove možnosti i prodora na i najrazličnejša . tržišča I Konec preteklega tedna je I bilo v Žireh veliko slavje. Ne II toliko zaradi 37-obletnice delovne organizacije, ampak -| zaradi konca velike naložbe v nove delovne prostore in Najsodobnejšo tehnologijo. »V preteklem obdobju srno precej dohodka in posojil vlagali v razvoj in v pridobivanje ter vzgojo strokovnih kadrov. Ob tem smo S v skladu z možnostmi mislili I tudi na potrebno opremo in zidavo proizvodnih prosto- rov. Vse z željo, da bi povečali kakovost našega dela. S tržno analizo smo odkrili nekaj pomembnih razvojno-inovacijskih projektov, nato pa smo visoko zavihali rokave in se začeli pripravljati na naložbo za večjo proizvodnjo elementov, komponent in sistemov za hidravliko...« pripoveduje inž. Anton Beovič, pomočnik direktorja. »Tehnološka analiza je med drugim pokazala, da potrebujemo novo opremo. Ugotovili smo, da bomo morali marsikaj uvoziti, zato smo zaprosili mednarodno finančno korporacijo za devizno posojilo. S pomočjo mnogih, med drugim tudi združenih proizvajalcev strojne opreme, smo svoje načrte uresničili. Glavne značilnosti najnovejše naložbe Kladivarja so nova proizvodna dvorana, nova strojna oprema, nova galva-na in lakirnica - obe s čistilno napravo. Vse to nam bo omogočilo večjo proizvodnjo, zato bomo lahko še več svojih izdelkov namenili članicam sozda, poleg tega pa bomo tudi več svojega dela in znanja vnovčili na tujih trgih.« Računajo na boljše sodelovanje s svojim sozdom Letos bodo delavci Kladi-vaija ustvarili več kot pol-, tretjo milijardo dinarjev celotnega prihodka; desetino Visoke cene domačih materialov Približno trideset odstotkov proizvodnje Kladivarja gre na tuje trge. Tretjino izvozijo neposredno, druge pa prek svojih sodelavcev. Seveda bi bil glede na kakovost izdelkov lahko izvoz še precej večji, če ne bi bile cene materiala doma dvakrat večje kot na zahodu. Vse težje do najsodobnejše tehnologije Kako pomembno postaja domače znanje in opiranje na lastne moči so se delavci Kladivarja več kot enkrat prepričali pri obnovitvi svoje proizvodnje. Zaradi sistematskih ukrepov je namreč vse težje uvažati tujo tehnologijo, poleg tega pa tudi ni več malo primerov, ko zahodnjaki skrbno varujejo rezultate svojega znanja in zato niso več pripravljeni prodajati tehnologije tujcem. Kladivar ima vrsto najsodobnejših strojev. Tale na sliki je za brušenje svedrov... svojih izdelkov bodo prodali članicam sozda ZPS, ostalo pa drugim delovnim organizacijam in izvozili. Največji kupec je ljubljanski Litostroj. Prejšnja leta je izdeloval Kladivar zanj predvsem hidravlične ventile, ki sojih v Litostroju vgrajevali v viličarje in dvigala. Poraba le teh se je v zadnjih letih zmanjšala, povečale pa so se potrebe po hidravličnih elementih in sistemih. Hidravlične elemente vgrajuje Litostroj v hidravlično preoblikovane stroje, medtem ko uporablja sisteme pri hidroenergetski opremi. Po obsegu drugi največji porabnik hidravličnih sestavin je mariborska Metalna. V glavnem jih uporablja za krmiljenje dvigal. Sicer pa je ta mariborski kolektiv najmočnejši kupec hidravlič- nih ventilov. Z uvajanjem te tehnike v svoje izdelke je Metalna pospešila razvoj tovrstnih ventilov v Kladivar-ju, ki brez pomembnega porabnika prav gotovo ne bi dosegel tolikšne proizvodne, po kateri slovi danes. »Računamo, da bc^do članice sozda ZPS v prihodnje potrebovale še več naših izdelkov ...« pravi inž. Anton Beovič. »Zato veliko vlagamo v razvoj, saj je uspešen prodor slovenske strojegradnje doma in v tujini precej odvisen od kakovosti sestavnih delov.« Še vedno premalo strokovnjakov Kljub temu da ima Kladivar od nekaj več kot tristo zaposlenih , dobrih sto de- lavcev s srednjo, višjo in visoko izobrazbo ter močno razlikovalno enoto, ima še vedno premalo strokovnjakov. Ni kaj, kraj je za mnoge še vedno malce »od rok«, zato se mnogi težko odločijo za delo v Žireh. Sicer pa bo že prihodnje leto bistveno bolje, saj obnavljajo staro in ozko cesto med Trebijo in Žirmi. »Kljub temu računamo v glavnem na naše ljudi, na naše štipendiste,« razlaga pomočnikov direktorja Beovič. Zdaj imamo na vseh stopnjah 76 štipendistov, torej enega na štiri delavce, kar seveda ni malo. Zaradi vse zahtevnejšega tehnološkega programa bi že danes potrebovali enkrat več inženirjev in tehnikov, kot jih imamo. Andrej Ulaga Zadolževanje ni največja napaka (3) Marko Kos SIBKOST STRUKTURE JUGOSLOVANSKEGA PROIZVODNEGA PODJETNIŠTVA____________ Neustvarjalna birokracija brez intuicije ne more doumeti, da bi Majhna in srednje majhna podjetja v sorazmerno kratkem času Podvojila naš izvoz, dolgovi pa bi postali obrobno breme V resnici so vsa velika | ?vropska podjetja, tako kot j Jugoslovanska v težavah, zadajo ali se celo zmanjšujejo- Toda to zmanjševanje v Nacionalnem gospodarstvu j Uravnavajo majhna podjetja Zato bi bila tudi jugoslovanska gospodarska rast aljub težavam večjih in ve-Nkih podjetij, ki tvorijo sko-raj vse jugoslovansko gospodarstvo, pozitivna v dinamiki, brez padca zaposlenosti in življenjske ravni Prebivalstva, če bi imeli ‘Nnkcionalno sestavo indu-?trije z dovolj velikim dele-*ern majhnih in srednje Majhnih podjetij. I . Italijanska majhna podjet-| Ja so prispevala že 51,7% ce-| lotne vrednosti fakturirane j Proizvodnje: Njihova faktu-[ hrana proizvodnja na zapo-[ lenega se je v 70 letih pove-i cala za 27,4%, medtem ko je V velikih zrasla samo za ij ^,3%_ Tako se je fakturira-i1 na realizacija na zaposlene-| Sa y majhnih podjetjih sko-, j '‘aj izenačila z velikimi; trdi-tev, da je v večjih podjetjih večja produktivnost kot v manjših, je torej brez osnove. Stroški dela na zaposlenega so se v preteklem desetletju bolj povečali pri manjših kot pri večjih podjetjih. To kaže na to, da majhna podjetja niso izkoriščala pritiska na delovno silo, temveč so se, nasprotno, očitno kar najbolj zavzemala za povečanje stroškov dela. Tudi po naložbah na zaposlenega so majhna podjetja enako dejavna kot velika. Delež naložb na zaposlenega v majhna podjetjih se je povečal od 16,8% leta 1972 na 22,4% leta 1980, delež investicij velikih podjetij se je zmanjšal od 59,4% na47,4%. Podatki kažejo, da so bila majhna podjetja bolj dinamična v primerjavi z velikimi. Naložbe so se od začetka 70 let v majhnih podjetjih povečale za okrog 30%, v velikih pa so se zmanjšale za četrtino. Zlasti dinamična so bila srednje majhna podjetja, ki prekašajo velika podjetja. Investicije na zapo- slenega so znašale leta 1980 okrog 2.700.000 lir (2901 dolar), a dosegale so med 7,08 do 6,95 odstotka družbenega proizvoda, medtem so bile v večih podjetjih 6,34%. Družbeni proizvod je bil leta 1980 v majhnih podjetjih 17.061.000 lir (18.335 dolarjev na zaposlega), v srednje majhnih 18.905.000 lir (20.317 dolarjev), v velikih 19:608.000 lir (21.072 dolarjev). Po družbenem proizvodu se je delež velikih podjetij zmanjšal na 48,3% od celote. Mala podjetja so povečala družbeni proizvod na zaposlenega za 25,5%, medtem ko se je povečal pri velikih podjetjih samo za 19,8%. Tudi po tem kazalcu so majhna podjetja bolj dinamična. Jugoslovanska podjetja (ki so v večini velika) so imela leta 1982 2152 dolarjev investicij na zaposlenega, tj. za 26% manj kot italijanska majhna in mikro podjetja, pri čemer je znašal družbeni proizvod jugoslovanskih podjetij na zaposlenega 7890 dolarjev, kar pomeni, da so dosegla italijanska mikro podjetja pri 18.335 dolarjev družbenega proizvoda na zaposlenega za 2,32-krat večji družbeni proizvod in s tem tudi za tolikokrat višjo produktivnost kot jugoslovanska industrija z večinoma velikimi delovnimi organizacijami. Rezultatov raznih industrij ne moremo primerjati po absolutnih vrednostih, ker nanje vpliva dinamika cen, pač pa omogoča računanje z razmerji boljši prikaz temeljnih pogojev proizvodnega aparata. Pri tem uporabljamo tale razmerja: - razmerje med družbenim proizvodom in fakturirano proizvodnjo označuje pretvorbeno dejavnost, ki se učinkovito razvija do doseženega dobička; - kvocient stroškov osebja in družbenega proizvoda označuje razdelitev dohodka med delovno silo in presežkom podjetja; - razmerje med naložbami in družbenim proizvodom predstavlja akumulativno dinamiko glede na različne dejavnosti podjetja. Razmerje med družbenim proizvodom in fakturirano proizvodnjo se bo sčasoma spreminjalo glede na relativni razvoj cen surovin v razmerju do končnega proizvoda, prav tako vplivajo nanj izboljševalni učinki tehnologije in tehnične spremembe proizvodnje. Razmerje lahko štejemo za kazalec, odvisno od velikosti podjetij, bodisi glede stopnje vertikalne integracije in s tem dosledne proizvodne decentralizacije, bodisi glede prispevka za vmesno porabo. To razmerje v Italiji je v desetletju padlo za okrog 10% ter je bilo leta 1980 pri vseh velikostih podjetij okrog 31%. V Jugoslaviji je to razmerje leta 1982 skoraj enako. To kaže, koliko je povečanje nabavnih stroškov proizvodnega »inputa«, ki niso bili polno izravnani z dohodkom, prispevalo k zmanjšanju obsega družbenega proizvoda, namenjenega za plače. V večjih podjetjih je bilo zmanjšanje večje kot v majnih proizvodnih enotah. Obseg povračil iz družbenega proizvoda predstavlja razdelitev proizvodnega dohodka med plačilom delovne sile in dobičkom podjetja.-Leta 1980 so italijanska podjetja porabila za osebje od 62,9% (majhna podjetja) do 69,8% družbenega proizvoda (velika podjetja): meje se zožujejo v smeri od majhnih proti večjim podjetjem. Na splošno so se stroški dela v sedemdesetih letih zmanjšali od 78,3% do 69,8%: dinamika stroškov dela torej ni zmanjšala dobička podjetij. V Jugoslaviji je znašal delež družbenega proizvoda za osebne dohodke delavcev leta 1982 samo 33% ter se je zmanjševal od leta 1970, ko je znašal še 45%.3) Razmerje naložb in družbenega proizvoda kaže razvoj akumulacije kapitala. V Italiji je leta 1980 znašalo to razmerje 14,7% pri majhnih, do 15,2% pri velikih podjetjih. Zmanjšalo se je od leta 1972 mnogo bolj pri velikih kot pri majhnih podjetjih. V jugoslovanskih podjetjih je znašal delež za naložbe celo 27% družbenega proizvoda, vendar je bil zaradi nizke produktivnosti absolutni znesek na zaposlenega kljub temu za 26% nižji kot v majhnih italijanskih podjetjih.4) Zanimivo je predvsem spremljati družbeni proizvod na zaposlenega kot ka- zalec produktivnosti. Produktivnost kaže vpliv dveh dejavnikov: prvi predstavlja raven mehanizacije (razmerje naložb na zaposlenega), drugi obračanje ali produktivnost investicij (razmerje med družbenim proizvodom in investicijami). V 70 letih je produktivnost majhnih podjetij hitreje rasla kot pri velikih in tudi mehanizacija seje hitreje povečevala. To dokazuje, daje majhnim podjetjem uspelo doseči z intenzivnejšo kapitalizacijo hitrejšo rast podjetniške produktivnosti. To je dovoljevalo majhnim enotam večji čisti dohodek in zaradi večje učinkovitosti tudi večje obveznosti zaradi rasti stroškov za plače delavcev. V poklicni sestavi zaposlenih opazimo v vseh italijanskih podjetjih povečanje števila nameščencev in vodij ter zmanjšanje števila delavcev. To zmanjšanje je bilo največje v velikih podjetjih. Leta 1978 je bilo 75,8% delavcev (72,5% v velikih), 23,9% nameščencev in vodij (27,3% v velikih). Ta razvoj je v skladu s splošno težnjo industrijskega aparata, da podjetja čedalje bolj zahtevajo osebje, ki ni neposredno povezano s proizvodno dejavnostjo in ki mora krepiti strateške funkcije in podpira podjetnika. Te spremembe so izrazitejše v velikih podjetjih. Primerjava z jugoslovenskimi podjetji ne kaže enotnih teženj: večata se proizvodni in režijski del. Večanje režijskega dela ima pri nas negativen znak, nasprotno kot v vsem razvitem svetu. Iz Naših razgledov, štirinajstdnevnika za politična, gospodarska in kulturna vprašanja Nadaljevanje prihodnjič DELAVSKO GIBANJE V SVETU ^a,, Delavska enotnost 12 Mednarodni denarni sklad in Jugoslavija POSOJILA JE TREBA VRNITI Pripravlja: Emil Lah Dolžniška kriza je v tem desetletju dosegla svoj vrhunec, saj so dežele v razvoju dolžne tujim posojilodajalcem po nekaterih ocenah že blizu 1000 milijard dolarjev. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da dežele — dolžnice odplačujejo nakopičene dolgove z velikimi težavami, pri čemer velika večina odplačuje le obresti (ne pa tudi glavnice), nekateri dolžniki pa še tega ne (primer Mehike pred leti). Tudi Jugoslavija sodi med države, ki so se v sedemdesetih letih najbolj zadolžile. O tem, zakaj so se dežele v razvoju tako zadolžile, kakšno vlogo ima pri vračanju kreditov Mednarodni denarni sklad (MDS) in kaj ta mednarodna finančna institucija pravzaprav terja od jugoslovanske ekonomske politike, je v knjigi Janeza Drnovška »Mednarodni denarni sklad in Jugoslavija < napisanega precej poučnega. Zato smo se v uredništvu Delavske enotnosti odločili, da vsebino knjige na kratko povzamemo, kar bo morda prispevalo tudi h globjemu razumevanju letošnjih ocen misije MDS o naši notranji ekonomski politiki. Ko smo doživeli šok ob spoznanju o razsežnostih naše zunanje zadolžitve in smo postopoma spoznavali vse posledice, ki jih le-ta prinaša, smo o tem razmišljali kot o specifično jugoslovanskem pojavu, o naši napaki, izolirano od svetovnih dogajanj. V zadnjih letih se je postopno izkristaliziralo, da je dolžniška kriza svetoven pojav in nova bistvena značilnost mednarodnih ekonomskih odnosov. Zadolženost se je izredno povečala v večini držav v razvoju, in to ne glede na njihovo družbenoekonomsko ureditev. To pa seje zgodilo zato, ker je naftna kriza prizadela predvsem države v razvoju, uvoznice nafte. Trgovinska razmerja so se poslabšala na račun držav v razvoju. Ob svetovni gospodarski recesiji se je izvoz držav v razvoju zmanjšal, . pogoji za pridobivanje tuje akumulacije pa z zvišanjem obrestnih mer izredno zaostrili. V eni izmed študij o vzrokih mednarodne zadolženosti je skušal William R. Ciine iz Mednarodnega ekonomskega inštituta v Washingto-nu kvantificirati skupne oziroma zunanje vzroke zadolženosti držav v razvoju. Analiziral je desetletno obdobje 1973 do 1982 in izhajal iz ugotovitve, da je zadolžitev nenaftnih držav v razvoju v tem obdobju narasla kar petkratno, z letno stopnjo rasti 19 odstotkov. Ob upoštevanju inflacijskih stopenj je realna rast zadolžitve v tem obdobju še vedno znašala 9 odstotkov na l,eto.in nedvomno presega vse druge realne ekonomske kazalnike držav v razvoju. Tako je na primer rast realnega družbenega proizvoda v tem obdobju znašala 4,5 odstotka na leto, kar že kaže na bistveno povečanje realne zadolžitve. Zaradi manjše stopnje rasti izvoza nenaftnih držav v tem obdobju se je hkrati zmanjšala sposobnost teh držav za odplačevanje dolgov. W. R. Ciine ugotavlja, da je povečanje cen nafte eden od glavnih vzrokov povečane zadolženosti nenaftnih držav v razvoju -pri teh državah je delež uvoza nafte v skupnem uvozu porasel od 4 odstotkov v letu 1973 na 20 odstotkov v letih po 1980. Povečanje deleža nafte v skupnih uvozih pa se nominalno izraža v 260 milijardah dolarjev dodatnih stroškov nenaftnih držav v razvoju v tem obdobju. Mednarodni denarni sklad je razvil tako imenovane »stand-by aranžmaje« kot glavni instrument, prek katerega posoja finančna sredstva syojim članicam na podlagi določenih pogojev. Njena članica lahko dobi pogojni kredit, če zaide v plačilnobilančne težave, vendar mora ob koriščenju posojila izvesti tudi ustrezno prilagoditveno politiko. Le-to pa iz-vaja država članica na podlagi pogojev ali recepta MDS. Finančna pomoč je torej pogojna, vezana na izvajanje določene ekonomske politike, ki naj bi po mnenju MDS pripeljala do stabilizacije gospodarskih gibanj oziroma do uravnovešenja plačilne bilance kot glavnega cilja. Sestavni del pravil pogojnih kreditov pa so zahteve po korektivnih ukrepih v ekonomski politiki posojilojemalca, časovni omejenosti koriščenja kredita (običajno eno leto), obveznih konzultacijah o plačilnobilančni politiki in rednemu ocenjevanju učinkovitosti uporabljenih ekonomskih instrumentov. Poudariti velja, da MDS ne zanimajo vsebina in vzro-.ki za nastanek svetovne dolžniške krize, ampak strogo nastopa v obrambo obstoječega mednarodnega ekonomskega in finančnega reda. Nastopa kot nevtralna institucija, ki ne favorizira nikogar, ne upnikov ne dolžnikov, in celo daje zadnjo možnost državam dolžni-cam, ki zaidejo v brezupni plačilnobilančni položaj. Odnos predstavnikov MDS do hudo zaostrenih gospodarskih in tudi političnih problemov v državah dolžni-cah je hladen, ciničen. Vzroki zadolžitve jih ne zanimajo, pripravljeni pa so trditi, da bi države dolžnice s sposojenimi sredstvi morale ustvarjati takšen odnos, da bi lahko odplačevale obveznosti iz dolgov. Kljub usposobljenosti in stalnemu poudarjanju ekonomskih meril zanemarjajo dejstvo, da je povprečni naložbeni odnos v državah v razvoju bistveno nižji kot v razvitem svetu, da so sedanje svetovne obrestne mere daleč previsoke, da bi jih države v razvoju s svojo produktivnostjo lahko prenašale. Mednarodni denarni sklad se tako uveljavlja kot institucija, ki, je centralni element v organiziranem nastopu svetovnih upnikov in vodi tako imenovani svetovni prilagoditveni proces, s katerim naj bi prebrodili dolžniško krizo v okviru obstoječih institucij in pravil denarni sklad in Jugoslavija igre. S svojimi stabilizacijskimi programi in pogojnim financiranjem dolžnikom daje tako izhod iz skoraj brezizhodnega položaja. Vendar temelji ta izhod na velikih žrtvah držav dolžnic, medtem ko svetovni upniki, ki so bili prav tako bistven element ob kreiranju svetovne dolžniške krize, za zdaj ne prenašajo praktično nobenih posledic, temveč nasprotno, s svojim organiziranim nastopom pobirajo pod okriljem MDS visoke obresti Nadaljevanje prihodnjič PREJELI SMO Nezadovoljstvo distributerjev Nizek avgustovski osebni dohodek je med delavci Elektro Kranj povzročil nezadovoljstvo. Še večje pa je bilo razburjenje ob obvestilu, da se odebni dohodki za elektrogospodarske organizacije združenega dela avgusta in septembra ne smejo povečati. S stališči odbora za spremljanje OD pri republiškem komiteju za delo se delavci niso strinjali in so prek delegatov delavskega sveta zahtevali samoupravno dogovaijanje in pojasnjevanje ter izredni zbor delavcev. Po dogovorih in sestajanjih na temeljni občinski, regijski in republiški sindikalni ravni ter razširjeni seji družbenopolitičnih organizacij delovne organizacije Elektro Gorenjska, ki so se jih udeležili tudi predstavniki republiškega odbora sindikata energetike in gorenjskih družbenopolitičnih organizacij, je bil v četrtek, 25. septembra, sklican izredni zbor delavcev. Udeležili so se ga tudi predstavnik republiškega komiteja za delo tovariš Škufca, zastopnik sozda Elektrogospodarstva Slovenije ter delovnih organizacij Elektro Gorenjska in * Poročilo Mednarodne zveze svobodnih sindikatov KRATENJE PRAVIC DO DELA IN ZASLUŽKA Umori, mučenje in zapiranje delavskih zastopnikov po svetu so po mnenju Mednarodne zveze svobodnih sindikatov huda kršitev sindikalnih pravic. V nasprotju z zakonodajo, ki ureja odnose med sindikati in delodajalci, so tudi državni ukrepi, ki omejujejo delavske zaslužke in ogrožajo delovno zakonodajo tudi v zahodnem svetu. Še zlasti nedopustna pa so prizadevanja, da bi vodilne nemeščence obravnavali kot ločeno skupino delojemalcev. To je ena izmed osnovnih ugotovitev poročila Mednarodne zveze svobodnih sindikatov o kršitvah sindikalnih pravic po svetu. Poročilo o ZR Nemčiji graja predvsem spremembo zakona o pospeševanju dela, ki jo je marca letos sprejela zvezna skupščina. Prilagoditev predpisov, ki urejajo denarno pomoč nezaposlenim in v zvezi s tem odrekajo tako pomoč delavcem, ki so bili odpuščeni zaradi stavkanja, uradno sicer ne pomeni omejevanja pravic do stavkanja, čeprav so te pravice s tem dejansko kršene. Med kršitve pravice do stavkanja šteje Mednarodna sindikalna zveza tudi državne ukrepe za omejevanje rasti delavskih zaslužkov. Poročilo pri tem omenja indeksiranje zaslužkov in zamrzovanje delavskih mezd in indeksno vezavo leta 1985 in 1986 v Belgiji, ki ga vsebujejo programi za sanacijo gospodarstva, kot jih je sprejela Martensova vlada. Ta vlada je z zakonskimi predpisi o zniževanju delavskih zaslužkov in prelaganju izplačil povišic onemogočila svobodna tarifna pogajanja. Na Nizozemskem so omejili tarifna pogajanja v nekaterih subvencioniranih dejavnostih. V Veliki Britaniji je nova zakonodaja, ki so jo sprejeli v obdobju 1980-1984, spodkopala pravice delojemalcev in pripomogla k neuspešnosti delavskih bojev. Ta protisindikalna zakonodaja je delavcem najbolj škodovala v času sporov z delodajalci v letih 1985 in 1986. V mnogih državah kratijo sindikalne pravice vodilnim uslužbencem. Ti naj se ne bi smeli včlanjevati v sindikate, a še manj voditi tarifna pogajanja. Sindikalne pravice uslužbencem na vodilnih delovnih mestih omejujejo zlasti v južnoazijskih državah, precej pa tudi v ZDA. V Zahodni Evropi, kjer zakonodaja sama ne pozna omejevanja sindikalnih pravic za vodilne nameščence, pogosto prihaja do odpora delodajalcev proti organizi' ranosti vodilnih uslužbencev v sindikatih. V ZR Nemčiji in Italiji delodajalci skušajo definicijo najodgovornejših menedžerjev (z obe; ! ležjem delodajalcev) razširit' j tako, da bi zajela številnejše kategorije vodilnih in tud' vodstvenih uslužbencev. S takimi nedopustnim) postopki skušajo podjetnik' s tarifnih pogajanj izključiti tudi tiste vodilne uslužbem ce, ki so do tega upravičeni in ki lahko precej pripomorejo k večji uspešnosti delavcev. Predstave o vodilnih uslužbencih kot posebni, ločeni skupini temeljijo na napačnem pojmovanju njihovega statusa. Dejstvo pa je. da so tudi ti uslužbenci del tega dela in kot ponudniki svoje delovne sile bolj na strani delavcev. Načela njihove zastopanosti v sindikatih terjajo solidarnost med vodilnimi uslužbenci in drugimi kategorijami delojemalcev. V industrijskih državah in deželah v razvoju hitro narašča število uslužbencev na vodilnih položajih, vse bolj pa jih pestijo takšne težave, kot druge delavce, ob koncu ugotavlja Mednarodna zveza svobodnih sindikatov v svojem poročilu. N. Z- 1 Elektro Ljubljana. V razpravi so delavci opozorili, da se ne morejo strinjati z administrativnim načinom urejanja tako pomembnega področja, kot so osebni dohodki, katerih rast v slovenskem elektrogospodarstvu določajo na podlagi povprečne rasti v gospodarstvu. Brez krivde smo zgubarji, je bilo slišati, svoje delo - nemoteno dobavo električne energije, opravljamo v vseh vremenskih razmerah in ob vsakem času. Osebni dohodki v distribuciji električne energije so slabi in nižji kot v okolici Gorenjske. V elektrogospodarstvu so delavci popolnoma odtujeni od samoupravljanja, ne odločajo o dohodku, le o vzdrževanju in upravljanju naprav. Ko pa je treba govoriti o lastnem nagrajevanju, vsi instrumenti odpovedo in milostno čakajo... Posledica nizkih osebnih dohodkov je fluktuacija delavcev, predvsem mladih, ki zapuščajo težko in zahtevno terensko delo in odhajajo v industrijo, turizem in celo družbene dejavnosti na boljše plačana delovna mesta. Kaj se lahko zgodi, če v distribuciji zmanjka strokovnjakov in se to pozna pri odpravah okvar, vzdrževanju, gradnjah? Za delavce, ki se upokojijo, ni ustreznega nadomestila, mladi odhajajo, za štipendije tudi ni pravega zanimanja... Delo je strokovno, zahtevno, ker je treba širše poznati elektroenergetske naprave, se stalno izobraževti in se seznanjati z napredkom, delavci so v stalni življenjski nevarnosti zaradi morebitne napetosti, dotika in podobno. Ob vsakem času in razmerah nemudoma, z zavestjo in visoko moralo, hitijo odpravljati okvare, kar se je potrdilo tudi pri havarijah, ko je bilo delo opravljeno z vso odgovornostjo. So dejavnost posebnega družbenega pomena in se zavedajo pomembnosti dela pri dobavi potrebne električne energije, hkrati pa družbo opozarjajo na nemogoč ekonomski položaj delavca v distribuciji. Do neke mere človek že potrpi, ko pa ne zdrži več, lahko pride tudi do tega, da svoje nesoglasje izrazi tudi drugače... Kaj pa če pride do prekinitve dela? S podobnimi problemi se srečujejo tudi v Elektro Žirovnica in Elektro Sava Kranj, ki upravlja z malimi hidroelektrarnami na Gorenjskem. Tudi tam težko pridobivajo mlade delavce za specifična stikalničarska opravila. Tudi neobjektivno prikazovanje, osebnih dohodkov v republiki in poročanje v slovenskih sredstvih javnega obveščanja o osebnih dohodkih javnost dezin-formira o dejanski višini osebnih dohodkov. Tako je avgustovski osebni dohodek mladega monterja za 182 ur znašal 73.264 dinarjev, mladega tehnika 93.330 dinarjev, vodjo kovinske delavnice z več kot 20 let delovne dobe 106.845 dinarjev, vodjo nadzorništva dela skupine na terenu ter obratovanja naprav z več kot desetimi leti dela 118.060 dinarjev. Predstavnik komiteja za delo SR Slovenije je povedal, da je dan pred izrednim zborom delavcev odbor za spremljanje osebnih dohodkov sprejel oceno rasti osebnih dohodkov v gospodarstvu za obdobje januar-sep-tember 1986 v primerjavi z letom 1985; ta je znašala 78 odstotkov. To po preprostem računu pomeni, da se v Elektro Kranj osebni dohodki povečajo za približno 1,3 odstotka namesec. Tako se bo septemberski osebni do- j hodek v Elektro Kranj povečal za to razliko, opravljen pa bo tdi poračun za preteklih osem mesecev, kar znaša okoli 11 odstotkov. V objektivnem orisu razmer in kritiki so izrazili zahteve, ki so jih že prej obravnavali v sindikalni organizaciji in so zanje dobili vso politično podporo. Kot kratko; •ročna rešitev so bili sprejeti sklepi, da je treba v primernem času z vso odgovornostjo urediti osebne do; hodke delavcev v delovni organizaciji Elektro Gorenjska oziroma delavcev v elektrogospodarstvu, z upoštevanjem visoke kvalifikacijske sestave in težjih delovnih razmer. Takoj pa je potrebno doseči, da se v izhodiščnem osebnem dohodku za leto 1986 ne upoštevajo popravki iz leta 1984. Za letošnji izhodiščni OD je treba j priznati dejansko rast osebnih dohodkov v gospodarstvu SR Slovenije za leto 1985 (v elektrogospodarstvu je bila za 8 odstotkov nižja)-V zvezi z resolucijo za razporejanje osebnih dohodkov za leto 1986 se mora ugotavljati rast OD v gospodarstvu sploh vsak mesec in ne s trimesečnim zaostankom-Sklepe za odpravo kritičnega položaja naj preuči ih sprejme odbor za spremlja-nje DO pri republiškem komiteju za delo. Delavci so zahtevali, takojšnje reševa- | nje vprašanj, sicer bodo zahtevali ponovni zbor delavcev. Vsi organi se morajo za; vedati, da je potrebno najt' skupno pot za popravek gmotnega položaja delavcev v tej veji in s tem izhod k krize, kar bo dolgoročna naloga. Kako se bodo predla; gane zahteve uresničile, n' mogoče napovedati, upamo pa, da v korist delavca v di- stribuc'>i- Drago Papler IZOBRAŽEVANJE> KULTURA 3 °»°ber Delavska enotnost 13 Predlogi sveto za vprašanja izobraževanja, znanosti in kulturo RS ZS Slovenije za prenovo šolskih programov PRAKTIČNO USPOSABLJANJE SREDNJEŠOLCEV JE BILO POGOSTO LE FARSA Zakon o usmerjenem izobraževanju je omogočil temeljito preobrazbo in posodabljanje vzgojnizobraževalnega Procesa po osnovni šoli. Preobrazba vzgoje in izobraževanja je nedvomno dala ugodne rezultate, ki se kažejo v Večjem povezovanju izobraževanja in dela, večji skrbi združenega dela in vse družbe za izobraževanje in šolo. Obenem pa so se pokazale tudi nekatere težave, slabosti, Zadrege in protislovja novega sistema. Štiriletno spremljanje in vrednotenje srednjega usmerjenega izobraževanja (tako imenovana evalvacija), pa tudi nekatere javne obravnave in polemične razprave v sredstvih javnega obveščanja so pokazale, da izvedbene rešitve niso vedno najustreznejše. Natančnejša razčlenitev evalvacij skih ugotovitev kaže, da vrsta težav izvira tako iz neustrezne vsebinske in strukturne zasnove vzgojno-izobraževalnih programov v srednjem izobraževanju kot iz pomanjkljivosti pri izvedbi programov. Na podlagi znanega litostrojskega posveta izvedencev o evalvaciji je moral zavod za šolstvo Pripraviti izhodišča za prenovo programov za pridobitev izobrazbe v srednjem izobraževanju. Teze teh izhodišč so te dni v razpravi v strokovnih organih in organih družbenopolitičnih organizacij, po obravnavi na 1 strokovnem svetu za vzgojo in izobraževanje, ki bo predvidoma v prvi tretjini pri-; hodnjega meseca, pa bodo j izhodišča v široki javni raz-: Pravi. Obenem bodo morali j strokovni sveti posebnih izobraževalnih skupnosti začeti spreminjati programe. Znano je, da smo letošnje šolsko leto že dopolnili naravoslovni in družboslovni Program, v prihodnjem pa haj bi še preostale, ali pa Vsaj tisto petino programov, v katere se vpisujeta dve tretjini generacije učencev. Kaže, da bo v sedanji fazi Preobrazbe vzgoje in izobraževanja mogoče prenoviti Programe brez spremembe temeljnih izhodišč, ki so določena z zakonom o usmerjenem izobraževanju. O delovnem gradivu za Prenovo vzgojnoizobraže-yalnih programov je na prvi jesenski seji razpravljal tudi svet za vprašanja izobraževanja, znanosti in kulture Pri RS Zveze sindikatov Slovenije in ga načelno podprl ter dal vrsto koristnih pripomb za njegovo funkcionalno dopolnitev. Razprava je bila drugačna °d običajnih obravnav »šolskih« vprašanj, tudi v sindikalnih organih. Ni se namreč lotevala vseh vsebinskih, strokovnih in političnih vprašanj kar poprek, Marveč so razpravljalci poskušali izluščiti tista ki so Posebej pomembna za sindi-: kate. Če se le da, prenoviti Vse srednješolske programe Člani sveta menijo da se je Prenove potrebno lotiti z vso Zgovornostjo in v sedanjih Programih ohraniti vse izkušnje in rešitve,, ki so se Pokazale za dobe. Čeprav za-radi kratkih rokov - prenovljeni programi bi morali niti sprejeti, z vso procedu-ro, do februarskega razpisa vpisa - ne bi smeli ponavljati napak, bi vendar morali poskušati pripraviti vse programe. Tako se bo moč izogniti praksi, ki se je pokazala to jesen - na eni šoli namreč lahko en program teče po novem, drugi, soroden, pa po starem programu. V sindikatih tudi pravijo, da bi morah še naprej spodbujati raziskovanje na šolskem področju. Vgrajevanje evalvacij skih rezultatov bi morali seveda nadaljevati, obenem pa sproti upoštevati tudi vsa nova dognanja ter odpravljati slabosti. Ob upoštevanju kritičnih ugotovitev evalvacije glede sestave, zgradbe, vsebine, trajanja in zahtevnosti ter obremenjenosti učencev je potrebno nenehno preučevati in pri-meijati programe z razvojem znanja in potrebami združenega dela. Upoštevati je treba tudi izvajanje programov in dognanja nadzorno svetovalnega dela pa tudi mnenja uporabnikov, izvajalcev programov in širše javnosti. Precej besed je bilo o prenovi skupne vzgojnoizo-bražbene osnove. (SVIO). Ta je standard znanj, ki ga morajo zagotavljati vsi programi srednjega izobraževanja. To so temeljna znanja, ki dajejo splošno izobrazbo in pripomorejo k osebnemu razvoju, obenem pa dajejo široko podlago za pridobivanje temeljnih strokovnih in praktičnih znanj. Doslej je bilo veliko pripomb, da se SVIO ponavlja tudi pri drugih predmetih in da je neumestno, da je omejen le na' prvi dve leti šolanja. Zato je dosti boljši sedanji predlog, da se skupna vzgojnoizo-brazbena osnova integrira v celotni program v skladu z zasnovo programa in v soodvisnosti z drugimi vsebinami programa. Vsem učencem ne moremo postavljati enakih zahtev Končno je prevladalo mnenje, ki se je v razpravah o usmerjenem izobraževanju pojavljalo že od vsega začetka, namreč, da je nemogoče in nesmiselno vsem učencem postavljati enake izobrazbene zahteve. Sedaj rezultati raziskav potrjujejo, da sta obseg in zahtevnost sedanjih vsebin skupne vzgojnoizobrazbene osnove, primerna le za štiriletne smeri izobraževanja. Zato kaže te vsebine vsaj v takem obsegu ohraniti tudi v prenovljenih programih. V programih, ki poleg šti- riletnih smeri vključujejo tudi triletne smeri izobraževanja, pa je treba za vsebino skupne vzgojnoizbrazbene obnove določenih predmetov oblikovati v vzgojnoiz-braževalnih smotre na najmanj dveh ravneh. Isto vsebino bi se moralo dati obrav-nati na manj zahtevni operativno konkretni ravni, pa tudi na primerno višji teoretični ravni. Pri skrajšanih programih - mimogrede, na seji so se zavzeli za odpravo tega neustreznega in podcenjevalnega naziva - pa mora SVIO predstavljati dejansko nadgradnjo predznanja učencev, ki pa je na ravni končanega šestega razreda osnovne šole.« V listini o prenovi srednješolskih programov predlagajo tudi opustitev sedanjih dveletnih izobraževalnih programov - to je sedanja III. stopnja zahtevnosti. Izkazalo se je, da ta smer -vanjo je bilo vključenih le pet odstotkov učencev - ne daje dovolj znanj za začetek dela. Del tega izobraževanja naj bi uvrstili v sedanje nekoliko podajšane skrajšane programe, del pa v tudi nekoliko podaljšano IV. zahtevnostno stopnjo. Praktični pouk le tam, kjer imajo zanj vse možnosti Posebno zanimivo za sindikat je vprašanje organizacije in izvedbe praktičnega pouka. Tu se je precej zatikalo in prihalo je do obojestranskih očitkov. Združeno Kulturna dogajanja si le počasi utirajo pot v organizacije združenega dela. Zato smo lahko zadovoljni z delom odbora za kulturo v mariborskem sozdu Elektroko-vina. Letos so poleg raznovrstnih razstav, prireditev ob praznikih in jubilejih, ustanovitve moškega pevskega zbora in registracije njihovega likovnega društva že drugič pripravili slikarski ex tempore v Logarski dolini Tega se je na začetku septembra udeležilo kar 18 likovnikov, med njimi celo pet akademskih slikarjev, in sicer Vojko Pogačar, Jasna Kozar, Barbara Vidic, Slavko Kores in Anka Krašna. S srečanjem so bili zadovoljni prav vsi, zato so zagnano delali od jutra do mraka in narisali kar 60 različnih krajinskih motivov. Od teh je žirija, v kateri sta bila kustosinja iz Umetnostne galerije v Mariboru Edita Mileta delo je šolam očitalo, da učenci znajo manj kot nekdanji absolventi »vajeniških« šol, šole pa so se odrekale skrbi za praktično usposabljanje, češ da je to naloga delovnih organizacij. In kljub množici usposobljenih inštruktorjev v delovnih organizacijah je bil praktični pouk - proizvodno delo in delovna praksa učencev v delovnih organizacijah pa tudi pripravništvo pogosto prej farsa, kot pa organsko zaključevanje znanj in povezava teorije ter prakse. Na seji so menili, da bi morali praktičnemu usposabljanju posvetiti več pozornosti, obenem pa izbirati izvajalce. Praktični pouk bi bil lahko samo na tistih šolah, kjer imajo res dobro opremljene šolske delavnice, za to pa bi morali zagotoviti vse gmotne možnosti in pripomočke na tako sodobni ravni, kot smo jih uspeli zagotoviti za specialne učilnice. Enako naj bi veljalo tudi za delovne organizacije, kjer bi se morali po panogah oziroma posebnih izobraževalnih skupnostih dogovoriti in skupaj materialno zagotoviti usposabljanje le v tistih obratih, ki izpolnjujejo pogoje. Veliko je bilo tudi govora o gmotnih možnostih za preobrazbo. V sindikatih pravijo, da je ob spremenjenem ekonomskem položaju učitelja, ki se obeta do novega leta, enako pomembno spremeniti tudi vso gmotno osnovo šolstva. Igor Žitnik in akademski slikar Slavko Kores, za razstavo izbrala trideset del. Da so eni in drugi tako prizadevno ustvarjali, gre zasluga tudi prelepemu okolju pod mogočnimi očaki, kjer so tisti z ljubiteljsko žilico in akademski slikarji delali pravzaprav z roko v roki. Nekaj mnenj udeležencev potrjuje to trditev. Vojko Pogačar: »Na kolonijah je prijetneje, saj lahko delaš bolj sproščeno kot v ateljeju. Ob delu v skupinah namreč izmenjujemo mnenja in tako se mimogrede kaj naučiš. To je pravzaprav spontana šola, v kateri ni pomembno, kaj si in od kod. Priznati pa je treba, da je še vedno premalo možnosti za svobodno in umetniško ustvarjanje. Kulturo odri-njamo preveč na stranski tir, čeravno naj bi bila ta nadgradnja človeške ustvarjalnosti.« Uspela likovna kolonija mariborske Elektrokovine S ČOPIČI V LOGARSKI DOLINI ZVEZA KULTURNIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE Razpisuje s sodelovanjem družbenopolitičnih skupnosti in organizacij v občinah, kjer bodo organizirana območna in republiško srečanje, RS ZSS, RK ZSMS, tednika Mladina, revije Antena, časopisa Kmečki glas in Društva slovenskih pisateljev: i 15. srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov Sodelujejo lahko pesniki in pisatelji začetniki, ki svojega dela še niso izdali (razen v samozaložbi) v knjižni obliki in še niso bili uvrščeni med najboljše na dosedanjih republiških srečanjih pesnikov in pisateljev začetnikov. Pisci lahko pošljejo literarne prispevke v slovenskem jeziku, napisani pa morajo biti s pisalnim strojem. Organizatorji bodo upoštevali prispevke vseh vrst proze, poezije in dramatike: - črtice, novele, satire, humoreske, romane; - pesmi, epigrame, basni, aforizme; - dramska besedila, dramske prizor, skeče, enodejanke, scenarije, scenarije za proslavo; - kritiške prispevke, eseje z vseh področij umetnosti, kulturnega in družabnega življenja: kritike, eseje, družbeno angažirana razmišljanja. Svoje prispevke naj avtorji pošljejo v treh izvodih, označijo naj jih s šifro, ne s pravim imenom. Poslanim besedilom s šifro naj priložijo zapečateno ovojnico s podatki: ime in priimek, točen naslov, izobrazba, poklic, starost in šifra. Vse prispevke odstopijo pisci za morebitno objavo brezplačno. Organizatorji bodo objavili dela izbranih avtorjev (območnih srečanj oziroma republiškega srečanja) na način in v obsegu, ki bo ustrezal gmotnim in organizacijskim možnostim. Tričlanske žirije (imenoval jih bo organizator območnega srečanja) bodo med pravočasno prispelimi prispevki s svojega območja izbrale najboljše avtorje za območno in republiško srečanje. Če bo število uvrščenih za republiško srečanje preseglo organizacijske zmogljivosti gostitelja, si odbor za literarno dejavnost pri ZKOS, upoštevajoč le kakovost, pridržuje pravico zadnjega izbora. Prispevke pošljite najkasneje do 30. oktobra 1986 na naslov: Zveza kulturnih organizacij Slovenije, Ljubljana, Kidričeva 5, za 15. srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov. Območna srečanja bodo jeseni in pozimi 1986/87, republiško srečanje pa bo spomladi leta 1987. Natančna pojasnila lahko dobite na ZKO Slovenije, Ljubljana, Kidričeva 5, tel. (061) 211-828, interna 18. Odbor za literarno dejavnost pri ZKOS Veronika Rakuša, predsednica odbora za kulturo, je najzaslužnejša za razgibano kulturno dogajanje v Elektroko-vini. Slavko Kores: »Skupinsko ustvarjanje je zelo koristno. Večina umetnikov se preveč zapira v svoje ateljeje in tako zanemarjamo stike z drugimi. Kot član žirije bi dodal, da posebni slikarski dosežki tu niso nastali. Seveda je to težko, saj se narava ob različni svetlobi nenehno spreminja. Sicer pa v Sloveniji še nikoli ni bilo toliko likovnikov kot danes. Zaradi tolikšnega razmaha slikarstva se skromna sredstva še bolj razgubijo, zato jih je vselej premalo. Dobrih del je v tej poplavi slik manj, in le malokdo se odloča za realistično srner.«- Edita Mileta: »Od vsakega udeleženca smo za predstavitev izbrali najmanj eno sliko. Njihova kakovost je zadovoljiva, kar velja tudi za likovna dela ljubiteljskih slikarjev. Udeleženci so upodabljali krajino v olju, akvarelu in temperi ter posamično v pastelu in risbi. Čeprav tema za letošnji tempore ni bila izrecno določena, je zaradi okolja ene najlepših dolin prevladala krajina.« Franc Mithans ŠPORT, ODDIH IN REKREACIJA Ljubljana, 3. oktober 1986 Delavska enotnost 14 Karavana bratstva in enotnoti Gorenje '86 SREČANJA BODO OSTALA ŠE DOLGO V SPOMINU »Veseli smo, da ste opravili poslanstvo na 1.300 kilometrov dolgi poti po Jugoslaviji in tako razpoloženi prišli na cilj v Beograd«. To priznanje je izrekel štiridesetim kolesaijem Gorenja v imenu prireditvenega odbora karavane Igor Simončič na'sklepni slovesnosti v Beogradu. Po lanskih tisoč prevoženih kilometrih po Sloveniji so se letos v Gorenju odločili za zahtevnejšo kolesarsko akcijo. Poimenovali so jo »Karavana bratstva in enotnosti Gorenje ’86«, 40 delavcev Gorenja pa je v osmih dneh prevozilo po Jugoslaviji 1.300 kilometrov od Titovega Velenja do Beograda. Enajstega septembra, na začetku poti v Titovem Velenju, je udeležencem »Karavane bratstva in enotnosti Gorenje ’86 zaželel kar največ »kolesarske« sreče na poti po Jugoslaviji Drago Bahun, podpredsednik poslovodnega odbora sozda Gorenje. »Pred vami je pomembno poslanstvo - zbliževanje delavcev Gorenja po vsej Jugoslaviji in kar največja popularizacija poslovnega sistema Gorenja«. Vinko Žagavec pa je v imenu udeležencev Karavane zagotovil, da bodo, kolikor bo v njihovi moči, izpolnili poslanstvo. Po štartu v Gorenju se je karavana prvič zaustavila v • središču Šaleške doline -delegacija je k Titovemu spomeniku položila šopek cvetja. Kolesarji so začeli premagovati prve kilometre ... Vožnja skozi Žalec in Celje. . . V Bistrici ob Sotli, kjer je obrat za proizvodnjo termostatov tozda Kondenzatorji Rogatec Gorenja Gospodinjski aparati so udeležence karavane pozdravili delavci tovarne in učenci osnovne šole Marija Broz, ki so pripravili krajši kulturni spored. V Kumrovcu so kolesarji obiskali rojstno hišo tovariša Tita. Potem jih je vodila pot do Karlovca - cilja prvega dne, in naprej proti Biha-ču, Zenici, Sarajevu. Titovemu Užicu, Čačku, Kraljevu. Kragujevcu in Beogradu, kjer so v imenu delavcev Gorenja položili cvetje na grob tovariša Tita in počastili njegov spomin. V imenu kolesarske zveze Beograda in Zveze za športno rekreacijo in telesno kulturo Partizan Beograd je Ra-dinko Antonijevič poudaril pomen takšne rekreacije. »Mislim, da ste edini, prvi in največji v Jugoslaviji, ki ste Na ulicah Kraljeva. Slika: M. Ciglič popularizirali kolesarjenje in Gorenje. Delavci v drugih delovnih organizacijah so lahko spoznali, kakšne oblike rekreacije potrebujejo in kako je mogoče ponesti ime delovne organizacije oziroma poslovnega sistema po Jugoslaviji«. Ivan Sotošek, sekretar koordinacijskega odbora sindikata Gorenja je s čestitko za opravljeno častno nalogo vsem udeležencem Karavane izrekel prepričanje, da bo osemdnevna pot ostala vsem v spominu, ne po naporih. pač pa predvsem po doživetjih in novih znanstvih. Zahvalil se je pobudnikom akcije, delovni organizaciji Gorenje Tiki in še posebej Janiju Denši, kolesarskemu zanesenjaku iz te Gbrenjeve tovarne. Izrazil je tudi željo, da bi bilo podobnih pobud še več. tudi na drugih področjih. In še besede Vinka Žagov-ca, kolesarja Gorenja: »Osemdnevna pot po Jugoslaviji, od Titovega Velenja do Beograda, je bila enkratna. Ljudje so nas vso pot pozdravljali, nas bodrili.. . Vesel sem. da smo vsi srečni in zadovoljni prispeli v Beograd. Bili smo utrujeni, tudi zadnji dan, vendar smo ob spoznanju, da smo prišli na cilj, pozabili tudi nanjo. In še to - kot rekreativci smo dosegali dobro povprečno hitrost - okrog 30 do 35 kilometrov na uro. Na to sta vplivala dobra pripravljenost kolesarjev, in odlično zavarovanje proge s strani prometne milice. Skratka -v gorenjevi karavani je bilo lepo voziti!« M. L. Pedagogi in športni novinarji bolj z roko v roki Na Ohridu je bilo večdnevno posvetovanje o telesni kulturi v sredstvih javnega obveščanja. Posvet sta pripravila Zveza telesnokulturnih pedagogov in Združenje športnih novinarjev Jugoslavije v sodelovanju z drugimi telesnokulturnimi organi in organizacijami na zvezni ravni. Precejšnjo pozornost so udeleženci namenili tudi samoupravni preobrazbi telesne kulture in medrepubliškemu sodelovanju pri pretoku informacij o dogajanjih na športnem področju. Ocena telesnokulturnih pedagogov, da se športna uredništva ukvarjajo v glavnem s tekmovalnim športom in močno zapostavljajo temelje našega telesno-kulturnega življenja, to je šolski šport, rekreacijo, delo v krajevnih skupnostih in združenem delu - ni nikogar presenetila. Očitek je seveda že zelo/ star in je, najmanj kar lahko zapišemo, deloma še vedno upravičen, čeprav je zasnova poročanja športnih uredništev danes drugačna, kot je bila včasih. Zato je resnica med očitki športnemu tisku, da je preveč enostranski, ker poroča predvsem o dosežkih na posameznih bolj zanimivih tekmovanjih, in mnenjem redakcij, da je potrebno upoštevati tudi želje bralcev, to je kupcev, kot običajno nekje na sredi. Sicer pa, ne da bi želeli braniti ta ali ona sredstva javnega obveščanja, drži tako za športna kot v glavnem tudi druga uredništva, da so v dokaj nezavidljivem gmotnem položaju in da si še zdaleč ne morejo privoščiti niti približno toliko piscev oziroma novinarjev, kot bi jih potrebovali za izpolnjevanje vseh nalog. Naklade so majhne, denarja za časopise je vse manj, zato je tudi razlika med željami in možnostmi velika. Tega seveda ne čutijo le bralci, temveč tudi novinarji, ki so, kot že rečeno, nenehno med dvema ognjema: med potrebami in željami ter kruto stvarnostjo. Kljub nesoglasjem in precej nasprotujočim ocenam o delu športnih novinarjev pa je korist posveta na Ohridu precejšnja. Večina seje namreč strinjala, daje sodelovanje pedagogov in športnih novinarjev pomembno, zato ga kaže še okrepiti. Možnosti za sodelovanje, ki bi znalo obroditi lepe sadove, je namreč veliko. Še posebno zato, kar je na telesnokulturnem področju še precej nedorečenega, ker šmo pri tem in onem ostali še vedno na pol poti. Zato je pobuda udeležencev posveta na Ohridu, da bi bilo dobro sklicati kongres o telesni kulturi, ki naj bi odgovoril na prenekatera žgoča vprašanja, več kot koristna. Skratka, sestanek pedagogov in športnih novinarjev je opozoril na potrebo po tesnejšem sodelovanju in tvornem dialogu med njimi, saj ga je bilo doslej očitno Premal°- Andrej Ulaga Športniki Konusa imajo za seboj slovensko kolesarsko transverzalo Letos že na desetih maratonih Kolesarji Konusa smo leta 1985 ustanovili moštvo, ki šteje 15 rekreativcev. Pridno kolesarimo in se udeležujemo maratonov vse leto. Tako smo se dobro pripravljeni septembra odpravili na kolesarsko transverzalo, na več kot 1000 km dolgo pot po Sloveniji. Odpravilo se nas je skupaj šest kolesarjev, ki smo že prej prevozili od 2000 do 5000 km in sodelovali na desetih maratonih. Transverzalo smo prevozili v petih dneh, čeprav smo vanjo vključili tudi gorske prelaze (Pokljuka, Korensko sedlo, Vršič, Kope in Rogla) in jo'razširili do Slovenskih Konjic. Kolesarili smo pod pokroviteljstvom svoje delovne organizacije, saj smo naše popotovanje združili z reklamno akcijo pod geslom: »Krpe tipi top v vsak dom«. Jože Kamenšek Mladi za naslov prvaka v malem nogometu PRVAKI UUBUANE PONOVNO USPEŠNI Smučarski klub Brdo je v soboto in nedeljo priredil prvi turnir za naslov prvaka Ljubljane v malem nogometu za pionirje in mlajše mladince. Lanska prvaka Co-kan-BMW team (prej Sno-opy) pri pionirjih in SK BRDO pri mladincih sta zanesljivo zmagala tudi tokrat. Posebej velja pohvaliti prireditelje, saj je bila organizacija tekmovanja brez najmanjše napake. Rezultati-pionirji: 1. Co-kan-BMV teaml 2. Prijatelji, 3. Rekord, 4. Šaljivci; najboljši strelec Bojan Nemec, najboljši vratar Niko Sirnik (oba Cokan-BMV team), najboljši igralec Robi Kopčič (Prijatelji), fair-play Rekord. Mladinci: 1. SK Brdo, 2. Wild Boys, 3. Pigue, 4. Rekord; najboljši strelec Anton Šepec (Pigue), najboljši vratar Ivan Drk (Wild Bovs), najboljši igralec Roman Vra-nješ (SK Brdo), fair-play Lepa je tudi pravilna drža k L telesa Človekova drža odraža značaj, razpoloženje in zdravstveno stanje. Slaba drža nas ne moti toliko zaradi estetskega neskladja, temveč zato, ker je pravilna in obenem tudi lepa drža telesa najbolj smotrna obremenitev gibal. Posledice nepravilne drže, ki jih vidimo pri odraslih ljudeh, so hude, preprečevanje in odpravljanje teh okvar pa je mogoče že v mladih letih. Kakšna je pravilna telesna drža? Prednja stran medenice in stegna so v isti ravnini. Pri pogledu od strani ima hrbtenica štiri krivine, trebušna stena je do desetega leta starosti izbočena, pozneje se zravna s prsnim košem. Lopatice so tesno skupaj ob hrbtni strani prsnega koša, glava je vzravnana. Zelo pomembno za preprečevanje slabe drže v mladih letih je, da otroku dopovemo, kako mora sedeti, stati in hoditi. Pomagamo mu seveda tudi z ustrezno ureditvijo njegovega delovnega kotička, s pravo šolsko torbico in tako, da ga spodbujamo k sprotitvi in rekreaciji. Redno športno udejstvovanje je izrednega pomena. Prav vsako priložnost moramo izrabiti za obisk narave, za hojo, tek, planinarjenje, kolesarjenje, smučanje, plavanje in podobno. Pustite otroka, naj skače, naj pleza, se ziblje in »divja« po mili volji -svetujejo zdravniki. Kako visoka naj bo miza, ob kateri se otrok uči in dela? Izvedenci pravijo, naj bo višina delovne ploskve 44 odstotkov telesne višine otroka. Površina naj bo svetle barve in taka, da ne odbija svetlobe. Stol naj bo anatomsko oblikovan, nagnjen za dve stopinji nazaj in navzdol, višina sedne ploskve pa mora biti 28 odstotkov telesne višine otroka. Naslonjalo stola naj sega do spodnjega roba lopatic in naj bo nagnjeno nazaj za sedem stopinj. Ko sedimo, so stopala oprta ob tla z vso površino podplatov, hrbet je vzravnan, podlahti naslonjene na delovno površino. In še enkrat: za pravilno telesno držo je pomembno, da šolska torbica ni pretežka. Zato velja njeno vsebino večkrat pregledati. Otrok naj nosi v šolo zares samo tisto, kar je nujno potrebno, kar pa je mladim seveda težko dopovedati. ROKOVNIK - PRIROČNIK DELAVSKE ENOTNOSTI ZA LETO 1987! Cena 1.500 din Naročila pošljite na naslov: Delavska enotnost, Marketing, Celovška 43 Ljubljana Srednja naravoslovna šola -3. g- Sestavljena je tudi pionirska reprezentanca Ljubljane za nastop na turnirju YURK v Nišu; v njej so vsi igralci zmagovalne ekipe Cokan-BMW team ter Mišo Matanič iz Slavij e in Rok Pibernik iz Rekorda. Tomaž Cokan Ali že imate? Ste že prebrali? Miroslav Glas: DELITEV PO DELU V SOCIALISTIČNI DRUŽBI Zdravko Mlinar: 11 '90° din PROTISLOVJA DRUŽBENEGA RAZVOJA egsodn Obe knjigi zbirke Družboslovje založbe Delavska enotnost lahko naročite na naslov: Delavska enotnost, Ljubljana, Celovška 43, ali pa neposredno kupite v knjigarnah po Sloveniji. NOVITETI, KI NE BI SMELI MANJKATI NA NOBENI STROKOVNI KNJIŽNI POLICI IZ ZGODOVINE 3 oktober ,fl8s Delavska enotnost 15 Ob 50-letnici velike tekstilne stavke v Sloveniji (4) PREBUJANJE DELAVSKEGA RAZREDA Zbornika dokumentarnega gradiva ob 20-letnici velike tekstilne stavke Slovenije Delavci Jugočeške so prvi začeli stavkati. Delavci tudi še niso poza-b*li uspešne šestdnevne ?tavke jeseniških kovinarjev Januarja leta 1935, ki je bila j^redno borbena, čeprav ta-*rat podjetja še niso zasedli, temveč so ga le obkolili. Ta-^rat so borbeno nastopile Predvsem jeseniške žene. fte zavest, da morajo zmaga-*'> je na kranjske delavce vPlivala tudi uspela stavka Poleti leta 1935 v Iki v Kra-Pju. Takrat je tri tedne stav-! 'ralo okoli tristo delavk. Stavke v domovini in po ^vetu so se vrstile že vse lete- Skoro vso prvo polovico teta 1936 je stavkalo franco-®ko delavstvo. Tam je bila tedaj na oblasti Ljudska fronta, ki je stavkajoče podpirala. Ljudska fronta je frnagala tudi v Španiji. Maja te junija seje število stavkajočih v Franciji povečalo na Pol milijona. Stavkajoči so tesedli tovarne, kot so jih prvikrat v revolucionarnih le-kh po prvi svetovni vojni kalijanski delavci. Tudi v Jugoslaviji so bili veliki teezdni boji. Maja je stavkate 2330 tekstilnih delavcev v Jaraždinu. Stavka je bila tu-oi v ruski tekstilni tovarni, ^a velik boj so se ponovno Pripravljali rudarji trboveljske premogokopne družbe, ki so prej že večkrat gladovno stavkali. Prav tako so se Pa stavko pripravili slovenski stavbinci in kovinarji v Celju. Junija so stavkali tekstilci v tovarni Bergmann v Celju in v tovarni Eka v Ljubljani, v Kranju pa tristo stavbincev. Stavbinci so bili leta 1935 in 1936 posebno revolucionarni, ker so bili med njimi mnogi izkušeni revolucionarji, ki so jih prav zaradi tega drugod odpuščali. Val mezdnih gibanj se je širil tako, kakor so se zniževale plače in slabšale delovne razmere. Tako je bilo v Jugoslaviji: leta 1930 9 tarifnih gibanj, 16 stavk leta 1931 92 tarifnih gibanj, 5 stavk leta 1935 51 tarifnih gibanj, 139 stavk leta 1936 (do 30 septembra) 129 tarifnih gibanj, 275 stavk Leta 1936 je po takratnih podatkih Delavske zbornice v veliki tekstilni stavki stavkalo 8500 tekstilnih delavcev. Skupno je bilo v tem leth v Sloveniji 29 stavk s 16.907 stavkajočimi. Mesec dni po predložitvi osnutka kolektivne pogodbe za tekstilno industrijo je bila sklicana razprava. 14. avgusta je bil prvi sestanek o tem na banski upravi. Navzoči so bili zastopniki delavcev in industrialcev. Podjetniki si osnutka sicer niso upali odkloniti, z najrazličnejšimi izgovori pa so hoteli zavleči razpravo. Inšpekcija delaje pritiskala, naj se razprava nadaljuje in sklenili so, da se bodo pogajanja nadaljevala čez 14 dni. Zaradi zavlačevanja razprave je bilo tekstilno delav- stvo zelo razburjeno, posebno še v Kranj, kjer so mezde in akorde od dneva predložitve osnutka kolektivne pogodbe znatno znižali. Delovni čas so podjetja samovoljno podaljševala, na 10 in celo 12 ur. Delavske strokovne organizacije so uvidele, daje zaradi nastalih razmer po-rebno sklicati zborovanje delavcev v vseh večjih središčih, v Kranju, Mariboru in Celju. Petnajstega in 16. avgusta je bila na Jesenicah velika proslava 30 letnice Saveza metalnih radnika Jugoslavije, ki se je je udeležilo veliko naprednih delavcev iz vse Slovenije. Na neki gozdni jasi pri Blejski Dobravi je bil tajni sestanek tekstilnih de-lavcev-komunistov, udeležencev proslave, ki ga je vodil Franc Leskošek. Tuje bil že govor o možnostih za stavko in o pripravah nanjo. Na pobudo predsednika strokovne komisije Franca Leskoška je bil v Ljubljani pri Šestici 18. avgusta 1936 leta sestanek kranjskih delavskih zaupnikov, predstavnikov Delavske zbornice in Centralnega tarifnega odbora. Razpravljali so o nastalem položaju in o umestnosti stavke. Predstavniki Delavske zbornice in Centralnega tarifnega odbora so bili prvotno proti stavki. Sklenili so, da bodo na predvidenem zborovanju delavstva v Kranju zagrozili s stavko, če delavskih zahtev drugače ne bodo sprejeli. Delavstvo grozi s stavko Devetnajstega avgusta ob 18. uri je bil shod kranjskega tekstilnega delavstva na Stari pošti. Udeležba od 2500 do 3000 delavcev kaže na resnost nastalega položaja. Delavci so najprej napolnili dvorano, ko pa je bila ta polna, so se zbirali na dvorišču, kjer jih je bilo še več kot v dvorani. Govorili so predstavniki vseh treh strokovnih organizacij: Lovro Jakomin, Peter Lombardo, Vekoslav Bučar, odposlanec delavske zbornice Jože Gol-majer in takratni poslanec Šemrov. Tajniki strokovnih organizacij, ki 'so tvorili ožji Centralni tarifni odbor, so poročali o zavlačevanju pogajanj in zahtevali takojšnja pogajanja ter obnovitev mezdnega stanja pred 14. julijem, t.j. pred začetkom mezdnega gibanja. Zborovanje je bilo razgibano, govornike so prekinjali z vzkliki, z grožnjami, da so pripravljeni s silo doseči svoje delavske pravice. Klicem, ki so zahtevali stavko, je delavstvo navdušeno pritrjevalo. 34 Končno je bila sprejeta resolucija: »Razprava o tekstilni kolektivni pogodbi naj se takoj začne. Do sklenitve pogodbe naj vsa podjetja ustavijo vsako znižanje plač, do sedanjih temeljnih in akordnih mezd. Vse mezde, ki so bile znižane po 11. juliju 1936 leta, naj ostanejo, kakor so bile. Do sklenitve kolektivne pogodbe naj se ustavijo vsa nadurna dela v vseh tekstilnih podjetjih.« Dogovorili so se, da bodo resolucijo dostavili okrajnemu glavarstvu, banski upravi in vsem kranjskim tekstilnim podjetjem z grožnjo, da bodo začeli stavkati, če zahteve, kijih navaja resolucija, ne bodo sprejeli v 24 urah. Določeni so bili delavski zaupniki, ki naj bi posameznim podjetjem predložili resolucijo: Ivan Tominc v Ju-gočeški, Franc Pristav v Ju-gobruni, Stružnik in Tomažič v Inteksu itd. Vsi delavci, ki so bili na zborovanju, so govorili, da stavka bo, čeprav je bilo to na zborovanju postavljeno le pogojno. Razpoloženje za akcijo je raslo. Po zborovanju so se zbrali na vrtu Stare pošte delavci komunisti in nekaj najbolj revolucionarnih delavskih zaupnikov: Ivan Tominc, Rudi Papež, Andrej Košir, Karol Zubčič, Franc Pristav, Tine in Johanca Pogačnik, Ivanka Popov in Anton Sušnik. Ocenili so nastalo politično situacijo: razpoloženje delavskih množic za akcijo in nepripravljenost podjetnikov, da izpolnijo delavske zahteve. Odločili so, da se stavka začne takoj naslednji dan, 20. avgusta ob 13. uri 50 minut, tako da bodo podjetniki, vodstva tovarn in oblast presenečeni in nepripravljeni. V tovarnah je šlo od ust do ust, da se bo ta dan ob prihodu popoldanske izmene v tovarno začela stavka. Skupine delavcev in delavk so dobile navodila za konkretne akcije (zastražiti vhode, zasesti telefone itd.). Dopoldne je bila izročena resolucija v Jugočeški in Ju-gobruni, drugod pa je niso izročili, čeprav so npr. v trži-ško predilnico telefoniali, da jo bo predložil neki kolesar. V Inteksu pa so jo predložili šele nekaj minut pred začetkom stavke. Nadaljevanje prihodnjič Nagradna križanka STENOGRAF. KI OBVLADA TUDI STROJEPISJE AVSTRIJ. PISATEU AVTOR »BAMBVJA« ŠVEDSKI ZGODOVINAR IN POLITIK PROPA- GANDNI LISTIČ BE0GR. IGRALKA RAS RIJEKA KAMRA PREBI- VALKE TOLMINA STAR0SL. BOGINJA LEPOTE IN LJUBEZNI PUŠČANJE SEČA. URINIRANJE DUHOVITA ŠOLA, PIKANTNOST ANTON AŠKERC CINK0VA RUDA. CINK0VA SVETLICA »PAPEŽI NJA IVANA« Ipovečev. J STEKLO TV SPREJEMNIK ▼ OPERNI SPEV CESTA V MESTU IZBRANA DRUŽBA KONSTRUKTOR PRVE Planiške VELIKANKE SESTAVIL: R. NOČ ROMAN IVANA CANKARJA GOROVJE V INDIJI ENCIM TREBUŠNE SLINAVKE VEL. PTIČ . Z VREČO • GL. MESTO ALBANIJE NASA IN tuja Črka NENADNA SMRT UUBLJ. PIVOVARNA DIKTATOR AMIN STAR SLOVAN DESETI TON GLASB. LESTVICE IND0NEZ. TISKOVNA AGENCIJA AM. FILM. IGRALKA KIT. RODU (IRENE) REJKA TITAN TRETJI SKLON, DAJALNIK PISATELJ FLEMING MAKED0N. KRALJ IN VOJSKOVODJA (VELIKI) TUZLA - HRVATSKI narodni PARK (JEZERA) P0RTUG. P0R0ČEV. AGENCIJA REKA V ČRNI GORI PANČEVO luka NA JUGOZAH. obali JAP. OTOKA _honSu MESTO V BAČKI IRIDIJ SPANJE ROD VELIKIH, DO 5 m DOLGIH RJAVIH ALG TOMISLAV neralic Delavska enotnost VELIKO FINSKO JEZERO AM. FILM. IGRALKA GARDNER Delavska enotnost Rešitve pošljite do 14. oktobra 1986 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Celovška cesta 43, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 34. Nagrade so 2.000, 1.800 in 1.600 dinarjev. Rešitev nagradne križanke št. 32 TEK. ONATAS, OPORTUNOST, RONER, ELBA. ROHAČEK, MER, JI, ZNAK, OLINT, AGNAT, JALEN, NRAVOSLOVEC, NK, EAK, IEPER, KAL, ZLAT, GHA-RAPURI, ENIGMA, OBERON, CANKAR, FASADA Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 32: 1. nagrada (1.500 din): Fani Valič, Celovška cesta 169, 61000 Ljubljana; 2. nagrada (1.400 din): Tera Kuzmič, Z. Velnarja 3, 69000 Murska Sobota; 3. nagrada (1.300 din): Pavla Milost, Savska cesta 8, 68290 Sevnica. Nagrade bomo poslali po pošti. Delavska enotnost List je bil ustanovljen 20. novembra 1942, Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-tetnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja ČGP Delo - tozd Delavska enotnost, 61000 Ljubljana, Celovška cesta 43 poštni predal 313-VI, telex 31 787 • Glavni urednik m direktor tozda: Dušan Gačnik • Odgovorni urednik: Franček Kavčič • Člani uredništva: Marjan Horvat (pomočnik odgovornega urednika, politični sistem, dopisništvo), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev); področni uredniki: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja). Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev) Emil Lah (mednarodni ekonomski odnosi in politika), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje). Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu). Brane Bombač (oblikovalec) Meri Jurca (tajnica), Sonja Seljak (redaktorica-lekto-rica) • Pomočnik direktorja tozda. Milan Živkovič • Telefon: glavni urednik in direktor tozda 322-778, odgovorni urednik 313-942 • naročniška centrala 318-855 • Uredništvo Naš delavec, skupna revija slovenskih časnikov in revij Ljubljana, Celovška c. 43, 318-855 in 321-651 • Center za razvijanje obveščanja v združenem delu in servis za tisk glasil organizacij združenega dela, Ljubljana. Celovška c. 43. 323-951 • Ekonomsko komercialni Sektor, Ljubljana, Celovška c. 43. 320-403 • Računovodstvo, Ljubljana, Hrvatski trg 3, 312-125 in 310-923 • Žiro račun 50100-603-41502 • Knjigarna galerija Ljubljana, Tavčarjeva 5, 317-870 in 312-891 • Posamezna številka Delavske enotnosti 65 din, letna naročnina 3.380 din • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plačana v gotovini • Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov in revij, Ljubljana. Titova 35 • Izdajateljski svet Delavske enotnosti: Drago Seliger (predsednik), Ciril Brajer, Magda Erbežnik-Bučar, Dušan Gačnik, Alfred Golavšek, Jože Hozjan, Franček Kavčič, Vlajko Krivokapič, Ivo Miglič, Leopold Perc, Jože Peterkoč, Brane Praznik, Pavel Stupmkar, Andrej Ulaga in Igor Žitnik. Pogovor o naših ekoloških razpotjih SONČNE ELEKTRARNE NAMESTO JEDRSKIH »Ne morete razumeti dogajanj doma, fce jih ne poznate tudi drugod po svetu,« meni diplomirana inženirka kemije v pokoju Neža Exel iz Ljubljane, ki po skorajda štiridesetih letih delovne dobe že sedmo leto zapored prireja strokovna besedila o ekologiji iz angleščine, francoščine in nemščine za Centralno tehniško knjižnico. To pa obenem pomeni, da je ta ženska živahnih kretenj in iskrivih oči tudi sama o tem vsestransko podkovana in da bi ji težko kdo mogel do živega. To se je sicer že večkrat pokazalo, saj je Neža Exel tudi zelo aktivna članica Zveze društev za varstvo okolja v Sloveniji. Z njo smo se pogovarjali o najbolj žgočih razpotjih današnjega časa, torej o ekoloških in energetskih. - Kateri izdelki so danes najbolj nevarni? »Zelo _strupeni so izdelki sintetske organske kemije. Na zahodnoevropskih in ameriških trgih je na desetti-soče teh spojin in vsako leto se jim pridruži še novih tisoč. Raziskanih pa je zelo malo. Sem spadajo tudi poli-klorirani bifenili (PCB), ki jih je uporabljala Iskrina tovarna v Semiču. Najhujši danes znani strup je denimo dioksin, ki sicer ni namenski proizvod, ampak stranski izdelek. Nastaja tedaj, ko sežigajo PCB pri prenizki temperaturi in pri proizvodnji nekaterih herbicidov. Američani so ugotovili, da imajo na desettisoče divjih odlagališč, ki jih skušajo zdaj očistiti, odstraniti strupene snovi. Velikansko odlagališče kemičnih odpadkov je denimo pri Hamburgu in pri prebivalcih, ki stanujejo v njegovi bližini, so že ugotovili razne zdravstvene težave in nakaze pri novorojencih. Zdaj se Nemci ukvarjajo z vprašanjem, kako ga podzidati, tako da bi ga osamili. Tudi pri nas ta vprašanja še niso rešena. Za zdaj imamo le odlagališče za komunalne odpadke, nimamo pa jih še za tako imenovane posebne odpadke, torej za takšne, ki vsebujejo industrijske in druge strupe. Edino posebno odlagališče je pri nas le v Metavi pri Mariboru. Na odlagališču posebnih odpadkov za ljubljansko regijo pa bomo verjetno še dolgo čakali, ker je sedanji četrti samoprispevek namenjen le novemu komunalnemu odlagališču.« - Kako pa je z jedrskimi odpadki? Tri vrste jedrskih odpadkov »Pri uporabi jedrske energije nastajajo tri vrste odpadkov - tako imenovani vi-sokoradioaktivni, srednje--in nizkoradioaktivni. Največja težava je v tem, kako za stalno hraniti ali odložiti visokoradioaktivne jedrske odpadke. Odlagališč zanje niso zgradili še nikjer na svetu. Veliko razmišljajo o tem, da bi jih spravljali v opuščene rudnike ali pa bi zanje zgradili posebne prostore globoko pod zemljo. Odlagališča visokoradioak-tivnih odpadkov so postala svetovni problem.« - Kako pa je pri nas? »Pri nas smo do nedavnega govorili, da bomo visoko-ramoaktivne odpadke iz jedrske elektrarne v Krškem -L; zdaj shranjujejo v centrali, v posebnih bazenih z vodo - pozneje poslali ven, v neko predelovalnico odpadkov. Ko pa sem letos spomladi prebrala v časopisih poročila o sestanku v Sarajevu, na katerem so strokov-najki iz Jugela, Jumela in Nuklina govorili o morebitni gradnji štirih jedrskih central pri nas, so me zbodle besede ’z enotnim jedrskim gorivnim ciklom’. Večina ljudi ne ve, kaj to pomeni. Tudi sama tega nisem vedela, dokler nisem pogledala v strokovno literaturo. Jedrski gorivni krog obsega nešteto operacij, tudi predelavo rabljenega goviva, to pa so silno drage stvari. V strokovni litreraturi sem našla tri različice tega cikla. Gorivni krog obsega izdelavo jedrskega goriva do izkopa rude, to je urana, do vlaganja v reaktor in ravnanje z rabljenim gorivom potem, ko ga izvlečejo iz reaktorja. Vsem različicam je skupna izdelava jedrskega goriva od rudnika do reaktorja, česar pri nas še nimamo.« - Ali mislite, da bi rudnik urana Žirovski vrh lahko oskrboval z uranom tudi morebitne druge jedrske elektrarne v Jugoslaviji? »Zaloge v rudniku so premajhne in bi že za dve novi centrali s po 1000 MW moči morali na Zirovskem vrhu odpreti dodatni rudnik. To pa tudi pomeni, da bi morali razkopati pol Slovenije in odpirati rudnike povsod tam, koder so naši geologi zasledili uranovo rudo.« Za kaj uporabljajo plutonij - Znano je, da lahko v tujini iz rabljenega goriva pridobivajo plutonij. Za kaj vse ga uporabljajo? »Pridobljeni plutonij uporabljajo za izdelavo jedrskega orožja ali pa kot gorivo za hitrooplodne reaktorje.« - Če se vrnemo k omenjenemu jedrskemu gorivnemu krogu: kako pa je z odlagališči visokoradioaktiv-nih odpadkov? »Rada bi poudarila, da vse različice gorivnih ciklov zahtevajo odlagališče viso-koradioaktivnih odpadkov. Predelovalnico rabljenega goriva Wackersdorf na Bavarskem cenijo skupaj z odlagališčem na približno pet milijard dolarjev. Če zdaj pomislimo na štiri nove jedrske elektrarne pa še na takšen gorivni krog, ki bo požrl nadaljnje milijarde, potem je na dlani, da bo prišlo do ogromne zadolžitve države. Resda to še ni nič dokončnega. Kot veste, bodo o gradnji novih jedrskih central pri na odločali šele prihodnjo pomlad.« - Kje v Evropi so še takšne predelovalnice jedrskega goriva? »Znana sta še britanski Sellafield in francoski La Hague, ki sta že kar zloglasna po svojih nenehnih radioaktivnih onesnaževanjih okolja. Varstveniki okolja se zato zavzemamo, da bi naše energetske potrebe do leta 2000 reševali brez dodatnih jedrskih elektrarn. Verjetno bi dotlej lahko zdržali z obstoječimi vodnimi viri in z zalogami premoga, seveda, če bi oboje izkoriščali z upoštevanjem ekoloških zahtev. % Neža Exel Takrat pa bo v svetu že jasno, v katero smer bo šla oskrba z energijo.« - In kam se nagiba razvoj jedrske energije? »Za lahkovodne reaktorje, kakršen je tudi naš v Krškem, so na ameriških znanstvenih ustanovah v letih 1984 in 1985 ugotovili, da so preveč zapleteni, predragi, pa tudi čas njihove gradnje je predolg. Zato teh reaktorjev v ZDA od leta 1978 oziroma od nesreče, na Otoku treh milj niso več naročali, pač pa jih ponujajo in vsiljujejo po vsem svetu. Prav te zastarele tipe bi hoteli graditi tudi pri nas, čeprav je celo akademik prof. Pavle Savič, ki drugače ne nasprotuje jedrski energiji, izjavil, da so za staro železo.« Varnejši in cenejši reaktorji - Ali to pomeni, da v ZDA raziskujejo novo vrsto reaktorjev? »Jedrski zagovorniki v ZDA čakajo na nove vrste reaktorjev, ki bi bili docela varni, cenejši, prožnejši pa hkrati manjših moči in hitro zgrajeni. Gre pravzaprav za dva tipa majhnih reaktorjev. Za razvoj in posodobitev teh vrst bi potrebovali približno deset let. S takimi reaktorji naj bi se okrog leta 2000 ali celo že prej začelo drugo jedrsko obdobje, če bo seveda tovrstna energija tedaj še zanimiva. Razmere so torej žalostne in absurdne hkrati: bogati Američani bodo čakali in morda čez desetletje ali več gradili nove, varne in cenejše reaktorje, mi pa naj bi kljub težavnim gospodarskim razmeram gradili dodatne jedrske centrale že zdaj in to drago. Reaktor bo tehnično zastarel, še preden bo začel delovati.« - Kakšne pa so možnosti za docela varne reaktorje? »Popolne varnosti ne bodo dosegli, ker je tudi v teoriji ni. To je pokazala že nesreča v Černobilu. Če denimo rečete, da bo na 10.000 reaktorskih let prišlo do ene nesreče, se ta lahko zgodi kadarkoli in kjerkoli. Zdaj, ko je po svetu približno 360 reaktorjev, ki delajo v povprečju po deset let, lahko rečemo, da imamo 3600 reaktorskih let za sabo, torej se ta nesreča lahko zgodi zdaj ali pa kdaj pozneje.« - Ali razvoj v svetu išče tudi druge vire energije oziroma, ali so kakšne razvojne možnosti, ki bi kdaj v prihodnosti lahko zamenjale jedrsko energijo? »Mislim, da bo do leta 2000 že znano, kakšne so možnosti za razvoj tako imenovanih solarnih oziroma sončnih central - pri čemer opozarjam, da je to nekaj drugega, kot so kolektorji. Zanimivo je, da naši energe- tiki - razen dr. Laloviča iz Beograda - sploh ne govor6 o večjih alternativnih virih; Sončne centrale na osnovi fotonapetostnih celic zanje j sploh ne obstajajo. Drugod p po svetu pa se o tem veliko govori in piše. Napovedujejo celo, da bodo sončne elektrarne uspešno tekmovale z jedrskimi in pa elektrarnami na premog in nafto. Če bi uspeli na tem področju, b( bil to prav gotovo največji dosežek stoletja.« - Ali so še kakšne druge raziskave o tem? »Opogumljajo vesti o p°' ceni pridobivanju vodika s posnemanjem fotosinteze rastlin. Pri tem veliko delaj0 Angleži, Rusi, Japonci. Američani. Znanstveni raziskovalci alternativnih načinov menijo, da bo prihodnje desetletje prelomno za energetsko prihodnost. Ne hitimo torej graditi jedrskih elektrarn in raje varčujmo energijo oziroma pametno izrabljajmo obstoječe vire, pri tem pa spremljajmo svetovne dosežke.« Marija Frančeškin