Vsebina.
1.	Anica: Očetu za god. Pesem....................37
2.	Jos. Vandot: Kekec na volčji sledi. Planinska pripovedka s 3 podobami ....	38
3.	Fr. Roječ: Za domači muzej. Poučni spis s podobo.......... .	48
4.	Marija Zopfova: Včeraj, danes, jutri. Pesem..............52
5.	Fran Erjavec: Srbske narodne pripovedke...............53
6.	A. B.: Papež Benedikt XV. Življenjepis s podobo............55
7.	Pouk in zabava.........................57
8.	Kotiček gospoda Doropoljskega..................59
Odpri srcé, odpri roké, otiraj bratovske solzé, sirotam olajšuj gorjé!
Pridobivajte „Zvončku" novih naročnikov! Obnovite naročnino!
„Zvonček" izhaja v mesečnih zvezkih ter stane vse leto 10 Din., pol leta 5 Din., četrt leta 2'50 Din. Posamezne številke 1 Din.
Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. Izdajatelj, upravnik in odgovorni urednik: Luka Jelene, ravnatelj v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6.
Rokopise je pošiljati na naslov:Uredništvo „Zvončka" v LJubljani.
Rešilne sprejemamo tekom prvih M dni po odpravi vsake „Zvooikove" številke!
Last in založba Udruženja Jugoslovanskega Učiteljstva — poverjeništvo Ljubljana. Tiska .Učiteljska tiskarna* v Ljubljani.
Štev. 2. V Ljubljani, meseca februarja 1922. Leto XXUL
Očetu za god.
Sredi bele, mrzle zime, ljubi očka naš, ko ni solnca, ko ni rožic, ti svoj god imaš!
Ali tebi solnce tvoje tudi v zimi sveti, nikdar njega gorki žarek ne preneha greti!
In za tebe tudi v zimi raste kita cvetja: deca tvoja ga prinaša, polna mladoletja!
Solnček, veš, so srca naša, ki zaté živijo, a ljubezni žarki zlati v srčecih gorijo.
Ker zlata, darov bogatih ti ne morem dati, glej, pa vzami šopek cvetja in pa žarek zlati . . .
Vzemi, kar ti srce daje, od ljubezni vžgario, ki je bilo in ostane vedno tebi vdano !
Solnce tvoje v srcih naših in ta cvet žareči naj bo tebi, dobri očka, k sami, sami sreči! —
Anica.
JOSIP V AN DOT:
Kekec na volčji sledi.
Planinska pripovedka.
aleč je že bila domača vas tam za zelenim gozdom. Videlo se ni niti rjavega zvonika več, in Kekec je postal na beli cesti in se je ozrl nazaj. Zavihtel je klobuček, da je zavihralo dolgo petelinje pero veselo v zraku, in je zavriskal polglasno. — »Hej, ne vidim te več, domača vas!« je dejal potem sam pri sebi. »Lepo je bilo, ko sem živel v tebi. A mogoče bo še lepše v Rovtah. Prepeval bom in citral, pa bo čas kaj brzo minil. Kar hipoma bo zima tu in vrnem se do= mov. Nagajal born zopet Tinki in ji pravil, kako jc bilo pri zmaju, ki sem pri njem služil za kuharja. Hej, pa bo verjela vse — uboga, mala Tinkara...« Kekec se je posmejal in se je okrenil. Stopal je dalje po beli cesti in se je oziral na vse strani. Cesta se je vila kraj zelenega gozdiča', kjer so prepevali glasni ptiči v veselo pomladno jutro". Na desno pa se je širilo polje tja do strmih, s smrekami gosto poraslih gor. Za njimi so se skrivali domači snežniki, in Kekcu je bilo skoro hudo, da jih ne vidi več. Zato je pospešil korake in je pričel glasno žvižgati, da bi pregnal svojo žalost. Že je dospel iz gozdiča, in tedaj se mu je nasmejala nasproti bela vasica. Male, pri« jazne hišice so stale druga pri drugi kakor zveste sestrice. Krog in krog pa je zelenelo širno polje tja do zelenih gozdov, spenjajočih se ob strmem pogorju. Kekec je obstal, pa je gledal na tisto pogorje. Oči so se mu čudile vse zamaknjene, ko so strmele na tiste veličastne gore. Oj, strmo so se dvigale nad gozdovi — skala na skali, sklad na skladu. Vse gore so bile preprežene s širnimi snežišči, ki ne skopnijo nifi v toplih poletnih žarkih. Sneg se je lesketal tam zgoraj v srebr* nem solncu; skale so se smehljale v tiho dolinico in so bile vse bele. Visoke so bile, tako visoke, da so se dotikale menda samega modrega, jasnega neba.
Kekec je zopet dvignil klobuček, da je zavihralo dolgo petelinje pero. — »Juhuhu!« je zavriskal na ves glas, da se je razlegalo širom po zagorski dolini. Nasproti mu je prišel kmetič in se je namuznil,
ko je slišal glasni vrisk. — »No, kaj pa se ti- dereš že tako rano?« je vprašal Kekca in se je smejal. »Vesel pa si, pobič, vesel — ni ti kaj reči... Pa kam greš s culo na hrbtu? Ha, ti pobič?«
Kekec se je okrenil, pa je odgovoril: »Ej, stric, služit grem h Korošcu. Zagledal sem tiste visoke gore, pa sem postal tako vesel, da sem moral zavriskati. Kaj hočete, stric? Rad vriskam in sem rad vesel... Glejte, stric, vi ste iz Rovt, pa veste gotovo, kje stoji Ko» roščeva hiša. Lepo vas prosim, da mi poveste, da ne bom iskal po nepotrebnem.«
»Ahm,« je dejal kmetič, »h Korošcu greš služit? Glejte si no. glejtel Pa za pot bi rad vedel, ti pobič? Glej, ona pot, ki drži preko polja do malega gozdiča, te privede h Korošcu, naravnost h Korošcu. Ne moreš zaiti, ker ni druge poti... Glejte si no — pa služit greš, pa si tako vesel! Ti si pa res čuden pobič...«
»Kaj hočem, stric?« je odvrnil Kekec. »Ali naj se cmerim in se ongavim, ker moram iti služit? Saj mi ne pomaga nič in tudi vredno ni, da bi se cmeril... Hvala vam, stric, da ste mi pokazali pot. Kar lepo pojdem po njej in ne zaidem nikamor. Hvala vam, strici«
Kekec je spel dalje in je krenil po kolovozni poti preko polja. Ves čas je žvižgal in se je vedno bolj bližal zelenemu gozdiču onkraj polja. Velika cula na hrbtu ga ni prav nič težila, še manj pa skrinjica, ki jo je nosil v desnici in ki so bile v njej spravljene njegove citre. Dospel je v gozdič in je šel neutrudno dalje pod visokimi smrekami. Prišel je do ovinka — in tedaj se je hipoma ustavil. Iz grmovja je skočil deček in je obstal ves zasopel pred njim. Kekec ga je gledal in se je čudil. Deček je bil mršav in dolg; oblečen je bil v rasaste hlače in v rasast jopič. Bos je bil; a na gavi mu je tičal zelen, potlačen klobuček.
Ustavil se je deček pred Kekcem in ga je meril od nog do glave s sovražnim pogledom. — »Kdo si? Kam hočeš?« je vprašal s hri» pavim glasom. »Kaj nisi ti Kekec? Kekec, ki hoče priti h Korošcu služit? Ha, te vprašam?«
Kekec se je nasmejal in je odgovoril prav prijazno: »I, seveda sem Kekec. Pa tudi h Korošcu grem služit. Dej, povej mi, ali imam še daleč?«
Dolgi deček mu ni odgovoril ničesar. Samo zasopel je težko in je pograbil Kekca za rame. Potresel ga je na vso moč in mu je podstavil nogo, da bi ga prevrnil na tla. Kekec se je začudil in je stopil korak: nazaj. Gledal je dečka in je zmajal z glavo. — »Pa kaj hočeš od mene, ha?« ga je vprašal in se je še vedno čudil.
A dolgi deček se je zaprašil zopet vanj z vso svojo močjo in bi ga bii skoro prekotalil na tla. »Nabijem te, ti Kekec!« je sopel. «Nabijem te, da boš ves črn in se ti ne bo ljubilo iti h Korošcu ... Čakaj, čakaj - nabijem te ...«
»Aha!« je rekel tedaj Kekec zategnjeno. »Nabiti me hočeš, ha. nabiti? Pa če se ti bom pustil? Že koga drugega sem mikastil, pa bi sc
pustii od tebe nabiti? -— I. počakaj malo, da vržem culo na tla in spravim skrinjico na varno. Pa se bova pomenila potem ...«
In Kekec je položil culo in skrinjico na tla. Naglo se je obrnit potem in se je zasmejal. Zakaj dolgi deček je navalil zopet nanj in je poizkušal, da bi mu podstavil nogo. A Kekec ga je prijel z obema rokama okrog pasa. Zasukal ga je na levo in desno in kakor bi trenil, je ležal dolgi deček v travi.
»No, vidiš!« je govoril Kekec prav prijazno. »Ali ti nisem rekel, da se ne pustim nabiti? Lahko bi jaz tebe. pa te nočem. Saj nimam vzroka, da bi ti nabil. Samo to mi povej, zakaj ti mene nc pustiš v miru? Kaj sem ti storil, da si navalil name kakor razbojnik?«
Dolgi deček je pričel pihati kakor mačka. Skočil je zopet na noge in je stiskal pesti. Pa mu ni dalo miru, pa se je spet zakadil v Kekca. A že v naslednjem trenutku je ležal zopet v travi. Zakaj Kekec se je samo okrenil, in dolgi deček se je samo zasukal, pa je ležal premagan v travi. Zajokal je od same sramote in jeze in je bil z nogami po travi. Kekec se je sklonil nad njega in mu je prigovarjal: »Daj, daj ne cmeri se, kakor da bi bil še v zibelki! Saj ti nočem ničesar hudega. Ničesar mi nisi storil — samo v miru me pusti, pa sva pri« jatelja... Povej, zakaj me ne moreš videti? Dej, reci, zakaj me hočeš nabiti?«
»Ti nc boš služil pri nas, ti ne boš služil pri nas!« je javkal dolgi deček. »Naka jaz nočem, da bi ti služil pri nas! Nočem, da bi šel jaz zaradi tebe od doma ... Rožle sem, Korošcev Rožic ... C), ti si malopriden, ker me hočeš izpodriniti z dima ... A jaz ne pustim tega. ne pustim ...«
In deček je zajokal bridko, da bi se ga usmilil kamen. Kekec sc je čudil vedno bolj. Si del je v travo kraj dečka in mu je govoril prijazno: »Saj :i nočem ničesar... Ti si Kcroščev? Pa zakaj se jočeš, če pridem k vam služit? Badi pameten, Rožle! Nihče te ne podi od doma, a še najmanj jaz. K vam grem samo zaradi tega, ker mi je tako ukazal oče .. Ni se ti treba jokati, Rožle! Prijatelja bova in se ne bova prav nič kregala. Le meni verjemi, Rožle! Ti ostaneš lepo doma, lepo, kakor dosedaj!«
Dolgi deček je nehal jokati. Pogledal je Kekca z nezaupljivim pogledom in je zmajal z glavo. — »Pa če je res. Kekec?« je govoril. »Saj ti nc verjamem ... Naš oče je rekel, da pojdem služit k vam. Se tisti dan pojdem, ko prideš ti k nam. In danes prihajaš ti in še danes mora.m jaz k vam. A jaz nočem iti služit, jaz nočem iti služit...«
Kekec ga je potrepljal po rami in je rekel: »Ne boj se, Rožle, le nikar se ne boj! Saj ne pojdeš od doma. Ves. tvoj oče te je samo strašil. K nam gotovo ne pojdeš. Saj mi je še davi rekel oče doma: Le dobro se drži. Kekec. pa bodi prijatelj z Rožletom! Tako mi je tekel oče, in zato vem, da ne pojdeš k nam služit.«
Rožle si je obrisal obraz z rokavom. Poslušal je Kekčeve besede tu je zdaj verjel. Pa mu je bilo žal, da je tako grdo ravnal s Kekcem Kar glavo je povesil; v tla je gledal, pa je molčal. A tedaj je zaklical
iz grmovja droben glas. Rožle se je zganil in ss je udaril s pestjo po čelu. — «Pa da sem pozabil!« je zaklical. »Da sem pozabil nanjo!«
»Rožle, oj, Rožle!« je zaklical zopet tisti glas. »Pa kje si, oj, Rožle! Pridi, pridi, Rožle!«
Rožle je stekel proti grmovju in je kar hipoma izginil za njim. Kekec se je čudil vedno bolj in si ni vedel razjasniti Rožletovega vedenja. Zmajeval je z glavo in je gledal v grmovje, ki je za njim izginil Rožle. A naposled je vendar vstal in si je oprtil culo. Pobral je skrinjico in je stopil naprej. A še ni prestopil petdesetkrat, ko je zopet zagledal Rožleta. Priril se je Rožle iz grmovja, vodeč za roko deklico, ki se je glasno smejala in je z rokami odbijala drobne vejice. Stopila sta na pot in sta obstala pred Kekcem.
Kekec je gledal deklico ves začuden. Bila je za glavo večja nego njegova sestrica Tinka: a ni bila debelušna kakor Tinka. Imela je kodraste, črne lase, ki pa niso bili spleteni v kito kakor pri Tinki, ampak so padali prosto na rame. Deklica je bila bleda, in v njenih modrih očeh ni bilo nikake živahnosti. Gledala je naravnost Predse, kakor da bi je ne zanimal ves svet. Oblečena je bila v pisano krilce in v pisano šlabankico.
»To je naša Mojca!« je rekel Rožle, ko je stopil tik do Kekca. »Pridna je, hm, pridna, da nihče tako na svetu. Oj, Kekec, da hi ti vedel, kako zna lepo peti! Še celo škrjanček se mora skriti pred tijo Glej, Mojca, tu je Kekec, ki je prišel k nam služit. A jaz ne pojdem z doma; veš, oče me je samo strašil.«
Deklica je tlesknila z rokami in se je zasmejala s srebrnim gla--som. »Oj, prav, da ne greš, Rožle!« je dejala vsa vesela. »Lep0 se bomo igrali s Kekcem in bomo prepevali. Ali ni res, Rožle? Pa kje je Kekec? Daj, Kekec, daj mi roko, da ti rečem: Bog te sprimi!«
Kekec se je vedno bolj čudil deklici, pa ni izpregovoril besedice. Samo roko ji je podal in je molčal. A Mojca je že klepetala naprej: »Prav, da si prišel, Kekec! Na vrtu bomo sedeli — ti, Rožle in jaz. Mati nas bo pustila, o, prav rada nas bo pustila. Pa bomo prepevajj najlepše pesmi. Ali ni res, Kekec! Saj znaš tudi ti peti? Ha, Kekec?«
»Znam!« je odvrnil Kekec in je še vedno motril klepetajoč,, de« klico. Čudil se je venomer, dokler mu ni Rožle pošepetal v uho: „Ne čudi se, Kekec! Mojca je sirota — Mojca je slepa ...«
In zdaj je spoznal Kekec, zakaj ga deklica ne vidi in zakaj jo mora Rožle voditi za roko. Sirota — slepa je na obeh očeh, pa ^ vidi božjega sveta, pa ne vidi modrega neba in belih snežnikov nad zeleno dolino! Niti mamice ne vidi. niti očeta, ko jo gledata ljuhez= nivo. ker se jima smili mala sirotica, ki je slepa. In Kekcu je
razžalostilo srce pri teh mislih. Še enkrat je prijel deklico za roko, pa ji je govoril prijazno: »Da, Mojca, lepo bomo prepevali, lepo, da se nam Sodo vsi čudili, o, tudi jaz znam nekoliko peti. Vsako jutro bomo prepevali in vsak večer. Citre imam, lepe citre, da jih pod solncem. ni takih. Pa bom brenkal, da bo veselje. Resnično, Mojca ...«
»Kaj, citre imaš? O, Kekec!« sta se zavzela bratec in sestrica. »Ali imaš res citre?«
»Mhm,« je odvrnil Kckec. »Glejta, v tej<le skrinjici jih imam spravljene. S sabo jih nesem, da si zabrenkani vsak dan. Pa mi srce ne bo prav nič žalostno.«
»Daj, pokaži nama citre!« je prosil Rožic. In Mojca je sklenila ročice, pa je moledovala: »Zaigraj nama, Kekec! Daj, zaigraj nama lepo pesem! Gotovo jih znaš sto, ali pa še več ... Daj, zaigraj, Kekec!«
Kekec ni pustil, da bi ga dolgo prosila. Sedli so na trato, in Kekec je vzel iz skrinjice svoje zlate citre. Položil jih je na kolena, pa je pričel brenkati tako lepo kot nihče na svetu. Ptice, ki so še pred trenutkom čebljale po zelenem gozdiču, so hipoma umolknile. Sedele so na drobnih vejicah in so poslušale, poslušale... Bratec in sestrica pa sta si podprla glavo z roko. Strmela sta vsa zamaknjena in skoro dihati sc nista upala. Poslušala sta Kekca in njegovo krasno bren« kanje, pa se niti ganila nista zaradi velikega začudenja.
Kekec je nehal igrati. Pogledal je Rožleta, ki je strmci vanj, ire pogledal je Mojco, ki se niti ganila ni — pa se je nasmehnil. »No, ali sem dobro zaigral?» je vprašal. »Kaj praviš ti, Rožle?«
Rožle se je premaknil, pa ga je prijel za roko. — »Kekec, ali me slišiš?« je dejal hipoma. »Ne zameri mi, da sem navalil nate kakor razbojnik, ne zameri mi! Oj. bilo mi je hudo, ker sem mislil, da bom-moral od doma. Pa sem bil jezen nate ... Ne zameri mi, Kekec! Bo« diva prijatelja, hodiva prijatelja .. «
»I, seveda — bodiva prijatelja!« je odvrnil Kekec in je udaril v njegovo roko. Spravil je citre v skrinjico in je vstal. »Čas je, da gremo!« je nadaljeval potem. »Zadosti dolgo sem se zamudil tu v gozdiču. Pa ne vem, če bo to vašemu očetu prav? Pojdimo, Rožle; pojdimo, Mojca!«
Pa so se res odpravili. Rožle in Kekec sta se pogovarjala vso pot. Mojca pa je bila kar tiho od takrat, ko je. čula sladke glasove ubra« nih citer. Glavico je povešala in je stopala molče za bratcem, ki ja je držal za roko. Le tupatam se je nasmehnila, ko se je oglasila v goščavi drobna ptica. Z roko je zamahnila, kakor bi hotela reči: Tiho bodi, zlata ptičica! Saj ne rečem, da ne znaš peti. Toda, ali si čula Kekca. kako zna citrati? Hm, pa si lahko tiho in te je lahko sram.
rsanr^zm

du ne znaš tak» lepo peti kot Kekčeve citre ... Ptičica zlata, ti drobna siromačica!...
Medtem so prišli iz gozdiča, in pot je zavila med njivami do sa^ motne hiše. ki je stala tam sredi lepo obdelanega polja. Kožle jc za« mahnil s klobučkom, pa je dejal: »Glej, tam stoji naša hiša. Ali ni
wvt!«11
'V-',,.« ... .
lepo pri nas? Poglej, poglej tiste visoke gore! C), izpred naše hiše se vidijo tako lepo in blizu so, da bi jih lahko kar z roko dosegel!«
kekec se je ozrl na hišo. Bila je velika in napol zidana, napol lesena. Drevje je zelenelo okrog nje, in iz dimnika se je dvigal bel dim. Nedaleč od hiše se je pričenjal gost smrekov gozd, ki se je širil in spenjal vedno više ob strmi gori, dokler ni prenehal visoko tam
gori ob belih, v nebo štrlečih pečinah in ob zmrznjenih snežiščih. Na desno pa se je širilo bogato polje. Murni so črlikali vseokrog, in sto škrjančkov je prepevalo nad dehtečim poljem.
»Hm, lepo je tu!« je govoril Kekec. »O, veliko lepše nego pri nas. Tu mi bo dobro, in prav nič ne bom žalosten.« — In šli so naglo preko polja in so se vedno bolj bližali hiši. Veselo sta se pogovarjala Rožle in Kekec; samo mala Mojca je še vedno molčala in je'le tupatam izpregovorila besedico. Dospeli so do praga in so stopili v vežo. — »Oj, oče! Oj, mati!« je zavpil Rožle na ves glas. »Ali slišite? Kekec je prišel... Jaz sam sem ga privedel v našo hišo.«
In prišla sta oče in mati. Podala sta Kekcu roko in sta ga potrep-Ijala po rami. -— »Bog te sprimi, Kekec!« sta mu govorila. »Mislimo, da ti bo dobro pri nas in ti ne bo dolg čas. Kar lepo se boš udomačil, pa boš pozabil na dom. Pa ti ne bo sile!« —
Pa se je Kekec res udomačil že tisti dan pri Koroščevih. Bil je dobre volje in vesel. Pravil je različne zgodbe, da so se mu smejali vsi. A najbolj so se mu smejali, ko je pravil, kako je pri stricu Prisanku - pasel divje koze. — »Hm, dvakrat sem ga pošteno zmikastil,« je pri» povedoval. »Prekanil sem ga, da je kar debelo gledal. A vse eno mi je podaril lepe citre. Saj ni stric Prisanek hudoben; prav ničesar mu ne morem reči; resnično, prav ničesar.«
»Glej ga no!« je menil Korošec in se je čudil Kekcu. »Ti si pa navihan, da nihče tako. Ti bi mogoče prekanil celo staro Pehto in jo pregnal iz naših krajev. Pa bi ne strašila več otrok in bi jih ne kradla.«
»Kaj, Pehta?« je dejal Kekec in je zamahnil z roko. »O, slišal sem doma o Pehti, slišal! Pa pravijo, da domuje tu nekje v vaših gorah. Pravijo, da je strašna iti da ukrade vsako leto na vasi deklico, ki je najbolj pridna in najbolj slaba... Huda je, da le kaj! Hm, skoro bi se je bal, in najrajši bi je ne videl nikoli. Ali ni res, stric?«
»Hm, seveda je najbolje, da je ne vidiš nikdar!« je odgovoril Koro« ščev stric. »Resnično — Pehta je grozna, in najbolje je, da jo pustimo v miru. Lahko nas sliši — potem pa gorje tebi. Kekec! Pograbi te in te ponese v gore, kjer stoji nekje njena koča. Pa ti bo predla slaba lam gori, slaba, Kekec!«
»No, ne vem!« je rekel Kekec. »Ne vem, če bi se je bal. Ustrašil se nisem niti Prisanka in sem ga celo zmikastil. Mogoče bi se pa res ne bal Pehte? Saj ji nisem storil nič hudega, in kaj naj mi hoče? Pustiti me mora v miru, kakor jo jaz puščam v miru ... Veste, izmislil si bom lepo pesem o Pehti, pa jo bom citral in prepeval. Slišala jo bo Pehta; vesela bo in nas bo imela rada. In ničesar žalega nam ne stori in nas pusti v miru!«
»O, saj res, Kekec!« se je oglasila mala Mojca, ki je sedela v ko» tičku za mizo in je molčala ves čas. »Daj, Kekec! Izmisli si lepo pesem o Pehti. Ti boš citral, jaz bom pa pela, da naju bodo vsi poslušali. Pa tudi Pehta bo naju poslušala. Kar skakala bo od samega veselja ... Pa kdaj si boš izmislil tisto pesem, ha, Kekec?«
»Ne vem,« je odgovoril Kekec in se je zamislil. »Mogoče že danes, mogoče že jutri... Ni tako lahko, res, ni lahko. Poskočnico si izmisliš kaj hitro. Hm, o Pehti pa mora biti kaj lepega, da se Pehta ne bo
"V
usajala, češ, tako pesem si si izmislil o meni, ti Kekec! No, če ne znaš kaj boljšega, pa bi bil pustil še to! — Nemara bi se še celo razhudila, pa bi me pograbila. A to bi ne bilo dobro, resnično bi ne bilo dobro!«
In tako so se pogovarjali tisti dan. Solnce se je že bližalo goram, ko so šli Kekec, Rožle in Mojca vun na vrt. — »Zapeli bomo tam lepo pesem,« je rekel Rožic, in zato je vzel Kekec s seboj citre. Prijel je Mojco za roko in jo je vodil varno preko praga na zeleni vrt. Pod široko hruško je stala tam mizica in dolga klopca. Sedli so tja, pa so pričeli ugibati, katero pesem bi zapeli.
»Tisto dajmo o pomladi in škrjančku!« je menila Mojca. »Oh, tako je lepa, da bi jo vedno prepevala! Dajmo tisto o pomladi in škrjančkul«
»Saj res — to je krasna pesem,« je rekel Kekec. Tudi jaz jo rad pojem, ker mi je jako všeč. Pa jo dajmol« — In Kekec je uglasil strune, pa je pričel brenkati. Mojca je zapela s svojim srebrnim, škrjančkovim glasom, in oglasila sta sé tudi Kekec in Kožle. Ubrani so bili glasovi, pa so tako lepo zveneli med veselim citranjem v tihi svet, da se je vse čudjlo širom okrog. A najlepši je bil glas male, slepe Mojce. Podoben je bil škrjančkovemu žvrgoljenju v tistem jutru, ko se smeje vse modro nebo in se ziblje škrjanček nad dehtečim poljem ...
Ubrano petje je privabilo iz hiše tudi očeta in mater. Obstala sta sredi vrta, pa sta poslušala in se čudila. Ko je utihnila pesem, je rekla mati očetu: »Kaj ni dobro, da je prišel Kekec k nam? To ti je dečko! Vesel in pogumen kot nihče. Pa srce ima dobro, resnično — zlato srce... Glej, Rožle je že kar zaverovan v njega, in uboga Mojca kar strmi in ga posluša.«
»Dobro, dobro!« je pritrdil oče. »Veselo bo zdaj pri nas kot nikjer drugje na vasi. Pa ta Kekec ti je navihan in ti ima sto muh v glavi. Kar iz rokava ti jih iztresa in ne pride nikdar v zadrego. Bog mu daj zdravja in sreče!«
Solnce se je nagnilo za gore, in dolga senca je padla čez tiho dolino. Mati je poklicala otroke v hišo k večerji, ki je stala že priprav* ljena na mizi. Otroci so prišli v izbo in so se smejali veselo. Sedli so k mizi, prekrižali so se, pa so pričeli hlastno jesti. In Kekcu je zopet dobro tekel jezik. Pravil je zgodbo o Kezi in o bedasti miški, ki je pojedla ponoči ubogi Kezi rog. Pa Keza ni bila prav nič žalostna. Pa menda še zapazila ni, da ji je pojedla miška rog, ker ni prav nič meketala in niti enkrat ni zajavkala.
Noč je že bila, ko so se spravili pri Korošcu k počitku. Kekec in Rožle sta spala v podstrešni izbici vsak v svoji postelji. Mesec je gledal skozi lino in skoro svetlo je bilo v izbici. Iz daljave se je čulo pritajeno šumenje smrekovega gozda, in tuintam se je razlegnilo za« teglo lisjakovo lajanje. Kekec še ni spal, ampak je gledal skozi lino v srebrni mesec in je mislil sam pri sebi. O Koroščevih je mislil — o Rožletu in o Mojci. Nazadnje se je domislil tudi hude Pehte in se je posmejal. — »Pesem si izmislim o Pehti, lepo pesem, še lepšo pesem, nego sem si jo bil izmislil o Vili Škrlatici. Pa bo strmela Pehta in mi bo mogoče podarila še celò najlepše ruševčevo pero, da si ga zataknem za klobuk ... Hm, pa kaj bi si izmislil? Kaj bi si izmislil? Nemara...«
A Kekec ni mogel več premišljati. Hipoma so se mu zaprle oči, in spanec ga je premagal, da sam ni vedel kdaj...
FR. ROJEČ:
TL& domači muzej. iL
a zbiralnih ali lovskih pohodih za žuželkami sem se močno zanimal tudi za rastlinstvo in rudninstvo. Rastlinstvo je 'najpotrebnejši, torej najvažnejši plod zemlje. Daje človeštvu in živalstvu hrano in vrhu« tega daje ljudem še vse potrebne snovi za obleko in les za kurjavo, pohištvo itd. Tudi obleka iz ži= valske volne, dlake in iz kož, potem mesna in mlečna hrana, za ljudi kakor za živali izhaja po« sredno iz rastlinstva. Živali, od katerih dobivamo omenjene potrebščine, se namreč preživljajo neposredno ali posredno z rastlinstvom, ki se po krvni prekrojitvi pretvarja v njih meso, kožo in dlako, v mast in mleko. Kjer ni rastlinstva, tam ne more stalno živeti nobeno živo bitje.
Rastlinstvo pa daje zemlji tudi primerno in za oči prikupljivo opravo ter tvori v prvi vrsti takozvano prirodo ali naravo na njeni površini. Živalstvo prirodo okraša, oživlja in izpopolnjuje. Priroda svoje vrste je tudi mrzli zapuščeni svet tam v najvišjih gorskih vrhovih, kjer iz razpoklin golih skal več ne poganja niti najneznatnejša rastlinica, kjer gospodari sneg in vihar z vso svojo divjo grozoto in kjer solnčni žarki celo ob jasnih poletnih dnevih izgubljajo svojo čudotvorno življensko moč. Sicer večkrat zvedav človek pripleza z veliko težavo iz nižav v tako višavo, a ne, da bi se tam nastanil za daljše bivanje, temveč da nekaj ur z nebotičnega gorskega vrha ogle< duje divni dolinski svet in da si napase oči lia veličastni krasoti ze« meljske površine, popisane in poslikane s čudovitimi barvami živega rastlinstva. Le prekmalu uteši gorska višina želje radovednega hribo« lazca in z nevzdržno silo mu zahrepenita srce in duša zopet nazaj v varne, tople, mehke in vseh zemeljskih dobrot bogate nižave.
Ako bi zemlja ne rodila rastlinstva, bi si človek niti ne mogel postavljati tako dovršenih domov in drugih stavb; zakaj le les vsa« kovrstnih dreves mu daje potrebno kurivo za ognjeno silo, ki si z njo pripravlja apno in mavec iz kamenja, opeko iz prsti ali ilovice ter železo in druge kovine za stavbne vezi in orodje iz rudnin. Brez teh sredstev in pripomočkov bi bilo gotovo nemogoče sedanje moj« strsko stavbarstvo. V vseh večjih, z ognjem delujočih tvornicah in
y\\
delavnicah dandanes navadno uporabljajo /a kurjavo premog na; mesto lesa. A tudi premog — kot je znano — je bil nekoč les.
Rastlinstvo je tudi izvor čudovite prirodne lepote. Živelo je že mnogo izredno nadarjenih ljudi z velikanskimi duševnimi zmož= nostmi, toda nobeden bi si ne bil mogel izmisliti rastlin v tako divnih in različnih oblikah in barvah, kakor nam jih je ustvaril duh božji. Itrgajmo si v travi le neznatno cvetko in si jo natančno oglejmo v vseh njenih delih! Kak nedosegljiv umotvor je to! Kar se tu tiče rastlinstva, to velja v nekaterih ozirih tudi glede človeka in živalstva še v višji meri. Naši kiparski in slikarski velikani so pa le boljši ali slabši posnemalci prirodnih umotvorov. Priroda je njihova prva šola.
Priroda okrasa vsak čas zemljo z raznovrstno rastlinsko lepoto in vabi človeka iz mrklega zidevja vun v svoj sveži in mehki zeleni raj. Najlepše in najprijetneje je v prirodi seveda spomladi in poleti, ko začne iz spočite zemlje vse na novo kliti, zeleneti in cvcteti ter se potem to kipeče in cvetoče zelenje rastoč razvija in množi do jeseni. V tem času dozori prvo žito na polju, trava na travnikih in senožetih doraste, in marljivi kmet oboje pospravi domov. Nato pride trudna rumena in rjava jesen, a za njo prikima zaspana bela zima. Prirodoslovčevo oko najde tudi v teh dveh letnih časih povsod v prirodi obilo rastlinske lepote in zanimivosti. Navadni ljudje, zlasti ženske in otroci se v prirodi najbolj zanimajo za dehteče živobojne vrtne in poljske cvetice. Z odkritim veseljem jih trgajo v šopke in jih jemljejo s seboj na dom, kjer jih v sobah postavljajo z veliko častjo v steklene ali porcelanaste čašice (vaze). Da bi ostale sveže in da bi tudi tam še nadalje cvetle, jim k steblom pridno prilivajo vode. A tem nežnim hčerkam prirode je dana le kratka doba lepega cvetnega življenja. Vkljuh zadostni vodni hrani skoraj vse že v nekaj dneh v sobah izgube svojo prikupljivo lepoto, in treba jih je nado« mestiti z drugimi. Tudi zunaj v prirodi na živih materinskih stebelcih hi ne cvetle dosti dalje časa.
Vešč opazovalec prirode pa pozna tudi take cvetice in brezcvetne rastline, ki se jih lahko trajno ohrani v prvotnih barvah in oblikah, ako se jih pravi čas utrga in posuši. To so razne cvetice s suhimi ali papirnatimi cvetovi bele. rdeče in rumene barve. Med njimi so najbolj znane planike ali pečnice in vrtne slamnice. Nadalje so tudi med preprostim kmetiškim ljudstvom dobro poznane nizke cvetke i ohranljivimi cvetovi bele in rdeče barve, ki jih imenujemo mačkine tačice. Rasto po nerodovitnih solnčnih senožetih in pašnikih. Pri ne< katerih hišah na kmetih vidimo na oknih v cvetičnih lončkih tudi srednje visoke cvetice s šopi bledorumenih suhih cvctov. Za ohranitev
teh in podobnih cvetic je potrebno, da jih potrgamo, preden se jim cvetje popolnoma razvije in preden se pokažejo iz osrčja cvetov cvetni prašniki. Potrgane vložimo v knjige med pole pivnega papirja ali jih pa položimo v senco na suhem prostoru, kjer naj ostanejo tako dolgo, dokler se popolnoma ne posuše. Na tak način moremo
prirediti za trajno ohranitev v prvotnih oblikah tudi vsakovrstne trave, mahove, drevesne in skalne lišaje, pušpanove in eipresne vejice i t. d. Barve teh rastlin pa s časom bolj ali manj oblede, ako so na svetlobi.
S svojih zbiralnih pohodov sem spomladi in poleti prinašal domov poleg žuželk tudi zgoraj navedene rastlinske posebnosti, jih sušil ter spravljal v škatle in zabojčke. Nabralo se mi je že mnogo tega blaga, a vedno sem še našel zunaj ob potih in stezah rastlinskih stvari, ki so mi tako ugajale, da jih nisem mogel tam pustiti poginu. V pozni jeseni, ko so že povsod vse cvetice pokošene, popasene in posušene, strie tu in tam izmed suhe trave med kamenjem in trnjem bilke s suhimi cvetnimi ostanki. Nekateri teh imajo jako lepo in zanimivo obliko in se kažejo kot nekaki novi cveti. Tudi take prirodne poseb« nosti sem nabiral ter jih polagal doma k drugim rastlinskim stvarem. Pozimi in v zgodnji pomladi pa sem znašal pc;>kovito brstje, suho travo, listje, smrekove, borove in mecesnove storže ter druge podobne rastlinske paberke.
Znanci in domači sostanovalci so me s posmehom povpraševali: »Kaj boš začel z nabrano rastlinsko šaro? Saj nimaš ne koz ne zajcev, za katere edino bi bilo uporabno tvoje blago.« — »Boste že videlil Naredil bom nekaj tako lepega in imenitnega, da boste vsi strmeli nad mojim umotvorom!« — Tako sem jim samozavestno odgovarjal, v resnici pa še sam nisem vedel, kaj bi napravil iz svojih rastlinskih zakladov, čutil sem, da bi se dal narediti iz njih lep nov prispevek za moj domači muzej, a v kakšni obliki, to mi je bilo še zagonetno vprašanje.
Bila je zima z dolgočasnimi nedeljskimi popoldnevi in pustimi delavniškimi večeri. Z lovom in urejevanjem žuželk nisem več imel opraviti. Rad bi se že lotil novega dela z uporabo nabranega rastlin« stva za povečanje domačega muzeja, ker me je k temu delu priganjalo vedno več vzrokov. Začel sem torej o tem resno premišljati in pre« udarjati na vse strani, in kmalu se mi je posvetila v glavi dobra misel. Narisal sem si načrt v pravi velikosti za pokrajinsko podobo z okvir« jem in šipo. Potem sem v prostem času podnevi in ob večerih dolgo v noč zopet sedel v sobi pri mizi, pred menoj na njej in po tleh okrog mene je bilo poleg potrebnega orodja nakopičenih vsakovrstnih suhih cvetic, trave, mahu in brstja, jaz pa sem delal in delal, dokler nisem dovršil podobe, katere risarski posnetek vidite tu v odtisku.
Včeraj, danes, jutri.
Včeraj ostri sever je na okna rože risal, danes mehkodlani jug mu je vsak cvet izbrisal. Kaj bo jutri?
\li res še, sever trdi, dalje se umikaš? Ali spet na okna svoje hladne cvetke slikaš? ■Striček, vedi, tvojih mrtvih rož več nihče noče, svežih, pestrobojnih že nam vsem se živo hoče! Ti molčiš! —
Glej, možiček suhi, glej, predobro te poznamo, na tvoj nagli beg zatorej bore malo damo! Saj za meglo tam čepiš ter na nov napad prežiš!
Le prekmalu spet po najmočnejših strunah sviraš, tuliš, žvižgaš, piskaš, krog oglov kot peklenšček muziciraš, da je strah! — A na mah
pribuči tvoj južni brat,
zgrabi te za vrat
in povabi te zares
k sebi, s sabo v vrtoglavi ples!
Zaletita se srdito v nehotične gore,
silno stresata ječeče stare hraste, bore,
da jim s stokajočih vej prah kristalni šviga.
v oproščene pa se spet sok pomladi dviga.
Potok gorski pa prestrašen se iz sna budi:
»Kaj bobni tako po moji strugi in hrešči?«
Z zemlje dremajoče trgata, vrteč se, belo haljo,
sučeta jo, parata, mečeta jo v daljo.
Tam raz streho nad tem bojem v solzah se smeje
svečice ledene brzo se topé.
Pod nebo naposled v divjem diru odhrumita,
plašne, čudnolike megle pred seboj podita.
Tu pozdravi vaju zima zbegana, vsa bleda,
oslabela, ker ji vigred že čez ramo gleda.
In ob koncu konca, ko se borba vajina konča,
vesna zmagovalka mirno se nizdol smehlja!
Marija Zopf ova.
Srbske narodne pripovedke.
Preložil Fran Erjavec.
vin.
MALA. VILA.
ivela sta kralj in kraljica, ki sta imela sina edinca.
Ko je kraljevič dorastel. so proslavili njegovo kumstvo in njemu na čast so pozvali na slavnost naj« večje dostojanstvenike iz vsega kraljestva.
Beli dvori so se zalesketali od zlata, srebra in dragih kamenov, na tisoče luče se je zasvetilo. Ko so zvečer zaplesali na vrtu kolo, so se sprijele deklice, ena lepša od druge in vse so gledale kraljeviča tako milo in ljubeznivo, kakor bi ga hotele pojesti z očmi.
Na noč se gostje razidejo, a kraljevič odide v lipov gaj. ziikaj bila je mesečina m svetlo kakor podnevi, in njemu šc ni bilo do spanja. Čarobno je bilo pogledati na temne sence debelega drevja; skozi vejevje se je pa prelivala mesečina in padala na zemljo v pre» čudni pisanosti. Lipe so dehtele kakor kadilo v cerkvi, kraljevič je počasi šetal po mehki travici.
Ko dospe na odprto ravnico, hipoma zagleda pred seboj sredi mesečine na travi malo vilo, ogrnjeno v krasen plašč iz najmehkejših tkanin, vezen z zlatom. Dolge lase je imela spuščene po plečih, a na glavi se ji je blesketala zlata krona, okrašena z dragim kamenjem. Bila je prav majcena kakor majhna lučea.
Kraljevič začuden obstane in se zagleda \ anjo, a ona izpregovori z glaskom, kakor bi zvonili srebrni zvončki: »Lepi moj kraljevič, tudi jaz sem bila povabljena danes na tvoje kumovanje, a nisem smela priti v kolo, ker sem tako majcena, zato se ti klanjam sedaj tu v tej čarobni mesečini, ki pomenja meni sijaj solnca!«
Kraljeviču mala vila jako ugaja. Prav nič se ni prestrašil te nočne prikazni, temveč pristopi in ji poda roko, ona se mu pa iztrga in izgine, a v roki mu je ostala njena rokavička, tako majhna, da jo ie nataknil komaj na svoj mezinec. Žalosten se vrne na dvor in nikomur ne črhne niti besedice o vsem dogodku.
Naslednjo noč odide zopet na vrt. Šetal je po beli mesečini in iskal malo vilo, a ne najde je nikjer. Žalosten vzame iz nedrija roka« vičko in jo poljubi. Tisti hip se pojavi pred njim mala vila. Kraljevič s« tako razveseli, da ne more ziniti niti besedice, le srce mu je tre»
petalo v prsih od miline. Dolgo sta šetala po mesečini in čebljala. Kraljevič se jako začudi, ko hipoma opazi, da mala vila med razgo= vorom neprestano raste. Ko se poslovita, je bila že dvakrat večja kot prejšnji večer, in ko ji vrne rokavico, je ni mogla več natakniti.
»Vzemi jo in jo čuvaj kot svetinjo!« mu reče mala vila ter izgine.
»Nosil jo bom na srcul« odgovori kraljevič.
Odslej sta se shajala na vrtu vsako noč. Dokler je sijalo solnce, je bil kraljevič ves potrt. Ves dan je bil žalosten, komaj je čakal, da izide mesec. Mislil je le nanjo ter se izpraševal: Bo li danes prišla? Ljubil jo je vedno bolj, ona je pa rasla vsako noč ter bila vedno večja in večja.
Ko je minilo devet noči, je bila polna luna in vila je dorasla velika kakor kraljevič. Pričakovala ga je vsa vesela ter mu zašepetala s sladkim glasom: »Dokler bo mesečina, bom jirihajala.«
»Oh, ne tako, moja draga! Jaz bi ne mogel živeti brez tebe! Ti moraš biti za vedno moja in jaz te naredim za kraljico!«
»Dragi moji« mu reče vila, »hočem biti tvoja, a samo pod tem pogojem, če me boš imel vedno rad in samo mene.«
»Vedno, večno!« vzklikne kraljevič. »Brez prestanka bom ljubit samo tebe in nikdar niti nc pogledam nobene druge!«
»Dobro! Ali zapomni si: Tvoja bom samo dotlej, dokler boš držal besedo!«
Cez tri dni priredijo svatbo. Vilini lejioti se je divil ves svet.
Živela sta srečno sedem let. in tedaj umrje stari kralj. K pogrebu prihiti nebroj podanikov, in pri mrtvaški rakvi so čuvale pokojnika najlepše gospe iz vsega kraljestva. Med njimi je bila tudi lepotica z zlatimi lasmi in črnimi očmi. Ta ni molila k Bogu, ne gledala mrtvega kralja, temveč je lovila z očmi mladega kraljeviča. Tudi on je opazil, kako ga pogleduje mlada gospa, in bilo mu je všeč.
Ko je krenil mrtvaški izprevod na pokopališče, je kraljevič, vodeč za roko svojo ženo. trikrat pogledal tujo lepotico. Hipoma se njegova žena spodtakne na svojem krilu in malo je manjkalo, da ni padla.
»Joj, glej. krilo mi je predolgo,« vzklikne. Kraljevič ni niti opazil, da se je ona zmanjšala.
Ko pokopljejo starega kralja, se vrača tuja lepotica domov vedno tik kraljeviča in ta jo vedno opazuje izpod čela. Tako niti ne opazi, da mu postaja žena vedno manjša in manjša. Ko dospejo domov pod stare lipe — je izginila popolnoma.
Sedaj vzame kraljevič za ženo lepotico z zlatimi lasmi in črnimi očmi, a z njo ni živel srečno niti tri dni. Zahtevala je. da ji kupi poste«
ljo iz samih demantov. xclcla je sedaj to, sedaj ono, a vse same take s tvari, ki jih ni najti na vsem svetu. Ker ji on ne more izpolniti vseh želja, je jokala, se prepirala z njim ter ga grdo žalila. Ko se je končno vsega naveličal, jo je spodil.
Sedaj je šele videl, kaj je storil. Zdihoval in plakal je za malo vilo. Zopet je hodil o mesečini vsako noč pod stare lipe. da prikliče nazaj svojo lepo in dobro malo vilo. Klical jo je in klical, čakal in čakal, dokler ni postal čakajoč starec, a ona se ni vrnila nikdar več.
A. B.:
Papež Benedikt XV.
/ Kima je dne 22. januarja t. 1. dospela vest, da je tamkaj istega dne ob 6. zjutraj po kratki bolezni umrl papež Benedikt XV., poglavar vesoljne katoliške cerkve.
Papež Benedikt XV. se je rodil dne 25. julija 1854. kot sin plemiške rodovine markizov Della Chiesa v Pegli, obmor= skem mestecu na zahodni struni Genove. V duhovnika je bil posvečen 21.. decembra 1878.. nakar je nadaljeval svoje študije na akademiji v Rimu, kjer je postal tudi doktor kanonskega prava. Dne 28. maja 1883. je postal papežev tajni komornik in bil poslan kot tajnik papeške nunciature v Madrid, kjer je ostal do leta 1887. Tega leta ga je poklical državni tajnik Leona XIII., kardinal Rampolla, v Vatikan in ga imenoval za tajnika svoje pisarne, kasneje pa za ravnatelja. V tem svojem poslu je imel mnogo opravka tako s papežem, kakor tudi z raznimi zastopniki tujih držav pri papeški stolici. Naslednik RampoUe, kardinal Merrv del Val, ga je obdržal v tem svojstvu do leta 1907., ko je imenoval papež Pij X. ravnatelja Giacoma Della Chieso za nadškofa v Bologni. Na tem mestu je osfal ledem let, in meseca maja 1914. je pastai kardinal, star 60 let. Papež Pij X. je umrl 20. avgusta 1914, in pri sledečem konklavu je bil iz\io* Ijen za poglavarja katoliške cerkve bolonjski nadškof Giacomo (ja= kob) Della Chieso, ki si je izbral ime Benedikt XV., spomirijajoc :se slavnega svojega prednika, Bolonjca Benedikta XIV.
Benedikt XV. je bil 264. papež in je vodil sedem"1 let in štiri mesqee katoliško cerkcv kot njen vrhovni poglavar. Umrl jc v 68. letu svoje dobe.
Papež- Benedikt XV. je načeloval katoliški cerkvi aiodro in previdno v najhujši dobi, kar jih pozna zgodovina med strašno sve= trrvno vojno Po njegovem prizadevanju je na tisoče bolnih in za boj
nesposobnih vojnih ujetnikov že med vojno prišlo domov v domačo oskrbo, ali so pa na njegove prošnje vojnim ujetnikom v raznih državah izboljšali žalostni položaj. Posebno velika pa je bila njegova dobro» delnost po končani vojni. Začel je zbirati po vseh delih sveta milodare za stradajoče otroke. Ze ob prvi zbirki je došlo v Vatikan 16 milijonov lir, ki jih je razdelil papež Benedikt XV. med najbolj potrebne. Še več kot v denarju pa so sirotniki dobili v obleki, perilu in zdravilih.
V srcih vernikov in v srcih pomoči in tolažbe potrebnih si je zagotovil papež Benedikt XV. z dejanji prave krščanske ljube ni hvaležen spomin.
z		Naloga iz domin. Priobčil Jos. Tratar. t TS						A
• •		•		• •• • • • •		• •• • • • ••		• •• • • • •
• • • •		• •• • • • ••				• • • •		• •
E		A		O		J		L
Zloži domine tako, da dobiš znan rek, ki si ga dobro zapomni!
Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki.
Rešitev zastavice v podobah v 1. štev.
Kruh telo zredi — knjiga glavo razsvetli.
Prav — ali vsaj približnu prav — so jo rešili:' Ilija Goršič, učenec III. razr. na Vrtači v Ljubljani ; France Goršič, učenec IV. razr. V. mestne deške osnovne šole v Ljubljani ; Ivan Wendling: v Kranju ; Ivan Leskovar, slikarski vajenec v Mariboru ; Marijan in Venčeslav Ažman, učenec 5. razr., Viljem Pfunauer, učenec III. razr. osnovne šole, vsi v Kranju ; Zdravko Gobec, III. b razr. gimn. v Celju; Zdravko Macarol, učenec IV. razr. v Sevnicf.
2 3 5.
Kmet je »mol sinu, ki je žc dolgo hodil v šolo. Oče je hotel nekoč vedeti, koliko se je sin naučil. Vpraševal ga jc to in ono, a sin je le molčal. Prihodnji petek so jedli jajcu. Tu >c oglasi sin: »Oče, sedaj vam pokažem svoje /nanje! Prepričati vas hočem, da je v tej skledi 5 jajc, dusiravno vidimo samo 3. Kjer so namreč 3, sta tudi 2; tu v skledi pa so 3, tedaj tudi 2. Dve in tri je na 5, tedaj je tukaj 5 jajc!« Oee se je začudil nad to sinovo bistroumnostjo in je rekel: »Prav. prav, moj ljubi sin! Dve od teh petih jajc vzamem jn/. enega
dum mamici, «»stali dve jajci, ki ju tu sam vidiš, pa ti pojej!«
Jos. Trdtar Pod Triglavom.
Nekega hladnega julijskega večera sem se odpeljal \i f.jubljuue v Mojstrano, Tu sem prenočil
Drugi dan na\ sezgodaj sem splezal na strmi K epiko v ec (J593m), tla vidim solnčni vzhod. To ti je pogled, ko zažare vso- gore naokolo v rdečem svitu!
N'aužit te prirodne lepote, sem sc spustil po drči nazaj v dolino. Na Repikovec sem
prispel po polurnem plezanju, dol pa sera drčal le pet minut. To je bila hitra vožnja!
Pobral sem v Mojstrani svoje stvari ter odšel ob šestih v dolin«» Vrata. Sel sow mimo cementne tvornice, ki zapira s svo« jimi obširnimi tvorniškimi poslopji vhod v romantično dolino. Hodil sera po skalnati poti, ki drži skoraj ves čas ob deročem gorskem potoku Bistrici.
Po cnournj hoji sem dospel do veličast« nega slapa Peričnika. Zdi se mi najlepši neti vsemi, kar sera jih videl. Po visočini in množini vode ga sicer Savica prekaša. Toda Pcričnik pada daleč od stene, doČira teče Savica po steni. Blizu slapa je postav* ljena lična kočica, ki daje potnikom ob vročini hladno senco, v slabem vremenu pa dobrodošlo streho.
Skala, preko katere pada Pcričnik. je izpodjedena tüko, da slap lahko obkrož.š. Toda nerodnežu ne bi svetoval te stezice, ker lahko zdrsne, in izgubljen je tisti, ki izgine v tolmunu. Teža slapa bi ga poko« pala v mrzli grob.
Ako hočeš priti suh do slapa moraš imeti dežnik.
Če te zanima slap, si ga lahko ogledaš tudi od zgoraj. Nekoliko v stran so izklesane v skalo stopnice. Ko prilezeš na vrh, zagledaš prijazni planinski pašnik in na njem pasočo se goved. Po sredi travnika dere bister gorski potok Peričnik, ki se — ko mu /manjka tal — izpremeni v slap -Peričnik.
V potoku Peričniku so švigale urne po« strvi. Zanimalo me je, ali padajo z vodo vred v globočino ali ne. Gledal sera postrv, ki so jo gnali valovi proti koncu potok. in malo je manjkalo, da ni izginila z vodo vred. Hitro se je obrnila in splavala v mir« nejšo vodo.
Slap Peričnik je visok nad trideset metrov.
Ob osmih sem nadaljeval pot ob Bistrici. Kmalu se cepi pot. Ena, pripravna za vozove, se oddalji od Bistrice, druga pa drži mimo mnogih pašnikov pod znamenitimi bistriškimi »galerijami« in se strne v bli* zini lovske koče s prvo potjo.
šc majhen mecesnov gozdiček me loči od velikega planinskega hotela. Hitro stopim in pred menoj se zablešči v jutranjem svitu ponosna stavba »Slovenskega planin« skega društva« — Aljažev dom (1000 m).
Aljažev dom je postavljen na koncu do« line Vrata. Na južni strani se dviga zna» menita Triglavska stena. Na vzhodu se dvigajo Čmir (2393' m), Urbanova Špica (2299 m) in Mlinarica (1777 m). Na zapadu pa mole Stenar (2501 m). Skrlatica (2738 m)
in Rogljica (25h2 m) svoje J'al nate vrhove v nebo. Aljažev stolp na Triglavu (2863 m) sc vidi kakor majhna črna pika.. (Glej našo podobo na 252. strani lanskega let nika! — Op. uredn.)
V	Aljaževem domu sein se odpočil in kosil. Popoldne sem splezal na črno goro G 369 m1' ter se spustil po drči na drug« stran v dolino Kot. Po tej dolini sem odšel nazaj v Mojstrano.
V	Ljubljano sem se pripeljal pozno po--noči. Bil sem vesel, da sem si razširil du« ševno ob/orje in utrdil svoje telo. Sklenil sem, da še večkrat obiSčetn to divno posto« janko naše turistike Aljažev dom1
Črtomir (. iril 7.o(?c.
Izmed najhujših.
»■Gospod župnik, rekli ste v nedeljo na p. izniči: Pijančevanje je eden nujgr^jh in nu-hujših grehov. Zakaj izmed najhujš'h?«
• Pijančevanja se najlaže navadš in naj« teže odvadiš.«
Ernest šušter'iič „Novi rod".
Zavedni slovenski učitelji v Trstu so začeli žc pred letom dni izdajati c.isoDis s podobami za slovensko mladino, ki jc prisiljena živeti v Julijski Benečiji. Ča« s»-pis sc imenuje »Novi Roda. Izhaia v mesečnih zvezkih in stane na leto 12 lir. 1'rednik listu je učitelj .Tosin Ribičič v Trstu, ulica Fabio Severo št. 23, uprava pa je v škorklji Sv. Peter št. 62. »Novi Rod« je urejen kakor naš -Zvonček«. — Želimo »Novemu Rodu« mnogo sreče in uspeha v plemenitem prizadevanju' Kdor more, naj si ga naročil
Naša kraljevina.
Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovenccv. ki ji vlada kralj Aleksan.l'.r I. iz hiše Karadjordjevičev. meri 255 km- in ima 11,591.000 prebivalcev. Od teh je 9,547.000 Juooslovenov. 191.000 drugih Slovanov, 50Š.000 Nemcev. 494.000 Madžarov, 479.000 Arnavtov, 175.000 Rumunov, 10.000 Itali* janov in 187.000 drugih narodnosti. —• Mesta, ki imajo nad 50.000 prebivalcev, so: Beograd, Subotica, Zagreb, Ljubljana. Sarajevo, Bitolj in Skopljc. Nad 25.000 pre* bivalcev imajo mesta: Novi Sad, Osijek. Prizrcn. Senta, Veliki Bečkerck, Vršac. Maribor, Velika Kinkinda. Sombor, Ni5, Tetovo, Stip, Prilep. Mitrovica in^ Veles. Druga večja mesta so: Priština, Kraguje« vac, Banjaluka. Mostar, Zemun, Karlovac, Varaždin. Kumanovo, Šibenik, Dubrovnik. Octinjc. Kotor in Celje.
Cenjeni gospod Doropoljski!
Prosim, sprejmite tudi mene v svoj koti* čeki Mala begunka sem iz Gorice. Sedaj je Prekmurje moja domovina. Moja ma* mica jc tukaj učiteljica'. Prekmurski že snam dobro gučati (govoriti).
Srečno!
Milka K. a u č i č e v a, učenka v šulincih.
Oil govor:
ljuba Milka!
No. glejte, tudi iz Prekmurja se oglasa moja mlada prijateljica! Lepa je Gorica, a lepa je tudi nova tvoja domovina — ravno, rodovitno Prekmurje. Tvoja mamica opravila plemenito in rodoljubno delo: mlade Prekmurčke uči znanja in spret« nosti ter Jih navdaja z iskrenim rodoljub« Ijem, da vzraste iz njih novi rod navduše» nih, za vse dobro in blag i vnetih Jugoslo« venov! Izroči vsem moje stene pozdrave'
Ljubi g. Doropoljski!
Ze zopet se Vas upam nadlegovati s svojim pisemcem
V šolo hodim v 1. meščanski razred ur« šulinske šole v Ljubljani. Sedaj sem doma na božičnih počitnicah.
.Sem tudi mala naročnici »Zvončka«, v katerem mi najbolj ugaja VpJ cenjeni ko« tiček z mladimi prijatelji in prijateljicami. Prosim Vas vljudno, ako bi priobčili to pisemce poleg drugih.
Vaša vdana Anda Lapa j netova v Cerkljah. Odgovor:
Ljuba Anda!
Poročajo mi od vseh strani,' da ima naša mladina mnogo veselja z mojim kotičkom. Glej, srečata se dva neznanca. Drug dru« gem u pove svoje ime. »O!« vzklikneta oba obenem, »saj midva se že dolgo poznava! V kotičku sva se seznanila f« — Tako je moj kotiček posrednik med našo mladino, ki jo druži v vedno večji krog zavednih in navdušenih rodoljubov! In veseli me, da si tudi Ti v tem številu!
Dragi gospod Doropoljski!
Tudi jaz hočem postati vaš kotičkar. Na »Zvonček« sem naročen že tretje leto. Leta 1920. mi ga je naroČil gospod učitelj. Jako rad ga prebiram. Najbolj všeč sta mi bili povesti »Krtača, Muren in Duda« in »Pripovedka o dvonožcu.«
Rojen sem v Trstu. Star sem 11 let. .Sedaj stanujem v Ljubljani. Hodim v prvi razred ljubljanske realne gimnazije.
Če dovolite, se oglasim večkrat v Vašem kotičku.
Srčno Vas pozdravlja Vam vdani
Boris Zi h eri.
Odgovor:
Ljubi Boris!
Torej zopet eden naših narodnih Trza« čanov, ki pa so zaradi sedanjih neugodnih razmer morali ostaviti Trst - to slavno mesto borb in zmag našega naroda za svoje pravice! Sedaj je, žal, Trst v tujih rokah, toda ker se pravica ne da za vedno potlačiti, pride tudi Trstu dan osvobo jenja! Domovina, vedno mislim nate in na neosvobojene brate!
Cenjeni gospod Doiopoljski!
Dines se oglašam pri Vas s prvim pis« mom. Hodim v III. razred osnovne šole v Železnikih. Uči me gospodična Kmetova. Imam še dva bratca in dve sestrici, ki so vsi ndajši oil mene. Samo še bratec France hodi v Jolo. Moj a ta je usnjar. Gospyd nadučitelj stanuje pri nas. Na Božič mu je umrl sinček Milivojček. Imajo samo še h'erko Danico. Moj stric je pisal knjige in se je imenoval dr. Anton Dermota.
P-'■•snu Vas, ljubi gospod, objavite to moje p,c>cmce v svojem kotičku. Potem Vam drugič še kaj pišem.
Srčno Vas pozdravlja vdani
Milan Dermota.
Odgovor:
Ljubi Milani
Tvojega strica sem poznal po licu, še bolj p.. po njegovih spi9ih. Bil je še mlad. mož, a učen in marljiv. Lahko bi še mnogo dobrega storil za naš narod, pa je moral prezgodaj umreti. Lahko si ponosen na
MO fi
svojeg* strica in glej, tla postaneš po mo» (iresti in vztrajni pridnosti njemu enak! Zato pa moraš s pridom uporabljati seda» nji čas, da si ustvariš dobro in trdno pod* lago, ki boš na njej lahko uspešno zidal naprej in pomagal graditi srečno bodoč* nost narodu in domovini!
Cenjeni gospod Doropoljski!
Čitala sem v »Zvončku«, da radi preje* mate listke slovenske mladine. Tudi jaz Vam hočem nekaj malega pisati. Hodim v solo k sv. Duhu v IV. razred. Za razred* nika imam gospoda Fürsta. Doma sem pri Sv. Duhu na Stari gori. Imamo pa tudi na griču lepo podružnico s krasnim zelenim prostorom. Poleti nam dela senco osmero lip. Moj atek je bil organist, ki jc Je devet let pokopan.
Srčno Vas pozdravlja Vaša vdana
I Icdvika M a g d i é e v a.
( )dgovor:
l.juba Hedvika!
Kail prejemam pisma slovenske mladine in tudi Tvojega sem se razveselil. Pomilu* jem Te pač. da si že toliko let brez očeta, ki je kot organist svirai v slavo božjo. Se* daj uživa nebeško plačilo, zroč ljubega Boga iz obličja v obličje.
( len je ni gospod Doropoljski!
P.i nasvetu učiteljice gospe Čandrovc pošiljam svoj spis. Ako N am je drago, ga priobčite v kotičku!
V .spomin rajni sošolki Mi c i k i šarbekov i.
Včeraj so pokopali mojo součenko in prijateljico Marijo Šarbekovo. Zato hočem jp sati nekoliko njeno življenje. Bila je hčerka ubožne matere. Oče ji je padel v svetovni vojni. Mati je delala pri rud« niku. da je zaslužila sebi in njej po* trebne hrane in obleke. V š»>lj se je pridno učila in je bila najboljši učenka V. raz* reda. Bila je jako nadarjena, zlasti pela je tako lepo kjkor slavček v raju. Lansko leto je napravil V. razred »koncert". Ker je bila Sarbekova najboljša pevka V. raz* reda. je pela »solo«. Vsi poslušalci so ji navdušeno ploskali. Vsem ljudem se je močno priljubila, ker je bila pridna, prijazna in vljudna deklici. Tudi meni je bila najljubša prijateljica. Proti Božiču je
1
začela bolehati in nckeg.v dne je ni bilo več v šolo. Zvedele smo, da je zbolela in d; leži. Postajala je bledejša, in kadar sem jo obiskala, mi je potožila, da jo boli glava in želodce. Prišel je tudi i»osp. zdravnik ter spoznal, da ima črevesno jetiko. Tega seveda ni materi m ravnost povedal, ker bi bila še žalostnejča. Součenkc in tudi drugi so jo začeli obiskavati. Mnogi so ji prinesli kak poholjšek in knjige za čitanje, ker je jako rada čitala. Vsako številko »Zvončka« ^recitala od prve do zadnje črke. Čitala je še dva tini pred smrtjo. Uboga mati ji je stregla, kolikor jc mogla in znala. V soboto zvečer jc zaspala za \ečno. Jaz sem bila jako žalostna, ko sem
zvedela to novico. Sla sem jo kropit in r.esla sem ji šopek svežih cvetic. Pogreb je imela nad vse lep. Udeležili so se ga vsi šolarji in ves naraščaj, ker jc bila vedno vneta Sokoličica. Za krsto je šla mati, ki se je ves čas jokala; takoj nato so .šle součenkc V. razreda. Na pokopa* lišču je govoril gosp. katehet. Dolančev z deške šole se je hotel posloviti v imenu sokolskih sestric in bratcev, toda zaradi /.alosti in joka ni mogel govoriti. V imenu součenk sem ji jaz pred grobom obljubila, da se hočemo vedno in povsod ravnati po njenem zgledu. I čenči in učenke- V. raz* reda smo zapeli pesemeo Ciozdič«, potem smo se razšli. Nikoli je ne pozabim — ne pri delu in ne pri molitvi!
Vida Erženova, učenka Y. razreda v Hrastniku.
Odgovor:
L juha Vida!
Tvojemu pismu nimam ničesar dostaviti - vsi ste nasproti ubogi svoji součenki storili svojo dolžnost v polni meri! Lepo jc to od vas! In ne pozabi nikdar, kar pra* viš k sklepu svojega pisma: Nc pozabim je nikoli ne pri delu in ne pri molitvi! —
		
		
	„Zvonček", XIX. letnik, nevezan 10 D, v navadni vezbi 20 D. „Zvonček", XX. letnik, nevezan 10 D, v navadni vezbi 20 D. „Zvonček", XXI. letnik, nevezan 10 D, v navadni vezbi 20 D. „Zvonček", XXII. letnik, nevezan 10 D, v navadni vezbi 20 D. ::: Nenavedenih letnikov ni več v zalogi. :::	
		
		
		
In zadnji glasi ti mi bojo: Bog čuvaj domovino mojo!
V zalogi Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta sta ravnokar izšli z dvoglasnim stavkom in s spremljevalcem harmonija dve narodni h i in 11 i: „Bože pravde . . in „Lepa naša domovina". Cena komadu 50 p, po pošti 1 Din. — Naročila sprejema Knjigarna Učiteljske tiskarne, Ljubljana, Frančiškanska ul. 6.
Vsebina.
1.	Anica: Pomladna želja neodrešenih bratov. Pesem...........61
2.	Jos. Vandot: Kekec na volčji sledi. Planinska pripovedka s tremi podobami . .	62
3.	V. Mazi: Denar. Povest......................72
4.	Novi papež Pij XI. Podoba....................74
5.	Janko Leban: Štruklji. Povest....................75
6.	Miroslav Kunčič: Prošlost. Pesem..................76
7.	Fr. Roječ: Za domači muzej. Poučni spis z dvema podobama........77
8.	Pouk in zabava.........................81
9.	Kotiček gospoda Doropoljskega...........- .......	83
llllllllllIllllllllllllllillllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIl
Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili.
Pridobivajte „Zvončku" novih naročnikov! Obnovite naročnino!
„Zvonček" izhaja v mesečnih zvezkih ter stane vse leto 10 Din., pol leta 5 Din., četrt leta 2*50 Din. Posamezne številke 1 Din.
Na naročila brez istodobno vposlane naročnine se ne oziramo. Izdajatelj, upravnik in odgovorni urednik: Luka Jelene, ravnatelj v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6.
Rokopise je pošiljati na naslov :Uredništvo „Zvončka" v Ljubljani.
Rešitve sprejemamo tekom prvih U lini po odpravi vsake „Zvončkove" številke!
Last in založba Udruženja Jugoslovanskega Učiteljstva — poverjeništvo Ljubljana. Tiska Učiteljska tiskarna* v Ljubljani.