Odgoja v niolitcv. n. Otroci se privadijo molitve, če pred šolo in po šoli pobožno molijo, če svele pesmi prcpevajo, če se lipih niolitev za razne potrebe nauče iz glave. Cerkev pa je kraj, ki je posvečen v niolitev, kjer Bog naše prošnje posebno usliši, kjer se beseda božja oznanuje in se dcle ss. zakratnenti; ta kraj je kristijanoun pred vsem časlitljiv, in lepega in spodobncga obnašanja v cerkvi moramo otroke zgodaj privaditi. Otroci v šoli na drobno naštevajo, ktere reči so v šoli, v izbi i. t. d., naj tedaj tudi povedo, ktcre reči so v cerkvi, čemu so, kakošnu podobo ima cerkev, kaj stoji pri cerkvi, kaj pomeni stolp pri cerkvi, čemu je v cerkvi prižnica, spovednica, kerstni kamen in kropivnik, kakošne podobe so v cerkvi, kaj je liranjeno v tabernakeljnu, čemu hodimo v ccrkev. Ko otroci vse to uaštevajo, kar zbuja njih radovednost, povejoio jiin pa, kako obnašati se v cerkvi, kako se je božji zveličar razserdil nad oskrunjevavcem veže božje. Otroci pridejo v cerkev ali k sveti masi, ali k pridigi in sicer k službi božji. V cerkev iu iz cerkve vodimo otroke parouia; čc nanireč pridejo vsi zbcgani v cerkev, se bodo javoljne tani spodobno obnašali. Pri cerkvenih vratih jc kropivnik, iu poskropč se z blagoslovljeno vodo, priklanjajo sc pred velikim altarjeui, kjer je liranjeno sv. rešnje telo. To se pa naj več opravlja prav razmi.šljeno iti malo spodobno. Povejmo otrokom, da naj vselej, kolikorkrat se poškrope z blagoslovljeno vodo, opravljajo (udi kratko molitevco: ,,Pokropi me, o Gospod! z izopom" i. t. d.; kolikorkrat pa se pripognejo pred velikim altarjem, naj pa rekci: ,,Bodi počeščeno presvilo rešnje telo!" Ncmara, <!a bodo polein to bogočaslje spodobneje opravljali, ia da jim bo to ostalo v navadi. Otroke postavimo v cerkev pred veliki aifar al! sicer tako, da ker radi gledajo, iw\i vse vidijo, kar se godi pred altarjem, lo ni le lepa navada, auipak je tudi neizrečeno koristno; če otrok gleda v steber ali kakšno tamno steno, komej čaka konca sv. maše ali službe božjp. Ker se že tako razume, ni morda treba tukaj poscbej opomniti, <la naj namreč učitelj pazi nad otroci, da se spodobno obnašajo v cerkvi. Večkrat naj se tudi otrokom priporoča, <la preniišljujejo, kolikorkrat se nespodobno obnašajo v cerkvi; pred vsem pa velja lep zgled učiteljev. Kar človek euti v scrcu, to tudi kaže po vnanje. Cim bolje človeka prpsunp ena ali druga reč, lim več kažp tn vnanje. Verno serce razodeva sr liuii vnanje, da namreč človrk poklekne, roke pri molitvi sklepa in povzdiguje, ter skesano terka na persi. Te vnanja znamenja kažejn, kaj vorno serce čuti, in so tako rekoč izrazi notranjega bogočastja. To je kaj naravnega, in sr kaže v navadnem in cerkvenem življenji. Vendar jp pa Bog hotel, da je <udi vnanja služba božja vredjena; tako je delal pri Izraclcih JMojzes in v novi zavezi pa aposteljni. Vnanja služba božja, cerkveni obredi so pa zaperte, nerazumIjive bukve tistemu, kdor jih ne razume. Koliko abotnili zapopadkov imajo Ijudje od cerkvenih šeg in obred! dostikrat še zasmehujpjo to, kar ne razumejo. Zialo je pa cerkev v (ridentinskem zboru zapovedala. da se imajo vernim cerkvena opravila razlagati. Sola je pa za tako.šne razlaganje kaj pripraven kraj. Naj imenitnejšp in tiuli naj svetejše cerkvpno opravilo jp svpta maša; središčp vspga bogoča.stja je nekprvava daritev nove zaveze. Zgodaj se morajo otroci prnhičevati, kaj je svpta maša, in kako naj sp vedpjo pri sv. maši. Naši prpdniki so vppljali šolsko mašo; v novejših časih so skušali sim tpr tje odpraviti to staro navado. Nekteri pa tudi terdijo, da sp šolski otroci tako npspodobno med sv. mašo obnašajo, da bi bolje bilo, odpraviti jo, Koliko jp pa rpsničnega na tem? Da se otroci malo spodbudno v cerkvi obnašajo, je, žali Bog! resnično. Ali sp ima ta lepa navada odpraviti, ker se v zpld obrača? Nikakor ne. Ali so pa učpniki krivi. da sp šolska rnladina v cprkvi slabo obnašaV Mognčp da: otrok Iiočp zmirom kaj opravka impti; mirovati np morp; čp np prpmišljuje. če v cprkvi ne moli, če ne vp, kaj sp godi na altarji, dolgočasi se, nppokojin jp, in tudi druge pohujšujp in zapeljuje. Perva dolžnost učenikova je tcdaj, podučevati otroke od svete maše, druga pa, skerbeti, da imajo otroci med sv. mašo kaj opraviti, ali naj pojd, ali molijo. V nekterih katoliških deželah je navada, da Ijudje med daritevjo sv. maše glasno molijo sv. rožni venec in k skrivnostim pristavljajo kratke raolitevce. Pri nas to ni navadno, kakor tudi splošno petje ne; ker pa se otroci tudi peti naveličajo, naj bi pa vcasih pri sv. maši molili sv. rožni venec. Učenik naj otrokom priporoča, da naj se iz glave nauče kratkih molitev za naj imenitnejše dple sv. maše. Tako naj učenik otroke vadi, da so pri sv. maši pobožni, da jim bo t& naj svetejša daritev v povzdigo pobožnosti in v zvesto spolnovanjp svcjih dolžnosti. Kedar se pa govori od daritve sv. maše, se otrokom tudi labko razlaga altar, kaj ponieni, kakošna podubn ima, zakaj se sv. maša na altarji bere, rialje pa tudi mašna obleka: narainnica, mašna srajca, mašni plajšč i. t. d. Tudi naj se otrokom povo, kaj pomeni rudeča, višnjeva, černa ali bela barva pri mašni obleki, pove naj se jim, čemu so svete posode, kolih, monstranca i. t. d. To razlaganje pripomorp, »la se dospže cerkveni namen pri spreminjevanji barv, in da Ijudstvn np glpda brezmiselno altarja in svetih posodeb.