UDK 821.163.6.09-311.6
Miran Hladnik
Filozofska fakulteta v Ljubljani
IDEJA SLOVANSTVA V SLOVENSKI ZGODOVINSKI POVESTI
Avtoiji slovenskih zgodovinskih povesti se izrecno zavzemajo za idejo slovanske
vzajemnosti. Na ravni zgodbe in znacajev pa se kaze njihov strah pred vsemi tujci, bodisi
slovanskega izvora ali ne - tujci so namrec praviloma nosilci negativnih vlog. Stevilne
povesti obnavljajo slovensko negativno zgodovinsko izkusnjo z Uskoki, srbskimi prebezniki
izpod turSkegajarma.
In their commentary passages, the authors of Slovene historical novels propagate the
concept of Slavic unity. On the level of story and characters they demonstrate the fear of all
the foreigners, be Slavic or not, giving them predominantly negative roles. Numerous novels
recall the Slovenes’ negative historical experience with the neighboring Uskoki (the
renegade Serbs who fled from the Ottoman rule to serve in the Austrian army).
Vecina slovenskih zgodovinskih povesti je bila napisana iz nacionalnega intere-
sa. Ker je bilo slovensko nacionalno prezivetje na robu slovanskega sveta in v
nevarnem sosedstvu z Italijani, Nemci ter Madzari odvisno od moci in uspehov
stevilcnejsih slovanskih sorodnikov in zaveznikov, je zgodovinska povest bogato
nahajalisce izjav, ki artikulirajo slovenski odnos do slovanstva. Kulturno so se
Slovenci videli kot del zahodnega sveta ali vsaj Srednje Evrope, ker pa je bilo v
preteklosti pogosto placilo za pripadnost zahodu asimilacija, tj. izguba nacionalne
in jezikovne identitete, so nasi predniki v strahu pred njo ves cas igrali tudi na karto
genetske povezave s sirnim slovanskim zaledjem, ki so ga obcutili kot garancijo na¬
cionalnega obstanka. Tod se je napajal panslavizem, ideja o nujnosti sodelovanja
vseh Slovanov. Slavjanofilstva, pravoslavne in rusko obarvane slovanske ideje, v
slovenski zgodovinski povesti ni zaslediti.
Zgodovinska povest je skrbela za nacionalno ozavescanje tako, da je kazala na
slavne cine Slovencev v preteklosti ali pa tudi na neuspela nacionalna podjetja - v
opomin in svarilo, kako se ne sme ravnati v prihodnje. Ta terrysljna funkcija se je
najlaze uresnicevala skozi tematizacijo dogajanja na domacih tleh. Edini stevilnejsi
Slovani, s katerimi so Slovenci doma prihajali v stik, so bili izpod Turkov pribegli
Uskoki. Z drugimi Slovani se je bralec mogel srecati le, ce so se slovenski junaki
odpravili kam proti jugovzhodu ali ce se je avtor v celoti odpovedal Slovencem in
dogajanje postavil med slovanske brate.
Seznanjenost slovenskega leposlovnega bralca z zgodovino drugih Slovanov je
bila sicer precej vecja, kot jo bo prikazal tale pregled: slovanske teme so se namrec
pogosto pojavljale se v kratkih zgodovinskih pripovedih, 1 v zgodovinski drami in
verzu, v drugih pripovednih zanrih2 in v prevedenem zgodovinskem romanu.3
'Prim. Josipine Urbanciceve Tumograjske Nedolznost in sila (1851) o Veroniki Deseniski ali Ivana
Prcglja Blagovestnika (1908) o Cirilu in Metodu.
2 Npr. v Luize Pesjakove zenski noveli Rahela (1869) je glavna oseba poljskega porekla, v koncu
Jurciceve povesti Med dvema stoloma (1876) pa se glavna oseba odpravi borit za osvoboditev juznih
118 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
1 Naravno je, da so od vseh slovanskih sosedov Slovence najbolj zanimali naj-
blizji, juzni bratje. Juznoslovanske teme so se pojavile najprej v turski povesti, ki
tematizira obdobje turskih vpadov na Slovensko v 15. in 16. stoletju, natancneje
med 1408 in 1532. Iz 17. stoletja je bila za romanopisce zanimiva zarota plemiskih
rodbin Zrinjskih in Frankopanov proti Habsburzanom, najpogosteje pa so za
juznoslovansko zgodovinsko problematiko v slovenskem zgodovinskem romanu
znacilni Uskoki. Manj so zjuznoslovansko vsebino povezani kmecki upori, pokrist-
janjevanje ter dogodki v 18. in 19. stoletju.
1.1 Prva daljsa turska zgodovinska povest s slovansko temo je »izvirna povest
iz 16. stoletja« Mahmud, ki jo je napisal sedemnajstletni petosolec Jurij Vranic
(1853-1903). Objavljena je bila v Letopisu Matice slovenske za leto 1870, njeno
slovansko nastrojenost pa je napovedoval ze avtorjev psevdonim Jurij Cmogorec.
Pripoveduje o turskemvezirju slovenskega porekla, ki se odpove visoki karieri in se
vme v rodno Kostanjevico na Krki. Zacne se v Sarajevu leta 1575, se nadaljuje po
bojiscih na Hrvaskem**3 4 in seze vse do Carigrada. Slovence je fasciniral druzbeni
vzpon enega izmed njih na tujem dvoru (»Bela Ljubljana, bodi ponosna, rodila si
vezirja!«), nacionalni ponos pa je utrjevala tudi deklarativna ideja slovanske vza-
jemnosti, ki jo je prvi artikuliral Slovak Jan Kolar. Citata so danes vredne izjave o
prijateljstvu med Slovenci in Hrvati:
Hrvatje /.../ poslovili so se se na veder od svojih sobratov Slovencev. Niso se
mogli lehko lociti od svojih zaveznikov. Podajali so si roke, objemali se in
poljubovali vrli sinovi matere Slave, kteri so se bili zjedinili, zapazivsi nevarnost,
kterajim preti in naklestili svoje najvecje sovraznike. Zavezali so se, da se postavijo
v bratovski slogi o vsaki nevarnosti sovrazniku v bran. /.../
Mnogokrat sem se vze poskusil masdevati nad kristijani, zaradi smrti svojega
oceta, kterega so potolkli na hrvaski meji. Posrecilo se mi je vze nekoliko, popolno
pa vendar se ne, kajti, akoravno smo ropali po Slovenski in Hrvaski, vendar smo se
morali umakniti vselej, kadar so se zbrali Slovenci in Hrvati. /.../ Gotovo ni bila
nikjer padisahova vojska tolikrat tepena, kot ravno tu (320).
Prva naslednja slovansko zaznamovana je bila sele »romantiska povest izza
turskih bojev« Lee Faturjeve (1865-1943) Vilemir (Dorn in svet 1906). Radivoj,
Slovanov izpod Turkov. Verjetno je slovanstvo najbolj izrazito v obseznem Levstikovem pustolovskem
in propagandnem »rOmanu z Balkana« Za svobodo in Ijubezen (1913). Tu se kuje slovensko-srbsko
prijateljstvo in jugoslovanstvo tako, da se sin trdnega gorenjskega kmeta poroci v Beograd, za njim pa
se oce razproda imetje in se priseli v Srbijo k mladima dvema. V taki atmosferi ni cudno, da sta tudi
Solun in Skopje predstavljena kot srbski mesti.
3 Npr. stevilni prevodi Poljakov Henryka Sienkiewicza in Michala Czajkowskega, Hrvatov Avgusta
Senoe, Evgena Tomica in Velemirja Dezelica, Cehov Prokopa Chocholouska in Alojza Jiracka, Rusov
Alekseja Konstantinovica in Leva Nikolajevica Tolstoja pa Dimitrija Sergejevica Merezkovskega, ce
pustimo ob strani stevilne krajse prevode neznanih avtorjev in slovanskih vladarskih biografij po
razlicnih koledarjih. Prim, moj clanek Kako smo prevajali zgodovinski roman, Prevod besedila.
Prevajanje romana: 20. zbornik (Ljubljana: Drustvo slovenskih knjizevnih prevajalcev, 1996, 61-69).
4Gre za Vihic na Krupi, Sisak in Budacki na sotocju Radonje in Korane juzno od Karlovca, kjer je 21.
sept. 1575 Ferhad pasa razbil vojsko vrhovnega komandanta Vojne krajine Herberta Auersperga,
kranjskegaTurjacana-dogodek popisuje povest Taksni so! Frana Detele (1900).
Miran Hladnik, Ideja slovanstva v slovenski zgodovinski povesti 119
zadnji vitez iz slavnega bosanskega rodu Vladimirovicev, ki so mu, ubeglemu izpod
Jurske oblasti, goriski grofje dali grad Rihenberk na Primorskem, se leta 1475 s
kranjskimi in stajerskimi vitezi tolce proti Turkom pri Brezicah in objokuje izgubo
bosanske samostojnosti, ki so jo zakrivila zenska nerazsodnost kraljice Katarine, ki
je po smrti moza Toma Stipana5 spustila v dezelo Turke, sekta krivoverskih bo-
gomilov6 in tradicionalna slovanska nesloznost:
Odkar je oplakala vila nesrecno Kosovo, se je razrusilo v sramoto Evrope
ponosno bizantinsko cesarstvo in je dajala kleta nesloga Slovanov divjemu Azijatu
dezelo za dezelo v dobrodosli plen.
Fabulativno je delo slabo narejeno in dolgocasno, zato zgodbe nima smisla ob-
navljati, njena politicna razseznost pa je zanimiva se danes: pripovedovalec zaman
klice na pomoc Evropo, cesarja in papeza - nobeden se ne zmeni za trpljenje Bosne.
Povest navdusuje za slovanstvo z informacijo o demokraticnem slovanskem pravu,
ki ni poznalo suznjev, jece in smrtne kazni. Prizadeva si povezati bosansko glagol-
sko cerkveno tradicijo z oglejskim obrednikom7 in idealizira miroljubno slovansko
cud:
Bilo je nekaj plemenitega v tem mladenicu. Siroko, od plavih las obvito celo,
podolgasto lice, krepki nos, goste obrvi in polne ustnice so kazale odlocno,
neupogljivo nrav, ki se ne plasi ne zaprek, ne truda; sanjavi pogled modrega ocesa pa
je svedocil mehko slovansko duso, ki ljubi glas pesmi ob zvoku strun bolj nego
zvenket orozja (421).
V turski povesti Lee Faturjeve Junakinja zvestobe (Zenski svet 1927/28), ki se
dogaja leta 1550, je glavna oseba na Kranjsko pribegla lepa potomka bosanske
kraljevske rodbine, vendar so domacini do nje, tako kot do vsega gosposkega,
sovrazno razpolozeni.
V turskih povestih je zabavno ponavljajoce se dejstvo, da je cela Bosna polna
ujetih Slovencev in da jih je najti na ostajanje vsakokrat tudi v Carigradu, kadar se
dogajanje preseli tja. Ce bi imeli danasnji Slovenci tako ziv spomin na turske ropar-
ske deportacije desettisocev Slovencev v Bosno kot slovenski pisatelji 19. stoletja,
potem bi se manj bali begunskega vala iz Bosne v casu nedavne vojne, ker bi ga
5 Stjepan Tomas, naslednik Tvrtka II., je bil bosanski kralj med 1443 in 1461. Povezoval se je z
Benecani tudi proti ozemeljskim apetitom celjskih grofov, ki so zeleli skozi dinasticno poroko poseci po
bosanski kroni.
6Krscanska sekta bogomilov se je v 12. stol. iz Bolgarije razsirila v Srbijo, kjer jo je Stefan Nemanja
kruto zatrl, in se potem razcvetela v Bosni. V Slovenijo menda ni segla, so pa na slovenskih tleh
bogomili izpricani v slovenski zgodovinski povesti.
7 »Svecenik je opravljal maso po obredu oglejske cerkve, cital jo v milozvenecem jeziku trpinov.
Solnce je zlatilo krasno pisane, castitljive crke stare glagolice« (428). Dalmacija je bila vse do 10.
stoletja v verskem pogledu podrejena Bizancu in ne Rimu, zato so se sem lahko zatekli Metodovi ucenci
ter nadaljevali slovansko glagolsko bogosluzje. - V naslovu izpostavlja glagoljastvo Bohinjceva
mohorjanska »povest iz 13. stoletja« Glagoljas Stipko { 1912). Naslovna oseba nekje najugu Slovenije
ponovno vraca mescane v narocje krscanstva, potem ko jih je v casu njegove odsotnosti zbegal
bogomilski krivoverec.
120 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
lahko razumeli kot zapoznelo vracilo pred 400 leti odvzetega cloveskega poten-
ciala.
1.2 Jurcicev (1844-1881) Ivan Erazem Tattenbach, »izviren historical roman iz
slovenske zgodovine« iz leta 1873 - izhajal je najprej kot podlistek v liberalskem
dnevniku Slovenski narod, potem paje izsel se knjizno -je obravnaval slovenski del
zrinjsko-frankopanske zarote proti Habsburzanom med 1669 in 1671.8 Naslovna
oseba je stajerski uporni plemic in dogaja se na gradovih po Slovenskem. Katarina
Zrinjska in Franjo Krsto Frankopan sta le stranski osebi in nastopita samo enkrat v
kratki sceni. 9 Josip Jurcic je bil, po karakternih lastnosti upornikov sodec, kljub
sicer deklariranemu jugoslovanskemu in panslovanskemu custvu nenaklonjen
uporu in spremembi drzavnega okvira Slovencem. 10
1.3 Prva zgodovinska povest brez slovenskega personala in locirana dalec
stran od domovine, je bila Tavcarjeva (1851-1923) »historicna podoba« Antonio
Gledevic {Zorn 1873). Pripoveduje o dubrovniskem pesniku, ki leta 1727 zaradi
svojega slovanskega radikalizma pride v konflikt s politicno prilagodljivo repub-
liko, omahujoco med turskim zascitnistvom in benesko pohlepnostjo. Pesnik ocita
»ljudovladi«, da ne pomaga Srbiji in Flercegovini v njunem boju proti Turkom in
resignirano ugotavlja, da »slovanstvo nima pricakovati prihodnosti na obali sinjega
morja« in da »slovanskega Dubrovnika ni vec in ga vec ne bode« (Tavcarjevo
Zbrano delo 1, 195), ker dubrovniskim plemicem brez slovanskega domovinskega
cuta ni »bilo mnogo mar, ali ostane laska Raguza ali pa slovanski Dubrovnik«
(192). Ko mu plemiski senator onecasti sestro, se z mecem mascuje nasprotniku,
skvarjenemu z romansko vzgojo, sam pa umre v jeci.
»V nasih zilah tece slovanska kri,« pricel je navduseno,« Dubrovnik je slovanski
grad! Slovani ga obdajajo krog in krog in se dalec proti several In kakaje ta moc, ta
slava slovanska! O njej mi je pripovedoval star menih, /.../ razkazoval mi je svetega
Cirila svete knjige ter s ponosom govoril o moci nasih rodov. Kjer je obdan z ledom
8 Upor Zrinjskih in Frankopanov je pod naslovom stajerskega velikasa Tattenbacha ubesedil tudi
Ozbalt Ilaunig (1930).
9Hrvaski plemici Frankopani so pogosto omenjane osebe v slovenski zgodovinski povesti, tako
zacetnik zarote proti Habsburzanom Nikolaj kot njegov brat Peter. Imeli so posesti in upravne funkcije
tudi po Kranjskem in podpirali luteranstvo ter glagoljastvo. Do zarote je prislo, ker po koncu turskih
vpadov na Hrvasko Avstrijci niso hoteli vmiti Vojnekrajine-toso zaradi obrambe pred Turki sredi 16.
stoletja organizirale in fmancirale notranjeavstrijske dezele, branili pa hrvaski plemici, najemniki in
goriski, kranjski, koroski ter stajerski dezelni stanovi - nazaj pod jurisdikcijo hrvaskega sabora in bana.
Petrov svak Franjo Krsto, ki je bil 1671. skupaj z njim obglavljen v Dunajskem Novem mestu, je napisal
celo nekaj slovenskih verzov. - Kar v treh poglavjih Jurcicevega romana je v zopmi druscini nastopil
vojskovodja Petra Zrinjskega kapetan Franjo Bukovacki. 1669. je sel Bukovacki v Solun k sultanu
Mehmedu IV., da bi ga pridobil za Zrinjskega in proti Habsburzanom. Po propadli zaroti ga je cesar
Leopold I. sicer pomilostil, vendar se nezaupljivi vojak nikoli ni hotel vmiti iz turskega ubeznistva nazaj
na svoja posestva.
10Podobno zagonetno in pomenljivo je dejstvo, da je izbral v Klostrskem zolnirju, »izvimi povesti iz
18. stoletja« (Slovenski glasnik 1866), za glavno negativno osebo izobrazenega slovanskega prisleka,
ceskega inzenirja; standardno so negativne vloge v slovenski literaturi, tudi Jurcicevi, zasedali Nemci
ali Italijani.
Miran Hladnik, Ideja slovanstva v slovenski zgodovinski povesti 121
severni pol, ondi gospodujemo mi; kjer vro vroci studenci zemlji iz osrcja ter bega po
razbeljenih pecinah vitka gazela, ondi je nas glas, nasa slava!« (189, 190).
1.4 Leta 1884 je v celovski reviji Kres izsel prvi izmed stevilnih slovenskih zgo-
dovinskih romanov o kmeckih uporih, Kodrov (1851-1918) »historicen roman«
Kmetski triumvirat, osem let po Senoovi Seljacki buni. 1 ' Gre za upor 1572-73,
dogajalisce je poleg slovenskih krajev in Dunaja se v hrvaskih Stubicah in Zagrebu.
Hrvasko-slovenska razmerja je avtor ugledal v bolj skepticni luci kot pred njim
Vranic: »Strasno, kakor skoro nikjer drugje v svetovnej zgodovini, mascevala se je
tu prokleta nesloga, ki se vlece kakor rudeca nit v vsakem slovanskem javnem pod-
vzetji, nad slovenskim ljudstvom in njegovimi voditelji« (590). Ker je literarna zgo-
dovina stresla na Kodra ves svoj repertoar negativnih vrednostnih oznak, je delo po
krivici zapadlo v pozabo.
1.5 Koncu 18. stoletja in 19. stoletju so na Slovenskem dali podobo trije zgo¬
dovinski dogodki: francoska okupacija 1797, 1805 in 1809-13, kongres alianse v
Ljubljani 1821 in marcnarevolucija 1848. 12 Reflektirali so jih seveda tudi slovenski
pisatelji. Ceprav se dogajanje v Tavcarjevem prek 100.000 besed obseznem zgo-
dovinskem romanu Izza kongresa (Ljubljanski zvon 1905-08) ali - kakor je sam ho¬
tel - »kroniki« o kongresu alianse leta 1821 ne premakne iz Ljubljane, prav lepo
povzema slovenske jezikovne, kulturne in politicne dileme v razmerju do bliznjih in
daljnjih slovanskih sosedov. Razlagajo jih svojemu ruskemu sogovorniku, ki so ga
sprejeli »po slovanski segi«, ljubljanski intelektualci iz Zoisovegakrozka. Slovnicar
Metelko zeli ohraniti slovenscino, ceprav je morda samo slovansko narecje, skriptor
Kastelic se zavzema za ilirscino, ki »je nasa prihodnost« {Zbrano delo 5,330), pes-
nik Zupan pa bojevito zagovarja prednost enotnega slovanskega jezika: 13
»Pojdita rakom zvizgat, ti in tvoja ilirscina!« se je drl Zupan. »Ce ze moramo iz
ocetove koce, pojdimo dalje in ne zgolj do nemskega Zagreba! Kaj ves ti o
slovanstvu, Kastelic? Od Peterburga pa do mehke Meke se razsirja! /.../ Nic o
slovenscini! Nicoilirscini! Slovanscina, tajeprava! Taje nasa resiteljica/.../. Martina
Lutra nam je treba, Martina Lutra, da nam ustvari vseslovanski jezik!« (331-32).
•'Jurciceva povest na to temo, Janez Gremcic (1864), ni bila dokoncana in objavljena, njegov Sin
kmeckega cesarja (1869) pa je drobno besedilo. Pac pa je bilo na temo kmeckih uporov do tedaj
priobcene precej zgodovinopisne literature.
12 Z marcno revolucijo se ukvarja roman Mimi MalensekMarcni veter (1988), ki je eden od redkih
slovenskih profesorskih zgodovinskih romanov. V njem diskutirajo tudi o panslavizmu, sporocilo
debate pa je, da je vseslovanska ideja prevec fantasticna.
13 Cudaski Jakob Zupan (1785-1825) je bil jezikoslovec in pesnik, profesor na ljubljanskem bogo-
slovju in na liceju. Za duhovnikaje bil hudo nereden in v sporih z nadrejenimi brez dlake najeziku, zato
ga je skof predcasno upokojil. V zgodovini je zapisan kot strasten ilirec in panslavist, v literami
zgodovini pa kot pesnik, ki je v skrbi za blagoglasnost slovenscine pisal verze brez sicnikov in
sumevcev. — Prav nasprotnega znacaja je bil mirni, vendar trmasti Franc S. Metelko (1789—1860),
glasno hvaljeni slovnicar, pisatelj ucbenikov in nabozne literature ter Zupanov kolega na liceju, menda
odlicen profesor slovenscine. Njegov poglavitni greh je bil izum novega crkopisa metelcice ali
»zabice«, kot so jo imenovali nasprotniki, z novimi znakt za ozka e in o, za polglasnik in za sumevce. —
Licejski bibliotekar Miha Kastelic (1796-1868) je bil kasneje ustanovitelj in urednik literarno
ambiciozne Kranjske cbelice.
122 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
France Preseren v tej druzbi je bil se premlad, da bi kaj pripomnil, njegov molk
ob nacrtih za zlitje Slovencev s Hrvati ali Rusi pa lahko razbiramo tudi kot nezaup-
nico fantasticnim zdruzevalnim nacrtom. Nezaupnico podpira se pripovedovalec, ki
ni ruskega carja in njegove kozake opisal prav nic bolj simpaticno kot druge evrop-
ske vladarje v Ljubljani.
Leta 1797 se dogaja Govekarjev (1871-1949) roman Svitanje (Slovenski narod
1920-21 in se v knjigi), ki je po Antonu Slodnjaku »eden redkih dobrih zgodovin-
skih romanov«. Besedilo nosi sledi evforije ob nastanku juznoslovanske drzave:
pisatelj bralca npr. pouci, da je melodija Haydnove cesarske himne zajeta iz jugo-
slovanske ljudske pesmi (79). Idejno je posvecen emancipaciji slovenstva, zanimivo
pa bo s citatom pokazati, kako samoumevno se je slovenstvo utemeljevalo v slovan-
stvu:
Od grskega Hema do Ledenega morja, od korosko-goriske Soce in ceske Vltave
tja do Urala je malone ves svet slovanski! A tudi severna tretjina Azije priznava
slovansko vlado ter dozoreva po slovanskih mestih za evropsko kulturo. In dasi
stejejo Slovani danes jedva petino, da jedva desetino tega, kar bi lahko steli ob
ugodnejsih moralnih pogojih, doseza njih stevilo vendarle nad sestdeset milijonov
dus /.../, slovanski svet je najvecji in Slovani so med vsemi narodi, ki so si ohranili
isti jezik, danes najmocnejsi! /.../ Voltaire bi bil proglasil slovanscino, & bi jo bil
poznal, za najsrecnejsi jezik ze samo zato, ker nima spolnika! /.../ v slovanscini lahko
uporabljamo anticno mero s pravcato anticno gracijo! /.../ In ta obilica zvonkih
vokalov, to bogastvo krepkih koncnic, ta bujna originalnost in to neprestano
porajanje novih, vedno lepsihbesed! In senekaj: Petje v slovanscini secuje prav tako
sladko kot italijanScina, in se danes, dasi takorekoc se hlapec med Evropci, je Slovan
poleg Italijana najbolj muzikalen na vsej zemlji!
Na ugovor, da so Slovani zamudili svoj cas za politicno zdruzitev ter da so od-
visni od nemske kulture, odgovarjajo junaki romana, sklicujoc se na Herderja:
In vendar si je ohranil ta narod povsod, zlasti pa kjer je uzival vsaj malo vec
svobode, svojo staro, prvotno podobo: veselost, muzikalnost, gostoljubnost,
miroljubnost, krotkost, marljivost itd. /.../ Slovani imamo vendarle eno duso in en
znacaj; v razlicnih dialektih govorimo in pisemo, a razumemo se lepse in laze nego
vsi tisti razlicni nemski in italijanski dialekti med seboj. Moskovitar razume
Slovenca, Pemec Poljca, Srb, Hrvat in Slovenec pa se prav tako izlahka pomenijo
med sabo, kakor se pomenijo Stajerec, Korosec in Kranjec. Bratje smo! Ista kri! Vsi
imamo jezik ene same matere! /.../ Nasa skrb bode poslej, da se zacno sinovi iste
matere in istega jezika tudi se ljubiti. Ko postanemo slozni, nas nobena sila vec ne
premaga.
1.6 Najpogostejsa etnija v slovenski zgodovinski povesti so Uskoki. V sloven-
sko bralsko zavest so stopili sicer ze zgodaj, npr. v Jurcicevem Domnu, »domaci
povesti iz prejsnjega veka« (■Slovenski glasnik 1864), vendar le kot stranski motiv,
podobno tudi v Tavcarjevi romaneskno dolgi »zgodovinski noveli« Janez Solnce
(,Slovan 1885/86). Povsod so v sumljivi vlogi roparske tolpe, nekako primerljive
slovenskim rokovnjacem. Tavcar je postregel bralcem z naslednjo ne prav sim¬
paticno podobo Uskokov:
Miran Hladnik, Ideja slovanstva v slovenski zgodovinski povesti 123
»Cudni ljudje so to,« izpregovoril je, »in moj brat, ki je sluzil v granici, mi je
pravil, da zro 5e surovo meso, Bog pomagaj!« (ZD 4, 69). Pradedjejezdecev, katere
pricakujemo danes, uskocili so iz Turcije ter pribezali v hrvasko haso mejo. Prinesli
so s seboj nekaj prav slabih navad. Ce so pajedli surovo meso, o tern mi nas Joannes
Ludovicus nicesar ni vedel povedati. Mogoce je, ker je ta narod bil silno razdivjal. In
kakor je moril in pozigal po zeleni Bosni, ce se mu je zljubilo, tako je hotel moriti in
pozigati po nasi granici. Tezko smo jih obrzdali te Uskoke, in neprestano so se
upirali, & se jimje zabranjevalo pozigati, razbijati in krasti (60).
Tavcar nima z Uskoki nikakrsnega usmiljenja: uskoski poveljnik, telesni strazar
karlovskega cesarskega generala Kristof Simonovic' je pijanec, okrutnez,
nenacelnez, hvalisavec, divjak in zali Slovence kot slabe pivce (»Lezi jih nekaj
Kranjcev v Karlovcu, a povem vam, da so to puste stvarce, in ce ti tako revce izpije
vina za orehovo lupino, telebne ti pod mizo, kot bi se bilo najhujsega strupa na-
srkalo. Sramota za dezelo, da ima take sinove!«). Pisatelj je kriticen do slovenskih
zensk, ki jimje bil tuji »junak« vsec:
Moski spol je sicer trdil, daje junak Simonovic precrne koze in da bi sicer pac ne
zasluzil tolike pozomost /.../. Ljubljanska dekleta pa so bila drugega mnenja, ki se je
sele potemprav mocno omajalo, ko seje pozneje po poti iz Karlovca zvedelo, da ima
Deli-Simonovic v zeleni granici zenko in deco. Naravno je, daje od tedaj v hipu
ugasnil spomin na nasega junaka po mestu! (67).
Naslovno vlogo so dobili Uskoki v zelo obsezni in simpaticno napeti pus-
tolovski zgodovinski povesti v dveh knjigah Strahovalci dveh kron Miroslava
Malovrha (1861-1922), ki si je za objavo v podlistku Slovenskega naroda 1907
oskrbel cisto svez psevdonim Franjo Lipic. 14 Z dvema kronama sta bila misljena
turski imperij in Beneska republika, polozaj med njima pa zasedajo uskoski pirati iz
habsburskega Senja, ki so nekaksen model za politicno prezivetje Slovencev,
razpetih med dvoje ali vec pohlepnih oblastnikov. Revni kranjski plemic Andrej
Krzan na svojih poteh za izvoljenko preizkusi vse mogoce oblastnike med Benet-
kami in Ciprom, vendar mu nobeden ne ugaja, in na koncu se leta 1617 ustali v
srecnem zakonu z Benecanko Asunto Dali Ferro v Cerovljah nad Devinom, na skraj-
nem robu slovenskega etnicnega ozemlja in pod okriljem Habsburga.
Bolj pogumno je modelirala slovenske politicne perspektive Lea Fatur v
»povesti iz uskosko-benecanskih bojev« Za Adrijo (Dom in svet 1909) z dogajan-
jem leta 1609 in naprej. Bralec naj bi se identificiral s srbskimi Uskoki v Senju, ki
zive v precepu med tursko in benecansko silo in nehvaleznim gospodarjem,
nemskim cesarjem, ki jim kot neregularni vojski ne daje redne place, ropati pa jim
tudi ne pusti. Cesarska vojaska oblast v Senju je v rokah Kranjcev (»Ti vrazji Kranj-
cijemljejo nam Hrvatom najboljse,sluzbe/.../od njih pa ne dobis nicesar«, 17), ven¬
dar nima veliko moci. Dva mesana benesko-uskoska ljubavna para bi lahko
pomirila nasprotja, paju politicna nasprotstva razderejo. Nazadnje se sprva gizdava,
potem pa v ljubezni razocarana Zora, sestra uskoskega kneza Jurise Senjanina (ki je
14 Plodoviti Miroslav Malovrh ima eno izmed zanimivejsih slovenskih literamih biografij, prim, mojo
spremno besedo k ponatisu njegove povesti Opatovpraporscak (Ljubljana, 1991), 156-63.
124 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
izpricana zgodovinska osebnost), namesto z ljubljenim beneskim plemicem Ivanom
Foscarijem poroci z grdim roparskim UskokomMilansicem, ki ga sprva ni marala,
avtorica pa ji klice: »Vzgajaj sinove, Zora, da stoje junaki v borbi za moc in
svobodo Jugoslavije - za Adrijo!...« Perspektive ne vidi vec ne v povezavi z
Benecani, s katerimi so bili zavezniki pred padcem Cipra konec 16. stoletja, ne z
nemskim cesarjem, ampak v samostojnosti: »Bodi nas varih, Frankopan. Brani nase
pravice pred Nemcem in Benecanom.« Kranjski plemici, tj. Slovenci, nastopijo
dvakrat v stranskih scenah, vendar obakrat na uskoski strani! 15
Se najbolj se je Uskokom posvetil slavist in casnikar Ivan Lah (1881-1938) v
povesti Sigmovo mascevanje (1931). Povest se dogaja po Vojni krajini od Ozalja do
Cakovca in govori o zrinjsko-frankopanski zaroti. Glavna oseba je sin kranjskega
protestantskega plemica Sigma Virski, ki ga oce poslje v sluzbo k zarotniskemu
hrvaskemu banu Zrinjskemu. PripOvedovalec je kriticen do cesarju zvestega kranj¬
skega plemstva, zlasti do Turjacanov, ki jim ni mar hrvaskih zrtev v boju s Turki in
plemenite ideje juznoslovanskega zedinjenja:
»Nasim vrlim Kranjcem, Koroscem in Stajercem ni treba braniti, cesar niso
nikoli imeli, vendar bi morali drzati z nami, ker tudi k njim prihajajo tujci; namesto
tega rajsi pomagajo dunajskemu dvoru in prihajajo k nam kot njegovi pomagaci, za
kar bomo vsi skodo trpeli. Mi bi se morali zdruziti in drug drugemu pomagati, ker
nas narod povsod enako trpi...« (27).
Prizadeva si popraviti splosno negativno sliko o Uskokih med Slovenci s tem, da
razkriva njihovo brezdomsko tragiko:
»Tako smo postali pastirji in vojniki na tujih tleh! Kje ti je domovina, narod moj?
Kje ti je Dusanovo carstvo. Svet te psuje z Vlahi 16 in sam si sprejel to ime. A kje ti je
cestito ime srbsko? Kje ti je Srbija, kje ti je Bosna in Hercegovina? /.../ Tujim
vladarjem ponujas svoje junastvo, da bi ti vrnili, kar je tvojega. Vse meje si napojil s
15 Zgodbi obeh romanov sem povzel v clanku Pot slovenske zgodovinske pripovedne proze v 20.
stoletje, 19. seminar slovenskegajezika, literature in kulture (Ljubljana, 1983), 63-77.
16 Imenu Uskoki konkurirajo izrazi Vlahi, Morlaki in hajduki. Vlahje sprva pomenilo romanskega
prebivalca oziroma latinca, na Balkanu so Slovani tako nazivali romanizirane nomadske in zivinorejske
staroselce, ki so imeli v srbski drzavi celo Iastno »vlasko pravo«. Scasoma se je ime uveljavilo za srbsko
pravoslavno prebivalstvo, ki se je pred Turki selilo prod zahodu, za kmecko prebivalstvo sploh in celo
za vsakrsne priseljence. Uskoki je ozje poimenovanje, v 16. stoletju le za srbske ali hrvaske prebeznike
v Senju in Zumberku, tj. v Vojni krajini (od tod se eno ime zanje - krajisniki). Na opustosenih hrvaskih
ozemljih so se naseljevali organizirano zlasti po 1530, ko so prevzeli obrambo trdnjave Klis. 1537. so
postali stalna posadka senjske kapetanije in se spopadali v glavnem z Benecani. Ti so bili prisiljeni
zaradi uskoskih piratskih napadov veckrat zaposliti svoje mocno ladjevje (leta 1613 npr. kar 85 ladij, 6
galej z 12.000 vojaki) in blokirati Senj ter druga avstrijska pristanisca v Dalmaciji. 1618. seje Avstrija
vdala beneski zahtevi in razselila prevec borbene Uskoke v Zumberak. Po 1645 so se razmere na
turskem ozemlju poslabsale in na benesko stran in v njihovo vojasko sluzbo je preslo na desettisoce
Vlahov - Benecani so jim rekaliMorlaki (Morlacci). Ime izvira iz bizantinskega etnonimika Cmi Vlahi
(Maurovlahos), za zivinorejske staroselce na Balkanu, prepoznavne po cmih oblacilih, dozivelo pa je
podobne pomenske obremenitve kot ime Vlahi: neciviliziranost (kmeckost), slovansko poreklo,
nezanesljivost. Ko so jim v 18. stoletju zeleli Benecani dati status navadnih podloznikov, so Morlaki
presli na avstrijsko stran, v Vojno krajino. - Hajduki je ime za balkanske cestne roparje, vendar je
njihova roparska dejavnost veckrat interpretirana v smislu narodnoosvobodilnega boja in so tedaj
sinonimni Vlahom in Uskokom.
Miran Hladnik, Ideja slovanstva v slovenski zgodovinski povesti 125
svojo krvjo in ta kri je razkropljena iz srcne rane kosovske, da se zlije nekoc zopet k
njej kakor k zivemu srcu /.../. A mi smo Srbi, sinovi velikega naroda, ki je obvladal
Balkan od moija do morja« (62). »Begunci smo bili brez zemlje in doma /.../. Smo
narod brez domovine, deca brez doma. Tudi na oni strani so ostali, rnnogi so se
poturcili in so dosegli visoke casti. Preko meje se druzimo z njimi, kajti vezeta nas
vera in jezik. Zato nas imajo za nezanesljive. VlaSka vera nima veljave - nasa
zvestoba je kupljena in negotova. /.../ Zato se prodajamo za koscek zemlje, da se
ohranimo, kajti pozni potomci se bodo nekoc vmili v domovino svojih ocetov, kakor
se je izvoljeno ljudstvo vrnilo iz faraonske suznosti v obljubljeno dezelo« (63). 17 »Ti
ljudje cuvajo svojo cast in ne pozabijo nikoli, ce so bili uzaljeni. Mascujejo se drag
za drugega. Cesar ne dosezes pri njih zlepa, zgrda gotovo ne bos dosegel« (116).
V povesti se Vlahi, »sluzabniki dveh gospodarjev, o katerih ne ves, kdo jim
ukazuje« (91), spet odlocajo med nemskim cesarjem in hrvaskim banom. Pripove-
dovalceva simpatija je na strani onih, ki v imenu juznoslovanske enotnosti zelijo
Uskoke videti pod banovim vodstvom. Drugacnaje bila politicna vizija martolozov,
begunskih pravoslavnih Srbov, zivecih v okviru turske drzave. Formalno so bili
turska vojaska formacija, vendar so pogosto prehajali na benesko ali avstrijsko
stran. Eksistenco jim zagotavlja njihova nepodrejenost: »Dokler se bijeta cesar in
sultan, dobro nam! Zalostna nam majka, Vlahi, ako zmaga eden izmed njih, a naj-
hujse, ce zmaga ban!« (85). 18 Zaroto cesarska vojska zatre, Sigma, pribocnik
hrvaskega bana, pa se poroci z uskosko knezno, mascevalno zazge zaplenjeno mu
kranjsko domovanje in gre med hajduske Vlahe v Bosno.
Roman Gricarji like Vastetove (1891-1967) iz leta 1956 (140.700 besed) se je
Uskokov iz zadnjih let 16. stoletja lotil le mimogrede, vendar prav nic dvoumno: 19
»Gorski hrbet, ki ga vidi§ tamle na obzorju, pa so Gorjanci. Tam in po dolinah
pod njimi se je v zadnjih desetih letih naselilo rnnogo srbskih beguncev, Uskoki jim
pravimo. Zbezali so pred Turki v nase kraje.«
17Leta 1629 je hrvaski sabor potrdil notranjo avtonomijo Vlahom v Vojni krajini z dokumentom
Statuta Valachorum, ki ga je leto kasneje potrdil Ferdinand II. Nezaupanje je med Vlahi povzrocil
rusofdski Juraj Krizanic (1618-1683), cigar ideal jebil zediniti Slovanepod zahodno cerkvijo. Krizanic
se je zaradi drobnega politicnega spodrsljaja v Moskvi 15 let pokoril v pregnanstvu v Sibriji, Vlahi pa
so zahtevali, da se jih podredi cesarski vojaski oblasti, ne pa hrvaskemu banu, in se celo pogajali s Turki,
naj bi jim dovolili vmitev, ce bi le smeli ohraniti vero. Odpor Vlahov proti hrvaski banski oblasti v
strahu pred izgubo privilegijev je bil Avstriji prikladen razlog, da je skoraj polnih 300 let (1578-1871)
odtegovala Vojno krajino hrvaski jurisdikciji.
18Nedavni politicni dogodki so prinesli menda prav to!
19Kot zgodovinska oseba nastopa tudi tu (prej ze v Slemenikovem Izdajavcu , 1873, in v Detelovi
povesti Taksni so!, 1900) v stranski negativni vlogi vrhovni kapetan Hrvaske krajine kruti baron Ivan
Lenkovic. Rodbina se je v zacetku 16. stoletja priselila na Kranjsko in zivela na gradu Otocec. Ivan
Lenkovic se je izkazal pri obrambi Dunaja pred Turki 1529 in 1556 v bitki s Turki pri Sigetu. Bil je
senjski kapetan, kapetan vseh zumberskih Uskokov in kasneje vseh Uskokov od Senja do Save, Umrl
je 1569naOtoccu, grob s spomenikompaima vNovem mestu. Njegovsin Jury (umrl v Ljubljani 1601)
je bil general Hrvaske krajine, kranjski dezelni glavar in uskoski kapetan v Senju. - Eno poglavje
povesti je posveceno znameniti bitki pri Sisku 1593, ki pomeni prelomnico v avstrijsko-turskih vojnah,
ko je banska vojska skupaj z Andrejem Auerspergom in Adamom Ravbarjem potolkla Turke. Stiristo
let kasneje, 1993, je ta zgodovinski dogodek v jedru povesti Ivana Sivca Jutro ob kresu, »povesti o
Adamu Ravbarju, slovenskem vitezu«.
126 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
»Ubogi ljudje«
»No, da. Ampak so precej nasilni. Kadar jim zmanjka ziveza, ropajo zito in
zivino in koljejo kakor Turki. Nasi kmetje so se ze pritozili pri kralju. Toda kralj
potrebuje Uskoke, da mu varujejo mejo pred Turki, nasi kmetje morajo pac potrpeti«
(106).
IJdari na^gudalo. Jandre (1967) Jozeta Dularja je roman o zgodpvini Novega
mesta in Metlike. Uskokom sicer odreka romanticni sloves plemenitih razbojnikov,
ki jemljejo krivicnim in dajejo revnim:
toda se rajsi delajo tisto, o center so govorili ze stari Metlicani, da namrec ti
junaski, drzni ljudje vse preradi kaj najdejo, preden si izgubil, in da si vzamejo,
preden si jim dal. Bili so pac navajeni, da so sli iskat tja, kjer niso nic spravili, in zato
ni bilo cudno, da so si bili tako z Belimi kot s Cmimi Kranjci pogosto v laseh (132),
vendar zgodba kljub temu ne skriva simpatije do njih. So nosilci socialne, ne pa na-
cionalne ideje. Glavni junak Mike Vihra, ki mu je grof zlorabil nevesto, mora v haj-
dustvo, ker se je zameril oblasti. Najprej je po sili vojak v Senju, potem pa skupaj s
hajduki poziga bogatasem, tako kot tudi cesarska vojska ropa in poziga po okolici.
Zena Barica se mu pridruzi in nacrtujeta odhod proti jugu, »mogoce v Bosno, v Sla-
vonijo, kaj jaz vem! ... Da bomo le skupaj! Tudi tarn, pravi Mike, so ljudje nase
krvi.«
Se desetletje kasneje je izsla pri celovski Mohorjevi povest Vlada Firma
Uskoska nevesta (1976), ki se dogaja v Gorjancih in Beli krajini 1515. Uskoki so na
zacetku prikazani se z nezaupanjem, ker pomagajo plemstvu zatreti kmecki upor,
potem pa z vedno vecjo simpatijo, ki napake pretvarja v vrline. Najvecji junak je
domacin Jure, ki se pridruzi Uskokom, domaci praporscak Vid v sluzbi kranjskega
plemstva pa se odtuji in izgubi iz pripovedi. Naslov upravicuje uskoska ugrabitev
slovenske neveste in poroka z njo. Uskoki so edina »domaca« gospoda, ki pa se
obnasa po kmecko. Ceprav idejno ni prevec jasna, bi se dalo reci, daje povest Usko¬
kom v glavnem prijazna.
V Ingolicevem romanu Gorele so grrnade (1977) se podoba Uskokov ni dosti
spremenila. Pisatelj skozi usta mescanov spregovori o njihovem slabem glasu.
Mescani jih gledajo, »kakor da so tatovi in razbojniki, ne pa cesarjevi vojaki«:
»Vse tako kaze, da je tole krajiska vojska, da so tile hudo kosmati in slabo
obleceni mozje Hrvati in Srbi, Uskoki ali Vlahi, kakor jim tudi pravijo. Se dobro, da
snezene krpe pokrivajo njihove raztrgane uniforme, vkolikor so sploh vojasko
opravljeni, in njihovo revscino, zaostalost in divjost. Bog z njimi in da jih ne vidimo
tako kmalu na ulicah nasega mesta, ki mu je ljubi Bog prizanesel vsaj z vojnim
opustosenjem, ce mu ze ni mogel prizanesti z vojnimi dajatvami pa s kugo in drugimi
nesrecami. /.../In zaloputnitezanjimi spodnja vrata!« (20).
Obenem pa ne more mimo politicnega dejstva, da je njihova divja svoboda alter-
nativa turski suznosti na eni strani in odvisnosti od nemskega cesarja na drugi strani.
Dodatni razlog za Ingolicevo simpatijo do Uskokov je bil mogoce ta, da je tudi
pisateljeva rodbina uskoskega porekla. Roman ob zgledu uskoskega stotnika Jurija,
ki je postal oskrbnik grascine v okolici Frama na Stajerskem, pripoveduje o po-
stopni asimilaciji Uskokov, ker jimje postalo ocitno, da vmitve v Bosno ne bo. Usko-
Miran Hladnik, Ideja slovanstva v slovenski zgodovinski povesti 127
ki se porocajo z domacinkami in sprejemajo katolisko vero, taja se nezaupanje
domacinov do njih in socialna zavist zaradi uskoskih privilegijev.
Uskoska podoba se je v slovenski zgodovinski povesti spreminjala: najprej je
bila do Uskokov zlobno kriticna, ob prelomu stoletja pa so jih ze interpretirali tudi
pozitivno v smislu borbe za jugoslovansko samostojnost. Dobra uskoska lastnost
naj bi bila obcutek za svobodo in prvinski demokratizem, to je prijaznost do nizjih
slojev. Njihova fabulativna naloga pa je bila obicajno v romanticno zaokrozenih
zgodbah resevati ugrabljene protagonistke iz krempljev sovraznika.20
2 O slovanskih prednikih. Jurcicev nedokoncani »historicni roman« Slovenski
svetec in ucitelj (Ljubljanski zvon 1886) uvaja serijo povesti o pokristjanjevanju
Slovanov, z dogajaliscem v veliki meri zunaj danasnjega slovenskega ozemlja. Zgo¬
dovinski dogodek je zmaga moravskega kneza Svetopolka nad Franki v 9. stoletju
in pot nadskofa Metoda v Regensburg, kamor je sel branit slovansko bogosluzje.
Pisatelja je navduseval ideal velike slovanske drzave in enotnega slovanskega
naroda v Evropi, ki je bil v zgodovinskem casu, ko slovensko in slovansko se nista
bila locena, uresnicljiv: »Noben narod v Evropi ni tako velik, kot je narod slovan-
ski« (Zbrano delo 8, 53). Govori o panonskih, moravskih, severnih in grskih
»Slovenih«, ki so bili predhodniki kasnejsih slovanskih narodov. Cas interpretira
kot dobo »velikanskih trudov in naporov za samostalnost slovenskega rodu, za
svobodo slovenskega imena« (53). Slovanskim knezom je slo za lastno cerkev, ker
so se tako nadejali ohraniti samostojnost od Nemcev. Nemci pa so racunali »kakor
ze prej veckrat z uspehom na slovensko neslogo in medsebojno slovensko malostno
osebno zavist« in zanetili usodni spor med moravskim knezom Rastislavom (846-
870) in njegovim necakom v Nitri, vojvodo Svetopolkom. Jurcic poudarja, skli-
cujoc se na starocerkvenoslovansko legendo, poznano mu v Safarikovi redakciji, ki
pravi, da »vsi Solunjanje cisto slovenski govore«, da sta bila Ciril in Metod Slovana
in ne Grka (57). Iz Kopitarja je prevzel tezo, da se je pred njima uporabljala
glagolica, ki sta jo z grsko pisavo oplemenitila do cirilice. Obzalujoc za Slovence
izgubljeno priloznost, idealizira vzhodno krscanstvo kot cerkev, ki temelji na
ljubezni, za razliko od zahodnega krscanstva, ki mu gre le za enotno drzavo.21
Nedokoncana »polabska povest« ali kasneje »baltiska povest« v treh delih: Nas
stari greh, Vsmrtni send in Vineta (Dom in svet 1903-05) Matije Prelesnika (1872-
1905) je seznanjala slovenskega bralca z zivljenjem severnih, polabskih ali baltskih
Slovanov v 11. stoletju. Avtor je epopejo objavljal pod pomenljivim psevdonimom
Bogdan Vened. Pripovedovalaje, tako kot vecina povesti na temo pokristjanjevanja,
o nemsko-slovanskih vojnah in o usodnosti slovanske nesloge ter odklanjanja
krscanstva. »Nas stari greh« je v slovanski neveri, da bi krscanstvo omogocilo sa-
20 Zadnji, ze zaradi arhaicnega p'odnaslova »zgodovinska povest« anahronisticni izdelek te Vrste je
SlavkaDokla Uskoska princesa (1988).
21 Ciril in Metod sta stranski osebi se v vrsti povesti, ki se dogajajo na Slovenskem, med njimi je,
ceprav mohorjanka, izrazito nacionalno spodbudna Ivana Vuka »povest iz davnih dni« Zorislava
(1913). Se: Stanko Cajnkar, »povest iz 9. stoletja« Sloven iz Petovije (Slovenske vecemice, 1955), Zora
Piscanec, Blagovestnika Slovanov (Celovec, 1978).
128 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
mostojno slovansko drzavo. Pripovedovalec je obilno in custveno komentiral doga-
janje in ogorceno nagovarjal celo nemske zgodovinopisce, ki so o Slovanih pisali
vse najslabse; od lepih lastnosti so jim priznavali samo gostoljubnost.22 Zgodba je
na kratko takale: Bodriski nadknez Gotsalk zeli okrepiti krscanstvo v svoji drzavi,
ceprav se zaveda, da le-to prinasa s seboj nevarnost nemske oblasti, s poroko hcere
Viljenice s saksonskim knezevicemMagnusom. Ljudstvo se upre krscanstvu, zarot-
niki ubijejo Gotsalka, Viljenica, ki Magnusa noce, ker je ze zaljubljena v slovan-
skega knezevica Kruta, iz zalosti naredi samomor, Gotsalkovi otroci pobegnejo k
Nemcem, Bodricem pa zavlada Krut. V drugem delu se poganski Krut neuspesno
zeni z ze krsceno Slavico, ki zeli s pomocjo Saksoncev in Dancev spet utrditi
krscanstvo med Slovani. Ponovno zmagajo borci za vero starsev, sovraznik je pre-
magan in antagonisti mrtvi. Zmago spremlja pripovedovalceva cloveska simpatija,
vendar obenem tudi grenko spoznanje, da je sprejem krscanstva nujen za obstanek
Slovanov; v tem smislu je krscansko izrocilo zaupano deklici Slavini, ki naj z
Gotsalkovim sinom Henrikom v tretji knjigi poskrbi za njegovo uveljavitev.
Politicno sporocilo trilogije je presenetljivo pragmaticno. Poganski Bodrici so
sicer vojasko zmagali, vendar je prostor, kjer so prebivali, danes trda nemska dezela
in le se imena krajev pricajo o nekdanji slovanski moci (Liibeck za nekdanji Ljubek,
Riigen za nekdanje slovansko otosko svetisce Rujan). Nauk, da bi se bilo treba v
imenu prezivetja obnasati drugace, manj radikalno - nacelnost v politiki pac ne
pripelje dalec je zivo kontrasten socasni liberalski literaturi, polni politicnih in
moralnih kategoricnih imperativov.
Finzgarjeva (1871-1962) »povest davnih dedov« Pod svobodnim soncem (Dom
in svet 1906-07) je po literarnem zgodovinarju Antonu Slodnjaku »nas najboljsi
narodnotendencni roman do prve svetovne vojne« (Zgodovina slovenskega slovstva
4, 244); danes sodi med mladinsko berilo. Ker je bil roman dovolj ponatiskovan in
prebiran, je kljub relativno skromnem stevilu izrecnih narodnospodbudnih izjav se
najbolj delal reklamo za slovanstvo in znotraj tega za jugoslovansko idejo. Slovan-
ske znacilnosti so ponos (»Naprodaj nismo Sloveni nikdar«), odkritost (»Sloveni
ljubimo glasno«), moralni cut (»Sloveni obesamo sramotno znamenje na dom
verolomnic«), lepota, zdravje in moc, demokraticnost in gon po svobodi (vojasko
uspesni glavni junak se ves cas boji, da se ne bi pregresil proti kolektivnemu modelu
odlocanja). Edina velika napaka Slovanov je nesloznost in tendenca romana je, da
jo odpravi: »Bratje, tako mi nasih bogov, ne prepirajmo se! Zdruzimo se na
mascevanje nasih ocetov in bratov!«
Vislavina odpoved Lee Faturjeve, »povest iz druge svedsko-poljske vojske« leta
1655 (Slovenske vecernice 66, 1912), zapolnjuje mesto sovraznika Slovanov s
Svedi, motiv slovanske nesloge pa ilustrira s konfliktom med poljskima rodbinama
revnih plemicev Zjemblicev in bogatih Cerskih, ki se v vojni eni postavijo na stran
svedskega kralja poljske krvi Karla Gustava X., drugi pa na stran poljskega kralja
22 Slovenski romanopisci so radi pograbili vsako drobno pozitivno omembo Slovanov in jo ponavljali
toliko casa, da je postala mit. Mitizacijo slovanske gostoljubnosti je bilo prebrati ze v Vranicevem
Mahmudu (1869): »Vsaj gostoljubnost znaci Slovana sploh« (349).
Miran Hladnik, Ideja slovanstva v slovenski zgodovinski povesti 129
Jana Kazimirja. Gre za motiv Romea in Julije ali ljubezni dveh iz sprtih rodbin.
Razplet je podoben onemu v povesti Za Adrijo : med nacionalnimi sovrazniki se
sicer najdejo plemeniti posamezniki (svedski poveljnik Unterstjerna se zaljubi v
Poljakinjo Vislavo), ki bi s poroko utegnili pomiriti mednacionalne spore, vendar
usoda odloci drugace. Politicno programske izjave v povesti so diametralno
nasprotne Jurcicevim: slovanstvo je nelocljivo povezano s katolicizmom in
nasprotno vzhodni cerkvi.
»Iz nebrzdanosti poljskega plemstva se izcimi pogin nase tako slavne in mocne
Poljske /.../. In na kaj se opro sosedni slovanski rodovi, ce pade Poljska, bran
sevemega suzenjstva, juzne nevere? Ves, da nismo pozabili mozje pisem, da gre se
porocilo med narodom: O bratstvu vseh en jezik govorecih narodov, o treh bratih:
Cehu, Slovencu in Hrvatu, - o sestrah treh ... Vsi ti narodi, govoreci nam sorodni
jezik, od Krkonosev do Jadranskega od Karpatov do Baltiskega morja, vsi se
spominjajo stare skupnosti. Tlaceni od Nemca, bicani od Turka se ozirajo zaupno v
Poljsko, ona odresi svet krivega preroka. Ona, varovanka svete Device, naj nese
prapor katolicanstva in omike v ruske in azijske stepe, ona naj veze izhod z zahodbm,
jug in sever. Veliko je poslanstvo nase domovine /.../. Ce premaga tudi zacasno
nesreca Poljsko, ce poklice nesloga in nebrzdanost lastnih sinov navidezni razpad na
Poljsko, cejo raztrgajo lakomni sosedi kakor volkovi mrhovino, Bog /.../ poklice tudi
nai>o domovino v novo zivljenje. Ocisceni strasti v ognju sramote in pokore bodo
spoznali nasi potomci poslanstvo Poljske, z mocjo naprednega katolicanstva bodo
rusili trhle trdnjave pravoslavja in bizantinizma, bodo vez Slovanov vseh dezela, vez
vzhoda in zahoda, severa in juga« (34, 35).
Bohinjcev Svetobor (1917), »povest iz konca 11. stoletja«, je literarizirana zgo-
dovinopisna podoba ustolicenja koroskih vojvod. Ceski knez Svetobor je izobrazen
klerik, diplomat oglejskega patriarhata. Zavzemajoc se za cirilsko bogosluzje, po-
tuje krizem po Evropi od Rima do Dalmacije in rodne Ceske, pa zaradi Nemcev ne
uspe. Preizkusa razlicne zgodovinske opcije za Slovence in niha med Rimom in
Salzburgom, med Cehi in Poljaki ter hrvaskim kraljem Zvonimirom. Slovenski svet
je bil v srednjem veku v cerkvenem pogledu razdeljen na salzbursko in oglejsko ob¬
last. Meja med njima je med 811 in 1751 potekala po Dravi. Zdi se, da se je pisatelj
spogledoval z zgodovinsko moznostjo, da bi celo slovensko ozemlje pripadalo
samo eni cerkveni upravni enoti - misijonsko manj podjetni Oglej mu je bil ob dej-
stvu, da se je slovenstvo v velikem delu pod salzbursko oblastjo asimiliralo, ocitno
bolj simpaticen od Salzburga. Bohinjcev nasvet je ostati na zlati sredini: ne na sever
ne na jug, vedno le previdno, se najboljsa je zvestoba Ogleju. Svetobor postane
oglej ski patriarh, zal le za kratek cas, ker umre ob napadu upornikov. Obrobna
zanimivost povesti je zgodovinski motiv mutca osojskega,23 to je poljskega kralja
Boleslava iz 11. stoletja, ki se v samostanu ob Osojskem jezeru kot preprost menih
z molkom pokori za uboj skofa.
23 Prim. Askercevo balado Mutec Osojski, Ljubljanski zvon 1883.
130 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 1-2, januar-junij
Mejasi like Vastetove, »povest iz davnih dni« (1923), je knjiga za mladino. Go-
vori o junaskem »slovenskem« prodiranju v Furlanijo v 8. stoletju. Navedek iz nje
naj ilustrira avtoricin pogled na razmerje med slovenstvom in slovanstvom:
»To pa gotovo vem, da so Slovenci mocni in da jih je - kadar se vsi zdruzijo -
kakor listja in trave. Po Panoniji prebivajo in po Noriku tja do Dunava in doli po
Karantaniji, po Kamioli in dalec ob Savi in najugu Save do bizantinske Adrije« (22).
Od povojnih romanov na temo naselitve in pokristjanjevanja zahodnih Slovanov
je treba omeniti roman Janka Modra Sveta zemlja, »kroniko slovenskega rodu«
(1952). Izsla je le prva knjiga Neznano ljudstvo se budi (v sedmih delih s 166.000
besedami), napovedani drugi del Druzine Slovenov potujejo pa zaradi avtorjeve
nemilosti pri oblasteh ne. Napisan sredi druge svetovne vojne, je imel izrazito
narodnopotrjevalno tendenco - hotel je poudariti slovansko in slovensko zivljenjsko
energijo, samozavest in svobodoljubnost, cut za skupnost in slogo, kar nas vse brani
pred potujcenjem. Hotel je biti »dokument nasih pravic in spodbuda zvestim bratom
na Primorskem in Koroskem«. Se obseznejsi (210.000 besed) je bil roman Oskarja
Hudalesa v dveh knjigah Med dvema svetovoma (Murska Sobota, 1962). Spod-
budila ga je 1100-letnica Kocljeve vladavine v mejni grofiji Spodnji Panoniji. V
zgodovinski spomin klice razpetost slovanskega sveta med frankovsko oblast na za-
hodu in bizantinsko na vzhodu. Kocelj se je po zgledu moravskega kneza Rastislava
odlocil za bizantinsko, to je za slovansko varianto krscanstva, in tako hotel ustvariti
pogoje za samostojno slovansko drzavo, ki bi povezovala juzne in zahodne Slovane.
Roman ponovno kaze na izvirni greh slovanskega znacaja, na neslogo: »Franki in
Obri so nase prekletstvo /.../ Mi pa se koljemo med seboj, namesto da bi se zdruzili
in enkrat za vselej posteno obracunali z njimi« (2: 192).
Nekaterih povesti ni mogoce potakniti v noben obsirnejsi zanrski ali tematski tip
zgodovinskega romana. Obskurna je npr. tematizacija ruske zgodovine v povesti
Nihilist (1906) Vitomila Feodorja Jelenca. Jelenc je bil sicer tako strasten Jugoslo-
van, da se je preselil v Srbijo in prevzel srbsko drzavljanstvo, bil je prostovoljec v
balkanskih vojnah in je prezivel pekel umika srbske vojske na otok Krf, vendar v
povesti izrecnih klicev k slovanski vzajemnosti ni. Neoprijemljivi so mohorjanski
Bozji mejniki ali Oce, budi volja tvoja!, »povest iz Istre« (1925) Ivana Preglja, ki je
1926 izsla tudi v hrvascini. Zgodovinska je v njej le informacija o trzaskem in
poreskem skofu Juriju Dobrili iz prejsnjega stoletja, ki je rad pomagal studentom.
Podobno je nedeklarativen PeterMarkovic, strah ljubljanskih solarjev (1929) istega
avtorja, katerega prvi del se dogaja na Hrvaskem, najugu Istre in na Reki leta 1583.
Osamljen je »profesorski« oziroma historiografski roman na temo zgodnje srbske
zgodovine Tite Kovac, ki je pod psevdonimom Mira Ceti v okviru Slovenskih
vecernic leta 1974 objavila roman Stefan Decanski. Poglavja uvajajo citati iz zitij
srbskih vladarjev v stari cerkveni srbscini skupaj s prevodi. Kaksnega razvidnega
aktualnega sporocila knjiga nima; najbrz jo je spodbudila le fascinacija nad bogato,
vplivno in divjo srbsko preteklostjo.
3 Sklep. Okroglo 50 od kakih 300 slovenskih zgodovinskih povesti je bolj ali
manj zaznamovano s slovansko tematiko. Na programski, tj. nazorski, idejni ali
Miran Hladnik, Ideja slovanstva v slovenski zgodovinski povesti 131
politicni ravni prav nic ne dvomijo o tem, da varno eksistenco zagotavlja Slovencem
le sirno slovansko zaledje in da so pravi prijatelji samo med Slovani, zato so
vzhicene nad razprostranjenostjo Slovanov, njihovo mocjo, nravnim zdravjem in
gostoljubnostjo ter zalostne zaradi tradicionalne nesloge med slovanskimi »ple-
meni«. Na zgodbenem nivoju pa so panslovanski ideali neredko problematizirani z
zgodovinskim spominom na neprijetne slovanske sosede, zlasti na Uskoke.
Nevarno-podjetni tujci, tudi tisti slovanskega porekla, so v slovenski literaturi
praviloma negativne osebe.24 Tako se v slovenski zgodovinski povesti s slovansko
tematiko spodrivata dva koncepta, prevratni koncept vseslovanske enotnosti in pre-
vidnejsi koncept ohranjanja relativne samostojnosti pod trenutnim neslovanskim
gospodarjem, posvetno pod Habsburzani, cerkveno pod Oglejem.
Summary
About one sixth of the total of 300 Slovene historical novels and tales from the beginning
of the genre in the middle of 19th century till today deals to a certain extent with the Slavic
theme. In their commentary passages, the authors are clear about the fact that only a broad
Slavic background guarantees the further existence of the not-too-numerous Slovenes. They
express their love for other Slavic nations who are considered the only true friends, they are
enthusiastic about their number, strength, hospitality, morals, and their innate good health,
and they are concerned for the traditional discord among the neighboring Slavic
»tribes«.-On the 'level of story and characters, the fate of personae of non-Slovene Slavic
origin doesn’t differ much from the fate of other non-Slavic personage: all foreigners, be
Slavic or not, present a threat to the Slovenes in matters love, religion, economy, and politics,
hence play predominantly negative roles in Slovene historical fiction. Numerous novels
recall the Slovenes’ negative historical experience with the neighboring Uskoki (the
renegade Serbs who fled from the Ottoman rule to serve in the Austrian army). Thus Slovene
historical novels contain twofold national projects: the programmatic rebellious concept of
Slavic unity, and the more cautious concept of maintaining relative national authonomy
under the lasting non-Slavic ruler-the Austrian Habsburg royal family or under the
patriarchs ofAquileia.
24 Slovanska kri je npr. tekla po zilah vojskovodje Jana Vitovca, cigar zli sloves poznamo ze iz
slovenske ljudske pesmi o Pegamu (Beha(i)m ’Ceh’), potem paiz Detelove zgodovinske povesti Pegam
in Lambergar (1891). »Jan Vitovec je prisel na dvor Celjskim kot najemnik s tremi konji v casu, ko so
se grofje Celjski bojevali z Avstrijci. In bil je potomec revnega viteskega rodu na Ceskem« (Kronika
grofov Celjskih, 1883). Osvajal je gradove celjskih nasprotnikov in pripomogel, da je Ulrih 1454 postal
ban kraljevineDalmacije, Hrvaske in Slavonije. Po propadu rodbineje menjal strani: malo seje tepel za
cesaija Friderika ffl., malo pa za ogrskega kralja Matijo Korvina, kakor mu je bolje kazalo, in dosegel
celo casti slavonskega bana. Vitovcevih vojaskih uspehov slovenska zgodovinska povest nekako ni
mogla porabiti za utijevanje ideje slovanske vzajemnosti. — S Celjani je povezan tudi motiv Veronike
Deseniske. Zivel je sicer bolj v drami, v prozi menda le v delu Sandija Sitarja Veronika z Desenic
Veronika (1974).